List za šolo in dom.
Izhaja 1. in 15. vsakega meseca na celi poli. Cena mu je za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema vredništvo; naročnino in oznanila pa prejema in razpošiljanje oskerbuje založništvo.
List II.	v Ljubljani, i. junija 1880.	Tečaj XX.
Nekaj za uravnavo okrajnih učiteljskih knjižnic.
Spisal A. Vranski.
Ako pregledujemo zapisnike raznih učiteljskih knjižnic, bomo često našli v njih označena déla, ki nikakor ne ugajajo smotru, ki ga imajo te knjižnice. Vse knjige, ki pridejo v kakšno učiteljsko bukvarnico, morajo biti take, da bodo res dobro služile učitelju v nadaljno izobraževanje.
To izobraževanje pa je dvojno. Sprva se ima učitelj seznati z znanostmi, ki zadevajo le njegovo stroko; potem pa si ima pridobiti tudi splošne izomike, v kar mu je čitati temeljito dobrih knjig, obravnavajočih razne vede. — Pri naročevanji knjig za kakšno okrajno učiteljsko bukvarno mora se vedno ozir jemati na té dve točki.
Knjige, ki so namenjene učitelju v strokovnjaško svojo naobra-ženje, so ali strogo p o lične (metodično-didaktične) ali pa take, ki mu razkrivajo tajnosti odgojništva. Oboje baž knjig mora učitelj prebirati, ako mu je sploh mar za svoj posel!
Metodičnih del nam je pred vsim živo treba! Návodi, kako v tem ali unem predmetu postopati, da bomo uspešno delovali, so za nas glavna reč! A baš pri nakupu raznih metodičnih návodov nam je zlasti izbiričnim biti, kajti dan danes — v času kruhoborstva — se v tem literarnem oddelu spravi toliko proizvodov na dan, da od teh zamore pač komaj desetina dobra biti. Zato morajo pa v tej zadevi — ko sploh pri nakupavanji vsakobažnih knjig — vsi učitelji vsacega okraja svojo izvedenost in vednost vporabiti v splošno dobro: da se kupi le dobra roba! V knjižnico učiteljsko imajo priti knjige, ki imajo stalno vrednost, kajti knjižnica se ni ustanovila le za eden dan, vsled tega ji pa tudi efemernih del doprinašati ne smemo! In ravno tacih se
v našem času producirá na stotine ! —K e r s t a računstvo injezikov
iik najvažnejša predmeta národnej šoli, zato bi naj v nju obravnavo služeča déla sosebno bila zastopana v vsakej učiteljskej bukvami!
Pedagogična dela naj bodo od pisateljev, ki slujejo za dobre pedagoge, katerih nazori so se v dej ans t vu že resnični skazali, s kratka od možev—, katere vse učiteljstvo spoznava za svoje voditelje. Našim bukvarnicam bi mimo dél avtorov za obče odgojništvo merodajnih in zelö važnih ne smeli manjkati spisi vladike Slomšeka, vélikega nam pedagoga. On je poznal slovenskega naroda individualnost, on je pa ta svoj rod tudi iskreno ljubil ter dobro vedel, sredstva v njega vspešno vzgojo! Slomšek gotovo pripada največjim pedagogom, in mi Slovenci smo lahko ponosni, da ga zovemo svojega. Mi smo učitelji slovenskej deci, slovenskega pedagoga nam je torej pred vsém poznati! — Res, da so do nedavnega časa Slomšeka spisi bili raztrošeni po raznih knjigah, časopisih itd., da torej marsikomu i pri najboljšej volji ni bilo moči, da bi se bil seznanil z S. umotvori. A zdaj temu ni več tako! G. Lendovšeku gré čast, da je Slomšekove spise zbral, uredil ter na svetlo dajati jel. Da bi pri tem delu le ne opešal! Podjetje to je prav trudapolno in — požrtovalno! Knjigotržtva skoraj da nimamo, založništvo mora večinoma pisatelj ali izdajatelj sam prevzeti. Udeležba pri naročevanji pa pri nas ni nič kaj živahna in tako se navadno pripeti, da mora založitelj škodo trpeti; — to ima za svoj trud, za svoje rodoljubje ! — Tudi g. Lendovšeka slovensko občinstvo ne podpira kaj zdatno — škoda, prevelika škoda zlasti nam slovenskim učiteljem, bi bila, če bi g. L. prenehal z izdavanjem SI. dél. Učiteljstvo naj, kolikor moči, pomore, da se to zgodilo nebo. Vsaka okr. učiteljska knjižnica naj se naroči na več iztisov posameznih izdaj S. spisov! To bi bila že mala podpora g. založniku, kajti precej dosti je uč. knjižnic na vsem Slovenskem. Ustreglo bi se pa s tim ne le izdajatelju, marveč posebno nam slovenskim učiteljem, ki še tako malo poznamo našega prvaka-učenika zlatih naukov!
Knjige, ki služijo v splošno izobraževanje, so po večjem zemljepisnega, zgodovinskega, naravoznanskega obsežka, nadalje leposlovni spisi, posebno poučljivi so tudi dobro uredovani časopisi s podobami (n. pr. „Alte und neue Welt", „Heimat", „Illustrierte Zeitung", „Vieuac" i. v. dr.). — A tudi tu bi se morali sprva ozirati na domače knjige in liste. Mi smo Slovenci, kot taki imamo dolžnost, da se seznanimo z proizvodi lastne svoje literature! Žal, da marsikateri olikan Slovenec nemške klasike in romanopisce bolje pozna ko prvaka našej književnosti : Preširna in Vodnika ! ko dobre naše domače povestničarje. Naročen je pač na kakov nemški leposloven list, edinemu lepoznanskemu listu

pa, ki izhaja v njega materinščini ni naročnik i. t. d. Tudi v naših knjižnicah, ki so vendar namenjene slovenskim učiteljem, najdemo le malo slovenskih knjig, da, v nekaterih je skoraj da čisto pogrešamo! In vendar imamo dva literarna zavoda: Matico in družbo sv. Mohora, katera ti za malo novcev podele kaj lepih knjig vsakojakega zapopadka! Slednja okr. učiteljska knjižnica, za katere vzdrževanje plačujejo slovenski učitelji svoj denar, bi morala biti ud tema druž-tvoma! Upajmo, da se bo to povsod, kjer se še ni, kmalu zgodilo. Če smo enkrat dostojno skrbeli za svojo njivo — potem obdelujmo še le tujo!
