SAMOMORILEC
Cveto  Preželj
Bližino vsega sem razdal. Ne veni več komu in zakaj. Preprosto — razdal sem.
Bližino vsega,
kar je vsakomur le del prebliska
v otopelosti jezika, rok.
kar je le neznaten utrinek v mračnosti mest,
sem počasi razdal.
In kdo v travi ve,
da je moj spomin spodaj.
da ni morda visoka roža,
jezero, ki je moje rojstvo oznanjevalo
z jesenskimi valovi.
Kako naj ve.
da sem svoje jezero s čolni zajezil.
da sem v viharju vesla polomil
in zbežal k vrvi, oblikovani v krog.
Kako naj ve,
da je vrv žgala
in se kot pijavka vsesavala.
Vseeno je, ali je vrv ali je žica.
Način ostane isti, ponovljen,
morda samo za poizkus, za grozljivo ljubezen.
vendar samo enkrat,
kot da je v posmeh ljubezni,
kot da je brezskrbnost, varnost molka.
Minilo je.
Nisem videl svojega sina.
le del vrta sem videl.
le žensko v škornjih,
ki mi je obračala hrbet.
Nikoli je še nisem videl,
ona pa je spoznala rezilo krika — na pomoč.
824
Kako naj to dekle ve, da je krik kakor danica. prelep in rojen?
Kako naj prekliče mojo odločitev s kriki?
Kako naj zaledeneli jezik ogreje v mrzlem jutru?
Dekle je steptalo zapadli sneg in ljudje so se nabrali okoli mene. Vem. da so se zbrali, da so iskali škarje.
Jezero.
ki je moje otroške nožice stiskalo.
hladilo v pripeki.
vsako pomlad svoje okno razbije
in se približa jelenom
in se s soncem zagleda  v robove brezglasnih gora.
Jezero.
kdaj je moja odrasla dlan zalučala kamen po tvojem hrbtu? kdaj si spoznalo, da se ne vrnem? morda prav ob mojem koncu, ko si tako daleč
spalo z ribami.
Jezero,
prerezali so vrv
in mi nežno sneli smrt.
Bližino vsega sem jim vrnil.
Dal sem jim svoj obraz,
hlad
in spačeni krog.
825
SONČNI  ŽARKI Cveto  Preželj
Brezskrbno se jutro v dan zagleda. Dopolni se nočni ptici let. Nevesto v nepričakovano igro zvabi rosni Adam.
Okna z dehtečimi cvetovi sončnim žarkom branijo vstopiti, žarkom, ki na zlatih laseh in prebujenih očeh utripajo: pridem, vrnem se, pridemo.
V temno slo in srečo je trebuh zaverovan in prsti potrkavajo ob porjavelo kožo.
Sončni žarki mimo mlečnih streh,
na oživelih hrbtih, na starem psu,
na rdečem nosu, na jutranjih haljah —
razgaljeno življenje v veselje sprehajalcev.
826