— 50 - Smilujte se revčkov! (Črtica. SpisaJ Ivo Česnik.) ttari mlinar Jernej je polnil meh i lepo, belo pšenično moko. V ustih je imel stari vivček. Pa le 'z navade. Niso se dvigali sivi oblački proti stropu, ki je bil preprežen z rujavkastimi lisami. Za čas je bilo vse mirno, le voda je šurfiela zunaj, padala v globino in hitela z neugnano silo naprej. Jernej je napolnil meh iz ovčje kože in ga postavil na polico poleg drugih bratov in bratcev. ,,Za danes sem končal, kakor mislim." DrsajoČih stopinj se je gugal proti pragu in pogledal v lepi božji svet. Pod jasnim nebom je letala lastovica in žgolela glasno pesem, da se je mlinarju nehote storilo milo. Nagajivi solnčni žarki so sipali božajočo gorkoto na travnifce m Tivade, lqer je letal pester roj metuijev. 2aganjaYi so se zdajinzdaj drug v drugega in delali velike ovinke nad zeleno travo in pisanimi cvetkami, usedali se na drobne Čašice, se zibali prav nalahko in klanjali z gibkimi, nežnimi glavicami drug drugemu. Iz velikega čebelnjaka so se izprehajale na tankih perutnicah pridne delavke. Dolge, določne črte so rezale po zraku in se spuščale polagoifla v smrekov gožd, ki se je raz-prostiral onkraj potoka strmo v goro. BLepo je!" je dejal mlinar samprisebi, sedel na jelovo klop pod široko-vejnatim orehom. Lepa, bela mačka, s črrio liso na čelu in plečih, je pri-lezla počasi k njemu in se mu je začela dobrikati. Urnih nog je skočila na klop in predla po stari navadi. Jernej jo je božal in ji govoril sladke besede. »Prijazna živalca, ta moja mačica! Kajne, da se imava rada! Vsak dan se pogovarjava in kozo goniva past. Prijazno ie tako življenje. Kaj naj sicer počneva v tej samoti? Mleti nimam vedno kaj. Seveda delati morava, da se ne dolgočasiva in ne paseva lenobe med gorami. Tako, no da, star sem in slab sem že nekoliko. Počasi bo prišia smrt in treba se bo ločiti od sveta. E, Bog se me usmili! Dosti serfi prebil, dobrega in slabega, pa bom tudi to. Lahko bi bil ostal tarn v svetu in živel v udobnosti; a, Ijuba mucika, glej, Ijubil sem dom in očeta svojega sem Ijubil in mater, pa sem prišel iti jima pomagal. Bog jim daj dobrtf na onem svetu!" Potočila se je starcu drobnasolza po licu, ko se je domislil ljubih staršev. Nekaj svetega je vstalo v njegovem srcu, kakor če kleči v cerkvi pred Naj-svetejšim v veličastni tišini truden potnik in išče tolažbe v stiski. Nekaj porednih solnčnih žarkov je padalo skozi zeleno streho koša-tcga oreha nad Jernejem, Trepetali so na travi, in velik, rumen pas je nastal pod njimi. . . nHmhm, hmhm, dober dan, stric Jerriej!" Prišlec je stopil tik pred starca in ga motril. Nemirne so bile njegove oči in plašne. BBog daj, Nacek!" — 51 — - ' , , ,,Po meh prišel, stric, po meh!" nDobiš takoj. Pa malo počij! Vem, da si truden. Plankar je daleč. Sedi, sedi!" . : BMačka, mačka! Mačke bojim, vrag v njej, rekel Peter." f : »Peter je teslo, le povej mu !" BRes, res, videl hudimana." . ' ': Stopical je nemirno semintja in kremžil obraz. ^Ubožec!" si je mislil Jernej in zapodil mačko s klopi. , MZdaj pa sedi!" Nacek je sedel, ali kmalu se je nečesa spomnil in je