Ptftnina pUfana t fotorlal! PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK XII * L VI MAKEC * 1956 VSEBINA: Jo«. Weiter: O malih bohinjskih dvotisočakih ln Se kaj povrh . 128 Tone Jeglič: Point Albert ln nekaj o načinu ocenjevanja pri Francozih.................-136 Pavel Kunaver: Triglavski ledenik 1. 1955 ln Se kaj . . . Mitja Sarabon: Misli............ Marko Dular: Dva vzpona........... Matjaž Kmecl: Kako sva šla z Metko v hribe..... Ivan Tomlnec : Botanik Anton Kerner na Snežniku . Dr. Ivan Grašič: Se nekatere ptice naših planin .... Jernej Roy: Zeleno, temnozeleno........... Društvene novice............... Iz planinske literature............. Razgled po svetu............... 137 145 146 150 155 158 162 163 169 172 Priloga: Joco Cermak: RobiCJe nad Vršičem Prilogo natisnila tiskarna »Ljudske pravice« v Ljubljani Planinski Vestnik je glasilo Planinske zveze Slovenije / Izdaja ga Imenovana Zveza, urejuje pa uredniški odbor / Revija Izhaja dvanajstkrat na leto, po potrebi v snopičih po dve številki skupaj / Članke pošiljajte na naslov: Tine Orel, Celje, I. gimnazija / Uprava: Planinska zveza Slovenije, LJubljana, Llkozarjeva ulica št. 12, poštni predal 214, telefon št. 32-553 / Tu se urejajo: reklamacije (ki se upoštevajo dva meseca po Izidu številke), naročnina, honorarji, oglasi, računi, razvid naslovov / Tiska tiskarna »Jože Moškrič« v LJubljani / Letna naročnina znaša din 400.—, ki jo morete plačati tudi v štirih obrokih po din 100.— / Tekoči račun revije pri Narodni banki 602-T-121 / Spremembo naslova javljajte na Upravo Planinskega Vestnlka, pri čemer navedite poleg prejšnjega vedno tudi novi naslov, po možnosti s tiskanimi črkami. TRGOVSKO PODJETJE NA DEBELO »Tekstil« Po nizkih cenah in LJUBLJANA pod najugodnejšimi Ciril Meiodova 2"3 pogoji si lahko za planinske postojanke nabavile pri nas vse vrsle volnenega in bombažnega blaga, odeje, žimnice iid Jo«. Wester: 0 MALIH BOHINJSKIH DVOTISOČAKIH IN ŠE KAJ POVRH 1. Prvikrat na Tičarici (2091 m) orda so še lepši gorski kraji na svetu, toda za nas je Bohinj najlepši!« To zanosno misel je v lirično navdihnjenem članku zapisala vneta zaščitnica našega prirodnega parka in budna varuhinja njegove cve-tane.1 Zares, če ne drugo, mikata našega človeka vsaj dolinska krajina s spokojnim jezerom in s pesniško glorijo proslavljena Savica, da obišče ta odmaknjeni zatrep naše domovine. V komur pa je kaj planinske stremljivosti, tega povleče še v bohinjsko višavje, saj se Bohinj raztega na ves gorski svet, ki obdaja to zatišno dolino. To je vsa raj da raznolikih vrhov od Črne prsti do Bogatina, vsa Komna in Zajezerska dolina in vse planine od Govnača in Ovčarije tja do Velega polja in Uskovnice, koder povsod letujejo bohinjski plan-šarji in njih marogasti mukavci. — Lanski pasji dnevi so že potekali, ko sem se bil namenil, da še enkrat prehodim vso Za jezersko dolino v vsem njenem raztežaju od Črnega jezera gor do jezerca pod Vršacem. Za izhodišče sem si izbral skrajni bohinjski kot, konec Ukanca. Cestno progo iz Bohinjske Bistrice do Zlatoroga, udobnega hotela ob izlivu Savice v jezero, opravi današnji turist najhitreje z avtobusom. Kdo bi še pešačil po trdi cesti, ko ga moderno vozilo, najsi je prenatrpano z razigranimi izletniki, prepelje do tja v skopi pol ure! Kar odleglo mi je, ko sem se pred Zlatorogom izmotal iz gneče sopotnikov in se oprtal z nahrbtnikom. Tačas je stal tam avtobus z značko NL. Iz daljne Nizozemske torej, kjer sega najvišja naravna vzpetina komaj do 322 metrov in še ta je na meji treh držav, so prispeli turisti semkaj, da morejo vsaj iz doline občudovati naš alpski svet. Po stari spodnji cesti sem krenil proti Savici. Popoldansko sonce je prigrevalo ter mi spešilo korake, da sem v dobri ubranosti prispel do novo urejene koče, ki jo skromneje nazivljejo zavetišče; prej je bila tu graničarska postojanka. Nisem mogel strpeti, da ne bi, preden se zmrači, še v romarskem občutju opravil obisk pri slapu samem. Svoje vrste užitek je tu, ko zreš pred seboj migetajoči steber žive vode, šumeče po navpični steni in pršeče v tolmun, ob katerem si predočuješ romantični prizor Krsta pri Savici. Mislečemu in čutečemu človeku je včasi le treba nekaj romantike, da se dvigne nad topo stvarnost in mrko vsakdanjost. Še preveč romantična se je zdela ta takrat še divja okolica slavnemu angleškemu kemiku Plumphryju Davyju, ki je bil menda 1. 1828 v družbi svojega rojaka J. J. Tobina napravil semkaj izlet iz Podkorena, kjer je letoval. 1 Gl. članek: Dr. A. Piskernik, Bohinj. PV 1955, 458. Davy si spričo grozeče strmine ni upal polesti do slapa samega, medtem ko se je podjetnejši Tobin v spremstvu bohinjskega vodnika le povzpel do slapa, ki ga je nato opisal kot izreden naravni fenomen.2 Drugi dan sem v sončnem jutru nastopil vzpon po najbližji, a obenem najstrmejši progi — po Komarči. Ugodno naključje je bilo naneslo, da nas je bila četverica, v njej vnukinja bohinjskega misleca pisatelja Janeza Mencingerja, njen zakonski mož in kot tretji mlad Anglež, ki sta ga kot svojega gosta hotela prevesti čez Komarčo na Komno, od koder bi se pod večer vrnili v dolino. Zadovoljivo je dejstvo, da je med našim mlajšim rodom že dokaj takih, ki dobro zmagujejo angleščino. Saj ta vseširni svetovni jezik zdaleč nadkriljuje nemščino, ki je imela pri nas prej največ veljave. Tako so se moji sotrudniki med seboj gladko sporazumevali, meni pa sta bila oba rojaka uslužna tolmača. Komarča je, kakor planinci dobro veste, spričo svoje strmine precej naporna in zamudna, vendar nikjer pusta in enolična, ker se steza vije najprej po senčnatem gozdu do tja, kjer se cepi smer proti izvirku slapa Savice, nato pa se lepo vijuga med rušjem in skalovjem. Težavnejše prestope lajšajo mestoma vstromljene lestvice in stolbe. tako da vso Komarčo, katere teme se dviga ok. 600 metrov nad znožjem v Ukancu, prehodiš nekako v dveh urah, tudi če spotoma večkrat duškaš in se obenem predajaš lepim pogledom na bohinjsko gorsko vrsto in dol na skrajni konec jezera. Naj še omenim prijeten, ma'lone liričen intermezzo! Na zadnjem odmoru sem bil svoje sopotnike pobudil, da naj strumno dalje stopajo, saj imajo obhoditi še velik lok preko Komne, če se hočejo do večera vrniti dol v Bohinj, meni pa da je nahrbtnik le nekoliko v nadlego, čeprav ni bog ve kako obtežen. In kaj mi pravi prijazna mlada gospa? Da naj ga predam njej, ki stopa povsem neoprtana. »Take sramote si ne maram naprtiti, da bi mi — dama nosila moje breme!« — »Prav rada ga prevzamem. Saj mi je zdravnik priporočil, da je za moj lumbago le dobro, če je hrbet malo obtežen.« — »No, če je tako, je pa nama obema ustreženo.« In bodra potomka Nejaza Nemcigrena si je dobre volje naprtila zaželeni tovor, tako da sem brez prtljage, povsem »expeditus« — da rabim besedo rimskih zgodovinarjev — prestopical zadnjo stolbo na Komarči in se nato zložno prišetal do Črnega jezera. Tu smo malo posedeli, nato pa se poslovili in šli vsaksebi. — Prvo, napornejšo polovico ¡poti sem imel za seboj, druga, zlož-nejša je bila pred menoj. Zato mi je hoja tudi hitreje potekala, dasi prehod pod Belo skalo mestoma nalikuje vijugam na Komarči. Menil sem, da bom spričo lepega vremena srečaval več turistov, a naštel sem jih samo pet, ki so hiteli dol v Bohinj. Pod Belo skalo je prikrevsal za menoj čvrst fant. Že prve besede, ki jih je spregovoril, so mi ga izdale za Dolenjca. Povedal mi je, da je doma iz Trebnjega in da s svojimi tovariši tabori doli v Stari Fužini, da pa 2 Gl. članek »Slovenija pred sto leti.« (Vtisi angleškega potnika.) Pone-deljski Slovenec 1933, št. 45 in 46. Foto Ferd. Premru Zavetišče pri Savici, v ospredju stenovje Komarče je danes že petič namenjen k Triglavskim jezerom, da rajši hodi na visoke planine, kar bo doma na Dolenjskem hudo pogrešal. Všeč mi je taka mladina, ki svoj poletni odmor preživlja v gorskem svetu in zahaja v vedro višavje, namesto da bi se doli v dolinskem taborišču brez dela dolgočasila ali pa se ničevo zabavala. — Sonce je stalo že v zenitu, ko sem dospel na razpotje, kjer se pot, držeča sem od Ovčarije, strne s stržensko dolinsko progo. Doslej sem hodil po predelu, ki kažke kaj malo dolinskega obraza, čeprav naš zemljevid vso progo od Črnega, 7. jezera gor do 1. jezerca pod Vršacem nazivi je Dolino Triglavskih jezer. Zračna razdalja med tema skrajnima kadunjama znaša ok. 7 kilometrov, višinska razlika pa 660 metrov. Pravo dolinsko lice se ti pokaže šele tu, ko se približaš dvojnemu (6. in 5.) jezeru, medtem ko je spodnji konec bolj kupirana soteska, stopnjevana grapa. Menda ni bilo zgolj naključje, temveč posledica krajevnega položaja, da so prav tu, kjer se tudi s fužinske plati po Štapcah prevali steza v dolino obeh jezer in se nadaljuje proti planini Lopučnici, torej v osredju te krajine, proti koncu 18. stol. zgradili baronu Karlu Zoisu botanično kočo in da je poslej, odkar se je pričela gorska turistika, tu stalna planinska postojanka. Postavili so "bili kočo že v dobi Avstr. turist, kluba in stoji še sedaj kot eno naših najbolj obiskovanih zavetišč. Tlopisna tvorba je zares mikavna: v sproščeni dolini se zrcali dvoje jezer, nad njo pa strmi skalna piramida Tičarice z vrhom v višini nad 400 metrov. Namenil sem se bil, da ostanem tri dni v tem vabljivem zaklonu kot planinski preužitkar, za kakršnega me je pristojno planinsko društvo označilo ob mojem starostnem »jubileju«, kajpada ne kot lenoben prihajač, temveč kot še okreten gostač, ki hoče tudi nekaj prehoditi in oblesti, da bi mu udobno letovanje ne bilo povsem jalovo. Kam torej najprej? Seveda na Tičarico, ki se kakor budna čuvarica tako vabljivo pne nad dolino. Domači upravnik me je opozoril na novi pristop v slovite Štapce, na stezo, ki jo je sam trasiral in nadelal, tako da se izletnik sedaj izogne zamudni hoji po taklja-vem melišču ter vztikanju po klinih in skobah v tesnem grlu Štapc. Novi pristop drži sprva po rahlih tleh. med ruševjem, nato pa preide v peško vi to reber do stene, kjer te zložne lesene stopnice prevedejo na vrhnji konec Štapc. Tu je zaklinjenih nekaj novih tramičev, da po njih zlahka pristopicaš vrh škrbine, kjer se oddahneš, hvalo dajoč spretnemu graditelju preložene trase. Tako je tudi Štapcam minila njih klasična doba, postale so — zgodovinske! Nadaljnji vzpon proti vrhu ni prav nič naporen. Res da ne drži nanj izrazita steza, tudi ni rdečih lis, vendar pohodnik varno stopa med ruševjem, više gori pa po travnatem pobočju, da prispe na prisojni vrh, kjer se mu odpre nepričakovano sijajen razvid. Prosto zre na gorski svet od Ratitovca in Blegoša tja do Krna in Zapadnih Julijcev, na severu pa do glave Triglava, čigar južno ostenje za-slanja širokopleči Debeli vrh. V bližnji rajdi sta mu sosedi strmo oblikovani Kopica in Zelnarica. V globeli pod seboj pa motri temno-zeleno zrcalo obeh jezer in vrvež gostov pod planinsko kočo. V blagem hlipu sem se malone celo uro pomudil na razglednem vrhu, ki stoji tu kakor pozorna vedeta, čuvajoča ostale bohinjske trabante Triglava. Nisem si mogel kaj, da ne bi v spominsko knjigo zapisal nekaj besed: »Sijajno razgledišče! V globeli obe jezeri — dva sinja smaragda — vse naokrog pa okamenelo valovje naših gora. Blagor mu, kdor je dovzeten za tako veličastje narave!