Poaamenj! lzro ki je bil na zahtevo ponovno zaslii ^ kot priča. Ugotovil je, da sodelujejo 1^. tem načrtnem zakrivanju resnice ■ 'h nekateri celovški časopisi pred- vSe v -‘ri »Die Neue Zeit«, ki prinašajo iz-^QVfxii zaslišanih prič prikrojene svojim Jetičnim koristim. Dr. Mirt Zwitter je '°k(laiii, da Izselitev ni bila izvedena nalogu- Berlina, kakor trdi obtoženec, v Prieg da je ta izvedel svoje dolgo let ‘[‘Pravljene načrte le pod ugodnimi J^Uščiuami za časa nacizma. Omenil je Maier-Kaibitscha 21. oktobra 1926 * Celovcu, ko je izjavil, da mora »Hei !atbundc trenutno ugotavljati ^"•uuna« trenutno ugotavljati točno {finsko stanje koroških Slovencev, da 0° Bo poučen samo o osebni, ampak tudi gospodarski moči nasprotnika, v fo bo na podlagi vknjižb v zemljiških h'"gah točno ugotovljeno in zaznamova-0 v posebni kartoteki. Bazen tega je obtoženi takrat naglasil, da mora biti Koroška brezpogojno germanizirana, da morajo preiti šole v roke : Heimatbunda, učiteljstvo pa mora tesno sodelovati z njim. Ob tej priliki se je zahvalil : Siid-marki in poudaril, da morajo dvojezične šole izginili. Ljudje, ki še ne obvladajo nemškega jezika v zadostni meri, pa morajo biti čimprej germanizirani. Dr. Mit Zwitter je nadalje navedel članek celovških : Freie Stimmen« od 7. 5. 1932. Citirani članek je pisan popolnoma v istem duhu, kakor je Maier-Kaibitsch govoril leta 1926. V dokaz, da je neresnična trditev obtoženca in njegovih razbremenilnih prič, da je bil Maier-Kaibitsch le izvrševalec povelj obsojenega gauleiterja Rainerja je dr. Zwitter prečita! članek »Unser Hauptmann«, ki ga je priobčil »Karntner Grenzruk dne 11. 2. 1941. Članek pravi, da je vsa borba za nemštvo na Koroškem zasluga Maier-Kaibitscha. Pravtako je sam Rainer po izselitvi koroških Slovencev na vso moč hvalil obtoženca in dejal, da je ta ustanovil s svojim domom »Heimatbunda« v Dobili vasi izvrstno obliko za ilegalno nacistično delo. Maier-Kaibitsch je izrabil svoj položaj v času nacizma za to, da je izvedel svoj načrt, ki ga je pripravljal dolga leta svojega dela v »Heimatbundu«. Kot vodja »Heimatbunda«, deželnega urada za obmejna vprašanja in kot opolnomočenec državnega komisa rja za utrjevanje nemštva, je • imel vse možnosti, da »dokončno« reši narodnostno vprašanje na Koroškem v smislu pripravljenih načrtov. Sodelavci Maier-Kaibitscha so ostali v času nacizma isti kot so bili v prvi avstrijski republiki. Njegov namestnik Karf Fritz, znani ilegalni nacist, je bil njegov sodelavec že v času plebiscita. Prav tako P1 a n k e n s t e i n e r, ki se je ponašal s tem, da je ilegalni nacist. Kot tak je tudi dobil važno mesto pri nemški preseljevalni družbi (DUT). Tudi inž. Maierhofer, njegov sodelavec iz časa plebiscita je bil nastavljen v njegovem uradu. S c h u m y in P e r k o-nigg, ki sta bila zaslišana z drugimi vred kot priči, sta znana sodelavca »Hei-matbunda« in je njihova protislovenska usmerjenost dobro znana. Zelo zanimivo je, je poudaril dr. Mirt Zwitter, da so taki ljudje mogli tudi po zlomu tretjega rajha dobiti v svoje roke akte v zvezi z izselitvijo in se v vriniti v komisijo za popravo škode izseljencem, kot to kaže primer Maierhoferja. Dejstvo je, da so bili akti v zvezi z izselitvijo na izrecno zahtevo namestnika deželnega glavarja Ferlitscha spravljeni'v privatnem stanovnaju in da je bil akt nemške naselitvene družbe (DAG) v rokah Maier-Kaibitschevega sodelavca. Ljudje, ki so odločali med nacizmom in še prej v avstrijski republiki o vprašanju koroških Slovencev, so tudi danes na vodilnih položajih. Omenil je polkovnika Stossier-ja, ki je bil v času plebiscitnih bojev pod rejen Maicr-Kaibitschu. Proti trditvi obtoženca, da je bil samo izvršni organ gestapa in delal le po navodilih šefa gestapa dr. Weimanna, je priča dr. Mirt Zwitter navedel vrsto dokumentov, ki dokazujejo ravno nasprotno. V več primerih (Kusternik, Pach-ler, StUckler itd.) se je izkazalo, da niso lastniki in zaradi tega ne morejo biti razlaščeni. Gestapo se je v teh primerih obrnil na Maier-Kaibitscha, naj on odloči. »Reichkommissar« je iz »narodnopolitičnih« razlogov odredil razlastitev, odločilno besedo pa je imel Maier-Kaibitsch. Znana je vrsta primerov, da so bili slovenski posestniki razlaščeni, četudi gestapo tega ni odredil. Mnogo primerov je, da je predpisal Maier-Kaibitsch strožje mere kot gestapo. Tako v primeru družine Picej. Dovolj je torej dokazov, da obtoženec ni bil samo izvrševalec višjih povelj in da on nikakor ni bil tisti, ki je preprečil izselitev nadaljnjih 49.000 Slovencev. Maier-Kaibitsch je celo zavrnil intervencije visokih SS-funkcionarjev, kakor je to dokazano v primeru družine Grili. Ko je dr. Mirt Zvvitter pričel govoriti o nujnosti, da se razjasni krivda vseh ob-toženčevih sodelavcev, ga je prekinil državni tožilec, češ da mora v takih primerih priča napraviti prijavo in da tu ni mesto, da bi razpravljali o njih. Priča dr. Mirt Zvvitter mu je odgovoril, da je v tej zvezi napravil z dokumenti utemeljeno prijavo na varnostnega direktorja Stossierja in da je drznemu tožilcu o tej prijavi znano. Pri izselitvi so sodelovali vsi koroški uradi, oblasti in organizacije. Mere nasilja je pripravljal »Heimatbund« na čelu z obtožencem. »Heimatbund« je pripravljal liste Slovencev, ki so bili pozneje izseljeni. Z njim je sodelovala organizacija Abvvehrkampferjev«. V času nacizma so pri preganjanju Slovencev sodelovale oblastvene, politične in vse javne ustanove, predvsem pa uradi, katerih vodja je bil Maier-Kaibitsch. Vse ustanove, med njimi DUT in DAG nosijo obenem z obtoženčevimi sodelavci neposredno odgovornost za zločine nad koroškimi Slovenci. Izselitev pa ni edini zločin, ki je bil storjen. V času nacizma je bila uničena kulturna organizacija koroških Slovencev z ogromnim številom knjig in ostalo imovino. Slovenske zadruge so bile razpuščene, premoženje zaplenjeno. Podvzeti so bili vsi ukrepi za njihovo uničenje. Krivda sodelavcev Maier-Kaibitscha je v neštetih dokumentih dokazana. Kljub temu pa so še vedno na svobodi dr. W a n n e r, Planke n Steiner, Mayerhofer, Fabian in drugi. Na koncu je govoril dr. Mirt Zwitter še o 2000 žrtvah Maier-Kaibitsehevega terorja in o sodelovanju vseh slovenskih organizacij v borbi proti nacizmu. »Dovoljujem si,« je dejal, »izraziti upanje, da bo sodišče pojmovalo proces tako, da ne bo mogoče izločiti enega dela, ampak da bodo poklicani na odgovor vsi, ki so se udeležili terorja proti kor. Slovencem, tako osebe kakor tudi organizacije.« Krivce bo mogoče pravično kaznovati šele takrat, če bo sodišče presojalo krivdo vseh hkrati, z vsemi ukrepi od leta 1920, v katerih se morajo iskati korenine nacizma. Iz dela obtoženčevih sodelavcev, prevsem Fritza in dr. Wanner-ja, je razvidno, da tu ni govora o ukrepih, ki so prihajali le z enega samega mesta, katerega naloga je bila samo izvedba višjih povelj, ampak, da gre za načrtne ukrepe ki so jih pokazali in osvetlili Maier-Kaibitsch, Heimatbund in številni sodelavci v dolgoletnem propagandističnem delovanju. Mislim, da se da krivda obtoženca in tistih njegovih sodelavcev, ki nastopajo kot svobodno priče, jasno ugotoviti in da je upravičena zahteva slovenskega ljudstva na Koroškem, da sodišče izreče pravično kazen nad vsemi povzročitelji neizmernega gorja, smrti neštetih, ogromne kulturne in duhovne škode, ki je bila prizadejana koroškim Slovencem. Kazen pa more biti sprič* obsežnega in brezobzirnega terorja samo najstrožja. Zato zahtevajo koroški Slovenci, ki imajo v rokah neštete neizpodbitne dokaze o.krivdi vsega aparata, kateremu na čelu je bil Maier-Kaibitsch z vsemi svojimi sodelavci, da sodišče pokliče na odgovor vse krivce njihovega gorja in jih z Maier-Kaibitschem vred najstrožje obsodi. PRIČE SE ZAVEDAJO SVOJE KRIVDE Celovški podžupan K r a s s n i g, proti kateremu je v teku postopek po zakonu o vojnih zločincih, je govoril v zavesti, da ima sam obremenjeno vest. Priznati je moral, da se je pri zborovanju v kolodvorski restavraciji v Celovcu, maja 1942, ki ga je vodil Maier-Kaibitsch, strinjal z izselitvijo koroških Slovencev. V posebni luči se je pokazal priča dr. Max Woss, šef nemške pre-seljevalne družbe (DUT), ki je soodgovoren za izselitev koroških Slovencev7. Jasno je dokazal, da se zaveda svojih zločinov in je povedal, da je sodeloval pri razgovorih v Trbižu, tajil pa je, da bi tam bilo govora o izseljevanju koroških Slovencev. Predsednik mu je prečita! protokol o razpravah v Trbižu in ga ujel na laži. Ko je videl, da postaja zaslišanje zanj nevarno, se ni mogel ničesar več spomniti in je pozabil dokazovati Maier-Kaibitschevo nedolžnost. Ko so postala vprašanja zanj nevarna, je smatral celo za potrebno, da omedli. Kljub jasni krivdi te priče pa javni tožilec ni izdal zapornega povedla zan j. Nacist dr. Maierschitz, ki je služboval pri uradu za utrjevanje nemštva na Bledu, ni hotel o izselitvi koroških Slovencev ničesar vedeti, pri izselitvi na Gorenjskem pa je imel baje le tehnične opravke. Oba nacista, ki sta sedaj v preiskovalnem zaporu: W i 1-h e 1 m K i 1 z, okrožni vodja v Kamniku, • in P e t e r P i r o n, okrožni vodja v Beljaku, sta, kakor vse druge nacistične priče, krila predvsem sebe in hotela pokazati obtoženca v čim lepši luči. Vendar je moral Kilz priznati, da je bil obtoženec visok nacistični funkcionar, katerega oblast se je raztezala tudi ua Gorenjsko in da je odločal v vprašanjih glede izseljevanja. Potrdil je, da je za vse zločine na Gorenjskem odgovorno celovško vodstvo nacistične stranke. Nacist Piron, ki se o izselitvi koroških Slovencev »ne more« ničesar spomniti, je moral vendar priznati, da so organizacije NSDAP zvedele več tednov prej za izselitev. Iz člankov Heimatbundovega glasila »Heimatkreis«, ki so bili prebrani med dokaznim postopkom, je razvidno, da je bil Heimatbund« pred 1938 zakrinkana nacistična organizacija, v kateri se je vzgajala SA in podobne vojaške edi-nice. Znani sta prireditvi »Hcimatbun-da« 3. 