St. 5.	Ljubljana i. mar. 1955	Leto IV.
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo In oprava Nazorjeva 3/1. Telefon številka 21-397. — Letna naročnina din 300.—% Štev. ček. računa 604-»T«-140. — Tiska Tiskarna »Slovenskega poročevalca«
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNI H'DELAVCEV
Pred II. kongresom Združenja učiteljev Jugoslavije
Letos aprila bodo potekla tri leta od prvega kongresa Združenja učiteljev Jugoslavije. Od tedaj pa do danes zaznamujemo v življenju naše družbene skupnosti in življenju naših organizacij zelo pomembne dogodke in važne spremembe, ki jih bomo vsekakor morali obravnavati na našem kongresu. Naj to misel točneje izrazimo z drugimi besedami: važne spremembe v življenju in razvoju naše družbene skupnosti in v življenju in delu naših organizacij so zelo močno vplivale tudi na izbor tematike za naslednji kongres in bodo vsekakor vplivale tudi na njegove sklepe.
Drugi kongres bo zasedal v Prvi polovici meseca maja. Razpravljal bo o najaktualnejših problemih, ki so se pojavili v triletnem življenju in delu naših organizacij, razen te-Pa tudi o nekaterih aktualnih vprašanjih obveznega osemletnega šolanja. Mnenja smo, naj prvi del vprašanj obdela »Delovno poročilo«, ki ne bo imelo in tudi ne more imeti samo značaja poročila, drugi del vprašanj pa naj preuči posebni referat z naslovom »Nekatera aktualna vprašanja obveznega osemletnega šolanja«.
Poročilo o delu — kc|t vidi-nx> iz' priobčenih tez — bo po-Rg dela naših organizacij in niihoviih forumov obsegalo najbuilj bistvene spremembe glede vsebine, oblik in metod dela, razčlenilo bo činitelje, ki so vplivali na aktivnost v našem družbenem oziroma šolsko - prosvetnem življenju, obsegalo nekatera vprašanja materialno - pravne narave, delo v mednarodnih zvezah. Vsebovalo bo pa tudi nekatera organizacijska in načelna vprašanja. Mislim, da so iz-...ba&dleit najvažnejša: kako naj izpremeraimo strukturoi naših organizacij, ako upoštevamo izpremembe v razvoju naše družbene skupnosti — mislim na ustvarjanje komun in skupnosti komun — vprašanje karakterja in lika naših organizacij in vsebine, oblike in načine dela jutri, to je v okviru komun, skupnosti komun, republik in federacije. Na enem in drugem področju je mnogo vprašanj, ki jih je treba rešiti. Ra prvem področju na primer, kako formirati naše organizacije v okviru komun in skupnosti komun, če hočemo upoštevati tudi nekatera temeljna načela, med katerimi je na prvem mestu svoboda združevanja; ali naj bodo posebne organizacije učiteljev in posebne predmetnih učiteljev in Profesorjev, kako organizirati Prfcsvetne delavce, ki delajo na osemletkah, ali morajo imeti Vse te organizacije posebne ali £kupne odbore v skupnosti ko-JPim in še posebej v republikah in državi, kadar gre za povezavo od spodaj navzgor. Na drugem področju je na primer Važn0 vprašanje, ali so naše organizacije po svoji naravi, značaju, vsebini dela in duhu, ki jih preveva, stanovske v ceko cehovskem smislu, ali pa so sindikalne organizacije, ki Pri svojem delu upoštevajo tako družbene kot stanovske interese in razmišljajo, kako naj vplivajo na njih pravilno Usmerjanje.
. Dobro bi bilo, da bi se o teh m ostalih vprašanjih, ki so omenjena v priobčenih tezah, razpravljalo v naših organiza-Cljah in v njihovih forumih in Pravilno bi bilo, da bi naši časniki razpravljali vsaj o nekaterih omenjenih vtprašanjih.
Referat »Nekateri problemi obveznega osemletnega šola-u.ia«^ bo moral obsegati vrsto yPrašanj načelne narave: značaj osemletnega šolanja, enotnost šole obveEnega šolanja, oblike, s katerimi ustvarjamo danes in bomo ustvarjali jutri d zvezno izobj^ževanje, odnos splošnega in strokovnega izo-razevanja, učne načrte, izobraževanje predmetnih učite-■ficv za šole obveznega šolanja 111 vrsto drugih.
Ra se bodo ta vprašanja čim bolje in temeljiteje preučila udi na samem kongresu, bo Pripomogla diskusija, ki je že teku. Mislim na reformo na-cga šolskega sistema, prav , na mnoga vprašanja, o terih je začel razpravljati nas strokovni tisk in člani na ^tankih naših združenj- To-bfk-1,6 glede na vse navedeno on i- precei nevarno, če bi se Prti samo na dosedanje rezul-e razPravljanja. Te razpra-
ve so nedvomno koristne, vendar pa imajo nedostatke predvsem zato, ker v njih ni neipo>-srednih opažanj in izkušenj širokega kroga prosvetnih delavcev o današnji šoli, o konkretnih naporih in pobudah današnjega človeka, da bi čim bolj približali šolo družbenim potrebam. Samo ob sebi je popolnoma razumljivo, da vse to ne sme in ne more biti samo plod ozke izkušnje ali gole pedagoške improvizacije brez zveze z rezultati pedagoške znanosti, razvoja ter potreb naše družbene skupnosti.
Nedvomno, da obšitajajo opažanja in izkustva o današnji šoli, prav tako pa tudi napori za njeno preobrazbo. Spoznali smo jih glede najugodnejših oblik pri ustanavljanju obveznega osemletnega šolanja, glede graditve enotne šole obveznega šolanja in glede formiranja enotnosti učiteljskega zbora, glede njihovega čim bolj enotnega učnovzgoj-nega vpliva in glede značaja in fiziognomije šole obveznega šolanja. Tudi nam jih ne primanjkuje, kadar govorimo o današnji vsebini in metodi dela v šolah obveznega šolanja. Vse to pa je še vedno malo znano v javnosti, bolje rečeno. vse to še ni postalo predmet širšega in bolj sistematičnega razpravljanja.
Ena od nalog tega kongresa !Pa je prav ta. da vzpodbudi takšen način razpravljanja že
v obdobju priprave na kongres, in to še tem bolj. ker lahko postane le na ta način javna tribuna, s katere bomo slišali mišljenje in predloge o zastavljenih vprašanjih. Zaradi tega želimo, da začno preučevati teze v celoti in poedi-na postavljena vprašanja ne samo naše organizacije, temveč tudi kolektivi in poedinci, predvsem pa še tisti, ki bodo izvoljeni za delegate. Obdelava tez v celoti naj jih podpre v splošni orientaciji, za obdelavo posameznih problemov pa naj bodo osnova za njihovo čim bolj aktivno sodelovanje na samem kongresu.
Morda bi lahko tokrat šli korak dalje že v sami pripravi na kongres. Stvar je namreč v tem, da bi lahko naša združenja, učiteljski zbori in poedinci poslali svoja mišljenja in predloge o raznih problemih Centralnemu odboru. Lahko tudi v obliki resolucije. V vsakem primeru bodo tako postali predmet posebnega preučevanja pod pogojem, da jih pravočasno odpošljete.
Če bomo delali na tak način in pri tem Vključili tudi razprave o našem strokovnem tisku, ki bi mogel razpisati posebne ankete o različnih vprašanjih in objavljati važne prispevke pred obema kogresoma (kongres učiteljev in kongres profesorjev), bi lahko pritegnili zelo širok krog prosvetnih delavcev- Tak način priprave nam zagotavlja večje jamstvo Ba uspeh, kakor če organizira pripravo na kongres Je ožji krog ljudi v sekretariatu.
Milisav Mijuškovič predsednik Centralnega odbora
Združenja uči.el^eo FLRJ
Šolanje učnega osebja
(Iz referata tov. Staneta Meliharja na občnem zboru ZPPU )
Šolanje učnega osebja moramo gledati in obravnavati kot enoten problem, saj razvojna pot kaže, da bodo imeli vsi učitelji, pa naj jih imenujemo učitelje, predm. učitelje, profesorje ali kakorkoli že, isto temeljno izobrazbo. Seveda se bo šolanje kot priprava za bodoči poklic, zaenkrat še razvijalo po različnih poteh in različnih zavodih, kar je posledica izobrazbenega ideala 19. stoletja, ki kajpak ni in ne more biti v skladu z razredno družbeno strukturo našega časa. Takrat se je izobrazba dajala od zgoraj navzdol, zato je tudi način šolanja učiteljstva za višje šole kot so gimnazije že nad sto let vsaj v svoji zasnovi ustaljen, skorajda standardiziran — naj omenim samo maturo kot pogoj, fakultetni študij, predmetno znanstveno izobrazbo, pripravniško dobo (suplentu-ro) — dočim so izobrazbene oblike šplanja osnovnošolskega učitelja po vsem svetu prav tako že cela desetletja v stalni menjavi.
Šolanje kadra za pouk na osnovnih šolah
(Pregled, kako se šola ta kader v drugih državah, v tem povzetku referata izpuščamo. Op. ured.)
Kaj nam kaže pregled šolanja po zapadnem svetu? Naslednje: Da si nikjer še niso povsem na jasnem, katera oblika šolanja bi bila najboljša: učiteljišče (učiteljski šemi-
Skupni plenarni sestanek
združenj učiteljev in profesorjev v Beogradu
Centralna odbora združenj učiteljev in pofesorjev Jugoslavije sta sklicala dne 17. in 18. februarja skupni, plenarni sestanek v Beogradu. Letos bodo namreč kongresi vseh petih združenj prosvetnih delavcev, zato je bil tak posvet nujen, posebno še, ker sta se centralna odbora profesorjev in učiteljev odločila, naj bo kongres obeh organizacij meseca maja.
Sestanka so se polnoštevilno udeležili delegati vseh republik. Najživahnejša razprava se je razvijala o obliki bodoče organizacije prosvetnih delavcev. Mnenja o tem so različna. Predsednik centralnega odbora Združenja profesorjev Jugoslavije tov. Milivoje Uroševič je nakazal možne rešitve in opozoril v tej zvezi tudi na bodočo organizacijo iiomun. Ker bodo komune in zveze komun imele različen obseg, bodo zajele tudi različne vrste, šol in učiteljstva. Zato dobi tudi bodoča organizacija učiteljev in profesorjev lahko ’ različne oblike. Že osnovne organizacije lahko zajamejo vse vrste učiteljev in profesorjev splošnoizobraževalnih šol ali pa se ločijo med seboj glede na karakter šole. Osnovno vprašanje, o katerem naj bi se izrazili delegati, je v tem, koliko organizacij in kakšne organizacije prosvetnih delavcev naj nastanejo na terenu, kakšne v zvezi komun, kakšni naj bodo bodoči republiški odbori in kakšen naj bo bodoči centralni odbor. Ena ali več organizacij, konfederacija, koordinacijski odbori ali pa dosedanja oganizacija s prilagoditvijo komunam?
Republiški delegati so prišli na sestanek že z bolj ali manj določenimi stališči, ki so jih sprejela republiška združenja. V informacijo navajamo samo nekaj mnenj.
Delegat iz Črne gore tov. Jakša Novakovič je sporočil, da so se vse organizacije prosvetnih delavcev izjavile za eno samo združenje in za enotne osnovne organizacije. Delegat Branko Janjič iz Bosne in Hercegovine meni, da so se dosedanje organizacije povoljno razvijale. Vendar pa bi kazalo spojiti organizacijo učiteljstva splošnoizobraževalnih šol in tudi učiteljstva strokovnih šol, ki izhaja pretežno iz učiteljskih oziroma profesorskih vrst. Miroslav Ravbar iz Slovenije predlaga, naj se v manjših komunah učiteljstvo obveznega šolstva (osnovnih šol in nižjih gimnazij) združi v učiteljsko organizacijo, v večjih komunah, kjer so popolne gimnazije, pa naj bo organizacija profesorjev zase, učiteljska zase toda obe naj imata koordinacijski odbor. V glavnem naj ostanejo sedanje oblike organizacij, ki jih pa mo-
ramo prilagoditi bodoči organizaciji komun. Delegat Svilo-kos iz Hvatske predlaga svobodno združevanje učiteljev oziroma profesorjev na terenu, toda enotno združenje učiteljev in profesorjev v republiškem organu. Delegat Sukovič iz Makedonije izjavlja, da mora biti sindikat organiziran tako, kakor so organizirani okrajni in republiški sveti za prosveto in kulturo in se zavzema za enotno organizacijo vseh prosvetnih delavcev. Petrovič Mihajlo iz Srbije podpira že izrečeno mnenje, da ne gre razdvajati oganiza-cije učiteljev osemletne šolske obveznosti, in se pridružuje težnji za en centralni in en republiški odbor, ki naj združuje učitelje, predmetne učitelje ter profesorje^ vseh splošnoizobraževalnih šol.
Več delegatov — med njimi slovenska delegata Henrik Zdešar in Janko Belec — je predlagalo okrepitev organizacije učiteljev obveznega šolstva. Izrečenih in predlaganih je bilo več mnenj, kakšne naj bodo organizacijske oblike društev v zvezi komun. Ker še ni enotnega mnenja in dokončnega načrta in ker se ostale tri organizacije prosvetnih delavcev še niso izjavile o bodoči organizacijski obliki in o obliki sodelovanja vseh organizacij prosvetnih delavcev, so se delegati zedinili v naslednjem:
Osnovni organizaciji učiteljev ter profesorjev in predmetnih učiteljev naj se na terenu ustanavljata svobodno, preprečiti pa je treba, da bi se razdvajali učitelji osemletnega obveznega šolstva. Republiška odbora in centralni upravi združenj učiteljev in profesorjev pa naj se spojita v eno organizacijo. Takšen bo predlog za majski kongres.
Sredi maja bo kongres učiteljev in kongres profesorjev in predmetnih učiteljev. Najprej bosta kongresa zborovala ločeno, nato pa, če bo obveljal sklep plenarnega sestanka, bo skupni kongres obeh dosedanjih združenj. Za kraj kongresa prihajajo v poštev Beograd, Zagreb in Novi Sad. Delegati so se zedinili tudi za število delegatov. Za kongres profesorjev bo izbranih 182 delegatov, ki bodo porazdeljeni po republikah takole: Srbija 75, Hrvatska 40, Slovenija 25, Bosna in Hercegovina 20, Črna gora 10, Makedonija 12. Za kongres učiteljev bo izvoljenih na 100 članov 1 delegat, skupno 333 delegatov. Po republikah bodo takole porazdeljeni: Srbija 152, Hrvatska 67, Slovenija 41, Bosna in Hercegovina 42 (6 delegatov več zaradi terenskih prilik), Makedonija26, Cma gora 9.
V zivezi s kongresom bo posebna komisija sestavila osnu-
tek pravilnika za delo kongresa. Republiški odbori pa so dobili naročilo, da takoj izvedejo volitve za delegate obeh kongresov. Za kongres bo treba določiti iz vsake republike tudi po enega referenta, ki bo napisal krajšo razpravo o splošni izobrazbi. Več delegatov je želelo, da izvršni odbor vključi v dnevni red kongresa tudi posebno točko o našem tisku.
Nato so se delegati pogovorili še o drugih zadevah. Kot posebno pereče vprašanje pa so razni delegati navajali neenotnost in nepravičnost v plačilnem sistemu prosvetnih delavcev. Tovariš Zdešar je predlagal izboljšanje napredovanja za učitelje, posebno pa se je zavzel za nujno in pravičnejšo rešitev glede pridobivanja periodskih povišic v najvišjem plačilnem razredu. Tov. Ravbar in drugi pa so ae zavzeli za pravičnejšo ureditev napredovanj profesorjev, ki naj imajo možnost napredovati v iste razrede kakor uslužbenci ostalih strok, ako imajo visokošolsko izobrazbo. Kot nujno so predlagali mnogi delegati tudi ukinitev nepravičnega stanja, da razne vrste učiteljev na srednjih šolah prejemajo za enako delo različne plače. Sekretariat bo takoj ukrenil vse potrebno, da predloge utemelji, nakar bosta izvršna odbora skušala doseči njihovo uresničitev.
Na koncu plenarnega sestanka so delegati odobrili proračun centralnih odborov za preteklo leto in sprejeli osnutek proračuna za prihodnje leto, o čemer bomo še poročali.
