560                                     Al 0'Patrik: Moja pesen.
napetost zemeljskih skladov in grmad, potresa se zemlja, dokler se ravnotežje znova ne ustanovi. Tej teoriji so pritegnili tudi razni avstrijanski prirodoznanci: Hoernes, Hochstetter, Suesz, Bittner, Hoefer in Slovak Dionizij Stur. Opazovali in po tej teoriji pojasnili so zlasti razne potrese po avstrijskih Alpah in bližnjih pokrajinah.' Zapazili so, da se zlasti po svetu grebenastih gora kaj rado razdira ono ravnotežje zemeljskih skladov in notranjih grmad; posebno pogostoma se to godi, kjer gorska pobočja drže v obširne kotline in ravnine ali pa k morju. Zato se tako močno in pogostoma potresa svet ob Kadorskih, Karnskih in Kranjskih Alpah in njih bližnjih predgorjih, potem pa Kraševina zlasti ob Jadranskem morji. — Imenovali so take potrese tektonske. Po tej teoriji se med nje šteje tudi zadnji Zagrebški potres; z vulkanskimi potresi v ognjeniških pokrajinah nima nič opraviti, zakaj zagrebško zagorje ima starokristalasto jedro iz rožanca in sljudovca, na njem stoje triasne tvorbe, ki so otokoma vzpete nad tretjaškimi tvorbami. Vulkanske tvorbe ni zaslediti nikjer v Zagrebški okolici. Najbližje ognjeniške tvorbe so trahiti in bazalti v Gleichenbergu blizu Nemškega Gradca, bazalti ob Blatenskem jezera na Ogerskem in Evganejske gorice pri Padovi v Benečanski ravnini. A vsi ti so ugasneli ognjeniki ter niso nikakor zakrivili Zagrebškega potresa. Ali se po tej teoriji lehko pojasnujejo vsi prikazi in učinki ne vulkanskih zemeljskih potresov, tega tukaj ne bodemo razkladali. Že tako se je razprava preveč raztegnila. Blagi čitatelj naj si tu sam pomaga. Po vsem bo sedaj lehko določil, katera teorija ima največ za se, po kateri bode v tem ali drugem slučaji najlože pojasnil dotične prirodine pojave. Njemu, njegovemu razumu in njegovi bistrosti prepušča vse to pisatelj, ki sklepa z zlatimi besedami modrega Platona: „V bolečinah sem stopil na ta svet, moje življenje je bilo neprestano strmenje, pa le nerad ga zapuščam; naučil se nisem ničesa, razen tega, da ničesa ne znam."
Pesen Slovenca v Amerikancih.
Rojak naš, ki je mlad ostavil domovino svojo ter preselil se v Severno Ameriko, kjer biva že mnogo let, poslal je nedavno ljubljanskemu Zvonu" tukaj natisneno pesen. V formalnem oziru bi se jej sicer moglo marsikaj  očitati,  a vso pesen  preveva tako  gorak.   tako presrčen
Al 0'Patrik: Pesen Slovenca v Amerikancih.
561
ton, da jej v svojem listu nismo mogli odreči prostora. To ni akademiška, to ni umetna pesen, katero bi bilo možno popravljati; priprosta je, peta v narodnem zlogu in kar prenarediš v njej, bode jej na kvar. Priobčujemo jo zatorej neizpremenjeno v vesel dokaz, kako živo klije ljubezen do slovenske domovine v srci naših slovenskih rojakov v Ameriki. Mimo grede omenjamo, da ima „Ljubljanski Zvon" v Severni Ameriki osem naročnikov in da ga samo v Wabasho Mirni, in okolico hodi sest izvodov. Omenjena pesen slove tako :
Moja
Sem v Ameriko se selil, Duh je bil pogumen mi, Boljše sreče sem si želel, Kot doma jo mislil si. Se od svojih dragih ločim, Kličem jim za zmer slovo, Pri odhodu solze točim, Je ločiti se težko.*
V novo zemljo ves navdušen, Peljem se čez val morja; Saj sem mlad še, neizkušen, Ves goreč za nova tla. ,.Tukaj našel bodem srečo, Kjer jo najti more vsak" — S tako željo hrepenečo Skočim — hajd! — na novi tlak.
