1074
Kronika
ZELENKO V NOVEM MESTU
V Dolenjski galeriji v Novem mestu je bila od 24.9. do 12. 10. razstava grafike Karla Zelenka in keramike njegove žene Sonje Rauter Zelenko.
Karel Zelenko je podal pregled svojega grafičnega dela v zadnjem desetletju, od 1967 do 1976. Vsa dela so jedkanice ali kombinacije jedkanice in akvatinte.
Zelenkovi motivi, likovna sredstva in učinki, ki jih z njimi dosega, so znani. Pogled na celoto odkrije — kakor običajno — pripovednost, principialni narativizem. Konkretni predmeti v njihovi pisani raznovrstnosti niso nikoli sami Sebi namen, ampak oblikujejo zbirke, v katerih postajajo narativni. Njihov zgolj likovni nivo presega celota, ki iztiska iz sebe pripovedno vsebino. Celota »Pariške prodajalne« (1967) ali »Starinarja« (1968) je te-matična, literarna. Namen likovnih elementov, ki gradijo celoto, je tema celote. Likovno je sredstvo tematičnega.
Konkretna predmetnost ni žanrska; Zelenku ne gre za individualni predmet ali dogodek v njegovi prostorski ali časovni določenosti, ampak za sugestijo splošne teme, posredovane s konkretno realistiko predmetov. V tem smislu je predmetnost imaginarna. Stvari v »Mehanični delavnici« (1976) so imaginarne po tematični zamišlje-nosti; zrahljana je njihova naravna, fizično-miljejska danost, da bi se lahko dvignile nad svojo posameznost in se spremenile v simbol splošnega. Dvojica golih zaljubljencev, zapredenih v ribiške mreže »V mreži (1975), prikazujejo splošno stanje človeških stvari, ne posameznega dogodka.
Predmet poantira temo. Tema po-antira predmet. Formalno je to doseženo z redukcijo realističnih sredstev. Stvari so v veliki meri ploskovno
disponirane in v svoji marljivi izrisa-nosti imajo vsebini ustrezno stopnjo stilizirajočega poenostavljanja.
V glavnem ni trodimenzionalnega prostora. Prostor je pogojen, odvisen od figur. Ustvarjajo ga figure; drži se jih in z njimi vred bi izginil. Zato figura ni nujno vezana na prostor, obenem pa ga ne izključuje. V gibljivih stopnjah abstrahiranja realnih ak-cesorijev so sicer realni predmeti večkrat zajeti v abstraktnejše like, ki kom-ponirajo ploskovito, brezprostorno celoto, npr. »Odpad« (1969).
Tematika Zelenkovih grafik je eksistencialna, izražajoča oblike in probleme človekovega »bivanja«. Konkreten prizor vedno nabrekne v splošni, eksistencialni problem. Pri tem je Zelenko precej razgiban. Njegov »svet« se zdi sicer majhen, vendar je motivno in te-matično bogato diferenciran in nian-siran. Predvsem gre za »malega človeka«, toda ne samo zanj. Vsakdanja eksistenca malega človeka je v njegovem tesnobnem ždenju med stvarmi, ki so borne v svoji trivialni ogulje-nosti in trdne v svoji nepremakljivi prisotnosti. Čutimo izgubljenost ljudi in stvari, njihovo usodno ujetost v majhnost, v majhno določenost, iz katere ni velikega izhoda. Ljudje niso izgubljeni na poti iskanja, kakor slepci, ki bi verovali v svetlobo. Izgubljeni so apriorno: so, kakršni so, ničesar ne pričakujejo. Nimajo ničesar razen samih sebe, nobena nova perspektiva se jim ne bo odprla. Izgubljenost v ujetosti, ne prava izgubljenost. Ujetost v izgubljenosti, ne prava ujetost. Nič se ne zgodi, nič se ne bo zgodilo. Ljudje samo so.
Žena, upodobljena na »Ribičevi ženi« (1968), je. Je večna. Na tenki palici, ki jo drži v rokah, ima obešene ribe. Namesto tega bi lahko klekljala
Likovna umetnost
1075
ali predla. Bila bi podana enako eksistencialno.
Revni svet nosi v sebi svojevrstno estetiko. Eksistenca stvari je pogosto estetsko interpretirana. Je lepa. »Če-list« (1967) ali »klarinetist« (1972) eksistirata estetsko. »Apartma« (1967) je šele sekundarno socialni motiv, predvsem učinkuje kot drobna, izsa-njana lepota. Eksistencialna tematika je estetsko kompletirana. Estetik dopolni bolečino. Jemlje ji njeno socialno realnost. Kadar imamo bolečino, je to lepa bolečina.
Med odločilne elemente Zelenkovega narativnega stila in njegove eksistencialne vsebine spada ironija, polna številnih smislov. Je blaga, dobrohotna, melanholična, potem pa nenadoma resnejša, zaskrbljena, stopnjuje se v sarkastičen smeh ali v trpek protest. Njen splošni izraz se zdi dvom v vsakršna prizadevanja, ki bi hotela preseči obstoječe, drobno stanje stvari z velikimi zamisli-mi; dvom v prepričane vere, ki žele osvojiti svet. Odlična formulacija ironičnega dvoma so »Ekvilibristi« (1968) in »Govorniki« (1968).
