številka
Jezik in slovstvo
Letnih Vil, številka 4 Lfuhlfana, 25, ianuarja 1962
List izhaja od oktobra do maja vsakega 25. v mesecu (osem številk)
Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani
Tiska Časopisno podjetje »Celjski tisk« v Celju
Uprava revije »Jezik in slovstvo« (Ivo Graul) Ljubljana, Titova 11
Opremila inž. arh. Jakica Acceto
Ureja prof. Boris Merhar (Ljubljana, Ločnikarjeva 9) z uredniškim odborom Rokopise in dopise pošiljajte na njegov naslov
Naročila in vplačila sprejema uprava revije »Jezik in slovstvo« v Ljubljani, Titova 11, tekoči račun pri NB 600-11-5-80 v Ljubljani
Letna naročnina 700 din, polletna 350, posamezna številka 100 dinj za dijake, ki dobivajo list pri poverjeniku, 500 din; za tujino celoletna naročnina 1000 din
Vsebina čeMe stevUhe
France Tomšič Prof. Rajko Nahtigal 97
Emil Stampar Ivo Andrič svetovni klasik 100
Rudolf Kolarič Raziskovanje zgodovine slovenskega jezika 108
Jože Pogačnik O zgradbi II. Brižinskega spomenika 114
Ocene, poročila, zapiski
Božo Vodušek Pomenska ureditev glagola »vzeti«,' izdelana na podlagi
leksikološkega materiala iz kartotečne zbirke SAZU 117 Franc Zadravec Franz Mehring in slovenska revija Književnost 121 Vladimir Naglic Še besedo o pomorski slovenščiai 124 Janez Logar Bibliografija slovenske literarne zgodovine za leto 1960 126
Popravek (platnice)
France Tomšič
PROF. RAJKO NAHTIGAL
(Govor na III. kongresu Zveze silavističnih društev FLRJ pred odkritjem
spomenika)
Ko se je pred več kakor štiridesetimi leti začeila ina Ijulbljanski imiverzi staviti sitavba slovenske slavistike, se je oprla na štiri močne stebre, bili so to profesorji Nahtigal, Ramovš, Prijatelj in Kidrič. Nobenega od njih ni več danes med nami. Opravili so svoje delo, kolikor jim je 'bilo dano, in odšli, nekateri med njimi veliko prezgodaj. S profesorjem Nahtigalom smo izgubili velikega slavista, zinanega po slavističnem svetu daleč zunaj meja naše domovine. Pred desetletji je prevzel dediščino svojih učiteljev in spodobno nadaljeval tradicijo velilkih slavistov, kaikor so bili Kopitar, Miklošič in Jagič.
Po rodu je bil Nahtigal Dolenjec, rojen je bil leta 1877 v Novem mestu, a se je še otrok po očetovi zgodnji smrti preselil v Ljubljano. Že v gimnaziji se je pripravljal na svoj poklic in se je že itedaj resno likvarjal s fonetiko, s.taro cerkveno slovanščino in indoevropsko primerjalino Slovnico. Tako je že dobro pripravljen lalhko s pridom poslušal na dunajski univerzi predavanja iz slovanske filoilogije in indoevropskega primerjalnega jezikoslovja. Ob promociji leta 1901 je bil že štipendist v Rusiji; tam je prebil dve leti in se aktivno udeleževal ruskega slavističnega življenja. Zatem je preživel na Dunaju deset let ultrudlji-vega in znanstvenemu delu ne posebno naklonjenega življenja s poučevanjem ruščine na različnih dunajsikih visokošolskih zavodih. Po Strekljevi smrti je leta 1913 postal v Gradcu izredni profesor slovanske filologije s posebnim ozi-rom na slovenski jezik in književnost; tam je čez štiri leta postal redni profesor in vodja slavističnega seminarja. Ko je bila v Ljubljani ustanovljena imiverza, je 'bil Nahtigal med njenimi prvimi rednimi profesorji; na novi univerzi je organiziral slavistični študij in ostal aktivni profesor več kakor tri desetletja, dokler ga niso težave starih let prisilile, da se je umaknil v zasluženi pokoj.
Med akademskimi učitelji je imel na Nahtigala največji vpliv Jagič, ta je usmeril njegovo zainimanje v slovansko filologijo v njenem širokem pomenu in tej smeri je ostal Nahtigall zvest vse življenje. V središču njegovega dela stoji stara cerkvena slovanščina, iz njenega področja je njegova disertacija, njej velja tudi študij v moskovskih biblioteikah in arhivih. Ze prve njegove publikacije napovedujejo temeljito solarnega filologa, strokovnjaka za staro ceilkveno slovanščino. Vendar preden se pokažejo druga Nahtigalova dela s tega področja, mine dvajset let. Leta pedagoškega dela na Dunaju niso bila takšna, da bi bil mogel zbrano znanstveno delati in publicirati, graška profesura pa ga je
97
oddaljila od njegove specialne stroke in ga približala slovenistiki. Vendar ostane tudi zdaj, ko mu polklicno delo nalaga nove naloge, še zmeraj v bližini stare cerkvene slovansčine, (Ukvarja se z brižinskimi spomeniki, študira jih kolt filo-log, lingvist in zgodovinar.
V Ljubljani se je povrnil k svoji osrednji strdki. Pritegnila ga je zapletena glagolsika paleografija. V Doneskih k vprašanju o postanku glagolice razlaga orientalski izvor posameznih ;glagolsklh črk in pojasnjuje pomen negrških elementov v tako imenovanem grškem delu glagolice. K tem problemom se je povrnil tudi še v starejših letih. 2e zgodaj je začel raziskovati starocerkveno-slovanski evhologij. Dognal je, da je bil sinajski stcsl. evhologij preveden iz bizantinskega evhologija še v moravski epohi stcsl. pismenstva. Ta spomenik je dobrih petnajst let pozneje izdal v dveh knjigah, v prvi je objavil fotografske posnetke na podlagi originalnih fotografij, v drugi pa je natisnil cirilsko transkripcijo z izčrpnim kritičnim aparatom. Izdaja tega kodeksa je bila potrebna, drugi obsežnejši stcsl. spomeniki so bili dostopni v zanesljivih izdajah, sinajski evhologij pa samo v premalo natančni Geitlerjevi izdaji; serija izdaj ruske akademije pa se je vrh itega ustavila tik pred izdajo evhologija. V najstarejše pismenstvo je posegel še a razpravo o tako imenovanih očetovskih knjigah, kaikor jih omenja Metodovo žitje. Nahtigal dokazuje, da so to knjige taikšne vrste kakor Clozov glagolit, supraseljski zbornik in drugi stcsl. homiliarji; prototip Metodove očetovske kinjige vidi v Olozovem glagolitu, ki je moral nastati že v velikomoravsiki do)bi.
Paileografskim in tekstnokritionim razpravam se pridružujejo razprave, ki posegajo na področje besednega zaklada in etimologije, zbrane v knjigi Staro-cerkvenoslovanske študije. V njih mojstrsko kaže na pozitivne strani povezave med filolosko in lingvistično metodo in na primerih prepričljivo dokazuje, kakšne prednosti daje lingvistu temeljita filološka analiza gradiva. Manj številne so pri Nahtigallu razprave, ki Obravnavajo čisto gramatikalno striikturo stare cerkvene slovansčine. Tudi vse te odlikuje skrbno zbrano gradivo, natančna analiza in preudarno siklepanje.
Drugo veliko področje, ki mu je Nahtigal ostali zvest od mladih let pa do pozne starosti, je ruski jezik in stara ruska književnost. Prvi začetki segajo že v akademska leta in odsevajo tudi v njegovi doktorski disertaciji in so vidni tudi še v nekaterih zgodnjih publikacijah. Prvo veliko delo s tega področja Akzentbewegung in der russischen Form- und Wortbildung je bilo napisano že leta 1912, zaradi vojne pa je izšlo šele deset let kasneje. Delo je bilo zasnovano v dveh delih: prvi naj bi na podlagi gradiva iz oblikoslovja in besedotvorja dognal razvojne tendence ruskega naglasa, drugi pa bi bil moral govoriti o ruskem akcentu v okviru splošne slovanske akoentologije, vendar ni izšel. Vrhunec svojih rusističnih prizadevanj je Nahtigal brez dvoma dosegel, ko je v 77. letu objavil Slovensko izdajo staroruskega epa Slovo o polku Igofeve. Izdaja zbuja splošno pozornost tako po originalni zamisli in ureditvi, kakor tudi po obsežnem in temeljitem poznanju stare ruščine ter po skrbni in domiselni interpretaciji številnih nejasnih mest v besedilu. Nahtigalova izdaja razodeva skrbno pripravo in dolgo ter naporno delo, ki ga lahko opravi samo, komur je snov do podrobnosti znana in komur je delo take vrste res pri srcu. Ob Slovu stopa v ozadje sicer tudi tehtna knjiga Ruski jezik v poljudnoznanstveni luči. Pokazal je v nji moderno ruščino in glavni obris njenega zgodovinskega razvoja.
98
Ob zasledovanju razvoja slovanskega primerjalnega jezikoslovja, ob last- < nem slavističnem delu in ob skušnjah, ki so mu jih leta in leta dajala akademska ! predavanja, je v Nahtigalu dozoreval načrt, da svoje znanje in svoje pogled? ! strne v sistematičen učbenik. Tako je nastalo njegovo glavno delo Slovanski'^ jeziki) z njim je podal dejansko pravo primerjalno slovnico slovanskih jezikov ! v dveh prerezih, v praslovanski dobi in v času njihovega individualnega zgo- \ dovinskega razvoja. Delo je bilo zamišljeno v več knjigah, izšla pa je samo prva i z glasoslovjem in oblikoslovjem; besedotvorja m sintakse ni utegnil več napi-1 sati, v prvi vrsti pač zato ne, ker ni imel pri roki dovolj strokovne literature, da ; bi tako težka poglavja mogel obdelati na takšen način in v takšni povezanosti,'i kakor je to storil v prvi (knjigi. Slovanski jeziki so zaradi svoje dognanosti in! originalne metode naleteli v slavističnem svetu na splošno priznanje in bili po i avtorjevi smrti prevedeni v nemški jezik. Iz podobnih nagibov kakor Slovanski \ jeziki je izšla tudi knjiga Uvod v slovansko iilologijo; z njim je napisal študen-: tom slavistom priročnik, (ki naj bi jim razjasnil pojem in obseg te vede, hkrati j pa jim je dal tudi kritičen pregtled dotedanjih orisov zgodovine Slovanske filo- = logije. '
Za stoletnico Kopditarjeve smrti je prip^ravil izdajo Kopitarjevih spisov kot i nadaljevanje Miklošičevih B. Kopitars Kleinere Schiiften. Kopitarja je Nahtigal i visoko cenil kot znanstvenika in si v tej izdaji prizadeva za pravičnejšo sodbo ¦ tudi o Kopitarju človeku. Delo je tehnično tzgledno urejeno, kakor zahtevajo ¦ pravila kritične izdaje, in je oskrbljeno s celo vrsto kazal ob koncu knjige.
Ob teh večjiih delih bi bilo treba našteti še vrsto manjših, pa vendar po-' membnih del, pa naj gre tu za filOloško4ingvistične članke ali za biografije ve-1 likih slavistov ali objavljanje korespondence. Vse zgovorno priča, da je skrbno ; spremljal najrazličnejše pojave v slovanski filologiji in da je temu ostal zvest j skoraj prav do konca življenja. V mlajših letih se je ukvarjal celo z albanščino i in pomagal urejati albanski knjižni jezik; z albanščino se je ukvarjal tudi še v; prvih letih svojega ljubljanskega bivanja. ;
Velike so zasluge, ki si jih je Nahtigal pridobili kot organizator slavistič- j nega déla med Slovenci. Ta stran njegovega dela je postala posebno vidna, ko ' se je leta 1919 vrnil v domovino in postal profesor na ljubljanski univerzi, i Organiziral je študij siavistike na imlladi fakulteti, poskrbel za knjižnico v slo- i vanskem seminarju in ta seminar vsestransko izpopolnjeval. V priznanje za te ? zasluge je bil po upokojitvi izvoljen za častnega predstojnika seminarja za slo- i vansko filologijo. Potrebno znanstveno glasilo za filološke in zgodovinske vede ] je skupaj z A. Kaspretom, Fr. Kidričem in Fr. Ramovšem ustanovil, ko je bil i še v Gradcu, in je bil Časopisu za slovenski jezik, književnost in zgodovino ves i čas tudi sourednik. Leta 1921 je ustanovil Znanstveno društvo za humanistične \ vede, ki je pripravljalo pot bodoči akademiji, in mu je bil ves čas tudi pred- i sednik. Ko je bila ustanovljena Slovenska akademija znanosti in umetnosti, je i postal njen redni član in bil tudi njen prvi predsednik (1939—1942); po vojni j je bil 1945—1949 načelnik razreda za zgodovinske in zemljepisne vede, filazo-' fijo in filologijo. Za organizacijo slavističnega dela se je zavzemal tudi v širšem j krogu, leta 1935 je bil predsednik Slavističnega društva, leta 1937 pa ga je I društvo izvolilo za častnega člana. Da je užival v slavističnem svetu velik ugled, i o tem pričajo njegovi življenjski jubileji, zlasti pa praznovanje njegove osem-' desetletnice. Njegovo znanstveno delo je dobilo priznanje tudi s tem, da je bil izvoljen za dopisnega člana zagrebške in beograjske akademije. !
i
99i
Kolt človek je bil Nahtigal kljub svojemu velikemu znanju in položaju, ki si ga je s tem znanjem pridobil v naših najvišjih znanstvenih ustanovah, skromen in z vsakomer prijazen. Zavedal se je vrednosti svojega dela, bil nanj po pravici ponosen, bil pa je tudi pravičen do dela drugih. Z znanstvenimi deli si je ustvaril dme velikega znanstvenika, s svojimi dobrimi človeškimi lastnostmi pa si je zagotovil, da nam bo spomin nanj zmeraj lep.  .
Emil Stampar
IVO ANDRIČ SVETOVNI KLASIK  ^ .    .
Prodor pisatdlja malega naroda v svetovno književnost je izredno težak. Lahko je njegovo književno delo visoko kvalitetno, toda ker je (pisano v malo znanem jeziku, ima zelo malo možnosti, da ibi opozorilo nase. In če so se veliki pisatelji malih narodov pojavili na odru svetovne književnosti, je to bilo navadno zato, ker so našli pot s pomočjo velikega svetovneiga jezika. Svet se je seznanil z Ibsenom, Iker je deloval v Nemčiji in ker so njegova dela izšla v nemščini. Prešernovi prevodi v nekatere azijske jezike so nastali s posredovanjem angleškega prevoda. Ruski prevodi Šenolnega Kmečkega punta in Vojno-vičevega Ekvinokcija so izzvali vrsto prevodov v vzhodnih deželah. Številni prevodi Andričevih del v ruščino, angleščino, francoščino, nemščino, italijanščino ter zilasti v švedšaino in razen tega v vrsto ostalih evropskih, azijskih in afriških jezikov so mnogo pripomogli, da je kulturni sloj svetovne javnosti zapazil visoke kvalitete Andričeve umetnosti in da je komono dobil visoko svetovno priznanje, prvi med pisatelji jugoslovanskih narodov.
Pričujoči sestavek zaradi omejenega obsega ne bo mogel zajeti vseh elementov Andričevega ustvarjanja. Njegov namen je, opozoriti le na nekatere bistvene komponente Andričeve umetnosti, ki so mu največ pripomogle'do Slovesa velikega pisatelja. Zaradi tega ni potrebno, da bi se poidrobno ustaVljaili pri bioigrafskih in bibliografskih podatkih, čeprav nekaterih pomembnih točk na krivulji te poti nii mogoče prezreti.
Znano je, da je leta 1892 po naključju rojen v Travniku, da je otroška leta preživel v Višegradu in da je odtod ponesel trajne in nepozabne vtise, ki so služili kot vir številnih motivov za roman Na Drini most in za mnoge novele. V sarajevskih gimnazijskih in zagrebških študentskih letih je vplivalo nanj gibanje nacionalne mlladine, ki je hotelo zrušiti Avstro-Ogrsiko in ustvariti novo državo južnih Slovanov. Čeprav na videz neznatno, je vendar važno delo tega pisatelja za disertacijo o preteklem kulturnem življenju v Bo.sni, in sicer na filozofski fakulteti v Gradcu, ker mu je bil to vir za vrsto bosenskih likov, zlasti frančiškanov, v novelah in romanih. Avstro-ogrski zapori v času prve svetovne vojne so ga postavili v situacije obupa, strahu in v bližino smrti, tako da je lahko z razumevanjem opisoval tuje trpljenje in psihologijo zapornikov v Zakletem dvorišču.
Nadaljnja pot ga je vodila preko neprijetnih kompromisov v diplomacijo, ki mu je dala možnosti, da svoje izkušnje prenese v roman Travniška kronika. Prelom s preteklostjo, sodelovanje s socialističnimi silami po 1945 in zlasti
100
književni nastop z nekaterimi romani je dal najmočnejši poudarek njegovemu književnemu uveljavljanju in končno svetovni slavi.
Andrič je med vsemi jugoslovanskimi pisatelji imel največ pogojev za tako priznanje pri švedsikem forumu. S tem v zvezi tematika njegovih del ni odigrala neke postranske vloge. Nasprotno! Njegova snov je v glavnem Bosna od 16. stoletja do danes. Dežela različnih narodnosti: Srbov, Hrvatov, muslimanov, Židov, Ciganov, turških, nemških in francoskih prišlekov. Dežela različnih ver: pravoslavne, katoliške, muslimansike in židovsike. Dežela različnih družbenih slojev od turških in bosenskih fevdalcev: ag, begov, paš, vezirjev preko trgovcev, obrtnikov, uradnikov, oficirjev, frančiškanov, hodž do svobodnih kmetov in brezpravne raje. Dežela nasprotij in zato dežela mržnje, kakor jo je Andrič imenoval v noveli Pismo iz 1920. leta.
Torej dežela eksotike, (del pestrega Vzhoda za evropskega bralca in zato posebno mikavna! Mikavne j ša zaradi tematike kot ciklus ze.lo kvalitetnih Glem-bajevih, ker Evropa ima Galsworthyjeve Forsyte in Mannove Buddeiibrookove, Balzacove in Zolajeve romane s podobnimi variantami likov in mentalitet.
