Štev. 11.	Y Ljubljani 1. novembra 1873.	Leto III.
Izgubljeni Bog.
'h mama, mama, kaj se je zgodilo —	In mati pride, išče, je tolaži,
Preljubega Boga več tukaj nij!"	In kmalu sólz je konec in nadlog,
Takó tožilo detece je milo	Glej! najden zopet je zaklad najdraži,
J In sólze so mu tekle iz očij.	Le-tii je izgubljeni ljubi Bog!
„Je nij, je nij bliščeče več podobe,	„Varuj ga zdaj, oj dušica ti moja,
Katero si mi dala ti za god;	Le dem skerbno ga in prav terdnó;
Kaj revežu storiti meni bode,	Ter brez prenehanja in brez pokoja Ce je izginila, gorjé! od tod?" Naj nanjga pazi serce in okó;
In kedar velik boš, otročič zlati, Zgubiti tudi mi ne smeš Boga, Saj blizu morda ti ne bode mati, Ki k tebi zopet ga nazaj peljä."
.—«—	Lujiva Pesjakova.
Bodi pošten in zvest, pa te bo Bog blagoslovil.
(Konec.)
Kakor pa morska nevihta naglo in nepričakovano pribrumi, ravno tako naglo zopet potihne in se umiri. Komaj kaki dve uri po tej žalostnej dogodbi izbudi se Andreje iz omedlevice, ter vidi, da leži na peščenem morskem obrežji nevede, kako je tu sìm prišel. Žalosten se ozira okolo sebe in čaka, kedaj bodo še katerega izmej nesrečnih svojih tovarišev zagledal. Ali zastonj je njegovo
pričakovanje; le nekoliko desk in še nekaj druge drobnine razbite ladije ležalo je pri njegovem znožji. „Moj Bog, ali je res, da sem izmej toliko ljudi, ki so bili z mano na ladiji, lo jaz sam ostal še pri življenji?" vzdihne ubogi Andreje ter se plaho ozira okolo sebe. Polhen hvaležnosti do Boga verže se na koleni ter se mu iz globočine serea zahvaluje za srečno rešitev svojega življenja. Kmalu potem vstane in vzdihne rekoč: „Kje pa je Jurij, moj prijatelj in skerbni moj tovariš? Dobro se spominjam, da me je prijel baš v onem trenotku, ko me so hoteli požreti siloviti morski valovi. Jaz sem se ga terdno oklenil, — a zdaj ga ni tukaj." Tožnega serea hodi zdaj Andreje ob morskem obrežji gori in doli ter išče, da bi našel kje katerega izmej svojih tovarišev, ali — nikogar ne najde. Britke solze se mu vderó po obrazu, ko vidi, da je vse njegovo iskanje brez vspeha. Po dolgem iskanji zagleda precej daleč na suhem majhno germovje. „Ko bi vendar kedu tam le bil" mifcli si Andreje ter naglo stopa proti germovji.
In glej, njegova hoja ni bila zastonj. Našel je Jurija, svojega dobrega prijatelja, ki je na zelenej tratiei za germovjem ležal in prav terdno spal. Po-zabivši vse terpljenje in trud, ki ga je prestal, sklene zdaj Andreje svoji roki, povzdigne oči proti nebu iu hvali Boga, da mu je ohranil rešitelja, njegovega zvestega in dobrega prijatelja. Ker ga ni hotel buditi iz sladkega spanja, vsede se poleg njega, ter čaka, da bi se sam probudil.
Dobro uro je moral čakati, da se je Jurij izbudil iz terdnega spanja. Ko se je izbudil, bil je njegov pervi klic: „Andreje! moj ljubi Andreje, kje si?" Andreje, ki je sedel pri ujegovih nogah, in ga Jurij na pervi hip ni mogel videti, skoči zdaj veselo po konci in pravi: „Dragi moj rešitelj, tukaj sem pri tebi!" Jurij ga veselo na svoje persi pritisne in se joka. Veselje in žalost ob enem sta polnili njegovo čuteče sereé.
„Kje je blagi kapetan, kje so mornarji in popotniki, ki so bili z nama vred na lepej ladiji," vpraša zdaj Jurij iu žalostno pogleda Andrejca. „Bogu bodi potoženo," reče Andreje, „berž ko ne, so vsi v valovih žalostno smert storili. — „Idi, idi Andreje, greva je iskati, morda vendar še koga najdeva pri življenji," reče Jurij, prime Andrejca za roko ter ga vleče sè sabo.
Hodila sta preeèj dolgo ob morji in gledala na vse strani, pa nikjer nista našla žive duše. Siloviti valovi pokopali so kapetana, mornarje in popotnike z ladijo vred v globoko morje; le sim ter tja je plavala še kaka deska razbite ladije po morji. Izmej vsega blaga, kar ga je bilo na ladiji, našla sta le dva soda z živežem in en zaboj z dragotinami v skaluatej votlini ležati; hitro sta hitela tja, da spravita vsaj to na kak varen kraj, predno morje nastopi.
Ko sta si potlej mokro obleko na solnci posušila in se z jedjo nekoliko okrepčala, reče Jurij: „Zdaj pač ne vem, kje sva; idiva tedaj hitro na òni hrib tam le v bližini, morda zagledava kje kako vas, da si pomoči poiščeva."
Hodila sta skorej celo uro, predno prideta na \erh omenjenega hriba, od koder zagledata v svoje veliko veselje ravno v znožji hriba majhno vas, a daleč proč od vasi v neizmernej planjavi veliko in lepo mesto z nebrojnimi hišami in visokimi stolpovi.
„Hvala Bogu!" zavpije veselo Andreje, „mislil sem, da sva v kakej puščavi, a zdaj vidim, da nimava daleč do ljudi. Le urno hodiva, da prideva poprej tja." — „Šla bova takój v vas," reče Jurij, „ali poprej morava še nazaj, da sodova in zaboj spraviva v varen kraj, da jih nama kedó ue vzame. Nesti
jih tako ne moreva, zato je treba poiskati ljudi, da je nama pomagajo lastniku
izročiti."
Nazaj prišedša pospravita ostalo blago v germovje ter je z vejami in mahom pokrijeta. Ko sta bila s tem delom gotova, podasta se na pot v bližnjo vas. Ker sta v morji izgubila svoje klobuke, morala sta potovati gologlaia. Jutranja hladna sapa igrala se je z njunimi dolgimi lasmi, da so jima visoko po zraku vihrali. Andreje je bil zal in čverst mladenič, ki se je vsakemu na pervi pogled prikupil, a Jurij je bil čokast in bolj resnega obraza, lepe obnaše in vsega spoštovanja vreden starec.
Ko dospeta v vas, zagleda Jurij pred lepim in velikim poslopjem majhno kapelico in v njej znamenje sv. križa. „Tukaj prebivajo kristjani" reče obernivši se k Andrejcu ; „ničesar se nama ni treba bati, kar naravnost stopiva v hišo." To rekši stopi v vežo in poterka na vrata. Vrata se odprti in mlad vratar v španskej obleki ju vpraša, kaj želita.