Da bodejo pa okrajne knjižnice vsestransko vstrezale našim težnjam ter jih namenu — , treba, da se v knjižnične komisije volijo možjč, ki so literarno izobraženi in ki vedo, kaj ugaja našemu dobru. Zlasti bi pa moral knjižničar (bibliotekar) biti vešč strokovnjak. Posel bibliotekarju ni tako lagek, kakor bi marsikedo utegnil misliti—, toda o tem morda drugo pot! (Prosimo.)
Jernej Kopitar.
Kopitar in Slovenci. — „Die Million Slaven in Inner-Oester-reich, mit deren Grammatik sich gegenwärtiges Werk beschäftigt, sind ein kleiner, aber alter, und durch seine geographische Lage — am Eingange Italiens und Deutschlands — nicht unwichtiger Zweig der ausge-breitetsten aller Völkerfamilien auf Gottes Erdboden"— piše Kopitar v svoji „Gramm, der Slav. Spr. in Krain, Kärnten und Steyermark" koj v začetku ter pravi, naj se ta tolikanj razširjeni, a vendar tako razkosani narod vsaj v knjigi po svojih rodovih kaže v celoti, da spozna svet, kako se je bil jel olikovati, kaj je pospeševalo in kaj ovirovalo njegovo olikovanje, v kterem stanu se nahaja sedaj. „Nichts ist billiger", sklepa (str. IV.) največ po Schlözerju, „als dass die Aeste einer Familie ihre Schicksale, und Verhältnisse gegenseitig kennen sollen". —
Tako nas je Kopitar vverstil med Slovane, ter je po novoslovenski, še več pa po svoji staroslovenski učeni knjigi vzročil, da smo po svetu zasloveli Slovenci. — Kar pravimo sedaj mi „Slovenci, Slovenija", to je pisal on navadno „Carantani, Carantania", češ: Slavi inter Sontium et Danubium habitantes — per Fori Julii et Rhaetiae, Carniae, Norici et Pannoniae ditiones dispersi — non inepte uno compre-henduntur medii aevi vocabulo Carantanorum (cf. Proleg. hist. II. 61).— Po njem so najbolj zasloveli naši najstarejši književni spominki: „die Karantanischen Aufsätze o. die Freisinger Denkmäler", ktere je bil nekaj vže 1. 1822 (Wien. Jahrb. d. Lit.), na tanko pa 1. 1836
razložil (Glag. Cloz. XXXIII. — XLVII.: Specimen dialecti carantanicae sec. X. Monumenta Frisingensia. Prim. Jezičnik V. str. 48—54 1. 18G7).
—	Po njem so milo našo slovenščino spoznavati jeli vnanji učenjaki, slovanski in neslovanski, kajti že v pervi knjigi 1. 1808 je dal vestno ponatisniti po stoletjih premnogo jezičnih vzorov iz naših pisateljev, ki so na pr. Truber, Dalmatin, Bohoritsch, Kron, Schonleben, Castellez, P. Hippolytus, P. Bassar, Pagloviz, P. Marcus, Japel, Kumerdej, Vodnik
—	in posebej blagovestje (Luk. X, 30—36) v prikladi k str. 157 po gerškem izvirniku, latinskem prevodu, staroslovenski Ostroški bibliji (v ruskih in kranjskih čerkah), od 1. 1557 do 1806 v petnajsterih razlikah; v drugi 1. 1836 pa v razstavku „Specimina slavismi cisdanubiani, ab anno inde 1057—1835", razkazuje blagovestje (Luk. XXIV, 13—35) poleg bolgarskih in hrovaškoserbskih v vzgledih staro- in novoslovenskih na pr. dialecto Slovenica veteri, dialecto Slovenica hodierna, Slovenorum Zagrabiensium, ad lacum Balaton, Murensium, Carniolae seu Carantanorum sensu strictiori, Carinthiae, Carniolanorum, Slovenorum Carniolae potius inferioris, Carniolae universae. —
Po teh in drugih Kopitarjevih razlagah smo zasloveli Slovenci, in med učenim svetom slovi „Dialectus slovenica Slavorum veteris Carantani — per hodiernam Carinthiam, Goritiam, Litorale, Carniolam, Styriam, Styriaeque adjacentes Hungariae et Croatiae partes (Glag. Cloz. XXXII.); dialectus slovenica, propria binorum fere millionum, qui de Pannoniae seu Carantani Slavis, olim longe amplioribus, undique accisi remansere inter Hungaros et Germanos dominos. Nostra sententia . . . sunt illi postliminio resurgentes e millenario somno et lingua et patria proximi Methodianorum Slavorum nepotes (Glag. Cloz. XLVIII.); dialectus Slovenorum in Pannoniis, a Dravi fonte ad ejusdem ostia, itemque a portis fere Vindobonae per Zagrabiam Tergestumque, Carnicum ab hominum memoria emporium, et ultra alpes noricas habitantium (Hesych. 61); teste Urbano Jarnik . . in Carinthia . . auctore Etymologici linguae Slovenicae per AustriamInteriorem, quae fere medii aevi Carautano respondet (Glag. Cloz. XLI.)" itd. — Zarad te zaljubljenosti v večkrat omenjeni izraz vdolbel se je i njemu na grob v spominek naslov „Ca-rantanus", a dokaj jasno določil s pristavkom „ad Aemonam", da o pravi domačiji njegovi ne more biti nobene dvombe.
„Oznanite v Novicah podpisovanje za rajuciga Kopitarja spominek v Ljubljani, je pisal pa na njih vredništvo iskreni Slovenec, čast. gosp. Cafov iz Štajarskiga že 1. 1846; vsi Slovenci bodo radi pripomogli. Kopitar je vreden, nar vredniši krasniga spominka, ker je pervi tame. razkadil in Slovenščini luč prižgal. Kopitar ima dovelj čestivcov! Jaz sam bom od kraja do kraja doneske pobiral. Če Kopitarja ne čestimo, je proč naša narodnost, ter nesmo vredni imena
Slovenci". — Lepo reč ste sprožili, dragi prijatel! pristavilo je vredništvo nato (cf. Novic. 1846 št. 7 str. 28)!
