Fran     Razpotnik
Kaznovani skopuh
Neki kmet je nosil v mestn na trg maslo. Včasih se je primerilo, da m prodal vsega masla, :akaj na trg jc horlilo mnnifo vaščanov in mak jc hotel prmlati use, kar jc prinesel: maslo,  jajca,   skutn, pcrutnino itd.
Kmet pa je bil zelo skop in tudi njegova žena je bila lakomna. Otrok nista imela in kar sla pridelala, sla prodala, samo da bi imela dosti de-narja. Sama ,si nixt<t nikoli prino-sčila fiiti ko.ščka kruha, numazanega z maslom. Toda kaj bi počela z ma-slum, kadar ga je kmet prinesel s trga nazaj in ga na vasi ni hotel nihče kapiti? Slrašno jima je mr-zelo, da ne moreta imoučiti useh teh lepih, mmcnih grudic masla. Pre-mišljala sta, kako bi to storila, da ne bi ničesar izgubila, denarja pa zmeraj več imela.
Nrkoč je rekel kmet žerti: ».Scm že pogruntal! Prihodnjič vslanem o polnoči in pojdem v mesto tako zgodaj, da bum tam prvi. Tako bom prodal masla, kolikor mi ga daš. Pripraui torej grudic matsla za poln košl«
Kmetici je ta misel neizmerno ugajala. Mislila je, kako pamelnaga moia ima. Krž se je lolila dela in je
ves dan xtcpata. Zuečcr ]p bila miza polna sveiih, lepo pripravljenih grudic. Kmelica jih jc zavijala v oelikf listr in devalu v kox. Zdaj sta bila oba zadouoljna in sta se itese-lila, koliko bosta iztržila za maalo.
Opolnoči je kmet vstal. Bilo je poleti, noči so bile tople. Kmet je oblfkcl srajco in suknjič ter rekel: »Skodu bi bilo oblaeiti hlače, zmočil bi si jih v rosi na poii skozi gozd. Noč je, nihčc me ne bo oidel. Zavij mi iorrj hlačr ler jih dcni na vrh ko.ša. Ko se bo zdanilo, jih bom oblckel. človek mora štediti pri p.svm, tudi pri hlačah.a
Kmeticu je to odobrila ter je v temi dala zavitek v koš. Luči nista priigala, cia ne bi kdo v uasi opazil, da se kmet ie pripravlja v mesto na trg.
Ko je bil kmet za vasjo ter se je prepričal, da v vasi še vsi Ijudjc spijo, je bil strašno vesel. Kako je to, da se tega ni ie prej domislil! Vselej bi bil lahko prodal vse maslo in bi imel več denarja. Odslej bo to zmeraj tako drlal in nič i/eč ne bo nosil masla nazaj.
Pot ga je prljala skozi gozd. Kmtl je hodil hitro, zakaj v mesto jc bilo daleč. Hodil je po bližnjicah, da bi prej prišel. Ko je šei čez senožet, ga je rosna trava hladila v noge. Zdaj pa zdaj je čulil, kako ga šurkajo šibice in vejice po golih glcžnjth, toda ni se menil za to. Nasprotno, še vesel je bil, da ni oblekel hlač. »7"o je bila pametna miseU, si je rekel u duhu. »Ne samo, da bi si hlače orosil, ampak lahkn bi jih tudi raztrgal mrd grmicevjem.it No-ge so ga sicer pekle, toda kaj za to! Misel na bogat izkupiček je vae na-gradila.
Slednjič je prišel iz gozda. Ni se še zdanilo, zvezde so še bleslele na visokem nebu in vsepovsod je bilo tiho. »iVo, tudi tu me. ne bo še nihče videl, zato si hlač še ne oblečem.i
Polagoma se je začelo na vzhodu tlaniti, zvezde so ugaiale, noč je od-liajala. Kmet je bll zdaj že daleč i> polju. ter se je bliial mestu. Ze je videl zvonike in strehe visokih hiš. Ootovo bo prui u mestu na trgu. Go-tovo se nikomur ni Ijubilo vstali opolnoči. Ampak zdaj si bo treba obleči hlače, zakaj vsak trenulek lahko koga sreča. Poleti hodijo [ju-dje zelo zgodaj na polje.
Ustavil se je, oprezno del koš z ramen ter rozkril zavitek. Toda gorjc, gorjc! Kako se jc prestrašil! Namestu hlač jr bil v kosu pred-pasnik njegove žene. Ponoči se je u naglici kmetica zmotila ter je zavilu namesto hlac predpasnik. Kmet ]e skoraj okamenel. Niti lastnim ocetn ni hotel verjeti. Ampak kaj zdaj, kaj zdaj? V predpasniku, brez hlač vendar ne more iti v mesto. Poskusil xi je s prcdpasnikom zakriti gole noge, a takoj ga je jezno zalučal na tla. S predpasnikom bi si mogel ouiti kvečjrmu eno nogo, druga pa bi bila gohi. ln nihče ne bi kupil pri njem masla, kajti imeli bi ga za norca in pri norcu vcndar nihie nič ne kupi. In njegovi sosedje in nje-gove sosede bi se mu smejali! Mo-ral bi se od sramu in jezc vdreti v tla. Bil je ves obupan, stal je na ce-sti sredi polja kakor kupček nesre-če ter btiljil v koš, ki je bil poln nueiega masla.
Danilo se je čimdalje bolj: jasno je že videl mesto, zvoniki xo sf t;ve-lili v prvih sončnih žarkih in Ijudje so hiteli na polje. Kmrt je pogrubil svoj knš ler zbežal ves obupnn merf visoko iito, da bi se tam skril pred Ijudmi in pred svojo lastno sramoto. Tam v visokem iiiu je moral potem sključen gledali, kako grcdo mimo po cesti njegooi znanci iz ^a.si s koši in košarami na trg. Stiskal je pcsti, besnel, toda zamun! Neusmiljeno se jc rodil dan, svetel, prozoren in neskončno dolg, polje je bilo polno Ijudi, kmet pa je moral iakati, skrii i) žitu, da ga bo kdo rešil.
Toda sknpuha kmeta ni nihče rc-šil. Sonce se je duigalo in pripekalo čimdalje bolj. Kmet je i>es osupel gledal, kako se mu začenja maslo v košu lopiti. To niso bile več rume-ne, dišeče grudice masla, tcmvei gost močnik, ki sc jc zmcraj bolj rrdčil, da jr teklo skozi plctivo ko-ša. Uschla zemlja jc pila raztop-Ijeno maslo in kmet je obupaval.
Tako je prejel skopuh pošteno kazen za svojo lakomnost. Ne le da je prišel ob pse maalo — še lačen je moral ves dan čakati, da se znoči in odidejo Ijudje s polja, da bi se mo-gd potem i> tcmi vrniti domov s praznim, premaščenim košem in brez denarja.