Zgodnja ANIC Tečaj XXVII. V Ljubliani 11. grudna 1874. . List »O. Koledar za naslednji teden. (■ruden. — December. 13. Nedelja 111 V adventu. Evangelij: „Janez ove, da on ni Kristus". (Jan. 1.) — Sv. Lucija, devica in sprič., hči plemenitih in bogatih staršev v Sirakuzah, velikem mestu v Siciliji. Svojega očeta je Lucija zgodej zgubila. Njena mati Evtihija jo je v keršanstvu poduče-vala, in v strahu Božjem odgojevala. Lucija je svoje vedno devištvo zgodaj Kristusu obljubila, pa tega svoji materi ni povedala. Ko devica odraste, jo mati v zakon obljubi bogatemu in imenitnemu mladenču, ta pa je bil malikovavec. Lucija se možitve silno prestraši, in prosi Boga, naj ji iz te zadrege pomaga. Evtihija dobi ker-votočno bof<»Mn, zdravniki ji ne morejo pomagati. Lucija pregovori svojo mater, da greste v Katanijo na grob sv. Agate zdravja prosit. Lucija se na grobu sv. Agate zamakne, in ta svetnica se ji prikaže, rekoč: „Ljuba sestra moja! zakaj mene prosiš tega, kar lahko sama svoji materi zadobiš?" Lucija se spreume in zakliče: „Mati, mati! ozdravljeni ste". Lucija pove svoji materi, da se je s Kristusom zaročila, in jo prosi, naj d£ za uboge doto, ki ji jo je namenila dati, ko bi mladenča vzela. Mati ji odgovori: „Ljuba moja hči! po moji smerti je vse tvoje*4. Lucija ji odgovori, da je milošnja v življenji podeljena Bogu bolj dopadljiva, kakor milošnja po smerti, ker človek le to da, kar seboj ne more vzeti. Pridite domu, in mati začne svoje posestva prodajati iu roilošnjo deliti. Miadeneč to vidi, pa tudi zve, da g& Lucija noče vzeti, jo zatoži Paskaziju, mestnemu sodniku, da je kristjana in bogove zaničuje. Lucija pred sodnikom mu moško in z nebeško modrostjo odgovarja. Sodnik ji reče: „Mene ne boš s svojimi čenčami pre-tantala; jaz se deržim cesarske postave". Devica mu odgovori: ,,Ti se deržiš cesarske postave, jaz pa Božje; ti se bojiš umerljivega cesarja, jaz pa neumerljivega Boga". Sodnik: ,.Le malo govori, ko te bom ukazal pretepati, ti bo kmalo besedi zmanjkalo". Lucija: „Bož-jim služabnikom besedi nikoli ne zmanjka, ker sv. Duh iz njih govori". Sodnik: „Ali je sv. Duh tudi v tebi V" Lucija: „Kdor čisto in pobožno živi, je tempelj sv. Duha". Sodnik: „Ukazal bom te v sramotno hišo peljati, da te sv. Duh zapusti". Devica: „Ce me zoper mojo voljo ukažeš oskrunjati, mi bo moja čistost dvojna krona". Sodnik ukaže devico peljati v sramotno hišo; rabeljni pa je ne morejo z mesta premakniti. Ovijejo jo z vervjo, vole in konje vprežejo, pa je tudi ne premaknejo. Malikovavci vpijejo : ,,Cararija, čararija!" kristjani pa kličejo: „Moč Božja je to!" Oslepljeni sodnik ukaže nato okrog device hoste nakopičiti, njo pa z oljem in smolo obliti in zažgati; plamen vso ogerne, in ji čez glavo šviga, ona pa nepoškodovana stoji. Ljudstvo vpije: „Velik je Bog kristjanov!" Sodnik s« boji hrupa, toraj ukaže devici vrat z mečem prebiti. Lucija vsa v kervi prerokuje, da bota cesarja Dioklecijan in Maksimijan svoje krone in življenje kmalo zgubila, cerkev Boija pa bo mir imela. Devica kleče izdihne svojo sveto dušo 13. grudna 1. 304. Lucija je bila ▼ Sirakuzah pokopana, na morišu pa je bila lepa cerkev zidana, ko je bilo preganjanje kristjanov nehalo. Vodilo sv. Lucije: ,,Ti, sodnik, se deržis cesarske postave, jaz pa se deržim postave Božje". — To vodilo velja, kadar bi se kaj tacega za povedalo, kar je zoper Božjo in cerkveno postavo. - Ss. Evstracij, Avksencij, Evgenij, Mar--arij in Orest sprič.; sv. Jo št spoz.; sv. Otilija devica. 14. Ponedeljek. Sv. Ni kazi j, škof in sprič., je bil sin pobožnih staršev na Francoskem. Nikazija 20 dni starega nese bogaboječa mati v cerkev pred altar Marije prečiste Device, ter ga njenemu varstvu zroča. Pri tej priliki se detetu razveže jezik in prav umevno izgovori besede: ,,Češena Marija". Posihma! je imel Nikazij vedno v ustih angeljevo češenje, in je bil zvest služabnik Matere Božje. Ko je bil zvoljen škof v Remu, je na čast presveti Devici lepo cerkev zidal. Skerbni viši pastir je sebi izročeue ovčice neutrudoma učil in k pokori opominjal; one pa si njegovega ljubez-njivega opominjevanja niso hotle k sercu jemati. Sveti škof jim napoveduje šibe Božje, oue pa so oterpnjene ostale. V 5. stoletji eo divje trume nevernikov iz Nemškega prihrumele tudi v Rem in so po mestu ropale. Sveti Škof preserčno opominja ljudstvo k poterpežlji-vosti in stanovitnosti v sveti veri. S tem pa razdraži divjake, ki nanj planejo in mu glavo odsekajo, njegovi sestri pa iz hudobnega, nečistega namena zanesejo. Sveta devica Evtropija njih namen spozna in jim naravnost reče, da hoče rajše umreti, kakor zgubiti sveto čistost. Komaj je te besede izrekla, jo potolčejo do mertvega. Vodilo za opominjevanje k pokori: ,.Danes (ki je še čas gnade in usmiljenja Božjega), ko njegov (Gospodov) glas slišite, nikar ne zakerkujte svojega serca". (Ps. 94, 8.) Sv. Evtropija dev. sprič., sestra sv. škofa Nikazija ; ss. A r z e n i j, Izidor in deček D i o s k o r spr.; sv. Viator šk. sprič.; sv. Pompej šk. spoz. 15. Torek. Sv. A ce psi m a škof sprič. in njegova tovarša sprič. Perzijanski kralj Sapor je 40 lčt vladal in zapovedoval kristjane grozovito mučiti in mo- riti, če ne bojo hotli ognja in solnca moliti. Zadnje leto tvojega vladanja je dal svojim deželnim poglavarjem in oblastnikom še ostrejše povelje, vse kristjane, zlasti pa škofe in duhovne poloviti in pomoriti. Zagrabljen je bil Acepsima, škof v mestu Honitu, častitljiv starček pri 80 letih, pa še krepke postave, in je bil vklenjen peljan v