CELJE, 26. APRILA 1979 - ŠTEVILKA 16-17 - LETO XXXIII - CENA 5 DIN
GLASILO OBČINSKIH ORGANIZACIJ SZDL CEUE, LAŠKO,
SLOVENSKE KONJICE, ŠENTJUR, ŠMARJE PRI JELŠAH IN ŽALEC
PRIJETNE PRAZNIČNE DNI
ŽELIMO BRALCEM
»NOVEGA TEDNIKA« IN
POSLUŠALCEM
RADIA CELJE!
STRAN?	'
REPORTAŽA O RDEČEM
MLINU ¥CEUU
STRAN 9
PO TITOVIH STOPINJAH
V VEUKEM TROJSTVU
STRAN 20-21
ORISK V RISTRICI:
STOLETNA UPORNIŠKA
VOLJA
STRAN 36
PRVI »RAPORT« NAŠIH
HIMALAJCEV
V ČEM JE NAŠA MOČ?
Zemlja je zadrhtala. Črnogorsko primorje
je po njenem silovitem izbruhu ostalo v
ruševinah kakor po hudem boju. Kakor da'
bi nas hotela narava spet preizkušati. In
tako se nenadoma ovemo, da pravzaprav
hitimo iz preizkušnje v preizkušnjo. Kadar-'
koli nas je hotela premagati narava, kadar-
koli nas je hotel kdo ovirati v izvirnih zami-
slih o razvoju samoupravnega socializma,
kadarkoli smo začutili razdvojenost v sebi
glede družbenih rešitev ali iskanj, kadarko-
li smo se znova in znova prepričali, na kaj
se lahko najtrdneje opremo v stiski, vselej
in vsak dan bolj smo začutili, da se
sleherna resnična revolucija obvez-
no vrača k svojim izvirom in izkuš-
njam.
V čem je potemtakem moč naše družbe-
ne skupnosti? Kaj nas uči vseh 60 let revo-,
lucionarnega delovanja KP oziroma ZK?
Tito: Vsi rodovi, zlasti tisti, ki prihajajo,
morajo vselej imeti pred očmi veli-
ke nauke iz našega dolgoletnega re-
volucionarnega boja. Eden izmed
poglavitnih je v tem, da je lahko
revolucija zmagovita samo takrat,
kadar ima globoke korenine in
trdno oporo v ljudskih množicah,
da je revolucionarna avantgarda
neločljivo povezana z delavskim ra-
zredom in vsemi delovnimi ljudmi,
če zvesto izraža njihove neposredne
in dolgoročne interese.
Današnja svobodna resničnost, ki jo
preustvarjamo in oblikujemo kot zmotljivi
Ustvarjalci, se je rojevala na plečih množic.
Ljudska moč revolucije, združene fronte
Vsega naprednega delavstva, inteligence,
kmetov, mladih je srkala upanje o svobodi
iz množičnosti. Toda odločitev množic na
Prelomnicah zgodovinskega družbenega
razvoja - od delavskih stavk, prvomajskih
zborovanj, upora proti okupatorju in zdru-
žitve v narodnoosvobodilni borbi, do zma-
ge z Informbirojem in Stalinom, do odloči-
tve o večni sanji človeštva o tovarnah v
delavčevih rokah, do nastajanja in uveljav-
ljanja neuvrščene politike in do izvirnega
spopadanja z notranjimi in zunanjimi priti-
ski ali težavami, pa vse do delegatskega
sistema in zakona o združenem delu - v
vseh teh preizkušnjah torej je bila skorajda
na dlani odločitev množic, odločitev iz glo-
bokih korenin, kakor reče Tito. Zakaj na
dlani? Ali ne zato, ker je odločitev o zmago-
viti in neprekinjeni poti revolucija rasla v
svobodnem prepričanju, rasla z upanji in
hrepenenji, rasla s spoznanji, prekaljenimi
v praksi. Rasla je z načrti in snovanji, ki so
segala vedno dalje - verujoč v prometejsko
moč samoosvobajanja in preobraženja, ve-
rujoč v ustvarjalni nemir svobodnega člo-
veka; verujoč v zmagovitost in nekoleblji-
vost družil, ki verjame v človeka; verujoč
v nedokončanost doseženega.
Tito: Na dolgi poti, ki smo jo prehodili,
ni manjkalo težav in zastojev, bile
so ovire, ki so nam jih postavljali
drugi, in napake, ki smo jih delali
sami. Toda v svojem bistvu je ta pot
bila in ostala pravilna in svetla. Ta-
ko smo lahko tudi korenito preo-
brazili našo domovino in kar je važ-
nejše - naše ljudi. Sli smo po poti
samoupravljanja in neposredne so-
cialistične demokracije, ki postav-
lja v središče družbenih odnosov
delovnega človeka kot proizvajalca
in občana, njegovo vlogo in položaj
v družbi.
Tu in tam se komu zazdi čudno, zakaj ob
prazničnih dnevih tako radi brskamo po
preteklosti. Zakaj kar naprej zajemamo iz
nikoli praznega vrča vrednot in vodil revo-
lucije, češ, saj tako že vse vemo.
Ko smo poslušali Titovo analitično pred-
stavitev šestdesetletnega revolucionarnega
družbenega vrenja, na čelu katerega stoji
ZK, smo bržčas, kot že tolikokrat poprej,
uvideli, koliko novega nam odkrijejo pre-
mišljanja o prehojenem in doseženem. Kaj-
ti ne gre niti za daljno preteklost in tudi ne
gre za zgodovino. Ta zgodovina je naša
stvarnost.
A če že z revolucionarno kritičnostjo gle-
damo nazaj in če s ponosom lahko ugotovi-
mo, da je naša pot v bistvu ostala premočrt-
na in svetla, potem moramo vedeti, da mo-
trimo lastno življenje. In naše življenje očit-
no je bilo in še bolj postaja takšno, da ga
nočemo z ničimer zamenjati. Povsem zado-
voljni smo, da lahko v samoupravljanju,
svobodi, v neodvisnosti, v odločilni naslo-
nitvi na lastne sile, živimo tako, kot sami
hočemo. Neizmerna veličina naše samo-
upravne revolucije je, da smo tudi v najtež-
jih preizkušnjah zadnjih tridesetih let znali
uravnavati družbeni kompas demokratič-
nosti, svobode in družbenogospodarskega
razvoja. Bile so sile, in so še, ki bodo hotele
zavreti kolo demokratičnosti in samou-
pravnosti. Odgovor poznamo. Izkušnje nas
učijo. Samoupravnega poleta, kljub vsem
zadregam mladostnika, ne bo mogoče zau-
staviti.
Tito: Naša revolucija mora ostati takšna,
kakšna je vselej bila: neomajna v
temeljnih opredelitvah, humana v
prizadevanjih, da stalno širi prosto-
re človekove svobode in nepomirlji-
va do tistih, ki bi hoteli ogroziti
njene pridobitve in preusmeriti nje-
ne tokove.
Kako bo lahko naša revolucija ostala
takšna, kot je bila na svojem začetku?
Takšna, kakršna nam edino zagotavlja do-
bro, ponosno in človečno življenje.
Nemalokrat se zazdi, kakor da nočemo
videti neločljivosti, srčne povezanosti in
odvisnosti revolucioniranja družbe od go-
spodarske uspešnosti. Naš samoupravljal-
ski korak bo manj prožen, bo bolj negotov
in manj strumen, če ne bomo z večjim za-
mahom, ustvarjalnostjo in delavnostjo
uravnavali stabilizacijske tokove gospodar-
jenja. Sedaj presojamo planske uspehe. Ra-
zmišljamo o novih razvojnih načrtih in
spodbudah. Strategija revolucije, to je pri-
hodnjega družbenogospodarskega in poli-
tičnega razvoja mora odsevati spoznanje,
kako zelo potrebujemo trdno gospodarje-
nje, več znanja, znanosti in samoupravljal-
ske učinkovitosti.
Več moramo delati in naše ustvarjalno
delo še bolj združevati s samoupravno, de-
legatsko in politično prisotnostjo v doma-
čem okolju, na delovnem mestu in v komu-
ni. Tako razumljen položaj združenih de-
lavcev v svobodnih in humanih medseboj-
nih odnosih, brez sopotništva, umikanja in
izmikanja, bo dajal soka revoluciji in naše-
mu boljšemu življenju.
Tako nas res ne bo moglo nič prese-
netiti.
Kaj si lahko še lepšega zaželimo ob
dnevu naše OF in ob prazniku dela,
dela, ki ima pri nas prav zares čast in
oblast! Mora imeti.
JOŽE VOLFAND
2. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
SOLIDARNOST
z VELIKO
ZAČETNICO
Pri občinskem štabu za
civilno zaščito v Celju
smo izvedeli, da je akcija
za pomoč prizadetim ob
katastrofalnem potresu v
Crni gori v polnem teku.
Delovni kolektivi, zavodi
in druge ustanove se že
od prvega dne po potresu
odzivajo k solidarnostni
akciji. Občinski štab v
Celju že od prejšnje nede-
lje dela neprekinjeno noč
in dan in je v stalni pove-
zavi z republiškim šta-
bom, ki vodi in usmerja
akcijo. Medtem ko teče
akcija zbiranja denarne
pomoči preko sindikata,
pa obveznice od cest zbi-
ra RK. Iz celjske in tudi iz
občin naše regije so priza-
detim ljudem poslali že
precejšnje število stano-
vanjskih prikolic, jogi
vložkov, posode, oblačil,
toplih odej, celo dva avto-
busa primerna za bivanje,
nepokvarljivo hrano, šol-
ske potrebščine, šotore in
tudi finančno pomoč, kar
vse so prispevali ljudje,
oziroma delovne organi-
zacije in ustanove iz naše-
ga območja. Seveda se
stanje odposlane pomoči
veča skoraj iz ure v uro, iz
dneva v dan. Solidarnost,
beseda, ki jo v teh dneh
tako pogsto slišimo in pi-
šemo, torej ni zgolj bese-
da, je dejanje, ki ga izraža-
mo in občutimo do vseh,
ki jim je potres uničil do-
mala vse, kar so imeli in
še več. Ugasnilo je prene-
katero življenje in zato je
stiska ljudi v Črnogor-
skem primorju še toliko
večja. Solidarnost vseh
jugoslovanskih narodov
se je spet izkazala kot vr-
lina človeka in zato jo pi-
šemo z veliko začetnico!
Naj ne bo odveč, če na
tem mestu še zapišemo
številko žiro računa pri
SDK, kamor naj se steka
pomoč za človeka, ki je v
stiski.
PLANIRANJE
ODLOČITEV ZA JUTRI
Plani ne bi smeli biti zgolj odraz želja
Planiranje nikakor ne
sme in ne more ostati zgolj
domena strokovnih institu-
cij, vodstev družbenopoli-
tičnih organizacij in občin-
ske skupščine. V njegov
proces se morajo vključiti
vsi delavci in občani Celja
preko mehanizmov samo-
upravnega odločanja. Kajti
zavedati se morajo, da pla-
niranje ne pomeni zgolj
oblikovati nekakšen doku-
ment družbenega in gospo-
darskega obnašanja v pri-
hodnjem obdobju, temveč
odločitev, kako bodo živeli
jutri.
Toda kot kaže, je tako ime-
novana planska zavest de-
lavcev in občanov še vedno
nizka, so poudarili na pone-
deljkovi seji člani predsed-
stva občinske konference
SZDL v Celju. O tem priča
med drugim tudi njihovo ob-
našanje, ko gre za izvrševa-
nje planskih ciljev. Morda
vzrok za to tiči tudi v dej-
stvu, da ostajajo sprejeti pla-
ni še vse prevečkrat odraz
želja temeljnih organizacij
združenega dela, interesnih
skupnosti in krajevnih skup-
nosti, ne pa vizija razvojnih
možnosti slehernega subjek-
ta planiranja. In prav to sta-
nje je treba preseči sedaj, ko
v temeljnih sredinah pri-
pravljajo izhodišča plana za
naslednje srednjeročno ob-
dobje. Jasno je, da dobrega
plana ne morejo izdelati stro-
kovnjaki, planerji. Ti so le
strokovni delavci, ki na pod-
lagi že dogovorjenih in spre-
jetih izhodišč oblikujejo pla-
ne. Prav izhodišča razvojnih
možnosti pa morajo obliko-
vati delavci in občani v te-
meljnih organizacijah, kra-
jevnih in interesnih skupno-
stih.
Ob tem so postavljene
pred sindikalne organizacije,
organizacije socialistične
zveze in zveze komunistov
zelo odgovorne naloge. Kajti
prva te organizacije, ki delu-
jejo v vseh temeljnih sredi-
nah, kjer delavci živijo in de-
lajo, bodo morale zagotoviti
najširše razprave o izhodi-
ščih srednjeročnih planov.
Prav množične razprave pa
bodo porok, da bodo sprejeti
plani dejansko odraz vseh ti-
stih potreb in želja, ki jih že-
limo s pomočjo ustvarjenega
dohodka uresničiti v nasled-
njem petletnem obdobju.
DS
VŠKOFJi VASI ZA
SAMOPRISPEVEK
Prvo nedeljo v maju, torej 6. v mesecu, bodo delovni ljudje
in občani dveh območij v Krajevni skupnosti Skofja vas,
Zadobrova in naselje Skofja vas, na referendumu odločali o
sprejemu pomembne solidarnostne akcije, o uvedbi samo-
prispevka v višini 1,5%.
Gre za spoznanje, da bodo le tako in s sredstvi Občinske
komunalne skupnosti ter z drugimi viri uspeli rešiti dva
pomembna komunalna problema, in sicer vodovod v Zado-
brovi ter kanalizacijo v Skofji vasi.
V	Zadobrovi nimajo zdrave pitne vode. Voda, ki jo zdaj
uživajo higiensko ni primerna. Z gradnjo naj bi začeli že
letos, vsa dela pa končali v treh letih.
Računajo, da bi za vodovod v Zadobrovi potrebovali
okrog šest milijonov dinaijev, toda ker bodo nekatera dela
opravili z manjšimi stroški, bodo potrebovali 4,235.000 din.
Za to naložbo bi s samoprispevkom zbrali 2,355.000 din,
ostanek 1,880.000 din pa bi prispevala Občinska komunalna
skupnost.
Za območje naselja Škofje vasi pa so se odločili za gradnjo
kanalizacijskega omrežja in s tem za sofinanciranje teh del.
Tudi ta dela naj bi pričeli že letos, nadaljevali pa v etapah
vse do 1984. leta.
Po predračunu bodo za to pomembno naložbo morali
zbrati tri milijone dinarjev. S samoprispevkom nameravajo
zbrati 1,800.000 din, poleg tega naj bi Občinska komunalna
skupnost Celje prispevala 600.000 dinarjev. Temeljne orga-
nizacije združenega dela na tem območju 200.000 dinarjev,
graditelji novih stanovanjskih hiš na območju 400.000 din
itd.
V	obeh primerih gre za predlog, da naj bi bil samoprispe-
vek uveden za obdobje petih let, in sicer od 1. junija letos do
31. maja 1984. leta.
Gre torej za samoprispevek, ki naj velja za dve območji v
Krajevni skupnosti Skofja vas. Zato se bo o njem odločalo le
okoli 600 krajanov Zadobrove (na dveh glasovalnih mestih)
ter okoli 300 ljudi iz naselja Škofje vasi (na enem glasoval-
nem mestu).
Glede na priprave in odmev, kako so delovni ljudje in
krajani obeh območij v KS Skofja vas sprejeli pobudo, ni
dvoma, da bi referendum ne uspel. Na poti je torej nova
solidarnostna akcija. Tokrat v Krajevni skupnosti Skofja
vas.
M. B02IC
KDAJ STE BILI
NAZADNJE
V GLEDALIŠČU!
ZLATI ZNAK OF ZA FRANCÁ
MIKUŽA
Med zaslužnimi posamezniki, ki jim je Republišk
konferenca SZDL podelila letošnja priznanja Osvobc
dilne fronte slovenskega naroda, je tudi Franc Mikuž i
Žalca.
Franc Mikuž se je aktivno vključil v narodnoosvobc
dilno gibanje takoj po prihodu okupatorja v letu 194i
Že v januarju leta 1942 se je pridružil notranjskerrii
odredu, kjer je bil vodnik. Od 28. julija 1942 je bj
komandir čete proletarskega bataljona Toneta Torn
šiča, nato pa še komandir čete I - UDB Toneta Torti
šiča. Do 30. novem.bra 1943 je bil komandir VOS \
Laščah, nato pa je postal intendant brigade Tonetj
tomšiča. Franc Mikuž je bil tudi udeleženec pohodj
XIV. divizije na Štajersko. V tistem času je tudi težke
zbolel in zato v letu 1946 demobiliziran iz vojske. Ko j(
okreval se je zaposlil v ljudski milici na Okrajni uprav:
v Slovenskih Konjicah kot prometni referent. Nato je
bil premeščen na okrajno upravo v Poljčane, od tam pa
leta 1948 na okrajno upravo v Maribor. Že po nekaj
mesecih je postal šef ekonomata pri oblastni upravi
LM za goriško oblast v Postojni, nato pa je prevzel
dolžnost komandirja postaje Ljudske milice. Leta 1952
je komandirsko službo prevzel tudi v Žalcu, kjer j{
služboval do leta 1955, ko je prevzel eno vodilnih mesi
na Upravi javne varnosti v Celju.
• Franc Mikuž se je ves čas po vojni aktivno vključeval
v delo družbenopolitičnih organizacij. Tudi danes
opravlja vrsto funkcij, saj je med drugim predsednik
komisije za vojaško-vojne invalide pri občinskem od-
boru ZZB NOV Žalec, član komisije za priznanje po-
sebne delovne dobe in član odbora krajevne organiza-
cije ZB Žalec. Je tudi član odbora za reševanje stano-
vanjskih vprašanj borcev NOV pri Stanovanjski skup.
nosti v Žalcu.
Franc Mikuž se je rodil 20. avgusta 1918. leta v Paki
pri Borovnici, sedaj pa živi v Žalcu.
CELJE
NAJPREJ OCENA DONU
Na seji občinske skupščine o zakonu o združenem de
Takoj po prvomajskih
praznikih, sicer pa v torek, 8.
maja, bo najprej skupna za-
tem pa trinajste ločene seje
delegatov vseh zborov celj-
ske občinske skupščine.
Osrednja točka dnevnega
reda bo prav gotovo name-
njena oceni izvajanja sred-
njeročnega načrta v lanskem
letu, tembolj, ker gre ob le-
pih rezultatih tudi za določe-
na vprašanja. To velja tako
za področje zaposlovanja, za-
tem za dejstvo, da se je obseg
izgub v poslovanju bistveno
povečal v primerjavi z 1977.
letom, nadalje za ugotovitev,
da reprodukcijska sposob-
nost gospodarstva ni takšna,
kot bi naj bila in ne nazad-
nje, da tudi gibanje finanč-
nih tokov opozarja na velike
naloge v prihodnje.
Veliko si obetamo od raz-
prave o uresničevanju zako-
na o združenem delu. Osnov-
na zahteva te ocene bo v pri-
poročilu, da morajo delavci v
organizacijah združenega
dela takoj analizirati uresni-
čevanje zakona o združenem
delu v lastnih sredinah ter
sprejeti ukrepe, ki naj bi tudi
v prihodnje pripeljali do
konkretnejših pozitivnih re-
zultatov.
Poročilo o uresničevanju
ekološke in ekonomske sa-
nacije Cinkarne je gradivo,
ki vselej vzbuja veliko pozor-
nost. Tudi zdaj, saj gradivo
opozarja na velike napore in
velika sredstva, ki bodo po-
trebna, da bi problem rešili v
najkrajšem času.
In potem vprašanja okoli
uresničevanja kadrovske po-
litike, v tej zvezi tudi štipen-
dijske itd. Tokrat prihaja na
dnevni red tudi predlog
loka o davkih občanov,
tem prav tako predlog a
ka o prispevku za pospi
vanje kmetijstva v občini
ga bodo plačevali tisti, ki
kupujejo kmetijske pn
vode, pridelane v celjski!
čini, brez kooperacijskih
godb s pridelovalci.
Ob koncu bodo odločali
o zazidalnem načrtu za Ot
o komunalnih dejavnos
posebnega družbenega |
mena itd.
M
SAMO. ^
VSTOPU
11 TV SPOREDOM
BOGOMIR
VERAS
Njegovo ime ne posta-
ne pomembno samo ta-
krat, ko se dvigne gledali-
ški zastor. Takrat je v te-
ku že zadnje dejanje nje-
govega dela, pa naj gre za
poklicno predstavo, kjer
se pojavlja kot igralec, ali
za njegovo avtorsko stva-
ritev, kjer drugim postav-
lja izvedbene naloge v
smislu večnega plemeni-
tenja gledališkega sporo-
čila.
Še pred leti, ko morda
niti ni vedel, da bo po
končani igralski akade-
miji v Ljubljani prišel v
Celje, ni pomislil, da bi
toliko svojega dragocene-
ga časa in znanja (ta bese-
da je v nekaki zadregi
pred njegovo skromnost-
jo), posvečal tudi drugim,
predvsem tistim, ki so se
ljubiteljsko zapisali odr-
skemu delu.
Pa smo pri izhodišču za
tole pisanje. Te dni se v
Slovenskem ljudskem
gledališču v Celju in v
kulturnem domu v Lo-
čah, vsak dan večkrat
dvigne gledališki zastor.
Svoje znanje kažejo naj-
mlajši in tisti, ki jim pra-
vimo »odrasle gledališke
skupine*. Pri obeh kate-
gorijah ima Bogo Veras
prste vmes, kot temu radi
pravimo.
Kmalu po letu 1968, ko
je prišel v Slovensko ljud-
sko gledališče, je osnoval
Grupo poetico. Že njen
program je zgovorno ka-
zal na osnovne motivaci-
je, ki so režiserja vodile k
izbiri posameznih tekstov
in načinu njihove izved-
be. Še bolj se to odraža v
delu z amatersko skupino
v Šmartnem ob Paki, kjer
že nekaj let spremljamo
prav Verasovo občuteno
pristopanje k poetičnim
in pravljičnim besedilom,
ki zatem na odru zaživijo
s svojo polnokrvnostjo.
In če smo danes izbrali
trenutek, da pišemo o gle-
dališkem delu Bogomira
Verasa (in do trenutka, ko
bo to bral, sploh ne ve, da
to počnemo!), počenjamo
to zaradi tega, ker je nese-
bično, z vso odgovornost-
jo podal roko tem ljudem,
v katerih je videl možnost
plemenite in nepotvorje-
ne komunikacije z občin-
stvom, ki je nepogrešljiv
kruh vsakega, ki v gleda-
lišču dela.
Težko je pravzaprav z
nekaj besedami oslikati
vse tisto, kar odraža in
potrjuje smiselnost rav-
nanja nekega človeka, ki
zavestno dela tako, da bi
v podzavesti drugih pre-
budil vse tisto, kar naj bi
jutri imeli v svoji zavesti.
Zato je Verasov delež pri
razvoju gledališkega
amaterizma prav velik in
ga ne moremo omejevati
na eno skupino, ne na ob-
čino in na območje. In če
je vrednost njegovega de-
la v pravilnem odkriva-
nju široke izrazne zakla-
dnice v gledališki možno-
sti izražanja igralcem na
amaterskem odru, je ne-
hote ta vrednota tudi po-
daljšana v odkrivanje ne-
napisanega in neizgovor-
jenega na odru do tistih,
ki sedijo v dvorani.
Tako Bogomir Veras
deli svoj čas in delo med
poklic in ljubiteljstvo,
dom in družino, prijatelje
in znance. Nekaj časa je
skušal biti celo svoboden
umetnik, a se je njegovo
ime kmalu znašlo na pla-
čilnem seznamu poklicne
hiše. Takšno je življenje,
nič drugačno od tistega
na odru in tisto na odru
nič drugačno od tistega
na cesti ali v nas samih.
Bogo je šel v gledališče
zato, da bi zanj živel in
delaL Nič drugega ne zna
početi in to ga navdaja s
ponosom.
DRAGO MEDVED
OBRAZI
SLA VNOSTNIPRIČETEK NAŠi
BESEDE 79 V SLG
V nedeljo ob 18. uri se je dvignil zastor v Slovenske
ljudskem gledališču v Celju. Povezovalka letošnje NB
Karmen Magyar je napovedala slavnostnega govorni
Aleksandra Krošla, predáfednika IO KSC. V svojih pozdrî
nih besedah mladim, je izpostavil dejstvo, da je začet
Naše besede pognal korenine ravno na celjskem gleéi
škem odru pred dvanajstimi leti in da je treba s to dragoce
tradicijo nadaljevati. Tudi letošnje leto vlagata v organi
cijo celjske občinske in hkrati tudi območne Naše bese
vse napore OK ZSMS Celje in ZKO Celje. Posebnost let
nje NB je tudi v tem, da se je prvič organizacijsko vkljn
tudi sindikat, kar je vse hvale vredno. Predsednica pripr*
Ijalnega odbora je Slavica Kolšek. Po slavnostni otvoritvi
nastopilo Plesno gledališče Celje z baletnim kolažem Tr
tih.
KURIRČKOVA TORBICA V
GRIŽAH
Pionirji in kurirji so se na svoji poti dne 18.4.1979 usta<
tudi na Sprajčevem hribu, kjer je bila osrednja prosi«
občine Žalec. Zbrali so se na griču, kjer se je že pred v^J
zbirala mladina pod vodstvom SKOJ. Zbrane pionirje
predstavnike družbenopolitičnih organizacij, skupščin^ ^
izvršnega sveta občine Žalec, je pozdravil predsednik ^
činske konference ZSMS Žalec, Oto Žagar. Zbranim je sp
govoril o zgodovini SKOJ. Potem sta govorila predvoí
skojevca Ludvik Zupanc-Ivo in Peter Spraje-Slavc. Zu^
je govoril o delovanju komunistov in skojevcev na podr^'í
Zabukovice in Griž, Sprajc pa se je dotaknil nekaterih,®
godkov iz predvojnega in medvojnega delovanja mlad^
pod vodstvom SKOJ. Pionirji, ki so prinesli kurirčl^'^
torbo na Sprajcev hrib, so jo izročili Zupancu in Sprajc^-I
proslavi pa sta jo izročila pionirjem, da jo poneso proti
FRANCI JEŽOV>'
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 3
OBMOČJE
ODLIČJA ZA DELO
Podelili so priznanja OF in znake ZSS
v vseh občinah našega ob-
močja so ob prazniku dela
in dnevu ustanovitve Osvo-
bodilne fronte slovenskega
naroda podelili posamezni-
kom in organizacijam sre-
brna priznanja OF in srebr-
ne znake sindikata. Pred-
sedstva občinskih konfe-
renc SZDL in predsedstva
občinskih svetov ZSS so
priznanja podelili vsem ti-
stim, ki so s svojim zavze-
tim delom pripomogli k ra-
zvoju samoupravnih od-
nosov in razgibali sredine,
v katerih so delovali. Po po-
sameznih občinah so priz-
nanja dobili naslednji posa-
mezniki, organizacije in
društva:
ceÙE
Srebrna priznanja OF:
Ivan Jeram, Lazo Kolundži-
ja, Dominik Lebič, Romana
Lončar, Milena Mravlje, Da-
nijel Skodnik, Anton Udo-
vič, Minka Vovk, Ivan Zu-
pan, Komorni moški zbor
Celje in Moški zbor kultur-
noumetniškega društva
»Ivan Cankar«.
Srebrne znake ZSS: Cvet-
ko Koleno, Vera Stropnik,
Rudi ZanoškEir, EYanc Ko-
vač, Anica Ambrož, Franc
Lah, Zlatko Leskovšek, Mar-
jan Plankl, Drago Celan, Ja-
nez Golouh, Janez Vovk,
Srečko Kovačec, Teri Ko-
kalj, Stane Pečar, Avgust
Orešnik, Jože Tome, Zorka
Pinter, Stevo Pratnekar, Sla-
va Podpečan, Nikolaj Pirto-
šek, Milan Ramšak, Franc
Dom, Marjan Zupane,
Francka Agrež, Drago Hor-
vat, osnovna organizacija
ZSS v tozdih Mehanizacija v
Ingradu, osnovna organiza-
cija ZSS tozd Skladišče in
transport v Kovinotehni,
osnovna organizacija ZSS v
Ključavničarju, osnovna or-
ganizacija ZSS v Tovarni
tehtnic v Libeli in osnovna
organizacija ZSS v tozdu
Grosistposlovnica 2 v
Merxu.
LAŠKO
Srebrna priznanja OF: Ju-
re Jan, Viliem Krajn^ Stane
Martinšek, Boris Sinigoj,
Milko Vahčič, Moški pevski
zbor DPD »Svoboda« Rade-
če in Moški pevski zbor upo-
kojencev Laško.
Srebrni znaki ZSS: v La-
škem jih niso letos podelje-
vali, ker jih podeljujejo le
vsako drugo leto.
MOZIRJE
Srebrna priznanja OF:
Matevž Požarnik, Ivan Jeraj,
Stane Prodnik, Lovro Golič-
nik, Franc Trbovc, Damjan
Havdej, Franjo Kaiser, Franc
Berginc, Franc Omladič in
Športno društvo »Lipa« iz
Smartnega ob Dreti.
Srebrni znaki ZSS: Ernest
Speh, Gizela Pinterič in
Franc Tratnik.
SLOVENSKE KONJICE
Srebrna priznanja OF:
Milan Skorc, France Lesko-
šek, Stefan Trunki, Franc
Slapnik, Franc Ra tej, Mirko
Klemen, Edi Fijavž, Moški
pevski zbor Vitanje in Vzgoj-
noizobraževalni zavod - tozd
Vzgojnovarstvene organiza-
cije Slovenske Konjice.
Srebrni znaki ZSS: Silvo
Komplet, Hinko Penič, Hele-
na Posilovič, Marija Zbičaj-
nik in Jože Preložnik.
ŠENTJUR
Srebrna priznanja OF:
Franc Palir, Gasilsko druš-
tvo Gorica pri Slivnici, Mar-
tin Cmok, Leopoldina Zend-
zianowsky, Jože Znidar, Pa-
vla Siter in Franc Kodrič.
Srebrni znaki ZSS: Franc
Slomšek, Ivan Arzenšek,
Alojz Tetež, Jože Belej in Jo-
žica Oset.
ŠMARJE PRI JELSAH
Srebrna priznanja OF:
Franc Drobne, Marjan Un-
gar, Jože Pečnik, Jože Pirš,
Vekoslav Skrabl, Ferdo Pak,
Stanko Gobec in Gabrijel
Pust.
Srebrni znaki ZSS: Ivan
Jernejšek, Jožica Turk, Da-
nica But, Drago Bezgovšek,
Jože Kovačič in osnovna or-
ganizacija ZSS delavcev
Uprave Skupščine občine
Šmarje pri Jelšah.
VELENJE
Srebrna priznanja OF:
Ivo Rakun, Elica Nagode,
Jože Slatinšek, Edo Kaš, To-
mo Hudoletnjak, Martin Ma-
rolt, Filip Lesnjak, Viktor
Avberšek, Alojz Holešek in
Planinsko društvo Velenje.
Srebrni znaki ZSS: Her-
man Arlič, Milan Arzenšek,
Konrad Goršek, Jelka Im-
peri, Jože Kočar, Viktor Kra-
šek, Marcel Medved, Kari
Planko, Rado Pungartnik in
Cveta Pušnik.
ŽALEC
Srebrna priznanja OF:
Mija Fon, Karel Jug, Jakop
Lesjak, Lado Plaskan, Neža
Ribič, Alojz Pižorn, Jože
Tkavc, in Občinski štab teri-
torialne obrambe Žalec.
Srebrni znaki ZSS: v žal-
ski občini jih bodo podelili v
juniju.
TITOVI ODLIKOVANCI
Ob dnevu ustanovitve Osvobodilne fronte in praz-
niku dela je bila včeraj v Celju slovesnost, na kateri so
podelili srebrna priznanja OF in izročili odlikovanja
predsednika republike Josipa Broza Tita vidnim druž-
benopolitičnim in družbenim delavcem. Tako so odli-
kovanja tovariša Tita prejeli: dr. Vladimir Mayer - red
dela s srebrnim vencem, Franc Berginc - red dela s
srebrnim vencem, Martin Andrejaš - red dela s srebr-
nim vencem, Stanislav Polajnar - red zaslug za narod s
srebrno zvezdo, Franc Kumer - red zaslug za narod s
srebrno zvzedo, Andrej Drolle - red rpeublike z brona-
stim vencem, Dušan Roš - red zaslug za narod s sre-
brno zvezdo, Zdravko Smrkolj - red za vojaške zasluge
s srebrnimi meči, Franc Klepej -'medalja zaslug za
narod, Anton Sentočnik - red dela s srebrnim vencem,
Mitja Pipan - red dela s srebrnim vencem in Ivan Kapš
- red dela s srebrnim vencem.
IDEJNOPOLITIČNO USPOSABLJANJE V
ŽALCU
V	žalski občini posvečamo idejnopoli-
tičnemu usposabljanju članov zveze ko-
munistov precej pozornosti. Zavedamo
se, da čvrsto podlago za uspešno delo
tudi na družbenopolitičnem področju
lahko da le znanje, bolje rečeno - učinek
znanja. Le dobro teoretično usposoblje-
ni bomo znali razvijati teorijo marksi-
zma pri reševanju vsakodnevnih druž-
benih protislovij, pri nadaljnjem razvo-
ju naše socilistične samoupravne
družbe.
V	letu 1978 smo realizirali bogat pro-
gram idejnopolitičnega usposabljanja,
ki ga je sprejela komisija za idejna vpra-
šanja vzgoje, izobraževanja, znanosti in
kulture pri komiteju občinske konfe-
rence Zveze komunistov Slovenije Ža-
lec. Tudi v letu 1979 prehajamo pravza-
prav iz ene izobraževalne oblike v dru-
go. Ugotavljamo sicer, da bi bilo potreb-
no v osnovnih organizacijah zveze ko-
munistov več načrtnega kadrovanja v
predvidene oblike idejnopolitičnega
usposabljanja, ker bi se prav osnovne
organizacije morale uveljaviti kot te-
meljni nosilci idejnopolitičnega uspo-
sabljanja in marksističnega izobraževa-
nja članov zveze komunistov.
Pravkar pričenjamo z drugim semi-
narjem za kandidate zveze komunistov,
seminarjem za novosprejete člane, reali-
ziran je bil del osnovnega programa,
izvedenih je bilo več enkratnih preda-
vanj v posameznih osnovnih organizaci-
jah. Z izvedbo 120-urne politične šole, ki
je planirana v naslednjem mesecu, bo-
mo v bistvu realizirali polovico progra-
ma, za katerega smo se na komisiji do-
govorili za leto 1979.
V razgovorih s posameznimi slušate-
lji, ki jih izvedemo že med trajanjem
seminarjev ali ob koncu seminarja, slu-
šatelji povedo, da je še kako potrebno,
da si na takšen način pridobivajo dodat-
na znanja, kajti samo delovna vnema je
resnično premalo za dobro družbenopo-
litično delo tako v družbenopolitičnih
organizacijah kot samoupravnih orga-
nih.
Ce želimo uspešno razvijati sociali-
stične samoupravne odnose, se moramo
tudi z delovanjem družbenopolitičnih
organizacij organizacijsko in metodolo-
ško prilagajati novim družbenoekonom-
skim odnosom in političnim odnosom,
ker lahko na ta način prispevamo k hi-
trejšemu uresničevanju in učinkovitosti
naše družbene ureditve.
VERA ORESNIK-JUHART
DAROVALCI KRVI IZ PARME ZA ČRNO GORO
Minulo soboto je bila v Šempetru redna krvodajalska akcija, ki jo je pripravila KO RK
Šempeter. Odvzema se je udeležilo 120 krajanov. Malo pred zaključkom akcije pa so najavili
še 50 krvodajalcev, ki so prišli iz mesta Parma v Italiji, da bi darovali kri za prizadete ob
potresu v Crni gori. Mesto Parma in Ljubljana sta pobrateni mesti. Več je bilo takih, ki so
kri darovali prvič. Malo čudno pa je vseeno, da so se morali na odvzem krvi pripeljati iz
Ljubljane v Šempeter. Kot nam je povedala Nada Svetličič iz RK Ljubljana Bežigrad so
bile ekipe za transfuzijo krvi ves teden na terenu, iz mesta Parme pa so svoj prihod najavili
v soboto popoldne, tako, da je bilo odvzem nemogoče organizirati v Ljubljani.!
Na sliki: Darò var,¿ci krvi iz Parme.
T. TAVCAR
KAJ SE BO
ZGODILO V
MANILI?
Eden najtrdovratnejših svetovnih
problemov je grozljiva razlika med
Severom in Jugom, to je med razviti-
mi in revnimi. Ta razlika ni le v boga-
stvu ali v kvaliteti življenja, ampak
predvsem v različnih možnostih za
nadaljnji razvoj. Prepad med razviti-
mi in revnimi se veča in včasih izgle-
da, kot da tisti najrevnejši nimajo
odprtih nobenih poti v prihodnost.
Zato je razumljivo, da se dežele v
razvoju že leta in leta dogovarjajo
med seboj in z razvitimi državami o
tem, da bo potrebno v svetu spreme-
niti gospodarski red. To je tudi poli-
tika neuvrščenih dežel.
Industrijski sever ima v svojih ro-
kah še vedno okoli 80 odstotkov sve-
tovne trgovine in svetovnih investi-
cij, kar 93 odstotkov industrijske
proizvodnje in popolnoma vse razi-
skovalne in znanstvene dejavnosti,
ki so odločilne pri razvoju. Poprečni
dohodek na prebivalca je v razvitih
deželah 15-krat večji od tistega v de-
želah v razvoju. Od leta 1950 do 1975
se je ta dohodek v deželah v razvoju
povečal s 175 dolarjev na 400 po pre-
bivalcu, v industrijsko razvitih drža-
vah pa od 2000 na 6000 dolarjev. Ne-
katere razvite dežele dajejo samo za
orožje po prebivalcu nekajkrati več
sredstev, kot pa jih imajo nerazviti
po prebivalcu za vse življenje v enem
letu. Samo Amerikanci, kijih je okoli
6 odstotkov svetovnega prebival-
stva, porabijo od 35 do 40 odstotkov
vse uporabljene energije na svetu.
Zadolžitev dežel v razvoju je poraisa
na preko 200 milijard dolarjev; mno-
ge med yimi pretežni del deviz, kijih
pridobijo z izvozom, uporabijo za
vračanje dolgov. Jasno je ali pa bi
vsaj moralo biti vsakomur, da to po-
glabljanje razlik med razvitimi in ti-
stimi v razvoju ne more trajati v ne-
dogled. Spremeniti je treba gospo-
darski red v svetu, ali pa bo ta nered
spremenil svet.
V Manili, Filipini, se bo 5. maja za-
čelo peto zasedanje konference OZN
za trgovino in razvoj (UNCTAD). Do-
slej so bile že štiri take konference, in
sicer 1964, 1968,1972 in 1976. Rezulta-
ti so bili v dogovorih, premikov v
stvarnosti pa ni bilo. Odločilnejše po-
teze pričakuje svet v Manili. Bil bi že
čas!
SVET IN Ml
PISE IVAN SENIČAR
16
BITI SVOJ IN
PRIPRAVLJEN ZA
SODELOVANJE
Ob 60-letnici ZKJ, SKOJ in revolu-
cionarnih sindikatov je pred dnevi
govoril predsednik Tito. Orisal je,
med drugim, tudi »zunanjo politiko«
jugoslovanskih komunistov, položaj
v svetu in naše mesto v njem. Poudar-
ki so bili jasni, zgodovinsko poučni
in navdihujoči.
Osnovno je spoznanje, tolikokrat
preverjeno v grobi praksi mednaro-
dnih odnosov, pritiskov, groženj in
iskanj, da je imela zunanja politika
nove Jugoslavije že od začetka demo-
kratične prvine naše revolucije, ki so
jo pod vodstvom komunistične parti-
je uresničili sami naši ljudje in naro-
di ter narodnosti. Zunanja politika in
»notranja« revolucija sta se napajali
iz istega vira moči. To je iz življenj-
skega interesa narodov za mir, za
svobodo, za neodvisnost, za enako-
pravnost, za sodelovanje med ljudmi
in narodi in za napredek. To je tista
reka, ki poganja zgodovinsko kolo.
To 'je tisto, kar hočejo ljudje vsak
dan, ko delajo, ko se povezujejo, ko se
zabavajo in ko živijo v svoji družini.
Nobenih višjih ciljev ni, ki bi se jim
morali priklanjati in jim žrtvovati
katerokoli od navedenih osnovnih
vlaken našega bivanja in delovanja v
svetu. In to ne iz trme in samozado-
voljnosti, ampak preprosto zaradi te-
ga, ker lahko samo s takega stališča
prispevamo k reševanju perečih pro-
blemov v svetu - kot so mir, razoroži-
tev, gospodarski razvoj, demokratič-
no in enakopravno sodelovanje. Blo-
ki, pa naj bodo še tako zgodovinsko
in politično utemeljeni, z vso svojo
velikansko močjo in resničnim vpli-
vom vendarle ne morejo popeljati
sveta s sedanjega usodnega prepiha,
ampak večkrat ta prepih še povečuje-
jo. Zato je politika neuvrščenosti ti-
sta pot, ki smo jo pomagali stlakova-
ti in po kateri bomo trajno hodili.
Jugoslavija je zelo občutljiva za
vse, kar zadeva njeno neodvisnost.
To je tudi več kot razumljivo. To neo-
dvisnost smo si ustvarili, jo morali
nič kolikrat braniti in jo bo najbrž še
treba. Vendar ta naša odločnost in
zagnanost ni le delo za nas same,, s
tem da branimo svojo neodvisnost in
načela, na katerih počiva, branimo in
hkrati ustvarjamo nove mednarodne
odnose, s tem pa tudi nove prilike za
ljudi in narode, za delavce, za mladi-
no, za vse.
4. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
ŽALSKO GOSPODARSTVO
VIDEZ JE VARUIV
Številke so lepe - v primerjavi z regijskimi zblede
stališče občinske skup-
ščine, izvršnega sveta in
družbenopolitičnih organi-
zacij žalske občine v zvezi z
akcijo Zaključni račun je,
da sama aktivnost po spre-
jetih računih, ne more pre-
nehati, ampak je treba ce-
lotno akcijo nadaljevati v
smeri uresničevanja nalog s
področja gospodarstva. Vsa
konkretna stališča, sprejeta
ob zaključkih razprav v po-
sameznih TOZD, bo treba
letos, pa tudi prihodnje le-
to, uresničiti. Tako so meni-
li tudi na skupni seji OK
ZKS in občinskega sindi-
kalnega sveta v Žalcu, ko so»
med drugim tudi malcebolj
kritično pregledali lansko-
letno gospodarjenje in ga
primerjali z regijskim.
V Žalcu so bili lani priče
visokim nominalnim rastem
določenih gospodarskih ka-
tegorij. Kljub temu pa z re-
zultati niso povsem zado-
voljni, še zlasti, če jih pri-
merjajo z regijskimi in tudi
republiškimi. Primerjave na-
mreč izredno zgovorno opo-
zarjajo na ekstenzivno go-
spodarjenje. Posamezne no-
minalne rasti, recimo celot-
nega prihodka in družbene-
ga proizvoda ter drugih kate-
gorij, so dosegli predvsem z
večjo stopnjo zaposlovanja
in dvigovanjem cen. Manj s
prizadevanjem za večjo pro-
duktivnost dela. Res je, da
izgub v žalskem gospodar-
stvu lani ni bilo, dejstvo pa
je, da precejšnje število de-
lovnih organizacij gospodari
na meji donosnosti. V njih je
zaposleno kar okrog dvajset
odstotkov vseh delavcev v
družbenem sektorju. Precej
je tudi primerov, ko delovne
organizacije dvigujejo oseb-
ne dohodke bolj kot produk-
tivnost.
V bodoče bo treba dati
večjo pozornost odvisnosti
razvoja družbenega in oseb-
nega standarda od gibanj v
samem gospodarstvu. Zao-
striti bodo morali celotno
odgovornost do tega vpraša-
nja, ker je nemogoče vztraja-
ti na tem, da se lahko druž-
beni ali pa osebni standard
odvija neodvisno od gibanj v
posameznih delovnih orga-
nizacijah. V občini bodo mo-
rali doseči boljše rezultate
tudi pri naložbah v''gospo-
darstvo. Ni mogoče, da bi bi-
la realizacija srednjeročno
zastavljenega cilja tako niz-
ka kot jo ugotavljajo še zlasti
v lanskem letu. Leta 1978 so
namreč v žalski občini ure-
sničili komaj 40 odstotkov
predvidenih naložb. V začet-
ku letošnjega leta sicer ugo-
tavljajo vedno več progra-
mov naložb, res pa je, da de-
lovne organizacije razpola-
gajo z zelo skromnimi lastni-
mi sredstvi, vemo pa tudi, da
so se kreditni pogoji pri po-
sameznih bankah zelo zao-
strili. Vprašanje je torej, ka-
ko bo s pokritjem posamez-
nih predvidenih naložb.
Opozoriti velja tudi na pro-
blematiko kadrov v občini.
Tam kjer je dobra kadrovska
struktura zaposlenih, so tudi
gpspodarski rezultati boljši.
To potrjujejo vsi podatki in
tega vprašanja ne gre zane-
marjati. JANEZ VEDENIK
PRISEGA MLADIH TABORNIKOV
V počastitev 22. aprila - dneva tabornikov, so na Hudinji mladi celjski taborniki odredi
II. grupe odredov postavili propagandni tabor in najmlajši, komaj sprejeti v vrste t(
plemenite organizacije, so tudi prisegli. Celjski taborniki so se izkazali tudi ob nesreči, ki j(
prizadela črnogorsko primorje: takoj so ponudili 20 svojih šotorov in odeje.
Foto: D. Medved
TOZD SKUPNEGA POMENA VAERU
V delovni organizaciji Aero Celje so
tik pred tem, da ustanovijo novo temelj-
no organizacijo združenega dela Trže-
nje, ki bo skupnega pomena za vse osta-
le tozde v Aeru. Odločitev delavcev ni
naključna, kajti Aero je v.zadnjih letih
močno povečal obseg dela in s tem tudi
število zaposlenih tako v proizvodnih
temeljnih organizacijah, kot v delovni
skupnosti skupnih služb. Tako so bili
končno dani pogoji za ustanovitev in
organiziranje temeljne organizacije, ki
jih narekuje tudi Zakon o združenem
delu. Glede na to so člani delavskega
sveta v Aeru dali pobudo, naj iz doseda-
njega komercialnega sektorja zaživi no-
va temeljna organizacija skupnega po-
mena.
Delavci komercialnega sektorja v Ce-
lju in Beogradu so sprva le z delnim
zaupanjem razpravljali o svoji novi or-
ganiziranosti. A končno so spoznali, da
kljub prevzemu določenega rizika ven-
darle ni bojazni, da bi nova temeljna
organizacija poslovala v bodoče neu-
spešno. Se posebej, ker so prav delavci
komercialnega sektorja veliko prispeva-
li k dobrim rezultatom poslovanja Aera
v preteklem letu.
Nova temeljna organizacija Trženje
bo opravljala številna dela in naloge. Ta-
ko bo nabavljala in prodajala blago, skr-
bela za področje uvoza in izvoza izdel-
kov, skrbela za skladiščenje, odpremo
in transport ter opravljala raziskave trži-
šča, propagandno dejavnost in reklamo.
O njeni ustanovitvi pa se bodo odločali
delavci že v naslednjih dneh z referen-
dumom.
DS
ŽELEZARJI ŽE NAČRTUJEJO
Da bi se čimbolj temeljito pripravili na izdelavo izhodij
srednjeročnega plana za obdobje 1981-1985, so v Železarn
Store že analizirali uresničevanje zastavljenih ciljev seds
njega srednjeročnega programa razvoja. Ugotovili so, da s(
večino osnovnih ciljev dosegli, da pa za polni dve leti ka
snijo pri realizaciji načrtovanih investicij. Zastoji in odsto
panja so nastala predvsem zaradi počasnega postopka p¡
pridobivanju ustreznih dokumentov, zaradi česar so delav(
v Železarni še posebej nejevoljni. Kajti izpad investicij gt
tovo pomeni tudi zastoj pri uresničevanju drugih ciljei
Tako na primer postopne posodobitve tehnologije v Žel(
zarni Store, ki pomeni zanje eno osnovnih nalog.
