Poštnina plačana v gotovini. DEMOKRACIJA Leto III. - Štev. 29 Trst - Gorica 1. julija 1949 Spediz. in abb. post. I. gr. Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22/11 - tel. 02-75 Uprava: Trst, ul. S. Anastasio l/c - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18 Cena: posamezna številka L !5. — Naročnina: mesečno L 05 (/.a inozemstvo L 100). — Poštni čekovni račun št. 9-18127. Izhaja vsak petek. Zapostavljanje Slouencel) in ZOU Omenili smo, da se ne smemo čuditi, ako je po štiriletnem izkustvu z vlado ZVU mali človek na zadnjih volitvah še vedno glasoval v veliki meri za komunistično stranko. Posebno se ne smemo čuditi, ako je temu zapadel tudi del slovenskega življa. To stanje je v veliki meri posledica krajevnih socialnih in političnih razmer, vsaj v kolikor zadeva Slovence. Pred prvo svetovno vojno si je naš narod v teh krajih počasi u-stvarjal svoje lastno meščanstvo. Naš kmet v okolici namreč nima toliko zemlje, da bi jo ob svoji smrti lahko razdelil med kopico otrok. Posestvo je navadno komaj dovolj veliko, da preredi eno samo družino. Zato prevzema očetovo imo-vino en sam sin, medtem ko si morajo ostali iskati zaslužka izven kmetskega dela. Ti nekmetje tvorijo potem prav za prav veliko večino prebivalstva okoliških tržaških vasi in občin. Del posameznikov, ki so v borbi za vsakdanji kruh iskali delo v drugih poklicih, je pred prihodom Italije po končanih srednjih ali celo visokih šolah ob prrimerni narodni enakopravnosti dobil odgovarjajočo službo v upravnih uradih ali pridobitnih podjetjih. Posamezne slovenske družine so imele svoje sorodnike, ki so bili uslužbeni na občini, pri pokrajinski upravi ali ki so zavzemali vidna mesta v tržaškem gospodarstvu. Slovenski del tukajšnjega. prabivalstiUL je. Zato lahko, s svojimi očmi opazoval, kako se posamezni člani njegove skupnosti socialno dvigajo in kako se s tem dviga pomen skupnosti same. Bili smo na tem, da se iz zapostavljenosti dvignemo do enakopravnosti. Rastel je ponos in s ponosom smisel za odgovornost. S prrihodom Italije in uveljavljenjem fašizma se je vse to izpre-menilo. Fašizem, ki je v obmejnih krajih istovetil svoje politične interese s strastmi najostrejšega nacionalnega šovinizma, je prrekinil ta naravni tok povezane slovenske okolice z mestom. Vedno manj je bilo Slovencev na raznih vidnejših položajih v javni upravi ali gospodarstvu. Slovencu kot takemu so ostali odprti samo težaški poklici, uzakonjena je bila njegova nasilna proletarizacija. Ako se je hotel posameznik dvigniti, potem so mu bila odprta vrata samo za ceno njegove nacionalne kapitulacije, vstopnino v srednji stan ali celo v višje službe in kroge je moral plačati s svojim narodnim odpad-ništvom. Zaradi tega je stalno slabila zveza, ki jo je v preteklosti vzpostavljal slovenski izobraženec med mestom in vasjo. Vas se je začutila osamljeno, zasovražila je mesto, ki njenim pripadnikom ni dajalo kruha ter jim ni omogoča- lo razvoja v popolni enakopravnosti in pod častnimi pogoji. Fašizem je na ta način dosegel svoje smotre. Sncmlno je izoliral slovenski del prebivalstva; izpod-rezal mu je njeoovo ras*. Zavedni se je, da je treba narodu najprej odrezati glavo, odstraniti zavedno izobraženstvo, ki je imelo na vasi zaradi svojih rodbinskih in narodnostnih vezi velik vpliv, ki je dvigalo javno življenje okoliških prebivalcev in slovenskega delavstva na višjo raven in v širšo razgledanost. Zato je fašizem zavestno in načrtno s kopico zakonskih, upravnih in gospodarskih ukrepov potisnil Slovence ob zid. Zavednemu Slovencu bi po teh načelih preostala samo vloga težaka proletarca ali pa preganjanega izobraženca. Mnoge obsodbe dokazujejo pravilnost te trditve. ZVU je z vsem svojim dosedanjim delom v glavnem odobrila in potrdila to politiko fašizma. Njeni podrejeni organi uveljavljajo še vedno one iste zakone preteklosti in z nezmanjšano silo nadaljujejo svoje delo v interesu zatiralcev tržaškega slovenstva. Dobili smo šole, kar nikakor ne maramo podcenjevati, toda še vedno je odpr-to vprašanje odstranitve onega duha in celo predpisov, ki otežkoča-jo uveljavljenje našega izobražen-stva, ki bo iz teh šol izhajalo. Razen šol in radija pa ZVU ni napravila ničesar, s čimer bi Slovencem vsaj v okviru nekega minimalnega programa popravila krivice, ki so jih v pretekli dobi na tej zemlji doživeli in jih še dnevno doživljajo. Naj navedemo nekaj primerov? Mnogo našega življa je moralo v času fašizma zapustiti svoje domove in se zateči v tujino. Velik del teh posameznikov se je danes vrnil. Toda na svojem lastnem domu je še vedno smatran za tujca! Predpisi in praksa pri podeljevanju obrtnih dovolilnic, pri dajanju pravice na stalno prebivališče, pravice na zaposlitev itd. mu stvarno onemogočajo obstoj. Na drugi strani pa smo pri zadnjih volitvah videli, s kakšno lahkoto je bila podeljena volivna pravica desettiso-čem, ki nimajo s to tržaško zemljo prav za prav nobene tesnejše zveze. Kot domačini moramo gledati, kako smo pri lastni mizi in v lastni upravi zapostavljeni za prišleki. Ppdobno.kot v Gorici Alojzijevi-šče in Trgovski dom, tako so tudi v Trstu še vse institucije in imetja, ki nam jih je fašizem zaplenil, še vedno v tistih rokah, ki so nam jih vzele. Ruševine našega požganega »Narodnega doma« so bile v takratnih časih odkupljene po smešno nizki ceni in na njegovem mestu stoji danes zavezniški hotel. Nihče ni pokazal niti najmanjše volje, da bi nam primerno nadoknadil vsaj to najnasilnejšo in naj-brezobzirneje izvršeno krivico. Bivši slovenski Narodni domovi v Barkovljah, pri Sv. Ivanu, v Rojanu itd. nam še vedno niso povrnjeni! Mirno moramo gledati, kako gospodarijo z njimi še vedno tuje roke. Našo tržaško posojilnico in Trgovsko obrtno zadrugo so prevzeli tržaški denarni zavodi in kaj lahko bi bilo s primernim ukazom zahtevati, naj nam to imovino vrnejo. V vseh teh primerih ni potrebno drugega kot preklic zatiralskih fašističnih ukrepov, izločitev obstoječe slovenske imovine in njena ponovna osamosvojitev. Slovenci se zavedamo, da je težko zahtevati povračilo vse škode, ki so nam jo prejšnja italijanska oblastna povzročila. Potrebnih bi bilo mnogo desetin milijonov zlatih dolarjev, ki nam jih nihče ne bi bil voljan izplačati! Toda vsaj tisto malo, kar še obstoja, tisto, kar se nam lahko povrne, ne da bi se s tem obremenilo javne finance, vsaj to bi nam moralo biti takoj izročeno. Danes, kn Amerika dobavlja svojim sovražnikom iz zadnje vojne material za ponovno zgraditev javnih poslovil v mestih, ki jih je sama razrušila z a-tomsko bombo, moramo Slovenci kot njihovi vojni zavezniki v Trstu mirno gledati, kako nam ni povrnjena, ne škoda, ki smo jo utrpeli, ampak niti tisti preostali drobec naše ukradene nam imovine, ki je še vedno razpoložljiv in vsakomur viden. Ali ne smatra ZVU, da zahteva nekoliko prreveč? Kje so vse obljube, ki so govorile borcem v času fašizma o ponovni vzpostavitvi popolne enakopravnosti, o popravi krivic, o koncu zapostavljanj? Vse je ostalo pri starem, kot bi sploh (Dalje na drugi strani) Tržaški Slovenci in obletnica „Izjave neodvisnosti Združ. držav" »Izjava neodvisnosti Združenih držav Amerike« je postavila moralne in pravite temelje za ločitev ameriških kolonij od Anglije. Izjava pomeni proglasitev pravic a-meriškega naroda do neodvisnosti in suverenosti. Poleg tega je še nekaj več. V svojem vsečloveškem pomenu predstavlja dokument, ki pripada vsem narodom sveta. Kajti s proglasitvijo, da so v božjih očeh vsi ljudje enaki in da zaradi tega vsak človek poseduje neodtujljivo pravico do življenja, do svobode ter do iskanja sreče, je izjava ustvarila vesoljno doktrino tiste svobode in tiste demokracije, za katero se narodi še danes bore. Nalogo in čast izdelave Izjave so poverili Thomasu Jeffersonu, Ki je za dosego priznanja načela svobode veroizpovedi že v rodni Virginiji bojeval srdit boj, svojo nalogo je čudovito izpolnil. Kdor koli se bo spomnil na njegovo zgodovino, bo moral priznati, da je bil nad 150 let zvest svojemu idealu. Izvršna oblast, kongres, sodišča, cerkve in šole so vedno črpale pobude iz načela o svobodi. To načelo je usmerjalo delo javnih oblastev in tudi zasebnim državljanom je narekovalo zadržanje v najrazličnejših okoliščinah. V dolgem toku zgodovine so Združene države vedno podpirale stvar miru v mednarodnih odnosih vedno dajale pravici prednost pred silo. V mnogih primerih so Združene države sprožile pobudo, da bi mednarodne spore podredili arbitražni razsoji; vedno so podpirale gibanja za zagotovitev miru in pravice med narodi. Kot razni govori slavnih mož, ki so prešli v zgodovino, tako je tudi Izjava neodvisnosti dokaz obsega, v katerem so Američani prispevali k utrditvi teh idealov. Sicer Američani kot ljudje dejanj niso vedno izvajali s tisto ognjevitostjo, s kakršno so postavljali doktrine, vendar vsekakor moremo reči, da je v teku poldrugega stoletja pot zgodovine Združenih držav vedno potekala v svetli smeri, ki so jo začrtali njihovi najboljši sinovi. Dan podpisa Izjave neodvisnosti — 4. julij 1776 — je dan, ki ga ne proslavljajo zgolj Američani, ampak je dan, na katerega ves svet gleda s hvaležnostjo in priznanjem, saj pomeni začetek boja vseh narodov sveta za svobodo. Tržačani se tega