Ni mize in na postelji               In ogenj več ne prasketa
ni več rjuh,                                 v teman večer,
v omari nič več ne diši             nihče ne ve, kje oče je,
rženi kruh.                                   kje sin in hčer.
Le mati leto in še več pod zemljo spi,
in ves ta čas v  razbiti dom nikogar ni.
Severin Šali
Pesniku Jožetu Dularju
Skromna godovna poslanica
19. sušca 1944
Kdaj zopet pojdeva v dolenjsko carstvo,
moj dragi godovnjak,
in tam v gorici sončni
se nagneva nad stari polovnjak,
da žlahtni sok bo nama kri pozlahtnil
in iz srca izsrkal strup grenak?
Kdaj bova šla?
Zdaj so vsa pota mrka,
na gričih najine pomladi ni,
so puste njive, seme ne kali,
krvav odsev odseva tvoja Krka.
O pojdeva!
Pri mostu bova stala za večera, strmela v Krko — praviš, da umira (kakor umira najina mladost), vse okrog naju bo dolenjska noč, pa bodo prišli kot zaželen gost, ljudje iz Straže, Vavtovca in Host, in tople lučke bodo zrle iz koč;
5
zmes pisana ko prt natkan, ti dala bo podob za nov roman, da bodo zasmejale se oči: Krka živi!
Boš vzel pero, opisal sled usod,
ki se točila iz bridkih je posod
na rodna tla,
boš božal klase, ki iz mrtvih brazd
pognali so pod sonce v novo rast,
in trgal grozd,
ki najini Dolenjski ga zorila je
bridkost.
A jaz bom pel, da spet srebri se Krka,
da nova zarja grenke solze srka
in mirne zvezde sijejo z neba,
da sreča spet živi pod slamno streho,
in spet dekle zasaja rožno leho,
kjer z luno se ob jemlje straška gorca.
Pa bova poprijela se čez pas
in vriskajoč kot dva vesela norca,
odpravila v jutru se čez vas,
iz Vavtovca ob Krki do Toplic.
A s polja bo vesel škrjančkov klic
pa smeh žanjic
šel z nama sončno pot.
Veš, Jože, če dočakava te dni, ki moja jih poslanica želi, takrat bo najin in Dolenjske god!