Arbelo pred deželnega poglavarja. Sodnik mu reče: „Slišim, da povelju kralja vsih kraljev nasproti ravnaš in učiš; je li to res V" Škof: „Res je, res, ker oznanujem edinega, pravega Boga, in opominjam ljudstvo, naj zapusti hudobne pota, in se oberne k edinemu Bogu". Sodnik: ,,Na zbiranje ti je dano, ali se moraš svoji veri odpovedati, »li pa po grozovitih mukah umreti". Škof: ,,Svoji veri, v kteri sem izrejen in sera v nji našel zveličanje svoje duše, se ne bom nikoli odpovedal, rajše si izvolim smert". Sodnik ga ukaže grozovito bičati in v ječo peljati. V to ječo sta bila veržena masni k Jožef in dijakon Ajtilaha. Po triletnem strašnem terpljenji v ječi so bili vsi trije poklicani pred naj višega deželnega poglavarja, in ta jih nagovori in pravi: „Stari možje ste, in vidim, da st^ terpeli v ječi veliko; toraj vam svetvam, rešite •i življenje grozovite smerti, bodite kralju vsih kraljev pokorni, in mplite solnee!"' Škof mu odgovori: „Mi se smerti ne bojimo, naše telesa so v tvoji oblasti, svoje duše pa B->gu izročimo". Poglavar ukaže, naj 15 mož škofa za desno roko vleče, 15 pa za levo, dva pa naj razpetega bičata, eden po herbtu, drugi pa po persih in trebuhu. Sveti škof med bičanjem kliče: postavo hudobnega kralja studim, postave Božje pa se zvesto der-žim". Ko ne more nič več govoriti, in ko zraven stoječi vpijejo, na) spolni kraljevo voljo, sveti škof z glavo od-nikava: „Ne, ne!" Sveti Kristusov junak izdihne dušo 1. 3*0. Tudi serčna tovarša sta dosegla s škofom vred roučeniško krono. Vodilo s v. Acepsima in njegovih tovaršev: „Mi smo v sveti veri našli mir in pokoj svojemu sercu in zveličanje svojim dušam, toraj je ne bomo nikoli zata-jili1'. — Kdor vero zgubi, zgubi dušni mir in pokoj, pa tudi večno zveličanje. — Ss. Irinej, Anton, Teodor, Saturnin in Viktor; sv. Kristjana dekla, čudodelnica. 16. Sreda kvaterna Post. Sv. Evzebij, škof sprič., sardinski rojak, v Rimu lektor ali bravec, je bil po Božjem sklepu izvoljen škof v Verčelah v Pieraontu: p« slani volivci namreč, ki ga poprej niso nikoli viaili, berž ko so ga ugledali, so ga zvolili škofa. Tisti čas se je arijanska kriva vera in brezbožnost po vsem Laškem močno razširjala, Evzebij škof pa jo je tako junaško zatiral, da je bil stiskanemu papežu Libe-riju velika tolažba in podpora zoper arijance. Liberij spozna, da Evzebija Duh Božji vodi, in v njem gori, ga pišlje s svojimi poslanci vred do cesarja Konštan cija, da naj od njega sprosijo pomoči v verskih zadevah, in naj bi se poklicali škofje v zbor, ter vravnali homa-tije v cerkvi Božji. Bil je sklican cerkveni zbor v Milanu. Papeževi poslanci so tudi Evzebija poklicali v zbor, v ktereru je bilo več arijanskih škofov. Evzebij v zboru reče, da naj najpred jenja divjanje arijancev zop«r svetega Atanazija, in da naj vsi zbrani škofje določila vesoljnega cerkvenega zbora v Niceji podpišejo in se jim podveržejo, in po tem naj se še le druge reči vravna-vajo. To pa je arijanske škofe tako razdražilo, da cesarja prosijo in nakajfajo, da naj Evzebija v pregnanstvo pošlje. Evzebij je bil tedaj tiran čez morje v ju-trovo deželo v mesto Scitopol, kjer je lakoto, žejo, pretepanje in dr ge grozovitosti preterpel zavoljo svoje stanovitne vere v Kristusovo Božjo naturo. Odtod je bil tiran v Kapadocijo in poalednjič ▼ gornji Egipt, kjer je poterpežljivo prenašal mnoge težave pregnanstva do 6merti cesarja Konštancija. Po njegovi smerti se je smel verniti v svojo škofijo, pa je še na Jutrovem mnoge srenje obiskoval, ter jih v pravi veri poterdoval. Posled-njič je dospel skozi Ilirijo na Laško in v svojo škofijo. Povsod so ga sprejemali slovesno in z naj večim veseljem. Evzebij je v Verčelah sicer v miru sklenil svoje življenje ob času cesarja Valentinijana, katoliška cerkev ga je pa veader prištela med svete spričevavce, zavoljo njegovega mnozega v pregnanstvu junaško pre-stalega terpljenja za sveto vero. Vodilo. „Naj živim, ali naj umerjena, deržal se bom katoliške vere, ker le samo ona mi kaže pravo pot v nebesa, ne pa zmota in laž." — Trije mladenči, Ananija, Azarija in Misael v razbeljeni peči; ss. Naval in Agrikola spr.; sv. Albina dev. 17. Čete rte k. Sv. 01 i m pij a vdova je bila rojena v Carigradu okoli 1. 30S. Zgodej je bila zgubila svoje neverske starše, in bila je dedinja njih nezmernega bogastva Nje stric Prokop, bliženj sorodnik cesarske družine, je bil njen varh (jerob), in jo je zročil v izrejo pobožni g«'»spej Teodoziji, sestri svetega škofa Amriloha. Teodoaija, bogaboječ* in modra gospa, je ravnala z njo kakor s svojim lastnim otrokom. Olimpija, od Boga obdarovana z lepimi telesnimi in dušnimi zmož nostmi, je v vednostih in čednostih hitro rastla, zlasti ker je imela pred očmi zgled svoje pobožne odgojitelice in nauke svetega Gregorija z Nise. V svojem 16. 