zgodovinskega dne spominjamo z deljenimi občutki hvaležnosti in razočaranja: hvaležnosti do velikega Jeffersona, ki nam nudi moralne osnove v naši borbi za svobodo; razočaranja, ker ugotavljamo, da pozabljajo potomci istega velikega Jef- fersona na njegove plemenite nauke! Ravno v usodnem času, ko smo Tržačani o priliki zadnjih volitev s 40 odstotkov oddanih glasov zavpili vsemu svetu, da hočemo živeti svobodni, se potomci velikega Jeffersona z začudenjem sprašujejo, zakaj nočemo pod Italijo... Potomcem velikega Jeffersona odgovarjamo na vsa taka in slična neplemenita vprašanja z besedami »Izjave neodvisnosti«, ki jih je v knjigo zgodovine svojega naroda in vsega človeštva napisal Thomas Jefferson 4. julija 1776; »Kadar v toku človeških dogodkov postane potrebno, da neki narod pretrga politične vezi, ki ga vežejo na kak drug narod ter da zavzame med narodi sveta častno in enakovredno mesto, na katero ima po božjih in človeških postavah pravico, tedaj je zaradi spoštovanja do mnenja človeštva dolžan, da objavi razloge, ki so ga prisilili k ločitvi... Ko pa dolga vrsta prevar in zlorab nudi jasen dokaz o nameri vlade, da teži za edinim smotrom narod zasužnjiti s pogoji absolutnega despotizma, tedaj je pravica in dolžnost naroda zavre-j či takšno vlado ter ustvariti nova i poroštva bodoče varnosti. Tako so < te kolonije potrpežljivo trpele in j takšna je nujnost, ki jih .je prisi-] lila k sprremembi prrejšnjega vla-1 dnega ustroja...« Ob izgubi Koroške Pismo iz Pariza v premislek primorskim rojakom Zadnje dni so bili »štirje veliki« v Parizu pogodili za Koroško in septembra bo menda podpisan mir z Avstrijo, ki bo to kupčijo potrdil. S tem bo zaenkrat poglavje o Koroški vnovič zaključeno in seveda vnovič v našo škodo. Kdo ve, če ne za vedno... Prav neobhodno potrebno je, da pogledamo ob tej grenki uri v obraz suhim in hladnim dejstvom in sicer brez jokavega ali napihnjenega frazerstva, ker nam je to v preteklosti že preveč škodovalo, a nas očividno še vedno ni izmo-drilo. Uradno so našteli Slovencev na Koroškem: leta 1870 119.000 « 1890 101.000 « 1900 90.000 « 1910 84.000 « 1937 27.000 Vsi vemo, da so te številke bolj ali manj čista in gola potvorba. Bog pomagaj, toda zunanji svet vidi in gleda le te, za njihovo ozadje se pa navadno malo briga. Ce bo šlo tako naprej, potem jih bodo pri prihodnjem ljudskem štetju našteli le še kakih 10.000, morda niti toliko ne več. In tedaj bomo seveda za veliki svet sploh izginili, koroških Slovencev ne bo več in seveda tudi ne bodo tvorili za nikogar več kak problem. Vprašanje koroških Slovencev bo likvidirano za vedno. Pustimo ob strani perverzni fal-zifikat tega in takega ljudskega štetja, toda dejstvo je, da je dobivala koroška »slovenska stranka« pred zadnio voino samo še no kakih 9000 Blasov. In to je zadeva, ki gornja »ljudska štetja« hudo, hudo podpira tudi v očeh onih, ki bi sicer blagohotno gledali na naš boj za Koroško. A kje so ostali? Med »vindišar-ji«, to je med bolj ali manj zavestnimi renegati in med marksisti, ki so bili na vseh naših narodnih mejah in v vseh časih eno izmed vodilnih potujčevalnih sredstev. Marksistična internacionalna sleparija je vedno in povsod pila prave potoke naše krvi. Zal moramo pa pribiti, da na Koroškem (in tudi na Primorskem) vsaj zadnja desetletja ni bilo mnogo bolje tudi s strankami, ki so nastopale pod katoliško firmo. Na Koroškem (in na Primorskem) so žal vpregli v po-tujčevalno službo tudi cerkveno hiierarhijo. Res je, da je pred davnimi sto- letji segal naš živelj daleč na Tirolsko in skoro do Donave in da še danes sega visoko nad Dravo ter je na navedenih skrajnih obronkih po naravni poti utonil v .nemškem morju, na Koroškem je bil pa šele v zadnjem stoletju bolj ali manj nasilno potujčen s surovo germanizacijo, toda drugo dejstvo je tudi, da prišteva svet bolj ali manj po pravici h kakemu narodu le tisto, kar in kakor pač samo manifestira svojo narodno pripadnost. In večina koroških »Slovencev« se je izjavljala za Nemce ali vsaj za Avstrijce, oziroma za Korošče, kar je bilo dejansko isto. Slovenci so dejansko manjšina koroških Slovencev. Žalostno in sramotno je to, a žal resnično. Toda mi se v svoji nemoči vse preradi sklicujemo na »zgodovinske« pravice, ki so pa lahko večkrat tudi jako dvorezno orožje, kajti po zgodovinskem »pravu« bi imeli tudi Italijani »pravico« do vsega ozemlja do Donave, Nemci na vso severno Italijo, Spanci na južno Italijo, Turki na ves Balkan in Podonavje do Budimpešte itd. Se sredi preteklega stoletja so korakali koroški Slovenci, ki so imeli za tedanje čase razmeroma tudi prav zadovoljivo lastno slovensko šolstvo, še na čelu slovenskega kulturnega preporoda ter so dosegli z Janežičevim delom pravi vrhunec. Naslednja Sketova generacija pomenja že naglo ugašanje, dokler ni na prelomu stoletja sploh popolnoma ugasnilo in poslednji koroški »slovenski kulturni delavec« — Prežihov Voranc, je bil in je zgolj še plačani mednarodni komunistični agent. Einspielerjev „Slovenec“ in slovenski politični preporod Podobno je bilo v politiki. Einspielerjev »Slovenec« je bil dlje časa prava baklja slovenskega političnega preporoda in je služil samemu Levstiku za govorilnico i vsem Slovencem. Po Einspielerje- i vi smrti ni bilo nikogar več... Pri- ! šla sta s Kranjske dr. Brejc in s Štajerske Smodej, se pošteno in požrtvovalno prizadevala koroške Slovence politično buditi in organizirati, toda nosila sta vodo v morje. Vse koroško narodno politično delo je nosilo najbolj izraziti konservativni in niti ne provincialni, temveč vprav vaški značai brez vsakega globljega pogona širših obzorij, jasnejših prespektiv in potrebne dinamičnosti. V tem ozračju je mogel ostati le vaški organist Grafenauer, drugi so presedlali k Nemcem in pri plebiscitu žalostnega spomina 1. 1920. smo dobili le 41 odstotkov glasov. Lastne sile koroških Slovencev so torej že v teku druge polovice nreteklega stoletja naglo ugašale, ostali Slovenci so se pa zanje tudi bore malo brigali. Domači inteligenčni naraščaj se je skoro brez-izjemno potujčeval, iz ostale Slovenije se pa niso brigali niti za tamošnje naravne krasote, da bi jih prihajali uživat, kaj šele da bi se kdo tam- naselil ali bi svoje koroške rojake vsaj v drugih oblikah primerno podpirali. »Družba sv. Cirila in Metoda« je osredotočila svoje delo prvenstveno na Trst, a »Slovenska Straža« je delala v prvi vrsti le — konkurenco prvi. Brezvestna strankarska bornira- nost je onemogočila formulacijo vsakega občega slovenskega narodno političnega programa, zastrupljala vse slovensko občestvo in ubijala vsak obče narodni politični cilj ter smisel za slovenstvo kot celoto. . 1917.-18. se je ves slovenski narod vprav spontano dvignil ter obnovil svojo že stokrat pozabljeno in tisočkrat zatajeno zahtevo po svobodni in zedinieni Sloveniji, toda nemogoče je bilo popraviti grehe in zamude cele generacije političnih »voditeljev« vseh barv in odtenkov. In vendar je ravno konec 1. 1918. in v začetku 1. 1919. bila prav usodna ura. Vsaj koroške Slovence bi bili tedai rešili sploh brez vsakih težav, toda koroški Slovenci sami niso pokazali zato skoro nobene iniciative, popolnoma nesposobni »voditelji« v tedanji ljubljanski narodni vladi od prelata Kalana do dr. I. Tavčarja pa tudi niso imeli zato prav nobenega smisla, ker so bili v svoji kampanilistični »dalekovidnbsti« trdno prepričani, da jim bo prinesla antanta Koroško v Ljubljano na krožniku. V svoji politični modrosti so onemogočali delo celo e-dinemu. ki je na ves položaj pravilno gledal, to je generalu Mai- Od srede do srede. 22. JUNIJA: Romunija je kot tretja kominformistična država v treh tednih odpovedala trgovsko pogodbo z Jugoslavijo. — Berlinski mestni svet zahteva priključi-lev bivše nemške prestolice kot 12. članice k bodoči nemški zvezni republiki. — Ameriški zunanji minister Acheson se je vrnil s konference v Parizu v Washington ter predsedhiku poročal o njenih uspe-nih in neuspehih. — Sovjeti predlagajo, naj bi sprejeli v Združene narode hkratu vse države, ki za to prosijo: pet njihovih podložnic ter šest varovank Zahoda. — Dosedanji glavni ravnatelj Mednarodne begunske organizacie -IRO - Ame-rikanec Tuck, je odstopil, menda zaradi nerednosti v poslovanju te-ustanove. — Osebni Trumanov odposlanec pri Vatikanu, Myron Tay-lor, je po zadnjem razgovoru s papežem odpotoval v Ankaro, kjer se bo sešel s carigrajskim pravoslavnim patrijarhom Atenagora-som. — Grške čete so ubile vrhovnega poveljnika rdečih upornikov v osrednji Grčiji, Diamandisa. — Titov zunanji minister Kardelj je govoril v Cetinju ter namignil na bližnji prelom diplomatskih zvez med Jugoslavijo in kominformi-stičnimi državami, ki se bore prot i Jugoslaviji z izzivanji, odpovedovanjem trgovskih pogodb, spopadi na mejah ter sabotažo v notranjo-, sti države. — Bolgarska komunistična partija je morala obtožiti samo sebe, da je prehitro izvajala kolektivizacijo in podržavljanje zemlje, zaradi česar bodo v stranki začeli običajno čistko. — Vatikanski radio zavrača poročila, da bi Tito nameraval izpustiti Zagrebškega nadškofa dr. Stepinca, in pravi, da za zdaj ni upati na izboljšanje položaja za Cerkev v Jugoslaviji. — Ljubljanski radio napada »zaščitnico malih narodov«, Sovjetsko zvezo, češ da je za 150 milijonov dolarjev prodala koroške Slovence in. njihovo pravico. — Ob osmi obletnici nemškega napada na Sovjete pišejo sovjetski listi, da so že tedaj prav za prav demokratične države začele mrzlo vojno proti Sovjetski zvezi — Madžarska komunistična vlada pripravlja sodno razpravo proti bivšemu zunanjemu ministru Rajku, ki se je pregrešil s »titov-stvom«. — Britanski zunanji minister Benin znova zanikuje Francove trditve, da bi bila Velika Britanija med vojno Španiji obljubila znatne dele francoske Afrike kol plačilo za njeno nevtralnost. — Kitajski komunisti pripravljajo ustanovitev osrednje rdeče vlade za vso Kitajsko. Vanjo bodo za začetek sprejeli tudi nekaj »zaveznikov« iz drugih levičarskih strank. — Ameriške oblasti so izgnale iz Združenih držav ženo pobeglega komunističnega prvaka Eislerja. 