KLUB
ZA KULISAMI 5. DRAGE MLADIH
Kaj bo s klubovci v novi sezoni
V soboto, 23.9.95 smo klubovci na začetni zabavi pridobili kar nekaj novih moči.
Na prvem sestanku smo namreč sprejeli nove člane: Miriam Čermelj, Jadranka Cergol, Erika Hrovatin, podpisana in mentorica Lučka Susič smo jim predstavili Slovenski kulturni klub, njegov gledališki krožek ter načrte za tekočo sezono in si zatem ogledali video-anketo, ki smo jo posneli med dijaki liceja Prešeren, na trgu Oberdan in v knjižnici.
Za novo sezono smo člani odbora načrtovali sledeči program:
Kot smo v lanski sezoni nekaj sestankov posvetili odkrivanju indijskega sveta, bomo letos pripravili sklop o afriških državah. Poleg stalnih točk, ki so na sporedu vsako leto (to je veselo miklavževanje, božični dobrodelni večer, Slovenija party in natečaj za mlade umetnike ob dnevu slovenske kulture), smo letos načrtovali tudi nekaj izletov. Prvi izmed teh bo že 28. oktobra in sicer v Ljubljano. Udeležili se bomo “2. študentskega shoda”, to je veliko mladinsko srečanje, na katerem bomo sodelovali na t.i. festivalu ustvarjalnosti in na odbojkarskem turnirju. Poleg Ljubljane bomo v teku leta obiskali še Benetke, Koroško in krožek OZN iz Postojne.
Predno se sedaj poslovim od vas pa še eno opozorilo, oziroma vabilo za vse mlade bralce Rasti: dokler niste še obremenjeni s šolskimi obveznostmi, začnite ustvarjati nove slike, fotografije in literarne prispevke na letošnji natečaj SKK.
Erika Balde
V Rasti ste lahko prebrali že vrsto člankov o programu letošnje Drage mladih. In ker je letos izvedba prireditve šla kot po olju in se ni nič huje zataknilo (se še kdo spominja, kako smo na 1. Dragi mladih brezupno in brezuspešno čakali na dr. Veljka Rusa...?), si lahko že vsi več ali manj predstavljate, kaj se je dogajalo v parku Finžgar-jevega doma na Opčinah od 30. avgusta do 2. septembra. Morda pa še ne veste, kako je do tega prišlo, da je vse šlo kot po olju.
KAKO SE JE ZAČELO...
Še preden se je zaključila lanska,
4.	Draga mladih, je bilo nekaterim Tržačanom, ki smo pri organizaciji sodelovali že od rojstva te pobude, jasno, da bomo morali organizacijo 5. Drage mladih prevzeti na svoje rame (pravzaprav bi bili morali biti na vrsti že za 4. Drago mladih, ki jo je potem prevzelo Združenje katoliških študentov iz Ljubljane). Tako se pri zaključni refleksiji lansko leto niti nismo preveč upirali in smo se že sprijaznili z dejstvom, da si bomo morali lepo zavihati rokave.
PRIPRAVE...
Morda se sprašujete, pri katerem koncu je treba začeti z organizacijo tako velike prireditve. Začne se ponavadi s pizzo. Nekdo mora namreč sklicati prvi sestanek in prepričati ljudi, da se ga udeležijo, tako je najbolje, da predlaga, da gremo vsi skupaj na pizzo. In tako se tistega prvega sestanka udeleži kakih 5-6 ljudi, ravno toliko, da se lahko zmenimo, katera bo tema Drage mladih (hvala Bogu letos ni bilo nobenega problema z izbiro, saj se je zdela ideja o medijih vsem zelo primerna), okvirno pa že tudi za podrobnejši program. Ko ugotovimo, kaj bi radi slišali
na predavanjih in okrogli mizi, pride najzahtevnejši del te faze priprav: najti primerne kandidate za predavatelje.
POLETJE JE TU IN VODA
NAM TEČE V GRLO...
Nimamo časa niti za to, da bi se obrnili, pa je poletje že pred vrati. Poletja se navadno vsi veselijo, seveda, če niso organizatorji Drage mladih! Kajti pred začetkom poletja naj bi bile priprave že zaključene, tako da bi lahko začeli z izpeljavo organizacije. Treba je namreč začeti s pisanjem člankov, s tiskanjem in razpošiljanjem vabil, vse to pa predno ti ljudje (tisti, ki naj bi pri izpeljavi projekta pomagali in vsi potencialni udeleženci) zbežijo na počitnice. Letos pa se je nekaj zataknilo, tako da smo konec junija še vedno iskali predavatelje. To seveda ni kar tako, priti v kontakt s tako imenitnimi in zaposlenimi osebami, kakršne smo želeli imeti za našo Drago mladih - treba je iskati informacije, naslove, telefonske številke, treba se je s predavatelji včasih tudi osebno srečati... Koliko je tu telefonskih klicev, pisanja pisem, čakanja, tekanja v Ljubljano in nazaj, vam niti ne povem... No, kljub vsem naporom je tako delo tudi prijetno in zabavno, tudi ko se pogovarjaš le z osebnimi tajniki, kolegicami ali sorodniki naših potencialnih gostov (letošnji so bili vsi, moram reči, prav prijazni in ustrežljivi!)...
ČETRTA FAZA -
TIK PRED ZAČETKOM
Tu doživi navadno organizator Drage mladih največje frustracije. Najprej zaradi majhnih stvari, ki ti skočijo na dan in za katere ugotoviš, da si nanje pozabil ali da si se slabo s kom zmenil.
2 O
1	RAST
ZA KULISAMI 5. DRAGE MLADIH
DRAGA 95
'Morda ¡e lo začetek večjega in širšega dialoga, ki aabodo vodili drugi ljudje..."