PROGRAM
V ČASU OD 7. MARCA DO 6. APRILA 1955 Nižja stoipnja:
7. in 9. 3. »MAMIN VELIKI SIN«
—	zgodba otrokove ljubezni do matere, odigrava se v revni proletarski družim pred zadnjo vojno (oto 8. marcu):
"14. m 18. 3: a) Levstik In njegove otroške pesmi;
to) »ZLATI ŽELOD« — radijska pravljica, v kateri zmaguje dobro nad zlim;
21. In 23. 3.: »ČEŠNJA VABI V SVATE« — prebujanje prirode in pomladansko presnavljanje v rastlinah (slušna igra);
28. In 30. 3.: »LE V KUP, LE V KUP UBOGA GMAJNA . . .« — zgodovinski slike iz dobe slovenskega kmečkega punta leta ' 1515. in dogodki okoli Mehovske-ga gradu;
4. in 6. 4.: »BILO JE PREPOZNO«
—	zgodba o nevarnosti pasje stekline.
nar), pedagoška akademija ali univerza. V rabi so vse, nobena ne prevladuje. Nadalje, da je za to in ono obliko študija v večini zapadnih držav pogoj popolna gimnazija ali vsaj, tej ustrezna predizobrazba. Iri‘‘ končno: učiteljišča, (ki so po stopnji enaka višji gimnaziji), pošiljajo zaradi daljšega osnovnega ali nižjega srednjega šolanja v poklic mladino, ki je že dopolnila najmanj 19 let.
Naša učiteljišča šolajo in izobražujejo bodoče učiteljstvo za posredovanje izobrazbenega in vzgojnega gradiva, ki ga naj naš državljan normalno pridobi v svojih prvih 4 šolskih letih. Govorimo sicer o splošnem enotnem osemletnem osnovnem šolanju, o katerem pa učiteljišča po sivo-jem učnem ustroju doslej ne vodijo posebnega računa. Nasprotno, objektivno gledano, so v primeri s predvojnim stanjem celo nazadovala, ker so po osvoboditvi znižala učno dobo od 5 na 4 leta in ker so v dobi »sedemletk« sprejemala tudi učence, ki so afosol-virali samo triletno nižjegim-nazijsko šolanje. Ce to seštejemo, dobimo dve leti manj, kot pa je bilo število šolskih let pred vojno. Ker se je po letu 1950 pri skupim splošno izobrazbenih predmetov občutno krčil tudi predmetnik, se je obseg znanja učiteljskega kandidata še nadalje zmanjšal. (Poročila predsednikov pri učiteljskih diplomskih izpitih so tozadevno vredna vse pozornosti). V koraku s tem zmanjšanjem splošnega pa tudi strokovnega znanja pa so v isti in še vse večji meri rasle zahteve terena po vse večjem in večjem učiteljskem znanju. Učiteljišče teh zahtev razen posredno s podaljšanjem študija za eno leto ni registriralo —• s čimer seveda ne trdim, da jih ni registriralo učiteljstvo in vodstvo teh šol — hočem le reči, da jih šola ni registrirala v svojem predmetniku in učnem načrtu, ki sta v osnovi ostala pač taka kot sta bila pred vojno, izvzemši seveda že preje omenjene redukcije "in pa v neki določeni meri ideološko stran pouka. Iz neskladja med tem, kar prinaša iz šole in vse večjimi zahtevami terena, se je med našim učiteljstvom pojavil nekakšen manjvrednostni kompleks — in to pri najaktivnejšem in nadpovprečnem njegovem delu. Prav ta pa je hkrati tudi našel generalno zdravilo zanj. To splošno zdravilo je vsebovano v krilatici: Fakultetna izobrazba za vse učiteljstvo! Kot vsa generalna zdravila pa ima tudi to svojo senčno stran.
Ce gledamo stvar s stališča psihologije, bomo ugotovili, da je v popolnem prelomu, ki se izvrši po 4. šolskem letu s tem, da v svoji zrelostni stopnji še nepripravljen otrok zamenja razrednega učitelja s predmetnim, nekaj neorganskega. Osnovna oblika vsakega učiteljevanja je razredno in ne predmetno učiteljevanje. Šolanje predmetnega učitelja bi se moralo torej graditi na razrednem popku. S tem, da prenesemo vso izobrazbo na univerzo (mislim seveda na konkretno univerzo, kakršna se nam kaže danes), odtegnemo bodočega učitelja iz zanj življenjsko plodnega območja šole in ga prestavimo v brezzračni prostor »akademskega« študija.
Zato se mi zdi, da je klic po
%adih&ifa
loCbdift ut
Višja stopnja:
7. in 9. 3.: a) »MED PREDICAMI IN TKALKAMI« — reportaža iz življenja in dela naših tovarniških delavk;
b) »TETA ANKA« — življenje in materinska ljubezen preproste slovenske žene, Titove tete, (Ob 8. marcu);
14- in 16. 3.: »TRAČNICE SKOZI PUŠČAVO« — gradnja železnice v Saudski Arabiji okoli 1950. (slušna igra);
21. in 23	3.: a) »BELI LISTI IZ
GOZDA« — reportaža iz tovarne papirja,
b) »NA STREHI SVETA« — posebnosti Tibeta;
28. in 30. 3.:	»SCOTTOVA PO-
SLEDNJA POT« — ekspedicija ha južni tečaj, kjer je Angleže prehitel Amundsen, — in pa žalostna smrt odprave sredi večnega ledu (slušni igra);
4. m 6. 4.; a) »Z LOVCI NA KITE«,
b) »DRUŽINSKO ŽIVLJENJE PTIC« — zanimivosti o gnezdenju naši znanih ptic in kimilje-nju mladičev. ,
fakultetni izobrazbi zgrešen, v kolikor je pri tem mišljena filozofska ali pa prirodoslovno - matematična fakulteta univerze. Prav nič pa ni zgrešen, če mislimo pri tem na visokošolski način izobrazbe na neki novi posebni ustanovi, ki bi lahko seveda prav tako bila univerzitetna ustanova oziroma bi celo morala biti, bi se pa močno razlikovala od obeh fakultet, ki sedaj šolata učiteljski naraščaj za potrebe naše srednje šole. Ime te ustanove je potem seveda postranskega pomena.
Vendar je, konkretno govorjeno, pri nas to le melodija, ki ne bo tako kmalu našla odmeva tam; kjer edino bi ga morala najti: pri mladini. Ali nismo dnevno priča, kako se ta mladina krčevito oklepa mest, kako se zaposluje z neprimernim delom, kako se zateka tudi k sumljivim sredstvom, da ostane v mestu ali vsaj podaljša bivanje v njem, čeprav na račun staršev, na račun skupnosti. Kdo pripravil do tega, da se šolala še 4 do 5 akademskih let za učiteljevanje v istrski, prekmurski, kraševski vasici? Zato bo potrebna še temeljita prevzgoja. Kdo jo bo opravil? Brez spremenjenih materialnih osnov, ki pa jih šele lahko prinese gosopdarska prosperiteta, verjetno nihče ne bo imel te moči, pa bodi organizacija ali posameznik. Nam se zdi celo sklep Sveta za prosveto in kulturo LRS, da se takoj ustanovita dve učiteljski akademiji (v Ljubljani in Mariboru) preuranjen. Ce uspemo jeseni z eno, bo že to kar lep uspeh! (V tem primeru bi predlagali, da jo dobi Maribor, zaradi svoje pozitivne pedagoške tradicije.) Dokler lahko abiturienti po dveletnem študiju na VPŠ postanejo učitelji na nižji gimnaziji, res ni verjetno, da bi se mnogi od teh maturantov odločiii za delo na niže organizirani šoli. Kdor drugače misli, su-ponira pri mladini nekaikšne pedagoške ideale, od katerih pa je ta še zelo daleč. Ogromna večina nas pa seveda soglaša s tendenco, dati vsem bodočim učiteljem popolno srednješolsko splošno izobrazbo in potem šele specialno.. . Mislimo pa, da je edino realno, da istočasno, ko delamo te poskuse, še ne prepuščamo učiteljišč njihovi usodi, saj nočemo imeti šol brez učiteljev. Tudi učiteljišča je treba prilagoditi dejanskim potrebam. Pri tem pa si moramo biti na jasnem o vprašanju, kakšna šola učiteljišče je. Ali je strokovna? Brez dvoma, saj pripravlja za določen poklic. Pedagogi na tej šoli jo pa še v nekem drugem pogledu treti-rajo kot strokovno, ko poudarjajo primarnost pedagoške skupine, predmetov. To pa je nepravilno, ker so na učiteljišču vsi predmeti strokovni, saj jih bo učitelj vsaj v elementih učil vse. Dajati tako velik poudarek pedagoški zgodovini in pedagoški teoriji kot ga daje sedanji učni načrt na škodo splošno izobrazbenih predmetov, je po vsej verjetnosti zgrešeno. Vsekakor je nujno, tudi na sedanjem učiteljišču dvigniti nivo splošne izobrazbe, toda ne samo s podaljšanjem študija na 6 let, ampak z revieijo delovnih metod. Učiteljišče naj ne bo »šola«, ampak učiteljski »seminar«.
Šolanje predmetnega učitelja
Učitelji za predmetni pouk na srednji in višji sto-pnji štiriletne, šest, sedem ali osemletne osnovne šole ali pa za pouk na odgovarjajoči nadaljevalni ali srednji šoli (srednja pomeni v tem primeru toliko kot naša nižja gimnazija) se šolajo po evropskih državah tako kot učitelji za elementarne razrede ali pa kot učitelji za višje šole. (višje pomeni v tej zvezi toliko kot naše višje gimnazije). Tudi prehodi od razrednega pouka 'k predmetnemu so močno zabrisani in skoraj povsod možni. V tem pogledu se naša situacija bistveno ne razlikuja od situacije v drugih državah. Srednji kader učiteljskega stanu predstavljajo pri nas tisti učitelji, ki so razporejeni v nazivu »predmetni učitelj«. Srbi in Hrvati imajo zanje naziv »nastavnik«, kar naši nepoučeni žumalisti zelo ponesrečeno prevajajo s »predavatelj«. (ponesrečeno zato, ker je bistvu osnovnošolskega in srednješolskega pouka tu-je,*da bi nekdo v razredu predaval, čeprav na žalost ne moremo reči, da se to ne bi dogajalo-) Šolanje predmetnih
učiteljev pa je v nairsičent vendarle drugačno kot na za-padu, drugačno pa je tudi v primerjavi s šolanjem »na-stevnikov« v bratskih republikah. Vrši se na Višji pedagoški šoli v Ljubljani in drugo leto sem za predmetne učitelje telesne vzgoje tudi še na Inštitutu za telesno vzgojo v Ljubljani.
Ko smo pustili zrasti nižje gim. kot gobe po dežju in je fakulteta pri formiranju učnega kadra seveda docela odpovedala, je bila VPŠ tista, ki je z dvoletnimi kurzi reševala situacijo in prevzgajala razredne učitelje v predmetne. VPŠ je torej produkt tistega časa, ko so nam potrebe po učnem kadru zrasle čez glaivo. Zato ljubljanska VPŠ, ki je zaživela leta 47/48, ni mogla imeti nobenih tradicij, ki bi jo ovirale, kar je bilo dobro, ni pa po drugi strani imela tudi nobenih pozitivnih izkušenj, kar je bilo zopet slabo. Na srečo je mogla sestaviti relativno zelo kvaliteten učiteljski zbor jo bo. in P^a Rta zbrati tudi življe-k0' njsko zrele slušatelje, ki so študirali z jasno zavestjo o tem kaj hočejo, zato je mogla dajati vsa leta sem kljub svoji očitno dvoživkarski vlogi kar zadovoljive rezultate. Vendar se ti nujno vse bolj reducirajo, kolikor mlajše so generacije, ki prihajajo na šolo in kolikor večji je odstotek abituri-entov v primerjavi z odstotkom uč^eljev s prakso. Hibe njenega ustroja, učnega načrta in delovnih metod se šele sedaj prav odkrivajo- Predvsem je jasno, da VPŠ ne more v dveh letih dati slušateljem tistega strokovnega znanja, ki ga daje univerza v štirih. Ker je treba pri tem sproti opravljati vse izpite — večina slušateljev prihaja naravnost iz šol in ima omejen študijski dopust — o kakšni poglobitvi v materijo, o samostojnem delu, seminarsko oblikovanem delu pri virih in podobnem ne moremo govoriti. Hrvatje in Srbi so skušali rešiti to vprašanje s podaljšanjem študija na 3 leta. Tudi naša VPŠ bo to morala storiti, ako bo ostala pri nalogi, zaradi katere je bila prvotno ustanovljena. Pri tem bi moral šesti semester postati nekakšen diplomski semeser, v katerem bi vsi slušatelji opravili zaostale izpite in diplomski izpit. Vendar pa z vso resnostjo postavljamo vprašanje ali naj VPŠ ostane pri nalogi, ki je v njenem statutu določena takole: »Naloga VPŠ je:
1.	usposabljati svoji socialistični domovini predane, pedagoško in strokovno izobražene strokovnjake za poučevanje slovenskega, srbskega in hr-vatskega jezika, tujih jezikov, zgodovine, zemljepisa, biologije, kemije, matematike in fizike v nižjih razredih gimnazije;
2.	proučevati probleme, s katerimi se ukvarjajo pedagogika, didaktika in specialna metodika ter s predavanji in tiskom seznanjati pedagoške delavce in širšo javnost o rezultatih svojega dela.«
Ne oziraje se na to, da je medtem VPŠ svoje delovno območje razširila tudi še na risanje, petje, telovadbo in defektologijo, se moramo vprašati o možnosti uspešne koeksistence VPŠ in pedagoške akademije, ki bo jeseni odprla svoja vrata — ako bosta obe šoli dvoletni, obe pa računali z abiturienti kot slušatelji. VPŠ ima v drugem letniku 68 slušateljev, ki so prišli z učiteljišča, 38, ki so prišli z gimnazij, in 10, ki so prišli z raznih strokovnih šol. V prvem letnku pa se to razmerje že bistveno spremeni. Dočim je absolventov učiteljišča nekoliko manj kot v 2. letniku (87), je gimnazijskih abiturientov 52, torej precej več kot v 2. Igtniku. Tendenca upadanja odstotka učitelj iščnikov s šolsko prakso je izredno močna in v sami številki vpisa niti ni prišla do izraza, ker so se letos prvič lahko vpisali tudi neposredni absolventi učiteljišč brez šolske prakse. Prav tako je očitna tendenca naraščanja vpisa gimnazijskih abiturientov. Toda katerih? Od 52 iz prvega letnika jih ima kar 22 samo zadosten uspeh — gimnazijski abiturienti 2 zadostnim uspehom pa predstavljajo po izkušnjah, ki jih imajo visoke šole, tisti del slušatelj-stva, ki običajno študiju na fakulteti nikakor ni kos. Od ostalih ima 24 dober uspeh in samo po trije so s prav dobrim in odličnim uspehom. Ali naj prav temu kadru nekritično odoiramo pot v učilnice naših nižiih gimnazij? Bolje bi bilo, (Nadaljevanje na 2. strani)
Šolanje učnega osebia
(Nadaljevanje s 1. strani)
ako bi VPS prepustila šolanje kadra za nižje gimnazije fakulteti, sama pa prevzela dve nalogi: a) še naprej šolala tiste razredne učitelje za predmetne učitelje, ki so se v šolski praksi že izkazali — torej učitelje z opravljenim strokovnim izpitom, ki jib okraji pošiljajo kot svoje štipendiste na nadaljnje šolanje in b) prevzela vso skrb za poklicno nadaljevalno šolanje učiteljstva, torej nekako delo osrednjega pedagoškega centra.
Šolanje srednješolskega profesorja
To se vrši skoraj povsod na svetu na univerzah, čeprav ne povsod v enakem obsegu. Predvsem so razlike glede zahtev v številu predmetov, ki na j jih kandidat za učiteljski poklic obvlada kakor tudi v načinu kot obsegu dopolnilne pedagoše izobrazbe. Menim, da tudi tukaj ne bo škod d’ majhen pregled, ki sicer ne bo zajel vseh držav, pač pa vsaj tiste, kjer se kažejo pomembi nejše razlike.
(Sledi prikaz situacije, kakršna je v evropskih državah.)