« Vsak obiskovalec koče tam doli, zlasti če nima še višjih višinskih ciljev pred seboj, naj bi se povzpel na ta lahko pristopni razglednik. Saj je že prvega pionirja našega planinstva Franceta Kadilnika, ki v svojih skromnih potopisnih črticah sicer skopari s sentimentalnimi duški, vidik s tega prelepega motrišča tako prevzel, da je v črtici »Devet jezer v enem dnevu« (Novice 1872, 220) zapisal tele lakonične besede: »Na kraji Tičarice ti je, dragi bralec, velikanski razgled na 3 (!) jezera, veliko skalno dolino.« Nisem se hotel izneveriti načelu, da se planinec vračaj v drugi smeri na svoje izhodišče. Zato sem krenil z vrha na levo držeče stegne, ki jih je shodila bohinjska goved. Tako sem dospel na znano mi pot proti Ovčariji prav na kraju, kjer nas je trojica predlani odpočivala, preden smo se dvignili na škrbino nad Štapcami.3 Z Ov-čarije sem hotel prehoditi ono zložno pot, ki drži po Prodeh v Jezersko dolino. Nobenega živega bitja nisem opazil na planini niti srečal na vsej poti. Da bi bil brlizgnil vsaj kak gams, ki ima njih plašni trop svoj revir pod Tičarico, kakor mi je pravil komenski lovski čuvaj! Vsepovsod gluha tišina, blagodejna samina! — »Koča pri Triglavskih jezerih« — tako se bere na žigu nje ime, kar pa ne ustreza prav logično njeni lokaciji. Točnejši naziv bi bil Koča pri 5. Triglavskem jezeru-. Saj se napis ne more nanašati na vseh sedem jezer, katerih skrajni sta razmaknjeni za sedem kilometrov. Taka oznaka bi bila primerna, če bi se jezera vrstila v kolobarju okrog koče, nekako tako, kakor jih je Hacquet predočil v svoji fantastični risbi.4 Nemara so sedanje ime posneli po nekdanjem nemškem: Siebenseen-Hiitte. — Čeprav so na tako prikladnem mestu stoječo kočo pred nekaj leti povečali po načrtih vsebrižnega Alojzija Knafelca, ima za sodobni obisk v obeh glavnih sezonah, poletni in zimski, le premalo prostora. Zato je naše planinsko društvo prav ukrenilo, da jo bo z novim prizidkom podaljšalo in dvignilo. Tedaj pa se bo prenovljeni stavbi prilegalo tudi novo ime, ne več koča, marveč — dom. In čigav naj bo? Hacquetov! Za tak predlog naj bi se zavzel kak društveni odbornik, saj bi ga mogel podpreti s tehtnimi razlogi. Mar ni občuten nedostatek, da prvi znanstveni raziskovalec našega gorskega sveta in dobršnega dela jugoslovanske zemlje, kakršen je bil Hacquet, še nima vsaj imenskega spomenika v naših Alpah? In prav to dolino je Hacquet prvi opisal ter jo v bujni domišljiji predočil kot »dolino strahote, kakršne še ni videl v življenju«. — Sezona se je sicer že nagibala h kraju, vendar je bilo v koči dovolj prehodnih obiskovalcev in tudi prenočevalcev. Zanimivo je opazovati obrat v vzorno upravljanem gostišču. Upravnik, ki je obenem receptor, ima svoj službeni prostor v tesni kamrici poleg vhoda. Pri njem se prišlec javi, legitimira in mu pove svoje želje glede nastanitve. V jedilnici postreže gostu pozorna uslužbenka z dobrinami iz kuhinje in točilnice. Domači turisti prinesejo večidel že s seboj v nahrbtniku ali v torbi živil in poslastic, zahtevnejši gostje pa si naroče pečenja in cvrtja in prikuh, kakor jim jih nudi jedilni list. Menda ni izletnika, ki bi ne napisal razglednice in odtisnil nanjo 3 Gl. članek Po Vodnikovih sledeh na Vršac. PV 1955, 204. 4 Gl. Hacquet, Oryctogr. Carniol., Ill, naslovni list, odn. Wester, Baltazar Hacquet, prvi raziskovalec naših Alp, str. 35. kočnega žiga v potrdilo, da je bil »in persona« na tem kraju. Tu čeblja družba mladincev, tam se slasti dobrovoljen zakonski par ali upov poln parček, v kotu >pa ždi prileten samohodec. Menda se prav s ponašanjem v planinskem zavetišču najvidneje odraža individualna posebnost slehernega obiskovalca. Na večernem sprehodu sem obkrožil obe jezeri ter postal pri spomeniku ruskih vojnih ujetnikov, ki sta bila za prve svetovne vojne na tem mestu ustreljena kot žrtvi besne avstrijske soldateske. Milejšega značaja pa je plošča, vdeta v živo skalo, v spomin in zahvalo Alojziju Knafeilcu, »neumornemu planincu, ki je neutrudljivo skrbel za pristopnost in domačnost slovenskih gora, zaznamoval pota, risal zemljevide, varoval planinsko prirodo in vzgajal planince k stvarnemu delu«. O da bi imeli še več takih mož med sodobnimi gorniki! — Za zvečer je bila napovedana večja družba Angležev, ki so prihajali s Triglava. In zares, pri večerji je bilo najštevilnejše omizje angleško; štirinajst oseb sem naštel. Kakor mi je upravnik povedal, so bih zastopani razni poklici: študentje, učitelji, obrtniki. V kuhinji so jim pripravili obilen menu, pili so naše vince; kavo, ki so jo bili s seboj prinesli, pa so si sami zvarili. Pri nas je to pač dragoceno poživilo. Prijetno razpoloženje se je odražalo tudi z njih unisono petjem. Videti je bilo, da se v našem gorskem okolju dobro počutijo in si spričo svoje čvrste valute lahko privoščijo več dobrin kakor domači zaplečniki. Da, Angleži so letos obiskali naše Alpe ne le posamič, ampak tudi v večjih skupinah, kar nas more le zadovoljiti. Kakor je zavzela angleščina v naših srednjih šolah vodilno mesto med tujimi jeziki, tako se kaže angleška penetracija tudi v tujskem prometu. Denar z angleškim besedilom, najsi so to bankovci ali čeki ali kovanci iz GB ali USA, ima krepko veljavo. — Na zatišni planinici v bližini koče sem bil zasledil ostalino nekega taborišča, kakor so to kazala razkopana in steptana tla. Tam je nedavno taborila v šotorih skupina Angležev, ki jih je kot cicerone spremljal naš dobro znani planinski mentor prof. P. Kunaver. Bežen pogled v zgodovino naše turistike nam pokaže, da so bili Angleži v njej pomembni činitelji. Sir Humphry Davy (1778 do 1829), slavni kemik, je prvi, ki je Zgornjo savsko dolino proslavil kot najlepšo, kar jih je kdaj videl, ko pravi: »Tu, kakor se dozdeva, je človek zmožen, da se veseli življenja; živa narava se kaže vedra, neoživljena pa lepa in veličastna.« Dobro pripominja k temu Gilbert: »On, svetla dika naj odličnejše londonske družbe, mož evropskega slovesa, je moral priti v odmaknjeno kranjsko deželo, da je našel kraj, kjer je človek zmožen, da se veseli življenja.«5 Davy ni bil alpinist, bil je le slavitelj našega alpskega sveta, ki ga je občudoval kot prirodni estet. Dva druga Angleža, Josiah Gilbert in G. C. Churchill, sta se bila 1. 1863 preko Uskovnice vzpela na sedlo pod Draškim 5 Gl. Kugy, Ftinf Jahrhunderte Triglav, str. 167. vrhom, od koder sta občudovala veličastni prospekt triglavskega sklopa, ne da bi se bila upala dalje. Zakaj vrniti sta se morala na Konjščico k svojemu vodniku Petranu, ki je bil tamkaj zaostal zaradi obolelosti. Ta jima je bil povedal, da je poleti pospremil na vrh Triglava nekega Angleža, čigar rodbina je takrat na Bledu letovala. Prvi Anglež, ki je svoj pristop na Triglav opisal, pa je Eliot Howard. Tega je bil Gilbertov in Churchillov opis njiju ture v triglavsko predgorje v knjigi The Dolomite Mountains napotil, da bi na Triglav pristopil z bohinjske plati. S tovarišem F. F. Tucket-tom sta bila meseca junija 1869 prispela z Bleda v Bohinj. Najela sta si Šesta iz Srednje vasi za vodnika, njegovega sina pa za nosača. Iz Srednje vasi so se čez Uskovnico namenili na Velo polje. Prišli so na planino Konjščico, od tam na Sleme pod Draškim vrhom, nato pa »v vratolomnem tempu« dol na Velo polje. Drugo jutro so skozi Vratca priplezali na vrh. Vrnili so se na sedlo Krma, kjer sta Angleža odslovila oba Šesta in nagradila vsakega s 5 gld. za njiju dvodnevno uslužnost, sama pa sta po Krmi sestopila v Mojstrano in na Dovje. Naj še dostavimo, kako je Howard Bohinjce opisal: »Tu v gorah vidimo Slovenca najboljše vrste. V življenju gorjancev je nekaj, kar dviga njih značaj, najsi so to Nemci, Slovenci ali Himalajci. Ali ni zaupanje v samega sebe in tudi potreba medsebojne pomoči tisto, kar daje ljudem več samospoštovanja in tudi obzirnosti v prijaznejši obliki kakor mnogo enoličnejše bivanje v ravnini? . . . Naj bo že kar koli, oni, ki tukajšnje prebivalce dobro poznajo, vedno hvalijo njih iskreno gostoljubnost in prijaznost. Kolikor nam naša skromna skušnja dopušča, smo našli v vodnikih prav brhke fante (»nette Burschen«), ki so znali pomanjkljivost medsebojnega sporazumevanja čudovito spretno nadomestiti z značilnimi kretnjami in so večkrat popolnoma prav odgovarjali, in vse to še na zabaven način.