Pogovor z Zlato Gavrilovič iz KS dr. Petra Držaja
Tajnica je zlata
Naslov sestavka lahko jemljemo dobesedno, pogovarjala sva se namreč z Zlato Gavrilovič, tajnico krajevne skupnosti dr. Petra Držaja. Ali svoje delo opravlja zzlatim nadihom, pa seveda lahko ocenijo le krajani ene izmed najmanj-ših šišenskih krajevnih skupnosti. Pogovorz mlado, postavno črnolasko lepega obraza in ostro zategnjenim lokom obrvi je bil zanimiv:
»Najvažnejše na mojem delovnem mestu je delo z Ijudmi. Semkaj hodijo krajani urejevat različne zadeve. Moja naloga pri tem je, to go-vorim iz izkušnje, prisluhniti Ijudem v vsakem primeru. Če uspem le z drobno informacijo pomagati posamezniku. je to lahko zelo stvarno delo.«
Sama se pogosto sprašuje, ali je usluž-benka ali družbenopolitična delavka. Nemara vsakega nekaj. Po delovni dolžnosti naj bi med
njene naloge sodilo koordiniranje med skupš-čino, svetom krajevne skupnosti, delegacijami in vse je pravzaprav natanko zapisano v aktih. Tudi veliko računovodskega dela in papirnate birokracije:
»Nemara se prav zato počutim nekoliko bolj uslužbenka. čeprav v tej krajevni skupnosti tudi prebivam. Zato poznam številne Ijudi, ki mi pri mojem delu veliko in radi pomagajo, to pa seveda ne sodi zgolj v službeno domeno.«
Tajnik krajevne škupnosti svojega dela ne more preprosto opravljatj od šeste do doige. Ljudje imajo težave tudi popoldne, v soboto, sestanki prizadevnih članov različnih teles v krajevni skupnosti se radi zavlečejotudi pozno v noč. Toda ali so ti zbori, besedovanja in pre-pričevanja uspešna? Koliko se rodi stvarnega iz tega posedanja za mizami?
»Ljudi žulijo različne stvari. V naši krajevni skupnosti imamo marsikaj že urejeno, zato gre predvsem za izboljšanje, urejevanje zelenic,
otroškega igrišča, dopolnjevanje marsičesa. Uspehi pač niso vedno odvisni le od dobre in zagnane volje krajanov.«     .       .
ZlatcrGavrilovič, 27-letno, že troje let poro-čeno ženo, mučijo težave, ki ta čas nasploh žulijo mladi svfet. Nima urejenega stanovanj-skega vprašanja:
»Živim pri starših, odlično se razumemo, yendar le menim, da morata irneti mlada dva svoj lasten kotiček pod soncem. Z možem bova nemara dobila za začetek vsaj garsonje-ro. Zdaj so se šišenske krajevne skupnosti od-ločile za ustanovitev Delovne skupnosti delav-cev v krajevnih skupnostih in menim, da bomo lahko bolj organizirano dopustovali in urejali druga za nas pomembna vprašanja. Računa-mo, da bomo v prihodnje lahko marsikaj rešili. če ne zame in moje zdajšnje tovariše, pa vsaj za tiste, ki se bodo na takih mestih zapo-slili za nami.«
Zlata Gavrilovič je diplomantka FSPN, smer mednarodne politologije. Visokošolcem te ustanove so nekdaj obetali delo v diplomaciji, vendar pa življenje obrača in obrne po svoje:
»Pristala sem pač v krajevni skupnosti in ker me delo z Ijudmi veseli, ne bi mogla reči, da je slabo. Kako je čutiti tukaj stabilizacijska giba-nja? Ljudje so nekoliko nestrpni, zahtevnejši. V zasebnem življenju pa tega vendarle doslej nisem občutila prehudo. Z možem živiva pri mojih starših in za svoje potrebe sva imela do-volj. Seveda v trgovini natanko občutiš, da za isto denarno enoto dobiš skoraj pol manj kot lani. Menim pa, da se bomo izvlekli, saj je vse skupaj odvisno od nas in naših rok. Vsakdo mora tisto, kar dela, pošteno opraviti in to je pravi izhod.«               »      •
Deset dni svojega letošnjega dopusta je Zlata z možem preživela v Umagu. Myje ji sploh ustreza. Rada ima šepetanje valov, vetrc v pripeki, bleščavo modrine in sinje nebo. Romantika meseca nad valovi pa je z leti za-kona vendarle že nekoliko zbledela. Del pro-stih dopustniških dni se že veseli potrošiti za vselitev v garsonjero:
»Sreča je notranji mir, čeprav bi razlikovala med zadovoljstvom in srečnim dogodkom. Kakor kdaj, pravzaprav. Dandanes pa človek nima preveč časa posvečati se razmišljanju, vse preveč ga pritiskajo materialne zadeve.«
Toliko sva klepetala z Zlato. Besede so ji tekle gladko, razmišljanja v skladu z dovolj za-pletenim današnjikom. Sogovomika je veseli-lo, da se utegne kdo zanimati tudi za druga bitja in ne le za samega sebe...
Tekst in foto: Bogomir Šefic