Zadnje materine besede (Poslovenil J. S-a.) Zakaj je denes okolo hižice za logom vse tako tiho in pusto? Tihota, mežavo jesensko vreme, bližnji večer: vse to preotožne in žalostne misli budi v človeku. Vesela otročiča, ki sta pred hižo igrevala, zdaj sta tudi izgiuola; ko bi okence ae bilo odperto, menili bi, da je vse odmerlo. — 118 - Iz hižice se začuje zvonček; skozi vrata pride belo oblečen dnhovnik s presv. rešnjim telesom ter pred njim stopa deček, se zvončkom ozuanjaje, da so prinesli zadnjo popotnico bolnfku. Zdaj vse umejemo: v Mžiei je nekdo na smert bolau ali je uže morebiti ugasnil. Zato je vse tako tiho in pusto; zato veselih otrok nij videti ni slišati pred liižo. Vselej nas užali, kedar vidimo koga v smertnem boji, ker se nehote opo-mfnjamo sodbe, pred katero treba iti ubogej duši, da se jej ods(5di večna sreča ali nesreča. A smert ne vzbuja samo zato žalostnih mislij, ker nas opominja uboge duše, ki ide pred sodbo, nego često §e bolj zato, ker vidimo osamele sirote brez obrambe in pomoči. Tako je bilo za logom. Uboga mati vdertih steklenih očij, bledega, suhega obraza ležf na smerti. Na desno pri postelji stoji in plaka dvoje malih otrok: deček, ki mu je kakih deset let, in deklica, katera nij naversila mnogo več niti ne mnogo menj let. Na drugej strani sedi ubožno a čedno oblečena žena, ter bolnfci briše smertni pot raz čelo; vidi se, kako jej težko de, ker ne more ter-pljenja olajšati. Očeta nij nikjer; — oh, uže davno je odšel v nebesko domovino. S težavnim deloin je nekdaj sebi in družini kruha služil; po letu je bil težak, a po zimi je dervaril. Na polzkem poti je izpodersnol ter padel y globoko brezno, kder so ga našli mertvega. Njegova sestra ga je potem hiži nadomestovala, ter ona sedl pri postelji in streže bolnej ženi. ,,Ako še tudi ta umerje, kdo bode tedkj skerbel za ubogi siroti? Od koga bodeta otroka dobivala kruha, obleke, nauka?" Take misli bi utegnole motiti in vznemirjati umirajočo mater. A zdi se, da nij tako. Zaiipljiva gleda smerti v obraz; mirno se ozre na plakajoča otroka ter zamolklo reče: ,,ne jokajta se, okoka! Bog skerbi za vse, tudi vaju ne pozabi, če bodeta pridna in pobožna." Potem jimaje z nenavadno vzvišenim glasom povedala še besede, katere je nekdaj slišala od svoje matere in uže često ponavljala otrokoma: ,,Kdor je pridea ter pobožnega serca', Srečo, blagoslov na zemlji ?že ima." To so bile zadnje materine besede; merzlica jo je stresla in ugasila zadnjo iskrico življenja. Zdaj je bilo §e žalostneje v koči za logom; le jokanje ubogih otrok ter poluglasae molitve zbraaih sosed in znanek so se čule iz smertne tišine, ki je navadno v bižah, kder leži mertev človek. Da sta pri materinem grobu otroka milo plakala ter ondu ponovila obetanje, vedno pridua in pobožna ostati, da bi tudi tako mirno iii lehko umerla, tega nij treba posebej pripovedovati, ker sta Mirko iii Rozka mater serčno ljubila. Bes nijsta še umela, kaj sta izgubila ter kako žalostna je zdaj njiju osoda; a baš zato so njima bile solze tem odkritoserčuejše in žalost resničnejša; nijsta sebično plakala ia žalovala zategadelj, ker sta mnogo