IZ TUJEGA TISKA GDK: 228.81(048.1) Novo življenje severnoameriških pragozdov DAYTON, L.: New Life for Old Forest, New Scientist, 13. oktober 1990; FINDLEV, R.: Will We Save Our Own?, National Geographic, Vol. 178, No. 3, september 1990. Severnoameriška pegasta sova je majh- na. Velikost ptice pa je zasenčena z njenim impozantnim političnim statusom. Postala je simbol drame o mogočnih iglastih gozdo- vih severnoameriških pacifiških obal. Junija leta 1990 jo je ameriška vlada na pobudo » Wildlife« biologov razglasila za ogroženo vrsto. Sova lahko preživi le v pragozdovih severne Kanade, Oregona, Washingtona in južne Britanske Kolumbije. Za nemoten razvoj potrebuje nekaj sov vsaj 900 ha starih gozdov. Z aktom o ogroženih vrstah, sprejetim leta 1973, je potrebno vsako >•uradno priznano« ogroženo žival- sko ali rastlinsko vrsto strogo zavarovati. To pa bi v primeru pegaste sove pomenilo drastično zmanjševanje sečnje v ameriških zveznih gozdovih. Seveda so se močno odzvali gozdarji, saj bi tako v naslednjih desetih letih izgubili okoli 100.000 delovnih mest. Ko so Evropejci stopili na tla Severne Amerike, je bila ta pokrita z neskončno odejo pragozdov in step. Priseljenci so ohranili le nekaj pričevanj, zato čaka raz- iskovalce, ki skušajo rekonstruirati slike prvotne krajine. naporno delo. Po ocenah naj bi izginili dve tretjini kanadskih prvobit- nih gozdov. Čez mejo v Ameriki pa ugotav- ljajo, da je izginilo kar 95% pragozdov. Ekologi ugotavljajo, da bodo pragozdovi v ZDA in Kanadi izsekani v 15-40 letih, če vladi ne spremenita politike do rabe javnih zemljišč. V zadnjih letih je prišlo do globokih spre- memb v principih ekologije pragozda. Eko- logi so verjeli, da je gozd zaprt stabilen ekosistem in da so se pragozdne vrste medsebojno prilagodile v dolgotrajnem pro- cesu evolucije. Zdaj ugotavljajo, da je gozd- na združba skupina vrst, ki so lahko šele 382 G. V. 7-8192 nedavno zaživele skupaj in se bodo v prihodnosti mogoče spet razselile narazen. Gozdovi so dinamične, med seboj delujoče strukture, ki se odzivajo na naravne motnje, kot so: suša, bolezni ali spremembe klime. V skladu z novo ekološko mislijo je napačno trditi, da so gozdovi pred stoletji zrastli v stabilne zrele klimaksne štadije in bodo taki ostali v idealnem ravnotežju za vselej. Pra- vilo je kaos, posledica je sprememba. Pragozdovi so rojeni v katastrofi. Viharji, ogenj in druge naravne ujme začenjajo proces nastajanja novega gozda. Odprtine kmalu zapolnijo lokalne rastline in druge, zrastle iz semen, ki so prispele od daleč. V dvajsetih, tridesetih letih začenjajo rasti mlada drevesa, njihove krošnje se združu- jejo in zastirajo rastline pod sabo. V nasled- njih tridesetih letih in naprej edino padajoči stari silaki, poškodovani v ujmah, pretrgajo gost sloj mladih dreves. Po 1 OO ali 150 letih, odvisno od vrst, je mladost pragozda končana. Med zrelo fazo razvoja se rast upočasni in stara drevesa počasi pokončno umirajo. Na SZ Severne Amerike se počasi podirajo stare Dougla- sove smreke, višje od 150m, nadomeščajo jih nižje trobelike, tuje in srebrne smreke. Ta faza se lahko nadaljuje več stoletij, včasih celo tisočletje. Ponavadi pa drama- tična motnja opustoši gozd veliko pred koncem fiziološke življenske dobe gigantov. Značilnosti severnoameriškega prago- zda so: veliko število orjaških prastarih dreves; veliko stoječih odmrlih orjakov; na tleh veliko opada, vej in trohnečih debel; krošnje dreves so v več slojih, nastali zaradi dreves različnih vrst in starosti. Pragozdovi so strukturno zelo kompleksni in bogati sistemi. Od vrha do tal so prepojeni z življenjem. Samo v severnem priobalnem pacifiškem območju so biologi določili več kot sto vrst sesalcev, ptic, dvoživk, plazilcev in rib. Znanstveniki ugotavljajo, da 40 od teh vrst lahko preživi samo v varnem zapredku pragozda. Večina prebivalcev gozdnega ekosistema pa ni tako opaznih . Sto vrst č lenonožcev, od žuželk in pajkov do stonog