Jurij mu v gladkej angleščini pripoveduje, da sta nesrečna mornarja, ki pomoči dobrih ljudi iščeta. Mladi vratar se začne prav prijazno v angležkem jeziku ž njima pogovarjati ter ju miluje, da sta morala toliko prestati. Naposled jima reče: „Bodita Bogu hvaležna, da je vaju k nam kristjanom pripeljal. Stopita v sobo, da se malo oddahneta, potlej bom vaju naznanil svojemu gospodarju, ki je jako dober in usmiljen človek."
Ko se v družinskej sobi malo odpočijeta, pelje ju vratar k svojemu gospodarju, kakor jima je bil obljubil. Oba se tujemu gospodu spodobno prikleneta iii ga prav uljudno pozdravita. Gospod ju vpraša, od kod sta doma in kaj je namen njunega popotovanja. Jurij je gospođu vse na tanko razložil od kod prideta in kako se jima je godilo na morji. Tudi Andreje se je moral s prijaznim gospodom pogovarjati.
Klavdij, tako je bilo posestniku ime, berž ukaže, da gre eden njegovih hlapcev po blago, ki je sta Jurij in Andreje ob morji pustila. Jurij je moral s hlapcem, da mu je pokazal kraj, kjer je bilo blago shranjeno, Andrejca pa pelje gospod k svojej soprugi, da jej predstavi zalega iu čverstega mladeniča. Klavdijeva sopruga je bila hči evropljanskih starišev, in blizu tam domd, kjer so živeli Andrejcovi stariši; zato jo je tudi zelò veselilo, da zopet enkrat čuje v daljnem, tujem kraji svoj mili materini jezik. Radovedno je poslušala, ko je Andreje pripovedoval od domačih krajev, od svojih ljubih starišev in bratov, katerih ni mogel pozabiti; posebno se ji pa je zali mladenič prav v serce smilü ko je pripovedoval o strašnej nevihti na morji, in o žalostnej smerti, ki je njegove tovariše zadela.
Ko Andreje neha pripovedovati, oberne se gospa k svojemu dvanajstletnemu sinu iu mu pravi: „Glej Dominik, ta tujec je prav blizu onega kraja doma, kjer sein jaz, tvoja mati, peivič beli dan zagledala. Prav veselilo nas bode, ako delj časa pri nas ostane. Zdaj ga pa pelji v spodnjo sobo, da se malo odpočije in z jedili okrepča, iu potem preobieče v snažno obleko, katero mu sem že pripraviti dala."
Čez nekaj časa potem pride Jurij in pripelje rešeno blago. Tudi za njega je bila med tem obleka pripravljena, katero je moral zameuiti sè svojo umazano. Zdaj vzame Andreje kladivo in odbije zaboj vpričo Jurija ia prijaznega gospoda
Klavdija; vsi so radovedni, kaj je v njem, in komu je blago namenjeno. Pove-
*
dal je sicer rajnki kapetan Juriju in Andrejcu, da so v zaboju same dragotine, ali tega, kar sta zdaj videla se vendar nista nadejala. Z velikim začudenjem sta pregledovala najdražje svilnato blago in sredi njega je bilo povito vse polno zlatenine in dragih kamenov, ki niso bili prav nič poškodovani. Tudi list so našli verbi blaga, iz katerega seje videlo, da je vsa ta roba namenjena bogatemu tergovcu v velikem mestu Verakrus v južnej Ameriki.
Gospod Klavdij, ki jima je stal za herbtom in je opazoval njiju dejanje, reče jima šaljivo: „Glejta, dobra človeka, kako Bog za vaju skerbi! Zdaj sta pač srečna in tako bogata, da še sama ne vesta, koliko iznaša vaše obilo premoženje. Mislil sem si, da bosta vsaj nekaj tednov pri meni ostala, a zdaj vidim, da se vama zaradi tolike imovine pri meni ne bode dopalo. To blago, ki je v tem zaboji, vredno je več nego tri sto tisoč goldinarjev." Ali vestni Jurij, ko sliši te besede gospoda Klavdija, oberne se k njemu in reče : „In ko bi to blago bilo vredno tudi milijone, vendar ni najino, nego onega, katerega ime stoji zapisano v listu ; najina dolžnost pa je, blago njegovemu pravemu lastniku izročiti. Ako dovolite gospod, bodemo še denes tergovcu N. v Verakrus naznanili, da je njegovo blago srečno rešeno, in da mu je bomo še te dni na dom odposlali."
„Vse prav, dragi prijatelj," odgovori Klavdij „ali poslušajte me dalje. Verakrus je od tukaj po morji še pol dné hodà, a po kopnem dober cel dan. Tudi je òni tergovec zelò bogat in za vse svoje blago, ki ga je imel na ladiji, dobro zavarovan. Njegovo blago rešila sta vidva in po tukajšnej postavi ne spada nikomur drugemu nego vama; obderžita je tedaj brez vsega pomislika in vesela bodita, da je vama kaj takega v pest prišlo."
„Brez zamere, gospod," reče zopet Jurij, „to blago ni naše in ga tudi ne bova zase obderžala; dala ga bova lastniku, katerega je, če bi ga tudi morala sama tja znositi."
„Prijatelj !" povzame zopet gospod Klavdij besedo, „to bi vi smeli storiti, ako bi bili sami blago našli, ali pomislite, da gre polovica vašemu tovarišu Andrejcu, in ta bode gotovo modreji od vas, ter bo svoj delež zase obderžal."
Poštenega Andrej ca, ki je do zdaj mirno poslušal vse, pri teh poslednjih besedah Klavdijevih rudečica izpreleti ter pravi : „Bog me varuj kaj tacega! Tega ne bodem nikoli storil. Tudi jaz hočem rajše lakote umreti, nego se s tujim blagom okoristiti. Za voz bodem prijel in ga pomagal Juriju v Verakrus tirati."
„Tako je prav in lepo, verla človeka! Zdaj še le vaju poznam. Moja so-pruga je sestra bogatega tergovca, čegar blago imata pred saboj. Oj kako bode vesela, ko jej bodem povedal o vajinej poštenosti," reče Klavdij veselo.
Ko Jurij in Andreje zaboj zopet pokrijeta in zabijeta, pelje ju Klavdij v sobo, kjer sta morala ž njim južinati. Ni mogel izterpeti, da bi ne bil povedal svojej soprugi in sinu Dominiku, kako poštena človeka ima pod svojo streho. To se vé, da se jima je tudi gospa Klavdijeva prav lepo zahvalila za njiju poštenost.
Čez dva dni potem se poslovi Jurij od svojega tovariša Andrejca ter gre s Klavdijem v Verakrus, da izroči rešeno blago njegovemu svaku. Andreje je ostal pri Klavdijevih, kjer si je kmalu pridobil ljubezen in spoštovanje v-eh, ki so bili pri hiši. Posebno se je pa Dominiku tako priljubil, da brez njega skorej ni mogel biti, ter sta ves dan od zóre do mraka skupaj okolo hodila.