1. se je omožila z Nebridijem, oskerbnikom cesarskih posestev in poznejšim poglavarjem v Carigradu. Oba sta pobožno in srečno živela v zakonskem stanu; Nebridij pa je že čez 20 mescev šel v boljše življenje, in je še deviško Olirapijo zapustil žalostno vdovo. Mlada, bogata in razumna vdova je imela veliko snubačev, med njimi je bil tudi Elpidij, stric cesarja Teodozija. Ona pa mu je naravnost rekla, da ne pozna nobenega druzega ženina, kakor Jezusa Kristusa. Rekla je: ,,Ko bi bil Bog hotel, naj v zakonskem stanu živim, bi ne bil mojega moža k sebi poklical". S tem pa se je sicer dobremu cesarju tako zamerila, da ji je oskerbovanje njenega posestva vzel. in ga deželnemu poglavarju zročil. Ta pa ji je — od Elpidija nadražen — še celo pogovore s škofom prepovedal, ker je menil, da ji je škof odsvetoval zakon. Olimpija to krivično ravnanje voljno prenaša, in piše cesarju pismo, v kterem se prav lepo zahvaluje, da ji je toliko skerb s časnim premoženjem vzel, da lože Bogu služi in za zveličanje svoje duše skerbi. To pismo pobožnega cesarja Teodozija tak6 močno gine, da ji zopet dovoli prosto gospodovati s svojim posestvom in z obilnimi prihodki. Olimpija je svoje obilne prihodke obračala v podporo ubogim vdovam, zapušenim sirotam, bolnim in od starosti oslabljenim, tudi je odkupovala sužnje, velik del svojega premoženja pa je dala bolnišnicam, samostanom, ubogim duhovnom in cerkvam, ker priskerbovala je cerkvene posode in oblačila. Prišle so pa zanjo britke ure. Nje duhovni vodnik sv. Krizostom, patrijarh v Carigradu, je bil odpeljan v pregnanstvo, v vehki cerkvi so ga vjeli, Olimpija, dija-konisa — služabnica v cerkvi — je bila pričujoča, le z veliko silo so jo od njega odtergali. Komaj so sv. Krizostoma odpeljali, že je ta cerkev pogorela. Tudi Olimpija je bila tega požara obdolžena. Sodnik Optat jo pred sodbo pokliče, rekoč: ,,Zakaj si zažgala cerkev?" Olimpija mu odgovori: „Moje življenje te lahko prepriča, da te hudobije nisem storila. Kdor je toliko denarjev za prenovljanja cerkva obernil, ne bo cerkvd požigal". Sodnik jo zastran tega dalje ne nadlega, očita pa ji, da s pregnanim škofom Krizostomom derži, iu noče občevati z novim škofom Arcijem. Oiimpija mu odgovori: „Z vrinjenim škofom ne bom nikoli občevala ter ga za pravega škofa imela, ker je to zoper mojo vest". In ravno zato je bila Oiimpija sovražena, preganjana, zaničevana in obrekovana. Njene posestva so se očitno prodajale, nje pristave je derhal ropala, še celo njena lastna družina, kteri je naj več dobrot skazovala, jo je černila. Oiimpija pa je vse te krivice molče voljno prenašala. — Paladij, popisovavec njenega življenja, piše: „Ta sveta žena, ki je vse posvetno zaničevala, vse krivice in obrekovanja voljno terpela, in zavoljo časti Božje tudi svoje življenje v smertno nevarnost postavljala, si je posebno mesto med svetimi spoznovavci zaslužila." — Nje spominj katoliška cerkev danes obhaja. Vodilo. „Ne spravljajte si zakladov na zemlji, kjer jih rija in molj konča, in kjer jih tatje izkopljejo in ukradejo. Temuč zbirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne konča ne rija ne molj, in kjer jih tatje ne izkopljejo in ne ukradejo". (Mat. 6, 19. 20.) — Sv. Lazar, skof v Mašili ji na Francoskem, brat Marije Magdalene in Marte, ki ga je bil Kristus v življenje obudil; sv. Sturmij opat; sv. Vi vina de v. 18. Petek kvaterni. Post. Praznik pričakovanja blažene Device Marije. Bog je našim pervim staršem precej po njih storjenem grehu obljubil poslati Odrešenika, kteri bo kači — satanu — glavo sterl. To obljubo je Bog večkrat svetim očakom ponavljal, ter je po prerokih Izraelovemu ljudstvu prihodnjega Mesija oznanoval. Blizo 800 let pred njegovim prihodom je po svojem preroku Izaiju kralju Ahazu rekel: „Glejte, Devica bo spočela in Sinu rodila, in njegovo ime se bo imenovalo „Emanuel", to je: ,.Bog z nami". (Jz. 7, 14.) — Vsi pravični starega zakona so zdihovali po tem Emanuelu — Mesiju — Rešeniku, t*-r so ga preserčno želeli, rekoč: „Rosite ga nebesa od zgorej, in oblaki dežite Pravičnega; odpre naj se zemlja iu nai rodi Zveličarja!" Z vsimi pravičnimi je zdihovala tudi Marija po Zveličarju, pa še toliko bolj, ker je bila njegova Mati. Ta praznik se imenuje tudi: ,,Sveta Marija O", ker sv. katoliška cerkev že v pervih večerni-cah tega praznika in po tem Hfdern dni zaporedoma zdihuje po Zveličar)u v posebnih sedmerih antifonah fpredpevih), ki se začenjajo s čerko „0 1. O Modrost . .. pridi i. t. d. 2. O Adonaj (Gospod)... pridi i. t. d. 3. O Korenina Jesetova... pridi i. t. d. 4. O Ključ Davidov... pridi i. t. d. 5. O Vzhod... pridi i t. d. 0. O Kralj narodov... pridi i. t. d. 7. O Eiuan vel. Kralj in naš postavodajavec, pričakovanje narodov, in njih Zveličar: pridi nas zveličat, Gospod naš Bog! Ljubi kristjani! zdihujmo tudi mi verni po zgledu Marije Device s katoliško cerkvijo vred po Zveličarju, pa z dušo v zakramentu sv. pokore očišeno. — Ss. Rufin in Zožim sprič.: ss. Teotin in Ba-zilijan spr.; sv. Gracijan škof spoz. ltt. Sabota. Post. Ss. Jona in Barakizij, brata sprič., sta bila ob času perzijanskega kralja Sa-porja, gozovitega pregarjavca in morivca kristjanov, zagrabljena in pred sodnika peljana- Sodnik jima reče: „Zarotim vaji pri našem kralju vsili kraljev, spolnujta njegovo voljo, ter kleče molita solnce, ogenj in vodo". Odgovorila sta mu: „Pred vsim drugim vedi, o sodnik! kdo je kralj vsih kraljev, Gospod nebes in zemlje, ki je solnce, ogenj in vodo vstvaril, njega edinega, pravega Boga mi kristjani molimo: tvoj kralj je reven človek, ki bo umeri, nas Kralj in Bog pa nikoli ne umerje". Ko sodnik sliši besede: „tvoj kralj je reven človek, ki bo umeri", se silno razserdi, in ukaže prinesti ternjevih vej, loči pa Barakizija od Jona, ter misli, da bode po- samna ložej preveril. Ko Jona stanoviten v veri ostane, ga sodnik ukaže sleči, s ternjevimi šibami pretepati, in po tem na led peljati, kjer je vso noč bival. Sodnik Barakizija k sebi pokliče, ter ga nagovori: „Boš li molil naše bogove, kakor tvoj tovarš?" Barakazij mu odgovori: „Z lažmi me ne boš nikoli prekanil; moj brat ni tako preslepi jen, da bi stvari molil; on moli z menoj vred živega Boga, stvarnika nebes in zemlje". Sodnik g.i ukaže