Kaj bo ugotovil nekdo, ki bo primerjal na osnovi navedenih podatkov, ki so splošno dostopni v publikacijah UNESCO, tuje in naše šolanje na fakulteti? Menim, da predvsem tole:
a)	kandidati za profesorski poklic se drugod usposabljajo za več študijskih disciplin kot pri nas:
b)	pedagoško-metodološko in psihološko šolanje je drugod dokaj bolj učinkovito kot pa pri nas.
Prva kot tudi druga konstatacija sta za nas negativni in je zato prav, da se pri obeh zaustavimo.
Naša univerza je svoj čas usposabljala slušatelje fjiozofije za pouk dveh pa tudi treh predmetov. Pod vplivom težnje po ozki specializaciji pa smo po osvoboditvi prešli na sistem enopredmetnega študija. Pričeli smo že s prvim semestrom vzgajati specialiste in nekakšne znanstvenike, kakor da ni vsakemu resničnemu znanstveniku še kako potrebna širša razgledanost (tudi nekajletna šolska praksa ne bi v nikomer zatrla znanstvene žilice, če jo dotični le zares poseduje).
Takrat smo torej dobili eno-predmetne študijska, skupine in jih na humanističnem oddelku, kljub tedaj še strogi centralizaciji, ki je za vse univerze predpisovala isti ustroj, celo za dve povečali (primerjalno jezikoslovje ter svetovno književnost 'ima kot posebni študijski skupini samo univerza v Ljubljani). Začeli smo vzgajati »čiste« geologe, »čiste« etnologe, »čiste« filozofe, »čiste« itd. itd., od katerih danes marsikateri zahteva učiteljsko mesto na gimnaziji, katerega mu pa nobena šolska uprava, ki se zaveda svoje odgovornosti, ne bi smela dati. No, filozofska fakulteta je medtem svoje študijske skupine že podvrgla reviziji, čeprav še vedno ne dovolj te-leljiti, prorodosiovno-matema-tiona pa še vedno čaka! Kako dolga bo torej še pot, ko se temo mogli lotiti v šolah dialektičnega povezovanja predmetov!
Tudi za pedagoško izobrazbo svojih slušateljev je filozofska fakulteta doslej storila nekaj več kakor prirodoslovna, čeprav sta seveda še obe daleč od tega, da bi mogli reči, da sta storili dovolj.
Pedagoško in psihološko znanje, ki je potrebno srednješolskemu profesorju pa tudi muzealcu, bibliotekarju itd., bi morali naši študenti vsekakor dobiti že na univerzi. Je pa taso med akademskimi učitelji, kot tudi med študenti čutiti določen odpor, ki si ga je le težko razložiti. Ker je o teh stvareh nedavno razpravljala Zve<za pedagoških društev Jugoslavije (na posvetovanju 2. in 3. decembra 1954), se sklicujem na zaključke tega posvetovanja, ki bi bili lahko tudi zaključki našega občnega zbora.
V tej zvezi pa se moramo ustaviti tudi pri vprašanju ene ali dveh fakultet. Kakor je znano, smo imeli vse do 49. leta le filozofsko fakulteto, ki je obsegala tako Humanistične kot prirodoslovne discipline. Z republiškim zakonom o visokem šolstvu v Sloveniji se je filozofska fakulteta razdelila na dve fakulteti: na filozofsko im prirodoslovno-matematično. Novi zvezni splošni zakon o univerzah pa je dal rerpubliškim izvršnim svetom pooblastilo, da lahko že obstoječe fakultete zopet združujejo. Izvršni svet LRS se je tega pooblastila po-služil in med drugim združil tudi filozofsko in prirodoslov-no-matematično fakulteto, ki se sedaj imenuje Prirodoslovno-mrttematično-filozofska fakulteta. Ko je izdal IS ta odlok, je objavil še komunike, v katerem i» ročena. da so vsi odloki o
združitvah fakultet le začasni, ker bo dokončno strukturo fakultet , določil šele republiški zakon o univerzah, da pa smatra Is to začasno strukturo za najbolj primerno izhodišče za diskusijo o dokončni ureditvi, za katero pričakuje predlogov od novih univerzitetnih organov. V takem univerzitetnem organu, in sicer v svetu prir.-mat.-fil. fakultete sodeluje tudi predstavnik našega združenja, zato je "dolžnost tega zbora, da zavzame stališče tudi do tega vprašanja. Vedeti je namreč treba, da sta s« profesorska kolegija obeh bivših fakultet izjavila za to, da bi še nadalje obstajali dve ločeni fakulteti. Svoje stališče utemeljujeta predvsem z nesorodnostjo strok, ker so na eni fakulteti zastopane prirodoslovne, na drugi pa družbeno humanistične vede, na vsaki torej druga od obeh skupin ved, ki se vanje deli vsa znanost.. Republiški odbor našega združenja je o zadevi diskutiral na zadnji seji in sklenil predlagati temu zboru, da se izreče za ohranitev stanja kot ga je nakazal odlok izvršnega sveta, torej za enotno fakulteto. Razlogi za tako stališče so predvsem tile: osnovna naloga obeh oddelkov je v tem, da paralelno z raziskovalnim delom na področju humanističnih in družbenih ved na eni ter^ naravoslovnih na drug) strani šola učiteljski kader za srednje šole. Ta naloga gre paralelno z znanstveno in ni ne bolj ne manj važna od nje. Tako šolanje pa mora biti vodeno po enotnih principih in ga bo naša družba morala še pozorneje spremljati kot pa bo spremljala samo znanstveno delo univerze. Cim pa imamo dve fakulteti, že obstoji nevarnost, da se ne bodo mogle na obeh hkrati uveljaviti zdrave, nove zamisli. Za zgled, da je taka nevarnost realna, naj služita sedanja učna načrta obeh fakultet, kjer se n. ipr. pedagoško izobraževanje, tretira na prirodosldvno-matematičnem oddelku mnogo bolj mačehovsko
kot na filozofskem, dalje študijski predpisi, ki se ločijo tudi v zelo načelnih stvareh, izpitni red itd. Pomislek, da bi na fakulteti bilo z združitvijo preveč heterogenih elementov, ni noben pomislek, saj med klasičnimi jeziki in slovenščino tudi ni nobene ožje povezave in bi po-emtakem vsaka študijska skupt-na morali biti samostojna fakulteta. Poglavitni razlog, da smo za princip enotnosti, pa je družbeno upravljanje fakultete. Ce se bo to razbilo na večje število manjših svetov, se kaj lahko zgodi, da se močneje nikjer ne bo poznalo, saj kaže izkušnja, da so profesorski kolegiji — kot kolegialna telesa — večinoma konservativno usmer-j^jgi. Profesorji bivše prirodo-slovno-matematične fakultete navajajo kot glavni vzrok, ki govori za samostojnost, tendenco, da bi fakulteta prevzela vso skrb za teoretske osnove prirodoslovnega izobraževanja, tako da bi se tudi medicinci in tehniki prvi dve leti šolali v inštitutih in laboratorijih te fakultete. Ideja je zelo vabljiva, saj vsi čutimo, da ni pravilno, ko si v naših utesnjenih gospodarskih razmerah dovoljujemo razkošje dveh, treh ali štirih istovrstnih znanstvenih inštitu-ov. Vendar v trenutni situaciji taka spojitev ni izvedljiva, ker jo odločno odklanjata i tehnika i medicina, češ da bi s tem še za dve leti podaljšali študij, ne glede na to, da trenutno tudi materialnih pogojev za tako rešitev ni. Filozofska in prirodoslovna fakulteta pričenjata prav letos gradnjo poslopja, ki bo služilo namenom obeh oddelkov, in v zasnovi te zgradbe o kaki povečani kapaciteti prirodoslovne fakultete ni niti sledu. Ce pa se ta misel kdaj uresniči — in le tedaj bi imela samostojnost prir.-mat. fakultete svoj resnični raison d’ etre — bo za razdružitev še vedno časa dovolj. Trenutno govori vsekakor več razlogov za združitev kot za razdružitev.
Se nekaj je, na kar bo moral
tov. Ravbar kot predstavnik našega združenja v fakultetnem svetu opozoriti člane tega sveta, Potrebna je namreč analiza vzrokov, zakaj diplomira tako nizko število študentov kljub visokemu številu slušateljev, zakaj morajo ti študirati materijo, ki je predvidena kot penzum štirih let, polnih šest, sedem let, pa se pri tem ne usposobijo niti za pouk dveh, treh pred-netov, ampak samo za eno učno disciplino. Vemo, da so ogromne težave glede prostora in učil. Vsi seminarji so bili spremenjeni v predavalnice, laboratorijev ni ali pa so brez potrebnega inventarja itd. Toda ali ni prav nobenih subjektivnih vzrokov za tak položaj? Koliko profesorjev se n. pir. neposredno ukvarja s svojimi študenti in s kolikimi? Koliko je asistentov, ki so zares v pomoč študentom, ne pa zgolj profesorjem? Koliko so fakultetne komisije razmišljale o ukrepih, ki bi pospešili študj posameznika? Marsikatero vprašanje bi sl lahko zastavila komisija, ki bi hotela analizirati vzroke tega zastoja. Vsak od naših profesorjev je na svojem delovnem področju, lahko rečemo, cel mož, toda kaj se dogaja pri sosedu, tega mu ni mar. Zato se tu šolajo specialisti, šola se specializirani i.ntelekt, ne šola a se človek-vzgojitelj in učitelj. Imamo vtis, da živi na fakulteti vsak samo svoje življenje, da je fakulteta nekakšen magacin najrazličneših ved, da pa ji manjka osrečujočega stalnega kontakta med učiteljem in učencem. Noben poklic pa tako malo prinese izolacijo kot učiteljski. Zato šolanje bodočih gimnazijskih vzgojiteljev ne more biti zreducirano na dovoljenje, da smeš poslušati toliko in toliko predavanj in opraviti toliko in toliko izpitov, ampak bo moralo posredovati tudi oseben kontakt z zastopniki različnih strok in bo moralo vse bolj kot doslej prispevati tudi k splošni izobrazbi in k obči državljanski vzgoji.
Razlike, ki jih šolska reforma ne sme sankcionirati
Naj razložim, na katere razlike mislim.
Razlike glede pogojev in možnosti izobraževanja mladine obstajajo med vasjo in mestom. Nespametno bi ravnal tisti, ki bi jih zanikal ali trdil, da smo jih popolnoma odpravili s takim ali drugačnim šolskim sistemom. Šolska reforma jih bo zato morala upoštevati v pravilni meri zlasti pri organizaciji šolske mreže.
Niso pa razlike med vasjo in mestom take, kakor da gre za dva svetova, medsebojno čisto ločena, med katerima ni stalnega prelivanja in prehajanja. Danes se še bolj kot kdaj poprej posebno mlajša odvišna delovna sila steka neprestano iz vasi v naša mesta in v nastajajoče in-dutsrijske centre. Ce bi statistično prikazal to notranje stru-janje prebivalstva, bi številčna slika pokazala, kako velik je tisti del naše mladine in prebivalstva sploh, ki zamenja svoje prvotno vaško okolje z mestnim. Drugi način spajanja dežele z mestom je dan z naglo rastjo naših podeželskih središč, s preraščanjem vasi v predmestja, z
STROKOVNI IZPITI UČITELJEV
Pred Izpitno komisijo za strokovne učiteljske izpite v Ljubljani so v času od 7. do IZ. februarja 1955 opravili strokovni učiteljski izpit sledeči učiteljski pripravniki:
Škraba Zora, Dobrova — Gorica.
Gros Vekoslava, Rečica — Šoštanj.
Kajfež Drago, Struge — Ko čevje.
Modic Anica, Preska — Lj.-oko-
Rakar Marija, Kančevoi — Murska Sobota.
Kutnar Milena, Škocjan — Novo mesto.
Žerjali Olga, Semedeli — Koper,
Kranjc Zofija, Groblje — Lj. okolica.
Drovenik-Krolnik Vida, Zg. Tuhinj — Lj .-okolica.
Drčar Mihaela, Krmelj — Krško.
Mihelčič Alfonz, Šenkov tum — Lj.-okolica.
Zabukovec-Volavšek Olga, Šoštanj.
Strokovna društva
Im predmetni aktivi
Nekaj misli ob razvoju Geografskega društva Slovenije
Prva leta po vojni, ki pomenijo predvsem organizacijsko uresničitev socialističnih načel v našem šolstvu, so skrbeli za strokovno izpopolnjevanje učnega kadra upravno-pro-svetni organi, pozneje, v skladu, z razvojem, pa je to nalogo prevzela sindikalna organizacija, ki je osnovala predmetne aktive. • Ti aktivi so brez dvoma odigrali pomembno vlogo. Saj so predstavljali najprimernejšo obliko pri vzgoji kadra ki se je spričo razširjene šolske obveznosti ne samo povečal, temveč bil hkrati tudi močno heterogen in provi,zoren. Prav predmetnim aktivom se moiramp za-, hvaliti da so bistveno pripomogli k strokovni konsolidaciji učnih moči, kar velja posebno za manjše kraje, kjer skoraj ni drugih pogojev za strokovno izpopolnjevanje. Se več, predstavljali so formo, ki je v takratnih okoliščinah najbolj ustrezata strokovno metodičnemu izpopolnjevanju. Res je sicer, da je tako delo temeljilo prvenstveno na posredovanju pedagoško — metodičnih izkušenj enega dela aktiva drugemu, manj pa stro-
kovnemu izpopolnjevanju aktiva v celoti. Aktivi so pomenili predvsem pedagoško — metodično konsolidacijo, manj pogojev pa so imeli za sam strokovni razvoj, ki raste ob spremljanju razvoja stroke. To je bilo razumljivo zlasti za aktive na podeželju, v sami Ljubljani pa tudi ni bilo aktivov republiškega značaja, ki bi skrbeli za pomoč podeželskim sovrstnikom. Prav to je bil eden osnovnih vzrokov, da je uspešnost aktivov polagoma plahnela. V okviru svojih pogojev so se aktivi polagoma izčrpali, za nadaljnje delo pa pogrešali poživitve.
Pri vsem tem pe je potrebno ločiti aktive na podeželju od aktivov v Ljubljani. Kakor so predstavljali aktivi izven Lljubljane tisti prepotrebni faktor metamorfoze prosvetnega kadra, ki je prihajal od vsepovsod in s tako različno izobrazbo, tako so bili predmetni aktivi v Ljubljani že od vsega začetka dokaj problematični. Prvič zato ker so lokalnega značaja,
m POMEMBNA SKLEPA
8. redne seje Sveta za prosveto in kulturo LRS (fine 4. februarja 1955)
je, Zveza gluhih Slovenije in Inštitut za kriminalogijo.
V zvezi s tem vprašanjem je
zaradi česar je ostajalo 'podeželje osamljeno, in drugič, pomenili so organizacijsko opredelitev v okviru sin.idkal-ne linije, kar je spričo bogatih možnosti neposrednega povezovanja s strokovnimi društvi pomenilo nepotrebno izoliranost.
Ta razcep se je pokazal v vsej Svoji negativnosti ravno v geografiji, to je v prepadu med »šolsko« in znanstveno geografijo. Pomanjkanje tega stika je eden izmed vzrokov, ki je pripomogel, da se je tzv. »šolska geografija« ne samo odmaknila od geografske znanosti in s tem zaostala v svojem razvoju, temveč je cesto tudi zapadala pod najrazličnejše škodljive vplive in na tak način tudi začela izgubljati pozicije v šoli. Verjetno se to ni pokazalo nikjer drugje v tako izraziti meri kakor ravno pri geografiji. To je deloma tudi razumljivo. Socialistična vzgoja zahteva namreč geografijo, ki je bistveno drugačna od stare deskriptivne geografije, ta pa je, žal, ostala še marsikje v naši srednji šoli prav zaradi preje omenjene izoliranosti »šolske geografije« od geografske znanosti. Dočim je
H. Sele neprijetni dogodki, ki jih je doživljala geografija v šoli, so bili zadosten vzrok za prepričanost o nujnosti sodelovanja. Po taki poti je Geografsko društvo postajalo tisti okvir, kjer sta znanstvena in »šolska geografija« našli skupno torišče. Kaj je namreč bolj naravno in logično kot to, da se prav v strokovnih društvih koncentrira vsa dejavnost posamezne stroke. Brez dvoma so strokovna društva že po svojem' sestavu in organizacijski obliki najprimernejša za to. S tem, da združujejo ljudi iste, oziroma sorodnih strok, od znanstvenih delavcev pa do srednješolskih profesorjev, predmetnih učiteljev in učiteljev, se ustvarja tista povezava, ki je potrebna za organsko rast stroke, pa najsi bo to v znanstvenem proučevanju, poučevanju ali popularizaciji.