Bes mi sreča bila mila, Stan pohleven sem dobil; To pa spretnost pridobila — Sem doma se kaj učil. Tu v Ameriki drugače: Vsak velja le to, kar zna; Le za trdo delo plače — Kdo za drugo ti kaj da?
Da sem srečen ¦— kdo verjame? Srečen sem, — pa sam za se. Vender tuga me prevzame, Ce pogledam na morje. Onkraj morja domovina Na slovenski zemlji mi, Kjer košata lipovina Tik ob Savi zeleni.
pesen.
Tukaj vse mi je le tuje, Jezik tuj je, — o ni moj!
V  vsakem kraji le se čuje, Da naj vsak bo sam si svoj. To je res dežela tužna, Vsak za sebe le skrbi; Kogar sem bolezen kužna Vleče, naj srce vduši.
Koliko se jih zmotilo, Ki čez morje so prišli! Kaj se jih je pogubilo,
V  zemlji tuji jih trohni. Tu srca ni, ne ljubezni, Človek tu je le blago;
.   Vsi ljudje prav mrzlo trezni, Milih duš se ne dobo.
Semkaj srca ne pripelji, Bajši pusti ga doma! Tu med nami še v veselji Nihče ti ga ne pozna. Kteri jezik mati znala, Kdo te prašal bode li? Cutja nima trda skala, Le zlato jo omeči.
Zdaj še le, oj domovina, Vem besede te sladkost, Kruta mačeha tujina Ima zame le bridkost. Tu prijateljstvo neznano, Samopridstvo je vladar; Le šopirstvo spoštovano, Ljubljeno, kar da denar.
86
562                  —i-—: Zbirka slovenskih pregovorov iz leta 1692.
Kak oko prek morja gleda V domovine sladki raj! Kak'ta zemlja mi preseda! Rad bi vrnil se nazaj, Da bi vender v domovini, Kjer je solnce bolj gorko, Tam pri svoji rodovini Našel tiho jamico !
Al O' Patri k.
Zbirka slovenskih pregovorov iz leta 1592.
Te pregovore je v „ Kresi" (1. junija 1882. 1.) gosp. P. pl. Radie, objavil iz Megiserjeve knjige, zvane „Paroemiologia", ka je bila natisnena prvič 1592. 1. v Gradci, a drugič (pomnožena) 1G05. 1. v Lipski.
Rečeni pregovori so od prvega do zadnjega ti: 1) Je li Bag sa nas gdu more supar nas biti?: je li Bog za-nas, kdo more soper nas biti? Novoslovenski je to res, a vzeto iz lista sv. Pavla k Rimljanom, VIII., 31.: si 6 d-toc UTiSp wxiov, Ttc -/.y.\f v^cov; (si Deus pro nobis, quis contra nos?) 2) Hud coza hud cozliza. — Ali je res Megiser tako dal natisniti ? Menim, da treba citati: huda koza, huda kozlica. Tudi še Beli Kranjci vele: kozlica, f., kar je nam: kožica, f., die junge Ziege. Slovensk pregovor jednacega zmisla ¦ slove: kakeršna mati, taka hči. 3) Zhistn obrazn malo vode t rib i: čistu (nsl. čistemu) obrazu malo vode tribi (nsl. trebe). 4) Od lahcha metsha tescha rana: od lahka (nsl. lehkega) meča težka rana. 5) Ne zna pas plavati, dokle mu nig puna rit h vode: ne zna pas (nsl. pes) plavati, dokle' (nsl. dokler) mu nij puna (nsl. polna) . . t vode. 6) C hi se s h um. a bogi ne hodi ugermve: ki (nsl. kdor) se šuma boji, ne hodi u grmje (grmovje). Slovensk prigovor istega zmisla ter malo ne istih besed je bil v „ Glasniki" 1859. 1. II. na 108. str. Kurnik razglasil: kdor se šuma boji, v listje ne hodi (soli nicht gehen), 7) C hi od straha umre, sperzi mu zuone: ki od straha umre, s . . dci mu zvone (nsl. zvone). 8) Zherna (črna) bradu strogi (stroji). Tega po vse ne umejem. Govor je menda o bradi,  katero   si  starec,   počrajuje,   ker je   siva;   a   vprašati