mladinski list MESEČNIK ZA SLOVENSKO MLADINO V AMERIKI JUVENILE Issued monthly for the Young Slovenes by the Slovene Nat’l Benefit Society at 2657 S. Lawndale ave., Chicago, 111. Entered as second-class matter August 2, 1922, at the postoffice at Chicago, Ill-under Act of August 24, 1912. Annual subscription, $1.20; half year, 60c; foreign subscription, $1.50. LETO XIV—Št. 2. CHICAGO, ILL., FEBRUARY, 1935 Vol. XIV—No. 2. Katka Zupančič: KJE SO? JJURJA žvižga: “Fi-fiju! dosti je snega, ledu; veverica, hohoho, jedrc ni—po tebi bo!” Veverica z veje burji se posmeje: “Misliš, da sem ptič vrabič, ki za zimo nima nič? Vso jesen sem se trudila, dobro sem se založila: imam jedrc sto in sto skritih v hramih pod zemljo! Misliš, da se lažem? Čakaj! Ti dokažem!—” Koplje tu in koplje tam— da bi našla hram en sam . . . Burja se krohoče—. Veverica joče—: kam je jedra zakopala? Nič si ni zaznamovala . . . Anna P. Krasna: MATERIN DNEVNIK ^VEČER, ko poležemo spat, sede mati k mizi in piše v svoj mali dnevnik. Nič ne vemo, kaj piše in še manj moremo razumeti, čemu piše dan za dnevom. . . . . Res, čemu? I Saj so njeni dnevi vsi enaki: vse delovnike prebije v tovarni— vse nedelje doma pere, čisti in krpa. .... Zares— tako smo radovedni, da se bomo prav potiho splazili do nje in čez njene rame pogledali, če ni morda v življenju naše matere še kaj drugega ko ta težka vsakdanjost delovnih dni. Anna P. Krasna: PONUDBA ^jVOJEGA psička-tovariša Zakaj moj Princ sem prisiljen oddati, pa bi želel, je iz proletarske ulice doma, da bi se zglasil človek, In bi se uprl kopelim, pentljam, ki je sam kot deček in s pasjimi zdravili politim kuštravega kužka imel. koščkom mesa. A za primerno prostost in kakšno kost na dan bi nosil časopise in zavitke ter skakal čez palico veselo razigran. Minkina spreobrnitev 0 SE je mati dvanajstletne Minke po nekaj letih vdovstva drugič pc ročila, je bila plavolasa Minka zelo huda. “Tako nama je bilo prijetno, zdaj bo pa vse prijetnosti konec!” se je hudovala, kajti njena prijateljica Tončka je imela očima, ki je bil neprijazen in oduren človek in Minka je seveda mislila, da so vsi očimi enaki. Zato se ga je bala. Zato je verjela, da bo z materino možitvijo vse prijetnosti konec. Peter je bil sicer ves čas, odkar je zahajal k njeni materi, zelo prijazen z Minko, vedno ji je kaj prinesel, ampak Minka ni zaupala njegovemu dobrodušnemu obrazu in njegovi prijaznosti. Cim bo postal njen očim, bo njegove prijaznosti konec, si je mislilo dekle, in postal bo grob z njo, kakor Tončkin očim s Tončko. Minulo pa je več tednov po iporoki, toda pri Petru nikakega sledu o kaki grobosti. Z Minko je bil vedno dober in prijazen. Toda Minka ga vseeno ni marala. Ne enkrat ga ni lepo pogledala, obnašala se je proti njemu odbijajoče, kakor proti nadležnemu pritepencu. Mati je to videla in je bila huda. “Najbolje bi ji bilo s palico izbiti trmo iz glave!” se je hudovala. Toda Peter se je uprl. “Nič takega!” je dejal. “Ko bo spoznala, da nisem tako slab človek, za kakršnega me ima v svoji neizkušenosti, se me bo privadila ter se sprijaznila z menoj. Z otroci je treba biti potrpežljiv.” In očim Peter je potrpežljivo prenašal pastorkino nevljudno, hladno obnašanje ter bil z njo vedno enako dober in prijazen. In kadar jo je mati grajala zaradi njenih napak, je Peter zmerom dobrohotno posredoval, češ, da ne sme biti prestroga z otrokom, otroci so pač otroci in je treba pri njih poskušati z