V tem smislu kaže prof. P. Ladislav Hrovat v gimnazijskem letniku Novomeškem 1877—78 v spisku „Slovenski Dom" (str. 19—22), da je naši slovenščini drugi steber J. Kopitar (pervi je V. Vodnik), in da — če kdo — zasluži on slavno stoletnico. Med zaslugami njegovimi omenja, da Kopitar je bil pervi, ki je opozoril na glagole doveršne in nedoveršne v novoslovenščini; ki je z vsemi močmi napadel nemškutarijo; ki je dal dve tolikanj pomenljivi pravili — za pravopisje in za skladnjo; ki je veliko pripomogel k pojasnovanju v zadevah častite staroslovenščine. Deloval in nadaljeval je v njej po načelih in na podlagi slavnega Dobrovskega; torej se mu je vpisalo v kamen na grobu:
„In slavicis literis augendis magni Dobrovii ingeniosus aemulator".
„Kjer časti se modrost, tam se imenuje moj sin" — sme tedaj z ozirom na Kopitarja Slovenca klicati svesta Slovenija, in kedar „V zbor učenih, vedi slava, — Stopi moder, bistra glava, — Vse jezika sveta zna . . . Svet posluša modrovine, — Se začudi koncu tmine" — in poprašuje: „Kdo je mar?" — tedaj lahko odgovarja ponosno vsa Slo v en ij a:
„Taka glava korenine Je slovenski oratar!"
Nekaj o načrtu za prirodoslovje na srednje] stopnji (3., 4., 5. šolsko leto) ljudske šole.
(Dalje.)
O vlažnosti zraku.
Po zemlji je mnogo vode razširjene v morjih, jezerih, rekah i. t. d. Ta izhlapeva povsod in bolj na toplih, kakor na mrzlih krajih. Zato nahajamo zmerom v zraku hlap.
Skušnja. Kuhinjska sol postane v mokrem zraku vlažna; pepe-ljika se celo razpusti; les se napenja, kodrasti lasje se razvijajo, ker odjenjajo i. t. d.
Razlaganje. Nektera telesa srkajo vodni hlap iz zraku, ter se vsled tega vidno spreminjajo; tako telesa imenujemo vlagokazna (h i g r o s k o p i č n a).
S pomočjo higroskopičnih teles določujejo, koliko je vodenega hlapa v zraku. Orodja, s katerimi merijo vlažnost zraku, imenujejo vlago-mere (higrometre).
Kedar je zrak s hlapom nasičen ali vsaj blizo nasičen, pravimo, da je vlažen; kedar ima pa mnogo manj hlapu v sebi, ga imenujemo suhega. Zrak je najmanj vlažen popoludne okoli treh, najbolj pa pri solnčnem vzhodu, ker je takrat najbolj hladno.
Megle in oblaki,
Ako se ohlajeva zrak nasičen s hlapom, se zgoščeva v male vodene mehurčke (glej gori poskus o zgoščevanji hlapu), kateri plavajo v zraku. Kedar se nareja blizo zemlje toliko takih mehurčkov, da postane zrak neprozoren, imenujemo to prikazen meglo. Oblaki pa nijso nič dru-zega, kakor megla više v zraku.
Oblake opazujemo v raznih podobah; zdaj so razgrnjeni po nebu, kakor kaka mreža, zato jih imenujemo mreže; zdaj imajo podobo hlebčkov, imenujemo jih ovčice (po otročje hlebčke matere Božje); zdaj se kopičijo in so podobne mogočnim goram, imenujemo jih kope; zdaj na-rejajo dolge proge zgorej in spodej horicontalno omejene in imenujemo jih p las te. Temnosivkaste oblake, kateri so po nebu jednakomerno razširjeni in med vsemi najgosteji, imenujemo deževne oblake.
Vaje.
Voda se kasneje ohlajeva kakor zemlja; zakaj se v jeseni nad vodami nareja megla? — Vrhovi visokih gora imajo prav nizko toplino; zakaj se včasih okrog njih nareja megla in bolj dalječ proč pa ne? — V zraku vidimo včasih oblaček, ki na jedenkrat zgine; zakaj? — Zakaj se včasih na popolno jasnem nebu na jedenkrat pokaže oblak?
Dež.
Ako se zrak še bolj ohlajeva, se vodeni mehurčki zgoščevajo v vodene kapljice, te padajo na zemljo in postajajo med tem večje, ker se ohlajeva hlap niže v zraku okrog njih. Po velikosti in množini kapelj razločujemo: peršico t. j. droben dež kakor prah in ploho t j. dež z debelimi kapljami; in kedar posebno močno-gosta ploha lije, pravimo: oblak se je utrgal.	'
Ako dežuje čez velik del zemlje ob istem času, imenujemo dež povsotni dež; kedar pa dežuje le na mali pokrajini in tudi kmalo preneha, imenujemo dež prehodnji dež.
Zakaj pri nas južni, južnozahodnji in zahodnji vetrovi dež prinašajo; in zakaj ga severovzhodnji ne?
Sneg', sodra in toča.
Kedar se zrak toliko ohladi, da hlap zmrzuje v tanke ledene iglice, iz katerih se narejajo mične, pravilne zvezdice, imamo sneg. Podobe snežink so različne (glej pridjano podobo).
Sodra postane in snežink, katere padajo skoz topleji zrak in se tajajo v male kepice.
Ako zmrznejo vodene kaplje na-reja se toča; včasih je tolika, kot orehi, celo kot kurja jajca, in če jih več skupaj zmrzne kot pest.
Sneg pada po zimi, sodra spomladi in toča po leti.
Rosa in slana.
Poskus. Ako prinesemo v kozarcu od zunaj suhem in čistem mrzle vode v sobo, postane kozarec poten ali rosan.
Skušnja. Tudi šipe v sobi se začno potiti, ako se ohlajeva zrak od zunaj.
Skušnja. Pri jasnem nebu proti večeru, ko solnce zahaja, se trava in druge stvari ohlajevajo bolj kot zrak, o čemur se lahko prepričaš s toplomerom, ter postajajo rosne.
Razlaganje. Ako se nahajajo hladne stvari v toplejem zraku, zgoščeva se hlap okrog njih v vodene kapljice, ki se vležejo na te stvari. To prikazen imenujemo roso. Rosa ne pada kakor dež; nahajamo jo .tudi od spodej na telesih n. pr. od spodej steklene šipe, ki je blizo zemlje horicontalno priterjena.