izgubila, nego zato, ker sta res mater priserčno ljubila. Neizrečeno samotuo se je otrokoma zdelo v hižici za logom, kar nij ma-tere bilo. Pogrešala sta jo pri molitvi zjutraj ia zvečer, pri jedi ia pri delu; nij je uže bilo videti ni na velicem stolu v kotu, ni pri kolovratu; nij je bilo, ko se je začelo mračiti, da bi prižgala jima lojeno svečo ter pripovedovala krasne ' — 119 — . ' povesti ali govorila o pokojnem očetu in dedku, kar je vselej okončala z besedami: ,,Kdor je priden ter pobožnega serež, Srečo, blagoslov na zemlji vže iina." Ker matere nij bilo ni v hiži ni zunaj hiže, tudi otrok uže nič nij veselilo. Komu nijsta imela kazati lepih vencev in kitic. Odrastli ljudje smo v tem otrokom vsi jednaki. Kedar smo žalostni, zdi se nam žalostna vsa narava. Naj cvetlice tem lepše razcvitajo, mi tega ali ne verujemo ter mislimo, da tužno pove-§ajo glavice, ali nam je žal, ka tako lepo cvet<5, in želimo, naj bi vse vedelo, da mi žalujemo ter z nami vred tudi žalovalo. Čas je vrač, ki zaceli vse rane človeškega serca; zato je bilo v koči za logom polagoma zopet živo ia veselo. Stara strijna Resa je otrokoma bila za očeta in mater, kolikor je mogla, in posebuo se jima je deržala besed: ,,Kdor je priden ter pobožnega serca", Srečo, blagosldv na zemlji vže ima." Mirko in Eozka sta se navadila, biti brez matere, da-si je pozabiti nijsta mogla. V vertu pred hižico sta se zopet igrala, pela in smijala, da je iz loga odumevalo. Po zimi sta v šolo hodila, a kedar sta utegnola, smuč&la sta na sankah z berda nizdolu. Zdaj je često pogledavat hodil tudi strijc Marko, da bi IResi pomagal in svetoval, kako je treba gospodarstevce obračati. Strijc nikdar nij prišel prazen; vselej je otrokoma kaj priaesel: hrušek, jabolk, orekov, po-gače, sladkorja itd. A dolgo v koči za logom nij moglo tako ostati. Resa je bila uže ostarela, otroka sta bila še majhena in šibka a hižica zadolžena. Pri mizi so bili trije, pri delu sama Eesa; zatorej sta ona in strijc Marko ukrenola, da je s pomladi treba kako predrugačiti, če tudi otrokoma ne bode po volji. S pomladi se je res ta izprememba zgodila. Hižica je bila prodana; Rozko je Resa vzela s soboj k strijcu Marku, a Mirko je šel k ujcu, ki je bil zel6 bogat domačin. Otroka sta se težko ločila od hiže za logom ter še teže od vertca in Ijubih krajev, kder sta se tolikokrat igrala. Najteže se je posl<5vil Mirko od Rese, katero je ljubil, kakor pravo mater, iu jo po sedaj bode samo redko mogel videti. Zadnje besede njegove strfjne so bile: ,,Kdor je prideii ter pobožnega sercž, Srečo, blagoslov na zemlji vže ima." Poprej Mirko še nij razumel niti pomislil, kaj so te besede; a zdaj pervič, ko je slovo jemal od hižice, strijne in sestre, zazdele so se mu čudne ter dejal je sam v sebi: ,,da, priden sem dozdaj bil ia Boga sera se rad spominjal, a vendar, kde je sreoa, ko mi je izgubiti vse, kar mi je ljubo in drago?" Zapazil • je, da se to dvoje izpodbija, a pretehtaval tega dalje nij, ker mlada kri ima \ lehke misli. Niti mu nij bilo neljubo, priti k ujcu, ki je prebival v svojej ve- Ilikej hiži, kakor v mestu. Gospod Koren nij imel