«" S tem vrinkom hočemo pokazati, da so Angleži že dalj ko eno stoletje zvesti pohodniki in iskreni glasniki našega planinskega sveta ter odkriti spoštovalci našega ljudstva. Naj le prihajajo k nam še naprej, vedno nam bodo dobrodošli. Saj smo prepričani, da jih pri teh o R IZ SEJNIH ZAPISNIKOV UPRAVNEGA ODBORA PZS PZS je naročila tisk 5000 mladinskih in 3000 pionirskih značk, ki bodo natisnjene na platnu in bodo prav lične. Pionirji oziroma mladinci si bodo te značke lahko prišili na prsi ali rokav srajce ali vetrovke. Prvotna zamisel, da naj bi bil pod značko še poseben trakec z nazivom društva, je bila opuščena, ker bi to značke preveč podražilo. Sestaviti bi bilo treba program dela za bodoče in kot glavno misel upoštevati zbliževanje med narodi. To so bile glavne misli francoskega predloga, ki je bil prediskuti-ran na seji Izvršnega odbora UIAA v Zlirichu in ki jih je močno podprl tudi jugoslovanski predstavnik. Mnenja smo, da je reorganizacija UIAA dejansko potrebna in da bodo nove oblike dela okrepile organizacijo, ki je bila v zadnjih letih res dokaj stereotipna pri svojem delu. F. K. Na okrožnico o zbiranju prispevkov za Zlatoroga je PZS prejela do 28. decembra 1955 razmeroma veliko odgovorov. Odgovorilo je 37 društev, odgovori pa še vedno prihajajo. Ce bi PZS sodila, da se vsa ona društva, ki na okrožnico do določenega roka niso odgovorila, s predlogi PZS strinjajo (taka so bila navodila v okrožnici), bi bili vsi predlogi PZS sprejeti z veliko večino in bi jih lahko takoj pričela izvajati. Vendar pa PZS ni šla po tej poti in je upoštevala predloge, ki jih je dalo prej navedenih 37 društev, ki predstavljajo ca. 25 000 članov, t. j. nad polovico vsega članstva PZS. Društva so se takole odločila: 1. Za uvedbo obvezne vstopnine v planinskih kočah se je izjavilo 15 društev, 17 društev je proti temu predlogu, 5 društev pa se je izjavilo samo za uvedbo obvezne vstopnine v visokogorskih postojankah. 2. Za pobiranje prostovoljnih prispevkov po din 10 in din 100 se je izjavilo 31 društev, eno društvo se je izjavilo proti temu predlogu, eno društvo predlaga samo pobiranje prispevkov po din 10, eno društvo je samo za pobiranje prostovoljnih prispevkov po din 100, eno društvo zatrjuje, da pri tem ne bo uspeha, dvoje društev pa se o tem predlogu ni izjavilo. 3. Proti odvajanju 5"/« od bruto prometa planinskih postojank se je i2javilo 21 društev, 10 društev se je izjavilo za ta predlog, med katerimi pa je 5 društev, ki sploh nimajo postojank, 1 društvo predlaga odvajanje 3°/« od bruto prometa, eno društvo je za odvajanje 0,8"/« od bruto prometa postojank, medtem ko se ostala" niso izjavila. 4. Večina društev se je izjavila za od-vedbo 10 % od investicij PZS v sklad za gradnjo Zlatoroga, eno društvo pa predlaga, da se ta cdstotek zviša celo na 50%, eno društvo pa je celo za to, da gredo v ta sklad vse investicije, ki jih prejme PZS. Pretežna večina društev pa se je izjavila tudi proti odvedbi 10'/« od investicij, ki jih dobe društva iz lokalnih virov. Za odvedbo 10% od teh investicij sta se izjavili le dve društvi, ki upravljata planinske postojanke in nekaj društev brez postojank, 5. Vsa društva soglašajo s predlogom, da PZS izda razglednice z idejno skico Zlatoroga, ki naj bi jih društva in planinske postojanke prodajale -brez vsake provizije. 6. Za prodajo dela zemljišča last PZS, ki pa ga upravljajo društva, sta se izjavili le dve društvi, vendar gre pa za taka zemljišča, katerih prodaja najbrž sploh ne bo prišla v poštev. 7. Med ostalimi predlogi, ki naj bi prišli v poštev za zbiranje denarnih sredstev, društva predlagajo loterije, tombole, zvišanje prenočnine, pribitek 5*/« za člane in 10 V« za nečlane pri potrošnji v postojankah v vrednosti nad din 100, prvenstvena uporaba vseh dotacij PZS za Zla-torog, pobiranje 1*/« od prometa z alkoholnimi pijačami v postojankah, zbiranje gradbenega materiala, prispevek po din 10 od vsakega člana, ki bi jih plačalo društvo ter odpravo prometnega davka, kar naj bi šlo za Zlatoroga. Druga društva pa zopet izjavljajo, da je sedai neorimeren čas za tako gradnjo, da se mora ta stvar prej obravnavati na društvenih občnih zborih in na skupščinah PZS, da so proti temu, da bi se članstvo preveč obremenjevalo, dalje, da tudi društva sama potrebujejo denarna sredstva za lastne Investicije, da morajo društva cene zniževati, ker so že sedaj dovolj visoke, da tudi društva vrše razne nabiralne akcije, zato ne morejo jamčiti za uspeh drugih nabiralnih akcij pri svojih članih itd. Za dobitke pri žrebanju nabiralnih blokov po din 100 so društva ponudila skupno 227 penzionov od 2 do 14 dni v 36 različnih postojankah, ki jih upravlja 23 društev in so torej s te strani pokazala polno razumevanje. PZS je mnenja, da bi morala društva do te akcije vsekakor zavzeti pozitivnejše stališče in pokazati več širine. Nujno je tudi potrebno, da o tem razpravljajo na svojih članskih sestankih in na občnih zborih in prepričujejo svoje člane o nujnosti in važnosti te gradnje, ki bo v korist in ponos vsemu slovenskemu planinstvu. Zaradi povečini odklonilnega stališča društev do predlogov o zbiranju sredstev za gradnjo Zlatoroga se je PZS odločila, da bo zaenkrat izdala samo bloke po din 10 in din 100, ki jih bo dala v razpečavanje društvom čimprej. Tisk teh blokov in ostale stroške bo skušala kriti z reklamo raznih podjetij na hrbtni strani blokov. PZS je dala pristanek za ustanovitev PD v Radljah ob Dravi (Marenberg). Akcijo za ustanovitev društva vodi tov. Ivan Grogl. PD Celje se že dalj časa bori za ustanovitev sezonske pošte v Logarski dolini. Njihovo akcijo je sedaj podprla tudi PZS. Zvezna geodetska uprava v Beogradu je na vlogo PZS odgovorila, da Geografski inštitut JLA ne soglaša s tem, da se PZS dovoli prodaja zemljevidov, dokler ne bo objavljen pravilnik, ki bo vseboval natančnejša določila, kateri zemljevidi bodo lahko izročeni v javno prodajo. Omenjeni inštitut stoji na stališču, da so zemljevidi Julijskih in Kamniških Alp ter Karavank, ki jih je izdala PZS, izrazito topografskega karakterja. Esperantska zveza se je obrnila na PZS za pomoč, ki naj bi obstajala v slikovnem gradivu, strokovnih člankih in denarni pomoči za revijo turistične vsebine, ki jo bo pričela izdajati navedena zveza. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev se je PZS odločila, da bo prvenstveno obiskala občne zbore onih društev, ki jih ni še nikdar obiskala, potem pa tiste, katerih obisk ni zvezan z velikimi stroški. Himalajski odbor je nabavil nekaj kvalitetnega fotomateriala za izdelavo diapozitivov, s katerimi namerava predavati o vseh dosedanjih osvojitvah vrhov v Himalaji. Priprave za jugoslovansko himalajsko ekspedicijo potekajo v redu in po načrtu. Zbranega je že veliko dragocenega gradiva. Zvezna komisija FLRJ je za uspešno povojno delo v planinstvu podelila tov. Fedorju Koširju in Tonetu Bučerju diplomo in plaketo, enako tudi tov. Joži Copu. Slovesna izročitev odlikovanj se je izvršila ob navzočnosti predstavnika zvezne komisije in zastopnikov Zveze športov v prostorih Gospodarskega razstavišča v Ljubljani. Tov. Lovšin Evgen je dokončal delo o Staniču in rokopis izročil PZS. Ce bo tehnično mogoče, bo brošura o Staniču izšla še pred skupščino PZS. Brošura o dr. Kle-mentu Jugu se že tiska. Zastopnika PZS sta se dne 13. XII. 1955 udeležila konference o konservatorskih problemih na področju OLO Celje. Med sprejetimi sklepi je bil tudi ta, da se brez odobritve Sveta za urbanizem ne sme postaviti v Logarski dolini noben objekt, pa četudi samo provizoričen, da naj omenjeni Svet skrbi za Logarsko dolino (načrt za-zidav, komunikacij, telefon, markacij), da naj se dovoli postopna provizorna razširitev ceste iz Ljubnega do Logarskega kota in prouči nadelava ceste do Rinke, da naj se izvrši po obstoječem načrtu regulacija Kotovca in hudournikov, z najostrejšimi ukrepi naj se zaščiti visokogorski svet, posebno visokogorski gozd, komisijsko pa naj se ugotovi obstoječe stanje in izdajo zaščitni ukrepi, ki pa se naj, ko bodo izdani, popularizirajo v Planinskem Vestniku, Turističnem vestniku, Gospodarskem Vestniku, Tovarišu in dnevnem časopisju, pokrajinskem tedniku in v Uradnem Vestniku OLO Celje. Na vprašanja nekaterih društev, ali izvedejo tudi mladinske občne zbore v zvezi z društvenimi občnimi zbori, je PZS dala navodila, naj se ta vrše tik pred društvenimi občnimi zbori, vendar pa ne pod nazivom »občni zbor«, temveč »zbor mladincev«. Mladinci naj na tem zboru izvolijo iz svoje srede tovariša, ki jih bo zastopal v upravnem odboru PD. Samo po sebi umevno je, da so dolžni na tem zboru biti navzoči tudi društveni funkcionarji. Razveseljivo je dejstvo, da se je članstvo v letu 195p dvignilo za ca. 600. Za okrog 100 je poraslo število mladincev, za ca. 500 pa pionirji. Dokaz, da nekatera društva pravilno rešujejo vprašanja mladine. Popolnoma pasivni sta PD Ilirska Bistrica in Cerknica. Ker nič ne kaže, da bi se stanje pri obeh društvih izboljšalo, je PZS sklenila, da ju likvidira, preostalemu članstvu pa priporoči, da se vključijo v sosedna društva. Odločitev o Cankarjevi koči na Svinščakih in koči v Črnem dolu, ki sta bili pod upravo PD Ilirska Bistrica, bo izdala Gospodarska komisija PZS. Redakcijski odbor za sestavo vodnika po transverzali marljivo dela, vendar pa je videti, da vodnik ob otvoritvi letne sezone še ne bo dotiskan. Posamezni člani tega odbora, ki so si delo razdelili po sektorjih, si bodo namreč morali še marsikaj osebno ogledati na terenu. Redakcijski odbor dela pod okriljem Komisije za planinska pota pri PZS. Vrhovno sodišče LRS je ugodilo PZS glede prepovedi razpečavanja zemljevidov, vendar je pa ta rešitev le formalno-prav-nega značaja. Vrhovno sodišče je namreč le ugotovilo, da sodišče ni bilo pristojno za ta izrek, zato pa odlok, objavljen v Uradnem listu št. 85 z dne 3. VIII. 1955, ostane še nadalje v veljavi, dokler ne bosta zaprošeno dovoljenje za izdajanje in širjenje teh kart izdala Geografski inštitut JLA in Inštitut zvezne geodetske uprave. Gostinska zbornica LRS je pozvala PZS, da navede vse tiste svoje objekte, za katere želi, da se kategorizirajo kot penzioni. PZS je odgovorila negativno, ker upravlja le planinska zavetišča, katerih dolžnost