Štev. 5. V Mariboru, 10. mareija 1890. Tečaj XI. Izhaja 10. in 25. dne meseca. Stoji za celo leto 3 gld. — pol leta 1 „ 60 četrt „ - „ 80 (Posamezne štev. 15 kr.) Oznanila, lkrat natisnena, od vrste 15 kr. Naročnina, oznanila in reklamacije pošiljajo se upravništvu. Odprte reklamacije so poštnine proste. POPOTNIK. Časopis za učitelje in prijatelje šole. Grlasilo „Zaveze slovenskih učiteljskih društev y Ljubljani." IzcLa,ja,telj in -u.re: M. J. Nerat, nadučitelj. Uredništvo in upravništvo : Reiserstrasse 8. S p i s i in d o p i s t pošiljajo se uredništvu. Pismom, ki zahtevajo odgovor, naj se pridene primerna poštna znamka. Na anonimne dopise se ne oziramo. NefranliOTana-pisma se ne sprejemajo. Rokopisi in na oceno poslano knjige se ne vračajo. Prirodopisni pouk v jednorazrednicah. (Pijeta prof. Henrik Schreiner in J. Koprivnik.) (Dalje.) Meni se ne zdi nepotrebno, da ne bi navajal doslovno § 1 deželnega šolskega zakona. „Ljudski šoli je naloga odrejati otroke, da bodo nravni ino pobožni, razvijati jim duševne moči, oskrbovati jih se znanostmi ino vednostmi potrebnimi, da se lahko dalje omikajo za življenje, ino postavljati jim pravo dno, da bodo kedaj prida ljudje in državljani". — Naloga ljudske šole je tedaj dvojna; ona ima: 1. odrejati otroke, da bodo nravni ino pobožni (etična ali nravstvena naloga); 2. razvijati jim duševne moči itd. (umstvena naloga). — Pojedini učni predmeti so orodja, kojih se učitelj poslužuje, da doseže to nalogo. Žal, da se v izvrševanju prva naloga premnogokrat zanemarja ali popolnoma prezira. Osobito dogaja se to v pouku o realnih predmetih in nemara največ o pri-rodopisju. Jaz pa bi želel in z menoj menda vsak, ki prav razumeva smoter ljudske šole, da bi se pri obravnavanju vsakega predmeta v ljudski šoli ista postavila v prvo vrsto. Ljudska šola je najprej vzgojevališče in v drugi vrsti učilišče, ne pa naopak. To glavno vodilo se pri izbiranju gradiva ne sme nikoli pozabiti. Tedaj bode treba najprej takšne predmete izbrati za pouk, ki se dajo v prid obrniti v smislu vzgojevalnega pouka. Se le v drugi vrsti nam je preudarjati umstveni smoter poučevanja, ki je tudi popolnoma opravičen in znamenit, kar se, to se ve, brez ugovora priznava. Tudi pri tem gre najprej za to, da se izobrazi razum („razvijati jim duševne moči") ino v poslednji vrsti za to, da si pridobijo znanosti ino umetnosti, potrebne, da se lahko dalje omikajo (učenci) za življenje. Največkrat smatra se poslednji smoter za jedini, pri čemur se pa pozabi, da ljudska šola ni strokovna šola. Izbiranju gradiva bode koristno, ako tukaj ocenimo naš predmet glede nravstvene in umstvene izobraževalne moči sploh. Prirodopisje je izkustveno znanstvo. Isto pričenja neposredno z opazovanjem. Ker iz opazovanja izvira vse naše znanje o vnanjem svetu, je visoka vrednost opazovanja sama po sebi očividna. Umetnost opazovanja nikakor ni prirojena, ampak isti se moramo priučiti po mnogem vežbanju. Iz opazovanja postajajo nazori, iz nazorov pa predstave (pomisli) rekše, zmožnost, da si moremo ogledan predmet v mislih obnoviti, ne da bi ga neposredno s čutili zaznavali. Pri tem se vežba spomin; pa tudi zmožnost, da se nam predstave obnavljajo izpremenjene, t. j. domišljija se rada bujno razvija in le premnogokrat jo mora učitelj zajeziti. Nazori in predstave so podloga mišljenju, javljajočemu se v tvorjenju pojmov, v razsojanju ino v sklepanju. 0 vrednosti prirodopisnega pouka kot Današnja številka ima '/< pole priloge. 5 učila mišljenja govori Arendt: „Tukaj dobivajo se lahko vsi pojmi iz predstav, ki je vstvarja pouk neposredno iz čutenja. Predstave tega poduka so nazori v pravem pomenu besede; zategadelj so prirodopisni predmeti pripravni za naj prvi čas poduka, kar so vže davno spoznali in v takozvanem nazornem nauku v veljavo spravili." Umestno se mi zdi, da tukaj tudi ponovim mesto iz Dr. W. Rein, A. Pickel und E. Sclieller (Das vierte Schuljahr): „V vežbanje induktivnega mišljenja nobedna znanost ni tako pripravna, kakor tista, ki se popolnoma naslanja na indukcijo. Prirodoslovni poduk more lože ino tedaj z večjim vspehom kakor kateri si bodi drugi poduk ustavljati se globoko ukoreninjenemu in tedaj v vseli področjih javljajočemu nagibu, da naj veljajo besede namesto pojmov."*) Toda šola nima izobraževati samo razuma, ampak tudi srce naj najde v nji svoje hrane in izobrazovanju volje in krepkega značaja naj se vže tej stopinji pripravlja pot. „Za glavo ni se mi pač treba poganjati, zanjo dela vse in skrbi: rodovina, družba, država. Ali za srce, to siroto pepeljušico, pozabljeno v kotu, zagnal bi pravi ljudomil rad svoj glas svareč po deželah: Gorje vam, narodi, ako bodete vedno le mislili in mislili, preudarjali, umovali in modrovali; ako bodete mlademu rodu svojemu le možgane vadili in urili, a ne gojili, mečih in blažili mu srca! Glava je samopašna, odkod pride vam potem sočutje, vsmiljenje, bratoljubje in brez tega, kaj bode človeštvo? Glava polna, prazno srce; kadar bode to splošno, nič dobrega ne more priti. Vsak za-se, vojska vseh zoper vse, novo še hujše divjaštvo! — In da tega ne bode, skrbite tudi za srce!" (Stritar). O da bi si te zlate besede dobro zapomnil vsak učitelj! Po pravici očita se mnogokrat naši šoli, da skrbi le za glavo, srce pa da zanemarja. In kako bi se baš prirodopisni poduk lahko v korist obrnil izobraževanju srca! Da, jaz menim, da prav tukaj je težišče tega poduka, ki mu podaja vzgojevaluo vrednost, da ga v tem razun veronauka nobeden drugi predmet ne dosega. Tukaj mi je spomniti najprej na to, koliko se ponuja prirodopisnemu poduku priložnosti, da se vzbuja v otrokih krasočut. Ta reč je neprecenljive vrednosti zlasti v selskih šolah, kajti baš tem učencem ponuja se k temu preredkokrat druga prilika. — „Saj nam je samo treba odpreti oči, da vidimo kaj krasnega, bodi si kak list, kak cvet ali šopek, bodi si kak gozd ali kraj, gorostasen hrast ali drobnovidna alga. Kakov složen sklad boj na cvetečem rožnem grmu, v jetreniku, v potočnici, na cvetoči livadi, v jesenskem gozdu Ustniku itd.! „Poglejte lilije na polju, kako rastejo---; pravim vam pa, da se tudi Salomon v vsej slavi svojej ni oblekel, kakor teh jeden". (Scheller, das 4. Schuljahr). Čut za prirodne krasote mora se gojiti, istotako kakor le veščak prav uživa krasote ogledajoč kak umotvor, mimo katerega neveščak gre brez čuta. „V prirodopisju nepod-učenemu človeku je izprehod po deželi ali ob morski obali, kakor da bi hodil v galeriji napolnjeni s čudovitimi umotvori, kojih pa je 0 obrnenih z obličjem proti zidu. Poduči ga v prirodopisju in podal mu boš v roko popis rečij, ki so vredne, da se obrnejo. Izvestno ne obiluje naše življenje tako z radostjo, da bi umeli prezirati ta ali drugi izvor" (Rossmässler). Lj ubezen do dom o vi ne i n do očetnjave, ki je ne moremo zadosti priporočati, da bi jo gojila ljudska šola, našla bode znatno podporo v tem, ako učenci spoznajo njene krasote. Pa še jedno Stritar-jevo bom pridal; če prav se Stritar-jeve besede ozirajo na druge razmere, veljajo pa gotovo tudi v našem smislu: „---sam navdušen za vse, kar je v resnici lepö in blago, budim ino gojim enaka čutila tudi v mladih srcih, živo prepričan, da navdušenje za pravo lepoto je eden najkrepkejih pripomočkov, ki brani mladost surovosti, rajuzdanosti, popa-čenosti ino dušne gnjilosti!" (Zgodnji Danici). *) „----; jaz menim, da bi se dobi, v katero je nas, gospodje moji sovremeniki ali sodobniki, obsodila usoda, smelo tudi reči: stoletje — fraze." (Stritar). — Kdor je še ne pozna te spake, naj čita krasen spis Stritarjev: „Srce" (Zbrani spisi TI.) Dokaj prirodopisni poduk s premišljenim ogledavanjem prirode labko pripomaga v pospeševauje poetično-idejalnih nazorov o prirodi. Kako lepo se ti le ujemajo z mišljenjem ljudstva, dokazujejo nam obilna poetična narodna zaznamovanja rastlin ino živali, kakor: zvonček, ovčiea, solzno zelce, šmarniea, device Marije plašček, device Marije solzice, zlatica, materna dušica, dobra misel, ljubica (rastline); kralj i ček, pastirica, kovaček, čuk, božja kravica, kačji pastir i. dr. (živali). Mnogo prilik podaje se podučevanju v poetično-idejalnem sbvatanju prirode premišljaj očim življenje živali j, ki bi mu želeli, da bi se mnogo močneje poudarjalo, nego se običajno godi. In dalje, ni-li spomlad se svojim petjem ino se svojim tisočerno vzbujenim življenjem čas, ko srce vsakemu čutljivemu človeku radosti utriplje? Kaj opevajo pesniki rajši od prirode, od kod dobivajo lepših podob svojim umotvorom kakor od narave? Saj je božji učeni k sam najrajši jemal svoje podobe iz prirode! (Prilika o gorčičnern zrnu; o dobrem semenu, ki je palo na neplodno prst; o sevcu itd.) Prirodopisni pouk ima tudi na nravnost otrokovo v dobrem smislu vplivati. Tiho, modro, dobrotljivo