V Ljubljani imamo na primer kar troje šolsko-geograf-skih aktivov: prvi v okviru gimnazij, drugi v okviru strokovnih šol in tretji v okviru Geografskega društva kot Odsek za geografski pouk. Že sama razcepljenost ne glede na njih karakteristiko pomeni negativni pojav ozi-
slednja že krepko v svojem	ceplieilje. Kaj je torej
Svetu je bil za to sejo med drugimi zadevami predložen tudi osnutek zakona o posebnem šolstvu. Ker pa na seji ni bilo mogoče kompleksno rešiti problematike posebnega šolstva in predloga osnutka zakona o posebnem šolstvu, je SPK LRS imenoval komisijo, ki naj bi to proučila. Poleg teksta osnutka zakona o posebnem šolstvu, ki ga naj vskladi z zakonom o socialnih žavodih. naj komisija prouči zlasti vprašanje kampeten« nad ustanovami posebnega šolstva, vprašanje petnajstletnega perspektivnega razvoja posebnega šolstva, vprašanje mladinskega sodstva, vprašanje iz specialnih zavodov odpuščene mladine in vprašanje recidive, dalje vprašanje alkoholizma in končno vprašanje kima in literature.
V komisijo so bili imenovani: tov. Zakošek kot predsednik in dr. Lunačkova iz SPK LRS. iz sekretariata SPK LRS tov, Pavšič, svoje zastopnike pa naj kot člane komisije pošljejo Svet za zdravstvo in socialno politiko. Zveza prijateljev mladine Slovenije, Glavni odbor RK Slovenije, Združenje de/ektologov SIo-vanije. Zveza slepih Sloveni-
modernem razvoju, pa tiči »šolska geografija« pogosto še močno v deskripciji.
Organizacijska opredelitev aktivov v okviru sindikalne linije pa je imela še druge
SPK LRS sprejel priporočila posled.ice_ y kolikor so imela Sveta za zdravstvo in socialno v tem e£KU strokovna društva politiko, oziroma bo o njih razpravljala zgoraj imenova-
na komisija.
SPK LRS je tudi podprl zahteve »Skupnosti proizvajalcev in trgovcev z učili«, da se proizvodnja in trgovska podjetja za učila obravnavajo kot knjižne založbe oziroma knjigarne in se uvedejo zanje taki ekonomski instrumenti, ki bodo tem podjetjem omogočili proizvodnjo cenejših in kvalitetnejših učil. Zato bo SPK priporočil pristojnim republiškim in finančnim organom:
1 da povišajo dotacije za učila, posebno v tistih okrajih, ki v tem pogledu najbolj zaostajajo,
2. da enakomerno porazde-le proračunska sredstva za funkcionalne izdatke šol oziroma za učila na vse poslovno leto.
c. SPK LRS bo interveniral pri pristojnih republiških organih in pri MLO Ljubljana, da priskrbi podjetju »Učila« Ljubljana potrebne prostore ter sredstva za opremo in stroja.
v
v svojem okviru šolske odseke, kot n. pr. Geografsko društvo, so bli ti precej papirnati, kajti društveni člani iz srednješolskih vrst, ki bi s svojo prisotnostjo, oziroma aktivnostjo zainteresirali strokovna društva tudi za šolsko problematiko svoje stroke, so se raje omejili na aktive, na katere so bili ž,e tako po sindikalni liniji tudi formalno vezani. To je imelo na eni strani za posledico odmaknjenost strokovnih društvev ne samo od šolske problematike, temveč obenem tudi od širše družbene vloge. Na drugi strani pa je šolska problematika, strokovno vezana na aktive, zaradi odrezanosti za- , odvisen ostajala za življenjem in njegovimi potrebami.
Ta dvotirnost je prihajala pri posameznih strokah brez dvoma različno do izraza. Ponekod se je reševala bolj ali	.	.
manj uspešno, marsikje pa je' skimi oziroma s pedagoski-naletela na številne objektivne m' odseki pomenila skrb, ozi-in subjektivne zapreke Tudi roma pomoč aktivom izven pri geografiji so bile številne LTiibljane. To se pri Geograf-peripetije. preden so se stiki skem društvu že očitno kaže. vzpostavili!, oziroma poglobi-	(Nadaljevanje na S. strani)
bolj naravno in bolj logično kot združitev, ki ne pomeni samo formalne organizacijske spojitve, temveč tudi vsebinsko. Brez dvoma je taka sinteza v okviru strokovnih društev najbolj prirodna.
Hkrati bi po tej poti tudi sama društva močno zaživela, kar se je pokazalo ravno pri Geografskem 1 društvu. Delež in aktivnost srednješolskih geografov sta se povečali in s tem tudi splošna zainteresiranost društva za šolske, oziroma vzgojne probleme. V tem najdejo strokovna društva prav za prav svoj logični zaključek. Dejstvo, da prevzemajo strokovna društva skrb za šolsko problematiko svojega predmeta, ni samo formalno logično, temveč tudi razvojno in vsebinsko pogojeno, To ima namreč še drug pomen. Razvoj strokovnih društev, ki so po svojem značaju republiška, je v veliki meri od aktivnosti ljubljanskih članov. To pa pomeni hkrati tudi pomoč podeželju, česar aktivi s svojo lokalno funkcijo ne morejo imeti. Na tak način bi strokovna društva s svojimi šol-
zgoščevanjem prometnih zvez, z vpostavljanjem vsakodnevnega tesnejšega stika, in to ne samo gospodarsko-poslovnega, ampak tudi tesnejšega kulturnega stika preko časopisja, radia, predavanj itd. Neke čiste meje med vasjo in mestom pravzaprav ni, zato ne bi bilo v skladu s procesom tega naravnega preraščanja, še manj pa v skladu z demokratičnim načelom našega šolstva, če bi dopustili vračanje na staro in uvajali v taki ali drugačni obliki sistem dvojnega obveznega šolanja:	enega za
vas, drugega za mesto.
To je ena izmed razlik, ki jih imam v mislih.
Podobno je z razlikami med razvitostjo različnih tipov obvezne šole. Zelo radi stvari poenostavljamo in govorimo o niže organiziranih ter o više organiziranih šolah. Kje naj potegnemo pravo mejo med enimi in drugimi, če imajo tudi pet-, šest in celo sedem oddelčne 8-razredne šole posamezne več-razredne (kombinirane) oddelke. Moti nas torej že sama pestrost v sestavi oddelkov, kaj šele subjektivni pogoji za dek> v posameznih oddelkih, kot so učni kader, število učencev, učna sredstva itd.
Ce pravim, da ni neke ostro začrtane meje med niže in više organiziranimi šolami, ne trdim, da ni razlik med prvimi in drugimi glede na delovne pogoje in zmogljivost. Demokratični šolski sistem pa teh razlik ne sme večati, marveč zmanjševati in ustvarjati tako čim enotnejše izobrazbene možnosti v vasi in v mestu. Razumljivo je, da ne bo pri tem zmanjševal izobrazbenih možnosti, ki jih ima mladina v mestu, ampak stalno večal izobrazbene možnosti mladine na vasi.
To je druga izmed razlik, ki jih imam v mislih.
Obvezno šolo delimo na stopnje. Govorimo o nižji in višji stopnji obvezne šole. Značilno je, da smo diskusijo o šolski reformi začeli prav s pravdo, kje naj poteka meja med eno in drugo stopnjo. Diskutiramo o izobrazbenih ciklusih. Ali 4+4 razredi? 5 + 3 razredi? 6+2 razreda? Ta način pričetka diskusije o šolski reformi kaže, da smatramo prav to delitev obvezne šole kot nekaj bistvenega, dasi dejansko ni.
Takoj se moram zavarovati očitkov, češ, da ne priznavam različnih možnosti in načinov dela na višji stopnji. Prav gotovo jih priznavam, trdim pa, da. med obema stopnjema obvezne šole ne smemo postavljati nekih nepotrebnih pregrad in ne zanalašč kopati jarka. Prepad med današnjo nižjo osnovno šolo in nižjo gimnacijo je poučen primer, kakšna ne sme biti razmejitev med obema stopnjama.
Vprašanje je, ali je nekje v obveznem šolanju sploh mogoče postaviti neko ostrejšo mejo. In zakaj ravno eno, ko se pa sistem pouka neprestano izpre-minja vse od prvega prav do osmega razreda. V prvem in drugem razredu imamo v glavnem strnjeno učno snov okrog pouka materinskega jezika (pisanje,, čitanje, stvarni pouk z realno snovjo, risanje, ročno delo). V tretjem (deloma še v četrtem) razredu zelo zadržano prehajamo na delitev učne snovi po učnih predmetih, zato govorimo na tej stopnji o domoznanskem pouku. V 4. in 5. razredu prehajamo že na pouk po učnih predmetih, ki pa morajo biti v najtesnejši povezavi, zato naj uči vse en sam, t. j. razredni učitelj. Govorimo o razrednem pouku, dasi te označba ne pove vsega, ker je razredni pouk pravzaprav vsak frontalni pouk s celotnim razredom. V splošnem velja načelo, da en učitelj ne more na višji stopnji šolanja podajati učencem poglobljenega znanja v vseh predmetih, zaradi tega uvajamo postopoma pouk po predmetnih učiteljih. Nagel prehod k preozki predmetnosti v učnem sistemu ni naraven, zato se ogrevamo v šestem razredu za pouk po predmetnih skupinah. En učitelj naj uči več sorodnih predmetov. Tako bo možna večja povezava med učnimi predmeti. Tak skupinski pouk raztegnemo lahko deloma navzdol že v peti ali navzgor v sedmi razred. Proti koncu obveznega šolanja se predmetnost v učnem sistemu vedno bolj zaostruje tako, da učenca do konca obvezne šole uposobimo za način učenja v višji gimnaziji in v srednjih strokovnih šolah, kjer je v praksi v pravem smislu sistem predmetnih učiteljev s fakultetno izobrazbo.
V obvezni osemletni šoli je dejansko več stopenj, ki so bolj ali manj izrazite in .morajo vse zelo neprisiljeno prehajati ena v drugo.
To je tretja razlika, ki jo imam v mislih.
Povzamem: Šolska reforma bo morala nujno upoštevati poleg drugega tudi sledeče tri stvari: razMto v pogojih in možnostih šolanja mladine v oddaljenih krajih in večjih centrah;
razliko v zmogljivosti niže organiziranih in više organiziranih obveznih šol in
razliko v načinih pouka na posameznih stopnjah šole.
Temu ustrezno bo treba zasnovati naš šolski sistem, vendar z jasnim končnim ciljem, da naj naša obvezna šola in naš celoten šolski sistem vse naštete razlike zmanjšuje, da naj se bori proti njim. Nedemokratična bi bila takšna šola, ki bi navedene razlike večala in prepad med vasjo in mestom poglabljala.
Kako bo šola čimbolj izenačevala izobrazbene možnosti na vasi in v mestu, je seveda vprašanje čisto zase in o njem ne mislim govoriti. Tu se hočem dotakniti samo enega od načinov, s katerim bo obvezna šola lahko uspešno tolkla tradicionalno diskriminacijo podeželske mladine. Prepričan sem, da bo mogoče to doseči v prvi vrsti z načrtnim in pravilnim usposabljanjem učnega kadra za obvezno šolo. Zaradi tega sem ponavljal že znane stvari, da bi tu lahko podčrtal sledeče:
1.	težnja po postopnem vsestranskem spajanju vasi in mesta narekuje enotno uspoablja-nje učitelja' tako za vaško kot za mestno obvezno šolo;
2.	pri niže organiziranih šolah je nujno potrebno odstraniti subjektivno oviro na poti do večje zmogljivosti teh šol, ki je dana v neki posebni ali manjši usposobljenosti učiteljstvu; vsi učitelji obveznih šol morajo biti usposobljeni enotno ne glede na to, ali bodo poučevali na niže organiziranih ali na više organiziranih šolah;
3.	učitelji obvezne šole morajo biti usposobljeni tako, da bodo kos pouku na vseh stopnjah obvezne šole.
Ta problem odpiram v zvezi z reformo učitljeskega študija.
V načrtu je, da se ta študij podaljša na šest let. Učitelje naj bi strokovno šolale pedagoške akademije in mu dajale izobrazbo, ki bi ustrezala višji šolski izobrazbi.
O potrebi podaljšanja učiteljskega študija so si edina vsa mnenja. Razhajajo pa se mnenja glede poti tega študija. Pri tem se odpira več možnosti:
1.	učiteljski kandidati naj dobijo splošno izobrazbo na štiriletni višji gimnaziji in pedagoško izobrazbo na dvoletni pedagoški akademiji, ki bi se pozneje podaljšala v triletno;
2.	učiteljski študij naj se vrši na-posebni šoli, ki bo spre,i©mn»_ la absolvente obvezne šole in in imela dve stopnji: prvo štiriletno (triletno) za splošno izobraževanje in drugo dvoletno (triletno) s stopnjo višje šole, t. j. pedagoške akademije za strokovno izobraževanje;
3.	učiteljsko šolanje naj prevzame univerza.
Zagovorniki ene kot druge poti navajajo upoštevanja vredne razloge. Trenutno govorimo predvsem o prvih dveh možnostih, t. j. o učiteljskem študiju na pedagoški akademiji.
Nič prave jasnosti in tudi ne soglasja ni glede nalog pedagoške akademije. Za katero šolo naj pedagoške akademije pripravljajo učitelje? Ali naj ga šolajo za razredni pouk? Ali naj ga šolajo za delo na nižji stopnji obvezne šole? Morda še za niže organizirano podeželsko šolo, kjer ni učnega sistema predmetnih učiteljev? Ali naj pedagoške akademije pripravljajo učitelja tudi za pouk po predmetnih skupinah na srednji in višji stopnji? Ali naj ga pripravljajo tako, da se bo lahko v takem ali drugačnem nadaljevanju študija usposobil tudi za premdetni pouk na zaključni stopnji obvezne šole?
Predmetnost v sistemu pouka se bo morala proti koncu obvezne šole nujno stopnjevati tako v mestni kakor v podeželski obvezni šoli ne glede na njeno razvitost. Prehod v predmetni sistem mora biti postopen. Na problem tega prehoda je treba gledati torej kompleksno ter v okviru celotne obvezne šole. Zato se mi ne zdi mogoče, da bi bil ta problem ugodno rešen, če bo učitelje obvezne šole šolalo več inštitucij. Pravilen se mi zdi samo en zaključek: šolanje učiteljev obvezne šole naj prevzame ena sama inštitucija ne glede na njeno ime in ne glede na to, če bo sprejemala absolvente gimnazije ali pa absolvente neke posebne učiteljske šole. V zvezi s posebnimi nalogami učitelja in zahtevnostjo pouka na posamezni!; stopnjah obvezne šole bodo verjetno potrebni še priključki in podaljševanja. Učiteljski študij naj bo odprt navzgor in naj daje sposobnim in marljivim široke možnosti nadaljnjega usposabljanja in specializacije.
Kakor smo premalo govorili o konkretnih nalogah pedagoških akademij, tako smo vse premalo govorili tudi o vsebini učiteljske izobrazbe. O teh stvareh bo treba javno več govoriti-Pri vsem tem sta jasni še sledeči dve stvari: prva, da se je vprašanje višje učiteljske izobrazbe začelo kopčno zares reševati, in druga, da je na rešitvi tega vprašanja zinteresirana vsa naša javnost, še prav posebej pa učiteljstvo.	A. Savli
Siovenb&a pesem
V VOJVODINI IN BEOGRADU
Turneja Učiteljskega pevskega zbora »Emil Adamič« po Vojvodini in Beogradu.