je nuditi potrebna okrepčila planincem na turi. PZS namreč ne želi kategorizacije svojih objektov, ker stoji na stališču, da so vsi njeni objekti enaki. Gostinska zbornica v Kranju je izrazila željo po formiranju nekega pododbora za planinske postojanke, v katerem naj bi sodelovali oskrbniki planinskih postojank. PZS se je izjavila proti takemu predlogu, ker je itak skrb PZS, da povezuje društva in postojanke in skrbi za njihovo pravilno upravljanje. Avstrijski »Naturfreunde* je ponovno načel vprašanje reciprocitete v naših kočah. v zameno nudi članske ugodnosti pri bivanju v njihovih planinskih postojankah, ki jih imajo nad 200, katere pa niso vse izrazito gorske, v zvezi s tem se je tudi predlagalo, naj bi vsaka naša planinska postojanka imela lepak, na katerem naj bi bile narisane vse planinske izkaznice onih planinskih društev, ki uživajo članski popust v teh kočah. Na ta način bi bili vsi naši oskrbniki poučeni, kdo vse uživa popust v naših postojankah. S to prakso so ipričeli v Švici in se je dobro obnesla. Zastopnik Naturfreunde je bil pozvan, da njihova centrala pošlje PZS oficialni dopis s seznamom svojih postojank, nakar bo prejela od PZS pismeni odgovor. Predlog glede uvedbe posebnih lepakov z narisanimi planinskimi legitimacijami, ki uživajo v naših kočah reciprociteto, je bil izročen v proučitev Gospodarski komisiji. PZS je na jubilejni skupščini TZS zastopal lov. Mirko Fetih. Pri tej priložnosti je izročil tudi darilo PZS. t. j. stensko sliko, ki predstavlja Triglav v akvarelu tov. Hodnika. Ne oziraje se na to, da potrebna denarna sredstva za .tisk planinskega prospekta »Gorski svet Slovenije«, še niso zagotovljena, propagandna komisija dela dalje na tem. S sodelovanjem tov. Šoštariča je že izdelala generalni načrt prospekta. Prospekt bo standardne oblike 21 X 11 cm, ki je najbolj prikladna, tiskan pa bo v bakro-tisku. Vseboval bo veliko karto naših gora z označbo transverzale in poti v Julijskih in Kamniških Alpah, Karavankah, Pohorju in Zasavju, za vsak .posamezni predel pa bo še ena manjša karta. Zemljevid in ovitek bosta tiskana v štirih barvah. Tekst bo kratek in v štirih jezikih, t. j. v slovenščini, hrvaščini, angleščini in francoščini, med tekstom pa bodo izbrani planinski motivi. Poseben vložek bo vseboval vse naše planinske postojanke z vsemi po- trebnimi podatki. Naklada prospekta bo 30 000 izvodov, izšel pa bo spomladi 1956. Propagandna komisija je tudi razpravljala o svojem programu dela in sklenila, da bo, v kolikor gre za sodelovanje z mladino, skušala najti drug način dela. Po mnenju komisije naj bi se s šolskim natečajem počakalo vsaj eno leto, ker se je ta način dela z mladino že preveč posplošil. V odsotnosti načelnika propagandne komisije tov. Rupka Godca, ki bo za nekaj mesecev odšel v inozemstvo, bo načelnika nadomeščal član te komisije tov. Stanko Hribar. Komisija je dalje sklenila, da se bo obrnila na večja PD glede predavateljev, hkrati pa uredila tudi diapozitive, ki jih je že precej, niso pa še urejeni. Posvet propagandistov namerava komisija izvesti šele jeseni 1956. Prispelo je vabilo na tečaj lavinskih psov v Švici, katerega se pa zaradi pomanjkanja deviz ni nihče udeležil. V Trgovski zbornici LRS se je formirala komisija trgovskih in industrijskih podjetij za izdelavo športnih rekvizitov, s čemer bo dana športnim zvezam možnost, da bodo iznašale lahko svoje predloge o izboljšavi športnih rekvizitov. To je vsekakor treba pozdraviti, v tej komisiji bo sodelovala tudi PZS. V zvezi s pozivom vodje jugoslovanske himalajske odprave, naj vse komisije za alpinizem širom po državi predlože spisek ljudi, ki naj bi se udeležili treninga v januarju 1956, je komisija za alpinizem pri PZS izbrala 34 kandidatov. Pri tem je predvsem upoštevala one, ki imajo za seboj najboljše alpinistične podvige, dalje potrebno število zdravnikov, upoštevala pa je tudi okolnost, da bo ta trening nekaj novega za vse naše alpiniste, zaradi česar je potrebno zajeti tudi tiste AO-je, ki nimajo najboljših alpinistov, ki pa naj se tudi spoznajo s tem načinom življenja in se tako zainteresirajo %'si odseki za himalajsko odpravo. Temu pozivu se je odzvalo 22 alpinistov. Komisija pa ima v evidenci tudi še nekatere alpiniste, ki jih je upoštevati pri izbiri za zvezni trening, pa so trenutno nedosegljivi. V zvezi s treningom je komisija tudi že naročila nekaj inozemske opreme pri Cassinu v Lecci in v športni hiši Schuster v Monakovem. Gre za opremo, ki so jo uporabljale razne inozemske odprave. Vodja jugoslovanske odprave na Himalajo bo namreč po kriterijih, ki jih je določila skupščina PSJ za izbiro kandidatov, izbral iz podatkov po prijavah posameznih republiških zvez 20 do 25 kandidatov in jih pozval na skupni trening. Zbora alpinistov v Logarski dolini dne 12. in 13. XI. 1955 se je udeležilo 288 alpinistov. Komisija je prišla do zaključkov, da bo treba v bodoče dati več poudarka na sam zbor in ga zato razširiti še na naslednji dan. V zvezi s sklepi, sprejetimi na skupščini PSJ, je komisija sklenila uporabiti denarna sredstva, določena za vsakoletno odpravo v Francijo, za organiziranje 5 do 6 odprav v Maglič, Durmitor, Čvrsnico itd., kjer so tudi alpinistično zanimivi in še neobdelani tereni. Vsak posamezni alpinistični odsek bi v celoti prevzel določen pre- del v obdelavo. Preplezati bi bilo treba vse tamkajšnje stene, jih fotografirati in nato vrisati izvedene smeri, s tem bi bilo opravljeno veliko delo, kajti imeli bi celotni pregled alpinistično obdelanega gorovja v Jugoslaviji. Seveda bi se moralo to delo izvršiti v povezavi z alpinisti republiških zvez. Spričo vedno večjega pomanjkanja plezalnih rekvizitov, predvsem plezalnih vrvi, je komisija sklenila, da se bo obrnila na vsa ona PD, kjer so obstajali AO-ji, pa so z delom prenehali, da vrnejo pred časom dobavljene plezalne vrvi. V poštev pridejo PD Radovljica, Škofja Loka, Kum in Nova Gorica. Ker nekatere časopisne objave o posameznih plezalnih činitvah niso bile vselej sprejete z odobravanjem, je komisija sklenila, da se ustvari pri komisiji dopisniška mreža, ki jo bo vodil tov. Janko Blažej. Le-ta bo zbiral pri vseh AO-jih novice iz alpinistične dejavnosti in jih objavljal v dnevnem časopisju. Po novi lokaciji bo planinski, lovski, ribiški, gozdarski in taborniški dom »Zla-torog« stal v Dalmatinovi ulici nasproti parka pred sodno palačo. Obstaja pa še možnost gradnje v Dvofakovi ulici, v zadnjem času želijo sodelovati pri gradnji tudi gozdarji in taborniki. V zvezi z gradnjo »Zlatoroga« je PZS vsem društvom priporočila razne ukrepe za zbiranje denarnih in materialnih sredstev. Vse te akcije naj bi se pričele izvajati s l. 1. 1956 in bi trajale eno leto, če skupščina ali plenum PZS ne bi sklenila drugače. PZS je dala vsem društvom navodila glede občnih zborov in predlagala, da se sosednja društva med seboj sporazumejo o datumih občnih zborov, da bi zastopniki PZS obiskali lahko čim več občnih zborov. Zlasti je priporočila, da naj bi v svoj program zajeli tudi gradnjo Zlatoroga in propagando za Planinski Vestnik. Po statutu izvolijo društva tudi delegate za skupščino PZS. in sicer društva do 500 članov po enega, društva s 500 do 1000 člani po dva, društva s 1000 do 3000 člani po tri in društva s preko 3000 člani po 4 delegate. Občni zbori pa naj razpravljajo in sklepajo tudi o predlogih, ki jih nameravajo društva predložiti skupščini PZS, kakor n. pr. o podelitvi častnih srebrnih in zlatih znakov. PZS je poskrbela za razne spominske značke, ki naj bi se prodajale v planinskih postojankah. Značke stanejo okrog din 30 do din 110. Značk je 31 vrst ter so vzorci na ogled v pisarni PZS. AO Hrastnik bo ob prvih ugodnih snežnih prilikah izvedel smučarski tek članov alpinističnih odsekov. Start bo na Mrzlici, cilj pa na železniški postaji Hrastnik. Najbolje plasirano moštvo AO sprejme prehodni pokal. Društva so bila pozvana, da do konca januarja t. 1. predlože PZS vse zahtevane statistične podatke, da se ne bo dogajalo več, da bodo podatki preteklega leta objavljeni šele konec tekočega leta. Vsa PD so prejela shemo bilance za leto 1955, kakor tudi vsa ostala navodila s pozivom, da predlože bilance do 31. januarja t. 1. Društva bodo obremenjena za vse stroške, ki bi jih imela PZS zaradi zamude ali nepravilnosti bilance. V zvezi s tem, da PZS zaradi težke finančne situacije trenutno ne more izpolniti svojih finančnih obveznosti do društev, naglaša, da bo tudi v bodoče upoštevala prioritetni plan gradenj, ki je bil sprejet na skupščini, čim ji bo finančno stanje to omogočalo, hkrati pa opozarja društva, da si skušajo v bodoče pridobiti investicijska sredstva iz lokalnih virov ter vztrajajo na tem. da se tudi v okrajne in občinske proračune za leto 1956 vnesejo zneski za pomoč planinskim organizacijam. K oskrbniškim izpitom, ki bodo najkasneje v aprilu 1956, t. j. še pred letno sezono, se morajo prijaviti vsi oskrbniki, ki teh izpitov še niso položili. Ker pa mora PZS vedeti, koliko oskrbnikov bo opravljalo osnovni oskrbniški izpit, PZS naproša vsa društva, da ji čimprej sporoče imena oskrbnikov po postojankah z vsemi osebnimi podatki. V kolikor je društvom znano, kateri oskrbniki bodo nastopili službo v letni sezoni na novo, naj vnesejo v seznam tudi njihova imena. Skripta za oskrbnike so v delu in jih bodo društva sprejela pravočasno. Z dokazom o položenem oskrbniškem izpitu dobi oskrbnik kvalifikacijo polkvalificiranega delavca v gostinstvu, kar je važno za pravice iz socialnega zavarovanja, zlasti za pokojnino. Knjigovodstveni odsek PZS je dostavil vsem društvom skripta za knjigovodstvo PD kot pripomoček za pravilno knjiženje in knjigovodstvo. Društva so tudi prejela formularje za podatke o cenah za zimsko sezono 1955/56 za one postojanke, ki bodo obratovale v tej zimski sezoni. Ti podatki so izredne važnosti za propagando posameznih postojank, kakor tudi za pospeševanje zimskega planinstva in smučanja. S