mnogoterno in strahovito terpinčiti, mu po-slednjič smole in žepla v usta vliti. Barakizij izdihne dušo in doseže mučeniško krono. Sodnik pokliče Jona in mu reče: „Glej, tvoj tovarš se je že odpovedal". Jona mu odgovori: „Vem, da se je odpovedal hudiču in njegovim angeljem; tudi jaz se odpovem njim in vsim tvojim bogovom". Sodnik ukaže Jonu ud za udom odrezati in njegovo telo prežagati. Jona hvali Boga, ga prosi pomoči, in izdihne svojo verno dušo. Vodilo. „Bog je naš pomočnik v terpljenji, kdor vanj zaupa, ne bo osramoten." — Sv. Timotej dijakon sprič.; sv. Gregor škof spoz.; sv. Favsta, mati svete Anastazije. Kronanje nebvdke Hrntjice na Siorenskent. Citatelje „Zgod. Danice" in častilce preČiste Marije Device bo veselilo zvedeti, da se je slovesnost kronanja nebeške Kraljice, ki je bilo v Inomostu na Tirolskem , 25. vinotoka že posnemala tudi drugod, in sicer na pervo na naši ljubi slovenski zemlji, 8. listopada, ravno v zahvalno nedeljo, pri sv. Jurji poleg južne železnice na Stirskem. Bili so pobožni družbeniki apostoljstv« molitve sklenili nebeško Kraljico s tem počastiti, da bodo njeni krasni podobi dragoceno krono slovesno darovali In ko se je iz tirolskih novin, zlasti po „Sendbothu" zvedilo, da so premožne gospe že začele bisere, žlahtno kamenje in zlato darovati; prinese neka blaga žena župniku zlato z dragimi kamni kinčano zapono (Broche^ in St-ri zlate obeske za ušesa, ktere je samo pri poroki imela, in prosi, naj bi se ta kine za krono Marije Deviee porabil. V kratkem darujejo s«; druge žene srebra in denarja, in krona se je dobila krasna in veličastna, da je veselje. Izdelal jo je znani umetnik Matej Srajner v Ljubljani. Slavnoznani Janez Volf v Ljubljani nam je bil novo podobo farnega patrona, namr*-č sv. Jur|a, izverstno naslikal, Janez Subic v Skof ji loki za njo velikansk okvir sposobno izdelal; toraj se je stari tabernakeij slabo odlikoval pod novo tablo, tem manj, ko je pod podobo sv. Jurja za tabernakeljnom še prezala podoba Marije Device postavila se, ktero je priljubi jeni podobar Jakob Gšiel v Gradci napravil. Moralo se je tedaj sker-beti, da se umisli nov tabernakeij, primeren krasni sliki svetega Jurja, podobi Marije Device in malega Jezusa, ktero je delal podobar Falbesonar v Nasenreutu na Tirolskem. Visoko učeni gosp. Avgust Ortwein, nadzornik in učitelj umnih stavb na Graškem vseučilišči, j* vsim okoljsinam preličen tabernakeij načertal, Janez Šobicv Škof) i loki ga iz lesa izdelal, in Tomaž Kotnik v Mariboru kaj okusno malal in pozlatil. Ker je prejšna sidana miza za tabernakeij morala ponižana in nekoliko nazaj postavljena biti, je po cerkvenih postavah bilo treba, da mizo mil. škof blagoslovi. Naprošeni so bili za to, in radi so privolili, da pridejo novo menzo, tabernakeij, slike in svete podobe blagoslovit in Marijo slovesno kronat. » Pripeljali so se prevzvišeni knezoškof gosp. Jakob Maksimilijan is Maribora v saboto večer ob 5 po železnici in naravnost so se v cerkev podali; pred stranskim altarjem, na kterem so bile svetinje mučencev ss. Avkta in Fortunata hranjene, so se opravile molitve, kakor jih ima brevir za mučence. V nedeljo že ob 3 zjutraj je gromenje možnarjev in vbrano zvonenje pri farni cerkvi in pri 4 podružnicah iarmane budilo. Ob 5 so se začele ss. mase pri stranskih altarjih farne cerkve in v bližnji podružnici Marije sedem žalosti. Ob 6 so milostljivi knezoškof pri stranskem altarji maševali in po sv. masi domači župnik pridigovali. Ljudstva je bilo toliko, da se je vse terlo. Ob 8 je bila procesija iz duhovne hiše v cerkev; opravila blagoslovljanja altarja so terpele dve uri. Ko blagoslov mine, pride 12 belo oblečenih devic z gorečimi svečami v rokah iz zakristije, zadnji dve ste na beli svilnati blazinici prinesli krasno krono za podobo nebeške Kraljice; za njimi prinese 6 mož s podobo Matere Božje in so jo postavi pred altar. Mit škof blagoslovijo krono, poklonijo se do tal pred podobo, zapojejo „Mag-nifikatin ž njimi pričujočih 10 mainikov, in denejo krono na glavo Uirici Mariji. Solze pobožne radosti so se lesketale po očeh pričujočega ljudstva, in v tistem trenutku, ko so možje nebeško Kraljico na prestol postavili, se je po cerkvi zaslišal tisti rahli zdihljej, Ki se šiloma izliva iz globočine serca} kadar človeka kaj nenadoma razveseli. Zdaj stopijo mil. knez in škof na prižnico in razlagajo na drobno pomen blagoslova cerkve in altarjat govorijo od velikanske svečanosti, ki je bila 25. vinotoka 9 lnomostu, ktere pozabili do smerti ne bodot in voščijo srečo farmanom in pričujočim vsim, da obhajajo danes enako veselo svečanost, ako ravno v manjših razmerah9 ali vendar r istem namenu in duhu. Vse je zvesto poslušalo besede višega pastirja in bilo do solz ginjeno. Po pridigi so oznanili odpustke. Potem so čast gosp. dekan Šraarski Martin Ivanec imeli peto maso, pri kteri jim je streglo 6 mašnikov in svetilo 6 možev pa 12 belo oblečinih devic. Bogu hvala m dan, ki ga je dal! Hvala prevzvišenemu knezoikofu sa njihov trud! Nepozabljiva ostane spomina vredna svečanost farmanom sv. Jurja in njihovim sosedom, ki so v obilnem številu pričujoči bili svečanosti lepi. Pri sv. Jurji poleg južne železnice v dan sv. Barbare 1874. Jož. Hašnik. G*Hzotov testament in novi brezverci. Izmed narbolj ošabnih in ob enem narbolj nespametnih liberalcev so tisti, ki vsegamogočnega Stvarnika taje, ali če ga že dopustijo, pa mu vender odrekaje vso moč do vlade natore in vesoljstva. Njih napuh ne more verjeti, da Stvarnik, ki je naravi postave