Listek.                                                                  703
Zgoraj razpravljanemu vprašanju glede duševnega obzorja in glede oblike torej lahko na podlagi sedanje zbirke ugodno odgovarjamo, in na tem obojnem  napredku iz srca čestitamo dičnemu  pesniku,
T. Doksov.
Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain. V zadnji številki »Zvonovi* smo imeli priliko, vnovič opozoriti na mnogobrojne zgodovinske članke, ki so natisnjeni v nemškem zborniku »Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain«, češ, da niso nič druzega nego zgolj izpiski in pona-tiski iz starejših letnikov Laibacheričinih, ne da bi bili kot taki označeni; omenili pa smo pohvalno, da v letošnjem 5. zvezku imenovanega zbornika podaje dr. O. Gratzv pod zaglavjem »Die Hohlen und Grotten in Krain. — Eine vollstandige Aufzahlung derselben sowie Angabe der tiber diese bestehenden Literatur«. Danes pa moramo žal, to hvalo oporeči, že z ozirom na glavno krivico, ki je izražena takoj v zaglavju tega sestavka, in na katero nas je opozoril strokovnjak. Pisatelj tistega članka namreč nikakor ni dr. O. Gratzv, nego letos umrli vladni svetovalec Fr. Kraus. Od njega je urednik nemških »Mittheilungen« prejel rokopis z naročilom, da ga prijavi. To urednik sam pripoveduje v svojem predgovoru, a na kratko orne-nivši zasluge znamenitega preiskovalca našega Krasa, meni, da smo mu dolžni pietete mi — on nam pa se je odzval tej dolžnosti na ta način, da je v prejetem rokopisu — prečrtal ime pisateljevo in na njega mesto postavil — svoje! Pa to mu ni bilo še dovolj, prisvaja si avtorstvo kar naravnost z oholimi besedami: »Dass der Verfasser die Kraus'schen Angaben durch eigene Forschungen noch erweitert hat, diirfte dem Kataloge nicht zum Schaden gereichen*' Le »die Kraus'sche Namensschreibung der Grotten und Hohlen wurde aus Pietat beibehalten* itd. — Mi menimo, da bi bil urednik pošteno ravnal, ako bi bil ime pravega avtorja pustil, in ako je res na katerem mestu spis sam razširil, je zahtevala »pieteta*, da bi bil vsaki svoj pristavek označil z vidnim znamenjem (n. pr. z zvezdico) ter ga tako ločil od  Krausovega dela!
Država, dežela in Kranjska hranilnica pomagajo z velikodušnimi podporami, da bi Muzejsko društvo izvrševalo svojo znanstveno nalogo ter pri-občevalo domoznanske preiskave v slovenskem in v nemškem jeziku — v nemškem zlasti tedaj, ako so namenjene širšemu krogu učenjakov, katere hočemo obvestiti o zgodovinskih in prirodnih posebnostih kranjske dežele. Naše skromno, pa trdno prepričanje je, da način, po katerem sedanje uredništvo nemškega zbornika izvršuje svojo nalogo, ne doseže druzega, nego da vzame društvu dobro ime ne le v domači deželi, nego tudi pri onih, ki »als Gelehrte aller Lander« iščejo v Mittheilungen »das richtige Organ«, da dobe gradivo in znanje o Kranjski. Ali bo Muzejsko društvo še nadalje pustilo svoj nemški zbornik zlorabiti na tak način ? —
Se drug enako vreden nemški pisan znanstven (?) list izhaja v Ljubljani v neprisiljenih (!) obrokih; tudi o njem smo zvedeli laskavo sodbo nemškega strokovnjaka, ki je profesor na dunajski visoki šoli. Po le-tega mnenju bi se moral oni list policijski prepovedati; kajti večina v njem pri-občenega gradiva je —  izposojena.  —
Proti takemu literarnemu šušmarstvu, ščeperečemu se v naši sredini, četudi v nemškem jeziku, treba, da odločno protestujemo, ne samo v imenu
704
Listek.
solidne vede   in   znanosti, ampak    tudi iz rodoljubnih   nagibov,   ker vnanji,
poimence   nemški   svet, po onih   šnšmarskih   proizvodih   presoja   tudi naše,
'   t. j. slovensko prosvetno    stremljenje,   češ,   če   so   že   nemški   proizvodi   na
: Kranjskem   tako   puhli,   kakšna   morajo   šele   biti   dela   slovenskih   sodeže-
žanov,  ki  so  seveda mimo nemških   »minderwertig«.