vladanje stvarnikovo v prirodi mora srce učenčevo ogreti. V vsaki živali, v vsaki rastlini mora spoznati živo bitje, stvar božjo, katera se svojega življenja veseli, kakor človek, in katera ima v velikem prirodnem gospodarstvu izpolnjevati svojo nalogo. „Tako pride spoštovanje do tujega življenja v otrokovo srce, sočutje do rastlin, živalij ino ljudi se vzbudi ter vodi voljo otroka, da hoče in dela priljudno". (O. Gramzow). Nazadnje mora pa prirodopisni pouk tudi živo vzbujati in krepiti najvišje izmed vseh čuvstev, bogaboječnost. V zakonitosti prirodnih prikaznij vidi otrok vladajočo božjo voljo, v njih spoznava svojega nad vsem modrega in predobrotljivega Boga. Tako postane njegova vera živa, razsvetljena, prosta temnih sanj in prazne (babje) vere. Otrok spozna, da ne biva v dolini solz, ampak na krasni zemlji božji. Ni-li v spoznanju lepo urejenega, natančnega kolovratenja svetnega gibanja, neizpremenljivih zakonov, neprenehanega hotenja, delanja ino tvorenja, v spoznanju brezkončne mnogoličnosti bitij v nerazumljivem velikem in drobnem obilo dragocenih verskih momentov? Ne vodi-li nezmožnost, da bi kateremu koli pojavu povedali slednji vzrok, spoznanje, da vse, kar je živega, mine, nekaj ne-zapopadljivega pa ostane, naravnoč do misli na večnega stvarnika? Ne glasi se-li rek „vsako bitje je v sebi dovršeno" — ako ga smatramo z verskega smatrališča tako, kakor „vsako bitje je dovršena misel božja, beseda božja?" Ne sili-li spoznanje jedinstvene prirode, v kateri se kaže človek v vsej svoji slaboti ino odvisnosti, do verske ponižnosti in udanosti do stvarnika? — Najlepši izgled, da je vspešno in koristno porabiti opazovanje prirode pri vzbujanju verskega zanimanja, dal nam je učitelj vseh učiteljev." (Sclieller, das 4. Schuljahr). Ako se prirodopisje poučuje v tem smislu, ne morem si misliti, da bi kdo mogel nasprotovati našemu predmetu. Ako tudi tako odločno naglašam etičen moment pri pri-rodopisnem pouku, zategadelj pa nikakor ne menim, da bi se smeli drugi oziri v nemar puščati. Glede stvarnega smotra prirodopisnega pouka moramo se, izbirajoč gradivo, ozirati, kakor zahteva napominani ukaz, „na razmere v katerih navadno živijo otroci in kako si v šolskem okraju ljudje prislužujejo živež". Da na konec ne smemo tudi pozabiti na to, kaj otroci morejo razumeti, kaj ne, to je sauioumno, kajti to je obče naitčno načelo. Iz dosedanjega premišljevanja izvira samo po sebi, tako se mi zdi, nadaljno zahte-vanje, da se imamo ozirati, izbirajoč učno gradivo najprej in osobito na prirodnine domovine in v prvi vrsti na one domačega šolskega okraja. Samo na prirodninah domačega okraja morejo učenci opazovati vse to, česar je k obravnavi v gori namignenem smislu treba. Pri njih mora tedaj pouk vselej pričeti. S tem pa nikakor ne bom dejal, da bi morale ostati vse prirodnine, ki se ne nahajajo naravnost v domačem okraju, izključene 5* iz pouka. Znanja nekaterih prirodnin obče zanimivosti (kava, bombaž i. dr.) po pravici tudi ljudska šola ne sme zanemarjati, ako tudi prihajajo k nam od daleč ali pa celo iz tujih delov zemlje. Takšne predmete bode treba na pripravnem mestu domačim prirodninam pridružiti. Svojo misel o porabi čitanke pri prirodopisnem pouku izrazil sem vže na prejšnjem mestu. Zatorej se moram mnenju ustavljati, da bi imela čitanka pri izboru učnega gradiva biti merodajna. Navzlic temu menim, da bode učitelj z veseljem porabil vsako berilo pri-rodopisne vsebine, ako se da uvrstiti v njegov učni načrt. Saj je čitanka jedina knjiga, ki jo učenci v malorazrednih ljudskih šolah morejo rabiti pri domačem ponavljanju. In k sreči imajo naše čitanke mnogo spretno izbranega gradiva v sebi, v tako prijetni obliki, da se začetnik v poučevanju lehko premnogo iz njih nauči, ako se hoče potruditi, da si vse temeljito premisli. Jaz bi tedaj na tem mestu vsem začetnikom v poučevanju temeljito premišljevanje beril z ozirom na prisodopisno vsebino nujno priporočal. Samo ako oni to vsebino imajo popolnoma prosto v svoji oblasti, bodo zamogli vsako berilo na pravem mestu uvrstiti svojemu učnemu načrtu in gotovo jim bode izviralo iz tega mnogo koristi. (Dalje sledi.) -- O lepoznanstvu. Piše Ivan Klemenčič. (Dalje.) II. O lepoznanskih predmetih. 1. O lepoznanskih predmetih v obče. Iz spredaj razloženih razprav se razvidi, da v lepoznanskih predmetih najdemo Iju-beznjivo, srce ganeče življenje in razpoloženje, katero občutimo potem tudi sami v sebi; ali pa povzročujejo, da duševna bitnost polagoma večjo moč zadobiva in stalno raste do nenavadne moči. Vse predrugačbe in vrste lepoznanstva se pa zato ne dajo pojmovno zapopasti, ločiti in našteti, ker nimajo pojmovno določenega značaja, ampak obstojijo le v razpoloženju. To je tudi krivo, da jezik nima za vsak občut stalnega, trdno določenega izraza. Kar je lepoznansko, zamore se pač občutiti, ne more se pa pojmovno določno spoznati in zapopasti. Lepoznanstvo namreč ne podaja spoznavanja stvari, ampak lepoznanski predmeti povzročujejo le premembo našega notranjega stanja. Predmetom, kateri nas puščajo mlačne in malomarne, ne pripisujemo lepoznanskega značaja; kolikor bolj pa predmet življenje in moč naše dušne bitnosti nateguje, kolikor bolj nas razvnema in navdušuje, toliko večjo lepoznansko veljavo mu pripisujemo. Zato stojijo nekateri predmeti lepoznansko višje, nekateri nižje. Kedar lepoznanski občuti izvirajo iz določenih predmetov, tedaj nam reči dopadejo, nas razveselijo in navdušijo, jih ljubimo in spoštujemo, najdemo nad njimi dopadajenje in občudovanje. Od tod izvira, da nam različne reči v naravi dopadejo, nas razveseljujejo in navdušujejo, n. pr. cvetlice, lepi vrti, travniki, polja in logi, ptice in njih petje; od tod izvira občudovanje umotvorov, dopadajenje in ljubezen do nravnosti, resnice in drugih čednosti; od tod izvira ljubezen in prijateljstvo med ljudmi; od tod izvira globoko spoštovanje, češčenje Boga in ljubezen do njega, kot izvir in obsežek vse lepote, veličastnosti, popolnosti, dobrote in ljubezni. Kdor lepoznanski predmet zapopade, najde vselej v njem nekaj duševnega, notranjega, kar zbuja tudi v človeku jednako razpoloženje, katero pa se ne da v jasne pojme razdeliti. Kar imenujemo lepo, nam kaže bolj ljubeznjivo, prisrčno, gibično življenje in je poleg tega naravno in neprisiljeno. Kar je lepo, mora dopasti že samo po sebi. Posebno, če več takih prikazov napravi skupno razpoloženje, kaže se lepota še v toliko večji moči. Cvetlice same po sebi so lepe; pa travnik, s cvetlicami posut se nam zdi še lepši, ker mnogo-brojni jednaki prikazi napravijo skupen vtis. In ljubezen do bližnjega, ki ne pozna nikake razlike in izjeme, ampak obsega vesoljno človeštvo in se izraža v mnogovrstnih zanimanjih, težnjah in položajih, zdi se nam baš zavoljo svojega neizmernega obsega tako lepa. Pri vzvišenem pa ima razpoloženje bolj znak krepkega, ogromnega, nezapopadljivega, strašnega. So namreč predmeti, ki so zoperni in strašni, ki razumnosti ne zadovolijo, ki so glede nravstvenosti nerazločni, ki napravljajo občute, kateri v resnici ne ugajajo, pa. so nam vendar dostikrat ljubši nego vsako ugodje. To so zlasti predmeti, kateri vsled svoje ogromnosti ali strahovitosti vzbujajo zanimanje. Naj se pomisli le na brezkončno vsemirno prostranost, na čas brez začetka in konca, na vsemogočnost božjo, na brezmerne naravne sile, ki se kažejo n. pr. pri potresih, viharjih, nevihtah. Vsak rad ogleduje z nekim posebnim zanimanjem in ugodjem visoke gore in čim višje so, čim nepravilnejše imajo oblike, tem bolj mu dopadejo, čeravno same na sebi nimajo nič prijetnega, niti lepega. Nevihta se svojimi grozovitimi prikazi nima sama na sebi nič, kar bi bilo prijetno, dobro, koristno ali lepo, pa vendar njeni prikazi navdajajo opazovalca z neko prijetno grozo, ki mu je ljubša, ko marsikatero ugodje. Človek, kateri sam na sebi nima ničesar, kar bi pozornost nanj obračalo, začne nas zanimati, če se kaže v kaki posebni strasti, ki ga dela grozovitega in strašnega, čeravno sam na veljavi vsled tega več izgubi, ko pridobi. To zanimanje izvira iz človeku lastnega nagiba k strastnosti, ki vzbuja v njem zanimanje za grozo in strahovitost. Taki občuti nimajo ničesar v zvezi s prijetnim, dobrim in lepim, pa vendar navdajajo opazovalca z neko prijetno grozo. Tu sem spadajo predmeti, kateri presegajo našo zapopadljivost, izvirajo iz čustva nezmožnosti, predmet s čutnimi močmi zapopasti; ali pa se kažejo kot sovražna sila, kateri nasproti naše moči zginejo, kar nas se skrbjo in strahom napolni. Taki občuti duha vznemirjajo in ga navda jajo z neko resnobno svečanostjo, povzdignejo ga z nenavadno silo do samostalne moči; ker duha povzdignejo do vzvišene zavesti, zovejo se vzvišeni, kateri pojem se prenese tudi na predmete same, ki se zavoljo