Pri vseh dobrotah, ki jih je Andreje tukaj užival, vendar in mogel pozabiti svojih ljubih starišev. Vsak dan se je nanje spominjal in vselej mu je bilo bridko
pri sercu, ko je pomislil, da je tako daleč od njih in da jih bo težko še kedaj videl Dominik videvši, da je njegov prijatelj vedno žalosten in otožen, vabil ga je, da naj hodi ž njim v bližnji gozd na lov divjih zveri, katerih je onod vse polno. Ali Andrejca pobijanje zveri ni nič kaj posebno veselilo, in le zaradi varnosti pred kakim napadom divjih Indijanov vzel je puško saboj in je spremljal Dominika na lov. Tudi Aleš, Dominikov zvesti tovariš, hodil je ž njima.
Tako je Andrejcu minulo štirnajst dni v prav prijetnej zabavi, a vendar so mu bili dnevi dolgi, ker je željno pričakoval onega dneva, ko bode mogel svoje stariše videti in je na svoje gorke persi pritisniti.
Med tem je Jurij v Verakrusu svoj posel prav dobro opravil. Klavdijev svak ga je iz hvaležnosti za rešeno blago tako obdaril, da bi bila lehko obedva plačala prevožnjo čez morje do svoje domačije, pa bi jima bilo še nekaj ostalo. Tudi je Jurij zvedel, da bode kmalu jadrala neka parna ladija v Evropo, ter bi se tako prav lehko pripeljala v svojo domovino.
Klavdij ju nagovarja in prosi, naj ostaneta pri njem, ker se jima bode prav dobro godilo; pa Jurij se zahvaluje in pravi: „Zamene je pač vse eno, ali ostanem tukaj ali grem domov, kajti na vsem svetu nimam nikoger, na katerega bi mi bilo serce navezano. Ali eno dolžnost imam izpolniti. Ko je bila nevihta na morji najhujša, izročil mi je kapetan Andrejca rekoč: „Jurij! vem da se bomo težko rešili ; skerbi tedaj, da rešiš vsaj Andrejca in ga pripelješ zopet nazaj k njegovim stariše m." Obljubil sem kapetanu, da hočem njegovo željo izpolniti, ako naju Bog pri življenju ohrani."
Tudi Andreje se Klavdiju za prijazno ponudbo zahvali in pravi, da je njegova otročja dolžnost, da se poverne k svojim starišem in jim pomaga na stare dni. Na daljno prigovarjanje Klavdijevo sta vendar obljubila, da bosta ostala še nekaj dni v njegovej hiši.
Da jima ni bilo dolgčas, vzel ju je Klavdij večkrat saboj na svoja posestva, kjer je imel velikanske njive s kavo obdelane. To se vé, da sta se Jurij in Andreje nemalo čudila, ko sta videla, kako se kava prideluje. Tudi sta morala večkrat spremljevati Dominika in njegovega tovariša Aleša, kedar sta šla na lov, ter gledati, kako se je mladi gospodič v strelanji vadil. Andreje se za lov ni veliko brigal, a Jurij je vendar včasih rad vzel puško v roke in pomeril na kako zvér, ker je bil že od mladih nog vajen lova, in se mu je tudi puška prav dobro podala, čeravno je že mnogo let rabil ni.
Bilo je nekega jutra zgodaj, da se podajo vsi štirje v bližnji gozd. Nebo je bilo jasno, zrak čist in miren. Jurij se je že naprej veselil denašnjega pièna, zato je koračil z Andrejcem naprej, da bi še pred solnčnim vzhodom prišel na svoje stajališče. Dospevši na prijeten holmec, od koder se je daleč na okrog videlo, vsedeta se na zeleno tratico in pričakujeta s\ftja zaostala tovariša. Ali glej, komaj da se vsedeta, slišita na enkrat puško počiti in takoj potem žalostno klicanje na pomoč. Berž skočita po konci in tečeta proti onem kraji, od koder se je slišalo milo ječanje. Pa o groza! Pred saboj zagledata košdto drevo, pod katerim je cela tropa peslajnarjev (ljudožerov) oboroženih z debelimi koli in svi-tlobrušenimi sekirami. Nekateri izmej njih so ravno Aleša k drevesu privezovali, drugi so pa imeli Dominika na tleh. Previdno se skrijeta Jurij in Andreje za bližnje germovje, ter nastavita svoji puški in sprožita tako dobro, da v tem hipu štirji izmej divjakov padejo na tla. Zdaj se zaženeta s takim hrupom in krikom
med ostale, da se divjaki, misleči Bog zna koliko sovražnikov je za njimi, na vse strani razkropé, popustivši Aleša in Dominika zvezana pod drevesom. Ko-renjaški Jurij jima zdaj naglo poreže vezi in ju oprosti.
Dominik je bil jako ranjen ter ni mogel vstati ; divjaki so ga bili s tako silo na tla vergli, da so mu kost v nogi izpahnili. Treba je bilo tedaj prevdar-jati, kako ga bodo iz tega nevarnega kraja domóv prinesli. Pa modri Andreje jo kmalu ugane. Mej tem ko sta Jurij in Aleš strazila, nareže on močnih vej in naredi iz njih uosilnieo, na katero polože Dominika, ter ga tako neseta Jurij in Andreje iz nevarnega gozda, Aleš pa gre z orožjem v rokah za njima.
Ko priuesó ranjenega Dominika iz gozda na planjavo, postavita Jurij in Andreje uosilnieo na tla, ter pošljeta Aleša v bližnjo vas, da bi poklical nekoliko ljudi na pomoč. Klavdij, ki je bil baš v vasi na svojem posestvu, ukaže berž svojim delavcem, da se z orožjem pvevidijo, ter gre sam svojemu sinu naproti. Tja dospevši, vidi svojega sina vsega kervavega in hudo ranjenega. Ko mu Jurij ves prigodek razloži, potolaži se nekoliko skerbni oče, ter veselo reče: „Hvala dobremu Bogu za toliko milost! Zdaj spoznam, da je vaju sam Bog k meni poslal, da odverne največjo nesrečo od moje hiše. Mojemu svaku sta rešila lep kos premoženja, a meni ste otela mojega edinega sina žalostne smerti. Nikakor vaju ne pustim od sebe, ko bi vama tudi moral dati polovico svojega premoženja."
Na to pripoveduje Aleš, da je Dominik med potjo ugledal lepo papigo, za katero sta šla tako daleč, da sta nevede prišla med divjake.
Klavdij pusti svojega sina na vozu domóv peljati; Aleš pa gre z oboroženimi delavci nazaj v gozd na òno mesto, kjer sta bila z Dominikom napadena. Tam dobi še tri ranjene Indijane v germovji ležati, katere denejo na voz in je saboj domov odpeljejo. Klavdij, se ni maščeval nad divjaki, ki so njegovega sina malo ne umorili, temveč poslal je po zdravnika, da tudi njim postreže in jim rane zaceli.
Eden iz mej ranjenih je bil kristjan. Prišel je po naklučji mej neverne Indijane, ki so ga ujeli in saboj odpeljali, ter je moral ž njimi ropati in moriti. Zelò je bil vesel, da je zdaj zopet mej dobrimi in domačimi ljudmi svoje vere. Pripovedoval je tudi, da kaki dve uri hoda skozi gozd prebivajo peslajnarji ,v skalnatih duplinah blizu dereče vode, kamor se le z veliko nevarnostjo priti more. Klavdij je prebivališče roparskih divjakov takój naznanil vladi, katera je mnogo vojakov poslala na omenjeni nevarni kraj, da ujamejo nevernike in je pripeljajo pred sodnijo, kar se je tudi zgodilo.