vstal. ! ,,Plankar hud, dolgo nosil rneh." . nNe boj se, Nacek!" Žalostno ga je gledal Jernej in prosil iznova, naj sede. Naposled ga je slušal in se spustil na klop. »Kako se ti godi pri Plankarju?" nStric, slabo, godi slabo. Stric hud, Peter hud! Boli, boli, stric!" Nacek spači obraz in hoče zajokati. nNe jokaj, Nacek! Tudi drugim se slabo godi na svetu. Lačni so in žejni, bolni in umirajo v tujini, zapuščeni, osamljeni." BJaz sam. Matcre nič, očeta nič. Šla proč, daleč. Oor. . . Tam Bog. Kakšen Bog?" »Velik, mogočen in svet. In trpel je Bog, saj si slišal, trpel za ljudil" ,Ne, malo vem, tnalo!" nLjubi moj Nacek, poglej v cerkvi! Gospod Zveličar kleči na Oljski gori in poti krvavi pot. Debele potne kaplje padajo na tla. V silnih bole-činah prosi nebeškega Očeta, naj mu odvzame kelih trpljenja. In angel, lep mladenič, pride z neba in ga potolaži. Jezus vidi vse grehe celega sveta, za katere bo moral trpeti. Vidi, kako bo trpel •. za mnoge zastonj. Zato mu je težko v duši. In pride Judež in ga poljubi in izda hlapcem velikih duhovnov, pismarjev in farizejev. Apostoli ga zapuste in zbeže na vse strani. Jezusa pa zasramujejo, peljejo uklenjenega pred Ano, Kajfo, Pilata in Heroda, da ga bičajo, s trnjem kronajo, mu nalože težak križ na rame in ga križajo na.Golgoti." Jernej mu pripoveduje z vso gorečnostjo, pobožnostjo. Nacek pa po-sluša in kremži obraz. ,,Ali bi jih, Jude bi, vse bi, postreljal bi jih: pomf, pomf!" Skočil je pokonci, zgrabi! poleno in meril. »Nacek, bodi pameten! Treba ti bo domov. Priden bodi in delaj, kolikor moreš. Delo je sladko. Če ti bo kdaj hudo, pridi k tneni!" ,,Domov, stric hud. Rekel, kod bil?" Pa zgrabi rnešič iji jo ubere po strmi poti navzgor, starec Jernej gleda žaiostno za njim. nKako je šibek in raztrgan ves. Ubogi iant!" V naravi je bilo pa tako prijetno, in veseli glasovi so se čuli povsod. i * 4* : . '. ¦¦'"¦' , - 52 - " : . •¦ ¦: ¦ '¦ ¦'¦ ' ¦ n. : •- ¦' :" ¦ ¦- '¦ "•- Veselje je plavalo nad planinami. Veličastni, mogočni skladi so se po-nosno dvigali proti zračnim višavam. Tam prav v ozadju je strmel v ne- - beško modrino gorski velikan, pokrit z belim pokrivalom. Ojstri sever je pošiljal \z neznane dalje svoje poljube na velikanovo čelo in lica. Preble-steča luč je zatrepetala na prozorni bellni, da je orjaku jemala bistri vid, da mu je pripolzelo tisoč in tisoč svetlih solz na belo lice. Nacek je stal pred hlevom in gledal naokrog. Pogled mu je hitel čez širne gozde, ki so peli svojo skrivnostno pesem; čez nizke griče, na ka-terih so samevale bele ccrkvice z otožnimi očmi in skromno škrlatasto čepico na glavi, kakor je nosijo škrateljčki pri ponočnih igrah v temnem lesu, — tje mu je hitel nekam daleč pogied, sam ni vedel, kam. ,,Kod si bodil toliko časa, ti potepin.' Živina bi se bila že lalfko na-pasla. Ali ti nisem zabičal, da pridi hitro, kaj ? Uro hoda je do mlina na-vzgor, maloveč. Ti postavač. s.i pa rabil tri urel" Tako }e robantU Plankar, že prileten, dolg, suh mož, s strogim obrazom in živimi očmi, stopil pred Nacka in ga prijel za uho s svojo debeio, raskavo desnico, da je fant - začel skakati in se kremžiti. • ¦ ¦ .