tega imenujejo tudi vzvišeni. V popolnem nasprotju z lepim in vzvišenim pa je to, kar je grdo in priprosto. Grdo in priprosto pa imenujemo to, kar duha tare in z nevoljo napolnjuje, dočim ga lepo povzdiguje in oveseljuje. Če namreč lepoznansko čuteče in izobraženo srce zapazi kaj grdega ali priprostega ali pa v sebi občuti ter primerja z lepim in vzvišenim, pa vidi globok prepad med jednim in drugim, ga to tare in z nevoljo napolni in kolikor večja je razlika, toliko grša se mu reč zdi. Najbolj pa je lepoznansko izobraženo srce potrto, če najde grdo tam, kjer išče ali je navajeno iskati in najti lepo. Zato človeka srce boli, če na prijatelju, katerega je imel za plemenitega človeka, zapazi, da je hinavec, plazim, ki svojo človeško dostojnost omadežuje in zataji. Grda je laž, nenravstvenost, maščevalnost; grde so nasramne podobe, pesmi; grdi so prostori, v katerih se nahaja nered, nesnaga, smrdljiv vzduh, sploh vse duhomorno, kar srce z gnjusom in nevoljo polni. Od plemenitega se prosto razlikuje v tem, če čutne ali dušne sile kako dejanje določujejo; kar je čutno, je prosto, kar je umstveno, je plemenito. Prosto ravna človek, če ravna le po čutnih nagibih, plemenito pa, če ravna tako, kakor mu veleva um. Prostega imenujemo človeka, če na njem ni zapaziti ničesar, kar kaže na razumnost; plemenitega pa, če razumnost vsa njegova dejanja določuje; kar je prosto, ne zanima duha, ampak le čutnost. Se nižje ko priprosto je to, kar • imenujemo nizko. Priprosto je to, kar nima na sebi nič duhovitega; nizko pa nima le nič duhovitega, ampak nekaj, kar je s tem v nasprotju. Prostemu manjka lastnosti, s katerimi bi se odlikovalo, nizko pa ima lastnosti, vsled katerili se kaže zanieljivo; zato nizko znači vsikdar nekaj surovega neotesanega. Kako dejanje se imenuje prosto, če nima na sebi nič plemenitega, če išče le lastno korist; nizko pa, če se za izvršitev dejanja poslužuje še nepri volj enih, nespodobnih sredstev. Reči so tedaj lepe, in vzvišene, ali pa temu nasprotne, tedaj proste, grde, nizke. Sedaj pa se vpraša, če ni tudi reči, ki niso niti to niti ono, ampak ležijo med tema skrajnostima v sredi, ki so lepoznansko nerazločne. Tudi take reči so in sicer tiste, ki ne napravljajo nikakoršnega razpoloženja, ampak si jih mislimo takšne, kakoršne pač so, ne lepe, pa tudi ne grde. Takšen je 11. pr. kos losa, neobdelan kamen, sploh vse, kar si mirno mislimo, kar človeka ne povzdigne, pa tudi ne teži in ne tlači. So pa tudi reči, ki kažejo sicer lepoznanski značaj, pa le v majhni meri; take reči delajo prehod med tem, kar imenujemo lepoznansko v pravem pomenu in med lepoznansko nerazločnim. Takšno je to, čemur pravimo da je zalo, lično, snažno, gosposko, n. pr. pri obleki, pohišju, pripravah, orodju, posodah itd Sem spada tudi to, kar kaže bolj nežno notranjost, katero zovemo ljubeznjivo, mično, ganljivo. Ganljivo je to, kar v nas vzbuja po predmetu natanko določene, v srce segajoče občute, ki utegnejo prehajati v žalobo in otožnost. Tu sem spada tudi milina. Milina ni izključno znak lepote, a vendar daje predmetu lepoto; če nima miline, zgubi tudi lepoto, tedaj ni predmetu bistvena, ampak slučajna; utegne nastati, pa tudi miniti in se po tem loči od tega, kar je stalno lepo. Milina je le človeku lastna in je izraz notranjih občutov; tedaj človeku tudi ni po naravi prirojena, ampak človek si jo sam da in pridobi; v tem se loči od telesne lepote kot prikaz. Človek ima prosto voljo, se tedaj sam po svojih razlogih določuje; ker duh telo vlada, mu je prosto, kako se telesa kot svojega orodja poslužuje; zato tudi narava ni merodajna za lepoto, ki izvira iz te vporabe. Telesna lepota je naravna, milina pa je osebna lepota, namreč lepota tistih prikazov, katere oseba vsled svoje dušne prostosti sama določi. Milina se kaže na obličju in kretanju; biti pa mora vsikdar naravna, tako da oseba še za njo ne ve, ne pa naučena ali samohotna, ker vsaka sila in namera nasprotuje naravni ljubkosti in milobi. Kar je lepo in vzvišeno, dopade samo po sebi in samo zavoljo sebe, je brezpogojno ljubeznjivo in dopadljivo, je samo po sebi plemenito, popolno in dovršeno, pa tudi ne išče nikake namere; baš v tem se odlikuje od tega, kar je le prijetno in koristno. Kar je prijetno in koristno, tudi dopade, pa ne samo po sebi in zavoljo sebe, ampak zato, ker zadovoli kako poželjenje. Vrh tega je to, kar je lepoznansko, duševno, torej neminljivo. Tvarina se sicer utegne spreminjati (vedna sprememba v naravi), pa lepo in vzvišeno samo za se si ostane vedno jednako. Kar je prijetno, je le čutno, dopade le, če čutnost zadovoli, torej ne samo zavoljo sebe, ampak vselej zavoljo česa drugega, je tedaj oduosno ali odvisno; lepo in vzvišeno pa dopade vsled lastne kreposti. (Dalje sledi.) -- Šola in naši časniki. Iz šolskega okraja goriškega (L j ube z nj i v o s t i stare „Soče.") [Konec.] Več kot zlobno nevednost kaže g. K. z nastopnimi stavki: „Česa se pa otroci v novi šoli naučijo? Dokler hodijo v šolo, slišimo jih kaj žlobodrati, kako se dež in toča nareja, potem kaj o solncu, mesecu in zvezdah, tako da bi človek mislil, da se učijo pratike delati. Kadar pa konča šolo, otrok je 14 let star, vprašaj ga, in prepričal se boš, da ne zna ne dobro brati, ne pisati, ne računiti! Potem pa iskušaj ga porabiti za kmetijsko delo: ni za rabo pri vsi dobri volji." — Dobro vemo, da niso nastale te insulte v možganih gospoda K.; čitali smo jih vže večkrat v najrazličniših varijacijah — seveda — ne še tako robatih. (Kaj takega sta zmožna le „Sočina" urednika !) Kadar se je kaka nizka dušica hotela znesti nad novo šolo, nadejala se je vselej od jednakega očitanja najboljšega vspeha. Prepričati se pa, ali je to očitanje opravičeno, ni pa še nihče poskusil. Mi bi gospoda K. prav radi povabili, da bi si naše šole tudi od znotraj ogledal, da bi se iz naših učnih načrtov, urnikov, tednikov, itd. (osobito na jedno-razrednih šolah) preveril, ali zasluži pičlo učenje iz drugih predmetov nego iz branja, pisanja in računstva, ime pravega, samostojnega predmeta — v zmislu, kakor se hočejo nasprotniki nove šole ž njim „duhovito" norčevati? In še celo sedaj — po uveljavljenju šolske novele! Ako je v berilu sestavek, ki obravnava kako realistično snov in ako skuša učitelj pojasniti otrokom vsebino, da razumejo, kar berejo, ali je morda to kaj slabega? Ali ni to zasluga nove šole, da se otrok uči vsega le z razumom, ne pa vse le „žlobodrati". Ali je matematični zemljepis dandanes res še taka „španska vas", da bi smel le prati kar vedeti, da se suče zemlja okoli solnca in ne naopak, znati, kako nastane dan, noč, poletje, zima itd. Ali je kaj napačnega, ako kmečki deček ve, da toče ne delajo čarovnice, da vlakov po železnicah ne goni hudič, itd.? Cerkev svari ljudstvo pred vražami, in duhovnik - ker tega stanü je g. K. — se drzne učitelja sumničiti in smešiti, da si prizadeva cerkvi zlajšati težavno nalogo ljudske vzgoje! Kam pridemo? — Če se pa vzlic pridnemu branju, pisanju m računanju najde tu pa tam kak otrok, ki- tega ni zmožen, ali je morda tega šola kriva? Kdo je tak bedak, ki bi cerkvi in duhovnikom usiljevati hotel odgovornost za to, da se najdejo mej kmečkim ljudstvom vže odrasli ljudje, ki še „očenaša" ne znajo prav moliti! Ali je toraj tako čudo, ako se najde tudi otrok, kateri se ni — vsled slabe volje ali nezmožnosti — navadil v šoli dobro pisati, brati in računati, ali ako je to, za-pustivši vsakdanjo šolo, zanemaril ali pozabil? — Hvala Bogu, da so to le redki slučaji! Ne oziraje se na nje pa s ponosom trdimo, da je naše kmečko ljudstvo posebno v branju neverjetno napredovalo. Kaj hočete za to trditev lepšega dokaza, nego je ogromno naraslo število društvenikov iz priprostega naroda pri družbi sv. Mohorja? Ali je g-u K. naša književnost za mladino tako celo neznana? Ali ne ve nič o „Vrtcu," izhajajočem vže dvajset let, nič o knjigah za mladino, koje je izdala „Ci-rilova družba," „Narodna šola," „Slov. učiteljsko društvo," ali katere so poslali med svet različni slov. knjigarji, itd? Ali ne ve, da ima vsaka šola svojo knjižnico za šolsko mladino? In kdo čita vse to ogromno število knjig? — G. K., in to je zasluga nove šole! Pa recimo, da ima g. K. prav, da se otroci v ljudski šoli ničesar ne navadijo. Kako se ujema to s poznejšo njegovo trditvijo, da otrok — dokončavši ljudsko šolo, ni za rabo pri kmetijskem delu ? To je res čudna logika! Radi bi vedeli, kaj pa tak otrok dela? V šoli se ne uči nič in doma (po besedah g-a K., da ni za rabo pri kmetijskem delu) nič ne dela. To je res prava uganka! A nam to ni uganka. Mi vemo, da se kmečki otroci v šoli učijo in doma pri delu pomagajo. Več nego zarobljen mora biti človek, ki trdi, da zavira šolski pouk — kakor je zdaj urejen na kmetih v (razdeljenih) jednorazrednih — mladino pri domačem delu. Otrok hodi do 12. leta pač le po 2—3 ure na dan v šolo. (Od 12—14. leta pa po 5 — 6 ur na teden.) Odštejmo od tega čas velikih in drugih počitnic vse četrtke, in potem pač sprevidimo ali je treba takega krika za pičli čas, kojega prebije otrok v šoli. Sicer pa ne bode najbolj zarobljeni kmet zahteval od svojega otroka te starosti (od 6, —12. 