Pri okrogli mizi o medijih: Danilo Slivnik, Vida Petrovčič, Breda Susič in Drago Legiša.
1
Potem zaradi postavljanja velikega šotora: tu doživljajo frustracije sicer le naši fantje, ker morajo vsako leto žrtvovati kar precej časa in energije, zato da pripravijo prireditveni prostor, ugotavljajo pa, da se dekleta pri tem delu prav nič več ne borijo za enakopravnost med spoloma, saj rade volje prepuščajo njim vsa težaška dela.
Najhuje pa je to, da še en teden pred začetkom Drage, nimaš nobene prijave udeležencev, razen morda nekaterih zelo zvestih obiskovalcev, ki se navadno prijavijo takoj, ko se v Rasti pojavi prvi članek s programom. Tako imaš še nekaj dni pred začetkom vtis, da si garal za nič, da se Drage nihče ne bo udeležil in da delaš samo sebi v zabavo.
To je najhujši trenutek. Tik pred zdajci zgleda vse tako, kot da se bo vsak čas vse sesulo, ne, še slabše! Kot da zadeva nikogar ne zanima in da je ves trud vržen stran. Najprej loviš ljudi, ki naj bi hitro hitro, po možnosti takoj napisali zadnje članke in ker jih ne dobiš, jih napišeš sam, jih odpošlješ, se priporočaš, naj bodo objavljeni takrat in takrat, potem pa ugotoviš, da jih niso tiskali in začneš vse znova...
Vsem tem in podobnim težavam navkljub pa vso stvar vendarle zvoziš, tako da ves zadihan le prisopihaš do začetka prireditve same.
5.	DRAGA MLADIH
Sama Draga mladih pa je šla kljub vsem težavam res brez zapletov skozi. No ja, vedno je treba računati še na kako neznanko in na kako presenečenje. Letos se je na primer zgodilo to, da nismo predvidevali, da se bo ravno zadnja dva dneva prijavilo toliko udeležencev, tako smo potem imeli majhen problem z nastanitvijo, ker je bilo udeležencev veliko, postelj pa malo. Težko je tudi računati, koliko ljudi bo na večerjah in kosilih. Tako se je zgodilo, da je bilo za prvo večerjo najavljenih veliko več oseb, kot jih je potem v resnici bilo. Kuharji pa so za vsak primer skuhali še malo več kot za predvideno število udeležencev. Tako smo tisto polento potem jedli še tri dni In še je ostala za pse naših organizatorjev!
Za nekaj adrenaline je tretji dan poskrbela tudi obmejna policija, saj se je
na meji nabrala taka vrsta avtomobilov, da so nekateri predavatelji in udeleženci morali čakati v vrsti tudi eno uro časa in so zato zamudili.
Drugače pa je, kot rečeno, vse steklo. Udeleženci so bili vsi zelo zadovoljni, tako s programom, kot z izvedbo. Osebno mislim, da so bila predavanja res zelo zanimiva: Manca Košir je prvo popoldne poslušalce dobesedno očarala - njeno predavanje je bilo zelo jasno in nazorno, predvsem pa je bila zelo živahna in nam nadrobila veliko takih iztočnic, ki so nas silile k razmisleku. Franc Trček je imel zelo tehtno predavanje, od časa do časa celo nekoliko pretežko za tiste, ki so popolni laiki, kar se tiče modernih tehnologij in računalnikov. Kljub temu pa je bilo potem delo po skupinah in debata zanimiva in razgibana. Za okroglo mizo, katere gostje so bili časnikarji Vida Petrovčič, Danilo Slivnik in Drago Legiša, se je zbralo nepričakovano dosti poslušalcev. In zdi se ml, da je v posegih in odgovorih gostov vsakdo lahko našel nekaj zanimivega, ne glede na to, če se je z njihovimi mnenji tudi strinjal ali ne.
Poleg predavanj in okrogle mize pa je udeležence navdušil tudi preostali kulturno-družabni del programa. Prvi večer smo sl ogledali komedijo Sumljiva oseba, v izvedbi članov KD Igo Gruden In v režiji Maje Lapornik. In čeprav je bila igra v narečju in je bila zato morda za nekatere težje razumljiva, so se
prav vsi od srca nasmejali. Isti večer smo se potem še zaustavili v dvorani Finžgarjevega doma in improvizirali nekaj zabavnih družabnih iger, da smo se med seboj bolje spoznali.
V petek po kosilu smo se odpravili na krajši izlet na Repentabor, potem pa smo pristali v tipični kraški osmici, kjer sta teran in pršut navdušila vse udeležence. Zvečer pa smo imeli zabavo in ples ob zvokih ansambla Kraški ovčarji, ki so zaigrali nekaj slovenskega in mednarodnega rocka.
TUDI PO KONCU
NI ŠE VSEGA KONEC
O tem, da je treba vse pospraviti in narediti obračun, ni treba posebej pripovedovati.
Treba pa je potegniti nekatere zaključke. Veseli smo bili, da so bili nazadnje mediji zelo pozorni do tega, kar se je dogajalo v parku Finžgarjevega doma, čeprav so potem nekateri poročali nekoliko enostransko (na primer Primorske novice). Veseli smo bili, da je bilo nazadnje udeležencev in priložnostnih obiskovalcev kar precej, več kot vsa prejšnja leta. Veseli smo bili predvsem, da so se imeli udeleženci res lepo in da so obljubili, da se prihodnje leto vrnejo. Zadoščenja so torej poplačala ves trud organizatorjev.
