LJubfjana, 5. H. 1989 Letnik XVIII Številka 8 JAN PALACH Brutalmiost in nasllje sta bolj sanaoilnost XX. stoletja kot katere-ga koli drugega abdofotja. Tisti, ki pdšejo zsgodovino glede na rast res-snice in pravioe v vsakiiih nadailjnjih 100 lefcili, služijo danes brez dvoma gospodarjem, katerih bivanje je posvečeiK) indoktrinaciji uradneiga optimdzma. Toda človeštvo je že samo v pnri pokmci XX. sboletja bllo priča in akter dveSa. svetovnih klanj in tisočih pakolov »lokalnega« značaja. AU je tore# raaliJka mei Ijudmi in živalmi samo ta, da zna-jo prvl po komičanem klanju preš-teti mrtve in pripravljati novo morijo? V XX. stoletju je napredek teh-ruke, politične tehnike (način mani-puliranja in diktiranja člavekave politične volje) in dnužbenih odno. sov kan^čao dosagel določeno ide-alno to<6ko, ki je omogočila, da se da zločim vedno opravičjifci z dotbrim namienoin, ali pa (ikar je strašneje), da se v človeku — krivcu že prej izvede samokritiani prooes, ki ga pripe'je do fizianega ali dtihovnega umika. Tako smo v šestdesetth letih z mrtvim Luimumibo in ždvim Dub-6kom apazavalci drame z dvema načmoma etfmiinaoije glavn.ih juna-kov. Liimumbi j« be^g^jsV' ?mrD©ri-ali7in.T~ f;Ti^-.o ¦" irviidiml ^^r?r> ~€it~\ je ideal navkljuTo teaiiiu, da so &i ga toae taojko priisvajale najnaaTi6nejiše »iieflcompo-tentine« desinice. Modemejša im-perialistiona taktika ni dovolila, da bi Duibček posfcal iideal. Kljiulb te-mu, da ostaj»a glavaii junak čeSko-slavaške dname v okviru tistiih stfnulktiur kot prod dntervencionis-tLčmJm ikomflJiktom, pa sa vendarle njegova vloga v vsebainsikeira. smislu svalitathnno spreanimja. VsMijena (zu-nanja) reainost določa in ne ame-juje tisto svobodo poiiti5negia giba-nja in svobode, ki je blatorja, ki (je avaje posetone clr lje zastavil za daljši rok. Dejanje pa ne apazairja le na svaj narod in s\rcnje voddtelje, teixwe6 kaže, da se nobemo še tako izjpopolnjeno in modierno nasilje ni moglo pribldža-ti tistamu ikomčnemu cEj« vsakega zavojevanca ,da moraš živeti. Pa-ladhovo dejanje je tedaj dejanje ne-svabcKie (da razrpolagaš s svojim žMjenjem), tiste zadnje človetoove roožnošbi v okupirani in nesvobodni dežeH. Prav zato je samosežig praš-kega študenta — aktivista — paziv na akcijo, na samozavest niTiožic in neikonfcnnizem voditeljev. Palacih rjs aktivist poslednjega možnega boja, boja, ki jo hkrati absTird in neamisel v svetu institu-oianakiega in vojiaškega nasdlja ter omejefvanja člaveškiih uisod in svo* bod na interese militanisidndli in po-litičnih elit. Kakšm akcdja še pro-ostane, če bo Pa-adhova žrtev za-man? Njegovo dejamije je kosntčna meoa in mažnost aikcije. Od tod naza> se lahfeo le še sta^njaš all pa žrtmiješ v napedu Rudi Riamam TRI UNA i Predlagamo ustanovitev ,,Ceško- slovaško slovenskega študentskega društva" Herojska smrt študenta Jana Palacha predstavlja doslej vrh dramatičnega boja češkoslovaškega ljudstva in njegove Komu-nistične partije, da bi tudi v pogojih oku-pacije nadaljevali s socialističnim preporo-dom družbe, obdržali temeljne dosežke pojanuarske politike, zagotovili ter okre-pili nacionalno neodvisnost in suverenost. Vojaška okupacija, ekonomski in poli-tični pritisk so storili svoje kljub edin-stvenemu odboru naroda in Fartije. Deželi je bil vsiljen diktat moskovskega »spora-zuma«; ustavljene so bile nekatere bistvene ekonomske reforme; uvajanje delavskih svetov je odloženo na nedoločen čas; pri-šlo je do nekaterih pomembnih sprememb v političnem vodstvu; uvedena je bila del-na cenzura tiska; dežela je v težki go-spodarski krizi. Vendar okupatorji še niso dosegli poglavitnih ciljev. Niso strli revolu-cionarnega vodstva, niso razbili moralno-politične enotnosti naroda in njegove po-vezanosti z najprogresivnejšimi silami v vpdstvu KPC; niso zatTli temeljnih demo-toratičnih svoboščin in ustavnih inštitucij; niso razdvojili čehov in Slovakov. Nasprot-nio, ustanovljena je federacija. Ni pričakovati, da bi se stalinistični stroj zaustavil. Ljudstvo bo mobiliziralo nove monttae In politične sile, da bi klju-bovalo povečanemu pritisku. K tenra spodbuja tudi tragični samoeežig Jana Pa-lacha. Kaj se bo zgodilo v prihodnjih tednih, mesecih? Smrt mladega borca za človeški obraz socializma nam ne daje pravice čakati, opa-zovati. Ukrepati moramo! Usoda socializma je v naših rokah! Kot zavestni subjekti sa-moupravne družbe moramo storiti, kar je v naših močeh, da pri reševanju naših la-stnih družbenih problemov in protislovij razvoja dosledno uveljavljamo načela sa-moupravnega, humanega socializma. Naša zmaga nad vsemi oblikami monopola in odtujenosti človeka ln krepitev internaci-onalistične solidarnosti ter sodelovanja z vsemi revolucionarnimi silami študentskih gibanj po svetu bo olajšalo boj naših če-škoslovaških prijateljev. Zato predlagamo, da na ljubljanski uni-verzi ustanovimo »češkoslovaško-sloven- sko študentsko društvo«. (Ime je začasno in prosimo za ustreznejše predloge!) Osnovna vsebinska usmeritev društva naj bi bila naslednja: — navezovanje stikov s študenti CSSR; — proučevanje vseh vidikov češkoslo-vaškega »modela« socializma (zgodovin-skih, ekonomskih, ideološko-političnih, kul-fcurnih in drugih vidikov razvoja); — študij nacionalne zgodovine in odno-sov med čehoslovaki in Jugoslovani; — spoznavanje kulturnih izročil in tra-dicij; — proučevanje temeljnih teoretičnih vprašanj socializma v svetu; — spremljanje zunanjepolitičnega polo-žaja in razvoja v mednarodnem delavskem in socialističnem gibanju; — proučevanje mednarodno-pravnega položaja in tendenc; — spoznavanje položaja študentov v raz-nih. deželah in aktivno vključevanje v gi-banje nove levice in ostala napredna stre-prizadevanja študentov; — proučevanje zakonitosti in protislo-vij razvoja socializma v svetu; — aktivno vključevanje v revolucionira-nje slovenske in jugoslovanske družbe; — razvijanje revolucionarne in humani-stične družbene misli. Oblike našega delovanja so stvar dogo-vora. Prirejali bi debatne večere, odprte razgovore, zbirali bi se v študijske skupi-ne, sekcije, organizirali izmenjavo obiskov, prirejali razstave, razširjali informativno gradivo in se vključevali v druge akcije študentske skupnosti. V prvi fazi konstituiranja društva naj bi jedro tvorili predvsem študenti. Seveda pa je zaželeno sodelovanje ostale mladi-ne in občanov, ki se za podobna vpraša-nja zanimajo. še posebej pa bi bili veseli sodelovanja strokovnjakov in polnega ra-zumevanja družbe za naše delo. Kolegica, kolega! Vabimo te v našo sredino. Sodeluj, predlagaj, razmišljaj in povabi v naše dmštvo ostale kolegice rn kolege. Izpolni, prosim, prijavnico ali sporoči svoj pristop izvršnemu odboru Skupnosti študentov, Trg revolucije I/IT, telefon 20-590 ali 21470! Veselimo se tvojega sodelovanja! Ljubljana, 27. 1. 1960. V imenu iniciativne skupine pri IO Skupnosti študentov Tone Remc 1. r. tone stojko EVROPSKA ŠTUDENTSKA KONFERENCA V začetku januarja letošnjega leta je bila v Maastrichtu na Nizozemskegn evropska študenteka konferenca o odnosih med razvitimi in nerazvitimi državami — predvsem afriškimi. Na njej so sodelovali tudi predstavniki ljubljanskih študentov (edini iz Jugo-slavije) in reči moramo, da je bilo njihovo sodelovanje uspešno. Ko to pravimo, ne namecravamo ponavljati vseh tlstih izjav, ki govore o potrebnosti scdelovanja med raz-vitimi in razvijajočimi se državanii, marveč želimo ubrati nekoliko drugačno pot. Gre namreč za regionalno sodelovanje med študentskimi organizacijami. Področje, ki ga je obravnavala konferaaca, je gotovo eno tistih, na katerem je mogoče doseči sodelovanje kljub različnim ideološkirn izhodiščem. Po enotedenskem razpravljanju so udeleženci konference spozmali in sklenili, da je podobno sodelovanje potrebno in koristno. — Fraza, ki nam v resnici ne pove ničesar. Zakaj so taka srečanja »potrebna in koristna«? Najprej, povedo, da študenti niso ekupina, ki je ne zadevajo vprašanja sodobnega sveta, nassprotno, v družbi. kjer živijo, želijo tok dogodkov usmeriti tako, kot je po njihiavem prepričanju najbolj prav. R^ je da mnogokrat ne uspejo, toda to še zdaleč ni zadosten razlog za malodušje. Vplivati moramo na javno mnenje, pa naj bo t» naše pri-zadevanje na videz še tako brezplodno in nepomembno. Kljub otepanju uradnih struk-tur so študenti vendarle zelo vplivna družbena skupina. S svojo nekoliko nepremišljeno zaletavotsjo krhajo okorelost tistih, ki so si zavoljo takih ali drugačnih »zgodovinskih zaslug« pridobili ugleden družbeni položaj in z njim politično moč. Nič kolikokrat smo študenti demonistrirali, zahtevali smo, da družba ugodi našim zahtevam. Običajno pa so se naše zahteve nanašale predvsem na naše razmere, na naš položaj v družbi. Umestno pa bi se bilo vprašati, zakaj bi ne mogli biti študenti pobudniki takih dejanj, ki jih nepo-sredno ne zadevajo. Zakaj bi na primer enkrat ne demanstrirali za pravičnejši odnos države do nerazvitih. Res je, da bi bila taka pobuda jugoslovanskih študentov nekoliko neumestna, ko pa je Jugaslavija v svetovnem merilu sama nerazvita država. Drugače pa je z nizozemskimi, belgijskimi, nesmškimi, češkoslovaškimi študenti. Vemo namreč, da je bila druga konferenca UNCTAD marca in aprila lanskega leta vse prej kot uspeš-na in da je odnos do nerazvitih nepravičen tako s strani zahodnih kot vzhLOdnih držav. Oboji namreč kupujejo suravine (to je glavno izvozmo blago nerazvitih držav) po sve-tovnih cenah, te pa oblikujejo na osnovi cen industrijskega blaga. In takco se v nebo vpijoči prepad med razvitimi in nerazvitimi še povečuje, namesto da bi se ožil. Sodelovanje ljubljanskih študentov na konferenci, na kateri je sc"'l~-t^ t&a Še kaj drugega kot pa zgolj njihove sindikalistične zaliteve. Ludvik Skoberne HERBERT MARCUSE KOT UTOPUA Herbert Marcuse, profesor na University of California v San Diegu (USA), sourednik Neues Forum-a, mednarodne revije za dialog, ki izhaja na Dunaju in iz katere je tudi preveden ta članek, je z nasled-njim tekstom nastopil na četrtem Salzburškem humanističnem simpo-ziju (od 10. do 13. sept. 68), katerega glavna tema je bila tokrat »Teorija in strategija miru«. Eden od napisov, ki so jih študentje pisali po stenah Sorbone, se je glasil: »Bodiiuo realistični — zahtevajmo nemo-goče!« Nad tem bi se morali zamisliti. Re. alist v današnjem pomenu besede ima ve-dno prav, kajbi njegove misli temelje na dejstvih. če pa postavimo področje dej-stev kot vprašljivo, tedaj postane stvar drugačna. Realist je vedno konfrontiran s tem, kar imenujemo utopija. Realist za-menja dejanskost z resničnostjo. Zahodna civilizacija se že najinanj od Heraklita sem ne more otresti slabe me-tafizike, po kateri naj tai bila vojna mati vseh stvari. Prav toliko časa je oznaaja-la tako imenovana realna politika načelo, da se mora tisti, ki hoče mir, pripravljati na vojno kot možnost, ker bo le takio lah-ko hitro vzpostavil normalno stanje. Stvari so se še poslabšale, odkar so se častivredni stari vojni ministri preimeno-vali v obrambne ministre. Ta zlohobna metafizika, ki v vojni vidi dobro zakonitost vsega živega, temelji na dvojni napačni intepretaciji: — enkrat prenese prooese napetosti in pomirjenja (Abstossungs) naravnih ele-mentx>v nepasredno na zgodavinski svet ter drugič — napravi iz nujnih pogojev (v gospo-dujočih organizacijah družbe) večne po-goje bivanja in napredka. Ta, dozdevno večni pogoj se pojavlja v individualnih odnosth med Ijudmi kot tek-movanje m vsakodnevna konkurenca za obstoj. Od individuov, ki so sami v celoti dolčljivi, preneseno na cefobo, postane tedaj v normalnem stanju — to se pravi v izjemnem stanju — prikrita nasilna de-javnost npr. šefa v službi, ali fevdalnega gospoda ali meščanov, odkrito nasilje zgo-dovine in agresivnost konkurence mno-žično uničenje živega in stvari. Vojne ni mogoče mehanično izvajati iz ekonomije. Na osnovi gospodujoče organi-zacije, ki si jo je komaj mogoče predstav-ljati brez posedujočih privilegijev, zraste sistera potreb v vseh dimenzijah človeške eksistence; torej sistem, v kafcerega je agresivnost vgrajena in povzdignjena v po-trebo samo, istočasno vanj sublimirana in ovrednotena kot družbeno potrebna, tako da je lahko v nujnem primeru mobi-lizirana za vojno. Rezultat vojne je potemtakem nekak-Sno ravnotežje (Balance of Power), ki ga imenujemo mir in ki je v doglednein času zopet moteno, kajti vsaka odločitev in vsa-ka sprememba se nahaja v kontinuumu oblasti, v katerem se ena gospodujoča or-ganizacija (elita oblasti) zamenja z drugo, ne da bi se kontinuum sam pretrgal. Oblast za razliko od racionalne ivtori-tete vključuje zatiranje in iakoriščange ljoidi. Dokler bodo najrazličnejše >blike oblastnih organizacij, rodov, dinastij, na-cionalnih držav, stali drug ob drugem, bo ostalo pri zatiranju, obrambi in širjenju moči navznober in navzven, bo ostalo pri vojni kot izjemnem stanju, ki redno na-stopa. S tem, da postaja oblast racianalnej-ša, kar pomeni, da paspešuje tehnični na-predek in dvig življenjske ravni, se zdi tudi vojna racionakia, ker omogoča racio-nalnejšo obrambo in razširitev te funkcio-nalne celote. Toda tudi v najzmogljivejši raciooialnosti se zdi oblast represija, kot organizacija proti možni osvoboditvi, četu-di nasbapa še tako znotsrao. Tehnični napredek je napredek v mož-nostih človekove svobode. To pomeni: teh-nični napredek je redukcija in odstranje-vanje odbujenega dela, odprava bede in neenakiopravnosti, uresničitev sveba, pol-nega prijateljstva in življenja. Prav zato pa mora »tehnični napi-edek« postati sred-stvo oblasti, kjer in kadarkoli resnični napredek ni zdruižljiv z obsboječimi druž-benimi instibucijamti. Svoboda, nekompromitirana z obla-stjo, je tudi svoboda, nekompromitirana z možnostmi vojne. To pomeni tak svet, v katerem se svet potreb ne zliva več za možnostd vojne in v katerem družbene in-stitucije, noseče v sebi vojno, niso \eč znosne. Mir, nekompromitiran z oblastjo, bi bil življenjski svet, ki bi ne vseboval in ne reproduciral tako družbenih kakor tu-di individualniih, privatnih pogojev za mož-nosti vojn; torej svet, kjer mir ne bi bil le časovno obdobje med vojnami, tem-več celoten čas. šele to bi bil mir, ki bi ne bil več nasprotje vojni, nič več le del celovitosti, temveč življenjska fonma celo-vitosti same. Ali je ta ideja miru brez notranjih ine-ja zgodovinska možnost? Ideja je prav to-likokrat potrjena, kot je ugovorov zoper njo; oe bi narodi in njihovi oblastniki pri-šli k pameti, če bi se le odipovedali nasi-Iju, če bi se zdiružili in postavili svetovno viladio, in podiobno, vendar pa je bil odgo- mxr v bistvu vedno isti — okoliščine, te niso takšne. Cestokrat se je k takemu ugovoru pri-stavljalo: idealistt, ki verjamejo v takšno idejo miru, so le za nesrečo. Kakor d» bi bila nesreča, ki so jo realisti povzro-čili, manjša od tega, kar bi idealisfci lah-ko napravili. 2e rua začetku maramo priznatti, da po-meni takšna. ideja miru, ki ne nosi več v sebi možnosti za vojno, ki torej gleda na mir kot obliko družbenega življenja (Frie-cle als geseMschaftliche Lebensform), vse-kakor konec dosedanje zgodovine. Toda ne bi smeli napraviti napake in zamenjati konec dosedanje zgodovine s koncem zgo-dovine in takšno idejo enostavno pokoiv čati kot eshatološko. Mir kot oblika druižbenega živJjenja, oe ga cmiaotmo kot konec dosedanje zgodo-vine, predpostavlja določeno negacijo ob-stoječih sistemov tako na zahodu kot n» vzbodu, čeprav na različne načine: na za-hodu kot negaoijo morale uspeha (Lei-stungsmoral), tržnega principa in partiku-larne lastnine prodiikcijskili sredstev, na vzhodu kot negacijo birokmtsko-autoritar-ne vladavine, socializma s kapitalističnimi iniciativami in cilji, »socialistične« konku-renoe ter politike moči. Iz družbene zakoreninjenosti faktične nemožnosti miru (faktične v okviru obsto-j©če realnosti) sledi, da te zakoreninjeno-sti ne more izdreti nobena nova politika. Mir kot življenjska forrna je možnost le onkraj celotne sfere politike in vladanja, pa naj bosfca ti avtoritarnd aM demokra-tidni. Kajiti politika, kakršno poznamo, je le manifestacija dejanskih v^dajočih sisfc©-mov ia pušča njihove družbene osnove ne-dotaknjene. Druga politika, druga vlada bi mogla obdobje miru med vojnamii le po-daljšati. In že to se zdi neskončno mno-go in nujen oilj. Toda prav nobena druga politika ne more možnosti vojine kot tak-šne tudi opustiti. Tudi revolucija tega ne more, oeprav spremeni institucije clružbene baze; z no-vo baao le ovekoveči zgodovdnsko ostarele sisteme potreb ter se zato v »napredku« vedno bolj oddaljuje in torepd. Kajtd v takšnem obsegu, v kakršnem razvita indu-strijska družba integrira upravljano pre-bivalstvo v boju za rastoči življenjski ra-vo in pri tem izolira opozicijo, v prav tak-šnem obsegu tudi veže prebivalstvio na ob-stojeoo oeloto (Ganze) in jo pretvarja v alovekovo bazo za njegovo prostovoljno xe-produJccijo. Od te celote pospeševane in zadoščene potrebe so vseskozi obvladane z agiresivnostjo, konkurenco, frustracijami tar podvrženostjo; metodično so aktivira-ne, sublimirane in periodično desiublimira-ne v policiji, Special forces, v destruktiv-ni tehniki in končno v vojni. Mir kot življenjska forma pnedpostav-Ija radikalno spremembo sisteorna potreb, ki je postal odločujoč faktor stabilizacije, kohezije in reprodukcije agresivme dražbe. V bistvu to pomeni radikalno spre-membo človeške narave. Seveda njobene spremeinbe dloveške narave v slabem smi-slu, temveč le spremembo enega, drugega, dela človeške narave, ki je družbena poja-va njegove prve: sprememibo gonilnih struktur človeka, njegove senzibilnosti in čutnosti, spremembo osnovndh nadinov, ka-ko človek doživlja sebe in svojo okolioo, kako gleda, posluša, outi, vonja sebe, dru-ge in stvari. In kako naj na osnovi teh preizkušenj obra^oiava sebe, druge in stva-ri? Kot blagovno vrednost, kot snov ob-vladanja — ali kot subjekt, del in silo mi-roljiubnega (Befriedeten) sveta? Takšno temeljno izkustvo, ki bi konsfci-tuiralo najgloblji revolucionan.ri subjekt zgadovine, lahko nastane le ob popolneim preloami z obstoječimi instibucijami. Ne le s politiko, ne le z ekonomijo, temveč s to-talnostjo tradicionalne kulture, vlkjučno »višje kulture«, katere desublimacija bi bila odločujoč aspekt tega razdora. Takšen nov subjekt, takšen spreme-njen sistem potreb je predstavljiv le kot resndčno prevrednotenje vseh vrednot (Umwertung aller Werte); tudi in prav vrednot nadčloveka, jiuiakov, vojščakov, zmagovalcev ... To je predstavljivo le kot upor in-stinkta samega (Rebellion der Instinkte) proti grozovitosti, bnutalnosti, proti prin-cipu uspešnosti in hotenjem po konku-renci. Na takšno spremembo človeške iiara-ve nam ni več potrebno čakati; godi se pred našimi očmi. Prav ti gonilni upori se danes dogajajo v globalnem uporu mladih, posebno študentov. To je danes edino resniono mirovno gibanje in zaradi tega tudi resnična nevarnost za obstojeoe — nenasilnia moč negaoije. Z nenasilno ne menim pacifizma in tu-di ne tega, kar se danes pridiga. Mir kot vsebina življenja ni diosegljiv z miroljub-nastjo. Zahteva borbo in morda oelo vojno. Toda obstajajo različne vojne. Različne ne le po njihovih družbenih funkcijah, temveč tudi in predvsem z ozirom na go-nilno moč ljudi, ki jih aktivirajo. To je resnioa, skrita za pradavno razlago pra-vičnih vojna. Poznamo vojno proti Viet-namu in vojno proti nacistom; poznamo vojne dinastij in osvobodilne wjne, Cezar-jeve in Pampejiisove zavojavatoe vojne in upore sužnjev. So vojne na&ilja in voj-ne proti nasiljiu. Tudd sledmje so bile in so nasiine. Tu-di be niiso razbile verige nasilja. Je tx) ne-kakšno večno stanje, ali pa smemo gnati tu dialektično spekulacajo do biste konice, ki jo je danes, kot se zdi, reakvost priprav-ljena ponuditi? Danes je institucionalno na-siJje doseglo že takšen obseg, da vključuje totalno uničenje. Opozdcija proti temu nasiljiu ni postavila nidesar enakega; ni veojega nasilja kot je totalno nasilje. Toda totalno nasilje morda vključuje tudi svoje zunanje nasprotje. So sile razkroja znotraj njenega lastnega obsega, sile, ki morejo nasilje spodkopati in izwbliti. Iz ekonomskih in političndih ozadij mo-banj in konfliktov se kažejo pojia^ razsii« la: skmjna brutalizacija politike protd sovražnikom navzven in navznofcer, javno diskireditiranje demokratičndh procesov, joviKO diskredifciranje tega, kar se danes imenuje socializem, v krvavi tragedaji, ki se je odigraJa na Oehoslovaškem — pre-tivorba teorije liberalizma kot tudd so-cialiama v ldeol<^ijo, ter pretvoerba ideo-logije v laži. Med prebivalstvom laihko ugotovimo deainitegracijo »moral fibre«, ki je za funk-cix>iiiranje družbe neiaogibna, ter dezinte-gracijo vsakodnevne rnomle — psdletij bede. Takšen svet bi bdil svet, v katerem ne bi več višji določevaili, kaj je svoboda in kako bi morala biti uporabljena, v kate-rem ne bi več višji določevali višj^ih kon-tjroliranih odnosov, temveč svet, v kate-nem bi osvobojem Ijudje živeli svoje živ-ljenje kot stnisel in ne več kot sredstvo. AHi v tako groznem svetu mvru, v ka-terem je možnost vojn neprestaoo priču-joda in v katerem ljudje nimajo nobenih. spodbud, da bi karkoM počeli, delali, da bi imeli kakršne koli cilje, ali obstaja v taikšniem svetu kakšen napredek? V dose-danji zgodovini so bile kot spodbude za napredek mnogo bolj lakota, strah in dvomi, kot pa olajšanje, izboljšava in po-daljšanje življenja, kar imenujemo napre-dek. Temu odgovarjajoč je bil tiudd na» predek. Morda je najbolj represivna od vseh represivnih ideologij tista, ki najbolje slu-ži interesom oblasti; to je ideologija, kd naganja človeka k delu le zaradi strahu pred bedo in ponižanjem njegove nature; kakor hitro si človek zaželi, da bi bival le en sam lep brenutek, propade k budiču. Nitschejev stavek »Vsaka radost hoče večnost« podre to ideologijo. Zdvljenje ne potrebuje nobemih posebnih spodbud, da bi bilo srečnejše in baljše. življenjski na-gom so po Freudu erotične narave. In kultura je njihova sublimacija. Dolj se bo človek osvobajal zatiranja, tem manj bo soiblimacija zajezila in poškodovala njego-ve življenjske nagone. Združitev, enovibost celobnega življenja, mir — to je nagonski cilj, katerega abseg aahteva resnično spremembo druge nara-ve človeka. Zgodovinska sprememba te dmge narave človeka je zanadi pridobitev zatirane chriliaacije sama prtgnana do pra-ga uiresničitve. ProvedeJj Pavel Hristaa ENA ALI DVE EVROPI Tak je bil naslov mednarodnega štu-dentskega seminarja, ki je bil v itali-janskem mestu Lucci od 28. dec. 1968 do 1. jan. 1969. Seminarja so se s posredova-njem Mednarodnega odbora pri Zvezi štu-dentov udeležili trije predstavniki študen-tov ljiubljanske univerae. Ljubljanski štu-denti so se prvič udeležili takega seminar-ja, ki ga je organiziral English Study and Research Centre v Londonu, čeprav je bil ta seminar že tiretji te vrste. S svojdm utopičnim naslovom je semi-nar obetal tolerantno, akademsko in ne-obvezno pogovarjanje o vseevropskih pro-blemih ali pa morda preciznejšo vizijo, ki bi jo bilo roogoče ponuditi izven vseh po-litičnih strukfcur estabilshmenta Vzhoda in Zahoda. Zgodilo se je prvo. Organiza-torjd so v srečanju sterilizirali silo vizio-narnosti in imaginacije radikalnih študent-skih gibanj v Evropi. Namenoma so obšli vso realno evropsko deferenciacijo, prepa-de, ki ločijo upeljano strukturo od mlade generacije, ki se noče vključiti v diialog z obstoje&im, ker ga obstoječe z dialogoin vključuje, funkcionalizira na nivoju, pro-ti kateremu se mladi današnjega sveta borijo. Videti je bilo, kot da je težko zbrati študente, ki bi jih neobvezne in >>happy new year style« debate zanimale, ker je bil med dvesto petdeset udeleženci kar lep del zbran med dmžinami stacionira-nih v Evropi, ki v svojih avtobusih USA — foroes niso prepevali: »East and West together«, ainpak so pridajali debatam o adraiiženi Evropi ideje »zdrave utopije« s poudarkom — nujna evropska federacija, evropski parlament in kot najzaniinivejše — evolucdja je izkljufiena! Dr. R. Perissioh, riinski profesor je opozoril na dve delitvi Evrope: nacional-no in blokovsko. Zlasti druga je velik pro-blein pri združenju Evrope. Izhajal je iz objektivne osnove, da je obstoj dveh blo-kov z različndmi družbenimi sistemi ne-izpodbitaio dejstvo ter da sta ideologiji nezdružljivimi. Predstavil je dve varianti združevanja v Evropi 1. Obstoj dveh Ev-rop še v naprej, s tetn da bd se zelo inite-grirald, vsaka zase in 2. obstoj ene Evro-pe, M pa bi bila mnogo manj integrira-na. Dr. Perissich se ni opredeJil za nobe-no od možnosti, dal jih je le v preinislek. Na »group — discussion« mu je bilo po-stavljeno vprašanje, kako si predstavlja vključitev vzhodno-evropskiiih držav v zdmženo Evropo. Odgovoril je, da priča-kuje postopno zmanjževanje vpliva Sovjet-ske zveze na politiiko satelitov, kar bi amogo&lo samostojno vključevanje vzhod- noevropskih držav v združeno Evropo. To-rej do kam »Združena Evropa«? Geografskega dejstva, da je mejnik Evrope Ural, ne moremo zanikati. Ta pro-blem je bilo jasno občutiti, toda na semi-narju ga nismo obravnavali. Prof. Land-toeer iz Grooningena je predaval o mož-nosti intemacionalizacije družb z različnd-mi sistemi in te možnost videl v ekonom-skem razvoju, evoluciji, ki bo pripomogla, da se bodo države med seboj ekonomsko bolj ali manj izenačile. Ko bo »poLitičnd sistein« prešel v »industrijskega«, bo so-delovanje mnogo boJj plodno. Predavanje je z dokumentacijo dokazovalo, kje je re-alni integracijski politični trend sodobne družbe. Ugotovil je, da se Evropa da-nes vedno bolj integrira v regije, za kate-re je značilna ista stopnja razvdtosti indu-strije, v kolikor umetni politični pritiski, bloki in pakfci nornoalnega poteka ne za-ustavljajo. Nevtralna, usodna in tehnična kohezivnost med regijami z isto aM po-dobno stopnjo razvitosti produkcijskih sil seveda podira nacionalno in jezikovno sa-mobitnost in povzroča rnočan naoionali-stični rivals, kot obrambo človeka pred tehnologijo. Splošno mnenje je biio, da teoretiki, ki so prisostvovali seminarju, za enkrat ne najdejo zrele rešitve; oz. potez, po katerih bi prišli do svojih ciljev. Do izraza je pri-Sla zahodna politična ozkost, pridružil pa se je še povsem nejasen in nedoločen ciJj »iZdružena Evropa«, ki se je nihče ne zna prav predstavljati. Preveč nejasnosti, pre-malo otipljivih doktrin, tako da je skup-na Evropa n& podlagi federacije in svrop-skega parlamenta še daleč nad oblaki in je ideja zanimiva le kot »discutable«. Kot zauiinivost lahko še omenimo, da nam je sfcupina italijanskih študentov (maoistov?) tik pred zaključkom kongresa predložila svoj program, kjer so v eni iz-med tez poudarjali: če ne bo evropska re-volucija sledila svoji naravni poti, bodo narodi še vedno žrtve tradicionalne ana-hronistične politike in diplamaoije. Orga-nizacijo seminarja lahko pohvalimo, saj so se organizatorji zelo potrudili, mestece Lucca je živelo z nami. 250 ljudd iz 19 držav se je zbralo; uspeha pri krojenju usode Evrope res ni bilo, prišlo pa je do stikov, prijateljskih kontaktov, prepriče-vanj in diskusij, kar je danes več kot po-trebno. Ako je bil eden od ciljev seminar-ja tudi ta, lahfco tnimo rečemo, da jim je to v preoejšnji meri uspelo. Udeleženci seminarja: M. Krese, M. Ilešič, I. Cvelbar I NEKAIHAJSKHITE2 I ZAKAJ ŠTUDENTJE Previdnost postaja zavora V nekem laboratariju, podjetju ali to-varni mlajši raziskovalec bolje pozna no-vo tehniko in bolje ocenjuje družbeno re-volucijo od starejšega. Pomanjkanje ka-drov mlajših od petdeset let je saino eko-nomska posledica takšnega stanja. Izkuš-nje so v določenih primerih v napoto spre-membdin. Previdnost postaja zavora. Ta nova situaoija povzroča krizo proce-sa socializacije. Sociologi označujejo s tem terminom instrumente, s pomočjo katerih individuum v mladosti, toda ne izključno — sprejema norme obnašanja, ki so po-trebne za življenje v skupini. Trije glav-ni faktorji socializacije so dnižina, šola in religija... Vse bi bilo bolje na tem svefcu, najbolj-šem vseh svetov, če bi to splošno ttanje mišljenja in obnašanja imelo absolutno efektnost, ki bi bila v tein, da bi Ijudje popolnoma izgubili svoj kritioni duh. Ali obratno, sredstva ranožičnih komunikacij kljub vsemu ne predstavljajo absolutne-ga psdhološkega orožja. študije o volilni propagandi so na primer pokazale, da je sprejemanje sporočil propagande v veliki meri advisno od kulturne ravni posamez-nika. Kolikor višja je kulturna raven spre-jemalca informacij, tem bolj je dojemljiv za vsebino propagande, toda istočasno tu-di bolj kritičen do nje. Spopad, ki ga po-vzročajo sredstva množičnih komunikacij je v vsaikem primeru zelo resen, in pred-vsem ni enostranski, čeprav je še neza-dostno proučen. Okvir individualnih dram V neokapitaJističmih družbah, velika ve-oina ljudi čuti pritisk, ki ga ustvarja :n-dustxijska era. To, da so študentje tista sila, ki se upira, ni dokaz, da so oni naj-bolj izpostavljeni temu pritisku, kot je bil na primer v polpreteklem času prolateriat, razred, ki je bil najbolj ekspfoatiran. štu-dentje so v bistvu zahvaljujoč svoji gluv-ni preokupaciji — učenju — najbolj kri-tični v odnosu do pogiojev življenja v in-dustrijski družbi. So v precepu med dve-ma procesoina sooializacije, ki sta v krizi: družine in pouka. V majskih dneh je bilo vicleti le kolektivno draino mJadih ljudi. Toda ne smemo pozabiti desettisoče indi-viduaLnih dram, ki so pred ali po mani-festacijah unioile mnoge družine. V sfero družbene emancipacije in borbe s polioijo so bili vključeni mnogi mladi ljudje, ki so ustvarjali svojo lastno emancipacijo in svojo borbo z družinc. Nedvomno je za študente največja družbena krivica — prisila hierarhičnega sistema — zato ker so v območju Znanja pridobljene pozicije najbolj ogrožene s hi-trimi spreinembami. Edina baza dejanske avtoritet« v akademski sferi more biti le premoč znanja (profesorja) nad nezna-jem (študenta). Toda s h.itrim napred-kom spoznanja noben profesor ne more pretendirati na Vseznanje. Predavatelj je kakor študent samo na end stopnici Ne-znanja, čeprav višji od študenta. To po-meni, da hitrejši ritem, razširjanja spo-znavanja prisnjuje družbo, da v odnosu profesor — študent negira svojo hierar-hično strukturo Eskplozija se ne pojavi na mestu, kjer so dfružbeni okovi najbolj trdi, temveč na mestu, kjer jih je najlaže zlomiti. Ta družbena situacija, v kateri so štu-denti v industrijskih družbah, pojasnjuje revolt, ki pretresa univerze in države na Zahodu in na Vzhodu. V Franciji so po-vziročili konfli.kt: dezorganizacija družbe, posebej univerze, imobilizem avtoritet, odsotoost izhoda in prav tako neobsfaja-nje študentskih organizacij. Razkorak med močjo študentskega gi-banja in njegove teoretične revščine po-jasnjuje oblike boja. Radikalizem gibanja se lahko izrazi samo z nasiljem. štud«nt-ska kornuna bo propadla v trenutku, uni-čena s pritisko-m ali zlomljena s pblicijo. Toda v družoah, ki so kot kaže, zadrema-le, budi upanje v družbeno preobrazbo. študentje danes v Franciji predstavljajo 1,1 odstotka prebivalstva, proletariat v Ru-siji 1914 pa je predstavljal 1,7 odstotka prebivaJstva. Eksplozije so vselej mogoče takrat, kadar obstaja detonar. Nepodpisani tekst iz L'^5VENEMENT junij 1968, prev. s. š. NOVI VOLILNI SISTEM IN STUDENTJE Delovna skupnost za tisk pri republiški konferenci SZDL je organizirala dne 24. jan. 1969 razgovor s predstavniki tiska v zvezi z novim volilnim zakonom, ki je bil v zvezni skupščini sprejet 15. jan. 1969. Ustrezni republiški zakon pa je že v do-končni redakciji. Prizadevanja novega vo-lilnega sistema teže k temu, da bi se ce-lotna struktura slovenskega prebivalstva ustrezneje odražala v republiški skupščini in splohvvseh predstavniških telesih. Ta struktura naj bi se bistveno spremehila v prid doslej tradicionalno nezastopanim družbenim skupinam, kot so npr. kmetje, delavci s področja znanosti, študentje itd. (doslej sta bila v rep. skupščini le dva predstavnika s področja znanosti in en kmet!). Kar zadeva vključevanje študentov v predstavniška telesa, pomeni novi volilni zakon v primeri s starim nedvomno velik napredek. študentje in dijaki (pogoj je, da so dopolnili 18 let) so po svojih pravi-cah izenačeni z delovnimi ljudmi s pod-ročja kulture in prosvete, se pravi, redni študent in dijak volita in sta lahko izvo-ljena v kulturno prosvetni zbor občinske, republiške ali zvezne skupščine. število študentov ali dijakov v teh zborih ni dolo-čeno z volilno zakonodajo, temveč se pro-sto formira v procesu kandidiranja. V SRS je po podatkih zavoda za statistiko 13386 študentov, učnega kadra pa nekaj manj kot 2200. če bi se formirala številčna raz-merja študentskih in pedagoških predstav-nikov v zboru po absolutnem številu enih in drugih (torej v razmerju 1:6 v korist študentov), bi bili ti zbori izrazito študent-ski, oziroma dijaški (pri dijakih bi bilo to razmerje verjetno še večje). Nedvomno v takšnem razmerju formirana struktura zborov ne bi stimulativno vplivala na te- žavno reševanje prosvetno kulturne proble-matike. Zakon tako pušča formiranje strukture zbora glede na številčno udeležbo študentov oziroma dijakov samemu po-stopku kandidiranja in izvolitve. Tako lah-ko y skrajnem primeru študentje oziroma dijaki zasedejo v nekem zboru vsa mesta, v nasprotnem pa lahko ostanejo brez ene-ga samega predstavnika. Glede na to, da so študentje vpisani v volilni imenik v občini, kje:r je njihovo stalno bivališče, volili pa bodo v mestu, oziroma na zavodu, kjer se šolajo, dovolju-je novi volilni zakon, da se lahko še 8 dni pred volitvami izpiše iz volilnega imenika v svoji občini in prenese svojo volilno pra-vico na zavod, kjer se šola. šolski zavod tudi za študenta velja kot delovna organi-zacija, študent pa je delovni človek s pod-ročja kulture in prosvete. In tukaj je pro-tislovje, ki je za študente odločilnega po-rnena. Z novim volilnim zakonom je štu-dent po statusu izenačen z dtelovnimi ljud-mi s področja kulture in prcosvete, kar de-jansko pomeni priznanje štuidenta kot de-lovnega človeka in študija kot družbeno potrebnega dela. Toda to p:riznanje velja samo za primer volitev, nikaikor pa ne se-ga v ostale sfere študentovega življenja in delovanja. Kajti priznanje študija kot družbeno potrebnega dela, bi potegnilo za boj še mnoge posledice: npr. samo-upravljanje, samostojno zdravstveno var-stvo na osnovi statusa, pokojninsko zava-rovanje itd. Namen tega zapisa ni globlja analiza protislovnosti položaja, temveč sa-mo opozoriti na problem, ki pred študen-te postavlja novi volilni zakon in jim obe-nem odpira široke možnosti za aktivno vključitev v reševanje problematike, ki zahteva dolgotrajnih in temeljitih analiz. S. Š. Mi smo priviligirani, ne ekonomsko, temveč za-to, ker imamo čas in možnost, da se zavemo našega stanja in stanja družbe, v kateri živimo. Ukinimo te privilegije in omogočimo vsem, da bodo na ta način priviligirani. Mi smo odrasli, mi smo delavci, mi smo odgo-vorni. Ml SMO DELAVCI KOT OSTALI, Ml SMO INVE-STICIJA, Ml SMO DRU2BENI KAPITAL Ne do-volite, da nas imajo za parazite. Nočemo biti mamini sinčki, nočemo biti ekonomsko odvisni, nočemo biti mladoletni. Študentje mi smo »lumpenproletariat« potrošni-ške družbe. Sprejmimo svojo zgodovinsko funk-cijo. Ukinimo sebe in s seboj vse »lumpenpro-letarce«. Revolucija ni samo v tem, da dobimo še nekaj predavateljev in nekaj novih predavalnic. To ne bi spremenilo naše situacije v družbi, ker je naše stanje samo proizvod obstoječe Države in Družbe v celoti. Študentje odklanjamo dialog, ki je namenjen gluhim. ŠTUDENTJE KRITICNE UNIVERZE SORBONA EHHtiHtHHHti ftittHtfl mmmmmm Navadno sem pričenjal svoje referatd ali članke nekako takole: »Problern zdr. varstva Studentov je star, toda še vedno nerešen.