9. 1937 in 10. 10. 1937 v St. Jakobu v Rožu, ki jih je nacizem po priključitvi Avstrije k Nemčiji proglasil za : prvi pohod SA na Koroškem«. Upokojena staro-avstrijska generala Barger in Perko sta kot priči potrdila nacistični značaj teh prireditev. Vendar se je namestnik deželnega glavarja Ferlitsch upal trditi pred sodiščem, da je bil ta-, krat navzoč kot zastopnik deželne vlade in da ni ničesar opazil, kar bi dalo slutiti nacistični značaj. Označil jih je kot .»nacionalne« in to je po njegovem razlog, da jih označujejo za nacistične. S tem je povedal staro resnico, da se je pretirani nemški šovinizem izrodil v nacizem in postal istoveten z njim. Sodišče je prečitalo več aktov DAG in DUT, ki nesporno dokazujejo, da je Maier-Kaibitsch odločal o izselitvi in da je bil gestapo samo njegov izvršilni organ. Obtoženec je celo v več primerih zahteval izselitev, ko je gestapo izjavil, da ni policijskih razlogov za njo. Ti akti obenem jasno razkrivajo krivdo nacistične stranke, državnega aparata, DAG in DUT pri zločinih nad koroškimi Slovenci. Maier-Kaibitsch na prečitane akte ni mogel odgovoriti ničesar drugega kakor to, da govorijo proti njemu. Kljub temu pa zakrknjeno vztraja pri trditvi, da je izselitev izvrševal le gestapo in on s temsni imel ničesar opraviti. OSTALE PRIČE, KI SO NASTOPALE, SO PO VEČINI POSKUŠALE RAZBREMENITI OBTOŽENCA# Stolni župnik dr. Rudolf B1 ti m 1 je v svoji pismeni izjavi izpovedal, da je dobil v marcu 1938 »Gauvervveis«, da pa je na različne intervencije smel ostati v deželi. L. 1941 je bil aretiran in ponovno izgnan iz dežele. Živel je na Dunaju, pozneje v Solnogradu in se vrnil šele 1. 1945 na Koroško. Dobesedno izjavlja nadalje: »Ne morem reči, kdo je bil temu vzrok. Ne poznam nobenih konkretnih primerov nečloveškega ravnanja. Osebno nisem utrpel nobene škoda na zdravju, pač pa sem zelo mnogo duševno trpel. O Maier-Kaibitschu ne morem povedati nič obremenilnega.« V nadaljevanju razprave je predsednik prebiral različne akte nemške naselitvene družbe, iz katerih sc jasno vidi predvsem iz akta Tschainig iz Lipe, sokrivda tako imenovanega »vaškega trikota«, krajevni vodja NSDAP — kmečki vodja — župan, pri izseljevanju. Na popoldanski razpravi v ponedeljek je državni tožilec predlagal zaslišanje priče Karla Prusnika, ki hoče sodišču dokazati poleg izselitve tudi še druge zločine Maier-Kaibitscha proti koroškim Slovencem. Vojno stanje okoli Globasnice V okolici Globasnice je v zadnjem času štebenjska Wurfkommanda tako agilna, da se lahko govori o prave,m vojnem stanju v tem delu Slovenske Koroške. Večer'za večerom razgrajajo in izzivajo nacistični in fašistični pobalini okoli slovenskih hiš in prežijo celo v zasedi na zavedne Slovence in antifašiste. Tako je prišla v nedeljo 19. oktobra gruča teh pobalinov iz Štebna v Podjuno in začela obmetavati pd. Ž a gl o v o hišo s kamenjem. Po plesu v Rižnarjevi gostilni in ko so se napili korajže pri Jožefu Ku-stru, so se zvečer vrnili in navalili na Sadjakovo hišo in pri tem napadli znanega antifašista Simona Jevšnikar-j a, ki je poiskal zavetišča v Sadja novi hiši. Ko po daljšem razgrajanju le niso mogli izzvati Sadjakovih, so se vrnili v vas in začeli razbijati po oknih pri pd. Pokornu, kjer so naši fantje prepevali slovenske pesmi. Tovariš Jurij Želodec je stopil pred hišo ter jih pozval, naj dajo mir in naj odidejo. Komaj pa se je vrnil v sobo, so štebenjski pobalini začeli metati kamenje skozi okno in so pri tem zadeli v glavo tudi 6-letnega Zelodččvega sina. Razbili so deset šip, skrivili mrežo v oknu ter popolnoma zrahljali okvir. Ko pa so naši fantje planili iz sobe-, so »junaki« seveda takoj odnesli pete, pri tem pa grozili z orožjem in izzivali z nacistično psovko »banditi«. Fantje so jih nato ponovno pognali v beg. Verjetno so se zaradi tega znesli nad tovarišem Pečnikom Jurijem, ki so ga s koli pretepli, tako da je moral iskati zdravniško pomoč CELOVŠKI ORDINARIAT NE PRENESE BESEDJS »FAŠIZEM« Celovški ordinariat je z odlokom z dne 18. 10. 1947, štev. 4097, odgovoril pripravljalnemu odboru za postavitev spomenika padlim partizanom, da dovoli postavitev na pokopališču v Št. Rupertu pri Velikovcu samo pod pogojem, da se opusti pri napisu na podstavku izraz »fašizmu«, ki po mnenju ordinariata »kot političen izraz na blagoslovljenem cerkvenem prostoru ni dovoljen«. Koroški Slovenci se še dobro spominjamo časov, ko so bili na pokopališčih brez pridržka dovoljeni celo politični znaki »kljukastega križa« in »SS«, niso pa bili dovoljeni tudi najsvetejši, popolnoma nepolitični izrazi, brž ko so bili zapisani v slovenskem jeziku. Vse prejšnje odloke kakor tudi zadnjega je podpisal isti generalni vikar dr. Kad ras. ŠT. JAKOB V ROŽU Pred desetimi leti so pri nas ddkrili plebiscitni spomenik. Poti plaščem tedanjega »Heimatbunda« smo ob tej slovesnosti jasno občutili utrip nacizma. Zato tudi budno spremljamo sedanji proces proti Maier-Kaibitschu. Saj je bil ta tedaj »slavnostni govornik« in okoli njega je stalo vse polno nacističnih »veljakov« v kratkih hlačah in belih nogavicah. Po aneksiji Avstrije nam je ravno ta mož pošiljal razne ukaze po svojih šentjakobskih prijateljih, ki so danes seveda vsi kar zagrizeni »demokrati« in nekaznovano uživajo poleg svobode še naklonjenost javne uprave. Nekoč so s pristnim zanosom in s prusovsko prijaznostjo lepili na vogale in vrata slovenskih domov Kaibitscheve prepričljivo 'demokratične« lepake: »Karntner, sprich deutsch.« Pri belem dnevu so sedeli na pošti in s slastjo cenzurirali naša pisma v želji, da bi čimprej nasitili svoje sovraštvo in škodoželjnost do slovenskega človeka. Da program Heimat-bundove »enakopravnosti« že svoj čas ni zaostajal za nacističnim, nam priča naslednje: Ob priliki odkritja spomenika leta 1937. je neki Šentjakobom, ki je po svoji miselnosti v najtesnejšem sorodstvu z Maier-Kaibitschem, na cesti ogorčeno nadrl našega fanta z besedami: »Was macht denn dieser Serbe hier!« Kljub zlomu nacizma se razmere v na- v celovški bolnici, kjer še danes leži. Med razgrajači so bili L. Kogoj iz Čepe, Drave Simon iz Štebna in Windisch Johann iz Štebna. Prav tako je bil prisoten orožnik Pajantschitsch rodom iz Globasnice, ki se je kot bivši SS-ovec odlikoval tudi že 15. aprila 1942 pri napadu na Slovence v Celovcu. Šele ob d veli ponoči so se Wurfkom-mandovci vračali domov z grožnjami: : Pri Zaglu moramo vse požgati in vse bandite pobiti, dol z njimi!« V torek 21. oktobra 1947 pa so okrog polnoči prežali na tovariša Petra S a d j a k a, ki so ga skušali s koli napasti, ko se je vračal od pevske vaje v Globasnici. Isti dan so tudi globaškemu županu tov. Hrastu Frideriku zaprli cesto z žico, ker so ga hoteli napasti. Vendar je imel tovariš Hrast na kolesu luč in je tako ušel zlobnežem. Tudi za njim so kričali in grozili z orožjem. Tovariš Hrast je po glasu spoznal Friderika P i č k a iz Štebna, ki je poznan ^Vurfkomandovec. Tudi 23. 10. 1947 so člani štebenske Wurfkomande razgrajali po Podjuni. Vsi ti napadi so bili javljeni orožnikom in ljudstvo pričakuje, da bo oblast končno posegla vmes in kaznovala te nevarne razgrajače. V nasprotnem primo-ru pa bo ljudstvo primorano, da seže po samopomoči in samo brani svoje življenje in svojo imovino. Vse kaže, da vlada v okolici Globasnice pravo vojno stanje in da oblasti niso v stanu ali pa niso voljne, da preprečijo vedno ponavljajoče se napade teh nacističnih in fašističnih elementov. šem kraju niso prav nič izboljšale. Kai-bitschev duh v vseh mogočih oblikah vlada naprej, vedno pripravljen, da služi — kakor svoj čas v dobi nacizma — nacistom. Ko nam je v septembru umrl naš zdravnik dr. Exel, smo dobili za zdravnika tujega človeka — Nemca, ki je dr. Exla že prej nadoinestoval in si skuša sedaj s podporo nacistov postlati na slovenskih tleh. Kakor smo umrlega dr. Exla kot strokovnjaka cenili, tako obžalujemo dejstvo, da je odklonil ponudbe za svoje nasledstvo, ki jih je dobil od poklicnih kolegov-domačinov, ki obvladajo oba jezika. Dr. Exel je s svojim dejanjem omogočil, da pride k nam za zdravnika registriran nacist, čigar dosedanja zdravniška praksa je bila v hit-lerjevi vojski. Kako ta človek pojmuje narodnostno enakopravnost, nam kažo dejstvo, da je zrasel v bližini Maribora, da pa ne zna, ali pa morda iz posebne »naklonjenosti« do Slovencev tudi n o-č e znati niti besedice slovenskega. Tako se narodnostno vprašanje v praksi rešuje na Slovenskem Koroškem. Naši izobraženci si fiiorajo služiti vsakdanji kruh na Dunaju in drugod, nacisti z vseh vetrov pa imajo na Slovenskem Koroškem varno pribežališče. S podeželskim učiteljstvom vklepajo ti nacisti v novo Heimatbundovo verigo vse koroške Slovence hkrati pa z vsemi zvonovi zvonijo o idilični »enakopravnosti« v naši deželi. Toda nismo se borili za to, da bi nam na skeleče rane polagali hinavske diplomatske akte visokih koroških deželnih gospodov. Tudi nismo umirali v pregnanstvu za to, da bi se javne publikacije z bobnenjem o naših »svoboščinah« norčevale iz baše prelite krvi. Koroški šovinisti, s tistimi vred, ki so v deželni vladi, naj bi si že enkrat zapomnili, da se mednarodna javnost danes ne more več varati in da ji ni mogoče več natresati peska v oči. Naša zahteva je in ho ostala: »Tujega nočemo — svojega ne damo.