ESLOVENIA LIBRE Glasilo Slovencev v Argentini Leto LXXX | 9. junija 2021 - Buenos Aires, Argentina | Št. 6 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija JUNIJ, MESEC SPOMINA SPOMINSKA PROSLAVA OB 76-LETNICI KONCA VOJNE IN REVOLUCIJE NA SLOVENSKEM | “Pravijo, da...” Mesec junij je za našo slovensko skupnost mesec spomina. Vsako prvo nedeljo v juniju se spominjamo naših žrtev vojne in komuni­sticne revolucije. Na žalost se že drugo leto zaradi pandemije nismo smeli zbrati na spo­minski proslavi v slovenski hiši, spominske proslave pa nismo ukinili. Slovenski dom San Martin je pripravil zelo lepo, bogato in ganlji­vo virtualno spominsko proslavo, kateri smo lahko sledili po spletu. Spominsko proslavo vedno zacnemo s sve-to mašo. V cerkvi Marije Pomagaj sta jo da­rovala msgr. dr. Jure Rode ob somaševanju g. Francija Cukjatija. Dr. Rode ja pozdravil pre­živele domobrance, njihove sorodnike in vso slovensko skupnost. Med pridigo je – med drugimi – podal sledece misli: • Danes je praznik sv. Rešnjega Telesa . Na isti praznik, 31.maja 1945 je bila potrjena vest da so bili domobranci vrnjeni v domovino in izro- ceni komunistom. V Vetrinjskem taborišcu so tisti dan duhovniki morali sporociti to novico. Koliko nepopisne žalosti in solz je povzrocilo to sporocilo!. Pa ni bilo obupavanja, ni bilo sa­momorov, ni bilo mašcevanja, ni bilo panike. Žalost se je spremenila v tiho in vdano spreje­manje zasebnega in skupnega trpljenja. Vera je bilo tisto kar je v Vetrinju pomagalo ljudem, da niso obupali. Pa tudi vrnjenim domobran­ cem je vera pomagala, da so ostali Bogu zvesti do muceniške smrti. V spomin na to, kar je bila Vetrinjska tra­ gedija, se vsako leto zbiramo k sveti maši in nato na domobranski proslavi. • Po letu 1991 se tudi v Sloveniji zbirajo na množicnih grobišcih . Udeležujejo se domaci pokojnih domobrancev, njihovi sorodniki in vsi ki imajo socutje do mrtvih in preživelih. Tako se tudi slovenski izseljenci po svetu zbi­ramo na spominskih proslavah. • Katoliška Cerkev je od vsega zacetka ob-sodila komunizem »Komur ja mar kršcanska kultura in katoliška vera ne bo sodeloval s komunizmom«. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je pridigal, pisal in opozarjal, da je komunizem najvecja nesreca za slovenski narod. Zakaj 100 milijonov mrtvih? Komu­nizem je organizirano moderno brezboštvo. Komunizem in kršcanska vera sta nespravlji­va nauka, ta dva nezdružljiva nacina mišlje­nja in življenja. Zato je bilo toliko žrtev v casu komunizma. • Hvaležni smo našim domobrancem za nji­hovo žrtev življenja in jih prosimo za novo pokristjanjenje slovenskega naroda. • Naj letošnja domobranska proslava in sve­ ta maša pomagata, da bi v Sloveniji cimprej prišlo do spoznanja in priznanja resnice, ter da bo domobrancem priznana pravica do groba v posveceni zemlji. Sveto mašo si lahko ogledate na tej povezavi: V popoldanskih urah smo – tudi preko spleta – prisostvovali spominski proslavi. Kakor vsako leto, smo tudi letos položili ve­nec pred spomenik padlim v slovenski hiši ter zmolili molitve za rajne. Zamisel, organizacija in priprava proslave por geslom »Pravijo, da…« sta prevzela Re­gina Truden Leber in Victor Leber. Victor je bil tudi napovedovalec in je lepo povezoval razlicne recitacije, pricevanja domobrancev in lepe slovenske pesmi. Arh. Božidar Bajuk je podal svoje misli, ki v celoti objavljamo v tej številki. Cestitamo Regini in Victorju za tako lepo proslavo, naša zahvala pa vsem, ki so pri njej na katerikoli nacin pomagali: • Preživeli domobranci: Bine Magister, Slav-ko Truden, Jože Kržišnik, Dušan Pipp in Mar-ko Kremžar • Slavnostni govornik: Arh. Božidar Bajuk • Napovedovalec: Victor Leber • Recitatorji: Regina Truden Leber, Jože Skale in Toni Podržaj • Zamisel in posredovanje besedila »Pravijo, da…« - Luka Debevec Mayer • Fotografije: Marko Vombergar • Lektoriranje: Mariana Poznic • Sodelujoci pri polaganju venca: Niko Leber, Cecilija Jarc, Nadja Petkovšek, Matija Leber, Filip Komar, predsednik Zedinjene Slovenije inž. Jure Komar • Dušna pastirja: c.g. msgr. Jure Rode in c.g. Franci Cukjati • Posnetek govora arh. Božidarja Bajuka v Mendozi: Helena Hirschegger in Niki Štum­berger • Video in graficno oblikovanje: Regina Tru-den Leber. Spominska proslava je na razpolago na tej povezavi: PRAVIJO, DA… Vsako leto v mesecu juniju v nas oživijo tudi spomini na tiste pomladne dni leta 1945, ko se je tisoce Slovencev umikalo v tujino, da bi si ohranili vsaj golo življenje. Upravicenost njihove odlocitve potrjujejo Teharje, Koce­vski rog in druga množicna morišca, raztre­sena po celi slovenski zemlji. Danes smo se zbrali, da s spoštovanjem in hvaležnostjo pocastimo spomin vseh žrtev vojne in revolucije na Slovenskem … spomin žrtev komunisticne surovosti. Ceprav jih mi, ki smo bili rojeni že v Argen­tini, nismo poznali, smo o njih slišali, brali... Dolžni smo, da ohranimo živ spomin nanje, tako mi kot mlajše generacije. Ne pozabimo, zakaj smo se rodili v tujini, dalec od njihove ljubljene domovine. Ko danes premišljujemo o teh dogodkih se pred nami pogosto pojavi ena misel: kako okrutno je vse to bilo, kako je vse to nera­ zumljivo … Domobranci, slovenski junaki, popolnoma poklani in uniceni ... nad 12000 žrtev v skupinskih grobovih. A kot je nekdo rekel: “Nikoli ne pozabite, da je umorjeni clovek mocnejši od njegovega morilca in da moc navadnega cloveka prese­ga moc tistega, ki ga hoce pokoriti.” Ohranimo njihov spomin v svojih srcih. Bodimo ponosni, da smo njihovi potomci. Obdržimo njihovo strast in prepricanje. Ljubimo domovino, kot so jo oni ljubili, kot jo one ljubijo. Morali so zapustiti vse ... družine, prijatelje, domove ... nekateri celo najvecje bogastvo: svoje življenje. Ohraniti njihovih spominov ni lahko: to je vsakodnevna odlocitev. Vsakdo od nas ima dolžnost, da ne pozabi vrednot, za katere so se borili: Bog, narod, domovina! Kot je zapisal Justin Stanovnik: “Preteklost: mera sedanjosti – temelj prihodnosti”. Ne bodimo samo gledalci preteklosti. Dolžni smo pricati skozi celo svoje življenje, kaj se je zgodilo med kruto revolucijo na Slovenskem in ne pozabiti, zakaj so naši predniki morali postati begunci in zakaj so se morali njihovi sinovi, hcere, vnuki ... roditi v tujih deželah in ne v njihovi ljubljeni domovini Sloveniji. GOVOR ARH. BOŽIDARJA BAJUKA Predragi rojaki, prijatelji! Predragi bratje in sestre! Junijska spominska proslava nas danes glo­boko presune. Grozovite zgodovinske dogod­ke doživljamo na nov, poglobljen nacin. Osebno srecanje je nemogoce! Predolga pandemija, prisiljena izolacija povecava naše razumevanje, nas poglablja v intimno notra­njost, nas vsestransko spodbuja k iskanju od­govorov v novi življenjski bodocnosti! Spomini nas spremljajo. Veselje in žalost, vsa doživetja imajo novo, važnejšo prisotnost v nas in v družbi. Spomi­njamo se krutih okupacij, nasilja in vojske, ustanovitve narodnih protiokupacijskih obo­roženih vaških skupin. Pred ocmi imamo begunstvo, prevare in zgo­dovinske izdaje, predaje in povratke naših pre­ljubih prednikov, naših junakov v roke rabljev! Kako pozabiti njihovo trpljenje in smrt? V globini naših src opazujemo njihovo neu­gasljivo zavest in stanovitnost v veri, prav do žalostnega konca. Opazujemo njihovo muceništvo prepojeno z ljubeznijo, vdanostjo in ponosom! Bogat šopek spominov je simbol žalostne preživete dobe! Od staršev prejeta vzgoja nam oznanja in osvetljuje misel na SPRAVO. Sprava je božji dar, je življenjska milost! »OCE ODPUSTI JIM, SAJ NE VEDO, KAJ DELAJO!