V Železarni pa med drugim poudarjajo, da ne bodo p
oblikovanju prihodnjega srednjeročnega plana ponavlja
starih napak. In da bodo temeljito proučili stanovanjsfc
kulturne, telesnokulturne in druge potrebe delavcev ter ji
enakovredno vključili v srednjeročni plan. To pa je sevd
posebej pomembno glede na dejstvo, da ravno tako imen(
vane socialne komponente zanemarjajo v mnogih delovni
organizacijah, ko načrtujejo svoj razvoj.
D
LETOVANJE
ZA MLADE
LETOVIŠČE «SAVINJA"
V MAKARSKI
Letovišče »SAVINJA« leži 2 km od Makarske in je le 150 m
oddaljeno od morja. Namestitev je v camp prikolicah ali v
privatnih sobah. Za zabavo je poskrbljeno v »disco klubu« v
samem letovišču, ki leži v prijetnem stoletnem borovem
gozdu. Organizator pa prireja tudi dnevne in nočne izlete z
ladjo in ribjim piknikom na bližnje otoke.
Za vse turiste starejše od 27 let so na voljo privatne sobe I.
kategorije.
Predvidoma bo letovišče odprto od začetka junija do konca
septembra 79 in je ugodno za letni dopust in maturantske
izlete, tako za organizirane skupine kot za posameznike.
Vse informacije dobite:
CENTER ZA MLADINSKI TURIZEM CEUE,
KOCENOVA 2 (teL 22-664)
TEDEN VARNOSTI IN DRUŽBENE SAMOZAŠČITE
ŠTEVILNE AKCIJE
Osrednja proslava 11. maja v hali Golovec
Na zadnji seji sveta za
ljudsko obrambo, varnost
in družbeno samozaščito
pri skupščini občine Celje,
katero je vodil podpredse-
dnik Anton Jelenko, so med
drugim spregovorili tudi o
poteku prirpav za letošnji
teden varnosti in družbene
samozaščite, ki ga bomo v
Celju praznovali od 7. do 13.
maja. Ta teden so v Celju v
zadnjih letih praznovali
pod skupnim naslovom
»Nič nas ne sme preseneti-
ti«, letos pa se bo tako ime-
novala osrednja republiška
akcija, ki je načrtovana kot
vrhunec vseh naših priprav
za mesec september.
Tako bo tudi celjski teden
varnosti in družbene samo-
zaščite samo logično nada-
ljevanje vseh naših priprav
za morebitni poseg v prime-
ru česa hudega. Odbor za
pripravo letošnjega tedna v
celjski pbčini vodi Tone Sen-
točnik, ki je članom sveta tu-
di poročal o dosedanjih lah-
ko rečemo zelo uspešnih pri-
pravah. Pravzaprav pa sploh
ne gre več za priprave, tem-
več že konkretne akcije po
delovnih organizacijah, kra-
jevnih skupnostih, šolah otd.
Zbor vseh teh priprav bo v
tednu varnosti in družbene
samozaščite, ko organizator-
ji pripravljajo več športnih
tekmovanj (kros, patruljni
tek in orientacijski pohod),
potujočo razstavo po šolah
in delovnih organizacijah,
razstavo v celjskih izložbah,
skupno veliko vajo gasilskih
enot, enot civilne zaščite in
milice, nastop šolanih in
službenih psov, promenadni
koncert pred spomenikom
NOB na Slandrovem trgu ter
seveda osrednjo proslavo v
hali Golovec.
Ta bo v petek, 11. maja ob
18. uri, pripravljata pa jo
skupno pod vodstvom milič-
nika Toneta Križana, ki je si-
cer v prostem času navdušen
kulturni delavec in režiser,
amatersko gledališče iz Stor
in delavci milice. Križanova
zamisel proslave je izredno
domiselna in bo brez dvoma
prevzela vse, ki ji bodo priso-
stvovali.
Obris Jugoslavije bodo v
parterju hale Golovec na-
mreč predstavljali predstav-
niki teritorialnih enot, civil-
ne in narodne zaščite, JLA,
milice, gasilci, taborniki, lov-
ci, pionirji, skratka vsi, ki ži-
vijo v svobodni Jugoslaviji.
Vse skupaj bo spremljal troj-
ni barvni snop, ki bo pona-
zarjal jugoslovansko zasta-
vo. Sredi tega bodo tvorili
srp člani godbe na pihala 2e
lezar iz Stor, kladivo pa pev-
ci mešanega zbora France
Prešeren. Okoli tega bodo
zvezdo napravili pionirji. To
je samo del scenarija za
osrednjo proslavo, kjer bodo
recitator j i med drugim pove-
dali tudi znamenito pesnitev
Jama avtorja Gorana Kova-
čiča.
Na osrednji proslavi bodo
podelili tudi posebna priz
nanja ob 13. maju, dnevi
varnosti in družbene samo-
zaščite, ki jih bodo po pred-
logu komisije in sklepu sve-
ta za LO, varnost in DS If^
tos prejeli: občinska konfe-
renca ZSMS Celje, Krajev-
na organizacija ZRVS Stfr
re, Aero Celje, Remont Ce^
Ije, Gasilsko društvo Ga
berje. Oddelek za notranja
zadeve. Krajevna skupnost
Nova vas, KS Dobrna
Osnovna šola Vojnik, Stan^
Malgaj, Tone Vrabl, Stanf
Leskovšek in Jože Gluk.
T. V
GRADBENA DEJAVNOST V
SLIVNICI
Lani smo v organe Krajevne skupnosti in vaški odbff
volili delegate. Med dobrimi smo izbrali najboljše. Nismo s^
zmotili. Izvoljeni so že zdaj z delom dokazali svojo sposo''',
nost.
Cesto Turno-Slivnica bo dobila asfaltno prevleko. Dos^
danja pokopališka gmajna je postala dostojno pokopališ^^
V teku je gradnja nove mrliške vežice, ki bo, kot pravijo,
najlepših v šentjurski občini.
Na začetku aprila je bila v akciji mladina. V dveh skup'"
nah je čistila vodni rezervoar, druga pa drevje ob cesti.
Tako tudi Slivnica dobiva svojo lepšo podobo.
STANE KURNII^
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 5
Po prestavitvi iz Mestnega parka je bil sedež vrtnarije za
Staro grofijo. Tu je bil tudi cvetličnjak. Mestna vrtnarija-
je na tem prostoru delala vse od 1924. leta dalje do 14.
februarja 1945. leta, ko je tudi ta objekt zadela bomba.
MESTNI PARK - POMEMBNO
DELO VRTNARJA MARTINA
JELOVŠKA
V letošnjih prizadevanjih za olepšavo Celja in sploh v
hortikulturni ureditvi mesta ob Savinji zavzema Mestni
park na desnem bregu Savinje posebno vlogo. Z njim pa se
pojavlja tudi ime sedaj že pokojnega vrtnarja Martina Jelov-
ška, ki ima prav gotovo največ zaslug za ureditev parka,
kakršen je bil v letih po prvi in tudi po drugi svetovni vojni.
Celjsko turistično društvo je kmalu po svoji ustanovitvi
1871. leta prevzelo pašnik, kot je bila označena površina ob
vznožju Miklavškega hriba in jo začelo urejevati v park. Svoj
pravi razcvet pa je društvo in z njim vred Mestni park
doživel po 1920. letu. Po podatkih, ki jih je v svojem pri-
spevku v brošuri ob 30-letnici Olepševalnega in turističnega
društva Celje zapisal prof. Janko Orožen, je vrtnar Martin
Jelovšek že na ustanovnem občnem zboru slovenskega
Olepševalnega društva 17. februarja 1921. leta dobil posebno
priznanje za dotedanja dela v parku. Sicer pa iz istih ^irov
povzemamo, da je vrtnar Martin Jelovšek stopil v službo
Olepševalnega društva 1. marca 1920. leta, dve leti za tem ga
je kot svojega uslužbenca prevzela mestna občina, za po-
močnika pa mu je dodelila kot vajenca Franca Zupanca.
Po vsem tem lahko zapišemo, da bo prihodnje leto, ob
republiški hortikulturni prireditvi v Celju tudi šestdeset let
od začetka sistematičnega urejanja Mestnega parka, od leta,
ki ga je v ta prelep kotiček Celja vlagal zlasti vrtnar Martin
Jelovšek. Pri tem je imel vso oporo v Olepševalnem društvu
in seveda mestni upravi.	MB
ZA PRVOMAJSKE PRAZNIKE
IZLETI, POTOVANJA...
Vse kaže, da bo imelo Celje v času prvomajskih
praznikov precej manj prebivalcev, kot jih ima sicer.
Vsi razpisi turističnih agencij za izlete, potovanja in
bivanja ob morju ali kje drugje so naletela na velik
odziv. In tako ni bilo naključje, če že v sredini aprila
skoraj ni bilo mogoče več dobiti prostega mesta v
hotelih ob morju, sedeža v avtobusu za prijeten izlet in
podobno. Zamudniki niso imeli velike izbire, morali so
sprejeti tisto, kar je še bilo. Pravočasnost je tudi v tem
primeru dobila polno veljavo.
BAZEN V RIMSKIH TOPLICAH
Kot vsako leto za prvi maj, bo Turistično društvo
Rimske Toplice tudi letos za praznike na začetku maja
odprlo svoj letni bazen. Te dni še tečejo nekatera obno-
vitvena dela. Bazen so na novo prevlekli s plastično
maso. Ob bazenu bo vsako soboto zvečer tudi ples.
Seveda pa bodo za prvi maj mikavni tudi vsi zaprti
bazeni. Teh ni malo, saj so razporejeni od Velenja pa
vse tja preko Dobrne in Laškega do Rogaške Slatine in
Podčetrtka.
NA OKREŠELJ
Celjsko Planinsko društvo bo že danes, v četrtek, 26.
aprila, odprlo svoji postojanki na koncu Logarske do-
line in na Okrešlju. In tako bosta Orlovo gnezdo v
Logarski dolini ter Frischaufov dom v najlepši krnici
Savinjskih Alp odprti vse do pozne jeseni.
MB
»ČUDOVITI SVET IGLA VCEV«
Medtem, ko je knjigo izdala Državna založba Slovenije, je
njeno predstavitev, vsaj v Celju, prevzel kolektiv Mladinske
knjige. Sicer pa gre za dolgo pričakovano knjigo »Čudoviti
svet iglavcev«, ki je prva popolna monografija o iglastem
drevju in grmovju v slovenskem jeziku. Napisal jo je znani
celjski hortikulturnik in gojitelj rastlinja, prof. dr. Joško
Pezdirc.
Predstavitev nove knjige je sinoči kolektiv knjigarne Mla-
dinske knjige v Celju povezal z besedo o pomenu hortikul-
ture in o republiški akciji Hortikultura 80 v Celju. Na sreča-
nju pa so prikazali še nekaj barvnih diapozitivov s področja
urejanja vrtov, udeleženci pa so si ogledali še prodajno
razstavo s področja vrtičkarstva, hortikulture in gojenja
rastlin.
MB
CELJE
USPEL POSKUS
Kulinarični večeri v »Kopru«
Sele konec je pokazal, kaj
so mnogim Celjanom pome-
nili kulinarični večeri, ki so
jih od pozne jeseni lani pa
vse do petka, 20. aprila imeli
vsak četrtek, oziroma pozne-
je ob petkih v restavraciji
Kopra.
Začetek ni obetal veliko.
Odziv je bi majhen. Očitno
Celjanom bolj prijajo tradi-
cionalnosti, kot pa novosti.
In vendar se je kolektiv Te-
meljne organizacije Na-na
Gostinskega podjetja odločil
za nov korak v gostinski in
tudi turistični ponudbi.
Odločili so se za kulinarič-
ne večere, za akcijo, v kateri
so imeli glavno besedo učen-
ci v gospodarstvu, torej mla-
di ljudje, ki ob šoli spoznava-
jo tudi praktično delo.
V kolektivu TOZD Na-na
so zaupali mladim pomemb-
no vlogo. Po enkrat na teden
so za večerne ure pripravljali
posebne kulinarične dobro-
te. Pripravljali in gostom so
jih postregli pod vodstvom
dveh mentorjev: Sonje Gre-
gornove in Marjana Sorčana.
To so bili uspeli koraki, ki so
v zadnjem času naleteli na
velik odmev. Zato ni nak-
ljučje, če so bile za določeno
število sedežev nujne tudi
rezervacije.
Mladi so se v tem času več
kot izkazali, saj so pripravili
jedi, ki jih sicer na jedilnikih
ne srečamo. Pripravili dobro
in okusno. In tudi postrežba
je bila takšna, da je prav tako
prispevala k prijetnemu ve-
černemu razpoloženju.
In še nekaj, cena za tako
večerjo je bila več kot simbo-
lična, saj je veljala za eno
osebo le šestdeset dinarjev.
S tem denarjem so v kolekti-
vu komaj pokrili materialne
izdatke za hrano, vse drugo
pa so nosili sami. Sami, da bi
dokazali, da je mogoče tudi v
gostinstvu pripraviti nekaj
novega, popestriti jedilnike
in presenetiti goste.
O vsem tem govorijo tudi
jedilni listi, na katerih se je
znašlo cel kup novih jedi.
Morda tudi starih, toda dru-
gače pripravljenih. Samo ne-
kaj imen: nadevani gnjatni
zvitek, sanremska solata,
koktail iz rakovih repkov,
spanski paradižniki, ribja
pena, zelenjavna juha a la
minute, vinska juha, mad-
žarska juha iz zelja, sirova ju-
ha z rumenjaki, Colbert juha,
francoska ribja juha, kuhana
škapina po dalmatinsko, na-
devana grenivka, žabje na-
bodalce, alzaška in balkan-
ska plošča in še in še.
Zdaj je teh kulinaričnih
večerov konec. Na novo jih
bodo spet uvedli jeseni. Ta-
ko pri Kopru, v okviru
TOZD Na-na. Morda pa se
bo nanje spomnil še kdo
drug? Kdo ve?
M. BOŽIC
V CELJU MALA
GRAFIKA
v galeriji Turističnega
društva v Celju bo še do 5.
maja odprta razstava male
slovenske grafike, ki jo je
društvo uredilo skupaj z ga-
lerijo Labirint iz Ljubljane.
Takoj za tem bo v istih pro-
storih, sicer pa od 7. maja do
2. junija, razstavljal svoja de-
la slikar-samouk Stane Pe-
trovič.
6. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
LiKOVNI RAZSTAVI
V sredo, 25. aprila so v Celju odprli dve zanimivi likovni
razstavi. V Muzeju revolucije v Celju je bila ob 17. uri
otvoritev razstave likovnih del in designa Dimitrije Gvozde-
novića, slikarja in diplomiranega oblikovalca iz Ćuprije. Le
uro zatem so v celjskem Likovnem salonu predstavili ki-
parja Boštjana Putriha.
Razstavo Dimitrije Gvozdenovića, oblikovalca v paračin-
ski tovarni stekla, je celjski Likovni salon na neposredno
pobudo kulturne skupnosti občine Celje pripravil v okviru
kulturnega sodelovanja pobratenih občin Celje in Ćuprija, s
čimer so neposredne stike prenesli tudi na likovno po-
dročje. Zanimiva razstava olj in izdelkov v steklu bo na
ogled do 12. maja.
Boštjan Putrih, ki se s širšim izborom tokrat prvikrat
predstavlja celjski publiki, v mestu ob Savinji ni tujec. Je
eden od najaktivnejših članov in eden od ustanoviteljev
danes znamenite grupe Junij, ki je svojo pot začela prav v
Celju. Tako kot vsak od avtorjev te skupine je bil Putrih
individualen in nadvse kreativen ustvarjalec, ki je svojo
najpristnejšo govorico razvil v aluminijasti plastiki in dose-
gel enega od svojih vrhuncev v najnovejšem ciklusu, imeno-
vanem Neogeneza.
V	ŽALCU KRAJINE VELJKA
TOMANA
V	četrtek, 26. aprila ob 17. uri bodo v Savinovem salonu v
Žalcu odprli razstavo likovnih del tamkajšnjega rojaka
Veljka Tomana. Toman se bo predstavil z značilnimi krajin-
skimi oljnimi podobami, v katerih se prepletajo svojevrstna
likovna govorica, močna emocija, intenzivna uporaba barv-
nih površin in nove možnosti v uporabi mešane tehnike. Na
otvoritvi razstave, ki bo odprta do 12. maja, bosta nastopila
violinist Franci Rizmal in pianist Andrej Jarc.
ZBORU GRB MESTA CELJA
Moški pevski zbor Ivana Cankarja iz Celja slavi letos 60
letnico bogatega kulturnega delovanja ih ohranjevanja slo-
venske narodne in umetne pesmi. Na nedavnem koncertu v
počastitev tega pomembnega jubileja so predstavnikom
zbora med drugimi priznanji podelili tudi grb mesta Celja,
članom zbora pa so za 10, 20 in več letno petje pri zboru
podelili Gallusova odličja. Omeniti velja tudi, da je zbor
zadnjih dvajset let nadvse uspešno vodil dirigent Marjan
Lebič.
F. P.
VARNOST V KS GABERJE
Z UUDMI IN ZA UUDI
Okrepiti morajo kurirsko mrežo
Sleherna krajevna skup-
nost gradi svoj obrambni
načrt na varnostni oceni.
To pa pomeni, da ga gradi
na značilnostih, ki jih kra-
jem dajejo industrijski ob-
jekti, ceste, železniške pro-
ge, šole, število prebival-
cev, društva, zemljepisni
pogoji. Skratka, v sleherni
krajevni skupnosti snujejo
obrambni načrt samostoj-
no, na podlagi lastnih var-
nostnih ocen.
Gaberje je že od nekdaj po-
jem industrijskega predela,
saj so v njem domala vse naj-
večje tovarne v Celju. Čez to
krajevno skupnost pelje tudi
magistralna cesta, v njej je
več družbenih objektov, od
šol, vrtcev pa tja do hale Go-
lovec. Člani Odbora za ljud-
sko obrambo, varnost in
družbeno samozaščito so v
krajevni skupnosti Gaberje
prav na temeljih teh značil-
nosti izdelali varnostno oce-
no krajevne skupnosti in se-
daj iz nje gradijo njen
obrambni načrt.
Boris Makarovič, predse-
dnik odbora za LO in DS v
krajevni skupnosti Gaberje:
»Poudariti moram, da imajo
vse večje tovarne na območ-
ju naše krajevne skupnosti
lastne obrambne načrte, ta-
ko da mi v naš načrt vključu-
jemo le nekatera manjša po-
djetja, kot so Surovina, Pe-
trol in športno rekreacijski
center Golovec. Z njimi bo-
mo pripravili samoupravni
sporazum o medsebojnem
sodelovanju glede obrambe,
varnosti in samozaščite.«
Ivan Čendak, predsednik
sveta skupščine KS in pod-
predsednik sveta za LO in
DS: »Pri izdelavi obrambne-
ga načrta smo imeli nekaj te-
žav zaradi delitve naše kra-
jevne skupnosti. Morali smo
namreč izpopolniti enote ci-
vilne in narodne zaščite, sko-
raj na novo izdelati kurirsko
mrežo in še kaj. Kljub vsemu
pa menim, da smo doslej do-
bro opravili svoje delo in da
smo storili že spet korak dlje
k podružbljanju obrambe in
samozaščite. A vendar se za-
vedamo, da vsega še nismo
storili. Mnogokaj bomo zato
lahko popravili prav v letoš-
njih pripravah na vsesloven-
sko akcijo Nič nas ne sme
presenetiti.«
Jože Korent, načelnik na-
rodne zaščite: »Naša enota
se je v času, kar je ustanov-
ljena, že večkrat izkazala v
različnih akcijah. Mi se na-
mreč urimo ob različnih ma-
nifestacijah, ki jih organizira
socialistična zveza v hali Go-
lovec in poudariti moram, da
je enota res dobro pripravlje-
na. Kljub temu pa imamo ne-
katere težave. Težave v tem,
da so prebivalci naše krajev-
ne skupnosti - predvsem to
velja za moške - večji del že
vključeni v enote v delovnih
organizacijah, tako da enoti
naše narodne zaščite pri-
manjkuje ljudi. V kratkem
zato načrtujemo razgovor o
tem z našimi člani, na kate-
rem se bodo temeljito pogo-
vorili o nalogah, vlogi in tudi
problemih, ki jih imamo.«
Leopold Salabir, predse-
dnik vojaške komisije pri
odboru: »Kar v uvodu naj
povem, da so težave, v kate-
rimi se srečujemo v vojaški
komisiji, podobne tistim, ki
pestijo enoto narodne zašči-
te. Naša osnovna naloga je
namreč organiziranje kurir-
ske mreže v krajevni skup-
nosti. Težava pa je v tem, da
le redkokdo lahko sprejme
to odgovorno nalogo kurirja,
saj so prebivalci, kot je že
tovariš Korent dejal, večino-
ma že angažirani v delovnih
organizacijah. Vsi pa vemo,
kako zelo pomembna je ku-
rirska mreža tako v vojni si-
tuaciji, kot pri naravnih ne-
srečah. Skratka, tudi mi mo-
ramo naše vrste še izpopolni-
ti z ljudmi, ki nam bodo v
primeru kakršnekoli potre-
be vedno na voljo.«
V pripravah na akcijo Nič
nas ne sme presenetiti bodo
morali v krajevni skupnosti
Gaberje čimprej rešiti pro-
bleme, ki jih zaenkrat še pe-
stijo. Pa saj so v razgovoru
tudi sami poudarili, da v mi-
ru vse preveč pogosto pozab-
ljamo, da nas lahko karkoli
preseneti. A storiti moramo
vse, da nas dejansko ne bo
presenetila ne naravna ne-
sreča in ne vojna.
DAMJANA STAMEJCIC
MED MUZEJEM
REVOLUCIJE IN,
SLOVENIJA-
LESOM
JE PA NAŠE
URtDNIŠTVO
PESEM ROJAKOV IZ AUMETZA V LAŠKEM
v Aumetzu v Franciji deluje slovensko delavsko društvo. Predvsem so to rudarji in
industrijski delavci. Nekateri od njih so že tretja generacija naših delavcev v tujini.
Za prvomajske praznike prihaja zbor v staro domovino. Precej članov tega zbora ima
svoie korenine v krajih laške občine, predvsem iz krajevne skupnosti Márijagradec.
Zbor bo pel delavske in slovenske ter francoske narodne pesmi v soboto zvečer v laškem
zdravilišču, v nedeljo dopoldne pa v kulturnem domu v Marijagradcu. Naši rojaki iz
Francije bodo dva dni gostje laškega zbora TIM in marijagraškega kulturnega društva.
Nastopili bodo tudi v drugih krajih v Sloveniji
SKUPŠČINA ŽALSKE GASILSKE ZVEZE
V soboto so se v lepi dvo-
rani Gasilskega društva v
Preboldu zbrali delegati in
gostje, med katerimi je bil
tudi podpredsednik gasilske
zveze Slovenije Vili Spat, na
letni skupščini Občinske ga-
silske zveze Žalec. Iz poročil
predsednika Franca Jelena,
poveljnika Antona Farčnika,
referenta za mladino Rihar-
da Kopušarja in referentke
za žene Majde Kričej je razvi-
dno, da je bilo delo v 42 druš-
tvih zelo delovno. Uspešno
so posredovali pri 16 požarih
in tako precej omilili škodo.
Največ škode je bilo na za-
sebnem sektorju (950.000
din), v družbenem pa 775.000
din. Poleg rednih vaj so pri-
pravili več tekmovanj za pio-
nirje, mladince, člane in čla-
nice. Sodelovali so na raznih
proslavah, se izobraževali in
nabavili precej novega oro-
dja. Nova vozila so dobila
društva Gotovlje, Andraž,
Prekopa in Šempeter. Veli-
ko denarja so zbrali sami s
samoprispevkom, kreditom
in s pomočjo OGZ ter intere-
sne skupnosti požarnega
varstva. Pripravili so požar-
novarstveni teden po vseh
društvih, prikaz gasilstva ne-
koč in danes ob proslavi 110-
letnici žalskega tabora in še
bi lahko naštevali. V razpra-
vi je bilo precej govora o so-
delovanju civilne zaščite z
gasilci pri čemer je treba
poudariti, da so v žalski obči-
ni našli skupni jezik, ter o
alarmiranju, hidrantih, vo-
dnem zajetju in o gradnji no-
vega doma v Žalcu.
Program za letošnje leto je
precej obširen. Med prve na-
loge vsekakor sodi, da še na-
prej vključujejo v gasilske
vrste pionirje, mladince in
mladinke, nenehna skrb za
preprečevanje požarov in za
izobraževanje, izvedbo ob-
činskih tekmovanj, skrb za
čimprejšnji pričetek izgrad-
nje doma SLO, sodelovanje s
štabom civilne zaščite itd.
Na skupščini so podelili tudi
priznanja in pohvale najbolj-
šim društvom v preteklem
letu, ki so jih prejeli: GD An-
draž, Prekopa in Ložnica pri
Žalcu.
T.TAVCAR
TEŽAVE S
PARKETOM V
CELJU
Pravzaprav nič novega.
Zdaj, oziroma že nekaj ča-
sa primanjkuje vseh vrst
parketov.
»Da, zaradi tega imamo
že skoraj dve leti velike
težave. Na dorhačem trgu
ga primanjkuje, ker pro-
izvajalci parketa niso do-
bili odobrenih ustreznih
cen za prodajo tega izdel-
ka. Gradbinci pa čutimo
to pomanjkanje vse bolj.
Kljub vsemu pri nas še
vedno težimo, da bi imeli
v vseh prostorih tudi par-
ket.
Kot rečeno, je težava
zaradi cene. Prej smo do-
bili kvadratni meter par-
keta za 90 din, zdaj je nje-
gova cena narasla na 300
dinarjev. Dejstvo je tudi,
da parket izvažamo, do-
ma pa ga nimamo.
Z investitorji se sicer
skušamo dogovarjati, pa
vendar ne uspevamo ta-
ko, kot bi to zahteval
mormalni potek. V po-
godbah sicer zapišemo,
da bomo parket vgradili,
vendar puščamo ceno od-
prto, ker še doslej ne ve-
mo, ali ga bomo sploh do-
bili in po kakšni ceni.
Problem se rešuje na
zvezni ravni. Toda, če
parketa ne bomo dobili,
bomo prisiljeni zahtevati
od projektantov in inve-
stitorjev, da vgrajujemo
drugačne pode in ne par-
ket,« je na vprašanje, ka-
ko občutijo ta problem,
dejal glavni direktor Ob-
nove v Celju, torej kolek-
tiva, ki je tudi največji
izvrševalec zaključnih del
v gradbeništvu, dipl. inž.
Milan Uranjek.
MB
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 7
OB OBLETNICI SVETLIH DNI RDEČE ZARJE
SRP IN KLADIVO V
ZAPUŠČINI MLINA
Letos je leto partijskih jubilejev. Med njimi je tudi 40-letnica partijske
konference v Joštovem mlinu, ki jo je vodil pokojni Edvard Kardelj
O nastanku Joštovega mlina v Medlogu smo že obširno pisali.
Naj danes naša beseda velja dejstvom, ki nas vežejo na odnos do
»rdečega mlina« in na družbeni dolg do tega svetilnika v morju
revolucionarnih bitk za pravice delavskega razreda. Občinski ko-
mite ZK v Celju ima posebno komisijo, oziroma odbor za proslave
v čast letošnjim partijskim in sindikalnim jubilejem, ki ga vodi
Boris Rosina. Osrednja proslava bo 22. septembra pri Joštovem
mlinu, pred tem pa je treba storiti še polno nalog, ki so vezane na
ureditev okolja pri mlinu. Posebno komisijo za urejanje teh nalog
vodi Mitja Pipan.
MNOGO NAČRTOV
Že nekaj časa je bilo ak*tualno načrto-
vanje: kaj z Joštovim mlinom, ki je ostal
osamel, že nekaj let nem v tistem delu
zgradbe, kjer so nekoč živahno tekli
stroji. Zdaj je razen stanovanjskega de-
la, kjer stanujejo Joštovi, vse tiho in
zapuščeno, stavbo je načel zob časa in
njena podoba z okoljem vred je klavrna
in nikakor v čast zgodovinskemu izro-
čUu.
Misli so se stekale tudi v to smer, da bi
bil v mlinu Zgodovinski arhiv, ki je že
dalj časa brez ustreznih prostorov, ven-
dar je temeljit razmislek dal odklonilno
ugotovitev, ki je predstavljala neprimer-
no obliko rešitev za prostorsko stisko
arhiva in nadaljnjo življenjsko funkcijo
mlina samega.
V dogovoru z Zavodom za spomeni-
ško varstvo v Celju in Muzejem revolu-
cije, bo v mlinu urejena spominska soba
v pritličnem delu zgradbe, kjer bo raz-
stavljenih nekaj eksponatov, predvsem
pa faicsimili dokumentov o tistem času,
ko je potekalo v mlinu partijsko delo, ko
so se pod njegovo streho zadrževali pre-
kaljeni komunisti in o času, ko je bila na
sam konec leta 1939 partijska konferen-
ca, ki je združevala preko sto delegatov!
Letos naj bi v celoti obnovili streho in
fasado ter okolje mlina. To je najbolj
aktualna oblika trenutne rešitve, ki je
tudi primerna za razvijanje možnosti
dolgoročnejšega načrta za oživljanje in
ohranjanje velike stavbe in njenega zgo-
dovinskega pomena za prihodnje rodo-
ve. Vse odgovorne za izpeljavo omenje-
nih nalog čaka nedvomno obsežno in
naporov polno delo, vendar je razvese-
ljivo to, da to pomeni tudi konec tistih
žalostnih let, ko je mlin še do včeraj s
svojim okoljem in pozabljenostjo, dajal
videz veliko večjega reveža kot tedaj, ko
je bil res samo mlin za mletje moke.
DOKUMENTI MORAJO BITI
TOČNI
To venomer poudarja Melhior Jošt.
Zavzema se za to, da preden bi pričeli s
kakršnimikoli deli za obnovitev, bi mo-
rali urediti kataster, ker so v njem, po
njegovih trditvah, nastale spremembe,
ki niso v skladu z dejanskim stanjem.
Melhior Jošt vztraja, da je treba kataster
popraviti po stari zemljiški knjigi, saj
doslej ni bilo nobenih posestnih spre-
memb.
Mlin je bil nacionaliziran 1948. leta.
Potem je bilo v njem Mlinsko podjetje
in tedaj so celo nekaj govorili, da bi
Melč lahko bil za tehničnega vodjo, pa
potem ni bilo nič iz tega. To podjetje se
je pozneje imenovalo Veležitar. S priho-
dom Merxa pa so umolknili mlinski
stroji, pred leti so jih odmontirali in pre-
selili v mlin v Slovenske Konjice. Po
letu 1948 Melč ni nikoli več miei v mli-
nu, ki sta ga z njegovim očetom Mihom,
dobesedno sama s svojimi rokami po-
stavila. Mlin ni bil nikoli nerentabilen.
Po vojni je Melč želel mleti posebne
(kmečke) vrste moke. Nič ni bilo iz tega,
ni bilo dovoljenja za to obrt.
Ko so se pred vojno sestajali v mlinu
komunisti, je nekega dne rekel Lesko-
šek Luka Melču: »Veš, Melč, se ti zave-
daš, da če mi to našo revohjcijo dobimo,
boš potem ob mlin?« Melč je samo odvr-
nil: »Rad bi le miei, nič drugega!« Melč
je mlinar z mlinarsko šolo v Dresdenu.
Ko se je izučil pri Pocajtu na Teharjih in
pozneje z očetom postavil velik nov
mlin, je čutil, da še premalo ve o skriv-
nostih mletja in je bila tedaj v Dresdenu
edina višja mlinarska šola. Ko jo je opra-
vil, jedrna poprijel za delo.
Med vojno je malo manjkalo, da niso
partizani Joštov mlin zažgali, saj je v
njem tekla proizvodnja za Nemce. Pa je
dejal Peter Stante-Skala: »Joštovega
mlina ne bomo zažgali. Veliko kruha
smo v njem pojedli pred vojno, pa ga
bomo tudi po vojni!«
ZAČELO SE JE V SREDNJEM
VEKU
Okolje v Medlogu, kjer je deines mlin,
je bilo že od nekdaj zaključeno področ-
je, še v časih, ko je celjski grof Friderik
poleg mnogih kmetij leta 1436 podelil
Joštu Soteškemu mlin, ki je stal med
gozdnim dvorom in Tirgutom ob Ložni-
ci. Tam so bila tudi velika lovišča celj-
skih grofov (kjer je danes levško letali-
šče). Tisti del Medloga je bil torej že od
nekdaj zaključena celota kot nekakšen
naravni park. Če se vrnemo samo nekaj
let nazaj, je bila pot ob levem bregu
Ložnice dolga leta hvaležno sprehajali-
šče Celjanov, ki so prihajali gledat mlin,
bolj iz romantičnih nagibov in v želji za
svežim zrakom. Po tisti poti je tudi ne-
štetokrat prihajid v mlin Vrunč in Jošto-
vi, ter krajani Medloga želijo, da bi ta
pot ostala, oziroma, da bi njeno okolje
tako uredili, da bi spet prevzela nekda-
njo vlogo in se tudi s ponosom imenova-
la Vrunčeva pot.
Tudi danes bi lahko tisti del Medloga
v mnogočem uredili tako, da bi pred-
stavljal zaključno celoto. Zadnji pogo-
vori s posebno komisijo, kjer je bil nav-
zoč tudi predsednik občine Jože Marolt
in je z vso odločnostjo zahteval sejo in
zapisnik kar na dvorišču pred mlinom,
kažejo resnično zavzetost in dobro voljo
za ureditev prenekatere težave okoli
mlina.
RDEČA ZASTAVA NA MLINU
MAJA 1941
Obesil jo je Vrunč. Aprila so biU v
Celju Nemci, maja pa je za delavski
praznik visela rdfeča zastava... Mnogo
let po vojni, ko je bil samo stanovanjski
del mlina Joštov, drugi (večji del) pa
zaklenjen, ni na mlinu za delavski praz-
nik, pa marsikdaj tudi za druge državne
praznike, visela ne državna, ne partijska
zastava...
Streho ni nihče popravljal, žlebovi so
bili v bednem stanju, voda se je stekala
ob zidu in tudi na stanovanjskem delu
mlina je pričel odpadati omet. Jošt ima
dogovorjeno, da lahko gre na podstreš-
je, pa so postavili steno in zaklenili
vrata.
Ko se je Melč po vojni vmil domov je
dejal: »Iz njega so me spravili samo ge-
stapovci, nihče več me ne bo...«
Vsa njegova prizadevanja za obstanek
tako imenovanega kmečkega mlina so
bila zaman. Z grenkobo se spominjata
oba tistih časov - Darinka in Melč. Ko je
bil vodja mlinske uprave v Sloveniji, so
ga najprej vprašali, koliko mlinarjev je
že dal postreliti. Pa je odgovoril, da dela
z mlinaiji zato, da bodo mieli, glede na
potrebe domovine v obnavljanju, ne pa
da bo mlinarje streljal... Ko so odpeljali
stroje iz mlina, so to počeli tako, da so
jih tudi poškodovali. Starega, vedno
vestnega in nikoli v izgubi mlinarja to
boli. Boleti bi moralo tudi družbo, ki ni
tako bogata, da bi metala v nič pridobi-
tve nekih žuljev, ki bi lahko še pošteno,
predvsenn. pa učinkovito služili skup)-
nim koristim.
DOGODKI, KI JIH MORAMO
POMNITI
V	mlinu je bila v drugem nadstropju
soba, kjer so se sestajali komunisti. Ime-
novali so jo komintema. To je bila prav-
zaprav Vrunčeva, soba. Na steni je bila
Marxova slika, v knjižni omari njegov
Kapital. V mlinu so bili največkrat
Franc Leskošek Luka, Milan Apih,
France Onič, Peter Stante - Skala,
Grčar, Miloš Zidanšek, Slavko Slander,
Dušan Finžgar in drugi.
Ko je bUa za silvestrovo 1939 partijska
konferenca v mlinu in jo je vodU Edvard
Kardelj, se je zbralo kar 120 delegatov.
Prihajali so iz vseh strani, velika večina
prav pa Vrunčevi p)oti ob Ložnici. Jošto-
vi so vse svoje ljudi poslali domov na
dopust, sami so šli silvestrovat v Ce-
lje...
V	mlinu je tekla tekstilna proizvodnja,
tudi Vrunč je tkal, čeprav je bil učitelj.
Izdelovali so rjuhe, brisače, zavese in še
kar dobro prodajali. Tako je policija zelo
težko nadzorovala »stranke«, ki so pri-
hajide v mlin... Skoraj odveč pa so be-
sede o tem, kako je vsak komunist, ki je
prišel v mlin po odsluženju robije, dobil
pri Joštovih kruha...
VSAK DOLG JE TREBA
PORAVNATI
Vse sile so zdaj usmerjene v to, da bi
Joštov mlin ostal prihodnjim rodovom
pa tudi sedanjemu, res kot simbol boja
za vse, kar je bilo naprednega. Do pro-
slave v septembru bo urejena spomin-
ska soba, streha, fasada. Nivo Celje bo
zasul izpraznjeno Ložnico, ki je nekdaj
tekla ob mlinu, tudi vodovod v Medlogu
bo prišel na vrsto, samo da se Melč ne
strinja, da bi kopali po dvorišču, ampak
naj bi cevi speljali ob trasi bodoče ceste,
ki pelje preko polja. Se marsikaj bi se
dalo storiti, najbrž bo tudi čas prinesel
svoje, najbolj pomembno je to, da se je
pričela spreminjati miselnost, ki naj vo-
di do rezultata, ki bo vsekakor v ponos
nam vsem. Saj je navsezadnje stara re-
snica, da kakor družba ceni svoje prido-
bitve v preteklosti, tako ceni tudi svoje
delo v sedanjosti in takšno dediščino
oblikuje za jutri.
Rdeči mlin v Medlogu pa je od časov
Jošta Soteškega do Darinke in Melča
pod svojo streho videl in slišal takšne
besede in dejanja, ki ga bodo zapisala v
zgodovino slovenskega naroda s svetli-
mi črkami. Berimo jih, zdaj še posebej,
ko je delavski praznik!
DRAGO MEDVED
Mlin iz časov, ko se je ob njem zelenilo drevje, Loznica in nekaj povsem romantič-
nih dodatkov v obliki lesenih pregrad, delo Joštovih rok.
8. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
SLOVENŠČINA V JAVNI RABI
TEŽIŠČE V OSVEŠČANJU
Predsedstvo OK SZDL o dosedanji javni razpravi
SZDL Slovenije je že leta
1965 poslala javnosti pismo,
v katerem jo poziva k
ustreznejši rabi slovenske-
ga jezika. Po nekajletnem
zatišju in očitni neodmev-
nosti, je ta poziv zdaj po-
novno med nami. Tokrat z
mnogo širšo odmevnostjo.
Morda zaradi tega, ker smo
znali glasneje reči, da jezik
ni samo stvar stroke in pe-
snikov, ampak je ob svoji
osnovni komunikacijski
vlogi tudi pomemben kul-
turno politični činitelj, ki
ga v vsakdanji samouprav-
ni praksi vedno bolj potre-
bujemo in nam ne sme biti
vseeno kako ga bomo upo-
rabljali. Navsezadnje je nje-
gova podoba tudi podoba
nas samih. Je odraz družbe-
noekonomskega trenutka in
zrcalo stopnje samouprav-
ne socialistične demokra-
cije.
Skupna akcija SZDL in
Slavističnega društva Slove-
nije je doživela v celjski ob-
čini ugoden odmev. S tem
seveda še ni rečeno, da je do-
sedanja javna razprava poka-
zala na vse naloge, ki nas ča-
kajo v skrbi za boljši jezik v
javni rabi. Zato je predsed-
stvo SZDL na svoji nedavni
seji sprejelo sklep, da je tre-
ba z javno razpravo nadalje-
vati. 14. in 15. maja bo v Por-
torožu zaključni posvet, ki
bo osnova za nadaljnje delo.
S tem, ko smo rekli, da ne
more biti skrb za boljši jezik
le na ramenih slavistov in je-
zikoslovcev, ampak naj po-'
stane najširša družbena
skrb, bi bilo napak misliti,
da bi v tej navidez široki in
demokratični možnosti spet
jezik potegnil najkrajšo, saj
bi se v preveliki širini zlomi-
la ostrina problema. Toda to
se ne bo zgodilo, če bomo
izhajali iz osnovne ugotovi-
tve, da jezik rabimo vsak
dan, da ga uporabljamo v go-
rah pisanih papirjev v obliki
delegatskega gradiva, v ča-
sopisih in revijah, da ga upo-
rabljamo vsak dan na števil-
nih sestankih, da ga posluša-
mo na radiu in televiziji, da
se z njegovo pomočjo pogo-
varjamo, da navsezadnje z
njegovo uporabo postajamo
in ostajamo ljudje. Ce ta po-
men zožimo še na pojme o
osnovnih nacionalnih zako-
nitostih, nam vse bolj posta-
ja jasno, da jezik in »pravil-
na« slovenščina ni samo pra-
vopis in slovnica, ampak da
je to mnogo širši in ravno
zato tudi mnogo dragocenej-
ši pojem, do katerega bomo
nujno morsili spremeniti svoj
odnos.
Tega pa bomo lahko spre-
minjali le z organizirano
družbeno akcijo. V celjski
občini so že nekatera stro-
kovna in samoupravna tele-
sa razpravljala o pravilnejši
rabi jezika v javnosti. Prvi je
bil svet za kulturo pri OK
SZDL Celje, zatem izvršni
svet SOB Celje, izvršni od-
bor kulturne skupnosti celj-
ske občine, svet za informi-
ranje pri OK SZDL, koordi-
nacijski odbor za stike z za-
mejskimi Slovenci, izobraže-
valna skupnost, četrti letniki
Ekonomskega šolskega cen-
tra - turistična smer in prejš-
nji teden se je javni razpravi
pridružilo tudi uredništvo
Novega tednika in Radia Ce-
lje z radijsko oddajò v živo.
Napovedane so razprave še v
krajevnih skupnostih Nova
vas, Skofja vas in Karel De-
stovnik Kaj uh ter v organiza-
cijah združenega dela Lik
Savinja, Klima, Kovinote-
hna.
Glede na močan vpliv pi-
sane besede v sredstvih jav-
nega obveščanja, si bomo v
uredništvu Novega tednika
in Radia prizadevali čimprej
oživiti lektorsko službo,
enak cilj ima tudi občinska
skupščina, saj množica gra-
diva v pismeni obliki ne sme
in ne more biti jezikovno
oporečna. V tem trenutku je
najpomembnejše to, da se-
danje vzdušje ne postane
kampanjski utrinek. Vsak
zase bo moral poskrbeti za
lastno osveščenost o znanju
slovenskega jezika. Vsi spo-
sobni družbeni organizmi
bodo morali po svojih naj-
boljših močeh omogočiti or-
ganizirane oblike izpopol-
njevanja, pri čemer ima šol-
stvo še specifične naloge.
Spoznavanje jezikovnih vre-
dnot ni kratkotrajna naloga,
saj niti ni lahka. Toda z za-
vestnim pristopom bomo
lahko v začetku vsaj obudili
zavest, da z večjo skrbjo za
slovenski jezik ob vsakem
času in na vsakem mestu, v
bistvu skrbimo za svojo last-
no vlogo v sklopu razvoja
družbenih odnosov.
V smislu podružbljanja
odgovornosti za boljši jezik,
bomo v celjski občini gradili
stalnost akcije, ki je v zad-
njem hipu skočila na zadnji
vagon že odhajajočega vlaka.
DRAGO MEDVED
ZANIMIVOSn IZ POKRAJINSKESA
MUZEJA V CEUU
MEDVED ZOBOZDRA VNIK
Slika na panj ski končnici pripoveduje o dogodku v
»ordinaciji« zobozdravnika, ki je bil močan ali pa grob
kot medved in sodi med tiste, ki smešijo poklice.
Prizor na končnici se verjetno odvija na prostem, saj se
vidita na robu slike dve krošnji dreves. Na levi strani
sedi na klopi pacientka z rokami v naročju. Medved -
zobozdravnik je s kleščami ravno segel v usta in ji bo
izpulil zob. Za ženo stoji njen mož ali zobozdravnikov
pomočnik in jo drži za lase, da ne bi mogla premikati
glave, ali da ne bi zbežala. Z desne strani prihajata k
zobozdravniku še dve pacientki in ženska, кГ ju vodi.
Prizor na klopi je zelo prestrašil obe prihajajoči pa-
cientki, saj je prva ženska drugo morala prijeti za roko,
da ne bi zbežala. Obe ženski, ki ju boli zob, sta se v
strahu prijeli za glavo in preplašeno gledata izdiranje
zoba. Ženske na sliki so oblečene v delovne obleke s
predpasniki spredaj.
Letnica je bila na zgornjem robu slike, vendar jo je
čebelar pri vstavljanju v panj nekoliko odžagal tako,
da jo je težko razbrati (1868 ali 1886).
VLADIMIR SLIBAR
8. SREČANJE PESNIKOV IN
PISATELJEV ZAČETNIKOV
Zveza kulturnih organizacij Slovenije razpisuje v
počastitev rojstva Josipa Murna-Aleksandrova v sode-
lovanju s: KUD Emestek Golob-Peter, RS ZSS, RK
ZSMS in tednika Mladina, revijo Antena, časopisom
Kmečki glas. Društvom slovenskih pisateljev in kul-
turnimi, družbenopolitičnimi skupnostmi in organiza-
cijami v občinah, kjer bodo organizirana območna sre-
čanja in zaključno srečanje, 8. srečanje pesnikov in
pisateljev začetnikov.
Območna srečanja bodo od junija do novembra 1979,
osrednje srečanje pa bo 10. in 11. februarja 1980, za
najuspešnejše avtorje vseh območnih srečanj v Gradi-
šču v Slovenskih goricah. Sestavni del 8. srečanja je
poleg območnih srečanj, zaključnega srečanja tudi 4.
literarna kolonija, ki bo v oktobru 1980.
Na 8. srečanju lahko sodelujejo pesniki in pisatelji
začetniki, ki še niso izdali (razen v samozaložbi) nobe-
nega svojega dela v knjižni obliki in še niso bili uvr-
ščeni med najboljše na dosedanjih republiških sreča-
njih. Kandidati morajo biti stari več kot petnajst let.
Sodelujejo lahko z literarnimi prispevki v slovenskem
jeziku napisanimi s pisalnim strojem v treh izvodih.
Člani žirij bodo upoštevali prispevke vseh vrst
proze, poezije in dramatike.
Sodelujoči morajo poslati svoje prispevke v ttreh
izvodih, podpisanimi le s šifro. V večjo ovojnico, v
kateri so prispevki, je treba priložiti zapečateno ovoj-
nico s polnim imenom, točnim naslovom, izobrazbo,
poklicem, starostjo in šifr. Na večji ovojnici zadaj naj
bo napisana avtorjeva matična občina. Organizatorji
ne bodo upoštevali prispevkov, ki bodo namesto s
šifro podpisani s pravim imenom.
Organizatorji vabijo k sodelovanju vse pesnike in
pisatelje začetnike iz Slovenije, Slovence v drugih re-
publikah, iz slovenskih zamejskih območij v Italiji,
Avstriji in na Madžarskem, kakor tudi pesnike in pisa-
telje začetnike med delavci v tujini, izseljenci in pripa-
dniki JLA.
Vse poslane prispevke odstopajo avtorji za more-
bitno objavo brezplačno. Tričlanske žirije bodo med
pravočasno prispelimi prispevki s svojega območja
izbrale okrog deset najboljših avtorjev za nastop na
območnem srečanju in enega ali dva avtorja za osred-
nje srečanje.
Imena avtorjev, ki jih bodo območne žirije predla-
gale za osrednje srečanje in naslovi izbranih tekstov
bodo znani do 1. decembra 1979.	""
Prispevke je treba poslati na naslov: Zveza kulturnih
organizacij Slovenije, Organizacijski odbor 8. srečanja,
Dalmatinova 4, Ljubljana do 15. maja 1979.