« Da bom danes začel druga-če sicer ne pomeni, da je problem rešen, rad pa bi sledil smemicam junijskih do-godkov, ki zahtevajo širše gledanje, pose-ganje v družbena dogajanja izven okvira študentskih problemov, Danes bi rad pri-čel z malce drzno, toda resnično ugoto-vitvijo, ki se glasi takole: družba prema- 10 skrbi za tiste skupine prebivalstva, ki niso neposredni proizvajalci sredstev. To prebivalstvo bi razdelili v 4 skupine.bol-nike, predšolske otroke, študente in upo-kojence. Ni potrebno poudarjati, da pred-stavljajo vse štiri skupine potencialne ka-drovske rezerve naše družbe. Da, celo upo-kojenci so potencialna rezerva. Ce odmi-slimo dejstvo, da so si s svojim delom mnogi zaslužili boljše pokojnine, kot jih imajo (v nekaterih primerih bi lahko go-vorili prej o miloščini, kot o pokojnlni-ni), vidimo, da zelo uspešno rešujejo pro-blem otroškega varstva. Rešujejo ga z de-janji, ne z besedami, Problem predšolskih otrok sem tudi omenil. Jasno je, da tudi bolniki predstavljajo rezervo, saj se bo-do skoraj vsi vrnili v proizvodnjo. Naj povem le nekaj karakterističnih podatkov, ki bodo potrdili mojo ugotovitev. Raz-merje med prvo in vsemi naslednjimi preiskavami je bilo pred tremi leti 1:1,3, v zadnjem času pa je to razmerje padlo na 1:0,9, kar je strokovno nedopustno. Ta-ko ravnanje v mnogih primerih prive-de do neodzravljivih okvar in s *vem do prezgodnje smrti pacientov. Mnogo paci-entov izgubljamo tudi zato, ker jjaradi ' pomanjkanja sredstev ne moremo sledi-ti tehničnim novostim na področju me-dicinske znanosti. Kakšno odgovornost si zaradi vsega tega nalaga naša družba na svoja pleča! Je za to kakšno opravičilo? Menim, da tu-kaj vsemogočni odgovor : »Ni denarja«, izgubi svojo vrednost in ne more biti opravičilo. Nemogoč položaj zdravstvene-ga varstva študentov je samo potrditev te ugotovitve. Res je, da se je to vprašanje premaknilo z mrtve točke, toda za to sta bili potrebni skoraj dve leti. Kdo je od-govoren za tako počasno reševanje tega vprašanja? Problem smo z obširnim materialom predložili IS SRS pred enim letom, svo-je zahteve smo dovolj zgovorno prikaza- 11 tudi junija. Obljube, da bo vsa stvar rešena do 1. janaurja 1959, se niso ures-ničile. Vsi pogovori v prvi polovici ian- ZBOR ŠTIDENTOV V ŠTUDENTSKEM NASELJU - PROBIEM ZDRAVSTVENEGA VARSTVA ŠTIIDENTOV skega leta so bili za nas zelo ugodni s IX-nančne in z organizacijske plati. Bolj ko se je bližal konec leta, manj je bilo upa-nja, da bo zadeva rešena v obljubljenem roku. Ugotovilo se je, da ni nobenega za-kona, Tci bi dovoljeval republiki sprejet-je takšnega zakona. Izvedeli pa smo, da bo to mogoče urediti s sprejemom zvez-nega zakona, ki bo dovoljeval republikam lastno orgamzacijo socialnega zavarova-nja. Da nas stvar ne bi prehitela, smo skupaj z univerzo sestavili osnutek zako-na o zdravstvenem varstvu študentov in in ga poslali našim republiškim foru-mom. Naše zahteve so jasne: 1. enotno zdrastveno varstvo na osno-vi statusa študenta 2. zavarovanje vseh članov študentove družine 3. ustanovitev sklada pri Univerzi, ki bi imel 3 vire: komunalne skupnosti (74 %), izobr. skupnosti preko Univerze (20%) in študentje (6 %). Kot odgovor na to je bil predlagan osnutek zakona, ki ga je izdelal republi-ški sekretariat in ki predvideva zavarova-nje vseh nezavarovanih in delno zavarova-nih študentov, fci študirajo v Sloveniji, ter njihovih nezavarovanih družinskih čla-nov. V obrazložitvi je rečeno, da za naš osnutek ni nobenih pravnih osnov in ute-meljitev in da predstavlja to le prvo fazo reševanja tega problema. V tej obliki je bila stvar tudi prikazana na zboru študen-tov v študentskem naselju decembra 'ani. študentje smo takrat soglasno odklonili vsako delno reševanje v smislu sprejetja šim zahtevam zavrla dokončno rešitev te-ga problema. To mnenje je tudi zastopaJa štiričlanska delegacija študentov na seji odbora IS pred nekaj dnevi. Poudarili smo svoja stališča in dokazali, da so pojasnila k predlaganemu osnutku neutemeljena in kar je najvažnejše, ne izpodbijajo naših argumentov po zahtevi dokončnega reše-nja vprašanja zdr. varstva študentosr. Na koncu se je izkristaliziral zaključek, ki bo izšel predvidoma junija. Do takrat pa naj bi veljal osnutek, ki ga je predlagal rep. sekretariat za zdravstvo. Načelno pa se je odbor strinjal, da je potrebno vprašanje reševati v perspektivi na podlagi statusa študenta. Kaj lahko od takega zbora pričaku-jemo? 1. Konkretno in demokratično razpra-vo. 2. Dokončno stališče o problemu. 3. Odgovore in zagotovitve predstavni-kov IS SRS. Ti predstavniki tov. Vinko Haner, pod-predsednik IS SRS, tov. Majda Gaspari, rep. sekretar za zdravstvo in tov. Zora To-mič, član IS SRS so odgovorili na nasled-nja vprašanja: 1. Kakšno je njihovo osebno stališče in kakšno je stališče IS do reševanja zdr. varstva študentov na podlagi statusa štu-denta? Tov. Vinko Hafner je povedal, da je pri zasledovanju osnovnega cilja kom-pletnega zavarovanja vseh študentov tre-ba vse sile usmeriti v to, šele v perspekti-vi pa lahko zasledujemo drugi cilj: formi-ranje statusa študenta. O stališču IS SRS ni mogel dati nobene izjave, ker le-ta Le ni zasedal. Izrazil pa je pričakovanje, da ne bo bistveno odstopalo od sklepov, ki so bili sprejeti na seji odbora LS SRS. 2. Na vprašanje, zakaj IS ni pred dve-ma letoma, ko je bila prvič izrečena iiaša zahteva, predlagal rešitve, ki jo predlaga sedaj, je odgovorila tov. Majda Gaspari. Povedala je, da kljub prizadevanju, da bi se zadeva uredila, ni nikoli bilo predlaga-no, da bi se po tej poti urejevala. 3. Tretje vprašanje se je n&našalo na možnost vplivanja IS SRS na zvezne orga-ne, da bi le-ti sprejeli zakon v času, ki bo omogočal republiškim organom arediti zdravstveno varstvo študentov v sinislu na-ših zahtev oz. našega osnutka zakona. Tov. Hafner je povedal, da IS lahko za-stavi svoj vpliv, vendar le v določeni me-ri, ker je za sprejemanje zakona doloden postopek. Pripomnil pa je, da lahko tudi študentje sami vplivamo pxeko svojih or-ganov, predvsem v smislu sprejetja zako-na o zdr, varstvu študentov na osnovi sta-tusa študenta tmdi v drugih republikah. 4. Tudi na četrto vprašanje je odgovo-riJ tov. Hafner. Zanimalo nas je, kdo nam jamči, da bodo naše zahteve izpolnjene potem, ko več ne bo nobenih pravno-formalnih za-držkov. Menl, da je v tem primeru skrb odveč in bi realno lahko nov zakon ?ri<5el veljati s 1.1.1970. Na koncu so zbrani študenti z odobra-vanjem sprejeli sklep, po katerem bi naj v prvi fazi rešili vprašanje zdravstvanega varstva nezavarovanih in delno zavarova-nih študentov, v drugi fazi, torej s 1.1. 1970 pa sprejeli zakon, po katerem bi bil vsak študent zavarovan po svojem statusu. Marjan Hrušovar OB KONFERENCl ŠTUDENTOV LIBERALCEV (CAAIBRIDGE 3. — 5. JANUARJA 1968) Med levimi študentskimi organizacijami v Veliki Britaniji zavzema Zveza liberalnih študentov — Union of Liberal Students — svojevrstno, a vsekakor ne nepomembno mesto. Svojevrstnost tega njenega položa-ja je skrita že v samem načinu njenega obstoja — Zveza liberalnih študentov je integralni del britanske liberalne stranke — obenem pa v določenem dualizmu in di-lemi, ki je neposredna posledica tega dej-stva. Kot je znano je britanska liberalna stranka zastopana v parlamentu, čeprav s silno neznatnim odstotkom glasov in kljub dinamičnosti svojega sedanjega vodst%ra lahko v svojih najboljših trenutkih igra le vlogo jezička na tehtnici. Dejstvo pa, da ima v parlamentu svoje mesto — in če-prav je to mesto še tako majhno, stranko seveda obvezuje k tisti tipični organiza-ciji, ki je za zahodno evropske stranke sploh značilno, obenem pa ji poleg biro kratskega aparata s številnimi propagand-nimi oddelki, ki so v stalnem boju za vo-livce, narekuje razmeroma konvencional-no politično taktiko. V celoti je torej kljub svoji proklamirani »naprednosti« inte-gralni del britanske strankarsko-parlamen-tarne strukture. Ko so liberalci po zgledu laboristov in konzervativcev ustanovili tudi svoje »mla-de« liberalce in nato tudi svojo študentsko organizacijo, se je nenadoma skoraj v ce-loti med liberalci zbrana študentska skupi-na — verjetno zaradi razmeroma velike ne-perspektivnosti in brezpomembnosti svoje stranke — v svoji orientaciji obrnila močno v levo, v mnogih manifestacijah popolnoma zapustila svoje liberalne vodite-Ije in stopila v neposreden stik z nekate-rimi pol organiziranimi in neinstituciona-liziranimi študentskimi levimi gibanji. Ta posebno v zadnjem času nastajajo v vseh delh britanskih otokov, pod različnimi nazivi kot International Marxist Group, Young Communists, scialisti, »mladi« troc-kisti itd. S tem svojim preobratom so do-bili mladi liberalci med študenti svoj iigled in politično težo, čeprav jih je tudi danes še razmeroma malo in so razkrop-ljeni po vseh britanskih collegeih in uni-zah. Razumljivo pa je tudi, da je postalo kmalu sožitje med stranko in skupino, ki se je začela prištevati med skupine nove verzah. Razumljivo je tudi, da je postalo levice in, ki je ob raznih sitinnih in zav-zemanju collegeov in univerz vse bolj ne-odvisno kritizirala celotni britanski politič-ni sistem in v končni posledici neučinkovi-tost parlamentarne in strankarske politi-ke, skoraj nemogoče. V jeseni preteklega leta je vodstvo Zveze liberalnih študentov sporočilo, da odstopa in sklicalo v začetku januarja izredno kogfiferenco, na kateri naj bi bilo govora o nadaljnjem obstoju Zveze liberalnih študentov v okviru liberalne stranke. Ta izredni sestanek — nanj so povabili organizatorji predstavnike nekaterih za- hodno-evropskih levičarskih skupin in štu-dentov CSSR in Jugoslavije — je bil v Cambridgu 3. in 5. januarja v prisotnosti delegatov Walesa, škotske, Anglije in Se-verne Irske. Ceprav je imela konferenca silno obširen program in je vključila v svo-je delo tudi razmišljanje o tretjem svetu, ministrski konferenci Commonwealtha, Srednjem in Bližnjem Vzhodu, sta vendar postali najpomembnejši in najbolj pereči vprašanji razprave: »študentje, družba, Univerza in upor nove levice«, ki po mne-nju britanskih študentov nikakor ni v upa-du, pač pa doživlja svojo renesanso. Obe temi pa sta kasneje postali predmet vse-splošne diskusije, saj se je tako konferen-ca kot sama Zveza razbila v tri dele: v prvo skupino, ki bo nadaljevala svoje de-lo v okviru liberalne stranke in je prpri-čana, da je uresničenje študentskih zahtev tako na univerzi kot v širšem družbenem protoru možno le v parlamentu in preko njega, drugo skupino, ki se bo od stran-ke odcepila in ustanovila novo organizaci-jo, in tretjo, ki zanika možnost vsake organizirane dejavnosti in ki je predla-gala neposredno delo v univerzah, posa-mezna univerzitetna središča pa naj bi povezoval časopis. Iniciatorji tretje skupine so bili študent-jewarwiških collegeov. »Niti na,jmanjš^a dvoma ni,« piše v njihovem proglasu, »da sta liberalna stranka kot gibanje mladih liberalcev upadala ... Sami ne vemo, kam plovemo s časom in s svojo nemočjo ime-nitno odsevamo pomanjkanje natančnejše usmeritve v levici na sploh in študentskih levici posebej ...« Po mnenju piscev tega pamfleta je ena glavnih študentskih nalog ponovno prevrednotenje ideologije in iska-nje možnosti novega političnega dela. V celoti ugotavljajo pisci nezmožnost tripra-lamentarnega sistema v Britaniji kot tudi posameznih strank pri kompleksnem reše-vanju socijalne in ekonomske problema-tike. »Seveda ni niti v mejah tega zapisa, niti v moči njegovih podpisnikov, da bi predlagali novo, konkretno ideološko ori-entacijo, čeprav morajo njegovi pisci priz-nati, da se jim zdi potrebno razmišljati o terminologiji marksistične ideologije. Po-membno je, da bi morale eksistirati struk-ture za svobodno, racionalno, demokratič-no odločitev o ideologiji in politiko, ki bi sledila ideološkim odločitvam ... Ob kon-cu proglasa študentje odklanjajo sodelova-nja v katerikoli obstoječih strank in po-zivajo k poizkusu formiranja »izven par-lamenarne opozicije«. V širšem poročilu, ki sta ga konferenci predložila bivši vodja študentov Uberalcev Philip Kelly in Dave Miunford z naslovom »Campus Democracy« se ugotavlja, da »so tudi Trade Unioni že dokončno biroktrat-ske institucije in se posebno ob vrhu pre-dajajo pasivnemu samozadovoljstvu ... Parlament je postal prizorišče osehnih spopadov ,and a talking shop' Njegova moč sicer sem in tja še pride do veljave, predvsem kadar teče beseda o nekaterih socialnih reformah (abortusu npr.), toda v vprašanjih socialnoekonomske proble-matike igra razmeroma zelo nepomembno vlogo .. .« Tudi pisca tega poročdla se zav-zemata za boj »izven institucij«, za delo v posamejznih collegeih, individualmh to skupinskih pogovorih tako s študentd kot z delavci, »vsekakor pa ne v organizaciji kateregakoli obstoječega birokratskega te-lesa kot npr. National Union of Students, ker lahko tako formalna in formalistična soočenja le onemogočajo odkrit in enako-praven razgovor«. Značilnosti krize, ki jo je poizkušala re-ševati tridnevna konferenca v Cambridgeu, na eni strani popolno odklanjanje instituci-onaliziranja v okviru obstoječih organi-zacij, na drugi pa pomanjkanje konkretne ideološke orientacije in nemoč pri soust-varjanju nove ideologije, smo lahko opa-zovali v »študentskem« letu 1968 po vsej Evropi. Vsekakor imajo »lebdeče« skupine, ki so se v celoti opredelile zoper tradici-onalno politično taktiko največje potenci-alne možnosti v iskanju novih, efektivnej-ših oblik družbenega delovanja. Vprašanje pa si zastavimo drugje: ali lahko že v sa-mem začetku svoje akcije predpostavljamo dolgoročni politični vpliv tistega politične-ga faktorja, ki ga v angleščini imenujemo »student power«, čeprav se zavedamo, da prav tej »student power« strahotno pri-manjkuje ideoloških izhodišč? (Ta deficat se npr. jasno kaže v najpomembnejšem trenutku francoske pomladi, v trenutku, ko je gibanje doseglo svojo najrevolucionar-nejšo točko, pa se je nenadoma obračalo po pomoč k komunistični partiji, za ka-tero je bilo vendarle v samem začetku jasno, da bo ostala v * boju »za red in mir«). In drugo: kaj danes še pomeni no-va (ali mlada) levica? V celoti je konferenca v Cambdrigeu načela najpomembnejša vprašanja študent-sk^a gibanja v Britaniji in v Evropi na sploh. Trenuten izhod, ki so ga našle ra-dikalne skupine v Zvezi liberalnih študen-tov s popolno osvoboditvijo vseh spon, ki so jih vezale na tradicianalno politiko, pet odpira nove možnosti polltičnega delova-nja. P. Vodopive« 1. Kakor si sam omenil na zadnjem eboru študentav v študentskem naselju, So bili študentje obveščeni o izstopu slo-venskih študentov iz ZŠJ le iz dnevnega tasopisja, ki pa je poroča&o precej skopo. IO skupnosti študentov doslej ni izdal še nobenega uradnega dokumenta. Ali lahko poveš kratek historiat vzrokov in dogod-kov, ki so privedli do takšne odločitve in komentiraš implikacije, ki jih je ta od-točitev izzvala v ožji slovenski vn širši jugoslaoanski študentski javnosti. 2. Kakšen je po tvojem mnenju izliod iz dilem, ki jih' je zastavil zadnji zbor štu-dentov v študentskem naselju zastran nvj-nosti povezovanja in ENOTNOSTI AKCI-JE VSE JUGOSLOVANSKE ŠTUDENT-SKE populacije, kar v nekem smislu odre-ka veljavnost sklepu o IZSTOPU IZ ZŠJ tn se oberiem posredno postavlja kot OVIRA v prizadevanju za ZDRU2ITBV STUDENTOV VSEH SLOVENSKIH VI-SOKOSOLSKIH CENTROV v enatno slo-vensko študentsko skupnost. Kakšni so TezvltatA dosedanjih prizadevanj za zdru-Satev? 3. Zadnji čas se soočata predvsem dva projekta načina organiziranja vn delovanja nove reorganizircme študentske skupno tti. In sicer prvi, ki se v bistvu ne loči od klasičnega načina posredne demokraci-je (voljeni delegati na delovnih skupšči-nah predstavljajo in zastopajo študente, ki so jih volili) in drugi, po katerem se odpravlja delegatski sistem, namesto ka-terega bi postal najvišji organ zbor študen-tov, ki bi pooblaščal IO za uresničevanje na zboru sprejetih sklepov. Načelo organi-ziranja naj bi bilo torej neposredna de-mokradja in spontaniteta. Zanimiv je po-datek, da je na zboru v Naselju, dne 17. decembra 1968, sodelovalo dobrih 300 štu-dentov, na redni delovrft skupščini teden dni kasneje pa le manj kot 60 delegatov, tako da skupščina zaradi premajhne ude-težbe ni mogla sprejemati sklepov, in da je bilo na zadnjem zboru prisotnih več kakor 1000 študentov. 4. Eno bisivenih vprašanj reorganizira-ne skupnosti študentov je nedvomno vpra-ianje programa. Da bi bUi čvmbolj demo-kraftčni, odprti in neobvezujoči (avtorita-tivni), smo se programu ODREKLI. Toda tnar ni npr. zahteva po enotnem in sa-mostojnem zdravstvertem varstvu študen-tov v bistvu programsko vprašcmje, ki za-deva vse študente, vn mar ni vprašanje, ki bo slej ko prej moralo postati vodilni tmperativ Uudentskih zahtev, to je zahte-va po priznamfu študija kot družbeno po-irebnega dela prav tako programsko vpra-Šanje, fcf ri,e more pustiti indiferentnega nobenega študenta. Ali ni potemtakem odrekanje programu protislovno sami praksi gibanja in dejanskim stanjem? Ali ne vodi odrekcmje programa dejan-«fco le v slabljenje učinkointosti študent-9ke akdje tn v ozko reformatorsko zapi-ranje v sfero ekskluzivne študentske pro-blematike, ki se slej ko prej omeji na pro-blem materUdnega stanja iid. (kar seveda ni nepomembno) in se tako odreka svofi štrši družbeno-kritični vlogi? 5. Kaj meniš o dvofazni uireditvi pro-blema študentskega zdravstvenega varstva, tprejeti na zadnjem zboru študerdov 13. icmuarja 1969? 6. Med študentt se vstrafno širijo govo-vtce, da je zamisel o študentskem radiu naperjena naratmost proti Tribuni na osnovi starega prepričanja, da JE TRI-BUNA PREMALO ŠTUDENTSKA. Govori te tudi o sredstvih, ki naj bi jih radio dobil iz neznanega vira mimo proračuna teglasovanega na redni letrt skupščini 24. nooembra 1968. Ali lahko pojasniš, kako je v resnici, da ne bo nepotrebnih nespo-razumov ali celo sporov? 1. Res sem na zboru študentov 13.1. povedal, da so bili študentje in sploh ju-goslovanska javnost obveščeni o izstopu sJovenskih študentov iz ZŠJ le s Tanjugo-vo novico. O tem je pisal tudi novinar Msta Polltika, ki pa v našem ožjem pro-Btoru ni zadosti * komunikativno sredstvo dbveščanja. Omembe vxeden je slednji članek zato, ker nasprotno Tanjugovi pre-prosti novici o odoepitvi pravi, da sloven-ski študenti niso še de jure lofieni od ZSJ. Vrihu tega našteva razloge, ki jih je naš študent, *e iz prejšnje mandatne upoštevanju dinamike naših sprememb tx>re(j (gdede na osnovno razlako: družbe-no politična organizacija študentov proti statusno samoupravno zasnovana na apoli-tična skupnost študesntov) je naš kolega v Beogradu upravičeno izjavil, da de fakto nismo del Zveze študentov. Ker je pri tem uporabil besedo izstop, pri čemer je treba priznati, da je za oblikovno plat svoje raz-prave dobil biantoo menioo ožjega dela izvršnega odbora, je bila razprava, zamiš-ljena kot informacija o »reorganizaciji« v Ljubljani, interpretirana kot objava do-komčne odcepiive, zato je zbudila v foru-mih ZŠJ in nekaterih forumih ˇ ZK v drugih repuiblikah dokaj razumljive reak-cije. Segle so tudi do nas — predvsem z namenom popolnejšega informiranja pri viru samem. S tem so nas prisilile dolo-čiti vlogo in pomen naše skupnosti v or-ganizaciji jugoslovanskih študentov prej, kot smo nameravali. Tako so doz^areli in bili sprejeti sklepi zbora študentov 13.1.: ostanemo v ZŠJ, če nam dopusti notra-njo avtonomijo, še več — delovali bomo kot fakt»r preseganja sedanje ZSJ tvidi v zveznem merilu, in sicer znotraj nje. Tak sklep je sprejelo tudi predsedstvo ZSJ. Tak sklep ni v nasprotju z informa-cijo — razpravo v Beogradu, saj deluje-mo samostojno na načelih, ki so drugač-na od načel ZSJ; to pa ne pomeni, da ni-smo del jugoslovanske študentske popu-lacije, jugoslovanskega študentskega giba-nja ter ZSJ, kakršna je v praksi (ali ne-načelne ZSJ — saj jo je življenje svojlm razmeram skladno »reformiralo«, krnilo njena načela. Mi smo se odločili to pri-znati; po nekaj letih neplanirane »refor-macije« smo zavestno in zelo korenito spremenili ZSJ v Ljubljani, seveda načel-no). Na drugi strani je naš sklep tudi od-sev realnega političnega stanja v družbi, kjer se avtonomnost narodnih in terito-rialmih občestev stežka izvija fe primeža nasilne, nenaravne enakosti v resnici raz-ličnega, kjer se etatizem kot manifestacija c^jroženih parcialnih uiteresov še toonJBnom-tira s saxnoupravno aasnovo družbenega delovanja in razvoja. Skupnost študentov v Ljubljani torej ni Jzstopila iz ZŠJ, za nas še vedno velja, se-veda le pravnofiktivno, sedanji statut ZŠJ. Vest o »izstopu« pa je povzročila nujnost novih razjasnjevanj in opredelitev in je pomogla k širšemu seznanjanju štu-dentov z »reorganizacijo«, še več: povzro-čila bo (delno je že) razlgabljanja o evo-luciji Zš raed vsemi jugoslovanskimi štu-denti. Ce iie upoštevamo neuresničljivega: »Lahko bi. . . (bolje diskutirali v Beogra-du)«, moramo biti, paradoksalno, a res-nično hvaležni tisti oblikovni ostrini in delni dvoumnosti informacije, ki je hitre-je, kot smo računali, privedla do oprede-ljevanja mesta skupnosti študentov v ju-goslovanski študentski populaciji ter do utrjevanja in dodelave njenega koncepta med študenti v Ljubljani. 2. Iz prejšnjega odgovora izhaja, da na-vedenih dilem ni. K dvema že navedeni-ma mzlogoma za to, da smo ostali v ZŠJ, je treba pridati še tretjega, praktično važ-nega: če želimo uspešno sodelovati z dru-gimi jugoslovanskimi študenti, kadar je to obojestransko koristno ali oelo nujno, se moramo z njimi povezovati z njihovimi organizacijami, predvsem Zveze študentov Jugoslavije in njenih organov. Takšno so-delovanje pa seveda ne nasprotuje pove-zovanju z mariborskimi in piranskimi študenti, saj je tudi to delovni stik z ju-goslovanskimi študenti, le da v republi-ških okvirih; v teh mejah zato, ker re-publika v mnogočem samostojno ureja družbeno ^življenje na svpjem področju in je torej naravno sodelovanje študentov znotraj republike, kadar ta ureja zadeve, ki so tako ali drugače važne z& nas. Zatorej protolema odnosov med ZŠS in ZŠJ kot »konkurenčnih« organizacij sploh ni. ZŠS ali kakorkoli jo bomo že imenovali je zamišljena le kot organizira-na možnost koordinacije dela, kadar gre za skupne interese in je zaželen enoten nastop zaradi večje učinkovitosti. Mnenja študentov, ki študirajo v Sloveniji, se obli-kuje v Ljubljani, Mariboru, Piranu; če se ujema, govorimo o enotnem mnenju slo-venskih študentov posebej. Organizacijsko bi izpeljali ugotavljanje enotnosti ali ne-enotnosti stališč, kadar bo to potrebno, s kanferencami enakopravnih delegacij vseh slovenskih študentskih centrov. To je hkra-ti sodelovanje tudi z ostalo sloven^co mla-dino; sprejela ga je tudi ZMS v odnosu do organiziranih študentov. Trenutno je z Zvezo študentov Slove-nije takole: v osnovi se mariborski in ljubljanski študentje s predvideno ZŠS strinjajo. Naš zbor 17.12.1968 je takšno odločitev sprejel fcudi že uradno, Maribor-čani pa še ne. 3. V praksi nl mogoče, še manj pa je potrebno uresničiti le en način dogovar-janja študrait»v. V ubeseditvi dogovarja- mja študentov za učinkovanje se okriva reSitev odnosa med neposrednim in po-srednim demokratičnim načinom organi-siranja skupnosti študentov. Zato oprede-iimo uiinkovitost! Ta je odvisna od dvoj-nega: od množične zavzetostl za določen cilj, za akcijo v vsaki študentski skup-osti (letnaka, oddelka, fakultete, kluba, skupine univerze) in od realnosti aastav-ljenih ciljev v danem okoiju. Pojem de-mokratično se ujema s pojmoin učinko-vito v tem, da le tvorni množični dogovo-ri omogočajo aktivnost, ki uspešno ures-ničuje množični interes in postavlja dokaj realne cilje (če odmislimo sicer vedno na-rzoče elemente demagogije). Demokrati-6en dogovor je mogoče doseči le tam, kjer je že v stvarnosti zadosti razširjena enakost interesov in teženj — in samo akcija, ki uresničuje takšne interese in težnje, je lahko tudi učinkovita. Dileme med bolj ali manj demokratič-no obliko dogovarjanja ni mogoče postav-ljati, če ne opredelimo kriterija. In če je kriterij kvaliteta sprejetih vsebin, kvalite-ta z vidika takšnega ustrezanja ožjim in širšim družbenim interesom, da je mogo ča tudi dosledna uresničitev, potem se »dileme« med neposredno, zborovsko-množično in posredno, preds'tavniško-de-legatsko izvedbo faz priprav za akcijo prenesejo v konkretna okolja študentskih skupnosti različnih nivojev. Ker so ta okolja različna, ni mogoče postaviti enega pravila za razmerje med nepasredno in posredno demokracijo, ampak je to za-deva letnika, skupine, kluba, celotne SŠ v Ljubljani, kjer vsaka skupnost kombi-nira obe možnosti tako, da optimalno za-došča kriteriju kvalitete sprejetih vsebin z vidika družbene ustreznosti in uresaičlji-vosti. Načeloma smo se odločili samo za demokratičen dogovor, tam, kjer je izo-blikovan kot posreden, delegatski, pa na-čelo iniperitvnega mandata ohranja vse-bino neposrednega, demokratičnega dogo-varjanja. Ponavljam: načelol samo sicer ne, ampak v praksi uve-javljanja stopnja imperativnosti mandata. Zavedati se moramo, da je sistem dele. gstskega če hočemo poslanskega pred-stavljanju študerita-7 nujen (pri sedanjem staniu) v samoupravnih organih šol in domov, telesih družbeno političnih skup-nosti itd. To vprašanje je neurejeno pri organiziranem delovanju študentov razve-janih fakultet tn na nivoju cele SS, ko iz tehničnih razlogov ni moči pogosto ",klice-vati in voditi zborov nekaj sto ali tisoč študentov, in kar je še važnejše: ni moč pričakovati samo naijboljšlh sklepov, saj ni nujno da je vsak zbor zadossti reprezen-tativen. Skupščina delegatskega sisteima se tem slabostim izogne, privede pa drugo: če imperativni mandat v praksi ni uve-ljavljen, se skupščina spremeni v nava-den zbor sto študentov, obdrži pa zelo velike kompetence. Izvršni odbor se bo zato nas'anjal na obe obliki — na univer-zitetne zbore takrat, kadar se sprejemajo važne odločitve načelne narave, na skup-ščino pa v ostalih primerih, pri tem pa se skupščine lahko udeleži vsak študent. AH nam bo vedno uspelo ;?,brati pravo mož-nciSt? Prizadevali si bomo. Na koncu naj še enkrat omenim pro-blem imeprativnega mandata študentskih predstavnikov. Kjer obstaja posredno od-ločanje (odločanje po posredniklh), so za njegovo demokratično pripravo odgovor-ni voditelji skupnosti, ki voli svoje pred-stavnike — delegate, za dosledno ravnanje po teh dogovorih pa so odgovorni izvolje-ni predstavniki, toda le v prirneru, *# do dogovorov sploh pride. V vsaloem primeru pa študentskim delegatom še vedno osta-ne dolžnost poročati o svojem delu, sezna-niti z njim študente in zaprositi za so-glasje. 