Bosna je tudi dežela — smrti. Ne samo navadne smrti, ki gospodari stoletja po vsem kopnem, (temveč pretežno dežela prerane, iznenadne, čudne smrti. An-dričeva dela pa cesto prikazujejo prizorišča takih smrti, zbirališča strahu in tesnobe ter vzdušje duševne zamegljenosti. Mar nimamo v romanu Zakleto dvorišče in v črticah Lx ponto čakalnic številnih smrti!? Koliko smrti je pospešil strup v Travniški kroniki ali v Pripovedki o vezirjevem slonu? Mar ni Drina končala bolečine lepotic Fate in Rifke? Kakšna je usoda Anike, Mare Milosnice ali nasilnika Mustafe Madžara, ki je ubil mnogo ljudi v borbah, sam pa je naivno izgubil življenje, ko ga je Cigan udaril po glavi izza vogla? Orientalska smrt je zares muhasta in nikomur ne jamici normalnega življenja. Vrhunec perverzne metode smrti predstavllja nabijanje kmeta Radisava na kol v romanu Na Drini most:
»Radisav obori glavu još niže, a Cigani mu pridoše i stadoše s njega da svlače gunj i košulju. Na grudima se ukazaše rane od veriga, potprištene i pocrvenele.« . ..
»Za to vreme Merdžan je položio kolač na dva kratka obla drveta, tako da mu je vrh došao seljaku medu noge. Zalim izvadi iza pojasa kratak, širok nož, kleknu pored ispruženog osudenika i nagnu se nad njim da mu raseče sukno od čakšira medu nogama i da proširi otvor kroz koji če kolač uči u telo.« .. .
»Čim je to svršio, Ciganin sko^i, dohvati drveni malj sa zemlje i stade njime da udara donji, tupi deo koča, laganim i odmerenim udarcima.« ...
»Posle svakog drugog udarca odlažio je Ciganin do ispruženog tela, nadnosio se nad njega, ispitivao da li kolač ide dobrim pravcem, i kad bi se uverio, da nije povredio nijedan od najvažnijih živih delova iznutrice, vračao se i nastavljao svoj posao.« ...
»U jednom trenutku kucanje prestade. Merdžan je video kako se pri vrhu desne plečke mišici zatežu i koža odiže. On pride brzo i proseče to ispupčeno mesto unakrst. Bleda krv poteče, najpre oskudno pa sve jače. Još dva-tri udarca, laka i oprezna, i na prosečenom mestu stade da izbija gvoždem pokovani šiljak koca. Udario je još nekoliko puta, dok vrh nije došao do u visinu desnog uha. Čovek je bio nabijen na kolač kao jagnje na ražanj, samo što mu vrh nije izlazio kroz usta nego na lefta i što nije jače ozledio ni utrobu ni srce ni pluča.«
Tema smrti danes dominira zlasti v zahodnih književnostih in je močna tudi v sodobnih jugoslovan^ih kot odraz težke situacije v napetostih sveta in najstrašnejšega protičloveškega orožja. Tako je Andrič zaradi bosenske ekso-
101
tike in zaradi tem smrti, strahu in tesnobe posebno blizu zahodnemu čioveiku, njemu razumljiv in mikaven.
S temi problemi je načeto pravzaprav tudi vprašanje aktualnosti njegovih del, za katera jemlje snov večinoma iz zgodovine, predvsem iz 19. stoletja. Vendar Andrič ne insistirá mnogo na zgodovinskem momentu. To mu je samo izhodiščna točka, bledi kroki, na katerem hoče sam oživiti človeka, okolje in družbo.
Pri sprejemanju nagrade v StockhOlmu je to sam potrdil: »Nije uopšte toliko važno da li jedan pripovedač opisuje sadašnjost ili prošlost, ili se smelo žaleče u budučnoist. Ono što je pri tom glavno, to je duh kojim je nadahnuta njegova priča, ona Oisno^vna poruka koju Ijudima kazuje njegovo delo.
Jer, pripovedač i njegovo delo ne služe ničem ako na jedan ili drugi način ne služe čoveku i čovečnosti. To je ono bitno.«
Andrič res ustvarja topilo zvezo z današnjim človekom z globoko huma-nizacijo snovi. S tako emocionalno prežetostjo zgodovinskih likov in motivov približa dogajanje sodobnemu človeku in !ga angažira k razmiisljanju. V njegovih delih se čuti ljubezen do ljudi in do Bosne. Pisatelj celo brani njeno zaostalost v Travniški kroniki, ker ni sama kriva tega, temveč turška oblast. Boli ga zaostalost dežele, kjer ni sodobnih iznajdb ali zdravil ter človek tako labko izgubi življenje, kot v noveli Kača.
Iz njegovih del se odraža Obsodba nasilja brez kakšnih ideoloških receptov. Boli ga krivica, ki vendar v svetu cesto zmaguje, kot v Pripovedki o kmetu Simanu ali V musaiirhani. Kritizira negativne strani človeka, kot skopost in izmaličenje karakterja v Gospodični. Pokaže, kako nastanejo tragične posledice zaradi patriarhalnih predsodkov, kot je smrt Fate to Rifke, ker jim starši izbirajo ženina.
~* Andrič poizJkuiša take probleme čimbolj posplošiti v človeško-etična nasprotja, pri čemer zmago zla navadno apremlja tragičen občutek užaljene humanosti. S tem spodbuja v bralcu protest proti zlu. Čuti tragiko človdka sploh, ker se ne more izogniti muhavosti usode in samovoljni izbiri smrti. V romanu Na Drini most je nekajkrat poudarjen občutek: človek propada in odhaja, most pa skozi stoletja ostane. Andričeva umetnost je polna take tragike človeka in človeštva. Njegova simpatija je povezana s človekom, ki trpi in se upira nasilju. Ta prilkrita, vendar močna e^ktivnost mu odpira srca ne samo našega, temveč tudi svetovnega bralca.
Po metodi, ki z njo preoblikuje snov iz življenja v umetnino, je Andrič v glavnem realist. Toda ne realist 19. stoletja, temveč pisatelj, ki je svoj način pisanja obogatil z novimi prijemi. V svoji sliki sveta z^na najti mero med zunanjim dogajanjem in vlogo posameznih likov z njihovim notranjim življenjem. Pri tem vsekakor prodre globoko v notranjost lika, vendar ne zaide v utrudljivo Ipsihologiziranje. Bolj trdnega se čuti v krajši prozi, v noveli ali v krajšem romanu. Ne posveča pozornosti kakšni zapleteni fabuli, niti ne računa na efekte s te strani. Vendar vodi fabiila dejanje naprej in z njo povezuje vlogo likov, ki so v njegovem ustvarjallnem planu najizrazitejše točke. Kot realist prikazuje v večini romanov in novel najprej oikolje, in to običajno v karakterističnih oblikah. Nato razvija posamezni dogodek in usodo izbranih tipov. Najbolj je ta postopek viden v Travniški kroniki, v Zakletem dvorišču ali v noveli Ljube-
102
zen v kasabi. S tako zaveso ozadja ddbi posamezen dogodek bolj izrazito fizio-nomijo.
Z razvojem dejanja in s postopki posameznih likov Ujpravlja prefinjena, skoro dovršena psihologija. Skrbi za prepričljivost in prirodnost vsega dogajanja. Sele v nekaterih novejših delih se čuti umetna konstrukcija in narejenoSt, kot v noveli Zeko, v Gospodični m v zbirki novel Osebe. Sicer zna pisatelj tako sugerirati svojo vizijo sveta, da jo bralec spontano sprejme vase, da doživllja njegov svet brez Oidpora in ovir, zaradi globoke humanizacije pri reševanju etičnih problemov pa pušča Andrič brdlca v razmišljanju še dalj časa po prebranem delu.
V novelah med obema vojnama Anikini časi in Mara Milosnica vnaša pisatelj v svojo metodo ndkatera odkritja psihoanalize, zlasti v razkrivanju kom-plioiranih duševnih stanj in oseb. Ti prefinjeni, vendar naravni postopki so Vidni tudi v nekaterih likih v Zakletem dvorišču (Camil, Haim). Tako je pisatelj obogatil svojo metodo. Pri tem ne pretirava, ne gre v ekstreme, da bi s kontrastom opozoril na novost, temveč s prirodno ležernostjo dosega močne efekte, .^oidrič sploh ne išče poceni uspehov. Ne poslužuje se niti pripovedovanja v prvi osebi, da bi močneje pritegnil bralca. Je Objektiven, nevsiljiv pripovednik, ki prav z diskretnostjo prikazovanja in toplo emocijo osvaja in prepričuje bralca, da spontano sprejema pisateljev humanizem.
Iz tega se že lahko povzame zaključek, da je Andrič odličen portretist, in ta sodba se nam bo v nadaljnjem le še potrdila. Pisatelj se očitno zaveda te svoje ustvarjalne kvalitete. Zato izbira tako snov in tako lokailizacijo, kjer lahko te svoje dispozicije razvije v čim večji meri. Rad postavlja dejanje v prostore, kjer se zibira mnogo ljudi ter je težišče ne toliko na dejanju, kolikor na oblikovanju posameznih likov. V romanu Zakleto dvorišče je v ta namen odlično izbran zapor, ali v romanu Na Drini most Lotikina restavracija ali han v noveli o Derzelezu ali v Travniški kroniki Travnik z diplomati in vezirji, ki se cesto menjavajo, Andrič pa lahko hitro preide z lika na novi lik. Te gradi res vzorno. Za način, kako oblikuje lik, so zanimiva nekatera opazovanja v zvezi z Vukovo prozo:
»Medu osobinama koje traži tehnika dobrog pisca realiste, tri su, po našem shvatanju, bitne. To su: pažnja, izbor i smisao za fcarakteristlčnu pojedinost.« Andrič je opozoril, da mora pisatelj skoncentrirati trajno pozornost na predmet, ki ga opisuje. Pri tem »samo pravi pisac ume da izabere iz vrtloga pojava onu koja može da poisiluži kao stalan obrazac za kolebljivi i prolazni niz sMčnih fenomena i koja, puštena kroz piščevu prizmu, dobije dovoljno reljefnosti, dovolj-no snage i ulbedljivosti da od veiikog kruga oitalaca bude prihvačena i priznata kao takva, tj. kao stvarna i kao tipična.« »Na Hku ili prizoru koji je jednom izabrao pisac mora da izmedu množine detalja otkrije onaj koji ima presudnu važnost za vernost slike uopšte, onaj na kome če počivati verodostojnost cello-kupnog kazivanja.«
Te pripombe o Vufcovem načinu pisanjia lahiko večinoma poraibkno za razumevanje Andričeve tehnike. Je mojster, ki zna sugestivno oblikovati mnogo raznovrstnih portretov z zunanjimi in notranjimi karakteristikami. Andrič se res odloči za eno etično os osebnosti in jo dalje razvija v vrsti situacij in nasprotij do končnega razvozlavanja zapleta.
Riše like na različne načine. Včasih opisuje osebo direktno kot pisatelj. Takšen portret je navadno statičen. Vendar je Andričeva moč slikanja velika
103
in je portret tudi plastičen. Lep primer za tafcšen portret je lik konzula von PaUliča v Travniški kroniki, pri čemer kontrastira lepo zunanjost z zadržano, prehladno notranjostjo:
»Paulič je bio iz bogate zagrebačke ponemčene porodice. Majka mu je bila Ne-mica iz Štajerske, iz velike kuče fon Nidermajera (Niedermayer). Bio je čovjek od Ui-deset i pet godina, neobične muške lepote. Stasit, fine kože, sa malim, smedim brkovima koji su mu senčili usta, sa velikim zagasitim očima u kojima je iz duboke senke sjala tamnomodra zenica, sa gustom, prirodno grguravom kosom, vojnički potsečenom i pri-češljanom. Iz celog čoveka izbijalo je nešto monaški čisto, hladno i stišano, ali bez onih tragova unutarnjih borba i skrupula, koji tako cesto daju mučan pečat izgledu i držanju mnogih kaludera. Ceo taj neobično lepi čovek kretao se i živeo kao u kakvom studenom oklopu iza koga se gubio svaki znak ličnog života ili ljudskih slabosti i potreba. Takav je bio i njegov razgovor, stvaran, ljubazan i potpuno bezllčan, takav i njegov duboki glas i osmejak koji je sa belih i pravilnih zuba obasjavao, s vremena na vreme, kao prohladna mesečina, njegovo nepomično lice.«
Medtem pisatelj dalje variira osvetlitev tega lika. Postavlja ga v razgovor s von Mittererjem in pozneje z njegovo ženo Ano Marijo, ki ga vsak iz svojega aspekta dalje oblikujeta: Mitterer še razvija njegove diplomatske lastnosti, žena pa ga z ljubezenskih vidikov imenuje ledenik. Za razliko od francoskega konzula je Pauliča sprejdla travniška uMca s pozornostjo; nekateri ga imajo za preveč hladnega, njegov nasproitnik francoski konzuli pa za poštenega. Pisatelj je torej serviral več različnih aspektov bralcu, ki si mora sam ustvariti svojo resnično sliko tega zanimivega lika.
Razen tega pisatelj kombinira statičen portret z avtokarakteristiko v pismu, pravzaprav z notranjim monologom: Ledenik je »bio poručnik kod dragonera pa zbog mnogih avantura i nekih novčanih nezgoda morao da napusti službu. Ko-risteči se dobrim vezama i svojim znanjem jezika, sMonio se u Bosnu, gdje je postavljen za ,šuiriarskog kapetana' u Kasabi«.
In nato se v pismu razkriva v njem cinik: »Ja živim medu divljacima, prijavim i neukim. Ovi ljudi ne samo što nisu civillizovani nego se, po mom tvrdom uvjerenju, neče nifcad moči civilizovati, jer ono malo duha i razuma što imaju upotrebljavaju upravo zato, da se otimaju svakom pokušaju civilizacije.«
In ta lastnost se še očitneje pokaže, ko govori o Rifki: »Medu ovdašnjim nemogučim i gotovo nevidljivim ženama, ova mlada Španjolka mi je j edina nada i uitjeha. Učila je školu. Zaljubljena je, izgleda, u mene, ali to ovdje naje nikako dovoljno da se do žene dode. Nikad je ne puštaju samu. Vidimo se na ulici. Izmijenimo nekoüko riječi (od same zabune ona jedva i govori) i več nas svi gledaju kao čudovišta. Kad prodem ispred njene kuče, čujem kako joj majka ljutito zatvara kapke na prozorima. Dopisujemo se i to je zasad sve. Da možeš da čitaš ta pisma! Destilovana nevinost.«
Razumljivo je, da na tak način razbija monotonijo Slikanja v isti liniji in s tem doseže raznolikost in večjo zanimivost prikazovanja. Zaradi tega rad slika dva portreta v kontrastu. Lika Demo in Bajaziit v Zakletem dvorišču postaneta na tak način živahnejša. V tem romanu ustvarja najprej lik fra Petra, kd razen pisatelja postane pripovednik dogodkov, tako da so tipi karakterizirani iz njegovih oči. Pisatelj jih tudi postavlja v medsebojne odnose, dialoge, tako da dobimo vrsto različnih aspektov v osvetlitvi iste Oisebe.
Svojim likom se približuje brez predsodkov. Koliko je samo razJličndh tipov frančiškanov od izredho dobrega fra Lulke, »likara« iz Travniške kronike, do
104
¦ razuzdanih duhovnikov v Probi, kjer jim vino razkriva znatne človeške slabosti! Pri tem je potrebno še posebej poudariti, da je Andrič — v nasprotju s stoletno jugoslovansko epiko, ki je Turke prikazovala samo s črno barvo — ustvaril enega najbolj poduhovljenih tipov, mladega Turka Camila s tragično usodo. Tako ljudje oživijo.
Včasih riše lik v gibanju in s to dinamiko dosega živahnost. Takšen je zlasti portret Rifke v noveli Ljubezen v kasabi:
»Rifka je kči starog Pape, jevrejina, koji je pre pedeset godina došao iz Sarajeva kao siromah staklar a danas je gazda i trgovac. Nema joj punih šesnaest godina a več odavno ne može da prode kroz čaršiju. Ma kako udešavala bod, sve na njoj trepti, igra i drhti: haljina, grudi, kosa. A mladi dučandžije koji moraju uvijek da imaju po jednu takvu pilicu (kad se jedna uda druga doraste) dižu glave s posla, cvrkuču, kašljucaju i dozivaju se. Danilo, kasapin, vrisne pa zubima otkida cjepku od luceva dovratnika na dučanu, a mušterije mu mezete džigericu, smiju se i plješču. I Murat Bektaš, kraj man-gale, kost i koža, nepomičan i uzet, prati je samo očima:
¦—¦ E, beli je k'o od srče, vidi se da je džandžisko.«
Eden najbolj plastičnih portretov je tip Karadoza v Zakletem dvorišču. V njem je ostro označen osnovni značaj tega lika, detajli pa so zelo natančno izbrani in v sintezi oblikujejo izredno živ lik:
»Rano pregojen, kosmat i tamne puti, on je rano i ostareo, bar naizgled. Ali je njegov izgled mogao da prevari čoveka. Sa svih svojih sto oka težine, on je, kad bi zatrebalo, bio živ i brz kao lasica, a njegovo teško in mlohavo telo razvijalo je u takvim trenucima bikovsku snagu. Iza pospanog i kao mrtvog lica i sklopljenih očiju krila se uvek budna pažnja i davolski nemirna i dovitljiva misao. Na tom licu tamnomaslinaste boje nije nikad niko video osmeh, ni onda kad bi se celo Karadozovo telo treslo od teš-kog unutarnjeg smeha. To lice je moglo da se steze i rasteže, menja i preobražava, od. izraza krajnjeg gnjušanja i strašne pretnje do dubokog razumevanja i iskrenog sauče-šča. Igra očiju u tom licu bila je jedna od velikih Karadozovih vestina. Levo oko bilo je redovno gotovo potpuno zatvoreno, ali se izmedu sastavljenih trepavica osečao pazljiv i kao sečivo ostar pogled. A desno oko bilo je sirom otvoreno, krupno. Ono je živelo samo za sebe i kretalo se kao neki reflektor; moglo je da izade do neverovatne mere iz svoje duplje i da se isto tako brzo povuče u nju. Ono je napadalo, izazivalo, zbunji-valo žrtvu, prikivalo je u mestu i prodiralo u najskrovitije kutove njenih misli, nada i planova. Od toga je celo lice, nakazno i razroko, dobivalo čas strašan čas smešan izgled groteskne maske.«
Zelo so mu uspeli zlasti ženski liki: Ana Marija v Travniški kroniki. Mara Milosnica, Rifka, in ko so po Evropi trpele žrtve rasizma, ni ustvaril Andrič po naključju tako plastičen Mk Židinje Lotike v romanu Na Drini most, ali Sa-lamona v Travniški kroniki v večni borbi za ohranitev življenja. S tem v zvezi bi lahko rekli: ko se postavi družbeno-ipolitična slika Okupacije k romanam, ki so bili v tem času napisani, dobivajo nekatera mesta, čeprav v zgodovinski obleki, močno sodobno resonanco (težave Židov, teme o frančiškanih in njihova odvisnost od Rima v Travniški kroniki). Razen tega uspešno kontrastira situacije. Veseli ples v romanu Na Drini most pretrga iznenadna vest o sarajevskem atentatu. Zaradi raznolikosti kompozicijskih delov vnaša v romanih, zlasti v Zakletem dvorišču, esejistična razmišljanja (o dveh bratih tekmecih).