Dominik je zopet ozdravel na veliko veselje svojih starišev. Perva njegova prošnja je bila, naj bi starisi dobrega Jurija in Andrejca za vselej pri sebi ob-deržali, kajti le njima se ima zahvaliti, da ga divjaki niso umorili. To je bila tudi želja Klavdijeva in njegove sopruge.
Nekega dne zvečer poklice Klavdij Jurija in Andrejca v svojo sobo in jima pravi: „Sklenil sem vaju, katera mi je Bog poslal, da odverneta veliko nesrečo od moje hiše, za vselej obderžati pri sebi. Bog me je blagoslovil iu obdaroval z obilnim bogastvom. Tebi Andreje izročim s tem le pismom svoje veliko posestvo zunaj vasi v tvojo pravo lastnino. Z dohodki, ki ti je bo posestvo dona-šalo boš lehko oskerboval sebe, svoje stariše in brate. Tvoj dobri tovariš Jurij naj pa do smerti pri meni ostane. Vem da je v svojem življenji mnogo prestati
moral, zato pa naj zdaj na svoje stare dni nekoliko počije. — Jurij in Andreje stojita pri teh besedah kakor okamenela ter ne vesta kaj bi odgovorila. Naposled izpregovori Jurij in pravi: „Andreje! po m oje j misli bilo bi najpametneje, da sprejmeš dar, ki ti ga blagi gospod ponuja." — Andreje še nekaj časa pomišlja, potem se pa Klavdiju in njegovej gospej ponižno priklone, vzame izročilno pismo in pravi: „S hvaležnim sercein vzamem nezasluženi dar iz vaših blagih rok, pa bodite zagotovljeni, da vam za to blagodušno darilo nikoli ne bodem nehvaležen. Bog naj vam vašo blagodarnost stotero poverne!"
Staremu Juriju stopijo pri teh besedah solze veselja v oči in reče: „Dobri mladenič! moj rajnki kapetan mi je naročil, da moram zate skerbeti, a zdaj vidim, da si dosegel srečo, katero ti je on želel, tedaj me starca več ne potrebuješ."
Ali Andreje se ga pri teh besedah oklene in pravi: „O preljubi moj prijatelj ! nikedar me ne smeš zapustiti. Ostani pri meni do smerti, kakor svojega očeta te hočem ljubiti."
Čez malo dni potem gre Andreje v Verakrus, od koder se je na parobrodu odpeljal čez morje k svojim starišem. Jurij njegov zvesti tovariš in prijatelj ga je spremljeval na celem potu. Čez štiri mesece potem je ladija prijadrala zopet nazaj v Ameriko ter je prinesla Jurija, Andrejea, njegove stari.Še iu brate.
Gospod Klavdij jih je sam peljal na svoje veliko posestvo, katero je An-drejeu podaril.
Dasiravno je bil oče Vasiljevič že precej v letih, vendar ni deržal rok križema, ampak učil je uboge lndijane košare plesti, in si i e tako pridobil dobrih in čverstih delavc v. Vasiljevičeva družina je tudi v tujej amerikanskej zemlji živela po zapovedih božjih in prav dobro se ji je godilo. Andreje, Jurij in Dominik so se do smerti ljubili kakor bratje, Klavdij in njegova sopruga sta pa Boga hvalila, da jima je tako dobre in blage ljudi poslal v srečo in veselje.
I'. Gros.
Ne lučaj kamenja!
Tonče vam je bil pravi bahač. Nekega dne se je bahal, da 011 najdalje kamen zažene. „Kedór tega ne verjame," rekel je svojim tovarišem, „pa naj poskuša z mano in prepričal se bode, da se ne lažem. Tam le na sosedovem vertu j1 jablana: ali vidite na ònej veji lepo rudeče jabolko, kedór je zadene, ta je korenjak, da mu ga nij enacega. Alò! poskušajmo se." — „Kedó pa bode začel?" vpraša eden izmed tovarišev. „Pa naj Tonče začne" odgovore drugi. — „Meni je že prav," reče Tonò - ter pobere kamen. — „Kaj bi pa bilo, ako bi kedó na vertu bil in bi ga zadel s kamenom," vpraša Ropotnikov Mihaljec. „Dobro vem, da nij nikogar na vertu," odgovori Tonče in zaluči kamen, da pri tej priči odpade jabolko z drevesa. „Ali ste videli, kako znam zadeti" zavpije Tonče ter se veselja po kolenih tolče. Ali v tem hipu se tudi nekedó milo zajoka na sosedovem vertu. Tonče skoči čez ograjo in kaj vidi? Sosedova hčerka, ki se je na vertu igrala, bila j», ki se je jokala. Kamen jo je zadel na čelo, in kri jej je curkoma tekla. Tonče hitro vzame svoj robec, da jej rano zaveže, prime jo za roko in jo domov pelje. Žal mu je zdaj, da je bil tako nepreviden in nij poprej pogledal, če je kedó na vertu. — Sosedova Katica je pa delj časa imela veliko in skelečo rano na čelu.
Barbika Höchtcl-nova.
Samoglavni otrok.
Ivica je imel to gerdo navado, da je svojej materi kljuboval in nij hotel nikoli tega storiti, kar mu je mati rekla. Če ga je mati prosila: „Ivica! pojdi tja po to ali òno reč," takój se je zmerdoval in šobo napel. Pogostoma ga je mati svarila, da naj uboga, drugače ga bode očetu zatožila, ki je jako oster in nič ne prizanaša. Ali Ivica se je za svojo mater malo brigal, naj se je tudi jokala zaradi njegove neubogljivosti. Nekaj njegove samoglavnosti je bila pa tudi mati sama kriva, ker mu je često potuho dajala. Ako je oče po palici segel, takój je bila mati zraven, ki je svojega Ivico očetu iz rok iztergala in ga saboj v kuhinjo vzela ter mu kos kruha ali kaj druzega pomolila. Nij čudo, da je bil Ivica vsak dan hudobnejši! — Kedar so južinali, Ivica nij hotel tega jesti, kar so jedli bratje in sestre. „Jaz nečem ! nečem !" upil je vsak dan pri mizi, ako
kel je oče,	^	~ *""" ~ gaizzamize,
pelje ga na stran, vzame šibo v roke, ter ga našverka, kakor še nikedar poprej. To se vé, da je mati tudi zdaj prosila zanj, še celò jokala se je, da bi mu oče prizanesel ali vsaj malo menj udrihal po njenem ljubem detetu. Ali vse zastonj, oče vendar ne preneha, dokler ga prav dobro ne pretepe. Od jeze ves zelen se je Ivica po tleh valjal in upil: „Nečem! nečem!" — To očeta še bolj razjezi'. „Jaz tudi nečem!" zavpije oče nad njim ter prime še enkrat za šibo. Zdaj je pa bila zares huda, kajti oče ga je prijel od zadej čez pas in neusmiljeno udrihal po njem, da so se kar hlače pod šibo tergati začele. „O joj! o joj!" upije Ivica, pa ne pomaga nič, oče ga prav dobro namažejo, ter po tem vèn pred vrata postai ijo. Dolgo se je kremžil; pa ko vidi, da se nihče za njegov jok ne briga
—	tudi mati, dasiravno se jej je smilil, mu to pot nij smela potuhe dati — se je njegova togota kmalu polegla. Začel je na vrata bunkati in prositi naj mu odpró. „Da, ako bodeš prav lepo in prijazno prosil, odperli ti bomo, drugače ne," oglasi se oče od znotraj. Ivica je začel prositi. To seje materi jako dopadlo in spoznala je zdaj, da je oče prav imel in da se otrokom potuha ne sme dajati-
—	Ivica je svojo termo opustil, poljubil je očetu in materi roko, ter ju odpuš-čenja prosil. „Tako je prav, odslej si zopet najin sin!" rekel je oče. „Ali to ti povem, da boš v drugo še bolj tepen nego si bil denes, ako se ne poboljšaš in ne opustiš svoje samoglavnosti. Še celò prepovedal ti bom, da se ne boš smel igrati z brati in sestrami, ako ne opustiš svoje terme."
