n ie n TOR Mentor — dijaški list — XXIV. leto 1936-37 Vsebina 3. številke: Govor bana dr. Marka Natlačena ob otvoritvi III. realne gimnazije v Ljubljani 49 Joža Lovrenčič, Himna III. drž. realne gimnazije v Ljubljani 51 / Ivan Čampa, Kadar srce zacvete... 52 / Deseti brat, Starec v viharju 56 / Janko Mlakar, Spomini 57 / Deseti brat, Nikjer ni sence več... 62 / Janošna, Akord 62 / J. Pavlin, Ali se učiš stenografije? 65 / Deseti brat, Ti dnevi 65 / France Vodnik, Povojni slovenski „romani generacije" 66 / Vratuša Anton, Levstikova pisma 68. OBZORNIK: Naši zapiski 71 / Pomenki 71 / Zanke in uganke 72. Uredništvo lista: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. 7. — Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. — Rokopisi se ne vračajo. - Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. - Na npravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije. Mentor izhaja v Ljubljani med šolskim letom vsakega 1. v mesecu. — Izdaja ga Prosvetna zveza v Ljubljani (odg. Vinko Zor, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80.) Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič. — Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju. Celoletna naročnina za dijake Din 30., za druge in zavode Din 40. Posam. številka Din 4.—. Plačuje se naprej. — Štev. ček. računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. — Naročnina za Italijo: Lit. 10.— za dijake, Lit. 15.— za druge; za Avstrijo: S 4.— za dijake , S 6.— za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma avstrijskih čekovnih položnicah »Katoliških misijonov" v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. — Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino 2 vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika. Dr. Ivan Pregelj - PLEBANUS JOANES (VIKAR JANEZ) Roman, ki ga je označila vsa književna ocena za eno najmočnejših in najboljših slovenskih pripovednih del, opremljen z nujnim tolmačem tujih izrazov, glede zgodovinskih in krajevnih motivov i. p., naj bi imel VSAK DIJAK! Zato je tudi cena za dijake znižana, da 8i more knjigo vsak nabaviti; stane broširana Din 7*50. TISKOVNO DRUŠTVO V KRANJU r.x.x o.s. / GOVOR BANA DR. MARKA NATLAČENA OB OTVORITVI III. REALNE GIMNAZIJE V LJUBLJANI Sredi polja jasen grad — sama okna . . . S iemi besedami našega velikega pesnika l)i mogel najbolje označiti zgradbo nove 111. drž. realne gimnazije, ki bo zdajle blagoslovljena in slovesno izročena svojemu namenu. Gotovo boste, dragi dijaki, primerjali svojo novo šolo z mračnimi, malo zračnimi hodniki zavoda, kjer ste študirali lansko leto, zavoda, ki je bil zgrajen v dobi, ko arhitekti še niso tako upoštevali zahteve po soncu, svetlobi in zraku, kakor to delajo arhitekti danes. Zato boste tembolj cenili lepoto in sončno jasnost novih šolskih prostorov. Zares, če za druga šolska poslopja rabimo izraz „šola“, bi morali to novo šolsko poslopje imenovati s pesnikom .,jasen grad". Ko se bo čez desetletja pisala zgodovina znamenitih stavb v Ljubljani, bo morda vzbujalo posebno pozornost dejstvo, da je bilo to poslopje zgrajeno baš v času, ko je nad našo državo in prav posebno še nad našo banovino ležala težka mora gospodarske stiske. Gimnazijska poslopja morajo v naši državi