« V tem smislu vsi prebivalci Št. Jakoba pričakujemo, da bo rešeno vprašanje slovenskega zdravnika v naši občini. &>. VAŽENBERG Kako se naši šovinisti niso prav nič spremenili, najbolj jasno kaže letošnja proslava 10. oktobra. V nedeljo 12. oktobra so v Št.Jurju po maši na prostem pred župniščem obhajali »veliko« slavnost. Po petju in godbi je kot govornik stopil na oder nadučitelj Lovrenc Messner iz Malega Št. Vida, ki je bil že za časa Hitlerja znan »propagandni govornik«. Ponavljal je znane fraze o »domovini zvestih« in po stari navadi delil slovensko ljudstvo v dva tabora: v višjo »državno raso« in v nižjo, ki jo je imenoval »manjšino« in ji je zagotavljal celo enake pravice. Iz množice poslušalcev so se pa slišale besede, da se beseda o »zvestobi do domovine« tiče še najbolj njega samega. Saj je še vsem v spominu njegov govor 10. aprila 1938 prod volilnim lokalom v Trušnjah, prav tako še nismo pozabili njegovega govora ne nacističnem zborovanju v Št. J u r j u, kjer je podkrepil svoja nacistična izvajanja približno takole: Ako se to, kar sem govoril, ne uresniči, ako se moje obljube ne izpolnijo, potem mi lahko vsakdo od vas pljune v obraz. Na kakšen način so Se njegove obljube izpolnile, smo že videli. Zato tudi sedaj ne verjamemo njegovim obljubam. Pač pa bi želeli, da bi takim šovinistom končno odvzeli možnost vzgoje naše mladine. Le taki »učitelji« namreč morejo vzgajati mladino v takem duhu nestrpnosti, da celo že šolarji brez vsakega vzroka zmerjajo mladinko-izseljen-ko in vse izseljence za »bandite in Čuše«, kot se je to zgodilo na predvečer 10. oktobra. ŠT. JANŽ v Rožu V torek 20. oktobra so ob pol 6. uri avstrijski orožniki aretirali Ivan a V e s t r a, njegovega sina Jožeta Vestra, Boštjanovega Poldeta in mladinca Tineta Maleja. Na orožniški postaji na Bistrici v Rožu so jih zadržali do 11. ure zvečer. Aretacijo so utemeljevali s trditvijo, da so omenjeni na predvečer 10. oktobra po Št. Janžu pisali parole Živel Tito«, »Smrt fašizmu« itd. 10. oktobra zvečer pa so nacisti kričali po vasi in psovali člane OF ter maršala Tita in želeli »Smrt komuirstom . Znana nam je metoda, kako se pri nas vedno zakriva delovanje šovinističnih elementov. Če ne morejo drugače, si pa pomagajo z neutemeljenimi aretacijami antifašistov. LOVANKE V noči od 23. na 24. oktobra se je priklatil znani razgrajač Izidor Podrečnik, doma iz Metlove, v Lovanke pri Dober-li vasi in začel pred stanovanjem družine Božič preklinjati z raznimi psovkami kot »partizanske svinje«, »prokleti banditi« in slično. Začel je razbijati po vratih in zahteval, da mu odpro. Ker mu nihče ni odprl, je hotel vdreti s silo. Sinovoma je grozil, da ju bo že kje dobil in spravil na drug svet. Ker mu še nihče ni odpri, je grozil s streljanjem. Približno eno nro je razgrajal okoli hiše in se spravil tudi na okna, kjer'je razbil sedem šip. Ko je razgrajal in vpil, da spadamo že davno čez Karavanke, je bilo slišati, kako se je večkrat poltiho razgo-varjal z nekom. To je dokaz, da je imel s seboj pomagač?, ki so hoteli izrabiti pijanega Podrečnika v svoje temne namene. Gospodinjo, ki je šele nekaj dni prej vstala, je ta brutalni napad ponovno prisilil na bolniško posteljo. K0TMARA VAS Že nekaj mesecev ne vozi več avtobus do nas. S tem so najbolj prizadeti številni delavci in šolarji, ki morajo vsak dan v Celovec. Le za delavce, ki so zaposleni pri Angležih, vozi vsak dan britanski tovorni avto, ki sprejme tudi nekaj šolarjev. Dne 13. t. m pa je tovorni avto trčil z drugim avtomobilom. Sunek je bil tako močan, da je bila 13-letna Hermina Miillerjeva iz Čahorč hudo ranjena na glavi in tudi v bolnici za njo ni bilo več pomoči. Dne 16. so jo ob veliki udeležbi pokopali na domačem pokopališču. Cerkveni pevski zbor je zapel na domu in na grobu žalostinke.^ Prizadeti družini izrekamo iskreno sožalje. BRZOJAVKA ZVEZE PRIMORSKIH PARTIZANO' V TRSTU Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške v Celovcu je povabila Zvez® i primorskih partizanov v Trstu na svet no odkritje spomenika padlim Pajjjz‘.' noni Slovenske Koroške. Tovariši 1 Trsta so poslali naslednjo brzojavko: »Globoko obžalujemo, da ne moremo biti z Vami pri odkritju spomenika Velikovcu, ker si ne moremo preskrbe potne dovolilnice. V duhu smo prisotm P11 slavnosti ob grobovih padlih koroŠk" borcev. Zatrjujemo Vam, da bomo h° dali po poti, ki so jo oni začrtali in mo nadaljevali borbo za svobodo in “ mokracijo do skupne zmage. Zveza primorskih partizanov v Trstu.« 0BIRSK0 Čeprav smo visoko med hribi in na9 že zalezuje zima, je pri nas še vedno prav živahno. V nedeljo 12. oktobra P°' poldne, smo se zbrali pri Artaču, kjer nas je naša mladina razveselila s pry° slovensko igro »Županova Micka« jn nam zapela več slovenskih narodnih 1,1 partizanskih pesmi. Prireditev je 1CP° uspela; zato smo sklenili, da bomo dol' ge zimske večere izrabili za kulturno delo, da bomo lahko nudili gledale0111 prihodnjič še kaj boljšega. Pri reditev smo zaključili s himno »Hej Slovani«, k smo jo zapeli vsi. Po prireditvi smo ostali še vsi, gledal' ci in igralci, skupaj in se zabavali P° domači slovenski šegi. Za dobro volj0 gostov, ki so se zbrali iz vse doline ‘j1 okoliških planin, so skrbeli veseli gofl' ci in dekleta, ki so nas pogostila 9 češpljevimi cmoki. ŠT. ŠTEFAN PRI VELIKOVCU Že pol leta je, kar so v naši župniji uvedli nemško pridigo, kljub temu d* je prebivalstvo popolnoma slovensko-Dekan Cebedin je radevolje ustreg«1 županu Lobnigu, ki je zahteval nernšk0 pridigo zato, češ da njegovi otroci ne razumejo slovenski. Gospod dekan s° menda sploh ne protivi temu, da se od' pravi iz naših cerkva slovenska bese tako govorjena kakor tudi pisana, našem županu pa liudomušneži trdij°> da mu je nemška pridiga potrebna da bi se naučil nemščine. Zaveda 9. namreč, da s slabim znanjem jezika n mogoče biti dober pristaš velenemštva-Hoče baje do takrat, ko bo selil »nep° boljšijive« slovenske antifašiste, kako se je že večkrat izrazil, znati toliko nemški, da bo njegov poslovilni govor v ne°* škem jeziku potekel brez večjih napa*y Čudno je le, da se doslej ni bolj dil, ko je imel dosti prilike na shod' »Heimatschutza« in pozneje pod na°j, mom, ki se ga je z navdušenjem op rij6.' Pa kaj bi, saj je po odhodu slovensk‘, partizanov postal župan vovbrske ob° ne in kot dobrega »demokrata« ga d nes nihče ne sprašuje, kako je bilo krat. Ko je bil pri občini nastavljen d vok, ki je izdajal nakaznice za cigar0 in pijačo, je bil tudi tako zaposlen, ga je pozabil jayiti policiji se potem, ^ ga je moral na zahtevo občanov odpus ti. Letos pa je imel dosti dela, ker si j -----1 Moral Je moral pokriti skedenj z opeko. Moral zelo hiteti, čeprav še ni bilo sile in mu ni bilo treba bati, da bi se v Veli- kovcu zmotili in dali opeko kakemu venskemu izseljencu ali pogorelcu P kakor njemu, pa če bi bil še tako Pot ben. si°: METJE, PARTIZANI, IZSELJEN^’ JLITIČNI INTERNIRANCI, P0Z01t‘ 5 odlokom finančnega roinisti 43.356-7-47 od 18. 9. 1947 v. 4d.iK>o-i--4 < oci io. j*'” ,er-oščeni prispevka za obnovo (Wi® . JbUtsni vi\a uiRiuvv v * ^ >aubeitrag) za vse leto 1947- D0'0 j. inančnih uradov pošljite nazaj s P lbo, da ste tega oproščeni. 