Pomembna ustvarjalna komponenta v strukturi Andričevih del je humor. I>obiva moč s tem, da ostro opazi in kontrastira človeške slabosti. Z ironičnitn smehom razodeva nespretnost junaka Derzeleza v odnosu do žensk. Roga se kakšni nerodnosti frančiškana, ki tepe grešnico, da bi jo kaznoval, in jo po
105
naključju prime za prsi ter v zadregi kot pred hudičem zbeži. Eden najboljših \ humorističnih tipov je orisan v noveli Proba. Tu ad začetka do konca dominira j humor kot osnovno razpoloženje. Vsak resen poskus žuipndka Grge, da bi disci- i pliniral framčiškansikega veseljaka Serafina, se s;prevrže v neuspeh in nato v \ komično resomanco. »Svi su imali oisečanje da je naišao potop smeha i preplavio j svet i da je sve u njemu poneseino tom popilavom i da sve živo gubi svoje ' oblike i funikoije i nestaje, pretvarajuči se u smeh.« |
Andričeva moč je še v tem, da odlično pozna psihologijo množic in da jih < zna duhovito označiti: i
¦j
»U ovim sredinama sve je povezano, čvrsto uklopljeno jedno u drugo, sve se < podržava i medusobno nadzire. Svaki pojedinac pazi na celinu i celina na svakog poje- j dinca. Kuča posmatra kuču, ulica nadzire ulicu, jer svaki odgovara za vsakoga, i svi za ¦ sve i svaki je potpuno vezan sa sudbinom ne samo svojih srodnika i ukučana nego svojih komšija, istovernika i sugradana. U tom je snaga i robovanje toga sveta. 2ivot i jedinke moguč je samo u tom sklopu i život celine pod takvim pogodbama. Ko iskoči I iz toga reda i pode za svojom glavom i svojim nagonima, taj je isto što i samoubica i ; propada pre ili posle nezadržljivo i neminovno.« J
s
V Travniški kroniki je tudi odličen psiholog smrti, strahu in tesinobe:        i
»Tada su nastupila ona vremena u kojima svak nastoji da bude malen i nevidljiv, j svak traži zaklona i skrovišta, tako da se tada u čaršiji govorilo da ,i mišja rupa vredi \ hiljadu dukata'. Strah je legao na Travnik kao magla 1 pritisnuo sve što diše i misli.       §
To je bio onaj veliki strah, nevidljiv i nemerljiv, ali svemočan, koji s vremena na j vieme nailazi na ljudske zajednice i povije ili pootkida sve glave. Tada mnogi ljudi, j obnevideli i zaludeni zaborave da postoje razum i hrabrost i da sve u životu prolazi i: da život ljudski, kao i svaka druga stvar, ima svoju vrednost, ali da ta vredn.ost nije j neograničena. I tako prevareni trenutnem madijom straha, plačaju svoj go život mnogo ; skuplje nego što on vredi, čine podla i niska dela, ponižavaju se i sramote, a kad tre- ^ nutak straha prode, oni vide da su taj svoj život otkupili po suviše visokoj ceni ili čak ! da nisu bili ni ugroženi, nego samo podlegli neodoljivoj varci straha.« ¦
¦i
Pri njem zažive tudi mrtve stvari. Eden najlepših primerov je most na i Drini, ki tako odlično povezuje posamezne dele — pravzaprav novele — v eno j kompozicijsko celoto in simbolično Vzhod z Zahodom. Tudi v drugih prozah. zelo spretno vsklaja izbrame sestavine v zaokroženo umetniško delo. j
Zlasti zma odlično poantirati konec dogajanja. S te sitrani so duhovit pri-i mer zadnji stavki Zakletega dvorišča ali Ljubezni v kasabi, ki z nepričakovanim: zaokretom emociomailno presenečajo bralca: j
i
»I tu je kraj. Nema više ničeg. Samo grob medu nevidljivim fratarskim grobo-j vima, izgubljen poput pahuljice u visokem snegu što se širi kao okean i sve pretvaraj u hladnu pustinju bez imena i znaka. Nema više ni priče ni pričanja. Kao da nema ni 1 sveta zbog kog vredi gledati, hodati i dišati. Nema Stambola ni Proklete avlije. Nema j ni mladiča iz Smirne koji je jednom umre još pre smrti, onda kad je pomislio da je, da i bi mogao biti, nesrečni sultanov brat Dem. Ni jadnog Haima. Ni črne Akre. Ni ljudskih i zala, ni nade i otpora koji ih uvek prate. Ničeg nema. Samo sneg i prosta činjenica da se ¦ umire i odlazi pod zemlju. j
Tako izgleda mladiču pored prozora, kog su za trenutak zanela sečanja na pričuj i osenila misao o smrti. Ali samo za trenutak. Najpre slabo pa onda življe, kao u spo- \ rom budenju, do svesti mu sve jače dopiru glasovi iz susedne sobe, nejednak zvuk me- ' talnih predmeta što tupo padaju na gomilu i tvrdi glas fra-Mije Josiča, koji diktira po-i pis alata, zaostalog iza pokojnog fra-Petra. ;
— Dalje! Piši; jedna testera od čelika, mala, nemačka. Jedna!« i
106 -i
Torej tragika človeške usode in takoj na to ipreokret pisatelja: vendar življenje gre svojo pot naprej! i
Pri vsem tem je potrebno še poisebej poudariti, da je Andrič eden tistih : redkih pisateljev, pri katerem ne čutimo tujih vplivov. Verjetno so bili, toda : pisatelj jih taiko zabriše, da bralec ne vidi nobenega sledu. Tudi to je velika ; kvaliteta! 'i
Andrič je mojster besede, in sicer bosenske štdkavščine. Dogodke opisuje ¦ v jasnih, izklesanih stavkih. Spretno uporablja inverzijo stavkov in de vlačijo i besed, da bi dosegel pestrejši, slikovitejši ritem in diskretno razgibanost svoje ; proze, feato je bil napačen prvi slovenski prevod romana Na Drini čuprija podi naslovom Most na Drini, ker prevajalec ni upošteval Andričeve deviacije, klima posebno stilistično opravičilo. Bolj adekvaten je v drugi izdaji: Na Drini-most. Pogosto se izraža v kratkih stavkih, ki imajo pri njem funkcionalno na- \ logo, da v kar se da kratkem povedo hitrost ali težo dogajanja: »Sutra na] noč opet: Ledenik pada sa ograde, raširene se ruke sklapaju. A treče noči upadaj njen brat, mrgodan i onizak mladič, u gačama i košulji, razdrljen. Ledenik bježi. Rifka pada u cviječe. Brat puca dvaput u tamu« (Ljubezen v kasabi).
Poglobljena vsebina zahteva in doseže pri njem kondenzacijo izraza. Njegov stavek je poln vsebine, ker hoče izraziti bistveno s čim manjšim številom ' besed. Včasih stopnjuje asociacije in klimaks poantira z duhovitim aforizmom: j »Ali, prekletstvo i jeste u tome što razgovora i saveta ima uvek, osim onda kad : nam je to najpotrebnije; i što o onome što nas dstinski muči niko neče sa nama ; jasno i iskreno da govori« (Travniška kronika). i
Nikakor ne forsira metaforičnosti in figurativnosti, kakor se to včasih opazi , pri'Krleži v esejih. Izraža doživetje z besedami v direktnem pomenu, toda vča- j sih zablisne kakšna metafora in odločno oživi situacijo ali lik. Čeprav iztrgane i iz konteksta, delujejo take figure zelo močno: »Još Ijetos crnpurasta, čupava, \ oko usta sa tragovima od petrovača jabuka, sad odjednom pobijelje, utanji se i i prelomi u pasu, pa kad prelazi kroz čaršiju pomještaju se i dovikuju dučandžije \ s obje strane» (Ljubezen v kasabi). ;
Ali sngestiven prikaz plesa v romanu Na Drini most: »Močna struja je i prelazila iz letnje zemlje u razigrane noge i širila se kroz lanac vrelih ruku; ; na tom lancu treslo se kolo kao jedno jedinstveno biče, zagrejano istom krvlju, \ nošeno istim ritmom.« 1
Ali opis Davila v situaciji negotovosti: »Kao uvek u sličnim prilikama, i kao nekad u Slučaju mladog novskog kapetana. Davil je osečao oko sebe živ \ zid od lica i očiju, hladnih i nemih kao po prečutnom dogovoru, ili zagonetnih, : praznih ili lažljivih.« ]
AM: »Strah je poravnjavao vežiru piut« (Travniška kronika) in dalje: »I oni j su jahali nekim kratkim, pogreibnim korakom, bez šuma i dozivanja.«
Nato zelo duhovito: »Posle toga razgovor je morao zapeti, jer kad dvoje ljudi razgovara, reči se jedna o drugu pale i razbuktavaju, a mjihove reči su ; išle jedna mimo drugu i svaka za sebe« (Travniška kronika). '.
Z figurativnostjo rad in uspešno lirizira in oživlja pokrajino:
»Zbog strmog tla kuče su nadnesene jedna nad drugu. Kako se selo sužava pri kra- ; jevima, na dnu i na vrhu proseline, to izdaleka gledano liči na neku galiju koju je ' gigantski i davno nestali talas nekog potopa izbacio i nasukao na ovu visiju.
Iz sredine sela ide put koji se naglo obara i niz hridine i obronke vijuga i spusta ; ka Drini, ukleštenoj medu stenama. Dva sata se tim putem slazi, a više od tri uspinje. ;
1071
Uporedo sa putem ide, upravo krivuda i ponire, Črni Potok koji se na maiiove baca sa stena strmoglavce, u slapovima tako visokim da se njegova oskudna voda pretvara ¦ u kisu i rosu pre nego što se ponovo dolivati zemlje« (Olujaci). \
Tudi njegove primerjave so zelo plastične: »Jevreji uzavreM kao pčele« ' (Ljubezen v kasabi). Ali fina niansa v portretu: »Na uobičajenom mesitu, h&z ' ikakve vidljive pramene, sedeo je vezir u punom svom ornatu, nagnut na jednu ; stranu kao prestareo spomenik« (Travniška kronika). i
Osnova Andričevega jezika je dinarslka štokavščina, in če že govorimo ; o kakšnem zgledu, gre tu v manjši meri za Vuka Karadžiča, zilasti kar se tiče i jasnOiSti prikazovanja. Vendar je velika razlika v tem, da je Andričev jezik še \ bolj zgošičen, izrazit in zelo reljefen. Andrič ima prefinjen občutek za to, da j se osebe označujejo s svojim individualnim jezikom. Tako na primer navadni j bralec najbrž ne opazi, da je govor fra Petra ijeikavs(ki, pisateljev pa ekavsiki i v Zakletem dvorišču. Vsak lik iz te zaporniške družbe govori z nelkaterimi ; posebnostmi jezika, ki so izraz njegove mentalitete. Tako neki surov mornar s hripavim basom prikazuje v prešernih hiperbolah natafkarico Grikinjo: »Krup-nijeg i čvrščeg ženska nišam video. Galija. Nosi grudi pred sobom kao dva jastuka.« i
Iz vsega tega vidimo, da je Andrič že po tematiki — eksotika Bosne in občutki smrti — mikaven za svetovnega bralca in s tem aktualen. Globdko ; humanizira rahlo nakazane zgodovinske teme. V sodoibnih se ne znajde najbolje, : ker rabi distanco za prikazovanje. Po metodi je zelo uspešen psihološki realist ¦ s prefinjenim smislom za oiainsiranje in psihoanalizo ter zlasti odličen portretist. i Ima smisel za humor. Njegov dialog ni posebne kvalitete, vendar je primeren j psihologiji lika ter deluje naravno in solidno. Lirizira in oživlja pokrajino in i interijere. Kompozicija mu je večinoma duhovita in invenciozna. Je pesnik; izredne enostavnosti, ki je pravzaprav ustvaritev subtilne senzibilnosti. Z zelo | natančnim okusom izbira zgoiščene in plastične besede in z njimi oživlja ljudi i in situacije. Je oidličen stilist, ki se neopaizno vtihotapi v bralčevo zavest in j čustva, nato pa suvereno in trajno zavlada nad njimi. i
Ko se te kvalitete z visoikimi epiteli sintetizirajo v celoto, se vidi, da je j Andrič ogromna ustvarjalna sila. Klasik že v sodobni književnosti! Zaradi vseh j teh umetniških lastnosti, in še drugih, ki niso bile omenjene, je Andrič res \ zaslužil visoko svetovno priznanje. Z njim pa tudi jugoslovanska kultura!
Rudolf Kolorič
RAZISKOVANJE ZGODOVINE SLOVENSKEGA JEZIKA
(Iz predavanja na III. kongresu jugoslovanskih slavistov v Ljubljani)
Ljudje jezikoslovca večkrat sprašujejo, od kod ta in ta beseda, kako je nastala, zakaj se tako in tako rabi. Videti je torej, da jih zanimajo vprašanja jezika. Včasih se v kaki družbi celo ne jezikoslovci sporečejo, da je kaka beseda
108
ali besedna zveza tako nastala in ne drugače in da je zato samo tako prav. 1 Zatorej ne bo odveč, če se nekoliko pomudimo ob vprašanjih zgodovinskega \ raziskovanja slovenščine. Da je to potrebno, čutijo celo nešolani ljudje, kaj i šele jezikoslovci. |
Ce se slovenski ali katerikoli jeizikoslovec loti kateregalkoli vprašanja ! slovenskega jezika, pride že takoj od začetka v veliko zagato: manjka mu i nadrobnih študij o posameznih delnih vprašanjih, manjka mu novih kritičnih \ izdaj vseh vrst jezikovnih ispomenikov z monografskim opisom njih jezika, ] manjka mu sleherno nadrobno gradivo za obravnavo kakega problema. Za vse . si mora iz posameznih spomenikov zbirati gradivo sam. Naj navedem samo j dva primera: i
Vprašanje genitivnega objekta v nikalnem stavku, če je objekt odvisen ' od infinitiva in ne naravnost od zanikanega povedka (Rekel mu je pokositi ] travnik: Ni mu rekel pokositi travnik/travnika), gotovo ni najbolj zapleteno ¦ vprašanje slovenske sintakse. Pa vendar bi tisti, ki bi hotel končno osvetliti; to vprašanje in postaviti trdno pravilo današnji rabi, moral ekscerpirati vse i slovenske pisarne in tiskane tekste od Brižinskih spomenikov dalje do današnjih; piscev pismene slovenščine. Prav tako 'bi si morali zbrati gradivo po vseh slo- j venskih narečjih. Saj nimamo niti enega pisanega ali tiskanega teksta jezi- ; kovno v podrobnosti obdelanega, najmanj pa sintaiktično. Prav tako ne narečja. J In če se že kdo loti takega posla, se mu talkoj postavi nasproti druga zapreka: kje in kako naj dobi dela in izdaje, ki bi jih moral ekscerpirati. Vsi ne morejo delati v NUK-u, pa tudi za vsako kontroilo teksta ne more jezikoslovec leteti i v NUK. Včasih bi celo trije, štirje hkrati potrebovali, vsak za drug nadrobni! problem, isto delo. i
Vse isto delo ibi moral opraviti in v iste zadrege bi prišel tudi tisti, ki; bi hotel pokazati postanek, osnovni pomen in razvoj vseh nadaljnjih pomenov n. pr. glagoila pustiti v slovenščini. ;
Zato nam je zgodovinsko raziskovanje, in to dobro organizirano razisko-1 vanje slovenščine potrebno že s stališča današnje žive rabe jezika. Pri tem raz-j iskovanju torej ne gre za neiko oseibno ljubezen ali zanimanje za jezikovna-vprašanja (oboje je takemu raziskovalcu nujen pogoj za uspeh), torej ne zgolj za teoretične izsledke, marveč za upoštevanje teh izsledkov v sodobni jezikovni praksi. ;
Kaj imamo v zgodovinskem raziskovanju slovenščine (tudi dialektologijo '[ štejem po Ramovšu sem) narejenega? 1
Ramovš je veliko naredil in dognal, a dostikrat bolj intuitivno na osnovi; maloištevilnega in cesto pomanjkljivega gradiva. Pa še Ramovš po 1. 1936, ko ! je izšel I. del njegove Kratke zgodovine slovenskega jezika, ni več dalje raz- ; isikovail zgodovine slovenskega jezika. Tako smo torej tudi tukaj že za pet-: indvajset let v zastanfcu. Zato je razumljivo, da novejša raziskovanja, tako i historično jezikovna kot dialektološka, marsikje popravljajo njegove izsledke.^ Pa še nekaj: Ramovš je zbiral gradivo in obravnaval v svojih delih sistematično i le glasoslovje: konzonantizem je obdelal sintetično, vokalizem (v Zgodovini j slov. jez. I.) le delno in ne tako obširno. Sintetične podobe slovenskega akcenta! ni podal; problem je bil in je še vedno preveč zapleten, predvsem zato, ker) nimamo podrobnega materiala in monografij o akcentu posameznih narečij, ^ pa tudi zato, ker se akcent v splošni slovansiki akcentologiji danes drugače tre-; tira kot pred tridesetimi leti. Sinteza bo mogoča šele, ko bo zbrano in obdelano j
109'
vse akcents'ko gradivo po posameznih narečjih. O dialektih je podal Ramovš splošno geografs;ko sliko iin opis in v glavnem tudi odnose med njdmi. Manjka nam pa sleherna fonološka in sploh strukturalna obravnava dialektov iin zgodovinskega razvoja posameznih narečij ali vsaj narečnih skupin.
Za morfologijo, hesedotvorje, pomenoslovje in besedni zaklad je Ramovš zbiral gradivo le bolj sporadično in slučajno, če je mimogrede opazil kaj nenavadnega. Sistematično sam za te kategorije jezika gradiva ni ne zbiral in zato tudi ne obravnaval. Njegova Moiiologija (ki so pravzaprav avtorizirana skripta) ne gre mnogo preko Oblaka in pri glagelu preko Miklošiča in Vondraka. Tudi tukaj je semtertja odlično obdelal le kake zanimive posebnosti (n. pr. deklinacijo samostalnika oče). Vse drugo še čaka sistematičnega obravnavanja po posameznih spomenikih oziroma pisateljih (vse do sredine 19. stoletja), po posameznih besednih kategorijah (samostalnikih, pridevnikih, zainikih, števni-kih, glagolih in pri teh vse osebne in neosebne oblike). Ob tem bo treba obdelati tudi pomen in rabo vseh oblik ter zveze z drugimi besedami. Ali bomo to morda dali k splošni stavčni sintaksi? Nekje mora biti obravnavano. Monografično bo. treba raziskati oblike, nastanek in rabo nepregibnih besednih vrst, že ob spomenikih dn pisateljih in naposled sintetično.