Vseeno pa bi si zakrivali oči, če ne bi videli tudi nekaterih pomanjkljivosti, na katere si tudi sami ne znamo najti
RAST	2
Igor Merkù: Izkušnja mladega Slovenca v Nemčiji
odgovora oziroma rešitve. Udeležencev iz Trsta je bilo zelo malo (če seveda izvzamemo organizatorje) - tistih, ki so prišli poslušat eno predavanje ali drugo, je bilo sicer nekaj več kot minula leta, mladih pa, ki bi se vključili v program, ki bi spoznali sovrstnike iz Slovenije, ki bi se z nami resnično zabavali, ni bilo. Pa kljub temu, da smo po medijih naredili kar precej reklame. Zakaj se mladi Tržačani ne zanimajo za take prireditve, kljub temu da so kvalitetne, nam ni jasno.
Zakaj nam ne uspe pritegniti sovrstnikov iz Gorice, ki prireditev skoraj ignorirajo, nam je še manj jasno. Gotovo pa je to, da se bomo morali v bodoče s temi problemi resno spopasti.
HVALA...
... vsem tistim, ki so pomagali pri pripravah na izvedbi 5. Drage mladih. Gostom Manci Košir, Francu Trčku, Danilu Slivniku, Vidi Petrovčič, Dragu Legiši, Maji Lapornik in igralcem iz Nabrežine, članom ansambla Kraški ovčarji, predstavnikom tvrdke INFORDA-TA, ki je omogočila praktični prikaz Interneta, ravnatelju Marijanišča Tonetu Bedenčiču, Mariju Maverju, Sergiju Pahorju, Tomažu Simčiču, Lučki Su-sič, ki so pomagali z nasveti in še z marsičim drugim ter vsem mladim. Nekateri so se res izkazali in so se s pripravami trudili že mesece pred prireditvijo, drugi so bili pripravljeni vedno priskočiti na pomoč, še posebno pri izvedbi prireditve, prav vsem pa gre zasluga, da je 5. Draga mladih tako lepo uspela. Saj ne zamerite, kajne, če naštejem imena tudi teh mladih? Ekipo so sestavljali Manica Maver, Štefan Pahor, Mitja Petaros, Alenka Štoka, Andrej Maver, Neva Zaghet, Danilo Pahor, Janez Mljač, Alenka Giugovaz, Francesca Simoni, Valentina Destri, Martin Maver, Matjaž Rustja, David Sestan, Leo Braini, Nadja Roncelli, Alenka in Erika Hrovatin, Matejka Bu-kavec, Erika in Sara Balde, Tomaž in Matej Susič, Niko Tul, Tomaž Martelanc in podpisana.
Hvala tudi prijateljem iz Skupnosti katoliške mladine, predvsem Janiju Drnovšku, za vso pomoč.
Nazadnje pa še hvala ustanovam, ki so denarno podprle prireditev, to sta predvsem Slovenska prosveta iz Trsta in Urad Vlade Republike Slovenije za mladino.
Breda Susič
Letos so se na Opčinah že petič odvijali študijski dnevi imenovani Draga mladih. Med udeleženci je bil tudi Igor Merku, sicer že dober znanec tukajšnje mladine: Igor se je rodil v Nemčiji, kjer živi in je tudi zaposlen, vendar se pogosto rad vrača v Trst, saj ga ima tudi za svoje mesto. Temu gotovo botruje tržaški izvor staršev, saj Igor po očetu Petru pripada znani družini Merkujev (omenimo le prof. Pavleta Merkuja oz. umetnico Jasno Merku), medtem ko je mati, znana prevajalka Mirella Urdih, iz ugledne sveto-ivanske družine. Izkoristili smo torej priliko in Igorja povabili na klepet: pogovor je zaobjel precej široko področje - od njegovih načrtov do življenja na Nemškem ter položaja tamkajšnjih Slovencev - tako, da bo brez dvoma vsak bralec odkril nekaj novega in prišel na svoj račun.
Igor se je želel bralcem najprej predstaviti:
Najprej lep pozdrav vsem in hvala za povabilo. Ime mi je Igor Merku, star sem 27 let in se poklicno bavim z računalništvom: po izobrazbi sem raču-
nalniški asistent (to bi v Italiji zvenelo kot ‘perito industriale’ na področju elektronike). Že tri leta sem zaposlen pri nemški firmi Siemens. Nisem edini sin: tu je še moja sestra, ki je tri leta starejša od mene in ki je dokončala študij kulturne pedagogike: to se pravi, da je zadolžena v organiziranju prostega časa za dijake (kot prosti čas mislim tu na premor med jutranjim in popoldanskim poukom).
Rodil sem se v bavarskem mestu Erlangen (blizu Ntirnberga), dve leti od tega pa sem se zaradi službe preselil v bližino Hannoverja, točneje v Braunschweig.
V Nemčijo so se od nekdaj množično selili slovenski ljudje: nekateri so bili sezonski delavci, drugi pa so se tam prav naselili. Obstaja organizacija, ki bi povezovala tamkajšnje Slovence? In v katerem mestu je Slovencev več? V ZDA je to Cleveland: kaj pa na Nemškem?
Ne vem, ali obstaja mesto, ki bi predstavljalo neke vrste center za vse Slovence v državi. Na Bavarskem je
4ri>
Igor Merkù na 17. Kraški ohceti 27. 8.1995.
