opisov, ki so poleg očitne etične volje, kakršna preveva to delo,, vsekakor največja odlika povesti. So to drobne, intimne risbe, sicer kaj preproste in nežne, ki pa te presenečajo z nekim svojskim lirizmom. To pisateljevo opaja-nje s prirodo spominja na Jalna, kateremu je podoben tudi po svoji idilični naravi, le da je tišji in subtilnejši. Značilne pa se mi zde za Beličiča nekatere primere, ki po svoje poudarjajo miselnost, iz katere je povest zrasla. Taki so n. pr. stavki: »Vonjave cvetja in novega listja so bile ko hvalnice Bogu, ki daje soncu luč in toplino, pošilja dež in vetru pušča prostost, a semenom daje vzkliti, rasti in roditi. — Binkoštna nedelja je zasijala čista, topla in pojoča, kakor bi sam sveti Duh prinesel poleg darov milosti, moči in vere vso prelestno omamo junijskega dne.« Take predstave, ki se v knjigi pogosto ponavljajo, se povsem organsko včlenjujejo v celotni značaj Beličičevega stila, Dvoje: podoba matere in sveži naravni opisi, mi priča, da je Beličič vendarle resničen, meškovsko nežen umetnik, a si mora poiskati le pravo snov, pa bo prišla do izraza tudi vsa njegova intimna narava.                     Avg. Zavbi.
Julija Bračič: Razdrti mostovi. Povest. Ljubljana 1943. Založila Nova založba. Str. 178.
Pisateljica, ki stopa s to povestjo prvič pred nas, je preprosto kmečko dekle, pa si je znala kljub temu priboriti mesto v slovenski književnosti. Delo, ki je zraslo iz takih svojskih osnov kakor to, zasluži pozornost že zategadelj, ker nam utegne poleg zgolj estetskih kvalitet nuditi še zanimiv dokument o življenju preprostega človeka, ker ostane pisateljem, ki so obiskovali vsakovrstne šole ter se pri tem nehote nekoliko pomeščanili, zmerom kolikor toliko prikrito. Kajti vprav pisatelji, ki so prišli iz nižin, so v svojih delih po navadi oblikovali docela nove motive ter tako osvajali književnosti še sveža območja stvarnosti in bili na ta način vsaj snovno vedno zanimivi in izvirni.
Teh upov nam povest, ki ima, kot vse kaže, tudi precej avtobiografskih potez, ni povsem izpolnila; to pa zato, ker njeno težišče ni toliko v epičnem realizmu, ampak ima ves svoj poudarek v etični zaostritvi. Pisateljica je skušala v nji prikazati zmagovito moč ljubezni, kako vodi njeno junakinjo od erotične zavzetosti, ki je polna sanj, preko tegob zapuščenosti v katarzo odpovedi. Zato je osredotočila vse dogajanje okrog Veronike in tvorijo ostale osebe, ki nastopajo v knjigi, kakor tudi vse okolje, le nekak okvir za sliko glavne junakinje; vendar pa je vprav s to zasnovo dala povesti tisti notranji vzgon, ki ga pogrešajo vse njene predhodnice po raznih dekliških listih, ker se po večini izgubljajo v sentimentalnosti, namreč dramatičnost, ki je polna resnične tragike. Vse delo raste iz izrazito dramatskega osnutka in bi vzlic nedognanosti nekaterih oseb s svojo toplo človečnostjo precej vplivalo tudi na odru.
V treh duhovno zaostrenih in kompozicijsko dovolj sorazmernih delih se razpleta zgodba Veronikine ljubezni do Florijana. Prvi del nas postavi pod zeleni Boč, v valovito štajersko pokrajino, med gozdove in vinograde, med samotne koče in romarske podružnice. Tu se Veronika, najstarejša hči pijanca-vdovca in obenem mati štirim nedoraslim otrokom, na neznatni krpi zemlje kljub veliki pridnosti bojuje z bedo, hkrati pa njene misli neprenehoma va-sujejo pri Florijanu, sinu s sosedne kmetije, ko je pravkar nastopil službo policijskega stražnika v Ljubljani. Vse to dogajanje pa prepletajo podobe letnih časov, kmečkega dela, zabav in praznovanj,, pa tudi bede in borbe za kruh. Sliko zaključuje Veronikin odhod, ko se ob zopetni očetovi ženitvi napoti v mesto in spotoma še zavrne bogatega snubca, čeprav že sluti Flori-janovo nezvestobo. — Drugi del, ki se godi v Ljubljani, ni toliko povest služkinje kot pretresljiva slika zapuščenosti, ki je polna tesnob, katere doživlja Veronika, odkar je dognala resničnost svojih slutenj. Ta poglavja bi lahko označili kot povest o tragiki duše, ki jo je zajel obup; vendar pa vprav s preveliko ponotranjenostjo vplivajo ponekod le kot nekake psihološke skice in v primeri s prejšnjimi nikakor ne predstavljajo prave epične polnosti. Pisateljica je tu vse zunanje dogajanje občutno skrčila in ga podaja le v posameznih izsekih, ki pod uglajeno površino odstirajo obupno dušno praznoto