0> vmečka zveza za Slovensko Kor°s ^ NA fOMBOLU V PLIBERK! ^ Prosvetno društvo »Edinost. Pliberku priredi v nedeljo 9. nov® ^ ob pol treh popoldne pri Breznik liko tombolo. , jo- Pripravljeni so lepi in vrednostn bitki. Proti imperialistom in hujskačem VI AlfQ ynmp Iz poročila sekretarja CK VKP(b) A. Ždanova IIUVC VUJIIv na informativnem posvetovanju v Poljski Na informativnem posvetovanju predstavnikov devetih komunističnih partij, ki je bilo konec septembra na Poljskem, je predstavnik Komunistične partije Sovjetske zveze, sekretar Centralmga ko-miteta 2 d a n o v podal poročilo, kije bilo temelj politično in zgodovinsko pomembne deklaracije o mednarodnem položaju. V svojem poročilu je Ždanov govoril o mednarodnem položaju po vojni, kjer je prišlo do velikih sprememb. Poraz fašističnega bloka in antifašistični, osvobodilni značaj svetovne vojne, odločilna vloga Sovjetske zveze pri zmagi nad fašističnimi napadalci, vse to je doprineslo, da se je odnos sil med kapitalističnim in socialističnim sistemom močno spremenil v korist socializma. Glavni uspeh druge svetovne vojno je vojaški poraz Nemčije in Japonske, obeh najbolj militarističnih in napadalnih kapitalističnih držav, na katere so reakcionarni elementi v vsem svetu, posebno pa v Angliji, ZDA in Franciji polagali posebno nade: Prvič so videli v Hitlerjevi Nemčiji silo, ki bi bila šc najbolj sposobna, da bi zadala Sovjetski zvezi udarec, ki bi jo, če že ne uničil, pa vsaj oslabil in izpodkopal njen vpliv. Drugič pa naj bi bila ta država tista sila, ki bi razdrobila revolucionarno delavsko gibanje in demokratična gibanja ne samo v Nemčiji, ampak tudi v državah, ki so postale objekt hitlerjevske napadalnosti, in na ta način učvrstila splošen položaj kapitalizma. V tem je glavni vzrok tako imenovane miinchenske politike »pomirjenja«. Ta upanja pa se niso izpolnila. Hitlerjevci so se pokazali slabotnejši, Sovjetska zveza in svobodoljubni narodi pa močnejši, kakor so veliki Miinchcnovci mislili. V zvezi s tem je kapitalistični svetovni sistem doživel nov resen poraz. Najvažnejši uspeh prve svetovne vojno je bil, da je Rusija odpadla od svetovnega sistema kapitalizma in da je zaradi zmage socialističnega -eda v Sovjetski zvezi kapitalizem prenehal biti enotni, vseobsegajoči svetovni gospodarski sistem. Druga svetovna vojna in poraz fašizma, oslabitev svetovnih pozicij kapitalizma in ojačitev antifašističnega gibanja pa so privedli, da je vrsta držav srednje in jugovzhodne Evrope odpadla od imperialističnega sistema. V teh državah je prišlo do nove, demokratične ljudske oblasti. Profašistič-ni elementi, ki so sodelovali s Hitlerjem, kolaboracionisti in sicer najvplivnejši kapitalisti, veleposestniki, najvišji uradniki in monarhistični oficirski krogi, so se v tej borbi razgalili kot izdajalci nacionalnih interesov. Posledica tega je bila, da so bili vrhovi izdajalske bur-žoazije in veleposestnikov odstranjeni z oblasti in da so oblast prevzele sile, ki so izšle iz ljudstva, ki so se izkazale v borbi proti fašizmu. Nova demokratična oblast v Jugoslaviji, Bolgariji, Romuniji, Poljski, Čeho-slovaški, Madžarski in Albaniji je, naslonjena tako na ljuisite množice, zmogla v najkrajšem roku po.dvzeti tako napredne, demokratične sprememoe, ^ za katere meščanska demokracija ni 'ida več sposibna. Agrarna reforma je dala zemljo kmetom in dovedla do uničenja razreda, veleposestnikov. Nacionalizacija veleindustrije in bank, zaplemba imo-vine izJajiJcev, ki so sodelovali z Nemci, je izpodkopala položaje monopolističnega kapitala v teh deželah in množice osvobodila imperialističnega suženjstva. Hkrati s tem so bili postavljeni temelji za državno, občeljudsko imovi-no, je bil ustvarjen nov tip države, ljudska republika, v kateri je vsa oblast v rokah ljudstva, velika industrija, promet, banke v rokah države, kjer je delovno ljudstvo z delavskim razredom na čelu vodilna sila. Uspeh tega je, da se ljudstva teh držav niso samo osvobodita verig imperializma, ampak so položita tudi že temelje za prehod v socializem. Rezultat vojne je bil, da je mednarodni pomen in ugled Sovjetske zveze neizmerno narastek Okoli Sovjetske zveze so se strnile demokratične progresivne sile vsega sveta. Socialistična država je vzdržala vse preizkušnje in izšla iz vojne na življenje in smrt kot zmagovalec. Namesto slabosti Sovjetske zveze se je pokazala njena moč. POSLEDICE DRUGE SVETOVNE VOJNE V KAPITALISTIČNIH DRŽAVAH Od vseh imperialističnih velesil, ki so sodelovale v vojni, sta po vojni ostali samo dve velesili: Združene države in Velika Britanja. Položaj Anglije pa je zelo spodkopan. Že med vojno se je pokazalo, da je angleški imperializem v vojaškem in političnem pogledu oslabljen. Po vojni pa se je finančna in gospodarska odvisnost Anglije od ZDA še povečala. Po vojni je Angliji sicer uspelo, da je dobila nazaj svoje kolonije, v katerih pa je naletela na pojačan vpliv ameriškega imperializma. Ta je med vojno razvil svojo aktivnost na vseh ozemljih, ki so pred vojno veljala kot edino angleško vplivno področje (jugovzhodna Azija, Srabija). Vpliv Amerike se je povečal tudi y angleških dominionih, posebno pa v Južni Ameriki, kjer prejšnja vodilna vloga Velike Britanije v vedno večji meri prehaja na Združene države. Zaostritev krize kolonialnega sistema kot posledica svetovne vojne se je pokazala tudi v večjem razmahu narodnoosvobodilnega gibanja v kolonijah in odvisnih deželah. S tem je zaledje kapitalističnega sistema izpostavljeno nevarnosti. Kolonijalni narodi nočejo več živeti tako kot prej. Vladajoči razredi metropol ne morejo več kolonij upravljati tako kot prej. Poskusi, da bi narodnoosvobodilna gibanja zatrli z vojaško silo, naletujejo na vedno bolj naraščajoč obroženi odpor kolonialnih ljudstev in vodijo do dolgotrajnih kolonialnih vojn. (Holandija-Indonezija, Francija-Wietnam). Vojna je tudi zaostrila neenakomernost razvoja v posameznih kapitalističnih državah. Od vseh kapitalističnih držav so iz vojne izšle ne oslabljene, ampak gospodarsko in vojaško ojačane samo ZDA. Ameriški kapitalisti so v vojni dobro zaslužili. Ameriško ljudstvo ni čutilo grozot vojne, in žrtve ZDA, ki so dejansko stopile v vojno v zadnji etapi, ko je bil potek dogodkov že določen, so bile sorazmerno majhne. Za ZDA je bila vojna pred vsem pobuda za daljnosežen razvoj industrijske proizvodnje in odločilno okrepitev izvoza. Po vojni so ameriški kapitalistični monopoli hoteli obdržati profite na,isti. višini. Zaradi tega so se borili, da bi obseg dobav iz vojnega časa ne bil zmanjšan. Zato pa bi ZDA morale obdržati vsa tržišča, ki so med vojno kupovala ameriške produkte, in poleg tega dobiti tudi nova, ker je kuoua moč vs-čine držav zaradi posledic vojne močno padla. Zato je Wall Street pod novimi povojnimi pogoji začel z novo politiko. Izdelali so načrt izkoriščanja celotne vojaške in gospodarske moči ZDA, da bi ne samo obdržali in okrepili pozicije, ki so jih osvojili med vojno, ampak da bi jih v največji meri razširili in pri tem nadomestili Nemčijo in Italijo na svetovnem tržišču. Močna oslabitev gospodarske moči drugih kapitalističnih državah, pred-vsem Velike Britanije, je omogočila izrabljanje povojnih gospodarskih težkoč za to, da te države prihajajo pod nadzorstvo ZDA. Združene države so pro-klamirale nov, odkrito zavojevalni, ekspanzionistični kurs. Ta kur& ZDA ima za cilj ustanovitev svetovnega gospostva ameriškega imperializma. V interesu okrfepitvo monopolnega položaja ZDA na svetovnem tržišču je novi kurs poli tike ZDA usmeijen v obsežnem načrtu ukrepov vojaškega, gospodarskega in političnega karakterja. Ti ukrepi naj bi v vseh državah, ki so objekt ameriške ekspanzije, pomagali ustvariti politično in gospodarsko gospostvo ZDA, degradirati te države na satelite ZDA in ustvariti tu režime, ki bi spravili s poti zoperstavljanje demokratičnih gibanj pri izrabljanju teh držav po ameriškem kapitalu. ZDA poskušajo ta novi knrs razširiti ne samo na včerajšnje vojne sovražnike in nevtralne države, ampak v vse večji meri tudi na bivše vojne zaveznike. Ameriški ekspanzionistični kurs gre za tem, da bi pojačal pritisk celo nad Anglijo, da bi ji postopoma odvzel nadzorstvo nad kolonijami, da bi jo potisnil iz njenega vplivnega področja in jo degradiral na vazalno državo. Nova politika Združenih držav je preračunana tako na krepitev njihovega monopolističnega položaja kakor na to, da bi kapitalistične partnerje spravila v podrejen, od Amerike odvisen položaj. Težnjam ZDA po svetovnem gospostvu pa stoji na poti Sovjetska zveza z naraščajočim mednarodnim vplivom, Sovjetska zveza, ki je branik protiimperia-listične politike. Prizadevanjem ZDA stojijo na poti države nove demokracije, ki so se osvobodile nadzorstva anglo-ameriškega imperializma, njim stojijo na poti delavska gibanja v vseh deželah, med njimi tudi delavci same Amerike, ki nočejo nove vojne za dosego gospostva njihovih zatiralcev. Zradi tega je novi ekspanzionistični in reakcionarni kurs ZDA preračunan na borbo proti SZ, proti državam nove demokracije, proti delavskim gibanjem v vseh deželah, proti delavskemu gibanju v ZDA, proti protiimperialističnim osvobodilnim silam v vseh državah. Tako kakor so se hitlerjevci skrivali za protikomunizmom, kadar so pripravljali svoje roparske napade, tako maskirajo tudi današnji vladajoči krogi v ZDA svojo ekspanzionistično politiko za navideznimi obrambnimi nalogami proti k9munizmu. Mrzlično oboroževanje, gradnja novih vojaških oporišč, izbira strateških položajev v vseh delih sveta, vse to opravičujejo na farizejski način z obrambo pred neko fantastično vojno nevarnostjo od strani Sovjetske zveze. Ameriška diplomacija, ki se poslužuje metod zastraševanja, podkupovanja in izsiljevanja, dobiva od drugih kapitalističnih držav, v prvi vrsti od Anglije, z lahkoto soglasnost za legalno utrjevanje ameriških prednjih položajev v Evropi in Aziji, v zapadnih področjih Nemčije, v Avstriji, Italiji, Grčiji, Turški, v Egiptu in Iranu, v Afganistanu, Kitajski, Japonski itd. ZDA, ki se smatrajo za branik reakcionarnih, protidemokratičnih sil na vsem svetu, so dobesedno takoj drugi dan po koncu vojne pristopile k obnovi Sovjetske zveze in svetovne demokracijo sovražni fronti. Besni imperialistični politiki predlagajo načrte za najhitrejšo izvedbo preventivne vojne proti Sovjetski zvezi in odkrito pozivajo, naj bi proti sovjetskim ljudem izkoristili začasni ameriški monopol atomske bombe. Hujskači nove vojne strašijo tudi Kitajsko in Indijo s Sovetsko zvezo, ki jo predstavljajo kot možnega napadalca, sebe pa kot »prijatelja« in »rešitelja« pred komunistično nevarnostjo, ki je poklican, da »pomaga« slabotnejšim. Na ta način so rešili nalogo, da Indijo in Kitajsko držijo v podložnosti imperializma in da ju se naprej politično in gospodarsko zatirajo. NOVA RAZDELITEV POLITIČNIH SIL PO VOJNI Temeljite spremembe v mednarodnem položaju in v položaju posameznih držav po vojni so spremenile celotne politično svetovno sliko. Čim daljše je obdobje, ki nas deli od konca vojne, tem ostreje se odražata dve osnovni tendenci mednarodne povojne politike, ki odgovarjata razdelitvi političnih sil v dva tabora v imperialistični in protidemokratični tabor na eni strani in proti-imperialistični in demokratični tabor na drugi strani. Vodilna sila imperialističnega tabora so ZDA, s katerimi sta povezani Vel. Britanija in Francija, ip kjer dejstvo, da sta na vladi laburistična vlada Attlee-Bevin in socialistična vlada Ramadiera v Franciij ne ovira teh dveh držav, da ne bi v vseh glavnih vprašanjih nastopali kot sateliti ZDA. Imperialistični tabor se naslanja tudi na kolonialne države kakor Belgijo in Holandijo, na dežele z reakcionarnimi, protidemokratičnimi režimi kakor Turčijo in Grčijo, ki politično in gospodarsko od-visita od ZDA, na države Bližnjega Vzhoda, Južne Amerike in Kitajsko. Imperialistični tabor je pripravljen da se opira tudi na reakcionarne in protidemokratične sile v vseh deželah in da podpira včerajšnje vojaške nasprotnike svojih zaveznikov. Protiimperialistiene in demokratične sile tvorijo drugi tabor. Osnove tega tabora so Sovjetska zveza in države nove demokracije. Z njim so tudi tiste dežele, ki so prelomile z imperializmom in čvrsto hodijo po poti demokratičnega razvoja, kakor Romunija, Madžarska in Finska. Protiimperiali-stičnemu taboru se pridružujejo tudi Indonezija in Vietnam. Z njim simpatizirajo Indija, Egipt in Sirija. Protiiniperialistični tabor se opira na delavsko gibanje in demokratična gibanja v vseh državah, na komunistične bratske partije v vseh državah, na borce narodnoosvobodilnih gibanj v kolonialnih in odvisnih deželah, na podporo naprednih, demokratičnih sil, ki so v vsaki državi. Cilj tega tabora je borba, proti nevarnosti nove vojne in imperialistični ekspanziji, za- utrditev demokracije in uničenje ostankov fašizma. SOVJETSKA ZVEZA — JEDRO PROTIIMPERIALISTICNEGA TABORA Konec druge svetovne vojne je pred vse svobodoljubne narode postavil nad vse važno nalogo utrjevanja stabilnega demokratičnega miru. Pri reševanju te glavne naloge povojnega obdobja je pripadla vodilna vloga Sovjetski zvezi in njeni zunanji politiki. Socialistični sovjetski državi so tuja vsa napadalna, izkoriščevalska poželenja, ker je zainteresirana sa^po na ustvarjanju ugodnih pogojev za izgradnjo komunistične družbe. Eden teh pogojev je zunanji mir. Kot nosilec novega, višjega družbenega človeštva, ki si želi dolgega miru, ne pa nove vojne, ki bi bila izrodek kapitalizma. Sovjetska zveza je zvesti pobor-nik za svobodo in neodvisnost vseh naro dov, sovražnik narodnega in rasnega zatiranja in kolonialnega izkoriščanja v vseh oblikah. Odnos sil med kapitalističnim svetom in svetom socializma po drugi svetovni vojni je povečal pomen zunanje politike Sovjetske zveze in razširil merilo njene zunanje politične aktivnosti. Vse sile protiimperialističnega in protifašističnega tabora so se združile, da bi ohranile pravični in demokratični mir. Na tej osnovi je prišlo do prijateljskega sodelovanja SZ in vseh demokratičnih držav v vseh zunanjepolitičnih vprašanjih. Te države in v prvi vrsti države nove demokracije Jugoslavija, Poljska, Češkoslovaška in Albanija, ki so v osvobodilni vojni proti fašizmu igrale veliko vlogo, kot tudi Bolgarija, Romunija, Madžarska in delno Finska so bile v povojnem obdobju vztrajni poborniki za mir in demokracijo, za svobodo in neodvisnost. Uspehi in naraščanje ugleda demokratičnega tabora pa niso po volji imperialistom. 2e med vojno se je v Veliki Britaniji in ZDA neprenehoma krepila aktivnost reakcionarnih sil, ki' so se trudile, da bi preprečile skupne akcije zavezniških sil, da bi zavlekle vojno, da bi izkrvavele Sovjetsko zvezo in fašistične zavojevalce re- Sila pred popolnim zlomom. Vendar med vojno se reakcionarji v Veliki Britaniji in ZDA* še niso upali, da bi odkrito nastopili proti Sovjetski zvezi in demokratičnim državam, ker so dobro vedeli, da »o simpatije ljudskih množic vsega sveta na strani SZ in demokratičnih držav. V prvih povojnih mesecih pa se je položaj že spremenil. Ze na konferenci treh velikih sil v Berlinu so anglo-ameriški imperialisti izjavili, da nimajo namena upoštevati upravičenih interesov Sovjetske zveze in demokratičnih držav. Zunanja politika Sovjetske zveze in demokratičnih držav v preteklih dveh letih je dosledna borba za demokratični mir, za uničenje ostankov fašizma in preprečitev povojnega rojstva fašistine imperialistične napadalnosti, za ohranitev načel enakopravnosti narodov in spoštovanja njihove neodvisnosti, za splošno razorožitev in prepoved orožij, ki so namenjena za množično uničevanje miroljubnega ljudstva. Pri reševanju vseh teh nalog pa sovjetska diplomacija in diplomacija demokratičnih držav, naletujejo na odpor anglo-ameriške diplomacije, ki bi hotela politiko miru in utrjevanja demokracije nadomestiti z novo politiko, ki je usmerjena k rušenju svetovnega miru, obrambi fašističnih elementov in preganjanju demokracije. Sovjetska zveza je v OZN predložila splošno razorožitev in prepoved izdelave in uporabe atomske energije v vojaške namene. Ta predlog je naletel na ogorčen odpor ZDA in Anglije. Delegacije Sovjetske zveze in demokratičnih držav se v OZN dan za dnem ogorčeno borijo za demokratična načela mednarodnega sodelovanja in razkrinkujejo intrige imperialističnih zarotnikov proti miru in varnosti narodov. To se je posebno videlo pri obravnavanju položaja na severnih mejah Grčije. Sovjetsko zunanjo politiko vodi dejstvo, da oba sistema, kapitalistični in socialistični, lahko živita daljše obdobje drug ob drugem. Iz tega izvira tudi možnost sodelovanja med SZ in državami, v katerih vlada drug sistem, pod pogojem Izpolnjevanja prevzetih obveznosti. Znano je, da Sovjetska zveza je in bo izpolnjevala vse prevzete obveznosti. Nasprotno politiko v OZN vodijo ZDA in Anglija. One se trudijo, da bi se prevzetih obvez iznebile, da bi si osvobodile roke za novo politiko, ki ni preračunana na sodelovanje med narodi, ampak samo na medsebojno hujskanje, ki krši pravice in koristi demokratičnih držav in ki hoče izolirati Sovjetsko .zvezo. V interesu miru Sovjetska zveza odklanja politiko maščevanja nad premaganimi narodi. Kakor znano je Sovjetska zveza za ustanovitev enotne, miroljubne, demilitarizirane, demokratične Nemčije. Tudi ta politika naletuje na ogorčen odpor imperialistov v Z£>A in Angliji. AMERIŠKI NAČRTI ZA ZASUŽNJENJE EVROPE Prehod ameriškega imperializma k napadalnemu, odkrito ekspanzionističnemu kurzu je našel svojega izraza tako v zunanji kakor v notranji politiki ZDA. Četudi ZDA vojne sorazmerno niso čutile, pretežna večina ameriškega ljudstva noče nove vojne. Zaradi tega je monopolistični kapital segel po posebnih sredstvih, da bi zlomil opozicijo, ki vlada v ZDA proti napadalnemu, ekspanzionističnemu kurzu, da bi dobil svobodne roke za izvedbo te nevarne politike. Pohod proti komunizmu, ki so ga objavili vodilni ameriški krogi in ki se opira na kapitalistične monopole, vodi z logično nujnostjo do udarcev po življenjskih pravicah in koristih ameriškega delovnega ljudstva, do fašizacije političnega življenja v ZDA, do razširjanja najbolj razuzdanih, ljudstvu sovražnih „teorij'' in predstav. Ameriški ekspanzionistlčni krogi, ki sanjajo o pripravah na novo, tretjo svetovno vojno, hočejo v svoji deželi zlomiti vsak odpor proti zunanjim avanturam, da bi politično zaostale, nepoučene množice Amerikancev okužile s strupom šovinizma in militarizma. Ekspanzionistična zunanja politika, ki jo inspirira ameriška reakcija, predvideva istočasno aktivnost v vseh smereh: 1. vojaško-strateški ukrepi, 2. gospodarska ekspanzija, 3. ideološka borba. Ameriški imperializem gre za dosledno politiko militarizacije dežele. Letni izdatki ZDA za vojsko in mornarico so prekoračili vsoto 11 milijard dolarjev, kar je 35 odstotkov vsega državnega proračuna ali enajstkrat več kakor v letu 1937/38. Voj- aka ZDA, ki je bila v začetku druge svetovne vojne med kapitalističnimi državami na 17. mestu, zavzema sedaj med njimi prvo mesto. Ameriški strategi ne pripravljajo samo atomskih bomb, ampak brez sramu izjavljajo, da delajo na novem bakteriološkem orožju. V Alaski, Japonski in Italiji, v južni Koreji in na Kitajskem, v Egiptu, Iranu. Turčiji in Grčiji, v Avstriji in zapadni Nemčiji so Amerikanci zgradili svoja zračna in pomorska oporišča, ki so pripravljena za napad proti Sovjetski zvezi in državam nove demokracije. Četudi je vojna že davno končana, obstoja še vedno vojaška zveza med Anglijo in Ameriko in celo združeni anglo-ameriški vojaški štab. Pod krinko pogodbe o standardizaciji orožja so ZDA razširile svoje nadzorstvo na vojaške sile in vojne načrte drugih držav, predvsem Anglije in Kanade. Pod krinko skupne obrambe zapadne hemisfere so se države latinske Amerike vključile