.eio k
PRILOGA	DOMOVINI
I
% Ljnoiiam, <see 9. aprila 192fo	Stev. 19

Najslavnejši jugoslovenski škof ). J. Strossmayer
Dne 8. aprila 1905 je v malem slavonskem mestu Djakovem umrl škof Josip Juraj Strossmayer. In zgodilo se je takrat prvič, da so jokali Hrvatje, Slovenci, Čehi, Poljaki, Rusi in Bolgari za škofom kakor otroci istega očeta. Po čemer je hrepenel, za kar je delal in trpel vse življenje, je Strossmayer dosegel s svojo smrtjo edinstvo vesoljnega S1 o v a n s t v a. Bil je eden največjih ter naj-modrejših mož 19. stoletja in najslavnejši slovanski škof.
Od mladih let do svojega 90. leta se je boril z besedo in pismom za duševno, kulturno in državno ujedinjenje Jugoslovenov, za resnično bratstvo Hrvatov, Srbov in Slovencev. Zanje je ustanovil celo vrsto velikih zavodov, zagrebško vseučilišče, ju-gosiovensko akademijo znanosti in umetnosti ter ga4eryo slik. Vse svoje dohodke posestev in svoje zaslužke je podarjal za jugoslovensko narodno kulturo ter je tudi mnogim slovenskim društvom pošiljal podpore. Bil je ustanovnik in podpornik dolge vrste slovenskih društev, ki so ga imenovala za svojega častnega člana, Ljubljana mu je v zahvalo podelila častno meščanstvo in imenovala po njem lepo ulico.
Dočim so razni škofje proglašali »Sokola« za brezversko liberalno organizacijo, je bil škof Stross-mayer ponosen, da je častni član tega največjega jugoslovenskega društva. Zato tudi v Sloveniji razen A. M. Slomška ni bil še noben škof tako po-
popularen, kakor biskup Josip Strossmayer. Ko nas v Avstriji ni hotel nihče priznavati, je Strossmayer pri vsaki priložnosti naglasa], da smo Slovenci po krvi in jeziku en narod s Srbi in Hrvati, da je naša rana tudi hrvatska bolest, nam prizadeta krivica tudi Srbe boleča krivica.
L. 1884. je napisal v svojem pastirskem pismu te-le zlate besede:
»Narod, ki se ne zna za idealne svoje cilje razpeti in ki se ue zna ohrabriti za vse mogoče žrtve, ki se vedno boji in trepeta, ki vedno misli na svojo slabost in nemoč, tak narod gnije in propada ter nima bodočnosti. Le narod, ki ve, kaj hoče, ki zna v odločilnem času vse sile zediniti z geslom »Ali slobodno živeti ali
slavno umreti«, tako narod se preko vseh borb končno reši ter osvobodi svojo domovino!«
Kakor prorok stare zaveze, je Strossmayer prorokoval ujedinjenje in svobodo Slovencev, Hrvatov in Srbov v skupno državo;
ko ni skoraj nihče veroval v našo bodočnost, je Strossmayer učil, da lahko Jugoslovene potope na dno morja, a Jugosloveni vstanejo še večji in močnejši!
Več kakor četrt stoletja je prihajal Strossmayer vsako leto med Slovence v Rogaško Slatino in vse_ lej je z dejanji in besedami pokazal, da je Slovencem najzvestejši brat.
Jos. Juraj Strossxttayer se je narodi 4. februarja 1815 v Osijeku na Hrvatskem; po pradedu je bil češke krvi, po prababici in materi pa Hrvat Njegov oče Ivan je bil že tal«) go_ reč hrvaški rodoljub, da so ga Madžari 1. 1848 preganjali
Josip Juraj pa je bil dvojček; starši so dali dečka krstit, a en fantek je takoj po rojstvu umrl. Ker starši niso vedeli, kateri je ostal živ, so ga imenovali z obema imenoma, ta" ko da se je imenoval Josip Juraj.