Pri oblačnem nebu se ne nareja rosa. Oblaki obdajajo zemljo, kakor topla odeja, in stvari pod njimi na zemlji se ne ohlajevajo toliko, kolikor pri jasnem nebu. Ravno tako se ne nareja rosa pod šotorji, drevesi, stolmi i. t. d. Rosa se tudi ne nareja, ako vleče veter; ker topleji zrak ogreva memogrede rastline i. dr. stv.
če so se stvari, na katere je legla rosa, ohladile pod ledišče, rosa zmrzne. Zmrznjeno roso imenujemo slano.
Na srednji stopnji ne bomo govorili obširniše o vlažnosti zraku in ne omenjali higroskopičnih teles. Pri govorjenji o izhlapevanji namreč učence prepričamo, da je v zraku hlap, kateri se zgoščeva v hladnejem zraku v vodene mehurčke ali v meglo in v še hladnejem v vodene kapljice. To zadosti, da izpoznajo učenci, kako postanejo oblaki, megla in dež. Razdelitev oblakov in dežja prepustimo pa višji stopnji. Sneg se nareja po zimi, ako zmrzuje vodeni hlap v zraku in toča po leti, kedar se zrak v višavi toliko ohladi, da zmrzuje dež. Toliko o snegu in toči. O rosi pa učimo tako kakor v prejšnjem, vendar ne vsega, ampak samo do pojma rosa.
0(1 kap ali destilovanje.
Poskus, a) V retorto *) a (glej pod.) vlijemo nekoliko vode in nataknemo na njen vrat steklenico; poteni ogrevamo retorto nad lampico,
steklenico pa ohlajevamo z mrzlo vodo.
Pare, ki uhajajo iz retorte, se zgoščevajo in se nabirajo v steklenici kot kapljina.
Razlag anj e. Posodo , v kateri kapljino ogrevamo (torej v tem slučaji retorto) imenujemo preži ga 1 n o posodo; drugo, v kateri ohlajevamo pare, tukaj steklenico, pa hladilnik. Iz-parjeno in spet zgoščeno vodo v hladilniku imenujemo odkapano ali destilovano vodo. Ta voda je čista, ker ostanejo vsa v njej raz-proščena telesa v prežigalni posodi.
Zakaj je juha, ki ostane opoludne, zvečer bolj slana, ako jo ne zalijemo z vodo?
Poskus, b) Prejšnji poskus ponavljajmo, samo vzemimo namesto vode zmes vode in vinskega cveta. Na hladilnik pa denimo piven popir in vlivajmo pogostoma na njega mrzlo vodo. Pare se spet zgoščevajo v hladilniku. Ko se izpari polovica zmesi, vzemi hladilnik proč od preži-galne posode in ugasni lampico. V prvem nahajamo vodo in vinski cvet, v drugej pa skoro čisto vodo.
Razlaganje. Vinski cvet vre pri 78'5°C., voda pri 100° C.; zmes obeh kapljin pa med 78-5° in 100° C. Pri tem se more manj vode izpariti, kakor vinskega cveta, ker leži vrelišče vode više od vrelišča vinskega cveta.
Z destilovanjem ločujemo pri kuhanji žganja vinski cvet od žonte Pri tem potrebujemo posebno pripravo; ona je sestavljena iz bakrenega kotla, na katerem sedi klobuk. Kotel je vzidan v pripravno peč-nico. Pare, ki se razvijajo v kotlu, uhajajo skoz bakreno po kačje zavito hladilno cev« (glej pod.) v tako imenovano ogrevalo;
*) Ako nimamo retorte, lahko vzamemo steklenico, katero zamašimo nepro-dušno se zamaškom; skoz tega utaknemo cev dvakrat zakrivljeno, katera sega na dno druge steklenice.
to ogrevalo je brenta napolnjena ze žonto. Uhajajoče pare ogrevajo žonto, ki je okrog cevi. Ogreto žonto spuščajo potem skoz pipo b v kotel, da jo podvržejo odkapanju. Iz ogrevala uhajajo pare vinskega cveta, ki se nijso že v njem zgostile, dalje skoz sod hladilnik po cevi, ki je tudi po kačje zavito; v sodu okrog te cevi je mrzla voda, tako da se morajo vse pare zgoščiti v kapljino, katera teče v podstavljeno posodo.
Pregledovaje razne fizike, namenjene za ljudske šole, našli smo, da v nekaterih te tvarine celo ne nahajamo, v druzih pa. V zadnjih knjigah je ta tvarina spet na različnih mestih, dr. Netoliczka n. pr. jo ima še-le pri govorjenji o vrvežu. Že to nam je vrivalo vprašanje, ali je ta tvarina za srednjo stopnjo ljudske šole na mestu, kakor to zahteva naš načert, in sicer za 4. šolsko leto, akoravno se je sprejel, zgoščevanje par za 5. šolsko leto, na kar se pa vendar razlaganje destilovanja opira? Ali se načrt ravna nadalje po ministerskem ukazu 20. avgusta 1870? Vtem beremo: „Auf den mittleren Stufen bildet das Lesebuch die Grundlage und bietet die Lectiire Gelegenheit, die wichtigsten am häufigsten wiederkehrenden Naturerscheinungen zu besprechen und zu erklären, also: Ab- und Zunahme der Wärme (Thermometer), Luftzug, Luftdruck, (Barometer, Pumpen), Wind, Thau, Reif, Nebel, Wolken, Regen, Schnee, Eis, Verbrennung, Heizung". Mislimo da ne; in če tudi ta tvarina nij težko umljiva, ali ne spodjeda časa za druge bolj potrebne predmete?
Razdeliti pa moremo to tvarino v dva dela tako, da prvi do poskusa b velja za srednjo stopnjo; drugi in ponavljanje prejšnega pa za višjo stopnjo.	(Dalje prih.)
Slovnica v „Začetnici" in „Drugem berilu".
(Dalje.)
Kar se tiče sklanjave samostalnikov, se jas ne morem strinjati v tem, da se jetnljo vsi skloni na enkrat v obravnavo (na tej stopnji namreč)
in v tem redu. Po mojem mnenji bi se morala tukaj učena slovnišlca sistema pedagogičnemu načelu: „ Od ložjega do težjega in od znanega do neznanega", umakniti.