//. LIKOVNA KOLONIJA BISTRICA OB SOTLI
LETOS MEDNARODNA
Veiilio zanimanje za kraje Titove mladosti
Lani začeta slikarska ko-
lonija »Titovi kraji-naši
kraji« na pobudo krajevne
skupnosti Bistrica ob Sotli,
bo letos nadaljevala delo s
povečanim številom sode-
lujočih. Ob lanskih imenih
kot so Marin Berovič, Leo-
pold Hočevar-Hoči, Dušan-
ka Kajfež-Ercegovič, Janez
Kovačič, Marjan Kozamer-
nik, Peter Krivec, Goran
Medak, Evgen Sajovic,
Alojz Sedovnik, Slobodan
Simić, Tomaž Železnik, Jo-
ža Horvat-Jaki in Stane Ja-
godic, se bodo pojavila no-
va in to iz Italije Teleri Boi-
son in Švicarja Hans Peter
in Bruno Gosser in drugi.
Ob zaključku lanske in
prve kolonije, je krajevna
skupnost Bistrica ob Sotli iz-
dala tudi katalog, kjer so ob-
javljeni podatki o vseh sode-
lujočih, uvodno besedo pa je
napisal Franc Šetinc in v njej
izpostavil dejstvo, da spo-
minski park Kumrovec-
Trebče sicer ni prvi, ki do-
polnjuje svojo družbenoeko-
nomsko podobo s kulturno,
ni tudi edini, ki ima sli-
karsko kolonijo, je pa po-
memben sestavni del verige
vseh tistih slovenskih kra-
jev, ki te kulturne oblike že
gojijo, tudi s pesmijo in dru-
gimi oblikami. »To je hkrati
pogreb iluzij o nemoči delav-
ca, da bi odločal o sebi in
obenem rojstvo spoznanja,
da je svet, ki ga hočemo in je
ukrojen po meri človeka, ena
sama spodbuda tudi za pisa-
nost izražanja vseh dilem ta-
ko v slikarstvu kot literaturi
in drugod«. Tako zaključuje
eno od svojim misli v uvodni
besedi Franc Šetinc.
Brez dvoma nastaja v Bi-
strici ob Sotli tudi dragoce-
no delo v pogledu kopičenja
določenih likovnih del, ki
znajo biti zanimivi doku-
menti svojega časa. Nehote
se sicer postavlja vprašanje,
kako v bodoče usmerjati,
predvsem pa ustrezno storo-
kovno spremljati delovanje
kolonije, ki prerašča v me-
dnarodne okvire. Potrebno
bo strokovno vodstvo, pred-
vsem pa ustrezna prezentaci-
ja nastalih del in njihovo va-
rovanje. V sklopu celotnega
programa spominskega par-
ka Kumrovec-Trebče bo tre-
ba najti zanje primerno stal-
no nalogo, oziroma vlogo, si-
cer bodo prekmalu pozablje-
na in prepuščena naključ-
jem, kar se nikakor ne bi
smelo zgoditi.
Letošnjo kolonijo sofinan-
cira občinska kulturna skup-
nost s 50.000 dinarjev, slo-
venska kulturna skupnost
pa je sodelovanje po bese-
dah predsednika sveta KS
Bistrica ob Sotli Franca
Rautnerja, odklonila. Sli-
karji bodo spet stanovali pri
prijaznih domačinih, ki so
jih lansko leto res toplo spre-
jeli. Avla nove osnovne šole
»Marija Broz« naravnost izzi-
va kot primerno razstavno
mesto. Dela z lanske I. kolo-
nije so premalo potovala po
Sloveniji. Letos bi zamudo
kazalo nadomestiti, saj pri-
mernih razstavišč ne manj-
ka, le krajevna skupnost sa-
ma ne more opraviti vsega.
Potrebni bodo temeljitejši
delovni dogovori v okviru
občinske kulturne skupno-
sti, ki zaenkrat permanentno
neguje le razstavno dejav-
nost v Rogaški Slatimi. Tu je
še Kozjanski kulturni teden
in vrsta drugih oblik, ki jih
ne bi smeli zanemariti v pri-
zadevanjih za širšo animaci-
jo likovne kulture v občini,
ki mora zaradi svoje nerazvi-
tosti sicer iskati izvirne orga-
nizacijske in vsebinske mož-
nosti za vsestransko krepi-
tev kulturnega razvoja.
Letošnja II. kolonija Titovi
kraji-naši kraji bo potekala
od 1. do 10. avgusta.
DRAGO MEDVED
KONCERT »SVOBODE«
•Razmišljanja je vredno, da se pevci odrekajo svojemu prostemu
času in često tudi materijalnim dobrinam, ko preživljajo številne ure
ob prijetnih, čestokrat pa napornih vajah oz. pripravah, da bi dosegli
raven primerne kulturno umetniške izpovedi. Nedvomno gre najprej
za notranjo potrebo, ki jo pevci čutijo do takega udejstvovanja in za
visoko razvito zavest...« tako je zapisal med drugim v programski
knjižici zborovodja Vid Marčen svojemu zboru »Svoboda« ob jubi-
lejnem koncertu. Navedeni stavki veljajo za vse prizadevne zbore in
pevče, še posebej za slavljenca, moški zbor DPD »Svoboda«, ki j®
obhajal svojo 60-Ietnico s koncertom v Narodnem domu 20. aprila-
Na koncert se je zbor temeljito pripravil ter žel upravičeno prizna;
nje s svojim izvajanjem, ki je kazalo odločen napredek v srnen
dostojnega muziciranja in programiranja. Program ni bil zahteven,'
skrbno pretehtan za zmogljivost zbora ter naštudiran. V prvem deW
umetne in borbene pesmi, v drugem pretežno priredbe narodnih-
Uvodna Hafnerjeva »Samo en cvet« je bila doživeta, z dobro odmer-
jeno dinamiko. Enako Srebotnjakova »Bori« s prijetnim tenor-soloii>
in odtehtano spremljavo, z naraščanjem v okviru široko razpetili
fraz. Liparjeva »Partizanovo slovo« se je manj posrečila, bila J®
razsekana in stisnjena. Sivičeva »Dekle ob oknu« je bila zopet n«
višini in izvrstna, ritmično dognana, živa Devčičeva »Mitridjeza''
Srebotnjakova »Nagelj« je bila občutena, muzikalno grajena, a te;
norji v sredini so bili rezki. V drugem delu so zlasti ugajale zaradi
dobre interpretacije ter razlik v podajanju kitičnih pesmi »A ca« ^
priredbi R. Simonitija, »Vsi so prihajali« v prir. Tomca in Kernjakov^
»Venček koroških«. Moški zbor »Svoboda« se je pod vodstvom Vid^
Marcena razvil v dostojno vokalno skupino, ki vsekakor spada v H
kvalitetno kategorijo. Opazen je trud, ki ga je vložil dirigent v pevsl'®
tehnično vzgojo glasov. Dinamika je pestra, piani so lahni, v močnij'
mestih je še nekaj rezkosti. Intonacija je razen občasnih poltonski"
postopov prav dobra, izgovorjava tudi.	EGON KUN&'
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 9
BARA RiBARIĆ SE SPOMiNJA JOSIPA BROZA
»Ml, TOVARIŠ, PA SE TI
y
Leta 1921 se je mladi kovinarski delavec
Josip Broz iz zagorske vasice Kumrovec
ustavil v Velikem Trojstvu, raztepeni vasi v
bližini Bjelovara, v dolinici pod obronki Bi-
logore.
Pri mlinarju Samuelu Polaku je dobil
delo in - ostal.
Vse do leta 1925, ko ga je življenje, polno
nepredvidljivega, v času, ko delavčevo delo
ni veliko pomenilo, spet pognalo na pot, za
dobro sočloveka, za pravico in enakoprav-
nost.
Vas Veliko Trojstvo je bila za Broza prav
gotovo ena velikih preizkušenj, ki jih v poz-
nejših letih ni bilo malo in vendarle je bila
le skromna epizoda v primerjavi s poznej-
šimi dogodki.
POGREB VENOLA
VALENTE
Markovčan Vencelj Va-
lenta je bil znan delavski
voditelj in dober prijatelj
Josipa Broza, Polakovega
mašinista. V začetku zad-
njega leta Brozovega bi-
vanja v Velikem Trojstvu
je Venclja zmoglo, shiral
je zaradi tuberkoloze, de-
lavske bolezni.
Joža se je odločil, da
Valenti spregovori na
grobu ob zadnjem slove-
su. Zravnan in miren se je
postavil ob kotaleče se
gruče mastne zemlje, na-
grmadene ob zijajoči ja-
mi, da bi se poslovil od
mrtvega tovariša, brez
misli na posledice, za ka-
tere je skoraj gotovo ve-
del, da bodo prišle.
»Mi, tovariš, pa se ti za-
klinjamo, da se bomo do
konca življenja borili za
idejo, ki si ji bil tako
vdan!«
Ko je s temi besedami
končal govor, so skoraj
hkrati nad grobom razvili
rdečo zastavo.
Tistih dob je že veljal
zloglasni Zakon o zaščiti
države, ki je kot mora vi-
sel nad komunisti in vse-
mi napredno mislečimi
ljudmi. Toda Josip Broz,
delavec v mlinu Samuela
Polaka se je kazni izognil,
le osem dni so ga pridrža-
li v bjelovarskem zaporu,
leto pozneje, 1925 pa je
odpotoval v ladjedelnico
Kraljevica. Veliko Troj-
stvo je postalo premajhno
za njegove ideje...
V Velikem Trojstvu je
Josip Broz užival precej-
šen ugled. Kmalu po pri-
hodu se je sprijaznil z
vrsto ljudi, s katerimi so
ga vezale ideje, za katere
se je pozneje moral odreči
domala vsemu. Za tisti
čas je bil Polakov maši-
nist v očeh ljudi iz Velika
Trojstva nemara nekaj
posebnega, saj jim je bil
tako malo podoben.
»Joža ni bil nikdar brez
dela, se je pozneje spomi-
njal Martin Cestar, eden
izmed trojice mlinarjev v
Polakovem mlinu leta
1921. Ce ni imel dela pri
motorju, je v kakem oglu
»mašinhausa« popravljal
kaj, večidel kaj takega,
kar so prinašali kmetje.
Bil je univerzalen moj-
ster ...
Tudi je veliko bral. Po-
noči je v Velikem Troj-
stvu najdlje gorela luč v
Brozovem stanovanju.
Ali je imel na obisku to-
variše, s katerimi se je
razgovarjal, ali pa je bral.
Izmed listov je bral TRI-
BUNO, NOVOSTI, JU-
TARNJI LIST ter delav-
ski tisk. Spominjam se,
da je mnogo prebiral
knjige.
Broz je posebno pazil
na to, da je vladalo med
nami prijateljstvo in tova-
rištvo. Zahteval je, da ve-
dno nastopamo složno,
jezen je bil, če smo se pre-
pirali... (Vladimir Dedi-
jer: Josip Broz Tito)
VSELEJ
PRIPRAVUEN
POiVIAGATI
Tu in tam v Trojstvu še
žive ljudje, ki se spomi-
njajo Josipa Broza, Jože.
Med njimi je tudi Bara Ri-
barič, ki živi na sredi vasi
sama, s tremi kravicami
in 76 leti na hrbtu in ki
kljub temu noče slišati o
tem, da bi predala kmeti-
jo in vinograd v spočite,
mlade roke.
blatnem dvorišču, komaj
se prebijemo do nje mi-
mo klokotaj očih kolesnic
od voza, kjer se preliva
blatna deževnica. Ni še
minilo nekaj ur, kar je de-
ževalo in nad Bilogoro se
spet pripravlja.
Sredi velikega dvorišča
pogleduje proti Bilogori,
Sandrovačkem polju,
kjer se gnete naftnih vrtin
in Bjelovaru in se skuša
spomniti let, ko je prišel v
vas Broz.
»Seveda se spominjam
Jože, kako ne bi. Stiri leta
je živel tukaj, dva otroka
je pokopal na našem po-
kopališču, Zlatico in Hin-
ka. Ampak, strog je pa
Vedro nas pričakuje na
bil, veste, četudi živahen,
večkrat vesel kot žalo-
sten. Moj pokojni stari je
bil večkrat z njim, kar do-
bro sta se razumela. Spo-
minjam se, da je rad več-
krat koga podražil, a brez
ka in jima je Broz postavil
lep spomenik. Tega ni-
smo bili vajeni, saj otro-
kom nismo postavljali
spomenikov, še za odra-
sle ni bilo denarja. Bilo
mu je strašno hudo.«
zle misli. Tudi s fanti se je
rad družil.
Kar je res, je res, poma-
gal je pa prav rad. Kjer se
je le dalo. Znal je vse in
časarkoli se je lotil, mu je
izpadlo. Meni je nekoč z
žico povezal star pisker.
Tistihdob se te stvari niso
tako dobile, pa je bil dra-
gocen tudi počen pisker,
kaj ne bi bil.«
Obrnila se je, da izbrska
nekje tisti stari pisker, ki
se je Brozu zdel prav tako
pomemben kot stroji v
Polakovem mlinu. Pisker
pa kot da se je vdrl v zem-
ljo: ni in ni ga bilo.
»Knjige, časopisi in vse
tisto, kar je vedno nosil
pod roko, so ga delali dru-
gačnega od nas pa tudi le-
po obležen je bil vedno.
Izžareval je nakaj poseb-
nega, kaj bi rekla. Ugo-
varjanja ni trpel in s Pola-
kom sta se večkrat udari-
la, a vselej je Broz imel na
koncu prav.
Rad je pel in s fanti spil
kakšen kozarček in otro-
ke je imel zelo rad. Tega
se dobro spomnim. Bilo
je pravzaprav za vse nas
čudno, ko sta umrla otro-
Daleč so ta leta, je raz-
pletala Bara, ko so ji v mi-
slih tekli dogodki izpred
petdesetih let, spomini na
mladega človeka, ki je
ljubil red in čistost v mli-
nu, kamor ni spustil niti
otročajev, ki jih je sicer
rad videl pred mlinom,
kjer se je trlo ljudi in so
vsakodnevno premlevali
političen položaj in še po-
sebej zapostavljanje de-
lavcev v stari Jugoslaviji.
Rad se je tista leta, ki niso
prinašala nič dobrega,
Broz šalil z ljudmi, na du-
hovit, četudi včasih neko-
liko oster način.
»Broz je bil vzkipljive
narave in je takoj vrgel v
brk vsakemu, kar mu je
pripadalo, zato se je tu in
tam kdaj tudi sporekel z
ljudmi, ki so prihajedi v
mlin, kakor se je rad po-
šalil,« je čez nekaj sekund
tišine privlekla iz vreče
spominov Bara Ribarič.
Zapustili smo dvorišče,
kolesnice z mlakužami in
Baro, spomine in zgodo-
vino. Tik nad vasjo je ba-
ročna cerkev, obdana z
visokimi drevesi. V nepo-
sredni bližini enega njih
leži grob Zlatice in Hinka.
Urejen, lep, četudi skro-
men. Takšen, kot je bil v
letih Brozove žalosti. Ko
se spustimo proti poko-
pališču, spotoma izvemo,
da je predsednik po vojni
nekajkrat obiskal zadnje
počivališče otrok, ki ga
urejajo šolski otroci.
NAFTA NI DOBER
SOSED
Na leta Brozovega biva-
nja v Velikem Trojstvu
spominja tudi na oko kar
ugledno poslopje v sa-
mem središču vasi, ki se
danes preživlja v glav-
nem od kmetijstva, veči-
na prebivalcev pa se vozi
na delo v bližnji Bjelovar
in Sandrovac, kjer je v
zadnjem času nastala
skromna industrija. Po-
slopje, na sprednji strani
lahko na plošči prebere-
mo, da je v tej hiši prebi-
val v letih 1921-1925 Jo-
sip Broz Tito, čuva v sebi
skromen muzej, posve-
čen predsednikovem živ-
ljenju v Velikem Troj-
stvu. Zadnje čase so ga
obnovili, toda obnova še
ni končana: hiša še kaže
rebra.
Samuela Polaka mlina
ni več.
Zdaj so vsi upi obrnjeni
v šandrovačko nafto.
Pod eno najnižjih pla-
ninskih koč na Hrvat-
skem, v okrilju skromne-
ga gozdiča, je razvejano
ničkoliko z belim peskom
posutih poti, ki jih zdru-
žuje ozka, asfaltirana ce-
sta do Sandrovca. Vse se
izgubljajo v gozdu, pri vr-
tinah, ki jih še kar naprej
delajo: pod zemljo je naf-
ta, veliko nafte. V času
Brozovega življenja v
Trojstvu še niso švigali v
zrak ognjeni zublji ze-
meljskega plina, niti ni
bilo brezkončnih nafto-
vodov.
Menda ljudem v Veli-
kem Trojstvu nafta prina-
ša bolj malo, četudi so jo
našli na njihovem območ-
ju, v njihovi krajevni
skupnosti. Dobili so le ce-
sto, a men'jo, da jim pri-
pada še kaj več. Ničkaj ni-
so zadovoljni. Pri vrtinah
se zaposlujejo tuji ljudje,
strokovnjaki, zanje ni de-
la pa tudi veliko jih INA
ne potrebuje. To bi bilo
treba nekako spremeniti,
preudarjajo, ko govorimo
z njimi o zaposlitvi.
Veliko Trojstvo je za
zgodovino naših narodov
vsekakor pomemben
kraj. Začudilo nas je, da
nimajo na razpolago niti
ene publikacije, ki bi na
kratko osvetlila tiste dni,
ko je živel med njimi Jo-
sip Broz..., njihov člo-
vek ...
... po štiri in polletnem
bivanju je Josip Broz za-
pustil Trojstvo, spremili
so ga vsi njegovi prijate-
lji. Pred odhodom mu je
dal Franjo Podupski pet-
deset dinarjev, on pa mu
je pustil za spomin maj-
hne klešče in francoski
ključ. Ladislav Bujnoh je
posodil Brozu 600 dinar-
jev.
»Dal sem mu ta denar,
da bi lahko preživel dru-
žino, dokler ne najde za-
poslitve. Cez dve leti mi
je Broz pisal in vrnil po-
sojilo ter se prisrčno zah-
valil.« (V. Dedijer, Josip
Broz Tito).
MILENKO STRASEK
Težkim časom se je v dneh bivanja Josipa Broza v
Velikem Trojstvu pridružila še osebna nesreča.
Bara RibariĆ: »Bil je strog in vzkipljiv, toda pri-
vlačne, vesele naravel«
Hiša, kjer je živel г družino Josip Broz Tito, je danes muzej, ki ga obišče čedalje
več ljudi.
10. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
Na startu je prof. Mile Cepin (desno) razložil vsem nastopajočim kakšna bo v
glavnem pot...
Prva kontrolna postaja je bila streljanje z zračno puško. To si je med drugimi
ogledal tudi predsednik Medobčinskega sveta ZSS Ivan Kramer (drugi z desne).
Dan 2 mladimi na orientacijskem pohodu
ZMAÛAZA
DOBRNO
Odlično znanje mladih z različnih področij
Prejšnji petek je bil lep spomladanski
dan. Jutro je bilo sicer malce hladno,
vendar se je kasneje nekoliko otoplilo.
Vreme je bilo kot nalašč za tekmovanje
v orientacijskem pohodu, ki so ga orga-
nizirali za ekipe osnovnih šol v celjski
občini ob 30 letnici organizirane vzgoje
mladine za SLO. Ni bilo vroče, svoje pa
je dodala tudi narava, ki se je razcvetela
v en sam bel cvet. Gozd je dobil svojo
lepo svežo svetlo zeleno barvo.
Ob strelišču v Pečovniku je bilo vse
pripravljeno, kot da bi šlo za veliko pravo
tekmovanje. Pa saj je navsezadnje tudi
šlo! Zbralo se je sedemnajst ekip, ki so na
predhodnih šolskih tekmovanjih v orien-
tacijskem pohodu pokazale največ zna-
nja. Šole so lahko prijavile po dve ekipi,
nekatere pa so dale samo eno. Vsako eki-
po je sestavljalo pet tekmovalcev sedmih
in osmih razredov. Zraven je še bila rezer-
va za vsak primer, če bi kateri od »repre-
zentantov« tik pred startom odpovedal.
Nastopilo je torej 85 tekmovalcev, sko-
raj toliko pa jih je v organizacijskem od-
boru pod vodstvom . predsednice Sonje
Ocvirk skrbelo za nemoten potek tekmo-
vanja. Na progi je bilo šest kontrolnih
postaj, kjer so mladi tekmovalci pokazali
svoje znanje z različnih področij. Po spre-
jemu startnih številk (ekipe so startale v
razmahu 10 minut na progi dolgi nekaj
več kot šest kilometrov) so mladi tekmo-
valci najprej odšli do strelišča, kjer so
streljali z zračno puško. Tu se je dalo do-
biti največ točk, žal pa so tekmovalci od
prevelike vneme po čimhitrejšem odhodu
na progo, prehitro streljali in zato tudi
rezultati niso bili najboljši. Prav tu je na-
stala največja razlika med ekipani, ki je
tudi ob koncu tekmovanja odločala o
vrstnem redu.
Na drugi postaji, ki je bila v domačiji ob
ribogojnici in farmi piščancev so nastopa-
joči pokazali znanje iz nuđenja prve po-
moči. To je bil praktičen prikaz na »mane-
kenih« ter odgovarjanje na testne pole.
Ocena članov komisije je bila, da so mladi
tekmovalci pokazali resnično dobro pri-
pravljenost in veliko znanja, ki jim bo še
kako prišlo prav v kasnejšem življenju.
Tretja postaja je bila ugotavljanje orien-
tacije, četrta pa premagovanje minskih
polj, opazovanje ter razstavljanje puške
ter ugotavljanje njenih delov. Tu je bil
med ocenjevalci tudi vojak Silvo Poljan-
šek z Jesenic, ki že od lanskega avgusta
služi v Celju vojaški rok. Poljanšek je
znan kot odlični hokejist na ledu, saj je
kar 195 krat oblekel dres z državnim
grbom. Seveda je bil v središču pozorno-
sti pri mladih tekmovalcih, katerim je po
tekmovanju odgovarjal na številna vpra-
šanja.
Na peti in šesti postaji so tekmovalci
odgovarjali na vprašanja iz zgodovine in
SLO. »Padale« so pretežno petice. Mnogi
so tako hiteli z odgovori, da jim člani po-
sameznih komisij sploh niso uspeli do
konca prebrati vprašanj.
Vse zadihani so potem pretekli še zad-
nji del poti s Starega gradu nazaj do streli-
šča in se najprej pozanimali, kakšen čas
so dosegli. Vladal je pravi tekmovalni
duh, ki je tako značilen za velika tekmo-
vanja. Potem so se posedli okoli strelišča
in stekel je prijateljski pogovor med celj-
skimi šolarji. Tisti dan se je skovalo tudi
veliko novih poznanstev in prijateljstev,
kar je tudi čar takšnih srečanj. Seveda pa
je beseda tudi nanesla na napake, ki so jih
napravili med potjo ter tako izgubili dra-
gocene točke. Medtem pa je komisija pri-
dno beležila vse rezultate in kmalu po
tekmovanju, ki je bilo resnično odlično
izpeljano (za vzor!) je bil znan vrstni red,
ki so ga vsi z veliko nestrpnostjo pričako-
vali.
Na veliko presenečenje vseh je zmagala
ekipa OŠ »XIV. divizije« z Dobrne, ki je
zbrala 1597,5 točke. Prvo mesto jim je
prineslo odlično streljanje, saj so nastre-
Ijali kar 120 krogov. Druga je bila ekipa
OŠ »Franca Krajnca« s Polul, ki je zbrala
samo sedem točk manj kot zmagovalci -
1590,5. Obe ekipi bosta nastopili na me-
dobčinskem prvenstvu, ki bo prav tako v
Celju in sicer predvidoma v petek, 11.
maja. Vrstni red naslednjih ekip: 3. OŠ
»Ivana Kovačiča-Efenke«, 4. OŠ Vojnik,
5. OŠ Štore II, &. OŠ Štore I, 7. OŠ »Slav-
ko Šlander«, 8.1. OŠ II, 9. OŠ »I. Kovačič-
Efenka« II, 10. OŠ »I. celjske čete« I, 11.
OŠ »Veljka Vlahoviča«, 12. OŠ »Slavko
Šlander« II, 13. OŠ Frankolovo, 14. OŠ
»Franja Vrunča« I, 15. I. OŠ I, 16. OŠ »L
celjske čete« II in 17. OŠ »Pranja Vrun-
ča« II.
Vsi nastopajoči so dobili značke in priz-
nanja, najboljše tri ekipe oz. posamezniki
v njih zlate, srebrne in bronaste medalje
(izredno lepe!) ter diplome, prvi dve ekipi
pa še praktično nagrado, ki so je bili naj-
bolj veseli, komplet zračnih pušk. Takoj
po tekmovanju pa je izšel tudi priložnost-
ni bilten, kulturni program pa so pripravi-
li učenci osnovne šole »Franja Vrunča« s
Hudinje. Samo tekmovanje je tekom dne-
va obiskalo tudi večje število družbeno-
političnih delavcev, ki so tako dali svoj
prispevek k tej pomembni manifestaciji.
Prisoten je bil tudi predstavnik Republi-
škega odbora za ljudsko obrambo Branko
Kromar, ki je obšel celotno traso ter ob
zaključku izredno pohvalil organizatorje
za dobro pripravljenost in izpeljavo.
Največje veselje je seveda bilo v taboru
zmagovalne ekipe z Dobrne, ki so jo se-
stavljali kot vodja Primož Rošer ter člani
Hermes Kompan, Peter Horjak, Nada
Felicijan, Birigita Weissenbach in Ida
Dupelnik. Mentor ekipe je bil Jože Sluga,
sicer učitelj telovadbe in vodja obramb-
nega krožka. Povedali so, da so se za tek-
movanje dobro pripravili, vendar je bilo
za njih težje, ker niso poznali terena. Tudi
zaradi tega je uspeh večji. Na medobčin-
skem tekmovanju sicer ne pričakujejo pr-
vega mesta, bodo pa se vseeno potrudili,
da bodo kje {)od vrhom. Obljubili so, da
bodo častno zastopali občino Celje kot
zmagovalci občinskega prvenstva.
»Letošnje leto je jubilejno, saj je prete-
klo 30 let, odkar smo začeli z organizirano
vzgojo mladine za SLO. Vteh letih so naši
pionirji in mladinci pokazali veliko pri-
pravljenost in zavzetost, da bi si pridobili
čimveč znanja in napotil ne samo za pra-
vilno ravnanje v določenih situacijah, am-
pak nekateri tudi za aktivno sodelovanje
pri nadaljnji vzgoji, nekateri pa se odloča-
jo tudi za vključevanje v opravljanje voja-
škega poklica. S takim načinom dela mo-
ramo tudi nadaljevati in zaradi tega tudi
organiziramo tekmovanja v orientacij-
skem pohodu iz znanja o NOB in strelja-
nju, prvi pomoči itd. Poudariti moram, da
je to akcija, ki ne poteka samo pri nas v
Celju ali Sloveniji, temveč s to akcijo zaje-
mamo celotno območje Jugoslavije. Po
vseh šolah v domovini se mladina vklju-
čuje in povezuje svoje znanje med ostalim
tudi na tekmovanjih iz znanja SLO. Poleg
te oblike tekmovanja vključujemo mladi-
no v pripravo in izvedbo akcije ,Nič nas
ne sme presenetiti'. Mladina se vključuje
v aktivnost ob tednu varnosti in družbene
samozaščite, sodelovanje pri vseh letoš-
njih pomembnih obletnicah itd.« je ob
zaključku tekmovanja med drugim po-
vedal, in podelil odličja podpredsednik
Občinske skupščine Celje Anton Je-
lenko.
Sonja Ocvirk, predsednica občinskega
odbora za pripravo tekmovanja: »V celj-
ski občini je pionirjem obrambna vzgoja
del redne šolske in izvenšolske dejavno-
sti. Že nekaj let spremljamo prizadevanja
na tem pomembnem področju tako pri
pridobivanju prvin obrambne.vzgoje, kot
tudi splošne fizične pripravljenosti.
Obrambni dnevi, ki jih imajo v sklopu
rednega programa na vseh šolah so poka-
zali, da iz dneva v dan beležimo vse boljše
rezultate in pripravljenost. V imenu ob-
činskega odbora se zahvaljujem vsem
pionirjem, ki so sodelovali tako na šolskih
kot tudi občinskem tekmovanju. Zahvala
velja tudi vsem mentorjem mladih, kot
tudi celotnemu pedagoškemu kadru na
šolah. Hvala seveda tudi sodelavcem v
občinskem odboru, JLA, ZRVS, ZZB
NOV, TO, RK, strelski zvezi, skratka
vsem, ki so sodelovali.«
Miran Horvat ima največ zaslug za te-
hnično brezhibno izpeljano tekmovanje:
»Rad sem pripravlj"al to tekmovanje zlasti
zaradi sodelavcev in mladine ter njenega
čudovitega odnosa. To so praktične zade-
ve, ki jih je treba mladini dajati. In prav je
tako!«
Tudi po ostalih občinah so bila podob-
na občinska tekmovanja, najboljše eki-
pe pa bodo kot smo že omenili nastopile
11. maja na medobčinskem tekmovanju.
Takrat se bodo osnovnošolskim ekipam
na svoji progi pridružile tudi ekipe sred-
njih šol, izvenšolska ter delavska in
kmečka mladina. Vse skupaj pa je re-
snično lep doprinos k praznovanju 30-
letnice organizirane vzgoje mladine za
SLO, k obrambni krepitvi naše mladine
ter prispevek za dobro izvedbo letošnje
množične akcije »Nič nas ne sme prese-
netiti«!
Tekst in foto: TONE VRABL
»Kontrolo« znanja o puški in njenih delih je imel Silvo Poljanšek, trenutno vojak
v Celju, sicer pa človek, ki je 195 krat oblekel dres jugoslovanske hokejske
reprezentance na ledu.
Na cilju! Anton Jelenko ш Sonja Ocvirk podelujeta priznanja zmagovalni ekipi
OŠ Dobrna, ki jo je vodil Primož Rošer, mentor pa je bil Jože Sluga.
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 11
PORTRET FRANCA KLEMENA:
ZADNJE
RESNICE NI
in noitena stvar ni dovolj dobra, da bi ne mogla biti še boljša
Sedela sva v njegovi delovni sobi v tozdu
Projektivni biro celjskega Ingrada. Med
nama je bila le velika risalna deska z meni
nerazumljivimi shemami - osnutki načrtov
in gosta zavesa modrikastega dima prešte-
vilnih cigaret, pokajenih med razgovorom.
Po stenah so viseli načrti in mnogo nenava-
dnih slik, polnih občutja, razmišljanj, nena-
vadnih živih, kričečih, bolečih barv. V kotu
pisalne mize je bila kopica gradiv, v svitek
zvitih načrtov, Poročevalec, samoupravni
akti, časopisi, katalogi razstav.
Oster pogled skozi močna roževinasta
očala je begal sem in tja po sobi. Le za hip
ali dva se je ustavljal na kakšni točki zidu,
kot da je prav tam napisana misel, ki so jo
izoblikovala usta. Roke so vseskozi ner-
vozno brskale po papirjih, gnetle ogorke do
pol pokajenih cigaret ali mogočno krilile po
zraku. Besede pa so prihajale umirjeno, ja-
sno in prepričevalno. Prihajale so v gostih
slapovih, da je pero komajda sledilo, ko jih
je prenašalo na papir. In te besede so z
lahkoto podirale zid nezaupanja ter ustvar-
jale nit domačnosti, razumevanja.
Pogovarjal sem se s Francom Klemenom,
tehnologom, inovatorjem, ekologom iz ho-
bija in prepričanja - morda tudi iz zgroženo-
sti in nemira. Govoril sem z zavzetim ama-
terskim slikarjem, zanesenjakom, ki ver-
jame v mlade, v zdravo in napredno družbo,
v to, da nobena stvar ni popolna in večna,
dovolj dobra, nespremenljiva.
Na pogovor s Francom
Klemenom sem prišel, da
bi spoznal in javnosti
predstavil enega iz vse
številnejše družine inova-
torjev. Delavcev, ljudi, ki
jim ni dovolj, da so del
delovnega procesa, am-
pak ob njem nenehno ra-
zmišljajo, iščejo ideje in
možnosti, kako bi stvari,
kakršne so, spremenili na
bolje, jih izpopolnili in s
tem prispevali več kot le
svoj delež v živem delu.
Našel pa sem mnogo več
kot le inovatorja. Spoznal
sem človeka s povsem iz-
delano, četudi nekoliko
svojsko filozofijo o življe-
nju, družbi, napredku,
ljudeh.
INOVATORSTVO
POMENI
DEMOKRATIZACIJO
PROIZVODNIH
ODNOSOV
»Da, inovator sem,« mi
je dejal, ko sva sedla in
sem pripravil nenasitno
beležnico. »Toda, veliko
nas je, ki nismo zadovolj-
ni s stvarmi, kakršne so.
Ki iščemo vselej novo,
bolj smotrno, boljše. Ne
pišite zato o meni in mo-
jih inovacijah. Veliko je
boljših, koristnejših od
mojih. Pišite o mojih mi-
slih, idejah, ki jih nosim v
sebi.« Dogovorila sva se
in o konkretnih inovaci-
jah, ki jim še sam ne ve
števila, sva izgubila le
malo besed. Pogovarjala
sva se o drugih, družbeno
mnogo pomembnejših re-
čeh.
»Inovatorstvo kot si-
stem stremi k demokrati-
zaciji proizvodnih od-
nosov. Se zlasti velja to za
množično inventivno de-
javnost, ki lahko uspe le,
če bomo v družbi, v sle-
hernem sistemu, ki jo se-
stavlja, uspeli demokrati-
zirati tehnično in tehnolo-
ško miselnost. Takrat to-
rej, ko bo lahko inovator
vsakdo. Ko bo inovator-
stvo resnično sestavina
vsakega dela ter last in
pravica vseh delavcev. Za
to je danes izredno ugo-
dna družbena klima. Bolj
ugodna, kot kdajkoli do-
slej. A vendarle so ovire
še vedno prisotne. Cesto
se zde kot neprebojen zid.
Toda, noben zid ni nepre-
bojen. Skoda je le, da ino-
vatorstvo skušamo insti-
tucionalizirati v velikih
sistemih. Morali bi posta-
viti vrsto vzpodbujeval-
cev inovacij, celo profe-
sionalnih delavcev za to
področje v osnovnih celi-
cah dela. Ker pa ni tako,
nam inovacije nastajajo
bolj ali manj slučajno. Ni-
so plod organizirane
skrbi, evidence ozkih grl
in slabosti, previsokih
stroškov in podobno.
Kjerkoli so ozka grla,
kjerkoli so stroški visoki,
je raj za inovatorje. Ob
močni podpori družbeno-
političnih organizacij, še
zlasti sindikata, ob moč-
nem vzpodbujanju in
usmerjanju delavcev, bi
lahko močno razširili
osnove za množično in-
ventivno dejavnost. Tudi
sam skušam delovati
prav v tej smeri. Spodbu-
jati mlade, razmišljajoče
ljudi. Pokazati jim želim,
kaj vse se da s pravilno
uporabo razuma, razmiš-
ljanja in seveda neizogib-
ne trme ter zagnanosti
doseči. Inovacija ni nič
drugega kot evolucija, ra-
zvoj misli.«
V množico misli komaj-
da vržem svoje vprašanje
- »pa težave?«
»Niso nepremagljive.
Težko je le, če je inovacija
tako dobra, da se nepo-
sredno vmeša v obstoječe
načrte, uveljavljeno te-
hnologijo, izvršene nalož-
be, ki se še niso poplača-
le. No, pa tudi drugače ni
lahko. Inventivni predlo-
gi prepogosto obležijo v
tem ali onem predalu. Po-
gosto tudi iz zavisti, ki je
rak sistema. Porodijo
užaljenost, da tisto korist-
no ni zraslo na »pravih«
zeljnikih. Toda tudi tega
je vse manj. Družbena
klima je ugodna, škoda,
da je še bolje ne izkori-
stimo...«
NAJVEČJI KAPITAL
JE, DA SEM IMEL
ČAS RAZMIŠUATI
Misel je obvisela v zra-
ku. Mofal sem povpraša-
ti, kako je z njegovimi
inovacijami. »Pa naj bo.
Veliko jih je. Sam ne vem
koliko. Nastajale so ob
vsakdanjem delu. Kot lo-
gično nadaljevanje moje-
ga dela. Nobena inovacija
ne more nastati načrtno.
Nihče se ne more kar ta-
ko vsesti za mizo in si re-
či: »Zdaj bom naredil ino-
vacijo. Nenehno se je tre-
ba spraševati nove stvari
in ne omagati v iskanju
odgovorov. Najprej pa je
treba doseči stopnjo zave-
sti, ko odmisliš vse obsto-
ječe. Vse uveljavljene
norme, zakonitosti. Priti
je treba do tega, kar je de-
jal Kardelj za družbo. Na-
mreč, da nič ni dovolj do-
končno, dovolj popolno,
da tega ne bi bilo treba v
nenehnem razvoju me-
njati, dopolnjevati, spre-
minjati, dograjevati. To
velja za družbo, znanost,
tehnologijo, za vse resni-
ce. Zadnje resnice ni, vse
je lahko boljše, popolnej-
še.Takšna miselnost je
osnova za inventivno de-
javnost. Nič ne smeš vzeti
kot končno, nespremen-
ljivo. In prav iz takšnih
razmišljanj se porodijo
inovacije, ki so navidezno
najbolj preproste. Zaple-
tene so le v tem, da me-
njajo obstoječo misel-
nost, trenutno veljavno
resnico.«
Ostal sem trmast, hotel
sem izvedeti, kaj trenut-
no dela, kaj ga okupira.
»Muči me problem člo-
veškega bivanja v mest-
nih sredinah. Problem
velikih stanovanjskih
blokov in sosek, ki po-
vsem razčlovečijo osnove
človeškega bivanja.«
HUMANIZACIJA
PROSTORA IN
BIVANJA
»Kot tehnolog mislim
predvsem skozi obstoje-
čo ali dopolnjivo tehnolo-
gijo. In vem, da je prila-
godljiva tudi za drugačne
načine gradnje. V Ingra-
du že vse odkar smo
osvojili ,Outinor' sistem
gradenj vlečemo stano-
vanjske celice prečno na
osnovno - srednjo steno.
Tako gradimo velike
stolpnice z množico zelo
ozko urejenih celic - sta-
novanj. V svojih razmiš-
ljanjih sem visoke grad-
nje obrnil v nizke in sku-
šal razvozljati, kako bi
osnovne tunele namesto
prečno, vlekli vzdolžno.
Rezultat je presenetljiv. S
samo to spremembo bi
lahko sedanje betonske
džungle sestavljene iz
stolpnic, v katerih na
hektaru živi okoU 550 lju-
di, spremenili v sistem-
ska naselja nizkih gra-
denj, v katerih bi v huma-
niziranem okolju brez be-
tona vsepovsod, z ureje-
nimi zelenicami in peš
potmi lahko živelo 350
ljudi na hektar prostora.
Bloki bi ne bili visoki, so-
seske bi imele bistveno
več kisika, promet bi bil
speljan le po dovoznih ar-
terijah, v soseskah pa bi
imeli spet bolj humano
okolje. V celjski kotlini
bloki ne bi smeli biti višji
od štirih nadstropij in
vsak košček betona je
nov udarec za mesto, ki
tako rabi kisik.
Vse to bi lahko dosegli,
če bi prenehali hlastati po
džunglah Џ betona, v ka-
terih bodo natlačeni lju-
dje, ki se sploh poznali
med seboj ne bodo... Vi-
dite, vse to bi dosegli, če
bi spremenili ob obstoje-
či tehnologiji in brez do-
datnih naložb le prečno
vleko v vzdolžno... In ta
inovacija se mi je porodi-
la ob razmišljanjih o lju-
deh, načinih njihovega
bivanja in ekološki pro-
blematiki, ki je v Celju ta-
ko kritična. Ne vem pa, če
bom z inovacijo prodrl,
saj postavlja na glavo do-
sedanji način gradnje v
Celju. Toda, ne bi se sme-
li slepo držati uveljavlje-
ne tehnike. Ne smemo
postati sužnji tehnike. Te-
hnika je le sredstvo ideje.
Pomoč in ne cilj...«
Vprašam, kako je bilo z
uresničevanjem njegovih
inovacij doslej.
»Sem eden redkih sreč-
, nežev, ki je imel to blaže-
no možnost, da je uveljav-
ljal inovacije brez po-
prejšnjega ,žegna'. To je
sploh najboljša pot. Če
ima inovator le najmanj-
šo možnost za takojšnjo
realizacijo, naj inovacijo
najprej izvrši, pa jo šele
potlej, ko se ta v praksi že
dokaže, uveljavlja kot
lastno inovacijo. Jaz sem
vselej delal tako. Imam
pa še to srečo, da sem vse-
lej imel čas za razmišlja-
nje. In to je moj največji
kapital. Nič novega ni-
sem ,pogruntal'. Le opa-
zovati sem vedno znal in
ob opaženem razmiš-
ljati.«
MELANHOLIČEN
KRIK BARV
Vprašam, zakaj slika.
Mu je to beg iz vsakdana,
svet v katerem se sprosti,
pozabi na probleme, ki ga
težijo...
»Ne! Prav nasprotno.
Slikarstvo zame ni beg, ni
umik. Slikam angažirano.
Moje slike hočejo nekaj
povedati. Vse imajo glo-
boko, najpogosteje ekolo-
ško sporočilo. Od tu ta
melanholičen krik barv -
zeleno nebo, pa trma, ki
sije iz tiste slike bika na
zidu. In ta bik sem jaz, s
svojo trmo, jezo... Pred
platnom sem stvarnik. Tu
narišem tisto, kar* naj bi
po mojem prepričanju bi-
lo. Povem, kar z besedo
ne morem. Morda so zato
moje slike za Celje tako
nesimpatične. Ekološko
so obtožujoče. Zrcalijo
življenje, da bi pokazale
smrt. In ta nemogoč in-
stinktivni živalski nemir,
ki se nas loteva v brezu-
mnem tempu, grozljivi
stopnji industrializacije,
beganju od sebe in svoje-
ga bistva... Zelo neodgo-
vorno si uničujemo teme-
lje našega bivanja, življe-
nja. Toda davek bo treba
plačati. Slej ali prej. Vpra-
šanje je le, kdo ga bo pla-
čal. Čopiča sem se lotil
pred dvemi leti, ko se je v
meni vse to nakopičilo. In
zdaj izražam s slikami
vse, kar me teži. In sem
na ta način angažiran.
Toda stvari se bodo mo-
rale spremeniti. Samou-
pravni socialistični si-
stem, v katerega fanatič-
no verjamem, preprosto
ne more dopuščati zloči-
na nad človekom, ki je
njegov temelj. In prav to,
kar se dogaja z okoljem in
naravo, je zločin nad člo-
vekom, nad njegovo
ustavno pravico do biva-
nja v zdravem, urejenem
okolju. Skrb za okolje pa
je še politično in ekonom-
sko obremenjena. Hoče-
mo naprej. In naprej tudi
moramo. Toda ne za vsa-
ko ceno. Za vsako žrtev. S
solidarnostjo, ki je temelj
sistema, samoupravnim
dogovarjanjem in znan-
stveno mislijo moramo
doseči napredek. Svoj na-
predek. Ne moremo pa ga
doseči z dvomljivimi ma-
nipulacijami. Toda, pusti-
va to. Tega tako ne boste
objavili.«
Ko sem oddajal zapis
uredniku, sem izvedel, da
je Franc Klemen, izkušen
tehnolog in inovator že v
Crni gori, kjer bo s svojim
znanjem in izkušnjami
pomagal pri odpravljanju
posledic rušilnega po-
tresa.
BRANKO STAMEJCIC
12. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
Obisk pri kmetu
SONCE SIJE VSE
SREČKO PIŽORN12 ANDRAŽA MENI, DA SO TUDI ZA KMETE VEDNO
BOLJ LEPI ČASI
Kristalno čisto je bilo nebo tam nad
Goro Oljko, ko sva se s kolegom Tonetom
peljala v Andraž. Niti oblačka ni bilo, goz-
dove od Polzele naprej pa so objemali
sončni žarki in še bolj poudarjali njihovo
mogočnost, toplino in lepoto. Spomladan-
sko zelene barve so zaživele, udarjale v oči
in srce. Lepota severnega savinjskega
obrobja človeka pripelje do tega, da nena-
doma pozabi na vsakdan in se prepusti sa-
njarjenju. Na levi strani ob cesti proti An-
dražu zagledava družino, ki menda obre-
zuje hmelj in že se pokažejo prve kmetije,
raztresene po bregovih in v dolinah idilič-
nega kraja, ki ga zadnja leta skušajo zav-
zeti vikendaši, pa jim to k sreči ne uspeva
kdo ve kako.
RAZVOJ VIŠINSKIH
PREDELOV
Namenjena sva bila k
Srećku Pižomu. Predse-
dnik krajevne skupnosti
je v Andražu in vzomi
kmet. Kmetija na enem
izmed hribov pod Goro
Oljko. Kmetija, ki že na
prvi pogled izpričuje na-
predek generacij in življe-
nje nekoč in danes. Nova
hiša, lepa gospodarska
poslopja in mehanizacija
vključno z obiralnim stro-
jem, kot nekakšen po-
mnik preteklosti stara
opuščena hiša, kjer so
nekdaj živeli starši Sreč-
kove žene. Pa še star hlev
in skedenj za katera se se-
danji gospodarji ne more-
jo odločiti, da bi ju podrli.
Zato ne, ker ju spoštujejo,
ker morda v njima vidijo
zametek novega, lepše-
ga... Tistega, kar je na-
stajalo v lètih svobode, ko
tudi v višinskih predelih
kraljujejo sodobne,, trdne
kmetije, kakršne so bile
včasih značilne za dolino.
Sploh še zadnja leta tudi
v žcdski občini namenjajo
vse več pozornosti razvo-
ju višinskih predelov in s
tem v zvezi ponujajo
kmetom tudi nekaj olaj-
šav. Konec koncev so vi-
šinske kmetije še kako
pomembne tudi z vidika
splošnega ljudskega od-
pora in velike možnosti
so za razvoj živinoreje in
kmečkega turizma.
Srečka smo srečali na
hmeljišču, vpetem v breg.
Rahljal je zemljo. Malce
čudno je bilo pogledati v
traktorska kolesa obdana
v verige. Morda je Srečko
uganil kaj misliva, pa je
takoj povedal, da je delo s
traktorjem na hribu mal-
ce težje in tudi bolj nevar-
no, saj se lahko zgodi, da
zdrkne po bregu navzdol.
Se tako dobre gume na
takšnem terenu ne pome-
nijo mnogo. In ko smo
kasneje klepetali v prijaz-
ni, domači kuhinji ter go-
vorili o življenju, kakrš-
nega danes živijo kmetje
v hribovitih predelih, je
gospodar takoj pripo-
mnil, da danes razlike
med dolinskimi in višin-
skimi kmeti izginjajo.
Res pa je, da je tu v hribih
še vedno težje obdelovati
zemljo zaradi neprimer-
nih terenov in tako tudi
mehanizacije ni moč v to-
likšni meri izkoristiti kot
v dolini. Tudi zemlja je
slabša, bolj težka, ilovna-
ta. Ob tej očetovi pripom-
bi se je še najbolj nasme-
hnil najmlajši sin, ki je še
pred četrt ure z motiko
odkopaval hmelj. Ne
vem, če dečko že hodi v
šolo. Pozabil sem ga vpra-
šati, toda to niti ni po-
membno. Rad dela in kot
vse kaže se že sedaj nav-
dušuje nad kmečkim živ-
ljenjem.
GRADILI BODO NOV
HLEV
Kakšen je pravzaprav
danes kmetov delovnik?
»Skoraj nikdar, razen po«
zimi seveda«, pravi Sreč-
ko, »ne moremo govoriti
recimo o osmih urah.