v vrsto vojaških, ekspanzionistič-nih načrtov ZDA. Vlada ZDA si je zadala za uradno nalogo, da modernizira turško armado. Armado reakcionarnega Kuomin-tanga inštruirajo ameriški inštruktorji in jo oborožujejo z modernim ameriškim vojnim materialom. Vojska je postala aktivna politična sila in daje veliko število državnikov in diplomatov, ki v vsej državni politiki zastopajo napadalni, militaristični kurz. Gospodarska ekspanzija ZDA je važno dopolnilo strateškega načrta. Ameriški imperializem bi hotel izkoristiti povojne države v evropskih deželah, da bi jim pod suženjskimi pogoji lahko vsilil svojo „po-moč”. ..Gospodarska pomoč" ZDA ima za cilj, da bi Evropo s pomočjo ameriškega kapitala zasužnjila. Cim večje so gospodarske težkoče neke države, tem hujši so pogoji, ki jih postavljajo ameriški monopoli. Gospodarsko nadzorstvo pa povzroča, da bi bile te dežele tudi politično odvisne od ameriškega imperializma. Ce ameriški monopoli to ali ono državo „rešijo" pred lakoto in ruševinami, potem hkrati zahtevajo, da se odpove svoji neodvisnosti. Ameriški „pomoči" sledijo skoraj avtomatično spremembe v političnem kurzu dežele, kateri je bila „pomoč" namenjena: na oblast pridejo stranke in osebe, ki so pripravljene, da na temelju direktiv iz VVa-shingtona vodijo notranjo in zunanjo politiko tako, kakor odgovarja ZDA (Francija, Italija). Na ideološkem področju Je pa glavna naloga ameriškega strateškega načrta v tem, da razširjajo laži o navidezni agresivnosti Sovjetske zveze in držav nove demokracije. S tem hočejo doseči, da bi javno mnenje dobilo vtis, da je anglo-ameriški blok v obrambi. Sovjetska zveza'pa si je 6 svojo požrtvovalno^herojsko borbo proti imperializmu osvojila ljubezen in spoštovanje delovnih ljudi v vseh državah. Reakcionarji v ZDA si razbijajo glavo, da bi tudi zbrisali vtis, ki ga je napravila na delavce in delovne ljudi vsega sveta socialistična družbena ureditev. Vojni hujskači dobro vedo, da bo treba velikih ideoloških priprav, preden bodo mogli poslati svoje vojake v vojno proti Sovjetski zvezi. RESNIČNA IN NAVIDEZNA DEMOKRACIJA V svoji ideološki borbi proti Sovjetski zvezi se ameriški imperialisti borijo predvsem s tem, da je baje Sovjetska zveza nedemokratična, totalitarna država, ZDA, Anglija in vse druge kapitalistične države pa demokratične. Ta ideološki program — obramba meščanske lažne demokracije — združuje brez izjeme vse nasprotnike delavskega razreda od kapitalističnih magnatov do voditeljev desnih socialistov, ki so pripravljeni, da izkoristijo vsako laž proti Sovjetski zvezi. Osnova te lažne propagande je trditev, da je znak prave demokracije, če je v državi več strank in ena v opoziciji združena manjšina. Ti, ki to trdijo, ne morejo razumeti, da v Sovjetski zvezi že dolgo ni več kapitalistov in veleposestnikov, da ni več nasprotujočih si razredov in da zaradi tega ni več različnih strank. Laburisti in drugi zagovorniki meščanske demokracije, ki ne štedijo z besedami, kadar obrekujejo sovjetsko vlado, pa zapirajo oči pred krvavim terorjem fašistične manjšine nad ljudstvom v Grčiji in Turčiji, ne omenjajo vnebovpijočih kršitev te formalne demokracije v kapitalističnih državah itd. Druga oblika te ideološke borbe, ki spremlja načrt podjarmljenja Evrope, je ideja tako imenovane ..svetovne vlade". Ta ideja služi imperialistom kot geslo, ki ga postavljajo proti Sovjetski zvezi, ki Je neutrudljiv in dosleden pobornik prave enakopravnosti in zaščitnik suverenih pravic malih narodov. Pod sedanjimi pogoji *o ZDA in Anglija nevarni sovražniki nacionalne neodvisnosti, Sovjetska zveza in države nove demokracije pa branik enakopravnosti in samoodločbe narodov. Ekspanzionistična stremljenja ZDA so sedaj našla svoj konkretni izraz v ,,Tru-manovi doktrini'* in ..Marshallovem načrtu". Osnovni načrti »Trumanove doktrine'*, ki se tičejo Evrope, so naslednji: 1. ustanovitev ameriških oporišč v vzhodnem delu sredozemskega prostoraj 2. demonstrativna podpora reakcionarnih režimov v Grčiji in Turčiji kot trdnjavah ameriškega imperializma proti novim demokracijam na Balkanu; 3. neprestan pritisk na države nove demokracije. Ta pritisk prihaja do izraza v lažnih obdolžitvah totalitarizma in stremljenja po ekspanziji, v napadih na temelje novih demokratičnih režimov, v vmešavanju v notranje zadeve teh držav, v podpiranju državi sovražnih, protidemokratskih elementov znotraj teh držav, v demonstrativni prekinitvi gospodarskih odnošajev c temi državami itd. »Trumanova doktrina" ima odkrito agresivni značaj. Napredno javno mnenje v ZDA in drugih državah je odločno protestiralo proti izzivalnemu, jasno izraženemu imperialističnemu značaju Trumanovega govora. Ker je »Trumanova doktrina** naletela na nepovoljen sprejem, se je pojavil »Marshallov načrt". Bistvo zapletenih, namenoma nejasnih formulacij »Marshallovega načrta" je v tem, da bi ustanovili blok držav, ki bi do ZDA imele različne obveze. Evropske države, ki bi se odpovedale svoje gospodarske in s temOpolitične neodvisnosti, bi kot plačilo sprejele ameriške kredite. Temelj »Marshallovega načrta" pa je obnova tistih industrijskih področij zapadne Nemčije, ki jih nadzirajo ameriški monopoli. Četudi ^Marshallov načrt" predvideva degradacijo Anglije kakor tudi Francije na državi druge vrste, sta se vladi Attleeja v Angliji in Ramadiera v Franciji oklenili tega načrta kot rešilnega pasu. Da bi ameriškim predlogom dah videz »objektivnosti", sta vladi Anglije in Francije po navodilu iz Washingtona predlagali Sovjetski zvezi, da bi se udeležila posvetovanja o Marshallovih predlogih. Računali sta, da bo Sovjetska zveza odklonila ameriško pomoč pod pogoji, ki jih je postavil Marshall. Na ta način sta hoteli odgovornost »za odklonitev gospodarske obnove Evrope" prevaliti na Sovjetsko zvezo in države, ki dejansko potrebujejo pomoč, naščuvati proti SZ. Ce bi se pa Sovjetska zveza udeležila posvetovanja, potem bi pa, kakor ste računali, bilo laže privabiti države vzhodne in jugovzhodne Evrope na mamilo »gospodarske obnove Evrope s pomočjo Amerike". Marshallov načrt je imel za namen, da bi obnovil moč imperializma v državah nove demokracije, da bi jih prisilil, da bi se odpovedale tesnemu gospodarskemu in političnemu sodelovanju s Sovjetsko zvezo. Predstavniki Sovjetske zveze so se udeležili konference v Parizu, na kateri so razkrinkali brezpredmetnost izdelave programa za vso Evropo. Pokazali so, da »Marshalov načrt" oporeka normalnim načelom mednarodnega sodelovanja. Jasno stališče Sovjetske zveze je demaskiral načrt ameriških imperialistov in njihovih anglo-francoskih sodelavcev. Poročilo dalje govori o neuspehu evropske konference v Parizu, ki je dokazala, da je imela Sovjetska zveza prav s svojo domnevo, da je med načrtom in dejansko pomočjo velika razlika. Na ta način se je pokazalo, da so Anglija, Francija in druge zapadnoevropske države, ki so se udeležile pariške konference, postale samo žrtev ameriških poskusov izsiljevanja. VLOGA ANGLIJE KOT »49. DRŽAVE« Anglijo in Francijo potiskajo ameriški imperialisti vedno bolj drzno in nesranujo v precep. Zadnje konference o proizvoani ravni zapadne Nemčije (ZDA—Anglija, odnosno Anglija—ZDA—Francija) pomenijo grobo kršitev sklepov konference v Potsdamu in obenem jasno kažejo, kako ZDA ignorirajo najosnovnejše interese 6vojih partnerjev. Anglija in Francija sta prisiljeni, da sprejmeta ameriški diktat. Ponašanje ameriške diplomacije v Londonu in Parizu spominja na njihovo ponašanje v Grčiji, kjer lahko ameriški predstavniki po svoji volji imenujejo in izmenjavajo grške ministre. ' ^ »Marshallov načrt" je naperjen proti in- dustrializaciji demokratičnih držav in • tem proti temeljem njihove neodvisnosti in suverenosti. Povojna Evropa pa razpolaga trenutno z dovolj močnimi silami, ki so, da ne govorimo o Sovjetski zvezi, * stanu, da torpedirajo ta zasužnjevalni načrt, če pokažejo dovolj volje in odločnosti. Sovjetska vlada se nikdar ni protivlla inozemskim, posebno ameriškim kreditom, * kolikor bi bili ti namenjeni, da bi resnično pospeševal! proces gospodarske obnove. Pogoji za dodelitev kredita, pa ne smejo biti suženjski. Inozemski krediti tudi ne smejo biti glavno sredstvo obnove gospodarstva, ker glavni pogoj za obnovo s 1 iiTrrrTTrnTTT v FRANCE BEVK; KAPLAN MARTIN ČEDERMAC »♦+♦»♦♦♦♦♦ ♦♦♦♦♦ ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ v >No trikrat, samo entkrat!«« se je ^Panjut vedro uprl. »In tudi težko ni-čakal. Podpisal pa sem in pridigal ‘hdi, kaj bi tajil. Celo pridigo, ne samo Polovico kot ti, Martin. Kaj me tako gledaš? že vem, kaj misliš. Je že v redu, s®j se strinjam. Le ne misli, da nimam ^•ave na pravem koncu. Imam jo. Pa Prav zato. Nisem bedak, da bi hodil čez k rib, ko je zložneje po dolini. Vi si nič ?e boste prihranili. Prišli boste prav tja, le Po ovinku.« .