« Sprava je bila navzoca med mnogimi, med nami in tudi med narodnimi voditelji. 8. julija leta 1990, po 45 letih, smo doživeli dolgo pricakovan prvi korak »žalne slovesno­sti in simbolni pogreb 12.000 žrtev ob brez-nu v Kocevskem rogu. Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar nam je takrat pojasnil: »SPRAVNA SLOVESNOST JE PLAMENCEK UPANJA NA SLOVENSKO SPRAVO«. Ta narodni družbeni proces bo dolgo trajal. Istocasno imamo v srcu odgovornost za svo­jo osebno spravo, željo in dolžnost živeti v lju­bezni do sobratov, brez sovraštva in brez misli na mašcevanje! Sprava vkljucuje priznanje krivde, kesanje in odpušcanje! Prosimo svetega Duha in našo Brezjansko Marijo Pomagaj, naj nam osvetljujeta pot is-kanja pristne Kristusove LJUBEZNI. Danes se sprašujem: Kaj naj položim na srce svojim sinovom, hceram, rojakom in prijate­ljem? Kako naj pomagamo našemu mlademu rodu v domovini in vsem, ki živijo po svetu, ži­veti v iskreni LJUBEZNI do vseh bratov in sestra? Tone Kuntner, naš domoljubni pesnik nam takole svetuje: »DOM, DOMOVINA, ZVES­TOBA, SRCE, RESNICA, UPANJE, to je pešcica besed, ki so jedro in okvir našega poslanstva. Ponos, domovinsko ljubezen, narodno za- vest in samozavest, je treba gojiti, varovati in gnojiti!« Iskreno želim, da bi gojili, gradili in živeli ljubezen, kot najbolj priljubljeno cvetlico! Iskreno želim in prosim, da bi docakali res-nicno samostojno Slovenijo na prelepi zemlji pod Triglavom in po vsej Sloveniji v svetu. Tako bomo priceli uresnicevati besede pe­snitve, ki je izbrano geslo letošnje proslave: Jaz pravim, da ljubezen je srce, ki krhko je. Jaz pravim, da ljubezen sanje so, ki išcejo. Jaz pravim, da ljubezen dlan je, ki želi dlani. To je roka, ki pomaga, da oprimeš se je ti. JUNIJ, MESEC SPOMINA Bine Magister MAJ 1945 – »MOJ SIN IN SINA SIN« Moj sin in sina sin in našega duhá sinovi: ki dala je pecat tej dobi, in naših dragih, rajnih v blag spomin. V gorecem mescu, mescu maju, na pragu svetlega poletja, natanko zdaj pred pol stoletja, je udaril plat znová v zvoniku. Tedaj je gospodar družini na hitro zbrani rekel: grémo! – kart naši fantje trdi boj bojujejo in naša vojska zdaj je na urniku. Še en pogled na hišo, dvor, na cešnjo razcveteno, pozdrav živini, psu cuvaju – . ni casa za roké dotik – z rokjim je nalahno mahne in tihi zbogom komaj dahne in že v vrtinec reka slovenskih zdomcev jih potegne. Tedaj bilí smo vojska otrok, žená, deklet in mož in zdravih fantov – . o, moj Bog! – v trpljenju in zvestobi Bogin domu prekaljena. In od tedaj do danes, kar jih ni pogoltnil temni Rog v neskoncno dolgi dobi polstoletja srcá in duše premagala nam ni vojská nobena! Vladimir Kos TUJCI Tako široko zdaj nam je srce! Odkar Boga in dom smo skrili vanj, in pesem svojo, polno carnih sanj o miru in ljubezni … Tako so bele, tuje vsem roke! Odkar nerodno kruha prosijo, – semen razorom vec ne nosijo, – ni slab ta kruh, a – tuj je. Kako se skrivil je ta cas hrbet! Gospod nam je svoj težki križ nadel, takrat, ko z doma z nami je odšel, na Golgoto do zmage. MARKO KREMŽAR »Sprava je eno kljucnih vprašanj našega narodnega preživetja. Slovenci moramo poi-skati skupna izhodišca v preteklosti, ce hocemo živeti in samozave­stno gledati v prihodnost.« »Temelja vsake sprave sta svoboda in resnica. Vzdrževanje tako ene kot druge bo naloga vseh nas in prihodnjih generacij.« SPOMINSKA SLOVESNOST V KOCEVSKEM ROGU V soboto, 5. junija, se je pred kapelo Bož­jega usmiljenja ob grobišcu pri breznu pod Krenom v Kocevskem rogu vršila spominska slovesnost z mašo za žrtve revolucionarne­ga nasilja, ki jo vsako leto prireja Nova Slo­venska zaveza. Mašo je daroval upokojeni ljubljanski nad­škof Anton Stres, zbrane je nato nagovoril predsednik Nove Slovenske zaveze Matija Ogrin.Slovesnosti sta se udeležila tudi pred­sednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša, ki sta položila venca k breznu pod Macesnovo gorico. Oba govora tu objavljamo v skrajšani obliki, celotno be-sedilo je na razpolago v naši spletni izdaji. Namen tega romanja v kraj, kjer pociva­jo preštevilne žrtve, je molitev za pokojne, spravo in odpušcanje v slovenskem narodu. Pridiga upokojenega škofa dr. Antona Stresa Drage sestre in dragi bratje, vec kot trideset let je tega, kar obhajamo vsako leto tukaj to sveto mašo ob približ-no istem casu. V obdobju teh desetletij je bilo odkritih in ugotovljenih vec sto dru­gih, vecjih ali manjših množicnih grobišc. Že samo ta številka opozarja na strahotno razsežnost množicnih pobojev na tleh naše domovine v maju in juniju leta 1945. Ta od­kritja pa nam dajejo tudi slutiti vso neclo­veškost ravnanja z neoboroženimi ljudmi obeh spolov in vseh starosti. Mnogi so bili živi vrženi v brezna in samo Bog pozna nji­hovo trpljenje. Kar nas vsako leto zbere tukaj pod Kre­nom ali pa kje drugod, je najprej socutje. Socutje je plemenito custvo, ki nas pove­zuje z vsemi trpecimi, ki pa nas tudi varuje pred hudobnimi in krutimi dejanji. Za tako socutje v tistem casu na teh krajih ni bilo mesta. Žal ga tudi danes ni v zadostni meri, da bi bila vsa grobišca primerno urejena, kakor je to tukaj pod Krenom, in bi po 76 letih lahko vse žrtve našle grob, ki bi bil pri­meren njihovemu neodtujljivemu cloveš­kemu dostojanstvu. [...] Vsakoletno slovesnost tukaj navadno ime­nujemo spravna slovesnost. Ni spravna slo­vesnost zato, ker bi bila z eno mašo pred tridesetimi leti sprava že dosežena. Sprava, kakršno potrebujemo, ni samo enkratno dejanje, ampak je proces, ki ima vec kora­kov. Naj naštejem samo tri, ki se mi zdijo najpomembnejši. Prvi korak je brezpogojna privrženost res-nici. Resnico lahko poteptamo na dva na-cina: da jo zamolcimo ali da jo popacimo in izkrivimo. Resnica o povojnih pobojih je bila dolga desetletja zamolcana, ko pa je prišla na dan, je bila nezaželena in zato omalovaževana. Še danes si marsikdo ne upa govoriti, kar ve o tem. To dejstvo veli­ko pove. Slišati je tudi zaklinjanje, da mora ostati zgodovina napisana in povedana tako, kakor je bila v casu vladavine tistih, ki so te poboje zagrešili. Toda resnice ni mogoce vkleniti, kakor poudarja tudi Je­zus v evangeliju: »Nic ni skritega, kar bi se ne razodelo […] « Resnici tudi ne moremo