Ivica je bil odslej kakor ura, prijazen in ubogljiv otrok, kakoršnib se malo kje najde. Včasih so ga morali starisi še posvariti, ali svojo termo je opustil za zmirom. Pa recite otroci, da šiba ne pomaga!
J. K.
Otrok obžaluje svoj pregrešek.
Viljem je bil sicer dober otrok, a vendar je enkrat nekaj storil, kar nij bilo prav. Primerilo se je namreč v šoli, ko nij bilo učitelja poleg, da je sosedov Blaže prelil tinto po njegovej lepej knjigi. To je Viljema tako razjezilo, da potegne nožić iz žepa ter hoče planiti nad Blažeta. Da si ravno se Blažetu nij še nič hudega zgodilo, vendar zavpije na vsa usta, skoči pri vratih iz šolske izbe in preti Viljemu, da ga bode njegovim starišem zatožil.
Viljem si zdaj ne vé pomagati. Domóv si ne upa, ker se boji starišev, v šoli mu pa tudi ne kaže ostati. Pobriše jo tedaj v bližnjo cerkev.
Po poludne je bil Viljem pervi v šoli. Učitelj, ki so v šoli sedeli in čakali otrok, takój zapazijo, da je Viljem denes nekako zmeden in preplašen. „Nu Viljem, kaj ti je, da si tako pobit in žalosten? Tudi ne vem, kako je to, da si denes pervi v šoli," vprašajo učitelj. Viljem odkritoserčno pové učitelju vse, kar se je zgodilo, ter pristavi, da nij prišel iz doma nego iz cerkve. „Kaj ? iz cerkve si prišel?" začudijo se učitelj, „ali si pa tudi lepo in pobožno molil?" — „Ne,1' odgovori Viljem, „ker ne morem moliti, dokler ne vem, kaj bodo moji starisi rekli."
„Kaj si pa delal v cerkvi?" vprašajo ga dalje učitelj.
„Svoj pregrešek sem obžaloval, ter terdno sklenil, da ne bom nikoli več kaj tacega storil, gotovo nikoli več," odgovori Viljem.
„Ali pa nisi pri svojem obžalovanji nič na Boga mislil," vprašajo ga učitelj.
„Dà, dà, mislil sem, mislil," odgovori Viljem, „in sem ga tudi prosil, naj mi samo zdaj še odpusti, ker nikoli ga nečem več razžaliti!" —
„To je najlepša molitev" rečejo učitelj „ako kedó greši, da takój obžaluje pred Bogom svoj pregrešek ter mu obljubi, nikoli več grešiti. Bodi brez skerbi, jaz te hočem po šoli sam domóv peljati in stariše zate prositi. Gotovo ti ne bodo nič žalega storili." — Učitelj se z Viljemom razgovarjajo tako dolgo, da drugi otroci pridejo v šolo, ter mu naposled še to rekó : „Moli vselej, Mar se kaj pregrešiš in prosi Boga, naj bi ti odpustil. Bog je dober oče, in želi, da bi mi
svoje pre greške spoznali, je obžalovali in se poboljšali. Tudi to, kar nas najbolj skerbi, oberne Bog mnogokrat tako, da nam je dobro in koristno, ako samo človek terdno sklene, da bode vprihodnje previdnejši in se bode varoval nove in še večje nesreče. Ako kedó v greh pade, čuvati se mora vprihodnje tembolj, da zopet v novo ne greši ; tako stori tudi ti in vsake priložnosti v greh se izogiblji, Prosi pa tudi Boga, da bode vedno s taboj in ti pomaga, kedar si v skušnjavah in nesreči."
Tako so gosp. učitelj Viljema podučili : Viljem si je vse to zapomnil, bil je odsihdob dober in prijazen otrok, ter ni nikomur nič žalega storil.
T.
Prebrisan sodnik.
Nek Slav j an, ki je delj časa živel v Carigradu, pripoveduje od Jusuf-Paše naslednjo dogodbo, katere je bil on sam priča.
V prodajalnico nekega Gerita, ki jo z jestvinami in dišavami teržil, pride Turek, da bi si kupil 9 funtov ölja. Tergovec mu 61je odvaga in Turek mu pomoli zlat denar, da se naj plača. Ker nij imel tergovec zadosti drobiža, da bi mu dal nazaj, kolikor je bilo odveč, vzame iz neke miznice mošnjo, v katerej je bilo 500 piastrnv (srebornega turškega denarja): a brez da bi jo odveza! in kak novec iz nje vzel. dene jo nagli zopet na prejšnje mesto, ter gre v bližnjo prodajalnico zlati denar menjat.
Mej tem potegne Turčin, ki je ostal sam v prodajalniei. mošnjo iz predala, potisne io pod svojo fiaifo (dolgo suknjo), ter jo naglo pobriše iz prodafahiice. Ko se Gerk verne, ne najde več Turčina in kmalu tudi pogreši mošnjo. Kaj mu je storiti? Urno jo potegne za njim in ga tudi res doide blizu neke straže. Ondotni stražar prpišče Turčina in res najde pod njegovo haljo ukradeno mošnjo. Zd-.ij vpraša stražar Gerka. koliko gotovine je bilo v mošnji, in ko preštele novce, prepričal se je. da je Gerk resnico povedni. A Turek na vso moč taii, da on nnvcev nii ukradel, ter pravi, da. so novci njegovi. Stražar si v tej zadregi ne vi' drugače pomagati, nego da utakne obedva v luknjo, a mošnjo pošlje divanu, to je, višjej soduiii.
Drugega dné sta bila obedva poklicana pred velikega vezirja Jusufa, caro-vega namestnika, pervega sodnika in ministra. Sodnik izprašaje pervega in dragega, a to brez vsega v-peha, kajti Gerk in Turčin terdita vsak svojo izjavo, ter cel<5 prisežeta na to, da sta resnico govorila.
Sodnik je v velikej zadregi Akoravno se je pravda med muhamedanom in kristjanom vergila, ostane vendar Jusnf pri pravdnem in postavnem poti. Da bi to stvar prav na tanko in pravično razsodil, odloži razsodbo do drugega dne, ter jima na serce polaga, da naj še Piikrat, vsak svojo izjavo vestno prevdarita, kajti krivičnika. ako svoje pregrehe ne obstane, bode gotova smert zadela. To rekši, ukaže obedva nazaj v ječo odpeljati.