1.), da bi mu delal cel dan, kakor se trudi on sam. Tako vidimo, da so otroci v tistih vaseh, kjer so brez šolskega pouka, tudi več kot toliko časa (2—3 ure) na dan brez dela (v počitek). In ta počitek porabijo za postopanje. Ali jim to morda več koristi nego učenje v šoli?! Moj Bog! Človeku se vže prav studi odgovarjati na take abotnosti! „Kdor se do 14. leta kmetijskemu delu ni privadil, ne bo potem nikoli več priden kmetijski delavec. Recimo pa, da bi ti se dela prav dobro poprijel, koliko časa? Komaj se je delu privadil, mora k vojakom?" O kak mojster je g. K.! Vse mu gre kakor ura. Do 14. leta ne dela otrok nič, potem 5 let poskuša, a zdaj ga vzamejo k vojakom! (Čudno, da ni še pridjal: potem pride domu, postara se in umrje!) In vsega tega je kriva ta grda „nova šola," ta neizkušeni učitelj, zarad katerega morajo hoditi otroci v šolo ! Do tu se je trudil g. K. „dokazovati", kako slaba, da, škodljiva je naša ljudska šola, kako nevedna in nevredna stvar je ljudski učitelj. Da se mu to ni kaj posebno posrečilo, čutil je vže sam. Zato se je zatekel k zadnjemu pripomočku, zato je potipal kmečkega čitatelja (kajti za tega je članek spisal) za najtanjšo žilo: za mošnjo — misle si: bode pa na to stran več vspeha. In res mož ni tako celo zabit, ali recimo, dovolj je hudoben, da je poiskal naj občutljivejšo stran našega kmeta, in ta je plačevanje davkov. Ni nam na umu šteti to kmetu za zlo. Uradnikom, služabnikom, rokodelcem se dohodki vekšajo, a ubogemu kmetu se delavne moči krčijo in slabe letine množe. Ni čuda torej, da je njemu plačevanje davkov občutljivejše, nego komu drugemu. A kdor ni zmožen tej nadlogi kmetovej opomoči s pravimi in izpeljivimi nasveti, naj o davkih molči, tembolj, ako sam ve, da njegov glas ne sega v „deveto vas." Največa hudobija je pa vže, ako dotičnika malo briga kmetova beda, katero kar naravnost zlorabi, da ga hujska zoper bližnjika, ki prejema pošteno zasluženo pičlo plačo iz blagajnice, v katero se stekajo skupni davki. Tak hujskač je g. K. in bližniki, smo mu mi ljudski učitelji. Davek, kojega plačuje kmet kakor vsak drug davkoplačevalec, zadošča različnim državnim in deželnim potrebam: „za c. k. uradnike, profesorje, vojake, puške, kanone, brodove" (besede g. K-a.) in tudi — naj nam bode dovoljeno dostaviti, kar je g. K. zamolčal — profesorje teologije. . .. Vse te potrebe so g. K-u same ob sebi umevne, le davek za domače šolske potrebe ga bode v oči. Čudno! Naj nam pove, ali ima kmet več dobička od goldinarja davka za gorenje potrebe, za katere mora vrhu goldinarja še najhujši davek, krvni davek plačevati, ali od 46 krajcarjev davka, koje plačuje za vzobra-zovanje lastnih otrok, kateri davek ostane v domači deželi ter ga uživa sin domačega naroda! In pa g. K. je še nekaj pozabil, ali hotel pozabiti. Kdo pa plačuje cerkvene potrebe, kdo skrbi za plačo ali biro duhovniku, kdo honoruje duhovnika za maše, poroke, pogrebe, za najpriprostejši „ošenaš?" Pač menda le kmet. G. K-a bistroumnosti prepuščamo torej, da izračuni, koliko bi znašali vsi ti troški na goldinar državnega davka, ako bi je plačeval kmet v davkariji. Trdno smo prepričani, da bi to znašalo drugače več od 46 krajcerjev na goldinar. — „Učitelji se potegujejo vže zdaj za više plače" .... Prav naravno! Ali se ne potegujejo tudi vikarji? Ali se niso potegovali tudi profesorji bogoslovja? Zakaj bi bilo učiteljem greh, kar duhovniku ni? Učitelj je tudi oče družine, za katero duhovniku ni treba skrbeti. Zakaj naj bi se torej država in dežela manj brigala za učitelja nego za duhovnika!? Da so troški za domače šolstvo v novejšem času narasli in še naraščajo, je prav naravno. Tega so pred vsem krive zanemarjene šolske potrebe v polu-preteklem času. Ako bi se bile cerkvene zadeve tako zanemarjale, rasli bi tudi do-tični troški, in kmet bi je tudi bolj občutil nego zdaj, če tudi bi bili morda manjši nego so zdaj. Iz natančnega naštevanja kmetovega plačevanja za šolo in učitelja, in popolnega ignoriranja še večega kmetovega plačevanja za cerkev in duhovnika se pač lehko sodi (ne glede na pisavo), da gosp. Kmet ni kmet, ampak „gospod", duhovnik — po poklicu ali po sili. Vkljub temu je zloben, kar se da! Ali ni to vže več kot rafinirana zlobnost, da se drzne kdo, kogar stan ima tako vzvišeno, nadčloveško nalogo, frivolno smešiti, v blato teptati tako človeško ustanovo, kakoršna je šola. katero so vsi omikani narodi vseh časov visoko cenili in gojili z največjimi žrtvami, katerej so posvečevali najblažji možje-učenjaki moči svojega uma, in katero dandanes najpriprostejši seljak, ki se je le nekoliko popel do višje razumnosti, spoštuje, kakor svoje oko. In tu se drzne človek, kojega je strast popolnoma oslepila, javno izustiti, da je ta šola človeštvu (ne na dobiček, ampak celo) na kvar! In pomisliti še, da je člankarju ku-mo val celo deželni poslanec!! — Pa g. K. ni le zloben, ampak tudi naiven, ker se tako nerodno skriva za kmeta. Takega kmeta, kakoršnega igra g. K. v svojem članku, ne najdemo na celem svetu. To bi bil prav izrodek! Kje je mogoče, da bi se našel kmet, ki plačuje davek za šolo mej drugim davkom v davkariji, a davek, večji davek duhovniku v roko, ter bi ta večji davek kar nič ne občutil, a le zoper davek za šolo zabavljal! Res je pač, da tak kmečki hudobnež, kakoršnega igra g. K., preklinja zarad davka „šumoštra", a tudi „farja". H koncu piše g. K.: „Zakaj bi ne zadostovali za naše šole duhovniki, tega ni lahko razumeti. Zna-li niladi učitelj več, kakor duhovnik, in je-li tudi posebne znanosti treba, da se naši otroci za potrebo brati, pisati in računiti nauče?" — No, na to abotno vprašanje pač ni težek odgovor. In ta je: Duhovnik ni sposoben za učitelja, ker je treba za to posebne znanosti, katera j enjemuneznana. Pa da bode g. K. ta odgovor bolje razumel, naj si odgovori na sledeče vprašanje: Za- kaj bi ne zadoščeval za naše cerkve kdo drugi, saj je duhovnikov tako m a1 o i n m o rd a b i kdo drugi bil tudi boljši kup za kmeta? Izvrstna misel! In „našemu kmetu" bi bil prihranjen marsikak goldinarček! Ali ugaja ta predlog g. K—u? Pač gotovo ne! On bode rekel: „Kdo bi naj bral mašo?" Saj še vseučiliščni profesor, ki je bolj učen, nego duhovnik, kaj takega ne more. — Vrlo dobro! G. K., nadomestite v zadnjem svojem stavku izraz „duhovnik" z izrazom „učitelj" in izraz „vseučiliščni profesor" z izrazom „duhovnik", pa imate najboljši odgovor na gorenje svoje vprašanje. „Ein Gelehrter ist noch kein Lehrer". Metodika nove šole je dandanes tako velikansko napredovala, da zahteva za-se posebnega pouka.. Tega g. K. seveda ne razume, ker pridobitev nove šole ne pozna. O tej pomanjkljivosti v pripravljanju mladih duhovnikov se je v tem listu vže pisalo in tožilo, kako mladi katehetje katekizem po šolah uče. A ne le o mladih, tudi o stavili duhovnikih z malimi izjemami velja to. To vemo mi ljudski učitelji najbolje. Zato je žal pre-resnično, da ni v metodičnem pregledu noben drug predmet v zadnjem desetletju tako zaostal kakor krščanski nauk. Čas bi bil vže nehati s tradicijonalnim poukom v katekizmu, z njegovo abstraktno-sistematično osnovo in dogmatično-d e d u k t i v n i m učbenim načinom. Katekizem ni učbena knjiga sistematičnega bogoslovja — piše neki pedagog — in šolski otroci niso bogoslovci. Zaradi tega ni v ljudskej šoli na mestu teologizovalno in siste-matizovalno obravnavanje katekizma. To obravnavanje mora biti po početku in svrhi katekizma bi b 1 i č n o - g e n etično. Dogma-tizovalno poučevanje v katekizmu ne more vzbujati ali oživljati vere v otroškem srcu; ono vceplja v glave le verske resnice in povspešuje le mrtvo besedovanje, kar je verskemu življenju gotovo na kvar. Verovati in po veri živeti se ne uči otrok z reki verskega in nravstvenega nauka, ampak se zaznanjem konkretnih oseb, pred vsemi osebe Jezusa Kristusa. Zato mora biti on v poučevanju v katekizmu solnce, ki razsvetljuje in oživlja ves pouk. Nalašč sem tu navedel pedagogične nazore o poučevanju v katekizmu, s katerimi je dosedanje učenje naših gg. katehetov večinoma navskrižno, da g. K. bolje razume, „zakaj ne zadostujejo za naše šole duhovniki". Njim to v greh šteti, bilo bi krivično. Tega je krivo pač le njih pomanjkljivo pri- pravljanje v bogoslovju. In to bodi na uho povedano g. dr. Mahnič-u. Tu sem naj obrne g. Mahnič svojo pozornost. Ta nedostatek v lastnem zavodu naj dobro pouči ter naj ga skuša se svojo