graditi banovine in ne država in v teh težkih časih je naša banovina žrtvovala nad H.000.000 Din. da se je zgradilo šolsko poslopje, ki ustreza zahtevam estetike in higiiene v taki meri. kakor bi bilo zgrajeno v času največje gospodarske prosperitete. Naša banovina je pri tem pač ravnala po načelu, da ji za vzgojo mladega naraščaja ni nobena žrtev prevelika. Potemtakem smem reči, da je slovenski narod, upravno organiziran v dravski banovini, v tem slučaju storil do svoje mladine svoio dolžnost v odlični meri. Sedaj pa je vrsta na vas. dragi dijaki, da tudi vi storite svojo dolžnost do naroda. Svoje dolžnosti do naroda pa ne morete lepše vršiti, nego če se vestno pripravl jate za svoj bodoči poklic. Prihajali boste v te svetle prostore, v ta jasni grad in iskali boste v njem izobrazbe. Ali ste že kdaj slišali, kaj je na j večja izobrazba? Morda se vam bo zdelo nekoliko nenavadno, ako vam povem, kaj je označil kot največjo izobrazbo eden naivečjih pedagogov sodobne Evrope Forster. ki se je mnogo bavil tudi s socialnimi in političnimi problemi. Forster je zapisal klasične besede: MENTOR 1936-37 ŠT. 3 49 Hvaležnost je največ j a izobrazba. Yi, dragi dijaki, se boste izkazali slovenskemu narodu hvaležne s tem, da se boste na vso moč trudili, da bo v tem jasnem gradu prišlo obilno svetlobe v vaše glave in obilno toplote v vaša srca. mmim « Filozof Platon je rekel, da so vse, kar je velikega na svetu, izvršili mladi ljudje. V mladem človeku je odločnost, je požrtvovalnost, je podjetnost, je živo stremljenje in želja, delati za svoj narod, za njegovo veličino in srečo, za njegovo rast in slavo. Tudi v vas, dragi dijaki, gori plamen, ali vsaj tli iskra ljubezni do naroda in države. Mnogi od vas že gradite načrte, kaj boste velikega in koristnega storili za svoj narod. Eden od vas gleda morda sebe v bodočnosti kot velikega pisatelja, drugi kot državnika, tretji kot vzornega duhovnika : četrti želi na sebi pokazati, kakšen bi moral po njegovi zamisli biti idealen profesor: zopet drugi gradi v mislih železnice in ceste in mostove, ali uravnava naše reke in hudournike... Mi vsi starejši vam želimo uspeha v bodočnosti in bomo srečni, če se izkaže, da je nemara danes kdo med vami. ki bo svojčas dostojno stopil ob stran morda tudi Prešernu, tudi Slomšku, tudi Miklošiču. A to je bodočnost — kaj pa morate v ta namen storiti že sedaj? Ne morete storiti kaj lepšega, kakor če težite za tem z vsem svojim srcem in se trudite z vso močjo svoje volje, da se usposobite za resnične duševne delavce. Poudarek leži tu na besedi delavec. Ni lepšega naslova na svetu, nego če si kdo more upravičeno prisvajati naslov ..delavec". Ta naslov je časti te j ši nego so bili plemiški atributi. Kdo je delavec? Delavec, vreden svojega imena, je tisti, ki v svojem poklicu vidi v prvi vrsti delo, dolžnost in šele v drugi vrsti zaslužek. Delavec je tisti, ki dela iz notranje potrebe, iz želje po ustvarjanju, iz želje, da v trudu in znoju, polnem radosti, domu gradi slavo in čast. Pravi delavec je pripravl jen za svoje delo tudi se žrtvovati. Živimo v dobi silnih socialnih pretresov. V teh pretresih je včasih tudi inteligenca mnogo pretrpela pod pezo širokih plasti naroda, ki se ni čutila z inteligenco eno. ker