in h roščev, je zapostavljenih. Čisto na robu zanimanja so gobe in mikroorganizmi. Ti nižji organizmi so za vitalnost in splošno zdravstveno stanje gozda zelo pomembni. Mnoga gozdna bitja so odvisna od en- kratnih kvalitet pragozda, ki jim nudijo živ- ljenjski prostor in hrano. V pacifiških gozdo- vih so stoječa odmrla drevesa dom peg aste sove, več vrst netopirjev in letečih veveric. V trohnečih deblih prebivajo tudi mravlje, termiti in hrošči . Ko predelujejo les v upo- rabna hranila, ustvarjajo življenjski prostor za miši in druge majhne živali . Odmrla debla lahko vsrkajo ogromne količine vode, ki ščiti živali pred požari in jih oskrbuje z vodo med sušo. Gozdovi so ključ za kon- tro lo vodnega režima in preprečujejo plaze- nje . Stoječa in ležeča trohneča debla ter organski opad gozdov varujejo pobočja hri- bov pred erozijo. Organski material pada v potoke in reke, jih zajezi ter deluje kot organski filter, ki zadržuje drobir, hkrati pa upočasni odtok vode. Tako nastali tihi glo- boki tolmuni so življenjski prostor mnogim vrstam. Gozd spreminja tudi lokalne klimat- ske razmere. Zmanjšuje temperaturne eks- treme, poleg tega lahko iglice ujamejo ve- liko zračne vlage iz oblakov in megle. Mnogi znanstveniki pa ugotavljajo, da vpli- vajo pragozdovi tudi na globalno klimo. Vloga pragozdov je dvojna: ekološka in estetska; so habitat rastlinam in živalim, hkrati pa pomenijo neprecenljivo lepoto za t; loveka. Vse kar so znanstveniki odkrili o nemir- nemu celostnemu življenju pragozda, jih je pre pričalo, da dosedanje ravnanje s sever- noameriškimi pragozdovi ni več mogoče. Klj ub zanesenosti gozdarjev, da bo nadalj- nji razvoj gozdarstva zadovoljil izzivu mno- gonamenskega gozda - kot prostora, ki si ga delijo gozdarji, planinci, turisti in znan- stveniki - so ekologi skeptični . še več, pr pričani so, da ni rešitve v bolnih kompro- misih, kot je nedavni primer v Britanski Kolumbiji: vlada je gozdove razdelila na dva dela, pol industriji in pol za rezervate. Potrebno je pospeševati biološko različ­ nost krajine, z ohranjanjem vseh struktur, ki so naravnega izvora. Nujno je tudi skupno delo ekologov in gozdarjev glede uporabe najnovejših ekoloških spoznanj v gozdnih predelih, kjer se bo sečnja nadalje- vala. Rojeva se »novo gozdarstvo« . Po klasičnem načinu »gospodarjenja« izsekajo velike gozdne predele na golo, čemur ponavadi sledi še požiganje preo- stale biosubstance. Novo gozdarstvo po- skuša oponašati naravni način ,,katastrofal- nih sečenj « , pri tem upošteva trohneča stoječa in ležeča debla, štore, odpadle veje in prastara orjaška drevesa kot del sistema gospodarjenja. Naenkrat se lahko poseka večji del gozda, nato pa se ga za daljši čas prepusti nemotenemu naravnemu razvoju . "Novo gozdarstvo« je tvegano in nepre- verje no, vendar so dolgoročne koristi od ohranitve pragozdov tako velike, da je ame- riška vlada predlagala ustanovitev eksperi- mentalne gozdarske organizacije za pre- skus omenjenih tehnik. Ekologi verjamejo v potrditev novega gozdarstva, kajti življe- nje rabi bogastvo, pestrost in priložnosti, ki jih nudijo pragozdovi. Ekološki ekvivalent severnoameriški pe- gasti sovi v srednji Evropi in Sloveniji je koconogi čuk . Gnezdi samo v duplih , ki jih v starih drevesih izkljuje črna žolna v zna- čilnem gotskem slogu . Izbira predvsem iglavce. Zaradi intenzivnega gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji je ogrožen. Podobno je z drugimi prebivalci starih gozdov. Z opuščanjem sečnje v manjših sestojih in skupinah dreves tudi v kompleksih go- spodarskega gozda bi lahko vrstam z naj- starejšo domovinsko pravico v Sloveniji pomagali preživeti. Hkrati pa bi morali na- črtovati obnovo gospodarskega gozda tudi s širšega ekološkega vidika, kjer ne bi upoštevali samo mejnike prirastka lesa, temveč tudi vidike ekologije živali, ki jim je bil zaradi načrtne pomladitve slovenskih gozdov odvzet življenjski prostor. Jurij Diaci G. V. 7-8/92 383