*• »Stric, priden, priden! Pustite, stric!" je prosil in izkušal z obema • rokama odstraniti trdo Plankarjevo desnico. 4 BKaj pa zdaj čakaš tu?" je začel spet čez nekaj trenutkov. ,Kaj se držiš kot polomljen kolovratpod streho, ti grdun! Pretepel bi te, pretepel!" ,,Priden, stric, priden!" _ : .¦ ,, Plankar ga je pustil in odšel po opravkih. ,,Le glej, da mi odženeš skoro napašo!" se je glasil ukaz izza vogla, kamor je izginil Plankar. Nacek je jokal, in v duši ga je davila bol. Na-posled si je obrisal solze z rokavom hodnične srajce in hotel oditi v hlev, da bi odvezal živino in jo pognal tja za hišo po gozdu. nDeček, pojdi sem! Vode nam prinesi! Žejni smo, kakor da smo se najedli samih slanikov." Nacek se je ozrl in ugledal pred hišo tri gospode, ki so se ravno pripravljali, da položč trudne ude v mehko travo pod košato hruško. Tisti, ki ga je ogovoril, je bil majhen, okrogel, postaren možiček, veselcga lica in jasnega čela. Nosil je precej dolgo, že s sivimi nitimi pre-pleteno brado. Na glavi je imel zelen klobuček, ozaljšan s planikami in rdečimi gorskimi rožami. Drugi je bil velik, postaven rrtož, s črno brado . in resnim licem. Tretji mlad, lep študetit, ki mu je rastla pod nosom šele prva dlačica. Vsi trije so imeli v rokah dolge palice, oblečeni so bili v kratke hlače, noge pod kolenom so jim pa pokrivale zelcne nogavice. Nacek jih je gledal in gledal, pa se zbal in se skril za vogel, od-koder jih je skrivaj opazoval. ,,Kaj je tresnilo v fanta, da se skriva? Saj ni otrok dveh let", je kričal stari gospod. • ¦ ¦ • — 53 — . • ¦ . . ; ' . ; »Oospod poštar, vi ne znate občevati z ljudmi. Fant, prinesi natn vode! Desetico, lepo svetlo desetico dobiš", zavpije študent. Pristavi pa: ,Menda ni vse prav v njegovih možganih." Nacku se je zasvetila pred očmi svetla, lepa, nova desetica. Nekaj prijetnega ga je izpreletelo. Počasi in boječe je stopil mimo gospodov v hišo, odkoder je prinesel v korcu hladne vode. Medtem so gospodje odvezali svoje rumene vreče, v katerih so hranili jedi. Po travi so razstavili bel kruh, pečenko, sir. Počasi so začeli uživati. Lahka sapica jih je božala, senca jim je delala hlad. Poštar je iztegnil svoje kratke nožice po travi in izpregovoril zadovoljno: nAh, kako to dobro de! — Gospod profesor, ne bodite vendar tako pusti, kot da ste ves štiridesetdanski post jedli sarno suhe hruške in sladke koreninice! Ali imate pokvarjen želodec?" Zbadljive so bile te besede in profesor je odgovoril z važnim glasom: , ,Ne norčujte se iz mojega želodca, gospod poštar! Poglejte rajši tega reveža, ki nima pameti, in mu je gorje na svetu!" Nacek je prinesel že drugič vode. Napil se je profesor in ponudil norčku kos belega kruha in pečenke. Zasmejal se je Nacek prav široko, sklenil roke in rekel: • . ,Uh!" ' ' ¦ • ¦-¦'. ; ,Še mcni prinesi vode!" zakliče študent. ' ¦" ." ¦ Nacek je izginil s korcem. V par trenutkih je bil zopct nazaj. Poštar je odprl denarnico in je dal Nacku desetico. Zasmejale so se mu oči in široka usta, prav vse na njem se je zasmejalo. Vse tnisli so bile osredotočene na