N ov em be r, de ce m be r 20 23 3, 4 /8 6. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 11 ,0 0 E U R na ro čn ik i 8 ,6 4 E U R up ok oj en ci 7 ,1 0 E U R di ja ki in š tu de nt i 6 ,7 2 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje 98 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 99Vsebina Kolofon Vsebina 100 Table of Contents 102 Uvodnik Tomaž Sajovic 105 Nobelove nagrade za leto 2023 Odkritje, ki je omogočilo hiter razvoj cepiv proti COVID-19: ob Nobelovi nagradi za medicino 2023 Radovan Komel 116 Zoologija Lov na krokodile po Sahari - a le s fotoaparatom Anton Brancelj 139 Botanika Rastlinske posebnosti doline Suhorice v osrednjih Brkinih Igor Dakskobler 152 Kemija Svetloba kot vir energije v fotoredoks kataliziranih reakcijah Nejc Petek 157 Biotehnologija Streptomyces platensis kot naravni vir za biotehnološke aplikacije Vida Lang 162 Evtanazija Razmišljanje o življenju in smrti Poskus vpeljave evtanazije v Slovenijo Zvonka Zupanič Slavec 168 Ekologija Hijene na lovu za pticami Miha Krofel 170139 168 Naslovnica: Največji krokodil se je sončil na skalni polici. Foto: Anton Brancelj. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.200 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Javna agencija RS za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2023. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 N ov em be r, de ce m be r 20 23 3, 4 /8 6. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 11 ,0 0 E U R na ro čn ik i 8 ,6 4 E U R up ok oj en ci 7 ,1 0 E U R di ja ki in š tu de nt i 6 ,7 2 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje 170 Iz zgodovine slovenskega naravoslovja Franjo (Franc) Uršič – kočevski profesor, geolog in naravoslovec Matija Križnar 178 Medicina in film Film Varuhi formule Jedrska nesreča v Vinči leta 1958 Zvonka Zupanič Slavec 182 Nove knjige Brane Anderle: Pregled razširjenosti praprotnic in semenk na Gorenjskem Andrej Seliškar 185 Ekologija Kako so se divje živali odzvale na zmanjšano prisotnost ljudi v okolju v času pandemije covid-19? Miha Krofel 187 Naše nebo SKA - največji radijski teleskop na svetu Mirko Kokole 100 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 101Table of ContentsTable of Contents why most countries in the world have abolished the death penalty. Ecology Hyenas on a Bird Hunt Miha Krofel Spotted hyenas (Crocuta crocuta) are the second larg- est species of carnivores in Africa. Most people know them as scavengers, but they are in fact also highly proficient hunters of antelopes, zebras and other Af- rican ungulates. The small pray part of their menu, however, has been more or less unknown – until re- cently, when we discovered a very unusual and previ- ously unknown hunting behaviour of hyenas in Na- mibia, which apparently developed a taste for song- birds. From the History of Slovenian Natural Science Franjo (Franc) Uršič – Professor, Geologist and Natural Scientist from Kočevje Matija Križnar Franjo (Franc) Uršič (1898-1949) was a professor at the Kočevje gymnasium (from 1922 to 1943) and a keen geologist, paleontologist, and naturalist. In ad- dition to teaching geology, mineralogy, chemistry, and physics he also served for many years as a caretaker of the geological collection. He published several pale- ontological papers on Jurassic and Cretaceous fossils, focusing in particular on clarifying some stratigraphic problems of the Cretaceous beds in the vicinity of Kočevje, and the Tertiary layers of western Slovenia. Some of his fossil specimens and archival documents have also been preserved in the Slovenian Museum of Natural History and the National Museum of Slove- nia, which proves his connection with notable experts of the time, such as paleontologist Ivan Rakovec. De- spite his very short geological and natural history ac- tivity, Franjo Uršič made a contribution with his work that is worth remembering. Medicine and film Guardians of the Formula 1958 Nuclear Incident at Vinča Zvonka Zupanič Slavec Directed and co-written by Dragan Bjelogrlić in 2023, the f ilm Guardians of the Formula follows the after- math of a real-life accident in the nuclear reactor in Vinča, Serbia, that happened on 15  October 1958. It is based on Goran Milašinović’s novel The Vinča Case (2017). Six researchers, a physics professor and his f ive students aged 24 to 26, who took part in chain reaction experiments unaware that they were likely to build an atomic bomb, were exposed to lethal doses of ionizing radiation. The Yugoslav government decided to turn to the French for help. Four victims, the phys- ics professor and three of his students, were taken to Fondation Curie clinic in Paris. There, Georges Mathé (1922-2010), professor of oncology and immunology, had been experimenting with radiation and radiation protection. He was asked to help the victims and after some hesitation, Mathé agreed, although he was aware that the results on laboratory animals were far from promising. The most affected patient received a sus- pension of stem cells obtained from liver and human fetal spleen, which the film does not show. Then, the professor immediately started looking for blood do- nors. As the patients’ recovery did not go as expected, he asked the blood donors to donate bone marrow. The most badly affected of the patients died despite bone marrow transplantation, whereas the other three slowly recovered. The gripping story reveals that the patients were so badly affected by radiation that the doctors believed they were sure to die without help. Despite his fear of the outcome of the unknown ex- perimental treatment, empathy for the patients won and professor Mathé chose life, but took on an enor- mous risk. New books Brane Anderle: Pregled razširjenosti praprotnic in semenk na Gorenjskem (An overview of the distribution of vascular plants in Upper Carniola) Andrej Seliškar Ecology Wildlife During the Covid-19 Pandemic »Anthropause« Miha Krofel When human mobility was constrained by COVID-19 lockdown measures wildlife took notice and soon we could see (on the Internet) animals come into cities and other areas that they usually stay away from when they are occupied by humans. A kind of an unplanned experiment took place as we watched how animals be- have when humans stay indoors. Researchers took this opportunity and collated data from across the world to improve our understanding of how animals react to people in their environment. Our sky SKA - The World's Largest Radio Telescope Mirko Kokole Contents Editorial Tomaž Sajovic Nobel Prizes 2023 A Discovery That Enabled Rapid Development of Vaccines against COVID-19: Nobel Prize in Medi- cine 2023 Radovan Komel The results published by Hungarian-American bio- chemist Katalin Karikó and American physician and immunologist Drew Weissman in their seminal paper of 2005 received relatively little attention at the time, but laid the foundation for a critically important sci- entif ic and technological breakthrough that enabled the humankind to effectively combat the looming COVID-19 pandemic. They were recognized as such by the Nobel Assembly at the Karolinska Institute and awarded the Nobel Prize in Physiology or Medicine 2023 for their discoveries concerning nucleotide base modifications that enabled the development of effec- tive mRNA vaccines against COVID-19. Zoology Crocodile Hunting in the Sahara – with a Camera Anton Brancelj The author begins by explaining that the crocodiles in question do not come from the River Nile, which is also surrounded by the Sahara Desert. The croco- diles he was after were seen in a pocket of water in the middle of the Mauritanian desert, which the local people call guelta. The guelta with crocodiles is located 4,500 km west of the Nile, with endless plains of hot sand and bare sandstone or volcanic rocks (of magma or volcanic ash) between them. Botany Floristic Curiosities of the Suhorica Valley in Central Brkini Hills Igor Dakskobler Vegetation of the highest nature conservation impor- tance in a 4.5 km long, predominantly forest-covered section of the Suhorica valley between the localities Bibec and Bižaj in the central Brkini Hills (south- western Slovenia), where some years ago the authori- ties proposed a reservoir for additional water supply for Slovenian Istria (but abandoned the idea for the time being!), is riparian forests of black alder (Lamio orvalae-Alnetum glutinosae) and riverine and semi-dry slope meadows (Anthoxantho-Brometum erecti cariceto- sum pallescentis, Danthonio-Scorzoneretum villosae holce- tosum lanati). We recorded approximately 450 taxa of vascular plants in the valley and its slopes, including 20 protected species. The most threatened are Gladi- olus illyricus and Orchis coriophora. Chemistry Light as Energy Source in Photoredox-Catalyzed Reactions Nejc Petek For photosynthesis to occur it needs light. But which processes does this simple statement encapsulate? The f irst part of photosynthesis is the photoredox catal- ysis, which is used also in organic synthesis for the development of new strategies for the preparation of organic compounds. Photoredox catalytic reactions, which chemists use in the synthesis of new organic compounds, are currently still signif icantly simpler than the complex sequence of processes involved in the photosynthesis. Nevertheless, they have become crucial in the development of new methods for the synthesis of pharmaceutical ingredients, materials, pesticides, and other value-added compounds. Biotechnology Streptomyces platensis as a Natural Source of Biotech- nological Applications Vida Lang Nature hides myriad opportunities and possibilities for the development of new biotechnological solu- tions. Streptomyces platensis, a bacterium isolated from soil, offers one such opportunity in the production of enzymes and secondary metabolites. The article de- scribes the role of S. platensis and in the f irst place of its secondary metabolite transglutaminase, which shows great potential for biotechnological applications. Euthanasia A Ref lection on Life and Death An Attempt to Legalise Euthanasia in Slovenia Zvonka Zupanič Slavec Western society is changing at a rapid pace and one of the changes that the standard society is not inclined to embrace is the question of the legal framework on euthanasia or »good«, intentionally caused death. Its advocates in the West justify it with the unbear- able suffering of the elderly and terminally ill, and interpret it as a human right to decide independently about when and how one chooses to die. But we only have one life, unique and irreversible, and therefore so much more precious. This is also one of the reasons 102 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 103UvodnikUvodnik Tudi naše interpretacije so zgodovinska dejstva in v njih upodobljeni dogodki nadaljujejo svoje zgodovinsko bivanje in sodelujejo pri oblikovanju zgodovinskega življenja. (Georgij Florovsky.) Arhitekt Miloš Kosec je 6. marca letos v Delu objavil razmišljanje z naslovom Dediščina je pro- ces. Navajam odlomek: »Na gozdnatem pobočju ob Savi, nedaleč od Li- tije, obledeli rumenkasti zidovi med krošnjami dreves že od daleč naznanjajo eno tistih števil- nih grajskih stavb, za katere se najprej zdi, da v enaindvajsetem stoletju nimajo prave prihodno- sti. V dvajsetem stoletju je bil nekdanji razko- šen dvorec s parkom samo še senca samega sebe; med obema vojnama je bila v njem nastanjena gimnazija za ruske emigrante, med drugo sve- tovno vojno so ga nemški okupatorji spremenili v utrjeno postojanko, nato je prešel v last lokalne kmetijske zadruge, ta pa je v njem naredila za- silna stanovanja za svoje delavce. Do pred nekaj leti, ko je bil končno izpraznjen. Še tako zasilno stesana koča lahko preživi stole- tja, če v njej kdo živi, jo vzdržuje in zanjo skr- bi. Še tako trdno zidan grad pa se lahko enkrat, ko je prazen, ko se vdre streha ter ko stene in stropove načenja vlaga, sesuje v nekaj letih. To je usoda, ki je doletela številne gradove, dvorce in kmečke hiše v Sloveniji. Z njimi so se v pozabo umaknile številne zgodbe o vrhunskih umetni- ških delih, zgodovinskih dogodkih, bivalnih in socialnih razmerah na slovenskem podeželju. Če zgodbe nimajo več prostorov, v katerih so se do- gajale, kmalu izginejo. […] Pri nas namreč dediščino navadno uničujemo na dva načina. Običajno s počasnim propadanjem, ki ga v zadnjem stadiju pogosto pospeši odločba o rušenju dediščine, ker je domnevno ni več mo- goče obnoviti, ali pa zgori v skrivnostnem po- žaru, ki investitorju namesto nadležne zaščitene stavbe podari svežo in prazno gradbeno parcelo. Nič manj tragično ni uničevanje z neustrezno prenovo za neustrezne programe. V stoletne stavbe lahko hotel s štirimi ali petimi zvezdica- mi umestite samo, če ga radikalno spremenite. Nove kopalnice v vsaki sobi […], pogosto tudi novi, izmišljeni arhitekturni elementi, da bi staro in morda ne dovolj slikovito graščino spremenili v nekaj bolj ‚pravljičnega‘. Tako nastane izmi- šljena in kičasta novogradnja, kar je po mojem mnenju enako destruktiven proces kot rušenje, samo da je poleg vsega še precej dražje. […] Število in kakovost objektov, ki so bili za- radi počasnega propadanja ali zaradi namernega rušenja uničeni v času samostojne Slovenije, se lahko povsem suvereno meri z izgubo dediščine med drugo svetovno vojno. Kako katastrofalne so razmere na terenu, se lahko prepričate […] v kompleksu dvorca Dol pri Ljubljani […]. Nekoč razkošna plemiška rezidenca in še bolj razkošen park baronov Erbergov […] je zdaj učna knjiga vsega, kar lahko gre pri varovanju dediščine pri nas narobe. Večina dvorca je žalostna ruševina, v katerem še naprej izgubljamo kakovostne ka- mnoseške detajle. Tretjino dvorca pa je zasebni lastnik ‚prenovil‘ v nekakšno tragično karikaturo za betonskim zidom. Park je zaprt in propada že skoraj stoletje.« Odlomek govori o žalostni usodi arhitekturne dediščine v Sloveniji po osamosvojitvi, zlahka pa ga lahko beremo tudi kot simbol našega klavr- nega odnosa do svoje zgodovine in še marsičesa, naj omenim le bolečo razprodajo družbene la- stnine. Ironični paradoks je, da smo si prizadeva- li za samostojno državo, potem pa smo jo razpro- dali. Toda nikoli ni vse črno in brezupno. Kosec v prispevku piše, da se je dvorcu »na gozdnatem pobočju ob Savi, nedaleč od Litije«, imenuje se Ponoviče, le »nasmehnila sreča: kupila ga je dru- žina Podnar in je v štirih mesecih, kar ga ima v lasti, že začela čistiti okolico in s smetmi napol- njene prostore dvorca. Dvojna sreča Ponovič je sestavljena iz tega, da je grad sploh nekdo kupil in začel dela, ter tudi iz dejstva, da kupec ni mi- lijonar, ki bi želel v gradu odpreti elitno kliniko ali butični hotel. Za družino Podnar konci tedna niso čas za počitek in izlete, ampak priložnost za udarniško delo, pri katerem sodelujejo prav vsi člani družine. Prvi rezultati so že vidni, pred- vsem pa ima grad po stoletju spet nekoga, ki mu daje novo življenje in zanj skrbi, kar je vredno več kot kubiki betona. Teh nekaj mesecev, kar je družina Podnar začela dela, je dokaz, da pri nas največji problem ni denar, ampak pravočasna in zanesljiva podpora lokalne skupnosti in države, vključno z zavodom za varstvo kulturne dedišči- ne. Če se kljub vsemu na objektu dediščine, ki se ga vsi otepajo, le pojavi entuziastični lastnik ali najemnik, ki se zaveda, da gre pri oživljanju de- diščine za proces, ne pa za hiter gradbeni projekt prenove v luksuzni objekt ‚dodane vrednosti‘, je ključno, da ga javne ustanove podprejo, strokov- na javnost pa proces spremlja in usmerja, kjer je treba.« Niti ni treba biti zelo previden, če rečemo, da se konkretno reševanje dvorca Ponovič »drži« nekaj tistega dobrega iz socializma, na kar smo v ka- pitalizmu »pozabili«. Kot smo pozabili, kot piše Kosec, na dediščino in, dodajam sam, marsikaj iz svoje zgodovine. O vsem tem kasneje. V tokratnem uvodniku zato želim razmišljati o zgodovini. Toda najprej si skušajmo odgovoriti na vprašanje: »Kaj je zgodovina?« Kaj je zgodovina? je naslov knjige, ki jo je na- pisal leta 1961 (v slovenskem prevodu je knjiga izšla leta 2008) britanski zgodovinar, novinar in teoretik mednarodnih odnosov Edward Hallett Carr (1892-1982). Carra posebej omenjam, ker je – družbo mu je delala le peščica enako mislečih zgodovinarjev - zavrgel tradicionalne metode in prakse v zgodovinopisju. »Oče« tradicionalnih, natančneje povedano, pozitivističnih metod in praks v zgodovinopisju je bil nemški zgodovi- nar Leopold von Ranke  (1795-1886), ki je bil prepričan, da je naloga zgodovinopisja pokazati dogodke objektivno - take, kot so se pravzaprav zgodili -, pri čemer mora zgodovinar pri svojem raziskovanju izključiti svoja religiozna, politična, filozofska, ekonomska, moralna in estetska pre- pričanja. Carr je imel Rankejev pozitivizem, ki je v zgodovinopisju prevladoval celo stoletje, za iluzijo: zgodovinskih dogodkov nikakor ni mo- goče prikazati objektivno, z drugimi besedami, prikazati jih ni mogoče take, kot so se zgodili. Do zgodovinskih dogodkov nimamo nobenega neposrednega dostopa, vedno jih tako ali druga- če lahko samo predstavljamo. Carr je v omenjeni knjigi to duhovito ponazoril z zgodbico o go- spodu Jonesu, ki je povozil gospoda Robinsona: »Po neki zabavi, ko je zvrnil nekaj kozarčkov čez mero, je gospod Jones sedel v svoj avto s pokvar- jenimi zavorami in na nekem križišču do smrti povozil gospoda Robinsona, ki je šel v bližnjo trafiko kupit cigarete. Kaj je povzročilo nesrečo? Vinjenost gospoda Jonesa, pokvarjene zavore, sla- ba vidljivost ali nikotinska zasvojenost gospoda Robinsona?« »Vrsto sodobnikov in naslednikov pa je [Carr naravnost] očaral s trditvijo, da se zgodovinarji celo v arhiv podajamo z določeno intelektualno, politično in konceptualno prtljago predznanja, kar nedvoumno vpliva na našo inter- pretacijo najdenega materiala.« Oba navedka sta iz spremnega besedila Carrove knjige z naslovom Zapoznela budnica ali resnični začetek konca pleme- nitih sanj o objektivni zgodovini?, ki ga je napisal slovenski zgodovinar in univerzitetni profesor Oto Luthar (1959-). Spremno besedilo posebej omenjam zato, ker je v njem Luthar na berljiv in jedrnat način predstavil, kako moderna nepozi- tivistična zgodovinska véda sploh »razume« zgo- dovino. Iz spremnega besedila bom povzel glav- ne ideje o zgodovini, ki morda v najbolj čisti in morda tudi v najradikalnejši obliki predstavljajo moderno zgodovinopisje in ki jih je zagovarjal ruski pravoslavni teolog in zgodovinar ruske pravoslavne cerkve ter med drugim tudi profe- sor na Univerzi Princeton v Združenih državah Amerike Georgij Florovsky (1893-1979). Glavni problem modernega zgodovinopisja je, kot smo videli že pri Carru, spoznavni. Tudi Florovsky je trdil, da je »preteklost čista rekonstrukcija«, kar z drugimi besedami pomeni, »da zgodovi- narjeva interpretacija temelji na sedanjosti«. Na podlagi tega je sklepal, »da je lahko vsaka pra- va interpretacija preteklosti zgolj pristranska, saj dejstva nikoli ne govorijo sama zase« (mimogre- de, to nas spominja na trditev nemškega filozofa Hansa-Georga Gadamerja, 1900-2002, da se to, kaj je svet, ne razlikuje od pogledov, v katerih se ponuja). Florovsky je bil tudi prepričan, da »med fizikalnimi in zgodovinarskimi dejstvi ni nikakršne razlike, saj tudi v raziskavah ‚ekspe- rimentalnih ved‘ dejstva ‚spregovorijo‘ samo v kontekstu usmerjenega raziskovanja«. Ta navedek ima v besedilu Florovskega Težava krščanskega 104 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 105Uvodnik zgodovinarja (1959) pomembno pojasnilo: »No- benega znanstvenega eksperimenta ni mogoče narediti, ne da bi si ga raziskovalec prej zamislil v mislih. Samo opazovanje ni mogoče brez ka- kšne interpretacije, to je, razumevanja.« Po Flo- rovskem tudi »prepričanje, da viri obstajajo zunaj historiografske obravnave […], vodi v psevdohi- storično lepljenko oziroma ‚zgodovino brez zgo- dovinskega problema‘. Rezultat, ki ga v tem pri- meru dobimo, je v najboljšem primeru suhoparna kronika, ki pa ni nič drugega kakor ‚truplo zgo- dovine‘«. »Najbolj brezkompromisen je pri opre- delitvi vloge interpreta in predmeta zgodovine. Prepričan je namreč, da zgodovinarja ni mogoče misliti zunaj procesa rekonstrukcije preteklosti. Še več, vsak poskus izključevanja zgodovinar- jevih siceršnjih predstav, predsodkov in prepri- čanj vodi v ‚umski samomor oziroma popolno mentalno sterilnost‘.« Podobno je s predmetom obravnave, ki po Florovskem nima nič skupnega z določenimi objektivnimi dejstvi, pač pa pred- stavlja svojevrstno »srečanje z živimi bitji«. »Pri tem […] verjame, da v zgodovini pravzaprav ni pravih ‚dogodkov‘, ampak dogajanje, ki izraža določene misli in namene vsakokratnega akter- ja, tako da bi zgodovinar moral težiti predvsem k rekonstrukciji akterjevega mišljenja.« Za Flo- rovskega je zgodovina zgodovina človeka v vsej njegovi dvoumni in večplastni eksistenci. Zato je svaril zgodovinarje pred nevarnostjo, da bi svoje konceptualne predstave zamenjevali za empirič- no resničnosti in govorili o njih – konceptualnih predstavah -, kot da so same dejavniki in akterji, medtem ko so dejansko le razumske okrajšave za raznolikost resničnih, dejavnih ljudeh. Florovsky svojo misel razvija naprej takole: »Tako [zgodo- vinarji] opisujejo razvoj ‚fevdalizma‘ ali ‚kapita- listične družbe‘, pozabljajoč, da ti izrazi le pov- zemajo zapleteni skupek različnih pojavov, ki jih imamo za celoto le, če se jih ‚lotimo‘ z razumom. ‚Družbe‘, ‚kategorije« in ‚tipi, vrste‘ niso organiz- mi - ti edini se lahko »razvijajo« -, ampak za- pleteni skupki med seboj delujočih posameznikov, to medsebojno delovanje pa je vedno dinamično, f leksibilno in nestabilno.« Misel Florovskega pa je najbolj pronicljiva in v tej pronicljivosti tudi najbolj presunljiva v zaključku: »Lahko bi celo rekli, da bi ‚dokončna‘ interpretacija dogodkov odpravila ‚zgodovinskost‘ zgodovine, njeno na- ključnost in ‚nenujnost‘, ter jo nadomestila z ra- cionalnim ‚zemljevidom zgodovine‘, ki je lahko bleščeč in berljiv, vendar bivanjsko neresničen. Tudi naše interpretacije so zgodovinska dejstva in v njih upodobljeni dogodki nadaljujejo svoje zgodovinsko bivanje in sodelujejo pri oblikovanju zgodovinskega življenja. Lahko razpravljamo, ali je ‚Platonov Sokrat‘ bil ‚resnični‘ Sokrat, vendar ni dvoma, da je ta Platonov Sokrat zgodovin- sko obstajal kot močan dejavnik pri oblikovanju našega sodobnega pojmovanja ‚f ilozofa‘. Zdi se, da naše interpretacije na neki skrivnostni način razkrivajo skrite možnosti dejanske preteklosti. Na ta način se oblikujejo in rastejo tradicije, naj- večja od vseh človeških tradicij pa je ‚kultura‘. V njej se vsi delni in posebni prispevki zapore- dnih dob stopijo skupaj, v tem procesu taljenja sintetično preoblikujejo in se končno združijo v celoto. Ta proces oblikovanja človeške kulture še ni dokončan in verjetno v zgodovini nikoli ne bo dokončan. To je dodaten razlog, zakaj bi mora- le biti vse zgodovinske interpretacije začasne in približne: prihodnost, ki še ni prišla, lahko osve- tli preteklost.