Sintaksa Ramovša ni privlačevala, ne historična ne sodobna, a v uvodu v Konzonantizem, str. II, kjer je podal zasnovo celotne historične gramatike slovenskega jezika, je kot šesto knjigo predvidel historično sintakso. Zanjo nimamo zbranega niti najosnovnejšega gradiva in zato seveda tudi ne razprav o posameznih problemih historične sintakse. Brez historične sintakse pa kajpada tudi težko rešujemo sintaktične probleme sodobnega pismenega jezika. Prav tako tudi ne brez sintakse vseh slovenskih narečij.
Zavedati se moramo, da en sam človek Slovenske hisitorične sinifakse ali sintakse narečij ne bo nikdar naredil. Potrebna nam bo striktna organizacija in sistematično delo na vseh področjih historičnega raziskovanja, ne samo za sintaikso. Ob monografski obdelavi posameznih pisanih in tiskanih spomenikov in piscev bo treba natanko obravnavati tudi sintakso. Sele na osnovi takih razprav se bo moigoče lotiti sintetične obravnave posameznih sintaktičnih problemov in naposled napisati historično sintakso slovenskega jezika.
2e iz do sedaj povedanega dovolj jasno sledi, da se moramo najprej z vso resnostjo lotiti izdajanja vseh važnejših pisanih in tiskanih spomenikov in v teh izdajah filolosko in lingvistično natančno Obdelati njih jezik v vseh gramatičnih kategorijah, in to z uporabo vseh modemih lingvističnih metod, tudi sitati-stične. — Pa bo morda kdo rekel, da imamo že odlično izdajo Brižinskih spomenikov, namreč Kos-Ramovševo. Res je izdaja sama odlična in kritična, a jezikovno pa tudi filolosko premalo obdelana. Da je to res, vidimo že iz dejstva, da je A. V. Isačenko leta 1943 v svoji knjigi Jazyk a povod Fiizinskych pamiatok nekaj po naročilu hote, nekaj zaradi nedovoljnega znanja slovenščine, zlasti njene zgodovine in narečij mnoga dejstva narobe postavil in Brižinske spomenike razglasil za starocerkvenoslovanski oziroma staroslovaški spomenik. Razen s filološkimi skuša Isačenko dokazati predvsem z leksikalnimi elementi, da Brižinski spomeniki niso slovenski. Za nekatere besede bi bil Isačenko lahko že samo po Pleteršniku in Ramovševih spisih dognal, da so še danes v istih ali nekoliko spremenjenih oblikah znane, a verjetno mu to takrat ni šlo v račun. V marsičem smo pa krivi Isačenkovih napačnih izvajanj Slovenci sami, ker do danes še nismo zbrali besednega zalklada prekmurskega, prleškega in vsaj
110
še goričanskega dialekta, v katerih so mnoge besede, za katere Isačenko trdi, da jih v slovenščini ni, še danes v rabi. Doslej nismo dzdaili še nobenega narečnega slovarja. Preden pa bomo Slovenci dali končno sodbo o jeziku Brižinskih spomenikov, moramo temeljito preštudirati jezik vsaj Kiizmičevega Novega zalkona in tudi drugih starejših prekmurskih piscev, pa ne samo fonetiko in eventualno malo še morfologijo, kako je pri nas stara navada, marveč vse jezikovne kategorije s slovarjem vseh besed in njih zvez v teh tekstih. Isto velja tudi za vse prleške in koroške pisane in tiskane spomenike. Prav tako so nam potrelMie popolne gramatike in slovarji vseh slovensikih narečij. Samo tako oboroženi bomo lahko rekli, kaj je naše in kaj ni naše, kako se je naše v vseh jezikovnih kategorijah razvijalo, kaj je starega ostalo, kaj se je izgubilo, a je še pred sto ali dve sto leti bilo, kaj, kako in odkod je novo prišlo itd. Isačenku vse to ni bilo ali ni hotelo biti jasno, ker ne priznava za Slovenske n. pr. besede: str. 59 račiti (še danes znano po Dolenjskem in vsem vzhodnem Štajerskem in Prekmurju); str. 56 psi. zaimek so (prim, leto-s, dane-s, o-sorej, do-sihmal ipd.)j str. 58 igdaže (prleško igda), str. 56 inoga (prlesko in-di), str. 56/57 eže (slov. k-er, shrv. j-er), str. 58 elikože (vsa slovenska Štajerska pozna še danes k-eliko; k- je seve mnogo mlajši); to bi bil Isačenko pri Ramovšu tudi že lahko našel, itd.
Pod zvenečim naslovom Syntax Frisinskych pamiatok obravnava Isačenko le besedni red svojilnega zaimka ali pridevnika s samostalnikom; vso drugo sintakso Brižinskih spomenikov je pustil nedotaknjeno. Vendar bi mu že samo bežen pogled v sintakso slovenskih naroidnih pesmi v marsičem ovrgel tudi njegove trditve o besednem redu.
Na glasoslovje Isačenko ni dosti zidal svojih trditev, vendar moramo Slovenci nadrobno analizirati vsak glas in znak Brižinskih spomenikov in temeljito revidirati \tudi substitucijsko teorijo. Po M. Kosu in Nahtigalu pravi Ramovš (CJKZ VII, 160), da n. pr. znaki nad vokali »ne označujejo naglasa, marveč so le pomožna znaki za razilikovanje črk in besed pri branju«. Po tej Ramovševi formulaciji so to vendarle diakritični znaki, bodisi za vokalne ali akcentske kvalitete ali opozicije, ki spreminjajo pomen.
Vsekakor to vprašanje ni rešeno in ga je treba z novejšimi lingvističnimi metodami ponovno preiskati. To velja tudi za druge najstarejše slovenske tekste; očenaš, deset zapovedi itd. Raziskava prozodionih elementov slovenščine (zlasti po narečjih) bi verjetno odgovorila tudi na vprašanje, ali so Brižinski spomeniki res verzificirani ali ritmična proza (Sievers, Ramovš).
V zvezi z Brižinskimi spomeniki pravi Ramovš: »Miklošič VSG P, 94 je sicer menil, da je imela slovenščina 9. stol. le v nekaterih besedah še nazalne vokale, vendar tega ni možno sprejeti, kajti proti tem,u govore izposojenke (zgodaj prevzeta krajevna imena) iz slovenščine v nemščino...« (CjKZ VII, 160).
Toda slovenske izposojenke v nemščino in nemške v slovenščino so gotovo bile mnogo prej izposojene, preden so bile v enem ali drugem jeziku zapisane. Sam čas prvega zapisa premalo dokazuje (za Brižinske pa celo vsi priznavajo, da so prepisi starejših originalov ali tudi že prepisov). Zato bo treba vse take izposojenke v starih listinah nadroibno analizirati z modernimi lingvističnimi metodami, da bomo prišli na jasno. Zdi se, da je Miklošičevo mnenje o nazalih bliže resnici ko Ramovševo; tudi Nahtigal se glede nosnikov drži Miklošičevega mnenja. Na osnovi analize imenskega gradiva v starih zapisih bi se nemara dalo točneje dognati, kdaj je ta ali ona narečna skupina
111
izgubila nazalni izgovor, iker že Ramovš priznava, da ga niso vsa narečja hkrati (CJKZ VII, 161).
Pri obravnavi slovenskega historičnega onomastičnega gradiva so doslej lingvisti, tudi domači, skoraj popolnoma prezrli dejstvo, da isto lastno ime v vseh narečjih ni imelo enakega in istočasnega razvoja; stari zapisi najrazličnejših slovenskih in izposojenih lastnih imen bi ob nadrobni analizi vseh glasovnih in drugih elementov mogli pojasniti še marsikaj iz starejšega in kasnejšega razvoja slovenskega jezika, n. pr. sovpad in b in vokalizaoijo a v a-e-e ali prehod (vsaj kronološko) skupine tit v foif/^uf. Ramovš na primer misli (po primerih), da so pisave ul, ol v teh časih le nemške substitucije za velarni vokalični i, kjer je »pomožni vokal o oz. u približno podajal velar-nost 1-a« (CJKZ VII, 166).
Toda, ali res ne bi bilo mogoče, da bi ul, ol že reflektirala začetek naslednje faze razvoja slovenskega vokalnega 1 v ol? To vprašanje vsaj zame tudi še ni definitivno rešeno.
Ob teh zgledih sem hotel le na kratko pokazati, kateri novi, še nerešeni problemi nastajajo samo ob Brižinskih spomenikih. Podobno tudi ob drugih spomenikih in kasneje pri tiskanih tekstih.
Glede na filolosko raziskavo in substitucijsko teorijo se mora lotiti vseh starejših slovenskih spomenikov (Brižinski, Celovški, Stiski itd.) slavist in germanist v eni osebi (kolikor je to danes pri nas še mogoče), spomenikov z jugozahoda (Cedadski itd.) pa slavist in romanist. Za čisto filološke probleme teh tekstov je potreben še bibiicist in specialist za stare krščanske liturgije (Grivec!).
Naj omenim na tem mestu še, da skoraj nič še nismo raziskovali medsebojnih vplivov n. pr. slovenščine in nemščine, slovenščine in italijanščine oz. furlanščine, slovenščine in madžarščine. Pa je gotovo, da ti vplivi ne segajo samo v leksikon, marveč tudi v glasosllovje, morfalogijo, besedotvoTJe in gotovo tudi v sintakso. Za primer naj navedem problem diftongizacije dolgega e in dolgega o v obmejnih štajerskonemških govorih onkraj Spielfelda: hej^bn, lej^zn; sou, houln (za heben, lesen, so, holen). Slovenski in nemški fonološki sistem teh obmejnih govorov je vsaj na prvi posluh isti. Zato delata slovenski in nemški govor od daleč isti akustični vtis. Kalko je do vsega tega prišlo? Podobno je že. Ramovš omenil za obmejne slovenske govore z italijanščino. •— V prekmurščini imamo glasovne elemente, ki so vsaj na prvi posluh na las podobni sosednjim madžarskim; zdi se, da imata dolgi poudarjeni in nepoudarjeni (kratki) a v severni prekmurščini enake foneme kakor madžarščina, itd. Kakšno je to medsebojno razmerje, bi nam mogla pojasniti madžarska historična slovnica in dialektologija. Mogoče se bo ob študiju teh medsebojnih odnosov tudi substitucij ska teorija pokazala v drugi luči.
Vprašanje zgodovinskega slovarja slovenskega jezika je pri nas vsaj tako pereče kakor vprašanje slovarja sodobnega pismenega jezika. Izdajam posameznih pisanih in tiskanih tekstov je treba dodati slovarje vseh besed, njih oblik in zvez. Sestava takih slovarjev bo pogoj za obravnavo drugih jezikovnih problemov. Sele iz takih specialnih slovarjev se bo mogel sestaviti dober historični slovar slovenskega jezika. S takimi delnimi slovarji bomo tudi prej dobili vsaj nekaj porabnega v roke. Problemi slovenskega besedotvorja in pomeno-slovja se bodo mogli definitivno reševati le ob dobrem historičnem slovarju. — Obravnavanje leksikalnega gradiva naj bi bilo že v teh delnih, specialnih slo-
112
varjih moderno, strukturailino, kakor je osnovna načela za moderen slovar odlično postavil B. Vodušek v svojem predavanju na III. slavističnem kongresu (JiS VII. 5—10.* Potem bo tudi sinteza lažja in hitrejiša.
KakoT pisane spomenike -do začetka književnosti in po njej bo treba obdelati z vseh strani tudi tiskana dela. Pravzaprav je skoraj neverjetno, da še danes nimamo celotne monografije niti o Trubarjevem jeziku. Naše sodbe o njegovem jeziku slonijo na manjših, delnih in povečini nesistematičnih in bolj pri-godnih razpravicah o Tru'barjevem jeziku. Nismo izdali slovarja še niti enega njegovih del, niti obdelali jezika katerekoli njegove knjige z vseh strani. Nihče nam še ni podal niti približne slike Trubarjeve sintakse, kaj šele da bi jo primerjal z današnjim domačim narečjem na Raščici.
Ker tudi Dalmatinovega, Bohoričevega in Kreljevega jezika nimiamo obdelanega, ne moremo v celoti videti tudi razlik med njihovim jezikom, niti dobiti sinhronične slike vse takratne dolenjščine in notranjščine, kaj šele vse slovenščine 2. polovice 16. stoletja. A te reči bi bile za razumevanje zgodovinskega razvoja slovenščine zelo zanimive in koristne. 2e za 15., gotovo pa za 16. in naslednja stoletja bi na osnovi monografskih obdelav jezika vseh del in piscev enega stoletja lahko sinhronično obdelali slovenski jezik posameznih stoletij. Taka defh poznam iz ruščine, poljščine pa tudi iz drugih jezikov. Iz sinhronične študije slovenščine 18. stoletja bi n. pr. dobili mnogo jasnejšo podobo o tedanjem knjižnem jeziku in razvojnih tendencah v njem, kakor jo imamo danes predvsem o-d literarnih zgodovinarjev, ki jim razvoj jezika v kaki epohi gotovo ne more biti glavni namen raziskovanja.
Prvo polovico 19. stoletja nekateri že računajo k sodobnemu knjižnemu jeziku. Kar se tiče besednega zaklada, to v glavnem še drži, čeprav marsikatera beseda danes zveni že arhaično, n. pr. Vodnikove pismenost, spominek, sklenica, ali Prešernove lepotija, zastopiti, reva (= revščina), more (za mora), svečava (svetloba), modrije, lepote (lepotice), nedelja (teden) itd. Današnji pismeni jezik skoraj ne upošteva moderne vokalne redukcije, pri Vodniku in Prešernu je skorajda splošna: Mat' pjejo, brante, men', prijatli, ak'; bognja, trdjo, množca, tovaršem, voljo (volijo) itd. Tudi v oblikoslovju se je od petdesetih let prejšnjega stoletja marsikaj spremenilo, prav tako v sintaksi, zlasti v besednem redu. Zato to dobo rajši prištevam k zgodovini slovenskega knjižnega jezika kot pa k sodobnemu. Prešerna imamo na primer že večkrat ekscerpiranega (vsaj besedni zaklad), a tiskanega nimamo še nobenega silovarja, pa bi nam bil bridko potreben. Izredno zanimiva bi bila na primer tudi celotna monografska obdelava Vodnikovega jezika s popolnim slovarjem vseh njegovih spisov, tudi prevodov uradnih patentov in drugih vladnih o-dredb. V njih je še mnogo novega, neznanega, a lepega.
Neprijetna je ugotovitev, da še noben slovenski pisec, pisatelj ali pesnik ni dobil monografije o svojem jeziku, ki bi po vseh gramatičnih kategorijah prikazala njegovo govorico. O krivdi ali nekrivdi govoriti nima smisla. Preveč smo zagledani v svoj plot in redko pogledamo preko njega, kaj se tam godi; še redkeje pa se spomnimo ali odločimo, da o svojih ljudeh kaj podobnega napišemo kakor drugi narodi o svojih. Menda smo prepričani, da nam to sploh ni potrebno, ali da je vse to samo po sebi jasno in razumljivo. Kadar pa jezikoslovec za kak speciatoi problem ali za morebitno dokumentacijo v slovnici po-
* Glej tudi v tej številki na str. 117. (Ur.)
113
trebuje podatke iz slovenskih pisateljev in pesnikov, si mora vse gradivo sam zbrati in vsaj v gilavnem pregledati vse pisane in tiskane vire. Da je to ogromno delo in da se pri tem mnogo prezre in sploh ne doseže, je jasno vsakemu, ki je kdaj kaj takega že sam delal.
Zadnja leta sem za svoje razprave iz zgodovine slovenskega jezika dostikrat bil prisiljen, da sem se ob pomanjikanju narečnega gradiva zatekel k narodnim pesmim, pripovedkam 'in podobnemu blagu. Pri tem sem si nujno moral odgovoriti na vprašanje, kako je treba izdano gradivo uporabljati, kaj je zanesljivo, kaj ni itd. Ker sem o tem že pisal in bo članek nemara v doglednem času izšel, tukaj o tem vprašanju ne bom nadrobneje govoril. Zal pa moram ponoviti lamentacijo, da tudi tukaj še nimamo nobene monografije o jeziku v slovenskih narodnih pesmih, pripovedkah ipd. Ze nadrobne prozodične analize bi mogle marsikdaj tudi vsebinsko in oblikovno pojasniti narodne pesmi.
Se o marsičem bi se dalo govoriti, n. pr. o zbiranju vseh vrst imen (osebnih, priimkov, najrazličnejših zemljepisnih imen itd.) iz vseh zgodovinskih virov (tudi starih katastrskih map) od najstarejših časov pa do danes ter izdelavi in izdaji takega imenskega slovarja. Tudi o potrebi zbiranja gradiva iz makro-in še bolj mikrotoponimije bi bilo koristno malo razmišljati; prav tako o razširitvi slovenskega lingvističnega atlasa na besedotvorje, leksikon in sintakso. Zahteve po tem gradivu iz slovenščine so že za splošno slovanski lingvistični atlas od dne do dne večje in nujnejše. A za to pot naj bo dovolj.
Jože Pogačnik
O ZGRADBI IL BRIŽINSKEGA
SPOMENIKA*
Za razloček od drugih evropskih narodov za Slovence velja bolj, da je po začetnih krizah, ki jih je prinašala nasilna pokristjanitev, metafizični sistem religiozne ideje dobil duhovno prvenstvo. Svetovnonazorska signatura časa pred XV. stoletjem pri nas je izrazito antinaturalistična in antiracionalistična. Ljudje so religiozno in moralno včlenjeni v cerkev, kar vnaprej izključuje vsakršna teženja po individualnosti. Le-ta bi bila v nasprotju z univerzalnim zakonom cerkve, izven katere ni bilo družbe. Kdor je šel preko tega, je moral biti pripravljen na težke posledice in osamlljenost. Religiozni transcendentalizem in univerzalizem obvladujeta slovenski srednji vek kot sistem edinstvene sklenje-nosti in zaprtosti. Zato književne spomenike tega časa označuje eno: človek se v njih razodeva v kolektivni obliki.
V teh stoletjih sta notranje in zunanje življenje na Slovenskem gledani skozi pajčolan vere, otroške zmedenosti in spoznavnih blodenj. V življenju ni
* Sestavek je odlomek iz italijanske razprave Riflessi dei movimenti letterarii europei sulla leiteratura slovena antica, ki izide v IX. letniku rimskih Ricerche slaoistiche. Zato obravnava samo vprašanja, ki so trenutno znanstveno nesporna, medtem ko zavestno izpušča poskuse E. Sieversa, ne govori o slovaških in ne navaja ugotovitev Dunajčana Pranza Zagibc, o čemer bo treba ob priložnosti kaj več spregovoriti. To tem bolj, ker gre za nekaj zares izvirnih dognanj, ki pa so v množici Slovencem nasprotnih hotenj skrita, in tako naši javnosti kakor znanosti popolnoma neznana.