dal, nikakor ni nanie navezan, temuč jih spremeni kadar in kakor hoče. Torej ti ljudje vse za vraže razglasujejo, ako verniki n. pr. na prošnje svetnikov pomoči pričakujejo, ali če jo tudi že izprosijo od Boga za dež, za lepo vreme, zoper hudo uro, škodljive živali. Drugačne misli je bil sloveči francoski deržavnik Guizot, ki je nedavno umeri v visoki starosti. Zapustil je v svoji poslednji volji tudi svoje versko izpovedanje spisano in pravi med drugim: ,,Potem ko sem dolgo živel, delal in premišljeval, sem dospel do prepričanja, ki je še danes moje prepričanje: da Bog, kteri je vesoljni svet in človeka vstvaril, ga tudi vlada, ohrani in spreminja, bodi si po vesoljnih postavah, ki jih natorne imenujemo, bodi si po posebnih djanjih (činih), ki jih zaznamnujemo za 6eznatornet in ktere enako, kakor splošne postave izhajajo od njegove popolne in svobodne modrosti in od njegove neskončne mogočnosti, ki nam je dano jo spoznavati v njenih delih, odrečeno pa nam je poizvediti jo v njenih namenih..." „Verujem v Boga in ga molim, ne da bi tudi le poskusil ga zapopasti. Vidim ga povsod pričujočega in djanskega, ne le samo v vednem vladanji vesoljnega sveta in najbolj v življeuji človeških duš, ampak tudi v zgodovini človeških družbinstev, posebno v starem in novem zavjetu, spominkih razodenja in božjega vladanja po posredovanji in daritvi in smerti našega Gospoda Jezusa Kristusa za človeški rod. Klanjam se skrivnosti sv. pisma in evangelija in se anam vsega znanstvenega preiskovanja in ugibanja, s kakoršnim so jih ljudje hotli razlagati." Do tacega spoznanja je prišel Guizot, akoravno še katoličan ni bil, temuč se je štel k „reformircem". To so zarčs lepe besede, častitljive reči, ki pravi mož, da se je tega prepričal potem, ko je dolgo živel, delal in premišljeval. Vender pa pravi eden amerikanskih kon-vertitov (spreobernjencev) k temu veroizpovedanju: „Ka-toliški katekizem za otročiče pa to še veliko ložej in lepše pripoveduje v besedah apostoljske vere: ,, Verujem v Boga Očeta, vsegamogočnega Stvarnika nebes in zemlje". — Prav ima pesnik, ki pravi: Kar umnih um ne ve, ne izmodruje, To prosto otročje serčice spolnuje. „Waa kein Verstand der Verstiindigen sieht, Das tibet in Einfalt ein kindlich Gemiith." Ogled po Slovenskem in dopisi* Iz Ihan*. Kakor verli Slovenci sploh, tako so tudi Ihanski farani vneti za zaljšanje svoje lepo zidane cerkve. Prenovili so v poslednjih letih pet altarjev in jih pozlatili, ter je cerkev znotraj prav lepa. Ali zunaj cerkve je bilo mnogo pomanjkljivega, fti imela n. pr. cerkev mertvašnice, pokopališč je bilo silno majhno. Že mnogo lčt je nas deželska gosposka priganjala k napravi mertvašnice in podaljšanju pokopališa; ali odlašali smo z delom, dokler se je dalo. Lansko zimo in spomlad je pa legar s kozami vred po naših, kakor tudi po druzih krajih hudo razsajal in ljudi moril, ter nas primoral, da smo precej spomladi mertvašnico zidali ia tudi pokopališč čez polovico podaljšali. Ogodovanju sv. Jurija, našega farnega pomočnika, so prečastiti gospod Janez Toman, Moravški dekan, novo pokopališe slovesno blagoslovili in Božjo službo obhajali. Če nismo hotli čakati časa, da bi se zvonikov« streha na cerkev poderla, smo mogli stari strohneli les znad zvonika na tla spraviti, in ga z novim močnim lesom nadomestiti. Srečne se štejemo, da smo dobili prav izvedenega moža, Janeza Verhovnika, tesarskega strokovnika iz Tujnic poleg Kamnika, kteri je prav po nizki ceni vse delo prevzel, potem nam pa ves zvonik tako močno in lično doveršil, da so ga hvalili vsi izvedenci, kteri so delo ogledovali. Tudi zna ta tesar zvonove tako umetno v zvoniku razobesiti, da z nar težjim zvonom^ lahko sam človek zvoni. Letošnjo spomlad je on na Šmarni gori zvonove tako umetno vravnal, da tudi z velikim, čez stotov težkim zvonom, čez 60 let stari cerkvenik lahko zvoni. Dasiravno še mlad, je že čez 20 zvonikov popravil. Ako smo lep nov zvonik imeli, smo hotli tudi mogočne lepe in soglasne zvonove iz njega slišati. Stari, še ne poškodovani veliki zvon z 12 stoti teže je bil vsem po volii in sklenili smo, da ostane za srednjega; ali stari srednji zvon je bil prevotljen in ves obrabljen, mali je bil še starši; toraj smo sklenili velikega in malega vliti dati. Gospod zvonar Samasa nam je razsodil, da stari zvon ima glas E in da mora včliki imeti glas Cis in mali G is, novi veliki zvon mora 30 in mali 8 stotov tehtati. Stari zvon z 12 stoti je tanjši, kakor so današnji novi zvonovi, in ima po zvonarjevih besedah tako močen glas, kakor današnji novi zvon s 16 ali 17 stoti. Nova zvonova sta iz nar boljšega blsga vlita, prav lično narejena, in se svetita kakor srebro. Kar je pa pri zvoneh poglavitna reč, je to, da se s starim zvonom popolnoma vjemata in imata prav čist, čverst in prijeten glas. Ne le domači farani jih prav z veseljem poslušamo, tudi ptuji jih močno hvalijo; stot je po 88 gl. Veliko žalosti in strahu smo prestali, preden smo zvonove v zvoniku imeli. Nesreča se je bila pripetila pri vožnji in pri vzdigovanji zvonov v zvonik. Ker smo bili vsi farani silno veseli novih zvonov, je tudi več faranov želelo ju iz Ljubljane na dom voziti; zlasti se je bila vnela med dvema sveta vojska, kteri ju bode iz Ljubljane vozil, in farani smo prisodili enemu čast novi veliki zvon voziti, ker ga obadva voziti nista mogla. Ali Časti silno veseli voznik je bil pri vožnji silno nesrečen. Imel je silno napačno navado, da je z nogo na vago pri vozu stopal, predenj je šel na voz. Ko zdaj tako stopi, se