lepo besedo, ki je naj učinkovitejše vzgojno sredstvo. Minka se je začela čuditi in postajati mehkejša iproti oči- mu. Človek, ki jo zagovarja, dočim je ona tako mrzla proti njemu, proti kateremu se ona obnaša tako sovražno, vendar ne more biti tako slab, je začela premišljevati. Ali se ni motila, ko si je rekla, da so vsi očimi enaki? Minulo je pol leta. Minka je bila bolj in bolj prijazna s Petrom. Začela je uvidevati, da sta z materjo na boljem, odkar skrbi za nju Peter. Poprej je morala mati delati v tovarni, marsičesa jima je manjkalo, zdaj je mati doma gospodinjila, v tovarno je hodil Peter in ker je bil izučen delavec, je zaslužil prilično dobro, da jim ni bilo nobene sile. In z njo je bil vedno tako potrpežljivo dober in prijazen. “Motila sem se o njem”, si je končno priznala Minka in sklenila, da bo poslej z njim prijazna in dobra. In da dokaže svojo dobro voljo, je izpraznila svojo hranilnico ter kupila očimu za rojstni dan lepo ovratnico. Očim je bil Minkinega darila silno vesel. “Tako, torej zdaj sva naposled prijatelja!” jo je mehko pobožal s svojo težko, žuljavo roko po njenih plavi h kodrih. Minka je prikimala. “Izprva sem se te bala, veš, ker ima Tončka tako hudega očima in sem mislila, da so vsi očimi enaki . . . Ampak ti si drugačen, zato te imam zdaj rada ... In oprosti, ker sem bila tako neprijazna . . Očim ise je zasmejal iter jo rahlo potrepal po iplečih. “Vedel sem, da si dobro dekle . . In k materi obrnjen je pristavil: “Vidiš, z grdo besedo tega ne bi bil nikdar dosegel!” Potem je bilo nekaj mesecev vse v redu, Minka je bila vesela kot ptiček na razcveli črešnjevi vejici in pri njih sta domovali zadovoljnost in ljubezen. Nekega dne pa je Minko nenadoma zopet vrglo iz tira: dobila je bratca. Minki to nikakor ni bilo ipo godu. Mogoče zato ne, ker se je v duši bala, da poslej ne bo več deležna vse pozornosti materine in očimove kot doslej in je bila morda ljubosumna. Bilo tako ali drugače, eno je bilo gotovo: Minka ni marala svojega bratca in ga ni marala. Njegova navzočnost ji je bila neprijetna, dodatno delo, ki je prišlo z malčkom, je .sovražila, njegovo ve kanje jo je dražilo ter jo delalo nervozno. Kadar ga je morala pestovati, je dejala z njim kot z leseno klado in lepe besede ni imela zanj. Nekaj je bilo temu krivo tudi to, da Minka ni imela več toliko časa za čitanje povesti in poslušanje radijskih programov, pa tudi kinu se je morala včasih odreči, kadar je bila mati prezaposlena z domačim delom in ni utegnila sama pestovati malega Peterčka. Materi vse to ni bilo prav in zopet je začela govoriti o palici. Peter pa se je zopet uprl: “Nič, mati, na palico kar pozabi! Saj Minka ni tako slaba, dobro srce ima in ko bo uvidela, da ne dela prav, se bo poboljšala.” Z Minko pa se je pošalil: “Le privadi se vsemu temu, Minka, ko boš velika, boš gotovo tudi ti kdaj mama . . Nakar ga je Minka nejevoljno zavrnila: “Misliš, da sem neumna, da bi se poročila ter si nakopala takele križe!” In da pokaže, da misli resno, je nekega dne znosila vse svoje punčke na podstrežje. Peter se ji je samo smehljal. Nekega dne pa je Peterček nenadoma zbolel in oče in mati sta ga odnesla k zdravniku. Minka je zlovoljno zmignila z rameni, češ, zdaj bo imela nekaj časa mir pred njim. Toda goljufivo olajšanje je trajalo jedva nekaj ur. V Minki se je nenadoma oglasil strogi sodnik, ki ga nosi sleherni človek v sebi. “Tako, bratca bi se rada iznebila! Zato, ker ti je