Po uspelih koncertih v Sloveniji, ki jih je bilo od ustanovitve že nad dvajset, se je osemdesetčlanski zbor slovenskih prosvetnih delavcev odločil za turnejo izven meja Slovenije. Dosedanji uspehi na koncertih po Sloveniji, prizadevnost članstva in strokovna sposobnost pevovodij: Radovana Gobca, Slavka Mihelčiča in glavnega dirigenta Jožeta Gregorca so vzpodbudili zbor, da se je odločil za odgovorno im naporno turnejo po Vojvodini in za koncert v glavnem mestu Beogradu. Ker se zbor sestaja nekajkrat na leto, so porabili nekaj dni za skupne vaje v Beogradu, ki so trajale Po ves dan. '
Program je obsegal pesmi Emila Adamiča, Antona Lajovica, Josipa Bmobiča, Janiča Ravnika, Karla Pahorja, Josipa Pavčiča, Radovana Gobca, Oskarja Deva, Mateja Hubada, Oskarja Danona in Slavka Mihelčiča.
Prvi koncert je bil napovedan v Somboru za 23. januar. Pevci so prispeli v znano vojvodinsko mesto Sombor, ki je mesto dijakov in šol, že'dan prej, tako, da so se pred koncertom odpočili in zbrali. Do-
mačini so jih toplo sprejeli. Prenekatere' posebne trenotke so preživeli v družbi s predstavniki domačih kulturno umetniških društev, kakor z direktorjem Glasbene šole, tov. Mitrovičem, glasbenikom
24. januarja je bil koncert v Novem Sadu. Obisk je bil skromen, toda poslušalci so sprejeli slovensko pesem tako prisrčno in s tolikim navdušenjem, da so pevci na mah pozabili nevšečnosti, ki so jih
Slovencem dr. Plojem, predsednikom SPK in drugimi prosvetnimi delavci. Koncert je uspel nad pričakovanje. Burni aplavzi so prisilili pevce, da so nekatere pesmi ponovili, moč slovenske pesmi pa se je čutila tudi v poslušanju, v tisti svečani tišini, v kateri se sliši vsak glas.
Strokovna društva in predmetni aktivi
(Nadaljevanje s 2. strani) Na tak način pa se poudarja tudi normalna odgovornst ljubljanskih profesorjev, zato naj bo v bodoče tudi ta funkcija merilo njihovega dela.
Taka organizacijska in vsebinska povezanost pa ima še druge pozitivne strani tako za društva, kakor za šolo. Brez dvoma bi na ta način šola raže in hitreje sledila razvoju Svoje stroke. Strokovna druš-*va bi izgubila svojo odmak-bjenost, hkrati pa bi taka društvena aktivnost pomenila 'v’eliko pomoč prosvetni oblasti. Strokovna društva morejo že po svojem bistvu in republiškem značaju dajati bolj avtoritativna mnenja in pomoč kot pa doedanji ljubljanski aktivi, ki so konec koncev le lokalnega pomena Hkrati bo ravno to vzbudilo PiMpotrebuo sodelovanje med strokovnimi društvi in prosvetno oblastjo, kar se doslej še marsikje pogreša. Hkrati pa pomeni sodelovanje društev pri šolskih vprašanjih tudi določeno obliko družbenega u-pravljanja.
Ni potrebno, da bi se spuščali v karakteristiko ljubljanskega predmetnega aktiva za zgodovino in geografijo. Brez dvoma so med posamez-bimi aktivi določene razlike,
sebno pa glede pedagoških vprašanj geografske stroke. Rezultat dela je med drugim anketa, ki je zajela vse predavatelje srednjih šol in s katero je GD dobilo vpogled v problematiko geografskega pouka in s tem posredno tudi smernice za bodoče delo. Društvo je lani organiziralo ob koncu šolskega leta seminar za profesorje in predmetne učitelje in namerava to obdržati kot stalno obliko dela. GD je začelo izdajati poleg Geografskega vestnika tudi Geografski obzornik, časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo, ki je namenjen v
imeli pred nastopom z upravo gledališča. Združenja prosvetnih delavcev so po koncertu priredila v svojem klubu topel, prisrčen sprejem.
Kljub izmučenosti in nepre-spanosti zaradi čestega potovanja, je bil tretji koncert v Subotici 25. japuarja. Pevci so se že bali. da bodo težko peli, toda volja je bila močnejša od izčrpanosti — koncert je dobro uspel. V Subotici je slovenskim rojakom pomagal dirigent tamkajšnje filharmonije in direktor Glasbene šole tov. Kobler- Vladimir. • .
Iz Subotice so se odpeljali člani v Beograd, kjer so upali, da bodo 2g. januarja počivali. Vendar ni bilo tako, kaj-
ti vmes je prišla še oddaja za Radio Beograd, potem obisk pri predsednici SPK Beograd tovarišici Ljubici Mimič in sprejem pri podpredsedniku Zveznega izvršnega sveta tovarišu Kardelju.
Z nestrpnostjo so se pripravili člani za nastop v Ko-larčevi univerzi, 27. januarja. Zanimanje za koncert je bilo precejšnje, saj so večino vstopnic razprodali že v predprodaji. Utrujeni pevci so zastavili vse sile in uspeh ni izostal. Navdušeni aplavzi, številni šopki cvetlic, ki so jih darovala beograjska kulturno umetniška društva in prosvetni delavci, čestitke pionSrke slovenske šole »Ivan Cankar« v Beogradu, so prisilili pevce, da so pesmi kakor- N’mav čez izaro in Kozaro ponavljali. Beograjski kolegi in Zveza kulturno umetniških društev mesta Beograda sta jim pripravila v prostorih KUD Branka Cvetkoviča lep banket z bogatim in pestrim pro-" gramom pevskih in folklornih točk.
Vojvodina in Beograd so posvetili Učiteljskemu pev-skemu zboru »Emil Adamič« vso pozornost tako v pripravah, sprejemih, kakor tudi v številnih člankih v časopisih in strokovnih ocenah koncertov, tako, da so pevci 28. januarja z najboljšimi vtisi zapustili Beograd.
To je bila prva turneja UPZ izven meja Slovenije, zato so se učitelji, predmetni učitelji, profesorji, vzgojitelji, defektologi - in učitelji strokovnih šol, ki sestavljajo ta edinstveni zbor v Jugoslaviji (doslej še ni drugega zbora, ki bi imel pevce s tako širokega področja) tudi potrudili, da je slovenska pesem na bratskih tleh lepo zazvenela.
Cegnar Vladislav
K debati o pouku tujih jezikov
Problem pouka enega ali dveh tujih jezikov, ki je pri nas nastal zaradi pomanjkanja kvalificiranega kadra, preobremenjenosti di jakov in v zvezi s tem redukcije predmetnika na 30 ur, se tudi v drugih republikah diskutira po vidikih, ki morejo v naše poglede vnesti nove osvetlitve.
Prinašamo v prevodu članek J. S. Smiljaniča »Samo en tuj jezik v srednjih šolah«, ki ga je objavil 17. II. 1955 »Prosvetni pregled«, glasilo prosvetnih delavcev NR Srbije.
»Iz podedovanega šolskega sistema smo prevzeli tako študij dveh živih jezikov kakor tudi latinščino v všjih razredih srednje šole (gimnazije). Dijak VII. in VIII. r. ( v nekaterih republikah V. in VI. razreda) se je torej dolžan u-čiti treh tujih jezikov. Mislim, da bi bilo treba za nove učne načrte vseh srednjih šol (semkaj prištevam tudi sedanje nižje in srednje strokovne šole) predvideti samo en tuj jezik kot obvezen, drugi (tretji ali četrti) pa kot fakultativen.
Že predvojna praksa, posebno pa praksa po osvoboditvi kaže na to, da zaradi povečanega števila predmetov, torej tudi gradiva in ur, le malo absolventov gimnazije odnese s seboj neko solidnejše znanje iz jezika in da se le posamezniki po gimnaziji iz lastnega nagiba izpopolnjujejo vsaj v enem tujem jeziku.
V gimnazijah se jezikovni študij omejuje na to, da dijak dobi prestopno (t. j. zadostno)
Vprašanje
šolskega koledarja
,V zadnji številki Prosvetnega delavca je Žh J. objavil zanimiv predlog o (premaknitvi šolskih terminov dela. Porojen je bil iz želje, da se vskladi šolski koledar s »civilnim«, da
prvi vrsti predavateljem ge-o- se ztjruži praznovanje novolet-
grafije. Hkrati skuša društvo zainteresirati svoje člane, predavatelje geografije po raznih krajih Slovenije za sodelovanje pri znanstvenem delu, oziroma pri geografskem proučevanju na terenu, kar velja posebno za proučevanje lokalne geografije, agrarne geografije in podobno, kar skuša doseči z napotki, nasveti, navodili in podobno. S tako pvezavo med geografskim proučevanjem in poučevanjem moremo brez dvoma bistveno zmanjšati izoliranost »šolske geografije«, oziroma eliminirati pojmovanje. da obstaja poleg geografske znanosti še nekakš-
ne jelke z zimskim odmorom in je mišljen kot »učinkovit prispevek k zboljšanju našega dela in šolskih uspehov«.
Čeprav ima vsaj na prvi pogled nekatere prednosti, se ob plobljem upoštevanju raznih okoliščin pokaže, da tega smotra ne bi mogel doseči ih da bi v mnogih ozirih celo nega-tvno vplival na razvoj šole.
Profesorji Gradbene srednje šole so se na pobudo svoje grupe DPUSS zbrali na posebnem sestanku, da bi natanko preučili omenjeni predlog in izrazili o njem svoje mnenje. V zelo razgibani debati so vsi predavatelji ugotavljali, da bi
ki izvirajo že iz narave pred-	grafik SkraS dijakom napravEi prav’dvom-
meta. aktivnost, in številčno- po tak; H nlor^ strokm-na ipvo uslugo če bi popravne
društva bistveno' prispevati izpite premakmh na konec ]u-
meta, aktivnosti s*a članov ipd., vendar je znano, da skoro za vse velja, da jim manjka vitalnosti, kar je bilo ponovno poudarjeno tudi na zadnjem občnem zboru DPPU za Ljubljano. Še največ so ti aktivi predstavljali kot nekakšna sindikalna Podpora republiškemu prosvetnemu organu pri tej ali drugi spremembi predmetnih reform ali drugih vprašanj, kar pa se ni pokazalo vedno Za najbolj posrečeno.
Odkar so se v okviru Geografskega društva združile znanstvena, oziroma strokovna in pedagoška dejavnost, kar je našlo svoj odsev tudi v formalnem pogledu (sprememba društvenih pravil), je poživitev dela očividna, po-
oziroma prevzeti skrb za strokovno in metodično izpopolnjevanje učnega kadra.
Podoba je, da smo prišli v tisto fazo razvoja, ko ni več najprimerneje, da se prepušča skrb za strokovno izpopolnjevanje sindikalni liniji, zlasti velja to za predmetne aktive v Ljubljani in da morajo prevzeti to skrb strokovna društva. Seveda s tem še ni rečeno, da bi to izvedli povsod, v vseh strokah in naenkrat. Vsak administrativni ukrep bi bil pogrešen. Toda, kjer so za to dani pogoji, kjer gre razvoj spontano v smer, res nima smisla to kakorkoli ovirati.
Darko Radinja
nija, kajti s tem bi sami pospeševali kampanjski način učenja. Dijak, ki je dobil konec leta negativno oceno iz enega predmeta, ali celo iz dveh. pač ne more v pičlih dveh tednih obdelati vse snovi, ki si je v celem šolskem letu ni mogel pridobiKi. V najboljšem slučaju in celo z velikim naporom mu bo uspelo dobiti pri izpitu nekakšno zadostno in še ta bo bolj formalne vrednosti-To pomanjkljivo, s toliko naglico natlačeno znanje, bo dijaku med počitnicami izpuhtelo in. jeseni bo dobil profesor v šolo dijaka, ki bo ganljivo nedolžno neveden in seveda spet ne bo mogel slediti pouku.
Zelo nepedagoško in naravnost škodljivo bi bilo. če bi morali profesorji po napornem celoletnem delu »padle junake še inštruirati. Dijak bi pač tedaj lahko lahkomiselno zanemarjal učenje, češ kaj potem, saj me bodo tako profesorji konec leta naučili, če se mi bo ravno ponesrečilo. To bi bila res načrtna vgoja k neresnosti, površnosti in zanašanju na pomoč drugega. In končno: kako naj dijak strokovne šole v pičlih 14 dneh obdela obsežen program iz veščin, tehničnega strokovnega risanja ipd-
Iz navedenih razlogov bi torej popravni izpiti morali nujno ošteti v jesenskem roku in to le v septembru, kajti avguste so dijaki še na praksi, na kolonijah, s starši na dcipustu itd. Po drugi strani bi pa podaljšane zimske počitnice tudi neugodno vplivale na oouk, dijaki bi še bolj izgubili kontakt s snovjo, 20 dni bi se potikali okrog hiše, hodili v kino, in pasli dolgčas, zlasti še. če bi bil polletni odmor v prvi polovici januarja, ko pri nas običajno še niso primerne razmere ra smučanje, sankanje ipd. Ce bi se zaključek prvega semestra prestavil na 31. december, bi s tem praktično vzeli dijakom tudi vse možnosti za sodelovanje pri pripravah za novoletno jelko, kajti prav zadnje dni decembra bi bila v šolah zaključna spraševanja dijakov z visečimi redi.
Nekateri predavatelji so podali celo dobro utemeljen predlog, naj bi se semester zaključil s knhcem januarja in bi potem zimski odmor trajal prvo polovico februarja. Na ta način bi se podaljšal prvi del
šolskega leta , ki je dejansko najbolj ploden in bi imeli profesorji tudi ob začetku več časa za vzpostavitev kontakta s snovjo prejšnjega leta in za ustrezno ponovitev- Tudi vremenske razmere so običajno februarja bolj ugodne za zimske športe.
Naj še omenimo s tem v zvezi, da se vsi šolniki v drugih državah upirajo zimskemu odmoru, ki bi bil daljši od 14 dni. in da so povsod popravni izpiti septembra. Po temeljitem razpravljanju so profesorji Gradbene srednje šole ugotovili, da bi nameravana sprememba koledarja ne mogla prinesti nobenih koristi šolskemu delu. ampak da bi prej povzročila znatne motnje. Velika večina se je izrazila za »status quo«. Sedanji termini šolskega dela v glavnem popolnoma zadovoljujejo in jih ne kaže spreminjati.
M-H.
Opomba
Kolikor imamo še dopisov k reformi šolskega koledarja, ga nekateri pozdravljajo, nekateri pa predlog do neke mere modificirajo- Povsem odklonili so ga doslej, sodeč po teh dopisih, samo na Srednji gradbeni šoli — zato tudi prav ta dopis objavljamo. Vse dopise boimo seveda odstopili Svetu za prosveto in kulturo LRS.
Uredništvo
ZA 300 DIN PREJME VSAK ČLAN PREŠERNOVE DRUŽBE 5 KNJIG, ŽREB PA MU LAHKO DOLOČI BOGATO DARILO
oceno. Ker pa gre za tri jezike, dijaki poleg gramatike in pre, vajanja tekstov ne pridejo do tega, da bi bolj vsestransko uporabljali naučene besede, da bi prebrali za domače čivo vsaj eno knjigo v tujem jeziku, kaj šele, da bi spoznali kulturo tistega naroda, Katerega jezik študirajo. Študij treh jezikov v sklopu 13 učnih predmetov in 35 tedenskih ur obremenjuje dijake (v LR Sloveniji imamo v V. gimn. 10 predmetov in 30 ted. ur, v VT iu Vil. 12 predm. in 31 ted. ur, v VIII. r. 10 predm. in 30 ted. ur. Opomba prev.). To uvidevajo predavatejji pa tudi v šoli nastaja razlika med glavnim, t. j. maturitetnim in stranskim jezikom (v LRS Sloveniji more kandidat izbirati med obema jezikoma. Op. prev.), kakšen dijak, navadno odlikaš »preparira besede« iz latinskega teksta za skupino tovarišev ali pa tudi za ves oddelek.
Mislim, da bi morali dijaki in dijakinje, ki so dovršili srednjo izobrazbo, obvladati en tuj jezik, tako da bi ob minimalni uporabi besednjaka mogli brati in govoriti v tem jeziku, da bi poznali literaturo, jezik in kulturo tega naroda, da bi jim v šoli postal ta jezik domač in da bi ga po šoli samostojno dalje gojili. Fakultetno izobražen človek bi moral obvladati vsaj en tuj jezik.
Ali bi splošna izobrazba,, ako bi bil ta predlog sprejet, kaj obubožala?