3
RAST
O 3
približno 450 družin, sicer pa so se Slovenci v večjem številu naselili še v Oberhausnu, Ingolstadtu in Berlinu; največkrat so povezani v kulturnih društvih, ki imajo svoj sedež v večjih mestih (npr. v Hannoverju ali Erlangenu), vendar ne gre pozabiti na povezovalno vlogo, ki jo ima Cerkev: slovenski župniki upravljajo namreč izredno obširno področje. Vsako večje mesto ima svojega slovenskega župnika: tako npr. g. Stanko Gajšek krije Ingolstadt (kjer ima svoj sedež katoliško združenje ali misija za tamkajšnje Slovence), vendar dvakrat mesečno mašuje tudi v NGrenbergu, enkrat mesečno pa v Erlangenu, VVeidnu in Ambergu. Župniki imajo tudi svoje asistente: g. Gajšku je priskočila na pomoč oseba iz Ankarana, ki sedaj skrbi za srečanja za mladino (pogovori, družabni stiki). V Ingolstadtu, kjer je precej močna skupnost, pripravljajo tudi odrske igre, tradicionalno pustovanje itd. Tako so dve leti od tega pripravili odrsko uprizoritev Sneguljčice, kjer sem jaz igral princa, (smeh)
Tvoja starša sta doma iz Trsta: kdaj sta se izselila? Po kolikih letih v Nemčiji sta oče in mama premagala domotožje?
Očetu so leta 1961 ponudili zanimivo delo v Nemčiji: takrat je bil prepričan, da se bo po dveh letih (kolikor naj bi trajala zaposlitev) lahko vrnil domov, vendar je Siemens, kjer je bil v službi, obnovila pogodbo in tako sta oče in mama že 34 let v Nemčiji. Oba sta se vživela, integrirala, saj se fizično ne razlikujeta od Nemcev, vendar sta vedno bila prepričana, da je treba ohraniti stik z domovino in tako otrokoma omogočiti dostop do slovenske kulture in izobrazbe. Predvsem sta vedno stremela po tem, da bi v meni in sestri vzbudila ljubezen do vsega, kar je slovensko.
Zanima me tvoja slovenščina: čeprav si rojen v Nemčiji in si zaposlen v neslovenskem okolju, se brezhibno in tekoče izražaš, poleg tega tvoj jezik spominja na zamejsko melodijo stavka: je to morda zasluga kake zasebne slovenske šole, kot jo poznajo npr. v Argentini?
To dolgujem mami. Sicer je jugoslovanski konzulat v Nemčiji vedno organiziral tečaje slovenščine, hrvaščine in srbščine za jugoslovanske izseljen-
ce: ker pa sem jaz italijanski državljan (oblasti ne podelijo nemškega državljanstva avtomatično ob rojstvu), so me kar starši naučili slovenščine. Vem pa, da so v mnogih družinah ubrali drugo pot: v prepričanju, da bodo tako otrokom pomagali, so se z njimi pogovarjali v jeziku, ki je hotel biti nemški. V resnici pa je to bila medvedja usluga, saj otroci niso več obvladali ne nemščine in ne slovenščine.
Kaj pa ti? Rojen si v Nemčiji: so te sovrstniki sprejeli ali so te nekako smatrali za tujca? In pa naraščajoči val nestrpnosti, ki tako zelo buri duhove po Evropi: kakšne so tvoje izkušnje s pojavom neonacizma?
Fizično ni opaziti, da sem tujec, jaz pa se vsekakor smatram za tujca. To je razvidno že, ko gre za vprašanja, kot sta pravna zaščita tistih, ki prihajajo iz drugih držav, ter drugačno gledanje in poznavanje italijanskega, slovenskega in tudi nemškega prostora. Nikoli nisem v bližini opazil pojava rasizma ali neonacizma: nemška in tuja javnost sta na nemške skrajneže pozornejši kot pa na neofašiste v Franciji. Sicer pa število nemških neonacistov ni tako visoko kot v drugih državah, vendar je nemški primer stalno pod drobnogledom. Naj povem, da smo že v šoli pošteno obravnavali zgodovinsko poglavje Tretjega rajha ter da se mlajše generacije pogosto čutijo krive za to, kar se je zgodilo še pred njihovim rojstvom. Kdaj bomo isto lahko trdili za obravnavo fašizma s strani italijanskega šolstva in javnosti, pa je drugo vprašanje.
Združitev obeh Nemčij je že stvar zgodovine: minilo je že nekaj let in tudi veliko navdušenje se je poleglo. Kaj je ostalo od vsega tega danes?
Dolgovi. Vendar se je na vzhodu res odprlo novo tržišče, kjer ima nemško gospodarstvo možnost, da na novo ustvari pogoje za trgovanje, saj primanjkujejo infrastrukture, medtem ko so nekateri objekti zastareli in jih je zato treba ali ukiniti ali posodobiti. Položaj je v marsičem podoben tistemu v Sloveniji: nekateri so spoznali, da v državi primanjkujejo večje ali manjše stvari (npr.: zobne ščetke, posebno orodje ipd. V nemščini bi jim rekli Ni-sche) ter so na tak način zasedli tržišče in obogateli: drugi pa so v spremenjenih razmerah bili ob službo, stanovanje in socialno podporo. Vsekakor pa menim, da je Slovenija na boljšem,
RAST	4
saj je vedno imela stike z zahodnim tržiščem.
Že na začetku intervjuja smo omenili, da se pogosto vračaš v Trst: kako to?
K temu sta me spodbudila oče in mama: že dolgo smo se v Trst vračali ‘na obisk k sorodnikom. Nato sem opravil vozniški izpit ter se leta 1988 udeležil Silvestrovanja skavtov, kjer sem lahko spoznal veliko slovenske mladine ter si ustvaril krog prijateljev, zaradi katerih se rad pogosto vračam v te kraje. To je zame tudi priložnost, da vadim jezik, saj že nekaj let živim sam v popolnoma nemškem okolju. Sicer pa računam, da se bom nekoč dokončno naselil v Trstu: pri tem mi bo italijansko državljanstvo gotovo prav prišlo.
Intervju je opremljen s sliko, posneto na letošnji Kraški ohceti: poznaš novoporočenca? Ali obstaja na Nemškem taka tradicija?