predpisovati, kakšna mora biti, ampak ona narekuje samo sebe. Skupaj z resnico in z njeno podporo zah­teva sprava tudi pravico. Ljudje, ki so naš­li svoje zadnje pocivališce tukaj in njihovi svojci, na pravico še vedno cakajo. Tako dolgo, dokler zaradi teh zlocinov ni nihce obsojen in je zarota molka tako ucinkovita, da tisti, ki marsikaj vedo, ne smejo oziroma si ne upajo spregovoriti, naša država še ni tisto, kar bi morala biti. Država obstaja zato, da svojim državljanom zagotavlja varnost, red in pravicnost. Vsak zlocin pa poruši to varnost, red in pravicnost. Zato zlocin mora biti obsojen, prav tako pa tudi ideologija, ki ga je narekovala. Tretji korak pa je odpušcanje. Ko se so-ocimo z velikimi zlocini, smo navadno ogorceni. Ta ogorcenost je razumljiva in upravicena, zato je ne smemo enaciti z ne­sprejemljivim sovraštvom in mašcevalnos­tjo. Tudi zahteva po jasni obsodbi zlocinov ne izhaja iz sovraštva ali mašcevalnosti, temvec iz potrebe po tem, da se moralni in pravni red, ki je bil z zlocinom zrušen, zo-pet vzpostavi in da zopet dobijo svojo pol-no veljavo svéta moralna nacela pravicnos-ti. Toda popolna pravicnost je ob soocenju s takim masivnim zlocinom nemogoca. [...] Odpušcanje pa tudi je vstajenje. Jezus je na križu odpustil svojim rabljem in nato vstal od mrtvih, vstal je v novo življenje. Novega živ­ljenja, odrešenega in osvobojenega bremen preteklosti, ni, ce ni odpušcanja in sprave. Na to novo življenje Slovenija še caka, caka na vstajenje. Dokler pa se bo med nami bo­hotila ideologija izkljucevanja in sovraštva, tudi razrednega in ideološkega, se bo tudi narodovo vstajenje v novo življenje v med-sebojnem spoštovanju in sodelovanju ved-no znova odmikalo v prihodnost. Zato obhajamo vsako leto tukaj sveto mašo. Obhajamo spomin na najvišje deja-nje sprave med Bogom in ljudmi, ki ga je izvršil Jezus Kristus s svojo prostovoljno smrtjo na križu, na katerem je molil za svo­je rablje in zanje prosil odpušcanja. S tem je izprical najvišjo moc ljubezni. Pri vsaki sveti maši nas vabi, da ga posnemamo. Ta moc Božje ljubezni, ki izzveni v odpušca­nje in vstajenje v novo življenje, nas edi­na usmerja proti prihodnosti: prihodnosti vsakega od nas, prihodnosti naše narodne in politicne skupnosti, prihodnosti Božjega kraljestva med nami. Amen. Msgr. dr. Anton Stres Upokojeni ljubljanski nadškof Nagovor predsednika Nove Slovenske zaveze Razbijali so po vratih. »Medtem so se raz­letele šipe okna […] nasilni obiskovalci so poskakali v vežo. Takoj so zvezali oceta in ga silili, naj pove, kje so sinovi. Iskali so jih po vseh prostorih […] Janeza in Franceta so zvezali, na Vinka pa so nekako pozabili. Ko so odprli vhodna vrata in jih zaceli porivati na dvorišce, se jim je Janez iztrgal in skušal pobegniti mimo kovacije. Zadel ga je strel v trebuh in obležal je na sosedovem dvo­rišcu. Eden izmed zasledovalcev je skocil k njemu in mu z bajonetom prebodel vrat.« (Janko Macek, Zaveza, št. 68) Tako se je zacelo. Tako se je zacela revolu­cija. Tako so komunisti sredi najvecje naro­dne nesrece – v vojni in okupaciji – napadli svoj narod. Tako se je zacelo tisto nepoj­mljivo, med Slovenci še ne videno. Le poca­si so ljudje zapopadli to neznansko stvar, z vsakim umorom je postajalo bolj jasno, cez 1.000 je bilo ubitih v pol leta 1942 […] Imeli so nemogoco izbiro: ali stopijo na stran tis-tih, ki so ubijali in ropali, ali pa se zopersta­vijo in se branijo. Kdo so bili ti ljudje, ki so se branili v letu 1942 in pozneje? Bili so ljudje s svojimi poklici in delom, kakor mi; bili so ljudje s svojimi željami in nacrti, kakor mi; bili so ljudje s pomanjkljivostmi in napa­ kami, kakor mi. Zelo razlicni ljudje. Nekaj pa so imeli skupnega: njihov duhovni svet so oblikovala stoletja slovenske kršcanske kulture: njihovo delo in molitev, procesije za blagoslov polja, cešcenje nebeških prip­rošnjikov in Matere božje, kapelice in sveta znamenja, domaci obicaji v cerkvenem letu od božica prek velike noci do casa po bin-koštih, in predvsem petje, petje […] Vse to je bilo neposredno nadaljevanje slovenske kršcanske dedišcine stoletij – in ta dedišci­na jim je pomagala vedeti, kaj je res, kaj je prav, kaj je dostojno in pravicno. In ko so se v letu 1942 in pozneje odlocali, kaj jim je storiti, je v njih delovala ta dedišcina. Ko torej recemo, da so se vaški stražarji in pozneje domobranci uprli revoluciji, mo- ramo reci natancneje: njihovo delovanje v zgodovini je bil seveda odpor proti revo­luciji. Toda v svojem bivanjskem jedru so predvsem hoteli preživeti – toda tako, da bi ostali, kar so bili. Ce bi se za preživetje sku­šali prikljuciti revoluciji, bi se moralo njiho­vo notranje jedro spremeniti. Spremenilo bi se nekaj v njihovi biti. Ljudje, ki se jih tu spominjamo, pa so hoteli ravno ostali to, v kar so jih izoblikovali domaca hiša in cerkev, molitev in delo, prosvetna društva, petje in veselje. Hoteli so ostati to, kar so v globini bili in kar so vedeli, da hocejo biti. To je bilo, po našem mnenju, temeljno de­janje istovetnosti in v tem dejanju je tudi globoka pritrditev življenju. Najprej svo­jemu življenju, kar je cisto prva pritrditev; nato življenju bližnjih, ki jih je bilo treba zavarovati. Takšna pritrditev življenju ima vedno prav. Zgodovina je dramaticno pokazala, da so naši pobiti imeli prav. Totalitarna drža­va, ki jo je postavila revolucija, je propad-la; vstala je samostojna slovenska država, JUNIJ, MESEC SPOMINA ki je zrasla iz molitev in žrtve pobitih; zrasla je iz globinske slovenske istovetnosti vseh demokratov, kakršno so hoteli v usodnih casih ohraniti tudi vaški stražarji in domo­branci; vstala je tudi iz državniške misli, ki so jo po Lambertu Ehrlichu nadaljevali pre­ živeli slovenski demokrati v emigraciji, zlasti v Argentini – že v taborišcih vse od leta 1945 in jo obcudujemo v njihovih revijah, kakor so Slovenska država, Slovenska pot, Smer v slovensko državo, Sij slovenske svobode – in mnoge druge publikacije, ki so izhajale de­setletja pred osamosvojitvijo. Slovenska država je zrasla iz 1000 let dol­gega slovenskega verskega in kulturnega izrocila od Brižinskih spomenikov do da­našnjih dni. Vaški stražarji, domobranci in drugi demokrati so to 1000 let dolgo pot vedoc ali nevedoc utrjevali naprej; komuni­sticna revolucija pa jo je unicevala, a uniciti je ni mogla. Pritrditev življenju ima vedno prav – zato, ker nadaljuje božji stvariteljski dej »bodi clovek«, cetudi ga uresnicuje v še tako težkih okolišcinah. Kakor po vsaki vojni bi tudi po državljan-ski vojni v Sloveniji morali skleniti mirovno pogodbo. Komunisticna revolucija ima po svojih neznanskih razsežnostih centralno mesto v novejši slovenski zgodovini. Središ-ce revolucije pa je Rog! Tako simbolno kakor glede obsega zlocina. Brez Roga Slovenije ni mogoce razumeti. Zato menimo, da bi obsodba revolucije de­jansko imela vlogo mirovne