114
nič stainega; trdna je le varuhinja božje besede — Ceiikev, ki pripravlja ljudi na onstranstvo. Kolektivna usodnost leži nad življenjem in ga vklepa v obroč, I2 katerega se je bilo težko prebiti. Brižinski spomeniki ali stiski rokopis govore sicer o življenju; toda izrazito teocentrični vidik je njegove pojavne obiike razmejil v grešne in čiste ter jih kanoniziraH za občo veljavnost. Individualne zavesti o človeku kot svetu za sebe ni, zaradi česar se je tudi sistem literarnih vrednot v primeri z antiko spremenil. Za srednji vek je značilen monopol nad izobrazbo, ki je delež samo višjih slojev. Med državo in ljudstvom obstaja prepad, ki je temeilj za notranjo In zunanjo vezanost človeka te dobe. Literatura, ki nastaja, je receptivne narave. V antiki je umetnost imela estetski smisel, srednji vek pa je uporabljal neestetske kriterije. Avtonomnost oblik se je izgubila in literatura je postala samo instrument cerkveno-vzgojnega dela.
Izraait primer tega so Brižinski spomeniki (med 950 in 1050), ki imajo svoje poreklo v karolinški renesansi. Duhovno središče na dvoru Karla Velikega si je utiralo pota preko duhovske in svetne gosposke v najširše predele imperija. Vloga samostansikih oficin in skriptorijev, ki se je začela za Karla Velikega, se je kasneje osamosvojila in dosegla stopnjo samostojnih kulturnih centrov. Na Slovenskem se s tem začenja proces »evropeizacije«^. Odnos med oblastjo in cerkvi prirejeno literarno dejavnostjo pa je najlepše izpričan v pismu Karla Velikega opatu Baugulfu iz Fullde (med 780—800). Takole slove; »-cum autem in sacris paginis schemata, tropi et cetera his similia (inserta inveniantur, nulli dubium est quod ea unusquisque legens tanto citius spiritualiter intellegit, quanto prius in Idtterarum magisterio plenius instructus fuerit«.^
Analiza //. Brižinskega spomenika pripoveduje, kakšne črte ima ta, pravzaprav edini predstavnik slovenske literarne dejavnosti v obdobju romanike. Glede na poreklo združuje liturgični in dikcij'^i način, uveljavljen v franikovski kulturi, z jezikovnimi in teološkimi znaki oiril-metodijskega obdobja (t. im. klasični paleoslovenizmi). Vsebinsko se deli na dva dela, od katerih je prvi po znanem principu, da je biblijski stari zakon predpodoba novega, nekakšna anabasis drugega dela. Razdelitev vsega spomenika na smliselne in sintaktično zalklj učene odstavke da 15 enot, katerih središče je v govomišikem vzkliku: Temi, temi ti deli bogu približaš^, ki je v sklopu celote osma, osrednja enota. V okviru tega gre dalje za simetrijo kompoaicije ali paralellizem posameznih členov, ki pa niso dani v linearnem sopostavljanju, ampak v kavzalnem neksusu. To se v praksi kaže takole: 1. in 15. člen sta si v odnosu: pradedov greh je vzrok smrti in gre-šenja (djnpoziv k očiščenju od tega in pridobitvi prvotne čistosti (di). Gre torej najprej za odmik od krščansko pojmovane popolnosti in nato za njeno ponovno pridobitev. Takšna oblika razkriva teocentriono logično premišljen simboličen kompozicijski princip, ki vsebinsko izhaja z zemeljskega »raja«, gre preko prvih ljudi na sodobnike ter se s pozivom k spovedi spet vrne na misel o — to pot — nebeškem raju.
Težnja po albsolutni simetriji se veže na idealistični nazor o svetu, kateremu so naravni pojavi izraz nadtvarnih idej. Avtorju je šlo za idejno izrazitost upodobljenih snovi, za nevidni, notranji, le v idejnem svetu eksistirajoči pomen^ in red. Težnja po svobodnem oblikovanju in nagnjenje k tipiziranju uporablja naravno dane téme kot sredstvo za ustvarjanje lastnega sveta, ki ga določa subjektivna apriorna ideja. Takšna kompozicija daje stvari v idealen in ab-
' Milko Kos, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1955', str. 16^.
' E. R. Curtius, Europäische Literatur und lateinisches Mittelalter, Bern 1954', str. 58.
115
strakten red, kakršnega narava ne pozna. Ureja jih v simetrijo, ki je izraz trajnega miru in popolne uravnovešenosti, simbol večnega reda, kot vlada v idealističnem idejnem svetu in katerega izraz je lahko samo takšna idejno pomenljiva in vezana kompozicija.
V okviru te simbolne vezanosti se oživotvarja nekakšna oblika muzikalno oblikovanega recitativa. Skozi govor je namreč Skoiaj vsepovsod čutiti ritmični in muzikalni fluid, ki ga določa retorično-patetični zanos. Pojavi stavčnih inverzij (déd naš, narod človečki idr.), ponavljanje istih besed na začetku sledečih si stavkov (anaforična eže in i), mnogovezje, paronimi (dela delati) kažejo na povezanost z biblijskim slogom, torej z elementi pesniške strukture, ki, je prihajala iz orientalskih slovstev, in uvrščajo ta tekst v vrsto po karolinški renesansi nastalih srednjeveških tekstov umetne proze v Zahodni Evropi. Z Brižinskimi spomeniki se je na Slovenskem pojmu »theodiscus« pridružil pojem »nationes theo-tiscae«, ki se je v Nemčiji začel uporabljati že 830. leta^. Ker je življenje v tem času religiozno vezano, ima tudi pismenost sakralni značaj. S klerikalizacijo duhovne kulture je literatura prenehala biti predmet estetskega užitka in je postala dopolnjevanje ter darilo liturgiki. Literarnost je predstavljala duhovno imetje klerikalne elite in medij cerkvene propagande.
Romanika pa je bila predvsem receptivna duhovna in slogovna epoha, ki ji je šlo za religiozno obnovo življenja. Za dosego tega cilja se je posluževala naravi oddaljene tipike in formalizma. Abstrakcija resničnosti se tesno veže na oblikovni rigorizem, ki je tudi 7/. Brižinski spomenik podredil nekaterim posebnim, iz orientalskih slovstev prihajajočim ritmičnim zakonitostim. Začetek se glasi takole;
1. Et'e bi ded naš ne sagrešil
2. te v veki j emu be žiti,
3. starosti ne prijemrjjt'i,
4. nikoliježe pečali ne imy,
5. ni slzna telese imQt'i ,   '
6. nu v veki j emu bé žiti.
Akustično je zanimiv pri tem ritmično-akcentuirani stavčni konec, ki je v go-vomikovem prednašanju moral biti počasi in dobesedno izgovorjen. Spomenik je dobil s tem nekaj vzvišenega in slavnostnega. Značaju recitativnega predavanja je ustrezal po zakonih nekakšnega kurzusa grajeni stavčni konec. Za navedeni odlomek^ so ti konci, začenši od predzadnjega ikta dalje, takile:
1. — WW — w (naš ne sggrésil)
2. — w — w (jemu be žiti)
3. — wwwwww — (starosti ne prijeml'Qt'i)
4. — www.— (pečali ne imy)
5. — www — (télese ianQt'i)
6. ¦— w .— w (jemu be žiti)
Prvi ritmični motiv povsem ustreza latinskemu primeru requiéscat in pace (— WW — w) in se v teoriji ritma imenuje cursus planus. Četrti in peti sta
» Fritz Martini, Deutsche Lileraturgeschichie, Stuttgart 1957', str. U.
' Naglase sta ugotovila kolega Jože Toporišič, lektor za slovenski jezik, in Bulcsu Laszló, asistent za indoevropsko jezikoslovje v Zagrebu, za kar jima tu izražam zahvalo.
116
cursus velox, vendar v njegovi katalektični obliki —www.— (w), kjer pomanjkanje nenaglašenega 2(loga nadomesti pavza. Zanimivo je, da se tretja oblika, tako imenovani cursus tardus, v približno tretjini analiziranega besedila ne pojavlja, medtem ko se oglašajo drugačne kombinacije, ki so brez dvoma prav tako prispevale k ritmični strukturi //. Brižinskega spomenika (n. pr. v navedenih vrsticah ritmični motiv —w — w). Obravnavani primer pa je iabran tudi zato, ker je na njem mogoče opaziti še pojav homoioteleutona (podobnost stavčnih koncev). Iz latinske proze so znani primeri, kakor: abiit, abscessit, eva-sit, erupit (Ciceronov govor o Katilini), ki jim v našem navedku odgovarjajo:
prijemirQt'i — imi- — imgfi in: žiti — žiti.
Vsi smiselno in sintaktično zakljiučeni stavki tega 'čustvenega in patetično-zanesenega recitativa so torej nekakšni stihi, ki so v medsebojni primerjavi sicer drugačne dolžine in drugačne ritmične strukture, ali vendar stihi. V njih ni toge metrične enaikosti in monotonosti, ker ne gre za metrično dolgočasen mehanizem, ampak za ritmično vezan govorni organizem. Prvobitni tekst, katerega lekonstruirani arhetip bi bil nujna naloga Slovanske filologije, bi najbrž pokazal menjavo 8-, 10- in 12-zložnih stihov, kar se skilada s prvobitnimi načeli slovanske verzifikacije, kakor sta jih ugotovila R. Jakobson in K. Taranovski. Celotna naša anailiza pa nakazuje potrebo ponovnega študija Brižinskih spomenikov, v katerem naj bi se srečali jezikoslovec, literarni zgodovinar in literarni teoretik. Skupen napor bi lahko pokazal na izjemno mesto tega častitljivega slovenskega in slovanskega spomenika tudi na področju besedne umetnosti.'
Ocene, poročita, zapiski
POMENSKA UREDITEV GLAGOLA »VZETI«, IZDELANA NA |
PODLAGI LEKSIKOLOŠKEGA MATERIALA IZ KARTOTEČNE        '
ZBIRKE SAZU        '\
Naslednja objava naj služi kot dopolnilo k mojemu predavanju »O leksikograf- j skem ugotavljanju in urejevanju besednih pomenov«, ki je bilo priobčeno v prvi letošnji ] številki »Jezika in slovstva«. Uporabljeno gradivo znaša okrog 2000 kartotečnih listov, I nanašajočih se na dobo zadnjih sto let; večje število nadaljnjih v poštev prihajajočih 1 listov mi. ni bilo dostopno, ker niso še alfabetsko urejeni. Iz celotnega gradiva je ob- ] javljenih okrog 200 stavkov in fraz, ki kažejo različne pomene in odtenke obravna- I vanega glagola. Stavki so citirani v okrajšani obliki; sempatja so dopolnjeni z lastnimi ; zgledi, kjer se je za to pokazala potreba. Objava ima predvsem ilustrativen namen; obseg •; in dokončno obliko projektiranega Slovarja slovenskega knjižnega jezika bo s sodelo- ] vanjem javnosti določil redakcijski odbor. i
vzeti, vzamem glagolom premikanja. Prijeti in. Vzame ;
svetilko in jo nese k mizi. V pomenu pri- \ I. Z akuzativnim objektom. prave sledečega dejanja. Vzela je lastno j
1. Zgrabiti kaj z roko. Odpre miznico        srce in izpila tiste tri kaplje. i
in vzame revolver. Po navadi z dodatnim 2. Polastiti se česa. — Ukrasti, pri- \
^ Prim. uvod in ob njem navedeno literaturo v knjigi Fran Ramovš — Milko Kos, Brižinski ' spomeniki, Ljubljana 1937. Iz tega dela je vzet tekst in od tam so osnovni kulturno-zgodovinski podatki, f,
in!
lastiti si. Vzei je okrog 100.000 dinarjev. Pobrati pri igri, n. pr. pri šahu ali kartah. Črni vzame kmeta. S poosebljenim subjektom. As vzame desetim. Zavzeti, osvojiti. Najprej smo bili pri Zenti, kjer smo vzeli turški tabor.
3. Izbrati. Vzel je lepšo obleko. Da vza-nem drugi primer. Vzemi ljudi, kolikor hočeš. Kupiti. Se jutri kupim vozni listek. Toda vzameva samo do Peknega. Naročiti v gostilni. VzeJ je juho, zrezek in solato.
4. Vzeti nekaj danega. Sprejeti. Delavka je vzela denar ter stopila v kot, kjer je preštevala še enkrat. Sprejeti, prevzeti kot svojo obveznost. Rajši bi vzel kakšno lažje delo.
5. Vzeti v najem, najeti. Prosil je mene, naj vam sporočim, da ne bo vzel sobe za prihodnji semester. Sami niso mogli zmagovati dela; vzel je hlapca, za njim deklo.
6. Vzeti v zakon, poročiti se. — Oženiti se s katero. Eva Magdalena je ostala samica, ker je od graščinskih ljudi nikdo ni hotel vzeti. Omožiti se s kom. Mati njena je štiri druge za nos zvodiia, preden je tega vzela. V absolutni rabi. Vzeti ženo, moža.
7. Vzeti vase, zaužiti. Ali si vzela zdravilo, Marta? Iz obupa je vzela strup.
8. Vzeti ton. Zapeti. Tenor je vzel visoki C. Zaigrati. Samo mrko jih je pogledal, če je kdo vzel napačen ton.
9. Odpeljati. Prišli so iašisti in so ga vzeli. Peljati. Vzemi me plesal'.
10. Odnesti. »Vzela ga bo voda,« je iz-pregovorilo dekle. »Ali bi se mu ne moglo pomagati?« V psovkah. Vrag (zlodej, hudič) te vzemi! Pobrati. O osebnem objektu, umreti. Vrag ga je vzel. Smrt (zima ipd.) ga je vzela. O stvarnem objektu, uničen biti, izginiti. Suša je že na pol vzela oves. Deževje je vzelo komarje. V frazi. Noč ga je vzela, čez noč je izginil neznano kam.
11. Zdelati, stisniti. Drugi dan so se le mukoma vlačili, griža jih je bila vzela, da jih je bila sama kost in koža. — Franc je silno shujšal. Fabrika ga je vzela.
12. Vzeti kot zgled, zamisliti si kot zgled. In vzemite onega doktorja zdravnika, ki pravi da je — Nemec. Vzeti na primer, kot možnost, postaviti, da je. Vzemimo vojno, ko je sklicanje parlamenta nemogoče. Vzeti kot dano, zamisliti si, postaviti. Teoretična mehanika elastičnih teles izhaja navadno iz sledečih supozicij: a) Vzame, da so elastični premiki posameznih delov in celega telesa majhni. Vzeti vpoštev, upoštevati.
Ce vzamemo samo njeno velikost, si lahko mislimo, koliko ta žival požre.
13. Vzeti v šoli, kot učno snov, predelati. Vprašal me je, kaj smo zadnjo uro vzeli.
14. V frazah, s stalnimi objekti, kot pomožen glagol ali s pretežno abstraktnim pomenom. Vzeti dopust, oditi na dopust. Vzefi konec, pokončan biti, poginiti. Vzefi posojilo, izposoditi si. Vze(i potni list, izposlovati si potni list. Vzefj pJeme, obrejiti se. Vzeti slovo, posloviti se. Vzeti smer, usmeriti se. Vzeli zalet, zaleteti se. — V razširjenih frazah. Vzeii kratek dopust, veliko posojilo, dolg zalet.
II. Z dativom in akuzativnim objektom.
15. Vzeti mu, da ostane brez česa. Odvzeti, uropati, ukrasti, zapleniti mu, oropati ga. Ker se je bal, da bi utegnil osnovati proti njemu med vaščani kak upor, mu je vzel hišo. »Ce se dekletu vzame mir in dobro ime, da lazi tod kot senca, še podoba prejšnje ne, tako se ne govori!« »Nihče te žive ne bo meni vzel, tudi vsi groli Auerspergi ne.« Vzeti čemu. Odločil si se, da vzameš svoji svetovni sliki zakrivljenost prostora. Odnesti, uničiti mu. Ko grem tako po bregu, živ! mi vzame veter klobuk. Oče je bil prej bogat trgovec, a nesrečne špekulacije so mu vzele imetje in tuga ¦— življenje. Pripraviti, spraviti ob kaj. Toča pa je razbila polja in marsikomu je vzela kruh, da je potem stradal v zimi. V frazah. Vzefi mu besedo, ne dovoliti mu, da bi govoril. Vzeti devištvo, zapeljati jo. Vzeti mu glavo, življenje, umoriti, usmrtiti ga. Vzeli mu pamet, spraviti ga ob pamet. Vzeti mu sapo, zapreti mu sapo. Vzeli mu vid, oslepiti ga.
16. Vzeti mu, pa da ne ostane brez česa. Vzeti njegovo, vzeti zanj, v raznih pomenih. Maks si vzame robec in ji briše solze. Vzel sem ti dva para nogavic, kot si naročila. V frazah. Vzeli mu kri, odvzeti mu kri, nekaj krvi. Vzeti mu mero, izmeriti mu dolžino in širino. Vzeli mu srce, osvojiti njegovo srce.
III. S predlogi.
17. Vzeti iz. Potegniti iz. Naposled je vzela iz nedrija list, na katerem je bilo nekaj malo besedi zapisanih. Izbrati iz. Jgra je izvirna, njen predmet je vzet naravnost iz življenja. Sprejeti iz. Vzei je knjigo iz njene roke. Pobrati, odnesti iz. Navadil se je (volk) naše okolice. Včeraj je vzel gori nad Leskovim brdom tri ovce iz hleva. V frazah. Vzeli kaj iz   prometa,   umakniti   iz prometa.   Je,
118
kakor bi ga iz škatlice vzel, ves lep je in zlikan. Vzeti mu besedo iz ust, povedati, kar on misli. Vzeli mu vajeti iz rok, odvzeti mu vodstvo, odvzeti mu oblast.
Vzeti izpod, izpred, izza, kakor zgoraj. V frazah. Vzeti kaj izpod pazduhe, izmisliti si, zlagati se. Vzeti mu kruh iz- ¦ pred ust, izpodriniti ga v boju za obstanek.
18. Vzeti ga k. — Vzeti ga k sebi. Posaditi (si) v naročje Ali že v tistem trenutku jo je vzel k sebi in jo pritiskal na prsi. Sprejeti na dam. Saj nam na izbiro stavi, ali jo k sebi vzame, ali pa se k nam priženi. — V frazi. Vzeti ga k vojakom, poklicati ga k vojakom.
19. Vzeti ga med. Sprejeti med. Ravnatelj zavoda ga je vzel med gojence. V frazi. Vzeti ga med zobe, začeti ga opravljati, obrekovati.
20. Vzeti kaj na. Dati, dejati na. Na glavo vzame rdečo kapo. Naložiti na. Vzel je tovor na rame. V frazah. Vzeti na svoje rame, vzeti na svoja pleča, vzeti nase, naložiti si, prevzeti. Vzeti kaj na svoj račun, prevzeti odgovornost za kaj. Odnesti na. Obiskovalci knjižnice lahko vzamejo knjige tudi na dom. V frazah. Vzefi na roko, sprejeti predujem. Vzeti na posodo, izposoditi si. Vze(i na upanje, na dolg, kupiti na kredit. Vzefi na znanje, sprejeti na znanje. Vzeti na zapisnik, sprejeti na zapisnik, (dati) uradno zapisati.