Sploh zdajle, spomladi je
dela za šestnajst ur dnev-
no, kljub vsej mehaniza-
ciji. Čeprav je mnogo de-
la, ima človek zvečer, ko
leže, še vedno občutek,
da ni postoril vsega. Pa
kaj bi to. Bili so časi, ko je
bilo dela še več, pa ni ha-
snilo. Danes je drugače,
kljub temu, da vsi tarna-
mo zaradi odkupnih cen
mesa in prenizkih cen
mleka, do nedavnega še
tudi hmelja. No, s ceno za
hmelj zadnja leta kar gre,
prepričan pa sem, da bo-
mo uredili tudi tisto glede
mleka in mesa. Problem
vsi poznamo, torej bomo
poskrbeli za to, da se sta-
nje popravi. Cez noč se pa
tudi ne da vsega urediti.
Sicer pa, če sem popolno-
ma iskren, kdaj smo pa
sploh živeli tako kot se-
daj?«
Pri Pižornovih se uk-
varjajo s hmeljarstvom in
živinorejo. V hlevu imajo
osem bikov in vsako leto
jih oddajo po šest. Samo
pri tem seveda ne kaže
ostati. Srečko je vložil
prošnjo za kredit za grad-
njo novega hleva, za kate-
rega so načrti že izdelani.
V hlevu namerava imeti
štirideset glav živine,
vendar zaenkrat še ni do-
bil vodnogospodarskega
soglasja. Zato ne, ker na-
meravajo dolino pod nje-
govo kmetijo spremeniti
v jezero, ki bo odvzelo
kakšnih 200 hektarov ob-
delovalne zemlje. Tudi
drugim kmetom v Andra-
žu. Kdaj bodo pričeli z
urejanjem umetnega jeze-
ra, zaenkrat še ne ve, na-
črti za novo naložbo pa
tako živijo v Pižornovih,
da o gradnji sploh ne dvo-
mijo, saj vedo, da bodo
izgubljeno dobili povr-
njeno. Upajo pa vendarle,
da bo odločitev slej ko
prej jasna.
TITOVA
ODLIKOVANJA
Koliko priznanj je do-
slej za svoje delo prejel
Srečko Pižorn? Tega
najbrž niti sam ne ve. Ve
pa za štiri, ki so mu naj-
bolj pri srcu in na katera
je najbolj ponosen. Srebr-
ni in bronasti znak Osvo-
bodilne fronte, ter meda-
lja dela in orden dela s
srebrnim vencem, s kate-
rima ga je odlikoval pred-
sednik republike Tito.
Priznanja za njegovo dol-
goletno, zavzeto delo v
andraški krajevni skup-
nosti. Petnajst let je že
med prvimi v kraju, ka-
dar je treba storiti kakšno
delo.
Predsednik krajevne
skupnosti j v Andražu je
Srečko Pižorn. Tudi to za-
hteva danes celega člove-
ka. Kako zmore vse to?
Niti sam ne ve natančno.
Skoraj vsak drug večer je
treba na kakšen sestanek,
vabijo ga na seje organi-
zacij in društev v kraju,
nekajkrat na teden ga po-
ta vodijo v Žalec... Vse bi
bilo lepše in lažje, če bi v
Andražu imeli vsaj tajni-
ka krajevne skupnosti, ki
bi opravljal tajniška dela
vsaj štiri ure dnevno, lah-
ko pa bi ga izkoristili tudi
za razna tajniška opravila
drugim organizacijam in
društvom. Srečko si ne
zna predstavljati, kako
naj bi izgledal v resnici
predlog, kakršnega se je
nekdo spomnil v Žalcu.
To je namreč, da bi tajni-
ška dela z nekaj manjših
krajevnih skupnosti
opravljal en sam človek.
Že v Andražu je težko.
Kraj je razpet pod Goro
Oljko, pa skoraj vse tja do
Polzele in Velenja ter Ga-
licije. Včasih, ko je treba
ljudi na hitro obvestiti o
tem in onem, je za to tre-
ba opraviti trideset in več
kilometrov.
Srečkova nasmejana
žena, ki je ves čas sodelo-
vala v našem klepetu in
tu in tam dopolnila svoje-
ga moža, je ob tem hudo-
mušno pripomnila, da
Srečku to niti ni težko.
Ima vsaj izgovor, da
»zdrkne« k prijateljem,
ter se z njimi zadrži v kle-
petu. »Veste, včasih so ga
moški bolj potrebni kot
ženske.« Kadar mora mož
na sestanek, domači bolj
poprimejo za delo in nje-
gov izostanek ni tako bo-
leč kot bi morda na prvi
pogled izgledalo. Je pa ta-
ko, da je večina sej in vse-
ga kar zraven sodi ob ne-
deljah. Takrat imajo lju-
dje tudi več časa. Delo na
kmetijah malce zamre in
ob nedeljah je tudi naj-
bolj idealno za razne de-
lovne akcije. Da teh v An-
dražu res ne manjka, se
lahko prepričamo že na
prvi pogled. Asfaltirane
ceste, urejena okolica in
nove poti do kmetij, kjer
si včasih še v sanjah niso
upali pomisliti, da bo do
njih kdaj mogoče priti z
avtomobili.
Kaj si želijo v Andražu
v naslednjih letih? Radi
bi zgradili večnamenski
dom, v katerem bi bili
prostori za otroški vrtec,
delo krajevnih družbeno-
političnih organizacij in
društev ter dvorana za
kulturne prireditve. Se-
veda ne mislijo, da bi
dom zgradili kar takoj,
pač pa postopoma. Za
etapne gradnje se navdu-
šujejo. Skoraj prepričani
smo, da jim bo to uspelo.
Tudi zato, ker ljudje pla-
čujejo krajevni samopri-
spevek. Nekaj denarja ta-
ko kar kane v krajevno
blagajno.
F2 Se smo klepetali o
tem in onem, pa seveda
ni, da bi človek vse sprav-
ljal na papir. Sproščen
pogovor je bil to. Brez po-
stavljanja vprašanj na eni
in odgovorov na drugi
strani. Vsakdanji klepet
ob sproščenih ljudeh kot
so Pižornovi. Brez zadre-
ge. Trdne in žilave ljudi je
težko spraviti v zadrego.
JANEZ VEDENIK
Slike: TONE TAVĆAR
Izkoristek mehanizacije
v hribovitih predelih je
precej manjši, pravi
Srečko Pižom.
Lepo pomladansko vreme so Pižomovl izkoristili za delo na hmeljišču. Prav vsi.
Celo najmlajši je pridno vihtel motiko in nič kaj ni kazalo, da bi bil utrujen.
Srečko Pižorn: »Rad bi zgradil sodobni hiev, pa ne dobim dovoljenj, kef namera-
vajo v Andražu urediti umetno jezero.«
S predstavnikom tretje
generacije na kmetiji Pi-
žornovih je dela kar pre-
cej. Morda pa je fantič
eden bodočih gospodar-
jev.
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 13
CELJSKI PRVI MAJ 1941
GAULEITERJEVE LIMANICE
Prekanjene zanke za napredno celjsko delavstvo
Nemške okupacijske
čete so brez boja zasedle
Celje 11. aprila 1941. Od
napada na Jugoslavijo je
minilo pet dni. Planinci
generalmajorja Hubetta
Lanza so po vzorcu »bli-
skovite vojne« odhiteli
dalje v notranjost drža-
ve, za njimi pa so deželo
zaposedali policijski od-
delki, pripadniki naci-
stične SA. Povsod so iz
svojih pollegalnih skri-
vališč prihrumeli v jav-
nost kulturbundovci,
volksdojčerji in prevze-
mali oblast. Banovinski
odposlanci ljubljanske-
ga bana Marka Natlače-
na so odšli iz Celja z dol-
gim nosom. Pričakovali
so, da bodo s svojim iz-
dajstvom pribarantali
»Narodnemu svetu« vsaj
vazalsko oblast na slo-
venskem ozemlju.
17. aprila se je že začel
program. Začele so se
aretacije. Stari pisker,
kapucinski samostan in
mestna kasarna so se
polnile po spiskih, ki so
jih kulturbundovci se-
stavili že pred vojno in
jih pri tem ni nihče ovi-
ral. Nekaj sto Slovencev
se je znašlo za zapahi,
predvsem izobraženci,
pomembnejši uslužben-
ci, premožnejši obrtniki,
trgovci, večji posestniki,
hišni lastniki in duhov-
ščina.
Nacisti so računali,
poznavajoč razmere v
stari Jugoslaviji, da šir-
še množice ta ukrep ne
bo prizadel in vznemiril.
Širili so propagando,
češ, ti ljudje so krivi rev-
ščine in političnega pri-
tiska ter zatiranja v
dvajsetih letih neljud-
skega režima. V resnici
se jim je šlo za obglavlja-
nje narodnih množic, za
ropanje imetja aretira-
nih, predvsem pa za od-
stranitev svojih politič-
nih nasprotnikov. Hkra-
ti &o v delavskem Celju
in drugih delavskih sre-
diščih širili propagando
o nacionalsocialistič-
nem redu, ki da je odpra-
vil razredna nasprotja,
brezposelnost. V delav-
skih sredinah so zlasti
poudarjali tako imeno-
vano socialistično in de-
lavsko usmerjenost naci-
stičnega gibanja in vla-
davine.
Resnici na ljubo je tre-
ba povedati, da se je ne-
katerim, predvsem naj-
nižjim slojem življenj-
ska raven, v primerjavi z
razmerami v stari Jugo-
slaviji, resnično dvigni-
la. Obilica javnih del,
povečanje števila zapo-
slenih je mnogim dvigni-
la dohodke. Uvedli so
otroške doklade. Ko so
bile uvedene živilske
karte, so zlasti zaposleni
pri težkih delih za manj-
ši denar imeli zagotov-
ljenih več življenjskih
potrebščin, kot so jih bili
zmožni kupiti v stari Ju-
goslaviji ob pičlih pla-
čah. To je seveda dolo-
čen del prebivalstva v
prvih trenutkih zavedlo,
da so nacistični propa-
gandi začasno nasedli.
Brez dvoma je precejš-
njo zmedo pri politič-
nem ocenjevanju razmer
prispeval tudi nemško-
sovjetski pakt o nenapa-
danju in prijateljstvu.
Nemci, ki so se priprav-
ljali tudi na napad na
Sovjetsko zvezo, so v ti-
stem času hoteli uspava-
ti napredne delavce in
komuniste s tem, da so
jim nudili službe. Eno-
stavno so jih hoteli imeti
na očeh.
Nacisti so vedeli, da se
nahajajo v krajih, kjer je
delavsko gibanje bilo
močno, saj so ves čas tra-
janja predaprilske Jugo-
slavije pretresali deželo
socialni in politični ne-
miri.
Svojstven je bil tudi
»prvomajski nastop« na-
cističnega šefa za civilno
upravo v Celju. Zlagan
in demagoški govor, ki
ga je imel visoki šef naci-
stične stranke naj bi bil
pesek v oči delavskemu
razredu. Takole je v svo-
jem govoru dejal:
»In po vojni, ko bomo
odložili meč, bomo z vso
močjo in s popolnim fa-
natizmom, ki smo ga na-
cionalni socialisti zmož-
ni, izvedli našo veliko re-
volucijo, ki smo jo zapi-
sali na naše rdeče zasta-
ve, veliko socialistično
revolucijo. Poskrbeli bo-
mo, da bo sredi pogreza-
jočega se sveta nastala
največja socialistična
država na svetu...
Morda je bilo ljudi, ki
so prisluhnili tem bese-
dam in za kratek čas na-
sedli. Toda ne za dolgo.
Nacistom se je mudilo,
hudo mudilo. Čez noč so
prepovedali slovenski
jezik, preimenovali ime-
na krajev, ulic, zamenja-
li slovenske napise z
nemškimi, uničevali slo-
venske knjige in prebi-
valstvo podvrgli rasi-
stičnemu uvrščanju v
»rasno čiste«, sprejemlji-
ve in nesprejemljive gru-
pe. Začelo se je raznaro-
dovanje, teror je bil iz
dneva v dan hujši.
Niti za trenutek pa vsa
ta premišljena propa-
ganda ni omajala komu-
nistov in skojevcev, na-
jaktivnejših frontovcev.
Pod njihovim vplivom
pa je naše področje, kot
povsod po Jugoslaviji,
navkljub strogemu oku-
pacijskemu režimu, di-
halo svoje lastno, svobo-
dno in uporno življenje.
Povsod so vznikali od-
bori OF, potekale so ak-
cije zbiranja orožja, pro-
pagandne trosilne akcije
so razkrinkavale ogabno
zavajalno igro okupa-
torja.
JURE KRAŠOVEC
(Po knjigi Lojzeta Požu-
na: »Prva celjska četa«)
Okupator je bil ob prihodu poln medenih obljub, toda istočasno je že kazal svoje
krvoločne zobe. Obljubljal je raj za delavce in kmete, toda že po nekaj mesecih so
v »starem piskru« omahnile številne žrtve prav iz vrst delavcev in kmetov. Na
posnetku pogled na dvorišče celjske mučilnice rodoljubov.
MOZIRJE
ŠTEVILKE GOVORIJO
Gospodarstvo v občini je doseglo lani lepe rezultate
Ne samo na seji Izvršnega
sveta, tudi delegati zbora
združenega dela Občinske
skupščine Mozirje so posve-
tili veliko pozornost oceni
rezultatov poslovanja v obči-
ni v minulem letu. Uspehi so
vsekakor zgovorni in opozar-
jajo ne samo na stanje, mar-
več prav tako tudi na naloge.
Na sploh so zadovoljivi, saj
je zlasti gospodarstvo v Gor-
nji Savinjski dolini doseglo
lani lepe rezultate. To velja
na sploh, v podrobnostih pa
vendarle nastajajo določene
razlike.
V	mozirski občini dela šti-
rinajst temeljnih organizacij
združenega dela, od katerih
imajo štiri enote sedeže svo-
jih delovnih organizacij zu-
naj občinskih meja.
V	gospodarstvu je najmoč-
neje zastopam industrija, ki
ima kar enajst temeljnih or-
ganizacij. Značilna je ugoto-
vitev, da se je lani zmanjšalo
število zaposlenih v gospo-
darstvu, in to predvsem v
gozdarstvu ter v obrti druž-
benega sektorja.
Sicer pa je v primerjavi s
1977. letom gospodarstvo v
mozirski občini lani poveča-
lo celotni prihodek za 28 od-
stotkov, porabljena sredstva
za 18, amortizacijo skupaj pa
za 55 odstotkov.
Organizacije združenega
dela so lani ustvarile blizu
1,8 milijarde dinarjev celot-
nega prihodka. V tem je ime-
la industrija glavni oziroma
64,6 odstotni delež. Sledijo:
kmetijstvo 14,5, gozdarstvo
9,2, trgovina 8,1, gostinstvo
in turizem 1,3, obrt 1,2 in sta-
novanjsko ter komunalno
gospodarstvo 1,1 odstotka.
V	primerjavi s 1977. letom
so najnižjo stopnjo rasti ce-
lotnega prihodka zabeležili v
obrti družbenega sektorja
(indeks 108), zatem v gozdar-
stvu (112), najvišjo pa v sta-
novanjski in komunalni de-
javnosti (indeks 214). Indu-
strija skupaj je povečala ce-
lotni prihodek za 24 odstot-
kov, toda, med posameznimi
temeljnimi organizacijami
so precejšnje razlike in se su-
čejo od 7 do celo 115 odstot-
kov. Najboljše rezultate v
tem pogledu so vsekakor do-
segli pri Komunalnem po-
djetju v Mozirju, zatem v Ko-
vinarstvu na Ljubnem, pri
Smreki v Gornjem gradu, v
mozirskem Elkroju ter pri
Turistu v Nazarju.
Pomembna je ugotovitev,
da so porabljena sredstva za
deset odstotkov zaostajala za
ustvarjenim celotnim pri-
hodkom. Delež porabljenih
sredstev je vplival tudi na
ekonomičnost poslovanja, ki
se je lani povečala za osem
odstotkov.
Po kritju porabljenih sred-
stev je organizacijam združe-
nega dela ostalo še 524 mili-
jonov dinarjev dohodka, kar
je za 61 odstotkov več, kot v
1977.letu.
Podatki nadalje kažejo, da
kolektivi še vedno v večji
meri namenjajo čisti doho-
dek za osebne dohodke.
Navzlic temu, da sklade obli-
kujejo v mejah zakonitih do-
ločil, ostaja za razširitev ma-
terialne baze premalo sred-
stev.
Lanski povprečni osebni
dohodki v gospodarstvu so
se v mozirski občini povzpeli
na 5190 din na zaposlenega,
kar je še vedno za deset od-
stotkov manj kot znaša repu-
bliško povprečje.
MB
ALOJZ
ZAVOLOVŠEK
RAZSTAVLJA
V »TEJU«
Veleblagovnica T je pri-
pravila razstavo likovnih
del akademskega slikarja
Alojza Zavolovška v svo-
jih prodajnih prostorih.
To ni prvič, da bodo raz-
stavljena kakovostna de-
la v tej veleblagovnici. S
takimi in podobnimi ak-
cijami se Tehnomercator
vključuje v skupna priza-
devanja z Zvezo kultur-
nih organizacij, da bi na
javnih komunikativnih
mestih bila izkoriščena
možnost za likovne raz-
stave, vendar v mejah
strokovnosti in kakovost-
ne izbire del. Razstava je
dobrodošla tudi zaradi te-
ga, ker že dalj časa nismo
v Celju videli likovnih del
Alojza Zavolovška, ki
brez dvoma zasluži večjo
pozornost kot doslej.
D. M.
SEMINARJI ZA VSE V CELJU
Kadri rešujejo vse! Pravega človeka na pravo mesto.
Ne le besede, gesla. V kolektivai celjskega Izletnika so se
lotili njihovega uresničevanja.
Že lani so se odločili za ciklus dvodnevnih seminarjev.
Letos so s tem delom nadaljevali, toda ne končali. Na jesen
bodo njihovi člani spet sedli za mize in sledili najrazličnej-
šim predavateljem. Zakaj? Da bi se vsi skupaj spoznali ne
samo z zakonom o združenem delu, s samoupravnimi sploš-
nimi akti, s smermi socialističnega razvoja pri nas, marveč
tudi s tistimi temami, ki govorijo o odnosih med ljudmi, o
organizaciji prevozov, vzdrževanju vozil in še in še. Ob vsem
tem ni naključje, če so na seminar prve povabili voznike in
sprevodnike avtobusov. Samo letos so v te seminarje vklju-
čili več kot sto članov svoje delovne organizacije. Lansko
število udeležencev pa je preseglo devetdeset.
Sklenili so, da bodo morali te seminarje obiskati prav vsi
člani kolektiva.
Med predavatelji prednjačijo člani Izletnikove delovne
organizacije, sicer pa imajo pri izpolnitvi pomembne naloge
močno oporo v celjski Delavski univerzi.
M. B.
ŽALSKI IS O
VZGOJNOIZOBRAŽEVALNI
ORGANIZACIJI
Na včerajšnji seji Izvršnega sveta žalske občinske skup-
ščine so najprej govorili o osebni, skupni in splošni porabi,
potem pa še o delovanju Vzgojnoizobraževalne organizacije
v Žalcu v lanskem letu.
J. V.
PRIZNANJA REPUBLIŠKE
SKUPNOSTI ZA CESTE
V ponedeljek so v Žalcu podelili priznanja Republiške
skupnosti za ceste. Prejeli so jih Vlado Gorišek, Jože Jan,
Franc Radišek, Ivan Robič, Dane Senič, Milan Zabavnik,
Ivan Božnik, Breda Lenarčič, Henrik Schmidt, Ivan Žagar,
Jožica Pinter, Ivan Glušič, Franjo Verdnik, krajevne skup-
nosti Žalec, Prebold, Griže, Polzela, Petrovče, Hmezad
TOZD kmetijstvo, Garant Polzela, Savinjski magazin. To-
varna nogavic Polzela, Tekstilna tovarna Prebold, Hmezad
TOZD Notranja trgovina, Montana Žalec, Aero TOZD Ke-
mija Šempeter, KZ Savinjska dolina, SIP Šempeter, Grad-
nja Žalec, TOZD Asfalt kamnolom Pirešica in samoupravna
komunalna skupnost iz Žalca.
J. V
UMRLA JE Fl JAVŽEVA MAMA
Pred kratkim je umrla daleč naokoli znana kmetica in gospodinja Matilda Fijavž
iz Križevca 22 v Stranicah pri Slovenskih Konjicah.
Pred petinštiridesetimi leti se je priženila na trdno kmečko Fijavževo domačijo na
Križevcu in tu ostala do konca. Bila je zavedna slovenska kmetica in dobra mati. Z
možem, ki je umrl pred nekaj leti, sta vzgojila sina Lojzeta, ki jo je kot edini potomec
spremljal na zadnji poti.
Fijavževa družina je bila slovensko zavedna. To je večkrat dokazala tudi med zadnjo
vojno. Sodelovala je z narodnoosvobodilnim gibanjem, njen mož je bil član prvega
odbora OF v tem kraju, in bili so med tistimi, ki so ves čas pomagali partizanom.
Znan je primer iz časa med pohodom Štirinajste divizije, ko je mati mimo
številnih nemških enot ponesla sveže hlebe kruha terencem in kurirjem, ki so se
pred ofenzivo skrili v Volčji votlini na Straniških brdih.
In dalje - z možem sta vzgojila edinega sina v komunista in aktivnega družbeno-
političnega delavca tako na terenu, kot v Kmetijski zadrugi in Gozdnem gospodar-
stvu.
Ko so jo pospremili na zadnji poti, so mnogi pogrešali tiste, ki jim je med vojno
tako nesebično pomagala. Ni bilo človeka, ki bi ji v imenu vseh teh izrekel besedico
v zahvalo.
FRANJO MAROSEK
14. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
REMONT IN OSNOVNA ŠOLA STRMEC
KORAK, KI
PLEMENITI
Patronat povezuje dva kolektiva
Majhna kolektiva, toda velika po delu.
Velika zaradi njegove vsebine. V tem doka-
zujeta svojo velikost, ki je ni moč izmeriti,
ker ima svojstvene dimenzije, čeprav ven-
darle prihajajo do izraza materialne do-
brine. Toda, denarna sredstva, ki jih daje en
kolektiv drugemu, imajo drugoten položaj.
Važnejši je namen, pomembnejša svobodna
menjava dela, ki je med kolektivoma
Obrtno gradbenega podjetja Remont iz Ce-
lja in podružnično osnovno šolo Strmec pri
Vojniku, dobila zgledno podobo.
Zakaj gre?
Kolektiv Remonta, ki šteje okoli 180 čla-
nov, je že 1972. leta sprejel nad podružnično
osnovno šolo v Strmcu pri Vojniku patro-
nat. Toda, ta skrb je dobila veliko razsež-
nost, ne zaradi sredstev, ki jih kolektiv Re-
monta že od tedaj vsako leto namenja šol-
skemu kolektivu, marveč zaradi tega, kako
sploh prihaja do te pomoči, za kaj v šoli
denar trošijo, kako so to obliko sodelovanja
sprejeli na eni in drugi strani.
»Ni bilo naključje, da
smo sprejeli patronat
prav nad to šolo,« je pri-
povedoval vršilec dolžno-
sti direktorja Remonta,
Franje Klemše in nadalje-
val:
»V kolektivu smo že te-
daj spoznali, da je veliko
bolje, gospodarno in
družbeno utemeljeno, če
del sredstev, ki jih ustvar-
jajo naši ljudje namenja-
mo za humanitarne na-
mene in ne za reklamo
pod narekovaji za vsako
ceno. V tem spoznanju
smo se odločili za šolo v
Strmcu, tudi zaradi tega,
ker smo videli, da nima
ekonomskega zaledja, da
dobro oziroma vzorno de-
la in ne nazadnje, da na
tem območju živi tudi ne-
kaj družin naših delav-
cev. Nad šolo smo spreje-
li patronat.«
Sklep o tem je po po-
prejšnjih razpravah v
družbenopolitičnih orga-
nizacijah v kolektivu Re-
monta, še posebej v sindi-
katu, sprejel delavski
svet. Sprejel z odobrava-
njem.
Takšna je bila odločitev
kolektiva, ki se ukvarja z
drobnimi deli v gradbe-
ništvu, ki skrbi za adapta-
cije in rekonstrukcije
vseh vrst gradbenih ob-
jektov, ki opravlja stori-
tve z gradbenimi stroji,
tudi javni prevoz s kamio-
ni, ki posoja opažni mate-
rial ter fasadne odre, ki
žaga hlodovino in prodaja
lesene izdelke in odpadke
ter vodi tudi Elanov ser-
vis. Kdo ga ne pozna?
Kdo ve, koliko parov
smuči so tu že rhontirali?
Na vsak način veliko.
To je torej kolektiv, ki
ne pozna velikih del v
gradbeništvu, ki pa skrbi
za tista vzdrževalna dela,
ki so nujna vsak dan.
Mnoga obnovljena proče-
lja na starih stanovanj-
skih hišah v Celju so nje-
govo delo. Pa tudi sicer se
močno navezuje na delo,
ki ga naroča Samouprav-
na stanovanjska skup-
nost. V skupnem obsegu
del, zlasti po vrednosti,
zajema to sodelovanje
okoli tri četrtine. Med
obema velja tudi spora-
zum o takšnem sodelova-
nju.
In drugi kolektiv?
To je podružnična šola
(matična je v Vojniku) v
Strmcu pri Vojniku. V
štirih oddelkih ima 92
učencev. Učiteljev je
pet... Majhna torej. Toda
iz leta v leto večja. Število
otrok narašča. Ni jih
manj. Vsako leto jih je
več. V Strmcu in njego-
vem šolskem okolišu lju-
dje torej ostajajo doma.
Ne silijo več ven. O tem
govorijo tudi mnoge nove
stanovanjske hiše. V krat-
kem bodo za Strmec
sprejeli tudi zazidalni
načrt. Odprli bodo še več-
je možnosti za gradnjo.
Živeti v Strmcu pa je le-
po. Do tovarn in drugih
organizacij združenega
dela, tudi v Celju, pa ni
tako daleč. Razdalje med
kraji in mesti so vsak dan
krajše.
»Moram reči, da je to
sodelovanje odlično, v
naše zadovoljstvo, sicer
pa v korist obeh,« je pou-
daril vodja šole, Tone Pe-
šak.
»Glejte, ne gre samo za
to, da od kolektiva Re-
monta dobivamo denar,
ki ga potem uporabljamo
za nabavo pripomočkov,
ki jih potrebujemo za
uspešno izvenšolsko de-
javnost. Po zaslugi tega
sodelovanja, patronata,
gredo naši učenci ob kon-
cu vsakega šolskega leta
na izlete, gredo na ek-
skurzije. Mi, oziroma
učenci naše šole, pa vra-
čajo to pozornost ne samo
z delom v šoli, učenjem,
tudi tako, da s programi
sodelujejo na proslavah
in prireditvah kolektiva
Remonta. Med temi so
proslave osmega marca,
dneva žensk, dobile še
posebno mesto. Seveda
ne manjka tudi drugih. In
ko je Remont slavil svoj
delovni jubilej, smo sode-
lovali z bogatim progra-
mom, tudi s pevskim zbo-
rom.«
In kadar otroci prihaja-
jo med delavce Remonta,
da jim čestitajo za ta ali
oni praznik, za uspehe pri
delu in podobno, to niso
formalni obiski. Otroci te
besede ne poznajo. Priha-
jajo v delovni kolektiv z
ljubeznijo, veseli, pono-
sni. In potem sproščeni
pogovori. Niso zadržani.
Zato tudi hvaležnost za
pozornost kolektiva Re-
monta ni navidezna. V se-
bi nosi globoke korenine.
Iskreno hvaležnost. Pra-
vo ljubezen.
Tu nastajajo povsem
drugačni odnosi. Vseka-
kor takšni, ki plemenitijo,
zlasti srca mladih. Zato
ima ta hvaležnost drugač-
no vsebino. Je polna lepe-
ga, bogatega, vzgojnega.
Po zaslugi sredstev, ki
jih je šola dobila od ko-
lektiva Remonta, so lah-
ko organizirali deset-
dnevno šolo v naravi v
Savudriji. To je bila prava
šola plavanja. In še dosti
več. Mnogi otroci so se
prvič srečali z morjem...
In ko so dobili denar za
nakup smuči, so lahko or-
ganizirali pravi smučar-
ski tečaj. Res, da zaradi
pomanjkanja snega ni
trajal tako dolgo, kot so
predvideli, pa vendar...
Zadovoljstvo je bilo tu.
Pri izvedbi smučarske-
ga tečaja je pomagala tudi
Krajevna skupnost, ki je
plačala stroške za delova-
nje majhne vlečnice.
Zaradi patronata, ki ga
ima kolektiv Remonta
nad šolo v Strmcu, so v
šolskem kolektivu uvelja-
vili brezplačne učbenike
in celo delovne zvezke.
Na vsak način prednost,
ki so jo pozdravili vsi, še
predvsem starši.
Po zaslugi mnogih pri-
pomočkov, ki so jih kupi-
li s sredstvi, ki jih je na-
menil Remont, je delo v
krožkih, je delo v izven-
šolskih aktivnostih, dosti
boljše, živahnejše, popol-
nejše. Tu so kinoprojek-
tor, mnogi filmi, tako
imenovana glasbena ta-
bla, šahi, žoge, smuči, sa-
ni... In izleti pa še kaj.
Sredstva, ki jih vse od
1972.	leta namenja Re-
mont tej podružnični šoli,
so pomembna in se v
enem letu sučejo od 5000
do 40.000 dinarjev in več.
Kakor kdaj. Kakršen je
program, kakršen je do-
govor.
»Večina pobud za na-
kup teh ali onih pripo-
močkov, za organizacijo
izletov in podobno priha-
ja od pionirske organiza-
cije. Potem se v šoli, v šir-
šem krogu, seveda skupaj
z učitelji, pogovorimo o
vsem in otroci napišejo
kolektivu Remonta proš-
njo. To je formalnost,
pozneje pa te formalnosti
ni več. Potem so dogovori
in naši stiki, ki živijo tudi
sicer. Ne samo takrat, ka-
dar gre za sredstva in v tej
zvezi za naše delo na šoli.
Dobimo in pogovorimo
se tudi ob drugih prilož-
nostih. Tudi tedaj, na pri-
mer, kadar delavci Re-
monta opravljajo na šoli
kakšna vzdrževalna dela
po naročilu Občinske izo-
braževalne skupnosti,« je
dejal Tone Pešak.
Kako so dotekala ta
sredstva?
V 1972. letu, torej v
prvem letu patronata ko-
lektiva Remonta nad šo-
lo, jih je bilo 5000 din, v
1973.	- 7000 din, leto dni
pozneje že 11.000 din, v
1975. letu 19.000 din, sko-
raj prav toliko v 1976. le-
tu. V 1977. letu in lani pa
so že narasla na 41.000 din
oziroma na 40.000 din.
Gre za sredstva, ki jih
kolektiv Remonta name-
nja šoli po sprejemu svo-
jega zaključnega računa.
Zato prihajajo lani
ustvarjena in namenjena
sredstva za šolo v letoš-
njem letu in podobno.
Otroci v šoli dobro ve-
do, kaj jim daje kolektiv
Remonta. O tem so dobro
seznanjeni tudi njihovi
starši. Ni roditeljskega se-
stanka, ni zbora ob koncu
leta in tudi ob drugih pri-
ložnostih, da bi ne go vori-
li o Remontu, o tistem
majhnem in vendar veli-
kem kolektivu. Velikem
po delu, odločitvi.
Tudi medsebojna sre-
čanja so pogosta. Ne sa-
mo ob praznikih, priredi-
tvah v šoli ali v kolektivu,
tudi drugače. Sodelova-
nje živi polno življenje.
Zato je bogato, zato
uspešno. Za oba partner-
ja, za šolo in kolektiv. Je
tisto, ki si zasluži pozor-
nost. Je zrcalo novih od-
nosov, ki nastajajo med
združenim delom in druž-
beno aktivnostjo, v na-
šem primeru med kolek-
tivom Obrtno gradbene-
ga podjetja Remont iz Ce-
lja in Podružnično osnov-
no šolo v Strmcu pri Voj-
niku.
Tekst in foto:
MILAN BOŽIC
Srečanje in kratek razgovor. Gradiva za razpravo je zmeraj dovolj. In pomenek je
stekel kar v razredu. Od leve: Avgust Orešnik, predsednik osnovne sindikalne
organizacije v Remontu, Franjo Klemše, vršilec dolžnosti direktorja Remonta,
Olga Trbovšek, predsednica pionirske organizacije na šoli in Tone Pešak, vodja
podružnične osnovne šole v Strmcu pri Vojniku.
Skladišče lesa in hlodovine ter žaga Remonta v Višnji vasi
V četrtem razredu...
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 15
Tednikova akcija
OD IGRE
K
DELU
MNOGO SLABIH MED DOBRIMI IGRAČAMI
V CELJSKIH TRGOVINAH
Brez igre in igračk ni srečnega
in zdravega otroštva, poudarjajo
številni pedagogi in psihologi.
Otrok se igra, ker se razvija,
otrok se razvija, ker se igra in
skozi igro pridobiva veselje do
dela. Ko se otrok igra, se uči,
sprosti, pomiri in razvedri. Ka-
kršen je majhen otrok pri igri,
takšen je šolar pri učenju in
odrasel človek pri delu. Zato je
izbira • prave igrače izrednega
pomena za celoten otrokov ra-
zvoj.
A kaj storiti, če pravih igrač
ni? Ce ponujajo trgovske police
le igrače, katerih vzgojna vre-
dnost je dvomljiva? Tedaj pač
starši nimajo dosti možnosti, da
bi z nakupom igrače vzgojno
usmerjali svojega otroka.
Vse te ugotovitve in vprašanja
so bile izhodišče naše akcije.
Želeli smo namreč na lastne oči
videti, katere igrače ponujajo
celjske trgovine in.česa jim na
policah manjka. Pri tem pa smo
se omejili le na igrače za pred-
šolske otroke. Verjetno ob tem
ni potrebno posebej poudariti,
da smo z akcijo želeli dati tudi
svojevrsten prispevek k prazno-
vanju mednarodnega leta
otroka.
Ustavili smo se najprej na oddelku
igrač v Tkanini. Kdo od naših najmlaj-
ših n bi bil tam vsaj enkrat in skupaj s
starši brskal med policami, kjer je želel
najti kaj zase. Tokrat smo brskali mi,
lahko rečemo, da s prav takim užitkom,
kajti oddelek igrač v Tkanini je v teh
dneh resnično poln tudi lepih, dobrih in
vzgojnih igrač.
PRODAJALCI NAJ ZNAJO
USMERJATI
Med igračami je resda tudi nekaj ti-
stih, ki bi lahko odstopile prostor bolj
uporabnim, a kritika je vendarle odveč.
Na oddelku ponujajo namreč mnogo
drobnih igračk za dojenčke, pa za malo
večje otroke, ki jih je še vedno treba
varovati pred ostrimi in morda celo ne-
varnimi igračami. Police pri Tkanini so
resnično polne, pa čeprav je čas pisank
vendarle opravil svoje in nekatere igra-
če - kot na primer žoge - čisto izropal. A
v Tkanini se vseskozi trudijo, da bi spro-
ti zapolnili vrzeli.
Stikali smo naprej za igračami, pri-
mernimi za starejše predšolske otroke.
Našli smo pisano paleto resnično dobrih
Cicibanovih lesenih igrač za skoraj vse
starostne skupine, manjših in večjih av-
tomobilov, celo nekaj škatel tako pri-
ljubljenih in iskanih Lego kock smo
našli, kanglic za vodo in pesek ter mno-
go drugih igrač. Med brskanjem smo se
zapletli v razgovor s prijazno vodjo od-
delka igrač Eriko Dreu. Pripovedovala
nam je, da se tudi njej zdi še kako po-
membno, da dobi otrok v roke res pra-
vo, primerno in lepo oblikovano igračo,
ki ga vodi in usmerja v igro. V okviru
sejma Vse za otroka je tri leta zapored
obiskovala seminar in se mnogo naučila
o otrokovi igri in igrači. Zdaj zna vsako-
mur svetovati in ga usmeriti k primerni
igrači. No, na oddelku se je prav tisti čas
mudila Frida Kladnik, ki ji je prodajalka
resnično pomagala izbirati in svetovati.
»Ne kupujem igrač kar tja v en dan,«
nam je zaupala Kladnikova. »Zato imam
premalo denarja. Rada pa si igrače do-
bro ogledam in jih premišljeno kupim.
Vsak nasvet prodajalcev, če je dober,
seveda, mi je še kako dragocen.«
In naša ugotovitev: nakup v Tkanini
zelo priporočamo. Škoda, res škoda pa
je, da je oddelçk igrač tu zelo utesnjen,
prostor ne diha, kot pravimo. Vse to
daje vtis neurejenosti in to kupcu one-
mogoča dober pregled nad razstavljeni-
mi igračami. Tako se na isti polici spo-
gledujejo uvožene in nefunkcionalne
igrače iz Kitajske s tako iskanimi Lego
kockami. Zasilne košare in pomožne
police dajejo sliko nepreglednosti. Mo-
goče bodo o tem v Tkanini še razmislili
in nas presenetili v tem smislu, da bodo
oddelek razširili in igrače tudi smiselno
porazdelili glede na starostno dobo
otrok.
Pa pojdimo naprej, morda kar v so-
sednjo Jugoplastiko. Nekaj gumijastih
igrač smo sicer ozrli na policah, a to je
bilo tudi vse. Obisk v tej trgovini komaj-
da priporočamo. Ista slika se nam je
ponudila v Tobakovi trafiki v Stanetovi
ulici. V majhni zmešnjavi in neurejeno-
sti, ki jo bržčas narekuje majhen prodaj-
ni prostor, sploh ne bi kazalo govoriti.
Ob tem pa so tam celo mnenja, da je
dobra igrača tista, ki je draga. Menimo,
da trafike niso še malone primerne za
prodajo igrač, zato tudi nakupa v njih ne
priporočamo.
V Mladinski knjigi smo pričakovali
več, našli pa zelo malo kljub temu, da
imajo v papirnici prostor, namenjen
igračam. Nekaj družabnih igric, medve-
dek, nekaj lesenih igrač - in to je domala
vse, kar tam premorejo. Skoda. Izbiro
otroških knjig pa tokrat nismo ocenje-
vali.
Kljub temu, da prodajalna Založbe
Obzorja ni trgovina z igračami, nas je
vendarle zanimalo, kaj ponujajo njene
police. In nič posebnega nismo našli ob
sicer dobro založenih policah s pisarni-
škim in šolskim priborom. Celo tistih
nekaj družabnih igric je bilo tam skoraj-
da odveč. Pač pa starše velja opozoriti,
da ponujajo na oddelku papirnice zani-
mive Pinky barvice za najmlajše, za ka-
tere je značilno, da so vodotopne in da
ne vsebujejo strupenih primesi.
ZAKAJ NI KOTIČKA DOBRE
IGRAČE?
Veleblagovnica T je poleg Tkanine
blagovne hiše prav gotovo poklicana za
to, da razvije dober oddelek otroške
igrače. In tudi prav bi bilo, da bi v Celju
dejansko dobili dva takšna oddelka, ki
bi staršem ponujala vse tisto, kar je moč
dobiti dobrega med igračami. Ponudba
igrač v Celju je sedaj še vse preveč raz-
drobljena in nenačrtna, kar pa se odraža
tudi v izbiri, ki ni najbolj zadovoljiva.
V veleblagovnico T smo stopili z upa-
njem, da bomo naleteli na dobro založen
oddelek z otroškimi igračami. Naša pri-
čakovanja niso bila iz trte izvita, saj je
bil oddelek v tej veleblagovnici med pr-
vimi, ki je razvijal tudi kotiček dobre
igrače. A kaže, da prvi napori niso rodili
sadov. Zakaj, nismo mogli izvedeti, saj
je bila oddélkovodja zaradi bolezni od-
sotna. A kljub vsemu škoda, kajti koti-
ček, ki naj bi ponujal dobre igrače, je
domala zatrpan s škatlami, v katerih so
najrazličnejše punčke. Zraven pa so na
manjši polici naložene še lesene Ciciba-
nove igrače. In to je skorajda vse v pro-
storčku, ki bi lahko postal vzorec v po-
nudbi dobre igrače. Pa tudi sicer so poli-
ce oddelka igrač v veleblagovnici T bor-
no založene, vse preveč nosijo gumija-
stih in lomljivih plastičnih igrač, prema-
lo pa drugih igrač, nepogrešljivih pri
igri otrok. Tako ni najti raznovrstnih ro-
potuljic, obročkov in igrač za prijema-
nje za najmlajše - čeprav jih je nekaj -
premalo je tudi igrač za igro v pesku,
žog skorajda ni, tudi mehkih živali iz
frotirja in gume je premalo ob sicer pre-
cejšnji izbiri trdih plišastih živalih. Velja
pa poudariti, da ima oddelek igrač v
veleblagovnici T največjo izbiro družab-
nih igric za šolske in predšolske otroke,
pa tudi igrač za vlečenje za malčke. Naj
na tem mestu ne bo odveč še misel, da
bi se prodajalci kar v vseh trgovinah
morali izogibati ponudbi plastičnih
pušk, pa sabelj, pištol in kiču, ki kvečje-
mu sodi na kako cirkuško stojnico. Kaj-
ti igrača vzgaja in usmerja otroka od
igre k delu. In naše otroke želimo dejan-
sko vzgojiti v delovne ljudi. Ob pogoju
seveda, da bi bilo njihovo otroštvo čim
lepše in polno prijetne igre.
Splošen vtis o ponudbi igrač v
celjskih trgovinah se nam ni bistve-
no spremenil, ko smo stopili še v
kiosk Tobačne tovarne v Prešerno-
vi ulici in v prodajalno Ciciban. V
obeh prodajalnah sicer ponujajo
med ostalim blagom tudi nekaj
igrač, a veliko bolje bi bilo, če jih
sploh ne bi. Nehote se nam je ob
tem porodilo vprašanje, ki bi ga
morali ob mednarodnem letu otro-
ka osvetliti tudi znotraj samih tr-
govskih organizacij: Katere proda-
jalne naj sploh prodajajo otroške
igrače. Vsi vemo, da je moč prav
i^ače najslabše kakovosti in naj-
nižje vzgojne vrednosti že najti v
vsaki samopostrežni trgovini in
vsakem kiosku. Taka prodajna poli-
tika trgovcev pa ni prava predvsem
zato, ker razvrednoti osnovno funk-
cijo in smoter igrače v otrokovem
razvoju.
In še komentar profesorice Ane
Cetković:
KAKŠNA JE PRAVZAPRAV
DOBRA IGRAČA, KAKRŠNIH
PRIMANJKUJE?
Navidezno polne police v trgovinah z
igračami nas ne smejo navdajati z upa-
njem, da bomo v njih našli res vse, kar
naš otrok v igri potrebuje. Tu manjka
cela vrsta preprostih in priljubljenih
igrač. Dosti pa je takih, s katerimi otrok
nima kaj početi. Nekatere so preveč do-
vršene, ali pa so tako slabo izdelane, da
jih otrok v veliko raizočaranje pokonča.
In kakšna je pravzaprav dobra igrača?
Ob teni se ustavljamo poklicni vzgoji-
telji, starši, prodajalci in seveda (ti bi se
morali največ) proizvajalci in uvozniki
igrač.
Zveza prijateljev mladine Slovenije si
v želji, da bi bili naši otroci srečni in
ustvarjalni, da bi bila igra in dobra igra-
ča dostopna vsakemu otroku, prizadeva
z različnimi akcijami posegati v to po-
dročje. Osveščanje staršev - potrošni-
kov in proizvajalcev je že rodilo nekaj
sadov. Vendar nas rezultati ne zadovo-
ljujejo. Ustanovili smo jugoslovansko
žirijo za ocenjevanje igrač, ki jo sestav-
ljajo strokovnjaki iz vseh republik in
pokrajin in Pravilnik za ocenjevanje
igrač. Po izidu preizkušanja naj bi dobi-
le dobre igrače poseben znak, nalepko
(otrok z žogo). Opremljena bi bila še z
osnovnimi navodili: za katero starostno
obdobje je primerna in kašne igralne
možnosti ponuja. Žal, tako opremljenih
igrač, ki bi starše usmerjale k ustrezne-
mu izboru - z redkimi izjemami, v naši
trgovini še ne najdemo. Tu so zatajili
proizvajalci, ki so bili do naše akcije
preveč indiferentni, ker vedo, da igrače
so in bodo šle vedno dobro v promet.
Pri izbiranju dobre igrače mislimo
predvsem na njen vzgojni učinek, za ka-
tero starost je primerna, da ne bo preveč
ali premalo zahtevna. Ne omejujemo se
le na njene storilnostne rezultate, koliko
in česa se je ob njej otrok naučil. Važno
je, da se ob njej sprosti telesno in dušev-
no. Igrača vpliva na razvoj različnih du-
ševnih in telesnih funkcij: govor, giba-
nje, čustvovanje, navezovanje socialnih
stikov v igri z vrstniki in odraslimi. Iz
tega izhaja tolikšna potreba po razno-
vrstnih igračah.
Dobra igrača mora zadovoljiti tudi
estetske zahteve. Biti mora lepo obliko-
vana, enostavna in ustreznih barvnih
kombinacij. Tu naši proizvajalci večkrat
zahajajo v kič. Pomembna je njena te-
hnična izvedba. Da je sestavljiva in raz-
stavljiva tako, da že prvi vedoželjni po-
seg otroka v igračo in njen mehanizem
ne pušča za seboj nepopravljivega raz-
dejanja. Pomisliti moramo na otrokovo
varnost v igri in njegovo zdravje. Tu je
zopet pomembna oblikovanost igrače,
da nima preostrih robov, da ni napolnje-
na z nevarno vsebino, ker se lahko igra
tragično konča. Zelo je važno, iz kakšne-
ga materiala je igrača in kakp je pobar-
vana. Otrok rad daje predmete v usta,
zato ni vseeno, če je sicer mehak medve-
dek iz pliša ali pa umetne tkanine, ki jo
sestavlja steklena volna. Zato zelo ceni-
mo preproste in pralne igrače, ki so iz
čimbolj naravnih materialov.
Pred nakupom igrače za našega naj-
mlajšega torej razmišljajmo o vsem, kar
smo napisali. Verjetno se bomo v izbiri
bolje odločili. Otrokova radost v spro-
ščeni igri, ki mu pomeni več kot si lahko
mislimo, bo za nas velika nagrada.
akcijo sta opravili:
DAMJANA STAMEJCiC
MATEJA PODJED
16. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
že ob prihodu v Kumrovec na železniško postajO|je bila naša tokratna posadka
dobro razpoložena in če se, kot pravijo »po jutru dan pozna«, potem ta pregovor
sigurno drži. Zjutraj je bilo veselo, zvečer pa razposajeno, kot se za veliko
»družino« tudi spodobi.
Nekateri pravijo takšnim posnetkom »gasilski«, vendar v bistvu so najbolj
prijetni, saj so na njih vsi, ki za dan ali dva pa tudi več tvorijo veliko, prijetno
prijateljsko družino. Upravičeno manjka samo fotograf! Posnetek je iz čudovi-
tega središča spominskega doma.
IZLET TTG IN NT-RC
Veselja, pesmi, plesa, šal in dobre volje tudi tokrat ni
manjkalo.
Za naš zadnji izlet 100
kmečkih žensk na morje
smo prejeli kar okrog
1000 prijav, kar je pravza-
prav svojevrstni rekord,
ki znova potrjuje, da med
bralci Novega tednika in
poslušalci Radia Celje
vlada izjemno zanimanje
za tovrstne zadevščine.
Priznamo, kar malce ne-
prijetno nam je bilo, ko je
bilo med prijavljenimi
treba žrebati in tako od-
kloniti več kot osem ti-
stih, ki bi radi potovali z
nami. In v uredništvu se
je rodila zamisel o organi-
zaciji izletov, na katere bi
se lahko prijavil vsakdo.
Moški, ženske, mladina,
družine, zaljubljenci,
osamljena srca..., skrat-
ka vsi, ki imajo radi do-
bro voljo. Seveda iz vsega
skupaj ne bi bilo nič, če v
Celju ne bi imeli TTG, ki
se je s svojimi izleti že
ničkolikokrat izkazal in
tako tudi preteklo soboto,
ko smo prvič pripravili
skupaj podobni izlet.
