OSAMLJENI   ORFEJ
Vlado  G o t o v a c
Vse bolj se mi dozdeva da slišim oblake
Vse voljnejši je moj sluh
Glasovi prihajajo k meni  iz mnogih stvari
Ne morem se več umakniti v tišino
Lahko že izrečem jok komarja
ali bolečino prilepljene muhe ki drhti
Vse bolj v mojem ušesu izginja človek
In njegove besede prehajajo v šum
Ki se širi iz vsega enako
Ogromna violina morebiti brez strun
tiho odmeva na modrem nebu
In zvezde podrhtevajo v sli
In se utrinjajo in pogašajo in padajo
Medtem ko se iz hladne globine dvigajo novi zvoki
Kot da nekakšen boben kliče k stvarjenju
Brezbrižno odgovarjajo vsemu oblaki
In le otroci pojejo z njimi
Vse bolj se mi dozdeva da slišim kako se razblinjajo besede
Zakaj v njih je vse manj te pesmi
Vse volnejši je moj sluh
lahko bi se pridružil mrtvim
759