—  11   —
Slovansko slovstvo.
ftPEBffi&filinft IIEPIOiP HCTOPIH CJUBflfft.
Najstareja doba historije Slovanov.
Spis A. Gilferdinga oznanja Davorin Trstenjak.
Ko me je visokoučeni in slavnoznani ruski jezikoslovec in zgodovinar A. Gilferding zadnjikrat s svojim pohodom *) počastil, reče mi, da on nima samo starodavne Norike za Slovane, nego tudi Venete, glasovite prebivalce kraj jadranskega morja. Odgovorim mu na to, da tudi jaz sem nekdaj bil enacega mnenja sledijši spise Schlotzer-jeve, Mannertove, Surowieckowe in Ša-farikove, a popustil sem to misel pozneje drže se He-rodota, ki jih prišteva Ilirom, v kterih ne morem določnih dokazov najti za narodnost njihovo slovansko. „Potrpite malo — mi na to odgovori g. Gilferding — jaz potujem sedaj v Venetke, in ondi hočem prebrati vse stare virnike in mestnosti starodavnih Venetov pregledati."
Sad svojega raziskovanja je sedaj slavni učenjak razglasil v časniku: BiJCTHHKfc EBpoilH. **) Odkritosrčno moram reči, da je zmagonosno svoj namen dosegel.
Ker me je volja ves ta za slovensko domovino prevažni spis za prihodnji Matičin „letopis" v slovenski jezik prestaviti, tedaj ga tukaj samo na kratko ozna-nujem domačim našim učenjakom, kteri ruski razumejo s presrčno željo, naj ne zamudijo tega toliko podučnega berila.
V 1. oddelu svojega spisa (čislo I.) g. Gilferding pretresuje pred vsem to, v kakošnem redu drugih plemen arijskih so Slovani.
Pod čislom II., ki ima napis: ,,Svidjeteljstvo o pro-izhoždenij Slavjanih jazik Pokoljenie arijskoje. Byt pr-vonačalnago naroda arijskago v Azii" izvrstno, dasi-ravno malo prekratko, popisuje sorodnost Slovanov z arijskim plemenom v Aziji, in napotuje v obširno pod-učenje na A. Pictetovo izvrstno delo: „Les origenes Indo-Evropeennes", in „ou les Aryas primitifs".
Pod čislom III. z napisom: „Arijci osjedlve i ko-čevye" presojuje vlastovitost arijskega plemena, pod čislom IV. izseljevanje arijskih plemen, pod čislom V. govori o plemenu keltskem, italskem, grčkim in trakij-skim, pod čislom VI. o plemenih iranskem in kav-kaskem, dalje o nju betvah. Pod čislom VII. govori o plemenih germanskem, litovskem in slovanskem, o bližnji sorodnosti Litovcev in Slovanov, in pravi, da so Litovci in Slovani poslednji preseljenci v Evropo;  pod
*) Visokoučeni Gilferding, bivši pred 2 letoma v Ljubljani, želel je vse tečaje „Novicu od prvega začetka dobiti, in prim erilo se je po neki ugodni naključbi, da smo mu mdgli vse na Rusko poslati.
Vred.
**) Tom. IV. Juli 1868. Tom. V. Sept. 1868.
------12    ------
čislom VIII. našteva priznake (dokaze) epohe preseljevanja Slovanov in Litovcev v Evropi; pod čislom IX. dokazuje, da so Litovci in Slovani iz arijskih plemen poslednji v historičnem razvitju.
Pod čislom X. pretresuje skupine arijskih plemen — grupe Indov, Irancev, Grkov in Italov.
Pod čislom XI. govori o historičnem karakteru trakijskega, keltskega in litovskega plemena; pod čislom XII. o historičnem karakteru plemen germanskega in slovanskega.
Zraven ima prvi oddel še dve prilogi: o sorodnosti starodavnih Getov in Dakov s Traki, in razgovor Schleicher-ove teorije: „o mnimom slavjanogermanskom jazikje".
Iz teh napisov se lahko častitljivi bralec prepriča, kako važno in zanimivo je to delo Gilferdingovo.
(Konec prihodnjič.)
* »Srbske, hrvatske i slovenske pesme" se imenuje najnovejše 4. delo, ktero je za možki zbor naš slavno-znani skladatelj Davorin Jenko v ličnem tisku W. Lassig-a v Pragi na svetlo dal in ga posvetil srbskemu knezu Milanu Obrenovicu III.