« Razmišljanje Florovskega o zgodovini je sijajno in skrajno pomenljivo - zelo stenografsko pove- dano: pomenljivo in predvsem za naš čas izredno poučno je, ker problematizira vsako ideološko branje zgodovine. Bralkam in bralcem priporo- čam, da ga preberejo večkrat in o njem tudi raz- mišljajo. Florovsky »govori« vsem nam. In tudi meni. Pomagal mi bo pri nadaljevanju razmišlja- nja o odnosu do naše zgodovine v prihodnjem uvodniku. Tomaž Sajovic Odkritje, ki je omogočilo hiter razvoj cepiv proti COVID-19 • Nobelove nagrade za leto 2023 Odkritje, ki je omogočilo hiter razvoj cepiv proti COVID-19: ob Nobelovi nagradi za medicino 2023 Radovan Komel V današnji globalno povezani družbi je tveganje novih pandemij večje kot kadarkoli prej. Pandemije, hitro širjenje nalezljivih bolezni po več celinah oziroma po vsem svetu, običajno povzročajo patogeni dejavniki, kot so glivice, bakterije, virusi, paraziti, ki prečkajo vrstno oviro iz prenašalne živali v človeka in se širijo kapljično, z aerosolom, kar povzroča okužbe dihalnih poti, z uživanjem okuženih živil ali z neposrednim dotikom. Razvijanje in uvajanje cepiv, dovolj hitro za ublažitev pandemije, ki bi lahko povzročila zastoj svetovnega gospo- darstva in velike družbene spremembe, sta bili ogromen izziv, s katerim se pred pandemijo COVID-19 še nismo srečali. Ko se je konec leta 2019 pojavil virus SARS-CoV-2 in se hitro razširil po vsem svetu, si je le malokdo mislil, da bi lahko pravočasno razvili cepiva, s katerimi bi bilo mogoče bolezen zaustaviti in omejiti njene posledice. Katalin Karikó, rojena 17. januarja leta 1955 v mestu Szolnok na Madžarskem, je madžarsko-ameriška biokemičarka, specializirana za preučevanje molekulskih mehanizmov, posredovanih z ribonukleinsko kislino, zlasti z in vitro prepisano sporočilno RNA, za uporabo v proteinskem nadomestnem zdravljenju. Je članica Univerze Szeged v Szegedu na Madžarskem in hkrati tudi Univerze Pensilvanije v Filadelfiji v Združenih državah Amerike. Drew Weissman, rojen 7. septembra leta 1959 v mestu Lexington v zvezni državi Massachusetts v Združenih državah Amerike, je ameriški zdravnik in imunolog, znan po svojih prispevkih v molekularni biologiji RNA. Je nosilni raziskovalec za raziskave cepiv in direktor Inštituta za inovacije RNA in hkrati tudi profesor na Medicinski fakulteti Perelman na Univerzi v Pensilvaniji v Združenih državah Amerike. 106 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 107Odkritje, ki je omogočilo hiter razvoj cepiv proti COVID-19 • Nobelove nagrade za leto 2023Nobelove nagrade za leto 2023 • Odkritje, ki je omogočilo hiter razvoj cepiv Virus SARS-CoV-2, poimenovan »korona- virus sindroma akutne respiratorne stiske 2« ali kratko kar »koronavirus«, je bil prvič odkrit v izbruhu v kitajskem mestu Wuhan decembra leta 2019 in se je v začetku leta 2020 razširil na druga območja Azije in na- to po vsem svetu. Virus, ki povzroča koro- navirusno bolezen, COVID-2019 oziroma COVID-19, se najpogosteje širi po zraku v drobnih kapljicah med ljudmi v tesnem sti- ku in povzroča bolj ali manj resne okužbe dihal, pri starejših odraslih in ljudeh z do- ločenimi zdravstvenimi težavami pa lahko povzroči potrebo po bolnišnični oskrbi ali celo smrt. Zaradi širjenja bolezni je Svetov- na zdravstvena organizacija (WHO) 30. ja- nuarja leta 2020 virusni izbruh razglasila za javnozdravstveno nevarnost mednarodnega pomena in, v nadaljevanju, sámo bolezen za javnozdravstveno krizo mednarodnih raz- sežnosti. Do preklica te izjave je prišlo šele 5. maja leta 2023, vendar je pandemija do konca februarja leta 2024 povzročila več kot sedem milijonov potrjenih smrti, kar jo uvr- šča na peto mesto na seznamu najbolj smr- tonosnih epidemij oziroma pandemij v zgo- dovini. Na seznamu epidemij in pandemij z najmanj enim milijonom smrti si tako deli neslavno mesto z boleznimi, kot so bubon- ska kuga, črne koze, (španska, hongkonška) gripa, kolera, tifus in AIDS. Tako kot drugi koronavirusi ima tudi viru- sni delec (virion) SARS-CoV-2 štiri struk- turne beljakovine, poznane kot S (protein bodice oziroma konice, angleško spike - S), E (protein ovojnice, angleško envelope - E), M (protein membrane - M) in N (protein nukleokapside – N). Protein N obdaja in vzdržuje zgradbo/obliko virusnega RNA-ge- noma, proteini S, E in M pa skupaj tvorijo virusno ovojnico. Koničasti izrastek oziroma bodica je odgovorna za to, da se virus lah- ko pritrdi na membrano gostiteljeve celice. Potem ko se virion SARS-CoV-2 pritrdi na ciljno celico, celični encim razgradi protein bodice in virion nato v celico sprosti svojo RNA in jo prisili, da ustvarja kopije virusa, ki se potem širijo v sosednje celice. Neomejeno širjenje porajajočega se virusa v novem gostitelju ima navadno za posledico nabiranje mutacij v virusnem genomu, to pa pojav novih virusnih različic. Poseben problem so podaljšane, dolgotrajne okužbe s SARS-CoV-2 pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom. Te lahko povzročijo nastanek virusnih različic z mutacijami, ki virusom omogočajo, da se izognejo imuno- sti gostitelja. Virus SARS-CoV-2 mutira v povprečju enkrat ali dvakrat na mesec, kar je sicer manj kot virus gripe, vendar če je hkrati okuženih zelo veliko ljudi, to pome- ni veliko naključnih mutacij, med katerimi se, sicer redko, lahko pojavijo tudi takšne, ki so za virus koristne. Najbolj skrb vzbuja- joče so mutacije, ki povzročijo aminokislin- ske spremembe v zgradbi in s tem v obli- ki bodičastega proteina S. Že malenkostno spremenjena oblika tega proteina virusu lahko omogoči, da se bolj učinkovito veže na sprejemno mesto na človeških celicah in tako lažje oziroma pogosteje vstopa v celi- ce. To pomeni, da je ta različica bolj kužna kot virusi, ki take mutacije nimajo. Dodatna težava je, da sprememba v zgradbi proteina S lahko oteži tudi vezavo že obstoječih pro- titeles, ki jih je imunski sistem razvil med okužbo s starejšimi različicami virusa in ki sicer virus inaktivirajo s tem, da se vežejo na mesto, s katerim se virus pritrdi na celico. S cepivi in cepljenjem pomagamo ljudem, da se obranijo pred okužbo Obrambo telesa na virusno okužbo v glav- nem delimo v tri dele: (A) izločanje citoki- nov, sporočevalnih molekul, ki v napadenih celicah sprožijo procese proti pomnoževa- nju virusne RNA in razmnoževanju virusa ter spodbudijo imunski odziv; (B) ubijanje z virusom okuženih celic z naravnimi celi- cami ubijalkami (vrste belih krvničk, NK – angleško natural killer cells) in citotoksičnimi levkociti (CTL); (C) preprečevanje sposob- nosti virusa, da okuži (nove) celice, z nev- tralizirajočimi protitelesi. Te tri dele lahko povzamemo kot prirojeno in prilagoditveno imunost. Pri virusnih okužbah naj bi prirojeni imunski sistem gostitelja deloval kot prva obrambna Prirejeno po: J. Fu, 2020: Molecular Biology Reports, 47 (6): 4383-4392. Protein bodice (S) Ovojnični protein (E) Ovojnica Nukleokapsidni protein (N) RNA Membranski protein (M) Prirejeno po: J. Tseng: Adgene Blog, 12. 7. 2021. Vstopni prejemnik virusa 108 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 109Odkritje, ki je omogočilo hiter razvoj cepiv proti COVID-19 • Nobelove nagrade za leto 2023Nobelove nagrade za leto 2023 • Odkritje, ki je omogočilo hiter razvoj cepiv črta za preprečevanje virusne invazije ali podvojevanja, preden prilagoditveni imun- ski sistem ne ustvari bolj posebne zaščite. V prirojenem imunskem odzivu se prirojeni receptorji imunskih celic za prepoznava- nje vzorcev molekul vključijo v zaznavanje značilnih virusnih sestavin, kot so virusna RNA ali DNA ali vmesni produkti v sesta- vljanju novih enot virusa, ter v spodbujanje interferonov in drugih protivnetnih citoki- nov v okuženih in v imunskih celicah. Prilagoditveni (adaptivni) imunski odziv pa je za tujek (antigen) poseben imunski odziv, ki se razvije v nekaj dneh ali tednih. Začetni dogodek pri vzbuditvi adaptivnega imunskega odziva je aktivacija še nespecifič- nih, »naivnih« T-celic (T-limfocitov) s pred- stavitvijo antigena. Specifično usposobljene celice T so neposredni borci proti tujim napadalcem (celična imunost), hkrati pa tudi proizvajajo citokine, ki pomagajo aktivirati druge dele imunskega sistema, predvsem B- -limfocite, proizvajalce proti tujku usmerje- nih, specifičnih protiteles (humoralna, s pro- titelesi posredovana imunost). Cepljenje je dajanje cepiva, ki pomaga imunskemu sistemu razviti odpornost proti bolezni. Cepiva vsebujejo mikroorganizem oziroma virus v živem, oslabljenem ali mr- tvem stanju ali beljakovine ali toksine iz patogenih organizmov. Z dodajanjem izbra- ne oblike omenjenih imunogenov umetno spodbudimo prilagoditveno telesno imunost (imunizacija) in pomagamo preprečiti zbo- levanje zaradi nalezljive bolezni. Ko je ce- pljen dovolj velik odstotek populacije, pride do tako imenovane čredne imunosti. Čredna imunost varuje tiste, ki so lahko imunsko oslabljeni in ne morejo dobiti cepiva, ker bi jim lahko celo oslabljena različica škodovala. Večina protivirusnih cepiv, ki so danes na voljo, se proizvajajo s tradicionalnimi teh- nikami, ki temeljijo na oslabljenih ali inak- tiviranih celih virusih. Oslabljene virusne seve pridobimo z dolgotrajnim gojenjem v razmerah, ki postopoma oslabijo oziroma onemogočijo njihove virulentne lastnosti, v novejšem času pa tudi z laboratorijskim odstranjevanjem virulentnih genov oziroma njihovih delov. V nekaterih primerih so ži- va cepiva razvili tudi z uporabo sorodnih, tesno povezanih, vendar manj nevarnih vi- rusov, ki tudi lahko ustvarijo širok imunski odziv. Nekatera cepiva pa vsebujejo inakti- virane virulentne viruse, ki so bili uničeni s kemikalijami, toploto ali sevanjem in pri katerih se je zato ohranila samo ovojnica z izpostavljenimi prepoznavnimi proteini. Zaradi napredka molekularne biologije v zadnjih desetletjih so bila razvita tako ime- novana podenotna cepiva, ki temeljijo na po- sameznih virusnih sestavnih delih namesto na celih virusih. Za razvoj cepiv pomembni sestavni deli virusa, ki izzovejo naš imun- ski odziv in spodbujajo tvorbo protiteles, ki onemogočajo virus, so prepoznavni proteini na površini virusa. Površinske beljakovine so v začetku pridobivali iz krvnega seruma kronično okuženih bolnikov. Da bi zago- tovili dovolj velike količine in čistost, za njihovo proizvodnjo danes večinoma upora- bljamo postopke genske tehnologije (gensko inženirstvo): takim proteinom rečemo »re- kombinantni proteini«. Sestavne dele viru- sne genetske kode (gene), ki kodirajo viru- sne površinske proteine, vnesemo v proizvo- dne organizme, kot so bakterije, kvasovke ali celice celičnih kultur, jih v novem okolju pomnožimo in spodbudimo, da se izrazijo v obliki proizvodnje velikih količin želenih proteinov. Po zahtevnih postopkih čiščenja te, za primerno dostavo oblikovane proteine uporabimo kot cepiva. Proizvodnja cepiv na podlagi celih virusov ali njihovih sestavnih proteinov pa zahteva obsežne celične kulture in dolgotrajne po- stopke. Proces, ki je f inančno, infrastruk- turno in časovno zahteven, omejuje možno- sti za hitro proizvodnjo cepiva kot odgovor na izbruh in pandemijo. Zato so raziskoval- ci poskušali razviti tehnologije za razvoj ce- piv, ki so neodvisne od celičnih kultur. Po- javila se je zamisel, da bi kot cepivo lahko uporabili kar genetski material (nukleinske kisline) virusov, ki bi jih neposredno vne- sli v organizem cepljene osebe in izkoristi- li njegovo zmožnost, da sam na licu mesta proizvede virusne proteine in »sam v sebi« izzove ustrezen protivirusen imunski odziv. Nastopilo je obdobje tako imenovanih »genetskih cepiv« V naših celicah se genetske informacije, ko- dirane v DNA, prepišejo v sporočilno RNA (angleško messenger RNA, mRNA), ki se uporablja kot predloga za proizvodnjo belja- kovin. Pri virusih, katerih genom je dvove- rižna molekula DNA, se za prepis izrablja gostiteljev encim RNA-polimeraza in v na- daljevanju njegov celični sistem za prevod tega prepisa v ustrezne (virusne) proteine. Pri virusih, katerih genom je enoverižna Prirejeno po: https://www.nobelprize.org/prizes/medicine/2023. 110 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 111Odkritje, ki je omogočilo hiter razvoj cepiv proti COVID-19 • Nobelove nagrade za leto 2023Nobelove nagrade za leto 2023 • Odkritje, ki je omogočilo hiter razvoj cepiv molekula DNA, pa sta v začetni proces vključena dva gostiteljeva encima, DNA- -polimeraza, ki ustvari dvoverižno DNA, in nato še že omenjena RNA-polimeraza. V nasprotju z DNA-virusi pa je genom RNA- -virusov sestavljen iz ribonukleinske kisline, enoverižne ali dvoverižne RNA. Ti virusi so povzročitelji pomembnih bolezni pri ljudeh, kot so prehlad, gripa, SARS, MERS, virus denge, hepatitis C, hepatitis E, mrzlica Za- hodnega Nila, bolezen virusa ebole, stekli- na, otroška paraliza, mumps, ošpice in tudi COVID-19. Skupina genetskih cepiv zajema virusna vektorska cepiva, DNA-cepiva in RNA-ce- piva. Pri njihovem sestavljanju dele virusne genetske kode premaknemo v neškodljiv prenašalec, »voziček« ali »vektor«. Pri vi- rusnih vektorskih cepivih je tak vektor nek razmeroma varen virus, na primer inaktivi- ran virus prehlada, ki zlahka vstopa v naše ciljne celice in je tako učinkovit prenašalec želenega antigena, sam pa se ne more raz- množevati ali povzročati prehladno bolezen. Ko vbrizgamo vektorsko cepivo, se v naših celicah s pomočjo celične mašinerije za sin- tezo proteinov iz njegove sestave proizvaja samo izbrani protein patogenega virusa, ki v nadaljevanju v telesu spodbudi proti njemu usmerjen imunski odziv. Za razliko od tega DNA-cepivo kot »voziček« uporablja plaz- mid, umetno sestavljeno majhno molekulo DNA, ki jo običajno v genskem inženirstvu uporabljajo za prenos delcev DNA oziroma genov med izvornimi in proizvodnimi or- ganizmi, v tem primeru pa vanj vnesemo DNA (gen), ki kodira antigenski protein, ki izvira iz patogenega virusa, na katerega bo cepivo usmerjeno. Plazmidna DNA je po- ceni, obstojna in razmeroma varna, zaradi česar je odlična možnost za dostavo DNA- -cepiva, DNA-cepivo je v taki obliki zelo obstojno in ga odlikujeta odsotnost kakr- šnega koli povzročitelja okužbe in razmero- ma enostavna proizvodnja v velikem obsegu. DNA-cepiva imajo še eno odliko: so zelo prilagodljiva, saj je gensko zaporedje mo- goče enostavno spreminjati in s tem dovolj hitro ustvarjati še bolj učinkovite različice cepiv. Povsem novo in neposredno obliko cepiv pa predstavljajo RNA-cepiva (mRNA- -cepiva), ki so sestavljena iz ribonukleinske kisline, RNA, zapakirane v posebne »vozič- ke«, kot so lipidne kapljice, umetno sesta- vljeni lipidni nanodelci, imenovani liposomi. Od prepričanja o neobstojni RNA do uspešnih RNA-cepiv Sprva so kot bolj obetavna obravnavali ce- piva, izdelana na osnovi DNA, saj je DNA mnogo bolj obstojna kot RNA. V telo vne- sena DNA sicer mora prestopiti dve pregra- di, celično in jedrno membrano, da doseže celični predel, kjer poteka prepis DNA v sporočilno mRNA, kar pa zahteva razvoj razmeroma zapletenih dostavnih sistemov. Dodatna skrb je mogoča, sicer majhna mo- žnost, da se dostavljena nukleinska kislina obstojno integrira v genom gostitelja, kar je pomemben varnostni vidik pri razvoju teh cepiv. Nasprotno bi mRNA-cepiva potre- bovala le dostop do celične citoplazme, kjer neposredno pride do prevoda sporočila, za- poredja nukleotidov, v zaporedje aminokislin proteina. Dodatna prednost mRNA-cepiv bi bila, da se dostavljena nukleinska kislina ne more integrirati v genom gostitelja. Kljub vsem tem prednostim pa so pomisleki gle- de uporabnosti RNA za razvoj cepiv osta- li veliki, predvsem zaradi njene (pre)velike neobstojnosti. Odkritje laboratorijskega prepisovanja zapo- redja nukleotidov DNA v zaporedje mRNA, imenovano prepisovanje in vitro, je v osem- desetih letih preteklega stoletja omogočilo proizvodnjo velikih količin mRNA brez po- trebe po obsežnih celičnih kulturah. S tem je RNA postala dostopna za neposredno uporabo v klinične namene. Vendar, kot rečeno, je in vitro prepisana mRNA veljala za neobstojno in zahtevno za dostavo, kar je zahtevalo razvoj zelo izpopolnjenih/sofisti- ciranih nosilnih lipidnih sistemov. Poleg te- ga se je pokazalo, da je in vitro proizvedena mRNA po neposrednem vnosu v telo v šte- vilnih primerih povzročila neželene vnetne reakcije. Do pomembnega preloma je prišlo z odkritjem majhnih, celičnim membranam podobnih veziklov, umetnih liposomov, se- stavljenih iz različnih fosfolipidov in hole- sterola. S sintetiziranimi kationskimi lipidi so uspeli sestaviti obstojne liposome in vanje vgraditi negativno nabite nukleinske kisline, jih tako zaščititi pred prezgodnjo razgradnjo in jih prenesti do celične membrane, s ka- tero so se zlili in sprostili RNA v celično citoplazmo. Približno v tem času je Katalin Karikó, raziskovalka madžarskega rodu, na Univer- zi Pensilvanije v Združenih državah Ame- rike izvajala poskuse z različnimi oblikami RNA, da bi v poskusih genskega zdravljenja izboljšala izražanje terapevtskih proteinov. Dokazala je, da se izražanje vnesene mRNA lahko močno izboljša, če ji na njen konec dodamo daljši »rep«, sestavljen iz adeno- zinskih nukleotidov (rep poli-A), kar je bil spodbuden dosežek v prizadevanjih za načr- tovanje in izdelovanje za klinično uporabo primernih oblik mRNA. V poznih devetde- setih letih se je Karikó združila z Drewom Weissmanom, zdravnikom raziskovalcem, ki se je Univerzi Pensilvanije pridružil le- ta 1997, zanimala pa sta ga osnovna imu- nologija in razvoj cepiv, predvsem uporaba dendritičnih celic za pripravo imunskega odziva. Dendritične celice so antigen pred- stavitvene celice imunskega sistema sesal- cev. Njihova naloga je prepoznavanje an- tigenskega materiala in njegova izpostavitev (»predstavitev«) na celični površini celicam T imunskega sistema. Delujejo kot posre- dniki med prirojenim in prilagoditvenim imunskim sistemom. Karikó in Weissman sta opazila, da dendritične celice prepozna- jo in vitro prepisano mRNA kot tujo snov, kar vodi do njihove aktivacije in sproščanja vnetnih signalnih molekul (citokinov). Spra- ševala sta se, zakaj je bila in vitro prepisa- na mRNA prepoznana kot tuja, medtem ko 112 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 113Odkritje, ki je omogočilo hiter razvoj cepiv proti COVID-19 • Nobelove nagrade za leto 2023Nobelove nagrade za leto 2023 • Odkritje, ki je omogočilo hiter razvoj cepiv mRNA iz naših celic oziroma celic sesal- cev ne povzroča enake reakcije. Ugotovila sta, da se morajo nekatere kritične lastnosti razlikovati med različnimi vrstami mRNA. Molekula RNA vsebuje štiri baze, okrajša- ne A, U, G in C, ki ustrezajo A, T, G in C v DNA, črkam genetske kode. Karikó in Weissman sta vedela, da se baze v RNA iz celic sesalcev v procesu prepisovanja iz za- poredij DNA pogosto kemično spremenijo (»posttranskripcijska modifikacija«), medtem ko in vitro prepisana mRNA tega pojava ne pozna. Ali bi lahko odsotnost spremenjenih baz v in vitro prepisani RNA pojasnila nje- no prepoznavo kot tujko in posledično ne- želeno vnetno reakcijo? Da bi to raziskali, sta izdelala številne različice mRNA, od katerih je vsaka imela edinstvene kemične spremembe v svojih bazah, ki sta jih nato dostavila dendritičnim celicam. Rezultati so bili presenetljivi: vnetni odziv je bil praktič- no odpravljen, ko so bile v mRNA vključene modifikacije/spremembe baz, hkrati pa se je tudi močno povečala učinkovitost transla- cije - prevedbe njenega nukleotidnega zapo- redja v procesu sinteze ustreznega proteina. Šlo je za prelomno odkritje, ki pove, da se z vključitvijo spremenjenih nukleotidov iz- ognemo neželeni obliki imunske aktivacije, to je preveliki proizvodnji vnetnih citokinov, in hkrati povečamo proizvodnjo proteinov v celicah, ki so prevzele mRNA. To je seveda močno spremenilo naše razumevanje, kako celice prepoznajo in se odzivajo na različne oblike mRNA in je imelo velik pomen za medicinsko uporabo mRNA. Zanimanje za tehnologijo mRNA se je za- čelo krepiti. V letih od 2000 do 2010 so bila ustanovljena tri podjetja, CureVac, Bi- oNTech in Moderna. Njihova izhodišča so bile temeljne raziskave in ugotovitve Katalin Karikó, Drewa Weissmana in njunih sode- lavcev, namen pa je bil razvoj terapevtskih proteinov in cepiv proti virusnim boleznim in cepiv proti raku. Vsa tri podjetja so te- sno sodelovala z akademskimi raziskovalci, da bi izboljšala tehnologijo in vzpostavila raziskovalno-proizvodne zmogljivosti za bo- lezni, ki so predmet njihovega zanimanja. Prvo cepivo mRNA za ljudi se je pojavi- lo približno osem let po ustanovitvi druž- be CureVac. Genetski material iz tumorjev melanoma so odvzeli za ustvarjanje mRNA. Uporabili so jo kot cepivo, ki je po njihovih ugotovitvah pri nekaterih bolnikih izboljšalo protitumorski imunski odziv. Leta 2012 je ekipa CureVac poročala o zaščitnih imun- skih odzivih na poskusnih živalih med ra- zvojem cepiva proti gripi, že leta 2017 pa so poročali o uspešnih kliničnih testih novih cepiv mRNA proti steklini. Obetavni za- četni uspehi na področju cepiv mRNA so bili velika spodbuda za odločnejši vstop na področje ogrožujočih epidemičnih bolezni. V letu 2017 so poročali o dobrih rezulta- tih predkliničnega testiranja novo razvitega cepiva mRNA proti virusu Zika, pri kate- rem so uporabili mRNA s spremenjenimi mukleozidnimi bazami. Ta študija, pri ka- teri so cepili breje samice poskusnih živali, je dokazala uspešno zaščito pred prenosom virusa na plod, zato je še istega leta druž- ba Moderna napovedala začetek klinične- ga preizkušanja s cepivom proti virusu Zika na osnovi mRNA, skoraj hkrati z njihovimi kandidatnimi cepivi mRNA proti virusom gripe in ptičje gripe. Približno v času pre- skušanja cepiva Zika je družba Moderna v sodelovanju z raziskovalci iz akademskih krogov začela preizkušati tudi možnosti za razvoj cepiva mRNA proti koronavirusu bližnjevzhodnega respiratornega sindroma, MERS-CoV. Pomembna odkritja iz vseh omenjenih raziskav so bila odlična podlaga za učinkovit in hiter raziskovalni odziv v prihajajoči pandemiji COVID-2019. Do danes so raziskovalci odkrili več kot sto različnih posttranskripcijskih modif ikacij (poprepisovalnih sprememb) v RNA in do- kazali, da so te bolj pogoste pri evkariontih kot prokariontih, pri čemer izstopa psevdo- uridin (Ψ), rotacijski izomer nukleozidne baze uridin (U), kot ena izmed najpogo- stejših sprememb RNA. Encimsko vodena biokemijska sprememba, posledica zasuka uridina okrog osi med njegovima atomoma N3 (dušikov atom na mestu 3 v uridinskem obroču) in C6 (ogljikov atom na mestu 6 v uridinskem obroču), povzroči spremembo nukleotidne povezave uridina s sladkorjem riboza, ki je pri uridinu N-C, v bolj gi- bljivo povezavo C-C pri psevdouridinu. Ta molekuli mRNA podeli večjo oblikovno prilagodljivost in boljšo umestitev na ribo- Prikaz prepisovanja in vitro prepisanih mRNA s spremenjenimi ali nespremenjenimi nukleozidnimi bazami po uvedbi v primarne dendritične celice DC1: (a) prepisovalni sistem T7 so uporabili za in vitro proizvodnjo mRNA z ustaljenimi bazami RNA (A, U, G in C) oziroma različic s spremenjenimi bazami, m5C (5-metilcitidin), m6A (N6-metiladenozin), Ψ (psevdouridin), m5U (5-metiluridin), s2U (2-tiouridin), m6A/Ψ in m6a + Ψ. (b) Različice z bazami oziroma nukleotidi, ki niso povzročile biosinteze in izločanja vnetnega citokina TNF-alfa, so označene z oranžnim senčenjem. Prirejeno iz: Karikó in sod., 2005: Immunity. Karikó in Weissman sta v primerjavi z matično, nespremenjeno obliko mRNA pokazala višje ravni izražanja bazno spremenjene mRNA, v katero so namesto uridina vstavili psevdouridin. V isti študiji so potrdili, da je dostava spremenjene mRNA v vranico miši povzročila povečano proizvodnjo proteinov in zmanjšanje imunske aktivacije. To je imelo za posledico izostanek vnetnega odziva organizma, v katerega so vnesli spremenjeno mRNA. Objava teh ugotovitev je imela velik pomen za prihodnje medicinske namene. Prirejeno po: https://www.nobelprize. org/uploads/2023/10/advanced- medicinprize2023-3.pdf. NespremenjenamRNA Psevdouridin In vitro transkripcija Sprememba baz/ nukleotidov: priprava različic mRNA 114 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 115Odkritje, ki je omogočilo hiter razvoj cepiv proti COVID-19 • Nobelove nagrade za leto 2023Nobelove nagrade za leto 2023 • Odkritje, ki je omogočilo hiter razvoj cepiv somih, kjer se odvija njen prevod v zgrad- bo ustreznega proteina. Učinek psevdouri- dina so v nadaljnjih raziskavah še povečali s kemijskim dodatkom metilne skupine na njegov dušikov atom N1, tako da je danes N1-metil-psevdouridin (m1Ψ) najpogosteje spremenjena baza, ki se uporablja pri pro- izvodnji cepiv mRNA. Vnos takega cepiva mRNA ima za posledico slabše prepoznava- nje zaradi Ni-metil-psevdouridina spreme- njene molekule mRNA s strani receptorjev T-celic prirojenega imunskega odziva, zato tudi manjšo proizvodnjo vnetnih citokinov in s tem tudi bistveno slabši vnetni odziv. Po drugi strani pa boljše prileganje spreme- njene mRNA ribosomom na mestu biosin- teze