pogodbe. Kajti, ce ne že poprej, bi nam zadnje leto dni v casu epidemije moralo odpreti oci, da se drža­vljanska vojna nadaljuje v drugacnih oblikah, morda celo stopnjuje. Skrajna levica že leto dni z dejanji dokazuje, da ji ne samo red, za­konitost in skupno dobro, ampak tudi cloveš­ka življenja niso vredna nic; z življenji drugih razpolaga kot z materialom za dosego oblas-ti. Kakor je bila komunisticna stranka od leta 1941 ter pozneje nic drugega kot teroristicna organizacija, tako tudi njihove skrajno leve naslednice danes uporabljajo lažni videz, da so politicne stranke, v bistvu pa razmišljajo in delujejo kot politicne milice. Ce ob 30. obletnici samostojne Slovenije iz Kocevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razlocno, je to spoznanje, da z neprip­oznanim in neobžalovanim zlocinom komu­nisticne revolucije država Slovenija ne more živeti. Dlje ko poskuša problem odlagati, globlje drsimo. Drugo, s tem tesno povezano spoznanje pa je: tega, kar je potrebno storiti, v Sloveniji ne more storiti sfera civilne družbe; kar je potrebno storiti, mora storiti demokratic­na politika. Samo demokraticna politika, vkljucno z demokraticno levico, kolikor pri nas obstaja, lahko to stori. Sredi vseh težav se mora naš pogled vrniti v Kocevski Rog. Vživeti se moramo v njih, ki so KAKO JE 26. 7. 1943 ZAGORELA IN POGORELA ŠOLA V ŽUŽEMBERKU Pogled v zgodovino Kdaj se je zacel pouk v branju in pisanju v Žu-žemberku, se ne ve prav natanko. Po kroniki Župnije Žužemberk in ustnem izrocilu že v 18. stoletju. Pouk je bil priložnosten; poucevali so župnik, kaplan ali mežnar v župnišcu ali svo­jem stanovanju na hribu. Leta 1827 je bila ustanovljena enorazredna šola pri župni cerkvi sv. Mohorja in Fortuna­ta. Prvi ucitelj je bil Matija Avsenik, za njim pa Bernard Jevnikar, ki je bil zelo priljubljen. Naj­boljši ucenci so bili zapisani v Zlato knjigo, ki je – tako kot vsi katalogi iz leta 1827 – zgorela v požigu žužemberške šole 26. 7. 1943. Leta 1872 so Žužembercani sami zgradi­li šolsko poslopje. ( Kamniti portal z letnico je ohranjen na poslopju stare šole. ) Stalo je 1200 avstrijskih forintov. Zaslužni za prvi hram ucenosti so bili ucitelj Jevnikar, župnik Janez Brodnik (pokopan v Žužemberku ) in Franc Pe­hani, gostilnicar in posestnik . V letu 1875 je postala šola dvorazredna. Njen prvi naducitelj je bil Bernard Jevnikar, drugi uci­telj pa Ivan Kutnar. Le-ta je služboval v Žužem­berku kar 45 let. Veljal je za odlicnega sadjarja. Od leta 1876 do 1902 je vodil šolo nadu-citelj Franc Koncilja, mož gospodarskih na­darjenosti. Leta 1888 je ustanovil gasilsko društvo, 1891 pa posojilnico v trgu. Ucitelj in upravitelj Josip Schmoranzer, kasneje miko- log in arheolog, je bil ustanovitelj citalnice in bralnega društva (spominska plošca na bivši Pehanijevi hiši – danes pošta). Šola se je širila : 1878 v trirazrednico, 1881 v štirirazrednico , 1921 v petrazrednico , 1926 v šestrazrednico. Leta 1927 je bila odprta prva vzporednica, leta 1929 pa druga. Druga svetovna vojna - kako je zagorela in pogorela šola v Žužemberku V šolskem letu 1942 / 1943 je šolo v Žužem­berku obiskovalo 346 otrok. Od leta 1941 do 1943 je potekal redni pouk v šoli. Po tridnevnem napadu na italijansko in do-mobransko postojanko v Žužemberku so se morali partizani umakniti, še prej pa so 26. 7. 1943 požgali šolo, zdravstveni dom in sodišce. Poveljnik združenih partizanskih enot Lado Ambrožic – Novljan je obvestil upravitelja Franceta Mrvarja, da bodo šolo požgali. Pricevanje iz zapisanih spominov Mire Mrvar, por. Kovac, upraviteljeve hcerke Mira Mrvar, rojena 24. 6. 1923, v Ambrusu, je bila prvorojenka v družini Franca Mrvarja, doma iz Kleceta, in Marije, rojene Vehovec, iz Žužemberka. Dobesedno navajam del njenih spominov, kjer opisuje, kako je zagorela in po­ gorela žužemberška šola. »Pisalo se je leto 1943, 26. dan meseca juli­ja. Do takrat je potekal pouk v šoli.. V Žužem­berku so bili Italijani. Še zdaj obcutim morece vzdušje ; nekaj je bilo v zraku – težke slutnje… In vse hudo se je uresnicilo. Partizani so prišli v Žužemberk z namenom, da bodo zažgali in unicili vse , kar bi lahko slu­žilo Italijanom. Ti so se pred tem že utaborili tu v strahoti stali na robu brezna in – pad- li. Ob primerjavi z njimi, ki se jim je življenje tako kruto koncalo, zacutimo, koliko mož­nosti mi v resnici imamo za uresnicevanje dobrega in pravicnega; v primeri z njimi ima-mo kljub vsem težavam ogromne možnosti; imamo cas, imamo še en dan, in še en dan, in še en dan, ko lahko toliko storimo. Toliko resnicnih možnosti, ki klicejo v izpolnitev, v uresnicitev tega, kar je res in prav. Ta navdih, ki se dotika skrivnosti, je bogata in neizcrpna svetla stran groze Kocevskega Roga. Mi torej, ki moramo s svojimi življenji še toliko uresniciti, izpolniti svoj cas s svojim bitjem, se vracajmo k njim, ki so morali ob robu brezna izpustiti vse […] Zadnja stvar, ki so jo izpustili iz svoje roke, so bili rožni venci. Iztrgali so jim jih iz rok, sami jih ne bi izpustili. Zdrava Marija, Angelov pozdrav, je v ljudskih prepesnitvah živela med Slovenci do danes vsaj 800 let. Predniki teh fantov in oni sami niso izpustili iz svojih rok in src te molitve, ki povezuje vso slovensko zgodovino in je spremljala tudi grozoto Roga. Dokler bo ta, njihova molitev živa med nami, najpomemb­nejšega še nismo izgubili. dr. Matija Ogrin Nova Slovenska zaveza, predsednik SPOMINSKE PROSLAVE v slovenskih domovih V Slovenskem domu v Mendozi “SRCE SE NE BOJI” sveta maša in film o bl. Alojziju Grozdetu v nedeljo, 13. junija, ob 10.00 V Slovenski vasi “NEKOC BO LEPO” posvecena pesniku Francetu Balanticu ob 100-letnici rojstva v nedeljo, 13. junija, ob 10.30 Povezava V Slomškovem domu v nedeljo, 20. junija, ob 9.00 sv. maša in proslava V Našem domu San Justo v nedeljo, 27. junija Na Pristavi v Castelarju “ZA MRTVE NE BODI MRTEV” v nedeljo, 27. junija po sv. maši pri Fari, partizani pa v šoli z namenom, da jo bodo koncno požgali. Kljub atovim prošnjam in prepricevanju, da noben Italijan še ni vsto­pil v šolo in da pouk poteka normalno, vse ni nic pomagalo…. Zasedli so naše stanovanje ; mama je vsa iz sebe dala leto starega Jožka v vozicek in najnujnejše zanj ter odšla k Mlakar­jevim, preden se je zacelo streljanje. Z atom sva ostala sama v kleti. »Šestnajst let mojega dela bo nocoj zgore-lo,« je bridko zajokal. Do takrat ga še nikoli nisem videla jokati. Minute so tekle. Zavedala sva se , da morava vsaj najnujnejše spraviti v klet. Ata je šel najprej v zbornico, spravil dokumente uciteljic v škatlo, snel križ v svojem razredu in vse prinesel v klet. Potem sva šla v prvo nadstropje, v naš lepo urejeni dom. Lepa jedilnica s polno knjižno oma­ro ni prišla v poštev. Cas je bil kratek. Šola je bila že zasedena s partizani . Nekaj obleke, mast ( ta je bila takrat dragocena ), spominski servis iz Beograda, skodelice iz Sarajeva, kamor je šel ata v pocitnicah na zasedanje kot predstavnik Jugoslovanskega uciteljskega združenja. Pokanje se je pricelo. Ce je malo potihnilo, sva spet tekla v stanovanje, kot bi kradla. Partizani so po razredih že nanesli slamo. Bilo je ob pol enih ponoci. Tedaj je prišel stric Mlakar ves razburjen.