23. JUNIJA: Pri občinskih vo-liivan v Holandiji so na prvem mestu socialisti, na drugem katoličani, komunisti pa so, kakor povsod v Evropi, razen v Trstu, močno nazadovali. — Predsednik avstrijske vlade dr. Figi trdi, da so avstrijske oblasti same dovolj močne, da bi zatrle vsak komunistični poskus prevrata, če bi se zavezniške čete umaknile iz Avstrije. — nest bivših nemških generalov je ustanovilo novo politično gibanje, ki so mu dali ime »Neodvisna nemška zveza«. — Britanska vlada je odbila Titovo prošnjo, da bi Jugoslavija lahko začela izdelovati lovska letala na raketni pogon po britanskih patentih. — Slo-vesen sprejem zunanjemu ministru dr. Gruberju, ki se je vrnil s pariške konference. — Kitajska nacionalna letala so že v drugo napadla britanski parnik »Anchises«, ki hoče peljati blago za komuniste v Hong Kong. — Grška vojska je v zadnjih dveh mesecih popolnoma uničila prvo in drugo komunistično divizijo, katerima so ubili tudi poveljnika Diamandisa. —-Sovjetski tisk napada Tita, da je z ustavitvijo pomoči grškim komunistom »zasadil nož v hrbet«. — Titova vlada je uradno protestirala pri Veliki Britaniji zaradi govora, ki ga je imel v srbskem delavskem taborišču Blchestru bivši jugoslovanski kralj Peter. — Vodja ameriškega vojaškega odposlanstva v Grčiji, general Van Fleet, pravi, da bodo morale Združene države podpirati Grčijo tudi potem., ko bo državljanska vojna končana. 24. JUNIJA: Holandska vlada je z Indonezijskimi prvaki dosegla načelni sporazum o ustavitvi so- 'Od srede do srede Ob izgubi Koroške vra.nosti in o priznanju indonezijske republike v okviru holandskega kolonialnega imperija. — Pri razpravi proti bivšemu ameriškemu diplomatu Hissu je neka priča povedala, da je sovjetsko vohunsko mrežo v ameriškem zunanjem ministrstvu med vojno vodil ministrov namestnik ,Sayre, ki je zdaj eden izmed ameriških zastopnikov pri Združenih narodih. — Konec stavite kmečkih delavcev in dninarjev v severni Italiji, ki je povzročila dosti škode in žrtev. — Madžarski ministrski predsednik in komunistični poglavar Rakcsi je povedal, da so do zdaj morali iz madžarske partije izključiti nad dve sto tisoč, ali IS odstotkov, vseh članov. ■— Osebni Trumanov zastopnik pri papežu, Myron>. Taylor se s carigrajskim pravoslavnim patriarhom Atanagorasom posvetuje, kako bi pravoslavne cerkve po svetu obvarovali moskovskega in boljševiškega vpliva. — Kitajska nacionalna vlada je sklenila da morajo tri najbogatejše rodbine, ki so vse v svaštvu s Cang Kaj Rekom, dati milijardo dolarjev za boj proti komunizmu. — V Atenah je umrl 90 letni predsednik grške vlade Sofulis, ki je vodil usodo Grčije v njenem najusodnejšem času, a ji je kljub državljanski vojni znal ohraniti temeljne demokratične svoboščine. — Nemški delavci v tovarnah za umetni bencin v Dortmundu so se s silo uprli razdiranju tovarniških naprav, da so morale britanske vojaške oblasti za zdaj odnehati. 25. JUNIJA: Nalog za sestavo nove grške vlade je dobil sedanji zunanji minister in prvak Ljudske stranke, Tsaldaris. — Skupina a-mer iških senatorjev zahteva od predsednika Trumana zagotovilo, da Združene države ne bodo priznale komunistične kitajske vlade. — Začetek največjih povojnih letalskih vaj v Veliki Britaniji. — Angleška konservativna stranka je objavila svoj politični program, v katerem poudarja v glavnem stara britanska imperialistična načela. — Varnostni svet Združenih ■narodov razpravlja o sprejemu 12 novih držav, med njimi petih sovjetskih podloinic. — Komunistično ljudsko sodišče v Nišu je obsodilo na prisilno delo skupino »monarhističnih zarotnikov«. — V Milanu se je začelo zborovanje komunistične Mednarodne sindikalne federacije, iz katere so dozdaj izstopile glavne strokovne zveze iz kakih 30. držav. — V Siriji so z velikansko večino izvolili diktatorja Husni Zaima za predsednika republike ter mu po stari navadi da- li tudi naslov maršala. ■— Opolnoči se je začela nacionalistična letalska in pomorska zapora nad. vsehli kitajskimi pristanišči, kar so jih doslej zasedli komunisti. — Ameriški senat ne mara potrditi imenovanja novih poslanikov na Madžarskem in v Pragi, ker vlada noče poslati pravega diplomatskega zastopnika tudi v Španijo. 26. JUNIJA: Tretja svetovna vojna je neizogibna, če Združene dr- . zave ne bodo podprle nacionalne Kitajske v njenem boju proti komunizmu, je izjavil bivši poveljnik kitajskega letalstva, ameriški general Chennault. — . Parlamentarni odbor za raziskavanje prvtiameri-škega delovanja poroča, da so se vodstva v Kongresu ameriških Slovanov polastili komunisti, ki bi za primer vojne radi 10 milijonov Slovanov v Združenih državah spremenili v sovjetsko peto kolono. V Pragi so obsodili na dvajset let ječe sina slovite komunistične pisateljice Marije Pujmanove, ker je sodeloval v protirežimskem odporniškem gibanju. — Marshallov načrt je ustavil prodiranje komunizma v Evropi ter Sovjete prisilil, da so šli v obrambo, sodi bivši ameriški vojaški upravnik v Nemčiji, general Clay. — V vodstvu grške vojske so izvedli velike spremembe ter poslali v pokoj 16 generalov ter 55 višjih častnikov. To so storili na predlog ameriških vojaških strokovnjakov, ki hočejo imeti na poveljniških mestih presku-šene borce iz sedanje državljanske vojne. — Berlinski protikomunistični železničarji so sklenili vrniti se na delo po stavki, ki je trajala skoraj mesec dni. — V Jeruzalem so pripeljali žaro s pepelom 200.000 Zidov, ki so umrli ali bili pobiti v nacističnih koncentracijskih taboriščih po Avstriji. — Iz romunske komunistične partije so izključili - in gotovo tudi zaprli -bivšega ministra Aighelluja, češ da je podpiral »razredne sovražnike«. 27. JUNIJA: Amerika in Anglija se posvetujeta glede skupnega nastopa proti nacionalistični zapori kitajskih pristanišč. — Varnostni svet Združenih narodov je razpravo o sprejemu 12 novih članic odložil na prihodnji mešec. — •Pri včerajšnjih volitvah v Belgiji so krščanski socialisti dobili absolutno večino v senatu, v poslanski zbornici pa jim do, nje manjkajo stru, edinemu rešitelju slovenske Štajerske nad Celjem, ki bi jo bili verjetno ljubljanski »voditelji« tudi zapravili, če bi jih ne bila postavila Maister in dr. Verstovšek kratko in malo pred dovršena dejstva. Soodgovoren za katastrofalno politiko svojih voditeljev je pa ves narod, kajti leta in leta poprej se je slovenska mladina v sokolskih in orlovskih rdečih sraj- cah bojevito napihovala, »za narod« paradirala in veseljačila, a ko bi lahko že dva do trije bataljoni borcev za vedno rešili slovensko Koroško, jih ni bilo nikjer. »Cete«, ki so jih med proslavljanjem pijane nalagali na ljubljanskem kolodvoru, so poskakale z vlako* večji del že v Šiški, do Jesenic se pa ni pripeljal že sploh nihče. Posledice nesrečnega koroškega plebiscita Tako smo torej ob plebiscitu s krepko italijansko'in angleško podporo ter ob brezbrižnosti jugoslovanskega (seveda srbskega) delegata v plebiscitni komisiji sami zapravili Koroško.- Le malo jih je bilo celo v Sloveniji, ki so znali preceniti to izgubo in jo občutiti kot bolečino, v ostali Jugoslaviji se pa zato sploh nihče niti zmenil ni. Tako je tedanja mala in vse-j stransko bankrotna Avstrija lahko I nemoteno priredila prave pogrome ! proti šibkim vrstam narodno za-! vednih koroških Slovencev. Ker so I ti videli, da ne najdejo niti naj-! manjše zaščite prav nikjer, je se-| veda čisto človeško in naravno, da j sta jim morala upadati pogum in 1 upanje na rešitev in — »slovenska | stranka« je dobivala pri volitvah, j kakor smo že povedali, komaj še j i)o kakih 9000 glasov. | In kar se je godilo pozneje, med prvo in drugo svetovno vojno, je i naravnost neodpustljivo. Navzlic | skoro brezupnemu položaju je vsaj nekaj koroških Slovencev še vztrajalo in vzdrževalo nekaj svoje politične, kulturne in gospodarske organizacije, toda bili so seveda še neprimerno bolj nego pred' vojno navezani izključno le na svoje šibke moralne in materialne sile. V Celovcu je Jugoslavija sicer vzdrževala svoj konzulat, a konzul menda'sam ni vedel, zakaj sedi tam in s čim naj preganja dolgčas, sicer se pa ni zmenil za Koroško in za Korošče prav živ krst več. Mirovna pogodba je Avstrijo sicer obvezovala, da mora dati svojim Slovencem manjšinske pravice, toda te niso bile nikjer definirane in tudi če bi bile, bi jih vse avstrijske vlade od koalicijske preko »krščanske« do totalitarne prav tako suvereno prezirale in so odslej le še bolj smotrno nadaljevale s svojo barbarsko germanizacijo. Par pritožb koroških Slovencev na rahitično Društvo narodov je seveda brez vsakih sledov izgi- , niio v njegovih arhivih. V takem položaju je imela proti { nemški prepotenci Jugoslavija vsa ! povojna leta v rokah naravnost ! i.reučihkovito sredstvo, to je nem-j ško manjšino v Jugoslaviji, izrečno I še v Sloveniji, s katerim bi bila skoro gotovo lahko dosegla za koroške Slovence zelo mnogo, če ne ; eelo vse. Toda dočim so uživali ju-j goslovanski Nemci popolnoma nemoteno prav vse narodnostne Svo-'■ uošcine in za vsako peščico nem-; ških otrok nemško solo, so pa vzeli koroškim Slovencem še tiste zloglasne utrakvistične spake, ki so jih imeli do vojske ter so pregnali se zadnje slovenske učitelje. Najboljši dokaz za gornje trditve je ta, da je 1. 