velemožno besedo in svojim vplivom odpraviti. In ko to doseže, naj bode gotov, da si je pridobil mnogo več pravih zaslug za vero, nego z vsem dosedanjim in prihodnjim pisarjenjem v „Rimskem katoliku" in v stari „Soči". Bogo-slovcem je postavljen za učitelja, te naj osrečuje se svitlobo svojega uma. — O drugih pomislekih zarad pomanjkanja časa duhovnikov za poučevanje v šoli, kakor tudi o drugih vzrokih vednega krčenja „šol za silo" itd. nočem tu niti govoriti. Toliko naj bode gosp. Kmetu v podroben odgovor zadosti. Hvaležnosti naj pri nas učiteljih ne išče, niti za svojo hinavsko skrb za bodočnost naših otrok. Tudi mi imamo srce za našega kmeta, tudi mi poznamo njegovo bedo, katero znamo gotovo še bolje ceniti nego gosp. K., ker živimo sami med njim (kmetom) v pomanjkanju. Skušamo pa kmetu pomagati na drug plemenitejši način : s poukom, ker vemo, da je na svetu najdražja stvar nevednost, v katero bi g. K. tako rad obsodil naše kmečko ljudstvo. Toliko hudobni nismo, da bi se veselili pomanjkanja svojega bližnjika ter bi je skušali še povečati s hujskanjem koga drugega, kakor dela g. K. z nami in s kmetom. S tem hujskanjem pa škoduje tudi kmetu samemu; kajti zapeljuje ga k uporu zoper postavo, ki mu veleva pošiljati otroke v šolo. Ta postava je bila največja „napaka" nove šole v očeh neukega ljudstva. Marsikak kmečki kljubovalec je moral svojo upornost zoper to določbo poplačati z globo ali zaporom. Vsak pravi prijatelj nevednega ljudstva je gotovo svaril pred takim nespametnim in nevspešnim protivljenjem. Pa kaj je g. K. mar postava, kaj blaginja ljudstva! Strast in sovraštvo do nčiteljstva mu je prva postava. In ako zapelje kmeta, ki se je večinoma udal sili postavne oblasti, da se skuša znova upirati, to mu je še posebna slast. Hinavec potem še zavijaje svoje oči vzdihuje: „Ubogi kmet!" K sklepu si dovoljujemo reči resno besedo še gospodom duhovnikom na Goriškem, ne onim, ki so pri „Novi Soči" — in teh je hvala Bogu večina! — ampak onim, ki so se dali od hujskajoče trojice v Gorici zvabiti na pot, ki utegne postati duhovščini zares opasna. Ako trezno premislijo socijalno stališče ljudskega učiteljstva sedanjega z nekdanjim, morajo nam priznati velik na- predek. Ljudski učitelj, nekdaj podložnik duhovnikov, hlapec občinski, postal je sam svoj gospod, kakor duhovnik ali vsak drug uradnik — žal, da ne še z dostojno plačo. Zavest ^tega'napredka se je udomačila tudi v našem kmečkem ljudstvu, in v splošnem govoreč, lehko rečemo, da uživa dandanes učitelj ne manj spoštovanja nego duhovnik. Ako se to ravnotežje v kakem kraju moti, bodi si na jedno ali drugo stran, kriv je tega dotični posameznik. Da vpliva tako ravnotežje na ljudstvo blagodejno, ni treba dokazov. Za to ravnopravnost v vzgojnej nalogi duhovnikovej in učiteljevoj povzdignil je „Popotnik" vže večkrat svoj glas, in da za to ravnopravnostjo ne skrivamo učitelji kakih slavohlepnih namenov, je pač najboljši dokaz, da radi pripuščamo duhovniku nekako nadveljavo, bodi-si z ozirom na študije, bodi-si zarad vere, katero visoko cenimo. Modrost pa od duhovnika zahteva, da se te nadveljave ne prevzame ter si ne domišlja nekdanjega gospodstva. Nekaj podobnega se pripravlja sedaj pri nas na Goriškem. Gori imenovana trojica v Gorici, ki ima menda premalo dela a preveč plače, in katera bi morala kot vzgojiteljica duhovnikov pač najlepši zgled dajati svojim so-stanovnikom, začela je v starej „Soči" oživljati v duhovščini stare želje po nekdanjem gospodarstvu. Dovoljujemo si svariti gg. duhovnike pred temi sirenskimi glasovi, ki so imeli do sedaj le jedini vspeh, da so razcepili duhovščino goriške nadškofije v dva tabora. Alto pa menijo, da je privede robati način Mahnič-evega bojevanja za „vero" do cilja, dobro, naj poskusijo! Izid boja nas ne skrbi. Mahnič-evo diktatoi-ično razgrajanje za „vero", ostane — tega smo prepričani — „glas vpijočega v puščavi", dokler se njegovemu peresu ne pridruži zvr-ševalna moč. Tako postopati more le državna oblast, ki razpolaga čez vojaštvo in policijo. Vera se po Mahnič-evein receptu ni širila in se ne bo. Mahnič n. pr. lehko tisočkrat veleva: čitalnice in bralna društva zapeljujejo ljudstvo z „besedami" in plesi k za-pravljivosti, torej proč ž njimi. A posvetni razumniki in prostaki (da ne govorim o du- hovnikih) so nasprotnih misli. Oni zahajajo pridno k „besedam" in plešejo. Naj pošlje Mahnič nad nje svoj regiment vojakov in policistov, ako jih ima. Ako smo v tem dopisu na nekih mestih preblizo stopili duhovščini, naj nam tega ne jemlje za zlo. Mi nismo nameravali žaliti, bili smo izzivani, odvrnili smo napad, ki se je tako zlobno uprizoril izza njenega (duhovščine) hrbta. Od tu je bilo treba izvleči nasprotnika na dan. To pa se ni dalo, ne da bi se bili duhovščine dotaknili. Mi hočemo z duhovščino v miru živeti, dokler nam bo mogoče. V svesti smo si, da smo govorili tu iz srca vsega učiteljstva slovenskega, tudi one peščice gg. tovarišev na Goriškem, ki so „zarad ljubega miru" zatajali v sebi čustvo, ki je ima vsak omikan človek, t. j. ljubezen do svoje časti. Miroljubnost je res lepa čednost, a če se ima spremeniti v hlapčevstvo, takrat mora tudi miroljubnost prenehati. Koliko jim je ta spravljivost zdala, prepričali so se lehko iz članka „Kam pridemo !" List, kojega urednik je tako samosvestno vihal svoj „velenčeni" nos nad urednikom „Nove Soče", češ, „še pred letom dni je otroke abeceučil", list, koji je nesramno predrzen trditi, da je naše delovanje v šoli nevspešno in celo kvarljivo, list, koji si je postavil nalogo nas moralno uničiti, kateri prigovarja deželnim poslancem, naj bi ne glasovali za morebitno zvišanje učiteljskih plač (na Goriškem), list, katerega pravni zastopnik se je baje izrazil, da nimamo učitelji pričakovati kakega denarnega po-boljška, dokler velja kaj njegova beseda v deželni hiši v Gorici, tak list, — pravim —• ni vreden, da zahaja pod streho učiteljevo, ampak zasluži, da ga vržemo skozi duri in „ako so stopnice, še po stopnicah dol". In zdaj, ko prihaja ugodnejši letni čas, ter bodo pričela zborovanja naših učiteljskih društev, naj merodajni gg. tovariši premislijo, ali bi ne bilo umestno, da bi učiteljska društva izjavila svoj protest zoper nesramni napad na našo čast. Učitelji slovenski, ne dovöljimo nikomur, da bi nam pljuval v usta! Mlad učitelj. -—- Značaji. (Iz grškega po Teofrastu preložil prof. Fr. Breznik.) V. (Dalje.) Dobrikalec. Dobrikalec je pač menda oni, ki človeka Dobrikanje imenujemo ono lastnost, ako vže oddaleč po imenu kliče, ga imenuje si kdo prizadeva v občevanju dopasti, pa ne najvrlejšega moža, ga na vso moč občuduje iz poštenega namena. in z obema rokama držeč ne izpusti. Na to ga še malo sprejme vprašajoč ga, kedaj ga bode zopet videl, potem pa odide ga še hvaleč. Ako je poklican za razsojevalca, si ne prizadeva le svoji stranki dopasti, ampak tudi nasprotni, da bi se zdel nepristransk. Ako se snide s tujci, trdi, da bolj pravično mislijo nego njegovi someščani. (Je ga kdo na obed povabi, veli gostilničarju otroke poklicati; ko ti vstopijo, trdi, da so očetu bolj podobni kakor groš grošu1); on je k sebi zvabi, je objema in poleg sebe posadi. Z enim se igra rekoč: „Ej ti meh! ej ti sekirca" 2)! drugemu pusti, da mu v naročju zaspi, če tudi ne rad. VI. Nesramnež. Nesramnost imenujemo ono lastnost, ako se kdo ne briga za grdobo dejanja in govorjenja. — Nesramnež je pa tak človek, ki se za vsako malenkost priduša, ker slabo ime in sramoto lehko prenaša. Po svojem svojstvu je postopač, nesramnež in malopridnež. Zato se nič ne briga, ako trezen in v koru komedije brez šeme kordaks3) pleše. Ako glu-mači kje predstavljajo kako sleparijo, teka pri gledalcih od enega do drugega pobirajoč vinarje ter se prepira s tistimi, ki mu kažejo ') Po grškem originalu: kakor sraokva smokvi; ta pregovor je nastal v Atiki, kjer je raslo mnogo figovih dreves. z) To so bile igrače otrok pri Grkih; te dobri-kalcu posebno dopadejo. 3) Kordaks je bil tako nesramen ples, da si Aristofan (v oblakih 536) v čast šteje, da se ne nahaja v nobeni njegovih komedij. oprostnice in zastonj gledati žele. On je pa tudi voljen kako krčmo ali hišo za nesram-nice odpreti ali mitar postati. Sploh ni nobenega tako nečastnega opravila, da bi mu ne ugajalo; kajti on preklicuje, prodaje kuhane jedi in ima sobe za igralce, on berači, se da zaradi tatvine zapreti in stanuje več časa v zaporu nego doma. On je tudi jeden tistih, ki veliko druhal okoli sebe zbirajo, glasno kričeči šuntajo zabavljajoči o vsaki stvari. Mejtein pa nekateri prihajajo, drugi odhajajo prej ko so ga do dobra slišali; nekaterim ponudi začetek, drugim razkosane stavke, drugim zopet košček predavanja; nikjer drugej ne kaže svoje neumnosti rajši nego kedar je velika množica zbrana. Spreten je tudi v pravdanju bodi-si kot obtoženec ali tožnik; jedenkrat se opraviči, da k obravnavi ni prišel, s prisego, drugokrat pa pride s torbico na prsih in butaro uradnih spisov. On se tudi ne brani načelnik trgovcev in prodajalcev postati in jim takoj denarja posoditi ter zahteva za drahmo x) vsaki dan poldrugi oboi. Tako pohaja po krčmah in prodajalnicah rib in slanikov. Iztirjane obresti pa nabira v čeljusti.2) Ljudje, katerih jezik je vedno nabrušen za obrekovanje in ki tako kričijo, da njihovo vpitje po ulicah in delavnicah odmeva, so zoperni in ostudni. —• (Nadaljuje se.) ') Atiška drahma (okoli 26 krajcarjev našega denarja) je imela 6 obolov (ä 4'/2 kr.); tedaj vsaki dan 6'74 kr. obrestij od 26 kr. kapitala. 