prinesel nekaj več dela, ker se moraš zaradi njega včasih odireči kaki zabavi, ker veka! Sramuj se! Tudi ti si povzročila materi delo, skrbi, žrtve, a te je vseeno ljubeče negovala, se zaradi tebe rada odrekala vsemu, čemer se je morala odreči kot mati! A ti? Joj, Min- ka, kako si hudobna, kako slepa, kako sebična!” Minki je začelo prihajati vroče. Kaj, če bratec umrje? Ali ga ne bo pogrešala? Ali ji ne bo težko po njem? Saj je vendar njen bratec, njegova mati je tudi njena mati! Minka je postala bleda in nemirna. Proti večeru je Peterčka že resno pogrešala. Pogrešala je njegov otroški smeh, njegovo kobacanje po tleih in pod pohištvom, celo njegovo vekanje. Tako dolgočasno se ji je začelo videti v hiši, odkar sta mati in očim odnesla Peterčka iz nje, da ga morda več ne prineseta nazaj. Ob misli, da bi bratec utegnil umreti, je začelo Minko mraziti in z vsako minuto je bila bolj nemirna. “Kako, da jih tako dolgo ni nazaj?” se je v skrbeh povpraševala ter venomer hodila k oknu gledat, ali se morda že vračajo, pa jih ni bilo videti. V Minki se je začela utrjevati temna slutnja: Peterčka ne bo več nazaj . . . Zunaj so zagorele ulične svetilke. Minka se je zdrznila. Noč je že tu, a onih še od nikoder. In Minko je postalo strah. Tedaj, prepričana, da je bratec že mrtev, je začela bridko obžalovati, da je bila tako neprijazna z njim. Umreti je moral, ne da bi ga bila ona samo enkrat (prijajzno pogledala, ljubeznivo pobožala! si je očitala in pri sircu ji je bilo neizrekljivo hudo. Da je mogla biti ako hudobna! In Minka je zajokala in jokala, dokler ji spanec ni zatisnil mokrih oči. Ko se je zbudila, je bilo v hiši svetlo. Mati se je sukala po kuhinji, Peter pa je sedel pri kuhinjski mizi ter ujčkal svojega naslednika, ki je smejočega obraza blebetal nerazumljive besede. Minka je vstala, si pomencala oči ter jih na široko odprla. Potem je negotovih korakov, kakor da sanja in ne more verjeti svojim sanjam, stopila v kuhinjo. “Ali ni umrl?” je plašno izustila ter stegnila roke proti otroku. Peter se je zasmejal. “Umrl? Kaj še! Bolj je živ kot kdaj prej! Nič hudega ni bilo in zdaj je dober. Kaj ipa ga tako debelo gledaš, Minka? Ali bi bila rada, da bi umrl?” Minka je olajšano vzdihnila, kakor bi se ji bila odvalila s srca ogromna skala. “Da bi rada videla kaj takega!” je vzkliknila, vzela Petru otroka ter ga z materinsko nežnostjo prižela k sebi. “Saj je vendar moj bratec! Joj, ampak bala sem se zanj, tako grozno bala! Ah ti moj bratec, kako mi je bilo dolg čas po tebi in kako sem bila v strahu zaradi tebe . . . Nikdar več ne smeš zboleti, Peterček . . .” Potem ga je nesla v družinsko sobo. se vsedla na zofo ter ga nežno ujčkala v naročju. Otrok je nekaj časa zadovoljno golčal v svoji nerazumljivi govorici, nato je v njenem naročju zaspal. Minka pa mu je šepetajoč obljubljala: “Nikdar več, dragec, ne bom neprijazna s teboj . . . nikdar več! In glej, da mi zopet ne zboliš! . . . V kuhinji pa sta se oče in mati začudeno spogledala. Nato se je Peter pri-trjevalno nasmehnil. “Vedel sem, da se bo naposled zbudilo v nji čuvstvo sestrske ljubezni . . . da, samo nekaj časa je vzelo, kakor za vsako stvar . . —I. J. A. P. Krasna: OB ŠESTIH ^ TOKRAT na dan drvi mimo našega okna nadulična, in sto in sto obrazov vozi vedno s seboj — pa nam nič mar. Ali ob šestih . . . Ob šestih pripelje obraz naše mamice, in mi šinemo k oknu ko bi nas zvabil samega solnca žar. Abraham Lincoln—prijatelj