1936. nek podrejeni rele-rant proti volji vodilnih krogov izsilil premestitev samo par najbolj strupenih . in kompromitiranih kočevarskih učiteljev na neprimerno lepše slovenske šole ter namignil, da je to represalija za koroške Slovence in brž so letele cele deputacije Kočevarjev na Koroško' zahtevat spremembo koroške germamzatorične šolske politike, kar je res potem tudi vodilo do pogajanj za kulturno avtonomijo koroških Slovencev. Toda edini »program« degeneriranih predvojnih slovenskih političnih strank je bil ta, da so se v Beogradu prerivale, katera bo lahko hlapčevala v centralni vladi zato, da je lahko potem doma po mili volji preganjala uradnišlvo nasprotne stranke ter vrivala svoje trabante k raznim koritom in koritcem. Za poslednje napore umirajočih Korošcev se ni zmenil prav živ krst in brezvestnim političnim voditeljem še tja misel ni prihajalo, da bi o-pdzarjali na to perverzno panger-mansko iztrebljevanje koroških rojakov tudi zunanji svet, čeprav bi bila to njihova najosnovnejša dolžnost. Da za Hrvate in Srbe koroški Slovenci sploh niso obstojali, je pa menda samo po sebi umevno. Naša prosveta Koroški Slovenci in nacizem V takih okoliščinah je 1. 1938. zamenjal dotedanji avstrijski »krščanski« totalitarizem Hitlerjev nacizem in sklenil koroške Slovence kratko in malo likvidirati. Tedaj se seveda iz Jugoslavije ni dalo napraviti ničesar več, saj je bila vsa srednja in južnovzhodna Evropa ob bedasti angleški in demoralizirani francoski politiki izročena na milost in nemilost nacističnemu pangermanizmu ter se mu je moral uklanjati celo gobezdaški italijanski »duce«. Ko sta napadli 1. 1941. Nemčija le tri mesta. Na drugem mestu so socialisti, na tretjem liberalci, na zadnjem pa komunisti, ki so izgubili nad polovico dosedanjih poslanskih in senatorskih mest. — Zaradi velikih »uspehov« češkega komunističnega gospodarskega plana bodo morali s prihodnjim mesecem znižati obrok mesa na četrtino sedanjega. — Prva obletnica preskrbovanja Berlina po zraku. Zavezniška letala so v tem času izvedla 200.000 poletov in pripeljala v nemško prestolnico dvamilijo-na ton živeža in goriva. Luksemburg je kot četrta država odobril. Atlantsko obrambno pogodbo ter izročil potrebne listine ameriškemu zunanjemu ministrstvu. — Bu-dimpeštanski radio trdi, da Tito dobiva zdaj od Amerike že celo o-rožje in sicer preko Italije. — Skupina ameriških senatorjev poziva vlado, naj v okviru Marshallovega načrta da 150 milijonov dolarjev tudi Kitajski in Španiji, češ da sta najmočnejši trdnjavi v sedanjem svetovnem boju proti komunizmu. V Jugoslaviji so iz bolgarskih protikomunističnih političnih beguncev sestavili posebno delovno brigato, ki jo vodi neki bolgarski polkovnik. — Češka komunistična vlada je prepovedala branje in objavljanje škofovskih pastirskih listov ter vsakršna Zborovanja duhovščine. — Sovjeti so odstavili svojega poslanika v Budimpešti, Puškina, in ga zaprli, češ da je bil zapleten v zaroto, ki jo je prali sedanjemu madžarskemu režimu pripravljal bivši zunanji minister Rajk.— Maršal Cang Kaj Sek sporoča, da bo odslej iz svojega vsak mesec dajal štiri milijone dolarjev za boj proti komunistom. Res je, da je bilo med njimi tudi nekaj breznarodnih komunistov in navadnih vojaških dezerterjev ter da so ostale znatne slovenske mase na Koroškem v pogledu tega gibanja vsaj pasivne, če že ne naravnost sovražne, toda neutajljivo dejstvo je, da je znala OF v nekaj kratkih mesecih ter v skrajno težkih okoliščinah zanetiti tudi med že na smrt obsojeni koroškimi Slovenci narodno gibanje, kakršnega Koroška dotlej še sploh ni doživela. In ravno to dejstvo nam je neovrgljiv dokaz, da je spala v tem ljudstvu vendarle še nepričakovano velika življenjska sila, le da je dotedanji koroški in izvenkoroški slovenski politični voditelji v svo- j ji omejenosti niso ne "znali in ne | hoteli prebuditi, organizirati in j mobilizirati. Podani so bili torej premnogi objektivni pogoji za rešitev Koroške še v zadnjem hipu, toda ravno Koroška (in enako seveda tudi Primorska) sta nam naravnost klasična dokaza cinične komunistične prevarantske igre z narodnimi gesli. Pustimo ob strani zločinsko komunistično taktiko, da so oni preračunano izzivali smrt tisočerih rojakov in razdejanja tisočerih slovenskih domov samo zato, da bi zanetili med ljudstvom revolucionarno razpoloženje, toda oni niso v dobi, ko je bil Tito za ves naivni, in kratkovidni demokratični Zapad še pravo svetovno čudo, nikoli in nikjer niti z eno samo besedico reklamirali slovenskih pravic do južne Koroške, niti potem ne, ko so se vsi zavezniški ministri na moskovski konferenci 1. 1943. že izjavili za vzpostavitev Avstrije v mejah izpred 1. 1938. in sta torej slavna OF in še slavnejši AVNOJ natančno vedela, kakšna usoda grozi koroškim Slovencem tudi po vojni ter sta imela Tito ter »veliki zaščitnik in osvoboditelj malih narodov« Stalin še prav vso možnost, da bi bila pravočasno zagotovila osvoboditev tega koščka slovenske zemlje, saj so tedaj za-padniki izročali na drugih mejah cele milijone Nemcev. Da tudi nesposobna emigracija ni mignila za koroške Slovence med vso vojno niti s prstom, menda ni treba še posebej poudarjati, a edina skrb šovinističnih velesrbskih vlad v Londonu 'je bila gonja proti Hrvatom. (Konec prihodnjič) Tržaški Slovenci smo z največjo ljubosumnostjo gledali ponovno rast in razvoj naših osnovnih in srednjih šol v Trstu, saj je bila prosveta $dina možnost, ki so jo nam po porazu nacifašizma nudili zmagoviti zavezniki za kolikor toliko neovirano in samostojno narodno razvijanje. S ponosom smo sledili uspešne-; mu uveljavljanju naših šol in učnemu uspehu naše šolske mladine. Z dosledno vztrajnostjo smo naše šole, zaslužne profesorje in učite- j Ije ter naš nadebudni narodni naraščaj varovali pred premetenimi j spletkami in politično zahrbtnostjo zakletih sovražnikov naše omike j in našega miroljubnega delovnega I ljudstva. Izrazili smo, večkrat našo upra- j vičeno željo po samostojni slovenski šolski upravi, ki naj bi ločeno upravljala slovensko šolstvo v j okviru skupnih enotnih upravnih smernic in zakonskih določb prosvetnega urada ZVU. Kot odgovor na naša utemeljena pričakovanja je sledila najprej demontaža slovenskega odseka zavezniškega prosvetnega urada, pri čemer so odgovorno sodelovali kratkovidni slovenski šolniki nedomačim. Pred nekaj dnevi so zavezniki prosvetni urad izročiti popolnoma v italijanske roke... Ali je to demokratično pojmovana enakopravnost? Ali so to demokratične svoboščine, za katere smo se borili in prelili toliko krvi? Pa se čudite, da išče slovensko zapeljano ljudstvo zaščite v komunizmu, da se zavaruje prred navalom italijanskega iredentizma in pred poplavo zapadnega nerazumevanja demokratičnih pravic in potreb našega naroda?! Boji v gBO&ložnBŠkem iakb©t®u in Italija še Jugoslavijo, je kazalo, da je udarila za koroške Slovence zadnja ura. Več sto zavednih slovenskih družin so že razlastili in jih izgnali, približno toliko zaprli in deloma celo pobili, za ostanek so se pa pripravljali, da ga preselijo severno od Črnega morja, kar so pa nemški porazi k sreči še pravočasno preprečili. Toda tedaj se je zgodil skoro pravi čudež. Komunistična OF, ki je znala svoje temne cilje tako | spretno maskirati z narodnimi gesli ter preslepiti politično nezrele slovenske množice povsod, je ume-la v svoji neverjetni iniciativnosti in organizatorični sposobnosti razgibati tudi koroške Slovence tako, kot jih ni znala in ne hotela razgibali dotlej še nobena slovenska politična stranka ne s severne in ne z južne strani Karavank. Čeprav je dobivala koroška »slovenska stranka«, kakor smo že dvakrat poudarili, pred zadnjo vojno komaj po 9000 glasov, je znala OF vendarle spraviti na noge baje kakih 2-3000 aktivnih partizanov. lir dni otčni zbor Slovenske demokratske zveze v Trstu Odbor S DZ vabi člane na; izredni občni zbor, ki bo j v nedeljo 10. julija 1.1. ob 10.h v društvenih prostorih v ulici Machiavelli 22-11 Dnevni red: , Politične aktualnosti Zaradi važnosti predmeta prosimo člane, da se polnoštevilno udeležijo izrednega občnega zbora. Sovjetsko veleposlaništvo v Beogradu je objavilo, da se je 18. junija vrnil tja sovjetski veleposlanik, Antoiij Lavrentijev, ki je pred štirimi meseci zapustil jugoslovansko prestolico. Njegov prihod sovpada s povečanjem gonje Kominforma proti Jugoslaviji. Politični