ofcrok, a mnogo hlapcev in dekel, kateritn je vladal, kakor kralj. Vedenja je bilosornega, tu ter tam ošaben, časih dobrovoljen, gosposk, a ker nij bil izobražen, zopet ves kmetsk in leliko-veren. Mirka bi ne bil k sebi vzel, da nij uže sliSal govoriti, kako bi se lehko usinilil te sirote, katerej je xijec on, bogatin brez otvok. Tako je Koien Mirku storil samo polovično dobroto, niti mu je bil za očeta s kerščanske ljubezni, nego le prisiljen dobrotnik z ljudskega strahii. To je Mirko hitro začutil. — 120 — Krasna hiža, živo gibanje, lepa obleka in dobra hrana mu nijso nadomestile Ijubeznijivega nasmčha pokojne matere ali strijne Eese. A z jedne strani je gospod Koršn z Mirkora modro in hvalno delal. Dal ga je dobrim učiteljem ter ga navadil redii in pridnosti. Lenega časa nikoli nij bilo. Kedar je gospod videl, da nij za knjigami, izročil mu je drugposel; tudi opommov in ostrih besed je slišal dovolj. Zato se je Mirko često doraislil koče za logom, otročjih let pri materi in pri strijui Resi; osobito z vecera so mu bile često na umu materine zadnje besede: ,,Kdor je priden ter pobožiiega sercd, Srečo, blagoslčv na zernlji vže ima." Nedolžno ia mirno vest si je bil res ohranil Mirko, zdaj uže berdek mla-denič; zato je po težkem delu inpo nezasluženem svarllu največjotolažbonahajal v molitvi; a sreča — sreča, katero mu je obetala umirajoča mati, ako ostane priden in pobožen, ta se ga je veduo ogibala, kakor se mu je zdelo; kajti kadar je ob nedeljah šel na materino gomilo, mislil je, da nij nesrečnejšega človeka od njega. Uže štiri leta je Mirko bival pri ujci ter doveršil je šole, v katere ga je pošiljal. Da bi kedaj ujcu bil dednik ter za naslednika, tega se nij derznol misliti; kajti ujec je sarn želel bistreinu in pridneinu mladeniču poiskati pro-stora, kder bi svoj kruh služil. Tako bi se z lepa rešil sorodca, katerega nikoli nij z ljubezni imel pri sebi. Gospod Eoren zatorej pošlje Mirka v mesto k bo-gatemu tovarniku in kupcu, s katerim sta si bila znanca. Gospod Grobiša je bil velik kupec, ki je imel obširne tergovske zveze. Potreboval je v tov&rnicah, v prodalnicah in zalogab celo četo služabnikov in delavcev. Mirko je bil odločen v prodalaico. A kaj je bilo cjegovo opravilo, to je težko povedati. SpravJjal ia izlagal je razno blago. Če je kdo česa potveboval, klical ia poslal je njega; kder je postal, tam je bil v napotje; kder ga nij bilo, tja so ga klicali, a kder je bil, tam ga nijso potrebovali; vesdanje tekalpo stopnicah goriiu doli, skratka, povsod so ga rabili, kder so ga mogli. To novo življenje Mirku nikakor nij bilo po godi. Kedar je zvečer spehan in truden legel v posteljo, bil je vselej žalosten, opomiajaje se hižice za logom, ljube matere in njenih zadnjib besed. Bogobojen inpridenje ševednobil, a sreče, obetaue sreče nij bilo. In ko ga je zjutraj zvoa vzbudil ter zopet klical na težavni posel, zdelo se mu je v serci, kakor bi trebalo iti na vojsko. In potem je ves dau res bilo kakor v boji. Berzo se mu je bilo gibati mej celo četo služabnikov — z večine samili gibkih iu šibkili gospodičev, ki so skakali, kakor spočiti jeleni, ter