Nevenko Marušič in Petra Kuka sem prvič videl na dan poroke. Kraške ohceti pa se udeležujem, ker mi je, preprosto povedano, zelo všeč: na sliki me lahko vidite v primorski noši - to je zame prispevek k ohranjanju pristnega izročila; tudi s Kraško ohcetjo lahko poudarjamo, da v Italiji živi slovenska manjšina, ki ima določeno tradicijo in jo ohranja kot dragocenost.
Ni mi znano, ali v Nemčiji poznajo kaj podobnega: sicer je že res, da v bavarskem mestu Landshut obnavljajo običaj (Landshuter Hochzeit - Poroka v Landshutu), ki sega v prejšnje stoletje in privablja narodne noše, vendar prav res ne vem, ali bi ga lahko vzporejali s Kraško ohcetjo.
Hvala lepa za intervju in vso srečo v poklicu!
RAST, mladinska priloga Mladike. Pripravlja uredniški odbor mladih.
Pri tej številki so sodelovali: Erika Balde, Neva in Andrej Zaghet, Breda Susič, Aleš Petaros, Jadranka Cergol in Ivan Hrovatin.
Uredila Breda Susič
Trst, oktober 1995 Tisk Graphart
Drevored G. D’Annunzio 27/E, Tel. 040/772151
Ajša Najša na našem radiu
Sredi poletne vročine so člani Radijskega odra z vso vnemo snemali za tržaški radio v dvajsetih delih mladinski roman Ajša Najša, ki ga je napisal letošnji nagrajenec iz Prešernovega sklada Feri Lainšček. V nadaljevanki nastopa kar precej mlajših in starejših igralcev, največjo in najzahtevnejšo vlogo pa ima Sara Balde, ki igra Ajšo. Nanjo smo se obrnili, da nam pove kaj več o snemanju tega dela.
Sara, kdo je Ajša?
Ajša je razposajena trinajstletnica, ki se prvič sooča s težavami doraščanja dekleta. Odnosi z ločenimi starši, prepiri z njimi, prva ljubezen, vsakdanje šolske dogodivščine..., vse to se vrti okoli Ajše, ona pa se temu “oh in sploh” (kot ga sama imenuje) vedno znova čudi. V bistvu je takih Ajš nešteto, osebno sem si jo predstavljala v podobi svoje mlajše sestre. Zato mi je bilo v veliko pomoč, če sem najprej pomislila, kako bi Erika (tako je moji sestri ime) reagirala v določenih okoliščinah.
Skratka: Ajša je čisto navadna “trklja”, ki jo lahko vsak dan srečate v šoli, na cesti, kjerkoli.
Lainšček govori o problemih in stiskah mladostnika na veder način. Verjetno bo zato deio pritegnilo predvsem mlade poslušalce.
Seveda. Mislim, da bo zelo všeč mladim, še posebej najstnikom, in da bo spodbudilo marsikaterega izmed poslušalcev, da bo tudi sam prebral Lainščkovo knjigo. Problematika, ki jo knjiga obravnava na simpatičen in živahen način, je namreč privlačna za mladega človeka, radijska postavitev pa je zelo pestra in prijetna za poslušanje. Upam, da bo nadaljevanka na sporedu v takem času, da jo bodo mogli mladi poslušati.
Kaj pa drugi poslušalci? Bo delo zanimivo tudi zanje?
Zgodba o Ajši Najši ni zanimiva le za tiste poslušalce, ki se po starosti enačijo z junakinjo, ampak tudi za ostale, za starše, na primer, ki se bodo pri tej zgodbi tako rekoč gledali v ogledalu, ali pa za učitelje in profesorje, ki se stalno ukvarjajo z mladostniki.
Lainšček daje pripoved v usta Ajši, tako da pripoveduje v prvi osebi. Zato uporablja živ, pogovoren je-
Med snemanjem Ajše Najše
zik, obarvan z žargonskimi izrazi, ki niso vsakdanji med našo mladino. Misliš, da bodo našim poslušalcem razumljivi?
Mogoče bodo nekateri žargonski izrazi, ki jih Lainšček uporablja, teže razumljivi za naše poslušalce, saj segajo na tista jezikovna področja, ki so precej oddaljena od naše primorske stvarnosti. Vsekakor pa so taki izrazi razumljivi iz konteksta. Mislim, daje prav jezik, ki je tako živ in neposreden, ena od največjih odlik dela.
Lahko poveš še kaj več o izvedbi?
Pri snemanjih je sodelovalo precej igralcev Radijskega odra: mladi so igrali
Ajšine prijatelje, odrasli pa njene starše, profesorje, ravnatelja in ostale, ki soustvarjajo Ajšino življenje. Režirala je Ma-tejka Maver, glasbeno opremil Marijan Kravos, stereofonsko realiziral Marko Kandut. Med snemanjem je bilo vzdušje v studiu zelo živahno, posebno med skupinskimi prizori, ko smo se kar gnetli pred mikrofonom. Čeprav so bila snemanja naporna, ni manjkalo smeha in zabave, saj je tekst kar sproščal domiselnost in iznajdljivost posameznih igralcev.
Prijetna izkušnja torej?
Zelo. Upam, da se bodo poslušalci prav tako zabavali. Prijetno poslušanje!
15. SREČANJE MLADINE V STIČNI - 1995
Že petnajst let je tega, kar se je zgodilo prvo Srečanje mladine v Stični ob priliki obiska brata Rogera v Sloveniji. Odtlej se vsako tretjo soboto v septembru odvija to srečanje in mladina iz vse Slovenije se ga množično udeležuje.
Zakaj je zanimanje za to prireditev tako veliko? Kaj tako pritegne mlade, da stojijo na dvorišču cistercijanskega samostana v Stični pod dežjem, da nato zaradi velike gneče čakajo po avtobusih v prometnem zastoju?