Vsak sklon sam za se, za vse spole in števila, potrebuje toliko raztegnjeno obravnavo, da postane gojencem zanesljiva svojina. Če je pa nauk le občen, kakor tukaj. je navadno tudi poveršen. Otroci se sicer nauče ali bolje rečeno privadijo sklanjati po zgledih, a to le na pamet ali na spomin; ako pa se jim reče napraviti nekaj stavkov s kakim določnim sklonom, se jim to navadno noče posrečiti.
Da-si naše slovnice (za to stopnjo) vse sklanjave samostalnikov v omenjenem smislu obravnavajo, se po zgor navedenih načelih takšna metoda vendar ne more popolna imenovati.
V	srednji sklanji se nahaja precej, precej motilna nedoslednost, ker se eden in isti zgled (beseda: mesto) navaja dvakrat, a vsakrat drugače in to brez vsakega pojasnila a ali sploh kake opazke. Na strani 169. se bere v dvoj. družilnika: z mestoma; na strani 185. se pa nahaja zopet ravno ta zgled, a se glasi družilnik v dvojini: z mesti (in ne z mestoma kakor zgoraj— tako tudi: s polji)
Glede .zgledov v uvodu, ter pojasnjevalnih in uterjevalnih nalog sem že ponavljavno svoje mnenje navedel, zato naj enake opombe v obče izostanejo.
V	48. nalogi, kjer se privaja samostalnik v družilniku, se bere: z dleto; tu se menda ne jemlje samostalnik ženskega spola: dleta, e, ampak bo najberž tiskovna pomota.
Tudi pisava predloga s, se in & v naslednjih družilnikih kaže neko
samovoljno menjavo n. pr. se sekiro, se svedrom, s svinčnikom......
kar pa naslednja opomba takoj pojasnuje, ki obojno pisavo kot dopustljivo, pravilno zaznamuje.
Privajanje sklonov se dd najlože (na tej stopnji) zverševati v nalogah, v katerih se na dana vprašanja v polnih stavkih odgovarja; naloga 49. tudi tvarino tako obravnava, le da bi bilo v izdelanej nalogi na dotične sklone treba opozoriti, ter sklone zaznamovati, to bi bilo tukaj tem potrebnejše, ker se obravnavajo razni skloni ob enem.
V	zadnjem stavku omenjene naloge: „Koder hodite v šolo? — bo tudi le najberž tiskovna pomota, ker stavek v tej obliki nima nobenega pomena.
V	naslednji nalogi se nahaja stavek, ki se slovenskim ušesom ne glasi kaj prijetno: „Kosa drže pogostoma v kletkah." Ali ni to nemška misel v slovenski besedi? Sploh pa če si ogledamo stavke v nalogah, opazimo nekaj, kar se še do sedaj ni obravnavalo: razširjen stavek se kar molče uverstuje in rabi v zgledih in nalogah. Bes je sicer, da se
* odvisni skloni v „stavkih'' ne dado lehko drugače, nego v „razširjenih
stavkih" obravnavati; pa tej zadregi bi se ognili, če bi vzeli razširjen stavek pred obravnavo „sklanje" vsaj one dele razširjenega stavka, kateri so pri tej obravnavi neizogibno potrebni.
Občna obravnava zaimkov v §. 9. se meni zdi skoraj odveč, ker se vse tu navedeno v posameznih slučajih ponavlja, a stvari bistveno ne pojasnjuje.
Stermeti pa mora človek sporedu obravnav besednih plemen ali kratko: tej metodi, ki se prej peča z veliko menj važnimi razpravami, z veliko menj važnimi besednimi plemeni n. pr. z vprašalnimi-nedoločnimi zaimki, kakor z glagolom, ki je eden najmočnejših in najpotrebnejših stebrov slovenskemu govoru! Kako je mogoče temeljito obravnavati stavke, kojim je glagol dopovedek, dokler se glagol niti pozna ne? — Lehko pa bi se izdelavali razni stavki brez nedoločnih zaimkov. Glagol se rabi po vsej slovniškej obravnavi v „Začetnici" in „Drugem berilu", a do sedaj še niti o njegovej spoznavi govora ni bilo. Kako je li mogoče od otrok zahtevati ali vsaj pričakovati — da bi v danih nalogah in drugod, glagol prav rabili? Ali se ne pravi to po temi tavati "i in to toliko časa! Enaki slučaji pomanjklivost metode menda popolnoma zadosti osvetijo.
(Dalje sledi.)
Črtice o igri in nje važnosti za odgojo.
(Konec.)
Odgojitelju po tem takem ne more in tudi ne sme vse jednako biti, s čim in kako si krati čas njegov rejenec. — Za odgojo otrokovo pa postaja igra sosebne važnosti, če se verši v sodruštvu (v druščini). Skupne igre še le prav vzbujajo samosvest, one napeljujejo otroka k srčnosti, k vstrajnosti, one ga oproste prevelike bojazljivosti in boječ-nosti, s kratka, one so prav sposobne, da pripravljajo za pozneje živenje, ki je v istini večinoma le občestvo z drugimi. — Zlasti pri skupnih igrah je gojitelju dana kaj lepa priložnost, opazovati čute in nagnenja svojih rejencev, kajti tekmovanje, ki vzraste med otroci pri skupnem delu (t. j. pri igri), to sosebno močno vpliva na vse njih mišljenje, na ves njihov značaj. Tu pri skupnih igrah je moči opazovalcu pogledati v dno srca nedolžne mladeži, tu, ko nikjer tako, se mu prav očitno kažejo nje čednosti in napake! — Učitelj — gojitelj more to opazovanje uspešno pričeti in gojiti še le tedaj, ko otroci že šolo obiskujejo. Zdajci naj pač dosti opazeva svoje učence, zlasti pri igranji! To mu baš ne bo težko, ker podučuje tudi v telovadbi. Pri tem uku se mu čestokrat ponuja priložnost, da se sam igra z otroki, kajti igre so važni oddel telovaduemu pouku. Le vporabiti je treba priliko! — Pri igrah se more učitelj seznaniti s posameznostimi svojih
učencev, pri igrah se mu kažejo v svojej prvotnosti. A on se mora ž njimi veseliti, ne sme jim kazati svoje namere, le potem se bode lahko seznanil z značaji svojih gojencev ter poznal njih svojstva, njih individualnosti! In to je kaj važno za vzgojilni njegov poklic! Le tačas bo učitelj res tudi odgojitelj, ako bo v odgojo svojih rejencev vporabljeval tudi sredstva, ki pristojajo individualnosti njihovi! Če tega ne more, potlej je ves njegov trud v to svrho zaman! Da bo pa to zmogel, treba mu je opazovanja, dosti in temeljitega opazovanja, a ne le v šoli, marveč tudi zvunaj šole!