en predmet, in ta je bil: lepa, nova desetica. Še svoj ,Uh!" je pozabil, ko je šel počasi s korcem v hišo in gledal venomer le desetico. »Bolje sem storil, kot da sem mu dal petkrat pečenke. Kako se smeje! Haha, ti presneti denar! Kam ga pa deneš, deček?" je kričal za njim po-štar. Ali Nacek je že izginil v veži. nVi ste pa vedno dobre volje, gospod poštar!" pripomni študent. »Prijafelj, čutim se kljub svojim letom še mladega. To mi daje ve-selje. Dragi moj, vedite : Človek je mlad, dokler ima duha s čvrstim po-letom in jasnim pogledom. V tem oziru se mora mladina vzgajali!" ,,Gospod poštar, nekaj ste pozabili. Nositi morate v srcu tudi vero v človeštvo. Brez te je vsak mladenič starec", pristavi proiesor z resnim obrazom. Vzdignili so se počasi, pospravili vse v red in odrinili proti dolini. Študent je zavriskal, da je plaval glas tja daleč do gora, od kjer se je čul glasen odmev. Veseli poštar mu je pomagal, profesor je pa korakal zadaj in se smehljal poštarjevi norosti. Čez nekaj časa je zadonela ubrana pesem : ,,Na planincah solnčice sije." In veselje je plavalo nad planinami. " -" ...... ..- ' — S4 — ¦ .. '¦ , <¦ i Nacek je Iežal na voljni travi poleg bukovega lesa in je pasel živino. Bingljali so zvonci marogastih krav, da je prijetno odmevalo tja po gozdu. Šlo je nekaj skozi zeleno odejo, nekaj skrivnostnega je šlo, in zgenile so se veje. Zdelo se je, da šepečejo tihi glasovi v košatih vrhovih, in se čuje odmev iz davnih dni: »Samota je raj veselja." Nacek je držal v roki desetico, lepo, novo desetico in jo jc gledal z ; veselimi očmi. Včasih mu je splul pogled čez planine tje v daljavo, kjer ] se je kopičila nad strmim velikanom lahna meglica. Po dolini je pa tekla mogočna reka med rodovitnimi polji, na katcrih je zorelo žito. Potegnil je ljubek vetrec preko leh in pobožal tanka stebelca in bogato obloženo klasje, da se je zgenilo in zavalovilo kot zelena morska gladina ob tihi mesečni , noči. Zatrepetale so tedaj tudi breze dolgolaske in vrbe grbovače tam na bregu. Bližal se je večer. Solnce je stalo v svoji krasoti nad zatonom, stalo je kot pritrjeno na modrem obodu kristalne polkrogle. Zadnji žarki so za- -plesali po belih pokrivalih gorskih višav, zatrepetali so nad veselimi plani- ' nami in se skoro boječe poslavljali. Zgenil se je tedaj Nacek in se nehote ozrl po živini. Mirno se je pasla po planini, po malih gričih in dolinicah se je pasla. BCigaret kupim . . . v ncdeljo, cigaret. Kadil, kadil. Oj, uj !" ^ Ta sklep je bil storjen! Mislil je prej, da bi kupil orgljice, majhne, lepe orgljice, kakor jih prodajajo po sejmih, a se je spomnil v tem tre-nutku hlapca Petra, ki tako ponosno kadi v tednu cigarete, v nedeljo pa \ cigare. Že mnogokrat se je tudi njemu zahotelo cigaret, a dobiti jih ni 1 mogel nikjcr. Zdaj se mu je pa nudila lepa prilika. \ ,Lepo, lepo, kadil: puf, puf!" je govoril samsebi in sc neumno smejal. Zadonela je v gozdu pesem, lepa, prijetna pesem; pel jo je črni kos na vitki bukvi. Ponosno se je dvigalo njeno gladko deblo kvišku. blestela njena belkastosivkasta barva skozi praznino in odsevala v večcrnih