glasilo delavcev v vzgoji h izobraževanju in žnanosti Slovenije, 23. Oktobra 1989 - št. 15 -letnik XL Med dmgim preberite • DRUŽBA MORA PODPRETI KAKOVOST, STROKOVNOST IN DELO, str. 2 • SKLEPI ZBOROVANJA SLAVISTOV 1989 V PORTOROŽU^str. 2 • TUDI V IZOBRAŽEVANJU - ZA EVROPSKO KAKOVOST, str. 3 • TEHNIŠKO ŠOLSTVO SE PRENAVLJA, str. 3 • POSVET O NADARJENIH, str. 5 • IZJEMNA FOTOGRAFSKA RAZSTAVA, str. 6 • KJE VAS IN NAS ŠOLA ŽULI, str. 7 Boris lipužič Sindikat dejavnosti samostojen ali na - nepotreben Zvezni odbor Sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju; znanosti in kulturi je na svoji junijski seji sprejel stališča in predloge za reformo Zveze sindikatov. V izhodiščnih osnovah za reformo ZSJ je še zmeraj veliko nejasnosti, posebno kar zadeva naloge in vlogo sindikatov dejavnosti. Mislim pa, da je prav to vprašanje eno bistvenih za reformo Zveze sindikatov kot družbenopolitične organizacije. Rad bi opozoril na to, da ima Zveza sindikatov kot splošna družbenopolitična organizacija, ki se ukvarja s številnimi družbenopolitičnimi in gospodarskimi vprašanji, v strukturah političnega sistema zvezane roke. Kot organizacija delavcev bi se moral sindikat pogosto hitreje odzivati na posamezne probleme, in sicer Z zahtevami, ki bi pripomogle k reševanju perečih vprašanj življenja in dela delavcev in še posebno gmotnega položaja in cene dela. Zveza sindikatov velikokrat z zamudo izraža odločne zahteve, pomembne za uresničevanje soci-pomembne za uresničevanje socialnega varstva delavcev, pravico do zakonodajne pobude, zato bi lahko že veliko prej predložila svoj osnutek zakona o stavkah, saj se te v vsaki pravni državi organizirajo po določenih pravilih. Toda mi gremo iz ene skrajnosti v drugo. Nekdaj se o stavkah še govoriti ni smelo, zdaj pa se te organizirajo čedalje bolj stihijsko. Šele v zadnjem času vodijo stavke, na primer v naši dejavnosti, čedalje pogo-steje odbori našega sindikata. Letos se je na njegovo zahtevo začel obravnavati gmotni položaj vzgoje in izobraževanja v dogo^ voru med dvema bistvenima partnerjema: republiški in pokrajinski odbori našega sindikata na eni strani in na drugi upravni organi, pristojni za vzgojo in izobraževanje, ki so po Ustavi za stanje na svojem področju odgovorni skuščinam. S tem je bila jasno določena odgovornost, ki je bila prej še neopredeljena zaradi samoupravnih interesnih skupnosti; te so bile takrat, kadar se je gmotni položaj poslabšal in je postalo »vroče«, dežurni krivec, skupščine, izvršni sveti in upravni organi pa so se otresli odgovornosti. Samoupravne in- teresne skupnosti so torej s prispevnimi stopnjami dobile denar, potem pa so ga z dogovarjanjem med tako imenovanimi uporabniki in izvajalci storitev porazdeljevale v obsegu, ki so ga prej izračunali v Republiškem sekretariatu za finance. Znano je, kdo je v takšnem mehanizmu financiranja šolstva potegnil krajši konec - prosvetni delavci, saj ni nihče ugotavljal, kakšne so gmotne možnosti za uresničevanje zahtevnih zakonskih določil, različnih standardov in normativov, pa tudi predmetnikov in učnih načrtov. Slabe izkušnje dogovorne ekonomije v vzgoji in izobraževanju je treba zamenjati z načini javnega financiranja te dejavnosti pa tudi z dogovori o ceni in pogojih dela pedagoških delavcev, sklepali pa naj bi jih republiški in pokrajinski odbori našega sindikata ter republiški in pokrajinski upravni organi, pristojni za vzgojo in izobraževanje, saj so republike in pokrajini po ustavi odgovorne za tovrstne družbene dejavnosti. Zato menim, da morajo tudi republiške in pokrajinske skupščine znova, tako kot v letu 1974, prevzeti odgovornost za odločanje o vseh bistvenih vprašanjih razvoja in financiranja vzgojno-izobraževalne dejavnosti (družbeno zagotovljeni standardi), in s tem torej tudi za gmotni položaj učiteljev in drugih delavcev v vzgoji in izobraževanju. Zakonit zastopnik v dogovarjanju z republiškimi in pokrajinskimi upravnimi organi je lahko v imenu pedagoških delavcev samo republiški ali pokrajinski odbor sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju. To velja seveda tudi za sindikat naše dejavnosti in za sindikat znanosti in kulture. Naš sindikat pa bo to lahko uresničeval le. tedaj, če bo samostojen in enoten pa tudi dovolj strokovno usposobljen za argumentirano dogovarjanje in oblikovanje stališč in zahtev, usklajenih s potrebami in interesi svojega članstva. V zdajšnjem položaju odbori našega sindikata ne morejo uresničevati svoje vloge. Stališča in postopki zveze sindikatov so preveč posplošeni, in ker v Zvezi sindikatov ne poznajo posebnosti problematike v posamezni dejavnosti ali panogi, lahko celo ovirajo in otežujejo hitrejše ali pravočasno reševanje posebnih problemov in spornih zadev v posamezni dejavnosti. Mislim, da je to ena pomembnejših utemeljitev za to, da se mora sindikat dejavnosti rešiti odvečnega tutorstva in podrejenosti Zveze sindikatov. V tem ostrem, celo nekoliko dogmatičnem pogledu na sindikat dejavnosti - ta se kaže tako v dozdajšnjih razpravah v republikah in pokrajinah - se baje zaradi enotnosti članstva delavskega razreda želi ohranjati uniformnost v organiziranosti Zveze sindikatov in podrejenost sindikatov dejavnosti, namesto da bi se sindikati začeli hitreje reformi- rati in osamosvajati, da bi nastale možnosti za pluralistično izražanje osebnih interesov in problemov delavcev v posameznih dejavnostih; to bi prav gotovo omogočilo tudi hitrejše reševanje posebnih problemov delavcev v posameznih panogah. Z dozdajšnjo organiziranostjo Zveze sindikatov in ob težnjah, naj bi bila reforma bolj formalna kot vsebinska - to pa pomeni ohranjanje zdajšnjega razmerja med Zvezo sindikatov in sidikati dejavnosti - bo ostala naša sindikalna organiziranost v primerjavi s panožnimi sindikati in zvezami sindikatov v drugih deželah, bodisi na vzhodu ali zahodu, še naprej nekaj posebnega. V veliki večini dežel so namreč sindikati dejavnosti precej bolj samostojni ali povsem neodvisni od Zveze sindikatov, vanjo pa se včlanjujejo prostovoljno. To velja zlasti za sindikate pedagoških, znanstvenih in kulturnih delavcev. Celo v zaostali Etiopiji, kjer vlada ena sama stranka in kjer imajo še zmeraj vojaški režim absolutističnega vladarja Mengi-stua, se je sindikatu pedagoških delavcev posrečilo ohraniti samostojen položaj zunaj etiopske zveze sindikatov, ki jo nadzira vladajoča stranka. Mislim, da sindikat dejavnosti ne bo v resnici samostojen, če ne bo imel svojega programa dela, ki bo izhajal iz posebnih značilnosti problematike dejavnosti pa tudi iz dokumentov mednarodnih zvez organizacij prosvetnih delavcev, v katere je včlanjen tudi . naš sindikat. Sindikat mora imeti tudi svoj statut, ki določa, kako se posameznik včlani v sindikat dejavnosti, ne pa v zvezo sindikatov. Člani sindikata morajo plačevati članarino svojemu panožnemu sindikatu. Sindikat mora samostojno odločati o včlanjevanju v Zvezo sindikatov Jugoslavije, v njej pa z drugimi sindikati dejavnosti uresničuje skupno opredeljene cilje in naloge. Z njimi se tudi dogovarja o delu članarine, s katero se financirajo skupne akcije v Zvezi sindikatov Jugoslavije. Če ne bo imel takšnih pristojnosti, sindikati dejavnosti ne bo samostojen. O tem pa se včasih, tedaj kadar je beseda o reformi sindikatov, govori zelo posplošeno. Pot k samostojnosti sindikatov dejavnosti in njihovemu prostovoljnemu včlanjevanju v skupno Zvezo sindikatov bi morala biti obrnjena: najprej bi morale biti konstitutivne konference sindikatov dejavnosti v republikah in pokrajinah - te naj bi izbrale delegate za republiške kongrese zveze sindikatov in za kongres Zveze sindikatov Jugoslavije, s tem pa tudi svoje delegate v organe zveze sindikatov občin in republik (pokrajin) in v svet Zveze sindikatov Jugoslavije. Te konstitutivne konference bi morale sočasno po paritetnem načelu - tako kot do zdaj - izvoliti delegate za zvezne odbore sindikatov dejavnosti, kajti ti odbori morajo ohraniti predvsem svojo usklajevalno vlogo pri uresničevanju skupno dogovorjenih akcij in programskih ciljev v vsej Jugoslaviji. Ernest Pogorelc: Portret dvojice (Češkova), ok. 1860. Letos mineva sto petdeset let, odkar fotografija tudi »uradno« beleži in arhivira različne poglede na svet, v katerem živimo. »Uradno« zategadelj, ker so prvi poskusi »pisanja s svetlobo« nastali že dobro desetletje prej, ko so v več evropskih deželah posamezni raziskovalci sočasno prišli do podobnih spoznanj o možnostih zapisovanja vidnega, izhajajoč iz odkritij na področjih optike in kemije. Ena od osnovnih značilnosti socialnega statusa fotografije je njena razširjenost, njena množičnost. Za razliko od drugih kulturnih dejavnosti in produkcijskih praks, na primer slikarstva ali igranja na kak instrument, celo obiskovanja muzejev in prisostvovanja koncertom, ukvarjanje s fotografijo ne predpostavlja kakega posebnega, s šolanjem pridobljenega znanja, vpeljevanja v metier ali kako drugače sprejetega kulturnega vedenja; dejavnost amaterskega fotografa je v najrazvidnejšem nasprotju z ustaljeno predstavo o umetniškem ustvarjanju in prav zategadelj je njegova težnja po nobilitaciji, po priznanju umetniškosti rezultatov njegovega dela tako poudarjena. Od tod izvirajo številni nesporazumi okrog položaja fotografije v kulturi določenega okolja, razhajanja v obravnavi njene vloge v zgodovini in pomena v sedanjosti. Vprašanje, ali je fotografija znanstveni izum, tehnični pripomoček ali kreativna praksa, so stara toliko kot fotografija sama... (Iz kataloga: Brane Kovič, Fragmenti planetarnega spomina). dogodki novosti Slavisti niso turisti Konec predpreteklega tedna je bilo v Portorolu lepo vreme. Na znameniti peščeni plaži sicer ni bilo več velikih senčnih dežnikov, toda v Bernardina je bilo še videti turiste. Borovci so dišali po smoli, po nočnem morju so se pretakale luči turističnih bark; bili smo na morju. Tako je bilo v četrtek in petek, v soboto pa se je vreme rahlo prelomilo. Ali naj bomo vraževerni in rečemo, da je kakim petsto ženskam, ki so prišle tja na slavistično zborovanje, le uspelo priklicati oblake in dež? To bi bilo krivično - pa tudi tole uvodno vremensko poročilo seveda ni čisto nujno. Slavisti (da je med njimi največ žensk, veliko in preveč za normalno impresijo o nekem učiteljskem poklicu, ne pomeni, da je slavistika nekaj, čemur se prilega prav feminilnost, pač pa posledica tradici-onalno-humanističnega pogleda na slavistiko kot zadevo narodne duše in človeškega srca) so prišli na zborovanje namreč zaradi stvari, ob katerih je vreme zanemarljiva postavka. Prva je zagotovo družabost; to, da je po nekaj letih mogoče znova srečati študijske kolege, ki jih je sreča kriva raztepla po slovenskih mestecih in trgih. Kavnatelji, ki imajo težave, ali pa si jih delajo sami, z dvodnevnim delopustom svojih slavističnih vestalk ne bi smeli varčevati (in kolikor vem, je takih ravnateljev kar nekaj; dodaten problem je seveda denar za kotizacijo), pred očmi bi morali imeti najprej njihov intimno-emotivni blagor, še zlasti, ker v praksi zelo radi pristajajo na tradicionalni koncept slavista kot deklice za vse - šele potem naj pride na vrsto vse drugo. In to drugo je seveda strokovni del zborovanja, ki s časom za družabne priložnosti ni prizanesljiv. Nasprotno: program je vsako leto tako natrpan, da je komaj mogoče smukniti na kavico - če udeleženec sveda noče početi tistega, kar v šoli sicer preganja: špricati. Reči pa je treba, da je bil letošnji program predavanj in sploh celoten načrt zborovanja premišljen in zaokrožen, tempiran na kraj in tudi čas (mnogo bolj kot lani v Mariboru, ko je bil - ob Maistru in mimo njega - govor o vsem, odvisno pač od tega, kaj je imel kateri od univerzitetnih učiteljev tisti čas po naključju na delovni mizi). Slavistično zborovanje je gotovo priložnost za to, da slavisti - od tega je vsaj tri četrtine predvsem slovenistov - spoznajo ne samo nove strokovne vsebine, ampak največ tiste in take, ki jih lahko v šolski praksi s pridom aktualizirajo, v literarni zgodovini ali slovnici (oboje nedvomno znajo uporabljati) pa še niso ustaljene. Prepričan sem, da je tisto, kar slavistom po šolah resnično manjka, stik s sodobno literarno produkcijo in, vsaj minimalno, teorijo, pa z vsem tistim, kar se sočasno dogaja na jezikoslovnem področju. Toda zdi se, da jezikoslovci nekako še poskrbijo za prenos svojih novejših dognanj o jeziku (letos sta bili dve taki predavanji), literarni Zgodovinarji pa se raje kot k sodobnosti obračajo k bolj ali manj znani zgodovini (če se prav spominjam, je bilo zadnje tako predavanje o subjektu v moderni- ični literaturi, imel ga je prof. Družba mora podpreti kakovost, strokovnost in deli) Paternu, pred štirimi leti v Novi Gorici). Konkretno: kaj bi pokazala anketa med slavisti, če bi jim zastavili vprašanje o, recimo, postmodernizmu na Slovenskem in nasploh. Ne gre seveda za to, da bi bil postmodernizem tako strašansko pomembna stvar, toda če nič drugega, je čas, ko prehaja v standard splošne izobrazbe, že tukaj. Na tem mestu se ni mogoče izogniti vprašanju, ali ni zborovanje v takšni, frontalni obliki, ko se na eni strani dvorane zbere po petsto ljudi, na drugi pa je predavatelj, ki jim nekaj dopoveduje kot na kakšnem shodu politične stranke - že zastarele? Tako razmerje gotovo ne krepi učiteljeve samoiniciativnosti in suverenosti. Letos sem bil anekdotična priča karakterističnemu dogodku. Ob debati, pravzaprav blagem strokovnem prepiru, kaj je to poved, sta si dve udeleženki pred mano vdano priznali: če je taka razlaga dobra zanje, mora biti tudi za nas. Zdajšnji koncept slavističnih zborovanj, kjer kreativnost in indivudualne interese nadomešča kolektivni miting, bi kazalo diferencirati, zasnovati delavnice, avtoritativno frontal-nost pa zamenjati s priljudnejšimi oblikami spopolnjevanja. Vsaj razmisliti bi bilo potrebno o tem, kajti zdajšnji prevladujoči lik slavista je bolj kot k samostojnosti in strokovni suverenosti svojega poklica nagnjen k čakanju in strokovnim direktivam. S tem pa nikakor nočem reči, da je -bila letošnje tema odveč. Nasprotno, o resničnem stanju zdajšnjega in zgodovinskega stikanja dveh narodov, jezikov in kultur (slovenstva in italijanstva) smo - razen sterilnih političnih floskul o dobrososedskih odnosih - vedeli komaj kaj. Če nič drugega, mislim, da je letošnje portoroško srečanje navrglo vsaj spoznanje, da je za sožitje (kolegica domačinka je raje uporabila besedo sobivanje) potrebno več kot le politični frazeološki ritual, pa tudi to, da je bilo po vojni dovolj realsocialističnega revan-šizma nad »tujčevo peto«. Kdor je hotel poslušati, je to slišal, tudi zvečer, pri pogovoru za okroglo mizo v Piranu, kjer so se slavisti srečali s predstavniki dveh skupin, ki zastopata italijansko manjšino pri nas. Nekoliko mučno pa je bilo poslušati patetične nastope slavistov, ko so se dvignili zoper mednarodno maturo v angleščini (na občnem zboru). V načelu so imeli seveda prav, toda gromovniški stil zagotovo ni v skladu s kultivirano perspektivo pluralistične Evrope. In: ali je treba res nenehno in krčevito stati na okopih slovenstva, in to po volji nekakšne poklicne poklicanosti, velbane z visoko kaloričnim nacionalnim čustvom? Ali je ta slavistična razsežnost poslednji odmev arhaičnega panslavizma? Organizacija zborovanja (v rokah območnega slavističnega društva Koper) je bila odlična, tudi spremne prireditve (Jasna Čebron iz Kopra je pripeljala na literarni večer Fulvia Tomizzo) so bile vredne tolikšne slavistične invazije na Obalo. Če se je zadnji dan, na izletu, kdo pritoževal zaradi vremena, je to zanesljiv znak perspektivnega individualizma. PETER KOLŠEK 41. zbor Društva matematikov, fizikov in astronomov v Novi Gorici Društvo matematikov, fizikov in astronomov, eno najbolj prizadevnih strokovnih društev v Sloveniji, je po ustaljeni navadi pripravilo svoje letno strokovno srečanje, letos v Novi Gorici, to je na območju, kjer na šolah deluje veliko sijajnih učiteljev matematike in fizike, mentorjev številnih učencev, uspešnih na šolskih tekmovanjih iz matematike in fizike. Prvi dan. v petek 13. oktobra, so odprli razstavo o inovativni dejavnosti matematikov, fizikov in astronomov in se pod vodstvom Nade Razpet in Tomaža Škulja pogovarjali o tej tematiki, potem pa so bila na vrsti predavanja: Matjaž Lukač je predaval o poglavjih iz optike, Janez Strnad pa o paradoksu dvojčkov v teoriji relativnosti. Sobota je bila namenjena občnemu zboru društva, letošnji je bil že enainštirideseti. Uvodni del je bil slovesen. Navzoče je pozdravil predsednik slovenskega Izvršnega sveta Dušan Šinigoj in v pozdravni besedi med drugjm rekel: »Živimo v času, ko si lahko obetamo nekaj boljšega le ob kakovostnih izboljšavah na vseh področjih družbenega razvoja. Vse drugo je podaljševanje agonije. Kakovost pa je treba najprej družbeno priznati, da bi ji lahko zagotovili praktično veljavo. Primarno in morebiti najmodrejše mesto za to pa je šola. Ni treba imeti iluzij, da je treba biti zelo trden v strokovnih merilih, poleg tega pa vzdržati pritiske širšega okolja, ki ima svojo predstavo o tem, kako se streže stvarem. Prav zaradi tega je potrebna družbena podpora na tistih točkah, kjer imajo vrednost kakovost, strokovnost in delo, torej na področjih, ki so imanentna tudi dejavnostim vašega društva. Samo po sebi pa je razumljivo, da te lastnosti niso podeljene vsem, niti jim niso dosegljive v skladni harmoniji. Zato tudi potrebujemo takšno družbeno organizacijo, kjer bo odbira sposobnih in najsposobnejših izpeljana humano, v demokratičnih razmerjih in s kar največjo strokovno odgovornostjo. Smo namreč pred nevarnostjo, da nas boj za preživetje ne zapelje k ukrepom, ki so skrajno neprijazni do vseh vrst in oblik ustvarjalnosti in inovativnosti človeškega duha. Avtoriteta znanja mora v resnici postati merilo prodornosti, učinkovitosti in racionalnosti, torej značilnosti so- dobnih svetovnih in evropskih tokov. Zapostavljanje teh zakonitosti družbenega razvoja nas obsoja na slepo tavanje brez upa na skorajšnji izhod iz zdajšnjega stanja. Seveda pa se mora tudi ta, tako kot vsaka druga avtoriteta, potrjevati z dejanji in dosežki.« Predsednik Izvršnega sveta Skupščine SRS je potem vročil državno odlikovanje uglednim znanstvenimin pedagoškim delavcem za njihovo zaslužno delo. Prejeli so jih: Janez Stmad red zaslug za narod s srebrnimi žarki; Dušan Modic in Ciril Velkovrh red republike z bronastim vencem; Bojan Golli, Janez Markelj in Pavle Zajc red zaslug za narod s srebrno zvezdo; Gorazd Lešnjak red dela s srebrnim vencem. Na občnem zboru so podelili tudi letošnji priznanji društva, ki sta ju dobili Marija Boštjančič iz Ajdovščine in Ivanka Zajc iz Nove Gorice. V razpravi ob poročilih o dejavnostih društva in njegovih članov je zbudila veliko pozornosti pobuda Nika Prijatelja za racionalnejšo srednjo šolo. Na njegovo pobudo so se še pred polet- Sklepi zborovanja slavistov 1989 v Portorožu nimi počitnicami sestali pred' ; stavniki strokovnih društev it i govorili o svojih pogledih na po- ; dobo srednje šole, kakršna naj bi i bila »po meri univerze«, za ka i tero se srednješolci pripravljajo i Gre za zamisel, da bi strokovn* i društva neobremenjeno med j drugim povedala, kako bi se mo- a gla odreči nenehnemu kopičenje i ur in učne snovi, ki ju učenec nf i zmore več in ki pehata mladino i v nenehna nevrotična in bole ( zenska stanja. i Osrednja stvar društvene raz- / prave pa je bila informacija An1 < tona Moljka o pripravi jugoslo- a vanskega kongresa matemati; a kov, fizikov in astronomov, k < bo prihodnje leto v Ljubljani i Priprave so se začele, načrti so I za strokovno srečanje okoli 15(X t ljudi med 25. in 27. septembrorf i 1990, okvirni delovni program jo t izdelan, stroški bodo v dinarski . vrednosti kakšnih 80 tisoč nemških mark ali več, zbirajo spon-j zorje iz vse države, želje so , stvarne, odziv še ni znan. Matematiki, fiziki, astronomi so pre- ' pričani, da je takšno strokovne , srečanje vsekakor pomembno zt ( razvoj strok in njihovo uveljav- , Ijanje v širšem družbenem pro- j štoru. J. S. i i Slavisti SR Slovenije in iz zamejstva v Italiji, zbrani na občnem zboru Slavističnega društva Slovenije 6. oktobra 1989, ugotavljamo naslednje: (1) Slavistično društvo Slovenije (pa tudi njegova pokrajinska društva v Jugoslaviji in Italiji) je v svojem delovanju močno ovirano zaradi finančne podhranjenosti, saj nima zagotovljenih (skoraj) nobenih rednih dohodkov. Zaradi tega se je bilo letos prisiljeno odreči organiziranju tekmovanja osnovno- in srednješolcev za Cankarjevo priznanje v republiškem okviru, pa tudi pri več pokrajinskih društvih. Preteklo leto tudi ni moglo poslati svojih članov na mednarodni slavistični kongres v Sofiji, v svojem imenu pa tudi ne na kongres jugoslovanskih slavistov v Novem Sadu; delovanja v okviru Zveze slavističnih društev Jugoslavije prav tako ni moglo uresničevati v zadovoljivem obsegu. Najhujše pa je, da ni moglo izvajati svoje stalne izobraževalne dejavnosti v obliki predavanj po pokrajinskih slavističnih društvih (2x2 predavanji na leto), zato so pretežno vse stroške v zvezi s tem morala prevzemati pokrajinska društva, čeprav večinoma sama brez sredstev za to delovanje. SDS je stroškovnik za to izobraževalno dejavnost predložilo Izobraževalni skupnosti Slovenije, vendar je naletelo na zelo skromen odziv (342 starih milijonov). V celoti se je društvu nabralo le toliko sredstev, da je lahko plačalo dvorano za letno zborovanje v Portorožu. Menimo, da so naša zborovanja, kakor tudi predavanja in literarni večeri po pokrajinskih društvih, del stalnega izobraževanja in da kot taka morajo biti financirana s strani republiških ustanov (Izobraževalne skupnosti Slovenije), torej predvidena v proračunu. (Primerno temu naj bi bila finančno hranjena tudi pokrajinska društva.) Dodatno izobraževanje naj se opravlja tudi na fakultetah in pedagoških visokih šolah, pa tudi v organizaciji pokrajinskih društev (kakor se deloma že - primer Ljubljane). Stroški za udeležence na vseh teh izobraževalnih prireditvah naj bodo predvideni v proračunih šol. Drugače pa se SDS zahvaljuje Raziskovalni in Kulturni skupnosti Slovenije (in pomožnima financerjema ZRC SAZU in ZI FF), da sta s svojimi dotacijami omogočali redno izhajanje Slavistične revije. Izobraževalni in Kulturni skupnosti pa za njuno finančno podpiranje Jezika in slovstva. (2) SDS še nadalje meni. da slovenski jezik mora dobiti ustrezno mesto tudi kot jezik pouka in poveljevanja v naši vojski, kjer je sicer bilo nekaj napredka le v zvezi z identifikacijskimi napisi na vojaških objektih (to pa v vsej Jugoslaviji). Pozivamo odgovorne subjekte v naši politiki in v JLA, da postopoma zadostijo naravnim pravicam slovenskega jezika tudi na tem področju, to v smislu obeh besedil, ki sta glede tega bili izdelani pri Svetu za slovenščino v javnosti pri RK SZDL. S tem v zvezi odbijamo negativne kvalifikacije tega našega prizadevanja s strani Zveznega izvršnega sveta. (Ustrezne naše izjave so bile objavljene le po volji - torej brez pričakovane pobude s strani RK SZDL - glavnih nosilcev te akcije (Velemirja Gjurina in Jožeta Toporišiča) v 7D 6.