OTROŠKI DISPANZER V ULICI STARE PRAVDE
Mučne čakalnice
Marsikatera mati oziroma oče, ki mora peljati svojega otroka na pregled v otroški dispanzer v uilci Stare pravde, je že vnaprej slabe volje, ko se spomni na dolga čakanja (tri ure in več) v utesnjeni čakalnici. Največfa težava službe za zdravstveno varstvo pred-šolsklh otrok pri zdravstvenem domu Center, kakor se dlapanzer uradno imenuje, je namreč prav po-manjkanje prostorov. Ko so ga 1955. leta zgradili, /e veljal za najsodobnejšega, danes pa se zdravstveni delavd skupaj s paclenti in spremljajočimi skoraj dušijo v njem.
»Najhujše je z izolirnim od-delkom. Naj se še tako trudi-mo, da bi bolni otroci ne prišli v stik z zdravimi oziroma taki-mi, ki nimajo nalezljivih bo-lezni, nam to ne uspeva. Kar strah me je, kadar se pojavi kako številčnejše nalezljivo obolenje, ker ne vem, kam z malimi bolniki. Čakajo po ko-tih, v prostoru za kartoteko, v veži, v avtomobilih,« je v po-govoru z nami potožila dolgo-letna otroška zdravnica dr. Marija Kalan-Bocak.
Čakalnice so, razumljivo, zatohle, saj delajo zdravniki v dveh izmenah, in jih tudi ni mogoče prezračiti. Prav tako je z ordinacijami in hodniki. Tudi ti so navadno polni, kajti zdravstvena služba v tem di-spanzerju je dokaj razvejena; poleg kurative in preventive je tu še mentalno-higienski oddelek in genetična posveto-valnica.
Za vse dejavnosti bi potre-bovali tisoč dvesto metrov prostora, imajo pa ga komaj petsto. Tu ne delajo samo otroški zdravniki, sestre, la-borantke, marveč tudi logo-ped, psihiater, psiholog, de-fektolog, fizioterapevt in so-cialni delavec. Tako je ta usta-nova pravo mravljišče in člo-vek tudi ne more pričakovati, da bodo z njim vedno na moč prijazni, da bodo poslušali vse njegove težave, kajti nad zdravstvenimi delavci kot meč visijo tudi normativi, ki z minutnimi kazalci merijo nji-hove storitve, da ne rečemo besede, če smo nekoliko pi-kri.
»Če hočeš kolikor toliko upoštevati vse, kar so nam predavali na medicinski fa-kulteti, si tako zaposlen, da nimaš časa ne za malico ne za pravočasen odhod domov,« je nekoliko potožila naša sobe-sednica, ki dnevno sprejme tudi štirideset do petdeset malih pacientov, in zgodilo se je, da jih je prišlo še več.
Pri tem pa zdravnika nihče ne vpraša, kako zmore, in tudi nadur, ki jih apravi kar na ho-dniku ali v slučajno praznem prostoru, samo zato, da bi ustregel moledujočim mate-ram oziroma očetom, nihče ne plača. Razmere so zares sko-raj obupne; možnosti, da bi jih izboljšali, pa so po drugi
strani tudi minimalne, saj v bližnji prihodnosti ni nobene-ga pokazatelja, da bi ustanova dobila dodatne prostore; k»j šele, da bi dobila nove. Veseli-li smo se nadzidka, a so nam poučeni takoj povedali, da gre za nadzidek sosednje bolnice.
Tej stiski pa so »krivi« tudi tisti, ki svoje otroke vozijo sem iz drugih občin. Po grobi oceni naj bi bilo takšnih sko-raj polovica, kajti otrok v naši občini je vse manj, saj je zna-no, da se prebivalstvo stara. Tisti otroci, ki živijo v naši ob-čini, pa so pogosto bolj občut-Ijivi, bolj ranljivi, saj tudi niso redki, ki stanujejo v starih vlažnih hišah in v soseskah, kjer ni prostora za igro in sprehode.
»Otroci so bolj bolni, ker so premalo utrjeni v onesnaže-nem okolju in ker jih je vse več v kolektivih. V le-teh prav tako vlada stiska in nalezljive bolezni si tja hitro utirajo pot,« je povedala dr. Marija Kalan-Bocak.
Sicer pa otroci nasploh naj-bolj obolevajo na dihalih: za-radi hahoda, angine, vnetja sapnika, obnosnih votlin, uše-snega vnetja, bronhitisa, pljučnice. Zadnjih deset let je po izkušnjah otroških zdrav-nikov tudi vse več prebavnih motenj. Tudi nalezljive bolez-ni se ne umikajo, včasih celo presenetljivo množično napa-dajo naše otroke. Tako so ča-kalnice nenehoma polne; ne-kaj pa je vmes, resnici na lju-bo, tudi takih, ki pridejo z otrokom v ambulanto tudi za-radi malenkosti, kakršen je nedolžen kašelj ali prehlad.-No, pa tudi to bi bilo sicer zaželeno, če bi za to imeli pro-stor in čas.
Vprašali smo, ali imajo na-men zaposliti več otroških zdravnikov, pa smo dobili osupljiv odgovor, da naj bi jih bilo po srednjeročnem načrtu celo manj, prav zaradi zmanj-ševanja števila otrok v občini Center. Zadnje čase uradno tudi ne sprejemajo otrok iz drugih občin, a kaj, ko je med njimi, na srečo, veliko zdrav-nikov in sester, ki niso biro-krati, ampak hočejo biti samo zdravniki, vedno pripravljeni pomagati in ustreči malemu bolniku.
A. P. Adamič