vaga nesrečno zasukne in mož pade pod kolesi, ki ste mu nogi sterli. Ni bilo deleč od Ljubljane, torej so ga precej odpeljali v bolnišnico, kjer je pozneje revež vsled tega umeri. Bog mu gotovo povračuje na unem svetu njegovo gorečnost ca dobro reč; nam pa t'e silo britko, da se je zgodila ta velika nesreča. Šli smo lili uro deleč zvonovama naproti in v sprevodu med molitvijo sv. rožnega venca smo ju spremili k farni cerkvi. Drugo nesrečo in strah smo imeli pri vzdigovanji velikega zvona v zvonik. Ko ga z vervijo kviško vzig-nemo in se zvon že linam bliža, se verv preterga, — zvon pade na močen tram dva sežnja nad zemljo, ga prelomi, pa se tako srečno na stran oberne, da na zvonove korenine pade in se tudi naj manjši škoda ne zgodi. Pravijo, ko bi bil zvon sploskoma naravnost na zemljo telebil, bi se bil zarad silne teže zrakove raz-počii, in imeli bi bili k manjšemu škode 800 gl. Ta nesreča tesarskega mojstra tako prestraši, da si precej naroči lastno verv za 125 gld., rekoč, da nikdar več ptuji vervi zvonA ne zaupa. Drugi dan smo srečno z dvema vervima zvon v line potegnili. Lepo slovesnost za nova zvonova smo obhajali an-geljsko nedeljo. Prečastiti gospod o. Bogomir Hlebec, gvardijan v Kamniku so imeli veliko mašo z leviti in pridigo. Pri tej priložnosti moramo očitno spoznati, da so samostani za našo deželo, kjer je £e zdaj pomanjkanje duhovnikov, velika dobrota. Ko ao bili nam naš gospod fajraošter umerli, so hodili pol leta vsako nedeljo in praznik v Ihan mašnik iz reda sv. Frančiška Božjo službo obhajat; in če tudi svojega fajmoštra imamo, nam vender trikrat na leto pridejo o naj večih slovesnostih iz Kamnika imenovani gospodje Božjo službo opravit, in velikokrat v potrebi so prišli pomagat tudi spovedovati; ravno tako radi pomagajo tudi drugim duhovnikom in duhovnijam, kadar jih potrebujejo; zatorej jih tudi vsi posebno cenimo, ljubimo in spoštujemo, ter želimo, da bi v naši okolici in po druzih krajih vedno ostali, pa se tudi samostani po mestih napravili, kjer jib ni.^ Ko bi utegnil kak liberalec to pisanje brati, bo gotovo nevoljen in godernjal, rekoč: „Glejte, kako imajo klerikalci in mračnjaki denarja obilno za nepotrebne reči!" Ali mi mu rečemo: Mi nimamo denarja, primanjkuje ga nam celo za potrebe; ali ko gre za Božjo čast, si odrečemo radi pri naj potrebniših rečeh, da kake solde za zaljsanje cerkve prihranimo. — Ker še nihče ni redke slovesnosti omenil, ktera se je v naši bližnji okolici godila, naj jo mi naznanimo. Na roženkransko nedeljo so pri sv. Trojici, podružnici velike Moravške fare, prečastiti gospod Mihael Bore, fajmošter v pokoju, svojo tretjo novo ali demantno sv. mašo peli. Dasiravno že 60 let mašnik, v 89. letu svojega življenja in nar starši mašnik naše škofije, vender še delajo v vinogradu Gospodovem. Samostojne službe ne morejo sicer oskerbovati, ali pri imenovani cerkvi še vsakdan mašujejo in ob nedeljah in praznikih Božjo besedo ljudem oznanujejo, kteri imajo daljno pot do svoje farne cerkve. Kmalo, če jim Bog da, bodo doii-veli 90. leto, leto starosti sv. Janeza evangelista, kte-rega so mogli učenci v zbirališe kristjanov nositi, in kteri ni mogel veliko besedi govoriti, temuč je vedno ponavljal besede: „Otročiči, ljubite se med seboj!" Pre-častitemu gospodu Borcu je pa dobrotljivi Bog toliko telesno moč in zdravje dodelil, da zamorejo sami brez ptuje pomoči v cerkev in iz cerkve hoditi, in tudi daljfti ogovore do poslušavcev še imeti. Bog jih ohrani ta moogo let pri taki moči in pri takem zdravju. Imenovani kristjani bi zavoljo pomanjkanja duhovnikov težko dobili mašnika, kteri bi jim zgubljenega nadomestoval! Tudi na drugi strani naše fare, proti Ljubljani, so naši verli sosedje v far i sv. Jakopa pri Savi zavoljo zaljšanja svoje farne cerkve vse hvale vredni. Pred nekoliko leti so si napravili nove prav soglasne in t»ike zvonove, so vse tri altarje v farni cerkvi prenovili in prezlatili; tudi jim zaljša cerkev nov, močno pozlačen Križev pot, in oskerkeli so si nove orgije. Ali farna cerkev je bila silno nizka in majhna; letošnje poletje in jesen so jo pa tako predelali, da je vsa drugačna, ■koraj nova, in vse, kar je bilo pred pri cerkvi lepega, se zdaj v novi cerkvi lepši kaže. Cerkev je zdaj prav lepo zidana, veči kakor popred in veliko viaočji; obok je prav lepo izdelan in razdelitev posameznih delov primerna. Zahvaljeno nedeljo je bilo * se delo pri cerkvi srečno dokončano, in prečastiti gospod prošt A. Jarc so prenovljeno Božjo hišo med obilnim spremstvom gospodov duhovnikov blagoslovili, potem pa veliko duhovno opravilo s pridigo imeli. Če se obernemo od Ihana proti gorenski strani, vidimi, da tudi na Goričici, podružnici velike Mengeške fare, kjer imajo svojega duhovnega pastirja, so poslednje leta za svojo cerkev veliko storili. Pred tremi leti so bi napravili tri nove zvonove (pri Samasu), kterih veliki tehta 24 stotov in pol; in vsi trije so tako soglasni, da jih ljudje na vsih krajih zavoljo lepih, močnih glasov in zavoljo prijetnega soglasja močno hvalijo. Letošnje poletje je pa tisti tesarski mojster, ki je pri nas zvonik delal, tudi na Goričici vse tesarsko delo pri zvoniku ravno tako lepo novo doveršil, kakor pri nas. Kako zamorejo ljudje toliko za Božjo čast storiti, bi utegnil kdo poprašati. V naših krajih ljudje slamnike izdelujejo, ne zaslužijo sicer veliko na dan, po 15 do 30 soldov, in s tem zaslužkom si morajo hrano in obleko kupovati, pa še kak sold za svojo ljubljeno cerkev na stran dene. Naj bo vse Bogu na