se inteligenca ni čutil«. ;• njim eno. ker se inteligenca ni čutila sama kot del naroda in kot ofrran naroda, v službi narodne skupnosti. Eno stvar dra°;i dlHki dobro pomnite: tisto inteligenco, ki pojmuje svoje delo tako. kakor semv P°prej omenil, tisto inteligenco ima narod rad, jo spoštuje in uvažu je; med tako inteligenco in narodom ni prepada in taki inteligenci se tudi ni bati nikakih socialnih potresov. Naj bi torej izšlo iz te šole mnogo požrtvovalnih delavcev, ki bodo v življenju pokazali, da so si v tem jasnem gradu nabrali za svojega dulm obilico jasnosti in širokega obzoria. za svoje srce pa toplote in ljubezni. Naj bi se v tem jasnem gradu izoblikovale množice kremenitih značajev, vsekdar zvestili svojemu narodu, svoji državi in svojemu kralju! S temi besedami izročam ključe te nove zgradbe Vam, gospod ravnatelj, s prošnjo in upanjem, da boste z božjo pomočjo znali to poslopje, zgrajeno z velikimi žrtvami našega naroda, čuvati in ohraniti tako. da bo vedno ostalo zares jasen grad, v katerem ne bo nikdar usahnil izvor svetlobe in toplote. JOŽA LOVRENČIČ : HIMNA III. DRŽ. REALNE GIMNAZIJE V LJUBLJANI Novo se dviga naša gimnazija v beli Ljubljani sredi polja, zbira nas v svojih svetlih prostorih, srce blaži nam, vzgaja duha. Mi. ki smo prvi van jo vstopili, danes prisegamo v zboru na glas, da se vsi bomo pridno učili, da bo ponosna vedno na nas. Vse naše delo, vse naše trude Bog naj obilo blagoslovi v blagor domov ja in naše grude, ki ji posvetimo svoje moči! Dvigaj se. dvigaj, naša gimnazija v beli Ljubljani sredi polja — zbiraj nas v svojih svetlih prostorih, srce nam blaži, vzgajaj duha! mizo in klopco. Tu sta sedela včasih vse popoldneve;, gledala na reko in govorila o najrazličnejših stvareh. Bila sta si zelo zaupljiva in sta si razkrivala svoje najtajnejše skrivnosti. Viljem se je Danetu iz dneva v dan bolj smilil. Nikdar bi ne bil verjel, da so taki reveži na svetu. Ko mu je Vane nekoč tožil, kako je sam in zapuščen, mu je Viljem v bolesti dej ul: „Ne norčuj se iz Boga! Saj sploh ne veš, kaj imaš. ker si zdrav. Glej. ves svet ti je odprt in greš, kamor hočeš. Morda ti sedaj ni tako, kakor si želiš, a nekoč ti bo lepše. Postal boš sam svoj gospod. Jaz bom pa morda vse življenje priklenjen na stol in vedno bom od drugih odvisen. Kaj mi pomaga, če lahko rečem služkinji: ,Prinesi mi to in to!’ in mi prinese, ali hlapcu: .Pelji me tja!’ in me pokorno posluša? Kaj mi vse to, te vprašam. Predobro se zavedam, da ni v moji moči iti, kamor bi hotel, ker sem vedno na nekoga navezan. — Tako lep je svet, pa mi ga ni dano uživati: fantje, dekleta, vse, vse je tako lepo! Ti si lep in zdrav in marsikatero dekle bi vztrepetalo, če bi ji položil okrog pasu roko. Kaj pa jaz? Katera me bo pogledala, katera hotela imeti poleg sebe živega mrliča, pa bodi le za kratko uro, za bežen trenutek? In ko bi ti vedel, kako hrepenim po enem samem takem trenutku! Naša rodbina je močna in polna krvi, ki kliče po sproščenju. Vsi smo taki, tudi jaz. Toda meni se želje ne bodo nikdar izpolnile." Starši so poizkusili vse, da bi ga rešili, toda zaleglo ni nič in Viljem je ostal tako rekoč prikljenjen na posteljo, kajti le stežka je naredil včasih nekaj korakov po sobi. Radi tega je