okSrnejšega Mirka sem ter tja suvali. Eer Mirko nij bil tako ugibičen, rekli so, da je silno preprost in neuinefl, da-si jemorebitivedelvecodvsehnjib; ker je bil tih in miren, zato sogatudidražili, rekaje mu ,,kesna Milka." Stegajebilšenezadovoljnejšitertihinsam spoj. Če so si tovariši o njem jezike brusili in ga zbadali z neslanimi salami, bil je res jezen Bd,-nje, na sebe ter na ves svet; tedaj uioliti aij mogel, — tudikočeza logom se je rišje opominjal, iu če so mu prišle zadnje materine besede na um, vrivdla se mu je vselej hudobna misel, da nijso resnica, kajti inače bi vendar uže bil srečo našel, ter da uij treba človeku, če hoče srečo najti, preveč vestnemu, preveč pridnemu in pobožnetnu biti, nego cla je dovolj, ako je, kakoršni so njegovi toviriši. A Mirko je se vedao bil priden ia pobožeu, zato ga take izkušnjave uijso raogle premotiti. — 121 — Mirku sta poštenost in pridnost pomagali, da mu je bilo mnogo laže. Gospod je zapazil lepa svojstva njegovega serca in duha. Njegovo znanje ter osobito krasno pisanje ga je nagnolo, izročiti mu račune. Tako je bil najpoprej četerti a potem tretji knjigovdd in pozneje novčni nadzornik v prodalnici. V tej službi je Mirko zopet imel z drugirai ljudmi posla. Mej njimi so bili stari in inladi, pošteni in ljubeznjivi, a tudi lehkomiselni in hudobni. Na Mirkovo nesrečo so ga nekateri teh ujeli v zanke. Ž njimi je prišel v razne družbe, kder je zvedel stvari in videl veselje, kakoršno mu je poprej bilo neznano. V začetku mu v teh. družbah nij bilo po godi; mej glasnirn razveseljevanjem sinij mogel zadušiti spomina o hižici za logoni, o nedolžnem razveseljevanji mladih daij ter o zadnjih materinih besedah, in ta spominmu je kalil posvetno veselje. A zgodilo se mu je, kakor človekii, ki se pride kopat. Ko v vodo stopi, obvzame ga kurja polt, kri mu k sercu tišči in sapo jemlje, a čim dalje giblje po vodi, tem prijetaejsa in ugodnejša mu je k<5pel. Tako je bilo Mirku. Čim gosteje so ga imeli v družbi ter čim dalje se je razveseljeval, tem veselejše se mujezdelo. Želel je to mamljivo srečo vedno uživati, če tudi si notranjega nemiranij mogel nikoli zadušiti. Mirko je bil uže na hudobnem potu in pretila rnu je opasnost (nevarnost), zaplesti se v zaderge svojih brezbožnih drug&rjev in tako zleteti za vabljfvo srečo. Bister in duhovit mladenič izvestao (gotovo) kedaj v življenji pride na tako razpotje; blagor mu, ako ga tedaj zadene luč in pomoč odzgoraj! V kakej opasnosti je Mirko bil, to vidimo tudi, ker uže večkrafc, kedar je pri blagajnici stal, obšla ga je misel, da bi si z novci srečo kupil ali ukradel! Taka izkušnja jili innogo v nesrečo pahne, ker obilica tistih, kateri knajo v rokah ključe tujih novcev, nema ni vere ni vesti. — Bilo je nekak jesensk večer, kakor tedaj, ko je mati v hižici za logom umirala. Mirko se denes tega nij opomnel, ker to noč se je veselica obetala v gostilnici ,,pri jelenu", kder so hoteli njega sprejeti v neko sumno dobrovoljno draštvo. Samo še dve uri, in Mirko bode morebiti za vselej — izgubljen. Ko je sedel v pisarnici blizu blagajnice, o večernej veselici premišljuj6č, odpr<5 se