v telesnih celicah pomeni tudi boljše prevajanje njenega koda v ustrezen protein in s tem bistveno bogatejšo proizvodnjo že- lenega antigena v telesu samem in njegovo izpostavljenost prilagoditvenemu imunske- mu odzivu oziroma razpoložljivost za tvorbo ustreznih protiteles. Trenutek je bil zrel za sestavo mRNA cepiva proti COVID-19 Ko je v začetku leta 2020 izbruhnila pan- demija COVID-19, so podjetja, ki so raz- iskovala cepiva na osnovi mRNA, lahko hitro ukrepala. Pomagale so ugotovitve iz raziskav MERS-CoV, da ta virus za vstop v celice gostitelja uporablja površinske protei- ne svoje bodičaste zgradbe in da so virusi iz različnih družin razvili podobne rešitve za svoje zlivanje s ciljnimi celicami. V rekor- dno hitrem času so (McLellan s sodelavci, 2020) razvozlali in objavili tudi natančno aminokislinsko zgradbo ter prostorsko obli- ko konice virusa SARS-CoV-2 in njenega sestavnega proteina, kar je imelo neprecen- ljivo vrednost za razvoj uspešnih cepiv proti COVID-19, predvsem za opredelitev tistih delov proteinske konice virusa (epitopov), ki jih prepoznavajo celice imunskega sistema (T-celice, B-celice) in kamor se končno ve- žejo tudi nevtralizirajoča protitelesa. Znanje o tem je bilo zelo pomembno tudi pri ka- snejšem pojavu »ubežnih mutacij« v tem de- lu virusne konice, ki so povzročile nastanek virusnih različic, proti katerim je bilo treba najti rešitve v najkrajšem možnem času. Pandemija SARS-CoV-2 je bila odločilen dogodek, ki je pripeljal do obsežnih na- ložb v tehnologijo cepiv mRNA in obli- kovanje kliničnih preizkušanj, ki so zaradi znanja, nakopičenega v pravem trenutku, v nasprotju s predhodno prakso lahko poteka- la vzporedno z razvojem cepiv. Kolektivno financiranje in podpora vlad, mednarodnih organizacij in industrije sta povzročila do- končanje preizkušanj varnosti in učinkovito- sti cepiv mRNA družb Pfizer/BioNTech in Moderna v rekordnem času, v enem letu po izbruhu epidemije SARS-CoV-2. Odobritev dveh učinkovitih in varnih cepiv mRNA proti COVID-19 je konec leta 2020 pognala področje cepiv mRNA v novo dobo. Tak ra- zvoj, petnajst let po objavi temeljnih ugoto- vitev Katalin Karikó in Drewa Weissmana, je bil mogoč zaradi desetletja temeljnih raz- iskav in izboljšane tehnologije mRNA. Nju- no odkritje, da se z uporabo spremenjenih baz v in vitro prepisanih mRNA po dostavi v celice izognemo neželenemu vnetnemu odzivu organizma in hkrati v njem poveča- mo proizvodnjo želenih proteinov – antige- nov, dokazuje vrednost temeljnih raziskav. Rezultati, ki sta jih objavila Karikó in We- issman v svojem temeljnem članku iz leta 2005, so bili takrat deležni razmeroma ma- lo pozornosti, vendar so ustvarili osnovo za kritično pomemben znanstveni in tehnolo- ški preboj, ki je omogočil človeštvu uspešen spopad z grozečo pandemijo COVID-19. Kot take jih je tudi prepoznal Nobelov od- bor na švedskem Karolinskem inštitutu in se zato odločil, da obema znanstvenikoma podeli Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino za leto 2023 za njuna odkritja, povezana s spremembami nukleozidnih baz, ki so omogočila razvoj učinkovitih cepiv mRNA proti COVID-19. Viri: The Nobel Assembly at Karolinska Institutet: Press release 2023-10-02; https://www.nobelprize.org/prizes/ medicine/2023/press-release/. The Nobel Assembly at Karolinska Institutet: Scientific background 2023 - Discoveries concerning nucleoside base modifications that enabled the development of effective mRNA vaccines against COVID-19; https:// www.nobelprize.org/uploads/2023/10/advanced- medicinprize2023-3.pdf. SARS-CoV-2, Wikipedia: https://sl.wikipedia.org/wiki/ SARS-CoV-2. Dolenc, S., 2021: Nove različice virusa SARS-CoV-2. Kvarkadabra, 20. 3. 2021: https://kvarkadabra. net/2021/03/razlicice-sars-cov-2/. Immune System, Wikipedia: https://en.wikipedia.org/ wiki/Immune_system. Vaccine, Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/ Vaccine. Prikaz proizvodnje virusnih konic po cepljenju z mRNA in prepoznavanje konic s strani celic B. Po prevzemu mRNA v celice, ki ga olajšajo lipidni nanodelci, mRNA deluje kot matrica za proizvodnjo proteina virusne konice. Ta se začasno izrazi na površini celic, v katere smo vnesli cepilno mRNA, kjer ga celice B prepoznajo prek svojega B-receptorja (angleško B-Cell Receptor, BCR), kar spodbudi njihovo izločanje za konico specifičnih protiteles. Prirejeno po: Scientific background 2023; https://www.nobelprize.org/uploads/2023/10/advanced-medicinprize2023-3.pdf. 116 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 117Lov na krokodile po Sahari - a le s fotoaparatom • ZoologijaZoologija • Lov na krokodile po Sahari - a le s fotoaparatom Lov na krokodile po Sahari - a le s fotoaparatom Anton Brancelj Naj takoj pojasnim, da to niso krokodili, ki živijo v reki Nil, ki jo prav tako obdaja sa- harska puščava. Krokodile, o katerih bom pisal v nadaljevanju, smo opazovali v majhni vodni kotanji sredi mavretanske puščave (domačini take kotanje imenujejo guelta). Guelta s krokodili se nahaja okoli 4.500 kilometrov zahodno od reke Nil, vmes pa so neskončne planjave vročega peska in golih skal iz peščenjaka ali vulkanskih kamnin, bodisi magme ali pa sprijetega vulkanskega prahu. Splošno prepričanje je, da je Sahara med najbolj suhimi predeli sveta. Manj znano je, da je bila še pred nekaj tisočletji, vsekakor pa še po zadnji ledeni dobi, to zelena in z vodo bogata pokrajina, ki je omogočala ob- stoj tudi bogate živinorejske skupnosti. To dokazujejo številne stenske poslikave v ze- lo odmaknjenih goratih predelih Alžirije in Čada (slika 1). Na slikah so prikazani lju- dje, govedo, divje živali, hišna opravila ter lovski prizori. Po zadnjih podatkih se je Sahara v sedanji obliki izoblikovala šele pred okoli 5.000 le- ti, začetki nastajanja puščave pa naj bi se- gali nekaj tisoč let nazaj. V stalnih gueltah, ki so se obdržale vse od zgodnjih začetkov nastajanja puščave, so se obdržale številne vodne rastline in živali, ki bi sicer že po nekaj urah izsušitve propadle. Doslej je bilo v njih najdenih več kot šest vrst rib, med katerimi so najpogostejši predstavniki skupi- ne, ki jo na splošno označujemo kot Tilapia (družina Cinchlidae). Gojene vrste tilapij so danes pogoste na krožnikih v restavracijah po svetu. Bogato vodno življenje privablja in omogoča preživetje kopenskim živalim, ki vodo potrebujejo za pitje, pa tudi pticam, ki se hranijo z ribami (več o vodi v Sahari in vodnem življenju lahko preberete v Proteusu, 77 (2015), (7): 302-312). Naslednji kandidati za prebivalce guelt so krokodili. Raziskovalci Sahare so še na za- četku dvajsetega stoletja poročali o krokodi- lih, ki so (oziroma naj bi) živeli v nekaterih gueltah. Enemu takemu poročilu smo sledili tudi na naši poti po planoti Muydir (ozi- roma Hoggar) v Alžiriji leta 2007. V njem je namreč avtor zapisal, da v guelti na za- četku globoke doline (vadija oziroma kanjo- na) s prepadnimi stenami živijo krokodili. Ko smo ob prihodu zvečer pogledali preko previsnih skal, smo približno sto petdeset metrov globoko res videli majhne rjave po- dolgovate oblike, ki so spominjale na poči- vajoče krokodile ob bregu. Naslednjega dne smo bili po šestih urah napornega spuščanja in potem vzpenjanja nazaj na planoto razo- čarani, saj so bile podolgovate oblike, ki naj bi bili krokodili, le peščene sipine in skale ob robu guelte. Smo pa nabrali zanimive vzorce zooplanktona in nekaj kačjih pastir- jev in celo vodnega škorpijona (Nepa rubra, ena od vodnih stenic). Tudi ob obisku gu- elt na planoti Tibesti in jezer Ounianga v Čadu leta 2014 nismo imeli sreče. Smo pa imeli več sreče na ekspediciji po Mavretaniji leta 2016, ko smo jih imeli priložnost opa- zovati sredi brezmejne puščave v živo. Kratka predstavitev krokodilov Prvi predstavniki krokodilov (Protosuchia) so živeli v triasu, v obdobju od pred 252 milijonov let do pred 201 milijona let. V juri (obdobje od pred 201 milijona let do pred 145 milijonov let) so se že pojavili predniki sodobnih krokodilov (Eusuchia). Sodobni krokodili (red Crocodylia) spadajo v razred plazilcev (Reptilia). Red sestavljajo tri družine: aligatorji (Alligatoridae), kroko- dili (Crocodylidae) in gaviali (Gavialidae). V preteklih geoloških obdobjih jih je po mo- čvirjih in rekah čofotalo znatno večje število vrst kot danes. Danes strokovnjaki prizna- vajo šestindvajset oziroma osemindvajset ži- večih vrst. Aligatorji so omejeni na območje Severne, Srednje in Južne Amerike, kjer je v štirih rodovih (Caiman, Melanosuchus, Paleosuchus in Alligator) znanih osem vrst. Gaviali so omejeni na velike reke v Aziji (porečja Gangesa, Rumene reke), kjer sta v dveh rodovih (Gavialis in Tomistosoma) zna- ni dve vrsti. Krokodili (imenovani tudi pra- vi krokodili) poseljuje daleč najbolj obsežno območje in z osemnajstimi vrstami živijo v porečju srednjega in zgornjega toka Nila in v podsaharski Afriki, Srednji Ameriki, In- diji in jugovzhodni Aziji ter v Avstraliji in njenih bližnjih otokih. Razvrščeni so v tri rodove: Crocodylus, Mecistops in Osteolaemus. Zadnja dva sta vsak s po dvema vrstama omejena le na Zahodno in Srednjo Afriko. Večina krokodilov iz vseh treh družin živi v stoječih ali počasi tekočih sladkovodnih okoljih, kot so reke, jezera in močvirja, v sušnih obdobjih pa se gnetejo v večjih ali manjših vodnih kotanjah. Nekateri prene- sejo tudi polslano ali povsem slano okolje, tako da so pogosti tudi v mangrovah ali ce- Slika 1: Stenske poslikave na planoti Muydir v Alžiriji prikazujejo življenje prebivalcev pred nastankom Sahare, torej pred več kot 5.000 leti. Ocenjujejo, da so slike nastajale na številnih krajih na tej planoti v obdobju od leta 10.000 do leta 6.000 pred našim štetjem. Foto: Anton Brancelj. 118 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 119Lov na krokodile po Sahari - a le s fotoaparatom • ZoologijaZoologija • Lov na krokodile po Sahari - a le s fotoaparatom lo v morju v bližini obal. Ena vrsta prenese tudi zelo slano okolje v celinskem slanem jezeru v Dominikanski republiki. Pogosto se zadržujejo tudi na kopnem, kjer se sončijo, samice pa odlagajo jajca in jih potem nekaj tednov varujejo, dokler se mladiči ne izvalijo. Štiri vrste v območju mangrov so sposobne plezanja po nizkem grmičevju ali drevesih. Nekaj vrst je tudi na kopnem zelo hitrih, tako da lahko celo uja- mejo plen, največkrat sicer s presenečenjem oziroma iz zasede. Večinoma pa se hranijo v vodi, kjer so na jedilniku večjih krokodilov zlasti kopenski sesalci ali ptiči, ki jih največ lovijo iz zasede izpod vode, ko se živali na- pajajo ali ob selitvah prečkajo reke. Večini manjših krokodilov pa so glavni vir hrane ribe, drugi plazilci ter vodni in obvodni pti- či. Vrsta hrane je pogosto odvisna ne samo od vrste krokodila, ampak tudi od starosti živali. Mladiči se hranijo zlasti z nevreten- čarji, kot so polži, raki ali večje žuželke. V sili se starejši zadovoljijo tudi z mrhovino. Ob pomanjkanju hrane ali ko varujejo gnez- da, lahko stradajo tudi po več mesecev. Samice odložijo jajca s trdo lupino, večino- ma od deset do petdeset jajc, kar je odvi- sno od vrste, v jamo, ki jo izkopljejo v vla- žni obalni pesek in napolnijo s trohnečim listjem in travo, ali pa v kupe trohnečega listja, pomešanega s peskom. Mladiči se izvalijo po petdesetih do stotih dneh. Pred izleganjem se čivkajoče oglašajo, s čimer opozarjajo samico, ki se zadržuje v bližini gnezda, da prihaja čas izvalitve. Samica jim pri izvalitvi pomaga tako, da odstrani listje in pesek ter pogosto tudi previdno stre jajč- no lupino. Zatem jih pobere v gobec, kjer so nekaj časa na varnem, da si opomorejo po valjenju. Samica jih nato pred plenilci varu- je še nekaj mesecev, da dovolj zrastejo in se začnejo osamosvajati. Pri krokodilih tempe- ratura okolja v prvi polovici valjenja določa spol. Pri temperaturah, nižjih ali višjih od 31 stopinj Celzija, se izvali več samic, med- tem ko je pri omenjeni temperaturi število izvaljenih samcev in samic podobno. Slab sloves so si krokodili pridobili, ker nekatere večje vrste pogosto napadejo tudi človeka. Velikost odraslih osebkov niha od 1,5 do 1,9 metra pri pritlikavem krokodilu (rod Osteolaemus) do spoštljivih šest metrov dolžine in mase okoli ene tone pri morskem krokodilu (Crocodylus porosus Schneider, 1801). Prav ta in sorodni nilski krokodil (C. niloticus Laurenti, 1768), ki lahko zraste do 4,4 metra dolžine in mase nekaj več kot šti- risto kilogramov, imata na vesti največ člo- veških žrtev. Zahodnoafriški oziroma sveti oziroma puščavski krokodil – razširjenost in ekologija V nadaljevanju se bom omejil na vrsto Cro- codylus suchus Geoffroy, 1807, ki se v (an- gleški) literaturi po imenu pojavlja kot za- hodnoafriški oziroma sveti oziroma pušča- vski krokodil. Tega so kmalu po opisu sicer navajali kot podvrsto nilskega krokodila, saj sta se (oziroma se ponekod še) pojavlja- ta skupaj. Od leta 2003 zahodnoafriškega krokodila ponovno priznavajo kot samostoj- no vrsto, kar so potrdili tudi z genetskimi analizami mumificiranih osebkov iz egip- čanskih grobnic. Zahodnoafriški krokodil je nekoliko manjši od nilskega in je tudi manj napadalen. Ime zahodnoafriški krokodil izvira iz tega, da je (bila) vrsta razširjena po večjem delu zahodne in srednje Afrike (slika 2). Še na začetku dvajsetega stoletja so zaho- dnoafriški krokodili živeli tudi v južnem, povirnem delu reke Nil, a so tam sedaj za- radi pretiranega lova iztrebljeni. Območji razširjenosti zahodnoafriškega in nilske- ga krokodila se na nekaterih delih delno prekrivata, zato tam obstaja ločevanje po življenjskih prostorih. Medtem ko se za- hodnoafriški krokodili raje zadržujejo v okoljih z mlakami in močvirji v gozdnem okolju, imajo nilski krokodili raje večje pre- sihajoče reke v bolj odprtih, travnatih po- krajinah. Vendar občasni stiki med obema vrstama obstajajo. Ime sveti krokodil izvira iz tega, da je ve- liko število mumif iciranih krokodilov iz starega Egipta pripadalo vrsti C. suchus in ne C. niloticus. Vrsti se ločita ne samo po genskem zapisu, kar je bilo dokazano pred kratkim, ampak tudi po podrobnostih na lobanji, kar je bil tudi razlog za opis nove vrste. Ime puščavski krokodil pa izvira iz tega, da je, oziroma je bil vsaj na začetku dvaj- setega stoletja, razširjen tudi po številnih gueltah po Sahari. Danes je večinoma iztre- bljen v večjem delu Sahare, razen na njenem skrajnem vzhodnem in zahodnem delu. Naj- novejši podatki namreč kažejo zelo razdro- bljeno prisotnost vrste (slika 2). Po najnovejših podatkih naj bi jih nekaj preživelo le v jezeru Nasser (največja zaje- zitev na reki Nil), v Guelti d‘Archei (Čad; okoli tisoč kilometrov zahodno od Nila) ter na skrajnem zahodnem robu Sahare, v Mavretaniji. Najbolj znana turistična »de- stinacija« je verjetno Guelta d ‘Archei, ki pa je tudi za sodobne turiste nekoliko težje dostopna, saj zahteva od lokalnega letališča Faya terenska vozila s pogonom na vsa šti- ri kolesa za več kot petsto kilometrov dolg prevoz v eno smer po puščavskem brezpotju in brez udobnih hotelskih namestitev. Zara- di trenutnih vojaško/političnih razmer pa je obisk Guelte d‘Archei tudi nekoliko tvegan. Današnje stanje in opazovanja »v živo« Nazaj k dogodkom iz Mavretanije. Bila je to tretja odprava po »puščavskih vodah Afrike«. Sestavljali so jo le trije udeleženci: Henri Dumont, dolgoletni raziskovalec vod v Sahari, specialist za zooplankton in kačje pastirje, Jean-François Trape, specialist za ribe in plazilce v Sahari, ki je bil tudi vo- znik na odpravi, in jaz, ki se zanimam za podzemne vrste vodnih živali. Na pot smo se odpravili z enim avtomobilom, veliko optimizma in doživeli tudi nekaj zanimivih dogodkov. Kot običajno je bil cilj odprave nabiranje vodnih živali, tako nadzemnih kot Slika 2: Razširjenost puščavskega krokodila (Crocodylus suchus Geoffroy, 1807) v Sahari in porečju reke Nil. Zelene pike pomenijo potrjeno prisotnost sedaj, modre verjetno prisotnost, rdeče izumrle populacije v bližnji preteklosti (od začetka dvajsetega stoletja), bele izumrtje v daljnji preteklosti (fosilni ostanki). Vir: Wikipedia. Stalne reke Presihajoče reke Jezera Meje držav (Vrsta je) prisotna (Vrsta je) verjetno prisotna (Vrsta je ) iztrebljena Fosilni ostanki Območje razširjenosti vrste400 S 300 S 200 S 200 Z 100 Z 100 V 200 V 300 V00 100 S Višavje Nižine Status 120 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 121Lov na krokodile po Sahari - a le s fotoaparatom • ZoologijaZoologija • Lov na krokodile po Sahari - a le s fotoaparatom podzemnih, ter zbiranje podatkov o plazil- cih. Začelo se je s prihodom v Dakar, glavno mesto Senegala. Sledil je prestop meje v Mavretanijo v mestu Rosso, kjer smo bili na meji vključeni v rutinski postopek izsiljeva- nja za nekaj dodatnih dolarjev pri urejanju vstopnih dokumentov, poleg plačila za vizo. Po kar dolgem čakanju smo uredili prestop meje brez plačila »dodatnih stroškov«. Na- daljevali smo do glavnega mesta Noauk- chott, kjer smo obiskali univerzitetno sredi- šče in dobili nekaj koristnih nasvetov o za- nimivih mestih za nabiranje vzorcev. Sledila je štiristo kilometrov dolga pot proti vzhodu po udobni asfaltni poti proti mestu Moud- jéria (17° 52‘ 42“ severne zemljepisne širi- ne, 12° 19‘ 53“ zahodne zemljepisne širine). Mesto se nahaja na nadmorski višini okoli 150 metrov, in sicer tik pod planoto Tagant, ki je sestavljena iz peščenjaka in magmat- skih kamnin in se dviga do 300 metrov nad morjem. Mesto je obdano z obsežnimi si- pinami, njene barve segajo od snežno bele do oranžne. Peščine segajo v višino deset do dvajset metrov (slika 3). Še pred prihodom do mesta Moudjéria smo pod vznožjem planote obiskali nekaj guelt, ki bi bile lahko prebivališče krokodilov, vendar smo jih zapustili le z nekaj vzorci zooplanktona, kačjih pastirjev in tudi rib (slika 4). Na bregu presušenih hudournikov smo na nekaj mestih opazili v breg izkopane luknje s premerom od dvajset do trideset centime- trov, ki bi jih lahko pripisali krokodilom (več o tem kasneje). Hkrati smo ugotovili, da guelte domačini uporabljajo kot plavalne bazene, kratke iztoke iz njih, predno poni- knejo v puščavski pesek, pa kot mesta za pranje perila, kar se je tudi kazalo na ka- kovosti vode – voda je bila izrazito modro obarvana zaradi indiga, ki je tradicionalno barvilo v tem delu Afrike (Tuarege so zara- di nošenja teh oblačil imenovali tudi »modri ljudje«). Posledica pranja je bila tudi obili- ca pen na površini. In prav tukaj smo prvič nasedli v sipkem pesku, kar smo kasneje na poti še nekajkrat ponovili, ko smo morali prečkati sipine. Takoj za mestom Moudjéria smo se po ovinkasti cesti povzpeli na planoto, ki je v povprečju okoli sto petdeset metrov višje nad mestom. Nekaj časa smo še sledili raz- meroma dobro urejeni asfaltni cesti, potem pa smo se podali na stranske poti in tudi brezpotja. Naš glavni cilj so bile tako guelta z znano populacijo krokodilov (kraj 1; slika 5) kot tudi velika plitva jezera jugozahodno od guelte (kraja 4, 5) (slika 6). Posnetki iz vesolja pa kažejo še druga ob- sežna poplavna območja v predelu jezer kot možna nahajališča krokodilov (Google Earth; 28. 10. 2020). Po teh posnetkih je življenjski prostor krokodilov pravzaprav velik, po oceni okoli tristo kvadratnih kilo- metrov, in verjetno ni omejen le na majhno guelto. Nekatera jezera, ki so sicer globoka Slika 3: Mesto Moudjéria je obdano z obsežnimi sipinami, katerih barva sega od snežno bele do oranžne. Peščine dosegajo višino deset do dvajset metrov. Foto: Anton Brancelj. Slika 4: V nekaterih gueltah smo ujeli tudi ribe. Na fotografiji Jean-François Trape fotografira »ulov«. Foto: Anton Brancelj. 122 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 123Lov na krokodile po Sahari - a le s fotoaparatom • ZoologijaZoologija • Lov na krokodile po Sahari - a le s fotoaparatom le meter ali dva, dosegajo celo kilometrske razsežnosti. Da se ne presušijo popolnoma, skrbi podzemna voda, ki se skozi pesek pre- taka vanje in izvira iz redkih nalivov. Jezeri (kraja 4 in 5) sta bogato obrasli z gr- movjem in drevjem; prevladujejo akacije in palme. Breg je poraščen z močvirskimi in tudi vodnimi rastlinami (celo sorodnike lo- kvanjev smo lahko opazovali) (slika 7). Med živalmi so ob obisku prevladovali ptiči, ki so vezani na vodno okolje. Njim je dela- la družbo množica kačjih pastirjev in nekaj komarjev. Med bolj zanimive najdbe vseka- kor sodijo mahovnjaki (Bryozoa). Najdba pa ni bila presenetljiva, saj se njihova trajna jajca (statoblasti) prilepijo na noge ali per- je ptičev, ki jih nato prenašajo od počivali- šča do počivališča. Najbližja stalna reka je Senegal z mokrišči ob njej, ki je oddaljena »le« okoli dvesto petdeset kilometrov. Žal pa nismo nikjer zasledili sledov krokodilov. Smo pa v neki kotanji ob jezeru ulovili sre- dnjeafriškega pitona (Python sebae (Gmelin 1788)), ki se ga je Jean-François zelo raz- veselil. Zato smo se odpravili v okoli dvajset ki- lometrov oddaljeno guelto (kraj 1), kjer je bila njihova prisotnost večkrat potrjena. Da smo prišli do nje, je bila pot podobna »ral- ly« tekmovanju Camel Trophy preko velikih skal, a sta voznik in vozilo nalogo dobro opravila (slika 8). Slika 5: Vodna telesa nad mestom Moudjéria v Mavretaniji, kjer se nahajajo guelte, mlake in jezera, ki jih lahko, vsaj občasno, naseljujejo puščavski krokodili (kraji 1-8). Karta: Google Earth; dodatne informacije: Anton Brancelj. Slika 6: Med svojim raziskovanjem smo obiskali tudi dve plitvi, a zelo veliki jezeri, kjer so bile pogoste vodne rastline. Foto: Anton Brancelj. Slika 7: Sorodnik lokvanja je takole razkazoval svoj cvet. Smo pa v okolici opazili tudi druge vodne rastline, kot so vodne praproti (rod Marsilea) ali pa dristavci (rod Myriophyllum). Foto: Anton Brancelj. Zaradi varnosti smo si tabor postavili okoli sto metrov nad guelto, nad prepadnimi ste- nami (slike 9a-c). Ko smo kasneje pogledali navzdol, nas je dvajset metrov nižje čakal veličasten prizor. Dva krokodila, dolga po oceni približno tri metre, sta plavala po blatni vodi, še nasle- dnjih pet ali šest, po oceni podobne veliko- sti, jih je počivalo na oddaljeni peščeni sipi- ni, največji, verjetno blizu štiri metre dolg, pa se je sončil tik pod nami na skalni polici. Sledilo je fotografiranje, ampak zelo previ- dno (slike 10a-c). Krokodili živijo v guelti, ki je ob obisku merila okoli 200 x 150 metrov. Koordinate mlake so 17o 52’ 53,50’’ severne zemljepisne širine in 12o 5’ 36,50’’ zahodne zemljepisne dolžine. Ob nalivih voda odteka iz guelte po okoli 3,5 kilometra dolgem in od dvesto do tristo metrov širokem vadiju/kanjonu, ki je globok okoli trideset metrov in se konča z obširnim vršajem iz zelo drobnega peska, pomešanega z drobnimi kamni (kraj 2), pre- ko katerega vodijo večino časa suhi kanali do okoli pet kilometrov oddaljenega plitvega jezera s površino okoli en kvadratni kilome- ter (kraj 3). V sosednji dolini, ki je prav tako vrezana v vulkanske kamnine in peščenjake, sta oko- li petnajst kilometrov daleč še dve podob- no veliki jezeri (že opisani zgoraj). Voda iz vseh treh jezer se steka v plitvo kotanjo s površino več kvadratnih kilometrov (kraj 7), od koder voda nima površinskega odtoka, Slika 8: Pot po brezpotjih je bila včasih »pretresljiva«, zlasti v skalnih predelih, včasih pa smo nasedli v mehkem pesku in je bilo treba najprej raztovoriti avto, ga izkopati, odpeljati na varno mesto in na koncu prenesti vso opremo do njega. To smo ponovili najmanj štirikrat. Foto: Anton Brancelj. Sosednja stran zgoraj, slika 9a: Spali smo v hotelu s »tisoč zvezdicami«. Foto: Anton Brancelj. Sosednja stran spodaj, slika 9b: Družbo so nam pogosto delali škorpijoni in ne presenetljivo komarji. Ogrožen škorpijon lahko z repom (telsonom), ki se končuje v ostrem želu, udari nekaj desetkrat v sekundi. Foto: Anton Brancelj. 