Prvič, predvsem po zaslu-
gi vrlih delavcev celjske-
ga TTG, ne pa zadnjič.
TTG zares zasluži vso
pohvalo in zaupanje. No,
tudi mi z Novega tednika
in Radia Celje ne smemo
biti skromni. Upamo, da
smo po svoje tudi prispe-
vali k prijetnemu počut-
ju. Kako je bilo na sobot-
nem izletu, ko smo obi-
skali Kumrovec in Pod-
četrtek? Preberite na-
slednji zapis in si oglejte
slike. Precej pa bo verjet-
no povedalo tudi pismo,
ki je že v ponedeljek priš-
lo v uredništvo. Poslal
nam ga je udeleženec izle-
ta S. M. z Dobrne. Ni ho-
tel, da ga podpišemo s
polnim imenom in priim-
kom in ni vzroka, da proš-
nje ne bi izpolnili. Takole
piše:
TTG, NT IN RC
DOBRO GRE
Solidni prevoz do ogle-
da vseh znamenitosti v
Kumrovcu z izrednim
zaključkom v Podčetrku
ter srečno vrnitvijo je re-
zultat povezanosti med
TTG in Novim tednikom.
Povezanosti, ki smo ji bili
priče vsi zadovoljni ude-
leženci izleta. Kako pri-
jetno je bilo z vami, se z
besedami ne da opisati.
Nekaj pa bi rad pripo-
mnil. Že večletna uspela
akcija s sto ženskami na
morje nosi kruti pečat
neizprosnega žrebanja.
Mnoge ženske vse leto
goreče upajo, da bodo
spomladi gostje na izletu.
pa je njihovo upanje za-
man. Hvala vam za idejo,
da jim vsaj nekoliko po-
vrnete to njihovo upanje
z novimi oblikami izletov,
kjer žreb ne igra nobene
vloge, pač pa le prijava.
Se je bilo ob odhodu iz
Celja dovolj prostora na
vlaku in tega ne ra-
zumem, mislim pa, da bo
v bodoče med ljudmi še
več zanimanja. Kljub te-
mu, da ne bomo šli na
morje. Ne popuščajte!
Vzemite NOVI TEDNIK
v roke in potrudite se, da
ne zapravite priborjeno
dejavnost vrlih novineir-
jev in »TTG-jevcev.«
Vsakdo potrebuje del-
ček prostosti, smeha, za-
dovoljstva. Po vrnitvi s
takšnega izleta je lažje po-
prijeti za delo. Lažje ob
lepih spominih.
Hvala vsem pri celj-
skem TTG, hvala novi-
narjem NT-RC.
S. M.
Dobrna
Po tem pismu jih je v
uredništvo prišlo še pre-
cej. Vsa s podobno vsebi-
no. Lepo je bilo! Hvala
vam! Kdaj bo spet takšen
izlet? To so bili najbolj
pogosti stavki v pismih
udeležencev in udeleženk
izleta. Že sedaj jim lahko
odgovorimo. Podobne
izlete bomo še organizira-
li. Skupaj s TTG seveda,
ker je zaupanje največ,
kar lahko opravičuje. Tre-
nutno razmišljamo o izle-
tu v Postojno in Lipico.
No, bomo še videli, če bo
med bralci za to dovolj za-
nimanja. Pišite nam ali pa
na TTG Celje, Titov trg.
Sar res! Kako je bilo v
soboto? S posebnim vla-
kom smo se najprej pope-
ljali v Kumrovec, si ogle-
dali Titovo tojstno hišo in
dom borcev ter mladine,
potem pa smo v novem
hotelu Atomske toplice v
Podčetrtku imeli slav-
nostno kosilo. Po kopa-
nju in popoldanskem
sprehodu, pa je bil na
vrsti še zabavni program
vse tja do večernih ur, ki
smo ga izpopolnili z na-
gradnimi igrami, šalami
in predvsem plesom. Ni
ga bilo udeleženca, ki ne
bi plesal in prepeval. Vsi
pa so zatrjevali, da bodo s
ITG in NT ter RC še po-
tovali. In še nekaj je treba
zapisati ob koncu. Vso
pohvalo zasluži tudi an-
sambel Kristali iz Roga-
ške Slatine, ki je zares
znal poskrbeti za zabavo
in dokazal, da ta ni le v
rokah Vokalov in ansam-
bla Jožeta Rusa. Vsaj na
našem območju.
POSEBNOSTI S
SOBOTNEGA IZLETA
Najstarejša udeleženka izleta v Kumrovec in
Atomske Toplice je bila TEREZIJA ROZMAN, ro-
jena 3. 10. 1897, doma iz Kompol nad Storami.
Čeprav jo je v jutranjih urah vse skupaj nekako na
videz »zdelovalo« in utrujalo, pa se je popoldne pri
plesu pokazalo, da ni tako. Naša Terezija je bila
med redkimi, če ne že edina, ki je menda odplesala
vse plese. Korak pa ji je »šel« po taktu tako, da smo
tudi »ta mlajši« ostrmeli. Se na mnoga zdrava leta,
Terezija Rozman!
Na izletu smo imeli tudi družino in to KOLARJE-
VO iz Šentvida pri Grobelnem. Prišli so oče Mihael,
žena Antonija in sin Zvonko (bil je najmlajši udele-
ženec), medtem ko je četrti član družine Darko
ostal doma, saj je delal v Železarni Store. Bili so
prvič na takšnem izletu in izredno zadovoljñi ter so
omenili, da so takšni skupinski izleti zares koristni
ter je treba z njimi nadaljevati.
Ko smo v soboto zjutraj prišli na železniško po-
stajo smo med izletniki opazili veliko znanih obra-
zov, največ pa iz zadnjega izleta 100 kmečkih žensk
na morje. Med njimi je bila tudi ANA SUSTER iz
Prožinske vasi pri Storah. Ko smo jo povprašali,
zakaj je tufii tokrat šla z nami je preprosto rekla: »Z
vami je luštno in kdajkoli bo kaj podobnega bom
šla!«
Izreden vodič in skrbnik v vseh pogledih, da smo se
imeli na izletu lepo, je bil Marjan Jeranko (levo), ki je
tokrat izjemoma prevzel mesto turističnega vodiča,
saj je drugače že nekaj časa v službi pri Občinskem
svetu ZSS. Vedel je vse, pripravil vse, pomagal
vsem, torej bil je O. K.
Z vsem spoštovanjem so vsi udeleženci vstopali v
rojstno hišo našega Tita. Ne bomo povedali nič no-
vega, da je to prav gotovo edina hiša, kjer je samo
nekaj ur na dan in to seveda ponoči mir... Brez
obiskov!
Malo je takšnih ansamblov na našem območju, ki
znajo poskrbeti za dobro voljo tako kot Kristali iz
Rogaške Slatine. Tudi na našem izletu so se izkazali.
Dovolj pove že to, da ob njihovih zvokih ni bilo
nikogar, ki ne bi zaplesal. Čestitamo, fantje!
Drugo polovico izleta so udeleženci preživeli v res
čudovitem vzdušju in ob vsej pozornosti osebja v
novem hotelu v Atomskih Toplicah. Nič drugega:
bilo je enkratno!
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 17
18. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
Steklarsko podjetje
STEKLAR, CELJE
DVAJSET
USPEŠNIH LET
Za delovni jubilej tudi nova proizvodna hala na Teharski cesti
Tudi znak v znamenju delovnega jubi-
leja. Dvajset polj v kvadratu, dvajset let.
V sredini pa značilno steklarsko orodje.
Da, dvajset let. Toda, tudi dvajset
uspešnih let. Dve desetletji nenehne ra-
sti, delovnih zmag, vse večjega uveljav-
ljanja na tržišču, vedno novi načrti.
Začetki Steklarja segajo sicer že v
prva leta po vojni. Toda, ta dejavnost je
živela vselej pod drugim imenom, drugo
streho. Prelomnico je prineslo 1959. le-
to. Tedaj se ta kolektiv osamosvoji. Sto-
pi na svojo pot. Poznejše obdobje je po-
kazalo, da je bila ta odločitev več kot
primerna, družbeno in gospodarsko ute-
meljena.
Prvi koraki niso bili lahki, Kolektiv,
ki je štel pred dvajsetimi leti šestnajst
članov in imel še pet učencev v gospo-
darstvu, se je srečal z vsemi značilnimi
težavami. Ni bilo sredstev, niti posojil,
za rešitev osnovnih vprašanj. Delavnica
in trgovina v Ozki ulici. Vse več kot
skromno. Toda, zato pa veliko dobre vo-
lje, zavesti in odgovornosti. Delo je rodi-
lo sadove.
Danes je to ponosna preteklost. Toda,
še lepša je sedanjost, jasni in znani so
tudi vidiki.
V	kolektivu je danes 85 delavcev. Po
načrtu bi jih naj bilo do 1980. leta, torej
do zaključka tega srednjeročnega ob-
dobja, za deset več.
V	svojem dosedanjem razvoju ni ostal
le v Celju. Že 1962. leta ustanovi ta ko-
lektiv svojo enoto v Trbovljah, štiri leta
pozneje v Žalcu in pred sedmimi leti še
v Velenju.
Vse to so narekovEde potrebe. Kolek-
tiv Steklarja se je z delom uveljavljal v
vse večjem krogu: na celjskem območ-
ju, v Sloveniji in državi. Povsod ga po-
znajo. Zaradi odličnega dela - dobro
ime. Delo samo hvali in daje priznanja.
V	tem širjenju so pred dvema letoma
uredili v Velenju v objektu, ki so ga
kupili, lepo trgovino in modreno oprem-
ljeno steklarsko delavnico.
V	Celju ima kolektiv Steklarja dve po-
stojanki. V mestu, v Ozki ulici, kjer
opravljajo predvsem usluge za občane
in delovne ljudi ter na Teharski cesti, v
Cretu, kjer je obrat stavbnega steklar-
stva.
Sicer se kolektiv v zdajšnjem trenut-
ku razvija v štiri glavne smeri:
- prva je gradbeno zasteklevalna de-
javnost. V tem okviru zasteklujejo vse
vrste objektov z najsodobnejšimi stekli.
Predvsem se specializirajo za Vgrajeva-
nje steklenih securit vrat in steklenih
sten, nadalje je tu zasteklitev s profilnim
steklom v vseh izvedbah in pa seveda
zasteklevanje z izolacijskim steklom
(termopan, izopan itd.). Pomembna je
ugotovitev, da zasteklitev izložb izvajajo
z od šest do dvanajst milimetrov debe-
lim čistim ali barvnim steklom.
-	Druga smer aktivnosti je nuđenje
uslug na steklarskem področju obča-
nom in delovnim ljudem. To je več kot
pomembna dejavnost, v kateri pa se za-
radi slabih prostorskih razmer v Ozki
ulici srečujejo z nekaterimi težavami.
Toda, to so problemi kolektiva, ki jih
občan tedaj, ko išče pri Steklarju uslu-
ge, ne vidi, ne občuti.
-	V tretji smeri so proizvajalci. Sem-
kaj sodi izdelovanje steklene galemteri-
je, ogleded in okvirjev. V načrtu je tudi
obrat za izdelavo izolacijskega stekla.
-	In kot četrta, pa vendar ne kot zad-
nja, sicer pa v tem ne gre za vrstni red po
pomembnosti, marveč za dejavnosti, ki
se med seboj dopolnjujejo, je tu trgovi-
na s steklom na drobno in debelo.
Zaradi potreb, zaradi dela, ki se je vse
bolj širil, je kolektiv Steklarja že 1968.
leta zgradil v Cretu svojo prvo proiz-
vodno halo. V maju letos, ob proslavi
dvajsete obletnice kolektiva, bodo izro-
čili namenu še eno, večjo, bolje oprem-
ljeno in sodobno.
Za to naložbo, ki bo veljala več kot
deset milijonov dinarjev, se je kolektiv
odločil zaradi prostorske in prometne
stiske v Ozki ulici, zaradi tržišča, zaradi
uporabe sodobnejše tehnologije dela pri
obdelavi stekla, itd.
Ni skrivnost, da obrat v Ozki ulici za-
radi prometnega režima v starem delu
mesta težko posluje. Sicer pa tu delovne
prostore tudi ni mogoče več širiti. Trži-
šče zahteva svoje, ne glede na takšne ali
drugačne delovne pogoje. Tržišče je vse
bolj zahtevno. Terja sodobnejšo obdela-
vo stekla, večjo kvaliteto, zato tudi so-
dobne stroje in še kaj.
Tu so torej razlogi, ki so vplivali na
pomembno odločitev, na gradnjo nove
industrijsko skladiščne hale v Cretu.
Nova hala, ki je tik pred otvoritvijo, je
velika 50 krat 15 metrov. V njej bo- mo-
dema brusilni ca stekla. Stroji so že pri-
pravljeni. So povsem avtomatizirani in
bodo služili za brušenje ravnih robov.
okroglin in brezhibnemu vrtanju. S pri-
dobitvijo teh novih in sodobnih strojev,
bodo brusilnico iz Ozke ulice v celoti
premestili v Cret.
In vendar ne gre samo za stroje. Nič
manj pomembna ni ugotovitev, da se
bodo bistveno spremenili tudi delovni
pogoji. Ročno, fizično delo bo zamenjal
avtomatski stroj. Stroj bo delavcu pri-
krajšal fizične napore, ki doslej niso bili
majhni. Stroj v službi človeka, delavca.
In dalje. V novih prostorih bo sodob-
no urejena še kovinska, oziroma klju-
čavničarska delavnica, v kateri bodo iz-
delovali okvirje za profilna stekla in
druge fasadne elemente.
Kot rečeno, bodo nove prostore v Cre-
tu, poleg dosedanje že enajst leta stare
hale, odprli v sredini maja, natančneje
18. maja, ob prazniku dvajsete obletnice
kolektiva.
Zaradi nove pridobitve pa seveda ne
mislijo opustiti obrata in trgovine v Oz-
ki ulici. Nasprotno. To svojo proizvodno
in poslovno točko bodo v sodelovanju s
Samoupravno stanovanjsko skupnostjo
povsem obnovili. In spet bo Steklar do-
bir sodobno in kulturno urejeno trgovi-
no. Prav tako delavnico. V Ozki ulici
bodo še naprej opravljedi manjša dela za
občane in delovne ljudi, sprejemali vsa
naročila ter izdajali strankam blago.
Tak je kolektiv zdaj, ob dvajseti oblet-
nici obstoja in uspešnega dela. Kolektiv,
ki je imel lani prihodka okoli 50 milijo-
nov dinarjev, Po letošnjem načrtu se bo
prihodek povečal na 65 milijonov.
Tak je kolektiv, ki so ga doslej vodili
trije direktorji. Ob ustanovitvi samostoj-
nega podjetja ga je vodil Martin Javor-
nik. Že čez nekaj mesecev je to mesto
prevzel Otmar Riva, ki je bil tu vse do
upokojitve 1970. leta. Tedaj je stopil na
čelo kolektiva Stane^Jurko. Na tej dolž-
nosti je tudi zdaj.
Proslavo dvajsete obletnice in otvori-
tev nove hale v Cretu bodo povezali tudi
s počastitvijo tistih osmih članov, ki so v
tej delovni sredini vse od rojstva podjet-
ja. Sicer pa bodo ustrezna priznanja
izročili tudi najbolj prizadevnim čla-
nom, poslovnim partnerjem in drugim.
In tako dvajsetletnico dela in obstoja
kolektiv Steklarja slavi z novo delovno
zmago!
Vrtalni stroj za obojestransko vrtanje
lukenj
Stroj za brušenje robov stekla raznih
debelin
Nova industrijsko skladiščna hala v Cretu
Pred odhodom na delo je treba steklo narezati in naložiti na avto.
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 19
VASA STRAN
BILO JE
PRIJETNO!
Opravičujem se vam, ker
se vam tako dolgo nisem
oglasila. Sem pač soseda naj-
višje ležeče kmetije v Slove-
niji. Saj sem še nedolgo tega
le poredkoma odhajala od
doma v Solčavo, kjer je pošt-
ni urad.
Čutim se dolžno, da se
vam izpovem, da sem se na
izletu, ki ste nam ga priredili,
- nadvse lepo in srečna poču-
tila. Bilo je zares prijetno in
mi bo ostal za vedno v lepem
spominu.
Vsem, ki so pripomogli k
tako prijetnemu vzdušju, se
iz srca lepo zahvaljujem in
vse prav lepo pozdravljam!
KRISTINA OSEP,
Podolševa 2, Solčava
VSEM LEPE
POZDRAVE!
Najlepše pozdrave poši-
ljam v^em bravcem Novega
tednika, poslušalcem Radia
Celje ter novinarjem v Celju
iz Kraljeva, kamor sem pri-
šel pred nekaj dnevi na slu-
ženje kadrovskega roka!
J02E SKALE
UREDNIŠTVO: Hvala za
kartice in pozdrave. Želimo
vam, da bi vas tudi na tej
poti spremljal Novi tednik.
BILO NAM JE
ZARES LEPO!
Iskreno se zahvaljujem
vam, ki ste mi omogočili, da
sem se lahko udeležila tako
lepega izleta »sto kmečkih
žensk« na morje.
Že kar na začetku v Celju
smo bile tako prijetno prese-
nečene nad tolikšno pozor-
nostjo..
Ves čas izleta so si organi-
zatorji in naši spremljevalci
trudili, da bi nam bilo čim
lepše. Ganjena sem bila nad
tem, kako smo si bili vsi ena-
ki, čeprav marsikje še vedno
podcenjujejo kmečkega člo-
veka.
Lepo se zahvaljujem vsem
organizatorjem tega izleta:
predstavnikom Novega te-
dnika, Name iz Žalca s tov.
Naraksom na čelu, naeu šo-
ferju v prvem avtobusu Sta-
netu Magajni za varno in pri-
jetno vožnjo in vsem dru-
gim, ki so nas zabavali in
skrbeli, da nam je bilo tako
lepo.
Res je ta izlet eden tistih
doživetij, ki ga ne bom poza-
bila.
ELI OMLADIC,
Letuš
Z ROMANOM
SEM
ZADOVOLJEN
Tudi jaz se pridružujem ti-
stim bralcem Novega tedni-
ka, ki so že pohvalili vaš novi
roman »Grunt«. Mislim, da
ne pretiravam, če zapišem,
da sem tudi jaz z romanom
nadvse zadovoljen. Mnenja
sem, da so z njim zadovoljni
zlasti tisti bralci, ki kraje, od
koder izvira roman, dobro
poznajo. Med tistimi sem tu-
di jaz.
Moti me pa nekaj: Vse ro-
mane, ki so bili doslej objav-
ljeni, pridno izrezujem. Pa se
dogaja, da ne izhaja po zapo-
rednih številkah. Tako je v
dvanajsti številki izpadla pe-
ta številka romana. V nasled-
nji številki Novega tednika
pa je imel roman že kar zapo-
redno številko šest. Tako je
peta številka izpadla. Ugoto-
vil sem, da se nadaljevanje iz
številke štiri na pet sicer uje-
ma, moti me pa, da ena šte-
vilka manjka.
Upam, da se bo še kdo od
bralcev Novega tednika
oglasil s pohvalo sedanjega
romana Grunt. Jaz pa vam
želim obilo uspeha pri izbira-
nju poznejših romanov in
povesti s priporočilom - No-
vi tednik v vsako hišo!
ANTON ARH,
Ulica Dušana Kvedra,
Šentjur
UREDNIŠTVO: Hvala za
pismo. Veseli smo, da ste z
novim romanom zadovolj-
ni. Glede napake pri nava-
janju zaporednih številk ro-
mana pa se seveda v imenu
tiskarskega škrata opravi-
čujemo.
\
NISO SAMI, Ml
SMO Z NJIMI
Samo trenutek in sreča
prebivalcev Cme gore se je
sprevrgla v bolečino in solze.
V nedeljo, 15. aprila, ob 7.20
uri, so doživeli ta usodni tre-
nutek. Hiše so se podirale,
kot da bi bile zgrajene iz
kock. Se ceste se niso mogle
upirati razjarjeni materi
Zemlji, ki je neusmiljeno po-
dirala in rušila vse, kar so si
do tedaj naredili tamkajšnji
ljudje. Nad sto življenj je
ugasnilo v ruševinah lastnih
domov. Pri eni hiši je ostal
živ le dedek, pri drugi so
imeli dve krsti, pri tretji so
ostali otroci brez matere...
Z besedami ni mogoče opi-
sati vse žalosti.
Vse nas je pretresla žalost-
na vest, in kot eden smo bili
mnenja čimprej pomagati
prizadetim. Z letali so takoj
začeli dovažati na prizadeta
območja odeje, šotore, spal-
ne vreče... skratka tisto, kar
je bilo v prvi sili najpo-
membnejše. V zdravstvenih
ambulantah so imeli polne
roke dela s prostovoljnimi
krvodajalci. Pomoč je priha-
jala in prihaja z vseh strani.
Vse to govori, da od potre-
sa prizadeti prebivalci v ne-
sreči niso osamljeni. Z njimi
smo mi vsi. Čutimo z njimi
in to je najpomembnejše za
človeka, da ve, da v stiski ni
nikoli sam, da je z njim vsa
Jugoslavija. In ne samo lju-
dje v naši domovini, tudi lju-
dje zunaj naših meja.
Vendar je rana velika in
velike rane se celijo počasi.
Toda, marsikaj lahko naredi-
mo, da se bodo celili hitreje.
Na osnovni šoli »Primoža
Trubarja« v Laškem smo že
organizirali konkretne akcije
za pomoč prizadetim v Crni
gori. Mi, pionirji, bomo na-
šim črnogorskim vrstnikom
pomagali na več načinov.
Zbirali bomo denar od provi-
zije značk, primaknili bomo
tudi del čistega dobička šol-
ske hranilnice, po razredih
bomo zbirali prostovoljne
prispevka v denarju in obla-
čilih, največ denarja pa bo-
mo dobili za star papir, ki ga
že vneto zbiramo. Z vsem
tem denarje, ki ga zbiramo z
vsem srcem in ga bomo po-
slali črnogorskim vrstni-
kom, bomo prispevali k
zmanjševanju nesreče.
Bratje v Crni gori, mi vsi
smo z vami!
ALENKA BARTOL,
učenka 7. d razreda
OS Laško
VOJNIK-ZA
UREJEN KRAJ
Komisija za varstvo okolja
pri Krajevni skupnosti Voj-
nik je pred kratkim skupaj s
krajevnimi dejavniki in ko-
lektivom Javnih naprav v
Celju organizirala očiščeval-
no in olepševalno akcijo.
Vojnik z ožjo okolico so
razdelili na osem čistilnih
okolišev. Med prostovoljci je
bilo največ članov mladin-
ske organizacije, otrok iz
osnovne šole »Bratov Do-
brotinškov« in upokojencev.
Sicer pa so v pripravah na
akcijo sklenili, da naj se po-
leg navedenih akcije udeleži
vsaj po en član iz vsake hiše.
»Vedeli smo, da je naš kraj
z okolico onesnažen, nikakor
pa nismo pričakovali, da se
bo odpadkov nabralo kar za
dvajset kontejnerjev in eno
traktorsko prikolico.
Za vsestransko organiza-
cijsko pomoč se v prvi vrsti
zahvaljujemo kolektivu Jav-
nih naprav. V organizaciji
celotne akcije je imela velik
delež predsednica domačega
Turističnega društva. Roža
Fazarinc. Nadalje se zahva-
ljujemo Mladinski organiza-
ciji, Osnovni šoli in Društvu
upokojencev iz Vojnika. Po-
sebno pohvalo zaslužita tudi
vodji čistilnih okolišev Ivo
Kovačevič in Alojz Buček.
Žal, se kljub pravočasni in
dobri obveščenosti te akcije
ni udeležil niti en član iz po-
sameznih vaških skupnosti.
Tako tudi iz vaških skupno-
sti Gmajna, Ivenca in Višnja
vas, čeravno so mladinci oči-
ščevali tudi njihove odpad-
ke, odvržene na divja smeti-
šča.
Se enkrat - pohvalo in
priznanje vsem, ki so kakor-
koli sodelovali in pomagali
pri organizaciji in v akciji sa-
mi. Seveda pa naj tudi ta ak-
cija opozori, da naj krajani v
prihodnje ne odlagajo smeti
in odpadkov na divja smeti-
šča in da naj skozi vse leto
skrbijo, da bo kraj z okolico
vselej čist in lepo urejen,« so
med drugim zapisali v dopi-
su, ki sta ga podpisala pred-
sednik Sveta skupščine KS
inž. Milan Setina ter predse-
dnik Komisije za varstvo
okolja in hišne svete, Jurij
Bojanovič.
NAŠ
KRAJ
IZLETNIK ZA
ČRNO GORO
v veliki solidarnostni akci-
ji za pomoč po potresu priza-
detim ljudem v Črnogor-
skem Primorju se je lepo iz-
kazal tudi kolektiv celjskega
Izletnika. V tem primeru ni
šlo samo za sklep o nakazilu
enodnevnega zaslužka vseh
delavcev v delovni organiza-
ciji za pomoč Crni gori, mar-
več tudi za odločitev, po ka-
teri so že ob koncu prejšnje-
ga tedna poslali na potresno
območje dva avtobusa
znamke »Sanos 14«. Gre za
avtobus v vrednosti okoli
200.000 dinarjev in za vozili,
od katerih ima vsako po 54
sedežev.
Kot je znano, bodo oba av-
tobusa potrebovali pri orga-
nizaciji tako imenovanih po-
tujočih šol, se pravi za pre-
voz učencev v šole in domov.
Na vsak način lepa in zgle-
dna odločitev Izletnika.
MB
VOJNIK ZA
PRAZNIKE
Dan OF in praznik dela,
prvi maj, bodo na pobudo
družbenopolitičnih organi-
zacij v Vojniku počastili na
skupni in osrednji proslavi
danes, v četrtek, 26. aprila,
ob 17. uri v avli osnovne šole.
V programu bodo sodelo-
vali učenci osnovne šole
»Bratov Dobrotinškov« ter
člani domačega prosvetnega
društva »France Prešeren.«
Krajevne družbenopolitič-
ne organizacije pozivajo kra-
jane, da za praznične dni izo-
besijo na svojih domovih za-
stave.
V	SPOMIN
FRANJA
MALGAJA
4. MAJA
v prejšnji številki se nam
je vrinila napaka v obvestilu
o žalni svečanosti ob 60-let-
nici junaške smrti koroškega
borca in poveljnika Franja
Malgaja. Žalna svečanost bo
4. maja ob 15. uri na pokopa-
lišču v Šentjurju in ne 14.
maja, kot smo po pomoti za-
pisali.
Enaka proslava v spomin
Srečka Puncarja je danes na
pokopališču v Braslovčah,
kot smo v sporočilu pravilno
objavili.
V	ŠEMPETRU
BODO PLESALI
v Šempetru dolgo časa ni
nikakor mogla zaživeti mla-
dinska dejavnost. Ko pa so
pred kratkim izvolili novo
vodstvo OO ZSMS, so se ta-
koj pokazali prvi lepi rezul-
tati, ki mnogo obetajo in
hkrati dokazujejo, da je med
mladimi ob primernih akci-
jah kar precej zanimanja za
delo v osnovni organizaciji.
Samo v zadnjem mesecu so
pripravili v kraju dVe delov-
ni akciji, sodelovali pa so na
občinski delovni akciji pri
Smiglovi zidanici ter bili ak-
tivni še kako drugače. Da bi
mladi zaslužili tudi malce
denarja, ki ga seveda potre-
bujejo za svoje delo, bodo v
soboto pripravili prvomajski
zabavni ples, na katerem bo
za prijetno razpoloženje za
vse generacije poskrbel an-
sambel Jožeta Rusa, kar obe-
ta, po izkušnjah sodeč zares
odlično zabavo.
J. V.
V ŽALCU BODO
PISALI SPISE O
OF
Svet za ohranjanje in razvi-
janje revolucionarnih tradi-
cij pri OK SZDL v Žalcu ob-
javlja tudi letos v sodelova-
nju z 00 ZZB NOV, OK
ZKS, OS ZSS in OK ZSMS
nagradni razpis za najboljše
naloge, ki jih bodo pisali
učenci osnovnih šol ob
obletnici OF slovenskega na-
roda. Učenci četrtih razre-
dov bodo pisali spise z naslo-
vom Naloge aktivistov OF
med vojno, učenci osmih ra-
zredov pa Kaj vem o SKOJ v
domačem kraju. Spise bodo
do 10. maja poslali na OK
SZDL, kjer bo posebna žirija
izbrala šest najboljših nalog,
za vse učence, ki bodo posla-
li svoje spise, pa bodo orga-
nizirali tudi enodnevni na-
gradni izlet na Koroško.
J. V.
ROJSTVA
Rojenih je bilo: 32 dečkov
in 36 deklic
POROKE
Poročilo se je: 15 parov od
teh: Povhe Boris, ključavni-
čar iz Novega Loga 16 in
Gros Margareta, administra-
torka iz Hrastnika. Velenšek
Alojz strojnik iz Trnovelj pri
Celju in Omerzu Ivana, ku-
harica iz Celja, Smrekarjeva
2.
SMRTI
Umrli so: Boštjančič Mi-
hael iz Trnovelj, star 90 let,
Zavšek Julij ana iz Pečovni-
ka, stara 69 let, Ožek Silva iz
Celja, stara 59 let. Skala
Franc iz Celja, star 73 let,
Stropnik Darinka iz Loke pri
Zidanem mostu, stara 19 let,
Kajbič Jera iz Cepelj, stara
79 let. Furman Gizela iz Ko-
bel, stara 69 let, Tihole Mari-
ja iz Sevnice, stara 75 let,
Zimšek Antonija iz Celja,
stara 70 let, Crešnar Ivan iz
Celja, star 74 let. Cetina Pe-
ter iz Dobriše vasi, star 74 let.
Sivka Neža iz Jarmovca, sta-
ra 81 let, Cujež Angela iz
Šmarja, stara 78 let, Pilko
Ana iz Laškega, stara 86 let,
Zagožen Olga iz Celja, stara
47 let, Marn Jožefa iz Pon-
dorja, stara 53 let, Vertovšek
Frančišek iz Gor. Brezove,
star 64 let, Ledinek Milan iz
Kraberga, star 43 let, Felici-
jan Jožef iz Paroža, star 78
let, Deržek Igor iz Celja, star
26 let, Slemenšek Alojz iz
Podgorja, star 19 let, Ročnik
Janez iz Tera, star 33 let.
KUHARSKI
RECEPTI
POROVA
PRIKUHA .
Potrebujemo 60 do 80 dkg
pora, osoljen krop, 5 žlic olja,
3 žlice gladke moke, zmlet
poper in približno 10 dkg
hamburške slanine. Pripra-
va: Dobro opran por nareže-
mo na 1/2 cm debele kolo-
barčke in-skuhamo v slanem
kropu. Por se bo kuhal pri-
bližno 20 minut, medtem pa
bomo pripravili svetlo prež-
ganje. Dodamo kuhan por s
toliko vode, da dobimo pra-
vilno gosto prikuho in jo pre-
vremo.
Slanino narežemo na koc-
ke ali paličice, jih hrustljavo
ocvremo in z njimi dekorira-
mo prikuho. Ce imamo do-
ma kislo smetano, prikuho
izboljšamo še z njo.
SPORED
OD 26.4. DO 9. 5.1979
Četrtek, 26. 4.: 8.00 Poročila, 8.05 Dopoldne z vami
(vmes ob 9.00 Poročila), 10.00 Zaključek dopoldan-
skega sporeda, 15.30 Obvestila, 15.45 Zabavni globus,
16.00 Poročila, 16.05 Čestitke in pozdravi, 16.30 V
ŽIVO: SAMOUPRAVNO SODSTVO (vmes ob 17.00
Kronika), 18.00 Zaključek sporeda.
Petek, 27. 4. NI SPOREDA
Sobota, 28. 4.: 8.00 Poročila, 8.05 Dopoldne z vami
(vmes ob 9.00 Poročila), 10.00 Zaključek sporeda, 15.30
Obvestila, 15.45 Športna sobota, IS.OOPoročila, 16.05
Čestitke in pozdravi, 17.00 Kronika, 17.15 Zabavni glo-
bus, 17.30 Filmski sprehodi, 17.45Lestvica zabavnih
melodij, 18.00 Zaključek sporeda.
Nedelja, 29. 4.: 10.00 Poročila, 10.10 Obvestila, 10.30
Kekčevi prijatelji, 10.45 Onkraj srebrne črte, 11.00 Joj,
kam bi del, 11.30 Predstavljamo vam, 12.00 Čestitke in
pozdravi, 13.00 Literarna oddaja, 13.15 Feljton, 13.30
Poročila, 13.35 Kmetijska oddaja, 14.00 Zaključek spo-
reda.
Ponedeljek, 30. 4.: 8.00 Poročila, 8.05 Dopoldne z
vami, (vmes ob 9.00 Poročila), 10.00 Zaklmček spo-
reda, 15.30 Obvestila, 16.00 Poročila, 16.05 Čestitke in
pozdravi, 16.45 Zabavni globus, 17.00 Kronika, 17.15
Glasba, ki je ne poznamo, 17.30 Športni pregled, 18.00
Zaključek sporeda.
Torek, 1. 5.: NI SPOREDA
Sreda, 2. 5.: NI SPOREDA
Četrtek, 3. 5.: 8.00 Poročila, 8.05 Dopoldne z vami,
(vmes ob 9.00 Poročila:, 10.00 Zaključek sporeda,
15.30 Obvestila, 15.45 Zabavni globus, 16.00 Poročila,
16.05 Čestitke in pozdravi, 16.30 V ŽIVO - (vmes ob
17.00 Kronika), 18.00Zaključek sporeda.
Petek, 4. 5.: Poročila, 8.05 Petkov mozaik, (vmes ob
9.00 Poročila), 10.00 Zaključek sporeda, 15.30 Obve-
stila, 16.00 Poročila, 16.05 Čestitke in pozdravi, 16.45
Zabavni globus, 17.00 Kronika, 17.00 Kronika, 17.15
Rezerviran čas - gost urednik, 17.45 Kulturni feljton,
18.00 Zaključek sporeda.
Sobota, 5. 5.: 8.00 Poročila, 8.05 Dopoldne z vami
(vmes ob 9.00 Poročila), lO.OO Zaključek sporeda,
15.30 Obvestila, 15.45 Športna sobota, 16.00Poročila,
16.05 Čestitke in pozdravi, 17.00 Kronika, 17.15 Za-
bavni globus, 17.30 Filmski sprehodi, 17.45Lestvica
zabavnih melodij, 18.00 Zaključek sporeda.
Nedelja, 6. 5.: 10.00 Poročila, 10.10 ObvestUa, 10.30
Mladi mladim, 11.00 Med prijatelji, 11.30Predstav-
Ijamo vam, 11.45 Zabavni globus, I2.00Čestitke in poz-
dravi, 13.00 Literarna oddaja, 13.15Feljton, 13.30 Poro-
čila, 13.35 Kmetijska oddaja, 14.00 Zaključek sporeda.
Ponedeljek, 7.5.: 8.00 Poročila, 8.05 Dopoldne z vami
(vmes ob 9.00 Poročila), 10.00 Zaključek sporeda,
15.30 Obvestila, 16.00 Poročila, 16.05 Čestitke in poz-
dravi, 16.45 Zabavni globus, 17.00 Kronika, 17.15
Glasba, ki je ne poznamo, 17.30 Športni pregled, 18.00
Zaključek sporeda.
Torek, 8. 5.: 8.00 Poročila, 8.05 Dopoldne z vami
(vmes ob 9.00 Poročila), 10.00 Zaključek sporeda,
15.30 Obvestila, 15.45 Reportaža, 16.00Poročila, 16.05
Čestitke in pozdravi, 16.45 Zabavni globus, 17.00 Kro-
nika, 17.15 Lestvica narodnozabavnih melodij, 17.30 Iz
arhiva resne glasbe, 18.00 Zaključek sporeda.
Sreda, 9. 5.: 8.00 Poročila, 8.05 Dopoldne z vami
(vmes ob 99.00 Poročila), 10.00 Zaključek sporeda,
16.30 Obvestila, 16.00 Poročila, 16.05Cestitke in poz-
dravi, 16.45 Zabavni globus, 17.00Kronika, 17.15 Glas-
bene novosti, 17.30 Aktualno, 17.45 Iz zakladnice zbo-
rovske glasbe, 18.00 Zaključek sporeda.
Med Sotio in Trebčami
STOLETNÁ
UPORNiŠi
ZA ŠTERCI, PUSTAKIiNGREGORIČI
NEOMAHUm. STARI ŠEMPETER SI
RAZVIJAJOČO BISTRICO OB SOTLI S
Javorškovi domačiji v Trebčah so skušali vrniti podobo, kakršno je imela v letih, ko je
prihajal na obisk k dedu mali Jožsf Broz.
Kdaj so prišli v to rodovit-
no kotlino prvi naseljenci, bi
težko dognali, toda prišli so
prav kmalu. Naselili so griče
in ravninice in zapustili
vrsto sledov, zapuščino, ki bi
jo Bistričanom zavidal mar-
sikateri tudi večji slovenski
kraj. Ti sledovi so takorekoč
sklonjeni - od vsega, torej od
naselitve pa do danes, je
ostalo malo, dovolj, da umet-
nostni zgodovinarji uvrščajo
danes kraj, še posebej sveti-
šča na vrhu Gor, v eno naših-
najpomembnejših umet-
nostno zgodovinskih posto-
jank.
Ko sta pozimi 1573 zagore-
la gradova Cesargrad in bliž-
nji Kunšperk, se je za Slo-
vence tostran Sotle in Hrva-
te začela nova doba, ki je pri-
nesla Gregoriče, Pustake in
Sterce, voditelje kmečkega
upora, ki je bil znanilec od-
ločne, trdne in jasne misli, ki
je rodila pozneje upor še več-
jih razsežnosti. Ta misel je
rodila tudi enega največjih
sinov naše domovine: slo-
venska mati je v bližnjem
Kumrovcu povila Josipa
Broza, ki je v mladih letih
obiskoval šempetrsko šolo
in pasel krave pri dedu Mar-
tinu, pozneje pa kot zrel mož
na iS-ebčah, pri feti, razmiš-
ljal o uporu, ki bo še večji,
usodnejši in pomembnejši
od tistega iz leta 1573.
Zaradi izredno ugodne le-
ge se je Bistrica razvijala vse
bolj v pomemben gospodar-
ski, kulturni, predvsem pa v
trgovski center in takšna tu-
di pričakala ne le prvo, tem-
več tudi drugo svetovno voj-
no, ko je okupator izselil v
Nemčijo domala vse prebi-
valce. Kljub takšni odločitvi
rajhovske oblasti narodnoo-
svobodilni boj v sami Bistri-
ci in njeni okolici ni zamrl.
Nasprotno: že v samem za-
četku okupacije je v Obsote-
Iju delovala prva partizanska
četa, ki pa je bila zaradi izda-
je uničena. Sele, ko je prišel
v Obsotelje in pogorje Orlice
predvojni komunist in preiz-
kušeni revolucionar Ivan
Skvarča-Modras, se je upor
razširil in začele so se večje
partizanske akcije, ki so do-
segle svoj vrh v napadu na
Bistrico, v noči od 19. na 20.
december 1943. Izteklo se je
natanko 370 let od velikega
slovensko hrvatskega kmeč-
kega upora, ki so mu izpo-
drezali korenine natanko v
tem kraju, da bi čez vsa ta
dolga leta znova vzklila mi-
sel...
Potomka ponosna pre-
dnikov slavnih,
je sina rodila, vanj kri je
uporno prelila
kri puntarjev davnih.
Po vojni je Bistrica, nekda-
nji Šempeter, kumrovški so-
sed, bolj kot ne životarila:
upravno središče se je prese-
lilo, odšla je trgovina, leta ni
kraj dobil skorajda ničesar,
dokler se niso odločili, da
postavijo novo šolo, prvo
pridobitev v novem spomin-
skem parku Kumrovec-
-Trebče, ki je končno le za-
čel dihati, četudi so ti vzdih-
Ijali še nemočni, komaj
opazni...
Kaj je bilo bolj naravnega
kot odločitev, da poimenuje-
jo stavbo po Titovi materi,
Mariji Broz, so menili v kra-
ju, ko je krajevna konferenca
SZDL prišla na plan z idejo.
Sola Marije Broz, njena
vrata bodo odprli čez nekaj
dni, bo ena najbolje oprem-
ljenih šol v občini, saj bo
imela vrsto kabinetov in
svetlih učilnic skupaj z mo-
derno kuhinjo, telovadnico,
večnamenskim prostorom,
otroškim vrtcem in veliko
knjižnico. Se nekaj dni torej
in otroci se bodo preselili iz
stare, s stebri podprte šole v
novo, kjer jih čakajo kabinet
za tehnični pouk, ki jim ga je
daroval predsednik republi-
ke, interna televizija in fono-
laboratorij, darilo krajnske
Iskre, kabinet za glasbeni
pouk, kemijo in biologijo in
tako naprej.
Pred šolo bo stal kip moj-
stra Avgustinčiča, ki sta ga
skupaj s Herljevičem pripra-
vila po predlogi Božidarja
Jakca, ki je Titovo mater na-
slikal po spominu.
Da je šola takšna, kakršna
je, so mnogo prispevale tudi
nekatere delovne organizaci-
je in pa občine celjske regije,
ki so Bistričanom pomagale
z denarjem pa tudi z delom,
kot na primer celjski Ingrad
in cestno podjetje, krepko pa
je pripomogel tudi domači
samoprispevek, kljub temu
pa bo ostalo kar lepo število
milijonov še nepokritih
(menda kar okoli 250, sveda
starih).
KAJ PRINAŠA
PRIHODNOST?
Znanilec nove dobe na bi-
striškem koncu pa ni le nova
šola, pač pa so in še bodo oči
krajanov uprte v dve delovni
organizaciji, ki obetata ra-
zvoj obrniti povsem v drugo
stran, kot so jo bili vajeni lju-
dje ob Bistrici in Sotli. Gre
za veljensko Gorenje in ljub-
ljanski Petrol, ki sta že lani,
ob dnevu borca, nadvse sve-
čano dala svojo besedo za
motel in obrat, kjer naj bi se
ukvarjali s sitotiskom.
Četudi je prizorišče lan-
skih svečanosti skorajda
takšno, kakršno je bilo (te-
meljni kamni čakajo!), pa v
obeh delovnih organizacijah
obljubljajo, da bodo z deli za-
čeli vsak čas. Manjkajo le še
nekatere malenkosti in prve
lopate se bodo zagrizle v ob-
soteljsko zemljo.
Kaj bodo pridobili z no-
vostjo Bistričani?
Trenutno je na delu v ino-
zemstvu okoli 130 krajanov,
še nekaj več pa se jih želi
zaposliti. Skupaj je torej na
voljo okoli 310 krajanov, ki
bi se rade volje zaposlili do-
ma. Petrolov motel bo ponu-
dil sedemdeset delovnih
mest. Gorenje 130, nekaj de-
lovnih mest pa bodo dale tu-
di spremljajoče dejavnosti,
ki bodo nujno prišle v ta ko-
nec z razvojem turistične de-
javnosti, kamor spada konč-
no tudi kmečki turizem, na
katerega Bistričani resno mi-
slijo.
Misli pa gredo seveda na-
prej. V Bistrici so nam ome-
nili, da nikakor ne bo smelo
ostati pri tem, saj je kraj v
neposredni bližini Trebč, to-
rej središča parka, dokončna
ureditev tega pa bo zahteva-
la še veliko dela, ki bo imelo
sicer res nekoliko bolj orga-
nizacijski značaj. Morali bo-
do misliti o kompletni turi-
stični ponudbi, morali se bo-
do povezovati s turističnimi
agencijami, pri tem mislijo
predvsem na ljubljanski
Kompas, morali bodo ureje-
vati kraj, povečati nočitvene
kapacitete, izboljšati marsi-
kaj. Predvsem bo treba veli-
ko narediti na reklamnem
področju. V precejšnjo po-
moč jim bodo brošurice, dve
so že na voljo, iz Trebč in o
Bistrici, potrebovali pa bi
kompletnejšo informacijo.
Razmišljajo o obvestilnih ta-
blah, načrti so že v delu, izo-
gibajo se običajnosti, kliše-
jev, kiča...
NAČRTOVATI
POTREBE, NE ŽELJE
Krajevna skup. Bistrica ob
Sotli je ena tistih, ki si je mo-
rala v svojem programskem
razvoju izbrati za izhodišče
zelo stvarna gledanja v svojo
prihodnost. To se odraža
predvsem iz ocene njenega
položaja v celotnem družbe-
noekonomskem gibanju v
šmarski občini, po drugi
strani pa tudi z vidika njene-
ga geografskega položaja. Je
povsem na robu občinske
meje, kjer na eni strani meji
na sosednjo republiko Hrva-
ško, med Titovim rojstnim
krajem in Bistrico je samo
Sotla. V bistriški krajevni
skupnosti so Trebče in je to-
rej skupnost tesno povezana
z vsemi danostmi nastalega
spominskega parka Kumro-
vec-Trebče. Tako so nastale
tudi nove naloge povsem
neodvisne od razvojne pove-
Osebna izkaznica, kakršno srečaš malokje!
Sele zadnja leta je v kraj začelo vreti življenje
$0 PRIŠLI ŠE DRUGI, TRDNI IN
JE PRELEVIL V HITRO SE
POGLEDOM, UPRTIM V NOVI ČAS.
jsti in zahtev, ki jih je ob-
ije krajevne skupnosti
лса ob Sotli že od nek-
imelo.
e govorimo o letošnjih
?ramskih načrtih krajev-
skupnosti, nikakor ne
•emo mimo cest. Ta
ovna komunikacija ni iz-
jema v nobeni krajevni
skupnosti. Bistrica ob Sotli
je s svojimi zaselki zelo ra-
zvejana. Naštevamo imena:
Bistrica, Žagaj, Trebče, Creš-
njevec. Križan vrh, Dekman-
ca, Srebrnik, Hrastje, Ples,
Polje in Kunšperk. Enajst
zaselkov torej, je povezanih
med seboj z okoli 90 km kra-
jevnih cest. Letošnji cilj je v
prizadevanjih, da bi vse te
ceste zaslužile svoje pravo
ime in k vsaki hiši naj bi pri-
peljal po teh cestah tudi av-
to. Od 90 km cest, jih je 8 km
asfaltiranih, vse drugo je tre-
ba sproti vzdrževati, poprav-
ljati. Letošnje leto naj bi te
ceste »pospravile« 500.000
dinarjev.
Vodovod ni pereč pro-
blem. Da pa ne bi kdaj po-
stal, bodo v Bistrici reševali
vse novo nastale probleme
sproti, največ z novogradnja-
mi, tako da bi dela tekla
vzporedno in bi se v čimvečji
meri izognili kampanjskim
akcijam, ki nikakor niso po-
ceni.
Morda se bo komu zedelo
čudno, toda v petintridesetih
domovih v krajevni skupno-
sti še ne sveti električna žar-
nica. Nekaj je res takih, ki
komaj čakajo, da tudi k njim
pride znanilka civilizacije,
nekaj je pa tudi takih, ki bi to
že lahko dosegli, pa niso bili
kaj močno ogreti za tovrstni
napredek. Zato sedanji polo-
žaj električne napeljave ne
kaže posploševati. Krajevna
skupnost rešuje te probleme
iz leta v leto postopno in od
primera do primera, čeprav
bodo vsa prizadevanja
usmerjena v popolno elektri-
fikacijo, saj se ne bi smelo
zgoditi v dvoboju z zaosta-
lostjo, da bi pri prerivanju na
hišnem pragu zmagala zao-
stalost in izrinila iz hiše svet-
lejšo luč.
TRGOVCI Z NOVCI IN
LEPŠA POSTAJA
ZADNJEGA POČITKA
Prastare so zgodbe o novi
trgovini v Bistrici. Sedanja
ponudba je milo rečeno
skromna. Ko je bil most na
Sotli podrt in niso mogli Slo-
venci čez reko, je občutno
upadla prodaja v Nami v Ku-
mrovcu.,.. To je dovolj zgo-
voren podatek, kako bi po-
trebovali v Bistrici večje pro-
dajne (ponudbene) zmoglji-
vosti. Videti je, da se bodo
Bistričanom v kratkem ure-
sničili dolgoletni upi. Jelša
bo zgradila velik market.