« Hitro bežita k nam. Mara je vsa iz sebe…« Zvezali smo robove rjuh v cule in zmetali vanje najnujnejše. Bil je 27. julij -vrocina. Da bi rešila cim vec, sem oblekla kostim, zimski plašc, atovo suknjo, cez roke pa sem vrgla še mamin plašc. Vsi otovorjeni do zadnjih možnosti smo šli in padali po cesti proti Mlakarju. Tedaj se je že vse bliskalo. Tudi pri Mlakarju so že bili partizani. Z atom sva neumorno prosila, da naj prizanesejo šoli. Odgovor je bil : » Zaradi vaših rjuh ne bodo šle naše glave…« Ob 4. uri je zagorela šola…, sodnija…, grad… Po treh tednih dobrohotnega zatocišca pri Mlakarjevih smo se vselili v našo prazno hišo, iz katere se je umaknil dr. Debeljak. Bilo je žalostno… Prišla je jesen. Šole v Ljubljani so se zacele, a mi , žužemberški študentje, zaradi vojnih razmer nismo mogli nikamor. Šele konec okto-bra nas je neki fant peljal s konjsko vprego do Krke, potem smo šli v Grosuplje na vlak in se pripeljali v Ljubljano. Šole v Žužemberku ni bilo vec. Pogorišce , razdejanje… Edino, kar je ostalo na šolskem vrtu, je bila atova velika ljubezen – cebele. Pa tudi te so bile unicene. V nemški ofenzivi so bili med Nemci tudi Cerkezi . Razbili so panje, unicevali cebele ter srebali med iz satovja. Razdejanje, žalost…..« Tako je zagorela in zgorela žužemberška šola. Kako seje to zgodilo,sem veckrat osebno slišala od tasta Franca Mrvarja in tašce Marije (Mare) Mrvar , pa tudi od drugih starejših Žužember-canov, ki požiga šole nikoli niso pozabili. Mag. Jelka Mrvar Viri : Kronika šole Žužemberk Miroslav Vute, Partizanska šola v Žužemberku Franc Mervar, V senci žužemberškega gradu Mira Mervar – Kovac, Spomini – rokopis “MARIJA, HITI NA POMOC!” Vsako leto centralni odbor slovenske mladi­ ne v Argentini poskrbi za pripravo vigilije na predvecer praznika Marije Pomagaj. Letošnji odbor sestavljamo: Niko Oblak, Paula Urbancic, Jana Urbancic, Irina Podržaj, Natalija Smole in Saši Selan, s pomocjo go-spe Mirjam Oblak. Zaradi izrednih razmer smo letos morali zadnji trenutek spremeniti vse naše nacrte. Naš prvi projekt je bilo srecanje v Slomško­vem domu, z mladinsko sveto mašo in nato kratko molitveno uro, a na žalost zaradi no-vih omejitev tega ni bilo mogoce izvesti in smo morali hitro pripraviti nekaj novega. Na pomoc nam je priskocilo veliko ljudi. Zaceli smo iskati razlicne slike in pesmi, pri sesta­vljanju in pisanju besedil pa nam je poma-gala gospa Lucijana Hribar. Tudi naš duhovni vodja, g. Franci Cukjati, nam je pomagal s tem, da nam je daroval svojo misel. Pripravili REFERENDUM 11. julija 2021 bo v Sloveniji potekalo referendumsko glasovanje o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1G). Referendumsko vprašanje se glasi: “Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1G), ki ga je Državni zbor sprejel na seji dne 30. marca 2021?” Volivci s stalnim prebivališcem v Argentini (ali tudi v Urugvaju, Cilu, Paragvaju in Pe­ruju) lahko glasujejo osebno na diplomat-sko konzularnem predstavništvu Republi­ ke Slovenije v Buenos Airesu ali po pošti. Tokrat boste gradivo za glasovanje po pošti prejeli le, ce o tem pravocasno ob-vestite Državno volilno komisijo v Slove­niji. To lahko storite najkasneje do 25. 6. 2021 do 24. ure (19. v Argentini) in sicer preko spleta na naslednjih povezavah: Povezava (nato kliknete na “ODDAJTE VLOGO”) B. ce nimate digitalnega potrdila: Povezava (nato kliknete na “ODDAJTE VLOGO”) Zelo pomembno je, da se za glaso­vanje po pošti cimpreje prijavite, sicer obstaja velika možnost, da gradiva ne boste pravocasno prejeli. Izpolnjene glasovnice s priloženo volil-no karto lahko oddate na veleposlani­štvu do zaprtja volišca, to je do 11. julija ob 17. uri. Volišce na Veleposlaništvu v Buenos Airesu bo odprto med 9. in 17. uro, priporocamo pa, da ste zelo pozorni na morebitne spremembe zaradi omejit­venih ukrepov zaradi pandemije. IZŠLA JE MLADIKA 5/2021 O rabi slovenšcine v bogosluž­ ju na Videmskem V FOKUSU: 1988–1991 naši mladi in zgodovinski premiki v Sloveniji Mladiko lahko berete na spletni povezavi: smo posnetke, ki jih je uredil in sestavil Ma- tjaž Godec. Za vsem tem trudom je bila tudi gospa Mir-jam Oblak, ki nam je vedno pomagala in nas vodila naprej. Imamo še veliko projektov in delamo na tem, da bo naša mladina naprej rasla in napredovala še veliko let. Prosimo našo za­vetnico Marijo Pomagaj, naj nas spremlja in vodi pri teh izzivih, da bomo še naprej ohra­njali vero in kulturo skozi bodoce generacije. Odbor SDO-SFZ Devici Mariji že vrsto let posvecamo me-sec maj. Naziv Marija Pomocnica kristjanov oznacuje Marijo kot pomocnico in oporo ce­lotnega obcestva kristjanov, vesoljne Cerkve. God Marije Pomocnice kristjanov je v bogo­služni koledar katoliške Cerkve uvedel papež Pij VII., ko se je 24. maja 1814 iz ujetništva v Franciji vrnil v Rim in je to pripisoval Materi Božji, h kateri so se verni ljudje zatekali v za­upni molitvi. Kot Pomocnico kristjanov pa so nebeško Mater Marijo castili že davno prej. Na pomoc so jo klicali zlasti v hudih casih. Ko so mu-slimanski Turki grozili kršcanski Evropi je pa- DAN MOLITVE ZA DOMOVINO Ob 30 – letnici samostojne slovenske države bomo Slovenci doma in po svetu , ponovno ustvarili verigo molitve in posta za domovi-no, letos pod geslom »K skupnemu Izviru«. V casu devetdnevnice za domovino od 16.6.2021 do 24.6.2021 nas bo vsako jutro ob 5.00 povezala molitev rožnega venca na Radiu Ognjišce. 24 ur molitve in posta bo po­tekalo od 21.6. od 18.00 do 22.6. do 18.00 in v tem casu se bomo preko spleta povezali v molitvi, ki jo bodo oblikovale razlicne sku-pine doma in izven meja naše države, prav vsak pa se bo molitvi lahko pridružil preko Youtubre kanala Družine na: Družina Lepo povabljeni, da v casu devetdnevnice in zlasti na dan molitve in posta združimo naše molitve, žrtve in prošnje. Podpirajmo drug drugega v prizadevanju za skupno dobro in za­upajmo Bogu, da nas bo vodil in blagoslavljal. Vsak lahko doda svoj kamencek v pisanem pež Pij V. narocal vernikom, naj molijo rožni venec, po zmagi kršcanskega ladjevja v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 je uvedel god Rožnovenske Matere Božje, v lavretanske litanije pa je uvrstil vzklik Pomoc kristjanov, prosi za nas! Ob Marijinem naslovu Pomoc kristjanov takoj pomislimo na baziliko Marije Pomagaj na Brezjah, ki je od leta 2000 naro­ dno svetišce. Slovenija je prežeta z neštetimi belimi cer­kvicami, kapelami in križi, ki nam še danes govorijo, da tam živijo ljudje s trdnimi kršcan­skimi koreninami. Številne cerkve so posve-cene