opazovalci menijo, da je ta znani sovjetski rovar prišel v Beograd, da bi prevzel vodstvo pri podiranju Titovega režima. Lavrentijev prihod je presenetil zahodne diplomate V Beogradu. Tam so še dan4 poprej krožile govorice, da bodo države Kominforma pretrgale diplomatske odho-šaje z jugoslovansko vlado, ker se Jugoslavija ni hotela ukloniti. Sovjetski veleposlanik Lavrentijev je odpotoval pred štirimi meseci iz Jugoslavije v Karlove vari. Tam se je udeležil zelo važnih komunističnih posvetovanj, kjer je bil prisoten tudi sedanji sovjetski zunanji minister Višinski. Ti razgovori So bili tik pred imenovanjem Višinskega za zunanjega mi nistra. Z razliko od Lavrentijeva se češkoslovaški, madžarski ter albanski predstavniki niso še vrnili v Beograd. Kar se tiče romunskega veleposlaništva v Beogradu, je njegov glasnik izjavil, da se veleposlanik uradno še ni vrnil, pač pa da. bodo v nekaj dneh objavili o tem posebno poročilo. Lavrentijev je prišel nazaj nekaj ur potem, ko je Madžarska odpovedala petletno pogodbo z Jugoslavijo, Češkoslovaška pa prepovedala vsak izvoz v Jugoslavijo. Sov-jetsko-jugoslovanski odnošaji pa se jasno odražajo v ostrih diplomatskih spomenicah, ki si jih obe državi v zadnjem času pošiljata. Triindvajsetega maja je jugoslovanska vlada protestirala, da sov- jetska vlada podpira protititovske kominformistične jugoslovanske begunce. To podporo je Tito označil kot očitno in nedopustljivo kršitev vzajemne prijateljske pogodbe. Sovjeti pa so v odgovoru Titovo stališče označili kot smešno ter sovražno Sovjetski zvezi. Poudarili so tudi, da bodo nadaljevali s podpiranjem jugoslovanskih beguncev, ki so »pravi socialisti«. Lavrentijev je prišel v Beograd točno po zaključku tajne seje Kominforma, na kateri so sklepali o poostritvi propagandne, politične in gospodarske vojne proti Titu. Dalje njegova vrnitev sovpada s sporazumom štirih zunanjih ministrov glede avstrijske mirovne pogodbe, s čimer je Sovjetska zveza zadala Titu prvi -resni zunanji politični u-darec. Sovjeti so zdaj primorani, da začno proti Titu boj za življenje in smrt. Njegov upor povzroča vedno hujšo zmedo v balkanskem in vzhodnoevropskem komunizmu, ker postaja odpor proti Moskvi vse vidnejši. F ALBANIJI so zaradi tega odpora pred kratkim obsodili na smrt bivšega podpredsednika vlade, bivšega policijskega ministra In tajnika albanske partije, Kočija Džodža. NA MADŽARSKEM so odstavili in zaprli bivšega zunanjega ministra in člana centralnega komite-ta madžarske partije, Rajka, ter vrsto drugih vodilnih komunistov. Vsi so se pregrešili s »titovstvom«, kakor svet imenuje to novo bolezen v komunističnem imperiju. V ROMUNIJI sta padla v nemilost dosedaj vsemogočna rdeča dik-tatorica Ana Paukerjeva ter njena desna roka Gheorgiu Dej. Oba sta sumljiva .»nacionalizma«, to je, odpora proti brezobzirnemu sovjet- Pozivamo vse zavedne slovenske demokrate iz Trsta in okolice, ki POZIV so danes predmet komunističnih groženj s smrtjo, ugrabitvijo, go- ------------ spodarsko škodo in izgubo službe zaradi svoje volivne opredelitve za naš demokratični narodni tabor, da čimprej javijo pisarni Slovenske demokratske zveze z dokazi utemeljene primere takega novega nezaslišanega babičev-skega ali vidaljevskega komunističnega terorja! Zapostavljanje Slovencev in ZVU (Nadaljevanje s prve strani) ne bilo vojne, ki si je postavila za smoter uničenje fašizma in vzgojo narodnostne strpnosti v duhu demokracije. Cernu so potem bile vse žrtve? V to bi se morali zamisliti dotičniki, ki so danes na tem koščku Evrope poklicani, da uresničijo oporoko svojih lastnih padlih sodržavljanov, ako že nočejo upoštevali drugih žrtev. Vse to gleda naš narod s svojo preprosto piametjo in logiko. Zastonj je, ako ga razni politični svetovalci izprrašujejo, kako to, da se ne mara vrniti pod Italijo, ko je vendar petindvajset let okušal dobrote, ki mu jih je Italija prinašala. Razočaran nad Italijo je veroval v zaveznike in zaupajoč njihovim geslom je v tej vojni doprinesel nesorazmerno velike žrtve. To- da štiri leta je bilo dovolj, da je tudi v tem pogledu doživel neizogibno razočaranje. Med vsemi tekmeci v borbi za njegovo zaupanje je preostala samo še komunistična partija. Ta lahko vse obljublja, ker še nikdar ni prrišla v položaj, da bi morala svoje obljube izpolniti!... In na teh volitvah ji je naš mali človek v precejšnji meri nasedel. Nasedel ji je z isto naivnostjo, s katero je v preteklosti veroval že v razne lepo doneče programe Osvobodilne fronte. Edino lastno izobraženstvo,' lasten vodilni razred lahko obvaruje široke narodne množice pred politično naivnostjo in razočaranji. Toda, kaj je ‘napravila ZVU, da bi ponovno omogočila zgraditev take solidne stavbe narodnega političnega življenja? Kaj je napravila, da bi povrnila slovenskemu človeku vero v demokracijo in enakopravnost? Je-li do danes napravila kar koli bistvenega, s čimer bi dala temu narodu priznanje? Je-li preprečila njegovo nadaljno nasilno. proletarizacijo? Mirne duše lahko rečemo, da je ZVU v pogledu Slovencev napravila do sedaj pro-kleto malo, s čimer bi dokazala svojo voljo do uresničenja onih i-dej, ki bi jih morala v smislu gesel svojih državnikov zastopati. Za vse to navede ZVU lahko samo eno opravičilo. V času, ko so se v vseh evropskih državah vse komunistične stranke brez pomislekov udeležile oblasti ter so imele svoja zastopstva v vladi, je e-dino na tržaškem ozemlju, pod vplivom takratnega titovskega komunističnega zanosa, prevladalo načelo vzdrževanja in Slovenci so ostali brez svojega zastopstva v zavezniških uradih. Toda kljub vsemu je to vendar krivda samo ene stranke in ZVU dela veliko škodo stvari, ki jo je poklicana braniti, ako dovoljuje, da mora posledice tega napačnega koraka nositi ves narod! Nasiyrotno, zrela politika bi zahtevala, da si ZVU ta narod pri- dobi, da ga iztrga iz rok, ki so ga zapeljale in ga skušajo v drugačni obliki danes ponovno izrabiti. Slovenski narod je z volitvami dovolj jasno dokazal, da je odločno prekinil z onimi, ki so ga med vojno in po vojni izigrali. Od ZVU je sedaj odvisno, ali mu bo omogočila, da zaupajoč v demokracijo prekine tudi s tistimi, ki si danes prizadevajo na vsak način in z vsemi sredstvi, da ga ponovno izrabijo. V ta namen pa je potrebna drugačna politika do Slovencev in njihovih zahtev, kot pa smo jo bili navajeni prenašati in trpeti posebno v teku zadnjih dveh leti Naš narod ne zahteva prednosti na račun drugih. Zahteva samo e-nakopravnost in sorazmerno priznanje svojega pomena in časti. Ako mu bo zapadna demokracija to dala, potem ga bo neizogibno in za stalno pridobila. Na njenih tukajšnjih zastopnikih je, da z dejanji odgovore na postavljeno vnašanje. skemu gospodarskemu in političnemu izkoriščanju. Paukerjeva je vrh tega še Židinja in Židje imajo zdaj v sovjetski javnosti približno tak položaj, kakor so ga imeli pod Hitlerjem. Pravoverniki Paukerjevo dolže, da je »za vsak slučaj« naložila velik del naropanih milijonov, pripadajočih romunski partiji, v zahodne kapitalistične banke... Bolgarski komunistični poglavar Dimitrov čaka v Moskvi, kamor so ga pred meseci poklicali na »zdiav- ljenje«, kdaj mu bodo namignili, da je umrl. Njegovo desno roko, bivšega zunanjega ministra in tajnika partije, Trajča Kostova, so izključili iz stranke in bo zdaj zdaj stopil pred »ljudsko sodišče«. In tako dalje... V rdečem imperiju se maje ter vre. Upora je kriv Tito, ki je začel in, vsaj do zdaj, uspel. Zato ga je treba kaznovati in, če le mogoče, znebiti se ga! Spor mA Titom in Sovjeti se osni Diplomatski krogi v avstrijski prestolnici sodijo, da se je spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo zadnje čase odločilno poslabšal. Titov protest v Moskvi in sovjetski odgovor nanj pričata, da jugoslovanski diktator zdaj ne dela več razlike med Sovjetsko zvezo ter med kominformističnimi podložni-škimi državami. Titovska propaganda danes že brezobzirno napada Stalina, kateremu so doslej prizanašali. Kar se tiče obmejnih spopadov med madžarskimi in jugoslovanskimi vojaki, trdijo na Dunaju, da jih je bilo dosti več in da so bili tudi dosti hujši, kakor pa priznavajo uradna poročila. O zaostritvi spora pričajo tudi drugi znaki. Jugoslovanske oblasti so zapovedale zapreti vse konzulate na Madžarskem, uradništvo pa je moralo odpotovati domov v 48. urah. Ta ukrep je posledica takoimenovane-ga protivohunskega procesa v Novem Sadu. Madžarska vlada je zahtevala odstranitev . štirih jugoslovanskih konzularnih uradnikov, pri čemer se je sklicevala na razpravo v Novem Sadu. Uradno glasilo albanske komunistične partije »Zsri i Popilit« piše, da vlada v Jugoslaviji najbolj slep in divji fašistični teror. To je zdaj prvič, da so označili kominformisti komunistično Titovo samovlado za fašistično. List piše dalje, da brez prestan-ka zapirajo kominformiste. Pred kratkim je beograjska policija v enem samem dnevu aretirala nad 60 beograjskih komunistov, med njimi rdečega voditelja Radovana Zogoviča, generala Mirka Herziga in predsednika jugoslovanskega vojaškega sodišča. List pravi dalje, da so usmrtili štiri častnike jugoslovanske vojske, ker so med vojaštvom organizirali kominformi-stične skupine. Raj so pravi soujctshi cilji Sovjetski propagandni major Patent, je v »Domu sovjetske kulture« v Berlinu imel predavahje, v katerem je med drugim povedal: »Končni cilj komunizma je svetovna revolucija. Ta cilj se nikdar ne spremeni, spreminja se samo taktika. Med taktične poteze pa spadajo tudi organizirani umiki, Mi so potrebni takrat, ko se zmanjšajo možnosti za revolucijo. Sicer je ta taktična poteza nepopularna, vendar pa potrebna, kajti čestokrat navidezni- taktični neuspeh lahko privede do velikega strate-gičnega uspeha.