Predvsem tole: doslej so se dijaki učili treh, naučili pa se niso nobenega tujega jezika.. Na ta (novi) način pa — ob večji zahtevnosti in ob 4 tedenskih urah v višjih razredih — bi si dijaki zagotovo pridobili znanje vsaj enega tujega jezika.
Sleherni naš mladinec mora vložiti mnogo truda v to, da postane socialistični državljan. Za splošno in strokovno izgrajevanje samega sebe ima na razpolago našo in prevodno literaturo, ima pa pri nas doma še drage možnosti. In leteli bo od leta do leta vedno več. Vsak socialistični državljan od delavca do akademskega izobraženca se mora udeleževati družbenega upravljanja, mora pospeševati razvoj posameznikov in družbe, mora biti družbeno aktiven. Potemtakem bo sredinji državljan komaj komaj mogel prebrati novosti v -enem samem tujem jeziku.
Ali je pravilno, da z vidika naših potreb in socialistične pedagogike vnašamo v učni načrt srednje šole 20% tujih jezikov, 6,5 odstotka fizk ul ture, nič ročnega dela, estetske vzgoje zelo malo itd.
Ali je smoter pouka latinskega jezika študij antičnih kulturnih dobrin — kot je to bilo v renesančni dobi — ali razvijanje logičnega mišljenja kar se mu danes pripisuje? Če je njegov smoter študij antiKe, potem se ob 2 tedenskih urah v dveh razredih (v Sloveniji v V., VI. in VII razredu: 3 +3 in 2. Op. prev.) niti ne začne Ako pa je smoter (tega pouka) razvijanje logičnega mišljenja, kar študij jezikav stvarno je — bi bilo bolj koristno študirati gramatiko srbskohrvai-skega jezika, ki je drugače v srednji šoli (ali v vseh šolah) problematična, deloma tudi zato, ker jo dijaki študirajo, ko še niso dovolj zreli, da bi si jo osvojili. Latinščine naj se po mojem mnenju učijo tam kjer brez nje ni mogoče študirati določene znanosti (ne
nomenklature), in sicer toliko, kolikor je potrebno, da jo je mogoče uspešno študira ti,učijo naj se je tudi tam, kjer se izobražujejo kadri za proučevanje spomenikov in kulture v tem jeziku. Študij latinščine naj se organizira na dotičnib fakultetah (in na klasični gimnaziji, v kolikr jo bo novi šolski sistem ohranil).
Po socialističnem merilu karakterizirajo človeka druge kvalitete, ne pa znanje jezikov. Čeprav ne pristajam na pregovor:	»Koli-
kor jezikov znaš toliko ljudi veljaš«, se zavedam vrednosti znanja tujili jezikov, med le-temi latinskega in grškega. Toda predvsem je treba pomisliti na tisti fond znanja, spretnosti in privajenosti, ki si jih mora dijak naše srednje šole pridobiti, in na psihofizične sile, s katerimi razpolaga (pa tudi na pogoje, v katerih delata šola in dijak).
Dijak potrebuje veliko več fizične in estetske izobrazbe, to je vzgoje, kot je dandanes v šoli prejema, prav tako več sodobnega in praktičnega znanja. S pomočjo raznih oblik samostojne delavnosti — vštevši tudi ročno delo — mu je treba nuditi možnost, da bo izdelal svoj socialistični družbeno moralni lik. Vse to je treba vnesti v vsebino dela na srednjih šolah, ako želimo, da se bo v teh šolah uresničila socialistična vzgoja. Tudi v tej luči je freba gledati predlog za en sam tuj jezik.
Končno gre za en sam obvezen jezik za vse dijake. Vendar pa bi šola vsem tistim, ki to želijo, zlasti pa tistim, ki želijo šudirati vede, pri katerih je nujno potrebno znanje, več turih jezikov, dala modnost, da bi se jih učili, toda fakultativno.
Enega samega tujega jezika se bodo dijaki učili z več dobre volje, to pa vzgojno mnogo pomeni. Če pa se bo pri kom pozneje pojavila potreba po kakšnem drugem tujem jeziku, se ga bo lahko naučil kot samouk ali pa veliko hitreje po sodbnih metodah, ko kot je to mogoče v šob.«
Misli o dvoletni pedagoški akademiji
V zvezi z vprašanjem izboljšanja kvalitete pouka po naših šolah je močno povezano vprašanje usposabljanja učnega kadra. Dosedanje šolanje učiteljev je pomanjkljivo — strokovno in metodično. Strokovno daje sedanje učiteljišče dovolj osnov za poučevanje v nižjih razredih, nikakor pa ne dovolj za posamezne predmete v višjih, razredih. Pravtako se metodične priprave omejujejo samo na 4. razrede osnovne šole.
Zahteva po temeljitejši snovni in metodični pripravi učiteljev je že stara in nujna za izboljšanje kvalitete učnega dela. Mislim, da se z dveletno pedagoško akademijo to vprašanje ne bi rešilo. Priprave na učiteljski poklic bi morale biti daljše kot dve leti. Usmerjanje mladega človeka v učiteljski poklic se lahko začne že v dobi, ko je za vzgojne pobude zelo sprejemljiv. Na strokovni šoli, ki bi v daljšem obdobju pripravljala mlade generacije na učiteljski poklic, bi se tudi mnogo lažje in sistematič-neje upoštevale zahteve glede načina obravnave snovi v splošnoizobraževalnih šolah kot bi se to lahko upoštevalo na gimnazijah. Kazen tega bi s tem dobili kvalitetnejši kader kot z vpisom na dveletno pedagoško akademijo, kjer bi v mnogih primerih iskali zatošičšče slabši absolventi.
Pri sprejemu kandidatov na učiteljišče bi se moralo upoštevati razmerje med moškimi m ženskami! Pomanjkanje moških moči na šolah je občutno In v nekaterih ozirih kvarno. Večina ženskih moči se bavd še z gospodinjskimi In družinskimi posli in je preobremeni ena že doma. Zato se težko poglablja v šolske probleme. Teže se usmeri v razna tehnična področja, kar je pri sodobnem pouku nujno potrebno.
Kavčič Ciril
Atbin Podiauoršek
V spomin Franceta P eirica
Teiko mi gredo besede iz ko pisem prijatelju Francel sPom'm. Ne morem prav dl “5 spi že toliko tednov v nar hube slovenske zemlje svoje slednje spanje, da ne bomo n, Več uzrli njegovega iskro smehljaja, obcMili toplote dr °či in culi prijazne besede Zove dobrotne duše. Nikoli ia; ne morem dojeti — in z n stotine njegovih prijateljev, z; CJV^ sodelavcev in njegovih dražjih: slepih otrok v Zal slepo mladino v Ljubljani drugih slepih v Sloveniji, ki ždel pomagati — da je m Pasti* v zenitu svoje moške n n^lterpne ustvarjalnosti, brezk Pr°>nisne vztrajnosti, občudt ta vrednih uspehov in neupo kljubovanja še tako tez n travnim nalogam, kakršn i 0 Pred človeka, ki s t »L- Za' sv°jo življenjsko c^k, vzgojiteljski poklic. Pa vrhu^ gore hrast. sL r. štirimi leti je bilo — l °raj se bomo spominjali š ~'\,ce smrti vrlega vzgojitelj: , .aZ°ga celjskega učiteljišča,
19SU*JUJana 5vegla (8. j: ’ ki je moral prav tak ga,	prezgodnji g
saj še ni bil stopil niti v štirideseto življenjsko leto — ko sem kmalu po Stefanovem pogrebu s celjskimi učiteljiščniki obiskal Zavod za slepo mladino v Ljubljani. Takrat sva se s Francetom Petričem mnogo razgovarjala o pokojnem Štefanu. Bila sta sošolca, prijatelja. Kako mu je bilo hudo za vedno izgubljenim tovarišem! S solzo v očeh je zavzdihnil: »Ah, da je moral umreti tako mlad!* In potem se je globoko zamislil. Dolgi so bili trenutki, ko v nemi bolečini nisva mogla spregovoriti besede. Še danes mi zveni tisti vzdih v ušesih — in danes bi tako zavzdihnili mi vsi tudi ob prezgodnji izgubi našega predragega Franceta Petriča.
Če razpravljamo in govorimo o socialističnem humanizmu, o tistem pravem človečanstvu, ko moramo videti v slehernem človeku človeka, za katerega bi vse žrtvovali, mu vse nudili in stremeli za tem, da bi mu ustvarili čim lepše in ugodnejše življenjske pogoje, se nam ustavi naša misel v določenih okoliščinah pač ob otrocih ,ki so na svoji razvojni poti utrpeli kakršno koli okvaro in potrebujejo zaradi tega še posebne nege in pozornosti. V naši
šolski praksi zadevamo na duševno defektno, gluhonemo, slepo, invalidno in podobno okvarjeno mladino in je naša velika dolžnost, da mislimo nanjo in da ji pomagamo. S problematiko tako in tako okvarjenih otrok se peča specialna pedagogika in pri nas orjemo na tem področju več ali manj še vedno ledino. V zavest naših ljudi polagoma le prodira smisel za specialno šolstvo, kar je zasluga tistih pionirjev, ki so dali na razpolago vse svoje telesne in duševne sile. Eden takih odličnih pionirjev, ki je posvetil vse svoje moči delu za slepo mladino in je končno v službi te mladine še daroval svoje življenje zanjo, je bil naš neutrudni, požrtvovalni, nesebični France.
Katera posebna lastnost naj diči pravega vzgojitelja in pedagoga! Brez dvoma požrtvovalna ljubezen do otrok, do mladine sploh, in ljubezen do ljudstva, katerega najdragocenejša lastnina so ti otroci, ta mladina. Kako prijetno je učitelju pri duši, ko stopi v razred in mu zasije nasproti trideset, štirideset, tudi petdeset in morebiti še več parov živih, zdravih, smehljajočih se
očk, polnih veselja, radosti, vedrine, iskrenosti, morda tudi še-gavosti in porednosti! No, saj jih poznamo! Vsa notranjost teh malih ljudi je v neokvarjenih očeh, ki spoznavajo pisani, živi svet z zdravim vidom in zajemajo tisti svet in spoznanje v svojega duha.
Kako pa je v primeri s temi živimi, zdravimi otroki beden in ubog tisti otrok, katerega oči so za vedno ugasnile, ki se ne bodo nikoli več nasmehnile, se nikoli več prižgale in kakor živa luč s svojimi žarki izrazile svoje radosti ali drobne otroške žalosti! Kako hudo je zato človeku pri srcu, ko stopi v tak razred, kjer ni teh smehljajočih se oči, in s smehljajočimi se očmi ■ življenja polnih obrazkov, takih obrazkov, ki bi kar hrepeneli po tem, da bi izrazili vse tisto, kar so videli doma, pri sosedovih, na poti v. šolo, ali kar dan za dnem gledajo, spoznavajo, doživljajo pri pouku v šoli! Tem ugaslim očem, ki ne bodo nikoli več videle, pomagati, da bi spet gledale, te mrke, v nekaj uprte obrazke razgibati, da se bodo zopet smehljali, da bodo prav tako, kakor njih zdravi vrstniki, izražali svoja šolska in izvenšolska in izven-šolska spoznanja, naučiti jih, da bodo brali vse tisto, kar bero tudi njih zdravi vrstniki, kakor poljudno znanstvene spise, leposlovje, časopise in časnike, izgraditi
jih, da bodo ob vstopu v življenje popolni ljudje, kljub pomanjkanju vida sposobni sodelovati in ustvarjati v človeški družbi, si sam služiti svoj vsakdanji kruh in nikomur biti v breme na milost in nemilost; to življenjsko nalogo si je zadal pokojni France, in na tem področju se je razvil v odličnega strokovnjaka, čigar ime ni zaslovelo samo v ožji domovini, temveč po vsej Jugoslaviji in je bil znan tudi v inozemstvu.
Za pokojnega Franceta bi lahko rekli, da je bil pravi življenjski pedagog. Sam poln sonca in življenjske vedrine in tistega čudovitega optimizma, ki je posebno nujen in važen za defektologa, se je razdajal svoji slepi mladini in tudi od mladine, te drage mu mladine, dobival novih pobud za svoje delo. In kako ga je njegova mladina ljubila! Ljubezen mladine do svojega vzgojitelja je brez dvoma merilo pedagogove vrednosti in sposobnosti. Kako beden, reven, siromašen se nam zdi »pedagog*, ki ga mladina sovraži, sovraži pa ga prav instinktivno, ako čuti ali kadar začuti v njem svojega neprijatelja! Zal še srečamo kakega takega • pedagoga* in »psihologa* pri šolskem delu! Pravega pedagoga, v katerem vse misli in dejanja izvirajo iz ljubezni ene, mladina ne more nikoli sovražiti, pač pa
ga bo čedalje bolj ljubila in cenila, ker bo čedalje bolj in bolj spoznavala vrednost tiste velike, lepe, nesebično dajajoče ljubezni.
Pokojni France je bil odličen učitelj. Z mladimi kandidati celjskega učiteljišča smo večkrat ho-sphirali v Zavodu za slepo mladino v Ljubljani. Posebno so moji mladi tovariši prisostvovali z živim zanimanjem pri pouku v gimnazijskih razredih, kjer je po. kojni France Petrič poučeval matematiko. France je narekoval račun, v IV. razredu že kar trd oreh, slepi dijaki so pisali, potem pa so, opiraje se na spominske predstave, gladko reševali in natančno izračunali. Prav tako smo strmeli ob uspešno rešenih geo-metrijskih problemih. Kako je bilo mogoče — so se vpraševali bospitanti — dijake tako čudovito naučiti teh recimo ne tako enostavnih algherajskih računov, ki neštetokrat še mnogim polnočutnim delajo težave, povzročajo skrbi in rodijo navsezadnje — še marsikatero neprijetno nezadostno oceno! Končno so se naše misli ustavile pri. delu tov. Petriča, ki je s prijetnim smehljajem na obrazu, razumno uvidevnostjo in odločno natančnostjo usmerjal pouk, razvijal v svojih učencih pravilne predstave, jih vodil k ustaljenim pojmom ter jih privedel do stopnje, ko so znali pravilno presojati in logično zaključevati.
Bil je na svojem mestu kot vzgojitelj in učitelj slepe mladine, bil pa je na svojem mestu kot človek sploh. Vedno pripravljen sodelovati in pomagati,_ kjer so bile potrebe največje in žrtve najtežje, ni nikoli tožil nad lastnimi težavami in življenjskimi nevšečnostmi. Sam osebno izredno skromen, je imel za vsakogar odprto srce in dobro besedo in kdorkoli se mu je približal, se mu potožil ali mu kakorkoli izrazil svoje težave, svoje gorje, svoje neprilike, se je zanj zavzel, ga rad do konca poslušal in ga znal tako ali drugače potolažiti ali mu pomagati. Zaupanje, ki ga je^ užival povsod, koderkoli je prišel v stik z ljudmi, je bilo zares nekaj posebnega, in to zaupanje je bilo najlepše spričevalo, 4a je bil mož na mestu, da je bil pravi osebnostni človek.
In če vemo, da je bil odličen vzgojitelj, izobražen pedagog, v svojem delu in poklicu podkovan strokovnjak in kot človek osebnost, ki je vzbujal obče spoštovanje, mar ne zveni iz vsega tega že dejstvo, da je bil pokojni. France tudi najboljši stanovski tovariš in prijatelj! Da, izgubili smo z njim tudi odličnega tova--iša in zvestega prijatelja, in bomo tudi v tem oziru izgubo tem teže preboleli, čim bolj se zavedamo, da se ne bo nikoli več vrnil v naše vrste!
f Avgust Praprotnik
V	Lokvi na Krasu je 28. jan. umrl Avgust Praprotnik, učitelj v pokoju, blag, plemenit in skromen mož, ki je vse svoje življenje posvetil vzgoji mladine in izobrazbi in kulturnemu dvigu svojega ljudstva, ki ga tudi v najtežjih dneh ni zapustil.
Slavoj Praprotnik, kakor se je rad podpisoval — kajti duh naših nacionalnih prizadevanj pred zatonom prejšnjega stoletja je vtisnil vanj svoj pečat — je bil rojen 16. jan. 1879 v Lokvi na Krasu. Njegovi predniki so iz roda v rod ostajali zvesti učiteljskemu poklicu, na kar je bil zelo ponosen in zaradi česar se je tudi ena izmed njegovih hčera posvetila na njegovo željo temu poklicu. 2e njegov praded je bil učitelj — cerkovnik v Šenčurju pri Kranju — a njegov oče je bil kot učitelj premeščen v Lokev, kjer si je tudi izbral svojo življenjsko družico, si ustvaril dom in se za stalno naselil.