Vezir ostane mož beseda. Drugega dne je bila pravda njegovo pervo opravilo, katerega se je poprijel. Ali zastonj, ker tudi denes dobi ravno isti odgovor kakor včeraj. Gerk je rekel, da je novce, ki jih je òni dan izteržil, zaradi tega
prideržal, ker je hotel dolg izplačati nekemu upniku, katerega ime in stanovanje sodniku tudi naznani. Baš zaradi tega nij hotel ónega zneska v mošnji načeti, ker je dolg iznašal ravno 500 piastrov, ter je raje šel zlati novec, ki mu ga je Turčin dal za olje, v bližnjo prodajalnico menjat.
Zdaj se Jusuf oberne proti Turku in ga vpraša: „Kje si dobil mošnjo s piastri, \\ je biVa najdena pod t/ ojo haljo?"
„Prodal sem različnim tergovcem nekoliko vaganov ječmena in sem denar skupil" odgovori Turek naglo in brez vsega premislika.
Na to vezir v roki ploskne in dva njegova sužnja stopita v sodno dvorano. „Pojdi in prinesi mi kropa v sodno dvorano" zaukaže pervemu : „a ti idi na terg, kjer je Turek ječmen prodal, in prinesi mi od enega ali več žitnih tergovcev 500 piastrov mnogorerstnega denarja" reče drugemu. Sužnja odideta, da izver-šita, kar jima je bilo naročeno.
Ko je bilo vse to storjeno reče sodnik svojima sužnjema, naj gresta in mu prineseta dve precej veliki posodi v dvorano. Tudi to se je zgodilo. Zdaj vzame sodnik najprej òni denar, ki ga je suženj prinesel od različnih žitnih tergovcev, ter ga dene v pervo posodo, v drugo pa izstrese ònih 500 piastrov iz mošnje, za katere je pravda tekla. Ko se to zgodi, zapove svojemu sužnju naj v obe posodi vlije nekoliko vrele vode. Suženj stori, kakor mu je bilo rečeno. Sodnik zdaj vzame dve paličici ter prav pridno meša ž njimi novce v vreloj vodi.
Vsi, ki so bili v dvorani, čudijo se sodnikovemu ravnanju in nihče ne vé, kaj bode iz tega. Nekateri celò mislijo, da vezir copra. Vse je tiho in čaka, kako se bode stvar končala. Ko se vrela voda v posodah že precej učuhue, ogleduje Jusuf in prevdarja vodo po verhu ter prosi tudi druge nazoče, naj bi to storili in poveršno vodo pogledali.
Po verhu vode, v katerej je bil denar žitnih tergovcev, plavale so same pleve, prah i. t. d., a po unej, v katerej so bili ukradeni denarji, videli so se sami oljnati cinki. Ta modra poskušnja je dovolj pokazala, da je Gerk nedolžen a Turčin tat, ki je mošnjo z novci res ukradel, kar je tudi potem obstal. Jusuf ga po turškej postavi obsodi k smerti na vislice. Žitnim tergovcem pošlje izposojene novce zopet nazaj, a Gerku izroči ukradeno mošnjo, ter ga še obdaruje z dragim kaftanom (praznično obleko) in ga spremi celò na dom sè svojo častno stražo.
Iz tega se razvidi, da se je treba včasih tudi zvijače poslužiti, predno se pride pravici do jedra.
K.
Čimu poješ kos?
„Oirnii poješ vsako jutro Kos, ko komaj se dani? Prej iskat si pojdi hrane, Kjer se zernice dobi." —
»
Torej prej, ko grem po hrane Zmiraj Bogu hvalo dam, On me vstvaril je, dobroto Vse od njega le imam.
,,„Ce tud' druge tiee zernje Mesto mene poberó, Vendar mi še dost" ostane, Ko odpojem pesnico.
Nijsem tako nehvaležen, Da bi hrane prej iskal;
Perva je, Boga da hvalim Petje mi zato je dal.""
/''. Še tin a,
Franjica in kokoši.
Franjica je imela kokoši čez vse rada. Berž ko je zjutraj vstala, prosila je mater, da jej je dala prosa ali kaj druzega, da je nesla svojim ljubim put-kam na dvorišče. Pa so jo tudi kokoši in tiče dobro poznale. Komaj Franjica stopi iz veže na dvorišče, takój se vsa domača perotnina zbere okolo nje, še celò tiči iz bližnjih dreves pomešajo se med kuretino, kajti vsi vedò da Franjica nij prišla prazna, nego prinesla jim -	je gotovo kakega zernja ali pa krušnih
drobtinic. In kako veselo je bilo videti, ko so piščeta Franjici celò J naročje skakala in jej iz rok prosò jemala. Večkrat jej je mati rekla : Franjica, ti se mi vidiš kakor Anica v ònej pesni, katero smo nekedaj se mi otroci v šoli pel. „Kakovšno pesen ste pa peli, ljuba mamica," vpraša Franjica svojo mater. Le počakaj, kedar bom imela časa, povedala ti jo bom in tudi na pamet se jc.boš morala naučiti." - In res je mati neko nedeljo po poludne sedela na vertu v travi pod staro hruško ter je svojej Franjici pela to-le pesen:
Hitro, hitro ljuba mati, Piškam moram jesti dati; Dajte piškam prošeka, Lepo pros'jo piščeta.
Anica in piščeta.
Čujte, čujte, koklja vpije ! Hočem videt', kaj se vije? Gerdi kanjuh je priderl, Koklji piško je požerl.
Pik, pik, pik, kako letijo, Révice se veselijo: Kako rade zobljejo! Vboge piske, lačne so.
Koklja zerna ne pozoblje, Da bi piške dosti dob'le. Oj kaj dobra mati stri, Da otroke oskerbi!
Piške so se nazobäle, Lehko bojo zdaj šetale, Vse za kokljo čivkajo, Kam jih li peljala bo?
Koklja svoje piške brani, Gerdi kànjuh mora vstran i. Oj poglejte, mamica. Kako piške rada imà!
Pod peroti je zakriva, Glej na persih je ogreva; Lehko se počijejo, Strah in zima jih ne bo.
Mama! tak bom jaz zavpila. K vam pribežala, se skrila, Kedar pride dušni tat, Me v nesrečo odpeljat'.
(Slomšek.)
Franjici se je ta pesen jako dopadla, in ker so jo mati za kratek čas večkrat ponavljali, kmalu jo je tudi Franjica na pamet znala, da si ravno je bila še jako majhen otrok.
— o —.
Biser in kremenje.
N(jk imeniten kralj pošlje svoja dva hlapca na morje, da hi nabrala biserov.
Miloš, tako se je zval najstarejši, ubogal je takoj svojega gospodarja, ter je šel še isti dan, da nabere biserov. In res prinese za malo časa polhen kovčeg (skrinjico) najlepših biserov.
A Tomo, tako se je zval mlajši, nij si niti najmanje razbijal glave s tem, kar mu je kralj zapovedal, ampak ves dan je preživel v največjem veselji, ter je še le okolo polnoči šel na morje, da bi nabral biserov. A ker je bila noč tako temna, da nij bilo videti persta pred očmi, nabral je polhen kovčeg samega kremenja, katero ponese saboj na dom.