Vzeti ga na. Posaditi (si) na. Vzel je otroka na svoja kolena. Sprejeti na. Saj veš, da bi jaz rad zeta vzel na dom. Dati, dejati na. Kadar se je bobnar ustavil, sta ga vzela na sredo. V frazah. Vzefi ga na jezik, začeti ga opravljati, obrekovati. Vzefi ga na vajeti, dati ga na vajeti, dobiti oblast nad njim. Vzeti ga na muho, na piko, pomeriti nanj, preneseno, začeti ga preganjati.
21. Vzeti kaj od. Sprejeti od. Vzemi od mene to darilo! V frazah. Vzeli slovo od Jcoga. Vzeli mero od česa.
22. Vzeti po. Kupiti po. Vzamem po 650. — Vzeti po sili. Odvzeti s silo. To res ni lepo, da me okradeš, da mi vzameš po sili, česar bi jaz ne smela dati. Odpeljati s silo. Ce je sami ne daste (vaše hčere), jo po sili vzamemo.
23. Vzeti pod. Dati, dejati pod. Značilno za etiko je torej to, da znanstvenik po ¦ vrsti vzame razne morale pod drobnogled. V frazah. Vzeti pot pod noge, noge pod pazduho, brž odpraviti se, pobrisati jo. Prijeti pod. Ivo je vzel sina pod pazduho. Vzel je pod roko kapitana in odšel.
Sprejeti pod. Zakaj ga nisi vzel pod streho, moža? Pod svoje varstvo naju je vzela.
24. Vzeti s (od kod). V tem pomenu dostikrat samo vzeti (brez sdnonima), sicer tudi pobrati, sneti, umakniti s. Krčmat vzame s kredence steklenico. Vzel je klobuk z gole glave. Vzela je z mize posodo in prt. Pozneje so nas vzeli z Laškega ter nas prestavili na Nemško. V frazi. Vzeli mu besedo z jezika^ povedati, kar on misli.
Vzeti kaj s čim. V tem pomenu dostikrat samo vzeti (brez sinonima), siicer tudi pobrati, sneti, potegniti z roko, z orodjem ali čim drugim. Kar z roko je vzel kos mesa iz sklede. Zdravnik je vzel s pinceto šiv iz rane. S kraljem je vzel damo. V načinovnem pomenu. Odvzeti s. Ukradeno ni, kakor si morebiti misliš, tudi s silo ni vzeto, ne z zvijačo. V družil-nem pomenu. Zaužiti s. Voda, tudi čista, se ne vzame s čistim vinom.
Vzeti s seboj. Nesli, odnesti, peljati, odpeljati s seboj. Rovnico in motiko je vzela s seboj. Ce misliš, da sam tega ne opraviš, vzemi s seboj, kogar hočeš.
25. Vzeti v roko, v roke, namesto preprostega: vzeli, zgrabiti. Tedaj je bil France najbolj srečen; tedaj je prvi vzel žlico v roko, ter jo zadnji položil na mizo. V pomenu priprave sledečega, ne posebej izrečenega dejanja, n. pr. vzeti in brati. In vse te pesmi, tako različne — po svoje dovršene! Zdaj ti bo ta bolj všeč, zdaj ta; kakor ti je ravno pri srcu, ko jih vzameš v roke. V frazah. Znam kaj v roke vzeti, znam ravnati s čim. Imam kaj v roke vzeti, imam nekaj premoženja, sem premožen. Vzeli slvar (ipd.) v roke, lotiti se. Vzeli vajeti v svoje roke, prevzeti vodstvo, prevzeti oblast. Vzeli slvar (ipd.) v svoje roke, sam se lotiti urejevanja stvari. Vzeli pamet v roke, spametovati se, biti pameten. —- Vzeli ga v roke, prijeti (zagrabiti) in ošteti ga.
Vzeti kaj v. Sprejeti v. Eni prosijo samo »dobrega sveta«; drugi žele, naj bi se kaka »pesmica« vzela v list, ako že ne vse. V frazah. Vzeli v shrambo, sprejeti v shrambo. Vzeli v dar, sprejeti v dar. Vzeli v najem, najeti. Vzeli v zakup, najeti v obdelavo; preneseno, prilastiti si delo na kakšnem področju, prilastiti si. — Vzeli v posest, vzeti za svoje, polastiti se. Vzeli v iasl, pridobiti si v last, prevzeti v last. Vzeti v delo, lotiti se dela na čem. — Vzeli v usta, dati, dejati v usta. Vzeli vase, zaužiti. — Vzeti v poštev (vpoštev), v ozir, upoštevati. Vzeti v vednost, sprejeti v vednost, na znanje. Vzeli v presojo, v pretres, lotiti se pre-
119
soje, pretresa. Vzeti liaj v misel, vzeti ga v misel, spomniti se; omeniti.
Vzeti ga v. Posaditi (si) v. Vzame Fran-ceijna v naročje. Sprejeti v. Ker ni imel sinov, je vzel v hišo zeta. Odpeljati s seboj, peljati s seboj v. Cul je, kako ji je pravil, da jo bo vzel v mesto, da ji bo dajal gosposko obleko ter napravil iz nje, ne vem že kaj. V frazali. Vzeti v družbo, sprejeti v družbo. Vzefi v (svoje) varstvo, sprejeti v varstvo. Vzefi v (svojo) oskrbo, sprejeti v oskrbo. Vzefi v rejo, sprejeti v rejo. Vzeti v službo, sprejeti v službo. Vzeti jo, vzeti ga v zakon, poročiti se z njo, z njim .— Vze(i ga v delo, prijeti (zagrabiti) in ošteti ga. Vzefi ga v šolo, prijeti (zagrabiti) in poučiti ga. Vzeti ga v strah, ustrahovati ga.
Vzeti kaj v (kako). Uporabiti, razumeti v. Da dvoje ali več posameznikov besedo vzame v istem pomenu, je pogoj ' medsebojnemu umevanju. Presoditi v. Melanijina soba, ki je postala nenadoma Marijina, je bila, vzemši jo v celoti, povsem sprejemljiva s svojim razgledom na odprto polje.
26. Vzeti kaj za. Izbrati, uporabiti za. -Ako vzamemo za »deiinitiv« izraz »za trdno«, kako naj potem prestavim na pr. »delinitive Anstellung«? Kupiti za toliko in toliko. V trgovini je vzel blaga za 1000 dinarjev. Zahtevati, terjati od koga za. Za ležišče na klopi vam ne bom nič vzela. Ce pa hočete v kamrici spati, boste pa plačali. Imeti, smatrati za. Kolikokrat slišimo na primer o razočaranju, ki ga je doživel kdo, ker je vzel nekaj recimo za hvaležnost, ljubezen, prijateljstvo, kar pa je dejansko le izgledalo tako. V frazah. Vzefi za cilj, izbrati za cilj. Vzefi za podlago, uporabiti za podlago. Vzefi za res (zares), imeti za resnico, za nekaj resnega; tudi: nekoga za resnega. Vzefi za šalo, imeti za šalo. Vzeti za zlo, za hudo, zameriti. Vzeti za dobro, za ljubo, zadovoljiti se s čim, biti zadovoljen s čim.
Vzeti ga za. Sprejeti za. VzeJ ga je za družabnika. Najeti za. Koga boste vzeli za advokata? V frazah. Vzefi za svojega, posvojiti, adoptirati. Vzefi za moža, za ženo, omožiti, oženiti se s kom.
IV. S prislovi.
27. Vzeti kje, od kod. V vprašalnih stavkih. Dobiti, najti. Kje naj sicer vzamem denar? Približevale so se v dolgih vrstah tekmovalne ladje. Odkod so vzele veter, ki je napihoval njihova jadra? V frazah. Je kje vzeti, je dobiti, najti. Ni kje vzeti, ni dobiti, najti. Nimam kje vzeti, nimam, nimam na razpolago.
Vzeti nazaj. — Vzeti komu nekaj danega, spet vzeti, spet odvzeti. In kakšno življenje si mi dala! Lahko ga vzameš nazaj! Sprejeti nazaj nekaj danega. In Sfe-ian vzame prstan nazaj. V frazi. Vzefi besedo (besede) nazaj, preklicati svoje besede. — V frazah.- Vzefi narazen, vsaksebi, razstaviti. Vzefi proč, odmakniti, odstraniti. Vzefi ven, potegniti ven.
Vzeti kako. Razumeti, presoditi. Komandirji so molčali, ne vedoč, kako naj vzamejo vso to zgodbo. Premisliti. Ako natančno vzamemo, je samo Francija prosta te strasti. V frazah. Vzefi dobesedno, doslovno, razumeti dobesedno, doslovno. Vzefi resno, imeti za nekaj resnega, nekoga za resnega. Vzefi psihološko (ipd.). presoditi s psihološke (ipd.) strani. Vzefi zase, zase upoštevati, zase obravnavati. Kakor vzamemo, kakor vzamete, kakor se vzame, na kar pač kdo misli, kakor pač kdo misli, kakor kdo gleda na stvar. Ce se tako vzame, če se prav premisli.
Vzeti kaj kot. Imeti, smatrati za, kot. Zaščita otrok ni bila vzeta kot prvorazredna dolžnost države.
V. Refleksivno in recipročno.
28. Vzeti se. Poročiti se. Pred poldrugim mesecem sta se vzela. V frazah. Vzefi se na roko, na proste roke, na palec, poročiti se na nič, brez premoženja in brez dote.
Vzeti se pod. Prijeti se pod. Mraz je bilo in vzela sta se pod roko. Vzeti se v. V frazi. Vzefi se v roke, imeti se v oblasti.
Vzeti se kje, 'od kod. Znajti se od kod, o osebnem objektu tudi: prinesti ga od kod. V vprašalnih stavkih. Glejte jo no, kje se je pa ta vzela? Od kod sta se pa vzela tako na lepem? V frazah. Vzefi se od bog ve kod, znajti se od bog ve kod. Vzefi se vrag ve kje, znajti se vrag ve od kod. — Vzeti se mu iz. Prikazali se ¦ mu iz. In kakor nekod iz daljave se mi je nekoč vzela celo otroška misel, kako lepo šele bi bilo postati takšen učitelj. Vzeti se mu na. Prikazati se mu na, priti mu na. Elija ga je pustil govoriti in nedoločen, žalosten nasmeh se mu je vzel na še sveže, a blede ustne. — Vzeti se na. V frazi. Vzefi se na svoje, osamosvojiti se.
VI. Medialno.
29. Vzeti si namesto preprostega vzeti v raznih, že obravnavanih pomenih, z dodatnim poudarkom: da je moje, da je zame. N. pr. Vzefi si žlico. Vzeti si novo krilo. Vzeti si dopust. Vzeti si moža, ženo. Vzeti si ga na muho. Vzeti si kaj s kupa.
120
Vzefi si Aa/ s seboj. Vzeti si liaj za geslo. Vzeti si kaj za nalogo. Vzeti si ga za učitelja.
Vzeti si, ki se ne more nadomestiti s preprostim vzeti. Izbrati si. Doraslega si naj nasprotnika vzame. V frazali. Vzeti si dosti (ipd.) časa, pustiti si dosti (ipd.) časa. Vzeti si počitnice, privoščiti si počitnice. Vzeti si pogum, opogumiti se. Vzefi si pravico, prostost, svobodo, drzniti se, upati se, biti tako prost, svoboden. Vzefi si kaj k srcu, gnati si kaj k srcu, žalostiti se nad čim. Vzeti si zgled od koga, zgledovati se po njem, ravnati se po njem. — Vzefi si življenje, umoriti se, napraviti samomor. JVe dam si vzeti, da, ne dam se prikrajšati, da ne bi.
VII. Brezosebno.
30. Vzame ga. Pobere, stisne ga; umre. V začetku februarja je nenadoma na,
pljučnici zbolel Bende in tudi njega je vzelo. Vzame kaj. Pobere kaj; uničeno je, izgine. Jablane in hruške so v cvetju, pa če pade slana, bo vse vzelo. Sneg je vzelo kar čez noč. — Vzame ga. Zdela, stisne ga; shujša, oslabi. Pefer je bil spet pri bolniku. Strašno ga je vzelo od zadnjič.
Vzame mu. Je ob. V frazah. Vzame mu besedo. Vzame mu glavo. Vzame mu pamet, spomin. — Vzame mu sapo, zapre mu sapo. Vzame mu vid, oslepi ga.
Vzame se mu v. Pride, seže mu v. Vzelo se je duhovniku v spomin, kako je nekoč bral v starih knjigah o svoji Istri, pa se je moral bridko nasmehniti. — »Ne bom plakat ne vekal ne točil solza.« Pa se mu je po sili vzelo v osrčje, da je jezno segel po vinu.
Božo Vodušek
FRANZ MEHRING IN SLOVENSKA REVIJA KNJIŽEVNOST
V skoraj desetletje trajajoči ipolemiki o realizmu v vzhodnoevropskih državah in ob analizah estetskih nazorov literarnih kritikov in teoretikov — marksistov je prodrl v ospredje znanstvenih raziskav tudi Franz Mehring. Vzhodnonemški inštitut za družbene vede je izdal že več obsežnih disertacij o njegovem delu in nazorih, disertacija Hansa Kocha Franz Mehrings Beitrag zur marxistischen Literaturtheorie (Berlin 1959) pa rešuje prav vprašanje, kakšen je Mehringov iprisipevek k marksistični literarni teoriji in estetiki. Ob tem intenzivnem raziskovanju Mehringovih literarno-estetskih in drugih načel je potrebno, da tudi Slovenci preiščemo njegove pobude pri nastajanju marksistične literarne estetike pri nas v tridesetih letih. To raziskovanje je potrebno najprej z literarnozgodovinskega vidika, nič manj pa zato, ker Mehring sistematično začenja moderno marksistično literarno kritiko in literarno zgodovino, in zato, ker je marsikatera njegova estetsko-teoretična sodba aktualna še danes. Omejujemo se na pregled prvega intenzivnega kontakta med njim in Slovenci, kakor ga izpričuje revija Književnost (1932—1935). Možno je sicer, da je stopil v slovensko literamo-teoretično zavest že prej, povsem naravno pa je, da ga srečamo v reviji, po kateri prvič prodre v Slovenijo tudi Lukacs s študijo o dramaturgiji Marxa in Engelsa in v kateri poleg vo-dilnih ruskih marksistov-teoretilkov, Lenina in Plehainova, najdemo v večji meri tudi Gorkega. Mehringovo literamo-estetsko misel zaznavamo zlasti tam, kjer zavzema Književnost stališča do naturalizma in novega realizma, ki ga je slovenska idealistična es\ß-tika ves čas med vojnama žigosala kot obnovo senzualizma in popolno poplitvenje literarne umetnosti. »Književnost« navaja Mehringa štirikrat. V treh primerih opozarja na njegova estetsko-kritična stališča in ocene, leta 1934 pa objavlja njegov esej »Proletariat in religija« (272—273), v katerem Mehring razlaga religijo kot človekovo blodnjo zaradi pomanjkljivega poznanja narave in družbenega produkcijskega procesa. Da bi spoznali značaj njegovih pobud reviji, si najprej oglejmo nekatere prvine njegove literarne estetike.
I
Mehringov literarno-estetski nazor je razviden iz njegovega odnosa do estetike »modernega naturalizma« in nove romantike, nič manj pa seveda tudi iz njegovih ocen nemške klasične estetike, zlasti Schillerja in Kanta, in iz literarnozgodovinskih spisov.
Ko zavrača estetiko in literarno prakso nemškega, večidel konservativnega in oportunističnega naturalizma, zadeva na vprašanje umetniškega odseva resničnosti. Pri tem se deloma opira na dognanja nemške klasične estetike, med drugim na Lessingovo formulo: »Umetnost in narava naj vsekdar na odru bo le ena stvar; ko v naravo se
121
umetnost spremeni, tedaj z umetnostjo narava zaživi,« nič manj pa na historični mate-rializem.. Spreminjanje narave in historične resničnosti v umetnost in obratno pa lahko poteka po Mehringu samo proti načelom naturalistične estetike, zlasti pa proti načelom nemškega naturalističnega esteta Arna Holza. Ker obtiče nekateri naturalisti, zlasti nemški, na površini pojavov, na zunanjem videzu stvari, in se zadovoljujejo z odlepki stvarnosti, jih Mehring najostreje odklanja kot rokodelce, ki nasprotujejo »ustvarjalnemu bistvu umetnosti«. Gerhardu Hauiptmannu n. pr. očita, da »vse prepogosto obtiči v brutahii resničnosti, ne preseže fotografa in izdelovalca voščenih lutk« in se utaplja v »plehkih odlepkih slučajne resničnosti«. Sodba o Tkalcih odkriva isti protinaturali-stični nazor: »... v duhu klasične estetike je dal Hauptmann estetski lepoti in resnici prednost pred suženjskim prepisovanjem brutahiega življenja«; Tolstojeve naturalistične drame Moč teme pa naš estet ne odkloni zato, ker ta vsebuje »tipično podobo ruskega kmečkega življenja«. Mehring je torej odkril v naturalizmu literarno metodo, s katero se da zakriti bistveno, dejansko, tipično dogajanje v individualno-družbeni psihi in etiki.
Literarni tekst po Mehringu nikdar ne more biti umetnina, če je po svoji naravi samo odlepek slučajne resničnosti, literarni lik pa je lahko samo tedaj monumentalen, kadar obsega bistveno kakovost neke individualno in družbeno razvidne psihe. Mehrin-govo interpretacijo literarnega lika povezujeta Lukacs in Koch s sestavino Kantove estetike; rad se je namreč skliceval na Kantov estetski zakon, po katerem stopnja soglasja med literarnim individuom in zvrstjo človek odmerja tudi estetsko popolnost ali pomanjkljivost umetnine. Toda med Kantom in Mehringom obstaja vendarle bistvena razlika: prvi docela abstrahira objektivno, družbeno komponento v individualni zavesti literarnega lika, človeka (postavlja samo v zvrst, ne pa tudi v družbo; historični mate-rialist Mehring pa Kantov estetski zakon bistveno razširja in dopolnjuje še z družbeno komponento človeške zavesti (prim. Franz Mehring, Prispevki k zgodovini književnosti. Ljubljana 1952, 226). In ravno zato, ker naturalist po njegovem mnenju beži pred vso resničnostjo, beži pred vso zavestjo, pred zgodovinskim bistvom človeka, pred njegovo protislovnostjo, ravno zato ga Mehring odklanja tudi kot formalista.