Zemljišče je menda že od-
kupljeno, trgovina pa bo ve-
lika 500 kvadratnih metrov,
pod streho iste hiše pa bo
našla prostor tudi sodobnej-
ša pošta in banka.
Lepši časi se obetajo tudi
mrliški vežici na pokopali-
šču. Za njeno lepšo podobo
je že zbranih 600.000 dinar-
jev, pri vseh delih pa mora-
mo upoštevati še številne
ure prostovoljnega dela kra-
janov samih. Tu je še krajev-
ni samoprispevek in sploh se
v Bistrici kaže pohvaliti s so-
lidarnostjo. Velja omeniti ga-
silsko cisterno, otvoritev no-
ve šole in druge akcije, kjer
dobra volja nikoli ni zatajila.
Bistričani so tudi veseli
svojega zdravnika dr. Franca
Božička, čeprav ne vedo toč-
no, kako bodo prebredli nje-
govo enoletno odsotnost, ker
bo oblekel vojaško suknjo. V
prihodnje nameravajo priče-
ti bitko za novo zdravstveno
postajo, saj je sedanja zgrad-
ba povsem neustrezna.
Obstoječe socialne proble-
me bi rešila večja možnost za
zaposlitev. Tudi tukaj se ob-
zorje vse bolj jasni, saj je na
vidiku gradnja obrata Gore-
nja in Petrolovega motela ter
bencinske črpalke. Z mož-
nostjo zaposlitve bi mladi
ostali doma, domačije ne bi
razpadle, ostareli bi imeli ob
sebi svojce.
V krajevni skupnosti je bi-
lo okoli 130 zdomcev, dobra
polovica se jih je že vrnila. Z
zidavo niso večje težave, saj
je bil urbanistični načrt nare-
jen in javno razgrnjen ter
sprejet. Za vikende pa so Bi-
stričani postavili zelo ostro
vstopno vizo: stojijo lahko
tam, kjer bi sicer lahko uspe-
vala sama akacija... Svojo
zemljo, še iz puntarskih ča-
sov napojeno s krvjo in zno-
jem hočejo varovati, dokler
se še varovati da. In imajo
prav!
TEMELJ SO VAŠKI
ODBORI
Krajevno konferenco
SZDL vodi Jože Rajiier. Ob
vseh koordinacijskih odbo-
rih delujeta še dve sekciji in
sicer za kmetijstvo in izgnan-
ce. Vaški odbori delajo do-
bro, čeprav so bili začetki ze-
lo težki. Ni in ni šlo, pa je
dobro pripravljena politična
akcija, predvsem pa dobro
pripravljen program dela,
obudil zanimanje za delo v
osnovni celici. Vse bolj so
krajani spoznavali možnosti
za uveljavljanje osnovnih
prvin samoupravnega odlo-
čanja in danes z zado-
voljstvom ugotavljajo, da
vztrajnost ni bila zaman. V
okviru delovanja KK SZDL
vse akcije povezujejo in se
medsebojno dogovarjajo na
rednih štirinajstdnevnih se-
stankih. Taka koordinacija
ima predvsem vlogo posve-
tovalnega organa, kjer so za-
stopani predstavniki vseh
družbenopolitičnih organi-
zacij in krajevne skupnosti.
Posebno je čutiti delo zveze
komunistov. Organizacijo
vodi Jože Uršič. Pri mladini
pa je največji problem konti-
nuiteta dela, saj se mnogo
mladih vozi iz svojega kraja
drugam v šolo ali na delo.
Mladinski organizaciji pred-
seduje Jože Kunej, mladi pa
so delavni predvsem pri pro-
svetnem društvu, sicer pa ne
manjkajo tudi pri posamez-
nih krajevnih akcijah.
Zaključimo nas zapis spet
z šolo, ki je te dni v središču
pozornosti ne le Bistrice ob
Sotli, pač pa kar vsega Obso-
telja, ki v tem trenutku diha
in živi z ljudmi pod starodav-
nimi Gorami.
Nekaj tisoč ljudi se bo v
soboto zbralo v kraju, da bi
se tako oddolžili preprosti
ženici ali, kot je zapisal v pi-
smu, ki so ga poslali tovarišu
Titu Bistričani, Franc Raut-
ner: »S tem poimenovanjem
želimo postaviti spomenik
vsem materam, ki so si odtr-
gale košček kruha od lačnih
ust in ga dale svojim otro-
kom, vsem tistim, ki so utru-
jene prebedele noči ob po-
steljah bolnih otrok, vsem,
ki so trepetale, ko so njihovi
otroci odhajali v svet, ki je
bil neusmiljen in krut, še po-
sebej tistim materam, ki so s
svojim telesom ščitile otroke
pred streli okupatorjevih
pušk, vsem, ki jim je krvave-
lo srce za otroki, katerih kri
je pojila zemljo Pohorja, trdi
kraški kamen Primorja, Ko-
zaro in Sutjesko in rdeče
obarvala Sutjesko in Nere-
tvo!«
PISALA
MILENKO STRASEK
IN DRAGO MEDVED,
KI JE TUDI SLIKAL.
Po tej (Jakčevi) predlogi sta naredila doprsni kip Titove
matere naša znana kiparja Avgustinčič in Herljevič.
Tudi tukaj se je izkazala solidarnost naših ljudi: šola Marije Broz bo postala veličasten spomenik.
22. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
ODMEV NA ČLANEK »MED KMETI V ŽALCU VRE«
GRE ZA NEVOŠČUIVOSTI?
Emil Pinter nima nič proti obdavčitvi po dohodku
Dvomim, da bo moj pri-
spevek našel prostor v va-
šem časopisu, dvomim radi
tega, ker sem slične prispev-
ke poslal že tudi drugim ča-
sniškim hišam, pa brez uspe-
ha. Uredniški koši so menda
kar precej veliki. Vesel in za-
dovoljen pa bom, če boste
moje pisanje prebrali do
konca, ter se strinjali z mano,
da se marsikaj lahko napiše,
kar lahko človeka zelo priza-
dene.
Spoštovani, imel bi nekaj
misli in vprašanj v zvezi s
člankom 2ALEC - MED
KMETI VRE, ki je bil objav-
ljen v vašem glasilu. Novinar
Vedenik v svojem zapisu ne-
katerih stvari ni dovolj poja-
snil, verjetno iz razloga, ker
bistvo problema, o katerem
se je razpisal, le ne pozna v
celoti. Vprašam se ali ni tisti,
ki več dela, več prispeva
skupnosti, tudi upravičen
več prejemati po zakonu o
združenem delu. Ostarelih
kmetov je žal tudi v naši ob-
čini že kar precej in d^stvo
je, da ni naslednikov. Ce pa
so že, ali so ti sploh voljni
pomagati svojim ostarelim
staršem, ali pa samo čakajo,
kdaj bodo starše lahko dali v
dom, kmetijo razdelili, par-
cele pa porabili za vikende in
ne za kmetovanje, kar je zelo
žalostno. Vprašajmo se, za-
kaj tako. Sedaj pa se sprašu-
jem, ali smo živinorejci in
perutninarji sami krivi, da
ßmo zaenkrat še znali in
uspeli obdržati otroke pri
domu, da nam pomagajo in
tako z lastnim delom ustvar-
jajo večji dohodek na specia-
lizirani kmetiji in tako tudi
več prispevamo družbi.
Vprašanje je samo, kako dol-
go bomo v tem še uspevali
ob vseh mogočih zakonih in
predpisih o knjigovodstvu.
Rekel bi, da nimam nič
proti obdavčitvi po dejan-
skem dohodku, ker se nima-
mo česa bati. Odpor pa se
pojavlja proti vodenju knjig
in zopet ne toliko zaradi iz-
gube časa, temveč vsega ti-
stega, kar je s tem vodenjem
knjig v zvezi. Mogoče bi nam
tov. Vedenik lahko pojasnil,
kaj bi bilo potrebno vse zapi-
sati, kako prikazati izdatke,
ali bo potrebno vse doku-
mentirati z registriranimi ra-
čuni. Seveda na davčni upra-
vi. Takšnih vprašanj je kar
precej. Mnenja sem, da je še
kar precej problemov, ki bi
jih bilo potrebno pojasniti,
tudi za javnost, da ne bo ve-
dno zgledalo, da smo kmetij-
ski delavci sami nergači. Po-
tem tudi ne bo zgledalo vse
tako preprosto in bo tudi
enajst ur premalo na leto.
Prav tako je potrebno poja-
sniti, ali pa treba vsemu
navkljub, še vedno plačevati
davek od zemlje po KD in od
intenzivnega gospodarjenja.
Zdi se mi, da bomo prišli pri-
zadeti, izpod dežja pod kap.
Vprašal bi tudi tov. Vedeni-
ka, kdo so vendar perutni-
narji ker navaja, da niso do
sedaj plačevali nikakršnih
prispevkov v družbi. Mislim,
da je tako pisanje zavajanje
javnosti. V ilustracijo, naj
povem, da so v naši občini
skoraj vsi perutninarji tudi
kmetje z davkom po KD, da
poleg perutnine gojijo tudi
živino in obdelujejo polja, in
da je njihov delovnik dolg 14
ali več ur na dan. Navedel bi
še moj primer pa presodite
sami, ali kaj prispevam za
družbo. Po kooperacijski po-
godbi oddam letno preko sto
ton piščančjega mesa. Za to
rejo porabim preko 25 ton
krmil, preko 10.000 din elek-
tričnega toka, nadalje nič ko-
liko vode, žarnic itd. V cenah
za storitve in proizvode so pa
menda vračunani tudi razni
prispevki in prometni da-
vek. Menda ni potrebno po-
sebej pojasnjevati, da nekaj
pa le prispevam tudi družbi.
Po pogodbi prejmem 2.34
din za kg oddanega mesa, za
moje delo in izdatke in da
moram plačati tudi ves po-
gin in vso preveč porabljeno
krmo. Poleg omenjenega pa
pridelam še več ton koruze
in drugih poljščin. Nekaj se-
veda tudi za sebe in svojo
družino. Pa se zopet vprašaj-
mo, ali smo bili upravičeni
dati največ pripomb, ter tar-
nati, kot je navedel pisec.
Na koncu pa ne morem
mimo dejstva in očitka pisca
glede novega BMW. Osebno
res nisem prizadet, poznam
pa primer, ki bi ga lahko ma-
lo osvetlil, ker me je očitek
zelo zabolel. Zabolelo me je
tudi tisto o moralnem občut-
ku do družbe in delovnih lju-
di. Menim, da bi po tridetih
letih že lahko bili enaki. Ali
kmet s 14 urnim delovnikom
ni delavec? Delavni človek?
Tovarišu Vedeniku in vsem
ostalim bi pojasnil, da je bil
BMW kupljen v trgovini z
rabljenimi avtomobili, da je
letnik 1976 torej star več kot
dve leti, res dobro ohranjen,
da pa je bila prvotna lastnica
iz Ljubljane, ki pa ni kmeti-
ca. Končno pa se še vprašaj-
mo to in bodimo toliko resni-
coljubni, če kmet delavec v
naši družbi ne bi smel imeti
BMW, ostali pa. Prizadeti
kmet goji namreč 25.000 pi-
ščancev, ima 16 glav govedi,
prašiče, pridela letno 100 ton
zelja in drugih poljščin in da
vse to delo v glavnem opravi
s svojo družino in stroji seve-
da. Mogoče smo mu pa ne-
voščljivi, ker ima z vso to
rečjo kar dosti dela in gara-
nja. Na omenjeni kmetiji ži-
vijo in delajo še tri generaci-
je in torej vendar tudi nekaj
prispevajo družbi.
Za konec bi lahko napravi-
li še malo kalkulacijo in re-
kli: Teh sedem ljudi bi, če bi
bili zaposleni v združenem
delu, lahko imeli preko 70
starih milijonov osebnih do-
hodkov, brez obdavčitve.
Ker pa delajo v domači
skupnosti, se jim očita 20
starih milijonov, pa še pravi-
mo, da nismo nevoščljivi, to
so pa neizčrpni viri energeti-
ke, seveda če bi »fovšija« go-
rela. Kot sem že uvodoma
navedel, bom vesel in vam
hvaležen, če boste moj pri-
spevek tudi objavili, ter se
vam za razumevanje lepo
zahvaljujem.
S spoštovanjem
^	EMIL PINTER
Ložnica 14
Žalec
Odgovor:
Tovariš Pinter, predvsem
hvala za Vaše pismo. Všeč
mi je, da tudi sami pravite,
kako nimate nič proti ob-
davčitvi po dejanskem do-
hodku. So pa zares bili takš-
ni, ki so bili proti. Če se po-
stavimo v njihovo kožo, po-
tem je to tudi razumljivo.
Seveda pa še zdaleč ne gre
vseh metati v en koš. Glede
pojasnila, kako voditi knji-
ge, vam žal kaj dosti ne mo-
rem povedati, prepričan pa
sem, da bi to lahko storili
tisti pri davčni upravi žal-
ske občinske skupščine,
kjer smo tudi izvedeli za po-
datek o enajstih urah, kar
vsaj po mojem niti ni bi-
stveno, pa čeprav bi bila
številka tudi dvakrat večja.
Glede ostalih trditev, ki jih
navajate, pa bi rekel le to,
da še enkrat skrbno prebe-
rite moj sestavek. Je pa res,
da sem tisto o BMW malce
nerodno formuliral. Sploh
ni šlo za očitke, pač pa za
izpodbijanje trditev neka-
terih, da se ob perutninar-
stvu ne da solidno živeti. Ce
sem koga užalil, potem mi
je žal. To ni bil moj namen.
Verjemite. Imamo pa v ure-
dništvu radi takšne in po-
dobne odmeve, ki brez dvo-
ma v marsičem prispevajo
k osvetljevanju določenih
problemov.
JANEZ VEDENIK
VČERAJŠNJA SEJA KONJIŠKE SZDL O KMETIJSTVU
VEČ ZA RAZVOJ KMETIJSTVA
Ocena uresničevanja srednjeročnega družbenega plana
Na včerajšnji seji občin-
ske konference je konjiška
SZDL temeljito zaokrožila
poglobljeno razpravo o ra-
zvoju kmetijstva v občini
predvsem iz vidika uresni-
čevanja srednjeročnega
družbenega plana za to po-
dročje. Predhodno je o tem
razpravljal svet za vpraša-
nja kmetijstva, prejšnji te-
den predsedstvo občinske
konference SZDL v Sloven-
skih Konjicah, včeraj pa še
občinska konferenca. Vse-
kakor zelo celovita in prete-
htana razprava o tej po-
membni gospodarski pa-
nogi.
Z Jožetom Petelinekom iz
Gabrovlja 14, kmetovalcem,
ki je istočasno tudi član
izvršnega sveta skupščine
občine Slovenske Konjice,
ter Juretom Zidanškom,
predsednikom áveta za kme-
tijstvo pri konjiški SZDL
smo se preteklo soboto po-
govaqali na našem Radiu v
oddaji Dopoldne z vami. Ta-
krat sta povedala vrsto zani-
mivosti iz omenjene teinelji-
te konjiške razprave o razvo-
ju kmetijstva v občini, zato
povzemimo samo bistveno iz
tega razgovora.
Vzporedno z vzponom ko-
njiškega gospodarstva v zad-
njih letih ne poteka tudi ra-
zvoj kmetijstva. Le-to neko-
liko zaostaja. Prav zato so se
v Konjicah zavzeli za pro-
gram pospešenega razvoja
kmetijstva, ki ga bo sprejala
skupščina na eni izmed pri-
hodnjih sej, za izdelavo pro-
grama pa je bila zadolžena
frontna SZDL, zlasti , preko
svoje sekcije za kmetijstvo.
Do včerajšnje seje občin-
ske konference SZDL so za
področje kmetijstva bili
sprejeti naslednji sklepi:
-	bolj vključiti v razreše-
vanje kmetijstva krajevne
skupnosti, ki naj še posebej
analizirajo gospodarski in
socialni vidik
-	pri preusmerjenih kme-
tijah naj bo poudarek na pro-
izvodnji osnovne krme za ži-
vino z upoštevanjem vseh te-
hnoloških novosti
-	kmetijski prostor je tre-
ba povečati, zato je potrebno
pospešiti melioracijska dela
saj so melioracijski načrti že
izdelani
-	ob sicer glavni živinorej-
ski proizvodnji v konjiški
občini je treba razmisUti o
vzporednih dejavnostih za
zagotavljanje dohodka v
kmetijstvu na primer z in-
tenzivnimi posevki koruze,
vinogradništvom, kjer so po-
goji ipd. Sem spada tudi ra-
zvoj kmečkega turizma.
-	izobreiževanje, štipendi-
ranje, razvijanje dejavnosti
aktivov mladih zadružnikov
je potrebno nadalje spodbu-
jati; zlasti delo aktivov je ze-
lo razvito in dosegajo v regij-
skem merilu vidne uspehe;
-	še vedno so močan ste-
ber v kmetijstvu kmečke že-
ne, zato bi bilo potrebno
spodbujati in razvijati vse-
mogoče delovne oblike v ak-
tivih kmečkih žena,
-	usklajevati delo kmetij-
ske skupnosti in točneje evi-
dentirati socialne probleme
-	izgradnja infrastruktur-
nih objektov na podeželju
zahteva iz večih vidikov
združevanje sredstev v druž-
benopolitični skupnosti, pa
tudi izven kmetijstva, v osta-
lih ponogah gospodarstva
-	pojačati strokovno po-
speševalno službo in okrepi-
ti sklad za te namene ki lani
na primer v konjiški občini
ni dosegel pričakovanega in
načrtovanega zneska združe-
nih sredstev. Za naprej pa
predlagajo višji odstotek pri-
spevka za ta sklad.
To bi bil v glavnem kra-
tek povzetek sklepov in
usmeritev konjiške SZDL
za področje kmetijstva. Ne-
dvomno je proizvodnja hra-
ne ob nenehni rasti in razvi-
janju industrije tisto po-
dročje, ki bo zahtevalo vse
bolj našo stalno skrb in de-
lovanje, predvsem usklaje-
no v občinskem merilu, kot
tudi širše.
MITJA UMNIK
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 23
24. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 25
KONUS SLOVENSKE KONJICE
IZ TRADICIJE JASNE
USMERITVE NAPREJ
Nosilni elementi razvoja: kadri, kvaliteta, ustvarjalnost
»Previharimo viharje«, kot je zapisal
pesnik Matej Bor, je za veliko Konusovo
družino temeljnih organizacij pomenilo
»previhariti« vso zamotanost problemov
V usnjarski proizvodnji. Usnjarsko krizo
so začeli premagovati že v prejšnjem
srednjeročnem obdobju, dokončno so z
jasno usmeritvijo in tudi sanacijo utrdili
svoj pogled V prihodnost prav sedaj, v
tem letu. Uspešno se uresničuje ves »pa-
ket« Konusovih novih naložb. Usnju si-
cer še ni odbila zadnja ura, saj je to tudi
nemogoče, vendar so prav v usnjarstvu
Konusovi posegli najbolj koreniti. Usnje
pa se iz Slovenskih Konjic seli v Ljuto-
mer že to jesen.
Danes in na tej strani
ne bomo več govorili o
usnjarski klasični proiz-
vodnji, sprehodili se bo-
mo po proizvodnih dejav-
nostih in problematiki
manj klasično usnjarskih
tozdih. Konfekcijski de-
lež Konusove celovite po-
dobe proizvodnje je naša
današnja tema. Pogledah
bomo v tozde: KOKO
Slovenske Konjice, LAH-
KA OBUTEV Loče,
KONFEKCIJA MAJS-
PERK - HITO in KRZ-
NARSTVO Maribor.
TOZD KOKO -
SLOVENSKE
KONJICE
TOZD zaposluje 274 de-
lavcev, ki so v lanskem
letu ustvariU 84,081.284
dinarjev celotnega pri-
hodka in akumulativnost
z indeksom 220, indeks
produktivnosti - doho-
dek na zaposlenega pa se
je v primerjavi z letom
1977 ustavil pri številki
151. Fizična proizvodnja
se je v enakem primer-
nem obdobju povečala za
več kot 6 odstotkov.
TOZD KOKO ima od
vseh Konusovih tozdov
najbolj popolno kadrov-
sko sestavo zaposlenih,
kar je tudi posledica do-
bre in predvsem pametne
kadrovske politike. V bo-
doče se proizvodni pro-
gram po obsegu ne bo ve-
čal, prilagajal se bo vsem
občutljivostim zahtevne-
ga trga, zato so temelji
usmeritve v kvaliteto in
stalno spremljanje mo-
dnih novosti. Poleg tega
morata kreativnost in do-
bra organizacija dela za-
gotavljati visoko storil-
nost.
KOKO in njegovi de-
lavci izdelujejo vse vrste
modnih in športnih us-
njenih oblačil za ženske,
moške in mladino, ki so
narejena iz kozjega, svinj-
skega, ovčjega in telečje-
ga velurja ter, goveje, te-
lečje in kozje nape. Izvoz
njihovih izdelkov danes
že presega 50 odstotkov
proizvodnje, od tega v 95
odstotkih na konvertibil-
no tržišče.
TOZD LAHKA
OBUTEV - LOČE
TOZD zaposluje danes
82 delavcev, ki so lani
ustvarili 26,470.100 dinar^
jev celotnega prihodka,
kar je za 28 odstotkov več
kot v letu 1977, sicer pa so
izkazali še vrsto drugih
zavidljivih uspehov v po-
slovanju in gospodarje-
nju z naslednjimi indeksi
- primerjava lanskega le-
ta z letom 1977: produk-
tivnost 195, ekonomič-
nost 131, rentabilnost
506(!), akumulativnost
372(!). Sicer pa je ta tozd v
lanskem letu dopolnil
svoj asortiman izdelkov.
Do sedaj so izdelovali
skoraj samo hišno obu-
tev, njegova dejavnost pa
je še bila konfekcionira-
nje tekstila, izdelovanje
bombažnih rokavic v so-
delovanju pri gumiranju
z zagrebškim Rizom. No-
va usmeritev bo prinesla
spet določeno specializa-
cijo tudi za izdelovanje
frilena, vmesne izolacije
pri športni obutvi, zadrža-
li bodo izdelovanje roka-
vic, sicer pa se lahka obu-
tev po novem namešča v
Majšperku, v tozdu HI-
TO, kot so kaj hitro našli
novo ime v skrajšani kra-
tiški oblikL
TOZD HITO -
MAJŠPERK
TOZD HITO - HISNA
IN TELOVADNA OBU-
TEV MAJSPERK se je v
lanskem letu pravzaprav
uvajal v proizvodnji, po-
tem ko se je iz konfekcije
preusmeril v lahko obu-
tev. Njegovi 104 delavci
so ustvarih 24,561.026 di-
narjev celotnega prihod-
ka, pri čemer so proudk-
tivnost izkazali z indek-
som 153, kljub manjšemu
fizičnemu obsegu proiz-
vodnje, ki je bila pač po-
sledica »uvajanja«. Prav
gotovo pa je ta tozd iz vse
Konusove družine s svoji-
mi poslovnimi rezultati
dosegel tisto raven, ki bo
odlična osnova za naprej.
Novi srednjeročni pro-
gram predvideva bistve-
no povečanje fizičnega
obsega proizvodnje.
Podobno kot pri KOKO
bo temeljna usmeritev v
bogatejši, bolj opremljeni
hišni in telovadni obutvi,
ki bo morala biti nadvse
kvalitetna, saj konkuren-
ca na področju njihovih
izdelkov ni majhna. Po-
leg domačih strokovnja-
kov za kreacijo sodelujejo
tudi znani strokovnjaki iz
Italije in Avstrije, že dose-
daj pa so bili v mnogo-
čem povezani tudi z zna-
no firmo Humanic.
Od sedanje proizvodnje
360.000 parov letno, naj bi
ob koncu srednjeročnega
programa proizvodnjo
dvignili za štirikrat.
Omeniti kaže pri tem
tudi splošno Konusovo
usmeritev pri »tkanju
prodajne lastne mreže« -
doseči lastno prodajno
mrežo v določenem smo-
trnem obsegu, sicer pa
svoje proizvode plasirati
na tržišče kombinirano s
• prodajno mrežo naših us-
njarskih predelovalcev -
čevljarjev, ki je po njiho-
vem mnenju dovolj boga-
to razpredena.
TOZD KRZNARSTVO
- MARIBOR
TOZD zaposluje naj-
manjše število delavcev
od vseh Konusovih toz-
dov. Pri tem tozdu gre za
specializirano in osvoje-
no proizvodnjo pele ve-
lurja, ki se da proizvajati
bolj industrijsko oziroma
serijsko. Dejstvo je, da
lastne krznarne Konus ni-
ma, prav tako se od proiz-
vodnje plemenitih krzen
in njihove odvisnosti od
uvoza morajo vse bolj
usmeriti k domači surovi-
ni. Poleg tega vemo, da so
krzneni izdelki izredno
visoko obdavčeni, kar še
posebej zahteva takšno
proizvodno usmeritev, ki
bo od uvoženih plemeni-
tih krzen uporabljala vse
bolj kože domačih živali
in zveri. Na ta način bodo
manj vezani na devizna
sredstva oziroma uvoz ter
manj na sezonsko na-
bavo.
O kakovosti izdelkov
pa pričajo mnoga visoka
priznanja in številna ude-
ležba na raznih uglednih
sejmih, kjer so izdelki
družine Konusovih toz-
dov vedno želi nedeljena
priznanja in pohvale.
26. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
SKLADIŠČNO TRANSPORTNI CENTER
JAVNA SKLADIŠČA, CELJE
VEUKI NAČRTI
Blagovno distribucijski center, interesna povezanost vseh,
ki delajo na pretoku in pretovoru blaga
Delo teče po zastavlje-
nem in potrjenem načrtu.
Res je, da ne gre toliko
zaradi delovne organiza-
cije, zaradi Javnih skla-
dišč, kot nosilca po-
membne družbene nalo-
ge, temveč veliko bolj za
formiranje blagovno di-
stribucijskega centra v
Celju.
»Pri vsem tem ne gre za
ustanovitev nove delovne
organizacije. Blagovno
distribucijski center je le
interesna povezanost
vseh, ki delajo na pretoku
in pretovoru blaga in je
torej le višja oblika med-
sebojnega sodelovanja,
dogovarjanja,« je pouda-
ril Zvonko Perlič, direk-
tor Skladiščno transport-
nega centra. Javna skla-
dišča v Celju.
Koncept nadaljnjega
razvoja, ki se nanaša na
Javna skladišča pa je v
tem, da bi v enem delu še
vedno zadržali javno ca-
rinsko skladišče, ki naj
služi potrebam širšega
celjskega območja za
opravljanje carinskih za-
dev v zvezi z uvozom in
izvozom blaga. V drugem
delu pa se bo razvijala
manipulacija in kasnejša
distribucija blaga doma-
če proizvodnje, vendar ta-
ko, da v tem delu dejav-
nosti ne gre več za vlogo
javnega skladišča, mar-
več za delo, ki ga bo ko-
lektiv opravljal za določe-
ne poslovne partnerje.
»To je ena od bistvenih
sprememb v konceptu
dela in organizaciji naše
delovne organizacije. Iz
tega izvira tudi nenehna
skrb, da bi se stroški opti-
mirali na enoto, oziroma
zmanjševali,« je dejal
Zvonko Perlič.
Na vse to pa se navezu-
je nadaljnji razvoj blagov-
no distribucijskega cen-
tra v Celju.
Kolektiv Javnih skla-
dišč, je, kot je znano, po-
budnik tega snovanja in
dogovarjanja na celjskem
območju. To vlogo in ve-
liko nalogo mu je zaupal
Izvršni svet celjske ob-
činske skupščine. Potrje-
na pa je bila tudi v regij-
skem merilu. Gre torej za
nosilca nalog na področju
pretovorne in skladiščne
dejavnosti.
Kolektiv Javnih skla-
dišč se v ta koncept na-
stanka in razvoja blagov-
no distribucijskega cen-
tra vključuje z vso svojo
dejavnostjo. V ta center
se bo v prihodnje vključil
tudi kontejnerski termi-
nal. Velik interes za do-
bro dela tega centra ima
tudi železnica.
»V blagovno distribu-
cijskem centru bodo
vključene vse tiste dejav-
nosti, ki naj pospešujejo
in služijo pospešenemu
razvoju pretoka blaga, ra-
cionalizaciji tega pretoka,
zmanjševanju stroškov
na enoto blaga itd. To je
bodoči koncept centra, v
katerega vabimo vse or-
ganizacije združenega de-
la, ki se ukvarjajo s prevo-
zom blaga, zatem korist-
nike teh uslug in druge iz
Celja in območja,« je re-
kel direktor Javnih skla-
dišč.
V tem razvojnem kon-
ceptu zavzema nadaljnja
izgradnja centra bistveno
postavko. Center bo na-
mreč za svojo široko de-
javnost nujno potreboval
tudi ustrezne prostore.
Gre za gradnjo na enem
prostoru, za veliko pre-
dnost, ki jo na sploh ima
koncentrirana gradnja,
tudi zaradi stroškov, ki si-
cer nastajajo pri urejanju
infrastrukturnih objek-
tov in ki v nobenem pri-
meru, zlasti pa v razdrob-
^eni gradnji, niso majhni.
Številke govorijo, da je
koncentrirana gradnja
skladiščnih prostorov ne-
primerno cenejša od raz-
drobljene. Seveda pa ima
še niz drugih prednosti.
»Mi smo, kar se gradnje
centra tiče, že napravili
koncept vse do 1985. leta.
Po tem načrtu izgrajuje-
mo letos skladiščno halo
v izmeri 14.600 kv. me-
trov, v letu 1982 bomo na-
slednjo s površino 14.400
kv. metrov in v 1984. letu
še tretjo, veliko 13.200 kv.
metrov. In ne gre samo za
te prostore. Istočasno bo-
mo zgradili še ostale po-
trebne prostore, poslovne
objekte. Tako naj bi Avto
Celje poskrbel za manjšo
servisno delàvnico. V
centru nameravamo od-
preti tudi bančno in pošt-
no izpostavo, medkrajev-
no telefonsko govorilni-
co, trgovino z najnujnejši-
mi potrebščinami itd. V
načrtu so tudi prenočitve-
ne zmogljivosti, restavra-
cija, ki je pravzaprav že
odprta, nadalje parkirni
prostori... skratka, gre za
velik in dolgororočen
koncept, ki bo prav goto-
vo prispeval svoj delež ne
samo k nadaljnjemu ra-
zvoju pretoka blaga, mar-
več celotnega gospodar-
stva v Celju in na celj-
skem območju. Na dlani
je, da je ta program tudi
po finančni plati zahte-
ven, da gre za precejšnja
sredstva, ki pa se bodo v
tem primeru zelo hitro
vračala,« je poudaril
Zvonko Perlič.
Povsem razumljivo je,
da zahteva uresničitev ta-
ko zastavljenega načrta
čvrste povezave med vse-
mi zainteresiranimi. Mo-
ramo zapisati, da je gleda-
nje gospodarstva celjske-
ga območja na ta velik
program, bistveno dru-
gačno, kot je bilo pred le-
tom in prej. Tudi tista
prepreka, češ saj so Javna
skladišča namenjena le
javnemu skladiščenju in
ne »našemu« blagu, da so
draga, neprimerna in po-
dobno, je zdaj že prete-
klost.
Z uveljavitvijo novega
koncepta dela in namena,
nastajajo tudi novi odnosi
znotraj vseh, ki se pove-
zujejo v blagovno distri-
bucijski center. Zdaj gre
za ponujene in dogovorje-
ne cene, seveda za tiste,
ki sodelujejo v tem kro-
gu, ki so seveda znatno
nižje od tistih, ki bodo ve-
ljale za tako imenovane
slučajne koristnike. Do-
govorjena cena bo na-
mreč slonela na dohod-
kovnem odnosu. Dogo-
vorjena cena mora zago-
tavljati pokritje vseh st^-o-
škov, zatem razširitev na-
daljnje baze, medtem, ko
bo skupni dohodek raz-
deljen med poslovnimi
partnerji. Seveda v ra-
zmerju in odvisnosti od
vloženih sredstev. Tako
nastajajo povsem drugač-
ni odnosi, ki bodo oblike
sodelovanja in povezova-
nja le krepili, ne pa po-
stavljali takšne ali dru-
gačne ovire.
»Četudi takšnih od-
nosov še nimamo vzpo-
stavljenih, vsaj zdaj v za-
četni fazi, pa naš kolektiv
Javnih skladišč, zelo kva-
litetno uresničuje ta kon-
cept z nekaterimi poslov-
nimi partnerji. Tu gre naj-
prej za železarno Store,
oziroma za temeljno orga-
nizacijo Tovarno traktor-
jev. Na tem področju in v
tem smislu smo zelo
uspešno pričeli delati z
velenjskim Gorenjem.
Zdaj tečejo razgovori za-
radi prevzema celotne
manipulacije in kasnejše
distribucije blaga s To-
prom. Prav tako se pogo-
varjamo z Aerom, za kate-
rega že opravlja določen
del teh nalog. Pohvaliti
moramo sodelovanje z
EMO. Naša želja je, da bi
v prihodnje, ko bo zgraje-
na naslednja skladiščna
hala, opravljali z£ EMO
distribucijo, komisionira-
nje in odpremo njihovih
izdelkov, največ posodo,
po njihovih dispozicijah.
Tako bi tudi prevzeli de-
lavce, ki delajo na tem po-
dročju. S tem bi seveda
razbremenili proizvod-
njo, ki bi dobila tudi večje
možnosti za razširitev na
obstoječi lokaciji.
To pa še ni vse. Tu je
nadalje Interevropa, s ka-
tero imamo tradicionalno
dobre odnose, ki se bodo
v prihodnje še okrepili,
saj nastopa ta kolektiv tu-
di kot združevalec sred-
stev. Kot kolektiva, ki
združujeta sredstva za no-
ve naložbe, sta še Nivo in
Gradiš, prav tako Aero.
Potem se pogovarjamo še
z Agrotehniko, ki v Celju
potrebuje skladišče in
druge prostore.
Kaj bi še našteval. Lah-
ko ugotovimo le to, da so
to ohrabrujoči začetki, ki
kažejo, da smo stopili na
pravo pot, čeprav se hkra-
ti zavedamo, da naloga ni
lahka, saj je sporazume-
vanje okrog združevanja
sredstev, uveljavljanja
dohodkovnih odnosov
zelo zahtevno delo. Toda,
mi ga bomo izp)eljali do
konca, kar to hočemo!«
Odveč beseda, pa ven-
dar, da bo v blagovno di-
stribucijskem centru v
Celju morala najti svoje
mesto tudi trgovina. Tr-
govina je sestavni del
celjskega gospodarstva v
najširšem pomenu bese-
de. Zato ne more stati zu-
naj teh dogajanj. Tudi za-
radi planiranja potreb ne.
Gre pa tudi za potrebe po
skladiščnih prostorih,
transportnih sredstvih
itd.
Utemeljenost gradnje
novih skladiščnih kapaci-
tet je tudi v spoznavanju,
da na celjskem prostoru
manjka v tem času okoli
100.000 kvadratnih me-
trov skladiščnih površin,
namreč kvalitetnih skla-
dišč. Odnos do manipuli-
ranja z blagom se mora
spremeniti. Ni vseeno, ali
neko blago leži na dežju
in je izpostavljeno vsem
vremenskim prilikam ali
ga hranimo in delamo z
njim pod streho. V mno-
gih primerih je zdaj blago
shranjeno v neprimernih
prostorih, tudi v raznih
sušilnicah, pod kozolci in
podobno. Ne samo, da se
takšno blago kvari, ogro-
mna družbena sredstva
se trošijo zavoljo internih
prevozov, saj mora neka
delovna organizacija po-
slati svoj kamion v več
»skladišč«, da pripravi
blago za odpremo. Druž-
ba pa je zainteresirana, da
se na tem področju na-
pravi red. Zato tudi zad-
nji ukrepi v zvezi z omeji-
tvijo kamionskih prevo-
zov. To delo naj oprav-
ljajo le specializirane de-
lovne organizacije.
Koncept nadaljnjega
razvoja, nove vsebinske
spremembe, terjajo tudi
od kolektiva Javnih skla-
dišč določene notranje
ukrepe. Notranja preo-
brazba delovne organiza-
cije že teče. V kolektivu
so se že samoupravno do-
govorili, da bodo zaradi
sprememb v konceptu ra-
zvoja in poslovanja spre-
menili tudi naziv organi-
zacije. To bodo opravili s
pomočjo javnega nateča-
ja. Pomembnejša pa je
ugotovitev, da se je priče-
la notranja sprememba v
vsebinskem smislu. Tako
bodo formirali nekatere
službe in sektorje, ki jih
že zdaj potrebujejo za
opravljanje svojega
osnovnega poslanstva
navzven, do partnerjev.
Tako bodo med drugim
formirali informacijski
center kot zametek mar-
ketinga. Organizirajo sek-
tor za razvoj in investici-
je, za organizacijo dela in
tehnologijo, za planiranje
in analiziranje celotnega
poslovanja itd.
V kolektivu so dobili
novo telefonsko centralo,
teleprintersko zvezo, kar
je zaradi poslovanja veli-
kega pomena, in še in še.
»Smo na novi poti. Za-
njo vlagamo velika sred-
stva. Vlagamo jih zato, da
bi lahko jutri delali na
višji kakovostni stopnji.
Ne ^e za enostaven de-
lovni proces. Spreminja-
mo odnose med skladi-
ščenjem blaga in drugimi
delovnimi postopki, ki jih
želimo opravljati. Preko
živega dela želimo zbrati
sredstva za naš nadaljnji
razvoj. V njem pa je nova
in pomembna kvaliteta,«
je zaključil direktor Jav-
nih skladišč. Zvonko Per-
lič.
Pred glavnim skladiščnim prostorom je vselej velik promet
Tu je doma kolektiv Javnih skladišč v Celju
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 27
Libela Celje
PRED PRELOMNIM
LETOM
DOBRI LANSKI GOSPODARSKI DOSEŽKI OMOGOČAJO
POMEMBNE NALOŽBE. TEPA SO PREDPOGOJ ZA ŠE HITREJŠI,
USPEŠNEJŠI RAZVOJ.
Libela Celje je ena tistih delovnih organizacij v celjski ob-
čini, ki s svojimi vsakoletnimi gospodarskimi dosežki potrjuje
pravilnost in prodornast svoje proizvodne usmeritve, hkrati pa
z zelo ambiciozno zastavljenim razvojnim načrtom ne skriva
ambicij, da bi na svojem proizvodnem področju posegla še
višje. Da bi se uvrstila med vodilne proizvajalce tehtalne, me-
rilne, procesne, dozirne industirje. S smotrno uporabo elektro-
nike na tem področju in s sočasnim razvojem mehanskih delov,
ki so nujen pogoj slehernega tehtanja, merjenja ali doziranja,
le potrjujejo pravilnost svojih vlaganj v lastno, domače znanje.
Neodvisnost od tujine in njenega - pogosto tako dragega zna-
nja, ter jasen, na posamezna obdobja razdeljen razvojni načrt.
vsekakor uvrščajo Libelo med vodilne in najbolj perspektivne
delovne organizacije na področju kovinsko-predelovalne indu-
strije v občini Celje.
Ob zaključku minulega poslovnega leta so, ko so potegnili
črto pod svoje delo s precejšnjo mero zadovoljnosti ugotovili,
da izpolnjujejo svoje načrte. In ker precejšen del sredstev na-
menjajo v razširjeno reprodukcijo, ugotavljajo, da so brez za-
nemarjanja skupne porabe v delovni organizaciji pripravljeni
na nekatere pomembne naložbe, ki bodo osnova za izpolnjeva-
nje dolgoročnih ciljev in tistih ciljev, ki že dobivajo svojo
končno podobo v osnutku srednjeročnega načrta za obdobje
1981-1985.
DOBRI POSLOVNI REZULTATI
Lani so dobro gospodarili v vseh treh
temeljnih organizacijah združenega de-
la Libele. Rezultat dela je bilo nad 320
milijonov dinarjev celotnega prihodka,
kar je za četrtino večji celotni prihodek
kot v letu 1977. Ob tem je izredno ugo-
dno porastel dohodek, ki je bil za doma-
la polovico višji kot leto poprej in je
dosegel skoraj 173 milijonov dinarjev.
Cisti dohodek je znašal domala 132 mili-
jonov dinarjev. V poslovna sredstva so
tako ob koncu leta lahko vnesli skoraj
42 milijonov dinarjev. Tudi za skupno
porabo je ostalo precej sredstev - nad 19
milijonov dinarjev, pri čemer so 5 mili-
jonov dinarjev namenili za bodočo na-
ložbo v lasten obrat družbene prehrane,
ki bo še posebej velika pridobitev za
kolektiv.
Tudi vsi kazalci uspešnosti poslova-
nja na delavca so več kot ugodni in izka-
zujejo zavidanja vreden porast.
Ob takšnih poslovnih dosežkih ni ču-
dno, da so delavci ob nedavnih razpra-
vah o zaključnem računu delovne orga-
nizacije in zaključnih računih tozdov,
ocenjevali minulo leto kot zelo uspešno.
Niso namreč daleč časi, kar so bile raz-
prave ob poslovnih dosežkih bolj ostre,
saj so bili v Libeli vajeni skromnejših
uspehov. Zlasti ugodno pa so ocenjevali
delavci in vodstvo delovne organizacije
svoje dosežke zaradi možnosti, ki jih
lanski uspeh odpira letos in v prihod-
njih letih. Ob tem so povsod poudarjali,
da so lahko zadovoljni še predvsem za-
to, ker je bilo lani veliko težav v proiz-
vodnji, kjer se je zapletalo z redno doba-
vo potrebnih surovin za delo in kjer so
se otepali z že kar kroničnim pomanjka-
njem delavcev.
Čeprav letnega načrta niso povsem iz-
polnili, tega niso izpostavljali kot kritič-
no. Na eni strani zaradi omenjenih te-
žav, na drugi pa zato, ker so tudi planira-
li zelo ostro. »Optimalni plani so vselej
boljši kot tisti, za katere je že vnaprej
jasno, da jih ne bo težko izpolniti,« je ob
tem poudaril direktor Bobnar. Zaklju-
ček vseh razprav je tako bil, da so go-
spodarili dobro in si znatno popravili
materialno osnovo dela, kar bo omogo-
čilo pomembne naložbe in s tem odprte
možnosti za močan in hiter razvoj.
Tudi prvi mesci letošnjega leta vzbu-
jajo optimizem. V vseh tozdih so gospo-
darili še bolje kot v prvih mesecih lan-
skega leta. V proizvodnji doslej težav ni
bilo, pa tudi prodaja gre odlično. Tako
bo tudi letos, kot kaže, rast dohodka
pričakovana.
POMEMBNE NALOŽBE
Libela stopa letos nedvomno v svoje
prelomno leto. Kar tri pomembne nalož-
be so pred vrati. Najprej naložba v novo
skladiščno halo, ki bo montažnega tipa
in bo kolektivu prinesla 2340 kvadrat-
nih metrov skladiščnih površin. Že ob
koncu poletja pa bo stekla še ena po-
membna naložba, pri kateri bodo v prvi
fazi na osrednji lokaciji na Hudinji zgra-
dili še dve proizvodni hali. To bo sled-
njič omogočilo združitev vseh temeljnih
organizacij združenega dela na isti loka-
ciji, nove prostore za razvojni oddelek
elektronike in nenazadnje znatno racio-
nalnejšo, boljšo in razvojno zasnovano
organizacijo dela. Današnje stanje je še
zlasti v tozdu finomehanike namreč
nevzdržno. Kljub temu, da imajo izre-
dno dober proizvodni program, še zlasti
pri proizvodnji gorilcev, ne morejo v ob-
stoječih prostorih ne širiti in ne izpopol-
niti svoje proizvodnje.
Ob naštetih naložbah ne gre pozabiti
še na nekatere manjše, ki so predvsem
vezane na nove proizvode. V Libeli na-
mreč skladno s svojim sprejetim razvoj-
nim načrtom uvajajo vsako leto v proiz-
vodnjo novosti. Lani in letos so bile to
elektronske računske tehtnice za trgovi-
ne in pošte, že na jesenskem zagreb-
škem velesejmu pa bodo vnovič pred-
stavili nekaj novosti in izpopolnjenih
proizvodov.
Naložbe v objekte za skladiščenje in
proizvodnjo so nujne. Ponudile bodo
obširne možnosti razvoja, saj so pogoj za
nadaljnji napredek pri proizvodnji in ra-
zvijanju novih programov, še zlasti ti-
stih, ki so vezani na elektronske tehtni-
ce in elektronsko vodenje procesov v
industriji.
Seveda pa ostajajo tudi skrbi. Pogla-
vitne so vezane na kadre. Kajti kljub
temu, da so se uspeli pred leti kadrov-
sko močneje okrepiti, je fluktuacija pre-
velika. In če so uspeli s kadrovanjem
predvsem pri strokovnjakih z visoko
izobrazbo, to še ni dovolj, da bi bili po-
vsem mirni. Primanjkljaj delavcev je
namreč najbolj' boleč prav v proizvod-
nji.
Z uspešnim referendumom se je pred
mesecem priključila Libeli tudi delovna
organizacija Rosla iz Rogaške Slatine.
Tudi tu načrtujejo v prihodnje po-
membnejšo naložbo, ki bo omogočila
preselitev dela proizvodnje, hkrati pa
večje število novih delovnih mest za ta
kraj v manj razviti šmarski občini. V
pripravi je že program preusmeritve, ki
bo nakazal tudi vse razvojne možnosti te
doslej majhne delovne organizacije.
Iz zapisanega je razvidno, da je Libela
lani z uspešnim gospodarjenjem potrdi-
la svoj dinamičen razvoj. In v njem prav
letos načrtuje nujne in pomembne kora-
ke. V kolektivu so prepričani, da so te
naložbe prelomne in poroštvo za še
uspešnejši in hitrejši razvoj v letih pri-
hodnjega srednjeročnega obdobja.
Tudi kontrolna tehtnica za tehtanje enako težkih bremen, ki na pregledni skali
pokaže vse morebitne odklone v teži, vgrajuje pa se neposredno v transportne
trakove, je ena od izboljšav v pestrem proizvodnem programu Libele
28. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
Ljubečna
INDUSTRIJA KERAMIČNIH KISLINOODPORNIH IN
OPEČNIH IZDELKOV P. O. LJUBEČNA 36 CELJE
PREDVSEM
VELIKA SKRB
ZA DELAVCA
NOVA PROIZVODNA HALA S PRIZIDKOM, SODOBNA
MENZA S KUHINJO
V	zadnjem času nekaj mesecev se je zu-
nanjost okoli Industrije keramičnih kisli-
noodpornih in opečnih izdelkov na Lju-
bečni popolnoma spremenila, kajti pred
starimi proizvodnimi obrati je zrasla več
kot sto metrov dolga velika bela stavba,
proizvodna hala z aneksom, kjer so pisar-
niški prostori, spodaj pa menza s kuhi-
njo. Pred novo mogočno proizvodno halo
z vsem kar sodi zraven pa je velik asfal-
tiran parkirni prostor dopolnjen z ureje-
nimi zelenicami. Vse je sodobno, lepo,
okusno in daje vedeti, da se tam dogajajo
pomembne in napredne stvari.
V	kolektivu, kjer je trenutno zaposle-
nih 400 delavcev v dveh tozdih keramika
in opeka ter DSSS, pa se upravičeno tudi
pohvalijo, da so stabilizirali proizvodnjo
predvsem v novem obratu klinkerja in
da se približujejo k začrtanim normati-
vom in optimalnim kapacitetam.
HALA JE VELIKA
PRIDOBITEV
Nova proizvodna liala
je brez dvoma za celoten
kolektiv velika pridobi-
tev, posebno pridobitev
pa predstavlja tudi aneks,
to je prostor, kamor so se
kompletno preselile vse
službe DSSS. Znano je,
da so doslej prav te služ-
be delale v nemogočih
pogojih in se zaradi tega
tudi niso mogle ustrezno
razvijati in dajati tistega,
kar bi morale. Tu je zdaj
dana najboljša možnost
za uspešno delo. Z anek-
som pa so .pridobili tudi
obrat družbene prehrane,
ki predstavlja pomemben
prispevek za boljše delav-
čevo počutje. Trenutno
pripravljajo samo še mali-
ce, v najkrajšem času pa
bodo začeli sami tudi ku-
hati kosila, saj so dane za
to potrebne možnosti.