126 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 U • NN • U 127 ampak jo del ponikne v peščene sipine (kraj 8), del pa jo izhlapi, a je manjši del večino časa napolnjen z vodo. Na planoti nad temi tremi naravnimi jezeri se nahaja še četrto jezero (kraj 6), od koder voda prav tako od- teka v plitvo kotanjo na koncu obeh dolin (kraj 7). Vprašanje je, kako lahko toliko in tako veli- kih živali preživi v razmeroma majhni kota- nji, kjer ni ravno veliko hrane zanje. Najbolj verjetno je, da se ob visokih vodah odpravijo v bližnja jezera, kjer lahko najdejo večje ži- vali, kot so vodne ptice, ali pa domače živa- li, kot so krave, osli ali koze. V okolici teh jezer namreč živi kar veliko prebivalcev, ki se ukvarjajo z živinorejo ali gojenjem zele- njave. Ko pa začne voda upadati, se kroko- dili vrnejo v guelto, kjer brez hrane čakajo na naslednjo povodenj. Druga možnost je, da prihajajo živali pit vodo v guelto, kjer jih krokodili lahko ulovijo. Okoli našega tabora se je namreč potikalo veliko oslov in koz, ki potrebujejo vodo za preživetje (slika 11). Na poti do vode preko strmih krušljivih bregov lahko komu tudi spodrsne in prista- ne blizu krokodilov. Tudi hudournik, blizu katerega smo taborili, lahko ob nalivu od- plavi kakšno žival v guelto. Vsekakor kroko- dili niso bili videti shirani oziroma majhni. Drugo zanimivost smo odkrili nekaj sto metrov od tabora po hudourniku gorvodno, ko smo prišli do skoraj navpične blatne ste- ne. V njej je bilo okoli dvajset lukenj različ- nega premera, največje pa podobne tistim, ki smo jih opazili že prej ob bregovih dru- gih hudournikov. Vendar so bile tam luknje blizu dna struge, tukaj pa so bile celo do tri metre visoko v steni - in to en kilometer od guelte ter okoli petdeset metrov višje. V steni so se jasno videli številni sledovi štirih močnih krempljev, ki so vodili do teh lukenj (slika 12). Slika 9c: V eni od guelt so nam vso noč motile spanec berberske krastače (Bufo mauritanicus Schlegel, 1841), ki so se oglašale presenetljivo glasno. Foto: Anton Brancelj. Slika 10a: Pogled na guelto s prepadno steno in strmim pobočjem v daljavi. Foto: Anton Brancelj. Slika 10b: Krokodilja plaža, na kateri se je sončilo pet ali šest krokodilov (na sliki samo štirje). Foto: Anton Brancelj. 128 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 U • NN • U 129 Slika 10c: Največji krokodil se je sončil na skalni polici tik pod nami. Foto: Anton Brancelj. 130 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 U • NN • U 131 Slika 11: Okoli guelte s krokodili se potika veliko oslov in koz, ki lahko postanejo hrana za krokodile. Foto: Anton Brancelj. 132 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 U • N 133Zoologija • Lov na krokodile po Sahari - a le s fotoaparatom No, malo smo pogledali vanje, nismo pa z roko raziskovali, kaj je v njih. Glede na ve- likost odprtin smo sklepali, da so to zato- čišča mladih krokodilov v sušnem obdobju, bodisi pred čeljustmi večjih bratrancev ali pa kot mesto estivacije. Ena od prilagoditev puščavskih krokodilov (pa tudi nilskih) je namreč prav to, da v sušnem obdobju prei- dejo v stanje mirovanja, kjer negibno čakajo na boljše razmere, v tem času pa se jim tudi močno zniža metabolizem. Rovi v blatnem ali peščenem bregu so zato idealno mesto, saj je v njih hladneje in bolj vlažno kot na površju. Morajo pa iz guelte do blatne ste- ne premagati okoli petdeset metrov strmega krušljivega pobočja, pokritega s skalami in peskom (slika 10a). Še zanimivost o odnosu med ljudmi in kro- kodili v Mavretaniji. Ljudje, ki živijo v bli- žini puščavskih krokodilov, jih spoštujejo in varujejo. Verjamejo, da je voda potrebna za krokodile, hkrati pa se bojijo, da bo voda izginila, če krokodilov ne bo več. Verjetno je prav zaradi tega odnosa populacija kro- kodilov v guelti in tudi v ostalem delu južne Mavretanije tako velika. Na povratku smo se vračali mimo spodnje- ga toka Senegala, kjer smo obiskali Djudj National Bird Sanctuary (Nacionalni re- zervat za ptice Djudj), ki je v Unescovem seznamu svetovne naravne dediščine. Pri vstopu v park smo ponovno imeli nekaj te- žav z izsiljevanjem plačila za vstop. Vstop je brezplačen, zato kljub grožnjam varno- stnika zahtevane vsote nismo plačali. Smo pa bili zato kasneje nagrajeni z veličastnimi pogledi na velike jate pelikanov, rožnatih plamencev, kormoranov … Območje je na- mreč pomembno postajališče tudi za ptice selivke. Tudi svinje bradavičarke (Phacocho- Slika 12: Strma ilovnata stena je polna lukenj različnih velikosti, a nobena ni imela odprtine vhoda, večjega od trideset centimetrov. Na steni se jasno vidijo številni sledovi štirih krempljev, kot jih imajo krokodili na zadnjih nogah. Foto: Anton Brancelj. Slika 13a: Na poti nazaj smo presenetili tudi dva trnorepa. Foto: Anton Brancelj. Slika 13b: V parku se nahajajo številni vodni ptiči, kot so pelikani, rožnati plamenci, kormorani, čaplje … Foto: Anton Brancelj. 134 Slika 13c: Nekatere čaplje so bele, druge črne, a jih očitno ne moti, da se ne bi družile. Foto: Anton Brancelj. Slika 13d: V močvirju živijo tudi svinje bradavičarke, ki pa so zelo plašne. Foto: Anton Brancelj. 136 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 U • NN • U 137 Slika 13e: Antilopa sabljarka v obori, namenjeni razmnoževanju te v naravi že skoraj izumrle vrste. Foto: Anton Brancelj. 138 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 139Zoologija • Lov na krokodile po Sahari - a le s fotoaparatom Rastlinske posebnosti doline Suhorice v osrednjih Brkinih • Botanika erus africanus (Gmelin, 1788)) so se pokaza- le iz trstičja. Imeli smo tudi srečo, da smo opazovali antilopo sabljarko (Oryx dammah Cretzschmar, 1827), kjer v obori poteka projekt za njeno ponovno naseljevanje v na- ravi (slike 13a-e). Mejo smo prečkali v mestu Saint-Louis, ki je znano po slikovitih ribiških čolnih. Ob prihodu domov nas je na vratih pričakal napis: »Ne plavajte v bazenu – krokodili v bližini.« In res je bil v sosednjem manjšem bazenu tudi krokodilček, za katerega je skr- bel Jean-François. Na tej odpravi nisem uspel nabrati podze- mnih živali, kot mi je to uspelo na prejšnjih dveh (in tudi kasneje v Maroku). Vzrok je zelo droben pesek v strugah hudournikov. Med zrnci peska ni dovolj prostora za pod- zemne živali. Sem pa domov prinesel veliko lepih fotografij in spominov. Literatura: Brito, J. C., Martínez-Freiría, F., Sierra, P., Sillero, N., Tarroso, P., 2011: Crocodiles in the Sahara Desert: An Update of Distribution, Habitats and Population Status for Conservation Planning in Mauritania. PLoS ONE, 6 (2): e14734. https://doi.org/10.1371/journal. pone.0014734. de Smet, K., 1998: Status of the Nile crocodile in the Sahara desert. Hydrobiologia, 391 (1–3): 81– 86. doi:10.1023/A:1003592123079.  Davies, B., Gavies, F., (ur.), 1988: African wetlands and shallow water bodies. Bibliography. Region 2: Sahara- Sahel (co-ordinators: H.J. Dumont, J. Pensaert). Éditions l ‘ORSTOM; Institut Français de Recherche Scientifique pour le Développement en Coopération. Collection Travaux et Documents no211, Paris, 52-100. Dumont, H. J., 1979: Limnologie van Sahara en Sahel. DSc. thesis, Université du Ghent, Belgie; 511 pp. Wikipedia – različni naslovi, povezani z izrazom Crocodile/Crocodylus oziroma krokodil. Dopolnilna literatura: Tone Pavček: Juri Muri v Afriki (https://sl.wikipedia. org/wiki/Juri_Muri_v_ Afriki). Slovarček: Guelta. Manjša občasna ali stalna luža vode v hudourniških kanalih (vadijih) v Sahari. V Zahodni Sahari je povezana s pojmom oa- za. Velikost in trajanje guelt je odvisno od krajevnih razmer. V stalnih gueltah živijo številne vodne rastline in živali, vključno z ribami. To so predstavniki prebivalcev ob- sežnega rečnega ekosistema, ki je bil obli- kovan še pred okoli 10.000 leti, nakar se je pokrajina začela spreminjati v puščavo. V kamnitih predelih Sahare se na Google Earth razločno vidijo struge starodavnih rek, ki so oblikovale globoke kanjone (vadi- je). Sedaj del vode v gueltah izvira iz obča- snih skopih padavin, ki napolnijo hudour- niške struge, del pa iz podzemnih vod. Kot se je prepričal avtor tega članka, je v okolici nekaterih guelt prisotna tudi bogata favna podzemnih živali. Mangrove. Močvirni gozd ali grmičevje v pretežno tropskih predelih, ki uspeva vzdolž morskih obal, kjer se izmenjujeta plima in oseka. Estivacija. Obdobje mirovanja živali v vro- čih poletnih mesecih, ko so visoke tempera- ture in je pomanjkanje hrane. Živali v tem času zapadejo v stanje neaktivnosti, njihov metabolizem pa se zmanjša. V zmernem podnebju je podoben pojav hibernacija, ki jo uporabljajo številne žuželke, plazilci in se- salci (polhi, netopirji, jazbeci ...). Rastlinske posebnosti doline Suhorice v osrednjih Brkinih Igor Dakskobler Brkine, v glavnem f lišno hribovito pokrajino v jugozahodni Sloveniji, sem prvič obiskal po- zno jeseni leta 1981, ko sem si z idrijskimi gozdarji ogledal tamkajšnje od žleda močno po- škodovane gozdove. Poslej sem v njene različne dele hodil z nekaterimi botaničnimi kolegi predvsem zaradi kartiranja in popisovanja rastlinskih združb. Nekajkrat so me tja pripeljali tudi kraški gozdarji, a večinoma bolj v njegove obrobne dele. Naključje pa je pripomoglo, da sem se rastlinstvu koščka tega svojskega dela naše države, doline Suhorice (skupaj s Padežem je levi pritok Velike vode ali Reke), nekoliko bolj posvetil in nekaj svojih opažanj bom povzel v tem zapisu. Gozdna cesta nad desnim bregom Suhorice, kjer je Domen Stanič opazil kranjski volčič (Scopolia carniolica). Foto: Igor Dakskobler. 140 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 141Rastlinske posebnosti doline Suhorice v osrednjih Brkinih • BotanikaBotanika • Rastlinske posebnosti doline Suhorice v osrednjih Brkinih Od primorskih (koprskih) botanikov sem izvedel za najdbo kranjskega volčiča (Scopo- lia carniolica) ob enem izmed njenih desnih pritokov (Stanič, 2022). Ker je to nahajali- šče za zdaj edino v jugozahodni Sloveniji, sem ga želel fitocenološko raziskati. To mi je uspelo ob pomoči navodil najditelja, Do- mna Staniča, in ob tem priti tudi v samo dolino. Prehodil in nekoliko pregledal sem jo le ob njenem okoli štiri in pol kilometra dolgem spodnjem in srednjem teku, od sotočja z re- ko Padež (ta se kmalu nato izliva v Reko) pri nekdanjem mlinu Bibec (nadmorska vi- šina okoli 375 metrov) do zaselka Šmagorje (tudi Šmagurje ali Šmagurka), ki pripada vasi Ostrožno Brdo, vse do nekdanje do- mačije Bižaj (nadmorska višina je tam oko- li 450 metrov). Pri Bižaju je sotočje dveh povirnih krakov Suhorice – desnega, ki se imenuje Suhorica in ima zelo razvejeno po- vodje z najbolj južnimi izviri pod vasjo Pre- lože -, in levega, ki se imenuje Šmagurka, s še precej večjim povodjem in z izvirom pod hribom Karlovica (772 metrov) zahodno od vasi Pregarje. Pred nekaj leti sem na radiju večkrat poslušal, da naj bi dolino Suhorice zajezili in z njeno vodo pomagali zagotoviti trajnejšo oskrbo Slovenske Istre s to življenj- sko potrebno dobrino. Pozneje sem izvedel, da so domačini in uprava Regijskega parka Škocjanske jame dosegli, da sta se vodno gospodarstvo in pristojno ministrstvo za zdaj tej nameri odrekli. Kaj bi izginilo, če bi svojo namero uresni- čili? Predvsem logi, sestoji črne jelše (Alnus glutinosa) in drugih listavcev, ki poraščajo nanose tik ob reki (to zame je Suhorica, ge- ografi jo večinoma zapisujejo kot potok!). Nekateri so očitno nastali na opuščenih kmetijskih površinah in v njih je ponekod tudi precej belega gabra (Carpinus betulus). Sploh se po ostankih nekdanjih teras vidi, da so predvsem na levem bregu reke nekoč prevladovale kmetijske površine, ki pa jih je že povsem prerasel pionirski gozd različnih listavcev. Ponekod so sadili smreko (Picea abies) in gladki bor (Pinus strobus). V bolj mokrotnih delih pa so logi starejšega iz- vora, z lepimi, debelimi in visokimi črnimi jelšami, tudi posamično bukvijo (Fagus syl- vatica), krhko vrbo (Salix fragilis), gorskim brestom (Ulmus glabra), velikim jesenom (Fraxinus excelsior), gorskim in poljskim ja- vorjem (Acer pseudoplatanus, Acer campestre), cerom (Quercus cerris), lesniko (Malus sylve- stris), tu in tam tudi s kakšno smreko, ki ji v tem delu Brkinov rastišča ustrezajo in se pomlajuje in subspontano širi v naravne gozdove. Najbolj barviti so logi zgodaj spomladi, ko je vodostaj reke običajno visok in jo je pogo- sto treba prebresti. Takrat cvetijo dvolistna morska čebulica (Scilla bifolia), podlesna in zlatična vetrnica (Anemone nemorosa, A. ra- nunculoides), spomladanski žafran (Crocus vernus subsp. vernus, sin. C. napolitanus, C. heufellianus, C. exiguus), spomladanska lopa- Reka Suhorica. Foto: Igor Dakskobler. Log črne jelše (Lamio orvalae-Alnetum glutinosae) v dolini Suhorice. Foto: Igor Dakskobler. 142 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023N • U 143Rastlinske posebnosti doline Suhorice v osrednjih Brkinih • Botanika tica (Ficaria verna, sin. Ranunculus ficaria), rumena pasja čebula (Gagea lutea), navadni pljučnik (Pulmonaria off icinalis) in nava- dni lusnec (Lathraea squamaria), poganja- ti pa začenja tudi čemaž (Allium ursinum). Kasneje zacvetijo velecvetna mrtva kopriva (Lamium orvala), gorska rumenka (Galeob- dolon montanum), bela čmerika (Veratrum album subsp. album), brstična konopnica (Cardamine bulbifera), kosmata zlatica (Ra- nunculus lanuginosus), kolenčasta krvomoč- nica (Geranium nodosum), gomoljasti gabez (Symphytum tuberosum), kljukastosemenska zvezdica (Stellaria montana) in avstrijski div- jakovec (Doronicum austriacum) ter tu red- ki vrsti, pisani grahor (Lathyrus venetus) in modrikasti repuš (Phyteuma spicatum subsp. coeruleum). Loge v dolini Suhorice kot dru- god v povodju Velike vode (Reke) uvršča- mo v združbo črne jelše in velecvetne mrtve koprive (Lamio orvalae-Alnetum glutinosae). Kranjskega volčiča v njih nisem opazil. Ka- že, da so za zdaj njegova rastišča le v ozkem obrežnem pasu strmega stranskega pritoka, ki ga tudi večinoma porašča črna jelša. Do- mnevamo celo, da je ta znamenita rastlina v Brkine in na pobočja doline Suhorice prišla s posredno človekovo pomočjo, z od drugod pripeljanim gradivom ob izgradnji prečne pobočne gozdne ceste. Ni pa še ves obrečni prostor prerasel gozd. Tu in tam so majhne površine prodišč z zelo raznovrstnim rastjem, v katerem pa je največ mladih poganjkov črne jelše. Med zelišči pa so pogosti navadni repuh (Petasites hybri- dus), gozdna smiljka (Cerastium sylvaticum), penuša nedotika (Cardamine impatiens), goz- dni repinec (Arctium nemorosum), kolenčasta krvomočnica in velecvetna mrtva kopriva. Zgodnja pomlad ob Suhorici, dvolistna morska čebulica (Scilla bifolia). Foto: Igor Dakskobler. Z gozdom porasel prodnati otok v Suhorici. Foto: Igor Dakskobler. 144 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023N • U 145Rastlinske posebnosti doline Suhorice v osrednjih Brkinih • Botanika Precej več kot prodišč je ob Suhorici obreč- nih travnikov. Zgodaj spomladi je težko oceniti, kako vrstno bogati so. Talne in vlažnostne razmere so za rast trave ugodne. Večja travnata površina je ohranjena tudi na terasah nad desnim bregom reke, pod vasjo Suhorje (krajevno ime so Podsela), in v zadnjih dneh maja sem prav tam naredil Prodišče ob Suhorici. Foto: Igor Dakskobler. Veliki travnik ob Suhorici. Foto: Igor Dakskobler. Steničja kukavica (Orchis coriophora) na travniku ob Suhorici. Foto: Igor Dakskobler. 146 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 U • N 147Botanika • Rastlinske posebnosti doline Suhorice v osrednjih Brkinih prve popise travišč. Vsaj v bolj strmih de- lih nekdanjih teras so cvetele tudi nekatere kukavičevke, navadna (Orchis morio), trizoba (Orchis tridentata, sin. Neotinea tridentata) in redkeje tudi pikastocvetna kukavica (Orchis ustulata, sin. Neotinea ustulata) in navadni kukovičnik (Gymnadenia conopsea). Ponekod sta bili prisotni tudi trava navadna oklasnica (Danthonia alpina) in dlakavi gadnjak (Scor- zonera villosa). Kljub temu, da sem na teh travnikih popisal le malo submediteranskih vrst, jih je vsaj deloma mogoče uvrstiti še v submediteransko travniško združbo, ki se imenuje po oklasnici in gadnjaku (Dantho- nio-Scorzoneretum villosae). Zaradi precej globokih evtričnih rjavih tal so v njej pogo- ste tudi vrste gojenih travnikov, med njimi posebej volnata medena trava (Holcus lana- tus), po kateri imenujemo tukajšnjo pod- združbo (subasociacijo) – Danthonio-Scorzo- neretum villosae holcetosum lanati. Precej podobno travniško rastje sem popisal na nekoliko nagnjenem velikem obrečnem travniku (imenujem ga Veliki travnik pod Ločnim brdom) na levem bregu Suhorice, a sem na njem poleg prej napisanih kuka- vičevk (treh kukavic in kukavičnika) našel tudi redkejšo in bolj ranljivo steničjo kuka- vico (Orchis coriophora, sin. Anacamptis cori- ophora), zgolj en sam primerek, drugega sem opazil na drugem travniku na istem bregu reke, a bližje zaselku Šmagorje. Poletni videz travišča ob Suhorici s cvetočim ilirskim mečkom (Gladilous illyricus). Foto: Igor Dakskobler. Ilirski meček (Gladiolus illyricus) na travniku ob Suhorici. Foto: Igor Dakskobler. 148 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 149Botanika • Rastlinske posebnosti doline Suhorice v osrednjih Brkinih Rastlinske posebnosti doline Suhorice v osrednjih Brkinih • Botanika Veliki travnik pa je vseboval še eno po- sebnost, ki sem jo konec maja le zaslutil na podlagi mečastih listov, pri junijskem popisovanju pa je bila ta posebnost očitna, namreč ilirski meček (Gladiolus illyricus). Ta lepa, zavarovana in ranljiva rastlina v Brkinih sicer ni tako redka, a se tu in tu- di drugod po Sloveniji razveselim vsakega travnika, kjer jo še najdem. Ni rasla le na tem, temveč v manjšem številu še na nekaj drugih travnikih na istem bregu reke po njenem teku navzgor proti Šmagorju in na le enem travniku na desnem bregu reke pod Ostroškim borštom, prav tako že blizu tega zaselku. Podobno razmeroma pogost kot ilirski me- ček naj bi bil v Brkinih tudi srhki nageljček (Dianthus armeria), a sam sem ga v dolini Suhorice opazil le na robu Velikega travnika z mečkom. Šele ko sem primerjal popise obrečnih trav- nikov s popisi pobočnih travnikov nad doli- no, sem ugotovil, da najbrž ne pripadajo isti travniški združbi. Obrečni travniki uspevajo na nekoliko bolj vlažnih tleh, v njih so vr- ste gojenih travnikov po številu in zastira- nju skoraj enakovredne vrstam suhih travišč. Prvi, ki je v Sloveniji, predvsem na Kasu, opazil taka travišča, je bil nedavno premi- nuli znameniti tržaški profesor Livio Pol- dini. Združbo je imenoval po dišeči boljki (Anthoxanthum odoratum) in pokončni sto- klasi (Bromus erectus) – Anthoxantho-Brome- tum erecti. Ob Suhorici in nad njo so v njej pogosti tudi volnata medena trava, bledi šaš (Carex pallescens), trizoba oklasnica (Dantho- nia decumbens), pirenejsko ptičje mleko (Or- nithogalum pyrenacum), srčna moč (Potentilla erecta) in navadni pasji rep (Cynosurus crista- tus). Podzdružbo (subasociacijo) sem imeno- val po bledem šašu (Anthoxantho-Brometum erecti caricetsoum pallescentis). Ob jesenskem obisku Suhorice sem se raz- veselil, ker so bili vsi obrečni travniki sveže pokošeni, čeprav so razmeroma oddaljeni od naselij. Poznopoletna košnja zagotavlja, da se bodo napisane in še druge zavarovane in ranljive rastline ohranile tudi v prihodnje. Podobni vrstno bogati travniki so še v bli- žini zadnje domačije zaselka Šmagorje (pri pristavi Šmagurka), višje ob reki navzgor jih nisem več opazil. Pač pa je zelo lep travnik na nekdanjih te- rasah pri Ostrožnem Brdu, na Berišču, prav tako nad desnim bregom Suhorice, a ne več v tistem delu, ki bi ga načrtovana za- jezitev uničila. Na tem travniku, kjer je po- gosta navadna oklasnica in se tudi združba imenuje po njej (Danthonio-Scorzoneretum villosae), je v otavi v septembru v velikem številu primerkov, več kot sto petdeset, cve- tela zavita škrbica (Spiranthes spiralis), še ena zavarovana kukavičevka. Na obrečnih trav- nikih ob Suhorici in v Podselu pod Suhor- Srhki nageljček (Dianthus armeria) na travniku ob Suhorici. Foto: Igor Dakskobler. Zaselek Šmagorje ob Suhorici. Foto: Igor Dakskobler. 150 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 151Botanika • Rastlinske posebnosti doline Suhorice v osrednjih Brkinih Rastlinske posebnosti doline Suhorice v osrednjih Brkinih • Botanika jem je istega dne nisem opazil. Je pa tako na Berišču kot na mokrotnem delu manjše- ga travniku na levem bregu Suhorice tudi nahajališče zanimive praprotnice, navadnega kačjega jezika (Ophioglossum vulgatum). Tu- di ta ranljiva vrsta je pokazatelj razmeroma naravnih rastišč. V povodju Suhorice, zahodno od Ostrožne- ga Brda, pod hribom Vrhek (658 metrov) je tik ob cesti proti Suhorju (in tudi Šmagor- ju) kal, v katerem rastejo zanimive vodne rastline, med njimi tudi navadni rogolist (Ceratophyllum demersum) in ostnati biček (Schoenoplectus mucronatus), dve ranljivi vrsti iz našega rdečega seznama. Gozdov nad dolino nisem podrobneje raz- iskal, a vseeno v njih našel zanimivost, spominska obeležja in obnovljene barake nekdanje partizanske bolnišnic Zalesje, ki je tesno povezana z vojaškim zdravnikom Rdeče armade dr. Magomedom Gadžijevim. Po moji izkušnji so nahajališča skrivnih par- tizanskih objektov (bolnišnic, tehnik ali ti- skarn) običajno tudi botanično zelo zanimi- va in tudi Zalesje oziroma Ostroški boršt je tak kraj, ki ga bo treba še podrobneje pre- gledati. Vsekakor v tem delu Suhorice pre- vladuje bukov oziroma bukovo-hrastov gozd (Castaneo-Fagetum sylvaticae, Ornithogalo pyrenaici-Fagetum), ki je bil nekoč najbrž prevladujoči tip gozdnega rastja Brkinov. Pokazatelj dobre ohranjenosti naravnega okolja ob Suhorici je tudi razmeroma majh- no število popisanih tujerodnih vrst, skupno le štirinajst. Med drevesnimi vrstami je bolj pogosta le robinija (Robinia pseudoacacia). Gladki bor so večinoma sadili in se le pone- kod pojavlja tudi subspontano. Med zelišči imata večje število nahajališč le enoletna su- holetnica (Erigeron annuus) in drobnocvetna nedotika (Impatiens parviflora), ostale se po- javljajo večinoma le na ruderalnih rastiščih blizu zaselka Šmagorje. Tujerodne rastline Suhorice še niso preoblikovale na način, kot so recimo ponekod spremenile obrežja Veli- ke vode (Reke). Seznam popisanih vrst ob Suhorici obsega okoli štiristo petdeset taksonov, med njimi jih je dvajset zavarovanih in na rdečem se- znamu. Popisane rastlinske združbe sodijo v več evropsko varstveno pomembnih habita- tnih tipov, pri čemer bi morebitna zajezitev najbrž uničila vsaj tri med njimi, obrečna jelševja, vzhodnomediteranska suha travi- šča in nižinske ekstenzivno gojene travnike, prav tako verjetno vsa nahajališča ilirskega mečka in steničje kukavice. Ne vem, ali so tehniki in inženirji, ki so si zamislili jez na Suhorici, obhodili njene lo- ge in travnike in ali so jim ti sploh zbudili kakšno pomisel, češ, to bo pa zdaj nepovra- tno uničeno. V Planinskem vestniku sem pre- bral zapis o znamenitem tehniku, inženirju in profesorju Francetu Avčinu. Že v začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja svojih študentov ni spraševal le o njihovih tehnič- nih in matematičnih znanjih in spretnostih, pač pa tudi o varstvu narave. Na izpitnem listku pri predmetu statistika je študent do- bil vprašanje: »Verjetnost, da bo Narava pre- magala naravo človeka, je vse manjša. Ka- kšen bo svet, ko bo verjetnost nična?« Nara- va človeka je za zdaj dolino Suhorice pustila v razmeroma ohranjeni podobi, kjer imajo rastline in živali še primerno okolje za svoje življenje in ohranjanje vrst in združb. Da bi bilo med slovenskimi tehničnimi razumniki čim več podobno razmišljujočih, kot je bil nekoč prof. France Avčin. Zahvala Nekatere v dolini Suhorici popisane rastline so mi prijazno določili dr. Branko Vreš, dr. Filip Küzmič in Sanja Behrič. Literatura: Dakskobler, I., 2024: Nekatere značilnosti rastja in rastlinstva v dolini Suhorice v Brkinih (jugozahodna Slovenija). Folia biologica et geologica (Ljubljaan), 65 (2), v pripravi za objavo. Ikanović, J., 2024: Bo Narava premagala človeka? Spomini na profesorja Franceta Avčina. Planinski vestnik (Ljubljana), 124 (1): 20–22. Stanič, D., 2022: Scopolia carniolica (0350/4). V: Strgulc Krajšek, S., Dakskobler, I., (ur.): Nova nahajališča vrst. Hladnikia (Ljubljana), 49: 72. Zemljevid raziskanega dela doline Suhorice z označenimi nahajališči botaničnih popisov. Zemljevid je izdelal Iztok Sajko. 