Deček je dovršil ljudsko in šest gimnazijskih razredov v Osijeku; leta 1831. pa ga je škof Susič sprejel v djekovsko semenišče. 2e jeseni 1833. ga je škof poslal v Budimpešto na vseučilišče, kjer je šele 19 let star postal že doktor modro-slovja. L. 1838. je postal duhovnik, bil nato dve leti kaplan v Petrovaradinu in bil leta 1841. pozvan na Dunaj v višji duhovski zavod sv. Avguština. Tu je po dveh letih postal še doktor bogoslovja. Še L1847. je postal ravnatelj »Augustineja« in obenem dvorii kaplan, ker je bil izvrsten, duhovit pridigar. Nekaj časa je tudi predaval na vseučilišču. cerkveno pravo.
Na predlog bana generala Jelačiča je 1. 1849. postal škof (biskup) v Djakovu, ko je bil šele 34 let star. Strossmayer je bil prvi hrvatski zares narodni škof. Najprej se je poleg cerkve posvetil gospodarstvu na škofovskem posestvu ter je poslej uporabljal dohodke na korist svoje cerkve in naroda. Izdatno je podprl vsako književno podjetje, ker je vedel, da je kajiga največja dobrotnica človeštva.
Obenent je v Djakovu ustanovil in zgradil učiteljsko pripravnico z vrtom ter podaril 11.000 gld. za vzdrževanje učiteljev in katehe-tov. Nato je ustanovil v Djakovu glavno in dekliško šolo ter jima daroval 40.000 gld. Podpiral pa je tudi druge srednje šole in ubožne dijake. Za deški seminar je dal 70.000 gld. ter za duhovsko semenišče 51.000 gld. Zavodu sv. Hijeronima v Rimu, kjer študirajo jugoslovenski duhovniki, je podaril 20.000 gld., za izboljšanje plač svojih kaplanov je dal 50.000 gld. itd.
Da so stale vseučilišče, akademija in ga-/erija v Zagrebu več milijonov, je umevno.
A vse je plačal biskup Strossmayer. V Djakovu si je sezidal prekrasno katedralo, polno umetnin, in plačal zanjo nad poldrugi milijon gld.
Deloval pa je v letih 1860. in 1861. tudi v državnem zboru in hrvatskem deželnem zbo" ru ter pogumno branil svobodo Jugoslo-venov.
L. 1870. je bil na vatikanskem koncilu škofov in kardinalov v Rimu ter je pobijal novo dogmo o papeževi nezmotljivosti. Toda podlegel je večini laških in španskih škofov in brez slovesa zapustil Rim. Sele kasneje se je podredil večini, ker je upal. da pridobi
Vatikan, da bi podpiral narodno prizadevanje Hrvatov in Slovencev. V tem npu pa se je zmotil, kajti Rim in Dunaj sta vedno skupaj delovala prot slovanstvu.
Tako je padel Strossmayer v veliko in trajno nemilost pri papežih in avstrijskem cesarju ter je moral celih 55 let ostati skromen škof v Djakovu, dočim so postajali razni majhni duhovi knezonadškofi, kardinali in celo papeži. -
Toda Jos. Juraj Strossmayer si je postavil večne spomenike v dušah Jugoslove-nov; njegova dela govore in bodo govorila, dokler bo živelo Jugoslovenstv
Cesta iz gumija. Cesto iz gumija so si izmislili seveda v Ameriki. Baje ima to prednost, da avtomobili po njej ne drče, da ne povzročajo prahu in ne ropotajo. Cesta je najprej podzidana in be-tonirana, potem pa tlakovana z lesenimi kockami, ki so na vrhu prevlečene s tanko plastjo gumija. Glavna slabost novega tlaka je ta, da ni posebno trpežen. Ko čitamo o takih ameriških cestah, se nam kar milo stori, če pogledamo naše, nekdaj kot miza gladke ceste, ki so se pod sedanjo vlado izipremenile v hribovske graipe, da skoro ni več mogoče voziti po njih.
Plemeniti konj barona Rotšilda v Parizu, ki je dobil prvo nagrado
pri dirki.
Vineenc Cainkar, predsednik Slovenske narodne podiporne jednote v Ameriki.
Veličastni dom ameriških Slovencev v Čikagu, last jednote.