temi podatki PZS lahko tudi uspešno operira in na najrazličnejše načine v ožji in širši domovini, pa tudi v inozemstvu propagira za obisk naših planin. PD so bila ponovno pozvana, da vedno in pravočasno sporočajo PZS, katere planinske postojanke bodo oskrbovane ob dvo- ali večdnevnih državnih praznikih. Pogosto se namreč dogaja, da društva ob teh praznikih oskrbujejo tudi nekatere postojanke, ki redno sicer niso oskrbovane, ne poročajo pa o tem PZS. S tem spravljajo PZS v z>='.o mučen položaj, ko interesentom ne moremo dati zadovoljivega odgovora, škodijo pa tudi sami sebi. ker postojanka nima takega prometa, kot bi ga sicer lahko imela. Nekatera društva imajo še vedno težave s prijavljanjem in odjavljanjem gostov v svdjih planinskih postojankah. Po navodilu bivšega Ministrstva za notranje zadeve LRS z dne 6. VI. 1951, ki so ga prejele vse postaje LM, velja še vedno, da za goste, ki prenočujejo le eno noč, ni treba izpolnjevati obrazca »prijavnica«. Te goste je treba vpisati samo v knjigo gostov. Pri daljšem prenočevanju pa je treba izpolniti tudi prijavnico, ki jo je oddati praviloma takoj na najbližji postaji LM. Le če okoliščine (oddaljenost od postaje LM, slabo vreme itd.) ne dopuščajo oddaje prijavnice, je prijavnice oddati na postaji LM ob prvi možni priložnosti po zanesljivi osebi. Društvo, ki bi bilo kljub temu tolmačenju prijavljeno ali kaznovano, naj to takoj sporoči PZS z vsemi potrebnimi podatki. Razen članov Planinske zveze Jugoslavije uživajo članski popust v vseh planinskih postojankah še člani SPD Celovec SPD Trst, SPD Gorica in DA V. Komisija za GRS pri pzs je sprejela »Pravilnik za gorske reševalce«, ki vsebuje 7 členov ter izpitna vprašanja, obvezna za vse izpitne komisije oziroma reševalce Pravilnik in Izpitna vprašanja so bila dostavljena vsem reševalnim postajam. Komisija je sklenila, da se mora nujno se to zimo pregledati vsa reševalna oprema. Važno je predvsem pregledati šive in zakovice ter jeklene vrvi. Za to je bila osnovana posebna komisija pod vodstvom tov. Andreja Moreta, člani komisije pa so tov. dr. ing. Avčin France, Drago Korenini in Jožo Govekar. Vsa oprema naj se skoncentrira na enem ali dveh mestih in temeljito preizkusi. Ta komisija pa naj hkrati ugotovi vse spremembe in izboljšave pri obstoječih reševalnih napravah, ki naj bi se opisale ter izdelale o tem natančne skice za sporočilo Mednarodni komisiji za GRS v smislu sklepa prve seje te mednarodne komisije. Nov jeep za GRS je prispel in stane din 4 020 000. Izročen bo postaji GRS Jesenice in bo za njegovo uporabo sestavljen poseben pravilnik. Komisija je hkrati sklenila, PZS pa potrdila sklep, da se dosedanji jeep po najugodnejši ceni proda m izkupiček porabi za delno kritje nabave novega avtomobila. Kot pripomoček k predavanjem o prvi pomoči je komisija pri Zaštiti zdravija« v Zagrebu nabavila diafilm »Prva pomoč« za ceno din 8000. Diafilm vsebuje 12 delov. Razgovori komisije z notranjo upravo zaradi čimboljše povezave in tesnega medsebojnega sodelovanja se vrše dalje in so ti razgovori prinesli že nekaj konkretnih rezultatov. Zavod za socialno zavarovanje LRS je prispeval k nabavi avtomobila za GRS din 500 000 in je doslej edini, ki je pokazal razumevanje za GRS, dasi se je komisija za GRS tozadevno za pomoč obrnila tudi še na razne druge naslove. Po ugotovitvi, da so obveščevalne točke kakor tudi reševalne postaje premalo založene s sanitetnimi kompleti, se je komisija odločila, da nabavi še določeno količino teh kompletov, tako da bodo vse ogrožene postaje oziroma obveščevalne točke založene z zadostnim številom kompletov. Na predlog reševalne postaje Tržič je bila osnovana obveščevalna točka v Begunjah pri Radovljici, ki spada v delokrog postaje Tržič. Vsi reševalci bodo po opravljenem izpitu iz prve pomoči prejeli potrdilo, da so uspešno opravili izpit. Potrdilo bo podpisal predsednik izpitne komisije, verificirala pa ga bo komisija za GRS pri pzs. Vsakemu reševalcu, ki bo opravil ta izpit, se bo to potrdilo tudi v njegovi članski izkaznici. Doslej je izpit iz prve pomoči od 12 prijavljenih tovarišev iz Trente. Soče, Bovca in Loga pod Mangrtom opravilo le 5 reševalcev. Ostali se bodo ponovno prijavili k izpitu. Ponovno se je predlagalo, da bi bilo obvezno naročilo Pl. Vestnika za vse člane PD. Naročnino za revijo naj bi vsebovala že zvišana članarina. UO PZS je ugotovil, da je to že sam upravni odbor ponovno obravnaval, ni pa mogla biti realizirana, ker bi s tem zagotovo odpadel visok odstotek članov, na drugi strani pa bi bila članarina tako visoka, da jo večina članov ne bi zmogla. Izvedba te akcije pri današnjem standardu pač ni mogoča. Vendar bo pa stvar nadrobneje obravnavala Gospodarska komisija. l. r. Prispeoek m »Zlatorog« PLANINCI. PLANINSKA DRUŠTVA — NE BODIMO MED ZADNJIMI PRI ZBIRANJU PRISPEVKOV ZA GRADNJO »ZLATOROGA« Zbiranje prispevkov za gradnjo skupnega doma planincev, lovcev, ribičev in gozdarjev se vedno ni zajelo vse planince in planinska društva. Vendar tisti planinci in planinska društva, ki so povsod med prvimi, tudi v tej akciji ne zaostajajo. .. . .Tako s.° razen že objavljenih prispevkov v prvi in drugi številki »Planinskega vestnika« prispevali za gradnjo doma: Prosenc Zivojin 200 din, Dekleva Janko 500 din, AO Medvode (tov. Mimik Jarc, Bukovec, Ločniškar in Barle) 500 din, Jereb Gustl 1000 din, S orli Jože 50 din, Stefančič Bojan 100 din, Arhar Ivo 100 din. Janežič Ernest 500 din, ■ Janežič Tatjana 200 din, Skrajner Tone 600 din, pd Nova Gorica 3000 din, PD Skofja Loka 5000 din, člani Planinskega društva PTT: Cerar Ciril. Kladivec Maks po 300 din in Višner Ludvik 200 din. — Dijaki telegrafsko-telefonske industrijske šole, včlanjeni v mladinskem društvu PTT pa so zbrali G900 din. — Na občnem zboru PD Ljutomer je bilo sklenjeno, da bo vsak član obvezno prispeval do konca leta po 200 din, ne glede na nabiralne bloke. — Planinsko društvo Ruše se je obvezalo prispevati za »Zlatorog« 10 000 din. Isti znesek bo prispevalo tudi planinsko društvo Radeče. Inženir Pipan pa je Planinskemu društvu Ljubljana-Matica poslal pismo naslednje vse u iii6: »Z navdušenjem sem v 12. številki »Planinskega Vestnika« bral vest o nameravani graditvi .Zlatoroga« v Ljubljani. K uresničitvi te zamisli želim tudi sam skromno prispevati in prilagam 1000 din v gotovini ter dajem obvezo na 50 prostovoljnih ur bodisi za fizično ali umsko delo. Prosim, da ta moj prispevek izročite oziroma sporočite PZS. S planinskimi pozdravi ing. Pipan Lev.« Naj ne bo planinca in planinskega društva, ki ne bi prispeval h gradnji »Zlatoroga«, Svet pod Triglavom. Izdalo Planinsko društvo Jesenice, 1954, 110 strani. Pravzaprav bi nas morala vsaka planinska publikacija pri nas, ki izide mimo in poleg Planinskega Vestnika, razveseliti, saj pomeni bogatitev našega planinskega čtiva, ki je še vedno zelo skromno in poleg tega je v sedanjem času dx-agega tiska in skromne prodaje že sam izid nekega dela redek in zato razveseljiv pojav. Vendar gledamo včasih skeptično na izdajateljsko delavnost naših planiskih društev, kajti neredko raste iz slabih temeljev. Vsako izdajanje nekega tiska je danes dokaz gospodarske vitalnosti in moči, kar je samo na sebi pozitivno, ni pa prav, če brez potrebe cepimo svoje moči in mobiliziramo avtorje, ki napišejo prispevke, ki ne presegajo lokalnega pomena. Majhna estetska vrednost, omejen in zaključen krog sodelavcev ter ne zelo široka razgledanost in obzorje, so pogosto glavne hibe takih lokalnih publikacij, ne samo jeseniške. In to dejstvo je konec koncev hujše kot vsa druga. Te ostre besede pa nikakor ne veljajo v celoti za »Svet pod Triglavom«. V Gornjesavinski dolini je precej močnih in dobrih planinskih piscev, ki so zastopani v tej publikaciji. Slavko Smolej je standarden pisec o planinskem cvetju; njegovemu pisanju dajejo še posebno težo lepi foto -posnetki gorskega cvetja. Janez Kru-šic, ki se zelo poredko oglaša v planinskem slovstvu, ima kar dva prispevka. V opisu zimskega vzpona skozi Okno v Triglavski steni obravnava najhuše trenutke v življenju alpinista, ko gora že sega s svojo mrzlo in kruto roko po življenjih, ki streme kvišku, a se vse le še srečno konča. »Čemu, ali je vsega tega treba?« se vpraša človek, ko je mera le prevelika, a gre prihodnjo nedeljo znova v gore in v prav tako negotove stene. Krušic se s skopostjo svojega izraza izogiblje razmišljanju in razglabljanju o teh stvareh, kar je škoda, ker bi v sedanjem položaju v naši alpinistiki, kot nekak most med dvema nasprotujočima si generacijama, oz. dobama, lahko marsikaj povedal. Drugi Krušičev članek je napisan v spomin vzorniku in plezalcu Mihi Arihu. Arih je izredno svetal lik v zgodovini naše alpinistike in bi nedvomno zaslužil temeljito monografijo. Koliko časa bomo še čakali nanjo? Njegova preprosta, a globoka pesem, ki nas spominja na dela naših bukovnikov, nam daje lep vpogled v duševnost plezalca, ki je imel ob svoji smrti malo nad dvajset let, a je bil že izrazit predhodnik današnje moderne in ekstremne ere v alpinizmu. Zelo prijetna sta prispevek Janka Tavčarja in članek Antona Blažeja, napisana za mladino. Oba prispevka bi sodila v katero koli planinsko revijo. Zgodba Uroša Zupančiča o fantu in dekletu, ki gresta v gore in ju zaloti snežni vihar, a se vse srečno konča, ni nova niti po svoji tematiki, še manj po razpletu. Moti tudi izrazito germansko ime Gera. Pod vrhom Triglava razvija ljubezensko doživetje med bivšim partizanom in hčerko v Jugoslaviji padlega esesovca Jože Šifrer. Toda politične pregrade med obema so prevelike in fant ter dekle se ločita kot tujca. Zelo dober je tudi prispevek Antona Svetine z Bleda o bojih leta 1941 na Pokljuki. Pozitivno je predvsem zbiranje in obnavljanje partizanske zgodovine, ki že prehaja v pozabo; pisanje samo pa dokazuje, da ima Svetina precejšnjo moč oblikovanja. Prijeten je tudi članek Maksa Dimnika, ki dobro ume sukati pero. V njegovem