« Kot primer takega »organiziranega umika« je major Patent navedel taktiko v letu 1939, ko je Sovjetska zveza izkoristila spore med raznimi zahodnimi državami. Posledica te taktike je bila ta, da so zahodne velesile bile prisiljene proti svoji volji sodelovati s Sovjetsko zvezo v borbi proti Hitlerjevi Nemčiji, Italiji in Japonski. Major Patent je svoja izvajanja zaključil takole: »To taktiko moralno uporabiti danes tudi v Nemčiji. Izkoristiti moramo v revolucionarne namene spore med nemškim meščanstvom. Izbira trenotka za odločilni udarec je usodno važna. Iz teh razlogov moramo komunisti imeti potrpljenje, kajti organizirani umik ne pomeni poraza, marveč uspešno obrambo.« Sovjeti odpuarjsjo Titu Spor med Titom in Stalinom je zdaj prišel v obdobje uradnih diplomatskih sovražnpsti. Titova vlada je pr£d tednom dni uradno protestirala v Moskvi, da daje sovjetska vlada na svojem r,-zemlju zavetišče jugoslovanskim kominlormistom; da podpira njihovo rovarjenje proti Jugoslaviji; da jim izdaja časopisje, ki napada Tita, in tako dalje. S tem se Sovjeti vmešavajo v jugoslovanske notranje zadeve, izvajajo do Jugoslavije sovražno politiko in so krivi, da je svoječasna pogodba o prijateljstvu in zavezništvu med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo izgubila veljavo. Sovjeti so odgovorili še ostreje, kakor pa je Tito protestiral. Sovjetska spomenica pravi med drugim: Sovjetska vlada ne more prepovedati političnega delovanja jugoslovanskih beguncev, ker so to pravi demokrati in pravi komunisti, marveč ga bo v bodoče še podpirala. Ce se ie razijierje med Jugoslavijo in Sovjeti spremenilo, je tega kriv Tito, ki je sam zaigral sovjetsko prijateljstvo in kaže sovraštvo do Sovjetske zveze. On je jugoslovanski tisk spremenil o glasnika protisovjetske propagande ter svojo državo spravil v imperialistični tabor, ki se pripravlja na vojno s Sovjeti. Nov spor zaradi Tita Med avstrijskimi komunisti in med levičarskemi socialisti je prišlo do hudega nasprotja zaradi stališča obeh skupin do Jugoslavije. Levičarski socialisti', ki jih vodi državni podtajnik Schaerf, vzdržujejo tesne zveze z raznimi Titovskimi osebnostmi, zlasti s podpredsednikom vlade in policijskim ministrom Rankovičem. Komunisti, ki so po obsodbi Kominforma pretrgali vse zveze s titovci, to ostro obsojajo. Pretekli teden je Schaerf im°l več posvetovanj s prvaki avstrijske komunistične stranke. Ti so zahtevali od njega, naj povsem prelomi s Titom. Ako tega ne bi storil, so mu zagrozili, da bodo levičarskim socialistom odtegnili svojo podporo. Ce se avstrijski komunisti in socialisti ne bodo glede tega v kratkem sporazumeli, bo prišlo med njimi do popolnega razdora, ki bo še bolj omajal že itak šibke postojanke avstrijskega levičarstva. Tržaški plavži Tržaško železno industrijo so ustanovili že dolgo pred prvo svetovno vojno. Tedaj so bile velike škedenjske železarne last »Kranjske industrijske družbe«, ki je i-mela svoje glavne obrate na Jesenicah v Sloveniji. Po prvi svetovni vojni, ko je Trst pripadel Italiji, pa so škedenjske železarne vključili v italijansko železarsko podjetje ILVA s sedežem v Genovi. Po drugi svetovni vojni se je znašla tržaška industrija v velikih težavah in visoke peči v Skednju so bile brez dela. Zavezniška vojaška uprava poskuša poživiti tržaško gospodarsko delavnost in je zato z veseljem pograbila priliko, ki se ji je ponudila z nastopom Evropskega obnovitvenega načrta. S pomočjo podpore v okviru Marshallovega načrta so začeli modernizirati škedenjske visoke peči in stroški za popravilo treh agregatov znašajo že približno 90 milijonov lir. Ko bo železarna spet polno v pogonu in ko bodo zagorele prenovljene visoke peči, bo mogla tržaška železna industrija predelovati osnovno surovino, t. j. železno rudo v vlito železo in nato tudi v jeklo. Doslej je tržaška ILVA lahko predelovala samo železne odpadke. Železno rudo bodo kupovali verjetno v severni Afriki ali pa na otoku Elba. Pričakujejo, da bodo škedenjski plavži ob koncu tega leta zamogli O vzrokih nastanka tržaškega bogastva Nekaj besed o gospodarskem razvoju Trsta v teku stoletij. Trst kot svetovno pristanišče kot vrata v srednjo in vzhodno Evropo in n. Kot nam je znano, je bil Trst, dokler je pripadal avstro-ogrski državi glavno pristanišče velikega zaledja, ki je obsegalo današnjo Avstrijo, Slovenijo, del Hrvatske, Ceškosiova.iKO, del Poljske, del južne Nemčije, del Ogrske in celo majhen del Rusije. Gospodarska moč velike podonavske monarhije s 55 milijoni prebivalcev je stala za Trstom, ki je bil miljenec vladajočih dunajskih krogov že izza časa Marije Terezije. Železnico Dunaj - Trst so zgradili z namenom, da še uspešneje povežejo glavni del tržaškega zaledja, ki je že sioletja težil na Trst in pošiljal svoje izdelke po veliki dr- izdelati približno 90.000 ton, surovega železa ter 30.000 ton jekla. Vsa dela moderniziranja škedenj-skih plavžev so mogli izvesti le s pomoijo kreditov, ki jih je Evropski obnovitveni načrt .odobril za podjetje ILVA v okviru privredno-stnega fonda in bodo celotne investicije, ko bo delo končano, presegle eno milijardo lir. Celotni obnovitveni program te važne tržaške industrije bo končan koncem leta 1951. žavni cesti do morja. Ta glavna cesta, enako kot južna železnica, teče mimo ali blizu krajev onega tržaškega zaledja, kjer je bila gospodarska delavnost že od nekdaj najbolj razvita. Po otvoritvi južne železnice pa se je gospodarska delavnost ob tej veliki prometni žili še nadalje in v izredni meri stopnjevala, Tukaj naj omenimo le vso dunajsko ter veliko gornje-štajer-sko železno, lesno in papirno industrijo, praktično vso slovensko industrijo, trgovino in obrt in posredno velik del ogrske in češke industrije. Nešteto manjših prog in cest je v zadnjih desetletjih prejšnjega in začetkom našega stoletja povezalo nadaljna gospodarska središča z Južno železnico in tako s Trstom. In ne samo izvoz vsega tega ogromnega zaledja je bil usmerjen v Trst; preko Trsta je to zaledje uvažalo tudi skoraj vse proizvode širnega sveta, ki jjh je rabila Srednja Evropa. Otvoritev Sueškega prekopa pomeni novo obdobje za sredozemska in še posebej za jadranska pristanišča in tako tudi za Trst. Ob tem času so tržaški trgovci že živahno trgovali z deželami Bližnjega in Daljnega Vzhoda in promet s temi deželami se je po otvoritvi prekopa še znatno povečal. Trst je koncem preteklega in začetkom sedanjega stoletja vedno bolj postajal glavna, da skoraj iz- ni mogla izkazovati nobenemu drugemu pristanišču iz enostavnega razloga, ker takega pristanišča ni bilo. (Gospodarski pomen Reke ni nikdar niti od daleč dosegel pomena tržaške luke). Po drugi svetovni vojni se je marsikaj spremenilo, in o tem, kako se je spremenilo v Trstu ne bomo izgubljali besed. Želeli bi le navesti besede rimskega politika, ki je odkrito priznal, kako gleda na problem Trsta: »Italija ima mnogo, celo preveč velikih in dobrih pristanišč. Gotovo želimo Trstu vse najbolje, vendar nihče ne more zahtevati od nas, da bi Trstu na ljubo zanemarjali Benetke in Genovo. Naša gospodarska politika, naša tarifna politika, mora biti taka, da Trti ohranimo pri življenju. Naši narodni interesi pa zahtevajo, da podpremo predvsem ona naša pristanišča, ki 115 leže na tako nevarni periferiji, kot n. pr. Trst.« Kdo more zameriti Italiji tako politiko, ki ščiti interese matične dežele? Pravijo, da -je Bog najprej sam sebi brado ustvaril. Zato vidimo, da Trst ni umrl, da tržaška luka ni zaspala v letih, ko je Trst pripadal Italiji. Toda tudi napredovala ni. Leta 1913. je promet v tržaški luki znašal 3,450:000 ton, leta 1938 pa 3,380.000 tpn. Torej približno isto. Promet v Benetkah in Genovi pa je v tej dobi skoko- ključna luka za velik del podonav- j ma rastel in ta mesta so gospodar- skih pokrajin in nešteto velikih, srednjih in majhnih podjetij je ra-stlo predvsem zaradi vedno bolj intenzivnih in zanesljivih trgovskih zvez preko Trsta. Roko v roki z gospodarskim prometom svojega zaledja je rasel tudi pomen, je sko napredovala skoraj v taki meri kot Trst v,letih pred prvo svetovno vojno. Prihodnjič nekaj besed o tem, kako je začel Trst pod sedanjo neodvisno upravo spet procvitati in kakšne možnosti nudi našemu me- rastlo tudi bogastvo Trsta. Usta- stu široko zasnovana ameriška po ljena in realistična avstrijska go- I moS v okviru Evropskega obnovit- spodarska politika, velike invesli- | venega načrta, cije v tržaškem pristanišču in v tr- j Pretekli ponedeljek so v skedenjskih železarnah prižgali prvo modernizirano visoko peč ob navzočnosti nače*nika ameriškega odposlanstva za Evropsko, gospodarsko sodelovanje ministra Roberta Gal-lovwaya in zastopnikov Zavezniške vojaške uprave. Tržaške železarfte so vključene v italijansko železarsko