V primeri s številom prebivalstva niso priselniki nobenega drugega naroda v Ameriki tako močno organizirani kakor ravno Slovenci. Naprednejše slovenske podporne organizacije v resnici služijo drugim narodnostim za vzgled pri organiziranju. Najmočnejša zveza je Slovenska narodna podporna jednota, ki ima že okoli dva in pol milijona premoženja v dolarjih, blizu 60.000 članov, ki pripadajo 560 v Jednoti združenim društvom. Ta društva imajo svoje sedeže po vseh državah Unije t. j. severoameriškili Združenili držav, od Atlantskega pa do Tihega morja, na oddaljenih farmah, kakor Amerikanci pravijo velikim kmetijam, po rudnikih in tovarnah, nekaj društev je pa celo v Kanadi. Svoje člane predvsem zavaruje za slučaje bolezni. Bolniška podpora je po 1, 2 ali 2 dolarje na dan, kakor so pač uravnani mesečni prispevki članov. Zavarovalni oddelek za posmrtnino sorodnikom umrlega člana je ime! sedaj razrede stopnjema od 600 do 2000 dolarjev. Sorodniki v domovini so že v velikem številu prejeli posmrtnine po članih tega močnega naprednega društva, zato se zadnji čas vsi pametni priseljenci vpisujejo le v to društvo, ker jim v resnici nudi največ gotovosti in največje podpore za majhne mesečne prispevke. Organizacija izdaja tudi izvrstni časopis »Prosveto«, ki izhaja vsak dan, za mladino pa lepi »Mladinski list«, ki prinaša tudi zabavne in podučne članke v agleškem jeziku, da se ga mladina čimprej nauči. Društvena »Književna Matica« pa tiska dobre knjige in je ravnokar izdala obsežno delo »Ameriški Slovenci«, katero bo vsak z zanimanjem čital.
Cerkvica Sv. Trojice.
Grad v Beltincih, bogati vasi sredi Prekmurja
Velikonočno beljenje hiše v Prekmurju. Kakor pri nas pred velikimi prazniki snažne go-SDpcfinje hišo poribajo, v Prekmurju ženske la&o vsako leto znotraj in zunaj pobelijo.
Dolnja Lendava v Prekmurju pod vinorodnimi goricami z nepregledno madžarsko nižino v ozadju.
Groi liadik, nekdanji lastnik dolnjclendavskcga gradu, je umrl L 1733. in ni strohnel v zemlji. Sedaj leži v stekleni omarici v cerkvici Sv. Trojice. Ljudska pripovedka pravi, da Hadik ne strohni radi tega, ker je to božja kazen za njegovo grozovitost in neusmiljenost. Dirjal je namreč s štirim belci čez drn in strn k sv. Trojici, kamor je takrat vodila samo ozka steza. Prišel je na vrh, a konji so se zgrudili in tudi on je ostal mrtev. Ljudstvo pripoveduje še. da je grofova žena ob tej novici skočila skozi okno.
Novo orjaško letalo s štirimi motorji ima prostora za deset ljudi in 500 kg prtljage.
Zamorci v afričanskj deželi Kongo v svojih enostavnih čolnih.
Toma/. i-Ui^uii v 14. letu, ko jc prouajai časopis, katerega je sam pisal in tudi tiskal v vozečem vlaku. Ta njegov list — edini časopis, ki je bil kdaj tiskan v vlaku, dokazuje kako iznajdljiv je bil Edison že kot deček.
Edisonova elektrarna, prva centrala za električno luč na svetu.



Slavni izumitelj Tomaž Edison, ki pra2 nuje svojo osemdesetletnico, med svojimi izumi Na levi zgoraj megaton, s katerim je mogoče govoriti z ladjami na morju; na desni zgoraj električna železnica; na levi v sredini električni avtomobil; na desni v sredini kinematograf; spodaj na levi priprava za brzojavljenje in brzojavni pritiskač, dalje priprava za merjenje neskončna majhnih razlik v toploti; namizni telefon; odoroskop; zadnja priprava na desni je pa mikrofon, ki pojačuje glas pri telefonu. V sredini Edison z električno žarnico v roki, na mizi fonograf, na tleh pa električni dinamo. Ta slavni mož je samouk, ki se je s svojo vztrajnostjo ki pridnostjo povspel da najvišje slave.