delavstva £)NE 12. februarja je poteklo 126 let, odkar se je rodil Abraham Lincoln, veliki mislec, resnični prijatelj delavskega razreda in najslavnejši predsednik republike Združenih držav. Lincoln je bil najslavnejši zato, ker je bil najde-mokratičnešji, najbližje delovnemu ljudstvu, najbližje vsem trpečim in zaničevanim med vsemi predsedniki od začetka te republike do danes. Abraham Lincoln Ameriška šolska mladina je naučena, da se spominja Lincolna kot nekakšnega nadčloveka, s čimer mu vladajoče in patriotske skupine delajo nečast in ponižanje. Naša mladina pa naj izve resnico o Lincolnu! Spominja naj se ga kot poštenega in odločnega človeka, ki je v dobi težke preiskušnje stal kot skala za svoja načela, ki so bila pravična. Lincoln je videl, da osvoboditev črncev še ne pomeni konca vsake sužnosti. Živel je v prehodni dobi. Razredni boj se je že pričel pojavljati — prihajala dolga doba mezdne sužnosti. O tem je Lincoln globoko razmišljal, in baš to njegovo razmišljanje je porodilo njegove nesmrtne besede, ki jih pa ne najdete na podstavkih Lincolnovih spomenikov ne na njegovih spominskih ploščah; ne najdete jih v šolskih knjigah ne v oficielnih življepisih v javnih knjižnicah. Te nesmrtne Lincolnove besede bi današnji vladarji Amerike najrajši zabrisali za vselej. Dolžnost napredne delavske mladine pa je, da izve in ohrani naslednje nesmrtne Lincolnove besede, da vedno žive: ‘'Najmočnejša vez človeških simpatij zunaj družine bi morala biti ona, ki bi povezala delavce vseh narodov, jezikov in plemen. “Delo je več ko kapital. Delo je prvo in neodvisno od kapitala. Kapital je le sad dela in ne bi ga bilo, če ne bi bilo dela. “Ker delavci ustvarijo vse dobre stvar, bi bilo pravično, da imajo de-> lavci največ dobrih stvari. “Zgodilo se je v vseh časih zgodovine, da je večina delala in manjšina je uživala sadove večine. To je krivično in mora prenehati. “Kaj je delo? Kdo je delavec? Delavec si ti, ki delaš za svoj obstanek, ki obdeluješ zemljo, kopaš premog in rudo, tkeš sukno, pišeš knjige, izdeluješ stroje, strežeš za prodajalniško mizo, gradiš železnice in zidaš poslopja po vsem svetu, to si ti, delavec! V Ameriki si v veliki večini. “Vse, kar služi delavcu, služi narodu; vse kar škoduje delavcu, je izdajstvo. Črte med tem dvojim ni. Če vam kdo reče, da ljubi Ameriko, delawca pa sovraži, je lažnik; če vam reče, da zaupa Ameriki, delavca se pa boji, je bedak. Amerike brez delavca ni! In če izkoriščaš delavca — izkoriščaš Ameriko! “Amerika z vsemi svojimi ustanovami spada ljudstvu, ki tu živi. Kadarkoli ljudstvu ne ugaja obstoječa vlada ima (ljudstvo) ustavno pravico, da jo popravi ali izboljša in revolucionarno pravico, da jo strmoglavi “Vsako ljudstvo, naj živi kjerkoli, ima pravico, da se iznebi sovražne vlade in jo zamenja z drugo, če se odloči za to.” Tako je pisal veliki Američan Abraham Lincoln, prijatelj delavstva, ki je umrl pred 70 leti. Njegove dobe ni več; razmere so se od takrat zelo izpreme-nile, ampak krivica, ki jo poudarja Lincoln, še živi. Zato mora živeti tudi boj proti krivici. Abraham Lincoln, katerega si danes prisvajajo potvorjeni patrioti, farizeji in zavajalci vseh sort, je bil v resnici prijatelj delavskega razreda in predhodnik socialističnega gibanja. To je Lincoln pokazal v gornjih besedah jasno in živo! V imenu te resnice — slava Lincolnu! Snežinke ftfRZLA sapa je zapihala in odnašala poslednje orumenele liste z drevja. Nebo se j