bojah. Usipala se je svetloba skozi redko, zeleno streho dreves in preganjala nočno temino, ki se je gostila v lesu Skakljala je senica po nizkem grmovju ob stezi, ki se je vila po gozdu ždaj med mogočnimi stebri bukovih dvoran, zdaj med skalami in drobnimi leskami. Tje daleč po trudni hosti je od-mevalo: nCicifuj, cicifuj!" In glas je bil prijeten. voljen, da je božal srce. Oglasil se je na belem javoru črnosuknjač vran s svojim odurnim basom, teta žolna ga je spremljala s pritrjujočim glasom. Vse je pa prekašal droben, mil, prijeten glasek vrlega slavčka. Ali vsi glasovi so bili nekako boječi, ker je prihajal večer. Le slavec je krožil z odličnimi napevi. Videlo se mu je, da je vesel svoje pesmi. Zato je bila tako polna in prijetna, nežna in ljubka, da bi uspavala trudnega potnika ali ubogega bolnika. Nacek je vstal in jel zganjati živino, da jo požene domov. Staro, raz-trgano suknjo je vrgel čez ramo ; zataknil za klobuk, ki je bil prestreljen z dvema luknjama, par rož, zavihtel palico in zavpil: - _. . — 55 — ,Alo, alo !" Po planinah se je čul odmev. In od tam so prihajali klici, in mogočna pesem je donela do gora. Ponosne so bile planine in veličastnc, ponosen je bil zemljan, ki je peval po njih. Tri postolke so se podile po večernem zraku, visoko nad gorami je pa plul kraljevi orel. I Nacek je gnal domov. Počasi je stopal za čredo in bil zamišljen. V temnih obrisih so mu stopali pred oči spornini iz mladosti. Ali ti spomini so bili tako nedoločni, ker je bil Nackov duh teman. Taki so bili ti spo-mini, kakor zamazano okno, po katerem potegne usmiljena roka parkrat z mokro brisačo ... Mislil je na mater, ki ga je zibala, ko je bil že velik. Štiri leta je bil star, a še vedno je moral ležati v zibeli, ker je bil majhen in slaboten in ni mogel hoditi. Očeta ni videl nikoli. Še predno je bil Nacek rojen, je odšel daleč, čez morje. Ali tega norček ni mogel umeti: kaj jemorje? kje je? Mati je jokala, ker je bib sama in zapuščena. Sedela je v nizki sobici pa je pe\a pnjetno pesmico •. Pridi pridi, grlica, ' ^ . Da boš sinka zibala! 1 . Priletela grlica ' . In je sinka zibala. Pa so ji polzele solze po lici. Molila je ludi za Nacka, da bi skoro shodil. In Bog jo je uslišal. Ali prišlo je nenadoma. Preveč je trpela uboga mamica, preveč je delala in živela v revi, preveč je bila zapuščena, da bi bila delala starost. Umrla je, in Nacek je prišel k Plankarju, svo-jetnu stricu. Nekaj kakor otožna misel je zadonelo v njegovih prsih. Par solz mu je prilezlo na licc. f Spomnil se je, koliko je pretrpel, kolikokrat ga je tepel hlapec, stra- hoval stric. Dozdaj je prenašal vse voljno, ali danes se je zgenilo nekaj v njegovi duši, nekaj kakor upanje in sladka misel, da bi bilo lahko dru-gače. Prišle so mu na um mlinarjeve besede: ,Peter je teslo . . . Če ti bo kdaj hudo, pridi k meni!" Povzdignil je Nacek oči. Tako lepo je bilo vse naokrog: planine s svojo lepoto, tihi gozdi in po njih skrivnostna pesem, tam doli ravno polje in tam daleč gore, pokrite z meglicami; nad njimi pa nebo, lepo nebo z neštevilnimi zvezdami . . . (Konec prih.) T Spomladl.