PROBLEM NASELJEVANJA VZHODNO-ALPSKIH SLOVANOV JARO ŠAŠEL Zanimanje za začetke slovanstva v Alpah ali drugod za nastanek vsakokratne zgodnje in visokosrednjeveške situacije — stopa ved- no bolj v ospredje. Spričo dejstva, da niti ne vemo, odkod in kdaj pronicajo slovanska ple- mena v vzhodno-alpski prostor, je želja raz- jasniti ta dogajanja, tembolj razumljiva. Zato raziskovalci na arheološko-historičnem po- dročju pravilno težijo za tem, da bi osvet- ljevali propad antičnega sveta ter nastajanje srednjeveške politične in družbene ureditve ter odgovorili najprej na vprašanje, kakšni so bili začetki poseljevanja in kakšni so bili odnosi priseljencev do starih prebivalcev in njihovega načina življenja. Sosednje dežele se študiju svojih začetkov prav za prav že dolgo intenzivno posvečajo, tako avstrijske pokrajine. Bavarska, Švica in tudi severna Italija, da o Madžarski sploh ne govorimo. V tej smeri delajo skoraj na vseh področjih humanističnih ved, in osvetlitvi vprašanj v zvezi z naseljevanjem in najzgod- nejšo zgodovino prednikov so posvečene šte- vilne onomastične, toponomastične, folklorne, geografsko-poselitvene, arheološke, kulturno- zgodovinske, umetnostno-zgodovinske študije, dalje študije z vidika cerkvenih zavetnikov in cerkvene zgodovine. Na Slovenskem se mor- da takih raziskav najbolj organizirano lote- vajo etnografi in arheologi. Prvi lahko poka- žejo na kvalitetni simpozij v Slovenjem Gradcu 1967 {Alpes Orientales 5 [1969]), drugi na analognega v Kranju 1969 {Arheološki ve- stnik 22 [1971]). Danes vidimo, da lahko prav arheologija posreduje večino odgovorov na vprašanja, ki so v tej zvezi bistvena. Zgodnjesrednjeveška arheologija pa je na Slovenskem še v povojih. Glavni vzrok za to je, da dobivajo institucije, ki so najbolj poklicane, da to delo prevzamejo in vodijo, dokaj premajhne dotacije. Ne bi se spuščal v vprašanje, ali tiči vzrok za to v nezadostni razgledanosti merodajnih oseb ali v osnovni nastrojenosti humanistov, ki v ne- enaki borbi za sredstva podlegajo na splošno manj obzirni tehnični inteligenci, ali kje drug- je, vsekakor so raziskovanja tako rekoč ob- stala. Ker je položaj pri nas tak, da ovira znanstveni razvoj pri sosedih, ki so finančno na boljšem, so nam pripravljeni pomagati in tudi dejansko pomagajo, n. pr. Madžari in podobno Italijani. Zadovoljstvo moramo izra- ziti tudi ob dejstvu, da je Narodnemu muzeju uspelo za to problematiko zainteresirati ba- varsko univerzitetno raziskovalno skupino. S svojo ekipo in s svojim finančnim prispevkom sta se instituciji skupaj posvetili osvetljevanju srednjeveške problematike na naših tleh. Enako kot alpski Slovani tudi Bavarci sko- raj ne poznajo svojih začetkov in upajo s po- močjo razjasnitve naselitvenega položaja pri vzhodnih sosedih osvetljevati svojega. Zgodo- vina je kot ura, kjer kolesa tečejo vzajemno odvisno. Simpatično in morda za novo bodoč- nost, ki jo kujemo, simbolično je opazovati, kako potomci davnih Slovenov in Bajuvarov, ki so bili okrog 595 na noriško-retijski meji na Tirolskem trčili in se borili za zemljo, danes skupno raziskujejo lastno minulost. Srednjeveška problematika obeh dežel je namreč paralelna in ni izključeno, da so tudi v predhodni domovini (morda na teritoriju Češkoslovaške) živeli v sosedstvu in paralel- no, tako kot so se v 6. stoletju paralelno nase- lili, Bajuvari v Retiji, Slovani v Noriku. Na teh premicah so paralelne tudi raziskovalne težnje. Lani in letos opazujemo prve rezultate skupnih prizadevanj. Narodni muzej (pod vod- stvom Petra Petru j a) ter Institut jiir Vor - und