NOV TUDI
LABORATORIJ
Poleg teh prostorov so
dobili tudi nov prostor za
laboratorij, ki je doslej
deloval v neustreznih po-
gojih. Sporedno z izgrad-
njo aneksa so pridobili še
eno veliko stvar, to pa je,
da so se priključili na plin
iz Sovjetske zveze. Če-
prav je bila investicija
izredno draga, se je že
zdaj izkazala za umestno,
saj so pri nas vedno večje
težave s tekočimi gorivi.
S prehodom na plin pa so
tudi dosegli izboljšanje
ozračja, ker se ne emitira
več SO2.
Področje ekologije je še
vedno izredno aktualno
in pomembno ter bodo
prav tu v letošnjem letu
investirali v novo čistilno
napravo za dimne pline.
Ta naprava bo končno re-
šila problem onesnaževa-
nja na tistem terenu in s
tem tudi omogočila zače-
tek izgradnje individual-
nih hiš v na novo urbano
urejenem okolju Ljubeč-
ne. Pri tem je tudi zanimi-
vo, da problem ekologije
rešujejo sami brez kakrš-
nekoli zunanje pomoči.
Vse skupaj jih bo veliko
stalo, saj bodo v nove na-
prave investirali predvi-
doma kar 13 milijonov
din, kar je bistveno, saj
od tega ne bodo imeli di-
rektnega gospodarskega
učinka.
NOVOSTI TUDI
DRUGJE
Spremenil se je kot
smo že zapisali tudi zuna-
nji videz Ljubečne. Vhod
v dvorano je urejen z as-
faltiranim parkirnim pro-
storom in zelenicami. Na-
črtujejo, da bodo odkupi-
li zemljišče v neposredni
bližini tovarne in uredili
asfaltirano igrišče za maj-
hne športe, kot so roko-
met, odbojka, košarka...
Ta igrišča bodo služila ta-
ko za rekreacijo in inter-
na tekmovanja delavcev,
kot tudi vsem ostalim
krajanom Ljubečne.
V teku je priprava na
izgradnjo počitniškega
doma na Rogli v sklopu
tamkajšnjega rekreacij-
sko-turističnega centra.
Urejena imajo vsa potreb-
na soglasja in bodo z deli
začeli takoj, ko bo to vre-
me dopuščalo, saj je zna-
no, da je na Rogli še ve-
dno sneg. Resnično se je
v zadnjem času veliko na-
redilo za boljše delovne
pogoje in boljše počutje
delavca.
REORGANIZIRANE
ORGANIZACIJE
Po vseh potrebnih na-
vodilih so ustrezno reor-
ganizirali vse družbeno-
politične organizacije v
delovni organizaciji. Ta-
ko imajo tri osnovne or-
ganizacije zveze komuni-
stov pa tudi ostalo je ta-
ko, kot je treba.
Začrtan plan se realizi-
ra po predvidevanjih. Na-
pravljeni so napori za
osvajanje izvoznega trži-
šča in rezultat tega je, da
so v zadnjem času izvozili
v Avstrijo nov proizvod
»tenisit«. So pa v fazi iz-
delave srednjeročnega
programa, v katerem bo-
do začrtali precej manjših
investicijskih posegov, ki
naj bi dvignili proizvod-
njo v obstoječih temelj-
nih organizacijah združe-
nega dela. Pripravljajo tu-
di večjo investicijo, ki pa
naj zaenkrat še ostane
skrivnost in bomo o njej
pisali takrat, ko bo za to
ustrezen čas in ugodno
okolje.
SODELOVANJE S
KRAJEVNO
SKUPNOSTJO
Že vrsto let je odlično
sodelovanje med delovno
organizacijo in krajevno
skupnostjo. Opekcirne
pomagajo povsod, kjer se
le da. Uredili so prostor
krajevni skupnosti, po-
magajo jim tudi pri reše-
vanju kadrovskih vpra-
šanj. Skupno rešujejo ko-
munalne probleme. Pri-
sotni so pri šoli, gasil-
skem društvu, skratka
povsod. Želijo izboljšati
standard krajanov, jih za-
držati doma in tako reše-
vati svoje kadrovske pro-
bleme.
Sodelovali bodo tudi
pri izgradnji novega urba-
no urejenega naselja, kjer
bodo s pomočjo kreditov
pomagali delavcem do in-
dividualnih stanovanj-
skih hiš, kot tudi do sta-
novanj v blokih. Tudi ti
so predvideni. Skratka,
Ljubečna bo že. v nasled-
njih nekaj letih povsem
spremenila svoj izgled in
postala lepo rejeno po-
dročje na robu industrij-
skega Celja.
POMOČ PRI
IZGRADNJI AVTO
POLIGONA
Malokdo ve, da se v ne-
posredni bližini opekarn
na Ljubečni že od lanske-
ga leta gradi prepotreben
avto poligon za učenje
bodočih šoferjev. Tudi v
to širšo pomembno celj-
sko akcijo za čimhitrejšo
pridobitev prepotrebne-
ga objekta so se vključili
delavci opekarn.
V sodelovanju z Zvezo
šoferjev in avtomehani-
kov v Celju so izvršili pre-
nos njihovega zemljišča,
ki ga sami ne potrebujejo
ter ga tako odstopili. To je
velik in pomemben pri-
spevek. Seveda pa se po-
moč ne bo ustavila samo
na tem, ampak se bo na-
daljevala še v drugih obli-
kah. Sodelovanje in po-
moč vredna posnemanja,
saj bi potem hitreje prišli
do avto pohgona.
Toliko smo izvedeli ob
zadnjem obisku na Lju-
bečni. Priznati moramo,
da je to kolektiv, ki ob
vsakem obisku preseneti
s čim novim. Pretežno
mladi sodobno mislijo in
zato so tudi rezultati do-
bri. Lahko bi rekli, da
gredo s časom in da ne
zaostajajo. Upirajo se na
lastne sile, kajti te so še
najbolj sigurne. Načrtuje-
jo, planirajo, delajo... Ra-
zmišljajo, kaj je boljše...
Hočejo naprej! S tovarno
pa se spreminja tudi kraj
in prav je tako. Pravza-
prav, edino tako je prav.
Ko smo se poslovili, so
povedali: »Ko boste po-
novno prišli, bo spet kaj
novega. Ne smemo poči-
vati, za to ni časa. Treba
je biti kreativen!«
In popolnoma prav
imajo. Lahko bi samo re-
kli, da bi takšni morali
biti vsi pa bi bila situaci-
ja ugodnejša.
Ob Dnevu OF 27. aprila In delav-
skem prazniku 1. maju čestitamo
vsem delavcem, poslovnim part-
nerjem, krajanom Ljubečne in ob-
čanom Celja! S skupnimi napori In
prizadevanji bomo dosegli še bolj-
še delovne razultate v korist nas
vseh!
Nova proizvodna hala z aneksom, kjer so sodobni pisarniški prostori, obrat družbene prehrane in laboratorij.
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 29
Delo...
... in prosti čas
Human postopek za ljudi, ki so skrenili
SflEBOOSAm
PROSTORSKA STISKA KPD IN NEFUNKCIONALNOST NAREKUJEJO
NOVOGRADNJO
Kazensko poboljševal-
ni dom za mladoletnike
in zapori Celje je zavod
republiškega značaja, ki
ga želimo na tem mestu,
med naslednjimi vrstica-
mi predstaviti skozi delo
in načrte.
Za začetek se vrnimo za
nekaj stoletij nazaj.
Tu, kjer danes stojijo
zapori, je bil v 13. stoletju
minoretski samostan. Le-
ta 1798 je samostan po-
polnoma pogorel, z refor-
mami avstrijskega cesar-
ja Franca Jožefa II. pa je
bil zapuščen. Na pogori-
šču samostana so bili leta
1810 sezidani sodni zapo-
ri, ki so jih že takrat ime-
novali Stari pisker. V
nekdanji Jugoslaviji so v
zaporih prestajali kazni
politični obsojenci in kri-
minalci. Med II. svetovno
vojno je bil celjski Stari
pisker poleg mariborske-
ga zapora največja mučil-
nica na Štajerskem. Prvi
aretiranci so prišli v zapor
že v aprilu leta 1941 iz Sa-
vinjske doline. V času
okupacije je bilo tu zapr-
tih 16.000 ljudi, s prostori
v drugih zgradbah pa celo
20.000. 374 talcev je padlo
pod sovražnikovimi stre-
li. V noči od 14. na 15.
december leta 1944 pa so
aktivisti OF osvobodili iz
Starega piskra 127 zapr-
tih oseb ter zaplenili ne-
kaj orožja.
Zapori pa so v tej stavbi
ostali tudi še po drugi
svetovni vojni. Seveda je
bilo treba v zastareli in
nefunkcionalni stavbi
marsikaj preurediti,
adaptirati. Leta 1967 je bi-
la adaptacija končana, po
njej pa so zapori funkcio-
nalno postali takšni, ka-.
kršni so še danes.
Mladoletni obsojenci so
do leta 1964 prestajali ka-
zen mladoletniškega za-
pora v Mciriboru in to v
okviru ostalega KPD. Po
prestavitvi kazensko po-
boljševalnega doma iz
Maribora na Dob, pa je
prišel KPD za mladolet-
nike pod upravo VPD Ra-
deče, mladoletni obsojen-
ci pa so bili premeščeni v
celjske zapore. Februarja
leta 1967 je prišel KPD za
mladoletnike pod upravo
zapora Celje.
Zdaj se kazensko po-
boljševalni zavod v Celju
sestoji iz KPD za mlado-
letnike in zapora. Ima eno
upravo, eno vodstvo in
skupne strokovne službe.
Je republiški upravni or-
gan v sestavu republiške-
ga sekretariata za pravo-
sodje, organizacijo in pro-
račun in je zaprtega tipa.
Za zidovi te stavbe pre-
stajajo kazen mladoletni
obsojenci od 16. do 23. le-
ta, ki so obsojeni na mla-
doletniški zapor, kakor
tudi mlajši polnoletniki
do 23. leta s kaznijo od 1
leta in 6 mesecev. Tu so
tudi polnoletne obsojen-
ke z območja Temeljnega
sodišča Celje in osebe
kaznovane s kaznijo za-
poro za prekrške z ob-
močja celjske regije. Vse
zaprte osebe, ki so zmož-
ne za delo, so zaposlene v
gospodarski enoti, in si-
cer v strojnem obratu,
kljčavničarskem in mi-
zarskem obratu, pralnem
servisu, pri raznih hišnih
delih in tudi v zunanjih
TOZD. Zaprte osebe tudi
poklicno usposabljajo.
Kot že rečeno, KPD
funkcionalno ne ustreza
za sodobnejše prestajanje
kazni in prevzgojo obso-
jencev, zlasti ne za seda-
njo populacijo. Ta proble-
matika ni majhna. Se po-
sebej ne, ker manjkajo
ustreznejši bivalni pro-
stori in prostori za preživ-
ljanje prostega časa in
prostočasne dejavnosti.
Skoraj odveč je govoriti,
da manjkajo površine za
šport ili rekreacijo. O
vseh teh problemih v celj-
skih zaporih resno pre-
mišljajo in zato načrtujejo
tudi novo gradnjo. A o
tem malo kasneje. Pomu-
dimo se za hip še pri sa-
mem delu z obsojenci, s
.katerimi želijo v zavodu
predvsem razvijati zavest
o osebni odgovornosti za
njihovo ravnanje v bodo-
če in jih vzpodbujati, da
tudi sami prostovoljno
sodelujejo pri svoji prevz-
goji. Seveda ni dovoljeno
uporabljati prevzgojnih,
medicinskih ali psiholo-
ških postopkov, ki pose-
gajo v obsojenčevo oseb-
nost in jih obsojenec
izrecno zavrača. Pri delu
z obsojenci uporabljajo
zato sodobna strokovna
spoznanja. Tudi delo za
ljudi v tem zavodu je or-
ganizirano po sodobnih
tehnoloških in drugih po-
stopkih, v kakršnih se
enaka dela opravljajo v
organizacijah združenega
dela. Skrb zavoda je tudi
ta, da zagotovi vse pogoje
za kulturno-prosvetno
dejavnost, telesno vzgojo,
spremljanje dogajanj do-
ma in v svetu ter za druge
aktivnosti, ki so koristne
za njihovo telesno in du-
ševno zdravje. Izobraže-
vanje obsojencev v ka-
zenskih poboljševalnih
zavodih se mora izvajati v
skladu s predpisi o
osnovni šoli in drugimi
ustreznimi predpisi iz po-
dročja vzgoje in izobraže-
vanja.
In vendar mnoge aktiv-
nosti tudi iz področja
vzgoje in izobraževanja iz
leta v leto bolj omejujejo
neustrezni in nefunkcio-
nalni prostori v tej zgrad-
bi. Vsa ta dejstva nareku-
jejo novogradnjo, ki je
lahko edini izhod iz teh
težav. V tem primeru bi v
obstoječih prostorih ostal
le pripor za potrebe Te-
meljnega sodišča, med
tem ko bi se KPD kot
prevzgojna institucija
preselil na novo lokacijo.
Ideja o taki novogradnji
je bila v Celju s strani šte-
vilnih dejavnikov pozitiv-
no sprejeta. Objekt, za ka-
terega so se porodile ideje
znotraj zavoda samega,
bo republiškega značaja
in bo po svoji bogati za-
misli presegal široka me-
rila. Gre namreč za edin-
stveno posebnost, da bi
se KPD integriral z nor-
malnim družbenim življe-
njem in okoljem. Zavod
je namreč zdaj zaprtega
tipa, v prihodnosti, s pri-
dobitvijo novega objekta,
pa bi se odprlo, do neke
meje seveda, tudi nav-
zven. Prešli bi namreč na
takoimenovani odprt ali
polodprt sistem. To je se-
veda velika novost in po-
polna preobrazba. Gre
namreč za zbliževanje in
tudi sodelovanje dveh po-
pulacij ljudi, kar lahko
prinese ob pravilno za-
stavljeni akciji bogate sa-
dove za prevzgojo obso-
jencev. In še več. Mladin-
ski center naj bi z vso svo-
jo dejavnostjo bil nekako
in v nekem smislu pove-
zan z mladinskimi zapori.
Tako se bi tabu zapora in
življenja v njem razbil.
Govorimo lahko tudi o
podružbljanju z okoljem,
in o pretoku populacije,
ki bo vladala v takem od-
prtem ali polodprtem re-
žimu. Integracija zapora z
družbenim okoljem bo
postala novost, ki bi jo ve-
ljalo podpreti predvsem s
človeške plati. Kajti fi-
nančna sredstva za idejni
projekt so že zagotovljena
in v zavodu upajo, da tudi
kasneje ne bodo imeli s te
plati prevelikih težav. Vsi
potrebni projekti za grad-
njo bodo pripravljeni do
leta 1982. To pa je tudi
rok, ko naj bi začeli gradi-
ti nov, sodoben KPD.
Ob stroju
30. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
POGODBENA ORGANIZACIJA ZDRUŽENEGA
DELA
ORODJE - OPREMA
ŠENTJUR PRI CELJU
KUUB ZAČETNIM
TEŽAVAM SMELO V
NAČRTE
Pogodbena organizacija združenega
dela je nova oblika združevanja dela tn
sredstev, ki ji je formalno odprl pot za-
kon o združenem delu. V Sloveniji sicer
ni mnogo takšnih organizacij, v Šentjur-
ju pa je pred kratkim nastala nova:
POZD ORODJE - OPREMA!
Kaj delajo: profilne valje za hladno
valjanje profilov, opravljajo pa tudi
ostale mehanske obdelave hladnih ko-,
vin. Sodelujejo s šentjurskim Alposom,
ki še kako potrebuje njihove izdelke, s
Siskom, Labinom in štorsko Železarno,
tozd Tovarna traktorjev.
V pozdu je zaposlenih dvajset delav-.
cev, doma iz Šentjurja in okolice. Tukaj
je našlo svoj kruh tudi nekaj zdomcev,
ki so se po vrnitvi iz tujine zaposlili
doma. Delo imajo strojni ključavničarji,
brusilci, orodjarji, strugarji, skratka, za-
poslujejo vse vrste kovinarskih pokli-
cev.
Prav gotovo pomeni obstoj omenjene-
ga pozda v šentjurski občini pomemben
člen v prizadevanjih za gospodarski ra-
zvoj, saj pozd po svojem obsegu in po-
menu programa proizvodnje presega
občinske meje in sega močno v gospo-
darsko sodelovanje na širšem območju.
Gospodarijo dobro, čeprav vsak zače-
tek novo organizirane oblike dela pred-
stavlja tudi določene težave. Samou-
pravna praksa prinaša mnogo pravic pa
tudi dolžnosti, medsebojno dogovarja-
nje in oblikovanje proizvodnega progra-
ma, medsebojnih odnosov in drugo. To
terja tudi mnogo potrpežljivosti in raz-
gledanosti. Sedanji gospodarski rezulta-
ti kažejo na uspešno pot. Na tej osnovi
se snujejo tudi načrti bodočnosti. S pri-
dobitvijo večjega proizvodnega obrata v
Dramljah, vidijo razširitev proizvodnje
in povečanje dohodka. Predvsem pa s
svojimi izdelki predstaviajo dragocen
člen v široki verigi sodelavcev z večjimi
proizvajalci, kot so tovarne in drugi. So-
lidna in kakovostana izdelava, spoštova-
nje dogovorjenih rokov in druge vrline
dobrega dela so tudi porok za uspeh
novega pozda, saj se je v kratkem času
obstoja že pokazala velika potreba po
njegovem obstoju.
Z željo, da bi tudi v prihodnje bili
delovni uspehi ustrezni delovnim na-
porom, čestita POZD ORODJE -
OPREMA Šentjur pri Celju, vsem de-
lovnim ljudem ob prazniku dela.
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 31
COMETZREČE
Cometov vzpon na slovenski gospodarski vrh
Lani je zreški Comet praznoval 20 letnico svojega
obstoja. Težko bomo našli še pri kakšni delovni orga-
nizaciji tako posrečeno ime kot je Cometovo in kate-
rega pomen tako imenitno ponazarja njegov hiter,
pravi kometovski vzpon v sam slovenski gospodar-
ski vrh. Leta 1958 je devet zaposlenih ustanovilo
delovno organizacijo. Ob sodelovanju tovarne Swaty
so organizirali proizvodnjo brusov na osnovi magne-
zitnega veziva. Leta 1965 začne Comet z osvajanjem
predelave nekovinskih rudnin, zelo uspešna postane
predelava in oplemenitenje dolomita za potrebe ste-
klarske industrije. Comet naraste na 50 delavcev in v
letih 1965/67 spozna, da magnezitno vezivo omejuje
obseg proizvodnje ter plasman kakih 1000 ton bru-
sov. Pojavi se nov proizvod v bakelitnem vezivu. To
je bila daljnosežna iii pravilna odločitev. Prav za to
proizvodnjo je bila 1974. leta zgrajena proizvodna
hala, ob njej končno tudi poslovna zgradba. Za lan-
sko jubilejno leto so Cometovci krstili novo proiz-
vodno-skladiščno halo površine 5400 kvadratnih me-
trov.
Prav te dni montirajo Cometovci opremo za to-
varno brusov na Malti, kar je prvi jugoslovanski
prodor na to otoško sredozemsko neuvrščeno in pri-
jateljsko državo. Tovarna bo nosila ime Cometovega
tozda Coflex!
Po današnji reportaži
zapis ni zapis o opremi, o
tonah umetnih brusov o
osvajanju zahtevnih
tržišč doma in na tujem, o
težki čeprav kratki zgo-
dovini preizkušenj, o
imenitnih podatkih go-
spodarske uspešnosti...
To je zapis o ljudeh iz
Cometa, o njihovi zagna-
nosti in nepopustljivosti,
o njihovi izvirni poti, o se-
menih njihovega lastnega
znanja in izkušenj, ki so
pognale nesluten, pa ven-
dar logičen plod... Plod,
ki ga v najimenitnejšem
smislu ponazarja naša
vsakdanjost in vizija
izvirne poti humanega so-
cialističnega samouprav-
ljanja.
Pogovarjali smo se z
ljudmi, Cometovci - od
včeraj do danes in jutri.
Na tej strani jih predstav-
ljamo le nekaj, kajti pora-
bili bi lahko ves časopis,
da bi vanj spravili vse za-
služne. To pa so vsi člani
delovnega kolektiva Co-
meta iz Zreč!
TOZD COFLEX
Glavna dejavnost je
proizvodnja visokoturaž-
nih armiranih brusov v
bakelitr.em vezivu. Po
številu zaposlenih, kakor
tudi po celotnem prihod-
ku je ta temeljna organi-
zacija največja v Cometo-
vi družini tozdov. Tako je
180 njenih delavcev lani
proizvedlo 2200 ton, letos
pa načrtujejo 2500 ton
brusov, pri čemer računa-
jo z okrog dvajsetimi mi-
lijardami starih dinarjev
celotnega prihodka.
Vodja TOZD COFLEX
Jože Hlačar in zaslužni te-
hnolog - raziskovalec Bo-
ris Lepšina sta se v zavze-
tem pogovoru spominjala
začetkov in porodnih bo-
lečin ob rojstvu Coflexa,
hjegove proizvodnje:
»Comet ni kupoval ni-
koli znanja in raznih li-
cenc. Vse kar smo dose-
gli je rezultat trdega
lastnega dela in domače-
ga znanja ter izkušenj.
Začetki so bili resnično
skromni, toda današnji
dosežki so brez neskro-
mnosti izvrstni. Obvla-
dujemo tehnologijo
kompletnega razvoja...
In danes pokrivamo več
kot polovico domačih
potreb po umetnih bru-
sih, prodrli pa smo tudi
na tuje: ne samo s kvali-
tetnimi svojimi izdelki,
ampak predvsem s svojo
lastno tehnologijo, svo-
jim znanjem, svojo pa-
metjo...«
Boris Lepšina pa je ra-
zmišljal: »Rojstvo bake-
litnih brusov res sega v
leto 1968, ampak začelo
se je žee prej, tam okrog
leta 1965. Bila je manjša
proizvodnja, pa kakšnih
15 zaposlenih. Od leta
1970 se je začel skokovit
razvoj, čeprav smo še le-
ta 1973 delali utesnjeno,
tako v prostorih kot
opremi. Z letom 1975 pa
smo v novih prvih proiz-
vodnih prostorih pošte-
no zadihali...«
Coflex je kljub velikim
težavam v dogovorjenem
roku poslovno prodrl na
Malto, kjer bo s trideseti-
mi zaposlenimi prav te
dni stekla poskusna pro-
izvodnja v prvi novi mal-
teški tovarni brusov. Si-
cer pa bodo proizvodnjo
v fizičnem obsegu pove-
čali za kakšnih 20 odstot-
kov; kar 40 odstotkov le-
tošnje proizvodnje bodo
izvozili. Zavedajo se, da
morajo še kaj postoriti pri
modernizaciji proizvod-
nje, predvsem pa pri
izboljšanju delovnih po-
gojev zaposlenih. Temu
bodo posvetili posebno
pozornost.
Njihov najbolj aktualen
projekt Malta se torej ure-
sničuje. Tu pa je še pro-
jekt in razvoj pri proiz-
vodnji težkih brusov. In-
vestirajo na področju ste-
klenih armatur, da se te-
nnološko osamosvojijo.
Od prve faze pričakujejo
že letos pomembne rezul-
tate. Vseskozi stremijo po
čimvečji uporabi doma-
čih surovin, prav tako so
uspešni pri nadomešča-
nju uvoženih; gre za višje
oblike predelave pomož-
nih sredstev.
Naj nam Cometovci ne
zamerijo, če ob tem ugo-
tovimo, da skoraj pri vseh
projektih, kjer gre prav-
zaprav za inovacije, še ni-
so dokončno obdelali
vprašanj inovacijske indi-
vidualne stimulacije in
ustreznih odškodnin.
Verjamemo, da tudi ta
vprašanja ne bodo dolgo
nedorečena, še zlasti, če
upoštevamo njihovo da-
našnjo organiziranost ra-
zvojne dejavnosti.
ORGANIZACIJA
RAZVOJNE
DEJAVNOSTI
Na ravni delovne orga-
nizacije je projektni svet,
^ki določa razvojne pro-
jekte in imenuje teame
sodelavcev. Ob določitvi
razvojnih iialog so jasno
začrtani roki in sprotna
poročanja o uresničeva-
nju. Poleg večjih razvoj-
nih nalog, zaletih v posa-
mezne projekte, je v vsa-
koletnem planu določena
tudi vrsta razvojnih na-
log. Tako bo v celoti zago-
tovljena dobra zaposle-
nost sodelavcev tehnolo-
gov in raziskovalcev.
Prav tako bo za manjše
raziskovalne naloge zago-
tovljen nadzor in nene-
hno preverjanje doseže-
nega. Do sedaj je projekt-
ni svet iz obstoječih in
planiranih razvojnih na-
log že določil osem pro-
jektov in deset nalog.
TOZD COMAG
V tem tozdu teče
osnovna proizvodnja
umetnih brusov v magne-
zitnem vezivu za gradbe-
ništvo, obdelava umetne-
ga in naravnega kamna za
kovinsko in predelovalno
industrijo ter za široko
potrošnjo. Znan je pred-
vsem še hobi-program.
Lani so proizvedli 900
ton, za letos načrtujejo
preko 1000 ton umetnih
brusov v magnezitnem
vezivu - nizkoturažnih, in
brusov v smolnem vezivu
- nizkoturažnih. Vodja
TOZD COMAG Tone
Lerher in tehnolog Tone
Hren sta prepričana, da
bo uresničitev njihovega
glavnega projekta - brusi
za poliranje in fiber-diski,
povečala prihodek za 30
odstotkov.
Projekt »polirni brusi«
in »fiber-diski« bo omo-
gočil proizvodnjo bru-
sov za popolno oziroma
dokončno polituro vseh
vrst kamna in marmor-
ja. Pri fiber-diskih pa gre
za posebno vrsto brusne-
ga papirja, ki služi za po-
vršinsko obdelavo-bru-
šenje in čiščenje kovin
ali kamna.
Do nedavnega je na-
mreč vsa predelovalna in-
dustrija kamna v Jugosla-
viji uvažala takšno kvali-
teto brusov iz zahodnega
tržišča, največ iz Italije.
Po zaslugi tega projekta v
Comagu uvoz takšnih
brusov v Jugoslaviji ne
bo več potreben. Seveda
bo treba razčistiti še z ne-
katerimi vprašanji zaupa-
nja v domač izdelek, ven-
dar se v Comagu potrdi-
tev kvalitete svojih bru-
sov ne boje. Uresničitev
tega projekta letos bo da-
la med ena in enainpol
milijarde starih dinarjev
brutto proizvodnje na le-
to. Neposredno na pro-
jektu dela šest ljudi, ka-
sneje se bosta priključila
še dva. Ob rešitvi strojne
opreme bo projekt dal
vse pričakovane rezul-
tate.
TOZD CONEK
V bistvu je to proizvod-
nja dolomitne moke гџ
steklo in pridobivanje su-
rovine za bruse. Vodja
TOZD CONEK Ladislav
Burjan je pripovedoval:
»V letu 1969 smo proiz-
vedli 9000 ton ali 360 av-
tocistern, v letu 1979 pa
bomo proizvedli 27.000
ton ali 1080 avtocistern,
kar je 3-krat večji letni
fizični obseg proizvod-
nje. Storilnost se je po-
večala za 4-krat. Isti de-
lavec, ki je leta 1969 pri-
delal 12,5 tone dolomita
v osmih urah, proizvede
danes 50 ton v istem ča-
su. Le s tako storilnostjo
smo pri zamrznjenih ce-
nah in skokovitem nara-
ščanju cen energiji* ter
gorivu uspeli.«
Sicer pa v Coneku letno
predelajo 300 ton regene-
riranih abrazivov, to je os-
novnih sestavin brusov.
poleg veziv in polnil. Po-
leg tega še 200 ton doma-
čih mineralnih surovih -
polnil, ki so jih sedaj v
glavnem uvažali. Samo
pri teh 200 tonah računa-
jo z deviznim prihrankom
400.000 DM.
V proizvodnji Coneka
so kot stransko dejavnost
uvedli in razvili nov rezal-
ni stroj. Njihov projekt
BRS 200/300 in pridobi-
vanje surovin za bruse bo
dvignil letošnji prihodek
za 30 do 40 odstotkov. Ve-
liko zaslug pri tem ima
delovodja Maden Maj-
cen, prav v njegovi delav-
nici uresničujejo ta pro-
jekt, do odhoda k voja-
kom pa ga je vodil Bakir
Valj avec.
TOZD OPEKARNA
LOČE
Je najmlajši pridruženi
tozd Cometa, ki ga vodi
Franc Skerbinek. Več je
zlasti o projektu - sušilni-
ku za nov proizvod: izse-
kano in impregnirano ste-
kleno tkanino, povedal
tehnolog Franc Cernee: '
»Projekt bo služil za zao-
krožitev proizvodnje, z
njim pa bomo zasledova-
li še več učinkov, ne na-
zadnje tudi omejitev se-
zonskega značaja dose-
danje proizvodnje v ope-
karni. Po Uresničitvi lo-
škega projekta bo od-
padla nujnost uvoza
vseh količin in kvalitet
steklenih armatur, kar je
za Comet predstavljalo
kar 60 odstotkov vsega
uvoza. Ali drugače pove-
dano: ob predvideni 20
odstotni rasti proizvod-
nje Cometa in Coflexa v
njem bo to že leta 1981
pomenilo 18 milijonov
deviznih dinarjev pri-
hranka, po obsegu proiz-
vodnje pa naj bi spet po-
menilo 900.000 kvadrat-
nih metrov impregnira-
ne tkanine, iz katere bi v
nadaljevanju tehnolo-
škega postopka pridobili
brusne armature različ-
nih dimenzij in kvalitet
zlasti za potrebe Cofle-
xa. Letos steče poskusna
proizvodnja, že drugo le-
to naj bi pridelali 400.000
takšne tkanine... Pa tu-
di v tem primeru gre za
lastne izkušnje, pred-
vsem za iznajdljivost, ki
se nam bo bogato obre-
stovala...«
Z direktorjem Cometa
dipl. ing. Štefanom Ne-
mešom se to pot nismo
pogovarjali, čeprav je bil
ves čas prisoten. Kako
globoko zapisan pa je v
svoji sedanji odgovorni
funkciji v celostnosti
uspehov Cometa, vedo
dobro vsi Cometovci!
32. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 33
ALOJZ GOBEC -
90 LETNIK 3
Njegov življenjepis je del zgodovine I.
slovenske šole v Celju
Ko so se v šolskem letu
1978/79 odselile deklice v
zasebno dekliško šolo
kongregacije šolskih se-
ster v Celju, ki je postala
slovenska dekliška okoli-
ška šola, so okoliško de-
ško trirazrednico spreme-
nili v štirirazrednico in za
šolo so napočili lepši časi.
Šolski okoliš okoliške šo-
le je obsegal naslednje
kraje okrog Celja: Babno,
Dobrova, Ložnica, Mi-
klavški hrib, Ostrožno,
Pečovnik, Polule in Za-
grad. V okoliško šolo pa
so pošiljali svoje otroke
tudi zavedni Slovenci iz
mesta Celja.
Število dečkov je nara-
ščalo, v okolici Celja so se
začele širiti obrtne delav-
nice in tudi industrija, ki
so priklicale s kmetov no-
ve in nove prebivalce. Po-
trebe so z vsakim dnem
bolj in bolj klicale po raz-
širitvi šolskih razredov,
pravzaprav že po novem
šolskem poslopju.
Občina Celje - okolica s
krajevnim šolskim sve-
tom je imela to težnjo
stalno na programu. Po-
trebno pozornost pa je
posvečal temu problemu
tudi takratni učiteljski
zbor. Ko je prišel leta
1912 na šolo Alojz Gobec,
je v svojih razmišljanjih o
novi oTcoliški šoli že iskal
prostor, kjer naj bi to po-
slopje zgradili. Rojstvo
Jugoslavije leta 1918 je
seveda pospešilo realiza-
cijo zamisli, posebno še
zaradi tega, ker je bilo
učencev v celjski okolici
ob razvijajoči se industriji
vedno več.
Alojz Gobec, kot vnet
šolnik in ljubitelj mladi-
ne, si je ogledal celjski te-
ren za novo šolsko stavbo
in ga je tudi našel. O svo-
jem »odkritju« je sam za-
pisal v svojem življenjepi-
su takole: »Prostor za to
šolo sem po naključju na-
šel na njivah na Dolgem
polju nasproti ,Jožefove-
ga dvora.' Lastnik teh
parcel je bil neki obrtnik.
Povedal sem takratnemu
šolskemu upravitelju Mi-
lošu Levstiku o svojem
odkritju. Prostor sva si
šla ogledat. Bil je zelo za-
dovoljen, saj je uvidel, da
je bil sijajen. Sklical je
šolski odbor, ki je odobril
nakup tiste zemlje in si-
cer 2 ha po 5 din za kva-
dratni meter zemljišča.
Kmalu je stekla gradnja
in jeseni 1927. leta so se
otroci preselili iz takratne
Razlagove, sedanje Cu-
prijske ulice, v novo šol-
sko poslopje.«
Posebno zaslužen pa je
postal v Celju Alojz Go-
bec kot učitelj slovenske
okoliške mladine. Okoli-
ška šola se je spričo nara-
ščajočega števila učencev
stalno širila, pridobivala
nove in nove razrede in iz
prvotne tri oziroma štiri-
razrednice se je v šol-
skem letu 1933/34 razvila
z odprtjem osmega razre-
da v popolno osemletko.
Kot taka je posala prva
šola te vrste daleč naoko-
li. Obiskovali so jo tudi
učenci iz drugih krajev,
celo od Zidanega mosta.
Tisti učenci, ki niso šli iz
četrtega ali petega razre-
da v gimnazijo ali v me-
ščansko šolo, so nadalje-
vali šolanje v višjih razre-
dih osemletne osnovne
šole. Razredništvo v teh
razredih so zaupali naj-
bolj izkušenim učiteljem,
v osmem razredu pa Aloj-
zu Gobcu, ki je slovel kot
izobražen, načitan in
preudaren šolnik, kot od-
ličen metodik in kot
praktičen usmerjevalec
mladih ljudi v poklicno
življenje.
Kot učitelj si je Alojz
Gobec prizadeval, da je
dal svojim učencem soli-
dno podlago iz slovenske-
ga jezika, tako v slovnici
in pravopisju kot literatu-
ri, a tudi v drugih pred-
metih.
(Nadaljevanje sledi)
PIŠE: PROF. ALBIN
PODJAVORŠEK
JANKO KAČ:
GñUNT
Ura je odbila osem, koje Tona odprl čakalnico na številki
16.
•»Hvala Bogu! Še nikogar ni,« je zamrmral polglasno
nezakonski oče. Ker se je bal jezikov, se ni upal povabiti
Pepee, Tončkove matere, v gostilno, temveč sta se kar v
pismu zmenila, da se bosta dodobra pogodila tukaj, pol ure
pred razpravo. Pepea je v pismu že pristala na poravnavo.
Sedaj je šlo le za višino njenih zahtevkov.
Ni se še ogrel stol pod Tonom, ko je stopila skozi vrata
zastavna ženska kakih tridesetih let, prijetne temne polti in
žametnorjavih oči, z detetom v naročju.
»Bog daj, Tona!« ga je pozdravila s komaj vidnim nasme-
škom.
»Bog daj, Pepca!« je vstal Tona, ji dal roko ter privzdignil
ruto z detetovega obraza in se ves zdrznil pri pogledu.
»Kaj ne, kako bi se pogledal v zrcalo štirideset let nazaj, «
je šepnila Pepea in so postale njene oči materinsko mehke.
Ce je kaj ljubezen, je ljubezen ta pogled, ki je v vsem
stvarstvu isti. Levinja gleda tako svojega leviča, košuta
svojega jelenčka. Se veliko oko sončnice dobi zamolkel
pogled, ko zori v njem stotine potomcev.
V resnici je bil čvrsti Tonček prav podoben svojemu
očetu. Kar nič se ga ni bal, še celo nasmehnil se mu je kljub
svojim pičlim štirim mesecem. Pri tem se mu je ugreznilo
dvoje jamic v lice, prav kakor Tonu, ki ga je gledal z
dopadanjem.
»Le škoda, da ti ne bo naslednjik,* je zahrepenela mati.
» Vse se še lahko zasuče,« je podprl z dobro besedo mate-
rino neizpolnjeno nado Tona, napol v tolažbo, napol v
resnici še vedno verujoč tudi v to možnost. Ko se je na te
besede materin obraz v nasmehu razjasnil, je šla Tonu
nagla misel po glavi: »Dobro vozim, « na glas je pa pristavil:
»Ga še dojiš?« Ko je Pepea prikimala, je šel Tona s svojo
trdo roko po detetovem obrazu, kakor bi blagoslavljal svo-
jega prvorojenca, in se na mah zresnil:
»Le glej, da ga prehitro ne odstaviš, da zraste zdrav in
močan, kar je glavno. « V duhu ga je oče že videl, kako sedi
na vozu in vihti bok, da zre prama z veselim pogledom
nazaj na junaka. »Za prvo silo si že imela stotak, ki sem ti
ga poslal. Tisočak sem še namenil tebi in tudi Tončku
tisočak. Ko sin shodi, mi ga daš. Pri nas bo dobro preskrb-
ljen, tebi bi bil pa le v napoto. Tako sem mislil, če ti je prav,
da urediva brez tožbe. Vem, da se ti zdi to krivica, toda saj
si pametna in vidiš, da je to edina pot za me in za te.«
»Rada sem te imela, Tona, in te še imam. Naj bo, tvegam
se za otroka, da le tebi ne bom uničila sreče. Tako daleč
pojdem v svet, da ne boš čul ti o meni in ne jaz o tebi,« je
odvrnila Pepea in so ji orosile solze dolge trepalnice.
»Je že tako! Kaj hočemo! Torej velja!« jije ponudil Tona
desnico v strahu, da bi še njemu ne premagalo pameti
nepreračunljivo čustvo. Mrtva mu je legla v roko Pepčina
desnica. Samo, da je še nekaj rekel, je Tona nadaljeval:
»Ne-krati mi prs. Pepea, da bo lepo rasel.«
»Kakor za telca skrbi zanj,« se je vrnila bog ve odkod
nelepa misel v Pepčine možgane, a je takoj ugasnila, ko je
odprl vrata pisarne gospod srednjih let in poklical: »Anton
Kolenc! Jožefa Kozinc!«
Ker se je menil Tona s Pepeo o svoji zadevi, kakor je
kmetska navada, precej na glas, je nehote prisluhnil nju-
nemu pogovoru sodni svetnik Kranjc, ki je imel na skrbi
nezakonske otroke. Že tisoče nezakoncev je čul, kako so se
prepirali, kleli, lagali in jokali zaradi nezakonskih otrok
pred njim. Poznal je mogočnost Kolenčevine in tudi
Pepeo, ker je večkrat zahajal na večerne pomenke s tova-
riši k Balantu.
» Viš jih!« je šla njegova misel s pogovorom strank. »Tako
se pametni ljudje pomenijo! Oba vesta, da sta kriva. Prav-
zaprav pa je le eden zgagar: vino! Pa kaj češ, temu ne moreš
odmeriti preživkov. - Pameten rod je v dolini! Pametnejši
in poštenejši od gospode, ki išče sto in sto ovinkov in laži,
samo da bi se otresla očetovskih dolžnosti. Dokler ima naš
rod še čut dolžnosti, se ni bati kljub vsem zablodam zanj.
Na te ljudi je pokazati, ne pa le na nesrečna dekleta, ki
utapljajo v gnojnici svoje grehe in pišejo na široko o njih
časniki.« Tako je čuvstvoval sam pri sebi sodnik, preden je
poklical par pred sebe.
»Kako bosta ukrenila?« je vprašal, ko sta sedla oba poleg
mize.
»Tako sva domenila: Njej in otroku po en tisočak, sina pa
meni, ko shodi, da njej ne bo v nadlego. Kaj ne. Pepea?« je
dejal Tona.
»Seveda, ko drugače negre!« je pritrdila Pepea in ujčkala
sinčka, ki se je dramil.
»Drugače?« je vpletel besedo sodnik. »Kako pa misliš?
Da bi šla za gospodinjo h Kolencu? Prav.bi bilo! Toda kaj
hočeš, če Tona še nima grunta. Starije pa svojeglav in ne
popusti. Da bi šel Tona od doma ? Kam pa ? Za hlapca, da bi
oba sirovščino tolkla? Tona naj pusti grunt, poltisočletno
Kolenčevo dediščino? Tona na grunt, kipa spet v kuhinjo!
Kaj bi se cmerila kakor gosposke reže. Saj je samo na prvi
pogled takale reč nerodna,« je pritrdil njune pomenke
sodnik s svojo oblastno besedo.
Čez dobrih deset minut je odštel Tona Pepci tisoč goldi-
narjev, ki jih je ta s tresočo roko, kakor v sramu pobrala.
»Nič naj te ne bo sram denarja! Saj ni dar in ne zaslužek,
temveč postavna pravica,« ji je pomagal iz zadrege sodnik
in nadaljeval: »Pri sodišču pa ostane naloženih 370 goldi-
narjev, da dobi navzočni Anton Kozinc, ko bo dopolnil 24.
leto, tisoč goldinarjev dote. Varno spravi denar, ženska, in
pametno ravnaj ž njim, da se boš znala ravnati v življenju.
Najprej poroka, potem ohcet, tako je bilo in bo vedno
najbolj prav. Pa srečna hodita!« je segel sodnik obema z
dobrim naukom v roko.
V predsobi je dal še Tona Pepci roko: »Pa zdrava in brez
zamere v srcu!«
»Pa tudi ti me ohrani v lepem spominu!« je rekla Pepea
in si brisala solze.
»Ne jokaj! Še se te spomnim med letom s tem in onim, da
ne boš preveč porabila iz svojega,« jo je pobožal zadnjikrat
Tona po sklonjeni glavi in pogladil sinčka, kije prav tedaj
odprl oči in se nasmehnil rusastemu očetovemu obrazu.
Tona je naglo odšel po stopnicah, ker ga je dušilo v grlu. Ko
bi bil vedel, da je res zadnjikrat videl Pepeo, bi se bil
nemara vrnil in se premislil.
Zunaj je bilo že poldeseto uto in se je Celje kopalo v
soncu toplega zgodnjejesenskega dopoldneva. Pred magi-
stratom je bilo na kmetskem vozu nekaj vreč zgodnjega
krompirja. Samo da je z nekom spregovoril, je vprašal
žensko, ki je stala pri vozu: »Odkod?«
»Iz Saveinske doleine,« se je pohvalila gospodinja. Tona
se je nasmehnil pri tej muziki jezika, ki je nasprotno izda-
jala lastnico za štajersko Dolenjko in je bil njen krompir
savinjski le za to, da je zatajila slabšega svoje težke zemlje z
besedo. Morda se je njena namera večkrat posrečila pri
gospodi.
Nehote se je Tona pri tem spomnil na svoje obiravke:
»Ob desetih pridejo!« Spomnil se je pa tudi svoje neveste
in je zato stopil spotoma v trgovino k »Škofu«. Izbral je
težek svilen robec in odrinil brez barantanja zanj pet godli-
narjev. Vesel ga je spravil v notranji žep suknjiča in krenil
na kos mrzle pečenke in polič vina v nemški »Stadt Wein«
pri postaji.
»Toper tan, gospod Kolens,« ga je pozdravil debelušni
gospodar in prisedel. »Oberavcen holen, nit? Werdens viel
erten ?«
»Ne bo sile. Kakih deset?« se je pohvalil Tona.
34. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
LEPA SI ZEMUA
SLOVENSKA
V založbi Lipa bo izšlo za-
nimivo delo profesorja Jan-
ka Ravnika, v kateri je s poe-
tično navdahnjenostjo in v
zanosnem občudovanju na-
ra\hiih lepot slovenske deže-
le prikazoval in opisoval na-
šo ožjo domovino in še pose-
bej njen gorski svet. Lepa si
zemlja slovenska je delo, ki
ponovno izpričuje veliko
umetniško in strokovno
ustvarjalnost avtorja in pred-
vsem tudi njegovo življenj-
sko vizijo in zvestobo do
pravljičnega Zlatorogovega
kraljestva. V knjigi bo okrog
200 celostranskih barvnih re-
produkcij, stala pa bo 650 di-
narjev. Izšla pa bo le pod po-
gojem, da jo bo naročilo 4500
bralcev. V akcijo za zbiranje
naročil naj se vključi čim več
PD.
J. V.
INVALIDI NA PAŠKEM
KOZJAKU
Planinska sekcija pri druš-
tvu invalidov Žalec je ob me-
dnarodnem dnevu invalidov
organizirala izlet na Paški
Kozjak. Tu so se spomnili
pohoda in bitk XIV. divizije,
ki se je ravno na tem področ-
ju prebijala iz sovražnikove-
ga obroča. Marsikdo pa si je
v koči na Paškem Kozjaku
odtisnil prvo štampi Ijko Ša-
leške poti, ki je med planin-
ci-invalidi zelo priljubljena.
ZABUKOVICA ZA
KREDARICO
Tudi člani PD Zabukovica
so začeli zbirati obveznice za
Kredarico. Največ so jih
zbrali v Kasazah in Libojah.
Prvi rezultati so zelo obetav-
ni, še zlasti zato, ker so tudi
nekatere delovne organizaci-
je obljubile pomoč.
PLANINCI TUDI V
ŠEŠČAH IN MATKAH
Planinci iz Šešč in Matk že
dalj časa pogrešajo tesnejših
stikov z matičnim društvom.
Ugotavljajo, da so premalo
obveščeni o delu društva, o
izletih in drugih akcijah. Pla-
nince na tem področju bo se-
daj vodil Marjan Rednak. V
iSeščah bodo namestili tudi
planinsko tablo.
F. J.
V nedeljo je bilo v Preboldu 1. kolo republiškega tekmova-
nja v orientaciji. Med ekipami z našega območja se je
najbolj izkazala pionirska ekipa PD Polzela, ki je osvojila
prvo mesto. Na sliki vidimo Člansko ekipo PD Prebold, ki
je zasedla šesto mesto.	foto: TONE TAVCAR
Lestvico zabavnih melodij vam po-
klanja KONUS TOZD BLAGOVNA
HlâA CELJE s prodajalnami v Celju,
Rogaški Slatini in Slovenskih Konji-
cah
LESTVICA
ZABAVNIH
MELODIJ:
1.	BITANGA I PRINCESA - BIJELO
DUGME
2.	ANA - SREBRNA KRILA
3.	BRAKOLOMAC - RANI MRAZ
4.	JA NISAM KOCKAR - SREBRNA
KRILA
5.	CHIQUmTA - ABBA
KUPON
za lestvico zabavnih melodij
Glasujem za pesem .................................
izvajalec ....................................................
Ime, priimek, naslov...............................
Plošče in kasete melodij, ki ste jih
izbrali, so vam na voljo v prodajnih
enotah KOVINOTEHNA - TOZD TE-
HNIČNA TRGOVINA Celje.
LESTVICA
DOMAČIH
MELODIJ:
1.	KRKA SANJAVA - SLAK
2.	PO KLANCKU GOR, PO KLANC-
KU DOL - AVSENIK
3.	MOJ HOBI - AVSENIK
4.	VENCEK NARODNIH - DOBRI
ZNANCI
5.	OB KRNSKEM JEZERU - VESE-
LI PLANŠARJI
KUPON
za lestvico domačih melodij
Glasujem za pesem.................................
izvajalec ...................................................
Ime, priimek, naslov...............................
Nagrajenca: Marjetka Bauer, Na Zelenici 10 Celje
Brigita Kristan, Zavrh 24, Dobrna
Pišite na naslov: Novi tednik - Radio Celje, Trg V. kongresa 3 a, Celje
Lestvica domačih melodij je na sporedu vsak torek ob 17.15,
lestvica zabavnih melodij pa vsako soboto ob 17.45.