-20. VIL in 3.-24. VIII. 1989, str. 34.) (3) SDS podpira akcijo Sveta za slovenščino v javnosti pri RK SZDL za eksplicitno priznanje slovenščine kot uradnega jezika na območju SR Slovenije (v Obmorju in v Prekmurju na narodnostno mešanih ozemljih tudi italijanščine in madžarščine), hkrati pa zavrača mnenje o jezikovni in narodno-narodnostni mešanosti SR Slovenije na podlagi selitev prebivalstva z domovinskih področij drugih jezikov na področje slovenskega (oz. tudi italijanskega oz. madžarskega).* Enakopravnost t. i. narodnih jezikov Jugoslavije razumemo kot uradnost teh jezikov na lastnih ozemeljskih področjih in kot njih enakopravnost v narodno- in dr-žavnoreprezentativnih vlogah v federaciji, ne pa v smislu poslovalnih jezikov po naših javnih ustanovah in v podjetjih, bankah, šolah... Podpiramo pojmovanje, daje priseljencem treba pomagati pri tem, da se naučijo jezika svojega novega bivalnega prostora, kakor tudi to, da se ob siceršnjem rednem izobraževanju v ustanovah s slovenščino kot učnim jezikom dodatno učijo še jezika svojih staršev (če to želijo) in nadaljujejo tudi drugačno jezikovno-kulturno izročilo področij, s katerih so dospeli v SR Slovenijo.** (4) Se vedno se ni prelomno izvršila zahteva SDS, da bi predstavniki Slovenije v političnem življenju Jugoslavije uveljavljali enakopravnost slovenščine nasproti srbohrvaščini povsod tam, kjer je to mogoče že po dosedanjih ustavnih in drugih določilih (čeprav nekaj premikov v pozitivno smer vendar že imamo). Če svoje naravne in ustavno zapisane pravice do enakopravnosti sami ne izvajamo, izražamo mi sami zaničevanje ali podcenjevanje samega sebe in s tem spodbujamo nedemokratične težnje po uveljavljanju enega jezika (srbohrvaškega) kot jezika medsebojnega obveščanja. (Paralela v SZ.) Naši trije (štirje) slovanski narodni jeziki so si tako blizu, da med seboj z malo truda (npr. tudi z obveznim spoznavanjem osnov teh jezikov v osnovni šoli) lahko občujemo vsak v svojem jeziku. V tem smislu zahtevamo, da naši delegati v zveznih ustanovah v narodnopred-stavniški vlogi dosledno uporabljajo le slovenščino (tudi ko gre za najvišjo funkcijo v državi), saj sicer mora biti slehernemu Slovencu jasno, da glede tega eno govorimo, drugo pa uresničujemo, to je: deklariramo in zahtevamo enakopravnost, jo pa sami s svojim neprimernim govornim vedenjem hkrati teptamo. (5) Še vedno so med nami stvari, ki pričajo o pogubnem kultu osebnosti. V zvezi s tem menimo, da moramo biti tudi glede tega iskreni do konca, da moramo biti nelažni, in torej odpravljati sledi tega početja. S tem mislimo na črtanje prilastkov pri vsenarodnih ustanovah, kakor so univerze in (visoke) šole ter podobno, ali kakor so imena krajev. Zlasti aktualno je v zvezi s tem poimenovanjem univerze v Ljubljani in podobno še na drugih področjih. Sem gredo tudi poimenovanja naših naselij in ulic, pri katerih se v prihodnje mora gledati na objektivno pomembnost ljudi, po katerih se te stvari poimenujejo, da ne bo toliko poimenovanj po znanih neznancih. (6) Poimenovanja šol naj se poenostavijo, ideologiziranje naj iz njihovih nazivov izgine, in sicer tudi tedaj, ko se uveljavlja le kot pričanje naših ponesrečenih reform srednjega šolstva. (Tu motijo, med drugim, tudi kratična poimenovanja.) (7) Srednjo šolo je treba potegniti iz samoupravnega eksperimentiranja t. i. reforme in se vrniti k mednarodno (zahodnoevropsko) uveljavljenim oblikam teh šol in k njim ustreznim programom. Vsako cincanje v tem oziru je zelo škodljivo in naravnost pogubno za našo narodno in državno prihodnost, ki bo zmeraj bolj gradila na koristnem znanju (torej manjše število predmetov in kakovost znanja, ne pa predvsem enci-klopedičnost). (8) Zato se izrekamo za zmanjšanje števila predmetov v osnovnem in srednjem šolstvu (pa dalje tudi na univerzi), pri predmetih pa zoper prenatrpanost s snovjo. Preudariti je treba, kaj današnji čas od šole resnično zahteva, namreč to, od česar se zares živi, kar zares lahko služi ustvarjanju tvamih .in omikovnih dobrin, ne pa samo utrjevanju vedno nujno omejenih ideoloških vrednot posameznih ožjih ideoloških skupin. Vzgojni cilji našega šolstva naj bodo taki, da bodo gradili harmonično narodno in državno skupnost, ki ne bo prizadevala intimnih človeških hotenj in prepričanj, temveč nas vodila v složnost različnosti v zadevah, ki odločajo o naši realni biti tukaj in zdaj, pri čemer nam tukaj pomeni realni svet tudi t. i. Zahoda. (9) V šolstvu se mora prebiti in uveljaviti spoznanje, da je za osnovne šole potrebno 5 ur tedensko pouka slovenščine, v srednjih šolah pa 4 ure najmanj, v dveh smereh pa kakor doslej po 5 ur.*** (10) Učbenike je treba obnoviti, tudi v skladu z učnimi načrti. V njih mora priti do izraza še narodnoo-sveščevalna vloga. Tam, kjer je bila izrečena konkretna kritika teh učbenikov, naj se ta tudi upošteva, kolikor je upravičena. Prizadevanje Zavoda za šolstvo, da se za določene tipe srednjih šol opustijo sedanji enotni učbeniki, pozdravljamo. (11) Obnavljamo svojo zahtevo, naj se tedenska učna obveznost učitelja zmanjša na 15 ur. število učencev v razredu pa na 25 (zgornja meja je 30, ne 36). Da bi se to v dobro učitelja, učenca in naše družbe res moglo zgoditi, je šolstvu treba dati večja finančna sredstva. Sedanji način financiranja pouka in gradnje šol je negativen in ima za posledico večanje števila ur pri učiteljstvu, večanje števila učencev v razredu in usodno nazadovanje znanja, kar zelo negativno vpliva tako na tiste, ki iz srednje šole odhajajo v delo, kakor na one, ki študij nadaljujejo. Prihodnosti ne bomo deležni, če v šolstvu ne dosežemo večje kakovosti znanja. (12) Glede splošne nezavidljive pismenosti slovensko govorečega človeka menimo, da je usoden Ž* j prehitri tempo opismenjevanja v os , novni šoli, kjer naj bi učenci že p* dveh mesecih znali pisati in brati ' Osnovna šola na nižji stopnji naj ims ‘ predvsem opismenjevalno nalogo, i* 1 sicer tudi v smislu govornega in pis' : nega sporočanja, nauči naj otroki i računati in kar je še nujno potrebno , razbremeni pa naj se v svojem drui . beno-ekonomskem in naravospozna valnem programu. (13) Veselimo se napredka v uvč ‘ (javljanju narodnih pravic, ki so g1 dosegli naši koroški rojaki v Avstrij a s tem, da so si pribojevali nekaj časi i na avstrijski državni televiziji; enak' c se bomo veselili podobnega dejanj' / pri italijanski državni televiziji. i (14) V smislu diskusije okrogl* f mize Skupin 85 in 88 v Piranu po udarjamo misel, da je celostno gleda f nje na probleme italijanske narodno ( sti v Sloveniji treba uveljavljati tud ^ pri kritiki stanja naših rojakov v Ita t liji od Trsta prek Gorice do Trbiž! (kjer imamo trenutno trojnost v srni' v slu popolne odsotnosti jezikovnih ii v narodnih pravic v Beneški Sloveniji v Reziji in Kanalski dolini). (15) Odločno nasprotujemo uva ’ janju srednjega šolanja v Slovenij' v z neslovenskim učnim jezikom (z ar -gleščino za t. i. mednarodno ms turo), s privilegiji tako na ravni učni ■ programov in učnih obveznosti ka | kor na ravni pedagoškega usposab j Ijanja zanje potrebnega pedagoškega kadra. S tem v zvezi opozarjamo m -odklonitveno stališče do šol z angle škim (in seveda tudi vsakim drugtf J tujim) učnim jezikom pri nas, izra ženo na seji Sveta za slovenščin; v javnosti (in v tem okviru tudi v nje v govi komisiji za šolska vprašanja) J Pogoji za »mednarodno maturo« slo * venščino ponižujejo na raven fol 8 klorne kurioznosti, iz katere se dijak S1 teh šol dvigajo v mednarodno veli šl častje angleščine (francoščine, Špani _ čine) in tujine. (16) Z restavracijo soboškeg*, gradu je treba zagotoviti sedaj ogrc) ženo nadaljnje obstajanje študijsk s knjižnice za Pomurje, z vzdrževa njem in restavriranjem precej drugi! ^ gradov po Sloveniji pa preprečiti iz y ginjanje teh spomenikov naše prete , klosti iz zavesti slovenskega člo ^ veka.**** b Sl k Za Slavistično društvo Slovenije: prof. dr. JOŽE TOPORIŠIČ * Delo 21, L 1989, str. 30 in 4, II h 1989, 16; Primorske novice 21. IVI • 1989, 6; Mladina 30. VI. 1989 42-43; 7 D še 31. VIII. do 27. Di u 1989, 34. g ** V diskusiji za sklepe zborova u nja je bilo zganjeno tudi vprašanj' k razbistritve pojma državljanstva Sl Slovenije in iz tega izhajajočih pravi) n in dolžnosti. (Sama priselitev v Slo n venijo npr. ne more pomeniti tudi ž< avtomatične pridobitve državljanstvi SRS.) r' *** V nekaterih tipih šol imajo & u sedaj kdaj tudi le po dve uri. Si **** Iz diskusije za sklepe zbore ži vanja: Ustrezne službe v republiški ^ upravi naj tudi za lektorje določijo (j, pogoje za pridobitev statusa samo|r^ stojnih kulturnih delavcev. p Tudi v izohraževanju - za evropsko kakovost V Zvezi komunistov Slovenije se temeljito pripravljamo na kongresa, čeprav nas njuna predčasnost (izrednost) malce časovno sti-ska. Zlasti skrbno pripravljamo osnutek programskega dokumenta, 111 * katerim naj bi začrtali svoje prednostne politične naloge in smeri Ja njihovo izpolnjevanje. Zaradi razvojno tako intenzivnih časov, p1 nepredvidljivih razmer, v kakršnih živimo, in predvsem že storjenih, ca ^ar krepkih korakov v družbene reforme in lastno prenavljanje je j° takšen program nuja, saj želimo izpolniti tudi našo odgovornost za 'til civiliziran, kulturen, čim manj boleč prehod na novo zasnovo druž-'£C benega razvoja. Zato ima naš program tudi ambicijo: oblikovati 10' sodobno, v prihodnost in razviti svet Evrope usmerjeno razvojno 1jl vizijo Slovenije, ki jo bomo ponudili tudi kot naš prispevek k skup-n£ temu razmisleku o prihodnosti slovenskega naroda in vseh državIja-nt tov Slovenije. Pod geslom celotnega programskega dokumenta Za 'le' evropsko kakovost življenja bo v njem nakazan tudi naš pogled na nadaljnji razvoj vzgoje in izobraževanja, saj smo presodili, da bi bil aZ' program bistveno okrnjen, če se v njem ne bi opredeljevali tudi do ifl' dejavnosti, s katero se uresničuje pravica do izobraževanja kot splošna kultumo-civilizacijska vrednota in pridobitev, torej kot iti; spl0šno priznana državljanska pravica in svoboščina, in hkrati kot k' eden temeljnih infrastrukturnih pogojev obstoja in vsakršnega raz-nl voja. S širšo razpravo o njem smo že začeli na sestanku aktiva komunistov, ki delajo v vzgoji in izobraževanju na republiški ravni, P ter na posvetu z najodgovornejšimi komunisti v občinskih, mestnih 3rr' 'n univerzitetnih organizacijah zveze komunistov. Ko bo osnutek i je dokumenta v javnosti, vabimo k razpravi o njem tudi druge. ski------------------------------------------------------------------. :Inl -,iv K° ie govor o izhodiščih pro-s0 gramskega dokumenta, kaže po-itJ udariti naše prizadevanje, da re,| J njim nakažemo predvsem naš mo i)0Sieci na razvojno politiko gjl vzgoje in izobraževanja, za ka-aV. kršno se bomo zavzemali. S tem r0. Se tudi odpovedujem praksi, da bi s politično monopolnega, oblastnega položaja urejali vsa vprašanja v razvoju izobraževalnega sistema in izobraževalne politike. Zaradi take prakse smo bili mnogokrat deležni upraviče-nih kritik in zamer, da stroke ne pustimo zraven ali da od nje ter-1 2 jamo le, da potrdi vnaprej skonstruirana načela in rešitve. Zato ra'ti| se v dokumentu med drugim tudi im* Zavzemamo za politično in ide->, in ološko neodvisnost strok, ko gre pis' Za reševanje strokovnih razvojnih ok« vprašanj. Tudi svojega razvoj->n ških šolah za to vsekakor je. ank_____________________________________________________________________________ :es» grči Ob tem nemara kaže osvežiti jsk* spomin. Pred usmerjenim izo-sva. braževanjem. to je pred kakšnim J®'] desetletjem, so se učenci šolali 'eje v triletnih in štiriletnih srednjih čl0 šolah; šolanje v enih in drugih je bilo ločeno že pri vpisu. Triletne so dajele praktično znanje za poklice - v tehniških usmeritvah so izobraževale za industrijske poji klice in za obrt, poudarek pa je ’jy bil na praktičnem znanju, ki mu jgd je bila namenjena večina šolskih ur. Štiriletne šole so se ločile na gimnazijo kot pripravljalnico za Dva univerzitetne študije in na stro-anj' kovne, ki so ob splošnem znanju vendarle dejale poudarek stroki a™ na ravpi znanja za poklic teh-II žf nika. Že v tem času je čedalje stVj več mladine tudi iz tehniških štiriletnih šol odhajalo naprej na o S univerzo, predvsem na iste smeri, v katerih so se že izobra-orc ževali v srednji šoli. Reforma lišk leta 1980 je uzakonila potem usmerjeno izobraževanje, kate-m0Tega temeljno načelo je bilo, da se vsak visokošolski študij načelno gradi na istovrstnem srednješolskem znanju štiriletnih programov, gimnazija kot pri-pravljaika za vse smeri univerzitetnega študija pa je bila ukinjena. Začetek srednjega usmerjenega izobrževanja (1. letnik) je bil enak in skupen za vse učence - za tiste, ki so se v 2. letniku odločili za triletno poklicno šolanje (tako imenovana IV. stopnja), in tiste, ki so se v 2. letniku usmerili na štiriletne smeri (V. stopnja). Učenci v smereh V. stopnje (štiriletno šolanje) so se hkrati pripravljali za začetek dela po končani srednji šoli in za nadaljnji študij na univerzi, čeravno so mnogi praktiki in teoretiki že takrat pogosto opominjali, da oboje skupaj v istem razredu in za vse učence ni izvedljivo. 'Življenje se ni držalo zakonskih meja. Vertikalne povezave med srednjim in visokim šolstvom niso bile nikoli izpeljane. Naravoslovci in družboslovci so bili razsejani pravzaprav povsod, učenci tehniških šol pa so ostajali bolj ali manj v usmeritvah svojih strok. V to jih niso silili zakon ali visokošolski programi, marveč predvsem praktična izkušnja, uveljavljena že veliko let pred reformo. Ker načelno izhodišče - to je, da se visokošolski študij nadgrajuje na srednje usmerjeno izobraževanje in da se v načelu podpira samo tak vpis na univerzo, ni bilo upoštevano - se je zgradba usmerjenega izobraževanja podrla, za učence so postali vabljivejši tisti srednješolski programi, ki so vendarle bolj na široko odpirali vrata na mnogo univerzitetnih študijskih smeri; to pa sta bila predvsem naravoslovni in družboslovni. Učenci z večjimi učnimi zmogljivostmi so se radi odločali za omenjena programa, če je le bilo mogoče. Strokovne šole niso imele takih vab - to pa je pomenilo, da utegnejo cele gospodarske panoge z leti ostati brez najvišjega intelektualnega vrha. razvojno bistveno oslabljene. Tehniške srednje šole so bile zato prisiljene iskati neke prilagoditve interesom sposobnejših učencev in zahtevam univerze, ki od srednješolcev pričakuje predvsem dobro splošno znanje iz temeljnih preci.r..tov. Porodila se je značilnosti se zavzemamo za razvoj prenovljenih gimnazij, tehniških in drugih strokovnih šol ter na posameznih specifičnih področjih tudi ožje specializiranih r/tl Opredeljujemo se tudi do sprememb v družbenogospodarskih odnosih in v upravljanju vzgoje in izobraževanja. Tako naj bi v urejanju družbenogospodarskih odnosov dobili mesto iavno financiranje, svobodna menjava dela in trg, pač v tistih delih, kjer glede na svoje značilnosti posamezen od njih lahko opravlja ekonomsko učinkovito vlogo. V zvezi Z upravljanjem se zavzema tudi za novo vlogo države. Če je bila v sistemu dogovorne ekonomije država tista, ki je predvsem uravnavala gospodarski sistem in gospodarsko politiko, potem je ob tržni usmerjenosti gospodarstva država v sodobnem svetu predvsem tista, ki ustvarja infrastrukturne možnosti za to, da gospodarstvo lahko normalno in učinkotivo posluje. Država mora skrbeti torej za tisti nujni del vzgojno-izobraževalne dejavnosti, ki predstavlja infrastrukturni razvojni pogoj in uresničevanje z ustavo in zakoni določanih človekovih pravic do izobraževanja. Ob razpravi o programskem dokumentu se ni bilo mogoče izogniti razmislekom o aktualnih dogajanjih v našem izobraževanju, zlasti o uresničevanju ustavnih sprememb ter prehodnih rešitev, predvidenih z ustavnim zakonom. Pri tem smo predvsem menili, da morajo biti tudi prehodne rešitve takšne, da bodo zagotavljale postopen prehod k ureditvi, kakršno predvidevajo ustavna dopolnila, da morajo biti razvidne, legitimne in javne, da morajo zagotavljati normalno delovanje sistema in še razvijati tiste značilnosti doslejšnjega upravljanja, ki so omogočale široko pobudo ter vpliv nosilcev izobraževalnih interesov in potreb na razvoj izobraževanja ter način njegovega delovanja. To smo poudarili predvsem za to, ker mnogi znaki kažejo, da bomo spet ravnali po že mnogokrat pre-skušenem scenariju: iz ene skrajnosti v drugo, iz tako imenovanega »integralnega samoupravljanja« v »integralni etatizem«. Prepričan sem, da nas bi to dolgoročno samo oddaljevalo od standardov in meril razvitega sveta, ne glede na to, kako se besedno zavzemamo za njihovo uveljavljanje tudi pri nas. JOŽE MIKLAVC zamisel, da bi v zadnjih letih štiriletnih tehniških smeri (v 3. in 4. ali pa samo v 4. letniku) učenci dobili možnost izbrati ali povečano pripravo za takojšnjo vključitev v poklicno delo tehnika ali pa intenzivnejšo pripravo za univerzitetni študij. Te zamisli so se še posebej okrepile in začele udejanjati v predloge letos, ko sta se družboslovni in naravoslovni program z dodatno prenovo še bolj približala smotrom nekdanje gimnazije kot splošnoizobraževalne srednje šole. Z druge strani pa je tudi triletno poklicno šolanje začelo kopavati osnovo usmerjenega izobraževanja. V triletnem poklicnem izobraževanju za industrijske poklice in obrt je največja kritika letela na nesorazmerje med številom učnih ur za splošne predmete na eni strani in za strokovne na drugi. Zahteve delovne prakse so se stopnjevale, izsiljeno je bilo vračanje k nekdanjim poklicnim šolam, v katerih so večino ur namenili za strokovno in praktično znanje, ?er k vpisu v triletne smeri šolanje že na samem začetku prvega letnika. Načelo skupnega prvega letnika za učence triletnega in štiriletnega šolanja v istem izobraževalnem programu je moralo pasti. aktualno Na sestanku predsednikov republiških in pokrajinskih odborov Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju, znanosti in kulturi, 25. septembra 1989 v Beogradu.so razpravljali o reformi sindikata in zveze sindikatov. Potem ko so bili sprejeti sklepi Zveznega odbora Sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju, znanosti in kulturi Jugoslavije o reformi sindikata in Zveze sindikatov z dne 20. junija 1989 in ko so o njih razpravljali člani, so bila sprejeta tale STAUŠČA 1. Temeljna oblika organiziranosti je osnovna organizacija sindikata. Delavec se včlani v osnovno organizacijo sindikata prostovoljno. Osnovna organizacija sindikata se lahko razveii v sindikalne skunine. sindikalne nndrnžnire ipd., zato da bi delavci kar najhitreje in najučinkoviteje izražali svoje interese. Kako se bodo delavci organizirali, je odvisno od programa in interesov, ki jih želijo uresničiti z določeno obliko organiziranosti. 2. Sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju, znanosti in kulturi je SAMOSTOJEN SINDIKAT, v njem se rešujejo problemi, ki so za članstvo posamičnega in posebnega pomena. Samostojnost sindikata se kaže v delu, ki temelji na njegovem statutu, programu dela, njegovi kadrovski politiki ter metodah in oblikah dela. Samostojnost se nanaša še posebno na sprejemanje sklepov, neposredno sodelovanje z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami in organi. Izvršni odbor osnovne organizacije sindikata je torej pristojni organ za pogajanja s poslovodnim organom v delovni organizaciji (šoli, fakulteti, inštitutu itn.), vse višje ravni sindikalne organiziranosti pa imajo svoje pristojnosti v sodelovanju z enakovrednimi.za področje pristojnimi organi v občini, republiki in federaciji; to je treba urediti z zakonom. 3. Sindikati dejavnosti so konstitutivni deli zveze sindikatov. Tako so na primer republiški odbori konstitutivni deli republiških svetov zveze sindikatov. 4. Republiški in pokrajinski odbori sprejemajo svoje statute na svojih volilnih skupščinah ali kongresih, z njimi pa urejata nova vloga samostojnega sindikata in odnos sindikatov dejavnosti z zvezo sindikatov. 5. Samostojni sindikati delavcev v vzgoji, izobraževanju, znanosti in kulturi v republikah in pokrajinah s svojimi statuti določajo skupna vprašanja, pomembna za članstvo in urejajo razmerje s sindikati drugih dejavnosti, skupne probleme rešujejo v Zvezi sindikatov. To obenem pomeni, da zvezo sindikatov sestavljajo samostojni sindikati dejavnosti. Statuti zveze sindikatov morajo izhajati iz statutov posameznih republiških in pokrajinskih sindikatov na vseh ravneh organiziranosti. 