Ko je prišel čas, da sta morala obedva pred kralja, pride najprej Miloš in prinese kralju najlepši biser, kar jih je imel nabranih. To se kralju verlo do-pade, pohvali ga in ga postavi za oskerbnika svojega velikega posestva.
Ali ko pride Tomo in odprè svoj kovčeg, kralj se tako razserdi, da ga je dal takoj zapreti v temnice.
Glejte, otroci! baš tako je poslal tudi nas ljubi Bog na ovi svet, da si nabiramo biserov — znanosti in dragih lepih čednosti. Samo òni, kateri bode mogel tak biser pokazati na poslednji dan, more se nadejati, da bode od ljubega Boga pohvaljen in nadarjen. Kako so tedaj neumni vsi òni ljudje, ki si nabirajo samo zemeljskih biserov, kateri so proti nebeškim biserom zgolj pusto kremenje! Nabiraj si biser, ki večno terpi, In vrednosti svoje nikol' ne zgubi.
(Bosiljak.)
X.
Grom, blisek in strela.
Stavim, kar hočete, da se boste jako čudili, kar vam bodem denes razlagal. I kako bi se vendar ne čudili, vsaj gotovo nihče med vami nij še nikoli premišljeval, od kod pride vendar strašni grom, blisek in pa še celò strela, katerih prikazni se vi tako zelò bojite.
Vse to lehko najdemo, od kod ove prikazni pridejo in kako nastanejo. Bog je dal svetu grom in blisek, pa je dal tudi človeku ura, da premišlja božji svet, da preiskuje vzroke prirodnih prikazni in prevdarja njihove nasledke. Ako človek take reči premišlja, mora se res čuditi modrosti božjej ter mora tudi tako živeti, kakor se razumnej stvari božjej pristuje. Nu treba je, da gremo k delu; moramo začeti od daleč.
Na svetu najde se seka verst smole, katerej pravimo jantar (Bernstein). Ta smola se naredi h dreves, katera so že v davnih časih strohnela ter so potem
v zemlji nekako okamenela, t. j. kamen postala. Ljudje potrebujejo jantar za sisek na fajfinih cevkah (kamežu); posebno lepe jantare imajo Turki na svojih lulah (fajfah), katerim pravijo — čibuk. Tak kamen, ali prav za prav smolo, kopljejo ljudje več od starodavnih časov na obalih severnega morja.
Nu, kaj pa je s tem jantarom? Le poslušajte, takój vam bodem povedal.
Že v starih časih, t. j. že pred Kristusovim rojstvom, opazili so ljudje, da ima jantar neko post-bno in čudno moč. To moč tudi vi lehko opazite. Le vzemite košček jantara, pa ga dobro nadergnite z volneno ali tudi sè sukneno kerpo, primeknite blizu k njemu odrezke iz papirja, h'zgove steržene, lasé, košče-ke slame ali kaj druzega lehkega, pa boste takój zapazili, da jantar take reči k sebi privleče, t. j. te reči na enkrat skočijo k jantaru, ter se ga pri-m ej o.
Čudno in prečudno, ali vendar resnično! Mali kamenček, pač malovredua stvarca in ima tako skrivno moč v sebi. Pa pravijo nekateri, da čudežev nij ! -Vsa narava, dà, vsaka stvarca, pa tudi mi sami s-bi smo čudež!
Vprašali boste: kako je vendar prišel govor na jantar, vsaj imamo zvedeti o gromu, blisku iu streli? Le počasi, kedór bi kaj tacega vprašati hotel. Večkrat so si v naravi reči zelò podobne in sorodne, akoravnose nam na okó prav različne dozdevajo. To si dobro zapomnite kot jako važno in imenitno pravilo. Prepričali se boste takój, da imam prav.
Kavno tisto moč, katero ste zapazili na jantaru, ako ga dergnete, ravno tisto moč — dobro zapomnite — tudi na drugih rečeh še lehko vidite. Poskusite ravno to storiti sè smolo, steklom in pečatnim voskom. In ako bi b ile te reči dosti velike, ne samo da bi močnejše k sebi privlačile, nego bi tudi še nekaj druzega videli na njih. „Nii, kaj pa druzega še?" slišim nekatere mermljati. Videli bi v temi svetle iskrice od le ta v at i in slišali bi pri tem odletavanji nekov čuden prask, ako bi kaj topega k takim derg-ujenim rečem primeknili.
Pokličite si mačko, pa jo v temi po herbtii na/.aj proti repu gladite, prepričali se boste takoj, da bojo iz dlak iskrice odletavale. Ako v temi sladkor sekate, ali pa dva kosa porcelana drug ob drugega tolčete, boste tudi videli iskre leteti.
To iskre, katere so blisku podobne, nastale so pa vselej v sled tega, ker smo dve reči eno ob drugo durguili ali teiii.
Pa tudi brez trenja se ta reč lehko zapopade, to se ve. da na drug način.
V teh rečeh mora tedaj biti nekaj skritega. Mosa biti v teh rečeh neka moč, katera še le tedaj, če jo taremo, svoje nasledke pokaže. Ljudje mislijo« da je ta skrita in čudna moč, katera Lkre šverk i ali meče in druge reči k sebi privlači, tekočina (Flüssigkeit) — se vé, tako majhna, da je ne vidimo - in tej tekočini pravijo Gorki elektrika.
Težka beseda, kaj ne? Ali si jo vendar morate dobro zapomniti.
Gerkom nij bila ta beseda prav nič težka; oni so rekli jantaru: elektron, a to skrivno nasevlečno moč zapazili so najprej na jantaru, pa so jej dejali elektrika, pa tudi mi jej pravimo elektrika, posebno v višjih šolah jo dijaki tako urno izgovarjajo in tako dobro poznajo, kakor da bi bila prava slovenska beseda.
(Dalje sledi.)	Lj. T.
Bazne stvari.
D r o b t i ne.
(Italij a) šteje po najnovejše) štet-vi 26,801,104 duš.
(Kupice) so prišle v l3. stoletji v splošno rabo, poprej so bile le redka prikazen.
(L o n d o n) je dandenes brez dvom-be največje mesto na celem svetu. Šteje 4,025,659 prebivalcev, ki žive v ;>2S,794 hižah. Ti prebivalci so pretečeno leto razen suhega mesa, -ki se je v več nego 150,000 sodcih v* mesto zvozilo, povžili še verhi tega 193,000 volov, 1,5-'; •,ODO ovac in jagnjet, 30,00u telet in ö50u prešičev. Mesto ima 10,712 policajev, ki pazijo na red in varnost. — Kaj ne, to je pač veliko mesto?
(Kakor kedó greši, s tem naj se tudi kaznuje.) Otrok, ki svojih dobrih starišev ne uboga, naj se kaznuje s tem, da se mu stariši odtegnejo za nekaj dni ali tednov, to je, stariši naj dadé tacega otroka v tujo hižo tujim ljudem v rejo, da se otrok uči, kaj se pravi samo nekaj dni brez starišev biti.