Res zvunaj šole učitelj nima ravno pravice, neposredno vtikati se v stvari, ki spadajo v področje avtoriteti starišev, a po možnosti nadzorovati vse početje šolske mladine tudi zvunaj šole, to je učitelju sveta dolžnost, zlasti na kmetih, kjer so stariši glede nadzorovanja svojih otrok kaj malomarni! — Po tem takem bode učitelj pač vestno gledal in po-zvedaval, v kakšnej družbi se njegovi učenci igrajo, kaj tu počenjajo i. t. d. On, ko sploh vsak odgojitelj, bo odobraval le igre med otroci čistega nepopačenega duha, on bo pa rejencem svojim — vsaj bi moral to — tudi skerbel za dobro pajdažtvo pri igranji. In baš v tej zadevi bi moral učitelj na deželi ves svoj vpliv, vso svojo zgovornost vporabiti, da bi stariše prepričal o imenitnosti sodruštva, da bi jim dopovedal, v kakšnej druščini naj se njih otroci igrajo, v kakšnej ne; razlagal naj bi jim nadalje, da se ravno pri igri marsikaj zgodi, kar je jako pomenljivo za vse bodoče živenje; povedal naj bi jim, da pri igrah se čestokrat skleno najiskrenejša prijateljstva, a da morajo oni (stariši) paznim očesom gledati na to, s komur se njih otrok sprijazni, sprijazni morda za vse življenje itd. Ako bi učitelji, narodni učitelji, i v tej zadevi storili svoje, sigurno bi dosta pripomogli k zboljšanju nravnega življenja, spridenost se žalibože tudi med priprostim kmečkim ljudstvom že čedalje bolj širi. —
Z dobrimi, nepopačenimi pajdaži tedaj naj se deca igra! A prosta naj se giblje pri igranji, učini naj vse tako, kakor ji to srce in otročji razum velevata! Strogo nadzorovanje pri igrah otročičem greni veselje, pri natanjkem nadzorstvu otroci niso v svojem dejanji in nehanji prvotni, marveč le navidezno se ti take kažejo. Nadzorstva je otrokom povsodi treba, tudi pri igri, tu pa tacega, da ga ne čutijo.
če torej veš za kraj, kamor se shaja vaška mladež v skupno igranje, — tedaj jo opazuj, delaj študije o nje značaji in individualnosti, — a glej, da te ne opazi, kajti potem bi se varal najberžeje o vsem tem, kar ti je psihologičen tvoj pogled vže pridobil!	A. VransJci.

Dopisi in novice.
Iz državne«'«! zbora. »S. N.« 26. aprila je bila na vrsti posvetovanja točka »Ljudske šole« (učiteljska izobraževališča itd.). Poslanec K o v als k i se je pritoževal, da je premalo rusinskih učilnic ter je stavil resolucijo, naj vlada v Lvovu, Samboru in Stanislavovem osnuje učiteljska odgojevališča z rusinskim učnim jezikom, na družili jednakih zavodih pa naj se nekateri predmetje rusinski uče in tudi na Gališkem naj bodo komisije za preskušnje učiteljev. Ta resolucija se je oddala budgetnemu odseku.
Poslanec Fin je očital Eusinom, da ti v važnih vprašanjih glasujejo z desnico, zato da jih nehče podpirati levica. Potem je govoril veliko o »zaslugah«, katere si je ustavoverna stranka pridobila na šolskem polji; o »napadanji« duhovenstva na ljudsko šolo ; o »nazadnjaštvu« naučnega ministra, katerega usta-voverci ne prištevajo k svojim pristašem. Vsi so nazadnjaki, vsi sovražniki šole in ljudstvenega naobraženja, samo — ustavoverci je še čuvajo.
Knez Alojzi Liechtenstein, ki je o svojem času stavil predlog glede revizije šolskih zakonov, a je potem ta predlog oporekel, je naravnost povedal, na čem boleha zdanja ljudska šola; ona je 1. predraga, 2. ne izpolnuje svojega smotra vsled brezverskega značaja; 3. nema zadostnega poroštva za jezikovno ravnopravnost. Prvo točko je dokazal sè številkami. Da je tako draga, to je čisto naravno ; kajti deželni šolski svèt se ne briga za deželni zastop, na pritožbe se ne ozira, a najmenj pa odgovarjajo okrajni šolski sveti potrebam šolskim. Govoreč o drugej točki je dejal, da mora ljudska šola dajati otrokom zdrave hrane, učiti se morajo to, kar bodo kasneje res potrebovali. Zdanja ljudska šola pa uči stvarij, ki tja ne spadajo, katerih otrok ne bode nigdar potreboval, a skrčile so se zato ure za veronauk. Glede jezikovne ravnopravnosti je dejal, da bi moral uže zakon določiti to, da bi bil deželni šolski svèt nepristransk v narodnem oziru. Sploh se pa iz dačnega denarja mnogo več skrbi za nemške šole. »Ako je mogoče, da se na učiteljskih izobraževali-ščih v Ljubljani in Mariboru poučuje nemški, tako, da se Slovenci celo svojega materinega jezika ne morejo učiti, ako se je uvedla nepristojnost, da se učenke z graškega učiteljskega izobraževališča predstavljajo mej Slovence, da si o deželnem jeziku némajo ni pojma, to razumem, zakaj da Slovenci tožijo o zatiranji. Nemci so dosti močni, da morejo -pravično ravnati sè svojimi slovanskimi sodržavljani. Šolske zakone morajo revidirati konservativci in liberalci skupaj. Liberalci so bili pri stvarjenji šolskih zakonov prejednostranski.«
Naučni minister baron Conrad je tolažil ustavoverce in zatrjeval, da bode hodil po poti, kateri je glede šolstva označen v prestolnem govoru: gojenje duševnih interesov. To gojenje pa je tudi uže označeno : izverševati se mora kolikor mogoče na podlogi uže obstoječega, to obstoječe pa zboljšati in prenarediti tam, kjer je potreba, kar se pa mora itak zgoditi večinom samo postavnim potom. Prenarejalo pa se ne bode načelo zdanje šole. Naučni minister se hoče naslanjati pri vsem samo na svoja izkustva in opazovanja. »Kjer gre za narodna vprašanja ali jezikovno ravnopravnost in učne predmete, ravnal bodem samo s tega stališča. Sicer pa, gospoda, se ne čudim očitovanjem, ki so letela s te (leve) strani proti naučnemu resortu in proti meni, saj ravno ta stran v teku zadnjih let nij opustila nobene prilike, kjer je šlo za očitanje.«
Dr. Vošnjak stavi k svojej resoluciji, s katero se vlada pozivlje, da uvede na učiteljskih izobraževališčih za učitelje in učiteljice v Ljubljani in
Mariboru slovenski jezik kot učni jezik, še dostavni predlog: » ... a skrbi naj (vlada) tudi, da si učiteljski pripravniki popolnem prisvoje nemški jezik in sicer s predavanjem predmetov v tem jeziku.«
Hoffer je slavil dozdanje ustavoverno delo na šolskem polji; polemizoval je z naučnim ministrom, ker je le-ta naglašal, da mora biti odgoja otrok v ljudskih šolah versko-nravna. Dejal je, da veronauka se ne more v šolskem zakonu šteti mej občno potrebne predmete, ker je tudi brezverskih staršev, dakle tudi brez-verskih otrok.