Čedermac nj hotel strmeti v Španjuta, Tj jo govoril resno, le z izrazom ^hudomušnosti na obrazu. Res da je čudak. }Gndar ga je zdaj težko razumel, pa, ahko sta bila enakih misli, a čutila nista v^ako. španjut nikoli ni bral slovenskih I jlg, ostal je v svojem ozkem svetu: d°taknilo se mu je razuma, a ne tudi ®jjca in duše. Nikoli ni grebel v globino, j11 ga bilo groza posledic, ni se vpraše-a^: Cezar ali Jezus? Moj Bi g, kakoi da F? le za vprašan je,kod je zložneje, čez ali -skozi dolino! n Nkstalo je nekaj hipov premolka, i^hovec se je bil s pozornim pogle-. °m ozrl na Potokarja. l’a je držal dva prsta med gumbi talarja in se nervozno nasmihal v široki, polni obraz z redkimi lasmi nad čelom. Rjave oči so mu gledale, kakor da se mu trdovratno zabadajo v neko misel. Bil je preudarnega, odločnega značaja, Španjutove besede so ga dražile, rad bi jim bil ostro ugovarjal, a je moral igrati vlogo smehljajočega se gostitelja. Pogledal je Orehovca; ta dan je govoril skozi njegova usta. »Če bi bili vsi istih misli, trdi kot skala«, je rekel poslednji, »bi nikomur ne bilo treba hoditi niti čez hrib, niti skozi dolino.« »Pogovoriti bi se bili morali«, je ica kor v svojo obrambo vrgel Čedermac. »Se sporazumeti. Pa saj ni bilo čaša.« »Pred leti se nihče ni razgovarjal«, mu je don Jeremija položil roko na komolec. »Pa smo bili kljub temu vsi kot eno, duhovniki in verniki. Res, da so bili časi drugačni, a kljub temu ...« Besede so zvenele kot rahel očitek; Čedermac je pokusil vino, kakor Ja bi hotel utopiti njihovo grenkobo. »Misliš?« se je Španjut posmehnil Orehovcu. »Ali jih imaš za tako neumne, da bi tvegali poraz? Jaz jih nimam. Če so se tega znova lotili, so se dobro pri pravili. To ni samo punca iz cunj, ampak ima trdno hrbtenico, le meni verjemite!« t »Kakšno hrbtenico?« »Ni treba, da vse izblebetam, kar mi je na jeziku«, so se Španjutu zvito svetile oči. »Misli si, kar si hočeš. Daleč ne boš od resnice.« Noben škof bi ne mogel dati podpisa trdnim glasom. »Saj ni treba podpisa. To bi bilo preočitno. Saj je še mnogo drugih poti. Tih pristanek, izvijanje, ko bodo prihajale pritožbe. Umivanje rok v slogu Poncija Pilata«, se je Španjut groteskno zvil in zavil oči. »Z obžalovanjem vzamemo na znanje,'srce se nam krči, v molitvi se vas bomo spominjali... Konkordat!« j<> jezno zabrundal. »To imate od konkor data, ki ste se ga veselili. Jaz sem b;! zmerom proti njemu... Da so nekateri cerkveni krogi istih misli kot politično oblasti, to vem, to sem sam slišal. Tudi Morandini je slišal. Ne, Morandini?' »Koliko besed je žo bilo izrečenih , je don Jeremija skomizgnil z rameni. »Bog nam pomagaj!« je Čedermac z vzdihom pretrgal molk, ki je bil naspal; dotlej se ni vtikal v razgovor, le poslušal je z mešanimi občutki. »Vsak naj stori po svoji vesti.« »Vesti so zelo različne«, se je nasmehnil Potoka;-. »Ne, Skubin? Kaj praviš?« Giovanni Skubin je ves čas molče ka dil cigareto in gledal v modrikaste oblačke dima. Temni l^sje in kosah obrvi so mu podčrtavale ostre potez'-obraza. Poslušal je z neopredeljivim nasmehom na ustnicah. Na Potokarjeve besede, ki so bile naperjene naravnost nanj, je naglo dvignil glavo. »Vesti so različne, pa tudi mnenj i 'to različna«, je rekel razdraženo in ne- všečno skrivil ustnice. »Toda le eno mnenje je pravo.« »Katero, ako smemo vedeti?« ga je vprašal Potokar s posmehom. »Da so vse besede o tem le udarci v vodo«, je Skubin zmečkal cigareto in jo vrgel v pepelnik. Ali je mar od vas odvisno? Ni! Tisoč besed ali nobene, kar je, je, ne da se spremeniti...« »Kako, da veš to tako zagotovo?« Skubin ipe je zmedel, se ozrl po obrazih in se krivo nasmehnil. »Saj ve tudi Španjut, Ali ne? Polog tega pozabljate, da smo državi dolžni pokorščino. Ali nismo?« Potokar, ki se je ves čas zadrževal, je zagorel kot slama. Pogovor je bil z zadnjimi besedami, h katerim se je Skubin zatekel v zadregi, zašel na nevarna tla. Previdnejši bi bil molk, vendar se ni mogel več brzdati. »Mi nič ne pozabljamo c, je rekel ostro. »Ti na marsikaj pozabljaš. Po tvojem bi se ne smeli ustavljati zlu? Tudi pokorščina ima svoje meje. Ako ti ukažejo zažgati cerkev, ali jo boš zažgal? Ali je boš? To je pa hujše, ti pravim! Dvema gospodarjema ne hioreš služiti. Ta le stori po svoje, sam boš odgovarjal. Nam se ne bo treba zagovarjali pred Bogom, kakor se bodo morali tisti, ki so to zakrivili. Odgovarjali bodo, odgovarjali, le verjemi!« Skubin je molčal, si prižgal novo cigareto in se zagledal nekam v steno. Čedermac se je ves zagledal vanj, ki se ura je obraz neprestano spreminjal v mračni svetlobi nastajajočega večera, Saj ni hilo prvič, da se je tako zagledal vanj, kakor da hoče razrešiti neko uganko. Po'materi sta si bila v oddaljenem so-< rodstvH, kot dijak je bil ves neprera* V pristaniščih sredozemskega morja Sovjetskega človeka v Ameriki odbija gonja za denarjem, kar je izredno značilno za ameriško življenje, brezdušen odnos do l judi in naduto ponašanje pred tujci. Prijetna je zavest, da je vse to, kot tudi poletna soparica, šum in hrup New-Yorka, daleč za teboj. V pristanišču se pripravlja za povratek v domovino sovjetski parnik Pobje-dac Tamkajšnje formalnosti so kaj enostavne. Na vsak način moraš podpisati, da ne odnašaš s seboj vrednosti v predmetih, ki bi presegala petdeset dolarjev in da nimaš pri sebi več kot tri puške. »Pobjeda« je zasidrana ob velikem skladišču. Posadka se vkrcava na palubo naravnost z balkona drugega nadstropja. Parnik je velik, čist in na njem se počutiš kot doma, kajti obkrožajo te sovjetski mornarji. Na parniku je nekaj salonov in prostorna dvonadstropna restavracijska dvorana. Na ladijski krmi je vzidan bazen za plavahje. Potniki so se kaj kmalu razšli po palubah in napolnili salone. Otroci vseh velikosti so tekali po palubi. V restavraciji so postregli s 'prvo večerjo. Cona Tanger je zaradi svojega zemljepisnega položaja ob vhodu v Gibraltar že od nekdaj predmet nasprotij med Anglijo, Nemčijo, Francijo in Španijo. Spor so zaključili s kompromisno rešitvijo. Tanger je postal mednarodna, nevtralna cona. V juniju 1944. leta se je Tange rja polastil Franco. Izkoristil je evropsko vojno. Po zlomu fašistične Nemčije je moral Franco odpoklicati svojo vojsko iz te cone, ker so to zahtevale zavezniške države. Sedaj se je tu ustanovila mednarodna uprava, v kateri tudi poleg drugih odločata ZSSR in ZDA. Mesto Tanger je štelo pred vojno kakšnih 50.000 prebivalcev. Obsega staro arabsko mesto in novo — evropsko. V tem delu so razmeščeni upravni uradi, banke in poslaništva. V Gibraltarju je bilo zasidranih mnogo ladij. Že ob vstopu občutiš izredni pomen te mednarodne vodne poti v trgovini vseh narodov. V prelivu je bilo vetrovno.. Nad vodno gladino si videl delfine in leteče ribe. Iz Nevv-Yorka do Gibraltarja je 6000 kilometrov, »Pobjeda« je to razdaljo prevozila v desetih dneh. Pred Gibraltarjem nas je zajel morski vihar. Valovi so dosegali ograjo in pljuskali na palubo. Razpenjeni in sikajoči valovi so udarjali ob parnik. Sprednji del ladje je včasih zrastel nad vodo, kot bi odskočil iz razburkane sinjine. Veter se je lovil v jadrne prečice in premetaval ladijsko orodje. Če si dalj časa zrl na mimodr-veče valove in nato pogledal po palubi, se ti je zazdelo, da se nekateri njeni deli hitreje, nekateri počasneje sučejo v nasprotno smer. Teh očesnih prevar se ne moreš iznebiti. V polnem teku smo dohiteli enega izmed naših parnikov. Presrečno srečanje! Obe ladji sta razvili zastavo in štirikrat zahupali v pozdrav. Morski vihar je pojenjaval. Razdrobljeni valovi so se spajali v večje in mirnejše. Morje se je pričenjalo rahlo pozibavati. Ponoči smo opazili portugalski svetilnik na rtiču San-Vincente. Komaj so se zjutraj potniki zaradi preživelega viharja pozno prebujali, že se je pred nami razgrnilo afriško obrežje Tanger. Kmalu nato smo opazili špansko obalo. Ožina se razširja. Na zeleni afriški obali vidiš Ceuto. Tu se je pričelo 18. junija 1938. leta iz španskega Maroka vkrcavanje fašističnih upornikov za Španijo. Na bližnji evropski obali leži majhno špansko mestece Alksesiraz. Tu vidiš stare okope, svetilnik, katoliške cerkve in enonadstropne, obledele zgradbe. Tu se je 1906. leta več kot tri mesece vršila konferenca, sklicana zato, da bi rešila maroško vprašanje. Imperialistične države \ so pritvarjaje se priznale le formalno neodvisnost Maroka, ker si ga pač niso mogle razdeliti med seboj. Po končani konferenci se je vnela še trdo-vratnejša borba za Maroko in se zaključila z zmago Franclfe. Kmalu zapluje »Pobjeda« v angleški del Gibraltarja — v bazo britanske mornarice. To je skala, ki je od vrha do obale utrjena z vojaškimi bunkerji, letališči, radijskimi postajami in je podobna veliki križarki, ki čaka, vsako minuto pripravljena, da zdrsi z obale v boj. »Pobjeda« je zaplula proti drugemu koncu Sredozemskega morja. Dolgo se še dviga nad morjem vzhodni greben gibraltarske skale, oblite z betonom. Po morju pluje angleška križarka z dvema letaloma na krovu. Na obzorju so se risali jambori in dimniki različnih ladij. Morje je bilo kot osamljeno. V naslednjih dveh dnevih je drsela »Pobjeda« čunljiv in nemiren, njegovi pregreški so bili take narave, da so vzbujali skrb in boglečine. To vihravost je Čedermac dobrohotno pripisoval mladosti. Se bo že unesel. Pa se ni. Stokrat ga je učil; poslušal ga je, vetrnjak, a se je nato vselej obrnil po močnejši sapi. Bil je kot goba, željno je vsrkaval vnanje vplive. Zadnje čase so mu o njem prišli čudni glasovi na uho; menda je to slutil in se ga je izogibal. Med tovariši ni bil priljubljen; ta dan ga niso smeli prezreti, ker je bil bližnji sosed... Ko ga je videl tako osamljenega, vase zakrknjenega, ki je venomer otrinjal cigareto, se mu je zasmilil. »Žvan! Zakaj te nič več ni k meni?