4. Dilema, ki jo navaja vprašanje in ki je še vedno dokaj razširjena med štu-denti, zlasti pa kritiki koncepta Skupno-sti šturientov, izvira iz ozkega tradicional-nega pojmovanja programa. Vsaka 3Iove-ška zavestno usmerjevana dlejavnost je programirana. Ljudje se združujejo v sku-pine na podlagi realnih soodvisnosti, kar se očituje v povezovanju na podlagi iden-tičnih interesov. Da bi jih bolje uresničili, si pripadniki skupin, strank itd. izdelajo načrt uresničevanja — postavijo si cilje in sačrtajo delovanje za njih izvedbo. Te-mu pravimo program in programiranje. V klasični obliki poteka navadno v ožjih elitniih skupinah, običajno predstavlja zgo-ščevalno jedro zbiranje ljudi, katerih (t«-meljnim) interesom več ali nnanj ustreza, denimo, politični prograan rueke skupine ali stranke. Odrekli smo se takšnemu sestavljanju programov, ne pa zavestnemu usmerjanju našega dela. Končno, kaj pa sp B39>tau af if "bj -9210.1 pods oi9:)oq'iu qoids O3lB3iaU if OA^SUnp-BJ B 'B2{U90n BAlf^UI UI «upud ofaz Jaots Bnq af '^uii pipiap ojiq af 021 •«1 'miBK :^souau>iŠ oasaui tfupoisod BijABJdBu {s «^s ao^9[3[9P ou^enesap trr frzojqtuv ea L1SOUAU3{S BUTlfjM »• • • nutS -od az oao^oSbz iq ("Bpa; 'iisouau^s amfBu oitq su iq ap ii^iSBOoŠpop uirefuagiJd as 02^ ui« •doi^s ^ŠB^asai i^ziu iBAafi -OAop af nui JlBge^ 11« pjadag ai 'aSou bu i^ja -"B^sod iaSoui tu ao^Bsipu ijiou fizoiquiv »s Bp 'Buginud oiaz B3$epl Bixq af Bp 'af i^BpaAoj TBsajSod uiBJtau az as-eg afupBz af jbji 'iBqiS -zui 03{B^ as ui fipotiajds oibui [bsa fizojquiy 9s Tq Bp 'Biidpo nosftu osiu as a^^aR b^bja nfBji iBSd W% 9U Bd JO^^TU 'B2ig.IBUB2I l\B OSldBd W% «pioui 'oriqnri ojaz isa laois of pi 'ibaiz oobui -op ous^BŠpau' bz ni 'opeuii bS ep 'eqopod o{tq ef SBg saA "(2{n nq af' JBsao 'BSaus^B^ fB2i oud ife) afuBAotrB^s a^auiod Cbsa Pbu 'nBAa^Bz osra Bd ^BJ^UJeS ;BI3{Ua 8U 'UIBtpiUI UITAOSafU UI9SA suorBtu os iiSaitjsn 'irefjrmauzA osiu b2 no3[ -iu '(»rcapi oCoas a ^idBZ nq af sbo saA ut 'Aao -as9ui ;asap fuBtufBU az nq af' if9J a :saiBZ »ioupnsjajd 'oupng af o; f«s i^l^P ^SasiBsi iiBA9^i[Bz osiu ^bj^utbs ^jjiua i^iu sau -sp op airp BSaAid pb auaui po Bp '0; 03^331« •II^sbuibz ui nP8-1^ ouiiqo fioqiuii? ur faiduito ai as iq Bp m aoid aunpsj up ?BJaq i^fB^ 'ouzodaid az ojiq af 'Biiuuiods ap as 0T 021 v •ifiajaA 21 Aouiop bjoui Bp 'BnqBzod o^s -19 af Bd uia^ ud 'sou zupnp B^st^s af aoiusap UI9OIBZB2I UI UiaOIBd S 'BIBdp UI BfBdl^ 9f O^BZ fio9§Aod sou af if Bp 'af oibzbjj bsbi zi 021 pj; af {TS •^¦etiaui oiu ABJd ^iq iu 'sou A80Baaq BiBd -l!jOd 8f 051 B 'BJISBJd B39AOmfU 8UII BZ 9A podS -OS 9IB; Bp 03IB^ 'BnpnOBZ OI9Z 9f 9S B^JB]A[ »•fBdnod 9i Bd f^pz 'ou !fizojquiv atuT 9f tlUI T>I 'Bpi^Bjd B39U^9UIBd 9}BUIl SBA UJ« »ifB^ as g^iz-Biz 'a^fgp 'on« •IbSbiz oq as o^ 'bz -OUI B39^ SOU 3TBH9UI BlBdl^Od BpBJ 9^d iq J83{ 'U9A af bi§ijj -n9Bi9q bipŠsbu 9f b?jbj\i ui »•BiaptA soq 'bs -ou BSafoui BiBdpoct §oq Bd t^ 'IbSbiz Tbji uioq as zbC ":BiaptA §oq 'tpud uias jb>i 'af 'af« »•ouiazBi 9? '^etieui iu sou Tbs 'duis 'o« •IIBS IA9^BJ9q BIBf9UIS -BU 9f 9S OI9S9A 'BflZOjqUIV BU UI 9fJ0S 9SA BU Bii^-BŽod ndiii a i[Bpes9q iia; qo af Boii^aa »•3{Bt{9lU 9f 9? '2I9S -ou Toa; iBdi^od uioq 'B^oid ubhs 01 bu fBmuos ou ipiJd juiauiBfjaA fB2{ i; Bp 'snsiui au Bf Bd 'itiii fap 'ou jitu faa t^^TS^-id BSau^uiBd« •B?i§Bad egau^auiBd eSauafu i^b^ -bz oCeDOii Bp 'Biizo^od uiosbiS uii2ipuq z azios zoJis af Bd o^bu "'Biraqniswd ^9ds af b^jbj^ »•IBžBiuod oq i^ uo 'n^igu^s nui9jqop fgA -od 'saoof Cb^bz 'Bori^ep Bd9i bibui 'fgAOj« :nzBio^af oC o^z '^taz \iq af OBaaq v 'BiB^ofBz afguzo^o xxi gfgusreiS 9§ af Bd o^bu 'apBiSo au9s -a[ ubj^suo nsB^S nuiauzBfiJd siiuqnisud diq bz af B^JBH -9OOf 9U JB^ra fBU Bp 'I95I9I UI ?BJ9q ouiiui iBSAaa^ud af f^pai -BiB3iofBz oitui ut af -aouijS pod Biiuagod '^ja bu af Bi^a^s 'nio^Bz o ragfjTBtnJca^aA z Biraaui t^ui ui' 990 gs b^s o^ 'b[ Ambrozij ježeslovel po svoji bistroumno&ti, a bil je izredno slab študent, bil je namreč strahovito len; govorilo se je celo, da ne potre-buje, pa da si drugega tudi ne želi, kot globoko mehko posteljo in dosti okusne hrane. To pa je bila gotovo izmišljatina ali nesramno natolce-vanje, kajti Ambrozij se je še predobro zave-dal, da bo moral nekega lepega dne poskrbeti za rezine in drobtine lastnega hlebca, zato se je, kolikor mu je le dopuščala sitna lenoba, vsestransko izobraževal — in pri svojih dvajsetih je umel in obvladal že marsikaj: znal je kiihati, znal je šofirati avtomobil, znal je cepiti drva in prati perilo, za silo je umel ravnati celo z lov-sko puško... skratka, Ambrozij je znal de-lati marsikaj. Pa mu je nekega lepega dne umrl oče in je tako vrli mladenič ostal brez očeta, ki je bil zanj zlata jama, in mu je ostala le še bolpa mati, ki pa je bila tudi že precej v letih, in tako ji je od vsega hudega pa še od neutolažljivega žalovanja za umrlim možem kmalu počilo srce; Ambrosslj je ostal čisto sam na svetu. prašič, ko ga koljejo, in prav zdaj se je iz njene hiše razlegal takšen vik. »Pa ne... pa ne da bi.. •« jo je spreletelo in bliskovito je šinila k vhodnim vratom, kjer je troila v živinozdravnika, ki je pod pazduho stiskal gladko odrezano človeško roko, od ka-tere je curljala kadeča se kri. »Nič, nič,« je govoril kot v opravičiilo, a bolj v opravičilo sa-memu sebi. »Samo po obljubljeno kračo sem 'prišel, nafevidenje!« In je odšel. Marta je skokoma zdirjala navzgor po stop-nicah, cviljenje je medtem že potihnilo, vsa za-sopla in rdečih lic je planila v Ambrozijevo so-bo. Kjer je še pred nekaj urami stala železna kletka, je bila zdaj postavljena mesarska miza iz debelega, surovega in mehkega lesa; na mizi je ležal iztegnjen velik merjasec, pravi lepotec svojega rodu, v srcu mu je tičal nož, in kakor je Marta pričakovala, bil je brez prednje desne krače. SPOMLADI 1967 15 II 'ousaq iBfap af »'gai^p as af Cbs '§aooi{ Tb^« ¦la^ou iBpaiSod ut oSBSiq ibzba -zbi af 'Bfuapeuasajd BSasfBii iBq as iq %oy. '00 -u%ivl "BH 'bh bu auiajq nzoipo ut '\a\ooivz opnt[ af b3 no§Tqqjti uiajB^s od oajrepn jibsa 'iBoafBZ af BAaa "tnpgid tnAa9-Bjaq od njq ofgoui osa z 9f B^aC UI 9f 9S BIIZ9fZBJ 'O^^ l^ V\\CL TU B^JB]^ tpn^ nv 'ISbski a qioaid bu tsou oC w 'ooao oupBABuau bz niuauiz ggou as g^Bi^u b 'jibjoji BS9UIZ Bp 'UIUI9UZA 9S BJ, "5aqjt[ A9pBJ9q BU B^ -nod o3oi ui90iBZB2i uiiugftATa^n z ndgi^s ntugf -oas oirpa^oct a ux »'ut999^š diq b; a§ 'foJfBi,« •B^ai bCoas bz Bttq af Bu^auiBd oj[bx »• ¦ • ^BpaAod Aouiop uiaga^s fo^Bi iT^I^ 'uibjoui b2 W]§aH ifof i>iaAoio uapBABU siBdtuB '9t§Bjd ru fizo-tquiv :ousBf a^9§ af rui fBpz« •9sbu ipn; mtisiui bjoui Bp 'BiKi-Bzod af -ed ¦Buiouiodod 'BiBA9f[siuieo:d botj^P gf oiib.l »J9U nO^U ui jo^b^i^ \dn ittBung^i o\qo ut xyzxq. 'i^tioaoS — oasBfaaui — b? ou '9T§Bid \vxiz iq Bp 'a?oS -oui af fB}i tfizoiquiv af op^; •••uib>i aA3oq as -au ajfBpz aui v% '0Bi9q ap; Buzod b§ Bp 'b^S9a 9U o^stjib; ABJd in 'B^S9A au qoids aoo ut hbui b39x \tyzoiqyxv auii 9f npi§^id nuiau^guiBd nui -9sbm jfxzojqurv H^bj. az af o^^i (j,'Bi a JB3I 8i 'lapaf gaA giu 'iBds ouqj2iszaxq iii gaA gra 'niuai^n af ntu fB3i [B^qn^ af rgou u% ux iup tj? 'oabiS ni9q js id% IBAafisiuiaid 9f fTzoaqmv tii »-ABJd-ezABJd afpnft t^ ofBiiiT Bd aiu b3o>i bz • • • 021133 JB21 xq.i aioiii au JBpuaA oq ("bs "ain^ oCbuii atu ibak ou§^b3[ -au ^031 'aio^B^j jb^ jsio? asA oupng ABjcd-BZABjd af O2TB2[« :ixisiuibz O2ioqoi3 '^uapn^s qBis go^au nq af Pi 'rizbjqtuv Tinunoaq,STq 9f as Bd fBpai 'aipBdZBJ f-Bpz fBpz opoq Bp 'oitq af as T}i3q ui '[¦Bdnsjs a{Bzap as BpfBuiosi os t^ 'qBfuno quB^s a ib^so af fizoiquiv ui ABJd n^P ntu B^s igtj ui Bua? »• • • uao9iqo iiiq I9qoq iq \y[ 'Bgt§ -Bid ipPTA 9§ Bd a;s af^ 'uitsoad odai sba ifzoq afpnf/i jiqop" au jBsagra 'ai^s i;soa 'Q9^m agoq Bp 'ijsjuizt t^ as Bd fBpz 'ouibuuou 08A tu aCjj vendar ljudje! Mi lahko, prosim, povesta, kaj sta pravzaprav hotela doseči s temi lažmi? S tem, ko sta me dan za dnem prepričevala, da je ubogi fant v kletki prašič? Ja? Lahko?« Malo je pomolčala, nato pa brž povzela: »Verjetno ne. A jaz vama povem: ves čas sta se bala, da bi se morda poročila z našim rejencem Ambro-zijem. čim sta ga vzela v rejo, sta poiskala njegovo ranljivo mesto: vtaknila sta ga v klet-ko, kjer bi lahko ves dan lenaril in jedel. A jaz sem vaju kmalu spregledala, kaj kmalu sem vaju spregledala; spat sem hodila k Ambroziju, skoraj vsako noč sem bila z njim. In zdaj sem noseča, da vesta.« Mati se je brez zavesti zgrudila k nogam jokajočega očeta. »Moja hči z merjascem,« je šepetal oče v blodnji in lomil roke nad glavo. »Ne drzni si ponoviti,« je zakričala Marta, »še danes se poročim z njim!« To je kriče po-novila in vsa vz uma stopila proti brezmočnima staršema. Grede je pobrala s tal težko gor-jačo, a starša sta jo še občasno po vseh štirih ubrala proti gozdu in tam izginila v goščavi. Marti se je nekaj hipov zdek), da se obnašata tako tacajoče, brundajoče in moinljajoče, kot dva medveda, ki sta se ravnokar nalizala medu in preobjedla hrusk, pa jima zdaj ni do pre-pira. Skomignila je z rameni, namrdnila nos, češ kaj mi mar, In odšla domov. 2e zunaj ograde je zaslišala rezko cviijenje, ki se je, kot je vse kazalo, razlegalo prav iz domače hiše. Kot vkopana je obstala, nič več se ni mogla premakniti z mesta. Kaj je res prepozno? Kaj je zares prepozna? 14 Nekoč davno je bila že slišala, kako prepeva Ker je bil slab študent, imel pa je dovolj zdrave soli v glavi, je sklenil študij za vselej obesiti na klin in se posvetiti golemu zaslužku. Zaslužiti pa se v njegovo smolo ravno tiste čase ni dalo kar tako enostavno ena dva tri, posebno lenobneži so pogosto zelo radi obviseli med ne-bom in zemljo prepuščeni dobri volji lepega vremena, slej ko prej pa so ostali večkrat lačni ko siti. No, Ambroziju je po starših ostalo ne-kaj družbenega imetja, ostalo mu je recimo sta-novanje, in dokler so mu to stanovanje pustili imeti, je še za silo šlo: večino dneva je prespal, potem pa je že kako prišel do nekaj malega hra-ne, ki jo je redno nemudoma lačno pogoltnil, da je lahko spet za nekaj ur zlezel v posteljo, če ni bil tam že prej- Ko pa mu je država sta-novanje odvzela — kajti da bi imel nek mladi nihče celo stanovanje le zase, to pa že ne gre — je postal Ambrozij občinski problem: Kam z mladim možem, ki je sicer zelo bister, a brez vseh kvalifikacij, mimo prirodne bistrosti pa mu ni dana nobena izjemna vrlina? Kam? Končno so občinski možje sklenili sedaj od lakote in zaspanosti že čisto zmedenega Ambro-zija dati v rejo. Družina, kamor je bil Ambrozij določen v re-jo, mu je sredi stranske sobe postavila dokaj prostorno kletko, ki je bila od blizu še najbolj podobna kokošnjaku, le da so bile rešetke je-klene namesto lesene, kot je to navada pri ko-košnjakih. Notri so mu lepo postlali s slamo, ki so mu jo potem tudi redno vsak dragi dan zamenjali s svežo; in po tej poti je mogel Am-broizij ves ljubi dan preždeti v topli slami, pre-l^ati ali pa prespati v trdem snu. Ob zglavju ležišča je bilo k rešetkam pritrjeno korito, v katero so skozi posebno okence, ki pa se je da- • TAJNl AGENT ZETA F 57 All KAKO JE ŠALAMIN BSL LAČEN VLADIMIR fiAJŠEK PESMI IZ CIKLA ODA MORJU 10 TOŽBE l Fod starim visokoraslim drevesom ždijo krokarji — nihče ne ve, kdo prepeva blažen na ulici v predmestju, nihče ne ve, kdo ubije nenadoma lajež in volčje oko medtem prepevajo v goreoih zailivih morske ptice-roparice: studenci usihajo nad vrtovi pod milim nebom, voda, voda ni zasijala v očeh, ni zasijala v očeh! kajti voda usahne v sivem skalovju, nekje za posebnimi obličji in križanimi otroci; pesmi in potoki vznikajo iz grobov, spomini in otroštvo vznikajo iz gorečega morja, iz gorečega morja, ki nikogar ne pričakuje; vse bo zaman in nič bo nemir; nagib v krilu sledi daljnemu letu, potovanje čez morje in skalne grebene in čez sfcopljeni veter se znova pričenja; potovanje čez slepe zidove in čez vidno cvetje; nihče ne zasluti prvega snega, samo lastovke prerežejo nebo kakor kos belega kruha; morska pena diši in v slanem jeziku brblja otroški postržek z morskimi orički, goreče morje kliče civilizirane poslance, besni lov se pričenja, ptice-roparice ropajo, ropajo po opustošenih valovih, letajo po penah; med časom in časom, skozd vsa leta, ki se penijo na gorečih valovih, na vseh heraklitovskih pojemanjih cvetejo krokarji in ptice-roparice; o slepi preroki, slepi preroki na večnih potovanjih, na čudnih ladjah, na čudnem, ognjenem morju! oljčne vejice, oljčne vejice zaovilijo kot drevesa samomorilcev ... mravljinci prilezejo iz mesečne rane med rebri, med rebri... divje jagode dišijo po njegovih ustih, ald je to njegov obraz, ali je fco njegov obraz v votlinah? Sneg in kn stketa mrliško mrežo, v zraku čebljajo svinčeni vrabci, vrabci, na njegovih ramenih ležijo prijateljske roke, ki ga ne bodo spremile v mrliško vežo; kje so tesnobne sveče, kje sijejo sonca na pritličnih tleh? kje so križani bogovi s fcisočerimd rokamri, kje so jablane in hruške, nad sivimi gnezdi, nad sivimi gnezidi, Itjer podganji veter jeadri ... V zrcalu, v srebrnem zrcalu zajokajo štiri oči iz poznega srednjega veka, iz zapoznele, stenske ure raste trava, rdečd popoldan zori med jagodama; čigav obraz je vtisnjen na beli prt, čigav obraz je kakor voščena maska? fcukaj in tam, tukaj in tam dišijo ženske ustnice po jagodah; takšna je r^ri. Tisti, ki spi brez zrelega obraza, tdstd, ki večno ždi v pajkovi mreži in razpravlja o jeklenih mrežah, tisti ne išče več mojega nerazumljivega Jaza; divja pozaba ne rase med divjtoii jagodami in po vrsti letajo ščinkavci po polju, letajo, letajo, spodai se skrivajo, nekje med rebri sive > :lgane in čakajo, čakajo s stisnjenimi zobmi, čakajo v skopljenem času ... Na belem prtu zjutraj, (morda je že večer?), v ogTijenem ogledalu izginja njegov koščeni, koščeni obraz; na belem prtu zjutraj, med rosnimi gnezdi, med svečami in jetri, med jutrom in jutrom cvetejo divje jagcxie; na njegovi beli srajci spijo mravljinci, na njegovih koščenih ramendh ždijo mrtve lune, zelene lune; in nič vznika med miselnimi vrtinci. 2 Stal sem na svojem živčnem domu, naslonjen na okno, ko so se tihe ure vročično zlile v moji Notranjosti, brbljal sem, brbljal sem, v roki sem čutil zarjaveli nož, pokopani niso nič spregovorili, ničesar se niso naučili od živih, gledali so, gledali so in niso videli: prišel je kmet z gmdo zemlje v zenici, s semenjem v desni roki, ki je drhtelo od žive slasti, prišel je zapuščeni, izpiti, prazni igralec, izključen iz gorkega sveta (pobegnil je zaradi žvižgov in brezštevilnih krikov), tišina je drhtela in ciljala v grlo, kaj storiti, Grohar je zaspal med sejaloi in macesni, z začudenimi, odprtima rokami si je prebodel kužno kožo, . polje je skrilo polmesec, polmesec je skril polje, prisluhni, prisluhni, taščica z jagodastimi prsmi in belkastkn trebuhom, nekje čisto pri grmu je sedla v moj živčni dom, zdaj čeblja kot slepi otrcnk kot slepi otrok; prišel je grbasti zvonar, ki se je klatil po kleteh in so mu vzeli možgansko skorjo zaradi grešne nesreče, ki je hotel v blaznem ritmu spremljati sirene v rjavih srajcah, ki se je bohemsko potikal po hotelih, lačen in vihrajoč, prišel je natakar, ki se je ukvarjal s pornografijo in usahlim občutenjem, policaj brez uniforme, paznik parka, uničena in zadovoljna, preroško sta se pretepala zaradi obveznosti in česar koli, prišel je vojak, ki se je smehljal z oddaljenim, bigrastim gobcem, tuleč je ubijal svoje sovražnike, nikogar ni poznal, nikogar, blagoslovljen z ideologijo in tesnobo je tekel po prepletenem šibovju, da bi pobegnil pred urami in pred cunjasto smrtjo; poglej, poglej, iz gadove glave so zrasli strupniki, Haron, ki ognja žar v očeh mu pali, ta ploščata glava se je zvila v ranjeni klobčič, y ranjeni klobčič, prišli so vsi tisti, ki so zgnetli profesionalne bogove, družbe in kralje^ike rubine, s čudnim dost6jevskovskim nasmeškom, otroci s srčastimi srci in z vojaško pesmijo na ramenih, tisfci, ki so se spominjali samote, nočd in so žlabudrali z zasmehovanjem o nekem Novem svetu, z usnjenimi ustnicami, ki so se borili sami s sabo, da bi premagali smrtni krč, ki so se pripravljali za nebesni podet, da bi ubijali lasfcovke, ki so se glodali s prezirom in si vkovali roke v žerjavico, ki so kMcali pod odejami in apolno jokald zaradi novega rojstva, ki so obžalovali vsak zlog, vsak stavek, vsako narkozo, ki so peli zamirajočo, na pol ugašeno pesem v golem, počasneon mraku, ki so se režali z železnim vetrom in dvigovali bajonete v trebiihili, ki so bili brezdomci, ki so bili brezdomci, kukavlce in izdajaloi s križevci na stopalih; »Ali se ni nekaj zgodilo v soboto? Ali se res ni zgodilo nič pomembnega med urami in angeli?« Noč je, sem se smejal in odšel na svinčeno goro, da bi vided vulkane, rdečo lavo v živčnem tkivu; naprej in naprej so sikale pepelne reke proti nevidnemu morju, proti planktonu in neresničnemu času; slepa okna, zlepljene veke je prekril ognjenordeči vosek, vročica in brbljanje sta postala pusfcinjski kriih za izgubljence ... Na belem prtu zjutraj, ko ranjene oči vzcvetijo v čudežnem vonju, ko jagoda divja zazori, na belem prtu zjutraj nek lep mrlič stiska v roki zrcalo, sfciska tesnobo, svojo žalost, stiska v std&kd svojo rdečo srajoo in kliče s štirimi očmi kot da bi se mu o lepljivih ustih sanjalo Zavestno sonce — in tisočletja med rebri, zavestni zrak — dn raztrgani čevlji, da, tukaj in tam se smejijo podgane, iščejo sdva gneasda in gnezdijo v očesnih votlinah, ... dozdevanje je podobno sanjam, a vendar so sanje spremljevalke naših notranjih nagibo-' naših časovnih razvojev, ali pa se ves čas mo' ali se zares neresnično motimo? kdo je kriv za našo k,.....io, da smo, da življenje živi in odmira z vsakrm gibljivim delcem v neskončnost? kaj nas ne preganja, še vedr.o, še vedno, o ista usoda in isti naklep, ki zjutraj pobledi v solzah in ustvarjanju? »Le jeudi suivant l©s academiciens occupes au dictionnaire L'oeil vitreux des hirondelles de bas etage Un jardin aux parterres d'explosions«, kje je konec noči, kje začetek jutra, kdo poje z izbranim grlom za slehernim spoznanjem, zr sleherno vrtnico? o, naše oči še bliskajo kakor meči, kakor meči na svežem snegu in naša stx>pala še čutijo zemljo, to staro porodnico, zemlja je v človeku, človek se učloveči v zemlji, velike pokrajine mirujejo v njegovi udomačeni dušd, a življenje pomerii nenehno vdajanje in pregibljivost iz prostora v prostor, je globoka korenina, nespoznavna in nespoznana v nas. prvobitnost poje mučno in sladko v slehernem svežem rojstvu; in lastovke letijo, če sploh letijo, odletele so, vkovane v jesenski veter, in naše odi so jim sledile od vzhoda na jug, od severa na zahod; clair de terre; mi smo nemočni, kdo — mi? kakšna je naša krhkost, ki smo jo pretopili v ljubezen? kakšna je naša krivda, kakšen je moj pravi obstoj? katero sonce zasenči morje, katera tema svita pred mojimi onemelimi obzorji? katero jutro je zaskovikalo ob dremavici? nihče, nihče, nihče ne pove vprašanja, zato so tudi vprašanja v vprašljivem neosveščena; izraz in oblika, vsebina in celovitost, nesmisel in več-smisli, razuin in umevanje, tisoc izvimih drobcev pada s prahom na mrliške liste ..... o, in mi smo tako močni, tako samovoljni, da premagujemo zmage, da z žrtvami žrtvujemo lastne žrtvenike našemu mesenemu kruhu; tisoč krat izdani vstajamo k posvečenju, čeprav ne vemo namena, temveč skrivamo v sebi lastovke in žgoče poletno sonce z zrelim žitom in s kruhom opoldne; kdo bo požgal naše polje, naše pšenično polje, kdo bo vkoval glave cesarjev v zlato, da bi bili podobni zgoščenemu pesku?; da, takšna je država, ki se prebuja vz kovine; železo in zlati drobiž; na zapuščenih pločnikih ležijo nevidni in vendar vidni pomeni, da jih najdemo včasih na jutranjem sprehodu; takrat odprejo triptihe in cerkvena težka vrata, takrat odprejo oltarje in kopalnice: »Jamais la religion au secours de 1'opinion Ne s'etait a ce point oommise Dans une cabine de bains J'entrais avec la Vierge en personne«, tako sem hladen in lahko bi prižgal Prevertovo vžigalico, da bi zagledal obraz svoje ljubljene, svoje ljubljene; stvari oživljajo, zemlja se drobi v prah in gnezda lastovk so sestavljena iz TRADE MARK in'napisov; da, to je simbol, ampak sprašujem se in kličem, ali bo živa stvarnost prekrila naš um? ali bo, ali bo? v manufakturah so ljudje razčlovečili svoje roke, razvodenili so svojo kri in izsrkali drug drugemu možgane za nekaj bankovcev; zato sem proti starim generacijam, protd tistim, ki ne vedo, da so, ki izgubljajo v plinskih maskah puškine cevi, ki izgubljajo javne vojne! da, lastovke, ti simboli nekega človeka, ki nenadoma omahne na ulici, srečamo ga po naključju, on omahne, omahne: — ali mu bo kdo pomagal, ga kdri dvignil? da, lastovke, lastovke v slehernikovih žepih, večno iskanje južnih, žgočih pokrajin, ki so podobne posmrtnosti s svojim težkim, mrtvim morjem in mirom; šele tam se prelevijo škarjaste ptice v naše čebljajoče duše. 4 11 SpiS: kaj je rekla svefcovna prvakinja v flippru arfur? rekla je: živi čisto. misli čisto. igraj čisto. to sem ukradel mondinu zato ker mi je om ukradei ribe. ženske ti si ostudnica neumnica pogoltnica ostudnica neumnica ti si piktoralische luftsein versaft ti si kramba baraba drek tupa zriban indijanec ti si ostudnica neumnica priprava za fuk ostudnica tebi ne bi dal niti pet par pa še tistih pet par bi ta vrgel v glavo kakšne so ženske ritaste kakšne obleke nosijo kostime kakšne imajo lase na špange ženske so ostudnice neumnice in reakcionarji ženske jejo drek kakšni so otroci manjši kot odrasli kakšne so mrabe kamne mečejo to so klimbe kurbe indijanci noge so jim Čudno zraščene in še so važne ženske jejo drek in se jih ne sme sprejeti v komunistično partijo si ti tisti Tomaž Salamun si ti tisti ki si je zabodel nož v trebuh jaz sem fcisti ki si je zabodel nož v trebuh kaj si si mislil pri tem pri tem sem si mislil da si moram zabosti nož v trebuh je bilo rezilo dobro nabrušeno glavna je špica rezilo ni tako važno oč. špice je odvisno če se nož fano zarine v meso od kod ti ideja da si prav z nožem prevrtaš trebuh ideja je dobra boljša od ostalih samo težko si je trebuh parati mnogo teže kot si ga nabosti zakaj nož se dobro počuti in se ne mara več premikabi kaj imaš zdaj na tem mestu votlino kaj si mi požrl ti mrgoliš ti krehaš ti mrgoliš ti si morski som td si morska uta ti si mi požrl kekse ti si napoleon ti si mi požrl kekse ti sd gnoj ti si itnel očeta ki je šfcilil ti si mi požrl kekse ti si bedak bi si morski som ti si kaili td si ritka dojenčka ti si opica ti si ritka dojenoka ti sa mi požrl kekse ti si bedak šalamun poka ti si morski som to so tvoja polja I AM THE MOST DANGEROUS SON OF THE GOD ti sd morski som polomil si mi gozd v vodo me spreminjaš in me seža^aš v prah ne morem gledati ne morem datd roke na oci ne morem se premakniti ne moresm narisati živali ti si morski sam ne morem ločiiti vode od neba srno sem imel in papigo v rokah sem držal zaboj gledal sem vrtna vrata kako so se odpirala ti si riba jon kako zahaja sonce kJt sneg kakšne barve je morjer široko jon sd slan? slan sem jcn si zastava? zastava sem vse kresnice podivajo kakšni so kamni? zeleni kako se igrjjo kužki? kot mak jon si riba? riba sem jon si morski ježek? morski ježek sem poslušaj kako šumi jon je če teče srna skozi gozd jon je če gledam goro kako diha jon so vse hiše slišiš kalcšna mavrica? kakšna je rosa? spiš? razkrijem se in irriam čisto dušo misliš resno resno moliš za vsakega ki ga unidiš molim za tiste ki sem jih pobil z ljubeznijo jih brcaš v usta in med oči v bilnik se ti ne zdi nevarno da se pri tem tudi sam uinidiŠ gotovo da je v nekem smislu nevamo neprestano moram meriti razdalje kaj delaš z atroki zapeljujem jih jih dosti zapelješ relativno precej v zadnjem času se rezisteinca počasi dviga v čem misliš da je vzrok verjetno v boljšem standaniu ki večji spočitosfci mlajše generacije jaz mislim da se bodo bombe v loku izognile moji hiši skrij se y zaklonišče zakaj saj ne padajo bombe ti misldš da bombe trkajo na vrata sploh ne mislim da bombe trkajo na vrata natančno vem da padajo z letal skrij se y zaklonišče zakaj saj ne padajo bombe ti misliš da se bombe napovedujejo da bi ubile oimmanj ljudi natančno vem da se ne napavedujejo da bi ubile čimveč Ijudi skrij se y zaklonišče zakaj saj ne padajo bombe td misliš da se bodo bombe v loku izognile tvoji hiSl ja, iaz mislim da se bodo bombe v loku izognHe moji hiši počakajmo kako si ablečen oblečen sem v tertino zelene hlače iz tenke' žameta v črne skornje in sweater kaj misliš o fiziki o fiziki mislim da je zelo zaniini.va veda in da bi bil lahko tudi fizik de bi hotel kdo je tvoja prijateljica maruška krese kaj počneš z njo n&jprej ji rečem punčka maruška mamama polulana potem jo pa vržern ven ker moram delati ne znaš vskladiti umetnoisti in ženske ne misliš da so zato umetniki vedno žaiostnd mhm, verjetno kako se bo končalo končalo se bo tako da se bam poročdl in da bom imel dosti otrok zakaj zato ke«r sem žid kaj pa homoseksualLzem te ne bega ne. v začetku me je zelo begal. pokopal in izselilL sem dve zedo lepi ženski potem sem šel pa spat s črncean kje se je to zgodilo v rimu kako mu je bilo ifne kirk si zato porabil kidričevo štapenddjo zato. ampak kidričeva štipendija je dobro naložena kaj pa z lepimi mladimi dc^ki od kataloga si spal tudi kocbek čaka s svojimi spisd da protagonisita nob pomrejo Pavel Lužan BATALJON abcčdefghijklmnoprsstuvza bcčdefghijklmnoprsštuvzž gčdefgnijklmnoprsštuvzž cdefghijklmnoprsštuvzž def glji jklmnopr^štuvjž efrfLiJKimnoprsstuvzz fghijklmnoprsstuvzž ghijklmnoprBŠtuvzž hijklmnoprsštuvzž ijklmnopreatuvzz jklmnoprsštuvzž klmnoprsatuvzž lmnoprsštuvzž mnopreštuvzž noprBŠtuvzž oprsštuvzž prsštuvzž rsštuvzž sštuvzž štuvzž tuvzž uvzž vzš zž ž................... a sarao spočenjanje v slednji prežeči vrsti kjer žitje bije v sušnih krajih očeta matere otrok z žejnim znamenjem na njivi zraste težnost in nebo a do kod misel svebi se preživlja sveUoba preostaja ilo klecne upor do tod sega smrt sežiga naselitev ki vzdrži okop in pleme v malku zmage in samo beseda v sestradani legi v slehemi praznina vrstd v popku blaznih m. telesu na dnu na duši stopal in oči Vstajaš eden na tesnem po edem pragu niha čelu bog kafcor stvari postaja pred za drugim prvino lovorom pasti kd zori Rasteš kamen zemlje %&* korento ^^ konec med ^®*0 ruje čas znoj ponikne pije v žetvi prah sredi poldne zahodi žila smisel počd da rojstvo v zemlji '* tišoi v kamnv v zrnih jalov v jatah slap urečeno izravna od sonca krater v slednjd in nebo bitki samo da neogibni spočenjanje preostanek smeoi kroži smeri v suhi iz gladu kaplji in klorofila skoz praznin brez in se ruje luči v golera vidu brez stiska odloga bataljona ANDREJ ŽEROVMK Najprej bežen pogled na razvojno linijo do-ločene slovenske filozofske misli. (Iz samoza-nikanja v interesu skupnosti se je prešlo y absolutno samopotrjevanje, sartrovsko angaži-ranost absolutne svobode, v »samouresničeva-nje«. To bi bila prva stopnja avtonomnega, avtentičnega bivanja človeka ... Zaradi njene-ga družbenega neuspeha sledi njena zožitev na uporništvo, na boj proti resničega človeka onemogočajočim (družbenim) »danostim«. Ko se skrha tudi to, se upor zreducira na od-por, na težnjo vzdržati v situaciji, ki se je iz-kazala kot popolna nemožnost človeka, ne na-por »sizifovsko« situacijo prenašati na »sizi-fovski«, človeka nevreden način ... Znašli smo se v absurdu. A to še ni konec. V točki nič smo pristali šele, ko smo se vdali, ko smo pri-stali na svet kakršen je.. •) Seveda so tudi tu inožne variacije. •. Za ene je svet v osnovi kar v redu. Treba ga je le »dognati«, do kraja sfunkcionalizirati. (Tu se sprejme diktat »strukture«). Negativno so se pa prilagodili ti-sti, ki so se odrekli vsem ciljem, vsem vredno-tam, vsem idealnim bistvom — in s tem vsaki morali in akciji — in so se zatekli v nasprot-je vsega tega: v odkrivanje, čaščenje, oznanja-nje »biti«- V nadaljevanju bomo videli, da negativna rešitev ni nujno slaba rešitev. Vsekakor pa se le izhajajoč iz biti da usmeriti spet v bistveno, se reševati v zares Novo, zaživeti Z-in ZR- novo (bivanjsko) Igro ... V borbi z življenjem, s trdo stvarnostjo so bili torej neki (končno) položeni na hrbet. Vsa-ka stopnja na poti k temu »stanju pa se je, v težnji po ohranitvi sebe, svojega ugleda vsaj v lastnih očeh, skušala prikazati kot naravno in najbolj« pravo stališče (pravega) človeka v da-nem položaju, se pokazati v redu, se »racionali-zirati«. In ko se je v popuščanju sledilo Zaho-du, se je tudi filozofska racionalizacija tega 6prejela od tam. Zadnji (recimo), a me najmanjši takih »pri-ročnikov« je Heidegger. Tisti, kd uči, kako se znajti v točki Nič. Po njem je rešitev y našem odpiranju Biti. šele izvirno dojemajoč Bit, šele v najtesnejšem stiku s tem, kar nam je bilo doslej le samoumevna predpostavka, le »neopazna« podlaga vsega našega nastopanja in postopanja — in to v stiku z vso dolžino in širino našega bistva, z našim osrednjim me-stom (specialnim organom za take stike) in vsem njegovim »kontekstom — lahko šele za-res prav spoznamo svet, odkrijemo izprevr-njenost njegovega bistva, navideznost njegovlh resnic in vrednot, in se vrnemo v njegovo bd-stveno resnico — v brezbistvenost, v Bit — in k njegovi najvrednejšd vrednosti — k brezvred-nosti (vsega), na raven Niča. Po tem zgodovinskem Obratu smo se »mi spodaj« slednjič znašli zgoraj. Razgledi, ki so se nam s tem odprli, so zares čudoviti. Vse je pred nami, vse stoji na glavi ! In pri teh, ki hodijo mimo — pri nekih vsaj — se nam zdaj fcakorekoč ponujajo »vpogledi«, ki jih ni sicer tako lahko doseči. Svet se nam pokaže v (zares) silno vzpodbudni luči oz. perspektivi, pa nov in svež kot ob svojem rojstvu. (In to tudi je, saj je bil ustvarjen šele, ko smo legli »k po-čitku«). Pa tudi sicer je to imeniten spektakel (saj vse »visi«; in, kot se nam zdi, vse skupaj le naša sfevarniška volja drži nad praznim.)