prispevku se odraža hrepenenje človeka, ki ga je življenje zaneslo daleč proč od gora in ki hrepeni nazaj k njim. Posebno skupino tvorijo članki, ki obravnavajo zgodovino krajev pod gorami in različno drobno krajevno gradivo, ki že prehaja v pozabo. Ti članki zajemajo predvsem iz ljudske- ga izročila, ki je pogosto že zmaličeno, drugod se pa dobro ujema z znanstvenimi dognanji in jih podpira ali pa jim celo daje pobudo. Prispevke take vrste so napisali: Tarman-Žerjav za Kranjsko goro in kranjskogorske reševalce, Ivan Šavli za Trento, Jože Dolinar za Rateče in Franc Ceklin za Bohinj. Matevž Šuštar piše o Požrvo-vem očetu iz Mojstrane, Jože Pintar pa zelo na kratko podaja gospodarski razvoj severnega predela pod Prisoj-nikom. O bohinjskih tovornikih in vodnikih piše Tone Kopčavar, Jože Dolinar citira iz planinskega slovstva o Jalovcu, France Krajcar pa opisuje turo v Karavankah. Preprosti sta dve pesmici Jožeta Dolinar j a in že omenjena Arihova pesem, doživljajska je pesem Branka Slanovica. Pesmi skrbe skupno s fotografijami in s perorisba-mi Franceta Krajcarja za pestrost publikacije. Zelo lepa je tudi celostranska barvna priloga Triglava, pri kateri pa pogrešamo ime avtorja. Najskromnejši in najbolj pomanjkljiv je zadnji del publikacije, tiskan v drobnem tisku, kjer najdemo običajno nagromadenega v revijah največ gradiva, ki je bodisi dokumenta-rične, društvene, aktualne, literarne in idejno-informativne ali celo tudi kritične narave. Zelo številni so inserati na zaključku, ki so finančno omogočili izid publikacije ter so poleg tega še finančno okrepili društvo. Idejo za izid posebnega zbornika je dalo razpravljanje ob jeseniški številki PV, do katere se stari odbor društva finančno ni mogel povzpeti, novi odbor pa je v svoji odločnosti našel radikalnejšo rešitev. Izdajatelji zbornika so se zavedali, da literarna cena zbornika, pri katerem sodeluje toliko ljudi, ki se literarno sicer ne udejstvujejo, ne bo zelo visoka in so se zato v uvodni besedi zavarovali proti takšnim ugovorom s pripombo, da zbornika ni soditi s te strani. Vendar so izdajatelji že s samim zbiranjem sodelavcev vzeli nase neko dolžnost, da skrbe v bodoče za razvoj in napredek svojih sodelavcev, kar pa je mogoče seveda le, če publikacija večkrat izhaja, pa čeprav samo enkrat na leto. Jesenice se torej zavedajo tudi svoje kulturne vodilne vloge v planinstvu v predelu Gorenjske pod Julijskimi Alpa- mi, a so prehitro in že pri majhnih težavah opustile to svojo kulturno funkcijo. Kolikor je znano, bo ostalo torej le pri prvi in edini številki »Sveta pod Triglavom«, čeprav so imeli izdajatelji prvotno drugačen namen. To je precejšnja škoda, saj kaže publikacija poleg številnih pomanjkljivosti tudi dovolj dobrih strani, ki opravičujejo njen »raison d' être« ter ji dajejo tudi dovolj perspektiv za bodoči razvoj. Prenagel konec neke literarne zamisli nas more navajati na misli o nezdravih osnovah ali pa dokazuje neko zavest nemoči. J. B. The Alpine Journal, London, november 1955, LX. knjiga, št. 291. — Londonski Alpine Club, ki bo 1. 1957 praznoval stoletnico svojega obstoja, je izdajatelj te stare planinske revije, ki služi za vzor tudi premnogim drugim iz anglosaškega sveta. Pričujoča številka obsega prispevke, nanašajoče se na vse izvenevropske kontinente, a glavno vsebino tvori še vedno Himalaja. Poročila o odpravah prinaša skoraj vedno le iz prve roke, a če jih človek bere, se zdi, kot da bi ti ljudje, ki so prvi stopili na vrhove osemtisočakov, ne imeli duše. Tako kar po neki šabloni opisujejo svoje vzpone: Postavljanje temeljnega oporišča, gradnje nadaljnjih, označenih z rimskimi številkami; o svojih notranjih doživetjih in o tem, kar ni v neposredni zvezi z začrtano smerjo, pa vedo povedati malo ali nič. Vodilni članek opisuje angleški prvenstveni vzpon na osemtisočak Kanč (skrajšano iz Kang-chon-dzô-nga = pet svetih zakladov snega). Pisec George Band poudarja glede opreme, da so se bolje obnesli lažji čevlji od onih everestovske odprave, ker so imeli zmanjšano izolacijo, posode za kisik, katerega so vzeli veliko s seboj, so bile lažje, dnevne porcije za velike višine niso bile zavite za vsakega moža posebej, temveč za deset mož skupaj, tako da je mogel vsak izmed njih te ali one stvari po okusu več ali manj. Odprava je imela s seboj 319 kulijev z dnevno mezdo 4 rupij (ru-pija = šv. fr.), morala je do temeljnega oporišča priti po ovinkih, ker ji pot skozi Sikkim ni bila dovoljena, nepalska vlada pa je dovolila vzpon samo pod pogojem, da se odprava strogo drži začrtane smeri in da ne stopi čisto na vrh, ker bi to pomenilo zločin zoper bogove. Zanimivo je, da odprava v spodnjih taboriščih ni povsem zametavala alkohola, ker govori poročilo, da so si tam privoščili tako imenovano Mummeryjevo kri (Mummery's blood, mešanico ruma s črnim sirupom). S taborišča št. V, do katerega je morala s težavami iskati pot, v višini 25 000 č. se je povzpela do točke 26 900 č., od koder je prišla z lahkoto 20 čevljev pod sam vrh ali 5 č. niže od njega in se tako dobesedno držala dogovora z nepalsko vlado. Na povratku je umrl šerpa Pemba Dorje (cerebral thrombosis). Herbert Tichy lopisuje avstrijski vzpon na Co-Oju 1954. Pozna se prijetno, da je izvirnik pisan v nemščini, ker je v poročilu več življenja. Tudi tukaj sledimo piscu od oporišča do oporišča tja do vrha (26 750 č.). Ta osemtisočak sta dosegla prva pisec in šerpa Pasang, za njima je prišel še Sepa Jochler, ki je opravil fotografsko delo, katerega Tichy zaradi ozeb-lih rok ni zmogel. Tichy pravi »... in naenkrat se ni bilo treba več vzpenjati in razgled je bil brezmejen. Nam naravnost nasproti je ležal v veličanstvu brez tekmeca vrh Everesta. Pasang je šel mimo mene, njegov cepin je bil zapičen v sneg in plapolale so zastave Nepala, Avstrije in Indije... Jaz pa, ki običajno nisem prijatelj zastav, sem se zavedel, da je pogled na te simbole... pritiral solze v moje oči. Pasang me je objel. Skozi njegova sončna očala sem opazil, da je tudi on imel solze v očeh, kajti več nego dvajset let je stremel za ,res visoko' goro ...« (Podrobnejši opis vzpona glej PV 1956, str. 46). Na Makalu je z dovoljenjem ne-palske vlade odšla kalifornijska odprava, zato ekspedicija Angležev, v kateri je bil tudi znani junak z Everesta Hillary, na ta vrh ni smela in je zato omejila delo na raziskava-nje kotla Barun južno od Everesta in se potem preko ledenikov in prelazov vrnila skozi znani Namche Bazar v domovino. Hillary si je pri tem polomil rebra in tudi drugače zbolel. Pri tem so mimogrede skočili na vrh Makalu II (25 130 č.). — M. Roberts obširno poroča o raziskavanjih okrog Dhaulagirija (26 810 č.). Odprava je morala plačevati kulije že po 5 rupij na dan. — Gurdhial Singh poroča, da je iz Gharvala prekoračil tibetansko mejo, ki se odpre za nekak mali obmejni promet vsako leto Indijcem, brž ko je mogoč prehod čez prelaze. Kakih posebnih sprememb po novem režimu ni opazil, razen enega vojaka, ki mu ni delal težav in velike ko-lorirane slike Mao Tse - Tunga v hiši vaškega dostojanstvenika v kraju Darchen. Mount Kenya v centralni Afriki s svojima dvema vrhovoma po mnenju pisca ni samo lepa gora, temveč nudi eno izmed najlepših prilik za plezanje v skali in ledu. Po Andih nas vodi Godfrey Francis z zanimivimi poročili o transportu, ki omogoča direkten dovoz do temeljnih oporišč, o cenah, nosačih in prehrani. Najob-širnejši del revije pa zavzema prvi del doslej še neobjavljenega poročila A. W. Mooreja o pohodu na Kavkaz leta 1874. Poročilo je zanimivo, ker podaja ne le stanje takratnega planinstva, temveč tudi sliko razmer v tedanji Rusiji in odnošaje do tujih turistov, ki so bili vseskozi dobri-Oprema je bila čim enostavnejša, partija treh oseb, švicarskega vodnika in tolmača, ni vzela s seboj šotorov zaradi prevelike teže, namesto tega pa — dežnike. Pot je peljala iz Londona preko Berlina, Krakova, Woloczzijske, Odese, Jalte in Tiflisa, prenočevala je tam po hotelih, o katerih ni pritožb, kasneje pa v obcestnih gostilnah (du-chan jih imenuje pisec) in vojaških stražnicah karavlah (Karau-la). Hrano so si v dolini lahko nabavljali sproti in ni bila draga, saj so plačevali jajca po eno kopejko. Samo bolh je bilo tod vse preveč. Revija poroča o drugih odpravah v letu 1954, n. pr. o traverziranju Mt McKinleya na Aljaski, o čemer smo že poročali (PV 1956, str. 45), o argentinski odpravi na Dhaulagiri, ki je dosegla tam kasneje še ne preko-šeno višino 8000 m, vsebuje nadalje poročila iz Andov, Nove Zelandije, prinaša osmrtnice in literarni pregled najvažnejših publikacij v knjižni in revialni obliki. n_ Pr &£gled PO svt^h Na Pyramid Peak so prvi prišli 5. jul. 1955 iz Čogo Lungme trije Nemci iz ekspedicije DA V, ki jo je vodil Reinhard Sander. Bili so Reiner Die-pen, E. Reinhardt in Tietze. Vrh je visok »samo« 7000 m. Pet članov bavarske ekspedicije pa je 30. maja 1955 stopilo na vrh Annapurne IV (7524 m). V ekspediciji so bili znani plezalci Biller, Steinmetz in Wellen-kamp. Isti plezalci so obrali še 7 vrhov, med njimi tudi Kang Guru (7000 m). Torej spet dve nemški ekspediciji, ena iz Frankfurta, druga iz Bavarske! Neverjetna je nemška in avstrijska aktivnost na vseh kontinentih, kjer se guba zemeljska skorja. Kakor da drugi narodi nimajo časa, volje, denarja in ljudi za to! V Les Courtes so izvršili drugo ponovitev smeri Cornazz - Mathey v severni steni avg. 1955 Bastien, Laffont in Sennelier v 12 urah. Aklimatizacija je važen element uspeha pri himalajskih podjetjih. Aklimatizacija pomeni torej stanje in sredstva, s katerimi jo dosežemo. Stanje telesa, ki se aklimatizira, sestoji iz nekaterih organskih sprememb, predvsem pa je važno dihanje, cirkulacija in kri. Gre za to, kateri je pravi proces aklimatizacije, kdaj se završi in kakšni so kriteriji, po katerih to spoznamo, pa tudi, kateri so najboljši pogoji zanjo. Najbolje je, če se oseba, ki jo hočemo aklimatizirati, ne izpostavi