152 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 153Svetloba kot vir energije v fotoredoks kataliziranih reakcijah • KemijaKemija • Svetloba kot vir energije v fotoredoks kataliziranih reakcijah Svetloba kot vir energije v fotoredoks kataliziranih reakcijah Nejc Petek Za potek fotosinteze je potrebna svetloba. Kateri procesi pa se dejansko skrivajo za to pre- prosto izjavo? V prvem delu fotosinteze poteka fotoredoks kataliza, ki jo uporabljamo tudi v organski sintezi za razvoj novih načinov priprave organskih spojin (slika 1). V vseh zvrsteh kemije reakcijo največkrat povzročijo trki med molekulami. Za uspe- šen potek kemijske reakcije med organskimi molekulami in tvorbo novih vezi je potrebna dovolj visoka energija. Ta energija izvira iz hitrosti molekul pred trkom. Iz tega sledi, da je večja verjetnost, da bo do reakcije pri- šlo pri višji temperaturi, saj se takrat mo- lekule gibljejo hitreje. Trki med molekula- mi so pri višji temperaturi tudi pogostejši, zato s temperaturo hitrost reakcije narašča. Pri izvajanju reakcij v laboratoriju to običaj- no pomeni, da lahko reakcijo sprožimo ter pospešimo s segrevanjem reakcijske zmesi, saj s tem zvišamo toplotno energijo udele- ženih molekul. V opisanih procesih lahko nastopajo tudi druge kemijske zvrsti, kot so atomi, ioni ter radikali (Atkins, De Paula, 2010). Redoks reakcije so reakcije, pri katerih pri- de do izmenjave elektrona med dvema ke- mijskima zvrstema, s čimer se spremeni število njunih elektronov oziroma oksida- cijsko stanje. Za večino organskih molekul velja, da potrebujemo precej močan oksidant (prejemnik elektronov) ali reducent (vir ele- ktronov), da pride do izmenjave elektronov. Sposobnost molekul, da sprejmejo ali oddajo elektron, vrednotimo z redoks potencialom. Ko je redoks potencial reducenta nižji od redoks potenciala oksidanta, si lahko iz- menjata elektron, medtem ko v nasprotnem primeru do reakcije ne pride. Za fotoredoks reakcije je značilno, da se molekulam spre- meni redoks potencial ob absorpciji svetlobe tako, da veliko lažje sprejmejo ali oddajo elektron. To pomeni, da lahko molekule, ki so svetlobo absorbirale, reagirajo z drugimi molekulami, s katerimi prej izmenjava ele- ktrona ni bila možna (Romero, Nicewicz, 2016). Ko molekule absorbirajo svetlobo, preidejo iz osnovnega v vzbujeno stanje. V vzbuje- nem stanju vsebujejo več energije, ki so jo pridobile z absorpcijo svetlobe. Ta energija je neposredno povezana z energijo elektro- nov v molekuli. Molekule pa ne absorbirajo katere koli svetlobe, ampak le določen del, ki je odvisen od strukture molekule. Različ- ne barve svetlobe se namreč razlikujejo po svoji energiji. Tako ima nam nevidna ultra- vijolična svetloba zelo visoko energijo, sledi ji vijolična, modra, zelena, rumena, oranžna ter rdeča svetloba z vsemi odtenki vmes. Svetlobo z nižjo energijo od rdeče svetlo- be imenujemo infrardeče sevanje. Molekule lahko absorbirajo vidno svetlobo ali pa nam nevidno ultravijolično. Mnogo preprostih organskih molekul je brezbarvnih oziroma so bele barve, kar pomeni, da ne absorbirajo vidne svetlobe, temveč ultravijolično. Poleg tega večina molekul v vzbujenem stanju zelo hitro odda energijo, ki jo je prejela z absorp- cijo svetlobe, v obliki toplote (slika 2, a). S tem se vrnejo v osnovno stanje ter izgubijo energijo, potrebno za izmenjavo elektronov. Tej težavi se lahko izognemo z uporabo fo- toredoks katalizatorjev. Za tovrstne kata- lizatorje je na splošno značilno, da se med reakcijo vedno znova vračajo v svoje prvotno stanje in ostanejo po končani reakciji ne- spremenjeni. Za fotokatalizator si običajno izberemo spojine, ki po absorpciji svetlobe ostanejo v vzbujenem stanju dovolj časa, da izmenjajo elektron z eno izmed drugih mo- lekul v naši reakcijski zmesi. Fotokataliza- tor pri tem pridobi dodatni elektron ali pa izgubi enega izmed svojih, medtem ko se z molekulo, s katero je reagiral, zgodi ravno nasprotno (slika 2, b). Pri tem nastanejo ustrezni reaktivni intermediati (vmesni pro- dukti) (Romero, Nicewicz, 2016). Elektroni se v molekulah nahajajo v mole- kulskih orbitalah, kjer jih običajno najdemo v parih. Molekule, v katerih se v eni izmed orbital nahaja zgolj en elektron, imenujemo radikali. Običajno so bolj reaktivni od nera- dikalskih zvrsti ter lažje tvorijo vezi ali iz- menjujejo elektrone z drugimi molekulami. Radikali, ki smo jih tvorili s fotoredoks ka- talizatorjem, lahko tako reagirajo z drugimi reagenti v reakcijski zmesi vse do končnega produkta. Kaj pa se zgodi s katalizatorjem? Kot smo že omenili, se katalizator vrne v prvotno stanje, in sicer s ponovno izmenja- vo elektrona, pri tem katalizator pridobi iz- gubljeni elektron oziroma odda odvečnega. Molekula katalizatorja je tako pripravljena na ponovno absorpcijo svetlobe in reakcijo z novo molekulo reagenta. Ko se eden izmed reagentov popolnoma porabi, je reakcija končana. Ker je vsaka molekula katalizatorja zmožna pretvoriti več molekul reagenta, je katalizator lahko v reakcijski zmesi prisoten v manjših količinah. Za uspešen potek reak- cije običajno zadošča že stokrat manjša ko- Slika 1: Tako kot pri fotosintezi svetloba iz vode in ogljikovega dioksida omogoči nastanek glukoze, lahko kemik s pomočjo svetlobe iz preprostih gradnikov sintetizira uporabne spojine. Elementi slike povzeti po: ©[@trendify, @sketchify, @katrina-normans-images, @ pixabay, @amethyststudio, @equipe-de-guto-reiiz, @ drawcee, @natalieosipova, @f-soyas-team] prek Canva. com. Slika 2: Prikaz molekul, ki lahko absorbirajo svetlobo določene valovne dolžine oziroma barve. Mnogo molekul odda pridobljeno energijo v obliki toplote, preden lahko pride do reakcije (a). Molekule, ki so primerne za uporabo kot fotoredoks katalizator, lahko uspešno izmenjajo elektron z drugo molekulo (b). 154 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 155Kemija • Svetloba kot vir energije v fotoredoks kataliziranih reakcijah Svetloba kot vir energije v fotoredoks kataliziranih reakcijah • Kemija ličina molekul fotoredoks katalizatorja (Ro- mero, Nicewicz, 2016). Primer enostavne fotoredoks katalitske reakcije je reakcija med N,N-dimetilanilinom ter  N-metilmaleimi- dom v prisotnosti kisika. Reakcijo katalizira fotoredoks katalizator, organsko barvilo z imenom eozinsko rumeno (shema 1). Naj- prej eozinsko rumeno absorbira svetlobo ter sprejme enega od elektronov iz neveznega elektronskega para v molekuli N,N-dimeti- lanilina. Pri tem nastane radikal kation. Ta se ob odcepu protona (H+) pretvori v ob- stojnejši radikal. Obstojnejši radikal reagira z N-metilmaleimidom, pri čemer po nekaj korakih tvorbe novih vezi in prenosu še enega elektrona ter protona nastane ustre- zna heterociklična spojina. Eozinsko rume- no se vrne v začetno stanje tako, da odda odvečni elektron molekuli kisika (Romero, Nicewicz, 2016). Opisana reakcija je le ena izmed mnogih različic fotoredoks katalize, ki jo lahko v enem koraku izvedemo zgolj s pomočjo svetlobe. Izvrsten primer fotoredoks katalize v nara- vi je prva stopnja fotosinteze. Fotosinteza je proces, s katerim mnogi organizmi, kot so alge, večina rastlin ter celo nekatere živali (Rumpho in sod., 2001), proizvajajo organ- ske molekule s pomočjo sončne svetlobe v prisotnosti klorof ila ali drugega barvila. Če se vam zdi, da se ta opis ujema z zgoraj predstavljenim procesom fotoredoks kata- lize, imate prav! Proces fotosinteze se na- mreč običajno odvija po enakem vrstnem redu (shema 2). Najprej molekule klorofila ali drugega barvila absorbirajo del sončne svetlobe. Klorofil absorbira pretežno modro in rdečo svetlobo, zeleno pa odbije, zaradi česar naše oko zaznava liste večine rastlin kot zelene. Ob absorpciji svetlobe molekula klorofila preide v vzbujeno stanje, pri čemer lahko odda enega izmed svojih elektronov molekuli plastokinona. Plastokinon mora preko več posrednikov prejeti skupno dva elektrona ter dva protona, pri čemer se spre- meni v plastokinol. Procesu sledi kaskada izmenjav elektronov in protonov, pri katerih sodeluje več proteinov, manjših organskih molekul ter kovinskih kompleksov. Končni produkt teh izmenjav je molekula NADPH. V drugem delu procesa fotosinteze prav tako sodeluje več proteinov in manjših organskih molekul, pa tudi ogljikov dioksid, ki ga ra- stlina absorbira iz ozračja. Ogljikov dioksid najprej reagira z molekulo ribuloze 1,5-bis- fosfata, končni produkt sosledja reakcij pa je molekula gliceraldehida 3-fosfata. Za ta proces je med drugim ključen NADPH, ki je nastal s pomočjo svetlobe. Gliceraldehid 3-fosfat se lahko nato porabi za sintezo sno- vi, potrebnih za delovanje rastline, kot so glukoza, aminokisline in lipidi. Kakšna pa je usoda klorofila? Ker je na začetku celo- tnega procesa oddal elektron, ga mora za svojo regeneracijo ponovno prejeti. Prejme ga od molekule vode. Vsaka molekula vo- de lahko odda kar dva elektrona. Pri tem nastanejo še protoni ter molekula kisika, ki se kot stranski produkt fotosinteze sprosti v ozračje. Molekule klorofila lahko na ta na- čin neprestano črpajo elektrone od molekul vode do plastokinona (Johnson, 2016). Fotoredoks katalitske reakcije, ki jih ke- miki izvajamo pri sintezi novih organskih spojin, so trenutno še bistveno preprostej- še od kompleksnega zaporedja procesov pri fotosintezi (Reisner, 2019). Kljub temu so postale ključne za razvoj novih metod za sintezo farmacevtskih učinkovin, materia- lov, pesticidov ter drugih snovi z uporabno vrednostjo. Ena prvih metod, ki je upora- bljala fotoredoks katalizo, je bila opisana že leta 1978. Predvsem zaradi mišljenja, da so radikalske zvrsti, ki nastanejo pri fotoredoks katalizi, preveč reaktivne za potek nadzoro- Shema 1: Primer fotoredoks katalizirane reakcije v organski sintezi. N,N-dimetilanilin je označen z modro, N-metilmaleimid pa z zeleno. Shema 2: Del kompleksnega mehanizma fotosinteze, ki prikazuje tok elektronov med molekulami. Vir elektronov je voda, ki se pretvori v molekularni kisik, končni prejemnik pa je NADPH, ki se porabi za sintezo organskih snovi. Slika 3: Prikaz izvajanja fotoredoks katalizirane reakcije. 156 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 157Kemija • Svetloba kot vir energije v fotoredoks kataliziranih reakcijah Streptomyces platensis kot naravni vir za biotehnološke aplikacije • Biotehnologija vanih reakcij, se je področje razcvetelo šele po letu 2008, ko je več raziskovalnih skupin skoraj hkrati objavilo svoje rezultate študij treh različnih fotoredoks katalitskih reak- cij (Stephenson in sod., 2018). V naslednjih petnajstih letih je število znanstvenih objav na to tematiko začelo strmo naraščati, do- kler ni fotoredoks kataliza postala eno iz- med pomembnih področij v organski sintezi (Shaw in sod., 2016). Svetloba je namreč razmeroma dostopen, nenevaren, okolju prijazen in predvsem obnovljiv vir energije (Crisenza, Melchiorre, 2020). Čeprav ke- miki pri izvajanju reakcij v laboratoriju še vedno uporabljamo svetleče diode in žar- nice (slika 3) ter se z razvitimi sintetskimi metodami še nismo približali procesu, kot je fotosinteza, pa še vedno iščemo v nara- vi navdih za okolju prijaznejšo in svetlejšo prihodnost. Slovarček: Molekulska orbitala. Matematična funkci- ja, ki opisuje mesto in obnašanje elektronov v molekuli. NADPH. Reducirana oblika nikotinamid adenin dinukleotid fosfata, ki je pomemben donor (dajalec) elektronov v vseh organiz- mih. Organska spojina. Spojina, ki je sestavljena pretežno iz atomov ogljika, običajno pa vse- buje tudi atome drugih elementov, predvsem vodika, kisika in dušika. Plastokinon. Organska molekula, podobna kinonu. Sodeluje pri prenosu elektronov v fotosintezi. Radikal. Kemijska zvrst, ki vsebuje nespar- jeni elektron v orbitali, kjer se elektroni obi- čajno nahajajo v parih. Redoks potencial. Merilo, s katerim dolo- čimo težnjo kemijske zvrsti, da sprejme ali odda elektron. Literatura: Atkins, P., De Paula, J., 2010: Atkins’ physical chemistry. 9th ed. Oxford, England: Oxford University Press. Crisenza, G. E. M., Melchiorre, P., 2020: Chemistry glows green with photoredox catalysis. Nature Communications, 11 (803). Johnson, M. P., 2016: Photosynthesis. Essays in Biochemistry, 60: 255–273. Reisner, E., 2019: When Does Organic Photoredox Catalysis Meet Artificial Photosynthesis? Angewandte Chemie International Edition, 58: 3656–3657. Romero, N. A., Nicewicz, D. A., 2016: Organic Photoredox Catalysis. Chemical Reviews, 116: 10075– 10166. Rumpho, M. E., Summer, E. J., Green, B. J., Fox, T. C., Manhart, J. R., 2001: Mollusc/algal chloroplast symbiosis: how can isolated chloroplasts continue to function for months in the cytosol of a sea slug in the absence of an algal nucleus? Zoology, 104: 303-312. Shaw, M. H., Twilton, J., MacMillan, D. W. C., 2016: Photoredox Catalysis in Organic Chemistry. Journal of Organic Chemistry, 81: 6898–6926. Stephenson, C., Yoon, T., MacMillan, D. W. C., 2018: Visible Light Photocatalysis in Organic Chemistry. Weinheim, Germany: Wiley-VCH Verlag GmbH & Co.KGaA. Streptomyces platensis kot naravni vir za biotehnološke aplikacije Vida Lang V naravi se skrivajo neštete priložnosti in možnosti za razvoj novih biotehnoloških rešitev. Bakterija Streptomyces platensis, ki je bila izolirana iz prsti, ponuja eno izmed takšnih pri- ložnosti pri proizvodnji encimov in drugotnih metabolitov. V prispevku opisujemo vlogo S. platensis, zlasti pa njenega drugotnega metabolita transglutaminaze, ki obeta izjemne mo- žnosti za biotehnološke aplikacije. Vloga encimov v bioloških sistemih je ne- dvomno ključna, saj ti proteinski katalizatorji omogočajo pospeševanje številnih presnovnih procesov v živih organizmih. Njihova visoka katalitična učinkovitost in specifičnost jih postavljata v središče pozornosti v različnih biotehnoloških aplikacijah. V industriji, kot so živilska, farmacevtska, kozmetična, teks- tilna in papirna, so encimi nepogrešljiv del procesov, ki omogočajo vpeljavo učinkovitih inovativnih načinov izboljšav proizvodov ter samih postopkov njihovega pridobivanja. Med številnimi viri encimov, ki jih lahko uporabljamo v biotehnološke namene, imajo bakterije in glive pomembno vlogo. Med te- mi organizmi izstopa Streptomyces platensis, ki se nahaja v prsti. Ta bakterija je znana po svoji sposobnosti proizvodnje encimov in drugih drugotnih metabolitov, kar jo po- stavlja v središče zanimanja raziskovalcev in industrije. Posebej izstopa encim transglutaminaza, ki ga S. platensis izloča zunajcelično. Ta encim ima izjemno pomembno vlogo pri tvorbi prečnih vezi med fibrilarnimi proteini, kar povzroča nastanek netopnih polimernih struktur, kot so krvni strdki, lasje, koža in drugi tkivni elementi. Transglutaminaza je postala pred- met številnih raziskav zaradi svoje koristnosti na področjih, kot sta tkivno inženirstvo ter proizvodnja biotehnoloških orodij. Zanimi- vo je, da ta encim ostaja dejaven v širokem razponu pH in temperatur, kar dodatno širi njegove možnosti za industrijsko uporabo. Streptomyces platensis Streptomyces platensis so bakterije iz rodu Streptomyces. V rod Streptomyces sodijo ni- taste bakterije, ki jih pogosto najdemo v zemeljski prsti. Streptomyces je raznolik rod aerobnih, negibljivih, grampozitivnih bak- terij, od katerih nekatere vrste proizvajajo antibiotike, nekatere pa so lahko patogene (Slovenski medicinski slovar, 2012) (slika1). Streptomyces je največji rod aktinobakterij z več kot 550 opisanimi vrstami (Kämpfer, 2006), med katere uvrščamo tudi S. platen- sis. Te bakterije izstopajo po svoji genomski sestavi, ki vključuje visok delež gvanin-ci- tozin baznih parov, ki v povprečju znaša 72,1 odstotka. Posebnost teh organizmov je njihova sposobnost izločanja metabolitov v zunajcelično snov, kar je ključno za številne biološke procese. V naravi se pojavljajo kot saprofiti, pogosto naseljujejo rastlinski ma- terial in živalske ostanke. Prav tako sodelu- jejo s koreninami rastlin, pri čemer bakterije oskrbujejo rastline s hranili in uporabljajo koreninske izločke kot vir hrane. Ta zaplete- ni proces simbioze temelji na bogatem gen- skem ozadju (Kieser in sod., 2000). Strep- tomyces prevladujejo v nevtralnih do rahlo alkalnih tleh, ki dobro prepuščajo vodo. V takšnih okoljih predstavljajo do devetdeset odstotkov vseh aktinobakterij in imajo ključ- no vlogo pri začetnih stopnjah razkrajanja organskega materiala (Schrempf, 2006). Bakterije S. platensis so znane po izločanju neprijetnega vonja po zemlji, ki ga povzroča Nejc Petek je asistent za organsko kemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Pri svojem raziskovalnem delu odkriva nove načine za sintezo ter pretvorbe heterocikličnih spojin, preučuje nove potencialne fotoredoks katalizatorje ter razvija nove metode v fotokemiji. 158 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 159Streptomyces platensis kot naravni vir za biotehnološke aplikacije • BiotehnologijaBiotehnologija • Streptomyces platensis kot naravni vir za biotehnološke aplikacije geosmin, hlapni metabolit. Geosmin, organ- ska spojina, ki jo proizvajajo aktinobakterije, je odgovoren za vonj po zemlji, ki se spro- sti ob deževju, ko mikroorganizmi odmrejo (Gerritsen, 2003). Kemijsko je geosmin bi- ciklični alkohol (slika 2), ki se po IUPAC- -ovi nomenklaturi imenuje 4,8a-dimethyl- -decahydronaphthalen-4a-ol. Proizvodnja drugotnih metabolitov in njihova vloga v biotehnologiji Drugotni metaboliti so organske spojine, ki jih mikroorganizmi proizvajajo, čeprav niso bistveni za njihovo osnovno preživetje. Nji- hova biosinteza se običajno sproži v poseb- nih fazah rasti ali kot odgovor na določene razmere, ki niso nujno povezane s hitrostjo rasti. Pri S. platensis in podobnih organiz- mih je zanimivo, da je proizvodnja teh me- tabolitov najvišja, ko primanjkuje hranilnih snovi v gojišču. Proizvodnja drugotnih me- tabolitov običajno doseže vrhunec proti kon- cu faze rasti, natančneje v stacionarni fazi, ko se število celic v populaciji ne povečuje več. Streptomyces platensis in sorodne bakterije so pomembni proizvajalci drugotnih meta- bolitov, ki imajo možnosti široke uporabe, vključno v biotehnoloških in farmacevtskih procesih. Drugotni metaboliti so zanimivi predvsem v industriji, in sicer v proizvodnji antibiotikov, mikotoksinov in pigmentov. Razumevanje mehanizmov, ki sprožijo pro- izvodnjo teh metabolitov, je ključno za na- daljnji razvoj v biotehnologiji, genetiki in inženirstvu proteinov ter pri raziskavi novih antibiotikov, ki lahko pomagajo v boju proti bakterijskim okužbam dihal. Streptomyces platensis je znana po svoji spo- sobnosti izločanja zunajceličnih encimov, ki so ključni za številne industrijske procese. Ti encimi delujejo kot biokatalizatorji pri kemijskih reakcijah in so nepogrešljivi pri metaboličnih procesih (Akst, 2014). Poleg encimov ta bakterija proizvaja raznovrstne drugotne metabolite, med katerimi izstopa- ta platensimicin in platencim. Oba navede- na metabolita sta nedavno odkrita naravna proizvoda, ki služita kot pomembna an- tibiotika (Akst, 2014) z delovanjem, ki ga trenutna zdravila ne uporabljajo. Obe spo- jini sta močna zaviralca bakterijske sinteze maščobnih kislin. Platensimicin in platen- cim sta učinkovita proti širokemu spektru grampozitivnih patogenov, vključno z vrsto patogenih stafilokokov Staphylococcus aure- us, odporno proti meticilinu, in enterokoki, odpornimi proti vankomicinu. Ne kažeta navzkrižne odpornosti z drugimi komer- cialno dostopnimi antibiotiki (Wang in sod., 2007). Navzkrižna odpornost (cross- -resistance) je pojav, ko organizmi posta- nejo odporni proti več različnim zdravilom ali antibiotikom, ker so razvili mehanizme odpornosti, ki delujejo proti več različnim učinkovinam. Transglutaminaza Zgodovina raziskav transglutaminaze sega v leto 1959, ko so raziskovalci prvič prepozna- li ta encim v jetrih morskih prašičkov. Ven- dar so bili postopki čiščenja in pridobivanja transglutaminaze zahtevni in dragi, kar je vplivalo na ceno končnih izdelkov. To je spodbudilo raziskovalce k iskanju drugačnih virov tega encima. Leta 1989 so raziskovalci odkrili, da je mo- goče transglutaminazo pridobiti iz bakterije Streptomyces sp. Od takrat so transglutami- nazo prepoznali v različnih organizmih, tudi v živalskih in rastlinskih tkivih ter mikroorganizmih (Iancu in sod., 2009). Do leta 2011 so kot vire transglutaminaze prepoznali bakterije, kot so Streptomyces li- vidans, Escherichia coli, Corynebacterium glu- tamicum, in metilotropske kvasovke (Liu in sod., 2011). Bakterije rodu Streptomyces izločajo trans- glutaminazo v obliki neaktivnega proencima (cimogen). Ta se aktivira ob biokemijskih spremembah, ki razkrivajo njeno aktivno mesto. Preoblikovanje iz neaktivne v aktiv- no obliko je doseženo z uporabo signalnega peptida (Liu in sod., 2011). Transglutami- naza katalizira tvorbe prečnih vezi med fi- brilarnimi proteini (Slovenski medicinski slo- var, 2012). Transglutaminaza katalizira tvorbo izopepti- dnih vezi med prosto aminoskupino in acil- no skupino, pri čemer kot produkt nastane še amonijak. Osnovni produkt teh reakcij so trirazsežnostne proteinske mreže, ki imajo pomembno vlogo pri tvorbi različnih biolo- ških struktur, kot so krvni strdki, lasje in koža. Biokemijske reakcije transglutaminaze Slika 1: Streptomyces platensis pod optičnim mikroskopom. Foto: Lang, 2017. Slika 2: Geosmin – hlapni metabolit, ki ga izloča S. platensis, in ga zaznamo po dežju kot značilni vonj po zemlji. Slika 3: Streptomyces platensis v tekočem gojišču. Foto: Lang, 2017. 160 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 161Biotehnologija • Streptomyces platensis kot naravni vir za biotehnološke aplikacije Streptomyces platensis kot naravni vir za biotehnološke aplikacije • Biotehnologija so odvisne od različnih dejavnikov, pred- vsem pa od vrednosti pH in temperature. Pomanjkanje transglutminaze ali dejavni- ka XIII povzroči redko genetsko motnjo, ki vpliva na proces strjevanja krvi. V takih primerih je treba bolnikom dodajati trans- glutaminazo, da strjevanje krvi normalizira. Encim transglutaminaza je pritegnil veliko pozornost predvsem zaradi velikih možno- sti v industriji. Uporaba transglutaminaze v prehrambeni industriji je potrjena s števil- nimi primerjalnimi študijami, ki so poka- zale, da dodatki transglutaminaze izboljšajo funkcionalne lastnosti živil. Uporaba trans- glutaminaze na primer v pekarstvu izboljšu- je kakovost moke, posledično pa tudi teks- turo in volumen kruha, saj encim učinkovito katalizira tvorbo beljakovinskih navzkrižnih povezav. To ugodno prispeva tudi k obstoj- nosti pekovskih izdelkov, izboljšuje reološke (tekočnostne) lastnosti ter prispeva k podalj- šanju roka uporabnosti pekovskih izdelkov. Encim transglutaminaza je uporaben tudi v mlečni industriji. Mlečne beljakovine (na primer kazein) uporabljajo kot substrat za izboljšanje lastnosti penjena, emulgiranja in želiranja različnih živil. V jogurtih se na primer uporablja za preprečevanje sinereze in za utrjevanje ali mehčanje struktur. Si- nereza se zgodi, ko se v jogurtu loči voda in nastanejo grudice. Transglutaminaza pa prepreči, da bi se voda ločila, tako da jogurt ostane gladek in kremast. Transglutaminaza kaže izjemno vsestran- skost, saj jo uporabljajo v tkivnem inženi- ringu, tekstilni in usnjarski industriji ter proizvodnji biotehnoloških orodij. Raziska- ve na tem področju nenehno razkrivajo nove uporabe te encimske aktivnosti, kar še do- datno povečuje njene možnosti v različnih industrijskih panogah. Testiranje razmer gojenja S. platensis in aktivnost transglutaminaze Bakterije Streptomyces v naravnem in ume- tnem okolju uspevajo v milih razmerah, to je pri pH od 6,5 do 8,0 in v temperaturnem območju od 25 do 35 stopinj Celzija. Za S. platensis je značilna proizvodnja zunajcelič- nih encimov, ki se uporabljajo v industriji. V eksperimentalnem delu nas je zanimalo, kako sprememba pH v celični suspenziji S. platensis (slika 3) vpliva na maso celic S. platensis, kakšna je aktivnost encima transglutaminaza in kolikšna je koncentraci- ja skupnih proteinov v bakterijski suspenziji S. platensis. Celična suspenzija S. platensis je bila inku- birana v inkubacijskem stresalniku osem dni pri temperaturi 28 stopinj Celzija in ob ra- hlem stalnem stresanju. Na sliki 4 je pred- stavljena shema poteka eksperimentalnega dela. Po treh izvedbah (slika 5), pri kate- rih smo pri inkubiranju celične suspenzije S. platensis spreminjali razmere pH, je bilo ugotovljeno, da ko se je pH celične suspen- zije zniževal, so koncentracija proteinov, aktivnost transglutaminaze in prirast suhe mase celic naraščale. Po treh različnih izvedbah se je pokazalo, da je za gojenje celične suspenzije S. platen- sis najugodnejši začetni pH 6,7 in inkubi- ranje pri temperaturi 28 stopinj Celzija ob rahlem stresanju ter brez dodatnega spre- minjanja pH. Spreminjanje oziroma urav- navanje pH na začetku ali med celotnim inkubiranjem celične suspenzije S. platen- sis ni ugodno za uspešno gojenje bakterije S. platensis, saj se celotni proces pospeši in bakterije hitreje propadejo. Iz pridobljenih eksperimentalnih rezultatov (Lang, 2017) smo potrdili, da je za gojenje celic in pridobivanje encimov ter proteinov iz bakterijske suspenzije S. platensis najbolj ugodno inkubiranje pri milih razmerah, pri temperaturi 28 stopinj Celzija, ob rahlem stresanju in pri pH gojišča z začetno vre- dnostjo 6,7. Spreminjanje pH gojišča ni bilo najbolj primerno za gojenje celic S. platensis, saj so celice začele hitreje propadati in od- dajati neprijeten vonj po razpadanju. Literatura: Akst, J., 2014: How a Microbe Resists Its Own Antibiotics. The Scientist. https://www.the-scientist. com/daily-news/how-a-microbe-resists-its-own- antibiotics-37929. Gerritsen, B. V., 2003: The earth‘s perfume. http://web. expasy.org/spotlight/back_issues/035/. Kämpfer, P., 2006: The family Streptomycetaceae, part I: taxonomy. The prokaryotes, 3: 538-604. Iancu, C., Butu, N., Bahrim, G., 2009: Preliminary studies regarding transglutaminase synthesis by polar Slika 5: Shema razdelitve laboratorijskega dela v tri izvedbe. Narisala: Lang, 2017. Slika 4: Shema eksperimentalnega dela v laboratoriju. Narisala: Lang, 2017. 