moral šolo pustiti, ker pa je hotel na vsak način še dalje študirati, so mu starši preskrbeli inštruktorja. Vanetu je bilo spočetka silno nerodno pri Mejačevih. Saj je tako rekoč i/. največje skromnosti zašel v najrazkošnejše razmere. Pri Mejačevih je bilo vse na veliko, kakor pravijo na kmetih, kadar se hočejo o kaki hiši izraziti, da je gosposka. Takega sijaja ni videl Vane še svoj živ dan ne in večkrat se mu je zdel pravi čudež, da je mogel on, navaden siromak, priti v tako odlično hišo. Strahoma se je prestopal po naloščenih parketih, boječ se, da mu ne bi spodrsnilo ali da ne bi kaj pomazal. Ker pa so bili pri Mejačevih razen Hilde, ki se je redkokdaj pokazala, vsi tako prijazni, posebno gospa, se je sčasoma popolnoma udomačil. Navadil se je njihovih navad in gosposkega obnašanja ter postal ponosen nase. Kmalu je začel ostajati pri Viljemu preko učnih ur in končno je bil ob njem kuhan in pečen. Teti se spočetka ni nič prav videlo, da zahaja tja. Res, da nekaj zasluži, toja pri taki hiši se ne bo nič dobrega naučil, si je mislila in ga ljubeznivo posvarila. Ko pa ji je povedal, kako so Mejačevi dobri in krščanski, jo je pomiril in mu ni več oporekala. Celo novo obleko mu je pripravila, ko jo je prosil, češ da ne more hoditi med gospodo tak kot cigan. „Za letos bi bila ona še prav dobra, pa naj bo, da se boš bolj pridno učil,“ mu je dejala, ko je tudi sam dal nekaj zraven. ,.Le glej, kako bo v šoli, bo vsak čas konec.“ „Bodi brez skrbi! Z Viljemom se učiva skupaj." jo je potolažil. In tisto leto sta res oba izdelala. — Drugo leto je prišel Vane k Mejačevim kot star znanec. Viljemu je stregel, kolikor je mogel. Čeprav je bil silno težak, ga je vodil povsod. — Ko premišljam vse to, se me včasih polasti grozen obup, da bi se pognal iz drugega nadstropja na trdi cestni tlak, da bi bilo v trenutku vsega konec. Včasih iščem tolažbe v ino- litvi, a je ne dobim; potem preklinjam vse, svet in Boga. Zakaj pusti, da živim? Mar ne bi bilo boljše, da bi bila tam nekje pod Triglavom zrasla siva skala, kakor da sem jaz prišel na svet? To je nekaj groznega in nepomljivega, česar ne ti ne nihče drugi ne bo mogel nikdar razumeti. Ob tak em in podobnem govorjenju se je Viljem Vanetu silno smilil. Ko bi bil mogel, bi mu bil naredil karkoli, da bi mu olajšal veliko bol. Čeprav Viljemu vse sočuvstvovanje prijateljevo ni nič pomagalo, mu je vendar dobro delo, da ima poleg domačih še nekoga na svetu, ki čuti z njim, in mu je bil hvaležen. V takih razgovorih jima je potekal čas kaj hitro in komaj je Vane po kosilu prišel k njemu, je bil /.e mrak. Večkrat je ostajal pri njem še pozno v noč. Pozneje se jima je pridružila včasih tudi Viljemova sestra Nives, ki jo je imel Vane spočetka za otroka, čeprav je bila stara že petnajst let in je hodila v četrto solo. \ ane jo je cenil samo radi tega,, ker je h la tako dobra z bratom in mu je znesla k rokam vse, kar si je le poželel. Ko je bil Viljem včasih sam. je pustila knjige, prišla k njemu in ga ljubkovala kot mlado mačico. „0, gospodična Nives, če bi jaz imel tako ljubečo sestro,“ ji je dejal Vane včasih kar tako, brez vsakega čustva. „Zakaj?" je vprašala, nekoliko zardela in odbežala. Šele čez dolgo se je vrnila. Včasih ga je skrivaj