takoj v veliko višino. Višino je treba stopnjevati postopoma, ne skočiti kar s prvim dnem na 6000 m. Če bi hoteli grafično ponazoriti stopnjevanje vzpenjanja in sestopanja, bi to naredili z nažagano Črto, ki se dviguje. Alpinist se vzpne do višine 4000 m in takoj sestopi, nato naj se počasi veča višina vzpona, sestop pa naj se konča čim nižje. V treh, štirih tednih se aklimatiziramo na višino 6500 m. Višinsko bolezen bo morda klient še občutil, vendar toliko manj, kolikor bolje je bil spro- veden proces aklimatizacije. Po dosedanjih izkušnjah se aklimatizacija neha pri 6500—7000 m. S tem ni rečeno, da bi človek ne mogel živeti višje. Vendar je nad 7000 m poraba kisika tolikšna, da bi spričo nje utegnil aklimatiziran alpinist izgubiti fiziološke lastnosti, ki si jih je z aklimati-zacijo pridobil. Togih pravil sicer ni, vendar je treba izkušnje upoštevati. Na Makaluju so v višini 4500 m na baznem taborišču živeli popolnoma normalno življenje, bilo je le nekaj glavobola, nespečnosti in dihalnih motenj pri prebujanju in v ležečem stanju. V višini od 5000—6000 m v drugi etapi se je pojavilo nekaj na-hodov in glavobolov, spanje, tek in prebava, vse troje je bilo v redu. Pojavile pa so se prve bolečine v grlu. V tretji etapi od 6300 m dalje je tek ostal, vendar so postali nekateri zelo izbirčni. Spanje in splošno počutje je bilo normalno, bolečine v grlu pa so bile večje. Proti koncu te etape se je pojavila huda utrujenost z željo po spancu, vendar z občutkom, da se z njim ne bodo okrepili. Ljudje so začeli občutno hujšati, skoraj vsi od 2 do 5 kg, le dva sta obdržala težo, en sam pa se je zredil za 3 kg. Najboljše znamenje dobre aklimatizacije je, če se oseba dobro počuti, če je duševno in telesno sproščena. »Jurišne naveze« na Makalu so v takem aklimatiziranem stanju bivale v višini 6300 m več dni po petih tednih intenzivnega aklima-tizacijskega procesa. Vsi so nekoliko shujšali, bodisi zaradi neizogibnega izgubljanja vode bodisi zaradi aklimatizacije, gotovo pa ni bila to posledica pomanjkanja hrane. Odlična fizična kondicija (telesno počutje) je prvi činitelj aklimatizacije, podpira pa jo seveda kakršen koli poprejšnji atletski trening. Stari himalajci se aklimatizirajo prej kakor novinci. Tako aklimatizirani so francoski plezalci v enem dnevu pri končnem vzponu zmogli višinsko razliko od 6300 na 7800 m, naslednji dan od 7800 na 8470 m in istega dne sestop na 6300 m. Te napore jim je omogočil seveda tudi kisik, toda aklimatizacija na višini 6300 m je omogočila štednjo s kisikom do višine 7000 m, nad to mejo pa je bila zaradi aklimatizacije poraba spet občutno manjša. O tem pišeta André Lapras in Jean Rivolier v La Montagne et Alpinisme (oktober 1955). »Nič se ni zgodilo« je ironično odgovoril Jean Franco, vodja francoske ekspedicije na Makalu, časnikarju, ki je povprašal za senzacijami. »Škoda, v nobeno razpoko nismo padli, noben plaz ni zasul nobenega taborišča. Na 8000 m smo prišli kakor na Mont Blanc, na vrhu nas je bilo devetero, tri naveze v treh dneh, saj to skoro ni osvojitev. Niti v noge nas ni zeblo.« Časnikar ni vprašal, zakaj se ni nič zgodilo, Franco pa sam odgovarja: Makalu je sad petdesetih let himalaizma. Vsi neuspeli poizkusi v Himalaji od Mummery j a na Nanga Parbatu do vseh neuspelih podjetjih pred drago svetovno vojno so prispevali v zakladnico izkušenj več kot prve zmage. Tako je bilo mogoče, da so štiri naveze, popolnoma izenačene po sposobnosti, po aklimatizaciji in po treningu, v treh dneh vse prispele na skupni cilj, kar je v zgodovini himalaizma spet ena stopnja, ki je doslej ni dosegel še nihče. Primerjajmo samo Buhlov čudež na Nanga Parbatu s to francosko sistematično opravljeno turo! Ali z Annapurno 1. 1950! Hillary in Tenzing sta bila na vrhu komaj četrt ure. Italijana Lacedelli in Com-pagnoni sta izčrpala ves kisik in šestkrat ušla smrti, kar sama priznavata. Franco pravi, da se je francoska metoda aklimatizacije izkazala: en mesec so ostali na 5000 m, preden so prekoračili 6800 m. Čeprav so jih mikali vrhovi okoli Baruna, so se zdržali zaradi cilja. Brez ozira na duševne in telesne sposobnosti plezalcev ostaja sleherni vrh Himalaje predvsem stvar skrbne priprave in organizacije. Vprašanje tovora se bo nekoč gotovo poenostavilo. Makalu pa je bil v tem še čisto klasičen: na temeljno taborišče so prinesli 11 ton, na taborišče I. 7 ton; med taboriščem II. in III. so šerpe opravili nič manj kot 150 potov, na višino 7400 m (Makalujsko sedlo) pa so potegnili 700 kg. Šerpe pod Gyalzenovim vodstvom so se izkazali tako, da jih Franco imenuje peuple admirable (čudovito ljudstvo). Francozi so v njih videli tovariše, jih opremili kot sebe, tudi s kisikom. »Brez njih bi himalajske ekspedicije raziskovale še danes le doline.« Vreme je še vedno tisti činitelj, ki sleherno, še tako skrbno organizirano himalajsko podjetje pokoplje. Vsa francoska oprema za Makalu je bila skrbno preizkušena na Col du Midi, vse francoske firme so dale svoje najboljše po najboljših himalajskih izkušnjah, sijajno je delovala zelo občutljiva zveza med taborišči s sprejemnimi in oddajnimi aparati, skratka vse je bilo dovršeno, res pa je tudi, da je bilo nebo nad Makalujem naklonjeno. Francozi so imeli lepo vreme pri vzponu na sedlo, pri »jurišu«, na šestem taborišču sicer mrzlo noč (— 32° C), nato pa sončen dan brez vetra. Na vrhu 8470 m so imeli na rokah samo tenke svilene rokavice. Nezaslišana sreča! pravi Franco. Če bi pihal običajni zoprni veter in če bi gazili ves čas kake pol metra novega snega, bi tura verjetno ne potekala tako »po žnorci«. Couzy in Terray pravita, da je Makalu tehnično težji od Annapurne, ta pa je bila nevarnejša zaradi snežnih razmer. Težavnost na Makaluju ju je spominjala na Aiguille Verte po grebenu Moine, njegovo pobočje pa na italijansko stran Grandes Jorasses, torej povprečna težavnost za alpinista, ki je vajen težjih alpskih tur. V svežem snegu pa bi bili naleteli na resne probleme v ozebniku pod taboriščem IV, v stebru, na katerem so to taborišče postavili, plazovi pa bi jih ogrožali tudi nad taboriščem VI in v zadnji etapi. »Uganka« je rešena, če je stvar organizirana tako, da se izkoristi lepo vreme, ki tu nikoli ne traja dolgo. Seveda mnogo zavisi tudi od tega, kakšen občutek varnosti dosežemo z namestitvijo taborišč. Francozi so verovali v svojo srečno zvezdo, mobilizirali pa so vse na tiste dni, ko se nanjo ni bilo treba več zanašati. Temeljno taborišče, višje kot po navadi, je bilo tako, da bi bili v njem lahko prebili cele tedne udobno in varno, tudi če bi jih potisnil k umiku sovražni monsum. Pot na sedlo je bila zavarovana z 800 m pritrjenih vrvi, tako da bi jo šerpe lahko uporabljali sami tudi v slabem vremenu. Z vrhnjega taborišča so šli na vrh, kakor da bi bili šli na krajšo dopoldansko turo. Noben šerpa ni bil dvakrat nad 7400 m in ko so se vračali z vrha, bi bil lahko vsak od sahibov in šerp lahko začel znova. Toliko jim je ostalo duševnih in telesnih sil, pa tudi materiala s kisikom vred. Ledenik Khutia, ki ga sestavljajo trije ledeni jeziki z južne strani Ha-ramoša (7397 m), je 1. 1953 začel ogrožati dolino Stak, o čemer smo v našem glasilu poročali. 21. mai-ca 1953 so zgornji ledeniki napredovali dnevno 130 m in navalili združeni v en sam tok v dolino Khutia, podifali gozdove in ogrožali prebivalce na obeh straneh Khutia. 1. maja je ledeniški tok dosegel glavno dolino Stak in zajezil reko. Ledenik je napredoval vse do 11. junija in zamašil dolino Stak na daljavo 3 km. Pojav je toliko bolj zagoneten, ker tudi tu vsi ledeniki nazadujejo, kakor po vseh kontinentih. Vendar je prof. Desio, vodja ekspe-dicije na K 2, mnenja, da je povzročitelj tega naraščanja ledenika ravno njegovo nazadovanje. To njegovo mnenje potrjuje tudi lausannski gla-ciolog Oulianoff s svojimi opazovanji na Neuvi in na Planpicieuxu (Val Ferret italien). Ablacija, ki so ji podvrženi ledeniki, odkriva pragove in skalnate jezove v ledeniškem koritu in s tem ruši ravnovesje ledenih mas nad njimi. Nekaj podobnega se je zgodilo v prejšnjem stoletju v Randa in v Altels. Cele ploskve ledu. katerih tok se je s pragovi pretrgal, so se s strmih pobočij udrle in ustvarile ledeniški pritisk na dolino Stak. Nobeden ne ve, kdaj se je to začelo, gotovo pa nekaj tednov pred 21. marcem 1953. Možno je, da je zrušenje povzročil kak potresni sunek. Podobno ugrezanje ledenika z vrhnjih pobočij Mont Blanca je 1. 1921 povzročilo narastek ledenika Brenva, ki je zajezil dolino in dosegel njeno nasprotno stran skoro do kapele No-tre Dame de la Guerison. Seveda v manjši meri kot v Khutii. Mladinski voditelji tvorijo tudi v SAC (Švicarski alpski klub) jedro mladinske planinske organizacije. Zanje prirejajo redne tečaje, na katerih se usposabljajo in izpopolnjujejo ter poročajo o svojem delu. Podpore mla- dinskim odsekom deli SAC ne po višini deficita, marveč po delu, ki ga mladinski odsek izkaže. Švicarska ledeniška komisija je bila v 1. 1955 zelo delavna. Raziskovala je led na Jungfraujochu na površini in v notranjščini; dalje rast lednih kristalov glede na starost ledu in pritisk ledu; z angleškimi glaciologi se je zanimala za seizmična in termodinamična raziskovanja, za ledeniško površino, za njeno spreminjanje, za spreminjanje ledeniške prostornine in za ledeniško hidrologijo, ki je posebno važna za energetske naprave. Kangčendzonga je padla v naročaj angleški ekspediciji, pod vodstvom Charlesa Evansa. Naskok na tretji najvišji vrh na zemlji so začeli Angleži 18. maja 1955. Iz taboiišča III je odšlo 10 šerp pod vodstvom Annulie, poleg njih pa Jackson in Mackinnon v taborišči IV (7160 m) in V (7550 m). Pri tem je zbolel šerpa Pemba Dorje in umrl za možgansko embolijo. Navezi Brand in Brown, Mather in Evans sta prišli v V 19. maja. Tedaj se je vreme spremenilo. 