Vsakič nagrada mala plošča.
ZDRAVSTVENI CENTER CEUE
DELOVNA SKUPNOST SKUPNIH
SLUŽB
objavlja prosto delo in naloge:
Vodja kadrovsko-soclalne službe
Pogoji: visoka ali višja šola pravne ali upravne smeri
oz. kadrovsko-socialne smeri, 2 leti delovnih izkušenj.
3-mesečno poskusno delo
Objava oglasa se podaljša za sedem dni od dneva
.objave popravka oglasa.
ZDRAVSTVENI
CENTER
CEUE
nujno potrebuje
sobe ali stanovanja
za svoje delavce.
Kdor nam želi pomagati,
naj sporoči referentu za
stanovanjske zadeve Z. C.
Celje, pismeno, ali po tele-
fonu 22-222 int. 218.
IZ ZGODOVINE NOB V CELJU (38)
GESTAPO MOČI OF
NÊ PODCENJEVAL
Gestapo je skrbno zbiral
podatke in poročila, ki bi mu
naj pomagala pripeljati vodi-
telje osvobodilnega gibanja
v njegove roke. Z uničenjem
gibšmja v samem vrhu bi si
prihranil Gestapo veliko tru-
da. Dosti lažje in uspešneje
bi se mu bUo potem pomeriti
z manj izkušenimi kadri v
frontni mreži. V tej smeri
Gestapo ni imel na Štajer-
skem posebnih uspehov. V
glavnem je prišlo do padca
in aretacij posameznih po-
membnih vodij odporniške-
ga ^banja v prvem letu boja
bolj po naklju^ih kot po sa-
mi sposobnosti Gestapa. Tu-
di v 1942. letu se gestapovski
aparat ni mogel pohvaliti z
aretacijami najvodilnejšega
kadra uporniškega gibanja,
čeprav je le-tem prišel nekaj-
krat na sled ob zasliševanjih
aretiranih okrožnih članov
partijskega vodstva kakor
tudi v nekaj primerih od za-
jetih partizanov. Navedli bo-
mo primer partizana, ki
najbrž ni niti slutil kako iz-
dajstvo je povzročil in kako
velika škoda bi za odporni-
ško gibanje nastala, če bi po-
liciji uspelo uspešno ukrepa-
ti po njegovih izpovedih.
Dvajsetietni rudar, Franc
Horvat iz 2abje vasi pri Tr-
bovljah, je takorekoč s
prstom pokazal na inštruk-
torja PK za Revirje, predvoj-
nega komuiüsta Sergeja
Kraigherja, študenta medici-
ne, ki se je moral umakniti že
več mesecev pred začetkom
vojne v ilegalo. Pretila mu je
aretacija in ves se je zatem
posvetil političnemu delu.
Ob okupaciji je postal vodi-
len član osvobodilnega giba-
nja v Revirjih. Franc Horvat
se je koncem julija 1941. pri-
družil partizanom Revirske
čete. Življenje v njej mu je
bilo prenaporno. Po 14 dneh
je zapustil partizane in se ja-
vil orožnikom v Trbovljah.
Pri zasliševanju je med osta-
lim izpovedal, da se partizani
najčešče zadržujejo na Cem-
šeniški planini, da v glav-
nem odločajo komandirji in
komisarji čet, toda ob posve-
tih kako in kje naj napadejo
nemške orožnike ali policijo
ter kam se naj gre v diver-
zantsko akcijo, odloča zdrav-
nik Sergej iz Ljubljane (op.
F. F.: Prispevki IZDG,
1961/1-2 in Franc Kralj-Cink,
1979.). NašteU bi lahko ^
vrsto vdorov v organizacijo
in aretacij, ob katerih je pri
zasliševanjih prišlo do izsi-
ljenih izjav, ki so nakazovale
sledi in pota vodilnih aktivi-
stov na Štajerskem v 1942. in
naslednjem letu.
Kljub vsem nevarnim in
težkim razmeram sta tedanja
člana PK KPS za Sev. Slove-
nijo Sergej Kraigher-Andrej
in Tone Znidarič-Štefan v ti-
stem času veliko storila in
pokrenila za razširitev osvo-
bodilnega gibanja. Delno v
povezavi s štabom II. grupe
odredov, s komisarji in ko-
mandirji partizanskih čet, v
glavnem pa samoinicijativno
in skupno s partijskimi kadri
okrožnih komitejev. Nevar-
nosti nakljub je prihajal se-
kretar Andrej na sestanke
OK v bližino in v samo sredi-
šče Celja in se pogosto poda-
jal na sestanke v razne smeri
(Maribor, Mislinjska dolina,
Reviiji, rogaško-kozjanski
sektor). V prvi polovici 1942.
leta je bU dvakrat na poroča-
nju predstavnikom CK KPS
in IO osvokxKÜlne fronte na
Dolenjskem in v Ljubljani.
Kakorkoli že danes oce-
njujemo delovanje članov
PK za Sev. Slovenijo v ti-
stem obdobju, lahko samo
občudujemo junaštvo in vo-
ljo sekretara Andreja in čla-
na komiteja Štefana, enako
predanost njene drzne
spremljevalke Štefke. Koli-
ko spretnosti in iznajdljivo-
sti je bUo treba, da so ostali
tako dolgo dobo v funkciji in
na prostosti, torej neodkriti.
Ob budnosti gestapovskega
aparata so se nekajkrat edi-
nole s hitrimi premiki in drz-
nostjo rešili aretacije.
CJestapo je vedel, da vodijo
osvobodilno gibanje komu-
nisti. Ni podcenjeval njihove
moči. Na rednih mesečnih
štabnih razgovorih v Maribo-
ru - udeleževali so se jih naj-
višji okupatorjevi upravni in
poUcijski funkcionarji - je
dr. Müller Haccius dne 11.
maja 1942. med ostalim na-
vajal: »Situacijska poročila
poveljnika rednostne polici-
je, komandanta varnostne
policije in deželnih svetni-
kov za Celje, Brežice in Tr-
bovlje navajajo, da je ta čas
okrožje Celje najnemimejše,
kajti očitno je ilegalno ko-
munistično gibanje preložilo
svoje oporišče v Celje, ker
mu mesto nudi zadostno šte-
vilo intelektualnih vodij, in-
dustrijska okolica pa mu da-
je možnost, da rekrutira so-
delavce. Nedavno izvedena
akcija C^stapa je vodila k
aretaciji 235 oseb, pri čemer
so ukrepi močno prizadeli
tudi podeželsko prebival-
stvo, ki je nudilo voditeljem
komunističnih band podpo-
ro in bivališča. Očitno je med
zimo uspelo ustvariti novo
vodilno plast in postaviti no-
vo organizacijo. Organizacija
uporablja teroristične meto-
de s tem, da mnoge osebe z
nasilnimi ^ožnjami primora
k vključitvi v bando...«
Dr. Müller Haccius je bil
zelo dober poznavalec ra-
zmer in odnosov med Slo-
venci in nemško manjšino
na Štajerskem že v preda-
prilskih razmerah, saj je že
dolgo sodeloval v predpri-
pravah za prevzem oblasti v
času, ko bo Hitier posegel po
Jugoslaviji. Dr. MüUer je bil
namestnik Gauleiterja dr.
Sigfrieda Uiberreitherja in
predsednik deželne vlade za
Štajersko. Pravilno je oce-
njeval moč in sposobnost de-
lovanja OF. Močno pa se je
motil v mnenju, da si je osvo-
bodilno gibanje pridobivalo
sodelavce s pretnjami in
grožnjami. Prisile se je po-
služevala okupatorjeva služ-
ba, predvsem Cîestapo. Za
ceno izdajanja je včasih izpu-
stil kakšno žrtev in jo upo-
rabljal, dokler mu je lahko
koristila.
Dne 13. julija 1942. je na
štabnih razgovorih poročal
Lurkerjev namestnik SS-
Hauptscharführer Kurt
Mack: »Preložitev sedeža ko-
mandanta Lurkerja v Celje
se je pokazalo za zelo pozitiv-
no. Dne 23. 6. je bilo ustrelje-
nih v Celju 62 oseb, med te-
mi 7 žensk, dne 7. 7. v Celju
še 37 oseb. V zadnjih 14 dneh
je bilo prijetih približno 400
oseb. Razpolagamo o njih že
z zadostnim materijalom, ki
smo ga pridobili v teku seda-
njih opažanj in preiskav pro-
ti drugim osebam. Računiati
moramo s tem, da bo polovi-
ca aretiranih, torej približno
200 oseb, z oddajo v koncen-
tracijska taborišča ali pa z
ustrelitvijo, postala neškod-
ljiva...«.
Iz takšnih in podobnih
ocenitev in izjav, ki bi jih
lahko podkrepili iz tedanjih
nemških zirhivov, so razvi-
dna zapažanja okupatorja o
razširjeni dejavnosti OF na
celjskem območju. Okupa-
torjev aparat jo je hotel na
najbrutalnejši način likvidi-
rati.
Sliki sta iz težkih dni slovenske zgodovine. Prikazuje vdane služabnike nacifašizma. Preganjali so Slovence na Štajerskem, pomagali so policijskemu
aparatu v boju proti OF in KPS. Sodelovali so v zasledovanju partizanov. Med njimi so tudi možje iz Celja in okolice. Zagrizeno so prepovedovali
slovensko govorico, četudi marsikateri iz vrst njihovih staršev ni znal govoriti nemško in tudi sami so govorili v »polomljeni« nemščini.
Piše Franjo Fijavž
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 35
JUBILEJNI »FRENKOV MEMORIAL«
ODLIČNO OB BELI ŽOGICI
priznanja za namiznotenišife deiavce v Celju
Jubilejni XV. Frenkov
memorial v namiznem teni-
su v počastitev spomina na
prerano umrlega odločnega
športnika in zdravnika
Franca Rebevška, ki je bil v
dvorani Golovec, je zbral
kar 321 igralcev in igralk iz
16-tih slovenskih mest in
krajev. Pod taktirko Pavla
Božiča in ob širokem štabu
delavcev Partizana Gaberje
je bila jubilejna prireditev
na izredni višini, tako po le-
pih in kakovostnih borbah,
po množičnosti in ponovnih
stikih veteranov tega špor-
ta v naši republiki, bivših
državnih in republiških re-
prezentantih ter igralcih
zveznih klubov.
Celjani so v družbi izbra-
nih igralcev in igralk te igre
pobrali dobre uvrstitve. Pri
ml. članicah je že desetič
zmagala Pečovnikova, odlič-
na tretja pa je bila Seničarje-
va iz Dobrne. Pri st. članicah
je zmagala Kosi-Pogačar iz
Ljubljane, tretja pa je bila
Kolenčeva iz Celja. Pri ml.
članih je Celjan Vitanc v fi-
nalu po ogorčeni borbi z 1:2
izgubil proti Grintalu iz
Ljubljane, peti je bil Turk,
tretji pa Sazonov, iz Celja.
Pri st. članih je zmagal Sazo-
nov iz Celj^ sedmi je bil dr.
Svetina iz Šentjurja pri Ce-
lju, osmi pa Podpečan iz Žal-
ca. Pri veteranih je zmagal
Rebolj iz Kranja, do 6.-8. me-
sta pa srečamo Celjane Kon-
čana, Nunčiča in Ludvika
Rebevška.
Med ekipnim prvenstvom
SSD na osnovnih šolah, kjer
je nastopilo 15 ekip, je pri
pionirjih zmagala OS SI.
Slander pred OŠ Veljko
Vlahovič, Dobrno in Hudi-
njo, pri pionirkah pa OŠ SI.
Slander pred OS Veljko
Vlahovič, ZIU in Debmo.
Med pionirji je bil zmagova-
lec Leskovšek (SI. Si.) pred
Pečnikom (V. V), Zupan-
cem (Si. Si.) in Kompanom
(Dol), pri pionirkah pa Jurše
(SI. Šl.) pred Gajškovo (V.
(V. V), Mlakarjevo (SI. Si.) in
Kosovo (Dol). Predsednik
NTZS Peter Dular iz Ljub-
ljane je ob pričetku turnirja
izročil priznanja zaslužnim
bivšim igralcem in organiza-
torjem te igre v naši občini.
Zlato plaketo je prejel Pavle
Božič, srebrne Božena Re-
bevšek, Jože Coh, Milan Bo-
žič in Vili Mevešček; brona-
ste pa Konrad Končan, Mir-
ko Trebičnik, Ludvik Re-
bevšek, Franc Roje, Meško
Ada-Paviša, Bogdana Sev-
šek-Konhajzler, posmrtno
pa še dr. Fanc Rebevšek in
Stane Bradeško. Vsi udele-
ženci turnirja so prejeli di-
plome, spominske značke,
zmagovalci in najboljši igral-
ci pa kristalne vaze. Skratka
- o XV. Frenkovem memo-,
rialu bi lahko pisali le v pre-
sežnikih. Takšne vtise so
odnesli iz Celja vsi gostje, pa
številni domačini. Naj bi
Frenkov memorial ponovno
poživil namizni tenis v naši
občini, kjer bi se naj kvalitet-
ni igralci in igralke našli pod
eno klubsko streho.
K. JUG
Namizni tenis ni zanimiv samo za »rekreacijo« med starejšimi, ampak je izredno priljub-
ljena športna panoga tudi med mlajšimi. Takole je najmanj trikrat na teden v stari
telovadnici osnovne šole v Žalcu, kjer nastaja nov rod dobrih igralcev.
Foto: T. TAVCAR
ŽE TRETJI PORAZ
ZAPORED
Rokometaši Aera so doživeli tretji zaporedni poraz v
letošnjem prvenstvu. Po medli in le občasno dobri igri
so jih premagali v gosteh igralci Dubočice iz Leskovca
z rezultatom 31:25. Celjani so zaigrali dobro le v za-
četku srečanja ter sredi drugega polčasa, toda s tem
niso mogli presenetiti še boljše domačine. Tretji poraz
je pripeljal Celjane na deseto, že kritično mesto na
lestvici, kajti od zadnjega mesta jih ločijo samo tri
točke.
V	soboto igrajo Celjani doma proti Medveščaku in
potrebno bo zmagati. Vprašanje pa je, če bodo v tem
uspeli mladi igralci Aera, ki sedaj vsekakor niso v
najboljši formi. Nov poraz in to že doma pa bi bil že
lahko kako usoden za celjski rokomet.
V	Leskovcu so bili za Aero uspešni: Vukoje 11, Peu-
nik 4, Praznik 3 in Anderluh 7!
J. KUZMA
KEGLJANJE

Z občnega zbora KK Obrtnik
Nekoliko v senci ostalih
kegljaških klubov v Celju
uspešno deluje že od leta
1976 tudi kegljaški klub
OBRTNIK. To je športni ko-
lektiv, ki združuje v svoji
kegljaški sekciji številne
kegljače, v glavnem obrtni-
ke iz Celja in okolice. Te dni
so se ti športniki zbrali na
rednem letnem občnem zbo-
ru. Prišlo jih je preko 30, ki
so zelo aktivno posegli v
razpravo in si zadali nove
naloge za prihodnje ob-
dobje.
Po sporočilu, ki ga je podal
predsednik kluba Edi Tajn-
šek in iz katerega smo lahko
razbrali, da je klub aktivno
deloval vsa leta, se redno
udeleževal športnih iger
obrtnikov Slovenije v No-
vem mestu, Mariboru in
Ljubljani ter se udeleževal
rednih občinskih tekmo-
vanj. Člani KK Obrtnika ni-
majo velikih športnih ho-
tenj. So skromni. Za njih je
glavno, da lahko dvakrat te-
densko redno vadijo na keg-
ljišču Elektra v Selcah in da
se udeležijo občasnih prija-
teljskih tekmovanj z ostalimi
manjšimi klubi. Tako so
imeli redne dvoboje proti
Topru, Invalidu in ostalim
kolektivom: Izvedli so tudi
klubsko prvenstvo. Njihov
prvak na zadnjem prvenstvu
je postal Tajnšek, ki je podrl
403 keglje, ostala mesta pa so
osvojili Zorko 390, Končan
384, Drame 382, Gajšek 360
in Tomažin 294 kegljev.
Sicer pa rezultati pri njih
niso najbolj pomembni. Ve-
selijo se vsakega uspeha.
Njihov cilj pa je, kakor pravi
predsednik Edi Tajnšek na-
slednji:
»Želimo vključiti v naše
vrste vse obrtnike iz Celja in
okolice. Vsem so odprta vra-
ta v naš kegljaški klub. Že
preko 30 članov, ki so se ude-
ležili občnega zbora priča, da
smo resna športna organiza-
cija, ki si želi le svoj »prostor
pod soncem« v Celju. Pod-
por nimamo, pač pa si sami
financiramo steze. Zato želi-
mo, da bi na novem keglji-
šču na Golovcu dobili mož-
nosti za še večjo dejavnost.
Želimo nekaj kegljaških
stez, ki bi jih naši člani kori-
stili. S tem bi potem imeli
tudi pogoje, da močno pove-
čamo naše vrste in vključi-
mo številne mlade obrtnike
v naše vrste. Ni izključeno,
da bi pozneje še povečali na-
šo dejavnost. Načrtov ima-
mo dovolj in ob marljivosti
vseh članov bomo vsekakor
še bolj uspeli.«
Novi odbor KK Obrtnika
bo tudi v bodoče vodil pred-
sednik Edi Tajnšek, ob nje-
mu pa bodo Ivan Klokočov-
nik, Željko Tomažin in
Zdravko Vidmar ter kopica
ostalih v tem marljivem,
zdravem in homogenem
športnem kolektivu.
J. KUZMA
TOMAŽIČ
OBČINSKI
PRVAK
Najboljši celjski kegljači
so zaključili občinsko prven-
stvo na kegljišču v Radečah.
Tu je bil najboljši letošnji ob-
činski prvak Tomažič, član
Celja, ki je podrl 908 kegljev.
Isti tekmovalec je bil prvi tu-
di na sobotnem tekmovanju
v Celju, kjer je podrl 894 keg-
ljev.
Rezultati v Celju: Tomažič
894, Tisovec 868, Cmok in
Zore 846, Vanovšek 845 keg-
ljev. V Radečah: Tomažič
908, Sivka 903, Urh 895, Loč-
nikar 877, Srot 870, Vanov-
šek 867, Zore 861, Čagalj 860,
Gračner 855 in Cmok 850
kegljev.
Končni vrstni red občin-
skega prvenstva:
Tomažič 4437, Vanovšek
(oba Celje) 4382, Urh (Aero)
4323, Sivka (Celje) 4285, Zore
4281, Cmok (oba Kovinar)
4249,, Tisovec (Celje) 4222,
Kompan (Celje) 4202, Čagalj
4201 in Gračner (oba Kovi-
nar) 4156 kegljev.
Najboljši bodo nastopili je-
seni na medobčinskem pr-
venstvu.
J. KUZMA
GOLOVEC DRUGI
Prvenstvo so zaključile tekmo-
valke v republiški pdbojkarski li-
gi. Celjske igralke Golovca so
osvojile odlično drugo mesto in
popolnoma zadovoljile, čeprav
so zadnje srečanje izgubile proti
Kočevju 1:3. S svojo mlado ekipo
so Celjanke letos prikazale dobre
igre in v kolikor bodo nadaljeva-
le z delom lahko kmalu pričaku-
jemo še večje uspehe.
Ekipa Ljubnega je v zadnjem
kolu izgubila doma proti Mežici
1:3 in osvojila ob koncu prven-
stva solidno osmo mesto med de-
setimi ekipami.
ZMAGI KLADIVARJA
IN ŠMARTNEGA
Pričelo se je zaključno nogo-
metno prvenstvo v vzhodni re-
publiški nogometni ligi. Nogo-
metaši Kladivarja so prikazali
v prvem srečanju proti Železni-
čarju iz Maribora dobro in ko-
ristno igro ter so zmagali z 1:0.
Strelec je bil Jošt v 44. minuti.
Dobro igro pa so pri Celjanih
pokazali Beve, Sarlah, Juračič
in Emeršič.
Nogometaši Šmartnega so
uspeli v Litiji, kjer so premagali
domačine 2:0. Unior je doma iz-
gubil proti Dravi 0:2. V prihod-
njem kolu bo igral Kladivar
proti Dravi v gosteh, IŠmartno
doma proti Železničarju in
Unior v Litiji.
ŽALEC ŠESTI, CELJE
SEDMO
v soboto je bilo v Mariboru
končano republiško prvenstvo
za šahiste invalide, kjer je nasto-
pilo deset ekip. Šahisti invalidi iz
Žalca so v zadnjem kolu sicer
premagali lanskega prvaka Ko-
čevje, vendar jim to ni pomagalo
do višjega, kot šestega mesta.
Zbrali so 10,5 točk. Celjani so se
uvrstili na sedmo mesto z osmi-
mi točkami.
ŠESTKRAT
NEPORAŽENI
Tudi v šestem kolu regijskega
šahovskega prvenstva so šahi-
sti Žalca bili uspešni, saj so
zmagali proti Šentjurju s 7:3.
Točke so osvojili Brinovec,
Turk, Zorko, Ranzinger, Pipai,
Ranzinger ml. in Brinovec ml.,
poraženi pa so bili Crepan,
Agrežova in Geričova.
J. GROBELNIK
VITANJE PRVO
TKS Slovenske Konjice je or-
ganizirala občinsko prvenstvo v
odbojki, kjer je nastopilo osem
ekip. Zasluženo so zmagali Vi-
tanjčani pred Zrečami, Konu-
som, OHE, Konjicami, Vitanjem
(druga ekipa). Cestno bazo in
LIO.
V. POTOČNIK
JUDOISTI PONOVNO V
ZVEZNI LIGI
Celjski judoisti »Ivo Reye« so
si ponovno priborili drugo me-
sto v zaključnem turnirju naj-
boljših slovenskih ekip. S tem
so si ponovno zagotovili mesto
v I. zvezni ligi, ki se bo pričela
jeseni. V Celju je sicer zmagala
ekipa Impola, toda Celjani so
bili drugi in so v odločilnem
dvoboju premagali Mursko So-
boto 4:3 ter Bežigrad 6:1. Z Im-
polom pa so v pomlajeni posta-
vi Celjani izgubili 1:6.
Med Celjani so odločilne toč-
ke osvojili Imanovič, Oberžan,
Fabijan, Založnik in Pliberšek.
TRI ZMAGE
v republiški rokometni moški
ligi so naša moštva tokrat dose-
gla popolni uspeh. Vsekakor so
najbolj presenetili igralci Celja,
ki so z mladinsko ekipo prema-
gali v Brežicah domačine 24:21 in
so sedaj šesti. Vodeči Šoštanj pa
je tudi v gosteh premagal Ormož
z 29:25 in si utrdil prvo mesto.
Doma pa je bila uspešna tudi Mi-
nerva, ki je pramagala Veliko Ne-
deljo 31:21. Šoštanj je prvi, Mi-
nerva pa druga. V prihodnjem
kolu pa bodo igrali: Celje - Polet
in Šoštanj - Minerva.
J. KUZMA
DERBI V VELENJU
v ženski republiški rokomet-
ni ligi so Velenjčanke v derbiju
proti Savinjski iz Žalca s sigur-
no igro zasluženo zmagale viso-
ko 25:10. S tem so potrdile, da so
najboljše na našem območju.
Pač pa je presenetljivo izgubila
ekipa Smartnega v Polani, te-
sno z 20:21.
Na lestcici je še vedno Velenje
prvo. Savinjska tretja in Šmart-
no četrto.
V prihodnjem kolu pa bo nov
derbi. Tokrat v Šmartnem, kjer
se bodo pomerile igralke
Šmartnega in Velenja, Savinj-
ska pa bo sprejela v goste moč-
no ekipo Maribora.
FINALE V PREBOLDU
Spomladanskega krosa (finale)
se je v Preboldu udeležilo preko
150 mladih in starejših občanov
žalske občine. Zmagovalci: ml.
pionirke: Pevnik (Polzela), ml.
pionirji: Govc (Prebold), st. pio-
nirke: Ivane Šempeter), st. pio-
nirji: Vibihal (Polzela), člani: Ri-
bič (Griže), veterani: Rotar (Pe-
trovče), st. člani: Svet (Garant),
članice: Urankar-Plajher (Tabor),
mladinci: Smid (Tabor) in mla-
dinke: Pirtovšek (Andraž).
MALČI ARBAJTER
DRUGA
Znana celjska smučarka, da-
nes že veteranka, Malči BELAJ-
Arbajter, se je udeležila smu-
čarskega prvenstva slovenskih
veteranov, ki je bilo na Višovni-
ku nad Pokljuko. V veleslalomu
je Malči osvojila peto mesto, v
svoji »klasični« disciplini smu-
čarskem teku na 3 km pa je bila
odlična druga za Maro Rekar.
ZAVOD ZA NAČRTOVANJE
ŽALEC
Zbor delavcev Zavoda, na podlagi 31. čl. R-ZDR, jdolo-
čil DD o osnovah kadrovske politike v občini Žalec,
kataloga del oz. nalog in 12. čl. pravilnika o delovnih
razmerjih
razpisuje
dela oz. naloge za mandatno dobo štirih let (reelekcija)
VODENJE TEHNIČNEGA SEKTORJA
Pogoji za opravljanje del oz. nalog:
-	visoka strokovna izobrazba gradbene ali organiza-
cijske smeri
-	4 leta delovnih izkušenj na enakih ali podobnih delih
-	da ima potrebne moralnopolitične kvalitete ter pravi-
len odnos do samoupravljanja
-	da nima zadržkov iz 511. čl, ZZD
-	da izpolnjuje pogoje 44. čl. DD o temeljih kadrovske
politike v občini
K pismeni vlogi morajo kandidati predložiti dokazila o
izpolnjevanju pogojev v 15.dneh po objavi; nepopolnih
vlog ne bomo obravnavali. V roku 30 dni bomo vse
kandidate obvestili o izidu izbire.
Vloge pošljite v kuverti z oznako »za razpisno komisi-
jo« na naslov: ZAVOD ZA NAČRTOVANJE ŽALEC, So-
seska V Žalec.
36. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
Jože Zupan piše iz Nepala
ZAÙETEK
PRAVEGA
GARANJA
PISMO, KI JE NASTALO 6000 m VISOKO NA
SEDLU LO-LA
že več kot mesec dni je z doma letošnja doslej največja
jugoslovanska alpinistična odprava v himalajska gorstva,
ki ima pred seboj najzahtevnejšo nalogo povzpeti se na sam
vrh sveta Mount Everest. Naloga je še toliko težja, ker
želijo jugoslovanski alpinisti priti na vrh po doslej še ne-
preplezani smeri, tako da gre po tej strani za prvenstveni
vzpon. Vse skupaj je izredno težavno in zahtevno, saj o tej
smeri doslej ni kaj prida zbranih in objavljenih podatkov,
tako da vse skupaj pomeni resnično pravo pot v neznano.
V	ekspediciji sta tudi dva alpinista iz Rimskih Toplic in
sicer Franček Knez in Jože Zupan. Slednji nas je tik pred
odhodom v daljna gorstva Himalaje obiskal in objavili
smo razgovor, kako so potekale priprave za opravo te za-
htevne naloge. Takrat smo se z Jožetom tudi dogovorili, da
bo za naš Novi tednik pisal vse o ekspediciji. Bali smo se že,
da je Jože na obljubo pozabil, ko smo v soboto z velikim
veseljem končno le dobili prvo njegovo pismo iz daljnega
Nepala. Tako danes objavljamo kompleten prvi del njego-
vega dnevnika. Prepričani smo, da ga boste z veseljem
prebrali, saj ga je Jože resnično zanimivo napisal.
V	spremnem pismo je še napisal: »Sedaj smo že deset dni
v bazi. Prišli smo do 6000 m na sedlo LO - LA., O tem bi
napisal v naslednjih dneh in pa seveda o pristopnem
maršu. Upam, da bo ^a objavo. Če se strinjaš bi poslal do
konca še dvakrat. Začelo se je že kar pravo garanje, no pa o
tem pozneje. Lep pozdrav vsem skupaj v uredništvu in
bralcem NT ter poslušalcem radia, Jože.«
Torej pričakujemo še dva dela dnevnika, tako da bomo
tudi mi na tekočem, kako poteka jugoslovanska alpini-
stična odprava.
TONE VRABL
»Po dveh dneh letenja z in-
dijsko letalsko družbo Air
India smo 1. marca pristali v
glavnem mestu Nepala Kat-
manduju. Tu sta nas na že
čisto pravem azijskem letali-
šču sprejela Tomaž Jamnik
in vodja odprave Tone Škar-
ja. Takoj, ko smo spregovori-
li nekaj besed, nam je pogled
odbrzel preko zelenih žitnih
polj do prvih belih sedemti-
sočakov. Tam nekje zadaj
kraljuje Mount Everest - Sa-
garmata - boginja vetrov,
kot ji pravijo domačini. Pre-
več daleč je in preveč sose-
dov je okoli nje, da bi jo lah-
ko videli. Upamo, da nam bo
naklonjena ta boginja vseh
vetrov in nam bo dovolila
ukrasti njen skrivnostni še
nepreplezani vzhodni gre-
ben.
V Katmanduju bomo mo-
rali počakati nekaj dni, da
bodo urejene vse potrebne
carinske dokumentacije. Na-
stanili smo se v motelu Japa-
niss House. Seveda, takoj ko
je bilo mogoče, smo pohiteli
v mesto, ki nas je sprejelo s
svojim pravim azijskim ča-
rom. Ulice so natrpane z rik-
šami, ki jih poganjajo krat-
kohlači fantje in z veliko
vnemo hupajo, največkrat
brez potrebe. Vse polno ljudi
je, eni nosijo tovore na palici,
ki jo držijo preko ramen. Ne-
redko vidiš fantiča, kako pri-
žene trop koz kar preko glav-
ne ceste. Vsi na rikšah seve-
da hupajo, a to ne spravi ni-
kogar s tira. Takoj lahko opa-
ziš, kako strpni so ljudje v
tem delu sveta. Nikamor se
jim ne mudi.
KOLO ZA »RENT A
CAR«
Naslednji dan nas stari hi-
malajski mački Ivč, Neje in
Viki vzamejo s seboj. To je
zame in za Franca (Kneza -
op. p.) zelo poučno, saj nama
pokažejo »rent a car«, kjer si
lahko za pet rupij na dan iz-
posodiš kolo. Ena rupija je
1,60 din! Kolo je seveda naj-
važnejše azijsko prevozno
sredstvo. Vendar imamo kar
precej problemov predno se
navadimo, da poteka promet
po levi strani. Večkrat se mi
je zgodilo, da sem dalj časa
vozil po desni, potem pa se
nekajkrat komaj izognil silo-
vitemu kolesarskemu trče-
nju. To me je prisililo, da
sem začel spoštovati nove
prometne predpise.
Včasih me je kar zazeblo,
ko sem pomislil, kaj bi bilo,
če bi takole vozil donia, reci-
mo po Mariborski v Celju...
Verjetno bi me miličnik kar
odpeljal za nekaj dni na hla-
dno. Tukaj pa so k sreči tudi
miličniki bolj strpni. Ko smo
se zvečer vračali pred Japa-
niss House smo videli spre-
daj parkiranih tudi po dvaj-
set koles. V sobah pa lahko
še dolgo v noč poslušaš »sa-
hibe« (izraz Nepalcev za tuj-
ca - gospod), kako pripove-
dujejo drug drugemu dogo-
divščine, ki so jih doživeli
med potepanjem s kolesom
po Katmanduju in okolici.
Ogledal sem si čudovit Budi-
stični tempel na gričku nad
mestom. Imenuje se Monky
tempel, zato ker je okrog in
na njegovih pagodah vse
polno opic nič kaj lepe zuna-
njosti. Skačejo okrog tebe in
te nekam predrzno opazuje-
jo. Tam sem videl tudi znači-
len budistični obred, ki ga
opravlja lama sedeč v kotu
na tleh. V nosnicah sem ta-
koj začutil značilen vonj azij-
skih kadil in zehšč, ki jih da-
rujejo med obredom. V dru-
gem kotu so tri lame pekle
nekakšne pogače. To je pov--
zročalo našim evropskim no-
sovom obupen smrad, zaradi
katerega sem moral svetišče
kmalu zapustiti.
BUDIZEM IN
HINDUlZEM
Nepal kot tudi ostale azij-
ske države ima zelo pestro
religiozno življenje. To lahko
opazi vsak tujec na vsakem
koraku. V Nepalu se preple-
tata budizem in hinduizem.
Obe veri se že na zunaj moč-
no razlikujeta. Budizem je
precej bolj sproščena religi-
ja. Ver.iiki uporabljajo za
molitev posebne mlinčke, ki
jih sučejo v rokah in tako
opravljajo molitev: »O mani
parne hum« (skrivnost je v
lotosovem cvetu). Hindui-
zem pa je strožji in bolj zaprt.
To sem občutil na lastni ko-
ži. Ko sva se potepala z Boj-
čem v malo oddaljenem delu
Katmanduja sem zlezel na
vrh pagode. Ker so bila maj-
hna vratca samo priprta sem
počasi zlezel v notranjost
mračnega prostora. Malo me
je sicer prevzel občutek te-
snobe, vendar radovednost
je bila večja. Ko sem hotel
odgrniti živalsko kožo, ki je
zakrivala predprostor, je
skočil predme majhen moži-
ček. Kljub mraku so se mu
oči svetile in jezno je pogra-
bil zapah, ki se uporablja za
vrata. Seveda sem jo takoj
odkuril. Ko je možiček planil
ven ga je Bojč ves preplašen
s sklenjenimi rokami poz-
dravil »namaste«! To ga je
tako pomirilo, da me je nehal
poditi. Le jezno me je gledal.
Rad bi mu povedal, da ga res
nisem hotel užaliti, vendar
me ne bi razumel, zato sva
raje hitro odšla. Sklenil sem,
da ne bom več pretirano ra-
doveden.
MEKA ZA HIPIJE IZ
EVROPE
Katmandu je tudi '^ïjrava
Meka za hipije iz Evrope.
Srečuješ jih vsepovsod. S
svojimi bledimi in upadlimi
obrazi ti povedo, da najbrž v
hašišu in ostalih mamilih, ki
jih tu dobiš legalno na pre-
tek le niso našli tisto, kar so
iskali. To so navadni otroci
bogatih staršev, ki si zaželijo
eksotike in avantur. Poseb-
no poglavje so tudi Evropej-
ci, ki pridejo v Nepal, si obri-
jejo glave, nadenejo oblačilo
lam in v skupinah hodijo
med ljudmi ter prepevajo ob
spremljavi azijskih instru-
mentov »Hari Krishna«! Tu-
di pri njih se vidi, da v tistem
obnašanju ni nič iskrenega,
ampak se jim je verjetno za-
hotelo nekaj eksotike in za
nekaj časa zapustiti Evropo.
BERAČI - UBOGI IN
KOT POKLIC
Vsepovsod naletiš na veli-
ko beračev. Takšnih, ki so
res ubogi in pa tistih, kate-
rim je beračenje poklic. Ci-
sto vsakdanji prizor je, kako
stopajo ljudje po ulici preko
berača, ki leži na tleh in umi-
ra. Pred njim stoji lonček z
nekaj hašiša in veliko je
takšnih, ki jim hašiš ne bo
več pomgal, kajti zdavnaj
več ne sliši, ko zažvenketa
rupija v lončku. Se preden
bo vroče azijsko sonce zašlo
ga ne bo več in naslednji dan
ga bodo tako kot tisoče dru-
gih brez vsakih pogrebnih
ceremonij sežgali ob reki
Pashuphatinat pod čudoviti-
mi pozlačenimi templji in do
skrajnosti precizno umetni-
ško izrezljenimi pagodami.
Joe, tudi to je Azija! Tudi to
je en kamenček v ogromnem
mozaiku ekspedicije v Hi-
malajo.
Naše bivanje v Katmandu-
ju se je zavleklo že daleč čez
načrtovan čas. Imamo velike
probleme z opremo, ki je
ostala nekje v Indiji. Očitno
je poslovna morala za te ljudi
nekaj povsem tujega. Cas
jim ne pomeni nič, nam pa se
tako mudi proti Mount Eve-
restu. Prehitela nas je av-
strijska odprava, ki gre na
sosednji vrh Lotse, visok
8531 metrov in lahko se zgo-
di, da nam bodo pobrali veči-
no nosačev, katerih bomo mi
potrebovali kar 600. Stab se
na hitro dogovori, da se bo-
mo razdelili v tri skupine.
Marko, Andrej, Stef in Dado
bodo z nekaj tovori in šotori
odpotovali s helikopterjem
in postavili bazo. Glavnina
bo štela 18 ljudi, dva dni za
njo pa bodo potovali še ostali
člani odprave.
10. marec: že navsezgodaj
smo se zbrali na dvorišču
agencije Mountain Travel,
kjer je bil dve uri pravi se-
jem. Zbirali smo opremo, ki
mora najbolj nujno potovati
z nami...«
JOŽE ZUPAN
PRIPOROČA
Oglejte si novosti na oddelku STEKLO
PORCELAN v VELEBLAGOVNICI T. Ko
prvo vam predstavljamo uvoženo plastiko
ki je odporna proti temperaturi, v rdeči bar
vi. Na voljo so: garniture za belo kavo, Zi
sol in poper, sklede za miksanje in ožemal
ci za limone.
Tu je tudi lep kitajski porcelan, skodelica
stane le 27,18 din skodelica z žličko pa
42.77 din.
Poleg ostale keramike, je tu še nova Llboj-
ska garnitura krožnikov po 28,14, desertni
so po 17,77 in skodelice s krožnikom po
23,69 din.
Pa áe nerjaveči ekonom lonci 7 I (1167,40),
5 I (1.055,35)
Priporočamo pa vam tudi okrasne krožnike
različnih oblik in seveda barv ter vzorcev.
Mimogrede pa se lahko oglasite tudi na
oddelku Bomboniera od koder je spodnji
posnetek.
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 37
38. stran - NOVI TEDNIK
Št. 16-17 - 26. april 1979
št. 16-17 - 26. april 1979
NOVI TEDNIK - stran 39
ZANIMIVOSTI DOMA IN V SVETU
PO SINGAPURU IN INDONEZIJI (2)
RIBICE V DISCU
Morda še najtežje je vlago
premagovati, ko se spušča
tema. In nič čudnega ni, da
sem se zgrozil, ko je bilo tre-
ba vstopiti v avtobus, ki nas
je že čakal pred letališko
zgradbo. Nič hudega ni bilo.
V avtobusu je vladal skoraj
^ mraz. Kasneje sem lahko
ugotovil, da imajo klimatske
naprave urejene' pravzaprav
v vseh javnih lokalih in vseh
avtomobilih. Za nas je prav
hecno nekaj, na kar smo po-
tem ves čas pozabljali.
2e prvi večer smo plesali v
discu in se seveda pošteno
prepotili, kljub temu, da je
bilo ob vstopu v disco tam
pravzaprav prijetno hladno.
Odšli smo se ven hladit, pa je
vročina kar butnila v nas. In
ko smo že pri discu, mu na-
menimo nekaj vrstic. Stano-
vali smo v enem izmed naj-
bolj udobnih hotelov v Sin-
gapurju in menda drugem
največjem Oberoi Imperial.
^ V sklopu hotela je poleg vse-
ga ostalega, kar zraven sodi,
tudi disco klub. Vanj ima
vstop le tako imenovana vi-
soka druščina ter seveda ho-
telski gostje. Temu primerne
so seveda tudi cène. Približ-
no take kot v celjskem hote-
lu Merx ali v hotelu Prebold.
Nič čudnega torej, da smo
Jugoslovani poleg plesišča
okupirali tudi »šank« in do-
kazovali, kako nam vsaj v
tem pogledu Nemci ne sega-
jo niti do kolen, da o Avstrij-
cih niti ne govorimo. Skupi-
na petih severnih sosedov je
sedela nasproti nas in v dveh
urah so popili natanko pet
viskijev.
Disco v Singapuru. Kdo ve
koliko jih je, toda ko človek
vstopi, se mu v glavi vrti.
Izvrstna glasba, light show,
ženske disc jockeyi, neprisi-
ljeno komentirana glasba,
predvsem pa izredno kultur-
ni obiskovalci. V glavnem
najstniki, verjetno staršev, ki
imajo vsega čez vrh glave, to-
da nikakršnih primitivnih iz-
gredov in peteljinjenja kot
smo ga vajeni pri nas. Na sto-
tine različnih lučk, kombina-
cije kamna z raznobarvnim
steklom, ogledala in mize v
prijetni temi razvrščene v
dve nadstropji. Na vsaki mi-
zi še krožnik z malimi peče-
nimi ribami in nekakšnimi
slanimi bobi palčkami. Ribi-
ce so mi bile še posebej všeč,
čeprav so bile močno slane
in poprane. Velike so morda
dva, tri centimetre, po dese-
tih pa ima človek že občutek.
kot da mu gori v ustih. Naj
sem še tako gledal po tleh,
cigaretnega ogorka nikjer ni-
sem videl. Zapisal sem že, da
povsod v Singapuru vlada iz-
jemna čistoča, ki je brez vsa-
kega dvoma predvsem odraz
kulture tamkajšnjih ljudi.
Tako neverjetna čistoča, da
je človek prijetno razočaran,
saj bi od četrtega največjega
pristanišča na svetu, ki
povrh vsega leži še v jugov-
zhodni Aziji, pričakoval vse
kaj drugega kot to. V primer-
javi z njimi smo tudi Sloven-
ci, pa naj mi bo oproščeno,
čisto navadne packe, pa če-
prav imamo v tem pogledu o
sebi še tako visoko mnenje.
Ob vstopu v disco sem bil
nemalo presenečen, ko mi je
simpatično dekle, verjetno
kakšna Kitajka, vljudno z
nasmehom na ustih razloži-
la, da ne bo nič s tem. Treba
je bilo nazaj v sobo, se obleči
v hlače, suknjič in kravato in
zares potem ves večer nisem
videl nikogar v kavbojkah in
majci ter lesenih cokljah. In
še ena zanimivost. Ko sem
naročil viski, mi ga je nata-
kar natočil v dva deci koza-
rec. Pol deci viskija, vse
ostalo pa led. In tudi tam ga
pijejo tako, ne tako kot pri
nas. Kar samega in zraven še
deci Radenske.
PIŠE: JANEZ VEDENIK
Posebni čar dajejo singapurskemu pristanišču džunke. Teh je sicer vedno manj in
ostajajo le še spomini na minule čase.
UMIK PRED
MALIKOM
Delavci so pri svojih manifestacijah
proti režimom v bivši Jugoslaviji pogo-
sto uporabljali različne trike, da so odvr-
nili od sebe represalije žandarjev in poli-
cije. Pri tem so se posluževali prav tako
naivnih sredstev, kot so bili naivno »za-
govedeni« hlapci oblastnikov. Zgodilo
se je, da so delavci tu in tam začeli igrati
ali peti državno himno in žandarjem ni
preostalo nič drugega, ko da so se vsto-
pili v pozor in odnehali.
Leta 1937 je bil v rudarskih Revirjih
velik štrajk. Oblastniki in lastniki so se
pripravljali, da bi namesto stavkajočih
rudarjev zaposlili stavkokaze. Temu so
se uprli tako rudarji v rudniku in v ob-
jektih, kot tudi njihovi svojci. Na hitro
organizirane rudarske žene so s svojimi
otroki uprizorile protestni sprevod tudi
v Hrastniku in sicer od kolonije do ru-
dniških poslopij. Oblastniki so poklicali
okrepitve iz sosednjih občin in na mno-
žico žensk, ki so vzklikale parole soli-
darnosti s svojimi možmi, je čakal prav-
cati kordon žandarjev z nasajenimi bajo-
neti na puškah.	<
Ženske pred ostrino bajonetov niso
pobegnile. Tiste spredaj so potiskane od
onih zadaj vse bolj silile v kordon žan-
darjev. Utegnilo bi se zgoditi tudi kaj
hujšega in v tem je ena od udeleženk
potegnila izpod pleta sliko mladoletne-
ga kralja Petra...
... in žandarji so na mah popustili, se
postavili v pozor pred sliko monarha.
Delovala je kot pri divjih plemenih ma-
lik v roki plemenskega vrača.
DELA VSKI HUMOR
NE MOTI PRI DELU
V neki tovarni so kupili
nov avtomatski stroj. Ker so
se dneve in dneve nabirali
okoli stroja firbci, je poslo-
vodja dal natisniti lepak: No
moti pri delu!
Pa ni nič pomagalo. Zato
je delavec, zaposlen pri stro-
ju, potuhtal učinkovitejši
plakat. Nanj je napisal:
-	Ce že nič ne delaš, ne
delaj tega tukaj! -
KADROVSKA
POLITIKA
Peter je bil dober delavec
leta in leta. Premestili so ga v
skupne službe za pomočnika
nižjega referenta. Ker se ni
mogel privaditi, je prosil per-
sonalca, da ga vrne nazaj v
proizvodnjo. Svojo prošnjo
je podkrepil z obljubo:
-	Obljubljam, da bom na
delovnem mestu lahko
uspešno uporabil izkušnje,
pridobljene med delom v
skupnih službah. -
Na ta stavek, se je s pomi-
slekom obesil član kadrov-
ske komisije, bivši Petrov
sodelavec iz proizvodnje, re-
koč:
-	Tega se v obratu bojimo.
Opozarjam, da je od nas od-
šel kot dober delavec! -
UTEMELJENO
OPRAVIČILO
Zgodilo se je, da je proiz-
vodni delavec Janez za dve
uri zamudil na delo. Ker se
to ni dogajalo do tedaj, ga je
dal poklicati šef in ga vpra-
šal, če ima kakšno opravi-
čilo.
Janez odvrne:
-	Ne vem, kakšno je vaše
mišljenje, toda jaz spim izk-
ljučno doma! -
INOVACIJA PA
TAKŠNA!
VESELI OTROŠKI SEJEM
V	ŽALCU
V	vzgojno varstvenem zavodu Janko Herman v
Žalcu je bilo v soboto dopoldne na moč živahno.
Otroci tega vrtca so se namreč skupaj s svojimi
vzgojitelji, starši in tudi otroki, ki sicer ne obiskuje-
jo vrtca, poveselili ob spomladanskem sejmu. Pisa-
ni- trakovi so krasili dvorišče vrtca, povsod naokoli
so bile razstavljene stojnice z izdelki, ki so jih na-
pravili s pomočjo vzgojiteljic otroci sami. Celo pra-
va stojnica s sladkarijami je vabila mladež, pa glas-
ba, seveda tudi, tako, da je bilo kot na pravem
sejmu. Vodstvo vrtca pa je k sodelovanju pritegnilo
še Mladinsko knjigo, ki je otrokom in staršem po-
nujala le dobro knjigo.
Na otroškem spomladanskem sejmu, ki je sodil v
akcijski program zavoda ob letošnjem mednaro-
dnem letu otroka, je bilo veselo, da že dolgo ne
tako.
MATEJA PODJED
AL ' SE BO KOT SLON ZADRLA,
AU PA MIKROFON POŽRLA?
16
17
NOVI TEDNIK - Glasilo občinskih organizacij SZDL Celje, Laško, SI. Konjice, Šentjur, Šmarje pri Jelšah in Žalec - Uredništvo:
Celje, Trg V. kongresa 3 a, poštni predal 161. Naročnina in oglasi; Trg V. kongresa 3 a - Glavni in odgovorni urednik: Milan Seničar,
tehnični urednik Franjo Bogadi - Redakcija: Milan Božič, Jure Krašovec, Drago Medved, Mateja Podjed, Brane Stamejčič
(odgovorni urednik Radia Celje), Damjana Stamejčič, Zdenka Stopar, Milenko Strašek, Mitja Umnik, Janez Vedenik, Tone Vrabl -
Izhaja vsak četrtek - Izdaja ga CGP »Delo«, Ljubljana - Rokopisov ne vračamo —Cena poš. štev. ¿din - Celol. naročnina 230 din,
polletna 115 din. Za'inoz. je cena dvojna. Stev. žiro rač.: 50700-603-31198 - CGP Delo Ljubljana, TOZD Novi tednik Celje. - Telefon,
celasi in naročnina: 22-369. ^3-105.