podjetje ILVA, ki ima v sosednji republiki še 20 velikih obratov, od katerih jih pa obratuje samo šest. Pričakujejo', da bodo v škedenjskih železarnah kmalu prenovili nadaljno visoko peč, ki bo dala zaslužka mnogim tržaškim delavcem,ki so danes brezposelni. Ameriško odposlanstvo za Evropsko sodelovanje sedaj preučuje nove mo.nosti za obnovo te pomembne industrije Svobodnega tržaškega ozemlja. žaški industriji, ki jih je po svojih najboljših močeh podpirala vlkda, vse' to je pripeljalo v Trst vedno nove podjetnike, vedno vedje ka-pitale in Trst je rasel in rasel in ob izbruhu prve svetovne vojne je bil po gospodarskem pomenu v prvi vrsti evropskih pristanišč. Skoraj vse prometne žile, ki jih je Avstrija gradila v 19. stbletju in kasneje, so nastale pod vidikom najhitrejše in najcenejše zveze zaledja s Trstom. Novo zgrajena turska železnica je pocenila tovorni promet iz zahodnih delov Avstrije in skrajšala pot osebnemu prometu iz velikih mestnih središča n. pr. Prage, Plzna, Monakovega, Linza, Solnograda in celo Dunaja do Trsta. Dobre in zanesljive zveze s Trstom in skrajno ugodna tarifna politika, ki je favorizirala Trst, vse to je privlačevalo v območje tržaške luke še nadaljne predele evropske celine, ki so se do tfjdaj posluževali severnonemških pristanišč. Trst je postajal vedno nevarnejši tekmec za Bremen, Harriburg, Stettin in Gdansk in borba severnih pristanišč s Trstom je bila zagrizena in dolgotrajna. Kljub tej borbi pa je Trst procvital še naprej, saj je ostala za njim gospodarska moč in politična volja velike države, ki svoje naklonjenosti Seja uprave za gosportarsho sodelovanje in zastopnikov tržaških malih industrij V svojih neprenehnih naporih, da bi pomagala tržaški gospodarski obnovi, je posebna ameriška misija Uprave za gospodarsko sodelovanje, 10.6. 1.1. sklicala člane Združenja malih industrij in Združenja tržaških industrijcev. Ta seja je bila določena za nadaljevanje prejšnjih posvetovanj z zastopniki tržaškega obrtništva. Med sejo, ki jo je vodil g. Joseph Caputa, podnačelnik misije, in ki je trajala cel dah, so predstavniki obeh združenj sklenili, da si izvolijo poseben desetčlanski posvetovalni odbor. Predsednik odbora bo znani tržaški ekonomist prof. Gior-gio Roletto, njega člani pa so zastopniki raznih industrijskih kategorij. Odbor bo preučil razne težavne probleme v naši industriji, in še posebej vprašanje kratkoročnih kreditov za malo industrijo; vprašanje nakupov surovin na zadružni osnovi; vprašanje modernizacije strojev; vprašanje povečane proizvodnje malih industrij ter obno- ' vo med vojno poškodovanih industrij. Dr. Anton Novačan OZadčlovek Enodejanka Motto: »UEBERMENSCH« F. Nietzsche. . TRETJI PRIZOR (Pridejo štiri opice) OPICA B. Nevarnost... nevarnost... smrt... OPICA A. Smrt za nas? OPICA B. Za vse nas! OPICA C. Bomba? — (Oponaša primerno). OPICA D. Jaz bil komaj opica... Jaz tudi poginiti?... Tako sladko biti opica... OPICA B. Ti - jaz — Ti - jaz — Ti - jaz — vsi poginiti... CPlCA C. Nož? — (Oponaša primerno). OPICA B. Nož — ne! Bomba — ne! OPICA A. Obesiti? — (Oponaša primerno). OPICA B. Strup! — (Oponaša primerno). (Prestrašene opice plčno veliki dirindaj). , OPICA C. Mi nič več imele policajev, nič več bile diktatorji, nič več vohunov imele, nič Soldatov, kako mi sebe branile?... Naše življenje tak dragoceno bilo... Joj, joj! OPICA B. Jaz braniti... Jaz ukra- sti strup... Strup dati... Vsi poginiti...' Črna dama poginiti, zdravnik poginiti, duhovnik, politik, filozof, boljševik poginiti, vsi poginiti!... VSE ŠTIRI OPICE. Vsi poginiti... Mi žreti, mnogo žreti, sladko skakati... (plešejo). (Pride BOLJŠEVIK z orodjem. Opice beže, potem se vrnejo in gledajo BOLJSEVIKA, ki je začel kopati grob sredi odra.) ČETRTI PRIZOR (BOLJŠEVIK sam, pozneje O-PICE in CRNA DAMA.) BOLJŠEVIK. Kopati grob, to je moje delo! (Koplje urno in pridno). To je moje najslajše opravilo. Kako je ta zemlja mehka in hladna! Lepo bodo počivale naše opice. Zakaj pa 'Samo opice? (Koplje.) Priva-oim tudi staro srako, Črno damo. (Koplje.) Zakaj samo opice in Črno damo? Vse po vrsti je treba pokopati. Zdravnik je že po svojem poklicu idiot. (Koplje.) Filozof je estet in idealist, torej idiot. (Koplje.) Tu boš počival, Filozof. Tu boš dremal, Zdravnik. (Koplje.) Tebe, Duhovnik, položim poleg Politika, da bosta nos pri nosu spala in drug drugemu pihala v prazno lobanjo. Hahaha! To bo lepa grobna garnitura! (Koplje.) Popolnoma po Dar-minovi razvojni teoriji — od zadaj! Hahaha! In ko vas vse pospravim, porečem Rdeči dami: Ti moja edina ljubica! Zdaj sva sama na širnem svetu. Ukrcajva se v zrakoplov in odriniva na izprehod po višavah, dokler se ne odcedi blato gnilega človeštva s tega prekletega planeta. Na njem si urediva novo življenje, enostavno, brez vsake kulturne navlake in brez vseh spominov nazaj, brez rimske zgodovine in brez rimskega prava! Ne bo več duhovnikov, ne bo več znanosti, ki zapeljuje človeka v blaznost nadčloveka in tudi ne abotnih poetov, ki so opevali tvojo rdečo haljo samo zato, ker je rdeča, ali haljo Črne dame zato, ker je črna! O, moja ljubica, morda se nama posreči, da zaplodiva nov zarod, ki ne bo imel ne us i ne drobovja, ki bo imel peruti in bo živel od zefirjev morskih Plim in osek... In... kaj potem? (BOLJŠEVIK je do pasu v izkopanem grobu. Razmišlja. O-PICA B se previdno priplazi in mu vzame omot s klorofor- mom. Vsa druge opice pridejo bliže.) BOLJŠEVIK. Kaj potem? Zares, to je težko vprašanje. Kaj potem? Ali ne bo zavladalo pravo , pristno črno dolgočasje? (Vse opice obstopijo BOLJSEVIKA in se mu rogajo vsaka po svoje.) OPICA B. Drugim jamo kopati... sam v jamo pasti... OPICE. Hihihi! BOLJŠEVIK. Smejte se, smejte, o-pice! Kmalu boste počivale v tej hladni zemljici. OPICA B. Ti hladno zemljo jesti... mi, žreti... žreti... žreti... BOLJŠEVIK. Oj, vi bivši nadljudje! Vsak gram vašega vidnega bitja je prekletstvo in smrad. Zemlja vas bo izbljuvala! OPICA B. (Pokaže zavitek). Hihihi! (Opice rajajo od veselja). BOLJŠEVIK. Kaj, smrt si mi ukra-la? Čakajte, čakajte! (Hoče iz groba, pa ne more, ker je .pregloboko. OPICA B raztrga o-mot in odpre steklenico. Ona in vse druge okrog nje radovedno ovohajo steklenko in padejo druga za drugo mrtve ob robu jame. CRNA DAMA prihiti iz zrakoplova). CRNA DAMA, Kje si, ljubček, o-pica moja? Kaj pa je to? Na pomoč! (Vzame, steklenko OPt-, CI D ponjuha in pade mrtva). BOLJŠEVIK. Hudiča! Kako muhast slučaj, kako bogata žetev! (Koplje dalje in zakopa opico za opico, nazadnje truplo ČR- NE DAME.) Svečan trenutek. Tudi s teboj je zdaj konec, ti stara coprnica. Konec tvoje večne črnine, znanilka mraka in hudobije med narodi! Koga si osrečila? Copata črna si dušila tisočletja • vsak svoboden pokret človeka trpina, sedeč na črnih paragrafih, katere si zarezala v lice dobri materi zemlji. Zatrpam te, pošteno te zatrpam, da ne vstaneš nikoli več. (Glas njegov se izgubi v jami. Ni več videti njegove glave. Pridejo ZDRAVNIK, POLITIK in FILOZOF, vsi razburjeni). PETI PR1ŽOR (ZDRAVNIK, FILOZOF in POLITIK, pozneje BOLJŠEVIK.) ZDRAVNIK. Neverjetno, skoro nemogoče! FILOZOF. Človeški rod še ni izumrl, človeški rod še živi. Hura! POLITIK. Ali sta res videla prave, žive, resnične ljudi? ZDRAVNIK. Resda! Rdeča dama je iztaknila mladeniča in mladenko in naju jola, vsa morja in oceani! DUHOVNIK. Kafco sta se rešila v splošni propasti? Gotovo sta veliko molila, kakor sta vaju učila oče in mati! BLAŽE. Tudi molila sva. Ko se je začela vojska in so po zraku zabrneli železni ptiii, je biln moja prva misel Nežica. Sel sem po njo in skrila sva se v kraško jamo. Joj, kako je grmelo zunaj! Gore so se tresle, hribi se podirali. Od zunaj sva slišala strašen jok in stok ubogih ljudi. Dolgo je trajalo in od gladu bi bila umrla, če jaz ne bi bil vedel, kje so sladke koreninice in med divjih čebel med skalovjem. NEŽICA. Ko sva zlezla iz jame, me je Blaže vzel na svoje rame in me nosil... BLAŽE. Okrog vratu me je objela in mi poredno dihala zdaj v eno, zdaj v drugo uho. Smejala se je. Tudi jaz sem se pri tem smejal... NEŽICA. Ko je ponehalo grmenje in ni bilo več železnih ptičev, sva hotela iti domov. Toda nikogar nisva našla in strašen smrad se je širil po naši dolinici. BLAŽE. Da ne bi umrla, sem vzel Nežico in tekel, tekel ž njo, dokler nisva prišla na kraj, kjer ni bilo smradu. Tam sva srečala to rdečo gospo. DUHOVNIK. Bog vaju je vodil in Bog vaju bo blagoslovil, ako bosta spoštovala njegove zapovedi! NEŽICA. Blaže, ali bi smela jaz nekaj vprašati? RDEČA DAMA. Vprašaj, le vprašaj! NEŽICA. Zakaj imate vi rdečo haljo, gospa? BLAŽE. Vi pa črno suknjo, go- Odredba, ki je stopila v veljavo 31. 12. 