60 ur je divjal vihar in jih blokiral v šotorih. Šerpe so bili vsi v taborišču III že 19. maja, le bolni Pemba Dorje ne. 22. maja se je zvedrilo. Vihar in plazovi so težko prizadejali taborišči IV in V. 22. maja so vzpostavili taborišče VI v višini 8200 m (Evans-Mather, Dava Tensing - Ang Norbu; Brown -Band, Taši in Ang Temba). Brown in Band sta ostala v VI. Evans in Mather pa sta sestopila v V. 25. maja sta Brown in Band odšla iz VI ob 8,15 in po žlebu dosegla zapadno sedlo in po snežišču grebenski raz, ki ju je pripeljal na vrh. Obstala sta poldrug meter pod njim, da bi ne žalila verskega čuta lamaistov. Po njihovem je Kanč sveta gora. Če bi stopila na njen vrh človeška noga, bi to nad deželo prineslo uimo (podoba pa je, da kompromis ni bil težak!). Brown in Band sta se vrnila v VI, kamor sta prispela Hardie in Streather. 26. maja sta tudi ta dva pristopila na vrh, čeprav sta imela le prav malo kisika. 27. maja so prišli vsi v V, kjer jih je počakal Evans. Vse kaže, da bo po takih dvojnih in trojnih »zmagah« zlati vek himalaizma kmalu za nami, kajti Himalaja leto za letom izroča svoje osemtisočake v naročaj srečnih alpinistov iz dežel, ki so nekoč nekaj pomenile v klasični dobi odkrivanja alpskega sveta. Kmalu bodo prišli na vrsto manjši vrhovi, verjetno tudi težji, toda himalajska »smetana« bo, žal, posneta. Kaj bo ostalo nam, sero venientibus, zamudnikom! Afganistan ima tudi bogato gorsko prirodo. Poročali smo že, da je Avstrijec Kari Rathjens 1954/55 potoval po Afganistanu na stroške Nemške raziskovalne družbe, Znanstvenega odskega DA V in monakovske sekcije DAV. Posvetil se je najprej orografiji. Preko Kandaharja je prišel v Farah in Herat in spoznal južni rob afgan-skih gora in puščavske predele spodnjega Hilmenda. Čez znamenito sedlo Khaiber, preko katerega so skozi tisočletja hodile karavane in vojske iz Perzije in Turkestana v Indijo, je prišel v Kabul, glavno afgansko mesto, ki leži na 1800 m visoki planoti. Od tu je raziskoval gore, Id obkrožajo planoto Koh-i-Daman: pogorje Pahman (4699 m) in Hindukuš (5075 m). Prišel je do razvodja Amu-Darja, videl budistične razvaline Bamian (2500 m), porečje reke Band-i-Amir severno od pogorja Koh-i-Baba (5143 m), prišel do turkestanske ravni s starimi baktrijskimi mesti. Rathjens se je v gorah zanimal predvsem za geomorfologijo in za etnografijo tamkajšnjih hribovskih zaselij. Alpinistično je vse gorovje, ki ga je najmanj toliko kot Alp, še neodkrito, tudi mnogo dolin in sedel tujci še ne poznajo. Neštevilni lepi vrhovi, visoki čez 4000 m, čez 5000 m v srednjem Hindukušu in Koh-i-Babi, šesttisočaki v Badakhšanu, Kohistanu in Nuri-stanu čakajo na tuje raziskovalce in alpiniste. Le na Tirich Mir (7750 m), najvišji vrh Hindukuša, se je 1. 1950 povzpela norveška ekspedicija. Ta pa leži na meji proti Čitralu in je dosegljiv le s pakistanske strani. Gorskega sveta je torej še dovolj, da bi le bila še sredstva za tiste, ki doslej v njega odkrivanju niso skoraj ničesar storili in zato tudi ničesar ne pomenijo. Nekaj drobnih: Švicar Arnold Lunn je svoj 70. rojstni dan praznoval leta 1955 na vrhu Mt. Blanca. — Na kočo Trient (3230 m) sta nekako v istem času prispela dva osemdeset-letnika iz Montreuxa in Lausanne. V Courmayeuru so se ob obletnici smrti Maria Puchoza, žrtve K2, zbrali prof Desio, Compagnoni in celo polkovnik Atah Ullah. Ustanova Car-negie je pilota Geigerja odlikovala za premnoga reševanja, ki jih je izvršil v Alpah s svojim avionom. Ledeniško fontano je opazoval R. Wyrsch na ledeniku Findelen. Voda je brizgala do 8 m visoko in to nekaj minut. R. v. Klebelsberg pravi v svojem glaciološkem priročniku, da pojav nastane, ker ponikne ledeniška voda, se zajezi in pod pritiskom talne vode izbruhne nad površino ledenika. Obstoje v ledeniku nekaki vodni žepi, ki se od časa do časa izpraznijo, verjetno tudi pod pritiskom, ki ga povzroča gibanje ledu. Ledenik vodo naravnost iztisne. Možnosti za nastanek takih vodnih rezervoarjev, ki nimajo rednega odtoka pod ledenikom, je seveda več, prav tako vzrok pritisku ni nujno samo eden. Smučarski pionir A. v. Radio — Radiis, častni član OAC, je jeseni 1955 praznoval 80-letnico. Je eden od redkih Dunajčanov, ki so doživeli zlato dobo dunajske plezalne družbe, nekaj časa vodilne v Evropi (Zsig-mondy, Lammer, Pfannl i. dr.). Izdal je knjigo »Smuške ture v Vzhodnih Alpah«, s katero je omogočil smučarjem že 1. 1906 velike smuške ture brez vodnika. Alfred v. Radio - Radiis se po pravici prišteva med glavne pobornike visokogorskega smučanja. Izdal pa je tudi več alpinističnih spisov iz Dachsteina, Rosengartna, Pale in Licnških Dolomitov. Velike koče, velike množice, a majhni ljudje, to je žal upravičena teza čuvarjev prave planinske morale posebno ob nesrečah, ko je treba pokazati požrtvovalnost in tovarištvo. Ne samo pri nas, prav tako drugod. Na priliko ob nesreči v Bltimlisalp-hornu, ko je moral oskrbnik Ogi sam k ponesrečencu, medtem ko je vrsta gostov v koči odbila sodelovanje z izgovorom, da mora na vlak. Psevdo — planinci! Maurice Herzog in Louis Lachenal sta spet na nogah. L. 1955 sta se povzpela na Monte Roso po Marinellije-vem ozebniku (pobočje Macugnaga). Taurus je še skoraj povsem neraziskan. Kar ni bilo omogočeno naši Nad j i, so doživeli tržaški alpinisti, ki jih je podprla tržaška sekcija CAI (Associazione XXX ottobre) in Športna visoka šola tržaškega mesta. Pasji višinski rekord. — Macca-beo, irski seter hotelskega lastnika v Gressoneyu, je preteklega maja sam prekoračil Col de Lys. Izginil je z doma zjutraj in še istega večera so ga videli na ledeniku Garstelet v smeri prelaza. Nekaj dni kasneje so ga našli v Zermattu in ga vrnili lastniku, čigar ime je bilo na ovratniku. Maccabeo pa ni, kakor se je domnevalo, lastnik višinskega rekorda. Polici, tibetanska doga, je dosegla 1931 na Kametu višino 21 000 č. Več psov pa je doseglo Mont Blanc, vštev-ši Ccolidgejevega Tschingla, ki je prišel tudi na Monte Roso in druge vrhove. Zračni transport v Alpah — Več pomembnih poletov s helikopterjem je bilo izvršenih preteklega februarja po švicarskih pilotih. Stroj Hitlerjevega tipa, pilotiran po S. Bauerju, je prenesel devetdeset potnikov in skoraj sedem ton tovora med Briguejem in Zermattom. Nekaj dni kasneje je isti stroj preletel iz Brigueja na Sim-plonski prelaz v dvanajstih minutah in odložil tam enega potnika. Jean Doz je 3. in 4. marca poletel na malem francoskem stroju na Jungfrau-yoch in pristal tudi na vrhu Môncha, 6. junija pa je helikopter, pilotiran po M. Jeanu Moineju, pristal na vrhu M. Blanca. G. Geiger pa je v aprilu s svojim strojem rešil tri smučarje z Breithorna. Kdo je bil prvi na Žandarju na traverzi VVellenkuppe-Gabelhorn? Prvi je traverziral 1890 L. Norman Ne-ruda, a se je Zandarju izognil. Nedvomno je, da je šel čez njegov vrh Sir Edvard Davidson 20. VIII. 1895. V svojem dnevniku pa pravi, da je visela na velikem Zandarju 15 čevljev dolga vrv in da je pozneje izvedel, da je ta kos vrvi pustila neka »avstrijska partija Alberta Cheneja« z vodnikom Danielom Maquigna-zem, ki je pi'itrdila vrv, da si olajša sestop. — Tako je videti, da je bila ta partija iz leta 1894 prva, ki je dosegla vrh Zandarja, ampak pri sestopu s strani Gabelhorna, kar da je veliko lažje, kakor pri vzponu s strani Wellenkunr)e, kar je izvršil zgoraj navedeni Davidson. Angleško prvenstvo je na ta način nekako rešeno. Za nas pa je važno dejstvo, da je partija iz leta 1894 obstajala iz Alberta Bois de Chesna z vodnikom Maquignazem in mladim Pelissierjem. Kugy jih je opazoval z vrha Ober Gabelhorna, pa ne pove, če so se vračali čez Zandarjev vrh. Škotska ženska odprava (Monica Jackson, Betty Clark) je dosegla 7260 m visoki Games - Himal, poleg tega pa še dva vrhova 6435 m, 6930 m. Zugspitze je praznovala lani častitljiv jubilej. Knorrhtitte, zgrajena 1855, stoji na Zugspitze že več kot 100 let. Ime ima po münchenskem založniku Angelu Knorru, ki je daroval 300 goldinarjev za gradnjo na mestu, ki mu še danes pravijo »am Platt« v višini 2052 m. Planinski SOS klic je bil dogovorjen 1. 1894, in sicer na predlog angleškega alpinista C. T. Denta. Signal naj bi se dajal z optičnimi in akustičnimi sredstvi. Proti dogovoru med Angleži, Nemci in Avstrijci so bili Italijani. CAI je predlagal golobe! . Schuster je svetovno znana tvrdka v Münchenu. Lani je umrl njen lastnik Avgust Schuster, sam znan alpinist. Športno trgovino je ustanovil leta 1913 in v teku let opremil 275 ekspedicij, športnih in raziskovalnih. Po vojni je zgradil novo športno hišo v Rosenstrasse in doživel nov razcvet svojega podjetja. Še o »Policah bogov«. Planinski Vestnik št. 2, 1956, poroča na str. 124, ko govori o Comicijevih vzponih, o ponovitvah edinstvenih polic, M obkrožajo v višini 2200 m cel vršni masiv Viša. Poročevalec ne le da Viš zamenja z Poliškim Špikom, tudi glede ponovitev ni točen, kajti izpustil je vprav slovensko navezo Miha Potočnik, Drago Korenini, France Avčin, ki je te slovite »Police bogov« (Cengia degli Dei) oz. »Večno pot« (Via eter-na) preplezala leta 1939 (glej opis v PV 1942, str. 7—19). Bila je to četrta ponovitev, prva povsem neodvisna od Comicija. Tretjo ponovitev je bil namreč s Hamburžanom Krätkejem napravil Stauderi, ki je bil Police preplezal še s Comioijem in Escherjevo. Zato smo v prosluli nihalni prečnici, ki ji zlepa kje ne bo primere v gorah, zašli v nevarne težave, ker smo se je — neinformirani — lotili manj spretno od Comicija. Za nami potem 10 let ni bilo nikogar. Dr. France Avčin Predajte se športu in užitkom, ki vam jiQ nudi lepa priroda! Na opreznost nikar ne pozabite — riziko pa predajte zavarovanju/ Zoper nezgode, za primer smrti in doživetja zavaruje. DRŽAVNI ZAVAROVALNI ZAVOD Direkcija za LR Slovenijo V LJUBLJANI • Telefon 39-121 CEVI:_ vodovodne plinske parovodne konstrukcijske pohištvene pancirne v dimenzijah V» 3« ŽELEZARNA JESENICE tU Stwe+%i{a Spojke za cevi Loki za cevi !lllllli:illllllllllllllllllllllll!lllllllll!llllllllllllllll!IIIIIIIIIIIIIIIIIIH Zahtevajte katalog proizvodov ŽELEZARNE JESENICE