Mariji, Materi Božji. So znamenje, da smo Slovenci v svoji zgodovini želeli združiti svoje radosti z Marijinimi in svoje trpljenje z njenimi bolecinami. Marija je naše veselje in upanje, saj je iz nje prišla luc sveta k nam. Naj se Marija vrne k nam z Brezja, s Svete Gore in s Ptujske Gore svoje usmiljene oci in nam po tem izgnanstvu pokaže Jezusa, bla­goslovljeni sadež njene maternice Marija Pomocnica O presveta Devica! ti mati božje milosti, in pribežališce grešnikov! z živo vero pridem k tvoji prisrcni materni ljubezni in te pohlevno prosim, izprosi mi pri Bogu najprej to milost, da bom vedno živel po božji in tvoji volji. Po-tem pa položim v tvoje presvete roke svoje srce, in te prosim blagoslova in srece na duši in na telesu. O ljubezniva Devica Marija! ni­kar ne zavrzi moje ponižne in zaupljive proš­nje, bodi moja tolažnica in pomocnica sedaj v življenju in ob moji smrtni uri. AMEN Program si lahko ogledate na povezavi: mozaiku skupne molitve, ki jo bomo Sloveni­ji podarili ob njenem prazniku. Posamezniki, družine in skupnosti ste povabljeni, da se vsaj za 15 minut pridružite skupni prošnji in molit-vi v 24 urni neprekinjeni molitveni verigi. Naj nas poveže molitev za Slovenijo! MOLITEV ZA DOMOVINO OB 30-LETNICI SLOVENSKE DRŽAVE Gospod Bog, ob 30-letnici države Slovenije slavimo tvojo dobroto. Zahvaljujemo se ti za vse Tvoje milosti in varstvo. Naj bomo ponosni na svoje korenine, iz njih živimo in rastemo. Sveti Duh, podeli nam zdravo pamet in ustvarjalni pogum! Emanuel – Bog z nami, obvaruj nas vsega, kar ogroža naše telesno, duševno in duhovno zdravje. Mati Marija in sv. Jožef, izprosita milost na­šim družinam, da bodo odprte za življenje in šole ljubezni za nove rodove. Amen. Proslava ob 30-letnici Republike Slovenije V NEDELJO, 27. JUNIJA 2021 OkrOgle OBLETNICE Prof. Dr. Milan Komar (1921 - 2006) Letos praznujemo stoletnico rojstva dr. Mi- lana Komarja. Dr. Komar je bil univerzitetni profesor, publicist, pravnik, vzgojitelj in eden najvecjih kršcanskih filozofov XX. stoletja. Življenje in nauk dr. Milana Komarja Življenjska pot dr. Milana Komarja ni bila lahka: že njegovi starši so morali bežati s Primorske v Ljubljano, kjer se je rodil 4. junija leta 1921. Že v Sloveniji se je mnogo udejstvoval med mladci in se pricel zanimati za filozofijo sv. To-maža Akvinskega. Doktoriral je iz prava v Tori-nu, med vojno pa je bil urednik Goriškega lista na Primorskem. Kot begunec je dobil zavetje v Argentini, kjer je njegova intelektualna pot do-bila novo smer. Kmalu je dobil službo profesor­ja filozofije na raznih inštitutih, zaradi svojega znanja in odlicnega poucevanja pa še mesto na katoliški univerzi v Buenos Airesu, kjer je scasoma postal redni, pozneje še titularni pro-fesor zgodovine moderne filozofije. Postal je tudi clan sveta filozofske fakultete in je bil vec let tudi njen dekan, kar izpricuje njegovo zav­zetost za filozofijo in sposobnost za profesorja. Poleg te službe pa je predaval na raznih drugih ustanovah - na raznih univerzah, katoliških in-štitutih, teoloških fakultetah, vojaških akade­mijah, posebnih tecajih in drugod predvsem o katoliški tomisticni filozofiji. V znanstvenem delu je znan predvsem po svojem raziskovanju o Kantovem predhodniku Christianu Wolffu, o katerem je napisal vec razprav v razne filozof­ske ali univerzitetne revije in knjige. Poleg tega je objavil še vrsto globokih filozofskih razmiš­ljanj ter mnogo kritik in porocil ter uvodov ali opomb v razna filozofska dela. A njegovo delo je bilo posveceno tudi Slo­vencem. Vedno je našel cas, da je predaval med nami, predvsem pri Slovenski kulturni akciji, Katoliškem starešinstvu, na raznih zbo­rovanjih, pa še mladim, predvsem v karapa-cajskem domu. Pri SKA je izdal knjigo Pot iz mrtvila, napisal pa je tudi mnogo razmišljanj v Meddobje, Zbornike Svobodne Slovenije, tudi v našo Svobodno Slovenijo in še kam. Vse njegovo delo je bilo posveceno širjenju tomi­sticne miselnosti, predvsem pa poglabljanju clovekovega avtenticnega mišljenja in usmer­janju na poti k osebni duhovni rasti. To svoje poslanstvo je z uspehom opravljal tudi med argentinskim obcestvom, tako da je postal široko znan med katoliškimi krogi. Na univerzi in drugod je vzgojil celo generacijo mladih študentov, ki jim je dal trdne osnove za življenje in mišljenje. Zato mu je ob 70-le­tnici sam papež Janez Pavel II poslal cestitko, ki jo objavljamo tu poleg. Ob 50-letnici njegovega delovanja so prija­telji izdali Komarjev zbornik Vida llena de sen-tido - Življenje polno smisla, s clanki njegovih ucencev, in ga pocastili z javno slovesnostjo. Leta 1999 je izšel izbor njegovih predavanj v knjigi Orden y Misterio - Red in skrivnost, v Sloveniji pa so v zadnjih letih izdali ponatis knjig Pot iz mrtvila, Cloveški cas, Red in mis-terij, Problemi cloveka v družbi blagostanja & svoboda in velikodušnost, in eseje Razmi­šljanja ob razgovorih. V zahvalo za njegovo delo je dobil odlicje CONSUDEC-a in cerkveno imenovanje komandanta vitezov sv. Gregorija Velikega ter odlicje Zedinjene Slovenije. Domovino mu je bilo dano po odhodu v emi­gracijo, tudi zaradi zdravstvenih težav, obiska-ti le enkrat, v septembru 1995. Milan Komar je imel z ženo Majdo, roj. Aha­cic, šest otrok. Umrl je v Buenos Airesu 20. ja­nuarja 2006, pokopan pa je, kot je sam želel, v Sloveniji, na ljubljanskih Žalah. Komar sam o sebi Dva odlomka iz pogovora Zorka Simcica z Mi-lanom Komarjem ob 70-letnici: . Že kmalu po našem prihodu v Argentino smo Vas lahko poslušali pri raznih predava­njih. Še posebej se spomnimo na »Filozofijo in prakso«, ko ste govorili pri Akademskem starešinstvu o prvenstvu teorije pred pra­kso, o »nujnosti okrepitve naše teoretske fronte«. Toda kmalu zatem Vas je kar lepa skupina Slovencev hodila poslušat tudi na ISCR (Instituto superior de cultura religio­sa), kjer ste imeli celoletne tecaje. Kako je pravzaprav že tako kmalu po Vašem priho­du v Argentino prišlo do Vašega sodelova­nja na tem inštitutu? Na Inštitut so me poklicali, ko so iskali pro-fesorja za gršcino in so po brezplodnem is-kanju koncno prišli do mene. Ucenju grškega jezika se je kmalu pridružilo tudi razlaganje grške kulture in filozofije. Tako so nastali zelo obiskani celoletni tecaji s humanisticno vse­bino, ki so postopoma prešli v splošno tema­tiko filozofije o cloveku in zajeli tudi sodobno problematiko. V najboljših letih sem imel do tristo slušateljev. Poljudno obdelovanje teh vprašanj pa ni lahko; zahteva veliko vec napora kot strokovni kurzi za študente filozofije. Vendar je to po­ljudovanje nujno potrebno. Slabe filozofije vedno pridejo v poenostavljenih, banalizira­ nih oblikah do množice in povzrocajo mnogo zla. »Zmeda v glavah je zmeda v družbi,« je ucil Leon XIII. . Iz Vaših v španšcini objavljenih razprav – recimo v Psychologica – je videti, da je del Vašega »iskanja zadnje jasnosti« posvecen psihologiji in kdaj prav psihiatriji. Vas je do tega privedlo kakšno posebno nagnjenje, ali gre tako rekoc za »biološko povezanost« med podrocjema filozofije in psihologije? Moje delovanje na tem podrocju je pripisati nakljucnemu srecanju z dr. Krapfom, svetovno znanim psihiatrom, ki je bil pozneje imenovan za predsednika Mednarodnega urada za du­ševno zdravje v Ženevi, odvisnega od Združe­nih narodov. Tam je tudi umrl. Dr. Krapf je bil nemški Jud, spreobrnjen katolican in navdu­šen poznavalec Tomaža Akvinskega. Njegovo strokovno geslo je bil Tomažev izrek: »Anima humana non potest corrumpi, nisi per se ipsa corrumpetur. – Clovekova duša se ne more pokvariti, razen ce se pokvari ona sama.