Izlet v prijetni družbi v tako sugestivno okolje, kot ga predstavlja stiški samostan in prelepa Dolenjska, je že sam po sebi doživetje, seveda pri lepem vremenu. Prepričan sem pa, da se večina srečanja udeleži, ker jo tja pritegnejo pričevanja. V petnajstih letih so se mladim predstavili znameniti gostje iz tujine in tudi domači pričevalci evangelija: invalidi, glasbeniki, športniki, kulturni delavci, predstavniki duhovnih gibanj in drugi.
Letos nas je nagovoril karizmatični belgijski redovnik Daniel Ange. Veliko se ukvarja z mladimi, ki čutijo, da pozna njihove težave, in mu torej radi prisluhnejo. Poleg tega spoznava ozadje zahodne potrošniške civilizacije in iz nje izhajajoče duhovne bede.
Njegov obraz in njegove besede so izžarevale neko neopredeljivo moč, ogromno energijo, katere izvor smo vsi zaslutili, že ko se je pojavil na govorniškem odru.
Odločno in prepričljivo je nastopil proti kulturi smrti, ki vedno bolj preveva zahodni svet, in njej kot protiutež postavil ljubezen in take vrednote, ki bi jih lahko imenovali tradicionalne. Od publike je žel veliko odobravanje, verjetno ker smo čutili, da v to, kar govori, tudi sam trdno veruje in to tudi izvršuje. Vsekakor je bil odgovor slušateljev na njegov govor nov dokaz, da čistost, ljubezen in življenje tudi še nerojenih otrok niso neprimerne našemu času, ampak so v očeh tisočev mladih Slovencev in Slovenk še vrednote.
Aleš Petaros
5
RAST
SLOVENIJA V SVETU
Tudi zamejski skavti na letošnjem svetovnem jamboreeju
Zastave vseh narodov so zaplapolale v vetru
KDO, KDAJ, KAM, KAKO
Ivan: Bi. Pi. vsem dragim bralcem Rasti, tudi tistim, ki ne vedo, da je to skavtski pozdrav in pomeni “Bodi pripravljen”. Takoj ob začetku tega članka sem vam dolžen še eno pojasnilo: jamboree je srečanje, skupni tabor, v tem primeru svetovno srečanje skavtov. Kot ste verjetno razumeli iz naslova, je bila letos na Nizozemskem tudi delegacija zamejskih Slovencev. To so bili Vztrajni bober - Mitja Ozbič, Prizadevni sokol - Štefan Tommasi, Niko Di Battista in podpisana Vestna Vidra - Jadranka Cergol in Radoživi Jelen -Ivan Hrovatin. Skupno pa nas je bilo 260 Slovencev, od katerih sta bili dve tretjini predstavnikov taborniške organizacije, ena tretjina pa predstavnikov slovenskih katoliških skavtov in skavtinj. Ta razdelitev pa je bila upravičena zato, ker je pač skavtska organizacija v Sloveniji mlajša in manj številna od taborniške.
PRIPRAVE IN POT
Jadranka: Preden smo odpotovali na Nizozemsko, smo se člani odprave udeležili dveh srečanj. Prvo enodnevno srečanje se je odvijalo v Zrečah pri Velenju. Tam smo se med seboj spoznavali, načrtovali potek jamboreeja in dobivali številne informacije o njem. Kmalu smo se tudi naučili himno jamboreeja, razne plese in pesmi, s katerimi smo predstavili Slovenijo ostalim skupinam sveta. Drugo dvodnevno srečanje nas je popeljalo na Otočec, kjer so nas uvedli v tipičen dan na jamboreeju.
Samo potovanje pa je bilo zelo dolgo, saj smo potovali 24 ur. Pod Karavankami smo zapustili Slovenijo in se usmerili proti Avstriji, Nemčiji in nazadnje proti Nizozemski. Nazaj grede smo se ustavili še v Amsterdamu, si ga ogledali in tam povečerjali v zelo lepi kitajski restavraciji. Obiskali smo tudi tehnični muzej v Munchnu, nato pa se končno napotili proti Sloveniji in tako zaključili naše potovanje ter se žalostno poslovili od bratov skavtov.
TABORNI PROSTOR
Ivan: Jamboree je potekal od 1. do 11. avgusta na Nizozemskem pri mestu Drachten. Točneje smo bili na tistem delu polderja, ki se imenuje Fle-voland, ob kanalu, ki ga ločuje od celine. Vseh skavtov je bilo približno
25.000	in vsak dan je prihajalo na kraj taborjenja približno 3.000 “turistov” -obiskovalcev. Razdeljeni smo bili na 13 podtaborov, na vsakem izmed katerih je bilo od 2.000 do 3.000 skavtov. Vsaka narodnostna delegacija je bila razdeljena po različnih podtaborih. Slovenci smo bili na primer razdeljeni v šest čet (vsaka je vsebovala od 30 do 40 oseb), dve skavtski, štiri taborniške, vsaka četa je bila v drugem podtaboru.