6. Ker so sindikati konstitutivni deli zveze sindikatov, je treba volitve za vse ravni zveze izpeljati tako, da sindikati dejavnosti izvolijo svoje delegate v organe zveze sindikatov, iz teh pa se izoblikujejo izvršilni organi zveze. Tako se poenostavi postopek, skrajša sam potek, volitve pa postanejo bolj kakovostne in demokratične. Iz vsakega sindikata mora biti izvoljeno enako število članov ne glede na to, koliko je vseh članov v posameznem sindikatu. Tako se prepreči preglasovanje in uveljavlja enakopravnost posameznih sindikatov dejavnosti. 7. Članarina se zbira v osnovni organizaciji sindikata; ta zadrži dogovorjeni odstotek (po dogovoru v sindikatu), razlika pa se vplača neposredno na račun republiškega ali pokrajinskega odbora sindikata. Republiški in pokrajinski odbori določajo, kako bodo financirali delo drugih organov sindikata in zveze sindikatov. Število poklicnih delavcev (pa tudi sestavo organov) na vseh ravneh organiziranosti v samostojnem sindikatu določa sindikat dejavnosti, toda v skladu s programi in cilji, ici jih želi uresničiti. 8. Mandat v organih sindikata določa vsak sindikat samostojno v skladu s samostojno kadrovsko politiko. BORIS LIPUŽIČ, predsednik Zveznega odbora Sindikata delavcev v vzaoii in izobraževanju, znanosti in kulturi, IVAN BULE, predsednik Republiškega odbora Sindikata delavcev v izobraževanju, znanosti in kulturi BiH, Dr. RADISLAV DŽUVEROVIČ predsednik Republiškega odbora Sindikata delavcev v izobraževanju, znanosti, kulturi in,telesni kulturi Črne gore, MR. ANTON FONTANA, predsednik Republiškega odbora Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju, znanosti in kulturi Hrvaške, MIRKO APOSTOLSKI, predsednik Republiškega odbora Sindikata delavcev v izobraževanju, znanosti in kulturi Makedonije, MARJAN GOJKOVIČ, predsednik Republiškega odbora Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije, DUŠAN ZUPANC, sekretar Republiškega odbora Sindikata delavcev v kulturi Slovenije, LJILJANA NIKOLIČ, predsednica Republiškega odbora Sindikata delavcev v izobraževanju, znanosti in kulturi Srbije,DR. ŠTEV AN MARIČ, predsednik Pokrajinskega odbora Sindikata delavcev v izobraževanju, znanosti in kulturi Vojvodine. To se je zgodilo z letošnjo spremembo Zakona o usmerjenem izobraževanju, ko je bil dovoljen vpis v smer (ali v triletno ali v štiriletno) že na samem začetku prvega letnika. Omogočeno je bilo tudi izobraževanje po delih izobraževalnega programa, in to je dodatna olajšava za razvijanje poklicnega izobraževanja. Dopuščeno je bilo tudi dodati nekaj učnih ur za praktični pouk. Obnova nekdanje poklicne šole - seveda posodobljene za današnje in prihodnje dni - je s tem dobila velike možnosti. Skupnost srednjih šol tehniških usmeritev - v teh šolah je polovica srednješolcev - se v nastalih okoliščinah zavzema za pospešeno prilagoditev organizacije in učnih načrtov srednjega tehniškega šolstva v SR Sloveniji. Predlaga ločen vpis v triletno in štiriletno tehniško šolanje s poudarkom na strokovnem in praktičnem znanju v poklicnih triletnih programih, v štiriletnih tehniških programih pa s poudarkom na splošnem znanju. Učenci štiriletnih programov naj bi imeli možnost izbire v zadnjih letnikih: ali priprava za poklic ali za nadaljnji študij. Sestavili bodo predlog predmetnikov in učnih načrtov in jih ponudili v presojo republiškemu strokovnemu svetu. Izobraževalni skupnosti Slovenije ter'Republiškemu komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo pa bodo predla- gali, naj bi podprli ponujeno prenovo in omogočili, da se vpelje z novim šolskim letom, to je 1990/91. S tem skupnost tehniških šol obnavlja pobudo, ki so jo že podprle posebne izobraževalne skupnosti letos spomladi, niso je pa še sprejele, ker so bile prej ukinjene. Zdaj je predlog, naj bi prenovo sprejela Izobraževalna skupnost Slovenije - na-sledica pisov - ki pa se ji z iztekom letošnjega koledarskega leta tudi bliža konec. Njen dedič bo novi sekretariat za šolstvo (ali kakor se bo že imenoval),ki pa bo deloval drugače. Ob ukinjanju prosvetne samouprave in ob vzpostavljanju nove šolske uprave se zdaj republiška prosvetna energija izčrpava predvsem ob organizacijskih ureditvah teh služb. Ti organi tačas nimajo kaj preveč časa za utripe življenja okoli sebe, torej tudi za predloge, kakršne daje v pospešeno obravnavo skupnost tehniških šol. Zato je vprašanje, ali bodo vsi skupaj našli dovolj moči, da bi se predloga resno lotili v razmeroma kratkem času, in vprašanje, ali se ne bodo zatekli k izgovoru, ki je pri roki: počakati na celostno prenovo srednjega šolstva, za katero se tačas začenja pripravljati strokovna podlaga. To pa bi pomenilo, da se predlog odlaga za nekaj let in da bi bile srednje šole .tehniških usmeritev za ta čas prepuščene na milost in nemilost zdajšnjim tokovom, ki so jim v škodo. JANKO SVETINA Utrip v avstrijski športni vzgoji Nedavni obisk skupine športnih pedagogov na Dunaju, v deželi, ki jo je nekoč prosvetljevala cesarica Marija Terezija, je bil sicer kratek, a kljub vsemu zanimiv in poučen. Kar zadeva športno vzgojo v šoli se potomci vladarice, ki je nemalo koristnega za šolstvo naredila tudi v naših krajih, niso ustavili pri njenih blagrih, ampak hodijo vštric s sodobnimi pojmovanji športne vzgoje. O sebi imajo dobro mnenje in po tem, kar je bilo videti - upravičeno. Našteti bi veljalo le bistvene elemente, ki obvladujejo športni utrip avstrijskega šolarja. Presenetljiv je podatek, da sosedje že 70 let uspešno organizirajo zimske smučarske tečaje seveda ne v sklopu dodatnega programa, kot pri nas zimsko šolo v naravi, ampak je zanje poskrbljeno v sistemu, ki ga ne podpirata le prosvetna ministrica in zakon, ampak tudi 18 milijonov ATS. Tečaji smučanja za avstrijskega otroka niso zastonj. Starši plačajo tedensko bivanje po dokaj ugodih cenah, saj imajo mnoga področja že svoje postojanke. Poskrbljeno je za revnejše učence. Smučarsko opremo si lahko sposodijo za simboličnih 100ATS. In še to: zimski tečaji so med osnovnim šolanjem vsaj dvakrat in med srednjim enkrat, veliko šol pa jih organizira tudi pogosteje, kot je predpisano. Poletna zrcalna podoba smučarskih tečajev so šolski športni tedni, kjer mladino z dobrim strokovnim vodstvom vpeljujejo v jadranje, jahanje, planinstvo, kolesarjenje, tenis, skratka športne zvrsti, ki so povezane z naravo. Nekajkrat so gostitelji poudarili, da je bistveni namen takega prijema humanizacija šole. Očitno se dobro zavedajo, da je šola, če jo opazujemo iz zornega kota otrokovih gibalnih potreb, ovira in da brez nadomestila ne gre. Zanimivo je, da so Avstrijci šolski športni teden uzakonili šele pred 15 leti - a so se morali, da bi nasprotnikom dokazali, kako potreben je organiziran športni utrip v šoli, zelo potruditi. Na prosvetnem ministrstvu pravijo, da boj za športno vzgojo v šolah še ni končan. Trenutno se imajo najslabše vajenci, saj med kratkim šolanjem nimajo športne vzgoje. Ob štirih dnevih prakse so jim namenili en sam dan teoretičnih predmetov na teden. Prav zdaj poteka akcija, da bi to neugodno razmerje popravili v korist teorije, in obetajo si, da bi tako tudi ta, najslabše obravnavana kategorija mladih dobila športne objekte in tako zaživela v športni dejavnosti. Tudi z našimi športnimi dnevi, ki so jih še pred nedavnim zavzeto skušali ukinjati, kot nebodigatreba, se pred avstrijskimi kolegi nismo mogli • NOVI SAD pohvaliti. Tudi sami so tri dni v letu namenili športni dejavnosti, od razmer pa je odvisno, ali jih bodo izrabili celodnevno ali samo poldnevno. Posebno mesto imajo športne šole - 40 jih je organiziranih v osnovnem šolstvu in 14 v srednjem. Medtem ko osnovnošolski športni programi niso povezani z vrhunskim športom, pa športne gimnazije - večina je smučarskih, zdaj pa se vključujejo še plavalci, igralci tenisa, nogometaši - sledijo zahtevam vrhunske vadbe. Zato trajajo gimnazije leto dni dlje (pet let), trgovske šole z dodatno športno vsebino pa štiri leta. Samoumevno se jim zdi, da se morajo pedagoški delavci v teh šolah prilagoditi zahtevam športne panoge. Avstrijci so nas prav hitro prepričali, da tudi pri njih ni manjkalo strokovnjakov, ki so hoteli zatreti želje po trdnejši športni organiziranosti osnovne šole. Vseeno pa so se razdiralnemu dialogu izognili, in so si tako zagotovili močnejši vpliv še muzikologi in likovniki - strokovnjaki vzgojnih področij. Izognili so se še nesmislom matematično ali kemično obarvane osnovne šole, čeprav tudi tam vedo, da je pamet boljša kot žamet. Prav tako se avstrijski šolniki ne okoriščajo z oddajanjem telovadnic. Po sklepu ministrstva te usluge ne smejo zaračunavati. Športna tekmovanja, tudi zvezna, so samo ekipna. Najbolj množično je tekmovanje enajst- in dvanajstletnikov v nogometu - ponavadi nastopa od 700 do 900 ekip, finale pa prenaša televizija. Leto starejša dekleta tekmujejo v odbojki. Tekmovanja v športnih igrah za naslov nacionalnega prvaka potekajo vsake dve leti. Dvanajstletniki imajo še neke vrste mnogoboj (atletski troboj, gimnastika, veslanje, športni kviz), nastopajo ekipe, tako kot v teku na smučeh ali v krosu. Morda še beseda o obisku na terezijanski akademiji (osnovna šola in nižja gimnazija). Ni da bi izgubljali besede o ogromnem ograjenem športnem parku s travnatimi nogometnimi igrišči, teniškimi igrišči, 25-metrskem plavalnem bazenu. Za nekaj več kot 500 otrok skrbi 112 učiteljev. Občudujoča je čistoča, nikjer ni bilo slišati histeričnega vpitja, otroci so po hodnikih hodili, kot se spodobi. zvonec je brnel komaj zaznavno. Umirjeno in brez formalizmov usmerjajo učence tudi športni učitelji. »Kar zadeva strokovnost, ura ni bila nič posebnega,« je nastop komentiral šolski viceminister, »cenim pa, da so bili otroci zadovoljni. No, saj to je vendar namen športa v šoli,« je še dodal. NIKO SLANA Konferenca Živi jeziki (Nadaljevanje iz prejšnje številke) Konferenca Živi jeziki pomeni »follow-up« (nadaljevanje) projekta 12 Sveta za kulturno sodelovanje Evropskega sveta. Tema konference je bila: Učenje in poučevanje jezikov - komunikacijski prijem in izobraževanje učiteljev. Delo je potekalo v prostorih športnega centra SPENS in Filozofske fakultete v Novem Sadu. Konferenco je vodila dr. Dušanka Točanac. udeležilo pa se je približno 150 jezikoslovcev iz vseh jugoslovanskih republik (od tega 11 Slovencev iz Filozofske fakultete v Ljubljani in Pedagoške akademije Maribor. FSPN Ljubljana, Pedagoškega inštituta Ljubljana. Pionirskega doma. Zavoda SRS za šolstvo. Gozdarskega šolskega centra Postojna) in tuji gostje: gospod M. Stobart. pomočnik direktorja za prosveto, kulturo in telesno kulturo Evropskega sveta, gospod J. L. N. Trim. direktor CILT-a (Centre for information on Language Teaching and Research. London) in nosilec projektov za tuje jezike Evropskega sveta, gospod Henri Holer, direktor centra za poučevanje metodologije učenja jezikov iz Francije, in gospod Cristoph Edelhoff. direktor Inštituta za učenje jezikov iz Nemčije. Cilji konference so bili: - seznaniti udeležence z vsebino in sklepi projektov 4 in 12; - pregledati stanje pouka tujih jezikov v SFRJ na vseh ravneh šolskega in zunajšolskega izobrfaževanja; - ugotoviti problematiko na vseh področjih učenja in poučevanja tujega jezika v SFRJ ter opredeliti cilje in naloge prihodnjega razvoja tujih jezikov pri nas ter poiskati možnosti za nadaljnje sodelovanje z Evropskim svetom. Delo je potekalo v obliki plenarnih predavanj v sekcijah (predavanja in pogovori) in v tribunah (pogovori). Konferenco je začel in udeležence pozdravil dekan Filozofske fakultete Novi Sad, profesor Jovan Jerkovič; v uvodnem referatu je dr. Dušanka Točanac prikazala stanje pouka tujih jezikov v SFRJ. Gospod Stobart in gospod Trim sta v svojih plenarnih predavanjih prikazala delo Evropskega sveta zlasti na področju programov tujih jezikov, gospod Holer pa je predstavil metodološki razvoj učenja tujih jezikov v zadnjih 15 letih - od uporabe avdiovizualnega prijema do komunikacijskega. O začetnem in neprenehnem izobraževanju je govoril gospod Edelhoff. Poudaril je. da je permanentno izobraževanje potreba in dolžnost vsakega učitelja v vsej dobi poučevanja. Učitelji morajo biti'prijiravljeni.1 da'si'pridobivajo'nove spretnosti, da se neprenehoma in sproti seznanjajo z novostmi stroke, ne smejo se ustrašiti teh novosti in eksperimentov. Prav je. da svoje izkušnje in dognanja izmenjavajo s kolegi, ne samo v svojem ožjem krogu. Nujno je. da sami komunicirajo na mednarodni ravni, če hočejo v svoj pouk vpeljati resnične novosti pravega komunikacijskega prijema. • WALDORFSKA ŠOLA V CELOVCU V Steinerjeva šola išče svoj obraz____________________________| VValdorfska pedagogika je še zmeraj zanimiva in mikavna, zato smo - tako kot lanskoletni seminar o otroku v stiski - pripravili na pobudo Slovenskega društva pedagogov tudi ekskurzijo na eno takih šol v sosednjo Avstrijo. Udeležili so se je učitelji in svetovalni delavci iz različnih krajev Slovenije. Obiskali smo eno od enajstih avstrijskih šol, ki se imenuje po snovalcu tako imenovane tvaldoif-ske pedagogike: Rudolf Steiner Schule, na Wilsonstrasse 11 v Celovcu. Pedagogika, na kateri temelji delo te šole, je pri nas že dokaj znana in opisana, povsod pa ji priznavajo, da od vseh pedagoških slogov najbolj upošteva otroka kot celostno osebnost. Otrok se v tej šoli oblikuje sam: vpliva na svoje zdravje in razvoj. Šola je neodvisna od države, namenjena je vsem socialnim plastem, zmanjšala je pomen storilnosti in poudarila umetniške in humanistične predmete, ki so v navadnih šolah zapostavljeni. Vrata tovrstnih šol ponavadi niso odprta širši javnosti, pa vendar smo bili v »Steinerjevi« šoli v Celovcu izredno lepo sprejeti. Želeli smo čim bolje spoznati celotno šolo in slog dela v njej, zato so nam omogočili hospitacije v vseh razredih od prvega do osmega in vsak od udeležencev je lahko izbral tiste štiri ure, ki so ga zanimale. Po pouku so nam pripravili pogovor z učitelji, tako smo dobili vpogled v organizacijo in delovanje šole kot celote in v metodično delo v otrokovih različnih starostnih obdobjih. Dvanajstletna šola se deli na dve zaokroženi stopnji: stopnjo, na kateri je pouk organiziran razredno - imajo ga učenci od 1. do 8. razreda, vse glavne predmete pa poučuje en sam učitelj, in na predmetno stopnjo za učence od 9. do 12. razreda. Naša pozornost je bila tokrat usmerjena v razredni pouk. Vsak dan sta prvi dve uri namenjeni razrednemu pouku in tedaj je vsak razrednik v svojem razredu. Vseh predmetov pa se ne učijo vse leto, ampak je pouk razdeljen na obdobja, ki trajajo do sedem tednov. Razredni učitelj poučuje materni jezik, matematiko, oblikovanje, geografijo, zoologijo in botaniko ter zgodovino; le-ta ni razdeljena v tedenske enote, ampak jo obravnavajo vse leto in v vseh razredih. Matematike se na primer uče od januarja do marca, ko je po njihovem mnenju glede na letni ciklus najprimernejši čas za intelektualno delo, junija pa pridejo na vrsto bolj umetniške enote. Zgodovina je po razredih ve- zana na tele enote: 1. razred pravljice (Grimm, Andersen, ljudske ...), 2. razred legende ali basni, 3. razred zgodbe iz biblije (stara zaveza), 4. razred germanska mitologija, 5. razred stara zgodovina (Indija, Perzija, Egipt ...), 6. razred grško-rimska mitologija (Iliada, Odiseja ...), 7. razred biografije (znanstveniki, svetniki, raziskovalci ...), 8. razred igre, dramatizacije (J. Darck itn.). V višjih razredih poučuje razrednik še astronomijo, mineralogijo, fiziko, kemijo, prehrano, vse od 1. do 8. razreda pa pripisujejo velik pomen umetnosti (akvarelnemu slikanju, barvnemu oblikovanju, glasbi, obveznemu igranju flavte, recitacijam). Pri pouku sodelujejo že od prvega razreda strokovni učitelji. V 1. razredu sta še po dve uri angleščine, francoščine in ročnega dela, in po ena ura evrit-mije, športnih iger in verouka (izbirno evangeličanskega, katoliškega ali neinstitucionalne krš- Karol Grossmann: Avtoportret s sinom, 1907 Delo v sekcijah je potekalo vsak dan od 16. do 18. ure, v tribunah pa od 18. do 20. ure. Vseh šest sekcij in štiri tribune so torej delale sočasno, udeleženci so izbirali temo po svojih potrebah in zanimanju. V sekcijah so bile obravnavane tele teme: Tuji jeziki kot splošnoizobraževalni predmet; Učenje in poučevanje tujega jezika zunaj šolskega sistema; Učenje in poučevanje jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije kot nemater-nih jezikov; Učenje tujih jezikov na predšolski ravni; Učenje tujega jezika v funkciji stroke; Teoretične in metodološke osnove pouka tujih jezikov in književnosti na filozofskih fakultetah v SFRJ. V tribunah pa so razpravljali: o začetnem in permanentnem izobraževanju učiteljev, o jezikih narodov Jugoslavije kot tujih jezikih, o pouku jezikov narodov Jugoslavije, namenjenih otrokom delavcev na začasnem delu v tujini, in o učbenikih za pouk tujih jezikov. Sama sem sodelovala v sekciji Učenje tujega jezika v funkciji stroke ter v tribuni Začetno in permanentno izobraževanje učiteljev. Pripravila sem dva referata; v referatu LSP (Language for specific purposes - jezik stroke) sem predstavila LSP kot del splošnega vzgojno-izobraževalnega sistema in opredelila razlike v pouku tujega jezika za splošno uporabo in tujega jezika v smislu stroke (LGP : LSP). Nadalje sem prikazala jezik stroke v našem srednješolskem sistemu in prihodnje naloge na tem področju. Kolegica Nataša Kraigher. lektorica na FSPN. pa je prikazala celotno stanje jezika stroke na terciarnem nivoju v Sloveniji. V predstavitvi permanentnega izobraževanja učiteljev za tuje jezike sem se najprej osredotočila na splošna načela stalnega strokovnega spopolnjevanja učiteljev tujih jezikov ter statistično prikazala vse oblike izobraževanja učiteljev tujih jezikov v organizaciji Zavoda SR Slovenije za šolstvo od leta 1986. Obe predstavitvi sta bili dobro sprejeti, še posebno pa sta bili poudarjeni prošnja in želja, naj bi se naših seminarjev udeležilo čim več kolegov iz drugih republik. Zadnji dan konference je bil namenjen prikazu celotnega dela. torej dela v vseh sekcijah in tribunah, tako da smo se udeleženci lahko seznanili vsaj z bistvenimi dognanji in sklepi vseh skupin. Vsi referati in sklepi bodo izšli v posebni publikaciji, tako da bo lahko z delom celotne konference seznanjena širša jugoslovanska javnost. Pred uradnjmi sklepi pa bi vseeno želela že v tem poročilu opozoriti na nekatera najpomembnejša dognanja: • Komunikacijski prijem kot metodična oblika pouka tujih jezikov je dobil mesto v vseh programih tujih jezikov v Jugoslaviji. Ne moremo pa še trditi, da so vsi učitelji na vseh ravneh izobraževanja že dojeli vsa načela tega prijema in da je komunikacijski prijem resnično del vsakdanjega vzgojno-izobraževalnega procesa. Potrebno bo še veliko dela, tako teoretičnih razi- čanske usmeritve). Od 4. razreda imajo še dodatno uro glasbe, uro več angleščine in francoščine, od 5. razreda pa je v program uvrščen še pevski zbor, ki ga vodi poklicni glasbenik, in dodatna ura evritmije. Učenci 6. razreda imajo še ročno delo (les, kovina) in delo na vrtu. Denar iz žepov staršev Šolsko delo je tesno povezano z družino. Šola je denarno povsem odvisna od staršev, otrokovi starši pa so tudi pogosto v stikih z razrednikom. Razrednik mora vsaj enkrat na leto obiskati otrokovo družino. Obe, šola in družina, naredita zelo veliko za to, da bi se vzgoja poenotila. K nemotenemu delovanju šole pripomore svet staršev, ki je povezan bolj z organizacijo in vsebino šolskega dela, za komunikacijo navzven pa skrbi društvo; to zbira tudi dodaten denar, zato da je gmotna varnost šole zagotovljena. Socialno učenje je ena bistvenih prvin v tej šoli, na njej temeljita pouk in celotna šolska dejavnost. Veliko možnosti za socialno učenje daje predvsem Iji so kar po vrsti poudarjali, da otrok ni treba ločevati, saj se v skupini, v kateri je 12 do 26 otrok, lahko usmerja pozornost na posameznika. Vsak učitelj se največ spopolnjuje v iskanju novih celostnih metod, ki zaposlujejo pri zaznavanju čim več čutil (j in spretnosti ter aktivirajo ra-1 in zlične načine mišljenja. Posa- na mezniku se lahko bolj posvečajo ga tudi zaradi samih načinov sprem- o Ijanja in ocenjevanja. Učitelj je iz« odgovoren za spodbujanje posa- In meznikovega skladnega razvoja, i ni za ustvarjanje ugodnih možnosti ob za harmonično osebnostno rast. na zato ne poznajo ocen, kakršne (p imamo pri nas. Ocenjujejo otro- Ži kov razvoj, in to opisno. -- V Celovcu praznujejo letos desetletnico šole. Šolo, vrt, vse . so ustvarili z delom in prizadev- -f nostjo staršev in učiteljev. V pri- e merjavi z državno šolo je taka i J15 šola za starše precej draga. Namesto francoščine i nj - slovenščina? [ 8c Šola še zmeraj išče svoj obraz. bi se čim bolj e prizadeva si, ua ui se cim uuij i. vrasla v razmere in življenje Ko-i 1. roške, kajti veliko je učiteljev, kil. '■ • Lanskoletni enotedenski seminar Otrok v stiski - prispevek pedagogike in medicine, ki nam je ponudil vpogled v temelje tvah ~~ dorfske pedagogike (na njem se je zvrstilo približno 500 udeležencev] iz zdravstva in šolstva), je sprožil veliko razpravljanja v zbornicah) | svetovalnicah in na učiteljskih strokovnih srečanjih. Tudi' med ti- || stimi starši, ki se zavzeto ukvarjajo z vzgojo, pa na sam potek ri šolanja ne morejo vplivati. Veliko odmevov smo prebrali tudi] _ v tisku, v poljudnem in strokovnem. | v obravnava učnih vsebin po obdobjih. Tako se izrazijo v določenih obdobjih različni učenci. Velik ugled med vrstniki ne