GrofHarrach se je pritoževal, da so na Koroškem v čisto slovenskih okrajih samo nemške ljudske šole z nemškim učnim jezikom, — celo veronauk uči se nemški! Vlada bi storila pravično, ako to odpravi. Isto tako je v Brnu, kjer je jedna sama slovanska ljudska šola, privatna. Zagovarjal in branil je češke delavce na Dunaji in njih otroke, ki naj bi vsaj prvi pouk dobivali v češkem jeziku, da ne bi sedeli v šoli tako kakor mutasti kreteni, dokler se ne navadijo nemščine. V Istri Slovenci nemajo svojih šol, tudi tem se morajo dati. Isto tako se mora učiteljsko izobraževališče v Kopru po členu 19. deržavnih osnovnih zakonov preosnovati, v Gorici pa naj se napravi na učiteljskem izobraževališči hrvatski oddelek.
Poslanec Moro je odgovarjal na Harrachovo očitanje, da slovenski Korošci nemajo svojih šol, da imajo take, kakoršne si žele sami. (? Ur.)
Specijalni poročevalec J i r e č e k je priporočal dr. Vošnjaka dostavek k nje-govej resoluciji, rekoč, da, ako bi bil dr. Vošnjak ta svoj predlog stavil v budgetnem odseku, bil bi tam tudi gotovo sprejet.
Glasovalo se je o dr. Vošnjakovej resoluciji in njegovem dostavnem predlogu. Zbornica je sprejela resolucijo in pristavek.
Potem se je pričela debata o doneskih za ljudske in meščanske šole. 27. aprila so se odpravili zadnji postavki naučnega ministerstva. Poslanec Weber je navajal, kako da je s Slovani ravnal prejšni naučili minister, lleils-berg pa je tožil, da imajo v Avstriji naj slabše stanje Nemci: kateri se bodo naposled vendar naveličali trpeti. — (Kaj mislite, ali g. H. verjame sam to?)
Iz Maribora. (Ponemčevanje na stroške Slovencev.) V Rad-vanji pri Mariboru so omislili 2razredno ljudsko šolo, ki je prava mašina po-nemčevalnica. Učitelj v njej je rojen Slovenec, g. Jaeger, a veren ponemčevalec. Otrok zahaja tje kakih 70, kojili so samo 3 nemški, vsi drugi so Slovenci. Vkljub temu se podučuje vse nemški. Slovenskih črk še otroci niti ne poznajo. Uspehi so žalostni, ker otroci naposled ne znajo ničesar prav, ne nemški, ne slovenski. Katekizem se more le ustmeno razlagati, ker otroci slovenski brati ne vedo, nemški pa ne razumejo. Inšpektor g. Robič je grajal izključivno nemški podučni jezik, toda učitelj je se izgovarjal: »ich muss«. Ta »muss« ali »moram« pa tiči pri slovanožrcih v Mariboru. Kajti, ko so slovenski poslanci pri visokem ministerstvu se pritožili, dregnolo je se bržčas v Gradec, potem v Maribor in naposled v Radvanje — brezuspešno. Mariborski okrajni šolski svet imel je namreč zarad toga sejo. Ljudje, ki o šolstvu kaj razumejo: g. inšpektor Robič, č. g. katehet Hržič in učitelj g. Srnec bili so za to, da bodi v Rad-vanjski šoli podučni jezik slovenščina z ozirom na nemščino. To je pametno. Ali nemškutarji pod vodstvom dr. Duchatscha itd. so naposled sklenili: podučni jezik bodi nemščina, in le v 1. razredu naj se ozira na slovenščino. Ovi sklep najavil se je krajnemu šolskemu svetu v Radvanji, prav za prav gosp. Wret-zelnu. Temu je pa še ta sklep bil — preveč. Obletel je vse posestnike ter jih pripravil v to, da so podpisali, naj se izključivno nemški podučuje. Nadle-
goval je tudi takšne starše, kateri, kakor on, nimajo nobene dece. V seji kraj-nega šl. sveta so potem vsi nemškutarji sklenili, da ostane vse pri nemščini. Edini č. g. katehet Borsečnik je ugovarjal in v zapisnik dal protest zoper nemški podučni jezik pri slovenskih otrocih, dokler bo ova šola veljala kot javna učilnica ter jeni učitelj plačo dobival iz deželne blagajnice, kamor tudi Slovenci vplačujejo debele deželske doklade. Tako je prav! Šola v Radvanji bodi slovenska tako, da se bodo otroci kakor drugih predmetov tudi nemški naučili na podlagi slovenskega podučnega jezika, ali se pa naj proglasi za privatno šolo, katero naj Radvanjčanji sami plačujejo, ako uže res po sili hočejo v nemško kožo vlesti. Tako piše »SI. 6.« — (Prašamo pa, ali ni takih šol še več po Koroškem, kakor po Štajarskem, kjer se slovenski otroci še slovenski brati ne uče ?)
Iz seje C. k. dež. šol. sveta dne 7. maja 1880.