Avgust je po domači osnovni šoli obiskoval v letih 1891—1895 štiri razrede realke, nato do leta 1899 učiteljišče v Ljubljani. Tu je bil član literarnega društva Zadruga. Iz teh časov je izviralo njegovo prijateljstvo z Ivanom Cankarjem, ki ga je v počitnicah često obiskal ter ostal pri njem v Lokvi tudi po več tednov in si Še pozneje z njim dopisoval.
Kot učitelj je služboval najprej v Cerkljah na Gorenjskem (1899—1902), kjer pa se je kot naprednjak zameril tamkajšnjim nazadnjaškim krogom in bil premeščen v Logatec. L. 1909 je zaradi bolezni službo opustil in se vrnil domov v Lokev, kjer se je poročil in pomagal v domači trgovini.
V	Lokvi je bil takoj duša in organizator vsega društvenega dela. Ustanovil in vodil je tamburaš ki in pevski zbor ter dramatsko in pevsko društvo, kar je pozneje združil v Bralno pevsko društvo Tabor. V domačinih je znal zbujati ljubezen do lepe slovenske pesmi in do lepe knjige, ponos na svoj rojstni kraj in na svojo domovino. Bil je tudi ustanovni član CMD v Trstu. V tržaški dnevnik Edinost je pisal politične in gospodarske članke. Nenehoma se je trudil za kulturni m gospodarski dvig svoje ožje domovine.
Leta 1915 se je ponovno vrnil k šolskemu delu, a je bil 1. 1917 mobiliziran in kot politični osumljenec preganjan. Služil je v Judenburgu prav v dneh tamkajšnjih vojaških uporov.
Leta 1918 se je vrnil domov. Italijanska zasedba naših krajev ga je silno potrla. Zato je tembolj čutil dolžnost, da nadaljuje svoje delo v šoli ter da podvoji svoje društveno kulturno delovanje, dokler bo le mogoče. Najtežja doba v njegovem življenju je bil nastop fašizma. Politični in kulturni sodelavci so mu prigovarjali, naj odiide v Jugoslavijo, a on se je čutil moralno dolžnega, da ostane ob svojem ljudstvu. Temu sklepu je ostal zvest, čeprav so nastopila zanj leta preganjanja. Od leta 1922 do 1924 je bil kazensko premeščen v Štjak. 1925 je bil za eno leto zopet doma, 1926 zopet kazensko pregnan v Kuteževo pri Knežaku, a lete 1827- so ga v Lokvi vrgli fašistični mogotci iz službe brez vsake odpravnine. To so bila leta, ko je nadzornik prihajal pod okno prisluškovat, če se v razredu govori slovenska beseda, leta, ko so mu fašisti v razredu grozili z bombami in revolverji, leta, ko je iz njihovih oskrunjenih rok moral piti ricinusovo olje.
Kljub vsemu ni odšel v emigracijo v Jugoslavijo, trdno zaupajoč, da bo prišel dan, ko bo tudi ta del slovenske zemlje osvobojen. !Doma je odslej skrivaj učil otroke slovenskega jezika in širil med ljudi slovensko knjigo, da ne zamre slovenska beseda.
Druge svetovne vojne se je razveselil, ker je v njej pričakoval rešitev Slovenskega Primorja, zato je z navdušenjem pozdravil naš narodni upor. 2e leta 1942 je bil v njegovi hiši ustanovljen krajevni OF odbor, katerega član je bil tudi sam. Bil je povezan z Brkinskim odredom, kjer je vodil kulturno prosvetno delo. Daši mu je bilo že precej čez 60 let in ni bil vajen konja, je iz Zavrhka, kamor so mu bili Brkinci poslali konja na razpolago, vedno jahal na sestanke zdaj v to zdaj v ono vas, kjer je opravljal svoje kulturno prosvetno poslanstvo z ljubeznijo, požrtvovalnostjo in ponosom. Njegova hiša je bila zatočišče aktivistov in vodilnih ilegalcev, ki so ostajali pri njem tudi po več časa.
Po razpadu Italije 1. 1943 je takoj začel v domačem kraju s slovensko šolo za otroke in s prirejanjem tečajev slovenskega jezika za mladino in odrasle.
Osvoboditev naših krajev mu je šele dala priznanje za njegovo požrtvovalno nesebično delo za narod in za zvestobo domovini s tem, da mu je priznala vso službeno dobo. Kljub temu, da je bil že star’ in utrujen, je zaradi pomanjkanja učiteljev še dalje vodil in opravljal šolsko ter izven-šclsko kulturno prosvetno delo. Ustanovil je na novo knjižnico, oživotvoril zopet tamburaš ki zbor in mu poskrbel vse potrebne instrumente. Čeprav je že bolehal, j e. še vedno hodil k vajam, dokler mu ni bolezen to popolnoma onemogočila. V priznanje za njegovo delo ga je naša ljudska oblast odlikovala z redom za zasluge za narod.
Njegova smrt ni prizadela ie Lokave e, temveč širši Kras in Brkine, saj je vsem ljudem pomagal z nasveti, bodisi gospodarskimi ali vzgojnimi, pisal jim je prešnje, vloge, intervencije itd.
Mi učitelji iz sosednjih krajev pa smo se zatekali k njemu zdaj po to zdaj po ono knjigo, ki je drugje ni bilo dobiti, a smo vedeli, da nam je on ne bo odrekel, saj je imel zelo bogato knjižnico. Tudi za lansko knjižno razstavo ob proslavi Srečka Kosovela smo precejšnje število knjig imeli iz njegove knjižnice. Prav tako nam Je dajal pojasnila, kadar je bilo treba poseči v lokalno kraško zgodovino, saj je bil tudi v tem pogledu zelo razgledan. Njegoša hiča je bala vedno polna ljudi, ki si sami niso znali pomagati in ki jim je bila njegova beseda dragocena.
Kako je bil priljubljen, je bilo najbolje videti ob njegovem pogrebu, ko so trumoma prihiteli njegovi znanci in prijatelji od bP-zu in daleč, iz vseh strani naše domovine, celo iz Trsta in Ljubljane da ga spremijo k poslednjemu počitku. Lokev še ni videla takega sprevoda. Med udeleženci pa smo. pogrešali predstavnike lokalnih oblasti, zlasti iz prosvetnih krogov.
Vsi, ki smo pokojnika poznali, ga bomo ohranil! v trajnem spominu kot vrlega moža, plemenitega človeka, blagega vzgojitelja, iskrenega rodoljuba ter požrtvovalnega nesebičnega delavca In tovariša.
!	ftfragovgaa« sporadmiaf ^ j j
Kriza italijanske šole
Polovica dijakov padlo, preveč počitnic, slabe plače
V italijanskem -tedniku Epo-ca je pred nedavnim izšla serija člankov o posebnostih in problemih italijanskega šolstva. Objavljeno gradivo, ki sloni na široko podprtih statističnih podatkih, ni zanimivo le kot primerjava, ampak nakazuje in odpira zanimivo sliko, ki utegne tudi nam v marsičem koristno služiti. Zato bomo v naslednjem podali najzanimivejše ugotovitve iz omenjenih člankov.
Lansko leto je v italijanskih srednjih šolah padlo toliko dijakov, da je vsa javnost začela govoriti o »krizi v šoli« in da so sprožili pravi »proces proti šoli«. Od 1,200.000 srednješolcev jih je konec lanskega leta namreč padlo kar polovica. Ta »šolska umrljivost« je tako velika, da presega celo pojme o najbolj strogi šoli. »Dobra šola se ne sme odlikovati po velikem številu padlih dijakov, ampak ravno po majhnem številu slabih redov, pri čemer se mora potrud iti. da si dobre res tudi zaslužijo.« Tudi v ljudski šoli so uspehi prav slabi, saj pride le 50% otrok v peti razred.
Kje so torej vzroki, se vsi sprašujejo, da je padla množica 600.000 dijakov? Ali so res vsi tako umsko zaostali, ali pa so merila profesorjev nezdrava in nemogoča? Med starši je zavladal obup, med dijaki pa panika. Mnogi bež-i-jo na druge šole, kjer upajo najti popustljivejše profesorje in dejansko v 80% primerov tudi uspejo in v mnogih primerih po pravici. Neki živahen milanski srednješolec, sposoben organizator, kulturno razgledan in z živim gledališkim čutara, je sedel dve leti prikovan v istem razredu. Ko pa se je prepisal na »aktivno« šolo, kjer so poučevali mladi, razgibani profesorji, je takoj postal odličnjak.
Pogosto leži krivda slabega uspeha tudi v neurejenih razmerah doma. Profesorji imajo za vse neuspehe večno isto ste-erotipno razlago: »Pomanjkanje dobre volje in pridnosti«. »Kako krivična je lahko ta formula!« vzklika neki pedagog,. »moj sin požira enciklopedije, od knjig ga ne morem odtrgati, le šolskih se ne loti in zato je seveda slab uspeli.« Mladini očitajo »pomanjkanje zanimanja« in vendar kaže toliko zanimanja za vse pojave okrog sebe, le šola in vse kar je z njo v zvezi se ji zdi na smrt dolgočasno. Nesreča je le v tem, da v šoli pogosto propadejo najranljivejši in najmehkejši značaji, iz katerih bi jutri nastali najboljši ljudje.
Reakcija dijakov na prejete slabe rede je najraznovrstnej-ša: nekateri zagrenjeni zakr-nejo, drugi se zatečejo.^ samomoru, neki šestnajstletnik je pa svojega profesorja celo enostavno ustrelil.
Na vprašanje, če šola utruja dijake, je 24% staršev odgovorilo, da zelo, 52% da zadosti in 24% da malo. In vendar bi šola ne smela toliko utrujati otroka kot recimo delavca v zrelih letih. In kaj preutruja dijake? 34% staršev pravi, da so vzrok pretežke domače naloge, 15% da profesorji preveč zahtevajo, 49% staršev navaja oba razloga in 2% navajata druge motive.
In vendar trdijo starejši pedagogi, da današnji programi niso prav nič težji od nekdanjih, vzrok te preutrujenosti bi bil prej naraščajoče število prostih dni, tako da morajo profesorji v preostalih šolskih dneh absolvirati v največji
naglici vso učno snov. V 50 letih so počitnice v Italiji na-rastle od 77 na 145 dni. Poglejmo, koliko dni znašajo po. čitnice v nekaterih državah:
Nemčija 75 dni Avstrija 85 dni Nizozemska 95 dni Anglija 94 dni Kanada 102 dni Jugoslavija 105 dni Francija ii4 dni ZDA 116 dni Italija 145 dni Španija 150 dni
V teh dneh so vštete le velike, božične in velikonočne počitnice. Če prištejemo zra ven še proste nedelje, vse mogoče praznike, izlete, proslave, izgubljene dneve bolezni profesorjev itd., pridemo na preko 200 dni letno. (Samo ob oktobrski tržaški zadevi so v vsej Italiji izgubili 7 šolskih dni). Dve tretjini staršev torej predlagata, naj bi se šolsko leto raztegnilo na celih devet mesecev. Pred vsem pa se bo po njihovem mnenju popravilo stanje tedaj, če bo dijak delal več v šoli in manj doma. Pripomniti je treba, da mora 56% tamkajšnjih dijakov opravljati tudi doma kakšno delo. Čeprav imajo v Italiji povprečno le 4 učne ure na dan (od 8.45 do 15 ure) pred lagajo mnogi starši, naj bi se celo te ure razdelile na dopoldne in popoldne. (Pomislimo le, da imajo dijaki nekaterih naših strokovnih šol vsak dan po 7 ur pouka skupaj!) Starši zlasti napadajo domače naloge in trdijo celo, da bi bile nepotrebne, če bi predava telji dobro opravili svoje delo. Nekateri dijaki se torej obupno trudijo, popoldne in zvečer, da bi napravili vse naloge, drugi jih' pa enostavno prepišejo od boljših sošolcev, v mestih si pa kar po telefonu sporočajo podatke in rešitve.
Starši skušajo pomagati otrokom z mštrukcijami. Po uradnih podatkih je teh staršev 53%, po cenitvah pa celo več. Zanimivo je tudi pogleda ti, za katere predmete je potrebno največ inštrukcij:
latinščina 45% matematika 55% materin jezik 27% tuji jeziki 11% grščina 3% drugi predmeti 7% iz vseh predmetov 6%
Povprečno izdajo torej starši za dijaka letno 21.000 lir zn imštrukcije. K tem stroškom je treba prišteti še povprečno 15.000 lir za knjige, 5.000 za druge šolske potrebščine, prav toliko za zdravila in za razvedrila, 10.000 za obleko. Vse skupaj torej nanese lepo vsotico 61.000 lir, ki jo morajo izdati letno za enega samega otroka v šoli. »Zakaj ne bi dobili kn jig na posodo kot n. pr. v Švici, kjer plačajo dijaki konec leta le toliko odškodnine, kolikor so jih med letom poškodovali.«
Starši se ogrevajo tudi za iz-premembo učnega načrta in predlagajo naj bi odpravili iz srednjih šol, ali vsaj omejili grščino, telovadbo, risanje in petje (čeprav zadnji predmet niti ni obvezen). Namesto njih pa naj bi uvedli druge predmete, ki bi po n jihovem mnenju dijakom v življenju bolj
koristili, to je higieno, stenografijo, strojepis, nauk o lepem vedenju, ročna dela in čim več živih jezikov. Za francoščino se je izreklo 48%, za angleščino 46% in za nemščino le 4%. Z drugo besedo: širša
splošna izobrazba naj bi napravila prostor potrebam vsakodnevne prakse, trgovine in industrije. Srednja šola seveda zagrizeno brani svoje postojanke in humanistično usmerjenost. Prakticistiono razpoložena javnost pa ji s svoje strani očita arhaičnost, muzealnost, Morda tudi nekoliko po pravici? Na realni gimnaziji so imeli maturanti na izbiro naslednji dve temi: 1) Ali je glavna zasluga Alfierija, da je našel metastazijsko Italijo, ali da jo je pustil alfierijan-ko?
2) Značilnosti' zadnje dobe vvropske zgodovine, s posebnim ozirom na italijansko zgodovino 1870-1915?
Ali drug primer: Prošlo jesen so dobili kandidati strokovnih šol pri maturi na izbiro tile dve temi:
1)	Razprava o Giaconu Le-opardiju, pesniku narave in človečanske vrednosti, izhajajoč iz njegovih spevov, ki jih najbolje poznate.
2)	Govorite o nenehnem in junaškem naporu človeka za podrejanje narave k zadovoljitvi njegovih potreb in osvetlite tudi primere, ko se narava nad njim tragično maščuje!
Seveda kuhajo starši hudo jezo tudi na slabe rede sploh. Po njihovem mnenju vzamejo dijakom pogum (52%), ustvari jo občutek manjvrednosti (2%) in jih delajo nervozne (4%). Le 9% starešev meni, da slabe ocene dijaka podžgejo k temeljitemu študiju.
In posledice slabili redov? V zadnji dveh letih trije oboroženi napadi na profesorje in cela vrsta samomorov med padlimi dijaki.
Toda ne gre le za slabe rede in stroge profesorje, gre tudi za njihovo zadržanje v šoli, za njihov odnos do dijakov. Na stavljeno vprašanje je 79% starešev, odgovorilo, da imajo rajši profesorje, ki
znajo ustvariti topel in prisrčen odnos z dijaki kot stroge, nepopustljive predavatelje. Za te zadnje so glasovali le starejši starši iz južne Italije. O tem vprašanju je izvedel med dijaki anketo tudi psihološki inštitut neke italijanske univerze. Odgovorili so, da cenijo pri profesorjih predvsem tri glavne lastnosti: razumevanje strpnost in pravičnost, v mnogo manjši meri pa njegovo izobrazijo.
Tudi s profesorji je zadovoljno le 55% starešev. Z nejevoljo gledajo zlasti profesorice v srednjih šolah. Menijo, da more biti dober profesor le poročen moški z družino, kajti le taki razumejo otroka in lahko opravljajo nalogo »dopolnilnih staršev«.