Tu in tam prehaja Zelenko v fantastiko. Fantazijskega elementa je toliko, da intenzivira tematiko in izraz. Uvaja dvoumnost. Fantastično je čutna analogija za neizrekljivo. Nadomešča fiksne, definirane vsebine. Dvoumno nakazuje. Primeri fantastičnosti, ki presega Zelenkovo običajno eksistencialno narativnost, so lahko »Piknik« (1969), »Mora« (1971) ali »Cirkusanti na cvetličnem trgu« (1976).
Narativizem pelje včasih v poudarje-i no tendenco, morda kar v politično angažiranost. Sem spadata npr. »Franko-lovo 1945« (1973) z obešenci, in »Ustre* litev«—»Istra 1942« (1975) z mrtvecem, nad katerim se sklanja temna ženska figura. Tendenčnost zahteva konkretnost,, lokalizacijo dogodka. Zaradi nje je tu toliko realistične določenosti, da upodobitev zdrkne pod tisti nivo splošnosti,
Zelenko v Novem mestu
ki vzdržuje specifično kvaliteto Zelen-kove grafike: s konkretnimi predmeti posredovana splošna tema.
Zelenkova umetnost nakazuje splošne teme, vendar na partikularen način, z realnimi izseki stvari, realistično. Pred-metnost je vedno toliko konkretna, da ne izgubi realnih tal; ne postane splošna, stilizirana v načelno fantazijsko obliko ali v znake, ki bi bili brez realnih determinacij. Obe smeri sta teoretično možni. Pot iz realizma bi peljala v fantastiko, recimo v surrealizem, kjer bi predmet zaradi fantazijske stilizacije izgubil svojo realno konkretnost, in v simbolične poenostavitve, kjer bi postal abstraktni »znak«, reprezentant abstraktne, splošne teme. Surrealistično fantazijo čutimo v »Favnih« (1974), možnost abstraktnega znaka pa med drugim nakazuje »Muslimansko pokopališče« (1968), kjer se ženska figura s trdo sti-lizacijo risbe spreminja v splošen lik, v negiben spomenik, podoben kamnitim nagrobnikom, ki so razvrščeni v gosti vrsti za njo.
Obe teoretične možnosti, surrealizem in abstraktna simbolika, sta v Zelenkovi umetniški praksi samo skrajni meji, ki jih njegovo stilno načelo še lahko dopušča. Ostaja načelna vezanost na konkreten predmet. Če je stil celota in če je celota kakor drevo, potem je njegova zgradba z deblom in vejami realistična; fantazijski in simbolično abstraktni elementi so samo redko, bleščeče se listje, ki s svojo lepo, nevsakdanjo obliko dopolnjujejo realizem celote. Premisliš stil, najdeš princip, greš po poti stila — v to smer, potem v ono smer —, da bi ga preizkusil; naletiš na meje, ki ga determinirajo. Stil je to, kar je znotraj tehle meja, in ni to, kar je zunaj njih. Meja je meja stila in meja tega, kar ga presega.
Predmet je uporabljen tako, da s svojo likovno formo figurira narativno. To je princip Zelenkove grafike. Če pa postavimo možnost imanentne kritike,
potem bi bila njena naloga ta, da ga zajame v pojem, pregleda uspešnost posameznih realizacij — po merilu skladnosti med vsebino in obliko — in razišče meje, do katerih prihajajo in ki jih ni mogoče preseči, ne da bi se spremenil princip, ki ustvarja stil.
Za oceno razvoja stila je pričujoča razstava premalo. Po tem, kar imamo pred sabo, sklepamo, da je Zelenkova umetnost prej sklenjen krog kakor dinamično teženje, se pravi formalno iskanje, ki naj bi v svojih sprotnih rešitvah prinašalo novo vsebino in izraz. Dinamični elementi so podrejeni gradeči se celoti, ki nosi v sebi mirno prepričanost enotnega principa. Ta je jedro, okrog katerega se zbirajo vse stvari in se merijo po njegovem pravilu.
To, kar bi spadalo v predstavo razvoja, je linija, ki pelje od tihega risarskega narativizma k izraziti črno beli, sumarični obdelavi in redukciji pred-metnosti. Neplastična linija, risba, ki minuciozno izrisuje predmete in jih predstavlja v pisani, večkrat dekorativni deskripciji, se v zadnjih petih, šestih letih postopoma umika velikopoteznim, poenostavljajočim se svetlo temnim ploskvam, za katere se zdi, da nakazujejo novo kvaliteto. Zelenko išče in doseže poglobitev, notranjo intenziteto in dramatičnost. Izginja paša za oči, predmeti se pogosto zgostijo v skope, enostavne ansamble in zazvenevajo v temnih, zamolklih zvokih. Najznačilnejša sta v tem pogledu »Slikar« (1972) in »Razgovor«  (1975).
Zelenkov stil je koherentna celota, živa, notranje diferencirana, polna gibljivih elementov, ki zagotavljajo, da ne bo okostenel v maniristično ponavljanje, v izvotljeno pozo forme, brez novih možnosti, kakršne naj bi imanentno izhajale iz njegove notranjosti. To je stil mirnega principa, vendar brez dog-matizma, ki bi izključeval stranske, podrejene zasnove; je stil z zasnovami novih možnosti.
Ivan Beznik
1076
Franc Zalar