Predseduje c. k. deželni predsednik za Kranjsko, navzočih je 9 članov. Gospod deželni predsednik pozdravlja sočlane dež. šol. sveta, rekoč, da se bode imel posvetovati v imenitnih vprašanjih, zaterjuje pa, deželni šolski svet bode vstajoče razmere, potrebo in pravo prebivalstva na tanko povdarjal in preskuševal in popolnoma nepristransko stavil svoje nasvete najvišji šolski oblasti.
Na dnevnem redu je bilo:
Pritožila seje kraj na občina zoper razsodbo okrajnega šl. sveta, kar se tiče doneska k šolski zgradi, — stvar je bila razrešena.
Ravnateljstvo c. k. rudnika v Idriji je poročalo, kako se obiskuje rudniška šola v Idriji in kako gre ravnati z neopravičenimi šolskimi zamudami, kako se ima ravnati v ti poslednji stvari, ima se poročati na višje mesto. (Idrija ni v tem smislu javna šola, kakor druge šole na Kranjskem, marveč je le šola c. k. rudnika.)
Poročilo ravnateljstva filharmoniške družbe v Ljubljani o stanji društvenih šol predlaga se na višje mesto.
Učitelj na srednjih šolah se poterdi za učilništvo definitivno.
Prošnja udove ljudskega učitelja za pokojnino iz milosti napotuje se deželnemu odboru.
Pritožba ljudskega učitelja zoper odloko dotičnega c. k. okraj. šol. sveta, ki mu ni priznal perve petletne starostne doklade, bila je razrešena.
Poterdi se, da se ima izključiti za ta kraj učenec srednjih šol.
Dva pomožna učitelja prosita za dopuščenje k učiteljskim izpitom; njune prošnje predlagajo se na višje mesto.
Gojencu na mož. učiteljišču zmanjša se deržavna štipendija; pregrešil se je bil zoper disciplino.
Prošnje za nagrado in denarno pripomoč se razrešujejo.
Vdovsko učiteljsko društvo je imelo odborovo sejo 13. p. m. Navzočih je bilo 7 odbornikov. Na dnevnem redu je bila prošnja vdove ranjkega J. Božiča, učitelja na rudniški šoli v Idriji, t 12. nov. 1. 1879. Vdovi se prizna pokojnina in 5 otrokom podpornina od 1. decembra 1879; posmertniku Rudolfu pa, roj. 19. aprila od 1. maja t. 1. do spolnjenega 18. leta.
Učitelj g. F. Z. iz Šm. v sp. T. prosi posojila 100 gl. ter hoče zastaviti v dolžnem pismu svoj vert in hišo na njem na novo postavljeno. Z ozirom na dobro zastavljen predmet se omenjenemu gospodu posodi 100 gl. po 6°/0 na polletno odpoved.
Poslednjič se določi dan občnega zbora na 6. septembra, ako ne bode potreba dne preložiti na kak drug čas.
Slovensko učiteljsko društvo.
Tajnik poroča o delovanji društvenem.
Prošnja za posojilno izplačevanje (Gehalts-Vorschuss) se ima predložiti prihodnjemu deželnemu zboru.
Društveniki dobodo v tem letu dvoje knjig, namreč: Pedagogične pogovore (ponatis iz Tov. p. 1.) in pa čertice k prirodoslovju, ki se sedaj tiskajo po številkah v »Učit. Tov.«
G. Govekar napravlja zbirko »domačih lesov«, katera bode potem društvena lastnina; imenik bode latinski, nemški in slovenski, marsikomu bode vstreženo s tako zbirko.
Razgovor je bil tudi v prihodnjem občnem zboru in o stvareh, ktere imajo priti ta čas na versto. Prihodnja odborova seja bode v četertek 3. junija.
Odbor „Matice slovenske" se je v seji 8. t. m. tako-le ustanovil: Prvosednik je dr. Jan. Blei weis, prvosednikova namestnika sta dr. Anton J are in gosp. Peter Grasselli; blagajnik je gosp. Ivan Vilhar; tajnik in zapisnikar (do konca tega leta) gosp. Andrej Praprotnik; knjižničar gosp. Feliks Stegnar; pregledovalec društvenih računov gosp. K. Klun; klučarja sta gosp. Luka Robič in gosp. Anton Kržič. V odseku za gospodarstvo so gospodje: K. Klun, Fr. Sou van, Iv. Tomšič, Iv. Vilhar, dr. Jernej Zupanec in Peter Grasselli. V odseku za izdavanje knjig so gospodje: dr. Jan, B1 e i w e i s, K. Klun, Anton Kržič, prof. Mam, M. Močnik, F. S t e g n a r. Iv. Tomšič, A. P r a p r o t n i k, prof. U r b a s, prof. V a v r ü, prof. Zupančič, prof. Erjavec, prof. Hubad in prof. Šuklje. Vrednik »Letopisu« je dr. Jan. Blei weis.
Slovanska "'inmazija. V Moskvi se je ustanovila gimnazija za avstrijske in balkanske Slovane; za učence se ustanovi mnogo štipendij. Nabralo se je v ta namen vže 1200 rubljev.
Šolski izleti ali tako imenovane majeve veselice. — 13. p. m. je bila mestna dekliška šola na Zg. Rožniku; 26. II. mestna šola — svečanost seje odlikovala s sviranjem na gosli, (vodja na tej šoli,, g. Belar, uri namreč dečke v posebnih urah na goslih), 29. pa je bila na versti I. mestna šola. Za te izlete največ daje g. župan, vsaki šoli po 15 gl. lepo svoto (16 gl. II., a 9 gl. I. m. š. je dal srenjski svetovalec g. Leskovic. Hvala Jima.)
Gosp. c. k. deželni predsednik je 23. p. m. dopoldne bil na c. k. gimnaziji, a popoldne je poslušal na c. k. vadnici (4. raz.) blizu dve uri.
Razpisi učiteljskih služeb.
Na Kranjskem. Na lrazredni šoli v Žalni, učit. služba, 1. p. 450 gl. Prošnje do 1. julija t. 1. pri c. k. okraj. šl. svetu v Litiji.
Slovenskim učiteljem toplo priporočujemo novo izdajo S slikami Koceno - Lapajne-tovega
Zemljepisa za ljudske šole.
Cena 80 kr.
Odgovorni vrednik: Matej Močnik.
Tiskar in založnik: J. R .Milic.