2) Ako priprosti Grk ni imel mošnje ali če se mu ni vselej poljubilo jo iz žepa vzeti, deval je, ako je naglo denar dobival, majhne beliče v usta. Slovstvo. Knjižnica Dražbe sv. Cirila in Metoda. Pred nami leži IV. z v e z e k in sicer „Junakov" I. knjižica, katero je spisal Fran Hubadf e. kr. gimn. profesor. Izvod po 25 kr., 100 izvodov vkup 20 gol d. Knjižica ima 88 strani, tri podobe : Blejsko jezero, Ernest Železni pred Radgono, Boj pri Črnuškem mostu 1. 1813. Vsebina obsega kratek predgovor in 24 vzgledov hrabrosti in požrtvovalne ljubezni do domovine. Vsi (razun jednega samega — J 5. Bitva pri Ajdovščini (i. septembra 1. 394. po Kristu —, ki pa bi se slobodno izpustil, ker v njem ne najdemo prav za prav nobe-dnega junaka, kajti le silna burja je bila vzrok konečne zmage) vzeti so iz avstrijske zgodovine. Vzgledi niso strogo kronologično razvrščeni, kar v obče odobravamo. Z vsebino samo na sebi moramo biti prav zadovoljni; zanimive slike je kaj dobro razvrstila spretna roka gospoda pisatelja. Mladina, posebno dečki, bode rada posegla po njih ter srkala iz njih ognjeno navdušenje za vero, dom in cesarja ! Pa tudi možje čitali jo bodo z največjo radovednostjo; saj še je mnogo živočih, katerih imena se bli-ščijo v omenjeni knjigi, ali ki so pri dogodkih sodelovali. Uverjeui smo, da bo šla knjižica od rok do rok ter zapuščala za soboj mnogo, mnogo sledov! — Kolikor nas je zadovoljila vsebina sama na sebi, toliko nas je žalibožc nemilo dirnola jezikovna stran omenjene knjižice. Žalostna je sicer istina, da še nismo dospeli do dosledne pisave, umevaj, kolikor je namreč mogoče živočim, vedno se tudi razvijajočim jezikom. Toda kdor paznim očesom motriva naše slovstvo, vidi, da napredujemo v tem oziru od dne do dne in da smo se zedinili že o mnogih oblikah. Pisatelj, ki piše za mladino, mora tem bolje uvaževati to stran. Ako se je poprijel te ali one besedne oblike, obdržati bi jo moral v vsej knjigi. Pomisliti treba, da dobe knjigo otroci, katerim je 10—14 let. In kdo ne pozna šolskih razmer pri nas po Štajerskem, Primorskem in Koroškem? Zalibože, a istina je, da se doseže tudi s 14. letom v malokaterih slučajih smoter v materinskem jeziku. Nedoslednost v besednih oblikah zmoti dečka, česar posledica je nerazumljivost, in deček odloži knjigo nevesel in nezadovoljen! Tako n. pr. najdemo v pričujoči knjigi str. 11 srebrnim, 12. srebernim; str. 17 ima za besedo Ty-rana tri izraze: siluež, silovitež, silovitnež (nam samosilnik, tiran Janežič-Bartel besednik str. 69); str. 19 „Ko sliši upitje drugih zavpije" (vpiti, vpitje); str. 12 trobec, str. 21 trobentač; str. 32 burja in burija; str. 38 kristijane, 39. kristjane (prva oblika zdaj pač ne rabi nobenemu pisatelju, če tudi je pravilniša od druge, Levstik v svoji slovn. str. 10 in 11); str. 52 ujeli in vjeli; str. 58 Mengšu, 59. Mengešu; str. 64 laže, 69 lože; str. 69 poldan, 76 poludne i. dr. — Tu in tam smo našli drugih nepravilnih, ali pa v književnem jeziku nenavadnih oblik: str. 7 prejšni (nam. prejšnji); str. 8 morija — kar bi morebiti „das Morden" pomenilo — (nam. umiranje, pomor); str. 11 „Ko pridere zopet nad nju, uname (vname, Šu- man str. 6 in 146) se strašni (strašen) boj"; str. 14 polek (nam. polk, das Regiment); str. 21 pod slavnim nadvojvodom (nadvojvodo) ; str. 22 odišla (odšla); str. 23 dereča (deroča); na mnogih straneh „skazati se", kar bi morali sloveniti „odlikovati se"; str. 30 nepričakan (nepričakovan); str. 32 zanaša (zanese); str. 34 obrnenih (obrnjenih, Štre-kelj v Ljublj. Zvonu 1. 1886 str.' 301); str. 38 budele (navadno bedele, bdele); str. 39 culjati in str. 41 curlja (curiti, curi skoro povsod po slovenskih in ljutomerskih goricah); str. 47 unima (onima, Šuman 134); str. 50 „dne 22. maja podati se je morala posadka" (udati se); str. 53 prijaha (pri-jaše) i. dr. — Uverjeni smo, da nam naših opazk ne bo zameril velezaslužni gospod pisatelj, marveč bo iz njih spoznal zanimanje naše za njegove spise. Saj se te pomote na lahek način popravijo pri drugi izdaji. Družba sv. Cirila in Metoda se nam je prikupila vže na prvi.hip zbog tega, ker je vže s prvim zvezkom pokazala, da je široko polje zgodovine eminentne važnosti za knjižnico mladine. Pravo ima nadvojvoda Albrecht, slavni zmagovalec pri Custozzi, ki naglašuje pri vsaki priliki, da bi šole morale zgodovino gojiti v večji meri, ker öna je naj-imenitniši pogoj ali uvet patrijotizmu. Neumorni gospod pisatelj razveselil pa nas je s tem zvezkom tem bolje, ker najdemo v njem večinoma slovenske junake. Podpirajmo z vsemi močmi v resnici patrijotično podjetje družbe sv. Cirila in Metoda, razširjajmo prelepo knjižico med ljubljeni narod naš! Naj ne bo nobena iinovitnisa hiša, še manj pa ljudska šola brez nje! Jož. Freuensfeld. -<3$©-- LISTEK. Pisma iz Sibirije. n. Moderna „ruska" hripa ali učeno rečeno „influenca" priromala je srečno tudi k nam v Sibirijo Prišla je sicer precej kasneje, a prišla je vendar-le. Žrtve svoje izbrala si je iz vseh stanov razne starosti in obeh spolov, ravnajoča se najbrž po geslu: Pod kožo smo vsi krvavi! Začetkoma me je vselej smeh posilil, kadar sem v novinah čital množeča se poročila o novi bolezni ki je v kratkem času skorej vsa mesta Evrope „porušila". A smeh me je kmalu minil, ko so se jele oglašati zdravniške korifeje s svojimi učenimi razpravami. „Jnfluenca" le ni za šmenca, mislil sem si. S posebnim veseljem pozdravil pa sem snovanje klubov, ki teže za preosnovo pozdravljanja. Razkrivanje glave pa je imelo poleg mnogih drugih tudi to napako, da je bil klobuk od samega prijemanja kmalu oguljen in treba je bilo „hočeš ali nočeš" kupiti novega, če ti ni ljubo, da na te ljudje gledajo, kakor na kakega špeharja. Brez dvojbe bode reforma pozdrava prodrla v vse sloje narodov, ker si vsako novotarijo dandanes radi osvojimo. Skoda bode le lepih fraz, katere smo imeli v slovenščini na razpolaganje vselej, kadar se kak fantalin ni hotel spodobno odkriti, n. pr. Ali imaš ptiča pod klobukom? Glej da ti uši ne zmrznejo! itd. itd.. No, kako se bodo zdaj naši paglavci moško postavljali, ko se bode vže v šoli priučili, kako je treba po vojaško „salutirati". Upam, da dobimo kmalu tudi potreben reglement. Meščani ljubijo v obče napredek in omiko ter se zlasti radi oklepajo reform tikajočih se socijalnega življenja. Da-si so deželani nasprotno konservativnih načel, ipak so naši Sibirčani v oliki daleč nadkrilili meščane. Tega sem se popolnoma uveril ob času vseobče epidemije. Pri nas je vže od nekdaj, že iz starodavnih časov vkoreninjena navada, da se malokdaj pozdravljamo, še manj pa odzdravljamo. Sploh pa nikdar nikomur na um ne pade, da bi pozdravljajoč snel svoje pokrivalo. To je bil sigurno najvažnejši vzrok, zakaj „influenca" po Sibiriji ni toli strašno razsajala nego drugod. Navzlic temu opazil sem nekega dne z veliko grozo prave pravcate simptome „influence" na svojem grešnem telesu. Podrla me je, kakor sem dolg. Rahlo sem položil kosti svojega rojstva v postelj, glavo si obvezal s tankorezanimi krompirjevimi obkladki ter jadikoval nad osodo človeškega trpljenja. Hudoval sem se, zakaj mi ljubi stvarnik namesto živcev ni dal dret, da bi ložje prenašal bol in jad, ki sta me neusmiljeno mozgala. Pa tak hrust, kakoršen baš nisem, prestal je kmalo ozbiljno krizo. Odleglo mi je! Ne zmeneč se ostalih bolečin, iščem primernega berila, ki bi razvedrilo srce in duha. In našel sem ga! Slučajno sem segel po 43. zv. „Slovenskih večernic". Vže prva povest „Domačija nad vse!", osnovana na podlagi prijateljskih pisem, akopram najdeš v nji jedino pismo na „Ljubega doktorja Jarneja", bila mi je neprecenljiva dušna naslada. In kako tudi ne ? Vsaj so sami nenavadni značaji, kakor so to gg. Cirilovci vže povedali v kritiki, objavljeni v lanskem „Slovencu". Pa le ti kritiki se pač niso nadjali, da dobe v „Kapeljskem", ki je spisal in v istem listu objavil protikritiko, hudega nasprotnika in mogočnega zagovornika, trdečega, da v povestih ni treba vedno le iz življenja jemati značajev, ampak da veljajo tudi