e pooblačilo in stemnilo. Mahoma so začeli plesati po zraku beli kosmiči. “Mamica, mamica, pridi k oknu! Poglej, sneži!” zakliče Verica svoji materi. Saj res, sneg naletava. Letos bo pa zgodaj zapadel,” reče mati. “Mamica, poglej, bele zvezdice plavajo po zraku,” pravi Verica. “To so snežinke,” jo uči mati. “Oj, mamica, kako se vrte in sučejo, plešejo in se love!” vzklika deklica. “Da, snežni metež je precej močan,” pravi mati. “Prosim, mamica, ali smem na vrt?” reče hčerka. “Ogrni se z ruto, potem smeš,” ji dovoli mati. Verica stopi na hišni prag. Vse belo je bilo že po tleh. Drevje se je odevalo v bela oblačilca. Gosto so naletavale snežinke in padale na tla druga za drugo. “Letos bo mraz, mraz!” reče prva snežinka, ki je letela mimo Verice. “Ptičke bo zeblo, zeblo,” dostavi druga snežinka. “Kdo jih bo krmil?” vpraša tretja. Verica jim bo trošila zrnja in drobtinic,” odgovori četrta. “Sestrice, zagrnimo njivo!” zakliče peta. “Da bo počivala pod toplo odejo,” se oglasi šesta. “Do krasne pomladi,” se nasmehne sedma. Osma snežinka pa ne reče nič. Padla je Verici na nosek in se raztalila. A. P. K.: DEŽ y MRKOST naše ulice pada dež, pa se počutimo, ko bi gledali izza gostih mrež: Kako izpira stric dežek . te dolge vrste hiš, iz katerih kukamo žalostno, ko iz kletke ujeta miš— In koprnimo po prostosti, ki sega komaj do kraja našega tlaka— po prostosti strogo odmerjeni do najmanjšega koraka—. Rabindranath Tagore: Pisateljevatije pRAVIŠ, da piše ata čudo mnogo knjig, ali kaj piše, ne more razumeti. Čital ti je ves večer, ali si pa zares mogla uganiti, kaj je mislil? Kakšne lepe pravljice nam znaš ti pripovedovati, mamica! Zakaj ne zna ata pisati takšnih, bi rad vedel. Ali ni slišal nikoli od svoje mamice pravljic o orjakih in vilah kraljičnah? Jih je vse pozabil? Čestokrat, ko zakasni kopel, ga moraš iti stokrat klicat. Čakaš in pogrevaš njegovo južino, on pa piše in piše in pozabi. Ata se zmerom igra “pisati knjige.” Če grem kedaj jaz igrat v atovo sobo, prideš in me kličeš: “kakšen malopriden otrok!" Če le malo zaropočem, praviš: “Ali ne vidiš, da ata dela?” Kakšna zabava naj bo to, venomer pisati in pisati? Če vzamem atovo pero ali svinčnik in pišem po njegovi knjigi, prav kakor on a, b, c, č, d, e, f, g, h, i, j, zakaj si tedaj nejevoljna name mamica? Niti besede ne rečeš kadar piše ata. Kadar trati ata takšne grmade papirja, mamica, da ti ni tega prav nič mar. Če pa vzamem jaz samo eno polo, da bi si napravil čolniček iz nje, praviš: “Otrok, kako si nadležen!” Kaj si pa misliš, če kazi ata polo za polo s črnimi znaki čez in čez na obeh straneh? Dom ¥ £EL SEM sam po stezi čez polje, ko je solnčni zahod skrival kakor skopuh svoje poslednje zlato. Dnevni svit je tonil globlje in globlje v mrak in ovdovela zemlja, katere žetev je bila pospravljena, je ležala tihotna. Nenadoma se požene rezek otroški glas do neba. Neviden je presekal temo in pustil sled svoje pesmi v večerni tišini. Dečkov dom je stal v vasi kraj planjave, onkraj sladkorjevega trsičja skrit v sencah banan in vitkih arekovih palm, kokosovih in temno zelenih džako-vih dreves. Obstal sem za hip na svojem samotnem potu pod svetlobo zvezd in videl sem pred seboj razprostrto potemnelo zemljo, objemajočo v svojem naročju neštevilno domov z zibelkami in posteljami, maternimi srci in večernimi svetilkami in z mladimi življenji, radostnimi od radosti, ki ne ve nič, koliko je svetu vredna. - • & •-•V*; •' :S$WW9