« Po-temtakem se duševne bolezni delijo na teles­ne okvare, ki povzrocajo duševne motnje, in na bolezni, katerih vzrok je duhovni nered, to se pravi greh. Od leta 1952 pa do danes sem nepretrgano sodeloval s skupinami psihologov in psihiat­rov s tecaji, predavanji, zasebnimi in javnimi pogovori, razlagajoc klasicno filozofijo o clo­veku, njegovi duši in eticnih vprašanjih. Sta­re izkušnje grških, patristicnih in sholasticnih mislecev in uciteljev duhovnega življenja ljudi vedno zelo zanimajo, ce so prevedene v jezik sodobne globinske psihologije. Pa tudi jaz sem s tem stikom veliko pridobil. Sodobna globinska psihologija, ce jo prav razumemo in kriticno pretresamo, v veliki meri potrjuje stare, preizkušene izsledke na teh podrocjih in razodeva njihovo trajno, nevenljivo veljavo. Komarjeva predavanja Iz ciklusa Komarjevih predavanj “Svoboda in velikodušnost” iz leta 1984 prepišemo nekaj kratkih Komarjevih idej s primeri iz konkret­ nega življenja, ki pa z enkratno poglobitvijo osvetljujejo razmerje med svobodomisel­nostjo in svobodo, med velikodušnostjo in bivanjsko dinamiko: • Svoboda in samopoznanje Najvecje ovire za svobodo: pomanjkanje, revšcina, jalovost se pojavijo, kadar ne poz­namo niti ne išcemo samega sebe, marvec si zgradimo neki umetni jaz. Ne gre za to, da si zastavimo neki ideal (kot je ucil Jeremy Bent­ham), ki ga s trdno voljo uresnicujemo skozi življenje. Ce ideal ni v skladu s tem, kar smo, se bo napor izjalovil. Tu je popolnost neu­resnicljiva, kajti popolnost ni nic drugega kot doseganje. Perficere pomeni izpeljati stvari do kraja, privesti do uresnicenja, kar je nav­zoce že v zasnutku, v tem pa je vsebovan zelo velik razpon svobode: lahko se razvijemo v tako ali drugacno smer. Umetni idealni jaz je lahko neizprosni zatiralec resnicnega jaza in lahko povzroci izgubo notra­nje svobode. Svobodni razmah zahteva tisto, kar v nekom že obstaja in teži k uresnicenju. • Kutura Da bi dojeli, kaj je kultura, si bomo pomagali s primerom poljedelstva. Poljedelstvo (agricultura) je kultura polja. Navedlo bomo zelo pomenljiv verz pesni­ka Vergilija. Vergilij je bil doma iz Mantove v severni Italiji, kjer so polja zelo lepa in ro­dovitna. Tam je cesar Avgust kot nagrado za zvestobo naseljeval svoje vojne veterane, v ta namen pa je od tod odseljeval stare prebival­ce (latinizirane Kelte) v Bretanijo, na Keto, na obalo Crnega morja. To se je pripetilo tudi Vergilijevi družini, ki v neki eklogi toži nad polji, ki jih mora zapustiti: “In ta polja, tako obdelana, bo posedoval vojak veteran in barbar bo lastnik teh posevkov.” Cultum, iz katerega izhaja beseda kultura, pomeni skrbno ravnati. Grški glagol, ki na­tancno prevaja latinski colo, je therapeuo, od koder izhaja terapija, se pravi skrbno ravnati, ravnati z ljubeznijo. Ta polja so bila obdelova­na z ljubeznijo, s solzami, z znojem in s krvjo. Treba je locevati med poljedelstvom in izko­rišcanjem podeželja. Izkorišcanje nastopi, ko zasledujemo zgolj ekonomsko korist. Gre za dve razlicni in nasprotujoci si nagnjenji. Kdor obdeluje, ne izkorišca. Vrhu tega izkorišcanje lahko izvajamo, ne da bi živeli v tistem kraju, tako da poverimo delo nekomu drugemu. Obdelovanje pa zahteva stalno navzocnost. Resnicne kulture ne posreduje, kdor pridobi obilo znanja, pac pa tisti, ki prodre v neko res-nicnost in jo dolgo obdeluje in se prepoji ter se preobrazi z njenim smislom. • Nekomunikacija in prodiranje v realnost Eden od najvecjih problemov našega casa je pomanjkanje komunikacije. Nanj naletimo na primer v sartrovski eksistencialisticni lite-raturi, v filmu Ingmarja Bergmana. Kjer pre­vladujejo pohlepna drža, volja do moci, sla po oblasti, nasilnost, je komunikacija nemogoca. Sartre filozofsko utemelji nezmožnost komu­nikacije. To prikazuje v drami Zaprta vrata. Vse se dogaja v nekem hotelu, ki je v resnici pekel. Odprejo se vrata nekega stanovanja in vstopi samski štiridesetletnik, ki spusti noter novinar­ja samomorilca. V tem kraju bo moral prebiti vso vecnost. Sprva kraj ni neprijeten. Dva stola sta prazna. Ko mine nekaj casa, se vrata od-pro in sobar, ki je v resnici hudic, privede dve ženski. Med njimi se vname zgodba razhajanj in nesporazumov. Na koncu so si vsi odvratni: ostajajo skupaj, drug zraven drugega, ampak so nezmožni resnicne komunikacije. Ce ne prodrem v bit drugega, ce ga uporab­ ljam, ce ga imam za sestavino svojega blagos­tanja, svojega udobja, seveda ne morem vsto­ piti v resnicno cloveško komunikacijo. Ko red in organizacija prihajata od zunaj, se bitja med seboj ne povežejo. Vsaka zunanja vi-zija vsebuje nasilje. Nasilje od Aristotela naprej opredeljujemo kot zunanjo silo, ki jo apliciramo na realnost, ne da bi upoštevali njeno notranjo strukturo. Kadar izostane prodornost (postati drugi kolikor drugi), je nasilje neizogibno. Nasi­lje ni samo fizicno, lahko je tudi psihicno, kadar na primer nekoga ne upoštevamo, ne posluša-mo ali ne poskušamo razumeti. • Notranjost in izžarevanje Tu se bomo pomudili ob temi intimnosti ali notranjosti. Izžarevanje je prav tako oblika radodarnosti. Kadar je v nekem bitju polnost, ta v nekem pogledu izžareva, komunicira nav­zven. Ni izžarevanja brez notranjosti, kajti samo bitje, ki se poseduje, lahko daje. Nihce ne da, cesar nima. Pogosto hocemo biti vplivni, da bi imeli ob-last, toda resnicno vplivamo s tem, kar smo, in ne s tem, kar govorimo. Ce nismo to, kar go-vorimo, ne vplivamo. Vplivnost je v veliki meri izžarevanje. Izžarevanje je ponujati se drugim, nenamerno, brez namena, ampak resnicno, dejansko. Edith Stein je prišla do sklepa, da je izžareva­nje toliko vecje, kolikor bolj je nekdo ponotra­njen v samem sebi, to pa prihaja iz notranjo­sti. Od tod pa privablja druge. • Koncna svoboda kot participacija v Božji svobodi Naj vas tu spomnim na drug precudovit odlo­mek Nikolaja Kuzanskega, ki nam poda eno od najbolj pomembnih miselnih metafizicno-te­oloških podlag za pojmovanje svobode. Hkrati je tudi molitev: “Kako se mi boš dal Ti, ce hkrati ne daš mene samega meni. Ko pocivam v tišini kontempla­cije, mi Ti, Gospod, v moji notrini odgovarjaš: “Ce bi ti bil svoj, bi tudi Jaz bil tvoj”. O Gospod, milina vseh