pogledala, a Vanetu vse to ni bilo nič mar. Človek je tako ustvarjen, da vsega obenem nikdar ne spozna, temveč se zbira v njegovih čutih dalj časa, preden pride v pravi obliki na dan. Včasih pa je treba samo trenutka, le majhne, neznatne kretnje, da izprevidi vse, mimo česar je hodil prej z zaprtimi očmi. Tudi Vanetu se je zgodilo tako. 2e dolgo je obiskoval Mejače vo hišo, a je mirno hodil mimo dekleta, v katerega se je moral zagledati prej ali slej. Neizogibno je bilo za ^ aneta srečanje z Nives, posebno od tedaj, ko jo je začel primerjati s Hildo in je videl, da ji ni prav nič podobna, ali prišlo je tako nenadoma in nepričakovano, da je \ane obnemel in ni vedel ne kdaj in kako. Na večer pred nekim praznikom so imeli pri Mejačevih povabljene. Viljem m Vane sta se pozno v večer mučila z matematično nalogo. Sedela sta v dnevni sobi, kjer je gospa pripravljala mizo za večerjo. Pri delu ji je pomagala Nives, ki je prinašala posodo. Gospa jo je učila, kako mora to in ono pripraviti, nato pa jo je pustila samo in se šla napravljat. Hilda se je mudila nekje v mestu in tako so ostali sami v sobi. Tedaj se je zgodilo nekaj tako čudnega, kar si Vane ni znal nikdar razložiti, čeprav je celo premišljal o tem: ko je Nives polagala krožnike vsakega na svoje mesto, je naredila neko tako kretnjo, ki se je Vane pozneje ni spominjal več a mu je ob njej vztrepetalo srce. -Ti, pustiva!“ je dejal Viljemu. ..Prav nič več se ne spoznam v tej zmešnjavi, m naredl1 v in P°tem pokažem. - Zdaj se pa rajši še kaj pome- nimo, m res, gospodična?" se je obrnil proti Nives, ki je bila v črni salonski obleke, in so se ji plavi lasje usipali po hrbtu, tako da je bila res prikupna. ..No, kaj? je dejala. ..Le povejte kakšno smešno, saj jih znate toliko! Se nonio vsaj malo smejali!" Tudi Viljem je bil s predlogom zadovoljen, kajti za danes je bil knjig že sit in je komaj čakal, da bi Vanetu padlo kaj podobnega v glavo. „Katero naj pa povem, da ho vam všeč?“ Še nikdar prej je ni tako vprašal, zato se ji je že to od sile dobro zdelo. „Ono, veste, ki ste jo zadnjič pripovedovali, tisto ribniško; tako smešna je!" „No bom pa tisto.“ Nives se je kar vnaprej smejala, ko je Vane začel: ..Dva Ribničana, oče in sin, sta se vračala iz Ljubljane z nove maše. Šla sta skozi od Ljubljane do Ribnice peš. Ko sta prišla iz mesta do karlovškega mostu, sta se ustavila, da bi oče natlačil pipo. Sin pa, ki je bil še majhen, je gledal medtem v vodo in se začel pogovarjati z ribami, kakor otroci, ki vsako stvar kličejo po imenu in mislijo, da jili sliši. (Vane je začel zategati po ribniško in oponašati sina.) ,Tone! Jože! Mica!’ Ker pa ni dobil nobenega odgovora, je nato vprašal očeta: ,Oča, zekaj so pa ribe mutaste?’ In oče mu je odgovoril: .Biiča tiimpasta, pa ti betico v vodo utekni, pa boš videl, če boš mogel goflatV" Viljem in Nives sta se od srca smejala in Vane je bil zadovoljen, da ju je spravil v dobro voljo. „Kako je bilo pa naprej?“ je bila Nives radovedna, ko se je oddahnila. Vane se je za trenutek zmedel, ker ga je pogledala. „Sem pozabil, bom pa še drugič povedal." „Zakaj pa zdaj ne, če vas je pa tako lepo poslušati,, ker znate tako pripovedovati, da se človek mora smejati. Saj vem, da niste pozabili, samo nočete. Je že prav!