doseže samo tisti, ki dobro računa, temveč tudi oni, ki se lepo likovno ali gibalno izraža, saj ni vrednota samo intelekt, ampak celosten človek. Ob konfliktih posamezen učenec ne polemizira z učitelji, pomembno je mnenje vsega razreda. Za posameznika je avtoriteta pedagoška konferenca in ta zaseda vsak teden. Presenetilo nas je, da vsi učenci zelo dobro igrajo blok flavto. Vsi imajo tudi posluh, saj je ključ do uspeha delo v zboru. Posameznik kot solist marsičesa ne bi zmogel, v zboru pa doseže največ, kar je mogoče. Veliko je zborovskega dela - igranja, petja, recitiranja. V zboru se vsi zelo razživijo, starost pri tem ni pomembna. Učitelji posebno pazijo, da otroka ne izpostavljajo po nepotrebnem. so prišli iz Nemčije, Švice in oi drugod. Razmišljajo tudi, da bi namesto drugega tujega jezika, to je zdaj francoščina, vpeljali slovenščino, ki bi bila za to dvo- pn jezično območje mnogo primer-|/e^ nejša, saj obiskuje šolo tudi ne- da . tji kk kaj slovenskih otrok. Tako smo dobili na tej šoli veliko pobud, mnoge stvari so tako drugačne, da smo se še bolj /a/ zamislili nad stanjem v naših šolah. Kajti ta šola pogosto odgovarja prav na vprašanja, pri katerih naša odpove, kot so npr. fe-minizacija, kopičenje podatkov usmerjenost v snov, in ne v človeka, individualizacija, vet-smerna komunikacija, spod- ^ buda, ne represija, izkušenjsko ^ učenje, močan vpliv staršev itn.L Veliko spoznanj torej in velik,,. sc! _ Pn Pn vai zn teč tet, Opisno ocenjevanje otrokovega razvoja Individualizacija dela je v tej šoli povsem uveljavljena. Učite- izziv za naše delo. Učitelji pa sol ^ si ob koncu zaželeli, da bi seL vsak lahko udeležil podobnih ^ strokovnih ekskurzij vsaj enkrat na leto. Pokazala se je izrazita ^ želja po strokovnem in stanov- y skem povezovanju razrednih uČi'Lf teljev, ki je na Slovenskem že ^ 1 skoraj povsem zamrla. , 1 MARJETA CERAR ji' PO! tO j skav kot prenosa v prakso in organizirane oblike permanentnega izobraževa- »rfi nja učiteljev, če resnično želimo, da se bo naš pouk tujih jezikov razvijaj^ v skladu s cilji in smernicami Evropskega sveta. Pouk tujih jezikov ne sme bit'p/ skrb samo izobraževalnih institucij, temveč tudi širše družbe, saj je pra'’f znanje tujih jezikov sredstvo za boljše razumevanje in sodelovanje med narodief£i na vseh področjih našega življenja in dela. Znanje tujega jezika nam omogočil tudi razumevanje, sprejemanje in spoštovanje kulture drugega naroda. Velik') ft večji poudarek kot doslej bo treba v prihodnje dajati razvijanju dvojezičnosf' o\ v naši državi, tako učenju jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije ko Sr nematernih jezikov, kakor tudi učenju tujih jezikov. ikul • V prihodnjem razvoju CDCC bo poudarek na zgodnejši vključitvi tujega j£0 jezika v izobraževalni sistem; to bi pri nas pomenilo uvrstitev tujega jezika pr v predmetnik osnovne šole že pred petim razredom. j 9. Eden od sklepov sekcije Tuji jeziki kot splošnoizobraževalni predmet jt ^rP bila tudi zahteva po vpeljavi dveh tujih jezikov v osnovno šolo - vendani,M z obveznimi poprejšnjimi teoretičnimi raziskavami o upravičenosti takega! / razvoja osnovne šole. Spa 0 Neprimerni in zastareli učbeniki so eden od največjih problemov pfi^-pouku tujih jezikov v vsej Jugoslaviji. Vendar se tudi to stanje postopomasA zboljšuje. Pomemben sklep konference je zahteva o alternativnih učbenikih ('j 06 Sloveniji že prvi zametki tega), tako da učitelj lahko izbira med več učbeniki;s7’e in sicer glede na zunanje pogoje, motivacijo in potrebe svojih učencev it?'# navsezadnje tudi po svojih individualnih nagnjenjih, sposobnostih in značilno-stih. pos 0 Metodika pouka ima premajhno veljavo v začetnem izobraževanja Jeti učiteljev. Univerza ima pred seboj odgovorno nalogo, da daje prihodnjema j,0 učitelju resnično širše in poglobljeno teoretično metodično znanje med dodi-^ plomskim študijem, obenem pa mora razvijati tudi aplikativno znanje p%-, vsakem posameznem študentu. . • Na terciarni ravni ni enotnosti pri pouku jezika stroke, tako niti v števili^!0 ur za jezik stroke na posameznih fakultetah (od 35 do 475 ur; nekaterfPfe fakultete so še zmeraj brez tujega jezika), mnogi učitelji lektorji niso v redneffha delovnem razmerju z Univerzo ter zelo malo sodelujejo pri znanstvenik1 fo/i projektih. Tudi tu bo potrebno še veliko usklajevalnega dela. spe Konferenca v Novem Sadu je bila prav gotovo do zdaj najboljši in najobšif-jm'a nejši prikaz različnih dejavnosti, problemov in ciljev pri pouku tujih jezikov n< vseh ravneh institucionalnega in drugega izobraževanja. Upamo, da se bodo! e cilji, ki si jih je konferenca zastavila, uresničili in da se bo še bolj poglobilo?8, sodelovanje z Evropskim svetom. NEVENKA SELIŠKAR nac V MARIBORU: POSVET O NADARJENIH Pobude, ki jim je vredno prisluhniti Z nadaijenimi so se do nedavnega ukvaijali le psihologi, pedagoge ^ Pa je bolj zanimala odprta šola. Skrajni čas je, da tudi pedagogi 2® namenijo več pozornosti takšnim otrokom in delu z njimi, saj je >st pravkar minuli posvet o nadarjenih v vzgojno-izobraževalnem pro-s£ Cesu - pripravili so ga v Mariboru - pokazal, da smo še zmeraj na °' *ačetku poti. u' Program posvetovanja je bil zelo bogat: dvoje plenarnih predavanj n (Jan Makarovič o nekaterih antropoloških, socioloških, psiholoških a- in pedagoških vidikih nadarjenosti in Vid Pečjak o ustvarjalni šoli in ,a' nadarjenem otroku), simpoziji o zasnovah razvoja nadarjenih, o or-j0 ganizaciji in modelih dela z nadarjenimi, o usmerjanju nadarjenih ter n psiholoških in pedagoških vidikih nadarjenega otroka v vzgoji in ]e 'zobraževanju, omizji K nacionalnemu programu za nadarjene in ,a' Inovacijske šola - pot v inovacijsko družbo ter seveda kopica delav-ia: nic, ki so prikazale tisto, kar lahko pouk najbolj poglobi in ga sti obogati. Na posvetu smo lahko spoznali, kako speljati program za st. nadarjene od zamisli do uresničitve z različnimi oblikami in modeli ne (primera strokovnjakov, ki se ukvarjajo s telesno vzgojo in gibanja °' Znanost mladini). os se . »Temeljna naloga v prihodnje ,v. jo organizirati usposabljanje za rj. delo z nadarjenimi,« je po trid-kai nevnem posvetu od 5. do 7. ok-| tobra letos dejala Dora Gobec, I Predsednica strokovnega srečanja Slovenskega društva pedagogov, ki so ga pomagali pripraviti iZ !še Pedagoški inštitut pri Uni-0jj verzi Edvarda Kardelja v Ljub-0,j(jani, Društvo psihologov Slove-"jjj nije, Pedagoška fakulteta Uni-| verze v Mariboru in Odbor za —■ Štipendiranje pri Zvezi skupnosti rek aZ-j — :ei\ za zaposlovanje. Navedla je še podatke, da »zbudimo« kar štiri tisoč otrok na leto zato, ker jih napačno usmerimo in tako vsako četrto leto »zapravimo« ves rod nadarjenih otrok. Opozorila je na knjigo dr. Franceta Strmčnika Sodobna šola v luči učne diferenciacije in individualizacije, ki je izšla pred tremi leti in začela odpirati našo šolo - žal zelo zelo pozno, saj bi morali diferenciacijo in individualizacijo že zdavnaj vpeljati v naš enotni šolski 3 Kako skitiijo za nadarjene po svetu? bi DR. NORBERT JAUŠOVEC s Pedagoške fakultete v Mariboru je na uvodnem sim-/0' Poziju o zasnovah razvoja nadar-eI'\hnifi predstavil prispevek o na-ie' dar jenih v vzgoji in izobraževa-, >iju. Zanimajo ga predvsem tuje o« izkušnje. Objavljamo povzetek. s0 Oblike dela z nadarjenimi bi °( iahko razdelili v tri skupine: Akceleracija: sem spada Predvsem zgodnji vpis v šolo, Preskakovanje razredov, zdrute-vanje snovi, povezano brezrazredno napredovanje in dodatni tečaji ter zgodnji vpis na fakul-){j. ,eto. Bistvo akceleracije je v tem, da prihranimo čas pri izobraže-n j vanju nadarjenih. Ti postopki pa lik '^ajo tudi nekatere pomanjkljivosti. Nadarjeni posameznik ni s£. Zmeraj najbolj razvit na vseh po-Til, Sračjih (čustva, socialni razvoj). rai Zaradi napredovanja se lahko ju Znajde v skupini, ki mu zaradi ^.nekaterih značilnosti ne ustreza. l(*jJ V sodobnih teorijah za uspešno intelektualno delovanje so vse bolj v ospredju tudi čustvene po-leZe. Otrok, ki zaradi preskoka ‘Zgubi vodilni poloiaj v razredu, Postane tudi manj samozavesten, V0 Pa lahko upočasni njegov raz-r0/. Namen šole ni, da otrok V3'\“divja« skozi razrede, včasih je U* Ustreznejše, da snov spozna po-^globljeno. Akceleracija je spre-(X1:leta oblika dela z nadarjenimi pri :Jč' os kot tudi v svetu. V ZDA po-\gij darjajo predvsem hitrejše napre-jst o vanje iz srednje šole na uni-ko erzo. Ob hitrejšem vpisu na fakulteto pa morajo nadarjeni obi-vati poseben tečaj (Advanced 1 Placement), ki jim omogoča, da t Uspešneje obvladajo zahteve, ki dziinn jih postavlja novo okolje. -S1 Ločevanje nadarjenih: sem spadajo predvsem posebne šole razredi, razvrščanje po spo-t jfobnostih, šolskih predmetih, ikt sPecializacija z izbirnimi pro-it grami, poletne in sobotne šole. no Mnenja o upravičenosti takšnih Posegov pri nas, kjer nimamo za-njl sebnih šol, in odločitev, kam se ^ bo otrok vpisal, ni prepuščena ’ staršem, so različna. Zagovor-p uiki posebnih oblik izobraleva-/,Unja za sposobne se zavzemajo ete Predvsem za model diferenciacije en''ta predmetni stopnji ali v srednji nibfo/j. Nasprotniki pa dopuščajo specializirane oblike izobrateva-Š'r. nia’ predvsem za umetnostna in ‘j. telesnokulturna področja, ne pa xlf na akademski ravni. V ZDA deduje veliko specializiranih šol za nadarjene, dobro obiskane pa so tuai sobotne m poletne šole, ki jih prirejajo večinoma na fakultetah. Eden takih projektov je Pegasus, ki ponuja program za predšolske otroke in vse do 12. razreda. Sodeluje tudi pri odkrivanju »akademskih talentov« v 7. do 9. razredu in je usmerjen predvsem k izboljšanju otrokovih matematičnih in jezikovnih sposobnosti. Obogatitveni program: obsegajo programe samoizpopolnje-vanja, izobraževanja v malih skupinah v razredu, sodelovanje pri raziskovalnih projetkih, klubih, znanstvenih in drugih interesnih skupinah, organizirane seminarje, razstave, nastope in mentorske skupine. Teh programov je veliko. V ZDA je najbolj znan program G AT E, ki zajema vso državo Kalifornijo. Program financira država z 18,5 milijona dolarjev na leto, podpirajo pa ga še federalne enote in posamezne lokalne skupnosti. Namenjen je predvsem učencem, ki obiskujejo javne šole in vrtce. In kakšne so smernice za delo Z nadarjenimi? Richardsonova komisija (1985, sklepno poročilo, Texas, univ. press) je svoje napotke za delo z nadarjenimi strnila v tale posebna določila: 9 Izdelati je treba napisano filozofijo za izobraževanje nadarjenih, ki naj bo povezana s cilji in vrednotami posameznega šolskega okoliša. Že na začetku načrtovanja je treba izbrati enega ali več usklajevalcev, ki bodo odgovorni za ves program. 9 Odkrivanje nadarjenih naj temelji na široki paleti merskih instrumentov in naj ne ločuje učencev pretirano. Merilo za izbor naj bo prepuščeno programu. 9 Program naj omogoča postopno rast, povezan naj bo v že uveljavljene oblike izobraževanja, sega pa lahko tudi čez institucionalne okvire. Spodbuja naj metode dela, ki jih uporabljajo pravi raziskovalci. Razmisliti je treba tudi o specializiranih šolah, če te ljudje in razmere v kraju omogočajo. • V programu predvidimo tudi skrb za razvijanje tistih, ki ga bodo uresničevali. Delo naj poteka skupinsko z učitelji in raziskovalci. 9 Z vrednotenjem programa ugotovimo, kako je program uspešen in kako vplivajo njegove sestavine na razvoj nadarjenih posameznikov. Pri vrednotenju programa naj sodelujejo tudi zunanji ocenjevalci. sistem. »Zamujamo za več kot trideset let,« je poudarila Dora Gobec. Veliko pomeni že to, da se strokovnjaki čedalje več ukvarjajo z otroki. Z večjo liberalizacijo družbe je tudi zahtev po ukvarjanju z njimi več. Ko to ugotavljamo, pa ne moremo prezreti, da »šola kar poka po vseh šivih«. Torej: kako jo notranje spremeniti? To je bilo tudi eno osrednjih vprašanj, postavljenih skoraj petsto udeležencem strokovnega srečanja v Mariboru. V strategiji spreminjanja naše šole se je zgodilo nekaj, kar nikjer v svetu ni tako zelo očitno kot pri nas: notranja reforma šole ni nega. Zdaj tega pravzaprav nimamo, saj v tistem, kar imenujemo izbirni pouk, ni ničesar takšnega, kar ne bi bilo že poprej v učnem načrtu. Edino, kar je v šoli res namenjeno otroku, so interesne dejavnosti. Žal pa je to področje, ki ga ukrepi v zdajšnjih družbenih razmerah pogosto omejujejo in spodbujajo ponavadi le tisto, kar ohranja tradicionalno šolo in šolski sistem. Dokler bo tako, ne smemo biti presenečeni, če bo t.i. tretja univerza še zmeraj zunaj naših meja. Nekaj kritičnih mnenj je bilo slišati tudi o programih usposabljanja za učitelje, češ da je v njih Ko je dr. Srečo Zakrajšek povprašal udeležence omizja, kaj ni dobro v šoli in kaj bi moralo biti drugače, kako to spremeniti, koliko časa bi potrebovali za to, so večinoma molčali. Je to samopodoba našega učitelja? toliko »stvar politike« kot strok, ki se s predmeti uveljavljajo v šoli. V primerjavi z drugimi so pri nas pedagogi in psihologi šolo »izgubili«, saj se ukvarjajo z vsem drugim bolj kot s šolo - ta je čedalje bolj prepuščena posameznim strokam. In kakšna bi morala biti šola, da bi čim bolj pripomogla k razvijanju otrokove osebnosti? Predvsem naj bi spodbujala učence tako, da bi čim bolj upoštevala načeli učne diferenciacije in individualizacije. Kako ju uporabljati, ni mogoče predpisati, saj vsako okolje zahteva svoje prijeme: torej tako, kot je praksa zapostavljena. Ker nimamo izdelane profesionalizacije učiteljevega poklica, je včasih zelo težko najti mentorja nadarjenim za posamezna področja. Univerzitetni profesorji, ki bi bili marsikdaj najprimernejši mentorji, so prezaposleni ali pa imajo drugačne poglede na pedagoško vodenje, skratka, podcenjujejo ga. Drugje po svetu je tako, da mora vsak univerzitetni učitelj nekaj let delati tudi v šolski praksi. Udeleženci posveta so predlagali, naj bi se ustvarjalni učitelji redno sestajali, predstavljali svoje delo, novosti, strokovnjaki Julij Miiller: Lili Novy, ok. 1900 v posameznem razredu za učence najprimernejše. To morajo presoditi učitelji sami. Tu pa se rado zatika. Naše učiteljstvo je namreč zelo poslušno, vestno, ubogljivo, le zelo redki učitelji so samozavestni, prepričani vase in si tudi v šoli upajo delati po svoje. O tem smo se prepričali tudi ob omizju K nacionalnemu programu za nadarjene, ki ga je vodil dr. Srečo Zakrajšek. Več kot trideset let se je zgledni učitelj slepo skušal držati učnih načrtov, podrejal jim je vsa svoja razmišljanja in dejanja. Danes vemo, da je to slabo, vemo pa tudi, da preveč natančni učni načrti zavirajo učiteljevo ustvarjalnost, premalo natančni pa rušijo sistem. Toda učitelj je odgovoren pred otrokom, zato mora organizirati takšen pouk, ki bo vsem omogočil čim boljši razvoj: slabši učenci naj bi se zbirali v skupine, kjer ne bodo več najslabši, lahko pa si bodo pridobili zadostno predpisano znanje. Ob dopolnilnem in dodatnem pouku pa bi morali vpeljati še več izbir- pa naj bi vse to ovrednotili. Najuspešnejše učitelje naj bi pritegnili kot mentorje k izobraževanju in usposabljanju učiteljev. Pobuda, ki ji je vredno prisluhniti. Zakaj še zmeraj ne ustanavljamo eksperimentalnih šol, ko pa smo se na tujih zgledih že ničkolikokrat prepričali, kako so pomembne in nujne? Morda bo več prizadevanj v prihodnje namenjenih tudi temu. Pa še nekaj so poudarili udeleženci: da bi morali tudi v Sloveniji čimprej ustanoviti podobno delovno skupino, ki bi se ukvarjala z nadarjenimi, kot jo imajo na Hrvaškem. Morda pri Skupščini SRS, Zavodu SRS za šolstvo ali pa pri Republiškemu komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo? Naj zaokrožimo z mislijo enega od udeležencev: Če bi vprašanje nadarjenih rešili v naši družbi, se nam ne bi bilo treba ukvarjati s problematiko nadarjenih v šoli. Samo odkrivati ie premalo Z dr. ANO MAJUREC SEKULIČ, Tozd za pedagoško raziskovanje Filozofske fakultete v Zagrebu, smo se pogovarjali o delu z nadarjenimi v sosednji Hrvaški, kjer so za te otroke in mladino naredili največ v Jugoslaviji. 9 Kako ste se lotili dela z nadarjenimi? - Ze od vsega začetka sodelujemo s Prosvetnim svetom Hrvaške, ki je tudi spodbudil nastanek delovne skupine za spremljanje nadarjenih otrok in mladine. V naši skupini je bilo sprva petnajst prostovoljcev, zdaj nas je čedalje več. Naša temeljna naloga ni le spremljanje teh otrok, temveč predvsem predlagati Prosvetnemu svetu, kaj bi morali za nadarjene še narediti. Kako smo se lotili dela? Najprej smo pripravili posvetovanje o nadarjenih - in razpravljali o tem, kako jih prepoznati. Oblikovali smo dokument Temelji organizacije sistema optimalnega razvoja nadarjenih otrok in mladine, ki zajema vse od zasnove sistema, družbenih vidikov skrbi za nadarjene, govori o tem, zakaj je treba takšne otroke odkrivati, spodbuja razvoj nadarjenih in poudarja vlogo raziskovalnega dela mladih. Ta dokument je torej nekakšna prelomnica. Poprej smo nadarjene le odkrivali, a to je premalo, če ne vemo, kako Z njimi naprej. S čim se ukvarjamo zdaj? Iščemo možnosti, ki bi jih lahko ponudili tem otrokom za njihov nadaljnji razvoj. • Kako je z zaposlovanjem nadarjenih? - Pri razvrščanju na primerna delovna mesta je še precej ovir. Mlade ljudi skušamo zaposliti tam, kjer se njihova nadarjenost res lahko uveljavi. Misliti moramo predvsem na produktivno nadarjenost. Vesela sem, da so nekatere fakultete brez naše pobude dale nadarjenim prednost pri vpisu. 9 Kaj menite o posebnih šolah za nadarjene? - V usmerjenem izobraževanju že imamo elitne šole, pa če to priznamo ali ne. Takšna je večina naravoslovnih šol, ki izbirajo le najboljše učence. Nisem zato, da bi odpirali za nadarjene posebne elitne šole, saj ni toliko nadarjenih otrok za posamezna področja, da bi lahko zapolnili razrede. Razmišljati moramo o drugačnih oblikah dela z njimi. Nekaj se jih je v svetu že uveljavilo in lahko bi jih posnemali: spodbujati bi morali predvsem druženje nadarjenih otrok med seboj. To omogočajo šole ob koncu tedna in poletne šole, ki so drugje zelo priljubljene. • Kaj pa učitelji? So dovolj usposobljeni za delo z nadarjenimi? - Večinoma ne. Vidite, tudi zato so omenjene oblike zelo dobre. V šole sprejemamo na delovna mesta učitelje po razpisih. Kdo nam lahko zagotovi, da bodo res najboljši in najprimernejši za delo z nadarjenimi? Pri neformalnih oblikah je drugače. Ni stalnih učiteljev, pridejo pa strokovnjaki, zdaj eni, drugič drugi. • Kateri bo pri vas naslednji korak v skrbi za nadarjene? - Všeč mi je pobuda iz Srbije, kjer imajo t.i. raziskovalne postaje. Ena takšnih je Petnica pri Valjevu, ki odpira vrata nadarjenim. V razredu včasih te otroke zanemarjamo, moramo pa jim omogočiti, da svoje sposobnosti nekje uporabijo in se dokažejo. 9 In kakšna bi morala biti šola? - Zagovarjam šolo, ki bi vsakemu otroku omogočila, da kar najbolj razvije svoje sposobnosti. Zgornje meje ne smemo postavljati, za spodnjo pa se moramo dogovoriti. Potrebujemo šolo, ki bo predvsem skrbela za otrokov razvoj. Med udeleženci posveta o iiadaijenih je bilo več kot tretjina vzgojiteljic. Ugotavljale so, da je pomembnejše od tega, kako med najmlajšimi odkrivati nadarjene, to, da se prav vsi predšolski otroci lahko ukvarjajo s čim več raznolikimi dejavnostmi. Zakaj je šolski uspeh mnogih nadarjenih pod ravnijo njihovih sposohnosti? Tako se je v Mariboru vpraševala dr. ANICA MIKUŠ-KOS s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše iz Ljubljane. Na podobna vprašanja so skušali odgovoriti tudi že strokovnjaki drugje po svetu. Ameriški znanstveniki so ugotavljali značilne lastnosti nadarjenih otrok, ki pa se pri šolskem delu z ničimer ne odlikujejo. Dr. Kosova je povzela temeljne značilnosti, navedla tudi vzroke slabšega uspeha nadarjenih, ob koncu pa nas je seznanila še z nasveti za pomoč nadarjenemu, vendar v šoli slabo uspešnemu otroku. Ta priporočila - vsaj tako meni - niso recepti z zagotovljenim uspehom, a poskusiti pa je vseeno vredno. Takole pravi: • Vplivati moramo na to, da otrok zboljša odnos do samega sebe. Razvijati mora zavest, da zmore uspešno opraviti zahtevano delo, mu pomagati do prvih uspehov, da bo začutil socialno koristnost boljših ocen (manj sporov z učitelji, s starši, večji občutek varnosti in sigurnosti). Oblikovati skušajmo skupni projekt uspeha. Pri nekaterih otrocih, zlasti starejših, lahko dosežemo razumsko motivacijo za zboljšanje šolskega uspeha: delo za šolo mu predstavimo kot stvar, ki je pomembna in zmanjšuje težave. Otroku pomaga tudi boljše razumevati samega sebe, zato naj se seznani s svojimi posebnostmi in jih skuša dojeti. Dobrodošlo je tudi odkrivanje in uporaba različnih motivacijskih in čustvenih vzvodov, s katerimi odrasli lahko pomagajo otroku, in ga spodbudijo, da si prizadeva zboljšati šolski uspeh. 