KAKO JE POTEKAL TIPIČEN
DAN NA JAMBOREEJU
Jadranka: Prvi dan je bil kot po navadi posvečen prihodom in gradnji taborov. Vsaka četa si je postavila šotore, vhod in kuhinjo. Naslednjega dne je bila na vrsti uradna otvoritev jamboreeja, ki je obetala deset enkratnih in nepozabnih dni. Tako pomemben dogodek si je ogledala in ga tudi uradno otvorila nizozemska kraljica Beatrix. Goste je pozdravil glavni načelnik Hans van Ark, tako da je bil začetek res slavnosten, zastave vseh prisotnih pa so zaplapolale v vetru. V naslednjih dneh smo se v glavnem posvečali aktivnostim, pri katerih smo se med seboj spoznavali in tkali nove prijateljske vezi. Tipičen dan pa je potekal na tak način, da smo se zjutraj zbujali ob sedmih, zajtrkovali, pospravili šotore, nato pa se odpravili na aktivnosti, ki so se nadaljevale tudi v popoldanskih urah. Po večerji pa smo se zabavali ob raznih festivalih, prireditvah, plesih ipd. Med aktivnostmi lahko omenim nekatere, kot so jadranje, potapljanje, letenje z balonom, lokostrelstvo, vožnjo s kanuji, izleti z avtobusi, ladjami, kolesi ali kar peš.
ZGODILO SE Ml JE...
Ivan: Čeprav ne vem, kateri dogodek naj vam opišem - kot ste razumeli
smo imeli zelo malo časa za dolgčas in pašo lenobe - mislim, da je najbolje, da vam povem o lepem doživetju, ki sem ga imel ravno kot zamejec, to se pravi ravno zato, ker živim na stičišču dveh kultur.
Ko sem šel na “Real Duch Hike”, kar bi v slovenščino prevedli - pravo nizozemsko potepanje, sta bila v naši skupini dva Kolumbijca, ki pa žal (kot je precej pogosto pri predstavnikih ne-olatinskih narodnosti - Špancih, Italijanih, Francozih, Portugalcih...) nista znala niti besedice po angleško, kaj šele da bi razumela navodila! Tako sem jima jaz, čeprav tudi sam bolj slabo obvladam angleščino, prevajal kar v tržaščino, ki pa jo kar dobro poznam. Obenem pa sem se še naučil nekaj španščine.
Ko pa sem drugi dan šel na ogled ribiškega mesta Urk, sem uporabil svoje znanje slovenščine. Z nami je namreč bil nek voditelj ruskih skavtov, ki spet ni razumel ne angleščine, ne francoščine. Tako sem se ponudil, da bi pomagal. In res, čeprav je bil bolj redkobeseden, sem zvedel, da prihaja Iz Moldavije in da je profesor geologije. Povedal mi je, da razume 80% “mojega” jezika. “Mojega”, ker sem vanj vtikal tudi hrvaške in srbske besede, tiste pač, ki sem se jih spomnil.
Ta izkušnja je bila zelo zanimiva, ker mi je pokazala, kako je važno, da znaš v prvi vrsti angleščino, ampak tudi da obvladaš čim več drugih jezikov.
V NAJLEPŠEM SPOMINU
Ml JE OSTALO...
Jadranka: Najlepši trenutki skupnega bivanja so bili ob večernih urah, na festivalih ali na zabavah, med katerimi mi je najbolj ostala v spominu tista, ki so jo priredili Škoti. Tu smo lahko tudi mi, gledalci, sodelovali pri njihovih tradicionalnih plesih, poskusili razne njihove specijalitete in ustvarjali nove prijateljske vezi tudi z ostalimi gledalci drugih narodnosti.
Vestna Vidra - Jadranka Cergol Radoživi Jelen - Ivan Hrovatin
RAST	6
SUMMER WEEK V SLOVENIJI
Jesen je že tu in z njo povratek v šolske klopi in na delovna mesta. Poletje se nam zdi že zelo daleč, tako daleč, da nas nanj vežejo le še prijetni spomini na doživetja s počitnic. No, nekatere take spomine pa je le vredno zapisati in jih deliti tudi z ostalimi bralci Rasti: tako smo v tej številki poskrbeli za članek o svetovnem Jamboreeju, tu pa je še drug članek, ki ga lahko uvrstimo v rubriko Slovenija v svetu, čeprav bi bil tu morda bolj primeren naslov Svet v Sloveniji.
Članek govori o t.i. “Univerzitetnem poletnem tednu 1995”, ki se je letos odvijal v Dolenjskih toplicah In ki sem se ga tudi sama udeležila. Tako Imenovane Summer weeks prireja vsako leto v drugi državi organizacija IMCS (International Movement of Catholic Students) - IYCS (International Young Catholic Students), ki ima svoj sedež v Bruslju in ki združuje organizacije katoliških študentov iz vse Evrope. Za tehnični del organizacije seminarja poskrbi študentovska organizacija iz države gostiteljice (letos sta to bili Združenje katoliških študentov in Skupnost katoliške mladine iz Slovenije), temo pa izbere vodstvo Evropske koordinacije, ki s pomočjo animatorjev Iz različnih dežel poskrbi tudi za vsebinski del programa.
Tema letošnjega Summer weeka, ki je potekal od 19. do 30. avgusta, je bila naslednja: “No work? There are lots of things to dol”. Pogovarjali smo se torej o pekočem problemu brezposelnosti. Mladi smo predstavili situacijo v različnih državah, ki smo jih zastopali, se pogovarjali o vzrokih in posledicah brezposelnosti, iskali možnih rešitev itd. Zelo dobro smo se seznanili predvsem s situacijo v Sloveniji, saj so nam prireditelji pripravili sprejem na Ministrstvu za delo, socialo in družino, izvedli pa smo tudi majhno anketo na temo brezposelnosti po ljubljanskih ulicah.
Poleg tega so nam prireditelji pripravili vrsto kulturnih in družabnih točk: ekskurzije po Ljubljani, po Dolenjski in Gorenjski, koncert vokalne skupine, družabne večere, na katerih je vsaka delegacija predstavila svojo državo preko tipičnih jedi, glasbe, plesov, skečev, na sporedu pa je bil še ples in družabne igre, ogled filma itd.