Snopič ta obsega 7 pesem. Nektere izmed njih so nam že dobro znane, kajti priljubljene narodu našemu jih pevci radi pojo; to velja posebno o „Slavenski himni" (7Y, ki si nas stvaril kakor listja trave) in o pesmi „Nek dušman vidi" (Sto cutis Srbine tuzni). To sta vam izvrstna zbora, ktera se zborom „Medju bracom" navdušiti morata vsacega Slovana, kojemu krv ni voda. Vse živi v teh zborih polnih jugoslavenska duha. „Onamo" je kratek zbor v strofah, „Moja ladja", „Bogovi silni" in „Prva doba Srbije" pa so dalji zbori, v kterih se večidel razvija jako srčna karakteristika, le sem ter tje bi želeli, da ne bi genialni skladatelj iskal preveč izviren biti, to je, da bi opustil prefrapantne modula-cije in pretirane ritme. „v sredi — v zlati skledi" je pregovor naš, ki si ga tudi muzikalni skladatelj držati mora. Po vsem pa živo priporočamo ta 4. snopič Jenkovih pesem pevskim zborom vseh naših čitalnic. Gosp. Dav. Jenko biva zdaj v Pragi.
Zdaj pa še nekaj.
Za spomenik prezgodaj umrlega Simna Jenkota se ravno zdaj nabirajo doneski. Postavili mu bomo mrtev kamen, in s tem, mislimo, da smo storili vse! Njegovega izvrstnega duha žive plode — pesmi njegove — pa v knjigarnici Giontini-ovi pokriva prah pozabljivosti ! Al ni britka kritika naši nečimurnosti ? Pesnik Jenko gotovo stoji v prvi vrsti pesnikov naših, za 60 soldov se dobijo krasne pesmi njegove, a koliko tako imenovanih rodoljubov — vprašamo — jih pač ima? Čitalnice napravljajo tombole in loterije in za dobitke prinašajo vsake baze otročarije, kakor je to navada pri druzih društvih, od kterih smo Slovenci posneli te igrače, — ali bi ne bili dobitki vse druge vrednosti, ako bi za take veselice v narodnih društvih — zraven druzih reči — tudi nakupili vselej nekoliko lično vezanih pesem naših odličnih pesnikov ali druzih knjig, da bi tako med narod širili sredstva narodne omike in narodne zavesti?  Prevdarimo!
------    20   ------
Slovansko slovstvo.
ftPEBHMlIIIH IIEPIOffL HCTOPIII CJIABML.
Najstareja doba historije Slovanov.
Spis A. Gilferdinga oznanja Davorin Trstenjak.
(Konec.)
V drugem oddelu govori Gilferding o Venetih, in dokazuje (čislo L), da najstarejše nazvanje Slovanov bilo je: Veneti. Pod čislom II. razlaga pomen imena: Venet iz Vantas ali Vanitas, toraj bi ime Venet, V en t po nemški pisavi „Vend", „Vind" pomenjalo to, kar Arjas, pošteni, ljubezni, dostohvalni, in pravi, da so v historični dobi ohranili po svojstvu ruskega jezika, v kterem je jR =H ruski: Vjati, Vjatiči, izvirno nazvanje.
Pod čislom III. govori o Venetih v Italiji, in navaja priznake (dokaze), da oni so res bili Slovani. Pod čislom IV. pretresuje sporočila o prihodu Venetov v Italijo, in zvez s trojansko legendo; pod čislom V. govori o koloniji Venetov v mali Aziji; pod čislom VI. o značenji legende o trojanskem proizhodu Venetov, pojasnuje pričevanje grškega pisatelja Arriana o dvi-ženji 3^eoetov iz iztoka.
Članek VIL pretresa pravlice o Phaetonu in jantaru; članek VIII. govori o položaji Venetov v Italiji in o vlijanji Etruskov; IX. presosuje Hero-dotovo izvestje o Venetih; XI. govori o vrinjenju Keltov v severno Italijo, njihovi dotiki z Veneti, in o pripomoči, kterosojmeli Veneti na spasenje (otetbo) Rima; XIL o napadu Spartancev, XIII. razjasnuje bistvo Venetov, razvitje njihovega gradjanskega (civilis) življenja, njihovo sodništvo in trgovinsko delavnost; XIV. govori o verozakonu Venetov in njihovem družbinskem življenji. XV. članek popisuje zvez Venetov z Rimom, o dobrovoljnem podvrženji Venetov pod rimsko oblast. Poslednji ali XVI. članek popisuje vtopljenje Venetov v rimsko narodnost.