9 Zelo pomembno je tudi urjenje socialnih spretnosti. Otroku pomagajmo oblikovati ustreznejše in ugodnejše socialne odnose z vrstniki in učitelji ter tako odpraviti motnje v socialnih odnosih v šoli. 9 Omogočimo otroku vpogled v njegovo delovanje, šibkosti in odlike, da bo kritičen do samega sebe, da se bo navadil samouravnavanja in samodiscipline pri delu. 9 Ne pozabimo pa tudi na nagrajevanje. Nagrade za prizadevnost naj bodo takšne, da otroku nekaj pomenijo. Šolske težave najlaže prebrodimo s sodelovanjem otrokovih staršev in učitelja. Pripravila: LUČKA LEŠNIK NOV SLOVENSKI FILM ZA OTROKE Coprnica Zofka Spet smo dobili nov film v domači govorici. Svetlana Makarovič (scenaristka) in Marija Milčinski (režiser) sta posnela celovečerni igrani film z lutkami. Podvig je bil zahteven, saj smo se vrnili k lutkovnemu filmu. Tako je bil film Coprnica Zofka izziv za obnovitev slovenske proizvodnje lutkovnih filmov, ki je cvetela in žela uspehe v davnih šestdesetih letih in je zdaj že desetletja mrtva. Takrat smo posneli tudi prvi celovečerni lutkovni film Zvezdica Zaspanka. Avtorja sta se lotila težavnega dela. Lutkovni film namreč postavlja težke in zahtevne naloge. Filmskemu mediju je treba prilagoditi pripoved z lutkami in narediti zgodbo filmsko-vizualno atraktivno. Skratka, z drugačnimi izraznimi sredstvi je treba stilne posebnosti lutkovnega izražanja prenesti v film, hkrati pa ohraniti mikavnost lutk, ki so za otroke izredno privlačne. Avtorji se zmeraj znova znajdejo pred problemom, kako film sprostiti zakonitosti lutkovnih predstav. Ker pa sta avtorja v filmu uporabila like in scene, ki so značilni za lutkovno gledališče, je bila naloga, kako prebroditi razlike v izražanju obeh medijev, trd oreh. V filmu Coprnica Zofka so uporabili marionete. Coprnica Zofka, škratek Šotek, podvodni mož Akvilin, vešča-pajkovka Črna vdova, Rdeči škopnik in strah Bela mora so zanimive lutkovne figure, ki precej nazorno poudarjajo značilnosti svoje pravljične biti. Tudi seznanjanju s temi značilnostmi je namenjeno precej pozornosti in časa. Mogoče celo preveč, to pa škoduje zapletu in razpletu. Posebno razplet je zelo nagel. Priprava nanj se zdi nezadostna. Zofkina žrtev - Zofka se odpove svoji čarovniški moči in s tem reši škratka Šopka iz oklepa pajkovkine mreže, je slabo vidna. Glede na vpeljevanje v zgodbo se prehitro porodi človeška solza in polzi po Zofkinem licu. Tudi vzkliki, s katerimi izraža Zofka zadovoljstvo in srečo, ker je postala človeško bitje, ne zadoščajo, da bi bila ta poanta v filmu tudi dovolj močna. Mnoštvo besed - petih in izgovorjenih - zastira in zatira sliko. Spoznavamo, kako različno se uporabljajo besede v lutkovni predstavi in v filmu. Četudi lutkovna predstava prenese hrup in besede v stihu, postane oboje v lutkovnem filmu nadležno. Beseda je namreč v tem filmu primerna in gledalcu ne dovoljuje komunikacije s sliko, ki v takšni povezavi le ponazarja besede. S tem pa se poruši ravnotežje slike in besede - to pa škoduje sliki, se pravi filmu. Ves trud, da bi se z uporabo filmskih izraznih sredstev dosegla dinamika filmske pripovedi, je zaman. Pri pazljivem gledanju pa je mogoče opaziti kar precej takšnega prizadevanja. Nekaj rešitev pa je tudi zelo domiselnih. Vendar vse spremembe planov in premiki kamere ter uporaba drugih filmskih izraznih sredstev ne prevpi-jejo besede, ki ostanejo gledalcu kot doneča motnja v ušesih. V filmu se ves časa prepletata pravljičnost in resničnost, ki pa je filmsko bolj razigrana kot v pravljičnem svetu. V načinu, kako je ta stvarni svet vtkan v filmsko pripoved, se čuti iskanje sodobne pravljice, ki skoraj povsod po svetu uporablja prvine čistega pravljičnega v prepletanju z Življenjskim. Vendar so ti poskusi ponavadi vezani na prostor, na junaka. V njih junak največkrat Živi dvojno življenje - domišljijsko in resnično. So pa tudi primeri, ko se v resničnem svetu srečujejo junaki realnega in pravljičnega sveta in v filmu zažive skupno življenje. V filmu Coprnica Zofka pa je režiser Milčinski s posnetki ustvarjal ozračje, s katerim je dal stvarnemu svetu poseben pečat hudomušnosti in vedrine. S posnetki, polnimi svetlobe in barv iz realnega sveta, ki so pravo nasprotje mračnemu pravljičnemu svetu iz kulis, je dal prednost stvarnemu svetu sončnih tonov. V tem kontrapunktu svetlobe je nekaj izvirnega, nekaj popolnoma filmskega. Interpretacija posnetkov realnega sveta s svetlobo in živahnimi barvami pa zahteva razlago tega sveta kot bolj vedrega ali prijetnejšega od sveta gozdnih pošasti. Takšna interpretacija se nagiba k sprejemanju pravljičnega sveta kot sveta strahov in zlobe. V takšno poenostavljanje nas sili neposredno sporočilo monologa pedagoške osebe na začetku filma. V njem ta pedagoška oseba prepoveduje pravljičnim bitjem, tem izrodkom domišljije, da obstajajo. To tezno govoričenje, čeprav v službi antiteze (pustite otrokom strah in domišljijo), je daleč od otroškega sveta in nasploh za lase privlečeno. Opravičilo za ta prizor najdemo le v hotenju, da bi se ustvaril tako imenovani družinski film, v katerem naj bi otroci, starši in stari starši našli svoje zadovoljstvo. Gledano tudi s te strani film ni uspel. Kajti tisto, kar je namenjeno odraslim, preveč štrli iz celote. Posmihanje v takšnem tonu pa se prevrže v odvečno »pedago-giziranje«. Z njim naj bi se dosegel nasproten učinek (obtožbo zlorabe pedagogiziranja), vendar se ta želja ne uresniči. Film je posnet z marionetami, katerih animacija je natančno dodelana in zgovorna. To ni pravi lutkovni film, narejen po načelih lutkovne filmske animacije. Lutkovne filme z marionetami imajo tudi drugje po svetu. Vendar večina filmskih avtorjev raje uporablja lutke, ki zahtevajo filmsko animacijo - gib na gib. Z njimi se jim posreči ustvariti bolj naravne položaje kot z lutkami, ki vise na nitkah in dostikrat lebdijo v zraku. Filmska predelava prvin lutkovnega gledališča se je le delno posrečila. Zato tudi filmska upodobitev Coprnice Zofke še ni film. Bolj nadrobna razčlemba pa bi lahko določno opredelila vlogo besede in zanimanje v tem filmu in določila pomen tega filma ne zgolj za slovensko, temveč za svetovno proizvodnjo lutkovnih filmov. MIRJANA BORČIČ 9 Brati je čudovito, slastno - vnovič brati še bolj slastno, še bolj čudovito. Emile Faguet • Če imaš še vrt pri biblioteki, ne boš ničesar pogrešal. 9 Samo izobraženi so svobodni. Epictetus Izjemna fotografska razstava Slovesno odprtje razstave »150 let fotografije na Slovenskem«, dne 7. septembra 1989 zvečer v Mestni galeriji v Ljubljani, je pomenilo presenečenje tudi za razvajene obiskovalce domačih in tujih razstav. Obiskovalcev je bilo nepričakovano veliko, v razponu različnih starosti in poklicev, ob navzočnosti predstavnikov največjih republiških in mestnih znanstvenih, kulturnih in prosvetnih ustanov. Med njimi je bil tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. S tem je dobila slovenska fotografija v svojem domačem okolju neko izjemno priznanje, ki nakazuje novo, zelo pozitivno postavko v odnosu do fotografije in njene kulturne dediščine. Pod skupnim naslovom »150 let fotografije na Slovenskem« je bila odprta le prva od treh načrtovanih razstav, ki obsega začetke in prve razvojne stopnje fotografije na Slovenskem, čas med leti 1839 in 1919. Gre za polnih osemdeset let, za bogate in doslej malo znane dosežke, ki jim daje posebno vrednost že patina časa. Naslednji dve razstavi, ki bosta zajeli čas med leti 1919 in 1989, bosta odprti jeseni 1990. Razstavo, podaljšano do 25. oktobra, si je doslej ogledalo že zelo veliko domačih in tujih prijateljev fotografije, med katerimi so bili šolarji pa tudi strokovnjaki za evropsko fotografsko dediščino; ti so zapisali in rekli: »To je ena najlepših raz- za Fundus slovenske fotografske zapuščine, za razstavo zavidanja vredne kvalitete, za skrajno resno strokovno delo (Naši razgledi 6. okt. 1989). Peter Krečič je izrazil željo, naj bi ostali vsi eksponati te prve razstave skupaj kot temelj za prihodnji slovenski fotografski muzej oziroma center slovenske fotografije (Delo, 28. sept. 1989). Brane Kovič se je s projektom za vse tri navedene razstave lotil »usode brezdomne dediščine« in poudaril vlogo odličnega razstavnega kataloga z besedilom v angleščini, nemščini in italijanščini, ki bo uspešno seznanil tujo javnost o naših dosežkih (Delo, 11. okt. 1989). Franc Zalar je posvetil pozornost »s svetlobo zapisani preteklosti«, z izjavo, da gre zdaj za prve trdne temelje, postavljene prav s to razstavo (Dnevnik, 13. okt. 1989). Organizatorji razstave dopuščajo možnost, da bi šla že ta prva razstava na pot v Zagreb in Beograd in potem tudi v nekatera znana mesta po Evropi. Ali bo fotografsko bogati Zahod našel v slovenski fotografiji kaj zanimivega ali celo presenetljivega? Z razstavo smo dokazali, da smo bili na Slovenskem dobro poučeni o samem začetku fotografije leta 1839 in da smo potem tudi praktično, sočasno in kakovostno spremljali evropski razvoj ter da smo bili vsaj tu in tam celo v prvih vrstah fotografskega do- stav ob svetovnem jubileju fotografije ...« Strokovne ocene, ki so izšle v časopisju, so izzvenele zelo pozitivno. Po mnenju Branka Sosiča je razstava »po svoji vsebini in sporočilnosti zelo pomemben kulturni in zgodovinski dogodek« (Delo, 16. sept. 1989). Ze-limir Koščevič je zapisal, da gre gajanja. Pomemben je naš izumitelj Janez Puhar (1814-1864), predvsem z zgodnjo objavo svojega postopka slikanja na stekleno ploščo (1843). Pozornost zbudi lahko tudi dejstvo, da smo dobili Slovenci svoj prvi klub fotografov amaterjev že leta 1889, pred sto leti. kar nas je uvrstilo časovno takoj za Dunajem, Prago. Budimpešto in Rimom. • Vsaka stvar ima lice in narobno stran. Tisto, čemur se reče slava, pa ima - in naj je videti še tako nemogoče - eno prvo in sto zadnjih strani. 9 Vse mogoče je znal, še posebej pa lepo govoriti: samo nečesa se nikoli ni naučil: kaj je mogoče povedati, kdaj in kje, kdaj pa ne. 9 Naš človek se ne more in ne zna zlahkoma in o pravem času ustaviti ne pri vzponu ne pri padcu. 9 Največji učinek se doseže v poeziji, kadar se pesniku posreči, da bralca preseneti s čim znanim. Vladan Desnica Izvirne primerke barvne fotografije imamo iz leta 1907, kar se ujema z letom, ki velja za prvo leto znanih Lumierovih autoc-hrome plošč in njihove javne uporabe v Evropi. Sicer pa se tudi dandanes zanimajo strokovnjaki za fotografijo in njeno zgodovino za celostno podobo tega medija in za to celotnost prikaza je pomemben tudi delež manjših narodov, saj vsebuje med drugim zanimivo motivično specifiko in naša slovenska motivika je lahko prijetna poživitev v svetovni fotografski paradi. Nam samim zveni prijetno in spodbudno zavest, da se je starejša slovenska fotografija odlično ujela in spojila s prebujanjem slovenske narodne zavesti. Fotografija dokumentira razvoj našega političnega, kulturno-prosvetnega in gospodarskega razvoja. Ustvarila je številne portrete naših pomembnih ljudi, ovekovečila je narodne tabore, odkritja spomenikov, izdelala množično podobo naših kraje' in naselij, dokumentirala majhn1 * in velike dogodke, obenem pa s( je zavestno povzpela na rave( fotografske umetnosti v slogu rej alizma in impresionizma. Ob vsem tem pa bo treba znie| raj znova poudarjati, da je bi temeljni namen te prve razsta^ (1839-1919) prikazati slovenslb fotografsko dediščino v znan stveno-sistematičnem, kronole ško urejenem zaporedju razvoj nih faz: čas pionirjev, čas poklic nih fotografov in nastop amate,! jev s tipiko fotografskih izdelke' v izvirni obliki, z natančnimi pe datki o imenih fotografov in pc sameznih slik ter z navedbami kje lahko najdemo izvirne olj sponate. Zaokrožena znan stvena študija v katalogu pove zuje vse to v organsko celote Šele na teh temeljih bo mogoč v prihodnje prirejati zanimivi razstave, posvečene nadrobnin temam iz naše starejše fotogf3 * S * * * * fije. MIRKO KAMBIČ Gerbičeve nagrade in priznanja 1989 za predano pedagoško delo z mladimi glasbeniki Zveza društev glasbenih pedagogov Slovenije je lani prvič podelila Gerbičeve nagrade in priznanja svojim najbolj zaslužnim članom, pred dnevi (5. oktobra letos) pa so se jim pridružili še letošnji nagrajenci, pet najuspešnejših in najprizadevnejših od skoraj tisoč tistih, ki vzgajajo približno tisoč učencev in študentov glasbe v Sloveniji. T z-m., jem učiteljice kot je v uvodnerr nagovoru ob priložnostni slovesnosti dejal predsednik Zveze društev glasbenih pedagogov Slovenije Lovro Sodja, je prejela Gerbičevo nagrado za življenjsko delo. Opravila je pionirsko delo pri izdajanju učbenikov za pouk klavirja na glasbenih šolah, več kot šestdeset različnih zvezkov mladinske klavirske literature je še zmeraj med temeljnimi instruktivnimi deli v glasbenih šolah na Slovenskem, zato so njihovi ponatisi pogosti. Že pred več kot tridesetimi leti, ko so si klavirski učitelji še utirali svojo pot, jim je rada pomagala in svetovala. S svojim nesebičnim mentorstvom je veliko pripomogla, da se je pouk klavirja povzpel na že zelo kakovostno raven. V štiridesetih letih in več poučevanja je vzgojila veliko priznanih slovenskih reproduktivnih umetnikov in dobrih klavirskih učiteljev. Gerbičeva nagrada za življenjsko delo BORISU ČAMPI je obenem priznanje za njegov izjemni prispevek h glasbeno-pe-dagoški teoriji in praksi. Svoje bogato znanje z velikim veseljem in izjemno požrtvovalnostjo prenaša na mlade flavtiste, v svoje delo vpeljuje sodobne pedagoške prijeme, zelo dejaven pa je tudi pri nastajanju novih del in učbenikov. V dolgoletnem pedagoškem delu je vzgojil mnoge akademske glasbenike, flavtiste, ki se uspešno uveljavljajo v glasbenem življenju kot solisti v orkestrih, komorni glasbeniki ali glasbeni pedagogi. Za 35-letno uspešno vzgojo mladih pianistov so Gerbičevo priznanje namenili tudi MIRI CVETKO, učiteljici klavirja na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru. Odlikuje jo izreden smisel za delo z najmlajšimi - spodbuja jih in usmerja, širi njihova obzorja ter jih ob klavirski igri seznanja s svetom glasbe. Mnogim njenim nekdanjim učencem glasba bogati življenje, in ni malo takšnih, ki jim je postala tudi poklic. Njeni učenci redno nastopajo na prireditvali' tekmujejo in segajo po nagd' dah. Svoje pedagoške izkušnje ki jih bogati s strokovnim spo' polnjevanjem, obiski seminar' jev, poletnimi šolami in kofl certi, nesebično prenaša $ mlajše sodelavce. ALBERT KOLBL s Srednji glasbene in baletne šole v Mar' boru je prejel Gerbičevo prizn* nje za vzgojo mladih pozavn' stov, ki že skoraj petnajst let V njejo uspehe in nagrade na repni bliških, zveznih in celo medn3 rodnih srečanjih in tekmovanji!1 S svojo strokovnostjo in pred« nostjo pedagoškemu delu jj eden od temeljev trobilnega oi delka na omenjeni šoli. Nep! Radojkovičevim vodstvom dos( gel zavidljivo raven. Evropsko tekmovanje mladih organistov V organizaciji dejavne Zve? društev glasbenih pedagoge' Slovenije in ob sodelovanju Caj karjevega doma je bilo minit teden v ljubljanskem Cankar]1 vem domu prvo evropsko te1 movanje mladih organiste' Udeležilo se ga je 17 organiste razdeljeni so bili v tri starosrt kategorije od 12 do 25 let. P( krovitelja sta bila Skupščina S* Slovenije in Evropska zve!* glasbenih tekmovanj za mladie S to prireditvijo se je Ljubljai11 s svojimi orglami v Cankarjeve11 domu uvrstila med najuglednej* evropska glasbena središrt v katerih se srečujejo na tekm1 vanjih največji glasbeni upi. I i l K Z ti k Z G P Š G li V f a n h v D b Sl p k Sl d DRUŽBENO-MORALNA VZGOJA V SODOBNI ŠOLI Kako iz krize Učenci prinašajo v šolo ne-; šteto neznank, vprašanj in problemov. ki se jim ni mogoče ogniti. od vzgojiteljev in učiteljev pa pričakujejo, da jim bodo vse j to pomagali razumeti in reševati. ( Prav zato vsi zahtevajo, naj bo c šola sodobna, sprejemljiva za |. pobude, da bo sledila potrebam družbe in časa. Posodabljanje šolskih programov seveda zahteva čas: od ugo-i' tavljanja potreb po prenovi, do- ' ločanja novih vsebin in ciljev, do ’ praktične izpeljave - sestavljanja 1' novih učnih načrtov, priprave di- 1 daktičnih sredstev, usposablja- > nja pedagoškega osebja in vpe- 1 Ijavanja novosti v šolo. A Vse naštete ugotovitve so bile upoštevane tudi pri prenovi, 'i »družboslovja« v programu os- ^ novne šole, ki je v šolskem letu J 1987/88 zajela celotno osnovno šolo. Večletne razprave o pomenu in vlogi družbeno-moralne ' vzgoje so privedle do tega, da se je le-ta v osnovni šoli izoblikovala kot poseben predmet v sedmem in osmem razredu, smotri tega področja pa se uresničujejo v njenem celotnem življenju in delu. Za ugotavljanje uspešnosti uresničevanja teh smotrov bi bilo treba opraviti širšo in poglobljeno razčlenitev. Res pa je, da sam predmet družbeno-mo-ralna vzgoja odpira veliko problemov. Skušajmo jih strniti v nekaj točkah in nakazati morebitne rešitve. • Družbeno-moralna vzgoja je predmet kot vsak drug, vendar ima najmanjše mogoče število ur (1 ura na teden). Glede na zahtevnost vsebin in ciljev, ki smo si jih z njim zastavili, kaže nameniti temu predmetnemu področju več ur, ali pa del prenesti v druge predmete, razredne ure ter v celotno življenje in delo na šoli. Kot zgled lahko navedemo temo Izbira poklica, zaposlitev in nadaljnje šolanje, ki ji je namenjeno 5 ur in se izrazito ujema s poklicnim usmerjanjem,* to jia osnovnih šolah vodijo svetovalni delavci zunaj rednega pouka, najpogosteje pri razrednih urah. Svetovalni delavci so tudi neprimerno bolj usposobljeni za to področje. # V naših šolah je ocena še zmeraj zelo pomembna: lahko je velik motivacijski dejavnik dela učencev, ali pa tudi ne; je zrcalo znanja in sodelovanja in po svoje tudi nekakšno priznanje za delo. Pri družbeno-moralni vzgoji se znanje sicer preverja (s pogovorom, z različnimi vprašalniki, z opazovanjem učencev), ne pa ocenjuje. Razmisliti bi morali vsaj o opisnem ocenjevanju. # Vsebine predmeta in možnost za izbiro aktualnih tem (približno petina vseh ur) pomenijo za učenca in učitelja sodelovanje pri obravnavi problemov in tem, , ki jih prinaša sodobni čas. Velika demokratičnost dela v razredu (prevladuje pogovor) zbližuje učence in učitelje in ima močan vzgojni učinek. Otroci in mladina želijo in potrebujejo veliko pogovora o zelo različnih vprašanjih in problemih, in temu se ne more izogniti niti šola. Družbeno-moralna vzgoja pa daje premalo časa za takšno komunikacijo. IZKUŠNJE CELJSKE VZGOJNE POSVETOVALNICE Krožek slovenskega jezika je pomagal Temeljna dejavnost Vzgojne y posvetovalnice pri Centru za so- r cialno delo v Celju je svetovalno- I terapevtska pomoč otrokom. II mladostnikom in njihovim staršem. letos pa smo začeli pomagati tudi učencem drugih in tret- i! jih razredov. V krožek sloven-r skega jezika (tako smo letos vaje 2j poimenovali) smo zajeli 155 učencev - z njimi je delalo 28 s učencev četrtih letnikov srednje J: pedagoške šole in šest učenk f srednje ekonomske šole. Orga- 1 nizirali smo 29 skupin, v vseh pa ( je bilo 155 učencev drugih in ij tretjih razredov iz dsmih celjskih i' osnovnih šol. Z njimi so se uk-? varjali prostovoljni delavci ali i obvezni praktikanti enkrat na te- '' den po eno uro pod mentor- ! štvom specialnega pedagoga. ij Da so te vaje otrokom koriti stile, je pokazala tudi Analiza (• dela - »izkušnje celjske vzgojne posvetovalnice kot izvajalci skupinskih vaj za osnovnošolce s težavami pri slovenskem jeziku«, ki je bila objavljena v 1. letošnji številki revije Vzgoja in izobraževanje. Oblike tega dela pa smo predstavili tudi na jugoslovanskem kongresu, ki je bil ob sejmu Vse za otroka, ter na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. Letos smo to analizo še dopolnili: otroke, starše, šolske svetovalne delavce, učitelje in prostovoljce smo povprašali, kaj menijo o samem programu vaj in o našem sodelovanju z njimi. Vsi, ki so sodelovali pri izvajanju tega programa, menijo, da je program dela dobro sestavljen, učenci pa so že napredovali, ne samo pri učenju, temveč tudi osebnostno. Program vaj za v krožek slo- venskega jezika obsega štiri zvezke od 1. do 4. razreda. Vaje se lahko izvajajo individualno ali v manjših skupinah (do 5 učencev). in sicer enkrat na teden (od oktobra do junija). Vsak zvezek zajema 25 ur ali delovnih listov. Vsaka ura je razdeljena na tri enote: na govorne vaje, na storilnostni del (pri tem učenci urijo tehniko branja in pisanja) in na sprostitvenega (igra, razgibavanje. likovno izražanje). Vsi trije deli ure se prepletajo, ob vsaki vaji je navodilo. Pri teh vajah je najpomembnejše, da dobi otrok čustveno podporo, krepi se mu samozavest pa tudi globlje se doživlja. To je bistveno, temelj, ki omogoča, da posameznik normalno zaživi v večji skupnosti (v razredu) in kasneje v življenju. Povprečen šolski uspeh, ki so ga v tem šolskem letu dosegli DOBER VZGOJITELJ - NAJTEŽJI POKLIC Zaznamovani • Interdisciplinarnost predmetnega področja postavlja pred učitelja zahtevno nalogo - biti mora široko strokovno usposobljen na različnih področjih. Za kakovosten pouk sta torej potrebna obsežna priprava in ne-prenehno izobraževanje, za to pa učitelji velikokrat nimajo niti dovolj časa (večina jih uči dva, tri ali celo štiri različne predmete, in to od petega do osmega razreda ali pa opravljajo druga zahtevna dela na šoli) pa tudi premalo spodbude dobe (denarno je predmet preslabo ovrednoten). Zaradi tega veliko učiteljev preneha poučevati, to pa slabo vpliva na uspešnost uresničevanja smotrov in vsebin tega predmeta. Našteli smo nekaj bistvenih vprašanj družbeno-moralne vzgoje v naši osnovni šoli, radi pa bi spodbudili k nadaljnjemu razmišljanju in akciji - učitelje, učence in starše, skratka vse, ki lahko pripomorejo k razvoju naše šole in tega nepogrešljivega vzgojno-izobraževalnega področja. MONIKA TRATNIK učenci, je dober, od 155 učencev jih je razred ponavljalo 14 (šest iz slovenskega jezika in osem iz matematike). Učiteljice predlagajo, naj bi ta krožek v novem šolskem letu nadaljevalo kar 71 učencev. Pri celotnem delu z otroki so sodelovali šolski socialni delavec, psihologi, specialni pedagog in socialni delavec - vsi iz vzgojne posvetovalnice, otrokov učitelj, starši, prostovoljni delavci, če je bilo potrebno, pa še šolski zdravnik in pedopsihiater. Dosežki dela so zadovoljivi in spodbudni, in lahko rečemo, da smo letos za otroke naredili veliko. K vajam je prišlo precej več otrok (lani 54, letos 155 učencev), za to obliko dela pa se zanima tudi vse več srednješolcev, saj so si pri tovrstnem delu pridobili bogate izkušnje. MARJANCA DJOKOVIČ odprta šola Kje vas in nas šola žuli Ureja Tereza Žerdin SVETOVALNI CENTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE Bralna značka s časovno omejitvijo Moj sin Miran ima