(Človeška koža) ima dva milijona zelò majhnih luknjic (pör), skozi katere se potimo.
Kratkočasniee.
* Nek kmet pride k odvetniku (jezičnemu dohtarju), ter ga prosi, da bi mu sestavil tožbo proti njegovemu s >-sedu, kateri ga je hudo razžalil. Odvetnik mu odgovori: „Pojdi, pojdi, — jaz se tacih tožeb, katere se tičejo raz-žaljenja, bojim kakor smerti ; ko bi jaz hotel vs.' one tožiti, ki so mene raz-žalili, pač bi drugega dela ne imel v svojej pisarnici." — „E" — poreče
kmet, „pri vas je to vse. kaj drugega, ali pošten kmet se vendar ne sme dati razzatiti."
*	Nek bogatin, kateri je posebno rad časopise prebiral, imel je v svojem vertu lep ribnjak. Nekega dne zapazi v časopisu nek oglas sledečega aapo-padka: „Pri meni se dobi za 3 cekine prah, s katerim se ribe zarede. Dražega nij treba, nego da s^ ta prah v vodo verže, pa za nekoliko dni bode vse polno rib." Dete treni, misli si gospod-, to je pa velika sreča za moj ribnjak na vertu. Berž drugi dan odšteje 3 cekine, zapečati je v list in pošlje človeku, ki je bil podpisan pod oglasom. Čez nekaj dni dobi pismo od omenjene osob v katerem je to le stalo: „Blagorodni gospod! Žal mi je, da vam ne morem poslati naročenega praha za ribe. Moj oglas bile so limatrice za nekatere gospode. Stavil sem namreč z nekimi svojimi prijatelji, da se lehko največja u< umnost po časopisih razglasi, in se hode vendar našlo dosti ljudi, ki jej bodo verjeli. In poglejte, česar sam nisem prav verjel, prepričal sem se, -- stavo sem dobil. Našel som res dosti oslov, a vi — blagorodni gospod — med njimi ste sedem in dvajseti."
*	„Prijatelj," reče sosed sosedu, „ali mi moreš posoditi 1000 gold. — „Prav rad" odgovori sosed, „na koliko časa?" — „Na leto in dan." — Dobro; ali moras vedeti, da jaz svoj denar le na obresti dajem." — „Vem, vem" odgovori sosed. — „Tedaj mi boš dal 10 od sto." — „Prav rad," reče sosed. — „Ako mi daš tedaj 10 gold, od sto, iznaša to od luOO gold. 100 gold, na leto, tedaj ti jaz položim tukaj le 900 gold." — „Dobro," reče prijatelj „ti si moj pravi dobrotnik; nu dovoli mi, da te àe nekaj
vprašam. Morebiti ti jaz za leto in dan ne bodem mogel denarja poverniti ; zato te prosim, da mi jih na dve leti posodiš." — „Tudi prav," odgovori sosed, „to ljubezen ti rad izkažem; na dve leti iznašajo obresti od 1000 gold. 200 gold., dobiš tedaj le 800 gold." - „Če bi ti pa tudi v dveh letih ne mogel denarje poverniti?" — vpraša prijatelj, „kaj bi bilo da narediva na 4 leta?" — „Na 4 leta?" vpraša òni, „tudi to je mogoče ; za 4 leta mi plačaš na obrestih 400 gold., a ti dobiš zdaj samo 600 gold." — „Veš kaj," pristavi sosed, „najbolje bo za te, da mi 1000 gold, na deset let posodiš, pa ti ne bo treba niti krajcarja v gotovem našteti."
*	„Terji si od kamna; kamen se vsaj dadè zdrobiti s kladivom, a tebe ne morejo ukrotiti moje pesti, niti materine besede," tako je rekel oče svojemu nepokornemu sinu. „Res je, oče!" odverne sin očetu, „nepokoren sem, kakor pravite, in tega tudi ne tajim ; nu ali pa niste nikoli slišali narodnega prigovora, ki pravi: Kakšen zvon, takšen glas; kakšno žito, takšen klas; ka-košen les, takšen klin; kakšen oče, takšen sin."
*	Nekega tatu, kije bil na smertnej postelji, vprašali so okrogstoječi, kaj on pričakuje v svojem prihodnjem življenji?— „Mnogo ne," odgovori tat, kajti nihče ne vzame blagi saboj, imel bom tedaj malo opraviti tam."
Zastavice.
1)	Kje diši potica najboljše?
2)	Kedaj kosci seno kose (sečejo)?
3)	Kakovšen razloček je med klobukom in peresom?
4)	Kaj imaš na glavi, kedar greš v
šolo?
5)	Kedó teče, pa nema nog?
(Uganjke zastavie v prihodnjem listu.)
Računska naloga.
Nekega mesarja je vprašal njegov sosed, koliko ovac je zaklal zadnje kvatre? Mesar odgovori : „Pri p e r v e m klanji sem od vseh ovac, kar sem jih imel, zaklal polovico in š e 1 i n '/2 ; pri drugem klanji sem od ostalih ovac zaklal zopet polovico in 1 in '/,; ravno tako tudi pri tretjem in četertem klanji; ostala mi je naposled le ena sama ovca, katero sem obderžal zase." — Zdaj pa izračuni, modra glavica, koliko ovac je imel mesar, predno jih je začel pervič klati?
(Rešitev in imena rešilcev v prih. listu.)
Rešitev zastavice v 10. listu „Verteca."
Ugane jo prav,
Kdor reče: „Triglav,"
Prav so jo rešili: Gg. Pr. Ferk, kap. pri sv. Jakobu v Slov. gor.; Ivan Švaj-ger in Adolf Pracni v Starem tergu p. Loža ; M. Rant, nadučitelj v Ternovem; Drag. Les-kovac, terg. pomočnik v Zagrebu; Jos. Levič-nik učitelj, in Iv. Dominik, zdravnik v Železnikih; Ant. Globočnik ml. učenec v Železnikih; Jan. Jamar, realec v Ljubljani; Alojzi Golob, učenec v Ljubljani. — Gospodičine : Olga Haring v Černomlji; Antonija Rott v Ljubljani, in Elizabeta Golob, učenka v Ljubljani.
Rebus.
(Priobčil Franjo Tomšič.)
ÜÜW
LI l L l $ 2. j0;9 R r r R r III.
(Rešitev in imena reŠilcev v prihodnjem listu.)
0C* n Vertec" od 1871. in 1872. leta se dobiva terdo vezan po znižanej ceni za 2 gl. letnik pri podpisanem uredništvu.
LISTNICA : Gg. J. Babnik na Uncu t Poslali ste 20 kr. preveč, ki Vam je smo vpisali za prihodnje leto. — J. Mrak, na Pečinah : 1 gld. prejeli. — A. P. v St. tergu p. L.: 65 kr. prejeli. -— Čitalnica v Rojanu: Naročnino za 1873. 1. prejeli. — SI. Št. v G. : Brez naročnine ne moremo lista pošiljati. Poslana pesnica nij ugodna za natis. — Gospića B, H. v Ljut. : Perve dve povesti nijsta za natis, Serčen pozdrav ! —
Izdateij, založnik in vretinik Ivan Tomšič. — Tisk Egerjev v Ljubljani.