“ In naredila je tako srčkano šobico, da je Vaneta kar nekaj zbodlo pod srcem. Ni se mogel ustavljati in je povedal še naprej, kako je sin plezal na drevo, ko je zagledal polšjo past in je mislil, da je bogec, ki ga mora poljubiti, pa se je za jezik ujel in je oče potem zagrozil „Bogu“, da naj izpusti sina, sicer bo šel sam gori in bo oba doli vrgel, pa še naprej, kako je sin lovil veverico in je oče šel domov po ponvico in mast, da jo bosta spekla, pa kako je bil razočaran, ko se je vrnil in dobil sina, ki je bil skočil za živalco z ene smreke na drugo v prepričanju, da je on večji in da dlje skoči kot veverica, pa je padel na tla, vsega krvavega in je mislil, da je veverico kar sirovo požrl in ga je zato s ponvo naklestil. — Tista ura je vsem trem neizrečeno hitro potekla. Vsak čas so že pričakovali gostov in Vane se je moral posloviti. Ko je še prej vedel Viljema v njegovo sobo, mu je odpirala Nives. Tedaj sta se njuni roki prav narahlo dotaknili druga druge in Vanetu je bilo, kot da mu je elektrika švignila skozi telo. Zelo ješč je bil Vane že od nekdaj in še nikdar ga ni premotila nobena stvar, da bi zamudil čas obeda, nocoj pa je na večerjo popolnoma pozabil... (Dalje.) DESETI BRAT: STAREC V VIHARJU Vihar, ki hruje, me ni vklonil k tlom in las in brade ni mi izruval, in bič, ki se opleta ko nad psom. mi vere v jasne dni ni pokončal. Zaupno, deca, dvignite obraz, ostro, odločno stojte v metežu — saj kmalu, kmalu pride tisti čas, ko rog srebrn zatrobi znak miru. SPOMINI Izleti. Ko sem poučeval še na osnovni šoli, sem začetkom šolskega leta u jel pogovor, ki sta ga imela dva abecedarska junaka za mojim hrbtom. Mislim, da je bilo to v ozki ulici za frančiškanskim samostanom. „Kam pa poj deš ti v šula?“ „Na Vrtača.“ „Jest bom pa rajši šu na Ledina. Tam maja majnišk izlet, na Vrtač ga pa nimaja.“ In kakšen je bil ta majniški izlet, ki ga je naš junak tako cenil, da si je zaradi njega izbral „Ledina“ za torišče svojega znanstvenega udejstvovanja? Mladina se je zbrala ob šestili zjutraj v šolskih prostorih, nato je pa „izletela“ na — Rožnik. I atn sem jaz maševal, Ledinarji so pa peii. Po sv. maši so zajtrkovali kavo in žemlje, potem so se pa igrali. Za malico ob desetih so bili medeni štruklji: ko je odzvonilo poldne, so začeli odhajati v lepih dolgih Arstah po dva in dva, na Bleiwei-sovi cesti je bil razli od. Kajne, kako smešno? Majniški izlet, pa na Rožnik! In vendar so se otroci že tedne prej veselili na ta „izlet“. 't akrat je bila šolska mladina pač skromna ter z malim zadovoljna tudi glede počitnic. Šola se je začela 15. septembra in končala 15. julija. Samo na gimnazijah, kjer so imeli maturo, so se začele počitnice nekoliko dni poprej. In med letom? Z božičnimi in velikonočnimi počitnicami vred je bilo največ kakih 25 dni prostih. Poleg tega pa razen ob torkih, četrtkih in sobotah vsako popoldne pouk. Takrat smo pač lahko govorili o „šolskem letu“, kar dandanes ne moremo. Današnje „šolsko leto“ je prava ironija. Svoje dni se je šolsko leto prijetno pretrgalo s počitnicami; sedaj je pa prav obratno, da se le počitnice pretrgajo s šolskimi dnevi, seveda v očeh učeče se mladine malce neprijetno. Ko sem nekje nežni mladini to svoje mnenje povedal