MATIJA MURKO IN SODOBNO HOMEROSLOVJE
V sodobnem homeroslovju velja za eno vodilnih smeri teorija tako imenovane »oral poetry«, tj. smer, ki raziskuje Homerjeve pesnitve izključno kot pojav ustnega pesništva. Ta smer se je najprej uve- : Ijavila v ZDA, za njenega utemeljitelja velja harvardski proiesor Milman Parry, ki je umrl 1. 1935; : toda v zadnjih desetletjih si je pridobila vse več privržencev tudi v Evropi. Raziskovalci te smeri sto- \ jijo na stališču, da imamo v primeru Homerjevih pesnitev opraviti z literaturo, ki sploh ni »literatura«, ; saj ni bila napisana s črkami (liltera = črka), in da velja za to »literaturo« posebna poetika in posebna : literarna teorija, ki se bistveno razlikuje od standardnih literarno-zgodovinskih metod. Obdelava ; pesniških motivov, oblikovanje značajev, iunkcija metafor in drugih besednih figur, frekventnost uk- ; rasnih pridevkov, struktura verza - vse je v tej vrsti »literature« bistveno drugače kot v standardnih pesniških zvrsteh. Posebno pozornost posveča ta smer ponavljanjem - ponavljanjem kompleksnih izrazov, celih verzov, standardnih opisov in motivov, ki jih je v Homerjevih pesnitvah na pretek.' Starejšim homeroslovcem je bila večina takšnih ponavljanj sumljiva in vprašljiva, v njih so videli poznejše vrinke ali roko t i. redaktorjev. Teorija »oral poetry« pa, nasprotno, dokazuje, da so takšna ponavljanja v ustnem pesništvu povsem normalen pojav, neogibna sestavina in opora spomina: ustni pesnik pri svojem recitiranju nima časa, da bi porajanje jutranje zarje, pripravljanje obeda, vihar na morju, začetek bitke in druge podobne pojave opisoval vsakokrat na drugačen, na »izviren« način; čas ga priganja, da mora imeti za vse to vsak hip pri roki »klišeje«. Teorija »oral poetry« raziskuje predvsem genezo junaških pesnitev in njihovih sti nih posebnosti, odreka pa se estetskemu vrednotenju. Razprave te smeri so navadno polne raznovrstnih statističnih tabel, procentov in drugih računskih podatkov, medtem ko v njih zaman iščemo prodomejšo literarno interpretacijo.
Ker je Homerjeva epika od nas časovno oddaljena skoraj tri tisočletja in sega v obdobje, za katero ; so nam na voljo v glavnem le arheološki in zelo skopi arhivski viri,^ si raziskovalci »oral poetry« radi j pomagajo z vzporednicami iz novejših ustnih pesništev. Zlasti raziskave srbskohrvaške junaške epi- i ke igrajo pri tem nad vse pomembno vlogo. Prav Milman Parry je v obdobju med prvo in drugo sve- ; tovno vojno prepotoval precejšen del Jugoslavije in s fonografskimi aparati posnel eno najbogatejših i zbirk srbskohrvaške junaške epike.^ Jugoslavija mu je bila s svojo guslarsko tradicijo, ki je bila tedaj ! še precej živa, dobesedno nekakšen »epski laboratorij«, v katerem je skušal eksperimentalno doka- j zati veljavnost svojih teorij o Homerju in o značaju njegovega ustnega pesništva.
Med privrženci teorije »oral poetry« - in teh danes ni malo - velja Milman Parry za legendarnega \ učenjaka, naravnost za nekakšnega Kolumba aU Kopernika homeroslovja. Zanimivo je, da so se ob \ Parryjevi teoriji homeroslovci, ki že od antike dalje niso nikoh predstavljali neke strnjene in složne vojske, razdelili v dva nasprotna tabora, ki se v najboljšem primeru med sabo obkladata z žaljivkami, še pogosteje pa povsem ignorirata. Tako imenovani »tradicionalisti« radi očitajo Parryjevim privr- i žencem »lov na formule«, »kompjutersko statistiko«, »slavomanijo« in podobno, le-ti pa jim ne os- j tajajo dolžni in se spotikajo nad njihovim stopicanjem na mestu, nad okornostjo, starokopitnostjo in j jalovostjo njihovih filoloških metod, nad subjektivnostjo njihovih sodb itd. Vendar je Parryjevo ime j v desetletjih po drugi svetovni vojni dobilo takšno težo, da celo njegovi nasprotniki govorijo o i »predparryjevski« in »postparryjevski« eri homeroslovja. Za ponazoritev, kako daleč gre oboževa- j nje učitelja in vzornika in razgretost polemičnih strasti, naj navedem samo odlomek iz neke novejše ' razprave o Odiseji:"*
i
» .. .Toda analitiki^ se zapletajo v pravo mrežo težav, če priznavajo vsaj neko najmanjšo mero ponavljanj kot upravičeno (in to morajo priznati, čeprav pri tem škripljejo z zobmi)... Neprecenljiva zasluga Milmana Parryja in njegove šole je, da je pokazala na velikanski obseg teh ponavljanj... Z enim samim revolucionarnim udarcem je Parryjevo delo razrušilo enega najmočnejših stebrov analitične kritike .. . Kot vsa velika odkritja, tako je tudi delo Milmana Parryja in njegovih privržencev
' Statistično je ugotovljeno, da se pri Homerju ena tretjina verzov ponavlja.
' Pod »ariiivskimi viri« razumem spomenilte kretsko-milcenslie linearne B-pisave, ki sta jih pred tremi desetletji razvozlala Ventris in Ciiadwick in ki so nam odprli zanimiv vpogled v družbeno, ekonomsko in politično strukturo predhomerske Grčije, predvsem pa so nam predstavili grščino v jezikovnem stadiju, ki sega še pol tisočletja nazaj v davnino.