taki, kakoršni se porajajo v živi Pavlinovi domišljiji. Jaz pa sem iz teh kritik spoznal, kako imenitna in interesantna oseba je postala plodovita naša pisateljica v slov. slovstvu in kakö važen predmet slov. kritikom. Pri nas v Sibiriji se sicer malo zmenimo za vse te „pro et contra" kritike, vsaj jaz ne. Z veliko zadovoljnostjo moram namreč pripoznati, da 'se je ravno pri čitanju omenjene povesti z menoj dogodil velik čudež, kajti predno sem dospel do konca, zapustila me je nadležna hripa. Ker nočem nikakor biti sebičen, rad Vam brezplačno svetujem, dragi tovariši, poskusite tudi Vi to zdravilo! Gospod urednik! Nedejam se, da se vsi „influenca"-zdravniki ne bodo hudomušno znosili nad Vami, ker jim priporočaje domačih zdravil delate veliko konkurenco. Sibirčan 2. -- Dopisi in drnge vesti. Bosna. (Prva Pestalozzi-jeva svečanost.) Ni še dolgo od tega, odkar se je v srcu Bosne začel iz povojev dvigati zavod, kateremu je lepa zadača, da si sinove ponosne Bosne in kršne Hercegovine pripravi za vzvišeni učiteljski poklic. Ta zavod je pripravniški konvikt, v katerem imajo učiteljski pripravniki ob deželnih stroških stanovanje, obleko in popolno obskrbo. Učiteljstvo zavoda pa marljivo skrbi za sredstva in način, kakö bi se dalo čim preje in vspešneje v srcih svojih gojencev razvneti zanimanje in zanos za svetinje svojega stanü. Zato je sklenilo, da hoče od časa do časa in sicer ob vgodnih prilikah pripravnike natančno seznaniti s pedagogičnimi prvaki. Da bode način spoznavanja čim ugodnejši in zanimivejši, hoče v spomin pedag. velikanov prirejati zabavne večere z raznovrstnim programom, v katerem ostane spoznavanje omenjenih mož glavna točka, kateri so vse druge podrejene in jo le dopolnjujejo. Dnč 12. januvarija 1890 vršil seje prvi zabavni večer v spomin Pestalozzi-jeve smrti po sledečem redu: 1. „Pozdravni govor" govoril je upravitelj zavoda g. Gjuro Bujher izrečno naglašajoč, daje ta večer dokazom zajednega in sporazumnega delovanja vseh članov učiteljskega zbora, kakor onih učiteljišča in I. narodne osnovne šole. Potem raz-tolmači navzočim pripravnikom važnost onega večera opozorivši jih, naj se iz Pestalozzi-jevega životopisa za rana uče privaditi najlepši kreposti učiteljevej „vztrajnosti" ter se potrudijo slediti stopinjam onega, kije „vremenom za nama, djelima pred nama". — 2. „O Pestalozzi-ju" čital je g. J. Milako-vič, učitelj na učiteljišču. Z velikim trudom nabrano in dobro urejeno gradivo razdelil je govornik prav prikladno v dva dela. V prvem delu očrtal je Pesta-lozzi-jev životopis in seznanil poslušalce s političnimi, socijalnimi in kulturnimi odnošaji one dobe, kar je mnogo pripomoglo k boljšemu razumevanju drugega dela, v katerem je podal temeljna vzgojna načela slavljenega klasika. — 3. „Zora mlada", moški zbor, so peli učit. pripravniki. — 4. „Kameni sva to vi" od A. Šenoe. Deklamoval učit. pripravnik I. leta Vaso Radovanič. — 5. „O disciplini". Sloboden sestavek je dobro*predaval učit. pripravnik III. leta Drag. Hofbauer. — 6. „San", moški zbor za bariton-solo. Pel zbor učiteljske in 1. narodne osnovne šole, solo pa g. J. Milakovie. — 7. Pot-pouri od najomiljenejšili narodnih napevov za gosle priredil g. N. Tajčanovič, učitelj petja in glasite na učiteljišču. Svirali so gojenci priprav, konvikta. Ob sebi se razumeva, da je bila učna dvorana lepo okrašena s zelenjem. Velika slika slavljenca obkrožena z lovor-vencem pa je bila nameščena v prirejen transparent, v katerem se je videlo izrezano: „Rodjen 12. januvarija 1746. — Vremenom za nama, — Djeliina pred nama". Ker se je influenca liaš takrat začela širiti po mestu, zato ravnateljstvo zavoda ni nikoga povabilo na svečanost, katera je imela zategadelj le interni značaj. Tako slave v Bosni naše pedagogiške velmože! Kaj pa naša prosvetljena CisleitanijaV — Dal Bog, da tej prvi svečanosti slede kmalu druge ter dosego zaželjeni smoter 1 F. S. K. Iz Ponikve ob južni žel. (Nekaj o otroških igrah.) Bliža se pomlad, čas veselja in radosti zlasti za mladino. Otroci se začno na prostem igrati. Zbirajo se sredi vasi in veselja in rajanja ni konca ne kraja. — Ni mi namen, dokazovati pedagogiško važnost otroških iger, opozoriti hočem čast. tovariše (ice) le na njih vzgojno moč ter jih prositi, da bi dobre otroške igre zbirali. Kajti, kakor v drugem, ima tudi o tem vsak kraj svoje posebnosti, igre, ki se menjavajo po letnih časih, pa tudi po starosti in spolu otrok. Pojdi dragi (a) tovariš (ica), z otroci ven na pripraven kraj, n. pr. v šolsko igrališče ali na „gmajno" in vprašaj jih, kaj znajo igrati. Kar obsipali te bodo z igrami, (vsaj meni se je tako godilo). Vsak ti bode vedel kaj povedati. Zapiši si najprej imena iger in reci potem otrokom naj zaporedoma igrajo naznanjene igre. Opazuj jih, kako se veselo gibljejo in kretajo. (Tu imaš lepo priliko, opazovati značaj svojih učencev). Zabeleži si pravila iger in posebne izraze, kojih se otroci poslužujejo. (Pri narodnih igrah, mislim, ima narečje svojo pravico). Opiši potem igro prav na drobno in pazi, da nič bistvenega ne izpustiš. Saj to ti bode veselo delo, ker prepričan sem, da se zanimaš za otroško življenje. — Kaj pa z nabranim gradivom? Moja ne-merodajna misel je ta-le: Vse posamezno nabrane igre naj bi se vposlale nekomu, ki bi jih uredoval in tako urejene igre naj bi se izdavale v letnih zvezkih. Morebiti tiči kje kak marljiv sotrudnik, ki se je s tem prašanjem vže temeljito bavil. Naj se oglasi z izjavo, da je voljen prevzeti uredovanje. Svojo skromno zbirko mu koj dopošljem. Ako se pa nikdo ne zglasi, bi prevzel pa jaz to delo. Tem načinom, mislim, bi dobili zbirko otroških iger, iz katerih bi se odseval značaj otrok in naroda našega. Kolike vrednosti bi bila takšna zbirka za slovenska zabavišča in za ljudske šole, naj vsak sam presodi, Franc Šetinc, uč. Kranjsko, v 13. dan februvarija 1890. leta.*) — [Izviren dopis.] — Zopet jedenkrat! Čas je vže, kaj ne ? No, pa vsaj sem se bil vže jeden pot oglasil, odkar „Popotnik" hodeva v novi suknjiči po slov. svetu; a tačas nisem našel milosti pred uredniškim prestolom Vašim! Duševno moje dete bilo je neusmiljeno pahnjeno v — nenasitljivi Vaš koš. To ni bilo povsem prav, č. g. urednik! Sicer spoštujem Vašo avktoriteto in sem si v svesti kočljivega položaja, v katerem se nahajate odsih dob, kar je „Popotnik" glasilo naše „Zaveze". In v očigled temu se ložje pokorevam — v istini sem se vže pokoril — Vašej strogosti. 2. štev. letošnjega „Pepotnik-a" v uvodnih svojih vrsticah opominja slov. učiteljstvo k resnemu naporu za razvoj naše mlade „Zaveze". Temu spominu mora pritrditi slednji zavedni učitelj slovenski. Osobito na Kranjskem se mi učiteljstvo ne vidi še tako pre-šinjeno o važnosti „Zaveze slov. uč. društev", kakor bi bilo to iskreno želeti v splošen prid svete naše stvari. Dokaz temu je primeroma malo število slov. uč. društev, na Kranjskem! Doslej imajo slov. ljudski učitelji na Kranjskem nastopna društva: „Slov. uč. društvo" v Ljubljani; „Pedagogiško društvo" na Krškem; „Učit. društvo" za postojinski šol. okraj; „Društvo učiteljev in šolskih prijateljev za šol. okraj logaški"; „Društvo učiteljev in šolskih prijateljev za okraj Kamnik. Ta tü navedena društva nahajajo se v kolu „Zaveze". — Ako smo prav obveščeni, imajo tudi gg. sodrugi v črnomeljskem okraju vže svoje društvo, a da bi to bilo vže pristopilo „Zavezi", o tem do sedaj nismo niti slišali, niti kje čitali. Vračunivši „črnomeljsko učit. društvo" imajo torej do danes kranjski učitelji 6 slov. uč. društev. To je vže nekaj, a za vso deželo —• vendar-le premalo ! — Ganite se, sotrudniki dragi, po drugih okrajih Kranjske ter osnujte si svoja okr. društva. Potem pa pristopite k našej „Zavezi"! Le-ta naj bode vsemu slov. učiteljstvu resno mar in v opravičeni ponös! I n kje pa naj „Zaveza" najde večjo oporo, nego n a K r a nj s k e m ? Tedaj še jedenkrat: „Snujte društva ter krepite ,Zavezo1!" Bruno. Sv. Vid blizu Šmarja. *) 24. januvarija t. 1. izročili smo na tukajšnjem mirodvoru posvetne ostanke bivšega tukajšnjega trgovca g. Franca Šmigovc-a črni materi zemlji. Ranjki bil je večletni šolski ogleda in načelnik krajnega šolskega sveta, vnet prijatelj šole in blag podpornik uboge šolske mladine. Kolikokrat je vbožne učence o poldan nasitil in jih obdaroval še z raznimi šolskimi rečmi! Zares, uboge učence je zadela velika izguba. — Bodi blagemu možu žemljica lahka! V miru naj počiva! *) Radi pomanjkanja prostora zakasnilo. Uredn. Št. Jur v Slov. gor. 4. febr. 1890. (Nekro-1 o g.) Zopet stojimo pri novo nasutem grobu, v kojem počiva blag, nepozabljivi nam tovariš, gosp. Jožef K rajne, bivši naduč. pri Sv. Trojici v Slov. gor., ki je po kratki bolezni — za vnetjem pljuč — natisnil dne 21. januvarija v 61. letu za vselej svoje trudne oči. Njegovo truplo izročili smo 23. jan. t. 1. na pokopališču pri Sv. Trojici v Slov. goricah hladni zemlji. J. Krajnc se je rodil 31. jan. 1829. 