vrata in pismonoša mu izroči list s pošte. Vstal je, odpečatil in čital: ,,Dragi bratec! Denes je baš dvanajst let, kar sva stala pri smerti pokojne matere. Pol leta pozneje so naju razločili, a ostala sva si bila tako blizu, da sva se često videla. Ali kar si v mesto odšel, videla sem te samo jeden-krat o pogrebu strijne Rese; od te dobe je uže štiri leta. Serčno te želim kmalu zopet videti in vem, da se mi ta želja izpolni, ker mi je ti vendar ne odrečeš. Treba je tak«5j povedati, kaj mislim. Jaz sem se zaročila z Eadanom, sinom ujca Marka, pri katerem zdaj bivam. Posled osem dnij bode poroka, in tedaj se tudi tebe nddejem mej svate. Jaz se na-te povzdžjem (zanašam). Vidiš-li, Mirko, kako dobrotljiv je namaljubi Bog! Ti si našel v mestu lepo službo, in tudi jaz sem vdomljena. Oba sva dolžna Boga zahvaliti o njegovej dobroti. Ali še pomniš zadnje materine besede, ki se tako lepo izpolnjujejo: — 122 - ,,Kdor je priden ter pobožnega serca, Srečo, blagosl6v na zemlji vže iml" Dragi Mirko, kmalu pridi k nam, da se zopet serčno skupaj raz-veseliva. Izpolai še to željo svojej sestri Rozki." Mirko je polagoina spravljal pismo. Bil je ganen ter vznemirjeu; v očeh so se mu prikazale debele solze. Berzo reče sam v sebi: ,,ae, nocoj ne pojdem na tisto veselico! Sram naj bi me bilo samega sebe, ako bi zdaj hodil ,,k jelenu." — Ees aij Šel. Česar uže dolgo nij bil storil, to se je zgodilo bocoj , da je zopet zel<5 serčno odmSlil večerno molitev; potem je še premišljeval srečo svoje sestrice in zadnje materine besede, dokler nij zaspal. To noč Mirko nij mirno spal. Cela vojska je bila v njegovej glavi; različne misli in podobe so mu kar sem ter tja šivale. Mahoma mu blagajuica pride aa um. Stara izkusnjava ga zopet prime. Toliko novcev imeti, to je prevabljiva misel! Greh bi res bil velik, a dobiček bode tudi velik — in sreča? — Oh, zdaj je po ubozem Mirku! Tiho vstane, obleče se ia leze pocasu ter pazljivo v pisamico . . . Pst! nekaj se je geaolo! Ne, zmotil se je, z ulice se sliši čuvaj, ki jednajsto uro kliče. Skerbno vtakne ključ, oberne ga — in njegovim očern se odpre novcev zlatih, srebernih ia pa-pirnatih, da bi sto ubogih družin iruelo dosti. Vse je v njegovih rokah; a Mirko vzame le papir, ker ga je laže nesti; samo aekoliko zlata nadene v žepe. Potem z nova zaklene blagajnico ia sobo, ter kmalu je na cesti — bogat in srečea! Res srečen, ako bi se mogla sreča za novce kupiti. Kako se je zdajci izpremenil! Ves bojazljiv, nezaupljiv in prestrašea je! Zdi se mu, da vsak, kdor ga sreča, utegne mu uže raz obraz čitati storjeno hu-dodelstvo, ter ako stopinjo za soboj zasliši — birie je, ki ga lovi, da bi ga v ječo gnal; kder kako luč opazi, vidi tudi zalezovalce, ter aovci v žepu se niu zde tako težki, da mu ustavljajo naglo hojo, kakor da bi ga poprej hoteli so-dišču v roke dati. Če naglo ide, boji se, da bi ljudje kaj sumili, a če hodi po-lagoma, to ga tem prei zasačijo. V tem groznem strahu pride iz mesta do ko-lodvora, in takdj si kupi list, da U pobegnol v Tersfc. Ko stopi na voz in ko sopara zazvižga, Mirko misli: zdaj sem otet! A hitro ga obide nova