162 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 163Razmišljanje o življenju in smrti • EvtanazijaBiotehnologija • Streptomyces platensis kot naravni vir za biotehnološke aplikacije Evtanazija • Razmišljanje o življenju in smrti filamentous bacteria of the genus Streptomyces sp. Innovative Romanian Food Biotechnology, 4: 12–15. Kieser, T., Bibb, M. J., Buttner, M. J., Chater, K. F., Hopwood, D. A., 2000: Practical streptomyces genetics. Norwich: John Innes Foundation. Lang, V., 2017: Pridobivanje transglutaminaze iz bakterije streptomyces platensis. Magistrsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko. Liu, S., Zhang, D., Wang, M., Cui, W., Chen, K., Liu, Y., Zhou, Z., 2011: The pro-region of Streptomyces hygroscopicus transglutaminase affects its secretion by Escherichia coli. FEMS microbiology letters, 324 (2): 98-105. Schrempf, H., 2006: The family Streptomycetaceae, part II: molecular biology. Prokaryotes, 3: 605-622. Sodelavci Medicinske fakultete v Ljubljani in drugi, 2012: Slovenski medicinski slovar. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska faluteta. http://www.termania. net/slovarji/slovenski-medicinski slovar/5540078/ streptomyces. Wang, J., Kodali, S., Lee, S. H., Galgoci, A., Painter, R., Dorso, K., Singh, S. B., 2007: Discovery of platencin, a dual FabF and FabH inhibitor with in vivo antibiotic properties. Proceedings of the National Academy of Sciences, 104 (18): 7612-7616. Vida Lang je mlada raziskovalka na Univerzi v Mariboru. Svoje delo usmerja v področja biologije, kemije in naravoslovja. Aktivno sodeluje na Fakulteti za naravoslovje in matematiko kot asistentka in raziskovalka, zlasti na področju didaktike biologije. V svoji magistrski nalogi iz kemije se je osredotočila na pridobivanje encimov in sekundarnih metabolitov iz bakterij. V magistrski nalogi iz biologije je izvedla raziskavo o motivaciji slovenskih dijakov za poučevanje biologije, kar priča o njenem interdisciplinarnem pristopu k raziskavam na področju didaktike. Z izkušnjami iz poučevanja v osnovnih šolah in željo po razširitvi znanja se je vpisala na doktorsko šolo. V svojem doktorskem delu se osredotoča na raziskovanje uporabe pametnih mobilnih telefonov za poučevanje biologije. Njeno delo kaže širok spekter zanimanj in strokovnosti na področju bioloških in ekoloških znanosti, didaktike ter uporabe tehnologije v izobraževanju. Razmišljanje o življenju in smrti Poskus vpeljave evtanazije v Slovenijo Zvonka Zupanič Slavec Življenje je največ, kar imamo. Tudi življenje s težjo neozdravljivo boleznijo je lepo in ga bolniki radi živijo. Zahodna družba se izjemno hitro spremi- nja, s spremembami, ki so klasični družbi vse prej kot blizu, pa prihaja tudi sprejema- nje zakonov o evtanaziji ali »dobri«, umetno povzročeni smrti. Na zahodu zagovorniki evtanazije govorijo o hudem trpljenju sta- rejših in neozdravljivo bolnih kakor tudi o človekovi pravici, da sam odloča o času in načinu smrti. Življenje pa je eno samo, en- kratno in nepovrnljivo, zato toliko bolj dra- goceno. Ker je nepovratno, so po svetu tudi večinoma ukinili smrtno kazen. Zgodovinski pogledi Pogled na življenje v času in z izkušnjami od Hipokrata dalje kaže na pomen skrb- no oblikovanih etičnih norm za ohranjanje njegove nedotakljivosti. Tudi Hipokrato- va prisega je bila pred približno dva tisoč tristo leti sprejeta z namenom, da zavezuje zdravniški stan v njegovem osrednjem po- slanstvu, da torej skrbi za zdravje bolnika in mu na noben način ne škoduje: primum nil nocere. Zahodna civilizacija je dosegla svoje izjemne rezultate prav s humanizmom, kjer imajo tudi šibkejši člani družbe pravi- co do življenja. V več kot dveh tisočletjih je zdravnik ohranjal plemenito hipokratično poslanstvo in tudi bolnikovo zaupanje do zdravnika temelji na tem. Obstajajo pa tu- di obdobja in posamezniki, ki so predvsem na filozofski ravni gojili drugačno mišljenje oziroma drugačen odnos do življenja. Tako sta na primer imela že vodilna antična mi- sleca Aristotel in Platon nekoliko različna pogleda na konec človeškega življenja. Znan je tudi neprizanesljiv odnos do slabotnih dojenčkov v antični vojaški državici Špar- ti, ker so želeli imeti zdrave vojake. Srednji vek je v zahodni civilizaciji temeljil na ka- toliški morali in etiki s skrbjo za šibkejše. Dragocenost njihovega življenja je zagovarjal krščanski mislec Tomaž Akvinski, ki ni do- puščal niti samomora. Zablode: od evgenike do holokavsta Med misleci osemnajstega in devetnajstega stoletja pa se že pojavijo različni pogledi na evtanazijo, odklonilni pri Immanuelu Kan- tu ter pozitivni pri Friedrichu Nietzscheju. Darwinova evolucijska teorija in začetki genetike so spodbudili ustvarjalce zamisli o razmnoževanju le genetsko zdravih lju- di, evgeniko. Ta filozofska ideja je po prvi svetovni vojni, obremenjeni z demografsko krizo in željo po zdravem narodu, pripelja- la v Nemčiji najprej do prisilne sterilizacije množice šibkejših, lakoto pa je Nemčija v času weimarske republike po azilnih usta- novah že reševala s plinskimi usmrtitvami prizadetih. To je Hitler uporabil tudi kot »pot do čiste rase« in v holokavstu druge svetovne vojne žrtvoval približno šest mili- jonov ljudi. V začetku druge svetovne voj- ne je isti diktator sprejel zakon o evtanaziji (1939–1941) za pokončanje šibkejših, tako imenovanih manjvrednih ljudi oziroma ne- koristnih jedcev s približno tristo tisoč žr- tvami, za izvedbo česar so določili zdravni- ke. Številni so se upirali in za sabo puščali pisne sledi zavračanja, kar jih je tudi rešilo na sodnih procesih zločinov proti človeštvu, nekaj pa jih je bilo obsojenih. Nikakor ne želim te najbolj drastične evtanazijske izku- šnje primerjati z današnjimi prizadevanji za evtanazijo. A gotovo je zapisano tudi takrat ušlo izpod nadzora, prvotni nameni najver- jetneje niso bili tako drastični. Dr. Alfred Šerko leta 1921 o evtanaziji Tudi besedilo (1921) slovenskega veleuma in erudita, zdravnika in filozofa prof. dr. Al- freda Šerka, ki je bil tudi rektor ljubljanske univerze in med pionirji novoustanovljene Medicinske fakultete (1919), še danes odra- ža visoke humanistične poglede na človeko- vo življenje in njegovo nedotakljivost. Med drugim piše: »Mar me je klical bolnik zato k sebi, da ga naj zastrupim? In zakaj ravno sentimentalni morfin? – zakaj ne kar sekire ali pa mesarskega noža, saj gre vendar edi- nole za evtanazijo, za lahko in sladko umi- ranje.« Nadalje piše: »Človek je priklenjen na svoje življenje z vse drugačnimi silami kakor na primer na svojo družino, na svo- je premoženje, na svoje svetovno naziranje. Želja živeti je najgloblji in najintenzivnejši instinkt, nedostopen intelektualnim razla- gam in logičnim konkluzijam.« In še: »Z javnim priznanjem dopustnosti evtanazije bi se polastil vseh bednih bolnikov blazen strah pred zdravništvom …« Fenomen drsečega klanca A gre za tako imenovani fenomen drsečega klanca, ko stvari postopoma postajajo vse bolj sprejemljive in se od prvotne zamisli 164 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 165Evtanazija • Razmišljanje o življenju in smrti Razmišljanje o življenju in smrti • Evtanazija čez čas spremenijo v nekaj navidezno dopu- stnega. Tako se na primer v nekaterih drža- vah lahko za evtanazijo odločijo tudi mladi in zdravi, ki so se le naveličali življenja. Pri njih se zaradi zdravih organov in tkiv dogo- vorijo za tako imenovano altruistično presa- ditev, kar pomeni, da jim operativno odstra- nijo vsa tkiva in organe, na koncu še srce … Pride lahko do možnosti zlorab teh organov za nezakonito transplantacijsko trgovino. Na slabe stvari se človek nikoli ne sme na- vaditi, zato tudi nobeno pravo ne sme do- puščati takšnih zakonov. Ti preprosto ne smejo obstajati. Tudi današnje države, ki že izvajajo evtanazijo, poročajo predvsem o do- bičku: Kanada je na primer že leto dni po vpeljavi zakona leta 2016 poročala o 140 milijonih kanadskih dolarjev prihrankov, v pokrajini Quebec pa je leta 2023 tako umr- lo že sedem odstotkov vseh umrlih … Tudi predlog slovenskega zakona ima v svojem uvodu zapisano, da evtanazija stane pribli- žno tisoč štiristo evrov, mesec dni dolgo- trajne oskrbe pa stane od tri- do štiri tisoč evrov. Ali je smrt res postala trgovina? Člo- veško življenje zreducirati na banalno števi- lo evrov je absolutno nedopustno. Na svetu je približno dvesto držav in le kakih deset izmed njih – gospodarsko najuspešnejših na zahodu ter zunaj velikih celin Afrike, Azi- je, Indije oziroma največje države na svetu Rusije – je sprejelo evtanazijski zakon. Ali je življenje za belo raso res postalo tako ne- vredno, da ponekod tudi mlada življenja – ponekod se lahko mladi že od dvanajstega leta naprej sami odločajo o smrti – nimajo več vrednosti? Kultura življenja bi vendarle morala biti nad kulturo smrti. Kljub majhnosti naše države in prislovično tradicionalni drži slovenskega človeka pa se je pred nedavnim pojavil predlog zakona o predčasnem prostovoljnem končanju ži- vljenja. Predlog zakona, ki ga je pripravilo nekaj posameznikov brez sodelovanja zdrav- niških organizacij in ob njihovem soglasnem nasprotovanju, je pripravljavec, društvo Sre- brna nit, julija leta 2023 vložil v parlamen- tarno obravnavo. Skopo odmerjeni prostor za ta zapis ne omogoča natančnejšega pri- kaza vsebine tega zakona, zato se osredoto- čamo predvsem na dileme, ki jih prinaša. Slovenski etiki o evtanaziji Slovenski medicinski etik prof. dr. Matjaž Zwitter je o predlogu zakona zapisal: »Po- udariti moramo, da veljavni Zakon o paci- entovih pravicah v 30. členu bolniku daje pravico, da odkloni zdravniški poseg, kar lahko stori tudi sicer preko vnaprej izražene volje. V 39. členu zakon daje pacientu ‚pra- vico, da se brez odlašanja ukrene vse potrebno za odpravo ali največjo možno ublažitev bole- čin in drugega trpljenja, povezanega z njego- vo boleznijo ter da se pri njegovi zdravstveni obravnavi po strokovnih standardih preprečijo nepotrebne bolečine in drugo trpljenje, pove- zano z medicinskim posegom. Pacient v končni fazi bolezni in pacient z neozdravljivo bolezni- jo, ki povzroča hudo trpljenje, ima pravico do paliativne obravnave‘. Imamo torej zakon, ki je glede bolnikove pravice do odklonitve zdravniškega posega jasen. Mnogo večja težava pa je zakonsko zagotovljena, vendar v praksi le redko izve- dljiva hitra in strokovna paliativna obrav- nava – z izjemo tistih seveda, ki si lahko sami plačajo dobro nego na domu ali spre- jem v katerega od navadno dražjih zasebnih domov. Paliativna medicina v Sloveniji se sooča s številnimi izzivi. Nimamo dovolj negovalnih bolnišnic ali hospicev, patrona- žna služba na terenu je marsikje šibka, izo- braževanje zdravnikov je pomanjkljivo, prav tako nimamo specializacije iz paliativne me- dicine. Ali tak zakon potrebujemo, ali ga potrebu- jemo zdaj, ali je v sedanji obliki sprejemljiv? Tak zakon je ob naših sedanjih možnostih paliativne oskrbe izrazito socialno nepravi- čen. Bogati bodo lahko izbirali med dobro, a plačljivo paliativno oskrbo in odločitvijo za evtanazijo, revni pa bodo pred dilemo neznosnega trpljenja ali evtanazije. Dilema o socialni neenakosti torej, ki jo je Anatole France v romanu Rdeča lilija takole ubesedil: Zakon, v svoji veličastni enakopravnosti, ta- ko bogatim kot revnim prepoveduje, da bi spali pod mostom, beračili ali kradli kruh. Predlogu zakona se boleče pozna, da pri njegovi pripravi zdravniki niso sodelovali. Neznosno trpljenje je po definiciji subjekti- ven pojem, ki ga zunanji opazovalec ne mo- Triumf smrti ali Tri usode. Flamska tapiserija, okoli leta 1515. Vir: Wikipedia. V grški mitologiji so znane tri sestre, Zevsove hčere – Kloto, Lahezis in Atropa, ki vodijo človekovo usodo. Kloto je predla življenjsko nit, Lahezis jo je vlekla in tako delila usodo, Atropa pa jo je prerezala. Opisujejo jih kot hladne, brezčutne, brezdušne in nemilostne, a spoštovane tudi kot boginje rojstva. 166 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 167Evtanazija • Razmišljanje o življenju in smrti Razmišljanje o življenju in smrti • Evtanazija re oceniti. Merila za pravico do usmrtitve so v predlogu zakona napisani tako široko, da se v njih lahko vidijo številni invalidi, starejši in kronični bolniki. Nerazumno je absolutno poudarjanje bolnikove avtonomije in pojmovanje zdravnika kot slepega in glu- hega izvajalca. Moramo razumeti, da medi- cina ni samopostrežna trgovina, kjer lahko vsakdo vzame, kar želi. Ni dvoma, da je bolnikovo soglasje potrebno za vsak ukrep, ki ga zdravnik predlaga – ne pa tudi za ti- sto, česar zdravnik ne želi narediti. Kadar gre za nesoglasje med bolnikom in lečečim zdravnikom, zdravnikov ugovor vesti tega položaja ne reši. Tudi tisti med zdravniki, ki evtanazijo zagovarjajo in jo bodo morebiti izvajali, imajo svojo vest in osebno odgovarjajo za vse, kar naredijo. Ne- sprejemljivo je, da bi usmrtitev bolnika pre- dali v roke zdravniku ali medicinski sestri, ki bolnika sploh ne poznata. Če vsi zapisani argumenti niso dovolj, naj v zakonu ostane le samousmrtitev. Nobene potrebe tudi ni za prisotnost zdravnika ali medicinske sestre. Tako kot v Avstriji ali v Kaliforniji naj tudi pri nas bolnik to opravi ob prisotnosti dru- žine ali prijateljev. Izkušnja iz Kalifornije tudi kaže, da bolniki odlašajo z zadnjim de- janjem in ga mnogi ne storijo. Število samo- usmrtitev v Kaliforniji tako narašča mnogo počasneje kot v Kanadi, kjer bolnika na do- govorjeni dan obišče evtanazijska ekipa. Spoštovani poslanci, ne nasedajte lepim be- sedam predlagateljev in se v zakon natančno poglobite. Nato pa naložite vsem prej ome- njenim, naj naredijo konkretne korake, da bo vsakomur dostopna brezplačna paliativna oskrba. Ko se to zgodi, bomo o pravici do končanja življenja lažje govorili.« Ekonomska plat evtanazije Le redko oziroma skoraj nikoli niso v jav- nosti izpostavljeni ekonomski razlogi za vpeljavo evtanazije, vezani na dolgoživost ljudi, večanje števila upokojencev, manjšanje deleža aktivne populacije, padanje natalite- te in posledično rast sredstev za pokojnine, zdravstveno in socialno oskrbo in podobno. Pošteno bi bilo javno spregovoriti o tem. Še enkrat se vrnem k prof. Šerku, ki je že leta 1921 med drugim zapisal: … »Kdo je predrzen dovolj, lastiti si kompetenco raz- sojati, katero življenje je življenja nevredno? Kdo pozna smisel življenja sploh? Kdo ve, kam plove človeštvo? Kdo pojmi samega se- be? Jaz se ne pojmim, to pa čutim v dnu svoje duše, da ni moj edini namen ustvarjati ekonomske vrednote, da se ne da izračunati vrednost mojega bitja po formuli naših do- bičkarjev in špekulantov.« V jedru naše kulture so temeljne vrednote, ki so tradicionalno zagovarjale svetost člo- vekovega življenja in njegovo nedotakljivost od rojstva do naravne smrti. Prav bi bilo, da se spomnimo velikanov humanizma, med njimi dunajskega zdravnika in psihoterapev- ta Viktorja Frankla, ki je preživel holokavst in z neprecenljivimi izkušnjami o smislu ži- vljenja z logoterapijo obogatil človeštvo. Če je bila v različnih odmaknjenih kulturah smrt bolnih ali starejših vezana predvsem na nezmožnost preživetja zaradi pomanjka- nja hrane, danes te potrebe ni več. Da je bila tudi naveličanost od življenja pri mladih sprejeta kot vzrok za evtanazijo v več državah z evtanazijskimi zakoni, je skrb vzbujajoči pojav. To v družbi spodbuja sa- modestruktivne prakse, ki jih doslej nismo srečevali. Gre za postopno sprejemanje dru- gačne morale, popolnoma nasprotne klasič- nim vrednotam človeškega življenja. Za take korake pa se odločajo le najbogatejše države na svetu. Misli zdravnikov in bolnikov o evtanaziji »Skozi dve desetletji se je možu razvijala demenca. Levji delež časa nama je bilo sku- paj še vedno lepo: nisem bila sama doma, on je dihal za oba, v njem je bila vseživljenjska ljubezen do mene.« (Vodja Pro bono ambu- lante psihiatrinja Vida Drame Orožim.) Med rešenimi pri poskusih samomora jih več kot 90 odstotkov tega nikoli več ne po- skusi. Klic po pomoči je vezan na globoko željo po življenju. Sodelavci hospicev, onkoloških oddelkov in intenzivnih enot, kjer življenje najbolj visi na nitki, praktično nimajo prosilcev za smrt. »V 40 letih dela kot bolniški duhovnik v Ljubljani nisem nikoli srečal bolnika, ki bi si želel umreti.« (P. Miro Šlibar.) »Vedno se potegujemo za pravice, vezane na življenje: pravica do šolanja, zdravstvene- ga varstva … Pravica do smrti pa je sama po sebi umevna, saj smo vsi končna bitja. Pravica do smrti paradoksalno izničuje vse pozitivno, za kar si človek prizadeva.« (On- kolog prof. dr. Matjaž Zwitter.) »Današnji junaki težko premaganih bolezni z evtanazijo postanejo nezaželeni sebični člani družbe, ki bodo čutili pritisk družbe, da trošijo javna sredstva ....« (Onkolog prof. dr. Matjaž Zwitter.) Starejši člani družbe, prejemniki pokojnin ter zdravstvenih in socialnih sredstev so ve- činoma 40 let veliko delali in puščali svoje žulje za sedanje blagostanje družbe, zato ni dopustno, da živijo v strahu pred evtanazijo. Stephan Hawking je kljub svoji težkih bole- zni družbi dal nepresežne rezultate svojega genialnega uma. Junakinja premagovanja bolezni in dajanja dragocenih plodov svojega dela, pravnica prof. dr. Sara Ahlin Doljak, na vsakem ko- raku kaže veličino življenja kljub svoji bo- lezni. Paraplegiki olimpioniki so luč veselja do ži- vljenja. Kljub bolezni so nam vedno znova navdih. Mladi po športnih poškodbah, ki ostane- jo na invalidskih vozičkih, po operacijah neredko povedo, da hendikepirani ne že- lijo živeti, pravi travmatolog prof. dr. Ma- tej Cimerman. Pol leta po poškodbi pa se radostno pripeljejo na kontrolo na vozičku, si neredko ustvarijo družino, postanejo celo paraplegiki olimpioniki … Življenje je ven- darle največ, kar imamo. Literatura: Annas, G. J., 1994: Death by Prescription - The Oregon Iniciative, The New England Journal of Medicine, 331 (18): 1240-1243. Czech, H., in sod., 2023: The Lancet Commission on medicine, Nazism, and the Holocaust: historical evidence, implications for today, teaching for tomorrow. Lancet, 402: 1867–1940. https://www.thelancet.com/ commissions/medicine-and-the-holocaust. Dolenc, M., Šerko, A., 1921: Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo življenja nevredno? Slovenski pravnik, 35: 23-30. Van der Maas, P. J., van Delden, J. J. M., Pijnenborg, L., Looman, C. W. N., 1991: Euthanasia and other medical decisions concerning the end of life. Lancet, 338 (8768): 669-674. Ziherl, S., Čebašek-Travnik, Z., Zupanič-Slavec, Z,. 2007: The extermination of psychiatric patients in occupied Slovenia in 1941. International Journal of Mental Health, 36: 99–104. Zwitter, M., 2023: Merico dobrega strupa, prosim. Sobotna priloga, 8. 7. 2023.   168 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 169Hijene na lovu za pticami • EkologijaEkologija • Hijene na lovu za pticami Hijene na lovu za pticami Miha Krofel Lisaste hijene (Crocuta crocuta) so druga največja vrsta velikih zveri v Afriki. Ljudje jih ve- činoma poznajo kot mrhovinarje, čeprav so v resnici tudi uspešni lovci na antilope, zebre in druge afriške kopitarje. O njihovem prehranjevanju z manjšim plenom pa je bilo do sedaj le malo znanega. Pred kratkim smo v Namibiji odkrili nenavaden in doslej še neznan način prehranjevanja tamkajšnjih hijen, ki jim očitno teknejo tudi ptice pevke. Pri terenskih raziskavah afriških levov v narodnem parku Etoša v Namibiji sva s sodelavcem Rubénom Portasom med iska- njem velikih mačk redno obiskovala vodne kotanje in izvire. V jesenskem času se ob takšnih vodnih kotanjah pogosto zbirajo velike jate ptic pevk - rdečekljunih tkalcev (Quelea quelea). Nekega dne sva naletela na nepričakovani prizor, ko so se ob eni izmed vodnih kotanj štiri hijene podile za jatami teh majhnih ptic in jih poskušale ujeti. Ker takšno obnašanje hijen v znanstveni li- teraturi še ni bilo opisano, sva se odločila natančneje raziskati in posneti ta nenavaden način lova. Skupaj sva zabeležila osemin- trideset uspešnih lovov na ptice in izmeri- la, da posamezna hijena ujame v povprečju enaindvajset ptic na uro. Pri tem so hijene uporabljale tri različne načine lova. Najbolj aktiven način je bilo zaganjanje v goste ja- te ptic, ko te pridejo do roba vode, da bi pile. Pri tem so hijene tudi skakale v zrak in poskušale zgrabiti ptice med letom. Drug način lova je bil tek za pticami, ki so bile na tleh, tretji pa pobiranje ptic, ki so padle v vodo in si zmočile krila, kar jim je oteže- valo pobeg. Manjše ptice so zelo redko plen velikih zve- ri, saj te večinoma lovijo živali, ki so po- dobne velikosti kot same ali večje od njih. Vendar so hijene znane po svojem prilago- dljivem obnašanju in očitno so se vsaj po- nekod naučile, da si lahko svojo prehrano popestrijo tudi s ptičjimi priboljški. Še ve- dno pa ptice tudi pri teh hijenah verjetno ne predstavljajo pomembnega vira hrana. Na podlagi zbranih podatkov ter obstoječih po- datkov o prehranskih potrebah lisastih hijen in povprečne velikosti rdečekljunih tkalcev sva izračunala, da bi morale hijene dnev- no posvetiti sedem do petnajst ur lovu na te ptice, če bi želele na ta način zadovoljiti svojo ce- lotno dnevno potrebo po hrani. Odprto pa ostaja vpra- šanje, ali so se takšne- ga lova na ptice naučile le hijene iz opazovanega klana v Etoši ali pa je morda ta način prehra- njevanja splošno razširjen med hijenami tudi v dru- gih populacijah. Zaradi intenzivnega preganjanja in zastrupljanja hijen na območjih z živinorejo so sicer do danes lisaste hi- jene postale bolj ali manj omejene na zavarovana naravna območja, kjer je manj živine in s tem tudi manj sporov z rej- ci. Še vedno pa je veliko možnosti, da bi bil lahko takšen način prehranjeva- nja razširjen tudi drugod po Afriki. Lisaste hijene in rdečekljuni tkalci se namreč skupaj pojavljajo v mnogih predelih Južne, Vzhodne in Zahodne Afrike. Sedaj bo treba le počakati na morebitna opažanja iz drugih predelov. V vsakem primeru pa nova opaža- nja dokazujejo iznajdljivost hijen in njihovo zmožnost prilagajanja izkoriščanju tudi ne- tipičnih virov hrane. Vir: Portas, R., Krofel, M., 2024: Spotted hyena (Crocuta crocuta) predation on passerine birds in Namibia. Food Webs, e00340. doi: 10.1016/j.fooweb.2024.e00340. Lisasta hijena med lovom na ptice pevke v narodnem parku Etoša v Namibiji. Foto: Miha Krofel. Hijena pri pobiranju ptic z vodne površine. Foto: Miha Krofel. 