bralno-napisovalne težave. Tako kot vsi otroci se tudi on veseli uspeha. Doma bereva vsak dan. Včasih bere še dokaj tekoče, drugič pa tako zaletavo, počasi in napačno, da morava za tisti dan branje kar opustiti. Tudi on bi rad dobil bralno značko. Ne vem pa, zakaj bi moral prebrati vse predpisane knjige te v prvem polletju, in to poleg domačega branja in obveznega učenja. Takole mislim: če si hočemo pridobiti bralca, mu moramo dati tudi več možnosti, predvsem pa več časa za branje knjig. Tole je le eden od »žuljev« na temo bralna značka. Nanaša se predvsem na čas, v katerem je treba končati branje za to značko. Nad pravilom, da je treba to storiti do konca prvega polletja, se otroci sicer ne pritožujejo, po svoje jim je tako celo prav, saj imajo potem v drugem polletju mir. Pritožujejo pa se starši, ali bolje rečeno: čudijo se in sprašujejo, zakaj in čemu naj bi otroci brali za bralno značko samo od septembra do januarja. Ali ni namen tovrstne dejavnosti spodbujati otroke, naj bero neprenehoma, da izboljšujejo branje in vzljubijo knjige. Le zakaj naj bi se z njo ukvarjali le pol leta? In zakaj si ne bi prislužil bralne značke tudi tisti, ki se zanjo trudi vse šolsko leto? Lahko rečem le to, da je bralna značka s tako omejenimi pravili, ki jih je kaj težko utemeljiti, izgubila svoj pomen in prvotni namen. Razmišljajte z nami! Učitelji, spodbudite starše k sodelovanju v naši rubriki. Težave bodo pomagali reševati strokovnjaki Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. Pravijo, da čas briše vse, vendar to ni čisto res. Samo nekam v podzavest odrine tisto, kar bi rad pozabil. Potem podoben dogodek, včasih le stavek, spet prikliče na dan zatrto bolečino, strah, dvom. Kot včeraj, na primer: v istem prostoru, tako podobno, tako pretresljivo. Predme so stopili Mirjana, Zdenka, Vedran, Tomi... Goran jih je priklical. GORAN je prvošolec. Kodrast, j Z velikimi črnimi očmi. Njegova tova-j riška ga je pred mano za roko vodila j v zbornico. -Ta je," je rekla in ga narahlo potisnila proti moškemu, ki je sedet za mizo ves sključen. Moškemu so oči > zažarele, skočil je in ves zažarel: -Sine moj! Me ne poznaš?" Otrok se je preplašen umikal za | tovarišičin hrbet, od tam je kukal k neznancu, ki mu je ponujal velik zavoj, mu dopovedoval, da je njegov j oče in mu kazal papir, na katerem je pisalo, da se pišeta oba enako: spraševal ga je, ali se spomni tega in onega... Kako se bo spomnil! Tri leta je bil star, ko je očeta zadnjikrat t videl, mama je poskrila vse njegove I fotografije, kur naprej mu odgovarja, i da nima očeta. On pa bi ga tako rad imel. Vsi sošolci imajo očeta. ' Videli smo, kako se otrok čedalje j bolj umirja, kako se mu oči v.ve bolj f svetijo, še malo, pa mu bo zlezel v na-$ ročje in mu ovil roke okrog vratu. I j -Ga lahko odpeljem v mesto? Rad bi bil mulo sam z njim," je prosi! ' srečni oče. Videla sem. da kolegica ’ pomišlja, pogledovala sem očeta, j kako nestrpno čuka na privolitev, in (- sinu, ki ga že vleče za roko, naj vendar že gresta. Odmor je. zdajle bo lahko vsem pokazal očeta! Ampak kaj če otroka odpelje daleč na jug, od koder je prišel? Morala bi poklicati mater, jo vprašati... Saj ne bi dovolila? Nikoli! Otrok pa ima pravico do očeta. Do obeh ima pravico. Do veliko ljubezni ima pravico. Ni prav. da mu ga mati odteguje... Tako. kot je MIRJANI oče odtegnil mamo, ko ji je bilo dvanajst let. Prav tako in še bolj nesrečno je prišla v isti prostor pred nekako dvajsetimi leti ženska, ki se ji je videlo, da je bolna, in nam izjokala svoje gorje: pred dvema letoma sta se z možem ločila, že prej je bila rahlega zdravja, potem pa je zbolela tako hudo, da so jo odpeljali v bolnišnico. V Polje. Hčer je vzel k sebi mož. Ne dovoli, da bi jo obiskala. 'Tudi pisma ne pridejo do nje. Ona pa mora do otroka. Mora, drugače bo res znorela. Samo pripeljimo ji jo, ko jo bo Mirjana videla, bo stekla v njeno naročje in v.ve bo dobro. Tako prepričana je bitu v to. Ves čas, ko je čakala, da ji jo pripeljejo, je imela oči uprte v vrata in sedela je na robu stola, pripravljena na trenutek, ko bo stekla k svoji edinki. Mirjana je mater takoj prepoznala. Toda namesto sreče, ki smo jo zaznali na materinem obrazu, so se v njenih očeh zabliskali jeza, sovraštvo in tolikšen odpor do matere, da smo okamneli - in opazovali: mater, ki je hotela objeti hčer, in otroka, ki se je trgal, brcal, besno sopel, potem pa se ji iztrgal... Kar tako, v copatah in brez jopice je Mirjana stekla iz šole na cesto, in ustrašili smo se, da si ne bi kaj naredila. Pa si ni. Samo k očetu je stekla. Ta je kot pobesnel pridivja! v šolo, nas ozmerja, s kakšno pravico se vtikamo v njegovo življenje, učimo naj, za to smo plačani, za svojega otroka bo že on skrbel. Naj ne poslušamo zmešane babe, ki je iz Polja ušla... Smo naredili napako? Kdo je kriv, da je Mirjana hodila po svetu vsa neurejena, se po hipijevsko vedla, vse njeno bistvo pa je govorilo o neki hudi, stežka prehojeni mladostni poti brez materine ljubezni. Za napadalnostjo se je skrivalo vse tisto zadušeno, potlačeno. Bila je navidez ko oče - bogat, pa aroganten, nesramen. Ne vem, kako si je uredila življenje, kako je uredila odnose z materjo, kako z očetom. Morala bi jih, Z obema, če naj bi ji bilo življenje mirno in lepo. Tako kot je to storila zmeraj nasmejana ZDENKA. Kdo bi si mislil, da nosi v sebi kako bolečino? Dobro sem poznala njihovo družino, očeta in mater sem spoštovala, kazalo- je, da so srečni. V zadnji šolski nalogi pa je zapisala: »Vse na svetu bi dala. da bi enkrat v življenju videla očeta!« . In mi je razložila: Vsi mislijo, da ne ve. da mamin mož ni njen pravi oče. Ampak nekoč je slišala, kaj sta se mama in babica o tem pogovarjali in od takrat misli samo na to, kako bi našla pravega Očeta. Samo enkrat bi ga rada videla. Saj ima očima rada, skrben je, ampak ona ima vendarle pravico poznati tudi svojega pravega očeta. -Upam, da me ne boste izdali,« mi je rekla nazadnje. Kako naj ravnam? Če je ne izdam, ji ne morem pomagati. Eno izključuje drugo. V vsakem primeru bom napravila napako. -Izberi manjše zlo,« sem si rekla. -Boljše je, da te manj spoštuje, če zve, kot da ji ne poma-gaš.« K sreči je bila njena mati pametna Ženska. Najprej se je zjokala, pretreslo jo je, da ničesar ne ve o otrokovi bolečini, potem pa sva skupaj skovali načrt. Še tiste počitnice je Zdenka obiskala očeta. Daleč na Štajerskem je bil poročen, dva polbrata je spoznala tisti dan in njegovo ženo, shujšano in postarano. S podphuimi pijanskimi očmi je gledal svojo vitko, lepo hčer, govoril o tem. kako »fejst baba« je bila tista Dolenjka, ni se znal pogovarjati z njo, nič ga ni zanimalo, nekje po mladosti je brodil s svojimi pijanimi možgani. Zdenka je bila ozdravljena. Za zmeraj. Še bolj se je oklenila svojega krušnega očeta, ki ji je dal vse. kar bi ji moral dati pravi. Prav sem ravnala. Takrat. In pri VEDRANU tudi, le da me njegova mati ni poslušala. Tako prepričana je bila v svoj prav. Dokler bo ona živa, njenemu otroku ne bo nič manjkalo. -On« ni vreden, da ga vidi, zapustil jo je in se poročil z drugo. Zanjo, za ostarelo, zagrenjeno in zapuščeno žensko je bil njen otrok središče sveta. \ se se je vrtelo okrog njega in Vedranu še v sedmem razredu ne bi mogla reči drugače kot otrok. Ves otročji je bil, v igrah podredljiv, kadar pa se je razjezil, je bil ihtav, nezrel. impulziven. Kako se bo znašel v življenju, če ga bo mati še naprej tako vzgajala, če se bo kar naprej prepirala z vsemi zaradi njega...? Tudi z mano, ko sem ji svetovala, naj omogoči otroku, da bi spoznal očeta. Nekega jutra, ko je vstala, da bi zbudila sina, je omahnila sredi sobe - mrtva. In čez dolgo časa, ko se je ta drobni in nebogljeni otrok nekako znašel v -novem« življenju, ko je videl, da bo moral odrasti sam, je poiskal očeta. In z njim našel še polsestri. Sorodstvo, ki mu je potem veliko pomenilo. Danes ima Vedran dva otroka. Odrasel je ob pomoči očeta, ki ga je našel šele po mamini smrti. Tudi TONIJEVIH besed ne bom nikoli pozabila: -Raje bi videl, da bi bila mama mrtva.« Iz srečnega, ljubečega otroka je kar naenkrat postal žalosten, vase zaprt fant, njegova lepa mlada mama, na katero je bil tako ponosen, ga je zavrgla, zapustila je moža in edinega sina, šla je z drugim. Pa sem jo lepo prosila: -Ne smem se vtikati v vaše življenje, vi že veste, zakaj se ločujete, a ne poročite se prehitro. Toni bi to težko prenesel, ločitev ga je zelo potrla,« sem skoraj jecljala. Res: s kakšno pravico? Sama nisem znala obdržati otroku očeta, pa drugim solim pamet? Da ne, je rekla prepričljivo, kje pa, še na misel ji ne pride, lepo bosta živela s sinom, v miru... Niti mesec ni minil, in že ga je zapustila. Da ji »on« pomeni več kot prejšnji mož in sin. je rekla, ko ie odhajala. Potem je iz Tonija kar vrelo sovraštvo do matere, in vse je bilo eno samo hrepenenje po materini ljubezni. V istem mestu, vsak na enem bregu reke. Kako je vendar mogla... Saj se še žival bojuje za svojega mladiča! Ko sem jo videla, kako obupano joka ob njegovem prezgodnjem grobu, sem jo tudi jaz zasovražita. Čeprav človek nima pravice obsojati. Vsak si sodi sam. Saj tudi ne vemo o človeku vsega, ne živimo njegovega Življenja in mu tako nikoli ne moremo biti povsem pravični. Ampak smrt mladega človeka sredi poleta je strašna in človek ne more razmišljati trezno. Tako prihajajo predme drug za drugim in strah me je za Gorana. Je kolegica ravnala prav, ko je dovolila, da lahko gre z očetom. Se bo vse dobro izteklo? V takih primerih ni lahko biti učitelj. Posebno ne, če si tenkočuten, če nisi v šoli le zato, da Z učenci predelaš učni načrt. In tak bi moral biti vsak, prav vsak. Čedalje več je otrok, ki potrebujejo učiteljevo pomoč. Pa matere in očetje tudi. »Največji blagor, ki ga je človek lahko deležen, je dobra vzgoja,« sem prebrala nekje in vem, da je biti dober vzgojitelj - najtežji poklic; čedalje več je razvezanih zakonov in nepregledna vrsta zaznamovanih človeških usod. In če vsaj malo lahko pomagamo mlademu bitju v hudih trenutkih, ah ni to v našem poklicu nekaj najlepšega. IVANKA MESTNIK St ■ iz raziskav NOVOST IZ MARIBORA Znanstvena revija Pedagoška fakulteta in Raziskovalni inštitut Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru sta nas pred kratkim prijetno presenetila: izdala sta prvo številko Znanstvene revije, ki bo izhajala v 500 izvodih dvakrat na leto. Obsegala bo tri tematske sklope - družboslovje in filozofijo, humanistiko, naravoslovje. Prva. septembrska številka je namenjena družboslovju in filozofiji, do konca leta pa bo izšla še številka s področja humanistike. V reviji bodo objavljali znanstvenoraziskovalne dosežke oddelkov Pedagoške fakultete in njenega Raziskovalnega inštituta povzetke magisterijev in doktorskih disertacij svojih učiteljev, kritične komentaije znanstvenega in kulturnega delovanja Pedagoške fakultete, strani revije pa odpirajo tudi drugim domačim raziskovalcem. Le tako bo mogoč strokovni dialog, za katerega se zavzema uredništvo. In kaj prinaša vsebina prve številke? V prispevku Humanizem kot avtoritarni koncept razpravlja Oskar Anton o treh antičnih definicijah človeka, v članku Percepcija lastne kognitivne kompetence otrok od 5. do 8. leta starosti predstavlja Zlatka Cugmas svoje magistrsko delo, Mirjana Ule pa v besedilu Mladina na prelomu stoletja tezo, da je mladina t.i. ideološki konstrukt. V prispevku O raziskovalnem in interpretativnem modelu sociološkega raziskovanja, s katerim bi se lahko ognili enostranostim in izkrivljanjem prevladujočega, »kvantificirajočega modela sociološkega raziskovanja«, Marija Švajncer objavlja besedilo Althusser in Rudinescova: Branje psihoanalize, Andrea Zemljič pa v članku France Veber in njegove težave z intencionalnostjo obarvane Vebrove izjave v neobjavljenem delu Moja filozofska pot z osemdesetimi stranmi. Revijo končuje prispevek Bojana Borstnerja Realistična teorija o univerzalijah. PRVI ZVEZKI IZ OBSEŽNE RAZISKAVE Izobraževanje na pragu 21. stoletja Pri Pedagoškem inštitutu ljubljanske univerze poteka že nekaj let široko zasnovana raziskava o izobraževanju odraslih kot dejavniku pospešenega tehnološkega in družbenega razvoja Slovenije. Prvi del raziskovalnega gradiva je prišel pred kratkim iz tisk^ v založbi Pedagoškega instituta in Skupnosti izobraževalnih centrov Slovenije. To so štirje vsebinsko zaokroženi zvezki, prikupno opremljeni in pregledno napisani, obogateni z grafikoni, s preglednicami in drugo dokumentacijo. Pisec prvih dveh zvezkov (Izobraževanje odraslih kot dejavnik našega razvoja, Odrasli prebivalci Slovenije v izobraževanju) je Zoran Jelenc, nosilec raziskave; drugih dveh (Izobraževanje delavcev v delovnih organizacijah v Sloveniji, Odrasli v- izobraževanju v Sloveniji do leta 2000) pa nastopajo ob njem kot soavtorji raziskovalni sodelavci: Tanja Klenovšek Vilic, Mirjam Perovič', Jerina Kodelja Starin, Vida Mohorčič Špolar in Jože Valentinčič. Prva knjižica iz zbirke podaja najprej iztočnice, zasnovo in cilje raziskave, njen dolgoročni program in bližnje načrte. Osrednja prispevka obravnavata teoretske temelje sodobnega izobraževanja odraslih ter njegove sisteme in možnosti v sodobnem svetu. V sklepnih prispevkih pa pisec razčlenjuje izobraževanje odraslih kot strateški razvojni dejavnik, na katerega se mora opreti tudi naša družba na pragu 21. stoletja. Da bi to izobraževanje lahko uresničilo tako pomembne naloge, se mora tudi samo preoblikovati in dobiti drugačno mesto v družbi. Če je prva knjižica povečini teoretična, saj daje širšo družbeno in idejno podlago celotni raziskovalni zasnovi, temeljijo druge knjižice na empiričnih podatkih, ki osvetljujejo blišč in bedo zdajšnjega izobraževanja odraslih pri nas in njegove razvojne potrebe in možnosti. Študija o odraslih prebivalcih Slovenije v izobraževanju je nastala v sklopu raziskave o slovenskem javnem mnenju leta 1987. Metodološko in vsebinsko se je delno oprla na sorodno raziskavo v Kanadi leta 1974/75; to omogoča zanimive primerjave med razvitostjo izobraževanja odraslih v obeh deželah. Med drugim nam zbrani podatki povedo, da se pri nas približno tretjina odraslih načrtno izobražuje, nekaj čez 10 odstotkov pa je še takih, ki si to želi v prihodnosti. Več kot polovica odraslih se torej ne izobražuje in se ne namerava niti v prihodnosti. Primerjava z razvitostjo izobraževanja odraslih drugod po svetu in s spoznanji o nujnosti permanentnega izobraževanja v času tako pospešenega znanstveno-tehničnega in tehnološkega napredka nas resno opozarja, da bo treba spremeniti zdajšnji odnos do tega izobraževanja. Med motivi, ki vodijo odrasle v izobraževanje, sta na prvem mestu želja po pridobitvi novega znanja in želja po napredku, vse to pa je povezano s pričakovanjem, da si bodo izboljšali svoj položaj in delovno uspešnost. Tako pri nas kot drugje v svetu so temeljni motivi odraslih stvarni, kakršne so današnje razmere - ljubiteljski motivi (npr. sama ljubezen do znanja in veselje do učenja) so jim podrejeni. O razpetosti odraslih med željami in možnostmi povedo podatki o ovirah, ki jih morajo pri tem premagovati tisti, ki se izobražujejo ali bi to želeli. Prezaposlenost, družinske obveznosti, veliki izdatki, pa tudi oddaljenost od izobraževalnega središča so hude zunanje ovire, ki jim moramo dodati še notranje: nezaupanje vase in v svoje sposobnosti, strah pred neuspehom, zlasti pa še varljiv občutek, da si že star, prestar za izobraževanje - in to mnogo prej, kot v resnici upadajo sposobnosti za učenje. Raziskava o izobraževanju delavcev v delovnih organizacijah naše republike se je oprla na razčlenitev podatkov, ki jih statistika zbira z obrazci RAD - IZ, nanaša pa se na obdobje od leta 1981/82 do 1986/87. Površen pregled nad obsegom vsakoletnega izobraževanja v delovnih organizacijah bi nas lahko navdal z zadovoljstvom, saj tega izobraževanja ni malo. Ko pa podatke kritično razčlenimo, se nam razkrije drugačna podoba. Večina (90%) programov ni razvojno-inovacijsko usmerjenih, kot bi pričakovali glede na primarne naloge sodobnega izobraževanja ob delu. To so največkrat programi, predpisani »od zgoraj«, npr. iz splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, varstva pri delu ipd. Komaj 10 odstotkov programov je tesneje povezanih z razvojno vlogo izobraževanja in neposrednimi potrebami dela. V ta krog spadajo usposabljanje delavcev za manj zahtevna dela, pripravništvo, nekaj izobraževanja za zahtevnejša dela, za obvladovanje nove tehnologije ipd. Namesto da bi to izobraževanje šlo pred časom in utiralo poti posodabljanju in prestrukturiranju proizvodnje, se nadaljuje povečini po ustaljenih programih. Knjižica o izobraževanju odraslih v Sloveniji do leta 2000 vsebuje pravo »banko podatkov«, ki razkrivajo razvojne tokove v izobraževanju in izobraženosti našega prebivalstva ter omogočajo načrtovanje prihodnjega obsega izobraževanja mladine in odraslih tja do leta 2000. Demografske in statistične vidike dopolnjujejo primerjave z razvitimi deželami in predvidevanja nadaljnjega gospodarskega in kulturnega napredka, zbrana v drugih raziskavah. Preučevanje demografskih gibanj nam med drugim pove, da 0! n uk v $n ni: za moramo v prihodnjih desetletjih 2li računati s počasnejšo rastjo ali Pc celo z zastojem v naravni rasti ni prebivalstva Slovenije. Upada- °t nje števila rojstev bomo občutili ti v zmanjšanem vpisu v osnovne, [h nato v srednje in visoke šole, pa 'n tudi v dotoku novih delavcev Px v delo. Tudi priseljevanja v našo di republiko je čedalje manj. To z nas opozarja, da moramo bolje °$ vrednotiti dragocene človeške gr vire, spodbujati mlade k višjim nc izobrazbenim ciljem in omogo- [a čiti tako mladim kot odraslim, za da gredo pri izobraževanju do Ve tam, dokler jim omogočajo nji- dr hove sposobnosti. ut se Pri zdajšnji razvitosti izobraže- 0j vanja mladine in odraslih nam Sc tudi odliv visoko izobraženih V2 (beg možganov) ob hkratnem je dotoku neizobraženih ali nizko izobraženih delavcev omejuje sj, možnosti naše gospodarske rasti, ^ (3 ki jo nizka izobrazbena sestava zaposlenih že tako zavira. Dobrih devet let izobraževanja ima povprečen prebivalec Slovenije za seboj - četrt stoletja smo rabili, da smo povprečno izobrazbeno raven dvignili za dve leti - za vstop med razvite dežele je to slabo priporočilo. Ta in druga spoznanja vodijo v raziskavi do jasno oblikovanih predlogov za politiko in strategijo nadaljnjega razvoja izobraževanja pri nas, do imperativnih zahtev, v čem moramo spremeniti ali spopolniti zdajšnji sistem izobraževanja mladine in odraslih, kljub neugodnim gospodarskim razmeram, da ne bomo usodno zaostajali. Objavljeno raziskovalno gradivo o izobraževanju odraslih kot dejavniku pospešenega družbenega razvoja naj bi z bogastvom in aktualnostjo podatkov in spoznanj pritegnilo širši krog bralcev, ki razmišljajo o prihodnosti izobraževanja in celotne naše družbe. JOŽE VALENTINČIČ KADROVSKI RAZVOJ ŠOLSKE SVETOVALNE DEJAVNOSTI Še zmeraj veliko nerešenih vprašanj Z obnovo šolstva, z enotno osemletno obvezno osnovno šolo pred tridesetimi leti je povezano tudi šolsko svetovalno delo, zato bo prav, da to, sicer pomembno dejavnost, ki jo še danes radi odrinemo na obrobje vzgojno-izobraževalne dejavnosti, osvetlimo tudi glede na njen kadrovski razvoj, od konca 50. let do danes. Svetovalno delo se je tako v svetu kot pri nas razvijalo sprva zunaj šole. Zato pojem šolski svetovalec, sicer v rabi predvojne ljubljanske poklicne svetovalnice, velja za poklicnega svetovalca, ki je sodeloval s tedanjimi šolami, gimnazijami, meščanskimi, trgovskimi in ljudskimi šolami predvsem zaradi poklicnega svetovanja (na primer preučevanje povezave šolskega uspeha in sposobnosti), šele po vojni, v 50. letih, so izkušnje in potrebe narekovale usmeritev svetovalne dejavnosti v sam šolski prostor. Po podatkih Zavoda SR Slovenije za šolstvo so nekatere srednje šole, zlasti tedanje gimnazije, zaposlovale psihologe in pedagoge že v začetku 50.let, le-ti pa so redno tudi pouče-ali. Na osnovnih šolah so se pojavili prvi svetovalni delavci ob koncu 50. let, med prvimi socialni delavec in psiholog. Natančnejši kadrovski razvid o šolskih svetovalnih delavcih v republiškem merilu je nastal šele po 70. letih. Takratni šoli so najpogosteje očitali nenormalno visok osip osnovnošolcev, saj je osnovna šola pred temeljno reformo osnovno šolo v povojnih letih uspešno dokončalo v osmih letih vsega 37,7% učencev. Zelo raznotera sestave in še zmeraj zelo zahtevna osnovna šola, dokaj visok osip z republiškim povprečjem okoli 40% v šolskem letu 1968/69, /se to je povzročalo učne in vzgojne težave, in odpiralo med drugim tudi problem poznavanja psihofizičnega razvoja otrok ter potrebe po strokovnem in pedagoškem usposabljanju učiteljev. Začeli so ugotavljati, da so »šolski problemi« tudi »družbeni«, zato se je začela široka družbena delavnost za razvoj vzgoje in izobraže-anja (Zakon o pedagoški službi, 1969). Med mnogimi ukrepi, kot so >renova učnih načrtov, vpeljevanje novacij, ki so prinesle v šolo sodobnejše oblike in metode vzgojno-izo-jraževalnega dela (posodabljanje natematike, tujega jezika, spozna- vanje narave in družbe in drugo), organizacija strokovnih aktivov, seminarjev, posvetov in hospitacij, uporaba nazornih učil pri pouku, učbeniških kompletov, testov znanja, je razvijal Zavod za šolstvo tudi druge dejavnosti: podaljšano bivanje, dopolnilni pouk, celodnevno šolo, programe priprave otrok na šolo in ne nazadnje tudi šolsko svetovalno delo. Spremenjene razmere, v katerih je začela delovati enotna osnovna šola, so kazale na nove naloge, ki so se povezovale z dosežki stroke, kot so pihologija, pedagogika, socialno delo in drugimi, vse to je odpiralo možnosti za