Očitki letijo tudi na univerzo, češ da bodočih profesorjev sploh »ne uči poučevati«. Na učiteljiščih se uči metodika in pedagogika le z zgodovinskega stališča, jezikoslovci imajo na univerzi o tem le neobvezna predavanja, priro-doslovoi pa sploh nobenih.
Konkurenca za mesta na gimnazijah je izredno ostra. Jeseni je bilo razpisanih 139 mest za jezikoslovce in zgodovinarje. Prijavilo se jih je 5.000, uspelo pa jih je le 50, torej komaj en odstotek. Za ostale je morala komisija ugotoviti bodisi nezadostno pripravljenost, netočno obvladanje stroke, šibko poznavanje didaktičnega gradiva, pomanjkljiv didaktičen čut ali nezadostno splošno izobrazbo.
Kriza italijanske šole naj bi imela svoje vzroke tudi v slabih plačali profesorjev. Skoro zaslužke in nekaterim je vsi mor jo iskati postranske sploh pouk postal postranski zaslužek. Kar 72% staršev meni, da bi se izboljšala kakovost pouka, če bi se primerno povišale plače. Najdejo se po tudi iolažniki, ki učijo profesorje, da morajo v prosvetnem delu videti »najvišje poslanstvo«, ne pa v njem iskati zadovoljitev svojih materialnih potreb. Z drugo besedo torej: čim višje poslanstvo, tem nižja plača.
M. H.
Osnovana je komisija za zveze z inozemstvom
2 e tri leta so minila, odkar Centralni odbori prosvetnih delavcev živahno delujejo na širjenju vezi z inozemskimi organizacijami prosvetnih delavcev. Sodelovanje s temi organizacijami se širi iz leta v teto in dobiva različne oblike cd medsebojnih obiskov do študijskih ekskurzij in sodelovanja na tečajih in seminarjih. V (preteklem letue je n- pr. bivalo v naši državi nad 500 prosvetnih delavcev in učencev iz inozemstva. Mnogi so prišli zato da se seznanijo s prosvetnimi, šolskimi in socialnimi prilikami v Jugoslaviji. Ni redek primer, da so bili kot rezultat obiska objavljeni v nekaterih državah v strokovnem tisku članki o tem, kar so gostje videli pri nas. Vsi članki, ki rmo jih dobili, v glavnem stvarno prikazujejo naše življenje in prosvetne razmere' v Jugosla-
Predvidevamo, da bo to leto obisk inozemskih prosvetnih delavcev še narasel. Prijavile so se že številne skupine inozemskih prosvetnih delavcev za letovanje v Jugoslaviji' Njihov prihod bo omogočil, da preživi letošnje počitnice večje število članov naših Združenj v inozemstvu.
Ni dvoma, da se bo delo na mednarodnih zvezah letos znatno razširilo. Zato so Centralni odbori Združenja učiteljev Jugoslavije, Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev Jugoslavije in Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol Jugoslavije sklenila ustanoviti skupno komisijo Združenja prosvetnih delavcev za zveze z inozemstvom. Ko-misaja je že pričela z delom. Predvidena je vrsta kulturnih in študijskih potovanj v inozemstvo. Komisija ima namen organizirati odhod nekaj skupin prosvetnih delavcev v Pariz, London, Wells, Dunaj, Atene in Carigrad. Tudi letos je predviden tečaj za predavatelje francoskega jezika v Men-tebu.
Organizacijske priprave sd izvršene. Naš strokovni tisk bo objavljal prospekte študijskih potovanj prosvetnih delavcev iz naše države v inozemstvo. Na ta način bo omogočeno našim članom, da pravočasno konkurirajo.	N. S.
Zborovanje učiteljstva slovenjgraškega okraja
Dne 12. februarja je v Dravogradu zborovalo učiteljstvo slovenjegraškega okraja. Zborovanja se je udeležilo 92 odstotkov vsega članstva. Glavne teme zborovanja so bile nakazane v poročilu tov. Rdssner Edvarda, predsednika društva: 1. zunanji in notranji politični dogodki od občnega zbora do zborovanja, 2. upravljanje prosvetnih ustanov — važnost in vloga, 3. reorganizacija obveznega šolstva — problem prosvetnega delavca; 4. učiteljska društva ter teritorialna razdelitev z ozirom na ustanovitev velikih občin. 5. problem pošolske mladine in kot zadnje, prosvetni delavec in proslave desete obletnice.
Tovariš Vižintin Rudolf, tajnik društva, je podal poročilo o delu odbora ter nakazar kritično dejavnost sektorjev v pogledu študija ter strokovnega izpopolnjen vanja članstva.
Zborovanje je imelo v glavnem cilj, da članstvo izrazi svoje misli iz navedenih problemov. Sektorji so že pred zborovanjem razpravljali na svojih sestankih q teh problemih. Tako je zborovanje poteklo plodno in so bili sprejeti važni sklepi, ki bodo močna opora za nadaljnje delo odbora. Kot najaktivnejši sektor je bi4 Vuzenica, ki je predložil pismeno predloge.
Članstvo je sprejelo naslednjel predloge. Vsi sektorji še nadaljg proučujejo predloge reorganizacije obveznega šolstva in predlagajo odboru spremembe. V pogledu vprašanja Nižjih gimnazij je bil zbor mnenja, naj bo vpis v prve razrede svoboden, vendar naj gimnazije obstojajo kot danes. Oskrba šol naj preide popolnoma na šolske odbore pri posameznih šolah, članstvo je kritiziralo dosedanji način finančnega poslovanja, ker je večina šol bila odvisna od dobre volje blagajnikov in tajnikov občin. Nadalje je član- * stvo sprejelo obvezo, da bo v vsaki vasi, zlasti v krajih, kjer so šole, sodelovalo pri pripravah za proslavo velike obletnice. Sklep vsega članstva je bil tudi, da društvo ostane kot celota ter se ne deli po velikih občinah niti po dolinah.
Savinski
Kako smo na ekonomskih srednjih šolah v Sloveniji razbremenili dijake
Splošna kampanja za razbremenitev dijakov je zajela tudi ekonomske srednje šole. Do jeseni 1. 1954 šo imeli dijaki .teh šol povprečno po 35 oziroma 36 tedenskih učnih ur. Tu so vštete tudi učne ure za telesno in predvojaško vzgojo, strojepisje in korespondenco, kar dijakom ne povzroča posebne duševne o-bremenitve, temveč jih le časovno zaposli. Ce bi te predmete odšteli, bi znašalo odslej število tedenskih učnih ur o-koli 28. Tu je treba upoštevati še vsakomesečni fizkultUrni dan, ki tudi ne pomenja za dijake učne obremenitve, temveč prav nasprotno. Nihče: niti profesorji niti dijaki sami niso čutili preobremenjenosti. V drugih republikah (na primer v Srbiji) imajo dijaki na ekonomskih srednjih šolah po 35 in 34 tedenskih učnih ur im sicer brez strojepisja, ki se tam ne poučuje, in brez telesne vzgoje, ki jo
znaša samo 21 polnih ur). Seveda je potrebno tem polnim 21 šolskim uram prišteti še učenje dijakov doma, potrebno je tudi upoštevati fizično zmogljivost mladinca pred in po zaključku šole.
Jeseni 1. 1954 smo dobili za ekonomske srednje šole v Sloveniji nov predmetnik, ki določa 34 učnih ur, s pripombo, da je le začasen in da je treba še enkrat proučiti vprašanje obremenitve dijakov s
tendenco znižanja števila učnih ur (gl. Prosvetni delavec 1954 št. 17).
Bistvene spremembe v tem novem predmetniku so:	1.
zgodovina se v 4. letniku u-kine, zato pa dobi po eno uro več v 1. in 3. letniku. 2) pouk strojepisja in stenografije se ukine v 5. letniku (doslej sta imela v tem razredu po 1 uro), 3) v tretjem letniku se uvede nov predmet stenodakti-lografija, 4) statistika se črta (doslej je imela v 4. letniku
S prve seje Republiškega odbora učitelfev
RO Združenja učiteljev je imel svojo prvo sejo v novem poslovnem letu 1955 dne 10. februarja. Najprej se je konstituiral novi odbor. Ker sta
na strokovnih šolah šele sedaj bila predsednik in podpredsed-začemjajo uvajati. Poleg tega •'	'	y - -	-1 *
ekonomske srednje šole
leg
so ekonomske srednje zaključne in strokovne šole, ker vzgajajo srednji strokovni kader neposredno za prakso, kjer bodo imeli takoj po končani šoli po 48 polnih 60-minutnih ur službe na teden. (28 šolskih ur po 45 minut pa
pTovo&ti ifflUadim&e Knjige*
\
V zbirki »ČEBELICA« je pravkar izšla ljubka Levstikova pravljica »KDO JE NAPRAVIL VIDKU SRAJČICO« z izvirnimi litografskimi ilustracijami Ruže
Piščanec.
Broš. 50 din, kart. 110 din
Zbirka »SINJI GALEB« prinaša dvoje novosti: Jurčičevo zgodovinsko povest »DOMEN« ter Robert L. Stevensonovo »ČRNO PUŠČICO«, slovito zgodbo iz vojne med dvema rožama. Delo bo izšlo v dveh knjigah, ki ju bomo poslali na šole skupno takoj po prejetem naročilu. Tako Domen kot črna puščica sta bogato ilustrirana.	Br(J§ 90 djn po!p, 150 djn ceIop, 190 d,n
Življenje v italijanskem taborišču Gonarsu in pobeg skupine internirancev opisuje »TELESKOP«. Avtor velezanimivega dela je Ivan Bratko, slike pok. Nikolaja Pirnata. Delo je bilo nagrajeno z izredno Levstikovo nagrado.
Broš. 190 din, polpl. 290 din, celopl. 390 din
Pravljično pesnitev »CEKIN« J. Jovanoviča-Zmaja je razkošno ilustriral Jože Ciuha.
Svojevrstno je Tone Kralj upodobil znano narodno pesem »POD GORO, POB TO G0S0 ZELENO.
Vse naše poverjenike opozarjamo, da poštnih položnic ne moremo vlagati v knjižne zavoje, zato jih prosimo, naj se poslužujejo položnic, ki jih prilagamo mladinskim listom.
ZALOŽBA »MLADINSKA KNJIGA«
8
nik izvoljena že ua občnem zboru, je bilo treba izvoliti samo še tajnika. Za tajnika je bil ponovno izvoljen tov. Peče za blagajnika pa tov. Trček. Nato je odbor na novo oblikoval komisije ki so delovale že prejšnje leto. Komisije bodo letos skušale v večji meri pritegniti k sodelovanju tudi člane izven odbora, ker člani RO sami ne morejo uspešno izvrševati nalog, ki bi jih morale opravljati komisije. V okviru RO delujejo sedaj kmisije:	komisija za
materialna vprašanja, gospodarska, anketna in pedagoška komisija.
Zaradi boljšega stika z društvi, je odbor določil tovariše, ki bodo vzrdževali stike s posameznimi društvi. Vsa društva bodo o sklepu posebej obveščena, da bodo lahko določene tovariše povabila na svoje sestanke, ko bodo obravnavala posebno važna vprašanja, pri katerih bi želela pomoči ali sodelovanja RO.
Ustanovile v okrajnih pedagoških knjižnic
Kolikor močneje so povezuje šola in učiteljstvo z živim življenjem svoje bližnje in daljne okolice, toliko močneje čuti učitelj potrebo po večjem lastnem izobraževanju. Družbeno upravljanje v šolah, priprave za reformo splošno-izobraževalnega šolstva, iskanje novih poti in načinov našega dela v šoli in izven nje, vse to zahteva od učitelja tudi večje znanje, ka-koir tudi poglabljanje v strokovno in drugo literaturo. Zaradi tega je republiški odbor sklenil, da bo predlagal vsem društvom, naj ustanav-Ijajo okrajne pedagoške knjiž-
nice. PD je v ustanavljanju pedagoških knjižnic pred časom že pisal, osnovale naj bi se v sedežih bodočih zvez komun, služiti pa hi morale vsem prosvetnim delavcem. Zato naj hi pri ustanavljanju in skrbi za pedagoške knjižnice sodelovala vsa društva, ki bodo v boddčih zvezah komun.
Nagraditev najboljših prosvetnih delavcev-učiteljev ob 10-letnici osvoboditve
RO je sklenil, da bo ob 10-letnici osvoboditve nagradil štiri najboljše prosvetne de-lavce-učitelje. Nagrade bodo v isti višini po 50.000 din, torej v skupnem znesku 200 tisoč dinarjev. Predloge za podelitev nagrad bodo stavila posamezna društva. Nagrade bodo razpisane:
1.	Za učitelja, ki je v najtežjih pogojih dosegel lepe uspehe v šolskem in izven-šolskem delu.
2.	Za učitelja, najboljšega
praktičnega pedagoškega delavca.	\
3.	Za učitelja, ki se posebno odlikuje v teoretično praktičnem pedagoškem udejstvovanju na pedagoško vzgojnem področju.
4.	Za učitelja-najboljšega društvenega delavca.
Izvoljena je bila tudi posebna komisija, ki bo izdelala pravilnik o podeljevanju nagrad. Člani te komisije so: Zdešar, Železnik, Flajs, Belec in Kolar Vilko. Po predlogih društev pa bo posebna komisija, ki jo bo imenoval RO, preložila odboru kandidate za nagraditev. Nagrade bodo podeljene kanec šolskega leta. Društva bodo dobila vsa potrebna navodila za predlaganje kandidatov pravočasno.
Nazadnje je odbor še določil tov. Potrčevo za odbor za vzdrževanje zvez s tujino in razpravljal o naturalnih dodatkih prosvetnih delavcev.
V. G. £.
2 uri, 5) korespondenca se u-vede kot poseben predmet (doslej je bila skupno z gospodarsko tehniko) 6) pravo sir ražčleiii v Lee jJfllfHfdltrv-7) število učnih ur se pri nekaterih predmetih v prvih dveh letih poveča, zmanjša pa se zato v zadnjih dvh letnikih ali pa obratno.
Človek bi pričakoval, da bomo začeli nov predmetnik uvajati postopno, počenši s prvim letnikom, drugi, tretji in četrti letnik, ki so začeli po prejšnjem predmetniku, pS bi razbremenili tako, da bi črtali po kako uro pri predmetu, ki bo to uro najlažjei utrpel. Vendar se to, kar je edino pedagoško utemeljeno, ni zgodilo, čeprav so posamezni tovariši opozarjali na to in. je bilo tudi na plenumu Združenj učiteljev in profesorjev strokovnih šo LRS o tem govora. Napravili smo sredi šolskega leta (18. oktobra) »revolucionaren« prelom s starim predmetnikom v vseh letnikih. Posledica tega je bila seveda zmeda in so še ano-malije pri pouku.
V 4. letniku je bilo nujno napraviti kompromis, ker sicer bi ostali nekateri predmeti nedokončani. Tak je primer z zgodovino, ki je v 4. letniku ni več, letošnji 4. letniki pa so v lanskoletnem 5. razredu obdelali učno snov samo do Pariške Romane in bi dijaki ničesar ne slišali o zgodovini v imperialističnem obdobju, o I. in II. svetovni vojni in o narodno-osvobodil-ni borbi jugoslovanskih narodov. Enak primer je tudi pri nekaterih drugih predmetih, kjer je snov ostala nedokončana. Zgodovina ima letos v tretjem letniku kar k tedenske \učne ure, ker se mora v tem letniku obdelati snov 3. in 4. razreda. Na ta način so se kopičile učne ure in dosegle število 36. Razbremenili smo torej dijake tako, da smo jim naložili 36 obveznih tedenskih učnih namesto 35. Ker je ta predmetnik samo začasen, je pričakovati, da bomo morali nujno naložiti še kako učno uro, če bomo tudi v bodoče reševali ta problem tako »korenito«.
Vsa leta poudarjamo,*da j0 učna snov na ekonomskih srednjih šolah preveč razbito v številne predmete, kar po" vzroča kolizijo oz. ponavlja" nje iste učne .snovi pri sorodnih predmetih. Novi predmet" nik pa uvaja še nove predmete, tako, da imamo sedaj na ekonomskih srednjih šolah v Sloveni ji 17 obveznih ta zraven še 3 oz. 4 neobvezno predmete. Resnična koordinacija pa je možna na šoli 1®» če je čim manj predmetov ta sorodni predmeti v rokaa enega profesorja.	-j
Pavle Urankar J