170 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 171Franjo (Franc) Uršič – kočevski profesor, geolog in naravoslovec • Iz zgodovine slovenskega naravoslovjaIz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franjo (Franc) Uršič Franjo (Franc) Uršič – kočevski profesor, geolog in naravoslovec Matija Križnar Le malo je slovenskih geologov in naravoslovcev, ki so bili pozabljeni ali namerno izpu- ščeni iz mnogih biografskih ali podobnih del. To na žalost velja za Franja (Franca) Uršiča (1898-1949), profesorja na kočevski gimnaziji in tudi geologa, paleontologa, planinca in naravoslovca v širšem smislu. V tem kratkem prispevku želimo iz pozabe potegniti njegovo izjemno naravoslovno, predvsem pa geološko in paleontološko opazovanje in raziskovanje, ki ju je izvajal v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno. Učitelj naravoslovja in skrbnik geološke zbirke Franjo Uršič se je rodil 19. junija leta 1898 v Metliki, kjer je verjetno končal tudi del šo- lanja. Maturo je opravil leta 1917, več o na- daljnjem izobraževanju pa ni znanega. Sre- di septembra leta 1922 je že zasedel mesto začasnega predmetnega učitelja na Državni realni gimnaziji v Kočevju (Stalež, 1925). Leta 1931 je opravil profesorski izpit in na- slednje leto prevzel učiteljevanje kot profe- sor geologije, mineralogije, fizike in kemije (Stalež, 1934). Vse do tedaj pa je delo na gimnaziji opravljal kot suplent (profesor pri- pravnik), ki je poleg glavnih predmetov ob- časno poučeval še nemščino, srbohrvaščino in zemljepis, kar je razvidno iz šolskih po- ročil. V šolskem letu 1931-1932 je postal tu- di varuh (kustos) gimnazijske geološke zbir- ke ter tudi fizikalnega in kemijskega kabi- neta. Skrbnik geološke (kasneje tudi mine- raloško-paleontološke) zbirke je ostal vse do začetka druge svetovne vojne. V tem času je torej skrbel za mnoge primerke mineralov, fosilov in kamnin, ki jih je pogosto zbiral in podarjal zbirki tudi sam. V šolskem letu 1938-1939 je po nalogu takratnega ministr- stva za izobraževanje na novo inventariziral gimnazijsko geološko zbirko. Tedaj je zbir- ka vsebovala 339 primerkov rud (rudnin), 94 primerkov kamnin, 90 primerkov fosilov ter nekaj modelov kristalov in ilustracij. Leta 1938 je Uršič šolski zbirki podaril kredno rudistno školjko Monopleura varians, ki jo je našel pri Novih Ložinah med Ribnico in Kočevjem, in eocensko školjko iz Stare Ba- ške (Izvjesta za šolska leta od 1929-1930 do 1939-1940). Kot profesor je bil Franjo Uršič tudi zelo dejaven pri vodenju različnih izletov (pred- vsem naravoslovnih in pohodniških). Ob enem izmed takšnih izletov je pisal tudi časopis: »V soboto, dne 26. septembra (op. p., leta 1936), so se odpeljali osmošolci kočevske gi- mnazije na ekskurzijo v Stari log pri Hinjah. Vodil jih je profesor Franjo Uršič, strokovnjak v mineralogiji in geologiji. Večina dijakov se je vozila z vozom, ki jim ga je dal na razpola- go »Dijaški dom«, samo trije so se odpeljali na kolesih. Opremljeni s krampi in drugim orod- jem so šli malo ven z vasi na teren kopat neke mineraloške posebnosti, namreč neke redke oka- menine školjk. Z uspehom izkopavanja so bili kar zadovoljni in svojemu profesorju za tako zajemljivo vodstvo prav hvaležni.« (Slovenski dom, 1936.) Poleg omenjenih šolskih zadolžitev je bil Franjo Uršič tudi nadzornik tako imeno- vanega Ferijalnega saveza, vodja skavtov ter strastni planinec in pohodnik (izvirno Steg izvidnikov in planink). O Franju Uršiču med drugo svetovno vojno lahko zasledimo le kratek zapis, da ga je oktobra leta 1943 nemška vojska ob zasedbi Kočevja postavila za novega župana (Ferenc, 1998). Še pred tem pa naj bi junija leta 1943 zaključil s poučevanjem na gimnaziji (50 let gimnazije, 1969), njegove nadaljnje usode po končani vojni pa ne poznamo. Po nepotrjenih podat- kih naj bi Franjo Uršič umrl leta 1949. Uršič kot geolog in paleontolog Zanimanje za geologijo, paleontologijo, hi- drologijo in druge naravoslovne vede je Fra- njo Uršič nadgrajeval tudi s strokovnimi in še danes redkimi razpravami in študijami. Osredotočal se je predvsem na raziskovanje okoli Kočevja, čeprav je terensko obdelal tu- di Kamniško-Savinjske Alpe in Zasavje. Vse geološko-paleontološke raziskave je objavil v začetku tridesetih let dvajsetega stoletja, svojo pozornost je namenjal tudi nekaterim stratigrafskim problemom. Med prvimi članki je paleontološka razpra- va o kredni školjki Chondrodonta joannae iz okolice Kočevja. Že naslednje leto, le- ta 1932, je na svoje stroške (v samozalož- bi) izdal zanimivo razpravo o jurski školjki Diceras arietinum, ki jo je našel tudi blizu Seznam fosilov, ki jih je v šolskem letu 1938-1939 geološki zbirki kočevske gimnazije podaril profesor Franjo Uršič. Skupinska slika učiteljev Državne realne gimnazije v Kočevju leta 1929. Na sliki je gotovo tudi Franjo (Franc) Uršič, ki ga pa ne prepoznamo. Vir: 50 let gimnazije. 172 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 173Iz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franjo (Franc) Uršič Franjo (Franc) Uršič – kočevski profesor, geolog in naravoslovec • Iz zgodovine slovenskega naravoslovja Kočevja. Istega leta je pripravil tudi prispe- vek o triasni školjki Halobia rugosa iz Ka- mniških Alp. Prav s temi članki je vzbudil pozornost takratnemu vodilnemu paleonto- logu in geologu Ivanu Rakovcu, ki je napi- sal kratke revizije in kritične preglede ter jih objavil v Geografskem vestniku (Rakovec, 1932a, 1932b, 1932c, 1933, 1934). Tukaj sta si Uršič in Rakovec očitno izmenjala tudi nekaj mnenj o Uršičevi določitvi fosila Ha- lobia rugosa, za katero je Rakovec trdil in vztrajal, da je ostanek korale iz terciarnih plasti (Rakovec, 1932b, 1933). Svoje dobro poznavanje geološke zgradbe in stratigrafije je Franjo Uršič združil v ob- sežni razpravi Stratigrafski pregled slojeva u okolini Kočevja v Dravskoj banovini. V tem geološkem prispevku je Uršič iz koralno- -rudistnega apnenca z orbitolinami opisal pet vrst koral Isastraea hoernesi, Lithoraea vaughani, Phyllosmilia transiens, Cyclotites nummulus in Cyclotites hemisphaerica ter eno iz rodu Montlivaltia. Iz iste plasti je Uršič omenil in verjetno v njej tudi našel rudistne školjke Caprina schiosensis, Requienia ammo- nia, Monopleura varias, Monopleura trilobata in nekatere druge (Dozet, Šribar, 1998). V mlajših zgornjekrednih plasteh je odkril tu- di rudiste Caprotina hirundo, Vaccinites oppe- li, Radiolites jouannetti in druge (Pleničar, 1965). S tem je Franjo Uršič še dodatno po- trdil starosti krednih plasti v okolici Kočev- ja, kar so mu potrdili tudi mnogi kasnejši paleontologi in geologi. Zadnjo obsežno geološko razpravo je Franjo Uršič napisal o geologiji in stratigrafiji ter- ciarnih plasti zahodne Slovenije. V delu je predstavil celo dve geološki karti in nekaj geoloških profilov. Podobno kot ostala dela je tudi to delo temeljito »razčlenil« Rakovec. Uršiču pripisuje tudi nekatere nove sodobne pristope pri izdelavi geoloških kart in po- jasnitev nekaterih starih stratigrafskih pro- blemov. Ivan Rakovec je svojo revizijo Ur- šičevega prispevka zaključil takole: »Vkljub vsemu temu pa je treba avtorju (op. p., Fra- nju Uršiču) priznati marljivo nabiranje oka- menin, neutrudljivo prizadevanje jih čim bolj stratigrafsko izkoristiti ter s tem pospeševati geološko raziskovanje naših krajev.« (Rako- vec, 1933.) Prav te besede so bile v tistih časih med obema vojnama na področju ge- ologije na Slovenskem zelo spodbudne. Še vedno pa ni povsem jasno, zakaj je Franjo Uršič po letu 1933 prenehal z objavljanjem geoloških člankov. Kasneje, sredi leta 1939, je v časopisu Kočevski Slovenec objavil zgolj nekaj poljudnih prispevkov (v nadaljevanjih) o hidroloških razmerah na Kočevskem (iz- virni naslov Vodne razmere na Kočevskem) ter pripravil neobjavljeni rokopis pregleda jam ozemlja v okolici Kočevja (Kranjc 1972). Uršič in ljubljanski muzej V arhivskih dokumentih, shranjenih v knji- žnici Narodnega muzeja Slovenije (arhiv Prošnja Franja Uršiča takratnemu Narodnemu muzeju za nakup novoizdanih muzejskih vodnikov. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije, leto 1933/ št. 331. Foto: Matija Križnar. Paleontološka razprava o jurski školjki Diceras arietinum, ki jo je pripravil in samozaložil Franjo Uršič. Separat sodi med izjemno redke in je shranjen v knjižnici Narodnega muzeja Slovenije. Foto: Matija Križnar. 174 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 175Iz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franjo (Franc) Uršič Franjo (Franc) Uršič – kočevski profesor, geolog in naravoslovec • Iz zgodovine slovenskega naravoslovja nekdanjega Prirodopisnega oddelka, danes Prirodoslovni muzej Slovenije), smo odkrili tudi nekaj zanimivih pisem in dopisov, ki jih je napisal ali prejel Franjo Uršič. Prvo pismo Franja Uršiča iz septembra leta 1932 je v bistvu prošnja za nekatere paleontološke knjige o jurskih koralah in kredni favni. Da te literature v muzejski knjižnici ni, je Urši- ču odgovoril takratni muzejski naravoslovec Fran Kos. Skoraj leto kasneje se je muzej- sko ravnateljstvo zahvalilo Franju Uršiču za njegovo podaritev nekaterih geoloških član- kov. Vsesplošno naravoslovno povezanost z muzejem pa je Uršič dokazal tudi z naro- čilom dvajsetih novih vodnikov po muzeju. Šele nedavno smo v Prirodoslov- nem muzeju Slovenije med revi- zijo nekaterih geoloških zbirk odkrili tudi inventarne lističe, na katerih je pisalo »Fr. Uršič«. Z nadaljnjim raziskovanjem smo uspeli zbrati nekaj primerkov, ki jih je zagotovo nabral ali za mu- zej priskrbel Franjo Uršič, kar potrjujejo tudi pisava in letni- ce. Med njimi je nekaj primer- kov karbonskih rastlin in nekaj primerkov terciarnih fosilov iz Zasavja. Celotni sklop arhivskih dokumentov in majhna paleon- tološka zbirka omogočata skro- men, toda za slovensko geolo- gijo in naravoslovje pomemben vpogled v kratko, a plodno delo profesorja, geologa, paleontologa in naravoslovca Franja (Franca) Uršiča. Prošnja Franja Uršiča (podpiše se kot Franc) za izposojo nekaterih paleontoloških knjig iz knjižnice takratnega Narodnega muzeja v Ljubljani. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije, leto 1932/ št. 633. Foto: Matija Križnar. Zahvala Franju Uršiču za podarjene separate člankov, ki jih je napisal sam in poslal muzejski knjižnici. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije, leto 1933/ št. 559. Foto: Matija Križnar. Med primerki v geološki zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije smo našli tudi fosile, ki jih je zbral Franjo Uršič (zapis na priloženem lističu). Na fotografiji je kameno jedro miocenske školjke z neznanega najdišča. Foto: Matija Križnar. 176 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 177Iz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franjo (Franc) Uršič Franjo (Franc) Uršič – kočevski profesor, geolog in naravoslovec • Iz zgodovine slovenskega naravoslovja Geološka bibliografija Franja (Franca) Uršiča: • Krečnjak sa Chondrodonta Joannae Chof- fat u blizini Kočevja u Slovenačkoj. Ge- ološki anali Balkanskog poluostrva, X, 2. Beograd, 1931. • Jurski apnenec z Diceras arietinum Lmk. v okolici Kočevja v Sloveniji. Kočevje, 1932. (Izdal v samozaložbi.) • Halobia rugosa Gümbel u šenturškim slo- jevima gornjeg triasa kamničkih Alpa. Geološki anali Balkanskog poluostrva XI, 1. Beograd, 1932. • Stratigrafski pregled slojeva u okoli- ni Kočevja u Dravskoj banovini. Vesnik Geol. zavoda Kralj. Jug., knj. 2. Beograd, 1932. • Prilog geološkom poznavanju zapadnog oboda savske tercijarne zone u Slovenač- koj. Geološki anali Balkanskog poluostr- va, XI, 2. Beograd, 1933. • Vodne razmere na Kočevskem (1). Ko- čevski Slovenec, leto II., št. 18 (25. junij 1939), 2. (nepodpisan). • Vodne razmere na Kočevskem (2). Ko- čevski Slovenec, leto II., št. 19 (5. julij 1939), 2. (nepodpisano) • Vodne razmere na Kočevskem (3). Ko- čevski Slovenec, leto II., št. 20 (15. julij 1939), 2. • Vodne razmere na Kočevskem (4). Ko- čevski Slovenec, leto II., št. 21 (25. julij 1939), 2. • Vodne razmere na Kočevskem (5). Koče- vski Slovenec, leto II., št. 22 (5. avgust 1939), 2. • Vodne razmere na Kočevskem (6). Koče- vski Slovenec, leto II., št. 23 (15. avgust 1939), 2. Vodne razmere na Kočevskem (7). Kočevski Slovenec, leto II., št. 24 (25. avgust 1939), 2. • Kraške jame na Kočevskem ozemlju. (Neobjavljeni tipkopis, leto nastanka ne- znano.) Literatura in viri: Dozet, S., Šribar. L., 1998: Lower Cretaceous Shallow- Marine Sedimentation and Biota on Dinaric Carbonate Platform between Logatec, Krka and Kolpa (Southeastern Slovenia). Geologija, 40: 153-185. Ferenc, T., 1998: Obnova okrajnih glavarstev na Dolenjskem jeseni 1943 - Ob petinpetdesetletnici. Prispevki za novejšo zgodovino, XXXVIII: 59-74. Izvestje za šolsko leto 1930-31 do 1939-40, Državna realna gimnazija v Kočevju. Kočevje, 1931-1940. Kranjc, A., 1972: Kraški svet Kočevskega polja in izraba njegovih tal. Geografski zbornik, XIII: 131-194. Pleničar, M., 1965: O novih najdbah rudistov na območju Kočevskega roga. Geologija, 8: 92-101. Rakovec, I., 1932a: F. Uršič, Jurski apnenec z Diceras arietinum Lmk. v okolici Kočevja v Sloveniji. Kočevje 1932. Geografski vestnik, 8: 153-154. Rakovec, I., 1932b: F. Uršič, Halobia rugosa Gümbel u šenturškim slojevima gornjeg triasa kamničkih Alpa. Geološki anali Balkanskog poluostrva XI, 1. Beograd, 1932. Geografski vestnik, 8: 153-154. Rakovec, I., 1932c: F. Uršič, Krečnjak sa Chondrodonta Joannae Choffat u blizini Kočevja u Slovenačkoj. Geološki anali Balkanskog poluostrva X, 2. Beograd, 1931. Geografski vestnik, 8: 153-154. Rakovec, I., 1933: Halobia rugosa Gümb. v šenturških skladih Kamniških Alp: odgovor. Geografski vestnik, 9: 197. Rakovec, I., 1934: Franjo Uršič, prilog geološkom poznavanju zapadnog oboda savske tercijarne zone u Slovenačkoj. Geološki anali Balkanskog poluostrva XI, 2. Beograd, 1933. Geografski vestnik, 10: 192-193. Slovenski dom, dne 29. septembra 1936, št. 222: 2. Stalež srednjih in strokovnih šol v Sloveniji, šolsko leto 1925/1926. Profesorsko društvo, sekcija Ljubljana, Ljubljana, 1925: 48 str. Stalež šolstva in učiteljstva ter prosvetnih in kulturnih ustanov v Dravski banovini. Banovinska zaloga šolskih knjig in učil, Ljubljana, 1934. 50 let slovenske gimnazije v Kočevju. Zbornik, Gimnazija Kočevje. Kočevje, 1969: 147 str. Primerek fosilnih školjk, ki jih je zbral gimnazijski profesor in geolog Franjo (Franc) Uršič (1898-1949). Primerek hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Foto: David Kunc. Redek primerek rastlinskega fosila iz nekdanjega premogovnika pri Kočevju, ki ga je nabral Franjo Uršič (prepoznali smo njegov rokopis na priloženem lističu). Primerek hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Foto: David Kunc. 178 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 179Film Varuhi formule. Jedrska nesreča v Vinči leta 1958 • Medicina in filmMedicina in film • Film Varuhi formule. Jedrska nesreča v Vinči leta 1958 Film Varuhi formule Jedrska nesreča v Vinči leta 1958 Zvonka Zupanič Slavec Film Varuhi formule je po resnični nesreči v jedrskem reaktorju v Vinči v Srbiji 15. okto- bra leta 1958 posnel režiser in soscenarist Dragan Bjelogrlić leta 2023. Podlaga za film je bila knjiga Gorana Milašinovića Slućaj Vinča (2017). Pri nesreči je bilo poškodovanih šest raziskovalcev: profesor fizike in pet njegovih študentov v starosti od 24 do 26 let, ki so sodelovali pri poskusih verižne reakcije in niso vedeli, da naj bi njihov namen najverjetneje bil ustvariti atomsko bombo. Poškodovani so prejeli naslednje doze ionizirajočega seva- nja: 433, 422, 415, 410, 320 in 205 remov, pri čemer je smrtna doza približno 450 remov. Jugoslovanska vlada se je odločila za medicinsko pomoč prositi francosko vlado. V pari- ško bolnišnico Fondation Curie so prepeljali (v filmu štiri) poškodovance, profesorja fizike, dva njegova študenta in eno študentko. Pariški profesor onkologije in imunologije Georges Mathé (1922-2010) je delal poskuse z obsevanjem in preprečevanjem posledic. Prosili so ga, če bi hotel pomagati poškodovanim. Po premisleku je to sprejel, čeprav se je zavedal, da ima le malo spodbudnih rezultatov pri svojih poskusih z laboratorijskimi živalmi. Pri najhuje poškodovanem je najprej uporabil suspenzijo matičnih celic, pridobljeno iz jeter in vranice mrtvorojenega zarodka, kar v filmu ni prikazano. Takoj je začel iskati tudi darovalce krvi za transfuzije krvi poškodovancem. Ker se stanje poškodovanih ni izboljševalo po priča- kovanjih, je darovalce krvi prosil, da bi darovali kostni mozeg. Kljub presaditvi kostnega mozga je najhuje poškodovani kmalu umrl, ostali trije pa so počasi okrevali. Dramatični filmski prikaz daje vedeti, da je šlo za hudo prizadete bolnike, za katere so bili zdravni- ki prepričani, da bodo brez pomoči umrli. Dejstvo je, da se je profesor Mathé z globoko empatijo do obolelih in hkratnim strahom pred neznanim eksperimentalnim zdravljenjem odločal za življenje in prevzemal veliko tve- ganje v svojo roke. Zdravniki smo se pri tem spraševali, kako je možno, da po presaditvi tujega kostnega mozga ni prišlo do zavrni- tvene reakcije, saj predobro vemo, kako de- luje imunokompatibilnost. Zato je bil po f ilmu dragocen pogovor z uglednim slovenskim hematologom prima- rijem Jožefom Pretnarjem, ki je svojo po- klicno pot posvetil krvnim bolnikom in je znal razložiti ozadja. Glede na to, da so se presaditve kostnega mozga oziroma krvo- tvornih matičnih celic, ki so bile poznane v svetu, začele veliko kasneje, smo se spra- ševali, zakaj ni profesor Mathé dobil Nobe- love nagrade. Razlago nam je dal primarij Pretnar. Uspel je priti do članka profesorja Mathéja iz leta 1959, v katerem je z bolni- šničnimi sodelavci popisal dramatično borbo za rešitev obsevanih jugoslovanskih poško- dovancev. V literaturi je navedel tudi članek ameriškega hematologa profesorja Donnal- la Thomasa (1920-2012), ki je leta 1956 opravil šest podobnih poskusov presaditve kostnega mozga, ki pa so se vsi končali s smrtjo. Objava je izšla leta 1957 v reviji New England Journal of Medicine (NEJM). Profesor Thomas je nadaljeval s poskusi in leta 1957 opravil presaditev kostnega mozga pri trinajstih bolnikih, članek pa je objavil leta 1959. Vsi razen enega bolnika so umrli, deklica, ki je preživela, pa je dobila kostni Francoski profesor onkologije in imunologije Georges Mathé (1922-2010). Vir: File: Mathe, Georges CIPN20069.jpg. Bibliothèque interuniversitaire de santé. Licence Ouverte. Wikimedia Commons. Veliko priznanje slovenski hematologiji in programu presaditve krvotvornih matičnih celic je pomenil obisk pionirja presajanja krvotvornih matičnih celic nobelovca Edwarda Donnalla Thomasa (1920–2012) iz Seattla leta 1996. Z leve si sledijo hematologi: prof. dr. Ciril Rozman iz Barcelone s soprogo, prof. dr. Donnell Thomas, prim. Jožef Pretnar in prof. dr. Peter Černelč. Vir: Klinični oddelek za hematologijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. 180 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 181Medicina in film • Film Varuhi formule. Jedrska nesreča v Vinči leta 1958 Film Varuhi formule. Jedrska nesreča v Vinči leta 1958 • Medicina in film mozeg od sestrice, ki je očitno imela enak HLA (enake humane  levkocitne  antigene). V Mathéjevem članku iz leta 1959 je obja- vljen pomemben diagram, ki prikazuje odziv poškodovancev na presaditve. Vidi se, kako se je spreminjalo število nevtrofilnih granu- locitov 1 po presaditvi matičnih celic. Raz- vidno je, da je pravzaprav lastna hemato- poeza (tvorba in razvoj raznih tipov krvnih telesc) vseh poškodovancev razen tistega, ki je umrl, bila tista, ki je pripeljala od hude aplazije kostnega mozga (prenehanja rege- neracije krvnih celic v kostnem mozgu) s popolnim padcem telesne odpornosti do na- stanka novih krvnih celic. Pri tem je bil po- menljiv komentar primarija Pretnarja, da bi se poškodovanci pozdravili tudi brez presa- ditve, saj njihov hematopoetski sistem ni bil nepovrnljivo poškodovan, kot je to bilo pri umrlem. Profesor Mathé je opravil izjemen »poskus«, ki je ob kasnejšem spoznavanju imunoloških dogajanj v telesu pripeljal do reševanja številnih življenj, predvsem tistih z zdravljivimi oblikami levkemij. V Sloveniji je doslej bilo s presaditvijo kr- votvornih matičnih celic do konca leta 2023 zdravljenih več kot dva tisoč petsto bolni- kov. K nam je leta 1996 prišel na obisk tudi Nobelov nagrajenec za presajanje kostnega mozga (1990) profesor Donnall Thomas. Kakorkoli: razvoj medicine je šel naprej, preučevanje tkivne skladnosti in njeno po- znavanje sta dajali vedno boljše rezultate, prav tako odkritje in uporaba novih zdravil za preprečevanje zavrnitvene reakcije, reak- cije presadka proti gostitelju ter uporaba no- vih zdravil za preprečevanje okužb. Razvoj je šel še dalje: poleg presaditev je na voljo vse več novih tarčnih zdravil, na primer imatinib, s katerim lahko trajno pozdravi- mo nekatere vrste krvnega raka, na primer 1 Nevtrofilni granulociti so krvne celice, ki kažejo na delovanje kostnega mozga in posledični imunski odgovor telesa. kronično mieloično levkemijo 2. Z modernim celičnim zdravljenjem CAR-T 3 pa lahko uspešno tarčno zdravimo tudi druge oblike krvnih rakov. Filmski prikaz daje vedeti, kako so zdrav- niki s svojo globoko empatijo in brezmejno željo pomagati bolnim prihajali do novih in novih spoznanj. Imeli so tudi pogum po- skusiti v živo tudi takrat, ko so bili prepri- čani, da bodo bolniki sicer umrli. Zanimivo je, da so pri tem nekatera odkritja nastala na primer v manjših sredozemskih državah, kjer so bili predpisi manj strogi in glede na temperament ljudi najverjetneje tudi empa- tija večja kot na primer v Nemčiji ali Veliki Britaniji, če govorimo o evropskem okolju. Če pa se še enkrat obrnemo k vzroku po- škodbe, pa lahko samo rečemo, da avtoritar- nim oblastem nobena žrtev ni bila prevelika za doseganje njihovih ciljev, o katerih se ni nikoli govorilo na glas. Nekako kot pri ma- fiji. Film zelo priporočam študentom medici- ne, zdravstvenemu osebju in tudi številnim drugim, saj ima široko sporočilno vrednost. Čestitke ustvarjalcem. 2 Kronična mieloična levkemija je rak krvnih celic in kostnega mozga. Njihova glavna značilnost je prisotnost kromosoma Philadelphia, katerega produkt pa v zadnjih desetletjih znajo zdraviti in s tem tudi to vrsto levkemije. 