zaposlovanje in delovanje šolske svetovalne službe na področju vzgoje in izobraževanja. V desetih letih zaposlovanja šolskih svetovalnih delavcev na osnovnih šolah, od leta 1960 do 1970, se je njihovo število zvečalo na 82. Zaradi pereče socialne problematike je bilo med šolskimi svetovalnimi delavci največ socialnih delavcev (61%) in najmanj pedagogov (7 %). Sprejem šolskih novincev, poklicno usmerjanje, normalizacija oddelkov in drugo je zahtevalo zaposlovanje psihologov, teh je bilo tedaj 30%. Na novih strokovnih temeljih V veliko strokovno pomoč in oporo šolskim svetovalnim delavcem ter komisiji za šolsko svetovalno delo pri Zavodu za šolstvo je bilo strokovno gradivo za oblikovanje zasnove šolske svetovalne službe in njene kodifikacije Pedagoškega inštituta, ki jih je pripravil dr. Franc Pe-diček. Strokovni temelj samosvojemu svetovalnemu delu, ki se je porajalo iz prakse, pomeni Pedičkovo delo Svetovalno delo in šola; knjiga je izšla v Ljubljani leta 1967. Samoraslo svetovalno delo na šoli je rodilo marsikatere izkušnje, predloge in strokovne rešitve (specifične učne težave - Skalar, preskus grafomoto-rike - Resnik, program dela šolskega psihologa - Pelan, Bizant, Kozjek, Žvokelj in drugo). V veliko pomoč šolskim svetovalnim delavcem so bile tudi zunanji sodelavci, zlasti skupnosti za zaposlovanje (testiranje učencev v petih razredih - pedagogi-zacija in induvidualizacija pouka, testiranje učncev v osmih razredih, testiranje maturantov gimnazij in drugih srednješolcev - poklicno usmer-janje). Ze v šolskem letu 1970/71 se je število šolskih svetovalnih delavcev na osnovnih šolah povzpelo na 130. Največji delež novih delavcev so sestavljali socialni delavci, na novo pa se je zaposlilo še zelo malo pedagogov (avsolventov pedagogike je bilo do leta 1972 še zelo malo, povečevalo pa se je število diplomantov psihologije in socialnega dela). Po letu 1971 se je zaposlovanje novih šolskih svetovalnih delavcev počasi umirjalo vse do leta 1974. Tako je bilo v šolskem letu 1973/74 na osnovnih šolah 150 šolskih svetovalnih delavcev, na srednjih 10, in okoli 50 na zavodih za usposabljanje. Leta 1975 se je zaposlilo na osnovnih šolah spet več novih šolskih svetovalnih delavcev, zlasti v primerjavi s preteklimi leti, in sicer za več kot 50. Največ je bilo novih socialnih delavcev in pedagogov, najmanj pa psihologov, komaj dva. Le-ti so se nekoliko bolj zaposlovali na srednjih šolah, ki so prav tedaj razpisale po- trebe po novih svetovalnih delavcih. V letu 1976 je bilo na osnovnih šolah 250 šolskih svetovalnih delavcev. V revizijo Zakona o osnovni šoli je bil uvrščen predlog za uzakonitev šolske svetovalne dejavnosti. Leta 1976 je komisija za šolsko svetovalno deli pri Zavodu SR Slovenije za šolstvo, ki jo je vodil Jože Trček, reševala vprašanje okvirnega delovanja programa in normativov za nameščanje šolskih svetovanih delavcev v mreži osnovnih šol. S publikacijo Benjamina Jurmana Načrtovanje življenja in dela osnovne šole - Delo šolskih svetovanih delavcev, natis- njeno v Ljubljani 1978, je dobilo šolsko svetovalno delo dobrodošle strokovne rešitve, ki so mu pomagale prebroditi mnoge strokovne, organizacijske in druge težave. Vzporedno z razvojem dejavnosti, ki se je kazala zlasti na osnovni šoli kot organizirano in raziskovalno utemeljena strokovna pomoč, so nastajali družbeni dokumenti in zakonodaja, s tem pa je bila svetovalnemu delu na šoli zagotovljena prihodnost. V resoluciji CK ZKJ o vzgoji in izobraževanju je potreba po razvoju svetovalnega dela na šoli posebej poudarjena, novelirani Zakon o osnovni šoli pa je postavil svetovalno delo na enako raven z drugim strokovnim delom na šoli. Še bolj dodelan je bil Zakon o usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, že iz leta 1968. Tudi Zakon o srednjem šolstvu je v 35. členu »dopuščal« možnost sodelovanja strokovnih delavcev. šolski svetovalni delavci nepogrešljivi Zakon o osnovni šoli (1981), Smernice za delo osnovnih šol (1982) in Zakon o usmerjenem izobraževanju so dokončno »legalizirali« Šolsko svetovano delo na ravneh osnovnega in srednjega izobraževnja. Prenova je razširjala in nalagala šolskim sve- tovalnim delavcem nove naloge in perspektive. V začetku 80. let se je število šolskih svetovalnih delavcev hitro povečevalo, tako v osnovnem kot v srednjem izobraževanju. 'V šolskem letu 1982/83 je bilo na osnovnih šolah nekaj več kot 400 svetovalnih delavcev, na srednjih pa 49. Med tremi osnovnimi strokovnimi profili so bili najbolj »iskani« psihologi. V petih letih, od 1977 do 1982 se jih je na novo zaposlilo skoraj 100. Do leta 1987 se je zaposlovanje novih šolskih svetovalnih delavcev na osnovnih šolah umirjalo, potrebe po teh kadrih pa so se povečale na srednjih šolah, tako da je bilo leta 1987 na srednjih šolah že 94 šolskih svetovalnih delavcev. V šolskem letu 1987/88 se je v skupnem seštevku povečalo število šolskih svetovalnih delavcev na osnovnih in srednjih šolah na 27 novih članov, na osnovnih šolah za 23, na srednjih za 4. Prirastek ni pomenil veliko, še zlasti, če poznamo nesorazmerja med številom učencev in priporočenimi normativi. Razvijanje strokovnih skupin (teamov), sodeč po tem prirastku (ki je razložljiv z dejstvom, da spada ta dejavnost v razširjeni program živlenja in dela osnovne šole), je ostala le želja za prihodnost. Tako je bilo v šolskem letu 1987/88 v osnovnih šolah 493 šolskih svetovalnih delavcev, največ socialnih delavcev, 41 %, psihologov 31 %, pedagogov 23 %, in drugih 4 %. Na srednjih šolah, kjer je bilo 98 šolskih svetovalnih delavcev, je 10% socialnih delavcev, 60% psihologov in 28% pedagogov. Od skupnega števila zaposlenih šolskih svetovalnih delavcev v vzgoji in izobraževanju (niso vštete vzgojno-varstvene organizacije, osnovne šole s prilagojenim programom ter zavodi za usposabljanje), to je 591. je na šolah 36% socialnih delavcev, 36% psihologov, 24% pe- dagogov in 4 % delavcev drugih profilov (sociolog, specialni pedagog, logoped). V osnovnih šolah je bilo v šolskem letu 1987/88 približno 228 000 učencev, to pomeni, da je »prišlo« na enega svetovalnega delavca 463 učencev. Praksa se od te enakomerne porazdeljenosti precej razlikuje, ne glede na to, da je to število blizu spodnje meje opredeljenega normativa obremenjenosti za šolskega setovalnega delavca (spodnja meja je 400 učencev). Že leta 1975 smo ugotavljali, da bi morali imeti za približno 400 samostojnih osnovnih šol okoli 1000 šolskih svetovalnih delavcev, če bi upoštevali načelo teama pri večjih šolah. Če pa povzamemo po približnem določanju števila po' normativu, 400 uečncev na enega šolskega svetovalnega delavca, bi jih potrebovali danes še okoli 80 samo na osnovnih šolah. Na osnovnih šolah je bilo v letu 1987/88 14.992 učiteljev, pri čemer znaša delež svetovalnih delavcev 3,19% (leta 1975 je znašal približno 1%). Več šolskih svetovalnih delavcev imajo šole v bogatejših, razvitejših okoljih r Prav v teh ob- činah so tudi bolj upoštevani priporočeni normativi. Podatek, da imajo v neki občini na vseh šolah šolske svetovalne delavce, še ne pove vsega, lahko pa prikrije dejstvo, da delajo šolski svetovalni delavci v okviru združenih osnovnih šol v vse prej kot »normalnih« okoliščinah, daleč pek priporočenih normativov. Tako je položaj o mreži in razvitosti šolske svetovane službe le na videz še kar ugoden. Pričakovanja, ki jih imamo v zvezi s šolsko svetovalno službo in razvejenost mreže velikokrat zadenejo ob občutljiva. Še vedno nerešena statusna vprašanja in z njimi povezano strokovnost in organiziranost šolske svetovalne dejavnosti. FRIDERIKA MIČIČ Z; ol n; => C-O n ? O £ £ % Z. 9-. S Z S v' 5'Z 8 % U 77 £ š? < S, » X g 3 S S g. 5 "Z 3 8- I—m < 3-3 Ž S'w < 9 3 2-VV V 5'ZT' OSNOVNA ŠOLA ILIRSKA BISTRICA Model diferenciranega pouka v 1. in 2. razredu Zamisel o drugačni obliki pouka je v našem okolju dozorela v šolskem letu 1987/88. Začeli smo s skupino učno manj uspešnih učencev in razčlenili vzroke takšne izide. Le-ti so bili različni. Delovali so posamično, še Pogosteje pa v različnih kombiniranih oblikah. Že ustaljene oblike pomoči učno manj uspešnim učencem niso kaj dosti polagale. Obenem smo razmišljali 'n iskali možnosti v »praznem Prostoru«, ki nastaja kot posledica dualizma v našem šolstvu z osnovno šolo na eni strani in osnovno šolo s prilagojenim programom na drugi strani. Osnovnošolski sistem teoretično zago-tavlja učencem enake možnosti za doseganje vzgojno-izobraže-valnih smotrov, v praksi pa je drugače. Učni program je za vse učence enak, sposobnosti, posebnosti in lastnosti otrok ter okoliščine družinskih izkušenj pa so zelo različne. Osnovnošolska vzgojno-izobraževalna dejavnost je glede na navedeno premalo diferencirana, premalo življenjska. Veliko učencev v oddelkih (30 in več) iz leta v leto potrjuje, kako malo možnosti ima učitelj individualno voditi in spremljati Posameznega otroka. V letu 1987/88 smo opravili Preliminarno odbiro otrok, ali pedagoško-psihološko-socialno sliko vsakega učenca v 1. in 2. razredu, za katerega je njegov učitelj menil, da bi mu delo v mali skupini, kjer mu učitelj lahko bolj neposredno pomaga 'n ga metodično vodi, prineslo več uspeha, pripomore k njegovi pozitivni samopodobi in zviša ntotivacijo, to bi se kazalo tudi v drugih okoliščinah. Tako smo zbrali približno 10 odstotkov otrok 1. in 2. razreda. Splošne sposobnosti teh učencev so se gibale od mejnih do povprečnih. Pogosto se je pojavljala okornost pri delu, počasnost. šibka koncentracija in pomnjenje, legastenične težave, okrnjenost na motoričnem področju. Znanje je bilo šibko, predvsem v slovenskem jeziku in matematiki. Učenci niso bili sposobni samostojno delati, potrebovali so stalno individualno učiteljevo pomoč, veliko ponazoril, vaj, utrjevanja. Socialni položaj otrok v razredu je bil praviloma primeren, sošolci jih niso odklanjali. Večina otrok je iz značilno delavskih družin - oba starša sta zaposlena kot delavca. Opremili smo dve kabinetni učilnici; skupaj z učiteljicami 1. in 2. razreda in specialno pedagoginjo, ki naj bi delala s temi otroki, pa sestavili urnik dela, skratka uskladili urnik matičnega razreda in urnik skupine, kot smo delovno imenovali ta pouk. Prvi dve uri sta bili na voljo 1. razredu, in sicer za slovenski jezik in matematiko, 3. in 4. ura pa 2. razredu, in sicer dvakrat na teden; en dan v tednu pa smo delili tako, da sta bili na vsaki šoli na voljo po dve uri pouka. Za takšno organizacijo smo se odločili zato, ker delamo v dveh razmeroma oddaljenih šolskih poslopjih. V skupini naj bi ne bilo več kot 8 otrok. Učence smo pritegnili k temu delu po načelu prostovoljnosti in fleksibilnosti, to pomeni, da je otrok v skupini toliko časa, dokler ima težave bodisi pri slovenskem jeziku ali matematiki in njegov učitelj presodi, da bi mu način dela v skupini koristil. Izkušnje, pridobljene v šolskem letu 1988/89 V skupino so prihajali otroci s stalnimi in občasnimi težavami pri šolskem delu. Stalne težave smo opažali pri otrocih s podpovprečnimi ali mejnimi sposobnostmi, Ti učenci so v skupino prihajali redno. Veliko teh otrok Dopolnilni pouk potuha za nedelavne? Učna snov v šoli je lahko razložena še tako pregledno, zanimivo, sistematično in z vsemi pripomočki, toda če je učenec ne utrjuje in se vanjo ne poglablja doma, zvodeni in nima pravega učinka. To učitelji pogosto ugotavljamo in smo nemočni, ko nam učenci odgovarjajo: »Domače naloge nisem napisal. Pozabil sem jo. Domače naloge nisem znal in je nisem napisal!« In Podobno. Podatki o nenapisanih domačih nalogah pri posameznih Učencih so včasih prav grozljivi: v dveh konferenčnih obdobjih, na primer pri angleščini, niso posamezni učenci napisali nalog: 14-krat, 12-krat, 10-krat, 9-krat, 7-krat itd. Kaj lahko stori učitelj, da bi zmanjšal to nedelavnost? Skrbno zapisuje in obvešča starše, toda j največkrat podpisov ali povratne ! informacije od staršev takšnih : učencev ne dobi. Vse to zapisovanje in preverjanje podpisov mu vzame veliko i prepotrebnega časa, ki bi ga sicer porabil za utrjevanje in ponavljanje. Bilo je pri pouku kemije. Od 23 učencev so imeli domačo nalogo le trije. Učitelj je moral zaznamovati 20 nenapisanih doma-! Čih nalog. Tudi domače naloge je treba diferencirati in od počasnejših učencev zahtevati le minimalne smotre. Vendar tudi diferenciacija ne prinese zmeraj zaželenih uspehov. Učenci, ki nimajo delovnih navad, ponavadi izpustijo tudi te najnujnejše domače na-loge. Učitelj naj tudi dopušča napake pri domači nalogi, ker tako učenec nima opravičila za svoje nedelo in se he more izgovarjati, zakaj domače naloge ni napisal. Kakšna pa je vloga staršev pri oblikovanju učenčevih delovnih navad? Mislim, da zelo velika. Če ti vsak dan preverjajo pisanje domačih nalog, četudi snovi ne obvladajo, s tem otroka spodbujajo k delu in ga navajajo k dobrim delovnim navadam. Toda ni dovolj, da starši večno ponavljajo samo Uči se! K počasnejšemu otroku morajo sesti in ga voditi. Učitelj v šoli nima čaša, da bi nadomestil doma izgubljeni čas. Mislim, da ravno tu nastaja konflikt, ker starši prenašajo na šolo tisti brezpogojni element utrjevanja doma, ki ne bi smel manjkati. Ko pa manjka utrjevanje doma, so tudi dosežki pri preverjanju slabši. Toda učitelj mora v skladu z 52. členom Žakona o osnovni šoli imeti dopolnilni pouk za učence, ki ne dosegajo dobrih učnih uspehov. Zavedati se moramo, da je treba dopolnilno uro tudi finančno ovrednotiti. Ob gospodarski krizi, ko preštevamo denar in se posebej za vsakega učitelja odločamo o denarnih možnostih dodatnega izobraževanja, mislim da bomo morali gledati na dopolnilni pouk iz drugačnega, vzgojnega zornega kota. Starši ne smejo prenašati domačega dela na ramena učiteljev, ker je to nepotrebno obremenjevanje tako učiteljev kot učencev, ki so v šoli lahko le določeno število ur in jih vsako podaljševanje utruja. Zato so učenci pri dopolnilnem pouku naveličani, nezainteresirani, saj vidijo v njem kazen, ne pa pomoč. Z eno uro na teden ni mogoče nadomestiti vsega nepretrganega domačega dela,, ko naj bi starši skrbno, vdano in z ljubeznijo usmerjali., nadzirali, spodbujali in opozarjali svoje otroke. MARJETA PETERLIN je izhajalo iz socialno, kulturno in ekonomsko šibkejših družin, in to je težave še stopnjevalo. V drugi skupini so bili otroci povprečnih sposobnosti, ki so potrebovali pomoč občasno, opazili smo, da njihova učna storilnost niha, drugotne težave so zmanjševale uspešnost. Tovarišice so te otroke označile kot nerodne in počasne, težje si zapomnijo snov in jo tudi hitro pozabijo, se hitro ali preveč utrudijo, imajo slabše razvito fino in grobo motoriko, zaradi tega imajo težave pri pisanju, pomanjkljivo izoblikovano lateral-nost, kratkotrajno in nestalno pozornost. V 1. razredu je bilo precej otrok čustveno nezrelih, v 2.razredu pa so se izražale težave predvsem s slabšim ustnim izražanjem, pisanjem in branjem ter reševanjem besedilnih nalog. Pri otrocih z zadostnim, dobrim in prav dobrim uspehom je bil pouk v skupini učinkovit, pomagal jim je pri premagovanju težav zlasti drugotne narave. Nekaj teh otrok je v skupino prihajalo stalno, večina pa občasno, ko so potrebovali pomoč. Zaradi povprečnih sposobnosti in ustreznega domačega dela je bila pomoč v ’ skupini še dodatna spodbuda za delo in nakazovanje poti, kako lahko dosežejo boljše uspehe ter uspešno prebrodijo občasne krizne položaje. Pri otrocih s podpovprečnimi ali mejnimi sposobnostmi v kombinaciji z domačim okoljem, ki jih še manj spodbuja, pa rezultate lahko ocenjujemo predvsem kot relativen napredek - učenci so brez dvoma napredovali, vendar so v boju s temeljnim znanjem, ki je nujno za normalno napredovanje, še zmeraj premalo pridobili. Skupine otrok posameznih razredov (4 oziroma 5 vzporednic) so bile različne, zato je bilo tudi delo različno zahtevnostno in metodično zastavljeno. Učitelj je praviloma uporabil specialno pedagoške metode. Otroci so morali biti nenehno zaposleni, nujno je bilo menjavati in iskati nove oblike dela, razvijati motivacijo za delo, uvrščati umiri-tvene in sprostitvene vaje, usmerjati nemirnost tudi z igro. Otroci so se prijetno počutili, težav s prilagajanjem ali stigmatiziranjem posameznikov nismo imeli. Veliko so govorili, pripovedovali o domačih izkušnjah in o marsičem, to pa v razredu, kjer je veliko otrok, ni mogoče. Z govorno konverzacijo je učiteljica skušala otroke pravilno usmerjati. zmanjševati odpor in strah do šole, ki je bil opazen pri marsikaterem učencu. Veliko se je ustvarjalo na pozitivni samopodobi, in to se je izkazalo za vredno in spodbudno, kazalo pa se je tudi v položaju v razredu in na sploh. Na otroke je ugodno vplival vsak najmanjši uspeh, posameznikov uspeh je motiviral tudi druge. Učenci so morali neprenehoma sodelovati, nastopati in spremljati potek dogajanja, ki je bil povečini individualno zasnovan. Opazili smo ugoden vpliv korektivne gimnastike, ki je bila občasno vpletena v delo, na otroke s slabše razvito fino in grobo motoriko. Brez dvoma zahteva takšno delo najtesnejše sodelovanje specialnega pedagoga, šolskega pedagoga in učiteljic, ki otroke poučujejo. Za konzultacije smo poleg vsakdanjih stikov med odmori vpeljali tedenske aktive, kjer smo razčlenili delo preteklega tedna in načrtovali delo za naslednjega. Podlaga za delo je bil učiti načrt 1. in 2. razreda, drugo dokumentacijo za sistematično načrtovanje in spremljavo smo pripravili sami. in sicer kot pedagoško-psihološko-socialno oceno posameznega učenca, individualnega vzgojno-izobraževalnega načrta na tej podlagi in sprotne spremljave, priprave učne ure dela v skupini ter sodelovanja s starši učitelji, svetovalno službo in zunanjimi ustanovami. S starši otrok, vključenih s skupino, smo se pogovarjali individualno bodisi učitelj, specialni pedagog ali pedagog ter jim predstavili obliko dela kot pomoč njihovemu otroku, kadar ima težave. Ob koncu leta, ko smo na vzorcu staršev ugotavljali njihova mnenja o začetnem delu, smo dobili kar spodbudne odmeve. Praviloma so menili, da so učni programi zelo zahtevni, sami pa vedno bolj nemočni strokovno in časovno pomagati svojemu otroku. Zato z odobravanjem sprejemajo vsakršno pomoč, ki jim jo ponuja šola. Ugotavljajo, da so njihovi otroci radi odhajali v skupino, da so pridobili in utrdili znanje, postali bolj motivirani za šolsko delo, predvsem pa bolj zgovorni in sproščeni. Le nekateri starši ugotavljajo, da niso opazili bistvenih sprememb pri otroku. Starši želijo, da nadaljujemo z začetim delom, ga dopolnjujemo, posamezniki so celo izrazili željo, naj bi prikazali, kako bi lažje pomagali otrokom doma. Sistematično smo spremljali tudi odzive učiteljic matičnih oddelkov in njihova mnenja zbrali ob koncu šolskega leta. Večinoma so pokazale pripravljenost in navdušenje za tovrstno sodelovanje čez vse leto; to je omogočilo tudi delo, kajti brez tega gotovo ne bi uresničili zaželenih pričakovanj. Tako učiteljice navajajo, da so že pred začetkom dela nekako verjele, da bo delo uspešno. Otroci so radi odhajali v skupino in tudi prihajali v matični razred, sošolci so to sprejemali normalno, sprva radovedno vendar brez znakov stigmatizacije posameznih učencev. K temu je prav gotovo pripomogla primerna priprava razreda, ki jo je izpeljal učitelj matičnega oddelka, ob tem pa tudi pogovori s starši, ki so pojasnili morebitne dvome in pomisleke. Učitelji menijo, da je model dela upravičil njihova pričakovanja, da so učenci pridobili bodisi znanje, bodisi komunikativnost in samozavest. Omenili so tudi, da bi bilo mogoče intenzivneje delati z razredom, če nekaterih otrok ne bi bilo. Želijo, da bi takšno delo razvijali tudi vnaprej. BISERKA VIČIČ MALNAR šolska zdravstvena služba Telesnovzgojni karton, ki ga je sprejel leta 1986 Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, vpeljujejo postopoma vse osnovne in srednje šole v Sloveniji. Lani smo ga uporabili pri vseh učencih prvih, drugih, tretjih, petih, šestih in sedmih razredov osnovnih šol in vseh učencih prvega, drugega in tretjega letnika srednje šole. Nekatere osnovne in srednje šole na Gorenjskem ga uporabljajo že v vseh štirih letnikih (razredih). Fakulteta za telesno kulturo (Inštitut za kineziologijo) računalniško obdelavo vse zbrane podatke gibalnih sposobnosti in morfoloških značilnosti za posamezne učence, oddelke, šole, občine. • S Telesnovzgojnim kartonom želimo doseči, da bi učitelji, učenci, starši in zdravniki spoznali in spremljali gibalni in morfološki razvoj učencev ter primerjali dosežke med seboj, v razredu, občini, na področju in v republiki. • Vrednotenje izidov merjenj za vsako leto je vodilo učiteljem telesne vzgoje in šolskim zdravnikom za načrtno delo in svetovanje zdravstveno ogroženim, povprečnim in nadpovprečnim učencem. Na podlagi razčlenitev dosežkov šola načrtuje in uresničuje smotre in naloge telesne vzgoje. • Za gibalno ali zdravstveno ogrožene učence šola v sodelovanju z zdravstveno službo organizira dodaten zdravstveni pregled in v sodelovanju z njo izvaja ustrezne ukrepe. • Podatki o gibalnih in morfoloških značilnostih se uporab- Johan VVinkler: Otroški portret, ok. 1890 Novo v pedagoški reviji Inovacije u nastavi Trimesečnik za sodobni pouk, ki izhaja v Kruševcu, prinaša v letošnji 2. številki med drugim tele zanimive prispevke: Glavne tendencije u savremenom obrazovanju Petra Mandiča, Nastavnik i primena informacione tehnologije u nastavi Mladina Vilotijeviča, O dokumentaciji uz obrazovne računarske programe Petra Hotomskega. Želimira Branoviča in Marije Kujačič. Upravljanje procesom nastave uz računarsku podršku Milorada Popare, Edukacija korisnika bibli-otečko-informacijskog centra Višnje Sete, Za smeliji pristup računar-stvu u razrednoj nastavi