Kakor vidi najvišji umetniški vzpon v delu, v katerem je umetnik opisal človeka dinamično, v prerezu njegovega individualnega in družbenega profila, tako vidi silo in poslanstvo unietnosti v tem, da opisuje in uprizarja tudi novo in nastajajoče v človeku in družbi. S tega vidika je vso človeško nepomembnost nemškega naturalizma strnil v tole uničujočo sodbo: »Videli so samo stari, propadajoči, ne pa novi, nastajajoči svet; našli so iumpenproletariat v pivnici in bordelu, niso pa vedeli, kje dela in se bori razredno zavestni Proletariat.« Delali so tedaj to, kar je na Slovenskem v istem času uprizarjal Govekar v estetsko in ideološko oportunističnem romanu V krvi. Govekar ni njihov sorodnik samo po navdušenju za zunanjo deskripcijo, marveč je dober zgled za naturalizem tiste vrste, ki je uganjal tačas sentimentalno, zlagano mikrosociologijo in je namesto globokega spoznanja družbenega procesa izbiral pivniške in bordelske snovi. Tip govekarskega naturalizma je v osnovi izraz subjektivističnega odnosa do stvarnosti. V nič manj popoln subjektivizem kakor Govekar ni zabredel v begu pred stvarnostjo tudi pesnik Arno Holz, teoretični glasnik nemškega naturalizma. Razmerje med umetnikovo zavestjo in objektivno resničnostjo je poenostavil v idealistični obrazec: kolikor umevanj narave, toliko umevanj umetnosti. In ker obstaja narava samo kot »umevanje narave«, je tudi umetnina samo »vsakokratno umevanje narave«.
Mehring je potemtakem zavračal vsakteri naturalizem iz estetskega razloga (ker njegova opisna metoda nasprotuje realizmu), nemškega pa tudi s filozofskega in političnega vidika. Nemški naturalizem pretežno prikriva stvaren družbeni proces in je zakrnela, naspol razvita literarna struja, ki nagiba v reakcionarnost. Njegovo reakcio-narnost je naš kritik med drugim takole opisal: »Naturalizem, nekoč signal viharja v zgodovini — kakor Rousseaujev krik po naravi — je zaplaval zdaj kot zapečkarski genij nad vrečami tvrdke T. O. Schröter.« Tak, od stvarnosti odmaknjen naturalizem se je seveda kaj lahko sprevrgel v podstavek za skok v dekadenco in mistični simbolizem, in se v resnici tudi je. Po subjektivno-idealističnem odnosu do stvarnosti in po konservativnem značaju svojega družbenozgodovinskega bistva ga je Mehring upravičeno imenoval sorodnika »fevdalne romantike«. Kar zadeva francoski naturalizem, Mehring ne more s tako napopustljivostjo pisati, da se lepi na površju življenja in ne uporablja realistične metode, čeprav Zolaja nenavdušeno imenuje »pesnik, ki z estetskimi merih' merjen ne doseza popoLnosti«. Po opisanem odnosu do naturalizma se lahko strinjamo s Kochovo trditvijo, da je Mehring v »marksistični literarni znanosti pojasnjeval, da
122
suženjska kopija slučajne Tesničnosti pomeni odmik od resničnosti, rojen iz strahu, da bi se resničnost opisovala tako, kakršna v resnici je in kakor se zgodovinsko razvija«.
Velik del svx)je literarno kritične misli je usmeril Mehring proti tistim larpurlar-tističnLm estetom, ki so poskušali od umetnosti odvrniti nevarnost, da bi se omadeževala s kakšno ostrejšo družbeno sestavino. Nekdanjim in sedainjim teoretikom te vrste dopoveduje, da s tako zahtevo prikrivajo samo poskus povezovanja svoje umetnosti s konservativnimi družbenimi nazori, ki jim pripadajio. Ko se skrivajo za slepilno zaveso tako imenovane »neodvisne« umetnosti, dokazujejo, da je ta neodvisnost tako skrivnositna, da je kratko malo ni nikjer. Mehring odkrito nastopa za takšno umetniško književnost, ki stoji na strani proletariata, dn zato tembolj razbija mitos o umetnikovi »neodvisnosti« in o »neodvisni« umetnosti. Na tej fronti podira celo vrsto predsodkov idealistične estetike, med njimi zlasti tisto blodno absolutiziranje pesnikove apriorne narave, tiste narave, ki suje bliske iz nekega »skrivnostnega viharja« in ki se ume »resnično osvoboditi in očistiti« družbenih vplivov, tiste narave in zavesti, ki raste iz nič oziroma sama iz sebe, iz »osebnega načrta«. »Pesniki in umetniki ne snežijo z neba,« odgovarja protagonistom take neodvisnosti, »tudi ne potujejo v oblakih, pač pa žive sredi razrednih bojev svojega naroda in časa. Posamezne glave to na najrazličnejše načine vznemirja in nanje vpliva, toda ven iz tega ne more noben pesnik in mislec« In ob drugi priliki: »Nihče ne more dojenčku videti, ali tiči v njem umetnik; ko pa se prikažejo prvi znaki umetniške nadarjenosti, je človek že davno v družbenih siponah.« Mehring je torej teoretično čistil pojem umetnikove svobode, ki se uveljavlja pač samo v načinu stvarjalne sinteze subjektivnega in objektivnega in v individualnih stilnih sposobnostih.
• Ko je odklonil laž, da je umetnost neodvisna od družbe in družbene zavesti, je moral odgovoriti tudi na vprašanje, kaj je s tendenco v njej. Pravilno trdi, da v literarnem delu nikdar ni politična ali socialna tendenca tista sestavina, zaradi katere bi delo ne bilo umetnina, ampak je estetsko malovredno delo samo logična posledica umetniško nezadostnih sredstev, s katerimi kdo razpolaga, in neznatne umetniško ustvarjalne sile. Tendenčno pa je vsako umetniško delo, tudi tisto, ki ga je hotel kdo zamejiti vanj samega, ga obdati z videzom po ničemer povzročenega dejstva.
In kakšen je Mehringov odnos do partijnosti v književnosti? Hans Koch navaja primere, kjer Mehring na videz zavrača partijno književnost, Lukacs pa poskuša razložiti to posebnost s tem, da so estetski nazori nemškega teoretika pomanjkljivi. In vendar trdi Mehring, da »v pesniški umetnosti ne gre samo za način pesništva, marveč tudi za način mišljenja« (slov. izdaja, 257). Po njegovi sodbi je revolucionarni subjekt bistven pogoj za visoko idejno vrednost umetnine, ta vrednost pa stopnjuje tudi estetski pomen dela. Zaradi takšnega stališča je pa bilo naravno, da je Mehring odklanjal oako-srčno in protiumetniško miselnost socialnih demokratov Doscherja in Sperberja, ki sta prepričevala, da je estetsko ničvredno vse, kar ne ugaja delavskim množicam. Kakor je pobijal laiipurlartiste, tako je zavračal tudi vulgarno »estetiko žuljave roke«, tedaj proletkult, ki je proglašal v Nemčiji vso umetnost preteklosti za ničevo in tako, da, je proletariat ne more sprejeti. V nemškem naturalizmu je našel zlagano partijnost, jalovo »dejavno sočutje«, ne pa drzno odkrivanje celotnega kompleksa stvarnosti. Kakor pa je bil prepričan, da umetnikova revolucionarna pozicija krepi silo njegovega ustvarjalnega talenta s tem, da ne opisuje samo odmirajočega, negativnega, marveč tudi nastajajoče, perspektivno, pa je enako sodil, da marksistični politični nazor in dobre umetniške dispozicije same še ne zagotavljajo umetniških mojstrovin. Umetnika napravi za pristnega ustvarjalca šele neposredno poznanje življenja,. ustroja človeške psihike, njene spletenosti s prostorom, časom in z ljudmi. Nič manj pomemben ni tudi »subjektivni dodatek«, tedaj »sijoča človečnost« Gorkega, Tolstojeva »silna jeza«, Lessingova »strastna bojevitost« in podobno.
Do umetniške oblike je gojil Mehring veliko zahtevnost. Ta del njegove estetske miselnosti je rasel ob nemški klasični književnosti in Schillerjevih ter Kantovih pogledih na umetniško obliko. Strinjal se je s Kantovim stavkom, da »predmet estetskega "opazovanja ni vsebina, marveč oblika«, hkrati pa zavračal njegovo nezgodovinslko ume-vanje te estetske sodbe. Medtem ko je iskal Kant možnost estetske sodbe v »nadčutnem substratu«, jo je videl Mehring samo v zgodovinskem poteku življenja, v zgodovinski pogojenosti zavesti in tudi estetskega okusa. Ker je videl v obliki ustvarjalno bistvo umetnosti, se je odločno boril proti vsakršnemu formalizmu, proti obliki zaradi oblike. Vsaka oblika namreč, ki obstaja zaradi neka!fcšnega revolucionarstva in se prevzema kot moda, izgubi prvotno, pristno vsebinsko substanco in preneha biti umetniška oblika. Mehring je stalno opozarjal na »nerazdružljivo zvezo med razvojem književnosti in
123
ekonomskim razvojem« in zato tudi na povezanost zakonov umetniškega oblikovanja, umetniških oblik s pojavi v izvenumetniakem svetu. Tako si večkrat razlaga kompozicijo s potekom družbenih konfliktov. S tesno relacijo umetnoisti in objektivne, družbene resničnosti je zadel seveda tudi na vprašanje, kaj je v vsakokratni umetniški književnosti moderno. Neka zgolj foirmalna revolucija, oblikovno znanje, ki se pogostoma postavlja kot bistven pogoj mojstrstva in modernega, pesniku ne zagotavlja bodočnosti. Resnično literarno modernost in novost povezuje z odkrivanjem novih področij življenjske resničnosti, ki ali sploh še ni bila, ali pa je bila manj intenzivno vključena v obseg snovi in predmetov umetniškega oblikovanja. Moderen mu je pesnik samo v tistih poglavjih svojega dela, v katerih živi naprej, daleč v bodočnost »nekaj od najboljše vsebine našega časa«. Najvišji kriterij za veliko književnost je moč odseva bistvenih, pomembnih dogodkov v individualno-družbeni zavesti, kriterij modernega v književnosti pa je po Mehringu poetični odsev resnično novega v tej zavesti.
(Konec prihodnjič) Franc Zadravec
Se besedo o pomorski slovenščini«
V 2. letošnji številki JiS je Stane Suhadolnik objavil daljše poročilo o knjigi Pomorska slovenščina. Recenzent je izrekel obilo kritičnih misli in pripomb; med njimi jih je precej takih, ki bodo avtorjem nedvomno koristno napotilo za morebitno izboljšano drugo izdajo, in smo mu zanje prav hvaležni. So pa tudi take, ki so potrebne javnega pretresa. Snov je žal taka, da ima pri nas le malo poznavalcev, zaradi objektivne informacije javnosti pa se zdijo nekatere kritikove misli potrebne korekture. Zato naj mi bo dovoljeno, da se proti dobri navadi oglasim v imenu vseh treh avtorjev knjige.
Predvsem bi hotel popraviti nekaitere kritikove trditve, ki ne držijo povsem ali sploh ne. Tako pravi na str. 56, da smo se avtorji med sinonimi odločili za morski breg, obrežje, obrežen, pristanišče, pristaniški, krov, ogledalo, in nadaljuje: »Kakor se zdi ta odločitev na prvi pogled dobra, je problematična, saj se je celo v besedilo »P. s.« kljub skrbnosti pritihotapila prepovedana obala (34), pri besedi luški (184) pa se bralec začudeno sprašuje, zakaj se sme reči luške stopnice in luški kapitan, ne pa Juške naprave in Juški vJačiiec« Avtorjem so res spredaj navedeni sinonimi ljubši kot n. pr. obala in njene izvedenke, zato so jih precej dosledno uporabljali. Prepovedali pa »obale« niso, saj je tudi ne bi lahko, ko se govori in ipiše ter je sprejeta v SP. Prav podobno je z luko in pristaniščem. Na str. 154 v knjigi precej brez raizločka uporabljamo obe besedi. Pri izvedenkah ne kaže vedno ponavljati oheh izrazov, pač pa sta v slovarčku na str. 204 ob pristaniškem vlačilcu in pr. napravah kot enakovredna navedena izraza luški vlačilec in 1. naprave. Na str. 184 in 185 je pri teh dveh izrazih res rečeno »glej pristaniški .. .«, ker pač ne kaže dvakrat podajati vseh tujih izrazov.
Kritik je nezadovoljen z nekaterimi našimi slovenitvami, češ da terminolog »tudi nima pravice, da bi svojevoljno določal nove pomene takim besedam, ki že imajo določen pomen«. Tako ni zadovoljen z »ladjiščem« za »dok«, češ da je bil to doslej sinonim za pristanišče in da bi mu kvečjemu lahko rekli »ladjenica«. Tu se je treba nekoliko ustaviti. »Ladjišče« je bilo sicer res sinonim za »pristanišče«, vendar ga nihče ni uporabljal, najbrž zato ne, ker je bil nepotreben, saj imamo ob »pristanišču« še »luko«. Beseda, ki se ne uporablja, je mrtva, zakaj je tedaj ne bi smeli uporabiti za drug pojem, kjer nimamo idomače besede, tako da utegne tam za-živeti? Vrh tega kritik v isti sapi greši proti načelu, ki ga je sam izrekel, saj predlaga za isti pojem »ladjenico«, ki je tudi (enako mrtev) sinonim za »ladjedelnico«. Berimo naprej! »Prav tako slab je nasvet, da bi vpeljali vetrilo kot kolektivno ime za jadrovje, vrvje in jambore skupaj, torej za to, čemur pravijo pomorščaki snast ali takelaža. Vetrilo nam je že od Gutsmana dalje papirnata soznačica za jadro. Tudi R\l?i ga imajo za preživel izraz. Cemu bi ga mi oživljali in mu avtoritativno določali pomen, ki ga ni in ga ne bo nikoli imel?« Tako kritik. — Podobno kot »ladjišče« je bilo »vetrilo« mrtev sinonim, ker je bil pač nepotreben ob »jadru« — zakaj mu torej ne bi poskusili dati drugega pomena tam, kjer nam izraz manjka? Nam je šlo pač predvsem za primernost izraza. Iskali smo besedo, ki bi lahko objela pomen jader, vrvi in jamhorov; našli smo »vetrilo« zdelo se nam je primerno, saj so vse te reči zaradi vetra na ladji. Morda se bo prijela, morda tudi ne; sicer se pa
* Po našem mnenju članek niti načelno niti o nekaterih podrobnostih ne prinaša dokončne reiitoe obraDnaoanih oprašanj. Objavljamo ga z željo, da bi dal pobudo tudi za poglobljeno razmišljanje o ustvarjanju strokovnih terminologij. — Uredništvo.
124
tudi »takelaža« doslej ni prijela. Rusko besedo »snast« rabi vojna mornarica, v trgovski se tudi še ni udomačila. — Polog je po kritikovem »ponesrečen prepis Pleteršnifcove pologe ¦ .., o kateri je Breznik jasno povedal, da vanj ne spada«. Dejansko pa polog ni prepis pologe, temveč pač »polog«, po Pleteršniku 3) raven ali nekoliko viseč svet, beseda, ki jo v takem pomenu uporablja tudi eden naših najboljših živečih poetov. Enako tudi Badjura v svoji Ljudski geografiji. Prepustimo torej uporabnikom sodbo o tem, ali je izraz primeren!
Še strože sodi kritik v nadaljnjih vrsticah: »Prav škodljivo pa je uvajanje besed kot sponka, kovnik in kovica . . . namesto pogovornega nefa ali kolikor toliko uveljavljene zakovice, ker take novatarije bralca samo begajo.« Tu se kritik obrača na napačen naslov. Pojme iz tehniške terminologije so si avtorji, kjer je bilo le mogoče, izposodili iz terminologije, ki jo pripravlja terminološka komisija SAZU.' Iz nje so besede kovica, kovičiti, zakovičen in podobne. Podobno je z elektrikom, ki smo ga vzeli iz Tomšiča, ker je beseda narejena po zgledu vseh podobnih izrazov in zato po našem mnenju bolj.ša od drugih dveh, ki ju priporoča kritik (elektrikar, električar).
Kritik očita avtorjem »premajhen posluh za resničnost« in »preočiten purizem« ter vidi ob tem »nevarnost, da bo celo marsikak lep predlog ostal na papirju (kosnik = [pojševnik, bokobran = odbojnik, gaz = ugrez, razma = robnica).« Slovenskih izrazov za te pojme doslej nismo imeli, ali je torej očitek premajhnega posluha za resničnost in očitnega purizma opravičen, če so avtorji našli in predložili za te pojme domače izraze? Kritik sicer pravi, da so mu ti izrazi všeč, boji se pa, da bodo ostali na papirju. Ce bodo naše pomorske šole in za njimi pomorska praksa sprejele nove izraze, potem bodo zaživeli; tako se je vpeljavala in vpeljala tudi nova hrvaška pomorska terminologija. Spočetka pa mora biti vsak nov izraz za nov pojem papirnat; ali se bo prijel, o tem odločajo razni faktorji, ki se izmikajo dosegu terminologov.
Po kritikovem se avtorji kot »prenapeti terminologi« niso mogli ogniti napaki, s katero »avtor sam dokaže, da je njegov predlog nesprejemljiv, ker ob prvi priložnosti, da uporabi novi izraz, nanj pozabi«. — Ali je predlog res nesprejemljiv le zato, če avtor itedaj pozalbi nanj? Tako preprosto to menda le ne bo. Pa pustimo to in poglejmo zgled, ki si ga je izbral kritik! Gre za predlog, kako naj imenujemo tri načine nihanja ladje (zibanje — guganje ¦— opotekanje). Predlog se zdi kratiiku pameten in slikovit, sodi pa, da je ob preizkusu odpovedal, češ: »Odgovarjajoči odstavek v... Miloševičevi knjigi pozna za zibanje — valjanje in za guganje — posrtanje; nasprotno tej paraleli stoji v slovarčku P. s. zibanje = ljuljanje, guganje = posrtanje, opotekanje = valjanje; pri opisu ladij za prevoz rude pa je izenačeno spet zibanje = valjanje.« — Kritik ni opazil, da tudi Miloševič že pozna izraz ljuljanje ob valjanju za naše zibanje. Ko bi bil kritik v M. knjigi razen strani 22 pogledal tudi str. 110 (zgoraj) in 324 (zg.j, kjer M. govori o perajici ali ljuljni kobilici, ki da »koči valjanje broda«, pa str. 280, bi se bil o tem lahko prepričal. Kritik tudi ni opazil, da M. v svoji knjigi sploh ne obravnava kombiniranega nihanja (opotekanja). Zaradi vsega tega so se avtorji odločiti za terminologijo hrvaške Pomorske enciklopedije in Analov Lefcsikografskega zavoda, (glej n. pr. Anali, sv. L, 1955, str. 198, geslo valjanje). Terminologija teh novejših hrvaških del je izbrala za te tri reči izraze natanko tako, kot jih razlaga tudi P. s. Sicer pa je tudi M. sam v 3. zvezku svoje »Nauke o brodu« (1961) docela sprejel terminologijo Pomorske enciklopedije in sploh ne govffri več o valjanju. Kritik se torej moti tudi pri rudnicah, saj je zibanje uporabljeno povsem pravilno.