... Res igračka, kot smo si jo že dolgo želeli! Igradka! Igranje! Svet kot igra!? (Ali je — iz naše perspektive — vse te migetajoče noge okrog nas sploh jemati resno? Ali ni to, kar iz-vaja ta narobe^vet pred — se pravl pod noga-mi, neke vrste vesel pies?) Heidegger se umika s prizorišča. Nova be-Beda je iistvarila nov svet. Nadaljni razvoj si-tuacije? — Lahko začnemo ugotavljati, kakš-na je ta igra, kakšen je ta »ples sveta«, posku-šati dešifrirati kakšne so njegove »figure«, nje-gove zakonitosti gibanja. In potem, kakšne strukture tvorijo okvire in tire, po katerih se vse to preganja, v katerih se vse to suče in vnti. (A tudi na to so nas opozorili od drugod, tudi za to nismo saml dobili oči.) Smo na koncu? Razgledovanja — zaenkrat — da. Ne pa še, če se poslužimo tudi predvi-devanja. Ali ni možno, da nas, naše tako suve-reno (»filozofsko«) raz^položene ljudi zamika, da se prej kot drugje, ali je izkljoičeno, da bi Jim nehalo biti všeč in bi se jim tudi ne zdelo več potrebno, da jim zmeraj drugi predpisuje-jo »figure«, da jih imajo za zgolj »figure«, med tem ko so resndčni igralci le nekaterniki, le neki, ki so se kot taki končno sami umestili? Zakaj zmeraj sprejemati tuja pravila (najraje tuje) igre? Zakaj naj ne bi raznim »režiserjem« dokazali, da smo lahko ne le odlični igralci-figure, ampak tudi figure-igravci? (In določe-ni režiserji — že iz lastnega interesa — igral-cem osebnostim take možnosti radi dajejo.) In zakaj naj se ne bi »Komedija sveta«, naša človeško-božanska komedija začela igrati spet — in morda dokončno — le še kot nekakšna »commedia dell' arte«, kot igra, kl je res igra? Ali ne nastaja vsaka prava umetoina le (NE) FILOZOFSKO 0 FILOZOFIJMN 0 NAS iz svobode (seveda le svobode najboljšega v nas, naše bistvene lastnosti, naše lastnosti— ustvarjalnosti), iz urejevano — enakopravnega so-delovanja neštetih sil in prvin v nas, kot igra? Ali ni najvišja oblika dela — ustvarjanje — to pravzaprav le zato ker — oz. v kolikor — je uspelo postati »delo-igra«? In siednjič: ali se »igra sveta«, preustvarjanje, doustvarjanje sve-ta je razvija tako, da je možnosti za to, za tako res človeka vredno delo vse več? In da je želja ljudi po njihovem ustvarjanju vse večja? Ali nista podobi dovršenega sveta oz. človeštva, ki sta jih — kot naš realni Ideal, kot naš prvi in glavni občečloveški Cilj — postavila pred ljudi Kristus in Marx, prav svet, občestvo Bo-gu oz. človeku podobnih ljudi? In ali niso taki prav ljudje (so)-ustvarjalci, svobodni ljudje zre-lih, polno razvitih osebnosti, ljudje z nači-noan življenja, v katerem se Nujnost in Svobo-da zbližujeta v igri ustvarjanja, v ljubezenski igri in tako postajata (boreče se in plodonos-no) Eno? Iz nakazanih pogledov na določeno obliko sodobne filozofije, na njene stopnje in perspek-tive (in še s posebnimi željami in »želom« — z ozirom na nas, Slovence) bi bilo mogoče do-biti, razstaviti moj pogled na filozofijo sploh. SE pravi: moje gledanje na predmet fiJozofije, obj^ct — kot tudi subjekt, —, njen cilj in izvor, njeno vlogo in nalogo, pa način in smisel nje-nega bivanja — in še kaj... Skratka: mojo fi-lozofijo filozofije. Posebno aktualno se je pokazalo, razčistiti, kaj je njen predmet, tisto, na kar — različno od znanosti — ob kaki stvarnosti ona obrača pozornost. Poskusimo po vrsti (in po vrhu). Znanost obravnava samo strukture, njih sta-tične in dinamične odnose, formalne in materi-alne zakonitosti; vendar to čimbolj eksaktno, kvantitativno natančno. Zato meri; zato na-preduje le postopno; zato s svojim spoznanjem ostaja v delnem, končnem; zato pa tudi to, kar osvoji, obdrži in vse bolj obvlada. Ona povečuje in stopnjuje človekovo moč. In zato nad vsem, budi nad najbolj duhovniin. Filozofija pa daje človeku orientacijo, kri-terije za uporabo njegove moči. Zato stremi za spoznanjem zadnjega, najvišjega in najgloblje-ga, horizontov in strani neba, Vzroka in Smo-tra, Smisla vsega. Ona z roba proučenega, z najbolj sprednjih oporišč znanosti v ta namen zmeraj spet tvega skok, polet do zadnjih me-ja. Njo zanima Celota, Okvir, Enota vsega. A to dosega le z gledanjem, sklepanjem, slute-njem. Celota (kot celota, kot polnost, kot ne-večikvantiteta kvantitete) je nemerljiva. Vse delno jo zanima le po mestu glede na Celoto, le glede na udeležbe njegove narave na naravi Celote. Obe irnata torej isto nalogo: slnžiti človeku, prispevati k rasti in polnosti njegovega oseb-nega in skupnega življenja s tem, da mu po-sredujeta znanje o Svetu. Skupen jima je zato tudi posredni, nasproti stoječi in upirajoči se realni objekt: Svet in njegove strukture in za-konitosti. Različno je pa izhodišče, oporišče, iz katerega delujeta (s čimer je potem določeno tudi vse ostalo). — Različno pa je to izhodišče ne le v objektivnem, ampak tudi v subjektiv-nem smislu. Tako znanost kakor filozofija sta tvorbi člo-vekovega (abčega) dttha. Vendar pri ustvarja-nju prve je primarno udeležen njegov razum-ski (objektivnostno »mnogostni«) pol, pri dru-gi pa nasprotni (subjektivnostno »enostni«) pol volje. Po volji vsako bitje hoče enoten svet, s seboj kot njegovim (urejajočim iin upravljajo-čim) centram, njegoviin »bogom«. Po razumu se pa spozna kot delec sveta, v vsestranski po-vezavi z vsem ostalim. Zato razum nepri&tran-sko raziskuje, ne-osebno sodeluje pri množe-nju in graditvi spoznanja sveta. (Celo filozof-skim panogam na ta način lahko da znanstven značaj.) Volja stopi v ospredje le pri graditvi hipotez. Za voljo — in s fcem tudi za filozofijo — je, prva težnja po celoti, po enoti. (IN tako nasta-jajo tudi filozofije posebnih znanosti). Filozo-fije so izraz in potreba-osebnosti. In bolj ko so to, bolj so izvime in bolj so enote le po osebi svojega tvorca. Zato bo kak »sistem« mo-gel obveljati kot zarodek tvorbe, ki bo rasla in se razvijala podobno kot znanost šele, ko bo tudi na področju filozofije dobil prvo mesto razum, določanost po objektivnein, ne-oseb-nost. — Filozofijo bo tedaj ločevalo od znanosti le njeno posebno (Objektivno) izhodišče. Se pravi: njeno zanimanje za počelo enot-nosti vsega, za najdbo pravega »ključa«, s ka-terim bo mogoče odpiratd prostore Sveta, raz-iskovati skrivnosti njegove enotnosti (in sploh obstojnosti). In potem seveda — s ključem idejne zamisli svetovne Zgradbe v roki — de-jaosko odkrivanje dejanske, realizirane podobe te »Zamisli«, osvetljevanje sveta v smeri od enega proti mnogemu, od občega proti poedi-nemu, >Kieduktivno«. Za filozofijo je torej — v nasprotju z znanostjo — primarno Eno, Vse, Absolutno (za kar lahko proglasi tudi človeka, »eksistenco«). Ker pa je enost, enotnost v sorcd-i z bistve-nim (bitij), a mnogost s pojavnim, bi — z ozirom na njun specifični predmet — razlika med znanostjo in filozofijo zdaj morda določil takole: Znanost ima za predmet tisto Pojavno-po-sebnih-bitij. Spoznanje pojavnosti Sveta kot celote bi bilo (lahko) šele kononi rezultat. Filozofija pa ima za predmet Bistveno-bitja-sploh. Spoznanje bistvenega posebnih delov oz. področij Sveta pride — če pride — šele potem. Kot je videti, si vsaka svoje oporišče-izho-dišče izgrajuje v tistem, kar je drugi (prak-tično) nedosegljiv cilj. Realno izhodišče in cilj obeh, njuno srečevališče in pravo središče pa je pri človeku, v človeku. Človekov filozofski duh (in še preje verski čut) se ne pomiri prej, dokler se ne spozna kot izjemno pomemben delec — udeleženec Vsega, Bitja, Bivanja, Sveta, kot bitje, ki se sicer ne more utemeljiti izven okvira Celote (nje spoznanje in vključenja vanjo), ki pa brez njega tudi Celota sama ostane prazna, brez smisla. človek se hoče čutiti vcepljen v Bistveno, biti doma v Vsembiti eno Enega. če je ta Svet njegov Svet, če ga je zajel, zajel Vse, potem ni ničesar, česar bi se moral bati, potem ni Niča. In tudi ne zgubljenja v Tujera. V Svetu, ki ga lahko »odkrije«, »ustvari« filo-zofija — ali najde, sprejme vera —, je človek doma, je pod Očetovo streho ... V svetu zna-nosti, v Svetu Mnogega in njegove brezmej-nosti, v Svetu bistvu človeka tuje Pojavnosti pa je človek »zgubljeni sin«; oziroma zdrži le, če je vajen brezdomec, če je večni popotnik, »doma« na poti. Bistveno, Celo, Eno, Resnica kot Dom — k temu je Znanost šele — in brez konca — na poti. človek in Svet sta v filozofiji — in prav tako v veri, a v obeh primerih le, če sta (filozofija in vera) že odrešujoči, če torej odrešenja šele ne obljubljata, zmeraj ne-razdružena enota. Vendar: kaj bo v tem Svetu bistveno, okrog česa se bo Svet organiziral kot enotno Vse, ni v naprej določeno. Clovek filozof zato lahko reši svoj problem (se pravi problem smiselnosti, povzetosti, posvečenosti svojega življenja) na različne načine. Lahko na primfcr postavi v center kar svojo lastno velepomembno osebo, sebe kot Poedinca. Se-veda mu potem ne preostane drugega, kot da (splošni) Svet preustvari, da si ustvari svo-jega, po svoji podobi in potrebi. A če se čuti v Svetu zmedenega, zgubljenega, če ga muči neodpravljivi občutek nesmiselnosti vsega, tla-či teža Absurda Tedaj lahko preustvari Svet v Oder, sposoben, da vzdrži njegovo težo. Pri-kazovati, igrati Absurd na odru ni namreč niti najmanj absurdno. In če je tak Poedinec Subjekt, ki se rešuje s tem, da se izraža, da se (osebno) izčiščuje in družbeno priobčuje, da se (ustvarjalno) vključuje,... in če določen filozof v tem, ko izraža sebe, izraža pravzaprav neko socialno grupo, tedaj je njegova središč-nost, vključenost v svet, v bivanje, njegova osmislitev še bistveno stopnjevana. In pred-vsem: bistveno bolj realna. Vsak subjekt lahko postane Središče, Me-rilo vsega, vsak subjekt se lahko okliče za »boga«. In vsako njegovo stanje in razpolo-ženje se lahko »poveliča«, prikaže kot splošna, absolutna, »božja« resnica. Seveda se razen (takega ali drugačnega) subjekta absolutizira lahko tudi njegovo počelo, moment, samo kak element subjektivnosti (čutnost, telesnost, ma-terija; razum, intiutivnost, čustvenost, imagi-nativnost, volja, duh; nagonskost, vitalnost; spoznanje, doživljanje, delovanje; cxsebnost, družbenost; determiniranost, svoboda, avten-tidnost, eksistenca...) ali objektivnosti, biva-joč^a sploh (fenomen, esenca, bit, struktura, delo, igra...). Prav tako se kot edino odre-šujoča lahko vzame kaka družbena stvarnost (pozitivna znanost, logika, jezik, umetnost, ve-ra, politika in tudi sama filozofija). Marsikaj se da torej najti, kar filozof — s svojo pozornostjo — lahko napravi za Sre-dišče, za »kristalizacijsko jedro«, okrog kate-rega potem organizira vse ostalo. Filozofij je lahko toliko, kolikor se da lahko ustvariti ta-kdh, Tvoru in njegovi »ljubezni« varen dom — in božanski položaj — nudečih svetov. V filozofiji (in veri) ima — kar sem že dejal, in kar je iz ravnokar pokazanega bolj ali manj razvidno — prvo in odločujočo bese-do mteres, volja — počelo osebnosti (in ego- izma). Razum je prvi in odločujoči le v zna-nosti in — v znanstveni filozofiji, v tilozofiji, ki teži v središče svoje pozomosti, ki teži do-biti itsto, kar je res Središče, tisto, okrog če-sar se suče celotno spoznanje in se lahko z najmanj težavami najsmotrneje, najekonomič-neje organizira. In kar —kot model vseh delnih biti tisto, kar je res Središče, tlsto, okrog če-Svetov (vključno spoznavnega) tudi prejkone tudi samo biva. Taka filozofija pa mora biti potencialno vsaj ena. In torej sposobna zraščati se, rasti, razvijati se v en sam čedalje bolj razčlanjen — a hkrati tudi vse integralnejši — organizem, prav tako kot znanost. Pravzaprav ne: tako, po načinu bioloških vrst, »induktivno« se raz-vija, zrašča v eno filoziofija le, če ni filozofija, ampak filozofska znanost. Prava filo-zofija — čeprav znanstvenega značaja — mora namreč od Celote, od Enega, Absolutnega y svojem razvoju zmeraj izhajati, ne vanj težiti; ona se mora torej — potem, ko je bistveno Eno, Enotno Bistvo vsega (hipotetično) od-krito — razvijati le po načinu bioloških poe-dink, načrtno, »deduktivno«. Zato pa filozo-fija (ki so tako že po svoji naravi »sistemi« — celoviti ali samo delni) zadeva usoda vseh ta-kih organizmov: porajajo se, žive in umirajo (v tem, ko za vrste smrt ni nujna in se lahko sttalno le prilagajajo, »razvejujejo«, »presega-jo«). Dalje žive (tako poedinski organizmi) le v svojih potomcih, po svojem specifičnem prispevku k »dedni snovi«, ki jo oni (ponov-no) poedinjajo; torej po svojem deležu k bo-gatitvi filozofije — znanosti. Odnos med filo-zofijo, ki je znanost, in med znanostjo, ki je filozofija, med filozofsko znanostjo in znan-stveno filozofijo (»znanstveno« vsaj po svoji težnji po občeveljavnem spoznanju) med filo-zofijo, ki bo vse bolj (a nikdar dokončno) enota, in med filozofijami, ki so na razpad obsojene celote, med aposteriorno-induktivno in apriorao-deduktivno smerjo filozofije, je torej potemtakem dialektičen, je osnovan na dialektiki mnoštvenega in poedinega, pojavne-ga in bistvenega, po delcih svoje »materije«, »po-dnigih« (in odprto-raz-vijajoče se) in iz enote svoje »forme«, »o-sebi« (in zaprto-od-vijajoče se) bivajočega. Filozofija, ki bi postala v polni meri znan-stvena, ki bi nehala obstajati kot množica (tudi istočasno obstoječih) filozofij—»hipotez« in bi postala splošno sprejeta filozofija—»teo-rija«, tako ne bi prenehala biti filozofija. Taka bi bila namreč še znieraj »o-sebi« (in v svoji originalni verziji Sinteze tudi — že — osebna), četudi bi se obenem — presegajoč jo — ujela s trenutnim stanjem filozofske znanosti, s sta-njem odprto-razvojne filozofije. To, kar bi odpadlo, bi bilo le njeno »biti-predvsem-za-sebe« (oz. za svoje), torej njena zasebnost (oz. sjkupinskost), njena premalo resna oz. prešib-k:a filozofskost (ki po občeveljavni resnici, po resnici, ki je v celoti, samo teži). Iz tega pa izhaja* da bi bila prva zar^ znanstvena filozofija.hkrati tudi prva zares obča filozofija. Obča filozofija bi bila zato, ker bi Bistvo Vsega, ključno Idejo, po kateri je koncipirana in realizirana Stvarnost, ker bi Princip-Model-Formulo (in dejavno Formo) Vsega odkrila na mestu, kjer ta res je. Ne bi se torej več zbirala in organizirala okrog laž-nih Absolutov, bogov-malikov, oz. samo nekih posamičnih potez absolutne Polnosti. O-sebi, osebno (in umrljivo) bitje bi pa ostalo, ker bi bilo vsako njegovo utelešenje le določenega pojmovanja tega Bistva, ker bi izhajala iz do-ločene globine, določenega horizonta tega Bi-stva. Poedine realizacije znanstvene filozofije bi imele tako (in v najboljšem primeru) zna-čaj in vrednost teorije, Vsaka taka filozofija bi bila najsplošnejša teorija Sveta, objektivno, dokazljivo, občeveljavno spoznanje. (Seveda kot vsaka teorija — do nadaljnjega: nova, ne-vključljiva dejstva bi zahtevala nove hipoteze, rnove obsežnejše Sinteze). In taka bi tudi ne-kcako prerasla svoje dosedanje ime: »ljubi-mo-drost«, »ljubezen do modrosti«) A o tem drugje. Poudarjanje znanosti in znanstvenosti —^i to še posebej v zvezi s filozofijo — prism-ši nasprotne usmerjenosti seveda ne spreje-majo s simpatijo. Je za to kakšen globlji raz-log? Je! »čiste« filozofije so narnreč s svojim prvenstvom volje, s svojo težnjo po spravlji-vosti v Celoti — in z Bistvom — Vsega (tudi z; uveljavljanjem poedinca kot Centra Sveta) pravzaprav vere — seveda (v glavnem ne mi-tične in neorganizirane). Oziroma natančneje: »teolc^ije«, mišljenje, utemeljevanje, raciona-liziranje določenega verovanja. Eksistencialni filozofi so bistveno »(a)teo-logi« »(anti)preroki« in znanost in njene me-tode so tu lahko samo v napoto. — In še: odnos obeh smeri? Načelno se spet lahko reče kar: dialektika. Boji in sprave, zanikanje in sprejemanje, presegajo drug drugega. A predpostavil sem dokončno spravo, oživ-ljen Spoj, nastanek Novega (morda) iz »igre« — in za igro (najprej otroško) — se porajajo-fiega? Zato: ali obstaja možnost, da se fidei-stično subjektivistična teoantropološka smer filozofije in njej nasprotna scientistično ob-jektivistična kozmo-sociološka nekje ujemata, sovpadata? Naravna pot do tega bi bila, če bi se kak eksistencialni filozof povzpel do po-istovetenja s subjektom in življenjem, ki sta za nas na zemlji najvišja možnost, če bi spre-govoril v imenu človeštva in v interesu njego-vega »odrešenja«. Znanstveno mišljenje in po njem določena prizadevanja namreč na tem stališču že so. To je zanje naravno. In tudi, prva moralna dolžnost. Saj gre človek razuma v svoji spo-znavanjski strasti vse prerad preko t^a, se utaplja v (čisto) spoznavanje, ki se ne ozira več na potrebe človeetva, in tako daje ljudem volje v roke marsikaj, kar je tudi orožje, kar se lahko uporabi tudi proti njemu, kar lahko ogrozi ne samo miren razvoj, ampak tudi sam obstoj človeštva. Recept za združitev bi torej bil: za ene — dvigniti se do človeštva; za druge — ne poza-biti nanj, ostati v njegovi službi. (Sicer je pa — da ne bom krivičen — na nek način tudi vsaka poštena eksistencialna filozofija zmeraj v njegovi službi.) Treba je le to, da njen člo-vek ne bo več samo »vržen-v-svet« v »skrbi in tesnobi« »bival-za-smrt«, ampak da se ob po-moči znanosti spo^sna in potem sprejme kot tisto, kar dejansko je. A od tega najbrž ne bomo daleč, če vzame-mo za pravo resnico človeka kar nasprotje gornjih eksistencialij, če nam bo človek bitje, ki »posajeno-v-svet« v »moči in iz luči (ideala) človeka« bivajoč-za-Cloveštvo-raste za življe-nje«... če je pa to zaenkrat le bolj potencialna resnica, ostaja tudi eksistencialna filozofija le bolj samo potencialna resnica, če se ne briga, da bi se bistvena resnica človeka pojavila čimprej in čimbolj tudi kot aktualna in realna, če ji ni mar za resnico človeka. Naj se vmem k Hideggerju. — Zanj, odkar je postal mislec Biti, ne bi veljalo, kar sem pavedal o eksistencialnih filozofih. 'On se je namreč s svojim dvigom nad tu-bit — nad vse oblike biti na zemlji pravzaprav — in s svojim pristankom pri Biti vseh biti zanimal manj za človeka in človeštvo (vsaj neposredno) in bolj za resnico, za spoznanje. Njega namreč zanima resničen Center, dejansko Zarišče Vsega. Zato nam tudi odsvetuje, da bi si še nadalje zastav-ljali (velike) cilje, da bi se še zanašali na akcije in morale, ki so nas doslej vodile od zmage do zmage, in nam svetuje, naj se raje spet spomnimo, kar smo pozabili, naj se obr-nemo, vrnemo v Začetno, naj se ponovno in — ker hočemo više — močneje zasidramo v Te-meljno. Clovek, ki se je zaprl v svojo samo-zadostnost, ki je začel samovoljno določati, kaj je bistveno, v čem je smiselnost, naj se spet odpre Biti. A zakaj? Morda zato, ker bo v njej odkril tudi najgloblje Bistvo, najvišji Smisel, ker bo lah-ko uvidel, da so vsa bistva, vsi cilji njegovih akcij (in moral) res bistva, res v službi Smi-sla le, če leže na črti, ki ju (Bit in Bistvo) po-vezuje, ki se — v neskončnosti — vrača v Cilj — izhodišče... Polnost človeštva, Začetek in Konec našega (posebnega) kroga leži na tej čr-ti... — Je Heidegger tisti, ki se v njem zdru-žuje, dopolnjuje filozofija in se najavlja nova, bitna — »zofija«? DVANAJST TEZ OB MARX0VIH ENAJSTI H (FRAGMENT) Objavljene so bile Teze o Marxu (študent-ska Triuuiia 1. XV l. števiika 11). Njih avtor je Kostas Axelos. Postavljene so bile nasproti Marxovim Tezam o Feuerbachu. Z nečim sličnim sem se igral, nekaj podob-no nespodobnega sem pred leti počel — in spočel — tudi sam. Zdaj, ob omenjeni priliki sem se tega spet spomnil, in ugotovil, da bi bil že 6as, da gre nekdanje seme v »klas« — in da bi mogle moje Tezice biti (po hitrem po-stopku vsaj) kmalu nared, da osrečijo svet. Vendar odgovornost je odgovornost (in čas — čas). Zrelost pa najraje — nezrelost. Kljub temu jih bom predstavil — končno že kar do-bro razvite in tudi po novem (po Novem) di-šeče... Mislim namreč, da je njih notranja po-doba, njih narava že toliko izoblikovana in (tudi) izrazita, da bo mogla (pri simpatijah in antipatijah) slednjie predvsem sama biti od-ločna. Filozofija je menda daleč od življenja. Ven-dar — prav tako kot življenje — lahko, tudi ona ko je najbolj igriva, misli naravnost smrt-no (morda bolje: življenjsko) resno. A ko se dela — in jemlje — resno, kaj hitro postane šaljiva. V določenem smislu je torej kaj lahko biti na liniji, mislim na tisti, ki se zdaj javlja in uveljavlja. Skrajnost izziva — ali prikriva — skrajnost. Zato se bom v nadaljnem opredelil za tisto plat, ki je varnejša (in tradicionalna). Postal bom fcorej »filozofsko«, smrtno resen. Po formi. Z vsebinsko platjo bo pa že kako. Pravzaprav tako, kot je običajno. To, kar ve-rjameš — v bistvu nekaj preprostega (in zato niti ne čisto zmotnega) — zakompliciraš v vi-soko, čisto Resnico. A ta te s svojim bleskom in s svojo skrivnostjo tako omoti, tako (vse bolj) prevzema, da ti postane — vera. Morda je igra resnobe (in igra življenja) sploh taka. A na vsak način je to, kar v na-daljnem sledi — se pravi neposrednejši vse-binski (in oblikovni) uvod k Tezam in potem same Teze — fcreba gledati prav v tej luči. Ker končno je to »luč« (čeprav ne izključna) tudi samih Tez. Feuerbach je bil s svojim poudarjanjem konkretno outnega vsekakor daleč od tega, kar dandanes zanima na primer Heideggerja. Prav tako tudi Marx. Oba sta se v nasprotju s tem zanimala le za pojavni svet. In Marx še pose-bej za njegovo določeno dobo, za njegovo do-ločeno podobo. — A prav s tem sta presegala. In Marx bolj kot Feuerbach. Marx je iz določe-ne nove zasnove izvajal vse konsekvence. On je za(u)stavljeno Feuerbachovo misel prignal do kraja. Dandanes je zato preseganje možno le v obratni sineti. In dovolj daleč smo že, da to ni več možno, ampak da postaja tudi že neizo-gibno. — Zato ni nič čudnega, če se je pred ča-som pojavil filozof, ki mu je bila osrednja, gonilna misel Obrat. In če je nastopil tudi že nekdo, ki si je drznil storiti naslednji bistveni »korak« v novi smeri: zalet, skok v novo skraj-nost. — Novo je pri tem celo to, da ne prina-ša samo, ampak da tudi govori o Novem. In da ne presega samo, ampak da tudi ve — in pove — da (Marxa in Heideggerja) presega. In da mu — naj bom za šalo predrzen — ni sa-mo bistveno vsega »igra«, ampaik da se tudl sam v bistvu z vsem le »igra«. Je Kostas Axelos v odnosu do Heideggerja isto kot Marx v odnosu do Feuerbacha? In ali sta naša sodabnika nasproti filozofiji, ki je šla (z Marxom) v svoje ostvarjanje, v svoje »uki-njanje«, to, kar sta Marx in Feuerbach nasproti filozofiji, ki jo je pognal v njen vrh (in »ko-nec«) Filozof? O tem ne born razsojal. —Sicer pa pravih ponavljanj v zgodovini ni. A če kdo misli, da so, natančneje: da morajo biti, če zavestno teži za tem, da se nekaj ponovi, vemo, v kaj se to izrodi. Zgodovina ni mehanika. Tudi doga-janje človeške misli ne. Vendar nekaj spoznati, zasnovati na ustvar-javsko nenameren način in potem postati tega, pomena tega tudi zavesten, ne more biti nič nemogočega. še posebno ne za filozofa. — Manjša primerjava tako ne bo čisto brezsmi-selna. Pričnimo z Marxom. V čem je ta prešel Feuerbacha? — Feuerbachu je bila Temelj me-hanicistična, metafizična materija, Marxu pa nasprotno družbena, zgodovinska, dialektična. Feuerbach je postavljal na oltar človeka poe-dinca, človeka kot bitje prir&de. Marx generič-nega človeka, interes človeškega rodu. Feuer-bach je poudarjal in zagovarjal moralo, do bro osebno ponašanje, (ki naj blaži trenja in pomaga ohranjati obstoječi družbeni red). Marx pa akcijo, množično revolucionarno gi-banje, (ki naj zaostruje družbena nasprotja, se bori za zrušenje starega reda). Osnovno nasprotje je, kot kaže, (prirodno) individualistična statika in (družbeno) kolekti-vistična dinamika, (poedinska) morala in (ma-sovna) akcija. Za Axelosovo novo, »planetarno« mišljenje, (a nič manj za heideggerjansko nasploh) pa se je preživela ne le morala, ampak tudi akci-ja, ne le posamično in teoretično, ampak tudi skupinsko in praktično prizadevanje, skratka vsaka naperjenost v cilj, vsako usmerjeno gi-banje, naravnanost kot taka. Nova (filozofsko) revolucionarna misel ne more priznati enkrat-n&h, dokončen, »pravi« red vzpostavljajočih, v pi-emioo trajanja iztekajočih se »revolucij«. V njenem svetu so revolucije možne le kot pra-ve, stalne revolucije, se pravi kot kroženja pro-stih, lebdečih teles (in njih sistemov), kot »pla-netarni« ples... Zanjo je novo »brezciljno« in »brezsmiselno« gibanje (oz. bivanje) »plane-tov«. Vse drugo je vsebovano v tem, da je le del in poseben primer tega (in v bistvu Ie vi-dez). Ta misel se je torej iz našega, nedvomno dno oz. osnovno ploskev in svoje Središče in Tečaje in Sonce in Severnico posedujočega sve-ta dvignila v medzvezdni prostor, v prostor br^ dna in vrha, v prostor, v katerem se suče-jo zvezde in planeti in ki ga, kamorkoli pogle-damo, ne omejuje, ne določa nič trdnega... Ta misel skupaj s človekom prebija »tež-nostni« zid. Z njo človek postavlja na laž svoj »zdravi« (u)vid. Ta, zemeljskemu prostoru in njegovim merilom izvijajoča se misel ne raz-širja več enostavno človeškega obzorja. Z njo se naš (zemeljski) horizont bistveno spremenl — v kroglo, v krožec, v točko — zgubi se. Za planetarno mišljenje svet ni več razklan na »spodaj« in »zgoraj«, na mnogostno — ma-terialno-pojavni, »ontično-prostorski« del in na enosfcno-idealno-bistveni, na »ontološko-časov-ni«. Ni več razdalje med bivajočimi stvarmi in Bitjo, med spremenjljivostnim in stalnostnim Svetom, med Bitjem in Bitjem Bivajočega. Enosfcransko, enosmerno težnostni, na zemljo in zvezdno Nebo razcepljeni metafizično abso-lutnostni (človeški) svet postaja delec, izsek relativnostnega, realnostnega. Materialno in formalno, Bitje in Bitje se združuje v Biva-nje... Pravo bivanje, bivanje kot realna medseboj-nost, kot so-nošenost in so-gibanost bitij, kot vsestranska ODPRTOST, ki jo usmerja, ki ji je »cilj« NOVO — seveda le tisto, ki je ne zapre, ki ji postane takoj spet izhodišče, kateri je pravi cilj (in izhodišče) Bivanje samo, Bivanje kot večno (so)ustvarjavsko delovanje, kot ve-čen boj med Nič in Nekaj, med Praznostjo in Polnostjo, in ki tako ne daje osnove niti za ni-hilizem niti za (dokončno odrešujoči) eshatolo-gizem —, tako bivanje je mogoče zamisliti (predvsem pa uveljaviti) šele v času, kot je naš, šele v svetu, ki se je tudi sam odprl; in ki se je — po določenih svojih poedincih — tudi sam že vključil v vesoljski ples, ki v divji rasti Tehnike (in Znanosti) odkriva, kakšna je moč, ki žene iz Nič, ki teži v Nekaj, in da ta rast, ta nezadržna težnja za zmeraj več in zmeraj dru-gim in drugačnim, za novim ni le nekako sred-stvo, ampak je tudi Smoter, Samosmoter tega dogajanja, njegovo pravo bistvo. Pa tudi šele potem, ko je za tak miselni skok pripravilo teren spoznanje, da noben dosedanji sistem (ne filozofski, ne družbeni) ni popoln, da je -a-sprotno bistveno omejeri, omejen prav po času, po (vse preveč ozkih) razmerah, iz katerih je zrasel in ko je tako filozofski misli lahko posta-lo vprašljivo, problematično vse, kar je — ra-zen tega, da vse je, razen Biti same. Ta pa se ni pokazala samo ko Zadnje, ampak tudi kot tisto, kar vnaša luč v vse predhodno, kot ključ do vsega ostalega, kot Prvo. Izkazalo se je kot edino trdno, vendar pa v svoji brezintencio-nalnosti tudi kot bistveno blodno, kot Temeljno ne-gotx)vo, kot v samem svojem jedru večno odprto, kot večno iščoče, poskušajoče, v kritič-no ustvarjajoče (in uničujoče) bivanje, v stva-riteljsko, (bistveno) — bitno bivanje »naravna-no«. Kot taka je Bit Ne-absolutno Absolutne-g"a. S tem se priznava seveda tudi druga njena stran, po kateri je sama sebi tudi »cilj« oz. »smisel« (in po kateri overovlja tudi vse druge cilje in smisle). Vendar ta njena »bistvena« plat prve, »bitne« ne oslabi. Bit, Bitje Bivaj<> čega je pogojeno z njegovim Bitjem. če ni obeh, ni »razdora« med njima, a s tem tudi ne »razgovora«, ni igre in nasprotne igre. In s tem ne bivanja — ne tu v Temeljnem, ne kje drugje. Ne vem, če je to o Biti in o načinu njenega bivanja izrekel že sam »mislec Biti«. Do poj-ma, v katerega se to izide, pa je — čeprav po drugi, »planetarni« poti — prišel mislec, ki je mislil za njim in ki misli preko njega. Ko se je dvignil iz našega lokalnega sveta, iz našega drobca Sveta — tako težkega, tako resnega, ta-ko z vsem mogočim obremenjenega — se mu, kot že rečeno, ni odprl večji horizont; am-pak drugačen, bistveno nov. Kot brezmejni, kot brezdanji — sploh ne več horizont. In svet, ki ga je sprejel, potem ni bil več »interesni«, strastni, smrtno resni in bolno oblastni prital-ni človeški svet, svet teže, vezanosti in vsakrš-nih temnih (za)gnanosti, ampak na vse strani odprti, lebdeče svobodni, ne(za)resni, eterično lahkotni božanski svet, svet NADsvet (ustvar-javske) IGRE... S pojmom igre se tudi Axelos vrača na za-četke evropske zgodovine, v čas mišljenja na način mitologije, v soseščino — kot Heidegger — sveta bogov. Pravzaprav še dalj — čeprav sa-mo z igre (in v igri): naravnost vanj. — Svet bogov ni svet dela. Ce je v njem kaj temu po dobnega, je lahko to le — igra ... Vidimo lahko torej tole. Heidegger se vrti okrog Biti, poedinske (in splošne — edine) in mirne. Axelos pa se zavrti v »Igri«, v plesu okrog stvari uvaja v igro igro stvari samo in s to (svojo) igro pokaže zanimanje za mnoštvo in dinamiko. Prehod od statično enega k dinamično mnogemu — kot pri Mancu. — Samo: pri dvoji-ci nekdanjih ver, strastna zagnanost, boj »z uma svetlim močem« (in tudi drugače). Pri dvojici sedanjih pa vprašljivost vsega, skrb in tesnoba in umik pred vsem tem z odpiranjem v bit, z reševanjem v zamaknjenost ob igri — umetnosti, v (odmaknjeno) razživljanje v filo-zofiji — umetnosti, v (izmikajoče se) izživlja-nje v filozofiji — igri ... Ples in igra (in umetnost sploh), pa zagleda-nost v Skrivnost Vsega, v najglobljo človeka določajočo Moč, pa soočanje z Usodo, prema-govanje strahu pred njo tako, da se ji človek prostovoljno preda, — in vključevanje s tem v red —igro Sveta — vse to je, kot vemo, zna-6ilno za prvotnega človeka. In zdaj se najna-prednejši sodobniki, filozofi — revolucionarji vračajo k temu!? Nadaljevanje na 14. strani Nadaljevanje s 13. strani Kaže, da se čas, ki je tako prelomen in usoden, kot je naš, more rešiti v bistveno drugačno prihod-nost, v nov razvojni zagon, v zares vsebinsko Novo le, 6e se na svoj novi vzpon pripravlja z vračanjem na začetke, k prvotnemu, če ob svojem vstopu v nov, višji krog bivanja stopi čez stopnico-prag, ki je sklep-ni kamen prejšnjega. Koliko bo nekaj novo, določa to, koliko se je začelo od začetka- In če naj sledi nova igra (ne le nje novo dejanje ali celo samo pri-zor), je treba o človeku, ki bo y igri — in ki je (zme-raj) v igri — vse nanovo razmisliti. Kaj, kakšen, kdo je? In kaj, kakšen; kdo mora biti, da bo v igri, ki ga zajema lahko igral vlogo, svojo vlogo — če že ne (tu-di) glavno —, daboz njo igral res sebe, da bo hkra-ti, ko bo igral, tudi najpristneje bival? Pred vsakim novim (raz)reševanjem človeka mo-ra vse najprej postati — in tudi je zmeraj — prob-lem. Sicer ni smiselna (nova) igra. — Problematič-nost je vzmet, gonilo igre. A igra sama ni (v bistvu) »Blodenje«, ampak iskanje, iz-hajanje (iz problema), raz-vijanje (»blodnih« poti). Igrivost je več kot vpraš-Ijivost. Je najboljši odgovor na (smrtno) resnost sveta. Najboljši odgovor, ker je odgovarjanje, ker skozi njo govori odprtost življenja-Bivanja, ker ni Odgovor... Skozi IGRO nam je spregovorila (novodobna) Resnica sveta. — Naše ni njeno (oponašajoče) izreka-nje — ali celo samo poslušanje. (To bi pomenilo na-šo popolno vtopljenost v Bit, naše ostajanje izven Ig-re). Odgovor terja odgovor. Odgovor v igri, naše pri-bliževanje Resnici skozi igro pa je dvogovor, pogo- vor, so-govor — igra sama. Niti moja resnica, niti katerakoli druga resnica, niti sama Resnica sveta ne bo živa, resnična, ne bo ostala, če ne sprejme igre, če ni kos nasprotni igri. Ne velja samo, da je resni-ca igra, ampak tudi, da je v igri resnica, da je igra sama resnica ¦.. (Staro vprašanje: kaj je resnica? se tako postavlja, obnavlja kot vprašanje: kaj je igra?) Sam s svojo resnioo tvegam igro in zato moj problem ni svet- problem, tema in zmeda sveta, nje-gov Nič in vprašljivost, ampak svet-igra, (človeku) odgovarjajoči svet, njegova (bitna) »pre-svetljivost«. Ker tako ne mislim problema sveta, ker ne stojim v njem, ampak — s svojim govornjem o njem in nje-mu kot (blodni) igri postavljajoč nasproti svojo la-stno (ostro) — izven njega, se bo vsiljevalo vpraša-nje: za njim ali vštric z njim (ali celo malo pred)? Sem zaostal, grem v korak, ali se celo »motam pred nogami«? Kar precej kompleten odgovor na to bi lahko dale moje (v nadaljnem sledeče) Teze. XXX Preden pa jih predstavim, naj še nekoliko poja-snim njih posebnosti. Predvsem niso »kritčne pri-pombe« — kot Marxove (ki jim tako nujno manjka dosledna neposredna logična povezanost, izpeljeva-nje ene teze iz druge in enakomerno vsebinsko stop-njevanje). Tudi niso enostavna preobrnitev, zamenja-va enih nosilnih pojmov z drugimi ob sicer (po mož-nosti) popolni zvestobi glede strukture — kot so Axe-losove (kar vzbuja konec koncev bolj videz igrač-kanja kot resne in originalne igre). V svojih Tezah sem se na Marxove le oprl,- da bi v njih mejah in po njim podobnem zaporedju ori-sal svojo y ostalem še zmeraj marksistično (se mi zdi) -(za)misel o svetu in človeku- Da bi bil pri tem tudi dovolj jasen in izčrpen, sem moral biti seveda obširen, obširnejši, kot je to za teze normalno. Da to niso prave teze, nakazuje tudi to, da so pisane ese-jistično. (Sistematične, skratka, trezne, res teze, bi mogle nastati samo ob drugačni pobudi. In z bistve-no vec dela, kot ga je zahteval koncept sedanjih.) Ali me bojo moje Postavke — kot delo misleca sinteze (in torej ne kakšnih — nujno originalnih — parcialnih prodovor) pokopale kot »starega«? Ne ver-jamem. Vsaj dokler je tu — kot pribežališče — vpraš-ljivost.. • XXX Preden začno govoriti zame (ali proti meni) sa-me Teze, še nekaj - Dokler je kaj brez imena, tega 14 »ni«. Poleg tega (in za vsak slučaj); srečno smrt lah-ko novorojenim zagotovi (baje) šele krst. Da tudi tu — pri imenu — ne bo brez igre (in brez problema), sem izbral kar dve, od katerih vsako nekaj nasprot-nega pove (a neizražena nasprotja oblikovno vključi). -Tulcfii i st/3. * Glavno: TEZE SINTEZE — ob Marxovih ANTI tezah o Feurbachu in enakopravno: TEZE : VARIACIJE na teme Marxovih Tez o Feuerbachu XXX Da pokažem, da se moje in Marxove Teze (zara-di moje samosvojosti v pristopu) le niso preveč raz-šle, navajam, preden se lotim glavnega, vsebinske ozriake, »naslove« vseh Tez. Ti iz-postavljajo seveda le tisto, kar je obema variantama skupno (ob čemer kajpak ni nujno, da je to skupno kateri od njiju hkrati tudi glavno). Kaj imajo torej za predmet po-samične postavke enih in drugih Tez? — Te govore: 1. o pravi obliki človeške dejavnosti 2. o pogoju za nje uspešnost 3. o načinu dejavnosti, vodeči k pravemu življe-nju družbe 4. o človeški driižbeni samoodtujitvi v religiji 5. o podobi polno konkretnega družbenga življe-nja človeka 6. o pravem človeškem bistvu in njegovi poveza-vi z družbo 7. o osnovi (pristnega) človeka in (pristne) ver-nosti 8. o ključu za razreševanje skrivnosti bivanja 9. o merilu družbene resnice 10. o vrhovni (družbeni) resnici človestva 11. o nalogi filozofov glede te resnice 12. o novi podobi filozofije, izvirajoči iz tega Skupna vsebina celote obojih Tez bi pa bila: POLNA ČLOVEŠKOST ČLOVEKA — cilj, ki je hkrati Pot Opomba: Teksta sta bila napisana v začetku lanskega leta. Objavljamo ju brez popravkov in brez avtorjeve uradne privolitve. EUGEN FIM NIETZSCHEJEV ODNOS DO METAFIZIKE ROT UJETNOST IN OSVOBODITEV (IZ KNJIGE NIETZSCHES PHILOSOPHIE) 1. Transcedentalna četvernost problema biti in temeljni motiv Nietzschejeve filozofije. Svetovna mi-sel i g r e kot izven-metafizični problem. Ali stoji Nietzsche v zgodovini filozofije poleg drugih mislecev kot neka bolj ali manj nenavadna osebnost v dolgem sprevodu razlagalcev bitd, ki se že od Eleatov dalje kontinuirano giblje znotraj temelj-ne problematike, ali pa je v resnici začetnik in pred-hodnik, »glasnik in petelinje petje« nekega novega obdobja sveta, jutranja zarja nove vesele znanosti, ki sicer še jeclja in v »pijani pesmi« išče svojo govo-rico? Je mislec, ki se je iz izkušnje nezavesti zausta-vil, »zgolj norec, zgolj pesnik«, ki se zna pri tem za-ratustrovsko, »poln vedeževalskega duha sprehajati na visokem prevalu med dvema morjema«? V pregle-du Netzsohejevih spisov smo izluščili temeljne moti-ve njegovega