ter se celo predrznil trditi, da je v letu več prostih kakor šolskih dni, sem zadel na vsestranski odpor. Študentke so mi ogorčeno ugovarjale in branile svoje trudapolno „šolsko leto“. Prepir se je končal s stavo. Štefka je namreč stavila dinar proti kovaču, da je bilo v preteklem šolskem letu (35/36) več šolskih kakor prostih dni. Jaz sem stavo sprejel, čeprav sem vedel, da jo bom izgubil. Hotel sem namreč dobiti točne podatke, katerih se mi samemu ni ljubilo iskati. Čez tri dni mi je izročila Štefka svoj „elaborat“ ter z veseljem spravila kovača, ki je že imel določeno pot. Naštela je 197 šolskih in 169 prostih dni. Pri tem pa seveda ni upoštevala prostih popoldne-vov. So razredi, ki nimajo popoldne ali pa dopoldne, torej polovico dneva, nikakega obligatnega pouka. Ako seštejem te poldneve, dobim okroglo 98 celili dni. Lorej je v šolskem letn |)ravzapra\ 2()7 prostih dni. Ker ima pa leto 365 dni, ostane samo še 99 šolskih dni. Tako sem prav za prav jaz dobil stavo, ne pa Štefka. Ker se pa nji bolj pozna dinar kakor meni kovač, sem ji velikodušno pustil, da je stavo dobila. Število šolskili dni bi se še bolj skrčilo, če bi še to upošteval, da so danes šolske ure za deset minut krajše kakor v minulem stoletju. Toda. če bi še s tem računal, se bojim, da bi slednjič naštel več prostih dni kakor je sploh dni v letu. Današnja mladina je jako razvajena, kakor glede prostih dni, prav tako tudi v drugili ozirih. Vzemimo samo izlete. Tu ima poučne ekskurzije, pri katerih je pa včasih bore malo pouka, majniški izlet, ki se raztegne večkrat na dva dni, .Jadranske izlete", večdnevne izlete koncem leta, letovanje, taborjenje itd., same prijetne zadeve, o katerih smo v predvojnem času prav malo vedeli. Seveda majniške izlete smo imeli. Kakšne, sem pa že omenil. Pri Sv. Jakobu so tudi višji razredi šli z abecedarji na Rožnik, pa so se čisto veselili in z izletom zadovoljni vračali domov. Seveda, ja/ sem prišel domov ves zbit. Vse dopoldne sem se moral igrati, z malimi in velikimi. Male so se .,šle“ najrajši psa in mačko. Bilo je pa menda samo ob sebi razumljivo, da sem bil jaz vedno mačka. Pri velikih sem pa moral „trden most“ držati ali pa ,.v vodnjak gledati". In zopet sem bil jaz tisti, ki jih je največ dobil po grbi. Kaj sem hotel. .,Si Romae vivis. Romano vivito more",1 sem si mislil ter se udal v usodo. Pa sem prav ravnal. Pozneje so mi moje bivše učenke zatrjevale, da se jim je na izletih prav to najprijetnejše zdelo, da sem bil z njimi tako domač ter jih na ta ali oni način zabaval. To je važna resnica, ki jo mora vsak vodnik šolskih izletov' razumeti. Mali in veliki si žele na izletih zabav e, ne pouka. Sčasoma smo tudi na osemrazrednici pri Sv. Jakobu tako napredovali. da smo z višjimi tremi razredi prirejali celodnevne majniške izlete, pa nekoliko daljše kakor na Rožnik. Nekega leta se je šesti razred tako opogumil, da je „izletel“ celo tja gori h Klanškima jezeroma. Imeli smo krasno vreme. Ko smo stali na bregu Zadnjega jezera, sem deklicam navdušeno kazal gore in opisoval, kako se pride na Mangart. Ko sem končal, se ozrem in vidim, da je vse moje poslušalstvo obstalo iz — razredne učiteljice gč.