1947, izdana od ZVU in določajoča začasno ukinjenje podeljevanja rezidence, je prvi korak k izločanju Slovencev od volivne pravice in pripravljanju bodočih volivnih imenikov v korist in uporabo italijanskih revizionističnih strank. Posledica te odredbe je bila tudi ta, da je bil velik del naših ljudi odrinjen od dela in s tem od vsakdanjega kruha, kajti za delo je potrebna delovna knjižica, za to pa stalno bivališče. Škodljiv vpliv so imela tudi poročila vrhovnega poveljnika okupacijskih sil in zlasti V., katero se lahko brez nadaljnega smatra kot uvod v volivno kampanjo v korist italijanskih revizionističnih strank. Poseben vpliv na razbitje narodne zavesti pa je bila nedvomno zločinska polit'ka komunistične fratelance, ki jo je tu pri nas pričel Titov režim po svojih političnih organizacijah KP, UAIS in OF. Kljub tem težavam je bilo potrebno, da se udeležimo volitev. Sedaj imamo naše zastopnike v občinskih svetih, ki bodo imeli vsaj pravico pritožbe proti krivicam, napravljenim našemu narodu. V okoliških občinah Nabrežini, Zgoniku in Dolini je slovenska demokracija dobila drugo mesto, medtem ko je v Repentabru celo na prvem mestu. Za naše demokratsko gibanje so te volitve izhodna točka, ne pa cilj. Zato se bo moralo naše delovanje v bodočnosti razvijati predvsem na organizacijskem področju. Z ozirom na vse to je odbor SDZ soglasno sprejel organizacijski načrt, s katerim bo možno zajeti čim večje množice v demokratsko slovensko gibanje, v katerem se bodo reševala politična, gospodarska, kulturna in socialna vprašanja v korist vseh stanov slovenskega naroda. Končno je širši odbor izrekel toplo zahvalo Organizaciji slovenske narodne mladine, ki je z največjo požrtvovalnostjo sodelovala v naši volivni borbi.. spod? BOLJSEVIK (iz jame). Tega pa ne vprašujta, ako hočeta biti srečna. (Se prikaže iz groba). Pridita- bliže. Tudi jaz vama nekaj povem. DUHOVNIK. Nikar! On je nevaren... BOLJSEVIK. Ne, jaz nisem več nevaren. Svoje delo pokončanja sem opravil in zdaj nisem več nevaren. Duhovnik, sem poglejte, kako lepo sem pospravil vso našo družbo nadljudi! DUHOVNIK. Kaj, vse si pospravil? (Ko pogleda, ga BOLJSEVIK potegne v jamo). ' BOLJSEVIK. Kjer so vsi prejšnji, moraš biti tudi ti zraven! DUHOVNIK (iz groba). Bon vaju blagoslovi, Blaže in Nežica! (Blagoslovi in moli). BOLJSEVIK. Sedaj pa pridi ti. moj« rdeča ljubica! Ti boginja upora in prekucij, ti lepa božanska, ti krvoločna! Pridi, da te stisnem k sebi... RDEČA DAMA. Ti me ljubiš? Vedno sem mislila, da si ljubil Cmo damo! BOLJSEVIK. Stopi hitro, meni se mudi! (RDEČA DAMA skoči v jamo. Z BOLJSEVIKOM se objameta in poljubita). BOLJSEVIK. Mladost, zagrni nas s svežo prstjo, pokrij nas z zeleno rušo! Sladka je hladna zemljica vsem, ki nimajo ničesar več povedati! „Lunedi“ in naše šole Ker so se mu vsi drugi satanski poizkusi izjalovili, se je šovinistični tednik »II Lunedi« začel zaganjali v slovenske srednje šole v Gorici z nesramno kleveto, da prejemajo slovenski dijaki lepe ocene za italijanski jezik, ne da bi jih zaslužili. Takih lepih ocen, trdi ta mojster v klevetanju, italijanski dijaki v italijanskih šolah ne prejemajo. Namen takega lajanja je jasen: zatreti slovenske šole. To predlaga »Lunedi« od 20. t. m. Naš odgovor terrtu tedniku se glasi: Ze ko so morali slovenski dijaki posečati pod fašizmom italijanske šole, so jih italijanski profesorji v italijanščini ocenjeva- li najbolje, često pa tudi odlično. Se živi v Gorici profesor Girar-delli, ki je v razredu glasno izjavljal: »Questi Sloveni fanno onore alla propria nazione, perche impa-rano 1'italiano molto bene ed in o-gni caso meglio degli študenti ita-liani.« (Ti slovenski dijaki delajo čast svojemu narodu, ker se naučijo italijanščine prav dobro in na vsak način bolje od italijanskih dijakov). In kakor g. profesor Gi-rardelli, tako so priznavali in hvalili zmožnost slovenskih dijakov tudi vsi drugi italianski profesorji; S tem pa nočemo trditi, da se ne najdejo italijanski dijaki z odličnim znanjem svojega jezika. Trdimo le, da so naši dijaki v povprečnem številu boljši od Italijanov samih v učenju in torej tudi znanju italijanščine. Prav gotovo pa presegajo v zmožnosti tistega ki je napisal omenjene napade \ »Lunedi«-ju. Prav gotovo je bil ta dopisnik zadnji v razredu, ker tako črno zavida slovenske dijake. Na drugi strani pa je obče znano, da se Slovenci radi učijo tujih jezikov in da se jih z lahkoto naučijo. To dejstvo je znano tudi samemu italijanskemu prosvetnemu ministrstvu, ki želi, da bi Slovenci na ta način prenašali v svet i-talijansko kulturo. To prosvetno ministrstvo dobro ve, za kaj gre irt prav gotovo ne potrebuje »Lu-nedijevih« nasvetov, kakor jih ne rabijo slovenski profesorji in njihovi dijaki. * * * Sklepna akademija naših dijakov, ki se je vršila v torek, dne 21. junija v obednici Slov. srednjih šol potrjuje najbolje vse, kar smo zgoraj navajali. Posebnost te akademije je bila v tem, da je bila namenjena našim italijanskim sodržavljanom in je zaradi tega bila zelo intimno pripravljena zanje. V pozdravnih besedah je dijakinja toplo povedala, da je namen prireditve pokazati bogastvo naše mlade kulture in ga posredovati našim sodržavljanom v njihovi besedi, kar naj tudi dokaže uspehe našega dijaštva v tem jeziku. Sklicevala se je na laskave besede, ki jih je dijakom lani izgovoril g. prof. Sal-vini. Kratkemu govoru je sledilo nekaj slovenskih narodnih pesmi, ki jih je šolski zbor zapel v materinščini. Sledile so recitacije slovenskih prevodov v italijanščino, i med njimi Cankarjevih, Sardenko-vih, Gradnikovih, Zupančičevih, Murnovih in Kosovelovih del. Zal moramo ugotoviti, da so prevodi I po večini pogrešeni, ker celo iznakazijo misel in smisel, bodisi pesnitve ali proze. Posebno je ugajala Cankarjeva »Skodelica kave«, katero je dijakinja podala dovršeno in z neslutenim občutkom; dalje Kosovelov »Veter« ter Cankarjeva »Jernejeva molitev«, ki je dijakinji privrela iz srčnih globočin. Vse recitacije so bile zelo dobro podane, le mnoge dijake je motilo poznavanje slovenskega originala. Italijanščino v govoru naši dijaki dobro obvladajo in mi bi bili veseli, ko bi profesorji slovenščine lahko isto trdili tudi za njihov predmet. Ta mala, intimna izredno uspela prireditev je dokazala, da je v nas iskrena želja in odločna volja prispevati, kar je v naši moči, k spoznavanju in sožitju dveh narodov, ki sta že stoletja soseda in med katera sejejo brezvestneži sovraštvo. Naši šoli gre za njeno tozadevno delo visoko priznanje. Približno dvajsetim udeležencem italijanske narodnosti, zastopnikom oblastev, se je prisrčno zahvalila mala dijakinja ter jim izrazila željo, da se še kdaj vidijo v boljših in prisrčnejših okoliščinah. Vsem gostom je prireditev ugajala in g. šolski skrbnik (Proveditor) se je preko male dijakinje, ki se je od njih poslovila, zahvalil vsemu di-jaštvu. Gorica Prireditev goriškega dijaštva je posvečena našim velikim kulturnim obletnicam, med katerimi so vekovečni spomeniki nevenljivosti slovenskega duha. Stošestdesetlet-nica prve slovenske oderske igre »Zupanove Micke«, ki nam jo je spretno ponašil A. Linhart na Zoisovo pobudo; stoletnica smrti velikana svetovnega duha Franceta Prešerna; tridesetletnica nepopustljivega borca za pravice zatiranih, čarodeja slovenske besede Ivand Cankarja. Ne moremo si kaj, da bi si v tem sklopu ne zaželeli tudi spomina na našega ravnokar odišlega batjuške Otona Zupančiča. * Kdor je željan opoja naše materinščine, ne bo zamudil prilike, da se njegov duh napoji in osveži ob zanosu naše mladine, ki nam posreduje naše lastno bogastvo. Zato: na svidenje na prireditvi goriške-aa dijaštva, v nedeljo 3. julija ob 10. uri zjutraj, po maši na Travniku. Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska: tiskarna »ADRIA«, d. d. v Trstu (Vzame z roba jame steklenko in jo da RDEČI DAMI, potem DUHOVNIKU, ki pa se potaji. BOLJSEVIK tega ne opazi, poduha še sam in omahne z ljubico. Ko BLAŽE in NEŽICA strmita drug v drugega, zleze DUHOVNIK neopažen iz groba in odhaja). BLAŽE. Zdaj pa sva res sama, popolnoma sama na zemlji. Kaj naj počneva? NEŽICA. Najprej storiva tako, kakor sta storila ta divji mož in rdeča gospa. Usta na usta, tako, že dolgo sem sanjala o tem. (Poljubita se goreče. DUHOVNIK od daleč dviga roke na blagoslov). BLAŽE. Oj, to pa je slajše kakor vse sladke koreninice na svetu! ?e enkrat tako, še stokrat, šp tisočkrat! NEŽICA. Ne, ne več! Zasuti morava to jamo, da ne bi mrtvi nazaj hodili! BLAŽE. Pa jih zasujva! Naj v miru počivajo! (Vzameta vsak svojo lopato in j zasipata jamo. Oder se temni. V daljavi je videti senco DUHOVNIKA, ki še enkrat blagoslavlja. Ko je popolna tema. zazveni iz gluhe tišine glas DE PROFUNDIS). EPILOG DE PROFUNDIS. Se mislim in ie zvenim kakor v atomu krožna pesem elektronov. Prerojen je človek — Gospodar pokončne hoje in zgrabljivih, spretnih rok — Gospodar besede in ločitelj števila — Gospodar nad pojmi biti in umreti — Gospodar malih in velikih spoznanj pod skorjo lomljive lobanje! * Gospodar pesmi, smeha in solz, zopet je na zemlji človek in on je mlad! Očiščen vsega zla, od požrešnosti do napuha, od lakomnosti do zavisti, obdeluje človek zemljo in pridobiva v potu svojega obraza vsakdanji kruh. Množi se iz svoje mladosti po vaseh, po deželah, po mestih in napolni vse dele sveta, vendar sreče ne išče, zakaj on je blažen. On noče biti srečen in ne larno velik, ker večji od sebe biti ne more. Greha in laži ne pozna, zato mu je sodrga bajka, vladanje smefnih tiranov predpotopen spomin. Namesto zlata kopiči znanje in si odpira poti v skrivnosti vesoljstva daleč do svetlih zvezd, do sonca in njegovih bratov in dalje, dalje v brezkončnost, da napalled s srcem in pametjo jasno razume, besede stare molitve: Oče naš, kateri si v nebesih... Konec — (Vse pravice pridržane)