sladkosti, podelil si mi svobodo, da bi bil, ce le hocem, sam svoj. Od tod izhaja, da ce nisem sam svoj, Ti ne moreš biti moj. Zato potrebuješ svobodo, saj ne moreš biti moj, razen ce nisem tudi jaz sam svoj. In ker si to položil v roke moje svobode, me ne siliš, pac pa cakaš, da se jaz odlocim, da bi bil sam svoj.” Mi ne izberemo samih sebe in niti neznanska moc Boga nas ne more prisiliti, da bi bili mi sami, ce si to ne želimo biti. Po tej poti svobo­da cloveka deleži v neskoncni Božji svobodi. Clovekova svoboda je radikalna svoboda, ki je predhodna svobodni volji; ta je aplikacija svo-bode. Svoboda svobodne volje obstoji v tem, da izberemo med tem ali onim, vendar pred­postavlja možnost pobude. Smo izviri pobude: nekaj, kar je podobno stvariteljskemu dejanju. Bog je svobodno ustvaril svet; mi ga ne more-mo ustvariti, vendar lahko svobodno podpira-mo nagnjenja, ki so napolnjena z negativnimi ali pozitivnimi možnostmi. Še vec: smo središ-ca pobude, tudi kadar si tega ne želimo. Kajti kadar nocemo izbirati, se pravzaprav odlocimo, da se ne bomo odlocali. Kot je dejal Maurice Blondel: “Ne želeti pomeni želeti ne želeti.” Bog nas je ustvaril svobodne, da bi lahko bili “lastniki samih sebe” in ce nismo lastniki sa­mih sebe, On prav tako ne more biti naš, ne more se nam dajati. Kadar nekdo trka na vrata in ni nikogar v hiši, se konca tako, da ne more vstopiti. Zato sta sprejetje samega sebe in re-cepcija Boga sovpadni. Sveti Avguštin v Samo­govorih v molitveni obliki pravi: “Poklici me, o Gospod, da se odvrnem od svoje stranpoti in vrnil se bom k sebi in k Tebi.” Pripravil Jože Jan Viri: Svobodna Slovenija Zbornik Svobodne Slovenije Philosophia perennis Fundacion Emilio Komar Milan Komar - Svoboda in velikodušnost KOLEDAR ZA RAZMISLEK IN NASMEH “ “En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran” ” 13. junija Procesija sv. Rešnjega telesa 20. junija Ocetovski dan Nabirka za Zvezo mater in žena 27. junija Proslava ob Dnevu Državnosti OSEBNE NOVICE PREGOVORI IN CITATI KOLESARJENJE 3. junija obeležujemo “Svetovni dan kole­sarjenja”, ki so ga Združeni narodi razglasili z namenom spodbujanja kolesarjenja kot traj­nostne oblike prevoza, ki pa je obenem dejav­nik za krepitev zdravja ter dobrega pocutja. Nekaj dejstev o kolesarjenju, ki jih morda ne poznate: • Z energijo, ki jo proizvede en liter po­gonskega goriva, bi lahko na kolesu prepo­ tovali vec kot 1000 kilometrov. • Na kolesu motor prispevate sami - srce. Srce med kolesarjenjem poveca svojo moc in ucinkovitost. Pravzaprav se poveca tudi življenjska doba srca, ker z rednim kolesar­jenjem lahko preprecite bolezen ožilja, viso­ki pritisk, debelost in stres. • Med kolesarjenjem porabite zgolj petino ki­sika, ki ga zapravijo motorna kolesa, obenem pa v ozracje ne spušcate škodljivih plinov. • Med kolesarjenjem na enaki razdalji pora-bite manj vatov energije, kot jih avtomobil porabi za luci. • Na kolesu lahko z isto kolicino energije premerite do štirikrat vecjo razdaljo kot ce greste peš. O kolesarjenju še ni mnogo pregovorov, je pa kar veliko citatov pomembnih oseb, pris­luhnimo jim: • Leni ljudje so izumili kolo, ker niso radi hodili. (Lech Walesa, poljski sindikalist, po­litik, borec za clovekove pravice in nobelov nagrajenec) • Racunalniki so kot kolo za naše misli. (Steve Jobs, ameriški racunalnicar in po­slovnež) • Najbolj mi je všec vožnja s kolesom. Zame je meditacija v gibanju. (Robin Willi­ams, ameriški komik in igralec) • Življenje je podobno kolesu: z njega ne padeš, razen ce nehaš poganjati pedala. (Claude Pepper, ameriški politik) • Naj se ti zdi, da zmoreš ali da ne zmoreš, vedno imaš prav. (Henry Ford, ameriški in-dustrialec) • Na kolesu srece se vozijo štirje: eden se vzpenja, drugi se spušca, tretji je na vrhu, cetrti pa na dnu. (nemški pregovor) • Padci so del kolesarjenja, kakor je jok del ljubezni. (Graffiti) • Dve stvari, ki sta mi najbolj všec v življe­nju, sta knjižnica in kolesa. Oba premikata ljudi naprej, ne da bi nicesar zapravili Po-poln dan: pojdite s kolesom v knjižnico. (Peter Golkin, ameriški knjižnicar) • Življenje je kot vožnja s kolesom: ce želi­te ohraniti ravnotežje, se morate premikati naprej. (Albert Einstein, nemški fizik in ma-tematik) • Ni najbolj velicastno to, da nikoli ne pade-mo. Ampak to, da se vsakic znova pobere- mo. (transparent na kolesarski dirki) • Nic se ne more primerjati s preprostim užitkom vožnje s kolesom. (John F. Ken­nedy, ameriški politik in predsednik) • Kolo je nenavadno vozilo. Vaš potnik je vaš motor. (John Howard, ameriški fizik in profesor) Pripravil Jože Jan SMRTI 28. maja je v 100. letu starosti umrla ga. Pavlina Ulrich Dobovšek. V soboto, 29. maja, 2021 je po dolgi bolezni umrla Kati Wilken roj. Komar. V torek, 1. junija, je umrl Vinko Sušnik iz Slovenske vasi v Lanusu. «Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmlajših bratov ste meni storili.» Mt 25,40 Prijateljem in znancem sporocamo žalostno vest, da je 28. maja v 100. letu starosti odšla k Bogu naša draga mama, stara mama, prababica in teta PAVLINA ULRICH DOBOVŠEK Zahvaljujemo se cg. dr.Juretu Rodetu za oporo in zadnji blagoslov, ter vsem ki so nas spremljali z molitvijo in toplimi besedami. Priporocamo jo v molitev in blag spomin! Žalujoci: Hcerka: Pavlinka z družino; Sinovi: Jernej z družino, Jože z družino, Martin z družino; Vnuki, pravnuki in ostalo sorodstvo. Argentina, Slovenija, Nemcija, Švica, Španija, Anglija «Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, cez veliko te bom postavil. Vstopi v veliko veselje svojega Gospodarja» Mt 25,21 28. maja je odšla k Ocetu po vecno placilo PAVLINA ULRICH DOBOVŠEK Zavedna Slovenka, ustanoviteljica, dolgoletna predsednica in castna predsednica Zveze slovenskih mater in žena. Draga Linca, naj ti Vsemogocni obilno poplaca za vse delo v prid slovenstvu in potrebnim rojakom! Odbornice in clanice ZSMŽ «Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje v mene, bo živel, tudi ce umrje» Jn 11,25 Sporocamo, da je v soboto, 29. maja 2021, po dolgi bolezni umrla žena, mama, sestra, stara mama in teta KATI WILKEN roj. KOMAR 5.6.1946 – 29.5.2021 Žalujoci: Mož: Frank; Sinovi: Tomás in Victoria, Miguel in Lucía, Federico in Mercedes; Vnuki: Juan Cruz, Joaquín in Oliver; Bratje in sestre: Maria Ana FMA, Jure in Lenci, Mojca, Tone in Lenci; Necaki: Jose, Florencia, Juan, Nevenka, Jaka, Sofía in Filip. Buenos Aires - Ljubljana | Glasilo Slovencev v Argentini Urednika: Mariana Poznic, Jože Jan SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ustanovitelj Miloš Stare Uredniški odbor: Erika Indihar, Lucijana Hribar, Cecilija Urbancic, Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Jože Lenarcic, Miloš Mavric, Marko Vombergar, Tomaž Žužek email svobodna.ba@gmail.com Predsednik Jure Komar Oblikovanje: Leila Erjavec, Sofi Komar www.svobodnaslovenija.com.ar