misel: ,,kakor Grobiša opazi, da me nij ter da so z meiioj izginoli novci, takdj ga utegne biti sumnja, da sem na Terst odpotoval." To je ubozemu hudodelniku nov strah. Zatorej na pervej postaji izstopi, rekši, da nij pravega vlaka pogodil, vzame vozai list na dnig železnocesten pramen, ter tako stori često zaporedoma, dokler v Pariz ne pride. Sam je bil na vozu poleg aekake stare ženice; te se rau ni bilo treba bati. A druge viharne misli mu jemlj6 pokoj: hižica za logom, vesele mirne ure mladih dnij, umirajoca mati in njene zadnje besede. Kar je tedaj mati rekla, to je zopet istina: samo pridni ia pobožai so srečai. Kako srečen je poprej bil Mirko, a kako aesrečen, aeizrečeao aesrečea je zdaj! ,,Pariz! Izstopite!" zavpije železaocestai izprevodaik. Mirko je bil v Parizu; a jedva agleda usaijeae kapice pariških birfčev, uže ga kolje misel: ,,čakajo te; po berzojavu so zvedeli tvoje zločiastvo, tvoj pobeg ia popis tvoje osobe!" — A nij bilo tako! Miruo so mu dali iti svojim potem. Nego kdo ve, ali ga aže v — 123 — drugej ulici —. Glasove čudno znanega zvona začuje. Da, glas domačega zvona je bil, ki je Mirka vzbudiliz trudnega spanja! Mirko nij bil v Parizu, nij okradel blagajnice, nij storil nikakoršnega hudodelstva, — vse to se mu je le sanjalo, a te sanje so bile strašne, da mu je merzel pot raz čelo kapal. Mahoma vstane ter se ozre okolo sebe, in iz globočine svojega serca vzdahne: ,,hvala Bogu, da to res nij! Za vse zlato vesoljnega sveta ne bi liotel v resnici tacega strahii prebiti! Staperv zdaj uinejem resnico materinih besed: ,,Kdor je priden ter pobožnega serca, SreČo, blagoslov na zernlji vže irna." ,,Največja in najlepša sreča je mirna, nedolžna vest. Ko bi nikoli ne oskrunil svoje vesti, nikoli ne bi izgubil sreče. Te strašne sanje so materin bla-goslov, milost, katero ini je izprosila na svoje smerti dan. IŠe denes pojdem na nje gomilo, ter ponovfm, kar sem obetal o njenem pogrebu." Kako srečea je bil zdaj Mirko, ker nij bil res hudodelnik, kar bi se bilo jako lehko zgodilo, da je dalje živel, kakor zadDJi dve leti! Hitro se obleče, gre v pisarnico ter vse pregleda — a vse je bilo v redu. Potem ide h gospodu, proseč ga štiriaajst dnij odpusta, na kar mu gospod rad pristane. Še tist dan zvečer je Mirko klečal na materinej gomili, ponovljaje svoje občtanje. Sedel je malo pozneje poleg sestre, njenega ženina in ujca Marka pri večerji. Izpraševali so se ter pripovedovali si, da drug druzega nij raziimel. Jutro-dan je bila nedelja iu Mirko je z Rozko šel na izprehod. Utegnete si misliti, karn sta šla: k hižici za logom. Mirko je Eozki razno kaj razodel, česar zvečer nij mogel povedati: o svojih zmotah, o strašnih sanjah, o svojih novih ukrepih in obetih. V takih. pogovorih sta prišla do hižice. Še je stala, kakor pred dvanajst leti, samotna in prijazna; vsak prostorček okolo hiže jima je zbudil spoinine o mladih dneh, o materi in o nje zadnjih besedah. Tam je Mirko sestri z nova obelal in jej dal roko, da si hoče materine besede ohraniti v serci, ogi-bati se slabih družeb in sreče iskati samo v kreposti, poštenosti, pravičnosti in mirnej vesti.