Novih knjižnih pošiljatev se nam je nabralo prav v zadnjih dneh toliko, da jih nismo mogli niti površno pregledati, n. pr. publikacije družbe sv. Mohorja, »Slovenska knjižnica«, ki je prinesla P. Pajkove roman »Slučaji usode« s podobo pisateljičino, »Prva nemška vadnica« ravnatelja H. Schrei-nerja in dr. J. Bezjaka, Stritofov »Deutsches Lesebuch fiir die I. u. II. Classe slovenisch-utraquistischer Mittelschulen und venvandter Lehranstalten«. Tudi z nekaterimi drugimi nam doposlanimi knjigami smo še zaostali, a prosimo in nadejamo se, da nam gg. pisatelji in čitatelji to zamudnost oproste; polagoma pride vse na vrsto.
Boginja Živa in Bogomila nje svečenica. Prešeren je, pojasnjujoč enajsti verz vvoda h »Krstu pri Savici«, napravil v dostavku opombo: »Živa, boginja ljubezni, slovenska Včnera*. — Mislim, da se ne motim, ako trdim, da se je s to malikinjo s slovanskega Olimpa naš pesnik seznanil pri Valvasorju.
V prvem poglavju sedme knjige str. 379. pripoveduje Valvasor, da je bila Živa boginja Polabcev: »Polabci so jo posebno častili, zlasti Race-buržani. Ta malikinja je držala obe roki na hrbtu in v eni roki vinski grozd in zelen trsni list, v drugi pa zlato jabolko ali pomarančo; lasje, nazaj počesani, so ji viseli zadaj po hrbtu doli do kolen. To je bila baje pri Polabcih Venera ali boginja ljubezni, Molili so jo pa na tako zvani stolniški gori (Domberg) v Raceburgu, na kateri je pozneje Henrik Lev sezidal stolno cerkev, ki še dandanes stoji; prej pa je bila tista gora po-rastena z gozdičem, ki je bil tej boginji posvečen, in v katerem je stala njena podoba«. — Isto ponavlja Valvasor na 381. strani rekoč: »Živa, kateri so viseli lasje do meč. Imela pa je obe roki na hrbtu, in v eni vinski grozd z zlatim peresom, v drugi pa zlato j abolko«. Za pričo je naveden pri Valvasorju in za poroka temu poročilu Dr. Johannes Micraelius in njegova »Pomeranska kronika«. — Enako poroča, sklicujoč se na saško kroniko, tudi Konrad Schwenk v svoji knjigi »Mvthologie der Slawen«, da je baje bil log boginje Žive na holmu, kjer je dal pozneje Henrik, saksonski vojvoda iz rodovine Velfske (1139 — I1[8i), s priimkom Lev, leta 1172. sezidati v romanskem slogu lepo stolnico ali katedralo. Ta holm so baje pozneje imenovali palmovnik ali palmovo goro (Palmberg). Vzrok tega poimenovanja ni povedan. — Kot boginja ljubezni je bila Živa tudi boginja rodovitnosti. Prav pomembno so jo torej upodabljali, da nastopa v mladi lepoti in bujni životvornosti spomladi, držeč za hrbtom jesenske darove; za cvetjem  pomladnim pridejo darovi   plodovite jeseni.
Bajeslovno to lice polabskih Slovanov, ki je Prešeren zasledil pri Valvasorju, je prenesel po potrebi svoje basni tudi k poganskim našim prednikom, k Slovencem gorenjskih pokrajin. Ali je to ravnanje v vsakem oziru 5 upravičeno ali ne, tsga vprašanja se ne mislimo dotikati. Tudi tega ne moremo razsojati, ali sploh smemo govoriti o boginji Živi ali Sivi, ali nam je staviti na nje mesto le Devo ali Devano. Temeljitejšega pojasnila o tem bi