mišljenja: njegovo bistveno ontološko enačenje »Bit je vrednost (vrednota)«, njegov nauk o volji do moči, o večnem vračanju, o smrti boga in o nadčloveku. če smo še tako hoteli, do nekega resnič-nega in zadostnega sporazuma s tem usodnim misle-cem, ki (so)odloča tudi o našem življenju, nismo pri-šli; saj za to tudi nikakor nismo dovolj pripravljeni. Resnično razpravljanje bi moralo biti mnogo več kot kritika, ki temu slepečemu duhu dokazuje napačne razlage tradicionalnih filozofemov, ki oponaša nj ego-vemu sofističnemu sistemu, ki razkrinkuje njegovo razkrinkano \imetnost; ki dokazuje njegovo nezmož-nost za pojem in kateremu se zdi vsaka njegova ob-lastna divinacija sumljiva. Resničnemu razpravljanju se lahko pripeti (in more pripetiti) le to, kar se je zgodilo Nietzscheju, ko je zaman poskušal razumeti dQločeno problematiko in se je zato razbila močna volja njegove miselne strasti. Podobno kot mitičnemu Tantalu je tudi njegovemu pristopu oziroma prijemu primanjkovalo njemu-lastno Znamenito: svetovna celota kot cilj »velikega hrepenenja«. Na koncu svo-je miselne poti v mitični podobi Dionysos ogovarja v sebi-sameTi-uparno in razdvojeno bistvo celote. Dio-nisos mu pomeni brezoblično-oblikujočega, ustvar-jajoče-uničujočega boga, katerega obličje je maska, katerega prikazen-pojav je lastno skrivanje boga, ki je en in mnogo, prekipevajoče življenje in preprosti mir Hada. V ditirambih Nietzschejevega Dionisa tre-peče tantalovska bolečina — v risu nekakšne govori-ce, ki se pesniško razbohoti iz nezavednosti in ome-dlevice nemara najcisteje v pesmi »Sonce zahaja«. Pe-sem vsebuje v zaključni kitici opomin na »zlati čoln« Dionisa, kateremu se zoperstavlja čoln misleca: Siebente Einsamkeit! Nie empfant ich naher mir slisse Sicherheit, warmer der Sonne Blick. Gliiht licht das Eis meiner Gipfel noch? Silbern, leichta, wie ein Fisch sohwimmt nun mein Nacher hinaus ... Sedma samota! / nikoli nisem občutil / tako bli-zu sladko gotovost in varnost, (toplejšo od sančnega leska. / Ne žari celd led mojih vrhov? / Srebrn, lahak, kot čoln (pluje zdaj moj čoln ... Pesem pomeni začasno rešitev nekega, od meta-fizike odvrnjenega in jezikovno nekoliko revnega mi-šljenja o svetu. če pogledamo na Nietzschejeve spise, z vsem nji-hovim bogastvom duha in življenjske izkušnje, intui-cije in doživetim razpoloženjem bivanja, je na prvi pogled neodpustno in skrajno poenostavljeno, če nje-govo filozofijo izvedemo le na štiri temeljne motive-In vendarle ti motivi v svoji povezanosti in pogoje-nosti tvorijo bistveno ter temeljno razčlembo Nie-tzsohejevega mišljenja. Po smrti boga, torej po pro-padu idealističnega onostranstva, lahko šele pride na spregled premišljen čas kot pot in kot tir volje do mači, lahko zasveti večno vračanje in se s tem lahko pojavi nadčlovek, kot tisto človeštvo, ki eksistira v tragični resnici. Neitzsche proklamira svoje temeljne nauke v zavestnem in izrečenem nasprotju s tradici-jo, bori se proti metafiziki zahodnih dežel. Toda, ali je v resnici našel in okril nov temelj, ali pa v svoji borbi proti metafiziki ostaja odvisen od metafizike? To alternativno vprašanje je postavljeno preveč pre-prosto. Vlada dosedanje metafizike še ni zlomljena. Izpad s poti in tira metafizike ne pomeni le nove me-tode in miselnosti, zgolj nekaj, kar človek izreče le iz-samega-sebe, ampak mnogo prvotnejše ter samoni-klo; izpad s poti in fcira metafizike je dogodek, ki člo-veka prevzame: usoda, ki ga zadane. V »Ecce ho-mo« je Nietzsche našel govorico in jezik svoje nove usodne zavesti. Samo površno mišljenje in netemeljit šfcudij najde tu zgolj presunljive zvoke brezmejne Hy-bris, nekakšno precenjevanje samega sebe. Nietzsche je ožgan od strele novega vzhoda resnice o bivajo-čem v celoti. Tekst lahko razumemo tudi drugače: »Odkritje krščanske morale je dogodek brez prime-re, resnična katastrofa. Kdo posveti nad njo. je for-ce majeure, usoda. Ta zgodovino človeštva prelomi na dva deH. Živi se pred njo, živi se po njej. Strela resnice je zadela prav tisto, kar je doslej veljalo za najvišje • • .:< Prepričevalno in točno se v tekstu izreka bistvo novega vzhoda sveta. Takšen vzhod ima zna-čaj strele: kar je veljalo za najvišje, je uničeno. Vse je preobrnjeno. To je Nietzschejevo prevrednotenje vseh vrednot. Nietzsche zaključi »Ecce homo« z bo-jevitim stavkom, v katerem si ne nasprotuje le dvo-je religij, ampak se kaže cezura svetovne zgodovine: »Dionisos proti Križanemu«. Velike slmbolike tega sveta ni lahko izčrpati. Dionisos je raivno tako kot križani bog trpljenja, toda v njegovem trpljenju je vedno prisotna temna radost ploditve, ki ji gospo-duje, kakor gospoduje tudi smrti. Bolečina, smrt in propad so vedno le druge strani veselja, vstajenja in vrnitve. Diondsos je življenje samo, dvojno, polno bo-lečine in globokega veselja, ustvarjajoče in razdira-joce življenje sveta, kateremu smo na čuden način zavezani in domači, sveta, ki nas skriva in hkrati tu-di izpostavlja. Križani pa je za Nietzscheja simbol trpljenja, ki se je odpovedalo zemeljskemu svetu ter kaže v onostransko, nadzemsko življenje. Križani v Nietzschejevth očeh predstavlja življenju sovražno moralo, utopični nadsvet religije in metafizike. Kri-žani mu ne pomeni zgolj znamenje krščanstva, am-pak tudi znamenje Sokratesa in Platona, torej zna-menje neke določene filozofske tradicije, kl ni pre-mislila vladajoče svetovne celote, ampak le razvrsti-tev stvari znotraj sveta. Kako določiti Nietzschejevo razmerje do metafi-zike? Pri tem seveda ne mislimo na njegovo stališče do metafizike, ampak na našo poferebo in zmožnost, da določimo to razmerje. Kako utemeljitd njegove štiri temeljne nauke z ozirom na metafizične inter-pretacije biti? Metafizika je tisto mišlje:nje, ki v svo-ji biti (torej biti, ki jo postavlja) določa bivajoče. Te-meljni poudarek metafizike je na bivajočem, se pra-vi pri mnogokratnem, končnem, omejenem bivajo-čem: pri stvareh. Stvari na nas, ki smo tudi konč-ne stvari, učinkujejo iz predelov prostora ln časa, iz odprte prostranosti sveta. Metafizični temelj(nik) je znotraj — sveten in štirikraten: vprašuje se po biva-jočem kot takem, po celotni zgradbi bivajočega, po največjem bivajočem, in po neskritosti bivajočega. Od kod ta četvernost, je težko pojasniti. Vsekakor pa temelji v dimenziji pojma biti. Vsak dan razlikufemo bit od niča, bit in nasta-janje, bit in videz, bit in mišljenje. Kjer je »bit« sploh razumljena, je nejasno razumljen horizont ni-ča, nastajanja, videza, mišljenja. Metafizika se torej giblje v že imenovanih štirih horizontih biti, a dimen-zije pojma biti ne razvije Metafizika misli in pre-misli le bivajoče. če je to na primer razumljeno kot stvar, kot posamezna omejena stvar, potem v njego-vi biti že prebiva in gospodari nič; kajti stvar je omejena, meja pa je rob niča. Omnis determinatio est negatio. Bit stvari, katero je razžrla ničnost niča, misli metafizika kot ontološko stvarskost stvari, kot on he on. Pri Aristotelu se ta veže na kategorialno interpretacijo ousie na eni strani, po dmgi strani pa na razlago stvari kot Ergona v prostoru Dynamisa in Energeie. Pri Platonu se interpretacija dlopolni glede na trajnost in stanovitnost enega in istega, vsako-krat moogokratnega, toda enakovrstnega bivajočega. Ničnost stvari se kaže v nestanovitnosti nastajajoče-minljive čutne stvari, v njihovi deležnosti in podre-jenosti idejam se kaže bit stvari. Pri Platonu se &po-ji ontološka eksplikacija znotraj prostora biti in niča z drugimi obrazi biti in nastajanja> biti in videza, bi-ti in mišljenja. čutne stvari niso samo nične; izpo-stavljene so nastajanju in minevanju, bivajoče so le navidezno, zato pripadajo mnenju in ne mišljenju. čutne stvari niso samo nične; izpostavljene so nasta-janju in minevanju, bivajoče so le navidezno, zato pripadajo mnenju in ne mišljenju. Ideje pa so biva- 15 joče, stalne in stanovitne, najbolj bivajoče in zatorej pripadajo mišljenju. Štirje horizonti biti odgovarjajo štirim transce-tlentalijam, ki obvladujejo antično, srednjeveško, pa tudi novortobno filozofijo v vsakokrat drugačrjem poudarjanju posameznih elementov: on, hen, agat-lion, alethes, ali ens, unum, bonum, verum. Ali se Nletzschejeva četverna razčlemba temeljnih prob-lemov, ki jih zastavlja, notranje sklada s četverno-Btjo metafizične problematike? Ali želi zanikati me-tafiziko znotraj same metafizične problematike? Nauk o volji do mači je Nietzschejev nauk o bivajočnosti bivajoeega. Kakor smo že videli, zanj — strogo vze-x> — ni nikakršnih stalnih končnih stvari. Kar se ka-še in prikazuje kot omejena posamezna stvar, je le sačasna tvorba volje do moči: količina moči, ki ne miruje, temveč se giblje; vse stvari se nahajajo v boju, v vsem živem poganja in vihra volja do moči. 3it vsega končno bivajočega je neprestano uničeva-fije meja, v nekem absolutnem zanikanju in razve-ijavljanju meje; vendar kljub temu kot nemirna raz-^ibanost vseh meja, kot hotenje močnejšega; biti gospodar šibkejšemu, Kot neprenehen boj za moč. N"ietzsche biti-domačen-nič ne pojmuje kot mejo bi-ti, ampak kot gibanje te meje, kot vladanje razlike, katero življenje razdvaja v sebi, razlike, ki še nada-Ije divja v tvorbah razdvojitve, ki negira meje in jih ponovno sprošča. Nauk o volji do moči je Nietzsche-jev odgovor na metafizično vprašanje o bivajočem Hot takem, je odločitev v prostoru biti in niča. Volja člo moči je bit in nič v prvotni zvezi gibanja. V čem pa je utemeljeno njegovo mišljenje in učenje o več-nem vračanju? Z večnim vračanjem Nietzsche misli ^elotno gibanje bivajočega. Celota tu ni primarno ioločena kot prostorska celota, niti kot vsota vseh stvari. Prav zato, ker zanika stalne, mirujoče stvari, relota ne more biti nikakršen skupek mirujočih in pričujočih stvari. Ker je stvar primarno prezentira-na v gibljivosti volje do moči, mora bdti celota pri-kazana kot gibanje vsega! celote sveta. Torej celo-Ita, ki obsega in prerašča vsa gibanja stvari, ter ne-tnirno spremembo njihovega boja moči, meje stva-ri ne more graditi šele v procesu gibanja. Naše obi-Sajno razumevanje časa sprejema. čas sam načelno itot nekaj nedokončanega; kajti stvari so vendar še vedno v procesu spreminjanja, čas še ni dokončno določen — njegova bodočnost še ni gotova. Popolno-ma drugače pa je, če vse notranje časovno dogaja-nje načelno pojmujemo kot ponavljanje. Potem čas lahko mislimo kot celoto oziroma kot celoten čas. Čas ni več tisto nedokončano — manjkajoče, kar mo-ra bodočnost šele prinesti: čas je vsa bodočnost Kaj-ti vse znotraj časa je ponavljanje, je vsebovano in preseženo v samem času. Nietzsche mdsli s postuli-Iranjem in ugotavljanjem smrti boga na problemati-ko biti in videza; bori se za razumevanje navidez-nosti zemeljskega sveta, kakor tudi za resničnost me-tafizičnega onostranstva. Ontos on mu ne pomeni ideje niti boga, ne summum ens, ki so lahko prav ta-katero se bori, giblje v različnih horizontih biti: nič, Smrt boga pomeni zatajitev razlike med bitjo in vi-dezom. Kljub negaciji razlike, kljub postavljanju njavišje resnice v obliki »vid ez a«, je Nietzsche še vedno zvest tradiciji, saj je noče dokončno prerasti. Nietzsche torej misli bivajočnost bivajočega kot vo-.j-o do moči, bivajoče v celoti kot večno vračanje istega, najbolj bivajoče pa enkrat misli negativno tot smrt boga, in drugič pozitivno kot apolinično-iionizijsko igro. Igra stvarja vse stvari kot tvorbe rideza, ravno tako kot umetnik oblikuje umetnino. NTietzsche se torej tako kot metafizična tradicija, s katero se bori, giblje v različnih horizontih biti: nič, nastajanje, videz, mišljenje. Vendar problematiko po-sameznih modusov ne radikalizira. Nietzschejeva fi-lozofija je ontološko prav tako malo radikalna, kot zročilo, s katerim polemizira; zatorej še ostaja v >bmočju metafizike, pa čeprav je že slavil zmago nad ijo. Ujetnik metafizičnega mišljenja je prav zato, ker jbit pretežno še interpretira kot vrednoto. Izvor te pdentifikacije najdemo pri Platonu. Seveda dobro, agathon, imenovano m^iston nathema, ki predstavlja temelj vzgoje filozofskih rtadarjev v Politei, pri Platonu nikakor ni vrednota. Dobro nastopa kot »tisto« bistveno pri vseh idejah, torej kot ideja idej. Tako kot v območju vidnega sonce podeljuje vidnost vseh stvari, tako tudi agan-;hon idejam podarja opaznost in stalnost njihove >ifci. Kot bit-dajajoče je dobro potemtakem epekeina ;es ouisas, onstran bivajočnosti. Agathon ni samo bi-/ajoče, kot na primer čutne stvari, ampak je tudi še isto bivajoče, ki nastopa kat stalna ideja- Glede na akšno določitev bistva dobrega je dobro najvišji po-em Platonove filozofije. Vse stvari se pojavljajo v svetlobi agathona, in na ta način je tudi vsaka konč-ia stvar »dobra«. Bit kot dobro prejme tako tran-^edentalen značaj bivajočega. V novoveški filozofiji - predvsem pri Kantu, ki bivajoče določa kot pred-net — prejme transcendentalni značaj biti določen )otreben videz, ki opredeljuje njegov odnos do sub-ekta; subjekt postane tisto nekaj, za kar vsi preme-i so. In zato Nietzsche lahko misli bit kot dobro irseh stvari in odnosa vseh stvari do človeka, se pra-(fi da bit kot dobro vrednoti. Vrednote niso po sebi, pednote so vedno za nekoga. Vrednote niso značil-nosti določene po stvareh Ker v Nietzschejevi filo-pfiji bistvo stvari nastopa kot volja do moči, so rrednote določene kot »pogoji stopnjevanja« volje lo moči. Na ta način je volja do moči usmef jena, do->čen pa ji je tudi cilj. In tako ima vse bivajoče pred-losti, kajti volja do moči kot gibanje določa vse tvari. Neitzscehejva fundamentalna osnova: bit-rednota je tako veljavna in zavezujoča tudi za ovodnobno spremembno odnosa on in agathon. ia Nietzscheja se vse vrednote nahajajo v svetu, življenju; življenje samo, svet sam nima nika-|e vrednosti. To ni nikakršna negativna ocena jivljenja in sveta, kajti življenje in svet predstavlja-;a še vedno celoto, v kateri se odigrava celotno vred-otenje. Z večnim vračanjem je igra — prostor u igra — čas mišljena za celotno gibanje volje do noči. Nauk o vračanju govori prav o nesmiselnosti a brezvrednosti celote, v kateri se dogaja sleherno rednotenje. Vrednost je načelna določitev in ozna-:a, ki jo Nietzsche daje biti končno bivajočega; brez-rednost pa je načelna oznaka relotne biti, oziroma elotnega nastajanja. Tako kot v četverni tenieljni razčlembi svoje problematike, tudi ˇ principialnem vrednostno-filozofskem določanju Nietzsche ostaja odvisen od metafizike. Kljub vsemu pa ostaja kijučno vprašanje vsake razlage Nietzscheja prav v razrešitvi njegove odvis-nosti od metafizike: Ji je popolnoma zavezan, ali pa mu jo je vendarle uspelo preiti? Heideggrova razla-ga Nietzscheja v »Holzwegen« zanika Nietzschejevo preraščanje metafizike v svobodnost nekega novega vzhoda sveta. Za Heideggra ostaja Nietzsche ujetnik metafizike, v tem, ko dovršuje njeno temeijno ten-denco. Heideggrova interpretacije je pretežno orien-tirana na /oljo do moči- Novi vek naj bi začel spre-_ minjati bistvo resnice. Antika naj bi resnico razume-la kot neskritost bivajočega, kot aletheio, kot raz-svetlitev, v kateri se pojavljajo in kažejo vse stvari. Platonska določitev osnovne resnice kot pravilnost vpogleda v svet idej prejme na ta način značaj go-tovosti; postala naj bi način, kako si je človek kot predstavljajoči subjekt svest bivajočega. In to biva-joče naj bo pri tem primarno razumljeno kot pred-met, se pravi, kot nekaj takšnega, da je, kar je za subjekt v tem, ko se kaže prikazuje. Subjekt je vo-lja in predstava. Tisto, kar predstavo goni, je volja. Predstava, predstaviti pomeni: nekaj narediti-za-pred-met. V seb\ je predstavljajoča volja do moči. Pri Ni-etzscheju naj bi ta skrivni in skriti temelj prišel na dan. Kar subjekt skusi pri-samem-sebi, postane bi-stvo vsega bivajočega. Vse je volja do moči. Heideg-ger interpretira voljo do moči iz novodobno-mišlje-nega bistva substance. S Heideggrovega aspekta do-vrši Nietzsche s svojim naukom o volji do moči no-voveško metafiziko, ki misli substanco kot silo. Od tod tudi Heideggrova razlaga nadčloveka, kot k-vo-lji-do-moči nagnjenega človeka, ki skuša gospodova-ti zemeljski obli oziroma svetu. Eksistenco nadčlo-veka torej ne razume kot nek popolnoma nov način eksistence. Ta Heideggrova razlaga nahaja svoje te-melje v Hideggrovem vpogledu nazaj v zgodovino biti, predvsem pa v njegovi razlagi novoveške me-tafizike. Kljub temu ostaja vprašanje o tem, ali je Niet-zsche v temeljni intenciji svojega mišljenja o svetu pustil za seboj ontološko problematiko metafizike, odprto. Ne-metafizična samoniklost kozmološke filo-zofije je prisotna v njegovih mislili o »igri«. 2e od svojih prvih spisov se giblje v skrivnostni dimenziji igre, v njenem heraklitizmu igrajočega otraka svetov Zeusa, pais paizona. če se Nietzsche pri tem dotak-ne Hegla, ki je nekoč dejal, naj bi bila igra v svo-ji diferenci in s »svojo brezskrbnostjo ter lahkomi-selnostjo najvzvišenejša in edina resnična resnost«, se ne dotakne Heglove metafizike, ampak tistih skup-nih korenov, ki ga vežejo na Heraklita. Idealizem Kanta, Schellinga, Hegla je res mnogokrat povezoval domišljijsko moč časa, svobode in igre, a je kot pra-bit vedno postavljal ter postuliral voljo in duh. Pri Nietzscheju pa postane človeška igra, otroška igra in igra umetnika ključni pojem univerzuma. Igra posta-ne kozmična metafora. Bistvo človeka je lahko dolo-čeno in razumljivo kot igra šele potem, ko je človek mišljen v svoji ekstatični odprtosti za vladajoči svet, in to ne zgolj kot gola znotraj-svetna stvar, stvar med drugimi stvarmi. Samo tam, kjer igra sveta trd-no stoji nasproti apoliničnemu slepilu in prevari, proti racionalni tvorbi končnega videza: videza konč-nosti, samo tam, kjer je vzhod in propad omejenih, začasnih oblik skušen kot ples in rajanje, kot igra-nje božanske slučajnosti,. ¦. le tam se človek v svo-ji igralski produktivnost čuti sorodnega življenju celote, vržen v veliko igro rojstva in smrti vseh stva-ri sredi univerzalne tubiti. Svet igra: urejeno in neu-rejeno, prepletajoč smrt in ljubezen, onstran dobre^ ga irr zlega. onstran vsakršnega vrednotenja, kajti vse vrednote nastopajo le znotraj igre. Dionisos je ime za takšno neizrekljivo igro vse-mogočnosti. V uničenju najlepšega videza dionisiska sreča doseže svoj vrhunec. človekova dionisiska vrhunska sreča je položena v panično skušnjo, ki nam naznanja nič-nost vseh individuiranih oblik, ki v dogajanju indi-vidualne igre jemlje prav to individualno. Ta vrhun-ska sreča je bila izrečena že v Heraklitovih fragmen-tih, v katerih je kosmos enačen z zbirom usmerjene-ga gibanja. Področje metafizične opredelitve bivajo-čega kot bivajočega je z aspekta tragično-dionizič-ne modrosti dimenzija odtujitve, ki se nahaja onkraj preigravanega, navideznega sveta igre. Človek pose-duje velikansko zmožnost, da videz razume kot vi-dez, zmožnost, da lahko seže preko lastnega igranja v veliko Igro sveta, in v njej spozna prepozna sebe kot soigralca kozmične igre. Ker Nietzsche razume bit in nastajanje kot igro, ni več ujet v spone in di-menzije metafizične problematike. Tudi volja do mo-či prejme značaj apoliničnega oblikovanja; na ta na-čin je v večnem vračanju istega mišljenja kot vse-obsegajoča, vse-stvarjajoča in vse-uničujoča igra — časa sveta. V podobi nadčloveka je prikazan igralec, nikakor pa ne »nasilnik« ali tehnični gigant. V »Ecce homo« Nietzsche pravi: »Ne poznam nobenega dru-gega načina občevanja z velikimi nalogami ter cilji kot igro: igra kot znamenje veličine je bistvena do-mneva«. Toda igrajoči človek, ki je ekstatično odprt za brezobličnega, a oblikujočega in stvarjajočega bo-ga Dionisa, ne biva zgolj v blodeči samovolji brezpo-gojne svobode. Igrajoči človek je soigralec v igri sveta, človek, ki hoče potrebno. Za takšno voljo, ki se ne vdaja v usodnost, ampak je so — igra, Nietz-sche uporablja pravilo »amor Fati«. V Dionisiskih di-tirambih »Slava in večnost« je Nietzsche izrekel bi-stveno eksistenčno skušnjo svojega pesnjenja in miš-ljenja kot kozmično soglasje človeka in sveta v igri nujnosti. Schild des Notwendigkeit! Hochstes Gestirn des Seins! — das kein Wunsch erreicht, das kein Nein befleckt. evvinges Ja des Seins, ewing bin ich dein Ja: denn :ch liebe dich, o Ewigkeit! Zavetja nujnosti! Najvišja zvezda biti! — ki jo ne doseže nobena želja, ki je ne oskruni noben NE, večni Da biti, večno sem tvoj DA: kajti ljubim te, o večnost! Prevedla S. in A, M. A. J. GREIMAS Struktura IN zčodovina Neenakomernost rifcma vedoželjnosti in zahtev v humanističnih vedah (znak njihove slabosti) ne ne-ha biti zaskrbljujoč: v zadnjih desetletjih, ko je fi-lozofska in politična refleksija poskušala, vsaj v Franciji, orisati pojem zgodovine in iz njega izvleči metodološke postulate sposobne utemeljiti neko znanost o družbi, je lingvistika, družbena znanost, če je to, opuščala zgodovinsko dimenzijo svojega predmeta in si prizadevala le izkoriščati saussurov-ski pojem sinhronije. Sedaj pa je, iz razlogov, za ka-tere tu ni prostora velika razprava v zgodovini vde-pasioniranem stanju. Začenja se prepoznavati — v lingvistiki in v strukturalistični epistemologiji na-sploh — prve simptome narašdajočega zanimanja za diahronijo, prve napore, ki težijo k preseganju diho-tomije, katere člena sta se zdela nespravljiva. Torej bodo sledeče strani posvečene obrnjenim razglab-ljanjem, ki gredo od nečasovnega proti časovnemu, posvečene bodo bolj ali manj upravičenim ekstra-polacijam, ki izhajajo iz lingvistike in si prizadeva-jo izkoriščati njene postopke odkrivanja in njene modele opisovanja za neke širše antropološke re-fleksije. ZGODOVINA IN PERMANENCA Saussurovska dihotomija jezika (Langue) inbe-sede (parole) se je pojavila že davno — in se še se-daj pojavlja — kot eksplikativni kader, ki lahko da-je odgovor o permanenci neke strukture, ki vzdržii-je totaliteto dogodkov — sporočil, kontingentnih in upravičenih hkrati. Ta, široki množici lingvističnih odnosov imanentni koncept sistema, je bil z druge strani dopolnjen z razvidnostjo linearne časovnosti diskurza: struktura, indiferentna glede časa, je bila sposobna v svojih manifestacijah proizvesti hkrati dogodljive in časovne sekvence pomenov, bila je po-rojevalka zgodovinskih dogodkov. Težave, kot skoraj vedno, vzniknejo, ko gre za izkoriščanje osnovnih postulatov, ki jih integriramo kot elemente eksplikacije v parcialnih analizah. Ta-ko se časovni značaj diskurza zabriše v opisu sin-takse nekega prirodnega jezika. Le-ta (sintaksa jezi-ka) ne operira z drugim kot z enotami diskurza ta-ko, da ne prehaja razsežnosti stavka (phrase): dej-stvo je, da sintaktične strukture ne organizirajo di-skurza v njegovi celoti, marveč samo njegove zelo reducirane segmente. Diskurz torej ni artdkulacija sukcesivnih struktur, temveč redundanca ene same hierarhične strukture, ki je izjava (l'enonce). S tega omejenega vidika poslušalec ne prejema pomenakot neke razprostrtosti v času, temveč kot iteracijo do-ločenega števila permanenc. Tudi če se, opuščajoč gramatikalno manifestacijo lingvistione realnosti, postavi na prekostavčno (tran-sphrastique) raven pomenov, katerih elementi sezdi-jo dobro distribuirani vzdolž linije časa in konstitu-irajo diskurz kot časovno manifestacijo smisla, tu znova najdemo ista pogojevanja, ki transformirajo temporaliteto gledano kot tran.smisijsko sredstvo v simultanitetx) — ekstralingvistični pogoj sprejema v diskurz povezanih sporočil. Tako ima vsako razu-mevanje pomena za učinek transformacijo zgodovin v permanence: naj gre za vpraševanje o smislu ne-kega življenja, ali o smislu neke zgodovine (ali zgo-dovine (ou de 1'histoire). VpraŠevanje, se pravi, da se postavimo pred nekp lingvistično manifestacijo v drži prejemnika sporočil, ima za posledioo predsta-vitev zgodovinskih algoritmov kot stanj, drugače rečeno kot statičnih struktur. Lahko se prihrani svojo sodbo kar zadeva limi-tativno vrednost brndalovske* koncepcije, po kateri šole. * Brndal, eden izmed ingvistov kopenhagenske STJtUKTURA IN ZGODOVINA Nadaljevanje s 15. strani sinhronizaoija informacije, nujen pogoj njene posta-vitve v strukturo in dosledno njene moči pomenje-nja, ne more preseči sočasnega zapopadenja več kot šest terminov. Nemogoče je ne upoštevati dejstva, da se nam na sintaktičnem nivoju predstavlja izjava vedno v obliki majhne predstave, katere število ak-terjev (subjekt, objekt,pošiljatelj,prejemnik) jemoč-no omejeno. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da se temeljni pomen neke zgodbe (pripoved, mit, prav-ljica itd.) reducira na neko preprosto homologizira-no artikulacijo. Casovnost ali prostorskost — v pri-meru zapisanega diskurza — sta na ravni izraza sa-mo sredstvi manife&tacije pomena, ki sam v enaki meri ni časoven ali prostorski. Problem mora biti potem postavljen drugače: iz oditne časovnosti lingvističnih odnosov ne moremo sklepati na njihovo zgodovinskost; prizadevamo si lahko raztuneti, če, in kako so strukture same, vizi-rane po lingvističnem opisu. usidrane v zgodovini. TRAJANJA IN HIERARHIJE Spraševati se ob koncu kino predstave po »smi-slu« filma, ki smo ga videli, pomeni organizirati majhno število bistvenih elementov, ki so konstitu-tivni za to pripoved, v okviru njegove lastne notra-nje govorice, v namen neke totalizirajoče apercep-cije. Vsak poznejši poskus bo lahko samo izbralene-ga od teh elementov, da ga razkroji: nova artikula-cija pomena se postavi na hierarhično nižjo raven in ni nič drugega kot analiza enega od že postavlje-nih členov. Vse teorije jezika (langage) se ujemajo v tej točki: jezik (langage) je hierarhija. Ni pomemb-no, da se sledeč pridobljenim navadam ali vajamte ali one discipline določuje, po postopku vizualne simbolizacije, elementarni nivo te permanence (hi-erarhije) kot anagoški in substrukturen ali nasprot-no kot, postavljen na vrh piramide, metalingvističen in superstukturen. Elementarni pomen neke zgodovi-ne, vzet v mejah njenega celotnega trajanja, (in ki bi v historični znanosti odgovarjai Braudelovim »dolgim trajanjem«) je lahko postavljen kot invari-anta, pri čemer so »srednja trajanja« gledana kot variabile in »kratka trajanja« kot stilistične in do-mnevne variacije. Takšno postavljanje trajanj in strukturnih nivo-jev v korelacije je lahko vabljivo. Enotni hierarhič-ni model bi tako dovoljeval upoštevati diahrone transformacije s tem, da bi jih interpretiral kot pa-radigmatske substitucije na določeni strukturni nivo postavljenih variabil. Zaradi tega zgodovinsko traja-nje ne bi bilo docela odpravljeno, temveč transko-dirano v nek novi deskriptivni jezik (langage) in zgodovina sama bi bila integrirana v nek širši se-mantični univerzum. Periodizacija, iz XIX stol. po-dedovani postopek deskripcije, bi bila lahko omeh-čana in preinterpretirana kot zapletenost manifesta-oij, odvisnih od različnih zgodovinskib struktur. 2al takšna koncepcija ne vzdrži popolnoma pre-izkusa. Ne vidi se takoj, kako utemeljiti enačbo, ki postalira, da je to, kar traja dalj časa bistvenejše od tega, kar traja manj časa. Predhodne težave so na tej točki instruktivne: tako se je, da bi eksplici-rali permanenco nekaterih fonemov, sklicevalo na lahkoto njihove artikulacije; v drugih primerih pa se je ugotavljalo, da je težavnost njihove izgovorja-ve (phonation), ki je zahtevala dodaten napor po-zornosti, zagotavljala njihovo stabilnost. Na ta ra-čun bi permanenca okrogle oblike kruha govorila v korist integracije »okroglosti« v temeljno strukturo mediteranske civilizacije. Takšna gledanja ne bi bila napačna, pa bi vendar tvegala izzvanje »pretreslji-vih revizij« zgodovine. Z druge strani, artikulacija trajanj v dolge, srednje in kratke že podčrtuje ope-racionalni in nerealni značaj takšne konceptualiza-oije: trije izrazi so semantično artikulirani po sub-jektivni kategoriji (se pravi, prenašajoč referenco govorečemu) »relativnega merjenja«. Primer gledalca, sprašujočega se po strukturi pomena nekega filma — pripovedi, smo razširili s tem, da smo iskali ko-leracijo med kolektivnimi telesi in družbenimi struk-turami. Nič manj ni res, da bi lahko bila idiolek-talna zgodba nekega Mallarmeja prav tako dobro razumljeno na isti način, pri čemer bi temeljni, zgo-dovinski in stilistični nivoji odgovarjali istim rela-tivnim trajanjem. Ustanovitev korelacije med traja-nji in strukturami brez dvoma ohranja svojo vred-nost na ravni postopkov in olajšuje strateško izbiro homogenega nivoja deskripcije. Trajanje ne more služiti fcot most, vodeč. od zgodovine k strukturi. SINHRONIJA IN DIAHRONIJA ^ Težava z integracijo časovne razsežnosti, pri re-lativnih presojanjih, v način eksistence strukturpo-mena samo podčrtuje neumestnost saussurovske di-hotomlje na sinhronijo in diahronijo. Naj ju jem-ljemo v njuni etimologiji, ali v zgodovinskem po-ložaju njene formulacije, še vedno vse prepojene s historicizmom XIX st., sta oba antinomična pojma v bistvu zamišljena^ kot dvoje komplementarnih vi-dikov časovnosti. Pri tem je »časovna« (chronique) os logično pr©dhodna nasprotju, ki naj bi ga usta-novila. Tako pa ni pn post-saussurovskih teorijah jezika: zanje struktura kateregakoli jezika (langage) ne dopušča nobene časovne reference in termin sin-hronije je tu ohranjen samo po tradiciji. Opis neke strukture ni nič drugega kot konstrukcija nekega metalingvističnega modela, preizkušenega v svoji no tranji koherenci in sposobnega poročati o funkcio-niranju — znotraj manifestacije — jezika (langage), ki se ga namerava opisati Zgodovinska dimenzija je >za model te vrste samo ozadje platna, na katerem se zapisujejo lingivistični odnosi in katerega študij se na prvi pogled ne zdi umesten. Zaradi distanc, k! jih ima današnja lingvistika do diahronije, nastane resničen nesporazum, kakor hitro se nek zgodovinar odloči dodeliti sinhronijo telesu pojmov, ki jih ima navadno uporabljati. Sinhronija mu pomeni združitev množice do godkov, ki so se zgodili hkrati; lingvistični opis sin-hronije pa bi impliciral mejno registracijo vseh, v istem trenutku od tisočih govorečih subjektov izgo-vorjenih besed. Tudi če mora dopustiti določeno razprostrtost sporočil v trajanju, mu nič ne dovo-ljuje, da bi jim določeval meje Ali nek stavek, nek paragraf, neko poglavje konstituirajo sinhrone eno-te? Ali bo vskladil leto ali dve s trajanjem sinhroni-je? To ni koristno in je neuporabno. Odnos med funkcioniranjem neke stnikture in zgodovinskim prostorom, katerega izpolnjuje, je za radi poglobitve pojma lingvističnega stanja nekoliko preciziran pri Hjelmslevu Model, ki si prizadeva opisati neko lingvistično stanje, n.pr. staro franco-ščino, je na splošno zgrajen po dvojnem postopku: zdaj se pojavi kot hierarhija sistemov in kategorij, zdaj kot množica pravil funkcioniranja: derivacije, produkcije, konverzije. Krivično je smatrati ta zad-nja kot diahrona, čeprav se to dela dovolj pogosto: če je neki Danec, ko doseže dvajseto lefco obvezen opraviti svojo vojaško službo, ne pomeni, da se v danem trenutku Danci spremene y vojake. Organiza-oija vojaške službe je tipično statično pravilo: zako-nita ureditev (reglementation) je potemtakem del lingvističnega stanja. Med kategoričnim in reglemen-tarnim opisom je razlika v formulaciji in ne v na-ravi; transkripcija z enega na drugi kod je vedno mogoča. Struktura nekega lingvističnega stanja se torej pokaže kot neke vrste ahroni mehanizem, ki proizvaja sporočila — in služi izvrševanju sprememb le-teh v sparočila različnega tipa — v nedpločenem številu, napolnjujoč na ta način z dogodki odgovar-jajoči zgodovinski prostor. Ceprav ta interpretacija lingvističnega stanja uvaja določen paralelizem med strukturo in zgodo-vino, vendar ne vzpostavljal relacije med obemapoj-raoraa. Z njeno pomočjo lahko vidimo, da veliko število »sprememb«, ki smo jih gledali kot zgodo-vinske transformacije, to v resnici niso; natančno določa tudi pogoje strukturalnega opisa zgodovine. Toda ta interpretacija ne kaže zgodovinske po-sebnosti te ali one strukture, ki vendar subsvimira neko zgodovinsko obdobje; ne pokaže, zakaj takmo-del pojasrjuje ravno funkcioniranje stare francošči-ne, enotne zgodovinske strukture, in ne nekega dru-gega stanja ali drugega jezika (langue). Dejansko si ni nemogo^e zamisliti, da eksistira nekje v Amazo-niji identična lingvistična struktura, ali da je tam podobna eksistirala v lingvistični predzgodovini- Na-mesto, da bi eksplicirala zgodovinski značaj struktu-re, takšna interpretacija rajši vrača njeno dostojan-stvo strukturi v zgodovini lokaliziranim pomenskim celotam. HISTORIZACIJA STRUKTUR Zdi se, da bo relacija med strukturo in zgodovi-no in metodologija, ki je skupna družbenim in zgo-dovinskim vedam lahko definirana samo, če bomo znali zadovoljujoče odgovoriti na dvoje vprašanj: v čem je zgodovinski značaj družbenih struktur in kako pojasnjevati diahrone transformacije, ki se umeščajo med strukture, ki so postavljene druga po-leg druge na isti liniji časovnega zaporedja. Vemo, da je bil najlepši uspeh lingvlstike XIX. st. rekonstitucija družin jezikov (langue), ki je te-meljila na kriterijih zgodovinskega sorodstva in je šla prav do konstrukcije nekega izvirnega indoevrop-skega jezika, nepotrjenega v njegovi manifestaciji, se pravi, do neke zgodovinske strukture, ki lahko pogreša zgodovino dogodkov (1'histoire ev^nementiel-le). Ceprav je bilo to upoštevanja vredno delo, ki ga je potrpežljivo nagrmadilo več generacij lingvistov, je njegovo strukturalno reinterpretacijo poizkusil Louis Hjelmslev šele 1943 (in publiciral 20 let poz-neje): to zadostuje, da izmerimo nezdružljivost raz-položenj, ki nadaljuje ločevanje dveh lingvistik. Po-membnost poskusa nas obvezuje, da povzamemo nje-goVe glavne poteze. Zgodovinska (ali genetična po Hjelmslevi termi-nologiji) sorodnost jezikov je situirana le na ravni označujočega (sigjnifiant) in je sestavljena iz registri-ranja korelacij med elementarnimi enotami te ravni, fonemi, ki so definirani hkrati po njihovi komutativ-nosti in po njihovem obnašanju znotraj širših enot označujočega Csignifiant) zlogov. Osnove primerjanja, ki dovoljujejo postaviti to, kar se je nekoč imeno-valo povezanost (filiation), potem niso samo konsti-tutivne enote označujočega, temveč tudi kontekstu-alni okviri, znotraj katerih, (te enote) funkcionirajo. še več, inventar zlogov, iz katerih se izvlečejo fonemi v namen te korelantne primerjave, je restrik-tiven: v presojanje so vzeti samo zlogi, ki lahko, naj bodo izolirani ali naj se med sabo kombinirajo, funkcionirajo kot segmenti označujočega, ki prekriva vsebine, se pravi zlogi, ki služijo konstituciji jezikov-nih znakov (signes du langage). Takšna definicija zgodovinske sorodnosti ima neovrgljivo eksplikativ-no vrednost. Že takoj omogoča vid§ii, da se zgodo-vinska sorodnost loči od čisto topološke sorodnosti samo zaradi restrikcije telesa zlogov, pridržanih za opis: med velikim številom kombinacijskih možno-sti, ki jih ima vsak priroden jezik, da konstituira svojo zalogo zlogov, so vzeti v poštev samo učinko-vito realizirani zlogi kot nosilci pomena. Zgodovin-sko zasidranje neke strukture, njen značaj v nekem zgodovinskem hic et nunc realno manifestirane Louis Hjelmslev: sodobni danski lingvist. V francoskem prevodu je izšlo njegovo delo s (franco-skim) naslovom Le Langage pri zaločbi Les Editions de Minuit. I>elu je napisal predgovor Greimas. 