« mu je ponudil besedo. »Saj nikamor ne hodim.« »Nikoli te ni doma«, je Potokar dvignil prst. »Otroke nosijo k meni h krstu.« »Le enkrat so je to primerilo.« »Zmeraj si v mestu. Ali nisi?« Zdelo se je, da je Skubin za trenutek pozabil na nejevoljo, lahkomiselno se je nasmihal in molčal. Gospod Martin se je igral s tobačnico in ga spet strmo motril izpod čela. Pogovor je bil s tem zašel v novo smer, besede so letele od vseh strani, vse so bile merjene na Skupina... Da je cavaliere Zanetti njegov prijatelj, s katerim vse dni poseda v mestu. Ali ni bil ta poneveril denarja revežev, ki mu je bil zaupan? Da. Njegovi sorodniki so morPi globoko seči v žep, njihovemu vplivu st mora zahvalita, da je še..ostal v bančni službi. Izgubil pa je ugled, izogibljejo se ga kot garja vega psa, izključen je tudi iz stranke... Skubin se ie le nasmihal, kakor se nasmiha lahkoživec, kadar mu našteva- vzdolž goratega in pustinskega obrežja pri Alžiru in Tunisu. Če smo se približali obali, smo zapazili v skalah razvalino starih utrdb. Čez noč pa je »Pobjeda« zapustila severno afriško obalo. V daljavi so poslednjič migljali afriški svetilniki. Zjutraj je ležal pred nami otok Pan-telerija. Ugasli ognjenik se dviga 836 m nad gladino. To je nekdanja italijanska pomorska trdnjava. Na zahodni obali otoka leži pristanišče z mestom. Na severnih gorskih pobočjih gora se belijo naselja. (Dalje) Nekaj o rižu Jo ljubezenske pustolovščine, vendar mu je grozeč blesk gorel v zenicah. Čedermac je neugodno občutil ostro napetost in razdraženost m id gosti.«. Kakor da je to s prejšnjim v tesni zvezi, so omenili tovariša, ki je dobil neko razpisano mesto. Kljub temu, da ga jo bil »nekdo grdo obrekoval pri politični oblasti«, kakor je nenavadno ostro poudar ril don Jeremija. Ob teh besedah Je Skubin Izgubil nasmeh, vrgel ostanek cigarete na tla, ga poteptal in se dvignil, kakor da odhaja. Tedaj je zazvonilo Zdravo Marijo. Pomračilo se je bilo, med steno je legla gosta senca; zdelo se je, da v nji trepetajo glasovi zvonov, ki so bučno odmevali zaradi bližine. Dvignili so se tudi ostal! gostje fn glasno molili za Potokarjem. Potem niso več sedli. »Midva imava nekaj časa skupno pote, je rekel don Jeremija Čedermacu. »Ti ostaneš«, se ]e oglasil kurat. »Ti In Orehovec. Samo za kratek razgovor.« »01« je vzkliknil Španjut. »Skrivnosti?« »Ne, nek Je hitel Potokar. »Morda pa tudi«, se je vedro zasmejal. Španjut je naglo odšel skozi vas. Čedermac in Skubin sta še nekolik^ postala v svetlobi, ki je padala skozi okna sosednje hiše. Preko pobočij je bila že legla gosta tema, med oblaki so se svetile redke zvezde. Skubin je bil molčeč, po vsem videzu zagrenjen in jezen. Ali mu ni bila po poslednjih Morandi-nijevih besedah stopila solza v oči? Iz sramu ali onemoglega srda? Čedermaca je ganila. Bil je takega stvarjenja, da je težko gledal kakega človeka v vsej. njegovi ponižanosti. Saj morda tti Slab, le Arabci zagospodarili Egiptu, so ga sejali ob Nilu, kjer je odlično uspeval; zasadili so ga tudi .v Španiji. Riž je postal Evropejec po zaslugi Arabcev. Riževa polja na Balkanu so pa v glavnem naša-dili Turki, ki so prinesli riž iz svojih azijskih pokrajin. V Italijo, ki ima dane’ izmed vseh evropskih držav največ riža, je prišel sorazmerno pozno. Tja so ga prinesli španski vojaki cesarja Kar-la V. Tudi v južni Franciji so poskušali' pa stvar ni predobro uspela in so opustili. Od evropskih držav goji še n* Sovjetska, zveza. Vendar izvažata ri? 'e Italija in Španija. Dandanes prav za prav riža, divje rastoče rastline, niti ne poznamo več, vemo le za njega bližnje in dalnje sorodnike; tudi ne vemo, kje je njegova prava domovina, kje je raste] divji — preden si ga je človek udomačil in ga razvadil na svojih njivah. Sklepa pa ee, da so prvi ljudje, ki so ga gojili, živeli v seve ro-vzhodni Kitajski in od tam je šla njegova pot okoli zemeljske krogle. Že v davnini so ga zanesli na japonsko otočje in prav tako tudi v davnini v Indijo. Iz Indije so si ga prinesli prebivalci Perzije in ga gojili na svojih tleh in odtod je prišel k sosedom v deželo Eufrata in Tigrisa. Šele od tam pa na zapad k pre-. bivalccm Evrope. Ko je Aleksander Veliki na svojem velikem pohodu proti vzhodu šel skozi te dežele, so Evropejci in narodi kulturnega Sredozemlja, razen redkih izjem prvič videli in jedli riž. Presadili ga takrat niso v Evrooo, le spoznali so ga, in v cesarskem Rimu, ki je bil znan, da je znal ceniti, kar je bilo namenjeno želodcu, riž ni bil znan kot jed, marveč le kot dragoceno in redko zdravilo, ki je prihajalo v Rim z indijskimi dišavami. Po razpadu države in v času burnih dob, ki so temu sledile, so Evropejci pozabili na riž. Priklicali so ga na dan spet Arabci, ki so ga zanesli v Evropo, ko «o začeli iz svojega polotoka osvajati svet; v svoje nove dežele so presadili razno koristne rastline, ki so jih gojili doma ali pa so jih spoznali na poti svojega osvajanja. Na riž so naleteli v Mezopotamiji, v dolini rek Eufrata in Tigrisa in se z njim sprijaznili tako, da so tudi sami težko izhajali brez njega. Ko so tako nepreraču/lljiv. Da bi se do konca zresnil in pogledal vasel »Midva imava vsak svojo pot. Pa se kaj oglasi.« »Bom.« »Saj se ne boš.« • Skubin je molče odšel med hišami. Čedermac je nekaj trenutkov gledal za njim. Ko mu je izginil izpred oči, je zganil z rameni, nato je s sklonjeno glavo krenil proti Vrsniku. SMEJMO SE SREČA V NESREČI »Rečem ti, še sreča, da so ustanovil* BHS; sicer bi bilo še slabše.« »Kako to misliš?« »E, če bi ne bilo BHS-a, bi bilo P:l^ več nacisov.« VELIKE POPLAVE Iz vseh krajev sveta poročaju o strahotnih poplavah. Reke in morja so pr®" stopile bregove. Dolgo niso mogli ugotoviti vzroke te elementarne katastrofe* Sedaj so pa le dognali, da je temu vzrok Marshallov plan, ki je padel v vodo. KDAJ BO KONEC NOVIH ŠILINGOV? Iz avstrijskih finančnih krogov se j® zvedelo, da bo konec tisk vedno novih bankovcev zanesljivo tedaj, kdar bo zmanjkalo papirja. Kaže pa, da je p*'1 tej stvari nastala nova nerodnost. Spričo padca vrednosti šilinga in p?" manjkanja papirja bo namreč pap'r kmalu skoraj že več vreden v suroveh* stanju kakor pa pretisku kot bankovec Zato se finančni krogi resno ukvarjaj0 z mislijo, da bi nov bel papir uporabljali za plačilno sredstvo. IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIU Izdajatelj, lastnik, odgovorni urednik lista-dr. Matko Scharwitzl, VVien XVI, Ottakrio* gerstrasse 83. — Glavni urednik: dr. Franc* Zwitter. — Uredništvo in uprava: VVien Iv« VVaaggasse 6/IL Telefon B 21-5-50. — P0' družnica uprave: Celovec (Klagenlurt), Vo** kermarkterstrasse 21/L — Tiska: „Qobus # Zeitungs- Druck- und Verlagsanstalt G. *°* b. H., VVien I, Fleischmarkt 3—S. Gospod Martin se je potrt vračal domov, zlepa ni bil tako nezadovoljen sam s seboj. Vso pot, ki jo je sam samcat prehodil skozi temo, se je mučil v svoji občutljivosti. Po tisti polovici pridige ga sodijo? Zdelo se mu je. poniževalno, da bi jim navajal svoje nagibe, jim povedal, kaj je sklenil pri sebi. Želja, da bi v odkritem razgovoru našel opore, se mu ni izpolnila. No, saj je razumel, vpričo Skubina, ki mu ne zaupajo, niso marali predaleč. Pa saj tudi njemu ne zaupajo. Potokar je pridržal Morandinija in Orehovca, njega je prezrl. Zaradi njegove pol pridige? Zaradi njegovih zvez s Skubinom? Zaman je stikal za jasnim odgovorom. Žalilo ga je v dno duše. Občutil ,se je grenko osamljenega, še nikoli tako kot ta trenutek. Zažejalo ga je, da bi se na koga oslonil in se mu vsaj malo razodel. Če bi ne bila noč in bi mati ne bila tako daleč, bi odšel naravnost k nji... Ne, ne! Saj bi jo samo preplašil. Bil je že pred cerkvijo, ko je opazil nekoga, ki je prihajal od kaplanije. Bil je tako zaverovan v svoje misli, da mu je le kot iz sanj odgovoril na pozdrav. Že je bil mimo njega, ko se je ustavil in se v gostem mraku ozrl za njim. Kdo? Žef Klinjon? .. Ni odšel v izbo kakor ponavadi, stopnje naravnost v kuhinjo. Katina je sedel® za mizo in brala; dvignila se je in malc° zmedena obstala pred njim. »Ali je bil Žef tu?« »D-da.« »Ob tej uri? Kaj Je hotel?« »Pa tebi je vprašal.« »Po meni je vprašal? Pa je šel min*0 hi nobene ni rekel.« Katina je skomizgnila z rameni Ih obrnila k ognjišču. Čedermac se ni bavil z mislijo na Žefa; vprašanja, ki s ga trapila vso pot, je še nadalje mozg-1 v sebi. ., »Ne bom večerjal«, Je spregovorl0 »Ne pripravljaj 1 Nisem potreben. Ka\ mi daj! Ne, rajši mi daj vina! In se* J zopet popravil: »Ne, kavel Skodel* kave.« , Kal Sestra ga Je začudena pogledala- n 1 mu je? »Ali naj ti ponesem v izbo?« »Ne. Tja mi postavi! Na mizo.« Odkar je bila mati odšla od hisj3* * je le poredko zadrževal v kuhinji- ^ večer pa mu ni bilo do samote; ba* večer pa mu ni duo ao samote, je je. Hotelo se mu je bližine kake ^ ju jV_. U1U JV/ UtICMUV/ —- > še, pa čeprav je to Katina. Z roka**** žepih je hodil po prostoru, naredil ■ kaj korakov, že je trčil v okajeno stc Bilo mu je, kakor da se lovi s ■* senco, ki mu je uhajala pod nizki str Katina mu je postavila kavo na in zopet sedla. Čedermac se je usta srebnil požirek in se zazrl v sestro. »Kaj pravijo ljudje?« Kako - kaj pravijo?«