Šerc. Vse izletnice so siale nekoliko v stran v gosti gruči in nekaj pazljivo opazovale. „Kaj pa imate tu?" jih vprašam nekoliko vznevoljen. ker so pokazale tako malo zanimanja za gore. „Mlade žabice,*' so zavpile z veselim glasom. Jaz sem jim razkazoval lepoto naših gora. deklice so pa občudovale ..mlade žabice“. Če bi jim bila učiteljica na ,.mladih žabicah" razlagala razvoj 1 Če živiš v Rimu. drži se rimskih običajev. žabjega rodu, bi bile gotovo zopet kaj drugega našle, kar bi jih bolj zanimalo. Da, za pouk so izletniki, deklice kakor fantje, prav malo navdušeni in to celo na poučnih ekskurzijah. Morebitni pouk sprejmejo samo v zabavni ali vsaj v mikavni obliki, prav tako kakor vzame razvajeni bolnik ricinovo olje samo v sladkorčkih. Nekoč sem vprašal gimnazijke, ki so šle v Bohinj, kako so se imele na izletu. ..Drugič ostanemo rajši doma,“ so mi zatrjevale ogorčeno. ,.Gospod profesor nam je vso pot razlagal zemljepis in geologijo. Ali je to kakšen izlet ?“ Zdi se mi, da profesor obojega spola najbolje stori, če na izletu svoj uradni obraz pusti doma. saj tudi mladina ne vzame svojega šolskega s seboj, marveč se rada pokaže takšno, kakor je v resnici. Na ta način se najbolj med seboj spoznata oba, študent in pedagog. Izletniki obojega spola se najbolje počutijo, če profesor tudi na zunaj pokaže, da nima v žepu kataloga. Sicer jim prav lahko pokvari vse izletniško .,nastrojenje“ (štimungo), če se je sploh mogla spričo njegove uradne osebe pojaviti. V nekem pedagoškem listu, (v katerem, sem pozabil) —- je avtor profesorjem v pouk zapisal tale izletniški dogodek: Dijaki so prišli s svojim razrednikom na neki turi do snega. V veselem razpoloženju je prav najboljši dijak naredil hitro kepo ter jo vrgel v profesorja. Ker zgled vleče, so se tudi drugi pripravili med veselim krikom, da okepajo svojega poveljnika. la je pa ves razjarjen radi ..nezaslišane predrznosti“ svojih podložnikov začel kričati: „Diese Unverschamtheit! Ich werde Sie gleich eintragen!"' Gospod je v svojem ogorčenju čisto pozabil, da ne sedi za katedrom. Veselo ..nastrojenje" je izginilo, kakor bi ga bil odpihnil, in se ni več vrnilo. A es izlet je bil skažen. Profesor lii bil veliko bolje storil, če bi bil sprejel z dijaki boj ter bi jih bil prav pošteno okepal. Jaz sem si ta nasvet dobro zapomnil in sem bil zato že večkrat od svojih izletnic temeljito — okepan. Najbolj goreče v kepanju so bile tiste, ki so v šoli sedele kakor „nalimane“. Na majniške izlete hodim že šestintrideseto leto, pa grem rajši kot povabljenec kakor kot voditelj, ker nimam potem nikalce odgovornosti. če se kaka deklica ubije, izgubi ali celo prehladi. Kadar sem kot razrednik peljal svoj razred na izlet, sem bil šele zvečer brez skrbi, ko sem oddal ves trop staršem. Med potjo sem jih večkrat preštel in sploh pazil nanje kakor dober pastir na ovce, da se mu katera ne izgubi ali kam ne zaskoči. Zato se pa lahko tudi pohvalim, da sem vedno vse in cele nazaj pripeljal. Samo enkrat se mi je zgodilo, da mi je neka tretješolka padla v vodo. Pod Stolom so ob Završnici metale žogo. Pa ti je Marija iztaknila tanko deblo, ki je ležalo preko potoka. Seveda je hotela takoj po njem čez, čeprav ni imela onkraj vode nič opraviti. Kako je pa tudi prijetno stopati po ozki „brvi“, zlasti še, če je precej možnosti.