16 strukture, se torej definira po strukturalističm tor-mulaciji, kot omejevanje mAžnosti njene manifesta-cije. Z drug-i strani se to omejevanje zmožnosti delo-vanja, ki ga dopušča historizacija struktur. situira na ravni znakov, se pravi »uč^nkov smisla«, videz, ki ga jemlje za nas vsaka manifestacija pomenskih univerzumov. Ni težko prestaviti našo refleksijo z ravni izražanja na raven vsebine in govoriti o zgo-dovinski sorodnosti, ne ob enotah označujočega (sig-nifiant), ampak ob enotah označenega (signifiš): strukture značenja (signification) bodo zgodovinske le v toliko, kolikor bo inventar učinkov smisla skr-čen. Znotraj člov^kega univerzuma igra znak, v ko-likor se to da primerjati, enako vlogo, kot Descar-tesov košček voska v prirodnem univerzumu: njuna povezava, ki predstavlja znawlnost na nek način ne-posredne in nesporne stvarnosti, instituira nek neu-porabni nivo stvarnosti, ki ni primeren za znanstve-no opisovanje. Znaki, besede, sporočila, teksti — konstituirajo za semiologi isti ekran realnih pojavov kot predmeti sveta in njihove različne spremembe za fizika. Kakor se atomska struktura udobno zamiš-lja kat neko kombiniranje, katerega dejansko mani-festirani univerzum je delna realizacija, tako seman-tična struktura, ustvarjena po primerljivem modelu, postaja odprta in sprejema svojo zaprtost zgolj od zgodovine. če ima to raziskovalno rezoniranje kakš-no vrednost, potem je zgodovina, namesto da bi bi-la odprtost, kar se ni nehalo ponavljati, nasprotno zaprtost; zapira vrata novim pomenom vsebovanim kot virtualitete v strukturi, od katere je odvisna: je bolj zavora kot gibalo. Tako je upravičeno naše od prvih strani naprej potrjevano začudenje, ko najdemo v manifestacijah povsod samo permanence namesto pričakovanih no-vacij. Redondanca, navada, ki strjuje strukture v njihovem delovanju in jih transformira v idiotizme, je gotovo eden izmed ©ksplikativnih elementov zgo-dovinskosti; in ljudska modrost, ki trdi, da »bolj ko se menja, bolj ostaja isto«, vsebuje velik del resnice. STRUKTURE IN UPORABE Nove ekstrapolacije, izhajajoč iz hjemslevske di-hotomije, ki4 je zelo malo raziskana, in ki postavlja stmkturo (= shemo) nasproti uporabi, so možne. Pod uporabo lahko operativno razumemo izkorišča-nje strukture pomena, ki ga izvršuje lingvistična skupnost (communaute) in s katerim razpolaga; po-jem se torej istoveti s historizacijo stnikture. Prav tako se je lahko poslužujemo, kot to dela Hjelm-slev, da označimo po zgodovini zaprto strukturo, in v tem primeru je problem razmerij med strukturo In njeno delno zgodovinsko manifestacijo postavljen na raven homogene refleksije. Odnosi med tema dve-ma konceptoma so lahko precizirani v obliki dvojne konstatacije: če se izbere kot predmet deskripcije do-ločena uporaba, se lahko iz nje eksplicira le eno samo, tej uporabi imanentno strukturo. Obratno, ena sama stniktura je lahko manifestirana, zaradi različnih možnih omejevanj, pod obliko večjih uporab, druga-če rečeno, lahko da prostor realizaciji več različnih zgodovinskih struktur. Če je tako, vidimo, da se more ena sarrna druž-bena struktura, npr. fevdalizem, manifestirati y obli-ki posebnih uporab, ki jih bomo lahko označili kot franooski, japonski ali indijski fevdalizem. Od tu dalje se izkaže določen komparativizem — zgodo-vinski in ahroni obenem — lažje predstavljiv, kot pa zgodovinski in diahroni komparativizem. Večje teoretične težave bi se pojavile, če bi se poskušalo aplicirati iste postopke deskripcije na dvoje struktur-nih stanj, postavljenih na isto linijo časa in sledeč eden drugemu. V tem primeru bi šlo za postavitev primerjave ne več med dvema uporabama, ampak med dvema različnima strukturama. Dejansko je vsako stanje, vzeto ločeno, opravičljivo z neko struk-turo, ki mu je imanentna, toda katere to stanje še zdaleč ne bo izčrpalo. Spremembe, ki dovoljujejo govoriti o zaporednosti obeh stanj, so transformaci-je struktur-4n ne razširjanja uporab, ker po definici-ji, v poteku zgodovine ne more biti preloma, razen če že eksistenten model ne upošteva več na novo manifestiranih dogodkov, in če jim mora biti po-stavljen nov model. Kategorije pomena, na katerih (spremembe) opravljajo svoje transformacije, niso nujno tiste, ki so že realizirane v stanju ab quo, ni-ti iste v dveh zaporednih uporabah. Ne peljimo stva-ri predaleč: ni nemogoče, da eksistira določena ko-relacija med dvema sukcesivnima in ločenima zgo-dovinskima uporabama, vendar se zdi, da struktura-listična metodologija trenutno ni zmožna, da bi ji natančno določila status. TRANSFORMACTJA STRUKTUR čisto zgodovinsko raziskovanje, ki si je prizade-valo uvesti v katalog svojih operacijskih instl"umen-tov pojem strukture, ne bo moglo zanemariti na-slednjega reda prednosti: opisovanje statičnih, upo-rabam inherentnih struktur, je logično anteriorno PDStopkom primerjave sukcesivnih strukturnih stanj. Ta druga etapa se na prvi pogled ne razlikuje od metodologije, ki jo uporablja tipološki komparativi-zem. V enem kot v drugem primeru gre za vzporedi-tev zgodovinskih vsebin, reduciranih na njihovo ob-liko modelov. V obeh primerih vzpostavitev korela-cij med dvema strukturama vsebine konstituira ne-ko metalingvistično operacijo v odnosu na opisane vsebina same. Naj nas razlike v drži in termLinologiji ne slepijo. V prvem primeru gre za razlago spozna-nih transformacij med dvema modeloma s pomočjo metateorije pomena, ki bi subsumirala hkra-ti struk-turirane vsebine in izvršene transformacije.. V dru-gem primeru smo morali dopustiti — na bolj ali manj ekspliciten način — nek translingvistični sub-jekt, katerega posredovanje opravičuje diahrone transformacije, ki ločujejo strukturna stanja v no-tranjosti neke časovne vsebine. Komparativist, skr-beč za orodja svojega opisovanja stori, kar je mo-goče, da jih obdrži na homogenih nivojih splošnosti in mora priznati metalingvistični značaj modelov transformacije; ne da bi hotel biti subjekt transfor-macij, mnaži verifikacijske postopke z namenom progresivnega prenosa odgovornosti na model, ki ga hoče nanraviti obiek^^^^^a Zsroriovinar, in predvsem zgodovinar-marksist, postavlja zgodovino kot ima- 17 nenco: strukture vsebine in (dialektični) modeli transformacij so zanj imanentni maniiestaciji zgodo-vine: naloga eksplicirati jih, ne obstaja manj popol-na. Konstrukcija in eksplikacija modelov se združi-ta v praksi odkrivanja in opisovanja. To, kar jima v redu nujnosti še najbolj manjka, je boljše poznava-nje modelov transformacije, ki jo potrebujeta. Des-kriptivna praksa prinaša neko spretnost v obliki ka-taloga modelov, s katerim se lahko razpolaga po svo-ji navadi. Torej šele v tej perspektivi lahko bolje razume-mo smisel raziskav Clauda Levi-Straussa. Ne da bi zanikalo zgodovino, niti zgodovinski komparativizem, za čemer si prizadevajo nekateri, meri njegovo razisko-vanje definitivno na integriranje obeh y splošno tipo-logijo struktur pomena. Z osvetlitvijo eksistence »konkretnih logik«, je dal natančno idejo načina, po katerem bi mogli biti zamišljeni razporedi konstitu-tivnih. elementov teh zgodovinskih struktur vsebine, ki so predhodni pogoj, to smo videli, vsakega opisa nj ihovih transfo r maci j. Primerjanje različnim družbam pripadajočih mi-tidnih pripovedi, ki ga sedaj nadaljuje, zanima se-mantika z dvojnega vidika: ne samo kot nek poskus preseči uporabe izničujoč strukture, ki omogočajo tipologijo superstruktur, marveč tudi kot neko pro-gresivno razlago modelov in tipov transformacij, ki se tam prepoznavajo. Daleč od tega, da bi tvorila nezgodovinski ali protizgodovinski poskus, struktura-listična metodologija verjetno pripravlja obnovitev zgodovinskih raziskovanj. Kajti boljše poznavanje splošnih pravil strukturalnih transformacij je nuj-no, preden se more z neko gotovostjo izjaviti o po-sebnem značaju diahrpnih transformacij. Taka jece-na prehoda od filozofije zgodovine k znanosti o zgo-dovini. Lingvisfcika jo je plačala, ko je, zaradi mode-lov opisovanja, stoletja imela svoje zadovoljstvo v premišljanju o svojih splošnih pojmih. DIAHRONE TRANSFORMACIJE Dejansko je mogoče, da se izvirnost diahronih transformacij nahaja v ireverzibilnem značaju njiho-vega nastopa (demarche): za to bi zadostovalo, da bi mogli z natančnostjo definirati gotovi tip koreia-cij, ki bi dopuščale določati na sledeč način: dani sta dve strukturi vsebine Si in S2 in korelacija R, ki eksistira med njima, struktura S2 je transformacija strukture, Sj in ne obratno. 2al smo še daleč od te-ga, da bi si mogli predstavljati taka pravila. Res je, vemo, da obstajajo združljivosti in nezdružljivosti med elementi in kategorijami pomena, in da bi nji-hovo poznavanje dovoljevalo postaviti pravila selek-cije in restrikcije na nivoju manifestacije: razprava o asemantičnosti, ki se je pred kratkim obnovila v lingvistiki, bo mogoče prinesla nekaj jasnosti. Z dru-ge strani poznamo zadrego logistov pred usmerjeni-mi relacijami, ki jih srečujejo na svoji poti, in ki ovirajo konstrukcijo logike osvobojene diskurza: to je morda drugo področje, kjer bi zgodovina mogla iskati svojo apravičilo. Vendar je treba priznati, da dialektični poskus (d^marche), ki se je kazal na prvi pogled kot tip modela diahronih transformacij, ne predstavlja zadostnega jamstva ireverzibilnosti: po prvih raziskavah, ki smo jih poskusili, se je zdelo, da ima dialektični poskus, gledan kot destruktor mitič-nih korelacij, v kolikar negira zvezo nasprotnih si terminov in potrjuje možnost novih artikulacij di-skretnih vsebin, za nujno posledico obrnjeni mitizi-rajoči (mythifiante) poskus, ki je kreator tako ime-novanih simboličnih korelacij, ki pomirjujejo nepo-mirljive (inconciliables). Mislimo, da smo izčrpali načelne možnosti me-todološke ekstrapolacije, ki jih je sedaj mogoče vi-deti, ne da bi pretiravali z optimizmom. Ta poskus zbliževanja ni mogel pogrešiti, da ne bi osvetlil vrze-li in pomanjkljivosti strukturalizma kot tudi kon-ceptualizacije zgodovine. Naloga integrirati zgodovi-no v metodologijo družbenih ved bo lahko dobro opravljena samo, če zgodovinska znanost pokaže ena-ko prizadevnost sprejeti med svoje osnovne pojme tudi pojem strukture. Prevedel: V. Likar UMBERTO ECO, rojen 1932, leta 1954 je v Torinu promoviral za doktorja filozofije, leta 1961 je dobil docenturo za estetiko na torinški univerzi. Od leta 1966 predava na fa-kulteti za arhitekturo v Firencah. Eco je danes najbolj znani italijanski umetnostni teoretik. Njegove ugotovitve in razpravljanje o metodoloških postopkih, kakor tudi Eco-va metoda sama spominja na Barthesa. Eco je pisal o estetiki srednjega veka, posvetil pa se je tudi raziskovanju povezanosti in skladnosti estetskega nazora Tomaža Akvin-skega in Jamesa Joycea. študija o Joyceovi poetiki je izšla leta 1966. Eco se ukvarja z najrazličnejšimi izraznimi formami moderne umetnosti: od elektronske glasbe in no-vodobnega abstraktnega slikarstva do problemov literame avantgarde. Najbolj pa ga zanirna medij moderne množične komunikacije in komunikativnosti: trivijalna literatu-ra, film, radio in televizija. V zvezi z raziskovanjem množične komunikacije je izdal zbirko študij o Jamesu Bondii. UMBERTO ECO ANALIZA STRUKTUR Predno spregovorim o anglo-ameriškd kritaiki, bi rad razjasnil nekaj izhodiščnih točk: Prvič, ne razvijam nikake kritične aktivinosta v manipulativnem smislu besede; prištevam se h kro-gu filozofov, ukvarjam se z estetiko, še prav posebno pa se zanimam za zgodovino poetike. Sem namreč zagovomik mnenja, da bi morala estetika — danes bolj kot kdajkoli — začeti sodelovati s fenomenologi-jo različnih umetnostnih pojmovanj, kot se ta ponu-jajo pri posameznih iimetaikih in smereh različnih dežel in obdobij. Raziskovalec poetike pogosto ne razpolaga z do-kumenti, katere je uporabljal in interpretiral dolo-čen avtor, poetiko, ki je implicirana v delu umetnika, je prisiljen razložiti zgolj z njemu dostopnimi sred-stvi, medteon ko dojema strukturo določenega dela, ter spoznava namen in cilje avtorja: tako je raziska-va poetike prenesena in prestavljena v konkretno analizo del, vendar ne kot ločevanje med lepim in grdim, niti kot sodba otem, kaj jevnjih veljavnoali neveljavno, temveč toliko bolj kot opisovanje struk-turnih modelov. V tem smislu je torej lahko identd-ficiranje poetike mišljeno kot neke vrste kritična aktivnost, katere ugotovitve bi lahko uporabili kot prispevke h kritičnemu razumevanju določenega de-la ali določenega avtorja. Potem, ko so v sodobni umetnosti ugotovili vedno močnejše prevladovanje poetike nad umetnino (izhajajoč iz »Poezije o poeziji« romantične in dekadenčne tradicije, danes stojimo nasprofci mnogoplasfcnim umetninam, ki so podobne lastnim teorijam, pri tem mislimo na primer na Fin-negans Wake), se je potrebno vprašati, pa naj bo to zgolj v obliki paradoksalne hipoteze — celo o tem, če v bližnji bodočnosti raziskovanje poetik ne bo po-stalo edina možna oblika literame kritlke nasploh. Drugič; potem, ko sem natančno in podrobno študiral poetiko Jamesa Joycea (kateremu sem si-cer posvetil polovico svoje zadnje knjige Opera operta), bi bilo morda preveč preprosto, če bi moj odnos do anglo-ameriške literarne kritike izvedli zgolj iz zanimanja za Joycea. V takšni situaciji je vendar samo po sebi razumljivo, da sem posegel na-zaj po avtorjih, kot so Levin, Wilson, Gilbert, Tin-dall, Beckett Pound in Eliot — da imenujem le nekatere. če se spomnim na svoja študentska leta, potem se danes lahko vprašam, ali sem k tem kriti-kom prišel preko Joycea, ali pa me je obratno: bra-nje omenjenih avtorjev in anglo-ameriške literarne kritike nasploh pripeljalo k Jamesu Joyceu. Samo po sebi je razumljivo, da na tem mestu pre-gledujem le svojo lastno izobrazbo; ravno tako tudi ne trdim, da pri tem utelešam tipičen primer; vendar mislim, da je bila ta pozornost za anglo-ameriško li-terarno kritiko v moji generaciji splošen pojav- Kulturno izobrazbo sem pridobil v povojnih le-tih, torej v obdobju, ko so se mnogi mladi italijanski intelektualoi uprli proti kulturni »Croce-diktatu-ri«. Seveda pri tem ne govorim o vlogi, ki jo je Cro-ceiev« ftlOTi^fiia i<*r»\n kot ravk o rv^^odi v ob^obju fašizma, ampak izključno o filozofsko-kritdčnem po- skii&u: ponovno najti in razcveteti zrna protiideald-stične opozicije, od eksistencdali2ma, do krščanskega pemonalizma, od pragmatizma do neopozitivizma. in marksizma, ki so jih v preteklih petxiesetih letih vse-povsod raztresle posamezne izolirane skupine. Tako se je pokazala potreba, da sprejmemo sicer večkrat pretirano, a razumljivo polemiko z miselnimi smer-mi in tokovi, katere je izoboila kulturna diktatura idealizma. Za mnoge od nas je bil anglo-ameriski kulturni prostor področje najplodnejših odkritij (po-dobno, kot je bil to za generacije pred nami nemški kulturni prostor.) V prvi vrsti mislim predvseon na Deweya, nato pa na neopozitivistične tokove, na šole analize jezika, na ponovno ovrednotenje sooioloških disciplin — ki so jih često tudi uporabljali za raznmevanja umeitnd-ških fenomenov — in ne nazadnje na vpliv marksiz-ma, ki je pogumno vzpostavil tesnejše stike med kul-turnimi, socialnimi in ekcmomskimi fenomeni. Tu se nam odpira pot, po kateri lahko s terminološko na-tančnostjo empirično strožje pretehtamo kulturno dediščino in miselne navade, na katere je močno vplival idealizem. Crocejev nauk od vseh prav gotovo ni bil za vt-njen. Mislim, da so v našem načinu mišljenja in v našem postavljanju problemov — pa naj se to dogaja le zgolj zaradi novih metod — izostali določeni pri-dobljeni principi, ki bodo vedno karakterizirali naše razd&kovanje. Preidimo h konkretnemu primeru in se na ta na-čin poglobimo v problem estetike. Za primer nava-jam Crocejevo prepričanje, po katerem identificira-nje kategorij, s katerimi se da razložiti pojav umet-nosti, je in ostaja zadnji oilj estetike. To velja tudi za konkretno razpravljanje o umet-nostnih zvrsteh. Edina razlika v mojem odnosu do Croceja je v tem, da zame identificiranje kategorij ostaja sploh zadnji cilj. Kaj se torej očita Croceju? 1. Ci;oce je premalo upošteval zgodovinske in empirične razlike med posameznimi umetnostnimi zvrstmi, premalo je upošteval tudi njihove specifične retorične posebnosti .in njihovo praktjčno socialno določenost in zato 2. ni raziskal problema umetniških tehnik. Po Crocejevem mnenju konkretna zgradba literarnega dela ne prispeva k popolnosti lirične intuicije. Potetn-takem 3. je toliko bolj poudaril vlogo emocije in pesni-ške intuicije, in je merljiva, racionalna in tehnična dejstva, ravno tako prisotna v dejavnosti umetnika in zatorej ravno tako potrebna pri kritični presoji, ob-ravnaval vse preveč površno. In končno je Croce 4. na podlagi pravkar povedanega utesnil in zre-duciral kritično metodo zgolj na razlikovanje med poezijo in ne-poezijo. Vse ostalo je odpravil kot »ne-bistveno strukturo«. V določeni literarni umetnini, kot je na primer Dante^V-a f"--f>*f*in, pa je rernično in bisf.veno prav tisto »Ostalo«: teološka struiktura, kanon alego- rične srednjeveške umetnosti, register figur in poj-mov, ki so značilni za določeno zgodovinsko tradici-jo in določeno kultumo ozadje... Crocejevi učenci so njegovo metodo sprejeli in iz Danteja naredili antologijo poetičnih domislic in »liričnih« trenutkov. Zato se je naša pozomost obrnila k zgodovini poeti-ke, k raziskovanju tistih umetnostnih stališč, ki so nujna in brezpogojno potrebna za razumevanja vseh umetniških vrednot nekega dela. Mnogim italijanskim estetom našega časa je skupno premagovanje Crocejevih stališč. S tem v zve-zi naj samo omenim »Estetico« Luigia Pareysona, ki pomeni od Croceja dalje najvzornejši poskus siste-matizacije, in ki je med drugim bistveno vplival tudi na mene. Toda vrnimo se k naši prvofcni temi: k anglo-ameriški kritiki, ki mi pri mojem delu nudi številne izkušnje. Tako sem naprimer: mnogo spodbud za problematiko tehnik našel pri avtorjih, ki so me na-učili analizirati poetični jezik v njegovih komunika-tivnih mehanizmih. Pri tem mislim narazlične seman-tične šole, predvsem na Richardsa, na analize komu-nikativnega patterns in njegovega izoblikovanja Ckot naprimer v knjigi Counterstatement Kennetha Bur-kea), na semiotiko Charlesa Morrisa... Kar se tiče ponovnega vrednotenja posameznih »zvrsti«, njihovih specifičnih tehnik in njihovega zgodovinskega razvo-ja, so anglo-ameriške analize dram in romanov na-primer: Francisa Fergussona, Warrena Beacha, Marka Schorera ali Josepha Franka, pa tudi neizo-gibno potrebne. Tu bi seveda lahko imenoval vse ti-ste učenjake, ki so svoje delo posvetili Joyceovi pripovedni strukturi. Vsem tem je skupno retorično — strukturno analiziranje, ki se začenja že s Poeje-vo »Philosophy of Composition«. Seveda pa pri tem naštevanju ne smemo pozabiti ugotovitev new-criti-cizma ali takoimenovane »simbolične estetike«. Za-nimiva je vsekakor tudi teorija Philippa Wheel-wrighta, analize jezikovnega znaka in njegove spo-sobnosti plurisignacije, uporaba soft focusa, princip contextualizma; zanima me semantični mehanizem in sintaktična dispozicija, s pomočjo katere so lahko z določenim stavkom doseženi jasni in nedvoumni ali pa večpomenski, dvoumni efekti. Vendar vprašanje, ali ima »referent« tega znaka vrednost arhetipa, ali pa predstavlja nekakšno metafizično dejstvo, po mo-jem mnenju ne spada v estetiko, ampak v kuJturno zgodovino. Naloga kulturne zgodovine je, da pojasni, zakaj določena jezikovna struktura v danem kultur-nem prosfcoru in danem kontekstu funkcionira na ta ali oni način; z ozirom na liriko je ta odnos določil in formuliral profesor Knights: »routine notions and attitudes are broken down, and a new direc-tion of consciousness emerges from the interplay of meanings .. meanings in wich the reader or spec-tator is involved as a person ...« V tem smislu po mojem mišljenju formalna ana-liza strukturnih mehanizmov nekega literarnega dela in izdelava konstantnih strukturnih pattems pri vsa-ki umetnini ne prispeva dosti k temu, da se nam to delo kaže za an end in itself (kot se to dogaja pri mnogih zagovornikih new criticizma), ampak toliko bolj nudi instrumente, s katerimi lahko dojamemo in razumemo razmerje med delom, njegovim kulturnim kontekstom in osebnostjo njegov^a avtorja. Ker ra-zumem umetnost, in potemtakem tudi literaturo, kot strukturacijo vrednot (glede na strukturira-nost umetnine lahko ugotavljam stanje pred samim nastankom um&tnine, njena struktura pa me obe-nem opozarja tudi na različne komponente, ki že pre-segajo samo umetniško delo), s tem seveda še ne mi-slim, da »formalno opazovanje« določene umetnine pomeni zgolj prevzem določenega estetskega »forma-lizma. Obratno: formalna analiza je konkretni po-stopek, ki odkriva zveze med delom, zgodovinskim svetom in drugimi vrednotami. Ravrao to dejstvo me vodi v poudarjanje zgodo-vinsko-relativne strani različnih umetnostnih do jemanj — na eni strani, in v branje literature, za ka-tero se zdi, da ima le malo skupnega s kritiko (ven-darle tudi sodi v anglo-ameriško kulturo). Mislim predvsem na odkritja antropologije kutlure, na tako-imenovana »raziskovaJna področja«, katerih naloga je: zasnovati patterns of culture. Moja zadnja štu-dija sodobnih poetik v resnici ni nič drugega kot po-skus zasnove modela pootike, ki kaže današnje bist-vene premene in spreaneinbe umetnostnega pojma. Umetnina postaja pri tem vedno bolj »opera operta«, odprto večpomensko delo, pa naj bo to Joyceov ro-man ali takoimenovana serijska glasba, brezpredmet-no slikarstvo ala film kakega Antonionia. Ob teh umetninah se odpira vrsta možnosti, kot tudi mno-štvo pomenov. Pri izdelavi modela »opera operta« mi je bila v veliko pomoč teorija informacij (torej tudi daljni, pretežno anglo-ameriški vpliv). Istočasno sem ta estetski model skušal postaviti v sorazmerje z dru-gimi, že identificiranimi modeli iz območja sodobne kulture, začenši pri fizikalnih metodoloških in meto-dičnih modelih, pa vse do pomerhbnejših modelov lo-gike in psihologije. Skušal sem najti enotnost razlifr nih in raznovrstnih aspektov kulture. Vendar nisera čisto prepričan, če se mi je posrečilo izključiti banal-ro analogiziranje, v katerega lahko nehote zapademo, Zatorej sem obrnii svojo pozornost k različnim struk-turnim metodam. Tako sem se seznanil z de Saus-surjevo ling-vistiko in antropologijo Levi-Straus-sa; pa tudi pojem »stratified structure«, katorega je skoval Rene Wollek, je na mojo kritiko vplival z enako močjo kot študij ruskih formalistov. Ob tem bi rad razrešil sledeč problem: kr.ko ra^Mčne knitur-ne ryniave neke«ra dol^čenega obdobja zvesti na stro- Nadaljevanje na 18. strani 18 RAVMOND PICARD DELU IMANENTNA KRITIKA V Francaji je moderna angleška ozajroma ameri-ška literama kritika le malo znana. Lahko bi celo re-kli, da dandanes nima skoraj nikatoršnega vpliva. Si-cer pa tudi v Angliji oziroma Ameriiki nova franco-ska literama kritika ni poznana. Fomembnejše delo, posvečeno literami kritiki, ki je bilo objavljeno v Združenih državah, v več kot sedemsto naslovov ob-segajoči bibliografiji ne vsebuje ruiti »Les vleurs de Tarbes« Jeana Paulhana, niti »Les sandales d'Em-pedocle«, Glaude Edmonda Magnyja, čeprav navede-na dela sodijo med najpomembnejše tekste, kar jih je v zadnjih petindvajsetih letih izšlo v Franciji. Kljub temu je vendarle bolj presenetljivo francosko nepoznavanje racmh kritičnih stališč ter mnenj anglo-ameriške kritike, ko vendar na prvi pagiled, ka-kor je znano, za anglo-ameriško literaturo obstaja šlrša publika iz vseh slojev izobražencev. D. H. Lawrence in Faulkner na primer v Franciji spada-ta tako rekoč v dediščino bralcev. Zakaj so torej so-časni kritiki ostali nepoznani? Za Shakespearja je bilo patrebnih 150 let, da je prišel preko Rokavske-ga preliva — in v kakšnem stanju je prispel do nas! Albee je potreboval le 150 dni, da je prišel čez Afclantik: zakaj z njim niso prišli tudi sodobni kritiki? Vrzok temu je prvič relativno majhen interesna krog braloev, ki bi jih zanimali literarno-kritični teksti. Bralec, iščoč kriterije, ki bi mu omogočili lite-rarno sodbo lastnega branja, že ne sodi več v ome-njeno kategorijo. Določen roman na primer lahko ugaja izredno široki publiki; kritično delo pa lahko zanima le bralca, ki želi ob branju tudi premisliti, torej kvečjemu filologa, kritika ali intelektualca. Vsi ti seveda predstavljajo številčno zelo omejen krog ljudi. Zato se javljajo najrazličnejši problemi: med njimi tudi založnikovo nezanimanje za prevod lite-rarno kritičnega dela. Torej bomo prisiljeni brati v originalu? Krog bralcev, ki bi bili zmožni brati tek-ste v originalu, je pri Francozih dosti bolj omejen kot pri Angležih. Iz tega logično sledi, da nova lite-rarna kritika objekte raziskovanja, posamezne prime-re in dokazno gradivo jemlje predvsem iz angleške li-terature. Francoski krogi bralcev torej večinoma prav slabo poznajo angleško literaturo, dokaj pa je razširjena tudi laična predstava, da določena kritika bolj ali manj soglaša z literaturo, za katero jemlje snov za problematiko, o kateri piše: kritično merilo, uporabljeno pri Shakespearju, Coleridgeju ald Me-redithu se po njihoveim verovanju ne more razvi-jati, pripisujejo mu isto veljavnost in učinkovitost tudi pri raziskavi Racina, Lamartina ali Hysman-sa. še-posebej v Franciji, kjer je pnisotna stara in Nadaljevanje s sedemnajste strani ge strukturne modele in pri tem odkriti in ohrandtd skladnost v sfcruikturi posameznih rnodelav. To seveda ne pomeni, da bi odkrili nekakšne »ontološlke« zveze, ampak le, da bi spoznali možnost uporabljanja različ-nih pojmovnih pomagal pri opisovanju določenih umetnostnih pojavov. šele patem, tako mislim, je možno opraviti širše zgodovinske analize ter morda vzpostaviti zvezo s podobnimi modeli ter ekonomski-mi in sooialnimi konstituentami določene civiliza-cije oziroma dobe. Zastopam namreč mnenje, da so zahteve marksizma — ki neposredno, deterministično zvezo med fundamentalnimi in suprastruikturnimi po-javi ne želi vzpostaviti na naiven način, — sprejem-ljive le na ta način, da ne upošteva zmedene mnogo-vrstnosti vplivov, ki nastajajo med različtniimi področ-ji kulture in neprestano povzročajo neenofcnost v raz-voju. Prej sem dejal, da me neneboima spremlja dedi-ščina italijanske estetske kulture, prepričanje, da raz-lične raziskave ne vodijo k zgodovinskemu relativ«iz-inu, arapak toliko bolj k trajnim ter stalnim patterns, na podlagl katerih lahko definiramo vsak pojav umet-nosti onkraj neprestanih sprememb. Jasno je, da ta naloga pripada estetiki in ne kri-tiki. Prispevki mnogih anglo-amerišikih kritikov, kate-re sem bral v zadnjem času, pridajo o delavra lite-rarni priaadevnostd, ki nas želi poučiiti o boljšem ra-Eumevanju človeške izkušnje in za nas pomembnih vrednot. Moja definicija umetnosfci kot obliike, v kate-ni se vrednote raztope v strukturi in zato svojo po-membnost prejmejo zgolj iz razmerja do strukture, mi posreduje določeoio umetnino kot universum vred-not, katere presojam. Ta novi red oziroraia razvrstl-tev mi po eni strani dopušča, da pridem v stik z umetniškimi vrednotami samimi, po drugi strani pa lahko spoznam ki dojamem tudi tiste vrednote, ki jih ne sprejmem in ne upoštevam. V tem pnimeru lah-ko o urnetnini govoriin na političnem ali na moral-nem nivoju, lahko jo zavrnem ali napadem. To seve-da pomeni, da umetnost ni nekaj absolutnega, am-pak je zgolj aktivnost, zvrst udejstvovanja, ki v dia-lektičnem razmerju nastopa proti drugim aktivnostim, initeresom in vrednotam. Vsakdo od nas, ki bere do-ločeno literarno delo — pa četudi zastopa še tako stroge tehnično-struktume kriterije —, more in mora poiskati svoj emocionalni in raolonoina odnos do umetmkovo^a svftta. more in mora razkritii določpno vizijo sveta in 6k>veka- s. — a. tn. vplavna literamo-kritična tradicija in je števllo po-bud, ki imazemske (literarno-kritične) študije upo-rabljajo za eksplikaoijo francoske literature, vedno presenefeljivo inajluno, nacionalni literaturi po pravi-ci ali po krivioi odgovarja predstava nacionalne li-terarne kritike. Zdi se, da Francozom prav že tradi-oionalna preanoč na ideološkem in filozofskem pod-ročju »prepoveduje« previzem tujega kritičnega poj-ma za boljše razumevanje njihove lastne liiterature. In vendar bi bilo Francozom v dobro, če bi raz-mišljali o anglo-ameriškem literarno^kritaonean me-diju. S tem bi se lahko bolje zavedli problemov svo-je lastne kritike, in na ta način odkrili, da dobršen del njiiiovih poskusov in reakcij tudi drugje nd ostal brez analognosti ozlroma analogij. Dans vlada v francoski literarmi kritiM velika kriza. Le-ta je še toliko večja, ker ostaja skrita in zakrita pad pavršjem in se dosti močneje odraža v dejanskih primerih in stvarnih dejstvib kot pa v glavah. Je potemtakem literarna kritika sploh potrebna? če je, kaj naj bi bil njein predmet? Kakšne metode mora imeti? Situacija je trenutno tako zbegana, s tradioijo nastali avtomatizmi so tako močno zakore-ninjeni in ravnodušnost ne ravno nepomembnega dela javnosti tako