Miroslave Batas, Obrezovanje i koriščenje medijatečkih resursa Boška Vlahoviča, Od plana do realizacije una-paredivanja nastave Radojice Jakovljeviča i Slobodana Matkoviča idr. Ijajo za individualizacijo in diferenciacijo dela pri pouku telesne vzgoje v šoli, za usmerjanje v te-lesnovzgojne dejavnosti zunaj šole, v zdravstveno-telesnovz-gojno dejavnost in tudi v vrhunsko športno ustvarjalnost. •Izvajanje meritev, njihovo vrednotenje in ustvarjalna uporaba so sestavni del obveznosti učitelja telesne vzgoje. Zelo pomembno je, da potekajo meritve natančno po navodilih Fakultete za telesno kulturo. Na Gorenjskem smo se v občinah Kranj z dr. Valičevo, v Škofji Loki z dr. Pokornovo in na Jesenicah z dr. Šolarjevo že dogovorili za sodelovanje. Učenci bodo prinašali na sistematične zdravstvene preglede poleg zdravstvene izkaznice tudi telesnovzgojni karton. V bližnji prihodnosti se bomo o tem domenili še s šolsko zdravstveno službo v Radovljici in Tržišču. Šolski zdravniki opažajo, da je vse preveč slabih drž in drugih nepravilnosti pri šolski mladini, njihovo delo pa bo učinkovitejše le ob tesnem sodelovanju z učitelji in starši. Še posebno želijo tesneje sodelovati z učitelji telesne vzgoje (v Škofji Loki, na Jesenicah). Razveseljivo je, da se poraja čedalje več pobud, naj bi primeren telesnovzgojni karton vpeljali tudi v vzgojno-varstvene organizacije in v malo šolo, kot pomoč pri vpisu otrok v šolo. Na Gorenjskem se lahko pohvalimo tudi s podatkom, da vse šole s prilagojenim programom izvajajo telesnovzgojni karton, čeprav še ni obvezen (razen na Jesenicah). Preverjanje gibalnih sposobnosti in morfoloških značilnosti se izvaja s temi merskimi postopki: - telesna višina - merski postopek za ugotavljanje longitudinalne dimenzionalnosti telesa - telesna teža - merski postopek za ugotavljanje voluminoz-nosti telesa - kožna guba nadlahti - merski postopek za ugotavljanje količine podkožne tolšče - taping z roko - merski postopek za ugotavljanje motorične hitrosti frekvence gibov - skok v daljavo z mesta - ugotavljanje eksplozivne moči - poligon nazaj - ugotavljanje sposobnosti koordinacije gibanja vsega telesa - dviganje trupa v. 60 sekundah - ugotavljanje repetitivne moči trupa - predklon na klopici - ugotavljanje gibljivosti - vesa v ' zgibi - ugotavljanje statične moči rok in ramenskega obroča - tek na 60m - ugotavljanje sprinterske hitrosti - tek na 600 m - ugotavljanje vzdržljivosti v kontinuiranem submaksimalnem naprezanju (razvoj srčno-žilnega in dihalnega sistema), kot prvi pogoj za razvoj drugih sposobnosti. Izidi merjenja na Gorenjskem glede na Slovenijo so: Jesenice in Kranj dosegata^ povprečje (50), Radovljica in Škofja Loka sta nad povprečjem z vrednostjo T 51, v občini Tržič pa presegajo slovensko povprečje z vrednostjo T 52. Upamo, da bomo s skupnimi prizadevanji zmogli želje in predloge, ki so zelo lepo napisani, prenesti v prakso. SLAVA PELKO STROKOVNO USPOSABLJANJE UČITELJEV V AVSTRIJSKI ŠTAJERSKI Z vzgojo do varstva gozdov Zapis s poti po Tižaškem Ob zborovanju slavistov Del skrbno pripravljene ekskurzije ob koncu zborovanja slavistov v Portorožu je bil poleg literarnega večera s Fulviom To-mizzo. Marjanom Tomšičem in Markom Kravosom, tudi pogovor za okroglo mizo s Skupino 85 iz Trsta in Skupino 88 iz Kopra. Vsaka od prireditev bi zaslužila poseben opis. vendar naj tokrat spregovorimo le o ekskurziji na Tržaško, čeprav bi zaslužila enako pozornost tudi ekskurzija po širši in ožji Istri. Mnogim, ki so bili nekoč na »glagoljaškem pohodu« po Istri pod vodstvom profesorja Zora. se je že prejšnja leta razodela Istra v novi, precej spopolnjeni podobi. Tržaške ekskurzije so se udeležili tudi naši rojaki iz tržaškega Slavističnega društva in vodili se-minariste po Trstu in okolici. Spoznavali smo življenje slovenske narodne manjšine in posebnosti iz zgodovine, politike, kulture pa tudi šolstva. Ne glede na . to. ali je besedo povzel Pavel Merku, Samo Pahor, Slavka Tavčar ali kdo drug od vodnikov. smo seminaristi živo občutili težave tamkajšnjih Slovencev in se seznanili z njihovim delovanjem. Pot nas je vodila od Portoroža prek Škofij do Milj. Rižarna - krematorij, ki je med vojno ostal prikrit. Zdaj je zgodovinski spomenik, ki tako ohranjen, kot je, zgovorno priča o žrtvah. Stari del Trsta smo si začeli ogledovati pri Sv. Justu. potem pa dobili pregledno podobo zgodovine mesta ter se seznanili z delovanjem Slovencev v minulih obdobjih. Pot nas je vodila mimo Bonomove Škofije, kjer si je pridobival nova spoznanja Primož Trubar, ogledali smo si kraj, kjer so nekoč stale Zoisove hiše in del pristanišča z znanim pomolom San Carlo. Pot nas je vodila v Repentabor in nato v Sesljan. Dan je minil hitro, morda celo prehitro, da bi lahko še bolje spoznali življenje Slovencev na Tržaškem. Kakor koli že. po zaslugi tržaških vodnikov in kolegov, smo bogatejši za marsikatero spoznanje. Povezanost slovenskega ljudstva, ki ga loči meja, pa kljub različnosti življenja in dela ostaja v zavesti in želji po skupnem delovanju. I. G. V programu 42. letnika pedagoških dnevov v Gradcu je bil tudi seminar. namenjen učiteljem biologije, varstva okolja, geografije in drugih na različnih vrstah šol avstrijske Štajerske, od 10. do 14. julija 1989 v Gozdarski šoli, ki je v gradu Pichl (Mitterdorf v Murztalu) z naslovom: Varstvo gozda ter njegova ekološka in sociološka opredelitev in vloga. Že od leta 1981 potekajo seminarji na to temo. doslej se jih je udeležilo že več tisoč učiteljev raznih strok; tokrat nas je bilo 26. Za program so poskrbeli Zvezno ministrstvo za prosveto, umetnost in šport na Dunaju. Pedagoški inštitut v gradcu v sodelovanju z dolgoletno mentorico prof. dr. Eddo Habeler, ki poučuje bilogijo na gimnaziji Sec-bacher v Gradcu. Denar za organizacijo in izpeljavo seminarja - pa tudi za poravnavo izdatkov vseh udeležencev - so dali zvezno ministrstvo za prosveto, deželna zbornica za kmetijstvo in gozdarstvo Štajerske, društvo gozdarjev Avstrije, območna gozdarska in lesna industrija in številni njihovi obrati. Gostoljubje sta nam ponudila Gozdarska šola v gradu in dijaški dagoški delavci, strokovnjaki iz gozdarstva, kmetijstva, industrije, pravniki, gradbeništva, energetike iz številnih industrij, še posebej pa društva za varstvo okolja v Avstriji, v katera je včlanjenih veliko mladih, posebno šolarjev. Osrednji program, ki je bil pripravljen še zgodaj spomladi, je zajemal predavanja, razprave, ekskurzije v povezavi gozd in kultura ter naravna dediščina in končni plenarni del; v tem so se oblikovale nadaljnje usmeritve za delo in sodelovanje učiteljev z vsemi, ki se ukvarjajo z gozdom. Nič manj pomembna ni bila povezava med gozdnimi gospodarstvi, društvi, industrijo, kmetijstvom, turizmom pri ozaveščanju teh ljudi. Čeprav je bil program natančno določen za vsak dan in uro, je bilo še zmeraj dovolj prostega časa za ogled in prebiranje literature, ki jo je pripravila založba Leykam iz Gradca. Vsak udeleženec pa je prejel zbornik vseh predavanj, povzetkov, številne preglednice in grafikone, ki so jih pripravili vrhunski avstrijski strokovnjaki zato, da bi spoznali gozd v vseh njegovih razsežnostih, ga dojeli, in tako vzgajali in izobraževali, posebno mladino. Janko Savnik: Slovo od očeta in matere, ok. 1914 ČRNA NA KOROŠKEM Srečanje specialnih pedagogov postaja tradicija dom Pichl v Mitterdorfu, urejena in opremljena z vsemi potrebnimi sodobnimi učnimi in drugimi pripomočki in didaktičnim gradivom. Strokovno usposabljanje in spopol-njevanje gozdarjev in drugih se je začelo leta 1948, doslej pa se ga je udeležilo 28 tisoč oseb. Devetindvajsetega septembra letos so se specialni pedagogi drugič zbrali, tokrat pod Matjaževo goro, v Črni na Koroškem. Bilo jih je okrog 600, tj. skoraj tretjina vseh, ki delajo v šolah in zavodih za usposabljanje in izobraževanje duševno prizadetih, slepih in slabovidnih, slušno in govorno prizadetih, telesno invalidnih in dolgotrajno bolnih v zavodih za vedenjsko in osebnostno motene in drugih podobnih zavodih s prizadetimi otroki in mladostniki. Srečanje je pozdravil ravenski župan. koroško deželo pa je prav slikovito predstavil prof. Mrdav-šič, direktor Osrednje knjižnice dr. Franc Sušnik na Ravnah. Udeleženci so tako lahko začutili korenine koroškega človeka in zlasti njegov boj za obstanek, pa tudi to, da se ljubezen do koroške zemlje bogato obrestuje, saj bi nas bil drugače že odnesel plaz iz teh lepih krajev. Prevaljski oktet je nato zapel Zdravljico in več koroških narodnih pesmi. Nastopili so tudi učenci in gojenci ravenske šole s prilagojenim programom ter gojenci čr-njanskega zavoda za delovno usposabljanje. Srečanja se je udeležil tudi podpredsednik RK SZDL Slovenije Ciril Zlobec in udeleženec seznanil z najnovejšimi dogodki v zvezi s sprejemanjem dopolnil slovenske ustave in samobitnostjo slovenskega naroda. Profesorica dr. Ana Krajnc je govorila o pomenu in načinu permanentnega izobraževanja, kolegici iz Hrvaške pa sta z videokasetami in razlago predstavili potek olimpiade duševno prizadetih v ZDA. Slovensko posebno šolstvo bo v kratkem praznovalo svojo stoletnico. Pota tega razvoja niso bila lahka, in za to, da smo dosegli evropsko raven, se moramo zahvaliti številnim pionirjem slovenske specialne pedagogike. Na tem področju ima posebne zasluge Anton Skala, ki ni pomemben samo za razvoj teorije in prakse na Slovenskem, temveč je veliko pripomogel tudi k jugoslovanskemu napredku na tem področju. Društvo defektologov Slovenije je letos prvič podeljevalo priznanja za zasluge v posebnem šolstvu, ki ga je poimenovalo prav po pionirju slovenske specialne pedagogike Antonu Skali. Plaketo je prejelo 29 posameznikov in Dom Antona Skale v Mariboru. Srečanje smo popestrili še z razstavo glasil; ta pripravljajo učenci posameznih šol in zavodov, ki so bila ocenjena tako glede na vsebino in izvirnost kot likovno opremljenost itn. Program je bil obširen, da je kar zmanjkalo časa za analizo dela osmih sekcij. Srečanje specialnih pedagogov postaja torej tradicionalno. Poleg splošnih in posebnih izmenjav izkušenj ima večdimenzionalni pomen, saj sc srečujejo specialni pedagogi različnih področij usposabljanja iz vse Slovenije, bolje pa spoznajo tudi delovno področje gostitelja, ki je vsakič drugi. Delavci črnjanskega zavoda so srečanje pripravili z veliko požrtvovalnostjo, in za to smo jim hvaležni. Program tega seminaja je nastal že leta 1981; pri tem so sodelovali, ga dopolnjevali in izvajali v medsebojni povezavi z interdisciplinarno vsebino in izvedbo visokošolski in drugi pe- Nepozabni dnevi v Slavoniji in Baranji IVAN VIVOD Tako kot že več let doslej smo se tudi letos delavci Osnovne šole Notranjski odred Cerknica ob koncu pouka odpravili na popotovanje. Tokrat smo se odločili, da bomo obiskali kraje v Slavoniji in Baranji. Za načrtovanje in izpeljavo ekskurzije smo naprosili turistično organizacijo Polet v Vinkovcih. Želeli smo. da bi v treh dneh. kolikor naj bi trajal naš izlet, čimveč videli in se hkrati prijetno počutili. Zelo zahtevna naloga, ki jo je odlično izpeljal Joška Mu-škie. turistični delavec, kakršnih je. žal. v našem turizmu malo. Ko smo 26. junija zgodaj zjutraj prispeli na železniško postajo Vin-kovei. sta nas prijazno sprejela Joška Muškič in šofer llija. Po krajšem počitku v hotelu Slavonija smo sc sprehodili po prijaznem mestu Vinkovci. Tomislav Šalič. ki nas je ves. čas spremljal, nam je pomagal spoznavati bogato zgodovinsko preteklost* tega mesta in drugih krajev. Ob njegovem slikoviten. pripovedovanju smo podoživljali kulturno-umctni-ške zanimivosti tega lepega dela Hrvaške. Obiskali smo tudi osnovno šolo Josip Kozarac in bili navdušeni nad prisrčnim sprejemom in iskreno gostoljubnostjo. Iz pogovora in ogleda šolskih prostorov smo spoznali. da delavci te šole odgovorno in zavzeto opravljajo svoje pedagoško poslanstvo. Upamo, da jim bomo vrnili ljubeznivo in prisrčno dobrodošlico. saj izmenjava izkušenj v.eliko pripomore k spreminjanju in bogatitvi vzgojno-izobraževalnega dela. Nikoli ne bomo pozabili sončnega junijskega dne v Borincih. pogleda bila predstavitev abiotičnih in biotičnih dejavnikov v tleh in še posebno v gozdu, številne vplive (klimatske, erozijo, emisije, divjad, promet, turizem in druge), ki neposredno in posredno učinkujejo na gozd. Med biotičnimi dejavniki je opozarjal na medsebojne vplive in povezave med številnimi rastlinskimi in živalskimi združbami, posebno za parazite, pol-parazite in sožitja pa tudi na številne drugotne vplive na poškodovan gozd (emisije, stresi). Izredno zanimive pa so bile hipoteze o genetski širini iglavcev, predvsem jelke in smreke, umiranje breze, ki je že internacionalni pojav in problem, veliko vlogo paleobotanike in raziskave virusov. Nič manj pogosto kot abiotični in biotični dejavniki v gozdu pa po njegovem mnenju povzročajo propadanje gozda nestrokovnost ljudi, administrativno odločanje o usodi gozda, po drugi svetovni vojni pa tudi divjad. Vse to so odločilni členi, ki lahko privedejo gozd do ekološke katastrofe. Zato mora biti nenehno izobraževanje in vzgajanje ljudi usmerjeno tako, da bodo dojeli, kaj pomeni ekološka trdnost gozda, pri tem pa naj prevlada razum. Murzu do Mariazell, kjer je znamenita bazilika z mnogimi sakralnim' umetninami. Gozdarji tudi v tem kraju niso pozabili na nas. Presenetili so nas s culico z medenjaki, ki tod še vedno pomenijo dobrodošlico in srečno pot naprej. Ta nas je vodila v dolino reke Salze, v območje gozdnega gospodarstva Gusstverk (še vedno so ohranjeni ostanki železarstva), ki obsega več tisoč hektarov gozda na predalpskem in visokogorskem območju na nadmorski višini od 1300 do 2000 metrov, posledice vetrolovov, plazov, erozije v dolino Rot Moos, po drugi strani pa načrtno sejanje semen iglavcev, izredno hitro rast dreves. | nenavadno velik prirastek dreves, ki; so tudi posledica mile zime, cvetoče) trate in gozdne jase s predalpskim in alpskim rastlinstvom. Med zanimivostmi naj omenim le eno, da je v Avstriji letno novorastočih dreves 20 milijonov od tega kar 16 milijonov smrek. Čeprav nekoliko utrujenii) a nadvse zadovoljni smo skrbno urejali vtise in podatke ter herbarije. Stroka ima besedo Uvodno predavanje funkcije in delovanje gozda je imel direktor za gozdarstvo Štajerske. Slišali smo, kako zakonodaja ureja gozdarsko politiko, predvsem varstvo gozda kot življenjskega prostora. Večino predavanj in razprav so imeli profesorji Fakultete za agronomijo na Dunaju. Posebno zanimiv je bil prispevek prof. dr. F. Frauendorferja, ki je dovolj kritično osvetlil gospodarske temelje avstrijskega gozdarstva. Na terenu v gozdu in v učilnici so direktor šole s sodelavci razložili in prikazali obdelavo lesa od preprostih opravil do specializirane mehanizirane obdelave. Ker ima šola 320 hektarov predvsem iglastega gozda, ki ji rabi kot učni in gospodarski objekt in pomeni zgledno urejen gozd, smo si ogledali metode za zatiranje različnih »škodljivcev«, pomlajevanje - pogozdovanje, žaganje, spravilo lesa in varstvo pred vplivi in posegi. V Srednji Evropi ima Avstrija največ gozdov, ki so se v zadnjih dvajsetih letih povečali za 4 odstotke. Informacijo (pisno in slikovno gradivo) je priskrbelo deželno gospodarstvo, gozdarstvo in lesno gospodarstvo Štajerske s sodobnimi prikazi lesa kot naravne surovine, z opisi pomena lesa, za graditev, predelavo, obdelavo in njegovo varstvo in usmerjanje v prihodnost. Osrednja tema je bila namenjena razumevanju abiotičnih in biotičnih dejavnikov, poškodb gozda, medsebojni povezanosti za ekološko trdnost gozda, ki jo je izredno zanimivo, predvsem kot biolog in ekolog predstavil prof. dr. Ervin Fuhrer z agronomske fakultete na Dunaju. Izodišče njegovega razmišljanja je Ogledi in ekskurzije - enakovredna oblika strokovnega spopolnjevanja Z vsemi predavanji so bili tesno povezani ogledi in ekskurzije. Pripravljeni sta bili dve poldnevni in ena celodnevna. To je pomenilo za nas udeležence še posebno doživetje, saj smo vsak. tudi osebno, doživljali zanimivosti in lepote narave, še posebno gozda v vsem njegovem neprecenljivem razmerju in bogastvu. Dve poldnevni ekskurziji, ki sta bili po vsebini in namenu povsem različni, sta omenili v celotnem programu seminarja prenos teorije v prakso in povezovanje kulturne in naravne dediščine. V ta namen smo prehodili in si pod skrbno pripravljenim strokovnim vodstvom približali gozdove gozdne šole Pichl Mitterdorf, ki je kot učni in uporabni objekt zgled urejenega sodelovanja med stroko in šolo. Druga ekskurzija, ki je povezala gozd z domovino Petra Roseggerja na območju Krieglach Alpl (predvideno za turizem), kjer je znamenita gozdna šola, zdaj planinski muzej; od tam pelje urejena s pomniki ozna-movana gozdna učna pot do rojstne hiše tega v začetku 20. stoletja nadvse zanimivega učitelja samopo-uka. ki je živel in učil o gozdu v šoli; to je tudi urejal in vzdrževal s svojimi prihranki. Pot nas je vodila v pragozd Ne-uwald. ki obsega 20 hektarov z mogočnimi iglavci, z mnogimi drugačnimi vplivi in razmerami, ki nastajajo in se ohranjajo že veliko veliko let. Nobenih posegov ni v tem delu. le ostanki kanalov, po katerih so pred mnogimi desetletji za Avstro-Ogrsko na Dunaj spravljali les na 1200 metri nadmorske višine. Po gozdnih strminah kot tudi asfaltnih cestah smo se peljali ob reki Murz do znamenitega cistercijanskega samostana v Neuberg ob Razprava, napotki in smernice za učinkovito delo z mladimi Brez velikih besed, z dovolj poglobljeno analizo seminarja so gož- ^ darji, pravniki, učitelji pripravili ( povzetke, ki so veljali kot priporočilo različnim medijem, učiteljem uresničiti pa jih je mogoče le ob po-! C moči vseh, od gospodarstva, stro- r; kovnih ustanov in politikov. Če pov- j, zamemo le nekatere najpomemb- ^ nejše in uresničljive pobude za deloi ^ v šolah, moramo poudariti tele: - Gozd raste in preživi človeka. * - Strokovno in splošno znanje ter) ' ekološka rezgledanost ljudi omogo- 8 čata razumevanje in ohranjanje na- c j rave in kulturne dediščine. - Pri gospodarjenju gozdov in njihovem varovanju morajo nastopati enotno in sodelovati znanost, gospodarstvo in politika. - Načrtno in internacionalno sodelovanje omogoča integralno obravnavo gozda (posebej velja za emisije, imisije in drugo). - Divjad je treba urejati kot del biocenoze, razumno in ne pridobitni-ško ter trofejsko. - Postopno, načrtno, z znanjem in| vzgajanjem spremeniti mentaliteto) ljudi, še posebno mladih, ki naj spoznajo, da imamo gozd na posodo od svojih prednikov in ga moramo ohraniti potomcem. Čeprav v SR Sloveniji nimamo tovrstnega strokovnega spopolnjevanja, pa vendarle ne smemo pozabiti, ^ da preučevalno-raziskovalni tabori l učencev, kot je bil EKO Ruše 89, od' t 20. do 26. junija 1989, za osnovno-) C šolce osnovnih šol Podravja, je na p seminarju pritegnil posebno pozor-j ^ nost program Še gostom - biologoifl ^ iz Gradca, posebej pa bilten Ruška, delavka 1 in 2, katerega so z zanimanjem ogledovali. V Avstriji tovrstnih n taborov za učence ni. Žato so st izredno zanimali za sodelovanje prihodnje leto na biološko kemijskeif taboru pri nas. ROMANA JAZBEC na širna prostranstva sadovnjakov ter srečanja z.gostoljubnimi in prijaznimi ljudmi. Pot nas je vodila v Vukovar in naprej v Ilok. V njegovem dvorcu smo preživeli čudovit večer ob poslušanju melodičnih spevov ciganske glasbe. Naslednja dneva sta bila prav tako bogata z novimi spoznanji in lepimi doživetji. Vrpolje (obisk v galeriji Ivan Me-štrovič) je bilo za nas posebno zanimivo. Majhno mesto, a s tako velikim posluhom za umetnost in kulturne vrednote! In potem Djakovo. kraj. ki ga krasi mogočna in edinstvena katedrala. Tudi Osijeka se bomo spominjali tudi zaradi velike pozornosti naših gostiteljev. Muzej v Kopačevu - v njem bi se radi dalj časa pomudili, a kaj ko nas je čas priganjal, saj je ladjica že čakala. da nas popelje po vodni gladini Kopačkega rita. Mirne vode tega sveta so nas spominjale na domače Cerkniško jezero, ki ima prav tako ob vsakem letnem času drugačno podobo. Ob razmišljanju o teh naravnih lepotah so se oddaljevala pričevanja ob spomenikih sremski fronti in bitki pri kraju Batina. Slika neokrnjene narave nas je spremljala v vinsko klet Batina skela. kjer smo okušali izvrstno vino in ob zvokih domačega godca povsem pozabili na tegobe vsakdanjega življenja. Domov smo odšli z nepozabnimi vtisi o lepotah m zanimivostih slavonske pokrajine in njenih ljubeznivih prebivalcih. Izobraževanje učiteljev četrtih razredov - tokrat malo drugače MARIJA LAVRENČIČ Aktiv učiteljev četrtih razredov občine Celje je zelo delaven in homogen. Vse naloge, za katere se dogovorimo, tudi vestno opravimo. Največ zaslug za vse to imata vodja aktiva Dragica Marčič in svetovalka Vera Zu-žej. Pred tremi leti smo se odločili, da bi učitelji začeli sistematično spoznavati Slovenijo. Menili smo, da za naše delo v razredu ni dovolj le teoretično znanje, ampak da je to znanje treba spoznavno čustveno, torej globlje dojeti, podkrepiti. Tako smo do zdaj prepotovali ravnice panonskega sveta, gričevnato Dolenjsko in partizansko Belo krajino. Letos so se ekskurzije našega aktiva udeležile le še učiteljice četrtih razredov iz občine Slovenske Konjice. V zgodnjih jutranjih urah smo krenili izpred hotela Celeia. Pot nas je vodila do Metlike. Spotoma nam je prof. Zvezdana Knez na visoki strokovni ravni natančno in zanimivo predstavila pokrajino. V Metliki so nas prijazno spre-jeli ravnatelj šole Jožč Mozetič, pomočnica Milena Hočevar in učiteljice četrtih razredov. Rav- natelj nam je slikovito predstavil ^ Belo krajino, delo na njihovi šoli in šolski okoliš, pomočnica ravj ^ natelja nas je pospremila v etno- ' grafski muzej. ! ^ Vožnjo smo nadaljevali p