1. pri Sv. Ropertu v Slov. gor. od kmetskih starišev. Šolal se je najpoprej v tamošnji ljudski šoli, potem v Mariboru, kjer je 2. jul. 1846. 1. takratni jednoletni učit. tečaj dovršil z dobrim vspekom. Kot 17-letni mladenič nastopil je svojo prvo službo kot poni. učitelj v starodavnih Rušah. Ondi je služboval 4 leta; potem 3 leta pri Sv. Magdaleni v Mariboru. Tukaj se je pripravljal na učiteljski izpit, katerega je dostal v Gradcu dne 14. okt. 1852. Želeč si priti bliže svojega rojstnega kraja, prosil je za učiteljsko mesto pri St. Lenartu v Slov. gor., kjer je vspešno služboval 6'/2 let- — Ii. 1860. pa je bil nameščen nadučiteljem pri Sv. Trojici v Slov. gor., kjer je vztrajno deloval v pro-bujo in prospeh mladega naraščaja skoraj 30 let; skupno je tedaj užival borni naš kruhek malo da ne celih 44 let. J. Krajnc je bil vesten in marljiv učitelj, miroljuben tovariš, ki si je svojih sotrudnikov zaupanje v tej meri pridobil, da so ga v treh dobah izvolili svojim zastopnikom v okr. š. svet. Po neutrujenem poslovanju na šolskem polju opešale so Kranjcu pred 2 letoma moči vsled na-vraženih pljuč, tako da je 12. junija 1888. 1. prosil s priloženim zdravniškim spričevalom za stalno vpo-kojenje; na prigovarjanje nekaterih svojih prijateljev pa je to prošnjo 22. jul. istega leta zopet odtegnil ter še ostal aktiven. Zadnji pol leta bil je ranjki zelo klavern. Svojo notranjo žalost pa je tajno skrival pred svetom meneč, kar pesnik govori: „čemu bi-li tudi pravil Kaj mi žalosti srce? Ran mi svet ne bo ozdravil, S smehom le množil gorje!" Sploh bil je pokojnik bolj tih in prikrit značaj, najraje sam in doma, za družbo ni maral veliko. Istaknil pa si je vendar tudi zaslug za obče-koristno stvar. Ustanovil je pri Sv. Trojici požarno brambo, ki mu je polnoštevilno skazala zadnjo čast, spremljajoča sprevod v lepem špalirju. Pred vsem pa je bil Kranjc vrl soprog, zelo skrben oče in zvest sin svojega naroda. Koliko spoštovanja si je pridobil ranjki ne le samo pri svojih sotrudnikih, temuč tudi pri občinstvu daleč na okrog, svedoči mnogobrojna udeležba njegovega sprevoda k večnemu počitku. Navzlic slabim potom in viharnemu vremenu tisti dan, vdeležila se je sprevoda lepa množica naroda, mej drugimi c. kr. š. nadzornik g. Robič, 14 učiteljev, odlični tržani od Št. Lenarta, šolska mladina in mnogo drugih. Št. lenartsko uči-teljstvo poklonilo je krasen venec. Ko so se razlegali milotužni glasovi nagrobnice po razburjenem zraku, topilo se je nam navzočim srce v bolesti nad zgubo milega in nopozabljivega nam tovariša. Blag mu spomin! J. C. Premembe pri učiteljstvu. Gosp. Weixl Ivan, zač. učitelj-voditelj pri D. M. v Puščavi imenovan je nadučiteljem ravno tii; g. Rupnik Ivan, učitelj v Cruomlju, dobil je stalno nad-učiteljsko službo v Leskovcu; g. Ravnikar J a mej, učitelj v Krškem,- stalno nadučiteljsko službo v Litiji; g. Rus Frančišek, učitelj v Ribnem stalno nadučiteljsko službo na Bledu; g. Rihteršič Ivan, učitelj v Doberničah, pa stalno nadučiteljsko službo v Srednji vasi v Bohinju. — G. Zagoričnik Fran, učitelj pri Sv. Janžu na Peči, prevzame učiteljsko mesto v Orešju pri Bizeljskem; g. Tominc Blaž, podučitelj v Rušah, imenovan je stalnim učiteljem v Črešnovcah; gospodična Razlag Ernesta, učiteljica v Brežicah, je dobila službo učiteljice v Ljutomeru; g. Rozman Florijan, učitelj v Veliki dolini, pride za učitelja v Krško; g. Hiti Matija iz Slavine v Doberniče. Gospodični pl. Födransberg I zabeli, učiteljici v Vipavi, podelila se je stalno 3. učiteljska služba v Gor. Logatcu. Stalnimi učitelji na svojih službah so imenovani gg.: Konjar Ur h v Motniku, Kozjäk Frančišek v Borovnici in Rojina Frančišek v Kolovratu. Stalno nameščena na svojih službah sta dalje gg.: Benko Josip, podučitelj v Prihovi, in Fran Meško, podučitelj v Jarenini. (P r e s v i 11 i cesar) podaril je za zgradbo šole na Holmcu v kamniškem okraju 200 gld. (Umrl) je 3. dne t. m. ob 2'/4 uri zjutraj v Št. Vidu nad Ljubljano po daljši bolezni tamošnji nadučitelj, gospod J. N. Ivermavner, v 33. letu svoje dobe. Lahka mu žemljica in mir njegovim ostankom! („Matica Slovenska".) V LXXXV. odbo-rovi seji, ki se je vršila v Ljubljani dne 26. febr., se je določilo, da „Matica" izda za svoje ude letos troje društvenih knjig in sicer: I. Letopis za 1. 1890. Urednik mu bo prof. Bartel. Raznovrstna tvarinaje že zagotovljena. Rokopisi so ali vže izročeni, ali pa pravočasno obljubljeni. Imel bo podobno sestavo, obliko in obseg kakor lani. II. Dušeslovje (II. del). Spisuje dr. Fr. Lampe. Knjiga bo obsegala krog 16 tiskovnih pol. Novi udje dobe mesto nje kako drugo knjigo, n. pr. J. Križman-ovo „Slovnico italijanskega jezika". III. Vodnikovi izbrani pripovedni spisi. Sestavil in uredil ravnatelj Fr. Wiesthaler. — Ob jednem sklene odbor po nasvetu knjiž. odseka izdati dr. Kos-ovo „Vzgojeslovje" kot založno knjigo. Raznoternosti. (Öspicke ali dobrci — Masern) razsajajo v Logaškem okraju mej šolsko mladino v tolikej meri, da je moral šolski pouk v obojnem Logatcu, kakor tudi v Rovtah prenehati. Otrok je nad 80 bolnih. [Spominek Kolumbu.] V mestu AVashing-t o n u v Zedinjenih državah nameravajo postaviti Kolumbu, odkritelju Amerike, velikansk spomenik, katerega troški so približno proračunjeni na 600.000 dolaijev. [Cetiristoletnica odkritja Amerike] praznovala se bode 1892. 1. v Španskej in vsi narodi kar jih je na zemlji, so povabljeni na to svečanost. Na proslavo četiristoletnice razpisan je mednarodni natečaj za najboljše delo o celi dobi pomorskih odkritij (iznajdeb), o njej početku, teku in učinkih na polju socijalnem, političnem in civilizacijnem. Nagrada za najboljše delo iznaša 30.000 pasetov, druga nagrada pak 15.000. [Zaslužena kazen.] Ni še dolgo, kar je državni poslanec Richter v državnem zbora nemškem javno grajal vojaško upravo, češ da se zoper učitelje, ki so primorani zadostovati vojaškej dolž- nosti, zelo sifrovo postopa in da nekateri častniki te ljudske izobraževalce pitajo pogosto s priimki, ki se ne dado ponavljati. Vojni minister je kar tedaj obljubil, da hoče dati stvar strogo preiskavati in sploh potrebno ukreniti, da se bodo z učitelji-vojaki zana-prej bolj spoštljivo ravnalo. Dotična naredba se je vže razglasila, obljubljena preiskava pa potrdila Richter-jeve objave. Vsled tega je vojaška sodnija obsodila dva poročnika, jednega v 14 dnevno, dragega v 3 dnevno, jednega podčastnika pa v 8 dnevno ječo. — Tako je prav! Želeti bi le bilo, da bi se tudi v našem drž. zboru oglasil kak Richter; gradiva za slično interpelacijo bi mu ne manjkalo. [Šolki troški v Parizu] so od 1. 1871. do 1890. narasli od 9 6 mil. na 2475 mil. frankov, a število šol se je v tem času povišalo za 93 t. j. od 258 na 351, število razredov pa od 1093 na 2951. Sedaj se poučuje v njih 105 tišoč dečkov in 105 tisoč deklic ; na jednega učitelja pride povprek okoli 40 otrok. Učiteljska plača narašča od 1800 do 4500 frankov. Poleg tega ima vsak učitelj še ali prosto stanovanje ali pa primemo stanarino. Listnica. Gosp. prof, A. B. v Pl. : Prisrčna hvala na za-nimljivi razpravi. Priobčimo jo, kakor najhitreje nam bo mogoče. Domoljubni pozdrav. — Mnogim čestilcem in prijateljem našim:' Laskavo priznanje nas zelo veseli. Ko bi le vsi, katerim je list naš namenjen, tako mislili in tudi vselej svoje dolžnosti v gmotnem obzira takö točno izpolnjevali, bilo bi nam mogoče še pač kaj več storiti. Pravo neodvisnost uživa le gmotno povoljno podkrepljeno podjetje! P. n. naročnike naše opozorimo vže danes, da blagovolijo pogledati na ovitek prihodnje (6.J Številke. Zapisati hočemo vsakemu, do kedaj je naročnina plačana. Upamo, da potem storijo oni, Ici so z po-šilatvijo svoje naročnine zaostali, vendar svojo dolžnost! St. 232. I Razpis natečaja. Učiteljska služba. Na trirazredni ljudski šoli pri Sv. Petru bi. Maribora se razpisuje služba učitelja z dohodki IV. plačilnega razreda. Prošnje naj se postavnim potom vlagajo do konca meseca aprila t. I pri krajnem šolskem svetu pri Sv. Petru. Okjajni šolski svet Mariborski dne 3. sušča 1890. Predsednik: Hein s. r. Kateri gospodov tovarišev na jednoraz-rednici bi bil voljen z menoj v službi menjati ? Šinihelj pri Mozirju. M. Zdolšek. Izšla so v ličnej knjižici Pisma iz Pariza, 0(1 prof. Aut. Bczeuška. V 25-tih pismih (11 pol) opisana je svetovna razstava z zanimivimi podrob-nostimi. Pripoveduje se mično o Parizu, o njegovem velikomestnem življenju, koncertih in predstavah. Opisane so glavne cerkve, palače, muzeji, sprehajališča itd. itd. Gena 50 novč. s poštnino vred. Dobiva se v Ljubljani: pri Arnoštu Bezenšku, uradniku banke Slavije in v „Narodnej tiskarni". QO<>