velika, da si nihče ne upa tega vprašanja niti zastavitl. Velika množioa vsakodnevno-producirane literafcure obsoja poklione kritike feljto-nov, jih imenuje askete ali šarlatane, čeprav večina od njib. ni niti eno niti drugo. Zato pa se včasih neizso-braženi ljudje izjključno zanimajo za moderno litera-turo. (Ta tendenca je značilna tudi za Združene dr-žave.) Za kritike te vrste se franooska literatura za-čne na primer: šele z Rimbaudom. Nasprotno pa so literarni zgodovinarji dela seve-da prebrali, vendar danes ne vedo več, kaj bi prav-zaprav učili: biografijo avtorjev, literarno zgodovi-no nekega določenega obdobja, zgodovino literarnih pojonov, filozofijo literarne umetnosti, psihologijo avtorjev ali celo aseb, katere so si le-td izmislili, na-stanek in razvoj literarne kreacije ali pa filologijo poetičnega jezika?! In v resnici literarno kritično delo operira s to in še z drugovrstno probleniatiko. Kljub temu se je pojavilo neko novo gibanje, ka-terega interesi so &icer pretežno negativni, toda ne tudi dvoumni: zoperstavlja se zlorabi v Franciji tako globoko zakoreninjene biografske literarne kritike in se vrača k literarni umetnini — ravno tako, kot je feo storila moderna anglo-ameriška literarna kritika. Konono so u^ideli, da so bili biografski funktorji za literarno delo malo poučni in da več ali manj slučaj-no nastale anekdote o nastajanju dela ne pojasnjuje-jo niti samega ustvarjalnega akta, niti uspeha literar-ne stvaribve. Stara naturalistična shema jablane, ki nosi jabolko, v kateni je literarno-kritična šola 19. stoletja videla »eksplicite« ponazorjen syoj ideal, je in astane neprosajna in neprozorna. Kajti skrivnost ustvarjanja in pomen jabolka ostaneta nedotaknjena, in nikakršnega razloga ni — če za trenutek razmi-slimo o teon —, zaradi katerega jablana ne bl začela nenadoma rojevati hru&ke in marelice. Sainte-Beuve je med najpomembnejšaimi, kl so odgovorni za to spojitev literarnega dela in avtorje-vega življenja. Paradoksalno je le dejstvo, da je Sain-te — Beuve prav dodanes obdržal svoj ugled. Ta opolzki zbadljivec, katerega dovolj vedik greh je že v tem, da za časa svojega življe]. ne, fiTrvrr.fi mktualna«, ali pa, če ji damo prednost, »nezvesta preteklosti«. Postavljena je namreč v neko določeno ideološko sedanjost in je zaradi te posebne pozicije zelo težko zvesta kritični tragediji, izhajajoči ali iz Sainte-Beuva, Taina ali pa iz Lansona- Kljub temu pa ravno Lansonov model postav-lja današnji literarnl kritiki poseben problem: nje-govo delo, njegova metoda in mentaliteta, celo on sam je bil prototip francoskih literarnih učiteljev. Z neštevilnimi epigoni je nekako pred petdesetiim le-td obvladoval celotnio akadeansko literarno kritiko. Ker Lansonova kritika vsaj teoretično zagovarja postavitev konkretnih dejstev eksaktnih in objektiv-nih principov, verjetno ne bi bila mogoča združlji-vast med tako imenovanim »lansonianizmom« inraz-ličnimi ideološkimii kritikami, ki se vse posvečajo interpretaciji. Vendar je y resnici celo nasprotno: med interpretativno in pozitivistično (akademsko) li-terarro kritiko vlada neka določena napetost in to čeprav so kritiki današnje Franoije (tukaj govorimo le o strukturni kritiki in ne o splošni, hitro napi-sani dnevni kritiki) večinoma tudi učitelji: v resni-01 je »lansonianizem« tudi ideologija: ne zadovolji se namreč s tem, da bi tako kot za vsako znanstve-no raziskavo, tudi za literarno kritiko zahteval ob-jektivna pravila, ampak se pristransko drži določe-nih splošnih prepričanj o človeku, zgodovini ter o odoosih med avtorjem in njegovim delom. Danes je na primer lansonianska psihologija, katere način proučevanja je analogen determinizmu, ki je prisi-Ijen enačiti zaporednost ter posledice posameznosti nekega določenega dela s posameznostmi in podrob-nostmi nekega življenja, z duševnostjo neke osebe, z duševnostjo avtorja itd., popolnoma zastarela. Ce na primer pomislimo na posebne, nasprotne in sebe negirajoče odnose med avtorjem in njegovim delom, katere je postavila psihoanaliza, potem je lansonian-ska psihologija v celoti zelo samovoljna ideologija. Samoumevno je, da so za neko ideologijo v res-ničnosti neizogibni filozofski poslutati: s tem v zve-zi »lansonianizmu« sploh ne moremo očitati njego-vih preasvojenih mnenj, pač pa mu tembolj lahko očitamo to, da je zamolčal in z moralističnim za-grinjalom zagrnil eiksaktne in objektivne prlncipe: ideologija je tu zdrsnila kot tihotapsko blago med prtljago znanstvene metode Ker so ti različni ideološki principi istočasno na razpolago, lahko sklepamo, da bistvo literarne kritike svoje potrddtve ne more najti niti v ideološ-ki izbiri niti v »resničnosbi«. Literarna kritika je ne-kaj drugega, kot samo dajanje pravilnih izjav v imenu »pravih«, »resničnih« principov. Iz povedanega sledi, da glavni greh literarne kritike nd v izpovedovanju in priznavanju neke do-ločene ideologije, ampak v molku, s katerim odeva idealogijo: to »molčanje, ki nosi vso krivdo« nato imenujemo »mimo vest«, ali če hočete »nepoštenje«, kajti kaiko lahko netedo resno veruje v to, da dolo-čena umetnina more eksistirati kot objekt zunaj psihe in osebne zgodovine kritika, s katerim se je pogodila, in njemu nasproti uživati neke vrste eks-teritorialno pravioo. S kakšnim čudežem naj bi se prenehala globoka komunikacija, katero suponirave-čina kritikov pri delih in njihovih avtorjih, če gre za njeno lasfcno delo in za njeno lastno situacijo? Ali zakoni ldterarnega ustvarjanja veljajo le za pisa-telje, za kritike pa ne? Vsaka kritika mora v svoji razlagi obsegati implicirano izjavo o sami sebi, pa naj bo ta izjava podana na skrajno zavit in zaple-ten ali pa na skrajno diskreten način; kajti vsaka kritika je istočasno kritika o umetnini in lastaia kri-tika. Naj na tem mestu povzamemo Claudelovo be-sedno igro: elle est connaissance de 1'autre et co-naissance de soi-meme au monde. Ali z drugimi be-sedami povedano: kritika nikakor ni seznam izsled-kov ali naštevanje sodb, ampak je v bistvu aktivite-ta, to se pravi posledica diihovnih dejanj, ki &o glo-boiko zasidrana v zgodovinski in subjektivni eksi-stenci (oba pridevnika izražata sicer eno in isto). Ta duhovna dejanja zgodovinsko in subjektivno ek-sistenco iavršujejo in odgovornost zanjo prevzema-jo nase. Vpmšanje, če je lahko aktiviteta sploh »re-snična«, je nesmiselno, ker je določena s popolno-ma drugiimi smernicami. Vsakega pisatelja, vsakega pesnika — na katere-ga sta-ansko pot vedno lahko krene tudi literama te-orija — obravnavamo kot človeka, ki govori o stva-reh in pojavih samo, če so ti imaginarni, če so zu-naj jezika, oziroma če so izšli iz jezika. Svet eksisti-ra in pdsatelj uporablja jezik: to je literatura. Vendar je objekt kjitike povsem nekaj drugega: literarna kritika se ne uikvarja s svetcMn, ampak z jezikovnimi izjavami, kl so jih ustvarili nekateri po-samezniki. Torej je literarna kritika Lajava o nekl izjavi, izreka o noki izreki, je potemtakem nekak-šen sekundarni jezik, nekakšen — kot bd ga imeno-vald logiki — jcšaik, ki je v odnosu do primarnega in objektivnega jezika (langage-objet) meta-jezik (m6ta-langage). Iz tega sledi, da mora kritidna akti-viteta račtinati z dvema različnima odnosoma: I. od-nos jezika kritika do jezika avtorja, katerega kritik raziskuje in II. odnos imenovanega objektivnega je-zika do sveta. Literarna kritika je definirana z »med-sebojnim učinkovanjem« teh dveh jezikov; s tem se morda pojasnjuje velika podobnost z drugo duhovno aktiviteto, namreč z logiko, ki vendar tudi povsem temelji na razlikovanju objektivnega in meta-jezika. Torej če literarna kritika nd ndč drugega kot meta-jezik, njena naloga potemtakem sploh ni v odkrivanju resnice, »resničnega«, arnpak kvečjerauv odkrivanju »veljavnega«. Jezik sam po sebi ni niti pravilen nita nepravilen: iz znakov mora obdikovatd koherenten sistem, in pravila, ki obvladujejo literar-ni jezik, se ne nanašajo na sovpadanje tega jezika s stvarnostjo (kar so bile vedno tudi zahteve reali-stičnih šoi), ampak samo na njegovo primemost nasproti tistemu sistemu znakov, za katerega se je odlooil avtor (da se bolje lazuineimo: v tej zvezimo-ramo dati besedi sistem zelo močan akcent). Literarna kritika torej ne sodi o teni, ali je v Proustovem pisanju kaj »resnice«, ali je bil Baron de Charlus resnično Comte de Montesquiou, ali je bil Francoise resnično Celeste ali če so s po-Pro-ustu opisano družbo resnično eksaktno reprodud-rani zgodovlnski pogoji, ki so omogočili propad plemsbva koncem 19. stoletja. Njena naloga je le v tem, da si sama izdela jezik in nato z njegovo ko-herentnostjo ter logiko, torej z njegovo sistematiko zbere velike kvantitete Proustovega jezika, oziroma bolje, da te kvantitete — v matematičnem smislu besede — rntegrira, in to tako, da na način logične enačbe preizkusi veljavnost nekega razumskega za-ključevanja, ne da bi pri tem teh po načrtu izpelja-nih dokazov zoperstavljala (primerjala) resničnosti. Lahko torej rečemo, da je naloga kritike izključno formalne narave (to je lahko tudi edino jamstvo za njeno univerzalnost); ne gre namreč za to, da bi v delu ali avtorju, ki ga raziskujemo, odkrili nekaj »skrivnega«, »globjega« ali celo »skrivnostnega«, ne-kaj, kar je bilo doslej neopaženo (sicer pa, na kakšen oudežen način naj bi se to lahko zgodilo? Smo da-nes morda bistroumnejši od naših prednikov?) Gre namreč za preprosto dejstvo, da se kritiku skupaj z dobo, v kateri živi (naj bo to eksistencializem, mar-ksizem ali psihoanaliza) jezik izroča kot dober mi-zar, ki spretno približuje dele kompliciranega po hištva — in ta jezik se prilagodi jeziku avtorja, se pravi formalnemu sistemu logičnih pravil, katerega je avtor izdelal pod pogoji svojega časa. »Dokazovanje« določene literarne kritike nima ničesar opnaviti s »stvarnostjo«; kajti kritična izja-va — kot sicer tudi logična — je vedno samo tavto-loška: naposled to dokazovanje sestoji le iz »poz-neje« formuliranih ugotovitev — pri čemer se te »za-mude« popolnoma zavedamo (toda to ni pomembno): Racine je resnično Racine, Proust je resničnoPro-ust; ne, »dokazovanje« neke kritike — če dokazo-vanje sploh obstoji — ni zmožno odkrivati nekaj določenega znotraj dela, ki ga raziskuje kritik, tem-več celo nasprotno: dokazovanje lahko literamo de-lo, kolikor je le mogoče, prekrije s svojim lastnim jezikom. Torej gre tudi v tem odnosu za neko v bistvu formalno aktiviteto (ne v estetskem, ampak v logič-nem pomenu besede). Lahko bi rekli, da je za kriti-ko edina pot y tem (v začetku smo kot pot omenili izogibanje »mirni vesti« ali »nepoštenju«), da si za-stavi naslednji moralni cilj: ne razreševafci smisel del, ki jih proučuje; zopet je potrebno zgraditi in postaviti pra-wla ter nasilje, s pomočjo katerega bo izdelan literami smisel. To pa je mogoče le z isto-časnim priznanjem, da literarna umetndna predstav-lja zelo samovoljen semantični sistem, katerega cilj je v postavljanju splošnega pomena in ne le neke-ga določnega pomena. Literarna umetnina — vsaj ti&ta, katero kritiki navadno sprejemajo za umetni-no — (morda je tukaj implicirana neka možna defi-nicija »dobre« literature) nikoli ni popolnoma brez-pomembna (skrivnostna ali »in&pririrana«), vendar tudi nikoli popolnoma jasna in razločna. Tako ima torej umetnina nek nedoločno-odvisen pomen, in v resnici se bralcu ponuja kot resnidno signifikanten sistem, izmika se mu kot significiran objekt. Ta način »de-ception«, oziroma »de-prise« smisla na eni strani pojasnjuje, zakaj literarna uinetnina zmoTe postavljati svetu vprašanja (medtem, ko ra-ziskuje utrjene vrednote, katere tako zelo varuje-jo svetovni nazori, ideologije in zdrav človeški ra-zum), s tem namenom, vendar ne, da bi kdajkoli sa-ma odgovorila nanje (najbrže ni nikakršnega velike-ga dela, ki bi bilo »dogmatično«). Na drugi strani pa razjasnuje dejstvo, da se umetnina vedno in ved-no znova ponuja novim interpretacijam. Torej splob. ni nikakega povoda, da bi kdajkoli prenehali disku-tirati o Racinu ali Shakespearju — kvečjemu bl se kdaj pa kdaj nepričakovano pojavil emocionalni odpor (proti diskutiranju o literarni umetnini), kipa bi bil zopet n©ke vrste jezik. Ker literatura vztra/J« no prinaša pomene, ki pa vedno istočasno »ube^ijoa iin minejo, ni torej nič drugega kot določen jezik, se pravi sistem znakov: njen smdsel ni v naznanja« nju in sporočilu, ampak toliko bolj v tem sistenra samem. Prav iz tega vzroka literarni kritik ne vzpc^ stavlja sporočila dela, ampak le določeni sistem, ravno tako kot jezikoslovec ne razrešuje simisla in pomena nekega stavka, ampak določa njegovo Uxh malno strukturo. Kajtd šele ta omogoča iza-očitev do ločenega pomena. Seile takrat, ko bo literarna kritiika spotznala, da je sama ravno tako neke vrste jezik, oziroma točaae-je, da je sama utelesila >«neta-jezdk«, bo lahko v Wh snici na kontradiktoren — vendar avtentičen načia istočasno objektima in subjektivna, zgodovinska in eiksistencialna, totalna in liberalna. Fo eni strani je> zik, ki si ga izbere vsak kritik sam, ni nekaj, kar 14 bilo poslano z neba, ampak je toiliko bolj tisti jezalt katerega mu nudi njegova doba, in je objektavnl izraz določene zgodovinske zrelosti vedenja, idej tal intelektualnih strasti. Z drugimi besedamd: jezik jm nujnost-potrebnost. Po drugi strani pa tudi ta po-trebni jezik vsak kritik izbere za določen eksisterv oialni model, ki ga uporablja na primer: kot sre* stvo za njemu lastno diihovno funkcijo, v katero na» to položi vso svojo »globino«, se pravi svoje ves&fo odpor in obsedenost. Tako se sredi kritičnega.- deil» lahko začne dialog med dvema zgodovin&kirna sitih adjama in ined dvema subjektivnima sferama (a^ torja in kritika). Vendar ta dialog popolnoma egoi» stično kaže na sedanjost: literama kritika ni^nitl »poiklonitev« raaiici pretklostd, nitl resnica »ostalega« — ampak je zgradba tega, kar je razumljivo našeomi času. Prevedla S. in A. M. Ronald Barthes 20 EKSISTENCA Odgovor na clanek Marjana Rožanca UMETNOSTIN ZNANOST Pojem eksistencialne kategorije ali eksistencial-ne strukture skriva v sebi dvojno naravo. Kategari-ja ali struktura označujeta tisto, kar je na njem znanstvene^a, pridevnik eksistencialno kaže na nje-gov metascientistični del. Moderna znanost je opustila nekdanjo — naiv-no — ambieijo: težnjo po kompletnosti in totalno-sti, predvsem pa po preprosto realistični adekvatno-sti z naravo sveta. Zadošča ji, da je notranje kohe-rentna izvedba postavk — aksiomov —, ki si jih po-stavi v začetku kot svoja izhodišča. Izhodišče lite-rarne znanosti, kakor sem si jo zamislil jaz, je eksi-stenca. Najprej in obenem mi je dano dvoje: svet in jaz. A če ta jaz — po Lacanovih analizah — ni nič drugega kot refleksija aktivnosti, ki izvira iz moje-ga bitja, fiksacija in konstrukcija posebne entitete, katere prava narava je skušnja o svetu, ki gleda sa-ma sebe in izdvoji sebe v svojo formo, v nosivca skušnje, potem je jasno, da je temeljna opredelitev mene moj (aktivni) odnos s svetom, s tem pa svet sam. Jaz, to so drugi, to je drugo. Jaz je svet. Ana-liza jaza je analiza sveta. Hkrati pa: Kako naj ta »objektivni« svet vidim, čutim, dojamem, skusim, ra-zumem, če ni to svet, ki je v meni, ki je sad, rezultat in predmet moje — in samo moje — avtentično in-dividualne, neponovljivo personalne skušnje? Misli-td in govoriti o svetu literature, o ljubezni, strahu, nasilju, nemoči, čustvih, kvalitativno opredeljenih podobah se pravi vse to poznati na notranji način, ne zgolj po zunanjih znakih. Reflektirati svet »ob-jektivne« Mterature pomeni reflektirati svojo aktiv-nost, svoj odnos s svetom, svojo skušnjo: sebe kot formirano vsebino. Ta formirana vsebina, ki mi je najprej in najbolj neposredno dana, mi je hkrati no-tranja in zunanja. Notranja: ta vsebina sem »jaz«, moja bolečina, muka, out, misel, tisto, kar živim. Brez nje me ni in — zame — sploh ničesar ni. Je vir, temelj in predpostavka celotnega »objektivnega« sve-ta. Imenujem jo: (moja) eksistenca. Zunanja: čeprav sem ta forrnirana vsebina »jaz«, je ta formirana vse-bina tudi »moja«, se pravi moj predmet, ne-jaz, ne-kaj, na kar se moj jaz nanaša, raziskuje, opredelju-je. Kot takšna ni več (moja, globoko subjektivna) eksistenca, temveč svet, do katerega se moja eksi-stenca obnaša kot do nečesa tujega, drugega, enake-ga čemer koli zunaj mene. Ko moja eksistenca sa-mo sebe opiše, postane — spet za samo sebe — opis, naris, posnetek, misel o nečem: ideja. Literarna ka-tegorija ali struktura, do katere se v svojem premiš-ljevanju in razčlenjevanju prikopljem, se mi tako kaže kot strukturirana ideja o svetu in ideja sveta. A hkrati: nikoli ne more biti samo ideja, samo »ob-jektivni« posnetek*, saj je ves čas dejansko refleksi-ja, ki jo moja eksistenca meče na mojo eksistenco, se pravi da je — v svojem jedru, predpostavki, izho-dišču — moja najbolj avtentiena eksistenca sama. Problem, o katerem govorimo, se torej zastavlja na dveh ravneh: kot znanstvena raziskava »objektiv-nih« literarnih svetov (recimo Minattijeve, Strniše-ve, šalanrmnove itn. poeziie) in kot »umetniš.ka« iz-poved, pričanje o eksistenci misleca, ki misli o sve-tu, v tem ko misli o sebi, oziroma misli o sebi, vtem ko misli o svetu. Na eni strani je do skrajne doseg-ljive možnosti (to je seveda vodilo in cilj) neoseb-na, »objektivna«, po vrsti znanstvenih načel in me-tod ravnajoča se znanstvena misel, na drugi strani znanstvenikov dnevnik, v katerem se vsa znanost v hipu razpusti in spremeni v literaturo o literaturi). Znanstveni aspekt me polagoma zmerom bolj odda-ljuje od mene samega (čeprav moja eksistenca osta-ja kot iziiodišče in temelj), literarne svetove zače-njam vključevati v širše sklope (sociološke, psihološ-ke, politične, tehnične itn.). Eksistencialni aspekt me vrača k sebi samemu in tematizira, eksplicira rav-no aspekt me vrača k sebi samemu in teniatizira, eksplicira ravno tisto, kar ostane v znanstvenem po-stopku nerazkrito. Oba aspekta se prekrivata: pod znanstvenim zmerom je mogoče (in neogibno) najti eksistencialnega in eksistencialnega je zmerom mo-goče tematizirati in racionalizirati (inteligibilizirati) v znanstvenega. Pogoj znanstvenemu tematiziranju eksistencial-nih »doživetij« je čas. Hkrati pa je čas tudi sam te-meljno »doživetje«, ki ga imam v odnosu do lastne eksistence in do sveta. Nobenega svojega doživetja (čustva, pretresa, doživljaja, spoznanja) ne bi mogei razumeti, če ne bi bilo časa. Razsežnost časa je ti-sta, ki omogoča, da doživetje »postavimo v zvezo«, da ga povežem s tem, kar je že bilo, s pričakovanim, s tem, kar »sem«; »sem« pa lahko le tedaj, če se re-flektiram kot tistega, ki »sem«, če iz množice gra-diva in podatkov izberem karakteristične in nepre-zentativne, bistvene in osrednje, hkrati pa ostale iz-pustim ali zanemarim kot naključne in nepomembne. Vsi ti podatki seveda nikoli ne morejo biti zgolj sinhroni, istočasni. Večina se jih je že dogodila in spomin ji hrani, iz preteklosti jdh rešuje ter aktuali-zira v zdajšnost, y danost. Aktivnost sporaina je ak-tivnost integriranja tiste esence (jaza), ki ni nič dru-gega kot samorefleksija eksistence- Eksistirati pomeni biti na nič drugega izvedljiv, nereduktibilen, avtentičen jaz. Biti jaz pomeni sam v sebi in sam sebi se dogajati: biti v dejavnem od-nosu do sveta, to je do vsega, na kar naletim inkar »mi« je dano. Dogajati se pomeni biti v času in sam biti — kot dejavnost — čas. Eksistence torej ni brez časa: časa mene, ki je hkrati čas sveta, njegov po-goj. Hkrati pa je čas sveta, v katerem se dogajam, pogoj mojemu času, času mene. Zadeli smo torej na našo osrednjo temo: na zgodovino. Ko grem od sebe (eksistence) k svetu, trčim na materijo, na Drugo, na ne-sebe, ki je neprebojno, tu-je, trdno neumljivo. To Drugo spoznati, neprebojno prebiti, tuje udomačiti, zunanje ponotranjiti, z eno besedo »objektivni« svet razumeti, ali ni to »objek-tivni« svet posvojiti: gledati (in razumeti) ga v per-spektivi svoje eksistence? To pa že ipso facto pome-ni doživljati, spoznavati več kot doslej, iziti iz sebe, se potopiti v svet — odpreti se in občevati s svetom (se reče temu ljubezen?). Se da reči, da pomeni ta praksa: zares postajati ne-jaz in s tem šele nesub-jektivistični, nenarcisoidni, neegocentrični človek? A če je ta »objektivni« svet diahrono potekanje subjektivitete, če mi vse »objektivno« gradivo izpri-čuje potekanje te subjektivitete (seveda pod vizira-jočim kotom moje eksistence), potem pomeni prista-janje na to potekanje subjektivitete pristajanje na decentriranje sebe kot subjekta (jaza), torej na de-subjektiviranje. Desubjektiviranje je ravno (notranje logičen) rezultat zgodovine subjektivitete. Sele na stopnji samonegacije (desubjektiviranja) je postala subjektiviteta videna kot logos in usoda. Videtizgo-dovino subjektivitete (pristati nanjo) pomeni odre-katise sebi kot subjektu: prepustiti se dialektični igri med neodpravljivo eksistenco in neopdravljivo zgodovino. S tem nikakor ni rečeno, da se na slovensko li-teraturo ne da gledati tudi na druge načine (z dru-go optiko, pod drugače vizirajočim kotom, iz drugač-ne eksistence). Brez dvoma se da — in se tako tudi gleda. Vendar: jaz zagovarjam pričam, dokazujem svoj spoj eksistence in zgodovine, spoj, v kateremje zgodovina odvisna od moje eksistence, moja eksi-stenca pa vključena v zgodovino in omogočena (ra-zumljena) po njej. Vprašanje, kdo ima prav, ta hip sploh ni pomembno. Ne gre mi namreč za hvaljenje lastne in kritiziranje drugih »vizij« (za kritiko), tem-več za (čim bolj avteratično, eksaktno, kompletno, izčrpno, bogato itn.) izdelavo lastne »vizije«. življe-nje (kot temeljno interpersonalno in intereksisten-cialno dogajanje) je dialog — komuniciranje — med različnimi zgodovinsko eksistencialnimi »vizijami«. S tem je subjektiviteta in njena zgodovina sprav-ljena v odnos do moje eksistence in »objektivnega« sveta. Objektivna je zato, ker sem jo kat idejospre-jel od drugih, že izdelanih filozofij (»vizij«), ki so jo precej natančno izdelale, utemeljile, dokazale, ilu-strirale in jo napravile na eni strani za razlago sve-ta, na drugi za zakon (naravo) sveta. Eksistencialna (v posebnem pomenu tudi subjektivna) pa je zato, ker sem v perspektivi »objektivne« ideje-razlage, v njenem horizontu, v njeni inteligibilnosti zagledal in razumel tudi svojo aktiviteto, prakso, izkušnjo, »na-ravo«, z eno besedo vse tisto, kar sem spoznal kot svoj »jaz« in njegovo »naravo«. Tako zgodovina sub-jektivitete ni le objektivno dogajanje nečesa zunaj mene, nekakšen fizikalen zakon, ki ga moram spre-jeti kot siderično dejstvo, se mu pokoriti ne glede na to, ali velja tudi za mojo notranjost aM ne. Zgo-dovina subjektivitete je globoko moja osebna, sku-šenjska, avtentična, tako rekoč tudi »privatna« zade-va. V — od »objektivitete« sprejeti — filozofski op- tiki ne le da razumem sam sebe, temveč tudi sem (jaz sem dmgi, ker sem po drugih to, kar sem: jaz): doživljam se kot subjekt, kot njegovo dogajanje in kot njegov konec. če pišem o štirih stopnjah zgodo-vine subjektivitete y povojni slovenski literaturi, de slovensko povojno literaturo (torej nekaj »objektiv-nega«) vidim, razumem kot recimo štiristopenjsko dogajanje subjektivitete (in literatura se ne dogaja v subjektiviteti, temveč. po svojem najglobljem bi-stvu je subjektiviteta — ter seveda tudi njena notra-nja opozioija, njena drugobit), potem vidim, razu-mem v njej tudi štiri stopnje lastne eksistencialne zgodovine. Sam sem — v medvojnih letih — doživ-ljal sebe in svet kot sintezo občega, posebnega in posameznega, kot sintezo nature, družbe, časa, posa-meznika, grup, morale, svobode in materije (v per-spektivi Absolutne prihodnosti kot eshatološke Od-rešitve); stopnja in figura subjektivitete (Sintetični in sintetizirajoči subjekt), ki jo danes odkrijem v Kajuhovi poesiji, je tako rekoč začetna stopnja, štart-na pozicija moje osebne zgodovine: mojega »jaza«, moje eksistence. Sam na svoji koži sem doživljal redukcijo tega sintetičnega subjekta (ki ga seveda tedaj še nisem razumel kot zgodovinsko stopnjo subjektivitete, sem jo pa živel in sem danes po njej — po razumevanju nje kot subjektivitete opredeljen) v etatistični subjekt, sam sem čutil in trpel v dekom-poziciji teh dveh optimističnih podfaz, v prehodu k intimističnemu in natuxističnemu subjektu z njego-vim pesimizmom, obupom, nesrečo, ponotranjeno-stjo, privatiziran-jem ipd. Sam sem sodeloval v radi-kalizaciji tega dekomponiranja, ki se je sprevrglo v destrukcijo — iz samospodbijanja v samozanikanje. itn. Korelaoija med »objektivno« zgodovino in mojo najbolj avtentično in neponovljivo eksistenco je to-likšna, da je mogoče govoriti o dvoobrazni identite-ti. Zato se v mojih spisih ne da govoriti le o histo-riografiji (to je en obraz), niti samo o histroriozofi-ji, temveč o historioeksistiranju: o eksistenci v zgo-dovini, ki je objektivno-eksistencialna, in o zgodovi-ni eksistenc, ki so historično-eksistencialne. Analitik »objektivitete« je pričevavec subjektivitete: njenih vjzponov, radasti, pričakovanj, njenih muk, njenega razsula, njene — nihiHstične — izpraznitve. To ni goldmanovski genetični strukturalizem, temveč ne-kaj, kar bi se dalo iskati med izrazi: strukturalno eksistencialni historicizem (marksizem) eksii&tencial-no historični strukturalizem, strukturalno htistorični eksistencializem... Zgodovino subjektivitete (s tem pa pisanje o po-vojni slovenski literaturi) je treba torej razumeti kot zgodovino »objektivnih« eksistenc in moje eksisten-ce: »objektivnih« v optiki moje eksistence, moje v optiki »objektivne« ideje o naTavi eksistenc kot po-topljenih v subjektiviteto. V tem času se ne da eksi-stirati zunaj zgodovine subjektivitete (ali, kar jeisto: sam ne morem eksistirati — biti »jaz« — če se ne gledam kot subjekt). To je naša — moja — usoda. Ta usoda se bo — morda — končala in razrešila v koncu subjektivitete, v tistem, kar imenujejo »obratu. Morda. Ne vem. Ne konstruiram prihodnosti in sveta, zgolj beležim: beležim to, da je zgodovina subjektiviteta poseben segment v svetu, segment, ki v svojem koncu eksplicira in negira, kar je napo-vedala v začetku kot najvišji ideal; eksplicira, kar je bilo v začetku neopaženo, a determinirajoče, ide-ale spremeni v fikcije (ne v dejstva), norme v anti-norme, lepoto v grdoto, red v nered, z eno besedo, ravna se po svojem temeljnem zakonu: zateonu ne-gacije. Celoten opisani segment je en horizont, zno-traj katerega se nahajam(o) (najbrž v njegovrem kon-cu); kaj bo prinesel drug horizont, tega ne vem(o). Zato ne razkrivam Resnice sveta, absolutnegia —sve-tega — vedenja o zadnji naravi našega bivanja, temveč zgolj beležim, opisujem in popisujem svet (segment), ki ga živim, in sebe, ki živim v tem svetu, gledajoč se z očmi tega sveta, podvržen temu sve-tu, predirajoč ta svet, da bi navsezadnje prišel do tega sveta samega (do sebe). Je to, kar počnem, vzgojni roman v goethejev-sko-heglovskem smislu? Je to čista znanost? Je to odisejada, ki me vrača domov? A kje je — navsezad-nje — moj dom. Ali pa je to ahasverstvo . ¦. večno beganje kot beganje? Taras Kermauner 21 FERDINAND DE SAUSSURE SPLOŠNA NAČELA DRUGO POGLAVJE NESPREMENUIVOST IN SPREMENUIVOST JEZIKOVNEGA ZNAMENJA I. Nespremenjljivost Če se po odnosu do ideje, ki jo predstavlja, za-znamujoče pojavlja kot prosto izbrano, v povračilo, po odnosu do jezikovne skupnosti, ki ga uporablja, ni svobodno, ampak je vsiljeno (naloženo). Družbena masa ni vprašana za svet in zaznamujočega, ki ga je izbral jezik, se ne bi dalo zamenjati z nekim drugim. To dejstvo, ki se zdi, da skriva neko protislovje, bi lahko domače imenovali »vsiljena karta«. Jeziku pra-vimo: »Izbirajte!«, toda dodajamo: »To znamenje foo in ne kako drugo«. Ne samo, da bi bil posamez-nik nesposoben, če bi hotel v Čemerkoli spremeniti izbiro, ki je bila storjena, ampak masa sama ne more izvajati svoje suverenosti nad eno samo bese-do; vezana je na jezik, tak kot je. Jezika se torej ne da prispodabljati čisti in pre-prosti pogodbi in prav s te plati je jezikovno zna-menje posebno zanimivo za preučevanje; kajti če hočejo pokazati, da je zakon, priznan v neki skupno-sti, nekaj, kar prenašamo in ne pravilo, v katero smo svobodno privolili, ravno jezik rmdi za to najbolj si-jajen dokaz. Poglejmo torej, kako se jezikovno znamenje iz-mika rraši volji, in izpeljimo takoj iz tega važne po-sledice, ki potekajo iz tega pojava. V kateremkoli obdobju in kolikor daleč nazaj se povrnemo, se jezik vedno pojavlja kot dediščina pred-hodne dobe. Akt, s katerim bi v danem trenutku po-delili imena stvarem, s katerim bi pogodba prešla v pojme in akustične podobe — ta akt mi lahko razu-memo, a nikoli ga niso ugotovili. Idejo, da bi se stva-ri lahko tako dogajale, nam sugerira naš zelo živi ob-čutek o poljubnosti znamenja. V resnici, nobena družba ne pozna in ni nikoli poznala jezika drugače kot podedovani produkt pred-hodnih generacij in ga je bilo treba prevzeti takega, kot je bil. Zato vprašanje izvora govorice nima takš-nega pomena, kot mu ga navadno pripisujejo. Tega vprašanja ne gre niti zastavljati; edini realni predmet lingvistike je navadno in pravilno življenje že konsti-tuiranega jezika. Dano stanje jezika je vedno pro-dukt zgodovinskih faktorjev in prav ti faktorji pojas-njujejo, zakaj je znamenje nespremenljivo, se pravi, da se upira vsaki samovoljni zamenjavi. A če rečemo, da je jezik dediščina, še nič ne po-jasni, če ne gremo dalje. Ali se ne da od enega tre-nutka do drugega spremeniti obstoječe in podedova-ne zakone? Ta ugovor nas privede do tega, da jezik postavi-mo v njegov socialni okvir in zastavimo vprašanje, kot bi ga zastavili za druge socialne institucije. Kako se te prenašajo? To je bolj splošno vprašanje, ki za-jema vprašanje spremenljivosti. Najprej je treba oce-niti večjo ali manjšo svobodo, ki jo uživajo druge in-stifcucije; videli bomo, da je za vsako izmed njih raz-merje med naloženo tradicrjo in svobodno akcijo družbe različno. Potem bomo iskali, zakaj so v neki dani kategoriji faktorji prvega reda bolj ali manj močni kot faktorji drugega reda. Končno, vračajoč se k jeziku, se bomo vprašali, zakaj ga zgodovinski fak-tor prenosa v celoti obvladuje in izključuje vsako splošno in nenadno jezikovno spremembo. Da bi odgovorili na to vprašanje, bi bilo treba uve-ljaviti precej argumentov in reči na primer, da jezi-kovne spremembe niso vezane na zaporedje genera-cij, ki se, daleč od tega, da bi se postavljale druga nad drugo kot predali v pohištvu, mešajo, pronicajo dru-ga v drugo in vsebuje vsaka posameznike vseh staro-sti. Spomnimo se tudi na vse napore, ki jih zahteva učenje materinega jezika, da bi iz tega zaključili ne-možnost splošne spremembe. Dodali bi še, da razmiš-ljanje v jezikovnem občevanju ne nastopa; da se osebki v veliki meri ne zavedajo zakonov jezika; in če se jih ne zavedajo, kako naj bi jih spreminjali? Ce-lo če bi bili zavestni, bi se bilo treba spomniti, da je-zikovna dejstva še ne izzovejo kritike, y tem smislu, da je vsako ljudstvo nasplošno zadovoljno z jezikom, ki ga je sprejelo. Ta razglabljanja so važna, vendar niso splošno na-čelna; mi imamo raje naslednja, bolj bistvena, bolj neposredna, od katerih so odvisna vsa druga: I. Poljubni značaj znamenja. Zgoraj nas je prisi-lil, da smo priznali teoretično možnost spremembe; ko poglabljamo, vidimo, da dejansko sama poljub-nost znamenja postavlja jezik na varno pred vsakim poskusom, ki bi ga nameraval spreminjati. Masa, če bi bila celo bolj isavei^id, kot je, ga ne oi znogia p/e-tresati. Kajti, da se nekaj postavi pod vprašanje, mo-ra to temeljiti na razumni normi. Lahko se na pri-mer razpravlja, če je monogramni ustroj poroke bolj pameten kot poligramni in uveljavljati razloge za enega ali za drugega. Lahko bi tudi razpravljali o ka-kem sistemu simbolov, ker simbol ima racionalen od-nos z zaznamovano stvarjo; toda za jezik, sistem po-ljubnih znakov, je ta osnova napačna in z njo si spod-mika vsak trden teren za diskusijo; nobenega vzro-ka, ni, da bi imeli raje sestra kot sister, Ochs kot vol, itd. 2. Množica ziiamenje, ki so potrebna za konstitu-iranje kateiegakoli jezika. Pomen tega dejstva je zna-ten. Sistem pisave, sestavljen iz dvajset do štirideset črk, se da v sili nadomestiti z drugim. Prav tako bi veljalo za jezik, če bi vseboval omejeno število ele-mentov; toda jezikovna znamenja so brez števila. 