136
slovenskega meščana. Moč tega odstavka je v iskrenosti, s katero so prikazane nekatere bridko odprte strani našega sožitja, kakršne so n. pr. tragedija prostitutke Vike, pogled v azil brezposelnih deklet, zakonski brodolom Načeta Lednika, skratka: zgodbe, za katerimi srečuješ sebičnost, ki je večkrat odurna do bolesti. Veronikina zvestoba do Florijana je edina nasprotna sila vse te nizkotnosti. Toda vprav ta zvestoba sproži preobrat in zaključek povesti, ko se Veronika, ki na sprehodu zasleduje Florijana in Francko, nenadoma ponesreči na kolesu, in to celo v trenutku, ko je prvič podvomila v smiselnost svoje ljubezni. Če bi bila pisateljica izoblikovala ta poglavja bolj epično, bi lahko dobili zanimivo povest o usodi služkinje, saj jo vzlic aktualnosti, ki jo ima ta problem za Slovence, poznamo predvsem le iz del tujih pisateljev. — Tretji del slika bolnišnico, oddelek za slepce, kjer se je po usodnem padcu znašla tudi Veronika. Je to svet zase, poln bridkosti, pa tudi vdanosti, nekak drugi brez življenja, od koder ni več vrnitve. Tudi Veronika, ki jo hoče Florijan, odkar je ob njeni nesreči spoznal svojo krivdo, kljub popolni slepoti spet vzeti za ženo, razdere za sabo vse mostove, ko je našla svojo pot v odpovedi, katero črpa iz vere; noče ga s poroko onesrečiti, ker ga še zmerom ljubi. Kot slepa »tetka« živi odslej pri sorodnikih le otrokom in pesmi. Tako razliva ta del, ki je bolj kot kateri koli drug pesem ljubezni in kot tak čustveno izredno močan, svoj etični soj na vse delo. Sicer pa se ta poglavja po svoji epičnosti močno približujejo uvodnim, le simbol razdrtih mostov nikakor ne spada v ta realistični okvir.
Vsa šibka mesta pa vendar nekoliko odtehtata svojski osebni slog in etična sila, s katero je delo prežeto. Moti le preveč neenakomerna označba značajev. Sicer pa ima pisateljica bistro oko za vse značilnosti življenja. Skratka: ta nadpovprečna ljudska povest raste brez vsake tendenčnosti iz osnov realizma, za vsem vnanjim dogajanjem pa vendarle čutiš povsod toplo čustvenost in prisotnost duše, kar vse priča o tem,, da je delo napisala osebnost, ki je vsa naravna pognala iz slovenske zemlje, od koder ima tudi svoj zdravi etos, in to je glavna vrednota te knjige. Ta etos, ki pomeni rezek prelom z naturalizmom preteklosti, pa ima tudi pionirski značaj, ker oznanja prihod nove umetnosti, ki bo, kot kažejo vsa znamenja, spet napajala človeka s pristnimi duhovnimi sokovi, s tistimi, ki se pretakajo v sleherni duši, boreči se za čistost misli in poštenost dejanj.
Pod vplivom krajevnih stremljenj sodobne pripovedne umetnosti je skušala pisateljica dati tudi jeziku lokalno značilnost, kar je delu samo v prid.
Avgust Zavbi.
Rajko Nahtigal, Rekonstrukcija treh starocerkvenoslovanskih izvirnih pesnitev. Ljubljana 1943. Str. 116. (Razprave Akademije znanosti in umetnosti. Filozofsko-filološko-historični razred. Knj. I, št. 2, str. 43—156.)
Ciril in Metod ter njuni učenci so imeli veliko opraviti s prevodi liturgičnih pesmi. Konstantin-Ciril pa je bil nadarjen pesnik in je že v mladosti skladal ritmične pesmi, n. pr. znano pesniško posvetitev sv. Gregoriju Nazianškemu. V njegovih izjavah, ohranjenih v stsl. Zitju Konstantina, je mnogo pesniške nazornosti in poleta; njegovo slovo od brata Metodija na smrtni postelji v Rimu je toplo pesniško občuteno. Rimski bibliotekar Anastazij poroča, da je Konstantin zložil grško pesem v čast sv. Klementu. Nahtigal misli, da je Konstantin »neke pesmi zložil končno še pred smrtjo« (str. 51) in v tem smislu razlaga izraz 18. poglavja Zitja Konstantina »začel je peti«. Toda to izražanje po bližnjem kontekstu verjetneje pomeni, da je začel peti 121. psalm, kakor je tam povedano, in druge liturgične pesmi. Šola takšnega genialnega učitelja je navdajala tudi učence s pesniškim poletom in jih učila prevajati pesmi in tudi samostojno skladati, kakor pričajo stsl. liturgični in drugi spisi. Po starosti in pesniški vrednosti se posebno odlikujeta stsl. Azbučna (abecedna) molitev in Proglas (predgovor) k evangeliju s konca 9. stoletja. Obe pesnitvi res zaslužita trud rekonstrukcije in pojasnila prvotnega teksta. Njima je prof. Nahtigal dodal še mlajšo in pesniško manj odlično pohvalo bolgarskemu carju Simeonu.
137