čast, pa tudi v spoštovanje vsem dobrim faranom, kteri skerbe za lepoto svojih cerkev po Slovenskem. iS Poljske fdie, 4. grudna. Kavno bo osem mescev, odkar smo zgubili svoja dušna pastirja. Na \eliki pet*-k smo pokopali mnogozasluženega župnika gosp. Mart. Pajka, in precej čez 10 dni potem tudi pobožnega in gorečega duhovnega pomočnika gosp. Matija Pazlerja. Hudo so iarmani žalovali ta njima in bridko jokali pri obeh pogrebih, kar je bilo znamnje, kako dobra in vneta duhovna sta bila ranjka, in kako priserčno farani ljubimo dobre duhovne pastirje, če tudi kdo drugač blekne zoper nas. Kakor hudo smo pogrešali ranjka gospoda, ravno tako težko smo pričakovali novega gosp. župnika, kte-rega smo na naše veselje ravno kar dobili, čast gosp. Fr. Levičnika. Šli sino bili po njih robo in opravo s več kot 20 vosmi na Prežganje v hudem mrazu, v snegu in po tacih potih, da bi drugemu tudi za dobro plačilo ne bili tega storili. S kakšno ljubeznijo smo pričakovali novega župnika, razvidilo se je tudi iz lepega kinČanja cerkve zunaj in znotraj na dan njih vmestovanja. Več zastav je vihralo s stolpa, primerni napisi na raznih prostorih, pok možnarjev in veselo vbrano zvonenje je naznanjalo, da gospoduje posebno veselje in imenitna slovesnost v fari. Tako ljubimo in spoštujemo svoje dobre dušne pa-s ti rje. In prav takega pokazali so se naš novi duhovni oče v pervem svojem govoru do nas, v kterem so prav določno povedali, s ktero stranko bodo deržali, in na kteto stran se bodo vstopili. Rekli so med drugim, da bodo deržali z naj večim gospodom in z naj veči gospč, in sicer z Gospodom nebes in zemlje in z nar svetejši gospo Devico Marijo, patrono naše farne cerkve. Priporočali so pa tudi nam, da se naj na njih stran vstopimo in z njimi deržimo, kjer le če bomo na strani Božji in Device Marije, in z njima deržali, nam je upati mirne smerti in srečne večnosti. V tast presvetemu Jezusovemu Sercu. O Serce najtriadkejpi! Mi vsi v stotere glase, Te hvalimo, častimo Zdaj in na večne čase! Na pomoč mi hitite, Duhovi na višini! Mi revno serce vžgite V ljubezni, Seratioi! Da pojem pesem novo, Ti Serce najsvetejši! Premilo Jezusovo O Serce naj eladkejši! O žar, ki v sercih vtrinjaš Ljubezen pregorečo, Z obrambo jih ogrinjaš, Varuješ pred nesrečo: Odverni Cerkvi sile. Never zatri talase! *) Združimo v prošnje mile Mi vsi v stotere glase. Iz Tebe vir življenja Nam grešnikom izvira, Varuj nas pogubljenja, Ko naše truplo umira, Presveti plana žareči, Le v tebi naj zaspimo, Po tebi hrepeneči — Te hvalimo častimo! Oj, da bi slava tvoja Vso zemljo napolnila! *) To je, valove, — po greško pomeni „morje-. Oj, da bi duša moja Ti peti vredna bila! Serce neskončno sveto, O daj, da zabim nase, Te ljubim žarno vneto Zdaj in na večne čase! R a d o s 1 a v. Poglavitne čednosti dobrega otroka. Ljubezen do molitve. Unkrat imenovano prelepo čednost, pokoršino, vam bo Bog dodelil, ljubi otroci, če bote Boga zanjo prosili, to se pravi, če bote radi in lepo molili, zraven pa si prizadevali prav pobožno živeti. Preljubi Zveličar je obljubil, da nam bo vse dal, kar ga bomo dobrega prosili v molitvi. „Molite", je djal, „in se vam bo dalo, isite in bote našli; terkajte in se vam boodperlo." Jezus sam je molil, — in kako je molitev ljubil! Slišali ste velikrat, kako sveto so svetniki živeli. S čim so to dosegli? S tim. da so se prav majhni začeli prav lepo in zvesto moliti, in da so stanovitno in veliko molili. Molitev jih je greha varovala, molitev jih je posvetila. Molitev je svet ogenj, ki gori kakor nebeška luč v lepi duši in serce k dobremu ogreva. Molitev je tudi naj slajši in naj Ijubeznjivši vonjava, ki kakor od pre-drazih cvetlic lepe duše puhli v višave in pred Božji sedež. Zato pravi sv. pismo, da je molitev Bogu prijeten duh. Morebiti ste že občutili, kako včasi hudo nagnjenje človeka v ta ali uni greh vabi, kako ga hudobni duh ali pa tudi zanikaren človek skuša in zapeljuje. S čim se odvernejo in premagajo take hude skušnjave? Z molitvijo. Zato tudi molimo v očenašu: „Nas ne pelji v skušnjavo". Zvesta m iitev dušo tako vterdi, da je nepremagljiva. Otroci m-lite, da vas bo Bog greha obvaroval Človek pa tudi prav veliko potrebuje od Boga, zato mora veliko moliti in prositi. Ce bote veliko molili, bote veliko milost dosegali. Če zvesto molitev opu-sate, je prav nevarno za vas, da vas bo milost Božja zapušala in najberže tako zapustila, da padete v velike grehe, in to je naj veči nesreča. Tega B« gobvari! Molite tedaj vedno, in Božia pomoč vas ne bo zapustila. Vaše sere« bodi zmiraj z Bogom zedinjeno, in to bode tako kakor vedna molitev. Recite zjutraj: ,.Naj bo vee Bogu na čast!" To je dober namen, ki bodo pesvečeval vaše dela in majhne trude. Z Bogom začni vsako delo, In bo dober tek imelo. Ni dopovedati, kako lep pred Bogom in njegovimi angeli je dober otrok, kadar ponižno kleči pred Bogom, sklenjene ročice k njemu povzdiguje in moli. Slavni mornar Alfons Albukerk je bil nekdaj v silovitem viharji na morji. Velika je bila nevarnost, da bode konec storil s svojimi mornarji. Alfons pa vzame v roke nedolžno dete, ki je bilo tudi takrat na ladijji, ga povzdigne proti nebu ter prosi Boga, naj jim bo vender milostljiv zavoljo tega nedolžnega otročiča, ako drugač ne. In lejte! bil je uslišan. Ha s fj teti po *retu. Angleško. Te dni so V Londonu pričeli opravila v velikanski novi cerkvi sv. Janeza, ktero imenujejo „ritualsko" ali obredovsko, ker je v nasprotju 8 prote-stanškimi opravljena s podobami (statvami) Marije D. in