Priloga obširna prinaša dokaze iz dotičnih virnikov, jezikoslovna in mitologična razjasnjenja. Pri slednjem je njegovi pazljivosti ušlo jedno božanstvo Venetov, namreč: Bergim.   Omenja ga Maffei  v svojem „Mu-
seji Verone" 89. 60. in Muratori 97. 3. a. 5. Bergim po našem mnenji je bilo nekakošno božanstvo svitlobe, bodi-si nebeške vedrine ali bliska, ali pa solnčno.
Že sem v „Noyicah" in „Glasniku" govoril in sicer v članku „o mitičnem pomenu tiča brgleza", da naši „Berganti", daimoni bliska po narodnih prav-licah (tudi osebnih imen še je dosti med Slovenci: Bergant), se ujema s staroindijskim: Bhrigu, in da se beseda berg tudi da iz slovanščine izpričevati. Bergim po obliki kakor Radim, Boim, Vadim itd. pomenja naravnost „fulgurans", to kar grški (plsyi.ag.
Iz nekih opazek Gilferdingovih pozvedamo, da bode svoja raziskavanja nadaljeval in tudi govoril o tem, da Noričani so Slovani bili, kar dokazati si jaz že v mnozih svojih spisih več let prizadevam. Gotovo bode bistroumnost Gilferdingova odkrila nove dokaze, ker so mu zdatnisi in obilniši pomočki pri roci, nego meni, in gotovo željno že pričakujejo vsi pisatelji zgodovine slovenske njegovih izdelovanj.
Samo težko bodem pritrdil njegovemu mnenju, da so starodavni Kar ni bili Kelti. Neresničnost tega mnenja sem že večkrat pojasnil. Sicer se Gilferding v jedni opazki edino opira na besedo „karn", ktera v keltščini pomenja „skalo, pečino"; al tudi slovenščina pozna „ker", „čer", „kern", skala.
Tudi ne priglasujem njegovemu trdenju, da so Kelti 400 let pred Krist. podjarmili slovanske Norike; zato mu priporočujem, naj še enkrat pazljivo prebere moj članek v „Novicah" o potovanji Keltov, in bode se prepričal, da razun dvomljivih bojev, kteri so Norejo napadali, nikdar ni nobena betva Keltov stanovitnih imela v Noriku sedežev; videl bo, da so Skor-diski in doljnodonavski Tavriski šli čez Kras in Dalmacijo v Misijo v dolenjo Panonijo, — da tudi noriški Tavriski bili so Slovani, kajti ime „taura tura" (visoka gora) je obče blago keltiškega in slovanskega jezika.
Tudi se vidi iz jedne opazke, da ima starodavne Pano ne za Ilire; to se ne bode nikdar dalo izpričati. Tudi o njihovi zgodovini, ostankih njihovega jezika sem napisal že več člankov, in učenemu pisatelju priporočujem, naj še enkrat s svojo bistroumnostjo razsodi imena: „Bato, xcc[iog9 bonas", kroj in stroj imen mest „Sabaria; Scarbatina, Petovio" (ktero ima on za slovensko, in se tej razlagi tudi jaz rad pridružim zapustivši svojo nekdaj v „Novicah" razglašeno; tudi jaz sem že pred dvema letoma prišel na ta pomen), — „Halicanum, Lugium" itd. Vendar rad se bodem udal njegovim dokazom, ako so prepričalni. Mene neskončno že to veseli, da tudi Gilferding v Noričanih spoznava Slo v ene, in da moji nasprotniki bodo sedaj imeli opravljati z novim silnim korenjakom, kteri s kritičnim nožem raz-rezuje kriva trdenja in dokazuje temeljito, kaj je resnično, kaj pa sama hipoteza, prazna beseda itd.
Zato prosimo visokoučenega g. pisatelja, naj pospešuje svoje delo; gotovo bode marsiktero mojo zmoto pojasnilo, pa tudi nova pota odprlo, po kterih bode se dalo priti do istine in resnice.
* Gospodarski list za kmetijstvo, svilorejo, obrtnijo in druge deželne potrebe — je začel v Gorici izhajati po novem letu; izdaja ga c. kr. družba kmetijska in vre-duje ga Fr. Povše, slovenski učitelj kmetijstva na goriški kmetijski šoli; v osmerki izhaja dvakrat na mesec namreč 10. in 25. vsacega meseca ter velja za pol leta 1 gold. — Le pravično je, da goriška družba, ki že več let izdaja laški kmetijski časnik pod naslovom „Atti e memorie deli' i. r. societa agraria", ki tudi dvakrat na mesec izhaja, izdaja tudi list slovensk, kterega vreduje bralcem „Novic" dobroznani gosp. Povšč.