Frühgeschichte münchenske univerze, ki ga vodi profesor J. Werner, sta se skupno lotila kontrolnega raziskovanja kasno-antičnega re- fugija Vranje pri Sevnici. Ta je bil razisko- van— seveda po zastarelih metodah — med leti 1901—1905, rezultati in načrti pa objav- ljeni v reviji Jahrbuch für Altertumskunde 3 (1909) 1—34. Tedanji rezultat je bil, da je bil refugij po- seljen od 3. stoletja po Kr. do Justinijanove dobe, da je bil utrjen, pribežniki so imeli v časih nevarnosti na razpolago nekaj hiš, v katerih je bUo zazidanih nebroj epigrafskih spomenikov, ki da so jih pripeljali gradbeniki celo iz Celeje. Glavna stvar, ki jo je kontrola pokazala, je dejstvo, da so prejšnji razisko- valci spregledali starokrščanski cerkvici iz 5. in 6. stoletja s pripadajočim krstnim bazenom in nekropolo, ki so si jo priseljenci postavili na najstrmejšem sektorju pobočja. Po vsej priliko so redke hiše na okrog služle osebam, ki so bUe v cerkveni službi. Ali je bil to res refugij, kot je doslej veljalo, ni gotovo. Na ozkem grebenu, kjer se naselje nahaja, je zanj komajda dovolj prostora. Po najdbah sodeč je življenja — kot odre- zano— konec kmalu po sredi 6. stoletja. Kaj pomeni ta datum, ki sovpada s časom, ko naj bi se, kakor mislimo, v naših krajih naselili Slovani? Vrhu tega, kako si moramo pred- stavljati proces izumiranja, uničevanja stare- ga, prihajanja novega, če vse življenje staro- selcev tod ni bilo do korenin zatrto. To je vprašanje, ki si ga v zadnjem času vse pogo- steje zastavljamo, zlasti tudi ob izkopavanjih SI. 1. Vranje pri Sevnici. Pogled na apsldalni predel starokrščanske cerkve iz 5/6. stoletja na spodnjem platoju v teku izkopavanj. Vidna je proti SV orientirana apsida, v njenem loku znotraj ozka zidana klop isubsellium) s »prestolom« v sredi (cathedra, vidni dve stopnici), pred tem v tlaku tal s 3 baze za noge oltarne menze (vmes med njimi je bil že pri prvih izkopavanjih 1909. odkrit in neidentUiclran locolus [grobek] s skrinjico za ostanke mu- čenika). Za apsido je vidna škarpa zgornjega platoja, na katerem so odkrili drugo cerkev. Izkopavanja v času posnetka še niso bila zaključena. Levo od apside je bila pozneje odlcrita krstna kapela s krstnim bazenom. Ni še jasno, kje je bil diaconicon (zakristija), najbrž med apsido in baptisterijem. Dalje, aU je del zidu levo poleg stopnice, ki vodi čez osnovo za oltarno pregrado v prezbiterij, ambon (prižnica) aU prostor za sholo cantorum ali kak drug sestavni člen v transseptu. Povsod je viden delno ohranjen tlak. na Vranju, čeprav morda vprašanje s tem najdiščem niti ni povezano. Taka razglabljanja bodo gotovo vključena v poročilo arheologov. Do nedavnega so si proces izginjanja sta- rega in naselitev novodošlih Slovanov razi- skovalci predstavljali takorekoč črno-belo. Staroselsko prebivalstvo da je bilo pobito ali izgnano, novi priseljenci pa da so prihajali na »čista« tla. V uvodu omenjena raziskovanja to nazi- ranje zavračajo, dasi ga Vranje in druga naj- dišča — kar je nenavadon — Podpirajo, podob- no ga ne dopuščajo etnografi za planšarsko- planinski svet, jezikoslovci za nekatera nižin- ska področja, arheologi opažajo ostanke stare poselitve, ki sega v 7. stoletje, ko so — celo po literarnih virih — tod že stari Slovani, histo- riki opažajo nadaljevanje nekaterih antičnih institucij. Podobno kot pri nas spreminjajo gledišča na Madžarskem, v Avstriji, na Ba- varskem. Poselitev, ki je trajala — če opazujemo, na primer, pronicanja Alamanov vzdolž Donave v luči Evgipijevega življenjepisa sv. Severine, ali Langobardov na osnovi Wernerjeve študije (Die Langobarden in Pannonien [1961]) in po- datkov v zgodovini Pavla Diakona — relativ- no dolgo, je vselej potekala prilagojeno tako terenu, celo posameznim kotlinam, kot obsto- ječim političnim pogojem. Poleg tega so jo različni rodovi različno organizirali, tehnik preseljevanj je bilo mnogo. Drugače je selitev potekala v vzhodno-alpskem področju, dru- gače v Dalmaciji; in spet drugače v propada- jočem Noriku ali Trakiji za Justinijana. Kolikor vemo bodisi iz avtorjev bodisi iz arheološkega in topografskega raziskovanja v zadnjih decenijih, ko je bilo zanimanje usmer- jeno na prehod kasne antike v srednji vek, bi utegnila biti kasno-antična poselitvena podo- ba— poenostavljeno prikazana — v Vzhodnih Alpah približno naslednja.^ Kakor so mesta v 4. in 5. stoletju ekonom- sko in administrativno propadala, tako so se krepile podeželske postojanke meščanov, ker so se jeli le-ti vanje umikati pred naraščajočim pritiskom tako s strani centralne oblasti kot s strani lokalnih prevratnih elementov. Vzpo- redno z naraščajočo oziroma nihajočo poli- tično negotovostjo, s številnimi barbarskimi vdori in proboji, napadi soldateske, roparskih tolp socialno-ekonomskih brezprizomikov so posestniki utrjevali vile (to je podeželske dvorce, sedeže meščanske zemljiške posesti) in si gradili refugije. Nadalje je ostal v me- stih kler. Eo ipso je lokalna administracija počasi prehajala v cerkvene roke. Za to ima- mo številne dokaze. Kler je prevzemal v os- krbo šolanje, ki je sicer zamiralo, kler je uži- val privilegiran položaj pred davčnim ura- dom, njegova imovina je naraščala. Svoj se- dež je sicer dolgo ohranjal v mestih, vendar se je končno vse pogosteje tudi sam moral za- tekati v refugije, kadar je postal položaj nev- zdržen. Tako ostajata v mestih dejansko samo še beda in Proletariat in juridično vzdrževana lastnina meščanov. V hribovju, v zakotnih vaseh je še vedno živela odrinjena plast ilirskih oziroma kelt- skih staroselcev, ki se tako zaradi pomanjka- nja ambicije kot zaradi razvojne zaostalosti ni bila vključila v tekmo za prosperiteto. Sta- roselci so se ukvarjali s pastirstvom in paš- ništvom, planšarstvom, oglar j en jem, drvar- j en jem in podobnim poslom, ki zgolj vzdržuje življenje in nič več. Seveda so sedaj tudi ti ljudje težili za tem, da se naselijo na ugodnej- ša področja, če so le zapazili, da ta kot zasebna last meščanov ali države niso več zadostno varovana. Ker pomeni faza propadanja lokalne admi- nistracije hkrati uničenje zemljiško-knjižne evidence, izgublja država — grajena izključno na mestnih samoupravnih teritorijih in muni- cipalnih pisarnah — čedalje bolj tla pod no- gami. Čedalje bolj je odvisna od rekvizicij in od pomoči cerkve, ki varuje prvenstveno la- stne interese. Vojaška organizacija, ki se drži v provincah in regijah po nekaterih mestno- trdnjavskih enklavah, ravna po svojih vidi- kih, realizira načrte štabnih pisarn, se zoper- stavlja konkretnim sovražnikom in napadom in ne more več učinkovito ščititi provincial- nega ali podeželskega prebivalstva. Ce se na- stani v mestu, ga sistematično utrdi, za drugo se ne briga. Kako je potekal zlom v limes-zo- ni, nam je orisal Evgipij. Ker terja provinca v fazi, ko razpada na sestavne člene, ki so se prisüjeni tako rekoč po vaških skupnostih zasilno sami upravljati, se sami reševati ter sprva še dodatno nositi bremena za administrativni aparat, ki se drži v ugodnejših pokrajinah (oddaljenih od kri- tičnih linij in točk) — več investicij kot pa donaša, zato jo država včasih oficielno eva- kuira in je ne rešuje za vsako