3 Celično zdravljenje CAR-T (Chimeric Antigen Recep- tor T-cells) je nov pristop v medicini, ki ga uporabljajo za zdravljenje nekaterih vrst raka. Ta terapija vključuje odvzem bolnikovih T-celic (vrsta belih krvničk), ki se nato v laboratoriju genetsko spremenijo, da proizvajajo poseben receptor na svoji površini, imenovan CAR. Te modifici- rane celice se nato namnožijo in vrnejo v bolnikovo telo. Ko so te celice CAR-T v telesu, poiščejo in uničijo rakave celice, ki izražajo določeni protein (ali antigen) na svoji površini. To terapijo trenutno uporabljajo za zdravljenje nekaterih vrst krvnih rakov, kot so akutna limfoblastna levkemija (ALL) in difuzni velikocelični B-limfom (DVCBL), in sicer pri bolnikih, ki jim druge oblike zdravljenja niso pomagale. V prihodnosti bodo lahko ta pristop uporabljali tudi za zdravljenje drugih vrst raka. Dodajam še, da je eden izmed jedrskih fi- zikov iz Vinče po nesreči prišel v Slovenijo in tukaj opravil veliko kariero kot vrhunski strokovnjak na Institutu »Jožef Stefan«, de- setletje pa je vodil tudi Inštitut za biofiziko na ljubljanski medicinski fakulteti (1961- 1972). To je bil prof. dr. Miodrag V. Mihai- lović (1922-2014), vodilni teoretični jedrski fizik pri nas. Spletni zapis https://fivia.si/index.php/movie/varuhi-for- mule/. Film, posnet po resnični zgodbi  režiserja in igralca Dragana Bjelogrlića  Varuhi formu- le  govori o nesreči leta 1958 v Vinči, zaradi katere bi lahko izgubilo življenje šest razi- skovalcev. »Čuvaji formule/Verižna reakcija  je predvsem zgodba o izjemni človeški humanosti, ki jo je navdihnilo resnično dogajanje iz leta 1958,« pove režiser Dragan Bjelogrlić. Potem ko je predsednik Jugoslavije  Josip Broz Tito 17. maja leta 1958 slovesno s pri- tiskom na gumb v okviru jugoslovanskih je- drskih sanj zagnal prvi raziskovalni jedrski reaktor Vinča pri Beogradu, se je še istega leta, 15. oktobra, v tem reaktorju zgodila nesreča. Šest srbskih znanstvenikov je bilo podvrženih smrtonosnemu radioaktivnemu sevanju. Ker so se zavedali, da obsevanim v Beogradu ne bodo znali pomagati, so vseh šest takoj odpeljali na zdravljenje v pariško bolnišnico Fondation Curie. Tam zdravniki v želji, da poskusijo rešiti življenja, niso imeli druge izbire, kot da se odločijo za eksperimentalno zdravljenje – za presaditev kostnega mozga. Tega so mladim raziskovalcem darovali prostovoljci, Pariža- ni, ki so zaradi nevarnosti takšne operacije takrat tvegali tudi svoja življenja. Tako je bila v tej pariški bolnišnici prvič v zgodovi- ni izvedena transplantacija kostnega mozga. V mednarodni igralski zasedbi je vidno vlo- go agenta Udbe odigral slovenski igralec Ju- rij Drevenšek, film je nastal v koprodukciji produkcijske hiše Perfo in so ga lani snemali tudi v jedrskem reaktorju Instituta »Jožef Stefan« v Ljubljani in v Škofji Loki. Srbsko-slovensko-črnogorsko-makedonsko koprodukcijo je režiral Dragan Bjelogrlić, ki v filmu tudi igra, ob njem pa nastopajo še Alexis Manenti (glavna vloga v filmu Les misérables (Nesrečniki), zmagovalcu filmskega festivala v Cannesu 2019 in francoski no- minaciji za oskarja), Radivoje Raša Bukvić, Predrag Miki Manojlović, Lionel Abelan- ski, Ognjen Mićović, Anne Serra in drugi. Film sklene pesem Put (Pot), ki sta jo sku- paj ustvarila Magnifico  in Konstrakta. Nagrade/festivali • Svetovna premiera Locarno Film Festival 2023. • Nagrada Variety Piazza Grande (žirija kritikov filmske revije Variety) za najboljši film – Locarno FF. • Nagrada Pardo Verde Ricola, t.i. zeleni leopard (posebne žirije) – Locarno FF. • Nagrada občinstva za najboljši film – Sarajevo Film Festival 2023. 182 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 183Brane Anderle: Pregled razširjenosti praprotnic in semenk na Gorenjskem • Nove knjigeNove knjige • Brane Anderle: Pregled razširjenosti praprotnic in semen ... Brane Anderle: Pregled razširjenosti praprotnic in semenk na Gorenjskem Andrej Seliškar Sredi novembra 2023 je izšla obsežna knjiga Pregled razširjenosti praprotnic in semenk na Go- renjskem, ki jo je pripravil in izdal v samozaložbi ljubiteljski botanik Brane Anderle. Cena knjige je 75 evrov. Po izidu je bila prvič predstavljena na vsakoletnem srečanju slovenskih botanikov, imenovanem Wraberjev dan po dr. Tonetu Wraberju. Slovenski botaniki smo že dolgo vedeli, da Anderle intenzivno preučuje pojavljanje in razširjenost rastlin na Gorenj- skem, nekoliko krajše obdobje pa, da pripravlja publikacijo z rezultati opazovanj. Knjiga je velikega, A4-formata s trdimi platnicami in obsega 604 strani. Vsebina je razdeljena v nekaj poglavij. Uvodno poglav- je, z naslovom Zbiranje podatkov, beremo kot predgovor avtorja o njegovih botanič- nih začetkih, sodelovanju s poklicnimi in amaterskimi botaniki ter načinu zbiranja podatkov. Piše o navdušenju ob prvem do- ločanju rastlin in tudi o težavah, na katere je naletel. Osrednje poglavje je Prikaz raz- širjenosti vrst in podvrst praprotnic in semenk na Gorenjskem, ob katerem se navdušenje in občudovanje z avtorja preselita na bral- ca. Navdušenje nad tem, da na preglednih kartah vidimo razmeroma sveže podatke, kje posamezna vrsta uspeva, občudovanje pa je namenjeno avtorju, ki je uspel, večinoma sam, pregledati skoraj vsak kotiček Gorenj- ske. Od leta 2001 je bil okrog tisoč dvesto dni na terenu. Zbral je več kot petinšestde- set tisoč podatkov, in vse to ob delu v službi in na kmetiji. Večino uvodnih poglavij je napisal Ander- letov prijatelj in sodelavec, tudi amaterski botanik, Vid Leban, sicer zdravnik. Ta po- glavja so: Uvod, Zgodovinski pregled botanič- nih raziskav na Gorenjskem, Literatura s flo- rističnimi in fitocenološkimi podatki za ozemlje Gorenjske, Geografska opredelitev obravna- vanega območja, Geološke značilnosti Gorenj- ske, Nekatere fenološke značilnosti rastlin na Gorenjskem, Pedološke značilnosti Gorenjske, Fitogeografska lega Gorenjske, Endemiti na Gorenjskem, Metode, Dodatek k poglavju Lite- ratura s florstičnimi in fitocenološkimi podatki za ozemlje Gorenjske. Skupaj sta Anderle in Leban pripravila Pestrost f lore na Gorenj- skem, Anderle pa Seznam nepotrjenih vrst in vprašljivih navedb v flori Gorenjske. Poglavja brez omembe avtorja so Zahvala, Literatura, Imensko kazalo in Rodovi. Kot poseben do- datek so fotografije nekaterih redkejših vrst praprotnic in semenk na Gorenjskem, avtor večine je Vid Leban. Najobsežnejši sta besedili Zgodovinski pre- gled botaničnih raziskav in Literatura s flori- stičnimi in fitocenološkimi podatki. V zgošče- nem in zanimivem zgodovinskem pregle- du so od Scopolija do sedanjosti omenjeni večinoma vsi botaniki, ki so raziskovali na Gorenjskem in prispevali tudi podatke. Pri vsakem je naštetih vsaj nekaj vrst in krajev ali območij, kjer so jih našli. Kljub razme- roma dobremu poznavanju razširjenosti pra- protnic in semenk je Anderle ugotavljal, da je bila raziskanost f lore neenakomerna, kar ga je še dodatno spodbudilo k sistematične- mu kartiranju. Brezstebelni ušivec (Pedicularis acaulis Scop.). Foto: Vid Leban. 184 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 185Kako so se divje živali odzvale na zmanjšano prisotnost ljudi v okolju v času pandemije covid-19? • EkologijaNove knjige • Brane Anderle: Pregled razširjenosti praprotnic in semen ... V poglavju Metode je opisan pristop k te- renskemu delu in obdelavi zbranih podat- kov. Uporabljena je bila standardna metoda srednjeevropskega kartiranja f lore, ki je bila sprejeta leta 1964 in po kateri so podat- ki o nahajališčih določene vrste prikazani v osnovnih poljih, ki so razdeljena v šti- ri kvadrante. Obravnavano območje obsega sedemindvajset gorenjskih občin. Podatke o pojavljanju vrst ali podvrst je avtor vnesel v podatkovno bazo FloVegSi (o njej je leta 2001 pisal Proteus v šesti številki triinšest- desetega letnika). S posebej pripravljeno aplikacijo je avtor knjige izdelal karte raz- širjenosti. Večino podatkov je zbral Anderle sam, upo- števal pa je tudi podatke iz nekaterih objav drugih avtorjev, ki pa jih je preveril in po- trdil na terenu. Taki podatki so na kartah označeni z zelenimi križci. Nekaj več kot tristo podatkov, označeni so z belimi križci, so prispevali drugi botaniki, z mnogimi je bil avtor na skupnih ekskurzijah. Z drugač- nimi barvami so označena polja pod karto pri vrstah s posebnim statusom: z modro vrste Natura 2000, z rdečo vrste na Rdečem seznamu in z zeleno adventivne vrste. Slovenska imena vrst so večinoma pov- zeta po Mali f lori Slovenije, latinska ime- na po spletnih podatkovnih bazah Euro Med+PlantBase in World Plants Complet; kot pomoč pri določanju so bile uporabljene ne- katere srednjeevropske f lore. Navajanje la- tinskih imen po bolj popolnih in sodobnih virih - v primerjavi z Malo floro Slovenije, zadnja izdaja je iz leta 2007, - je pohval- na, hkrati pa je tudi spodbuda slovenskim botanikom za razmislek o pripravi novega določevalnega ključa. Čeprav smo bota- niki vajeni iz različnih razlogov stalnega spreminjanja latinskih imen, bo uporabnik knjige potreboval nekaj trenutkov za prila- goditev na nova imena. Kot piše v poglav- ju Metode, so karte razširjenosti razvrščene po abecednem redu latinskih imen vrst ali podvrst. Določena težava se zgodi, ko je kot prednostno navedeno novo ime z drugačnim rodovnim imenom, kot je bilo uveljavljeno do sedaj, in po abecedi ne sodi na postavlje- no mesto. Zagato sicer hitro reši v naslednji vrstici zapisano prejšnje ime, na primer za pegasti svinjak Tromsdorffia maculata je si- nonim Hypochoeris maculata, kar pomeni, da je pri razvrščanju upoštevano starejše ime. Knjiga je izjemen prispevek k poznavanju zdajšnje razširjenosti 1984 vrst na Gorenj- skem, kolikor jih je prikazanih na kartah. Ob tem je avtor v seznamu nepotrjenih in izumrlih vrst, vrst brez novejših potrjenih nahajališč, naštel še kopico takih z vpra- šljivimi navedbami v literaturi. Vse te bodo izziv terenskim botanikom in ljubiteljem pri odkrivanju rastlin, ki jih avtor ni zabeležil, in tudi nekaterih novih - pri čemer upamo, da čim manj neofitov. Vsekakor bo z informacijami zelo bogata knjiga odličen pripomoček ne samo botani- kom, ampak vsem ljubiteljem rastlin, nara- vovarstvenikom, uporabna bo tudi v šolah in zanimiva za tuje obiskovalce, ki občudu- jejo našo veliko biotsko raznovrstnost. Karta razširjenosti brezstebelnega ušivca v knjigi. Pedicularis acaulis Scop. Brezstebelni ušivec Kako so se divje živali odzvale na zmanjšano prisotnost ljudi v okolju v času pandemije covid-19? Miha Krofel V času pandemije covid-19 so mnoge države po svetu omejile gibanje ljudem. Kmalu za tem smo lahko na internetu zasledili posnetke živali, ki so začele prihajati v mesta in druga območja, ki se jih sicer zaradi ljudi izogibajo. Potekal je neke vrste nenačrtovani poskus, kako se živali odzovejo, ko se človek umakne iz okolja. Na srečo so v tistem času marsikje po svetu potekali projekti, v katerih so raziskovalci spremljali aktivnost živali z avtomatski- mi kamerami, postavljenimi v različnih okoljih. Zato smo izkoristili priložnost in združili podatke z vsega sveta, da bi bolje razumeli, kako se divje živali odzivajo na ljudi v svojem okolju in do kakšnih sprememb pride ob povečanju oziroma zmanjšanju prisotnosti človeka. Da imamo ljudje velik vpliv na naravo in divje živali, je znano že dolgo časa. Slabše pa je naše znanje o tem, kako se različne vrste med seboj razlikujejo v odzivih na sre- čanje s človekom v svojem okolju in kako se ti odzivi razlikujejo med različnimi območji. Največji odziv na človeško aktivnost v okolju so raziskovalci zabeležili pri velikih zvereh, kot je rjavi medved, ki je ob pogostejših motnjah postal bolj dejaven ponoči. Foto: Miha Krofel. 186 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 187Kako so se divje živali odzvale na zmanjšano prisotnost ljudi v okolju v času pandemije covid-19? • Ekologija SKA - največji radijski teleskop na svetu • Naše nebo Ekologija • Kako so se divje živali odzvale na zmanjšano prisotnost ljudi v okolju To postaja vedno bolj pomembno ob nara- ščajočih pritiskih na naravo zaradi človeške aktivnosti, kot so turizem, rekreacija, vožnja v naravnem okolju in izkoriščanje naravnih virov. Omejitve gibanja v naravi, do katerih je pri- šlo v mnogih državah kot odziv na pande- mijo covid-19, so privedle do velikih spre- memb tudi v obnašanju živali. V največji študiji doslej nas je 220 raziskovalcev iz celega sveta združilo podatke o aktivnosti 163 vrst sesalcev, zbrane z avtomatskimi kamerami v tem edinstvenem obdobju. S primerjavo podatkov o vedênju živali v ča- su pred pandemijo in med njo smo prišli do poglobljenega razumevanja o vplivih človeka na živali, ki niso bili tako enoznačni, kot si je marsikdo predstavljal. Odziv rastlinojedcev na človeka je lahko precej drugačen kot pri zvereh. Vrste, kot je jelenjad, se lahko začnejo približevati človeškim naseljem, deloma tudi zaradi izogibanja plenilcem, ki jih je manj v bližini ljudi. Foto: LIFE Lynx. Raziskava je v splošnem pokazala, da kadar se prisotnost ljudi v naravnem okolju zmanj- ša, postanejo živali bolj aktivne, saj očitno začutijo, da niso več pod takšnim pritiskom in lahko v večji meri izražajo svoje naravno vedênje. Ti rezultati kažejo pomen omeje- vanja rekreacije in druge človeške aktivno- sti v najbolj ohranjenih in občutljivih delih okolja. To je možno doseči z ustvarjanjem mirnih območij ali s sezonskimi omejitva- mi človeških motenj v času, ki so za živali še posebej pomembne, na primer v obdobju parjenja. Drugačne odzive pa so živali po- kazale v kulturni krajini, kjer je stikov med živalmi in ljudmi bistveno več. V tem okolju so postale živali ob večji človekovi dejavno- sti predvsem bolj aktivne ponoči. Sklepamo, da jim to pomaga pri izogibanju ljudem, saj smo mi aktivni predvsem podnevi. To opo- zarja na pomen miru v nočnem času na ob- močjih, kjer živijo ljudje. Živali imajo tako možnost za svoje dejavnosti vsaj v tem času. Odziv se je zelo razlikoval med različnimi skupinami živali. Kot najbolj občutljive na človeka so se pokazale velike zveri, ki so na svetu tudi tiste vrste, med katere ljudje najmočneje posegajo. To se je pokazalo tu- di v Sloveniji, kjer smo največje spremembe opazili pri rjavih medvedih, ki so v odzivu na povečano prisotnost človeka med vsemi vrstami najbolj spremenili svojo aktivnost in takrat postali še bolj dejavni ponoči kot sicer. Odzivi so bili po drugi strani precej drugačni pri rastlinojedcih, ki se neredko celo približujejo človeškim naseljem. To je verjetno zato, da bi se izognili plenilcem, saj so se naučili, da se njihovi sovražniki iz- ogibajo ljudem in je zato zanje včasih bolj varno iskati bližino človeka. Upamo, da bo novo znanje prispevalo k laž- jemu sobivanju ljudi in živali ter omogočilo bolj učinkovito blaženje negativnih posledic rekreacije in drugih človekovih dejavnosti v naravi. Vir: Burton, C., in sod., 2024: Mammal responses to global changes in human activity vary by trophic group and landscape. Nature Ecology and Evolution, doi: 10.1038/ s41559-024-02363-2. SKA - največji radijski teleskop na svetu Mirko Kokole V prejšnji številki revije Proteus smo nekaj povedali o radijski astronomiji in njeni častitljivi obletnici. Tokrat si poglejmo projekt SKA (Square Kilometer Array, Mreža s površino kva- dratnega kilometra), ki je eden največjih znanstvenih tehnoloških projektov današnjega časa in morda presega celo LHC (Large Hadron Colider, Veliki hadronski trkalnik) v CERN-u. Medtem ko je za Veliki hadronski trkalnik slišal skoraj vsakdo, pa projekt SKA, Mreža s površino kvadratnega kilometra, ostaja večinoma skrit pred očmi javnosti, čeprav gre za izjemno velik mednarodni projekt. Ideja o radijskem teleskopu z zelo veliko zbiralno površino se je pojavila že v osem- desetih letih prejšnjega stoletja. Ideja o tele- skopu z zbiralno površino kvadratnega ki- lometra se je oblikovala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Sledilo je več desetletij raziskav in testnih projektov, ki so vrhunec dosegli leta 2019, ko so uradno ustanovili 188 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 189Naše nebo • SKA - največji radijski teleskop na svetu SKA - največji radijski teleskop na svetu • Naše nebo šumom, nato se signal pretvori v digitalne podatke. Ti se iz vseh teleskopov mreže zberejo v lokalnem podatkovnem središču, kjer se združijo in obdelajo. Za primerja- vo povejmo, da bo teleskop SKA-Mid imel kar štirikrat boljšo ločljivost in petkrat ve- čjo občutljivost kot VLA (Karl G. Jansky Very Large Array, Zelo velika mreža Karla G. Janskega). Celotno nebo bo lahko posnel kar šestdesetkrat hitreje. Teleskop SKA-Low bo postavljen na ogro- mnem območju na jugozahodu Avstralije. Sestavljen bo kar iz 131.072 anten v obliki božičnega drevesca. Te antene bodo ureje- ne v 512 opazovalnih postaj, vsaka bo imela 256 anten. Skupna površina teleskopa SKA- -Low bo znašala 419 kvadratnih kilometrov, največja razdalja med opazovalnimi posta- jami bo merila 75 kilometrov. Opazovalne postaje bodo bolj gosto postavljene v sredici teleskopa in nato bolj redko v oddaljenih krakih. Morda so antene teleskopa SKA-Low na prvi pogled videti nadvse preproste. Vendar se v njih skriva izjemno napredna tehnologi- ja, zaradi katere je teleskop SKA-Low pravo čudo sodobne tehnologije. Vsaka od 131.072 anten ima kot vsak radijski detektor nizko- šumni ojačevalec. Signal nato pretvorijo v optični signal, ki ga vsaka postaja s hitro- stjo 7,2 terabajta (1012 bitov) na sekundo pošlje v osrednje podatkovno središče (CPF, Central processing facility). Osrednje po- datkovno središče signale prečisti, obdela in spremeni v digitalno obliko. Digitalni signal nato potuje v superračunalniško središče v mestu Perth, kjer dokončno združijo signale iz vseh anten. Teleskop SKA-Low uporablja tako imenovano tehniko fazne mreže: s ča- sovnimi zakasnitvami signala iz vsakega de- tektorja usmerjamo pogled stacionarne mre- že detektorjev. Ta tehnika nam omogoča, da nimamo počasnih mehansko premikajo- čih delov in lahko opazovalni snop (oziro- ma pogled) zelo hitro usmerjamo. Ker smer pogleda računsko usmerjamo, lahko hkrati opazujemo tudi več predelov neba hkrati, kar je še posebej uporabno pri opazovanju večjega števila pulzarjev ter drugih preho- dnih pojavov. Teleskop SKA-Low lahko primerjamo s te- leskopom LOFAR (Low-Frequency Array, Nizkofrekvenčna mreža) na Nizozemskem. Teleskop SKA-Low bo imel četrtino boljšo ločljivost, osemkrat večjo občutljivost ter bo lahko celotno nebo pregledal kar stopetin- tridesetkrat hitreje. Teleskopa SKA-Low in SKA-Mid vsako se- SKAO (Observatorij SKA) kot meddržavno organizacijo, ki bo nadzorovala in upravljala teleskope SKA. Uradna gradnja SKAO se je začela 5. decembra leta 2022 in v začetku letošnjega leta so začeli postavljati prve an- tene v Avstraliji, v Južnoafriški republiki pa je prva antena doživela tako imenovano »pr- vo svetlobo«, se pravi, da je pričela delovati. Ideja SKA je sicer preprosta. Želijo postaviti radijski teleskop, ki bo imel čim večjo zbi- ralno površino in s tem čim večjo občutlji- vost. A izvedba takega teleskopa je izjemno zahtevna, saj ni mogoče postaviti enega tako velikega teleskopa, ampak je teleskop treba razdeliti v več manjših teleskopov, katerih signale nato računsko sestavimo skupaj. Ka- kšni bodo ti manjši teleskopi, je seveda od- visno od frekvence elektromagnetnega valo- vanja, ki ga zaznavamo. SKAO bo upravljal dva teleskopa: SKA-Low, ki bo opazoval radijske valove s frekvencami od 50 do 350 megahercev, in SKA-Mid, ki bo opazoval frekvence od 350 megahercev do 14 giga- hercev. Skupaj bo tako najobčutljivejši tele- skop z največjo spektralno širino do sedaj. Teleskop SKA-Mid bo postavljen v Juž- noafriški republiki v regiji Karoo in ga bo sestavljalo 197 paraboličnih teleskopov s premerom 13,5 metra in 15 metrov. Sku- pna zbiralna površina bo 33 kvadratnih kilometrov, največja razdalja med teleskopi pa bo merila 150 kilometrov. Vsak teleskop ima glavni parabolični ref lektor (krožnik) ter manjši sekundarni ref lektor, ki radijske valove usmeri v skupino detektorjev, ki jih lahko izmenično uporabljamo - odvisno od frekvenčnega pasu, v katerem želimo opa- zovati. Detektorju sledi ojačevalec z nizkim Pogled na del anten teleskopa MeerKAT v Južnoafriški republiki. Te antene bodo postale del teleskopa SKA-Mid. Postavili so jih zaradi testiranja in razvoja tehnologije. SKA-Mid bo sestavljalo skupaj 197 takih anten. Foto: SARAO, SKAO. 190 ■ Proteus 86/3, 4 • November, december 2023 191SKA - največji radijski teleskop na svetu • Naše neboNaše nebo • SKA - največji radijski teleskop na svetu nastanka našega vesolja, vse od nastanka prvega vodika do nastanka prvih zvezd in galaksij. Drugi pomembni cilj je opazova- nje pulzarjev, hitro vrtečih se nevtronskih zvezd, ki oddajajo radijske pulze z natanč- no določeno periodo in jih lahko uporabimo kot izjemno natančne ure. SKA bo lahko opazoval več pulzarjev hkrati, kar nam bo omogočilo opazovanje potovanja gravitacij- skih valov skozi našo galaksijo. Potovanje gravitacijskih valov nam bo veliko povedalo o temni snovi in temni energiji v naši ga- laksiji. Preko pulzarjev bodo lahko testi- rali tudi relativistično fiziko v ekstremnih razmerah, kot je na primer v bližini črnih lukenj. Nadaljnja cilja SKAO bosta tudi opazovanje kozmičnega magnetnega polja ter iskanje znakov življenja in inteligence v vesolju. Sedaj se lahko samo še vprašamo, kdaj bo SKA dokončan. Po trenutnem časovnem načrtu naj bi vse antene in infrastrukturo postavili do leta 2027, bolj verjetno pa se bo to zavleklo do leta 2029. Precej gotovo pa lahko pričakujemo izjemno zanimive re- zultate in predvsem presenečenja v začetku tridesetih let tega stoletja. To obdobje bo močno zaznamovano, predvsem z novimi dognanji o najbolj zgodnjih obdobjih našega vesolja in nastanku prvih galaksij. Za konec povejmo, da je geslo SKAO zna- nost za vse, kar pomeni, da bodo vsi podat- ki dostopni, seveda po določenem obdobju, tudi splošni javnosti. Omogočili bodo tudi obdelovanje podatkov na superračunalnikih regionalnih središč SKAO, ker pomeni, da bodo lahko vsi obdelovali podatke z ra- čunsko močjo superračunalnika, tudi tisti, ki sicer nimajo dostopa do tako naprednih računalnikov. To pa je seveda posebej vzne- mirljivo za amaterske astronome. kundo ustvarita več deset terabajtov podat- kov, ki jih je treba računsko obdelati. V ta namen bo imel SKAO postavljenih skupino superračunalnikov, imenovanih SDP (Sci- ence Data Processors, Znanstveni podat- kovni procesorji). Vsak od teh računalnikov bo imel računsko moč okoli 135 PFLOPS (peta f loating point operations per second, peta (1015) operacij s plavajočo vejico), kar pomeni, da bo tak računalnik med račun- sko najhitrejšimi superračunalniki na svetu. Za primerjavo povejmo, da bo SKAO le- tno ustvaril kar tisočkrat več podatkov kot ALMA (Atacama Large Millimeter Array, Atacama velika milimetrska mreža), ki velja trenutno za najzmogljivejši radijski teleskop na svetu. Tipični procesor v osebnem ra- čunalniku, če malo poenostavimo, ima ra- čunsko moč okoli 0,1 TFLOPS (tera (1012) operacij s plavajočo vejico), kar pomeni da ima Znanstveni podatkovni procesor moč okoli milijona osebnih računalnikov. SKAO bo letno ustvaril kar 300 petabajtov podat- kov, ki bodo shranjeni v arhivih regionalnih središč SKA vsake od držav članic SKAO. Glavni cilj SKAO je postaviti in upravlja- ti najnaprednejši radijski teleskop, ki teh- nološko presega vse dosedanje teleskope. Njegovi najpomembnejši znanstvenimi cilji so: opazovanje vodika v zgodnjih obdobjih Pogled na našo galaksijo v radijskem spektru elektromagneten valovanja, ki so ga naredili v okviru projekta GLEAM (The Galactic and Extra-Galactic All-Sky MWA Survey, Galaktična in zunajgalaktična preiskava celotnega neba, narejena z MWA). GLEAM je deloval v radijskem spektru s frekvencami od 72 do 231 megahercev in je bil testni projekt za teleskop SKA-Low. Na sliki vidimo verjetno enega najbolj impresivnih pogledov na naše nebo. V sredini vidimo galaktično ravnino naše galaksije Rimske ceste. Če podrobno pogledamo, vidimo veliko mehurčkov, ki so ostanki izbruhov supernov. Majhne pike, posejane po celotni sliki, niso zvezde, ampak galaksije, ki močno sevajo v radijskem delu spektra. Teleskop SKA-Low bo lahko izdelal podobne poglede na nebo, le da bosta njegovi občutljivost in ločljivost še veliko večji. MWA (Murchison Widefield Array, Murchisonova širokokotna mreža) je bil pilotski projekt, ki je preizkusil predvsem delovanje anten, elektronike ter obdelave podatkov, ki jih bodo uporabljali pri teleskopu SKA-Low. Foto: Dr. Natasha Hurley-Walker (ICRAR/Curtin), GLEAM in MWA. Postavljanje prve antene teleskopa SKA-Low marca leta 2024. Teleskop SKA-Low bo sestavljen iz 131.072 takih anten, ki bodo urejene v 512 opazovalnih postaj, v vsaki postaji pa bo 256 anten. Teleskop SKA-Low nima premičnih delov in tako opazuje celotno nebo v vseh frekvencah hkrati. Šele pri obdelavi signalov se lahko odločimo, kateri del neba bomo opazovali. Ta tehnika nam omogoča tudi, da imamo pogled obrnjen v več smeri hkrati. To je zelo koristno, kadar opazujemo hitro spreminjajoče se objekte, kot so pulzarji. Foto: SKAO. Naše nebo. Datum: 15. 4. 2024. Čas: 22:00. Kraj: Ljubljana.