Program je bil res dobro pripravljen, saj se nismo, kljub zahtevni temi, prav nič dolgočasili. Večkrat smo se morali teme lotiti na poseben način: morali smo pripraviti plakate, skeče, Igrali smo se posebne igre, preko katerih smo stimulirali diskusijo o problemih brezposelnosti, pripravili smo si-
Kljub slabemu vremenu so bili mladi udeleženci Summer weeka na Bledu veselo razpoloženi.
mulacijo seje parlamentarne komisije itd.
Nepozaben spomin na SW pa bo udeležencem ostal zato, ker smo imeli tudi veliko časa za medsebojno spoznavanje. Vsak večer smo na primer zahajali v pub, se tam pogovarjali, se igrali kake smešne igrice, prepevali. Kljub temu da smo bili različnih narodnosti (bilo nas je 21 - 6 mladih iz Belgije, 4 Katalonci, 3 Švicarke, 3 Slovenke, 2 Portugalca, 1 Nemka, 1 Mal-težan, sama pa sem morala včasih tudi predstavljati Italijo, čeprav sem se čutila del slovenske delegacije), smo se vsi zelo dobro razumeli med sabo, tako da je bilo vzdušje med nami res enkratno in ga ni moglo pokvariti niti kislo vreme.
Vedeli smo, da ne bo mogoče rešiti problema brezposelnosti na tem poletnem tednu. Pa vendar imam vtis, da je bila taka izmenjava podatkov, mnenj in Izkušenj zelo pozitivna in konstruktivna pri graditvi zavesti o tem, kar nas čaka, ko bomo zaključili študij, in o tem, kateri so možni izhodi iz krize. Največji uspeh tega srečanja pa je bil nedvomno ta, da so se v teh dvanajstih dneh druženja oblikovala nova mednarodna prijateljstva, ki so morda tudi majhen prispevek za to, da bo naša bodočnost lepša in mirnejša.
Breda Susič
Udeleženci Summer weeka prisostvujejo skeču na temo brezposelnosti, ki ga je pripravila ena izmed delovnih skupin, v katere so bili razdeljeni. Letošnjega “Poletnega univerzitetnega tedna” so se udeležili mladi iz Slovenije, Italije, Malte, Katalonije, Portugalske, Nemčije in Belgije.
7	RAST
Irena
List, ki gaje Irena izročila, je tako natrpan, daje v njem premalo prostora med vrsticami, črkami in besedami. Taka pisava torej izraža tesnobo in pomanjkanje sproščenosti: v Ireni prevladuje namreč avtokontrola, ki ji na eni strani omogoča uspeh v študiju, na drugi strani pa ji povzroča kopičenje napetosti in zadržanost v odnosih z ljudmi (tale zadnji podatek velja seveda, če je Irena desničarka: na listu namreč ni opozorila, če je desničarka ali levičarka).
Dejstvo, daje Irena zaključila svoje pisanje tik pred spodnjim robom lista, je izraz negotovosti, ki jo spremlja v teh najstniških letih: spodnji rob lista namreč simbolizira željo, da bi to dekle našlo oporo; kajti, če bi Irena zaključila svoje pisanje nekaj vrstic prej, bi pomenilo, da se čuti v teh letih dovolj gotova In samozavestna.
Iz pisave je tudi razvidno, da je zmožna doseči cilj, ki si ga je zastavila, saj je marljiva in redna pri svojem delu. Prva zanjo je dolžnost, druga pa zabava, vendar tudi ob delu občasno rada sanjari.
*■'“**■ 'Ui ^
6««* <**^ >-* »•* «So oUc «¿ta»
'iWtexvfc. CsAefi. ^ ^
^	^ ****©,,*	^	X
^	.’,Äapiftö2. TAX* <š*0 r>WyU
viC^Sx^VÄ.	pas* 5*
Tamara
Iz Tamarine pisave sta razvidni notranja razburjenost In prikrita agresivnost, ki ju to dekle včasih s težavo obvladuje. Čeprav sem v nekaterih delih njene pisave opazil trenutke premisleka, ki zaustavljajo njeno instinktivnost, je v glavnem celotna pisava izraz močnega vpliva, ki ga notranje sile izvajajo na to dekle. Prav gotovo je treba njeno spremembo v obnašanju pripisati težkemu življenjskemu obdobju, v katerem se sedaj nahaja, saj se v najstniških letih vsaka oseba spreminja na fizičnem, psihološkem in socialnem področju.
V pisavi, ki jo imamo pred očmi, lahko zasledimo vpliv tega kritičnega obdobja tudi na sledeči način: na eni strani nam zelo ozek levi rob kaže, da se dekle ne čuti še popolnoma neodvisno in daje torej še prisoten vpliv družinskega okolja na njeno osebnost; po drugi strani pa je Tamarina pisava že zelo razvita: to namreč nakazuje razvoj njene osebnosti. Še en primer njene razdvojenosti: pogosto nagnjenje njene pisave na levo nakazuje nenaklonjenost drugemu, zelo ozek desni rob pa označuje iskanje bližnjega.
U&tuo, ,	\[	\eon.^\ies	^ ^ /
)iS-	<©X£^gJXjŽ>L.Xaa :
\p	qXot	&-CX	Ivb^^r-

]52-
-----
iA-QJa. WaqU. r.	1
-.9	¿( \Q.
ar-	^jv(jer	^	(X
^gjsissA&Skar.	OcJ,	\j~-
V;	^r^-^oVv ^Aa^xV)	|aoJh3r\j\xA^^e-ol,V V-
P.S. Vsakdo izmed bralcev bi mi zelo olajšal delo, če bi se na koncu lista tudi podpisal in napisal še sledeče podatke: 1) s katero roko je napisal besedilo, 2) koliko let ima in 3) če želi, da bi bilo objavljeno njegovo ime.
RAST
S