svetnikov. Še bolj posebno pa je to, da se je našel anglikansk škof, namreč iz Vinšestra, ki se je vdele-ževal blagoslovljevanja. Njegov prednik na ondotnem škofovskem sedežu je bil vložil podstavno skalo k temu tempeljnu. V govoru je omenil, kolika nevarnost je za anglikansko cerkev, ter se ji zarad loČenj med svetnjaki in cerkveojaki velik polom bliža. Znamenito v „ritua-lizmu" je to, ker angleško ljudstvo je naveličano merz-lote in dolgočasnosti v protestanški veri in bogočastju in se v velikih razmerah povrača v svojo pravo, to je, v katoliško Cerkev, za ktero so bili nekdanji liberaluhi uboge ljudi goljufali in so jih s trinoško silo tirali v krivoverstvo. Da bi to gibanje angleškega naroda v katoliško Cerkev ustavili, bo začeli anglikanci sem ter tje Čedalje bolj posnemati zunanjost ter obrede katoliške Cerkve. Tudi spoved že mnogi zopet imajo. To pa jim ne bo nič pomagalo, dokler se tudi bistva, namreč nauka sv. Cerkve zopet ne poprime jo. Zgubljeni sin je še le potlej mir dosegel, ko se je bil čisto povernil na svoj zapušeni dom, ko ga je oče v naročje sprejel, oblekel, mu perstan na roko dal. Drobne novice. Bruselska vlada je ra sledi nekega rudečkarskega shoda. — Iz Olota v Kataloniji se sliši, da so bili republikanci tam od Karlistov hudo tepeni ter so zgubili 600 mertvih, 44~>5 od Karlistov zajetih, in veliko orožja in robe. — V Rim k sv. Očetu je undan prišel iz Angleškega vikši škof dr. Manning, te dni pa nadškof iz Bolonje, kardinal Morichiui, in monsig. Cecconi, ki je od papeža odmenjen za nadškofa v Flo-renci. — V večer grud. se je bilo v Rimu zbralo več laskih ministrov, poslancev in druzih, da bi zdravili rane morij in pobijanj v Siciliji. Zastonj pa bodo ti zdravniki zdravili, dokler prava zdravnica, Cerkev, nima zopet prostosti stegniti svojo zdravilno roko nad nesrečno deželo. Ali se ne vidi tudi po vsih druzih katoliških deželah in deržavan, da je morij, pooojev, zmešnjav toliko več, kolikor del j se odterguje od Cerkve in sv. Očeta? Ali ne gre tudi šolstvo v tacih okolišinah toliko bolj v šibre, kolikor bolj se liberalci pehajo ga povzdigniti? — „Osvobodovavci" Rima, kterih nezgoda je: vse potreti, pravi „Unita", so kremplje zasadili tudi v starodavno in preslavno umetoijsko akademijo „San Luca", sv. Luka. Večina profesorjev in sicer njih naj boljši so nevredno spoznali, da bi se podvergli novim „padronom" in so se drugam preselili, blizo „Foro romano"; v starem poslopji pa gospoduje nasprotnost tega, kar so „lepe umetnosti" (negazione del bello), to je, revolucija. Ta akademija je une dni zgubila prestavnega svojega uda, profesorja viteza Karola Mir. Voigt-a, be-rolinskega katoličana, ki ima evropejsk slovez in je 13. okt. umeri v Terstu. Bil je rojen 6. okt. 1800. — Francoski narodni shod se je po dolgem prestanku zopet pričel 30. novembra. — V nemškem deržavnem zboru je zraven \Vinihorsta tudi dr. Buss gorko besedo spregovoril v prid federalizma. — Predsednik Chilijski, ne-kteri ministri, starašini iu poslanci s j od ondotnih Škotov izobčeni, ker si v postavodajstvu hočejo prilasto-vati pravico papeževe pečatnice prepovedovati, ako bi k uporu dražile, to se pravi, ako bi gospodom frajmav-rarskega duha ne bile po volji. — V Parahibi in Per-nambuki v Rio de Janejro je ljudski hrup vstal, ker je vlada dva škofa obsodila. Ljudje so vpili: Ob tla mavtarje! — V Monakovem je dr. Sigi obsojen na 10 mescev v ječo, ker je rekel, da napad v Kissingu na Bizmarka je bil zgolj komedija. — Na Serbskem se je ministerstvo menjalo, spremenilo se v bolj ,,liberalno" in „prenavljavno". Boje se, da s tem je nemški libera- lizem tudi v Serbijo prikrošnjal. Se bo vidilo. — Don Karloz si je višega poveljnika unstran reke Ebro izvolil generala Dorregaray-a. — V francoskem narodnem zboru, je Dupanloup dokazoval, da naj veči nevarnost sedanji čas je v napredujočem materijalizmu in ateizmu (v gru-domoljstvu in brezverstvu). Obravnaval se je vladni predlog o naučni svobodi, kterega je pobijal Gambetov bivši prefekt in prekucuh Challemel-Lacour. Listek za raznotero robo in blago. Naša ljuba Gospa presv. Serea. i. Naša ljuba gospa Presvetega serca! — Spomni se veljave, Ktero ti daje sam Bog; Nase glej težave, Reši, resi nas nadlog! Vedi, ker kraljica Si vesoljnega sveta, Da si pomočnica Vsemu svetu odmenjena. Vsi zaupajoči Na ljubezen inateruo, Ki tebi zdihujoči Serčno-milo kličemo. Slavna ključarica! Vir vsih milost nam odpri, Sej ti vratar»ca Vsih zakladov Božjih si. Sej ti gospoduješ Serce svoj'ga Jezusa; Ti zapoveduieš, Vse, kar rečeš, obvelja. Mati, oh odpiraj Nevsušljivi ta zaklad; Grešnikom oviraj, Da ne padejo v prepad! Daj zaklade svoje Svojim otročičem v prid, Da ljubezni tvoje Moč nremetnbe. V Lavantinski škofiji: Župniki so postali čč. gg.: Anton Žober pri sv. Martinu v Rožni dolini; Jože Vraz st. pri Materi Božji v Puščavi, m Jože Sever v Pod-gorji. — Č. £. Juri Galun je prestavljen za kaplana v št.-Peter na Medvedovem selu. — Č. g. Miha Žumer je stopil v začasni pokoj. — Razpisane fare so: Sobota do 5. januarja, Razbor in št.-Peter na Medvedovem selu do 13. januarja 1875. — Umeri je č. g. Miha Klejnšek, duhoven v pokoji 14. nov. t. 1. R. I. P. MMobrotni darovi* Za sv. Očeta: P. n. gosp. kan. Vole 20 frankov v zlatu. — Neimenovana roka 20 gl. Za afrikanski viisijon: Neimenovana 1 gl. — G. A. K. iz št. Ruperta 5 gl. Za ubožnico v Bosni: P. n. gosp. kan. J. Vole 20 frankov v zlatu. Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jozel Blaznikuvi dediči v Ljubljani.