3 Preveč kompleksni značaj sistema. Jezik tvori sistem. Če je, kot bomo videli, to plat, po kateri ni popolnoma poljuben in kjer vlada relativen razlog (vzrok), je tudi točka, kjer se pokaže nekompetent-nost mase, da ga spreminja. Kajti ta sistem je kom-pleksen mehanizem; zgrabiti se ga da le z razmišlja-njem; celo tisti, ki ga vsakodnevno uporabljajo, ga sploh ne poznajo. Tako spremembo bi si lahko zami-sljli ie z intervencijo specialistov, slovničarjev, logi-kov itd.; toda izkušnja kaže, da do sedaj posegi take narave niso imeli nobenega uspeha. 4. Odpor kolektivne inertnosti do vsake jezikov-ne inovacije. Jezik — in to razglabljanje je pred vse-mi drugim: — je v vsakem trenutku zadeva vseh; raz-širjen v maso in upravljan po njej je stvar, ki se je vsi posarruzniki poslužujejo ves dan. Na tej točki se ne da graditi nobene primerjave med njim in drugi-mi institucijami. Predpisi kakega zakonika, obredi neke religije, ladijski signali itd. zaposlujejo vedno samo določeno število posameznikov hkrati in v ome-jenem času; v jeziku pa je nasprotno vsakdo udele-žen vsak trenutek in zato prenaša brez prestanka vpliv vseh. To kapitalno dejstvo zadostuje za prikaz nemožnosti revolucije. Jezik je od vseh socialnih in-stitucij tista, ki nudi najmanj za dajanje pobud. On tvori del življenja družbene mase in ta, ki je po na-ravi inertna, se pojavlja predvsem kot faktor ohra-njanja. Vendar ne zadostuje, če rečemo, da je jezik pro-dukt socialnih sil, da bi jasno videli, da ni svoboden; spominjajoč se, da je vedno dediščina predhodne dobe, je treba dodati, da te socialne sile delujejo v funkciji časa. Če ima jezik značaj stalnosti, ni samo zaradi tega, ker ni navezan na težo skupnosti, am-pak tudi zato, ker je situiran v času. Ti dve dejstvi sta neločljivi. Vsak trenutek solidarnost s preteklo-stjo vključuje v igro svobodo izbiranja. Mi pravimo človek in pes, ker so pred nami govorili človek in pes. To ne preprečuje, da ne bi obstajala v totalnem po-javu vez med tema dvema antinomičnima faktorje-ma: poljubnim dogovorom, ki je po njegovi moči izbi-ra svobodna, in časom, po čigar zaslugi se izbira usta-li. To je zato, ker je znamenje poljubno, in ne pozna drugega zakona kot tradicijo. Zato, ker temelji na tra-diciji, je tudi lahko poljubno. (Se bo tuulaljevalo) PUBERTETNIK arrabAL Pubertetnik seveda ni Arrabal sam, ampak nje-gov asirski cesar. Saj če se hočemo v imenu pubertet-ništva posmehovati in zanikati vse tisto, kar lahko poenostavljeno imenujemo duhovnost, potem si mo-ramo ogledati p*rav Arrabalov^fa »Asirskega oesarja in arhitekta«. In zakaj je njegov posmeh in njegovo zanikanje pubertetniško? Zato, ker asirski cesar, o katerem je beseda, povsem očitno še ni pretrgal popkovine in vstopil v območje duha, temveč je še vedno pri ma-teri, v nekDliko nadložni in hkrati tudi srečni istovet-nosti z naravo. In zato, ker je njegov poglavitni pro-blem prav v tem, da bi se slednjič le odtrgal od ma-tere in zalepljenosti v domala organsko življenje, da bi se slednjič individualiziral v samostojnega duha in se udeležil duhovnosti. Žal v njem kar ni in ni do-volj naravnih moči in poguma, dovolj izrazite božje iskre, da bi to lahko tudi dosegel. Do svoje individu-alnosti se sicer slednjič le dokoplje, in sicer tako, da mater kratko in malo ubije, vendar tedaj se hkrati že prestraši svojega lastnega dnhovnega življenja, si prostovoljno naprti krivdo in se skesano odpove živ-ljenju. Torej ne, nikakor, individualnega jaza, te ma-nifestacije duha v človeku asirski cesar ne prenese — rajši zahteva, da ga njegov arhitekt poje z mesom in kostmi vred. Od tod pa izvirajo temeljni nesporazumi v tej za-bavni Arrabalovi igrici. Kako naj jemljemo resno po-smihanje in zanikanje duhovnosti od strani človeka, ki se sam še ni individualiziral in vstopil v območje duha? Kako naj jemljemo resno kritiko civilizacije od človeka, ki se še ni civiliziral? Njegov obračun z Bogom, s civilizacijo in kulturo je obračun človeka, ki zanika prostor, v katerega še ni pokukai. Vsega tega torej ne moremo jemati resno, ne od asirskega cesarja samega in ne od njegovega arhitek-ta, ki poduk o duhovnih zadevah sprejema prav od neizkušenega in nepoduhovljenega cesarja. Resno ne moremo jemati niti njegove spolnosti, saj je povsem očitno, da se tudi v tem oziru še ni individualiziral, da ni ne mandelc ne babca, temveč le nezavedna sla kemičnega spajanja, ki še nima jasnega spolnega na-gona in ki še ne pozna svojega pravega spolnega part-nerja: občuje lahko z arhitektom, z materjo ali pa tudi kar sam s seboj. S tem pa seveda ni rečeno, da nas ta Arrabalova igra odvezuje vsake resnobe. Na-sprotno, bolj kot katera koli druga nas postavlja pred presneto resno vprašanje, odkod ta nemoč individua-lizacije, ta odpor do duha, ta nepripravljenost in ne-sposobnost, da bi se asirski cesar zavihtel v območje duhovnega? Snovne moči vsekakor niso tolikšne, da bi ga mogle zadržati — to nam dokazuje celotna člove-ška civilizacija. Na to nimamo nobenega drugega odgovora kot strah pred duhovnostjo, strah pred moSkostjo. In to prav tisti strah, ki ga danes v njegovi popularni pre-obleki srečujemo skoraj na vsakem vogalu, in sicer kot infantilizem, hipijevstvo, kot vračanje k primi-tivnosti itd. Ta strah pred zrelostjo in duhom pa je se-veda mogoč samo v položaju, ko je duhovnost že po-kazala svojo nemoč in ko nam vstop y duhovnost ne prinaša več tistega, kar smo od nje pričakovali: pobo-žanjenja. Tako smo z Arrabalom m njegovim asirskim ce-sarjem spet tam, na razpotju, kjer smo že od nekdaj. Razlika je samo v tem, da se nam danes in tu zastav-lja to dilematično vprašanje povsem jasno in precej neusmiljeno. V prvi varianti se glasi: ali imamo še dovolj poguma za vstop v duhovno avanturo, ki nam povsem očitno ne prinaša pobožanjenja, je pa naša najnaravnejša zveza z voljo sveta sam^a? Ali pa se bomo rajši zadržali v oblikah življenja, ki se nam trenutno kažejo kot najugodnejše, niso pa najbrž v skladu z naravo in zato tudi ne v skladu z nami sami-mi. Skratka: ali se bomo odločili za to, da bo z Veso-ljem vse v redu in z nami narobe, ali pa zato, da bo z nami vse v najlepšem redu in z Vesoljem nekaj na-pak. Jasno je samo to, da tako v prvem kot drugem primeru zagrešimo nekaj nepopravljivega. Dilema pa ni nova in navsezadnje niti ne terja razrešitev. More-biti je najnaravnejše, če se skušamo držati kar tega paradoksa, ki je navsezadnje star toliko, kolikor je staro razm?rje med človekom in svetom. Marjan Rožanc 0 KULTURNIŠKIH LAŽEfl -0 NERESNICAHIN RESNICAH Pred nekaj tedni je bil v sobotni prilogi Dela ob-javljen članek Toneta Svetine pod naslovom O resni-oah in neresnicah. Ker rnenim, da članek iakruvlja resnico in potvarja izjave, ki sem jih dal v intervjuju z Rastkom Močnikom (o univerzi, družbi in sebi, De-lo, 7.12.1968), bi rad ponovno pojasnil in razjasnil nekaj stališe v zvezi s spornimi točkami. 1. Citiram članek T. S.: »Toda izkrivljanje resnice zahteva ponovnih po-jasnil. Tako Andrej Medved pravi: »Diskusija okoli Tri-bune in Kataloga je pokazala predvsem na nekaj stva-ri: bolj ali manj oseben nivo in strokovna nepouče-nost dela starejše generacije kulturnikov ... •. ¦ določena razsodnost članov društva književ-nikov, ki so se skoraj v celoti uprli podpisati protest-no izjavo Demokracija da — razkroj ne; in moč mlaj-ših, ki so razen redkih izjem uspeli prevladati stro-go osebnostni, personalgi obračun.« Vprašujem se, odkbd Andreju Medvedu take in-formacije. Kajti resnica je namreč bistveno drugač-na. Niti eden od pisateljev, ki mu je bila izjava pred-ložena v podpis, ni podpisa odklonil. Če ima Andrej Medved kakšne druge dokaze, bi bilo prav, da bi nam z njimi postregel. Res pa je, da je nemalo čla-nov Društva slovenskih pisateljev izrazilo obžalova-nje, da niso imeli priložnosti podpisati tejave.« V odgovor le to: osebno sicer res nisem bil pri-soten na omenjenem sestanku Društva književnikov, s potekom sestanka so me seznanili nekaterl člani društva (tov. Ivan Potrč, in drugi.) Ali T. S. morda dvami v verodostojnast in resničnost njiiiovih izjav, ali pa res misli, da bo s takšnimi »majhnimi lažmi« in »osebnimi« napadi »zakril« izid polemike? Glede »strokovne nepoučenosti dela starejše generacije kul-turnikov« naj omenim le govor tov. Mateja Bora v razpravi komisije za idejna vprašanja kulture, pro-svete iin znanosti na VI. Kongresu ZKS, ki »nepouče-no« razpravlja (?) o nevarnosti (?) nihilistične filozo-fije, kakor tudi žali in napada strokovnost ter oseb-nost »nekaterih« profesorjev ljubljanske univerze. 2. Citiram dalje: Na besedilo o Slovenski apokalipsi pa je Andrej Medved napisal: »Pesmi, ki je bila povod za dialog, kot take ne odobravam: z aspekta estetskih meril pa tudi glede na »nivo« pisanja je vsekakor negativ-na. Takšen nivo »kritike«, če ga tako sploh lahko ime-nujemo, ni in ne more biti ustrezen. Vendar v seda-njem paložaju, ko gledam z aspekta situacije, kakrš-na v tem trenutku je, pojavitev (tiskanje) pesmi odo-bravam«. Frevedeno v jezik »manjše strokovne uspo-sobljenosbi« po moje v ljudski jezik, bi se to glasi-lo takole: »Ne strinjam se s tem, da so bili partizani tolovaji; strinjam pa se s tem, da so jih s tolovaji opsovali« Glede na »aspekt situacije, kakršna v tem trenutku je« po Andreju Medvedu je prav, da je bila slovenska apokalipsa objavljena, kar pomeni, da za-govarja stališča naj se podobne pesmi še objavlja. Svetinova »interpretacija« mojih besed je vseka-kor značilen primer preobračanja in potvarjanja do- 22 ločenih misli. Vsako dodatno pojasnjevanje je odveč. 3. Citiram: Neodpustljiva zlonamernost pa je prikazovati spor kot generacijski problem, kot napad starejših javnih delavcev na mladi rod, ko se ne strinjajo s po sameznimi ekscesi, kakršne bi obsodila vsaka omika-na človeška skupnost Prvič: »Neodpustljivo zlonamernost« T. S. dokazuje (?) zgolj s pogojnikom (bi), torej je ne dokazuje. Drugič: Spor sem označil za »generacijski konflikt« zgolj zaradi sociološke opredelitve, kajti strukturno se je ddalog razvil res med različnimi generacijami. Zakaj torej »potvarjanje resnice«, v imenu česa osebni napadi in »kulturniške laži«?! (Odgovor mi je znan — vsaj >«nislim« tako.) Da »primer« ne bo osamljen, naj mu pridam še drugega. »Zanimiva« je zveza, ki vodi k njemu. Odgovor na članek O resni-cah in neresnicah sem skušal objaviti v Delu. Vendar je kulturni urednik Dela tov. Sergej Vošnjak tiskanje članka odklonil. Zakaj? Mislim, da bo njegovo odklonilno stališče tem bolj razumljivo, če pogledamo, kakšno je njegovo sta-lišoe do polemike, s tem pa seveda tudi: v katero ge-neracijo kulturnih delavcev tov. S. V. »sodi« (kajti še vedno zastopam mnenje, da je bil konflikt izrazito generacijski.) Naj citiram odlomek iz članka tov. S. V. pod na-slovom živa polemika v Sloveniji (objavljen v Knji-ževnih novinah, Beograd 23. novembra 1968), ki »gro-bo« potvarja resničnost dogodkov ob nastopu niiovega uredniškega odbora Problemov: onvatila. U polemiku su se opširndm prilozima uklju-čili i književnici Tanez Dokler i Vladimir Kav-čič, koji spadaju u mlade pripadnike srednje generacije. Janez Dokler je do nedavna bao u urediivačkom odbom »Problema«, ali je i« stupio upravo zbog toea što ie pnipa »Xata-log« dobila na raspolaganjedvobroj »Proble-ma.« U svom pnlogu oceniuje kTitički pre sve-ga stav urednika »Tribune« Dimitrija Rupela. članak Vladimira Kavčiča ocenjen je u javno- Zakaj? V imenu česa? (Tudi odgovor na ta vpra-šanja mi je — vsaj »mislim« tako — znan.) Komentar k članku ni potreben. a. m. TABORIŠČA PO HRUSCOVU PRIČEVANJE ANATOLUA MARČENKA IV. Stalni vpliv Julija Danijeda je spravljal v ofoup vodstvo, ki ga je začelo preganjati z vsemi sredstvi. Junija 1966 je bil obsojen na dva tedna temnice zara-di »simuliranja in ker ni izpolnil norme«. Vsi so ve-deli, da se je njegova stara rana spet vnela, toda zdravnik ga ni oprostil dela. Nekega večera je prišel iz nje. Naslednjega jutra se je vrnil še za dodatnth deset dni. V taborišču so zaoeli protestirati. Vem na primer, da je jetnik Belov pisal eno pismo Centralnemu komiteju in drugo pred-sedstvu Vrhovnejga sovjeta ter zahteval konec prega-njanja. Daniela in normalno uporabljanje potrebne zdravniške nege. Jasno je, da ti protesti niso imeli nobenega učin-ka. Preganjanje se je nadaljevalo. Njegova žena ga je lahko obiskovala le poredkoma in za malo časa. Pre-povedali so mu prejemati tobak. Vem, da je bil po moji osvoboditvi Julij premeščen v neko drugo tabo-rtšče. Ves čas, kar je bil med nami, se ni nikoli nad ni-čemer pritoževal, nikoli ni zaprosil za nobeno stvar. Nasprotno pa je bil vedno pripravljen posredovabi za druge. Bili smo srečni, da Julij Danijel ni spadal med tiste, ki se jih da upogniti. Dva meseca pred mojo osvoboditvijo so me pokli-cali pred vodstvo na razgovor. Tam je bil komandant taborasda, moj šef oddelka Usov in vsi uradndki tajne policije. — Marčenko, so mi rekli, vi boste kmalu svobod-ni. Vi razumete, da se boste morali od sedaj naprej vesti in misliti kat vsi drugi. Svoboda ni kakor tabo-rišče, kjer vsakdo anarhično razlaga svoje mnenje o vsem. — A morda danes celo v svobodi ne mislijo vsi enako! sem rekel. živimo v drugačnem času in sami komunisti se žrejo med seboj. — Tako? In Kitajci? Albanoi? In razkol med za-govorniki Kitajcev in pravovernimi in inozemskih KP? — Ni družine brez izrodkov. — Dobro, a recite mi, tovariši, katera vrsta ko-munistov ste vi? Navadni ali paralelni? — Mislili smo, da smo že vse slišali od jetnikov, a podobnega nesmisla še nikoli! O čem govorite? — Bral sem v včerajšnjem časniku, da je indij-ska vlada spustila iz zapora trideset članov »paralel-ne« KP Indije. Torej vas vprašam: ali ste paralelni, navpični ali poševni komunisti? Eden od tajne policije je vzel časnik in začel hlastno iskati. Pokazal sem mu članek, za katerega je šlo. Spremenil je temo: — Zavedajte se Marčenko, s takimi idejamd nas boste kmalu spet videli. — To slutim. Vsakdo, ki se ne strinja z vami, je zrel za taborišče. A razložite mi tole: v drugih drža-vah obstajajo opozicijske stranke, vštevši komunistič-ne partije. Ko se člani teh partij, potem ko so se ude-ležili kateregakoli kongresa v Moskvi, vrnejo v svojo deželo, jih njihova vlada ne sodi zaradi »izdaje proti domovini«. In vendar imajo kot svoj deklarirani cilj spremembo režima svoje dežele. In mene, preproste-ga delavca, ki ne pripada nobeni sbranki, ste varovali šest let za bodečo žico! Rad bi, da bi mi razložili, za-kaj! žalostno so majali z glavo. Zanje sem bil velik predmet čudenja in težav, nerazumljivo in sumljivo bitje. Posameznik. Večer pred svojo osvoboditvijo sem vrnil v skla-dišče vse svoje kaznilniške obleke in material. Zgodaj zjutraj so se prišli poslovit prijatelji in tovariši, že-leč mi srečo, dajali so mi naslove, da ponesem nji-hove novice staršem, ženi, prijateljem. — Ne pozabi nas, so mi govorili. Ne pozabi ti-stih, ki žive v Mordaviji. Ne pozabi zapora Vladimir in taborišča številka dve. Julij Danijel je bil med tistimi, ki so ostali z me-noj prav do mojega odhoda. Podaril mi je knjigo, eno tistih, ki mi jih je posojal in sem jih imel rad. Na prvo stran mi je napisal naslednje verze: »In skratka, to ni slabo. Kakšna neumna usorta! Tu si oglušel, fcu si dozorel, bodi ponosen na uspeh, ki ni vseh, ne vidijo vsi, ki imajo oči.« Pri pregledovanju se je komandant Postnikov, šef tajne policije, polastil knjige in prebral posvetilo. Takoj je ukazal enemu svojih sodelavcev: — Izrežite to stran in napravite zapisnik! Vprašal sem za vzrok te zaplembe. — Vidite, mi je rekel komandant, po mojem mne-nju v teh verzih Julij Danijel izraža svoje poglede. — Gotovo, da jih izraža! Svoje in ne poglede koga drugega. V čem so nevarni? Postnikov ni odgovoril in je začel prelistavati moje zvezke. — Vidim, Marčenko, da ste prebrali celega Leni-na. To je dobro, to je zelo dobro. Vendar bojim se, da se boste z vašimi pogledi kmalu vrnili k nam. Pospremili so me skozi vrsto hodnikov. Končno so zadnja vrata zadrlesknila za mojim hrbtom. Bil sem zunaj. Pred stražarniico, po cesti, ki se je vlekla vzdolž delovne oone, so stražarji peljali kolono jetnic. Med bivanjem v bolnici sem spoznal nekatere od njih. . Morda je bila med njimi ona, ki mi je rekla nekega dne: »Moj mali Valerij ima danes eno leto.« Todav tej tihi čredi se jih ni dalo razločevati Jetnice. To je vse. šle so mimo. Napolnii sem pljuča s svežim zrakom in se odda-Ijil od stražarnice. Snežilo je. Velike snežinke so pa-dale in se takoj topile ab dotiku z mojo vojaško blu-zo. Bilo je 2. novembra 1966, pet dni pred devetinštd-rideseto obletnico prevzema oblasti po sovjetih. Tako. Danes imam 31 let. Stanujera v Aleksandro-vu, kjer delam kot težak. In napisal sem to zgjodbo. Ko sem bil v zaporu Vladimir, sem se pogosto prepustil najbolj črnim mislim. Lakota, bolezen, a še posebej nemoč za boj proti krivici so me privedle do obupa. Bil sem pripravljen vreči se na svoje stražarje in tako napraviti konec temu. Razumel sem tiste, ki so se pohabljali in si strašno tetovirali obraz v znak protesta. Vendar me je nekaj ustavljalo. Pravil sem si, da bom, ko bom enkrat prišel iz tega pekla, pripove-doval, kaj sem videl, čutil, skusil. Nisem še vedel, kako bom to sporočil drugim ljudem, a vedel sem, da bom nekaj storil. Ko sem bil končno osvobojen, sem videl, da so celo v ZSSR obstajala književna dela, ki so jih izda-jfcli zunaj ^.ržavnih edicij in so govorila o taboriščih. Ta dela so odkrivala sovjetskemu prebivalstvu, kaj so lahko bila stalinska taborišča, in bilo je dobro, da se je to vedelo. A to ni zadostovalo. Slišal sem ljudi govoriti: — Dobro, to je bilo v Stalinovih. časih, toda da-nes ne obstaja več nič takega. Ce o tem govorijo v knjigah, v časnikih, tedaj zagotovo pomeni, da je da-nes vse drugače. Tisti, ki so bili odgovorni za stare zločine, so bili kaznovani, žrtve rehabilitirane i:n lju-di ne zapirajo več na tak način. A jaz sem vedel, da so še vedno politična tabori-šča. Potrebno je bilo, da to spoznajo. Potrebno je bi-lo, da vsi vedo. Tako sem napisal to zgodbo. Nimam se za pisa-telja. Ti zapiski ne stremijo za tem, da bi bili literar-no delo. Jaz sem le delavec, ki je bil šest let zaprt^ da bi ga »prevzgojili«, in ki danes poskuša pripovedo-vati, kako se dogaja ta »prevzgoja«. Pripravljen sem odgovarjati za vsako podrobnost, ki sem jo tu prika-zal. Vse se bo dalo lahko aofcrditi s sto in sto pričami. Seveda se bodo potrudili, da bi se maščevali nad menoj, obtožujoč me »klevatanja«. Tedaj takole: iz-javljam, da sem pripravljen odgovarjati na javnem procesu, kamor bodo povabljene vse potrebne priče, na procesu, ki bo potekal v imenu predstavnikov jav-nega mnenja in časnikarjev. Tako bo resnica bruhni-la na dan. Toda, če bodo še enkrat vztrajali s »pripravlje-nim« procesom, z ljudmi iz tajne palicije, ki bodo ci-vilno oblečeni in bodo nadomeščali javnost, s pred-stavniki tiska, prestopajočimi se pred vrati, ne ida bi mogli dobiM kaj drugega kot pripravljena poročila (kot je bilo na procesu Sinjavskega in Danijela, Nau-stova, Bukovskega in drugih), tedaj bo vse to lle po-trdilo moje pripovedovanje. In resnica se bo prav tako zasvetila. Spominjam se, da mi je nekega dne med mojim jetništvom šef našega oddelka kapetan Usov dejal: — Vi, Marčenko, vi ste z vsem nezadovoljni, no-bena stvar vam ne ugaja, vse kritizirate. Toda kaj ste vi sami storili, da bi izboljšali stvari? Poskusili ste zbežati v tujino, to je vse! Dobro. To pot nisem zbežal. Preprosto sem pričal s temi zapiski. Toda če se zaradi teh zapiskov spet kmalu znajdem pod nadzorstvom kapetana Usova, mu bom lahko odgcrvoril: »Poskušam izboljšati stva-ri. To pot sem storil vse, kar sem mogel. Za.to me spet vidite.« Prevedel Božidar Premrl 23 r ŠEST VPRAŠANJ CERILU BAŠKOVIČO Nadaljevanje s 6. strani ti in s tem odločanje za pristop ali ne k neki partiji, interesni skupini itd. Preseči moramo takšno opredeljevanje s tem, da postane le faza boja mnenj, soočenje za-misli, boja, katerega končni sad je ta, da množica zgradi, potrdi in sprejme pro-gram (to so: načela, sklepi, odločitve za aktivnost, določeno vrednostno, racional-no in funkcionalno). Skupnost šttidentov v Ljubljani torej ni koncipirana kot brezprogramska skup-nost, ampak skuša doseči, da bi program ustvarjali študentje sami, saj je (1.) samo mnbžični interes podlaga množične aktiv-nostne in (2.) samo množična izkušnja podlaga dajanju uresničiljivih nalog, obo-je pa je temelj za res učinkovito dejav-nost. 5. Ta odgovor je ozko, osebno mnenje, do katerega ima pravico vsakdo, torej tudi sam kot študent. Sprejeta rešitev je izraz treznega gle-danja na stanje — to pa je takšno, da Izvršni svet in skupščina SRS res ne mo reta sprejeti naših upravičenih zahtev po statusnem zavarovanju, preden to ni v nju-ni moči. To naj bi se zgodilo sredi tega le-ta. Takrat bomo morali ponovno sprožiti našo osnovno zahtevo, s katero se strinja tudi Izvršni svet SRS, saj je na seji dne 16.1.1969 sprejel politično stališče, da je študente treba zavarovati po statusu. 6. Tovrstne govorice prvič spoznavam v tem vprašanju, gotovo pa žive tudi med študenti, saj bi sicer nihče ne postavljal takšnih vprašanj. študentski radio se kot svojstveno komunikacijsko sredstvo loči od Tribune kot komunikacijskega sred-stva. To ne ustvarja konkurenčnega od-nosa med njima, ampak odnos koimple-mentarnega dopoLnjevanja. Tribuna ne more posredovati glasbe in govora, aktual-nih novic, radio pa ne more objavljati daljših, tehtenejših sestavkov, ki bi jih potrošnik informacije pcfljubno prebiral in študi^al, obe sredstvi skupaj pa mo-reta ustvariti popolno seznanjanje. Verjetno pa drži da si bo Tribuna ne-koliko težje povečala svoj krog bralcev med študenti, ki je že sedaj ne bero, če se bodo ti vkjučili v radijsko publiko. Namen skupnosti študentov je doseči čim višjo stopnjo obveščenosti študentov, pri čemer sta potrebna tako radio študent kot Tribuna, sorazmerna pomembnost ta-ko enega kot drugega pa bodi odvisna predvsem o njune politike v odnosu do študenta — bralca ali poslušalca. Proračun Skupnosti študentov, ki ga je sprejela skupščina 24.11.68, namenja ra-diu za redno delo 30.000 din letne dota-cije. To seveda ne krije predvidenih stano-škov oddajanja (100.000 din), zato si bo ra-dio iskal drugih virov sredstev, predvsem lastni zaslužek z reklamami. Koliko bo tega, je odvisno od iznajdljivosti radijske ekipe in meja še znosnega deformiranja samega programa na rovaš reklam. Na-t^nčnejše podatke bomo sporočili ob za-četku rednega delovanja radia študent, saj bodo povsem znani šele takrat. B, EyKOBCKH<* «> TAJIAHCKOB A. ECEHMH - BOJIbllHH a. raH3Bypr JURIJ GALANSKOV, MOSKVA Pesnik in publicist, urednik svobodnega časopisa »Feniks 1966<(. Zahteval svooa. dio Sinjavskega in Danijela. Zaprt jaunarja 1967 leU. 12. 1. 1968 obsojen po st. 70 UK RSFSR na sedem let zapora v taborišču strogega režima- Krivde ni prizoal. ALEKSANDER GINZBURG, MOSKVA Publicist. Editor bele knjige po delu Sinjavskega in Danie a. Zaprt januarja 1967. 12. 1. 1968 obsojen po st. 70 UK RSFSR na pet let zapora v taborišču strogega režima. Svoje krivde ni priznal. VLADIMIR BUKOVSKI, MOSKVA Pisatelj. 2. 9. 1967 obsojein na tri leta zapona v taboriščih strogega režtma aa organizacijo demonstracije 22. janiiarja 1967 v Moskvi v protest obsodbam Galan-skega, Ginzburga, Dobrovoljskega, Laškojeva. Svoje krivde ni priznal. ALEKSANDER JESENIN, VOLPI MOSKVA Matematik in pesnik. Sin pesnika Sergeja Jesenina. Potegoval se je za svobodo ustvarjanja in za svobodo Sinjavskega in Danijela, Bukovskega, Galanskova, Ginz-burga in njihovih tovarišev. Za te prestopke je bil februarja 1968 zaprt v prehodni dom v Stolbah. Mnogi vidni sovjetski kultumiki in javni delavci zahtevajo: preučitev del gornjih avtorjev, novega javnega sojenja in svobodo aa vse ustvarjalce. J VESELO- RESNA NOVICA Glede na pomanjkanje tekočega in ved-no svežega čtiva o slovenski arhitekturi se že dalj časa pojavlja potreba po issdajanju revije o problemih SLOVENSKE ARHI-TEKTURE. Ker problemov okoli denarja in organi-zacije ni, je pričakovati, da bo pr\-a šte-vilka nove obetajoče revije kaj kmalu za-gledala luč sveta. Slika o vsebini in obliki revije je že popolnoma jasn&. Pozor! študentje »zaradi svoje popolne nezrelosti in neznanja« v reviji ne bi sode-lovali. Od sodelovanja bi tudi odstranili ne-katere asistente na fagg, ki so že na prvi pogled nepomembni. Pri delu bi torej ostali le poznani eminenti slovenske arhi-tekture. V nasprotju z dosedanjo inkognito-stjo bi se obstoječi stebri slovenske arhi-tekture izmenično pojavljali na prvih stra-neh revije. Naprošeni so že znani sloven-ski slikarji, ki bodo arbitre slovenske arhi-ture izmenično pojavljali na prvih straneh revije. Naprošeni so že znani slovenski sli-karji, ki bodo arbitre slovenske arhitek-ture portretirali v avtentičnem slogu s poudarkom na aristokratski drži. Po želji bi nekatere portretirali v družbi mladih deklet ali sedeče v avtomobilih. Ker bo revija tedenskega značaja, bodo deljena mnenja o pomembnosti ali nepo-membnosti nekaterih arhitektov v Slove-niji izglajena vsaj za en teden. Barvni klišeji bodo prikazovali gene-raliteto slovenske arhitekture stoječe in s palicami v rokah okoli ovalne mize, pokri-te z zelenim prtom, na katerem bodo ma-kete urbanističnih reSltev, hotelov in to-varn iz Bora, Peči, Priboja, Kotora, Zagre-ba, Sarajeva in ostalih mest. Na vsakem klišeju pa bo v ozadju vidna steklena vitrina, v kateri bodo makete Koprščine in črnogorskega Primorja. člankov o vsebini slovenske arhitekture revija ne bi priobčevala, saj bo že zaradi njenega obstoja problem poznan vsem, od bruca do Vumika. Tehnični urednik revije bo zavoljo pe-strosti vnesel v revijo nov fenomen — to-pografsko arhitekturo. Na bilančen stroju bo z različnimi črkami in trakovi v po sebnem razmerju in s smiselnimi udarci pričaral pot v novo slovensko arhitekturo. Prav tako bo tehnični urednik zaradi admi-nistrativnih izkušenj prevzel evidenco nad odjemalci revije. Nekaj strani bo prepuščenih javnosti, ki bo v rubriki »Mnenja in kritika« lahko obelodanjala članke o čudni strehi pred kavarno »Evropa«. Proti koncu revije bo na barvnem pa-papriju strokovni svetovalec podajal borz-no situacijo, cene novih in rabljenih avto-mobilov, seznam priložnostnih obrti ter prosta službena mesta v inozemstva Nadalje bosta verska lista Družina in Ognjišče podala napotke o paši mladih in starih študentov zavoljo študija sakralne arhitekture. Vsled tradiconalne tolerantnosti med slovenskimi arhitekti, bo v revijo vložen poseben notes iz 400-gramskega brezlesne-ga papirja z desetimi stranmi istega for-mata kot revija in z oštevilčenimi stranmi, v katerega bodo lahko pisali članke vsi, katerim bi bili sestavki zavrnjeni zaradi programske politike uredniškega odbora. Po naročilu za Organizacijski odbor za novo revijo napisal poklicni sestavljalec pcdobnih prispevkov, ki se vsem zaintere-siranim z drugih faknltet toplo priporoča. Zveneča imena v uredništvu Iz seanama članov uredništva nekaterih raaših revitf bi bilo treba bomičino črtiabi zveneča iin ugledna irnena, ce ne dekigejo v nuih. Dru-gače našdh raučndih debat in cidveč-niih prefcrivanj resnice ne bo ne konca ne kraja. (Komunist, 20. d&-oembra 1968) ZDENRO ROTER Dialog, pluraliizem in enakaprav-nost temfoalj veljajo za celoitino iružbeno skupnost. Velijava bega emotraj partije, kakor pravite, bo najprej mmage vanemirila im spod-bujdila, da bodo vstopili v Zvezo, eilasti irUade generacije. Dialog mo-la biti temeljno iabodižoe fcudi za uveljavljanije nazorov, stališč kiomu-nistov v javnem (nepartijskem) živ-ljenju. Prestiž komuni&tiionega gi-banja in kamuinistov je odvisen od moči agrumentov im od tega, koliko bado Ijudje videli v rešdtvah, ki jtih kiamunisti predlagajo, tudi sebe, svoje interese in možnosti. (Naši raagledi) KARL MARX SLOVENCEM DA BI SE CLOVESTVO OČISTI-LO SVOJIH GREHDV, JIH MORA FROGLASITI ZA TISTO, KAR ONI SO Starci vseh dežel - združite se 101-ietoi Indioec Krihima Gmp*a, ki je ustanovil Intermaaionalo sto-letnikov, je dejal: »Današnji čas tnaliikuje mlaidino, stanost pa bolij ali maiaj zaničuje. Naš naimen je vzgajati ljudi k spoštovanjiu sta-rih ljiiidi, saj je kotnčno božja voJja, da so na svetu stari ijuidje.« Leta 1969 bo na pobudo* Gupte v Bom-bayu svetovnii kongres stoletnikov. Gupta je končno poaidaril: »Kljub našim visokim letom smo ostali dostopni za vse navo!« Predlagamo vsem zainteresiranim Slovesncem, naj se paudmžLjo tej intemaciomali. Ugodna zaposlitev Iščemo tirgcvske potnike po Slo-veniji iin eventualno po Jugoisloa/vitji.. Interesenti naj imajo po možnosti lastno vozilo. Zaposlitev je stalna hanoraima, stalen osebni doihodek pltjs provizija. Infonmaoije iin prijave na ŠTU-DENTSKEM SERVISU vsak dan od 10. do 12. in od 13. do 15.ure pri referentu za zaposlovanje študm-tov. »Lastno vozilo« je v tem primeru avto. STUDENTSKI SERVIS (Pojasndlo študentskega servisa ne-vememu Tomažu). Pozor, pozor! Milemko Matanovid Davtid Nea Andsraž šalamiun in Tomaž šalam/uii imajo razstavo v Galeriji grada Zagreb, Katariniin trg 2, od 7- februarja do 3. marca 1969. Obvoritev 7. februarja 1969 ob 19. urL Vab1jend. Praga, januar 1968 Bolje rat nego pakt (vkulturi) če hočejo danes mladi kaj nar©-diti v kulturi, potem naj ne pak-tirajo z mstitucionalMrano in o mrtvičeno kulturo. Staro je treba rušitd z napadofm in ne s kompro misom. Gristi je treba od zumaj in ne spati znotraj. KakršnakoM je že beseda mladdih, ni treba pomagati tistim, ki zaradi naše inerci^e us-pevajo vkljub svojim letom. Č5e bo-5e kao dabiti aplošno ljudisiko gle-dalisče ali kaikršmokoli drugo revijo, če hoče bitd hraber na tuj račuin, naj sam zahteva, poišoe denar in ¦vpliv dnužbe. Ni treba, da jiih pod-pirajo mladi, ki v žslji za hitro slavo nenadoma ostanejo iznenade-ni, ko se bojišfe nenadoma zmajde na njtihovlh hrbtih. (Student&ki list, Zagrefo) V SIOVENSRI CERKVIŠELE LETA 4000 Ko se je preteklo nedeljo novi žup-nik v Isolotu, predmestju Firenc, do«n Ernesto Aflba. p.rijpravljal na ma-šo, je priislo na pabudo nekega farana v cerfevi do glasonranja, todo je za to, ali bi rnašeival don Mazzi, to je župnik, iki ga je kardiinal Florit od-stavil. Velika večina je glasovala za odstavljenega župnika. Dooi Er-nesto Alba nato ni maševal. Med-tem je odposlanstvo faranov odšlo k nadškofu Floritu iin zopet zahte-valo, naj preklLče odstavitev žup-inika Mazzija, vendar je kandimaJ to 2!ahtevo odbil. Farand so nato napovedaiM novo aborovainje v svaji cenkvi, fci bo priihodnjo nedeljo. PREDLOG Pridružujemo »e mlademiču, ki jo na zaidnjem ziborovanju v ŠN 11. januarja 1969 predlagal, da bi ljub-ljianslko univerzo preimenovali v uitii^verzo Franoeta Prešerna s še em.im predilogom: da bi za začetek kalkšno osnavno šclo predmenavali v osruaviniO šolo Ivama Mnaka. Nevarni predstavnifci V 28. števillki »Stuidenta«, glasila beograjstoili študenftov, bereino, da je v oovi odbor Zveze študentav bilo iHroHJeniih 21 kaindidaboiv od 25. Eden od neiavoljemiih je študent višje ekooamske šole, ostali trije pa so bili kandidati filoaofske fa-fcultete. Pisoc članka pripoininja, da nl težko pojasnriiti in razumeti, zakaj niso bili izvoljeni. Verjetno res nl teeOco, saji FF tatao nima niti enega predstavmilka ˇ novem xrniverzitetnfiim odibonu in rrmogii bodio laže spali. S. 5. Študentski list Tribuno urejajo: Milenko Matanovič, Andrej Me-dved (odgovorni urednik), Nan-de Miklavc, Rudi Rizman, Mar-ko Slodnjak, Tone Stojko, (ure-dnik fotografije), Sašo šrat, Marko švabič, Dmšan Tršar (tehnični urednik), Milenko Va-kanjac, Franci Zagoričnik. TRIBUNA - Izdaja QO -ZSJ -Uredmštvo m aprava Irg revo lucije III - Teieton 21-281.' — Tekoči račur i0l-«-7R-i - Ler.na naro(*nina za ^nidpnre 15 N 1in za Dstale 20 N din posamezen :z-vod 1.5 N din - Rfokapisov in fo tografi.i ne vračamo — "Tisfca d? »Deio« i 'H^;'ana rnmi^^B 1 tPi^for, io --." _ poštiuna piača-na v gotovuu