Poglejmo še, katere izraze pogreša kritik v P. s.! Barko, barčico, morjak in še druge domače, ki se morda še naljidejo v našem primorju, bomo seveda sprejeli v slovensko terminologijo. Mornik je že v P. s. Dvomljiva se nam zdi vrednost »drevesa« za jambor«, ker je izraz le preveč splošen in zato dvoumen. Za jambor m jarbol sodi kritik, da sta mrtva. »Jambor« je res le beseda knjižne slovenščine, zato pa je »jarbol« živ, saj ga uporabljajo vsi naši pomorščaki, ne glede na to, ali so Slovenci, Hrvatje ali Črnogorci. Sicer pa je Milko Matičetov že v JiS IV, str. 221 in 222 zapisal, da je beseda »jarbolca« nenadomestljiva in da je »stari jarbol izpričan pri Dalmatinu in še danes živ na Krasu (se pravi tam, kjer smo Slovenci edino prišli do morja!)«. Glede izposojenke kajuta ali kajita se nam je zdelo, da je nepotrebna ob enako izposojeni »kabini«, ki pomeni bolj ali manj isto. O navoru sodimo, da je beseda mrtva. Podpisani sem živel precej dolgo med pomorščaki in v našem primorju, pa je nikoli nisem slišal. Uporabili smo ročico, ki jo pač vsak Slovenec pozna, za navor pa mora še izobraženec iskati po besednjakih, kaj naj bi to bilo.
125
Glede narečnih besed, kakor so svesla ali šešia (ital. sessola), trašt (it. trasto), monkolin (it. monco, moncone, moncherino) in tako naprej, pa sodimo, da so nam res nepotrebne. Podobnih izrazov ima naš pogovorni jezik nič koliko. Cima, kadena, škova, radaca, pašteka, tercarol, inkapelati, dati v lavor — ali naj te besede zapišemo kot sinonime za vrv, verigo, metlo, kito, zijač, podvezo, aplesti, nategniti? Menim, da ne sodijo v slovensko teraninologijo.
Ko je svoj čas Aškerc zihiral izraze za svoje »Jadranske bisere«, je našel vsega kakih 10 izrazov, ki so našteti v knjigi v posebni prilogi. Vsi so izposojeni iz italijanščine! Precej bogato gradivo ribiških navad in jezika pa je objavil leta 1947 Rado Len-ček v brošurici Ob Jadranu, Btniološki zapiski in študije, Trst. V svojem članku »Gradivo o slovenskih ribičih_db Jadranskem morju« na str. 52 omenjene publikacije navaja kar lepo zbirko gradiva o čolnih, ribiškem orodju in o poveljih pri lovu na tune. 2al so tudi ti izrazi povečini izposojeni iz benečanskega dialekta, vendar je med njimi tudi nekaj pristnih, domačih izrazov, n. pr. kolnarji, srednjik, krajnik, vlekač, svinčar. Nismo jih uporabili, ker nismo dbdelali poglavja o ribištvu. — Lenček navaja še druge zbiralce našega narodnega blaga, toda ti niso zbrali toliko terminološkega gradiva kakor on.
Avtorji so si bili svesti, da je pomorska slovenščina nastajala in se oblikovala db morju — ne v Ljubljani — še preden so se sami lotili tega dela. 2al niso imeli možnosti, da bi zbirali terminološko gradivo tam, kjer je raslo. Zato se strinjamo s kritikom, da se bodo morali slovenski pomiorski terminologi prej ali slej lotiti tudi teh raziskav. Nekaj se bo le še našlo. Vendar pa se varujmo romantičnega navdušenja tudi na tej strani in si ne obljubljajmo zlatih gradov!
Vladimir Naglic
BIBLIOGRAFIJA SLOVENSKE LITERARNE ZGODOVINE ZALETO1960
2. Posebej o posameznih osebnostih in njihovem delu (ALBREHT FRAN)
Borko Božidar: Trije sedemdesetletniki. — Nova obzorja XIII/1960, št. 1—2, str. 13—15.
Ob 70-letnici Frana Albrelita, Andreja Sudala in Franceta Koblarja. (AŠKERC ANTON)
Berkopec Oton: Aškerčeva pisma Jaromiru Boreckemu. ¦— Slavistična revija XII/1959-60, št. 1—4, str. 249—258
Mutec Osojski. Tekst članka.iz dunajskega časopisa »Die Reform« iz leta 1882, po katerem je Anton Aškerc črpal snov za svojo znamenito balado »Mutec Osojski«. — 7 dni X/1960 (23. IX.), št. 38, str. 11. Prevedel Pavle Strmšek.
(BEVK FRANCE)
[Bevk France:] Pogovor s književnikom Francetom Bevkom. — Borec št. U, str. 466—467 Brecelj Marijan: Bevkova bibliografija I. Sestavil Marijan Brecelj. Koper 1960, XI -|- 64 strani.
—• Ljudje in pokrajina v Bevkovih delih. — Primorske novice XIV/1960 (14. IX.), št. 38. —¦ Marginalije k prevodom Bevka v tuje jezike. Vestnik Koper 1960, št. 13—14, str. 2. Budal Andrej: Pisatelj neomajne vere v boljšo ureditev sveta. Ob sedemdesetem rojstnem dnevu Franceta Bevka. — Primorski dnevnik XVI/1960 (17. IX.), št. 223. France Bevk. — Tovariš XVI/1960; št 41, str. 6—8.
France Bevk — častni občan Idrije. — Primorske novice X1V/1960 (9. XI.), št. 46. France Bevk sedemdesetletnik. — Naša žena 1960, št. 10, str. 288. France Bevk sedemdesetletnik. — Primorske novice XIV/1960 (14. IX.), št. 38. France Bevk umetnik in človek. —• Rodna gruda VIl/1960, št. 10, str. 241. Gerianc Bogomii: France Bevk — založnik in knjigar. — Knjiga VIII/1960, št. 12, str. 289 do 294.
— Nekaj Bevkovih spominov na založništvo in knjigarnarstvo v Trstu in Gorici. Pisatelj France Bevk še z ene plati. — Primorski dnevnik XVI/1960 (13. XI.), št. 272.
Jeiinčič [Zorkoj: Pisatelj Bevk je postal borec že davno pred začetkom vojne. — Primorski dnevnik XVI/1960 (30. X.), št. 529 [prav 260].
Konjar Viktor: Slavljenec. — Delavska enotnost XVI1I/1960 (24. IX.), št. 38, str. 10.
Legiša Lino: Ob Bevkovi sedemdesetletnici. — Naša sodobnost VIII/1960, št. 10, str. 919 do 922.
Magajna B[ogomir]: Ob 70-letnici Franceta Bevka. — Vestnik Koper 1960, št. 13—14, str. 1—2.
126
M[aiinčič] I[vo]: France Bevk — sedemdesetletnik. — Soča X1V/1960 (17. IX.), št. 35.
Ob 70-letnici našega najplodovitejšega pisatelja in vidnega kulturnega ter političnega,
delavca Franceta Bevka. — Slovenski Jadran IX/1960 (23. IX.), št. 39, str. 5. Ocvirk Vasja: Partizansko srečanje z očetom Francetom Bevkom. — Delo 11/1960 (17. IX.)
št. 255, str. 6.
[Pagon Andrej] P. A. Ogarev: Pisatelju Francetu Bevku za sedemdesetletnico. — Primorski dnevnik XVI/1960 (18. IX.), št. 224.
Pavček T [one]: Človek, širok, razumevajoč ... France Bevk — sedemdesetletnik. — Ljubljanski dnevnik X/1960 (17. IX.), št. 219.
Pavšič Tomaž: Počastili smo velikega rojajia. Ob 70-letnici Franceta Bevka. — Idrijski razgledi V/1960, št. 4, str. 97—100.
Pisatelj Bevk med goriško mladino. — Soča XIV/1960 (5. XI.), št. 42.
Potrč Ivan: Srečanja z Bevkom. — Otrok in družina X/1960, št. 9, str. 268—269.
[Samide Valter] M. S.: Preganjani Cedermaci. — Delavska enotnost XVIII/1960 (9. L), št. 1, str. 10.
Stolta M[ilko]: France Bevk sedemdesetletnik. — Delo 11/1960 (17. IX.), št. 255, str. 6. Trst Francetu Bevku. — Gledališki list Slovenskega gledališča Trst XVI/1960-61 [št. 1], str. 13—15.
Vodnik France: Ob 70-letnici Franceta Bevka. — Pionir št. 2, str. 57—59. (BUDAL ANDREJ)
Borko Božidar: Trije sedemdesetletniki. — Nova obzorja XIII/1960, št. 1—2, str. 13—15.
Ob 70-letnicl Frana Albrehta, Andreja Sudala in Franceta Koblarja. Dr. Andrej Budal. — Delo 11/1960 (16. X.), št. 284, str. 6.
[Traven Janko] -jt: Dr. Andrej Budal — sedemdesetletnik. — Gledališki list Mestnega
gledališča Ljubljana X/1959-60, št. 5, str. 110—111. (CANKAR IVAN)
Dobiovoljc Frarice: Bibliografija literature o Cankarjevi dramatiki. Ljubljana 1960, 190 + (I) str. (Knjižnica Mestnega gledališča 8.)
Fras Slavko: Cankar se je ustavil v Ottakringu. — Delo 11/1960 (1. V.), št. 120, str. 10—11.
Pirjevec Dušan: Oton Zupančič in Ivan Cankar. Prispevek k zgodovini slovenske moderne. — Slavistična revija XII/1959-60, št. 1—4, str. 1—94.
Preganjanje Ivana Cankarja leta 1914. (Nov, doslej neznan dokument.) — Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1/1960, št. 2, str. 295—298.
Somen Branko: Sel pravice in lepote. Ob 42. obletnici smrti Ivana Cankarja. — Mladina XVIII/1960 (8. XII.), št. 49.
(CANKAR IZIDOR)
Boršnik Marja: Trem, ki so osebno prizadeti. — Naši razgledi IX/1960 (23. L), št. 2, str 38—39.
Odgovor na članke Franceta Mihellča, Cirila Jegliča in Marjana Kozine v Naših razgledih 1960 št. 1.
Jegli'c Ciril: Kaj nam je odkril pogovor o Izidorju Cankarju? — Naši razgledi IX/1960 (9. L), št. 1, str. 18—19.
Odgovor na članek Marje Boršnik v Naših razgledih 1959 št. 24 str. 583. Kozina Marjan: Izidor. — Naši razgledi IX/1960 (9. L), št. 1, str. 19.
Odgovor na članek Marje Boršnik v Naših razgledih 1959 št. 24 str. 583. Mihelič France: K pogovoru ob Izidorju Cankarju o kiparju Savinšku. — Naši razgledi
IX/1960 (9. L), št. 1, str. 18.
Odgovor na članek Marje Boršnik v Naših razgledih 1959 št. 24 str. 583. Pirjevec Dušan: Post scriptum. — Naša sodobnost VIII/1960, št. 3, str. 268—270.
Odgovor na članek Marje Boršnik v Naših razgledih 1959 št. 24 str. 583. Rudolf Branko: Še en pogovor o Izidorju Cankarju. (Dve osebi, jaz BR in sobesednik SB.)
— Nova obzorja XIII/1960, št. 3—4, str. 172—174. Savinšek Jakob: Moj odnos do dr. Izidorja Cankarja. — Naši razgledi IX/1960 (23. L),
št. 2, str. 39.
Odgovor na članek Franceta Mihellča in Cirila Jegliča v Naših razgledih 1960 št. 1. Stih Bojan: Spremna beseda (o Izidorju Cankarju in njegovem delu). V: Izidor Cankar,
Obiski. S poti. Ljubljana 1960 str. 162—176. (Kondor 40.) (CEGNAR FRANCE)
Berčič Branko: Iz sodelovanja med Cegnarjem in Levstikom. (Ob stoletnici izida Ceg-narjevih Pesmi.) — Loški razgledi VII/1960 str. 119—150. (CUFAR TONE)
Zagorski Cvetko: T. Cufar in I. G. Kovačič v pričevanju D. Tadijanoviča. — Naši razgledi IX/1960 (30. IV.) št. 8 str. 197.
127
(DESTOVNIK KAREL-KAJUH)
B(Turnen) N(ikica): (Destovnik Karel) Kajuh: Pesmi. (V Smederevu. Izdala OFSN v Sme-
derevu. 1944.) — Knjižnica IV/1960 št. 1—4 str. 123—124. Radišič Djoidje: Življenje pesnika-narodnega heroja Karla Destovnika-Kajuha. — 7 dni
X/1960 (16. XII.) št. 50 — (29. XII.) št. 52. (DOLINAR ELVIRA)
Sever Meta: Elvira Dolinarjeva, bojevnica za enakopravnost ženske, praznuje svoj
90. rojstni dan. — Naša žena 1960 št. 1 str. 3—4. (FIN2GAR FRAN S.)
Zupančič Jože: Obisk pri Finžgarju. Pred 90. rojstnim dnem mojstra slovenske besede. —
7 dni X/1960 (9. XII.) št. 48—49 str. 16—17. (GLAZER JANKO)
Filipič France: Pesnik izpod Pohorja. — Nova obzorja X11I/1960 št. 7—8 str. 294—298.
o Janku Glazerju. (GOLIA PAVEL)
Vidmar Josip: Pavel Golia. — Letopis SAZU 1960 str. 34—39. (GRADNIK ALOJZ)
Bartol Vladimir: Pesnik Alojz Gradnik pred mladino v Kranju. — Primorski dnevnik
XVI/1960 (22. V.) št. 123. (GRAFENAUER IVAN)
Akademik dr. Ivan Grafenauer ¦— 80-letnik. — Glasnik Slovenskega etnografskega društva 11/1959-60 št. 3 str. 20.
Ma/iče(ov Miiko: Ivanu Grafenauerju ob osemdesetletnici. — Slovenski etnograf XI1I/1960 str. 199—200.
Ob 80-letnici Ivana Grafenauerja. — Delo 11/1960 (9. III.) št. 67 str. 6. (GRUDEN DORA)
Bartol Vladimir: Šestdeset let Dore Grudnove. — Primorski dnevnik XV1/1960 (17. IV.)
št. 93. (GRUM SLAVKO)
Koruza Jože: Razmišljanja o Grumovi prozi. — Naša sodobnost VIII/1960 št. 2 str. 123
do 142, št. 3 str. 212—224, št. 4 str. 314—320. (JARC MIRAN)
Matko Ana: Bibliografija del Mirana Jarca. V: Miran Jarc, Človek in noč. Izbor pesmi, dramskih prizorov in proze. Izbral, uredil in spremno besedo napisal Bojan Štih. Ljubljana 1960, str. 456—478.
Novak France: Lirika Mirana Jarca. — Študent 1/1960 (7. VII.) št. 5.
(JENKO SIMON)
Bernik France: Lirska poezija Simona Jenka in njene razvojne tendence. Disertacija.
Ljubljana (1960). (I) + 311 -f (II) str. (Strojepis-Disertacija.) Pogačnik Jože: Jenkov problem. — 900 let Kranja 1960 str. 255—269. (JURClC JOSIP)
Dodič Milan: Uvod (k povesti Kloštrski žolnir). V: Josip Jurčič, Kloštrski žolnir. Novo mesto 1960.
Paternu Boris: Jurčičev Deseti brat in njegovo mesto v slovenski prozi. V: Josip Jurčič,
Deseti brat. Ljubljana 1960. str. 206—226. (Kondor 37.) Rupel Mirko: Opombe (k Tugomeru, Veroniki Deseniški in pesmim). V: Josip Jurčič,
Zbrano delo Deveta knjiga. Ljubljana 1960. (KAC JANKO)
Slokan Jaka: Prispevek orisu življenja Janka Kača. — Hmeljar XV/1960 št. 7 str. 74—75. (KERSNIK JANKO)
Stražar Stane: Pisatelj Janko Kersnik gasilec. V: Ob osemdesetletnici Gasilskega društva
Domžale. Domžale 1960. Tomaževič Blaž: Spremna beseda (k povesti Jara gospoda). V: Janko Kersnik, Jara
gospoda. Ljubljana 1960, str. 78—89. (Kondor 34.) (KlDRlC FRANCE)
Gspan Alionz: Pred desetimi leti je umrl prof. dr. France Kidrič. — Delo 11/1960 (10. IV.)
št. 99 str. 6. (KOBLAR FRANCE)
Borko Božidar: Trije sedemdesetletniki. — Nova obzorja Xin/1960 št. 1—2 str. 13—15. Ob 70-letnicl Frana Albrehta, Andreja Sudala in Franceta Koblarja.
(Konec prihodnjič) Janez Logar
128
POPRAVEK
Popravi: v izadnjeiii odstavku Kolaričevega članka Določni in nedoločni spolnih v slovenščini v 2. številki bi moralo biti: »Celo novi Slovenski pravopis ga v nekaj ...«, ker se avtor sklicuje na Pravopis, ki je v tisku, in ne na SP 1950.
SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE
raszpisoije iz Kidrič-Prijateljevega isldlada tri nagrade v skiupnem znesku 100.000 dinarjev za najtooljša še ne objavljena dela s področja slavistike. Pravico udeležiti se razpisa imajo slavisiti do 30 let.
Rokopise je treba oddati do 1. septeiribra 1962. leta na naslov: Slavistično druištvo Slovenije, Ljulbljana, Ašikenčeva 12.
Nagrade bodo razgilašene na občnem ^oru društva jeseini 1962.
SLAVISTE OPOZARJAMO NA NASLEDNJE POTREBNE STROKOVNE KNJIGE
Boršnik Marija, Celestin, str. 326, platno 250.—
Bmčič Vera, N. A. Dobroljubov, str. 96, broširano 120.—
Grivec Fran, 2itja Konstantina in Metodlja, str. 180, broširano 98.—
Jurančič Jailko, Južnoslovanslii jeziki, sitr. 118, kart. 280.—
Kozak Ferdo, Članki in zapisi, str. 382, platno 310.—
Kreft Braltfco, Puškin in Shakespeare, str. 112, broširano 60.—
Mejak Mitja, Književna kronika, titr. 270, broširano 1.500.—
Nahtigal Rajko, Uvod v slovansko filologijo, str. 120, broširano 73.—
RamoVš Fran, Morfologija slovenskega jezika, str. 172, broš. 150.—
Josip Vidmar, Literarne kritike, str. 582, platno 596.—
Josip Vidmar, Meditacije, strani 256, platno 460.—
Josip Vidmar, Prešeren, str. 80, broširano 125.—
Knjige dobite v Vseh knjigamaih ali pa jih naTočite naravnost v DRŽAVNI ZALOŽBI SLOVENIJE, Ljubljana, Mestni trg 26.