ceno, čeprav bi jo marsikje še lahko. Mesta ob glavnih cestah so — končno — povsem sproletarizirana in razpadajoča. Ce imajo manjšo utrdbo (arx), je ta nastanjena in njeni branilci — naseljenci nujno težijo po avtarkičnem preživljanju. Poštne in druge postaje, v kolikor niso ruševina, so nekako utrjene, naseljene, avtarkične. Podeželski dvorci, če niso pokončani ali opuščeni — delno zaradi emigracije — so kot majhne trdnjave. To so utrjene villae rusticae, katerih lastniki in njihovi posli, hlapci, služinčad in sužnji pa tudi najemniki in koloni se avtarkično pre- življajo. Vsi ti so vzajemno zainteresirani na delovni in obrambni moči. V süi se vključi v ta krog bodisi del mestnega proletariata bodisi posamezni v odročnih krajih živeči staroselci. Slednji počasi pronicajo na ugodna, rodovitnejša področja. Pričenjajo na svoje — tudi v opuščenih vilah — in poskušajo vzdr- žati juridično samostojnost, medtem ko stre- mi večji posestnik v dvorcih za tem, da si jih podredi. Na ugodnih mestih so lokalne skupine ozi- roma enote imele skupna zatočišča. Kaj se dogaja, če v področje, ki je v tak- šnem stanju, pričenja vdirati novi naseljenec? Barbarski kolonisti, ki so cesto sledili takoj za bojujočimi se enotami — ki so seveda mar- sikaj pokončale v zadnjem trenutku — bi sicer z lahkoto poselili mesta. Toda z njirfii si niso znali pomagati, ne le, ker so bila v veliki meri porušena, ampak predvsem zato, ker jih niso ne organizacijsko obvladali niti niso ustrezala njihovi ekonomiki in njiho- vemu načinu življenja. Naj je bila njihova tehnika preseljevanja ta ali ona, naj so bili na nižji ali višji razvojni stopnji, eno je go- tovo, da so v fazi selitve prenesli težišče imovine na črede. Te so potrebovale poleti pašo, pozimi krmo. Račim na zaplenjene za- 5 loge, na rop ni bil realen. Z vsem pratežem v mestih, kjer niti vodovod ni več deloval, niso mogli obstati; tam ne bi mogli obstati, niti če bi organizacijsko brezhibno funkci- onirala. Zato so težili v opuščene vile, težili še bolj na vmesne opuščene njive aH v ob- močja refugijev. Skratka, tja, kjer se je dalo naseljevati brez posebnega napora, brez bo- ja in se mimo vgnezditi na dobri zemlji. Da je ta interpretacijski poskus blizu real- nosti, kažejo — poleg navedenega — številni arheološki podatki. (1) Tako, najdbe spričujejo vzpon panonske- ga podeželskega sistematičnega gospodarjenja v 3. in predvsem 4. stoletju, medtem ko ga v 1. in 2. stoletju skoraj ni opaziti. Zakaj omenjam panonskega? Zato, ker je ta sektor nekoliko bolj raziskan in se da bolje anali- zirati. (2) Dalje, arheološko dokazano utrjevanje podeželskih dvorcev v kasni antiki. (3) Prenos, na primer, retijskih mest (na teh primerih je to v tem trenutku bolj jasno zaznavno) nazaj v bližnja nekdanja preizgo- dovinska središča, ki so prirodno utrjena in odkoder so jih Rimljani v zgodnjem obdobju na silo prestavili. (4) Izgradnja refugij ev od 4. stoletja dalje. (5) Nekatere villae rusticae so v zgodnjem srednjem veku poseljene oziroma spričujejo nekakšno kontinuiteto. Naj končno še s skico ponazorim, kaj mi- siim. Ce so gornja izvajanja pravilna, bi po- stalo razumljivo, zakaj ne poznamo staro- slovanskih najdb iz prve faze po naselitvi. Doslej jih namreč nismo iskali sistematično pri poznoantičnih podeželskih agrarno eksplo- atiranih središčih. Pozabili smo, da so nek- danji aglomeracij ski centri postali središča bede, če so še obstajali; da se je prenašalo težišče ekonomske dejavnosti na deželo; da so preseljujoče se družine — navezane same nase — lahko obstale predvsem na dobri zemlji.