' O tem smo v našem časopisu že pioročali v članku »Na sledi za Homerjem« (JiS 9, 1964, 20 -26). ' B. Fenik, Studies in the Odyssey (Wiesbaden 1974), 134-136.
' Homeroslovci se od 19. stoletja dalje delijo v »unitarijance«, ki priznavajo enega Homerja - genialnega umetnika, ki je ustvaril Iliado in Odisejo, in »analitike«, ki vidijo v homerskih pesnitvah zbirko različnih razpsodij in delo številnih »Homerjev«. V medsebojnih polemikah se večkrat napadajo kot »pastirji enotnosti« (»Einheitshirte« = uni-tarijanci) in »analitični volkovi« (Analysewölfe« = analitiki). »Parryjevci« mečejo obe skupini v en koš z naslovom »tradicionalisti«.
119
zastavilo več vprašanj, kot je dalo odgovorov, vendar niti pastirjem enotnosti niti analitičnim volko- i vom ni olajšalo življenja...«
Vendar Parryjeva teorija niü ni tako zelo revolucionarna, kot radi poudarjajo njeni privrženci. Zametke zanjo srečamo že v znameniti Wolfovi razpravi Prolegomena ad Homemm (1795), ki na splošno velja za zibelko novejšega homeroslovja. Že Wolf je opozarjal na ustni značaj Homerjevih pesnitev in na okoliščino, da zaradi ustnega značaja v njih ni nič stalnega in trajnega (nihil certum et con-stans). Tudi poznejši homeroslovci so pogosto opozarjali na razne posebnosti, ki si jih lahko zadovoljivo razložimo samo, če upoštevamo ustni značaj homerske epike. Ena takšnih posebnosti je npr. intenzivna raba ustaljenih pridevkov, ki se z ustreznimi samostalniki stapljajo v stereotipne izraze, kakršne mora imeti pesnik vselej pri roki, kadar je treba izpolniti praznino v heksametru, ne glede na to, da iz tega včasih nastane pravi nesmisel. Tako je npr. v Odiseji perilo vedno »bleščeče belo perilo« (tudi takrat, kadar ga šele peljejo na perišče); v IHadi je zemlja vedno »življenje porajajoča« (tudi takrat, kadar na njej ugašajo mlada življenja); Ahil je vedno »brzonogi Ahil« (tudi takrat, kadar spi); in Ajgist je vedno amymon, »brezgrajni« (tudi takrai kadar prešuštvuje z Agamemnonovo ženo Klitajmestro) itd. i
Tudi iskanje vzporednic za podobne stilne in motivne pojave v epiki jugoslovanskih narodov ni i novo. Na takšne vzporednice je opozarjal že Kopitar, ki je 1. 1816 v oceni zbirke srbskih narodnih j pesmi med drugim zapisal: »Sploh se tu najpogosteje spomnimo na Homerja: kraljevi sinovi sami no- i sijo pisma in objemajo služabnike; kraljice obvezujejo ranjence; kraljeviči pasejo črede, junaki jokajo i itd; in krona vseh podobnosti, te pesmi pojejo ob guslih slepi rapsodi.«^ OkoU 1. 1848 in v naslednjih ; letih je izšla v slovenskih časopisih vrsta poljudnih prispevkov, v katerih mrgoH vzporednic med srb- i sko junaško pesmijo in homersko epiko. Na večji odmev v strokovnih krogih je naletela primerjabia študija o vlogi prispodob pri Homerju in v srbski junaški pesmi, ki jo je Maks Pleteršnik objavil 1. 1865 v Izvestju celjske gimnazije, pozneje pa tudi v Zori.^ Še bolj opažena je bila Miklošičeva razprava »Die Darstellung im slavischen Volksepos«, ki je izšla najprej pri dunajski akademiji znanosti (1890), ¦ pozneje pa je bila prevedena tudi v ruščino (1895). i
Toda daleč najpomembnejšo vlogo je v tem pogledu odigral Matija Murko, ki je najprej leta 1909 in pozneje še sedemkrat s fonografskimi in drugimi aparaturami prepotoval velik del Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore in Srbije, zbiral podatke o tamkajšnjih guslarjih ter zapisoval njihove rap-sodije.s Svoja opažanja in izsledke je objavil v številnih razpravah,^ kjer je večkrat tudi opozarjal na pomen tega gradiva za poznavanje podobnega okolja, v kakršnem je mogla nastajati epika homerskih i rapsodov.i» Lahko rečemo, da je v teh Murkovih razpravah v zametku navzoče vse, kar je pozitiv- I nega na poznejši teoriji »oral poetry«, le da v svojih ugotovitvah ohranja čut za zdravo mero in se ne izgub ja v statističnih in matematičnih skrajnostih kot nekateri Parryjevi privrženci.
Tudi Milman Parry sam priznava, da so ga prav razprave Matije Murka, na katere je postal pozoren šele ob obrambi svoje doktorske disertacije na pariški Sorboni, usmerile k raziskovanju srbskohr-vaške junaške epike. Parryjev najpomembnejši učenec Albert B. Lord vidi v Murku resničnega pionirja (»a true pioneer«) in te pionirske zasluge mu danes priznavajo že tudi standardni priročniki grške literarne zgodovine. Tako npr. piše pred nedavnim umrli Albin Lesky v svoji Zgodovini grške književnosti: »Smer so pokazala dela slavista Matija Murka, ki je že pred 40 leti na živi jugoslovanski epiki opozoril na bistvene poteze, ki imajo odločilen pomen za razumevanje zgodnjegrškega junaškega pesništva.«"
Zdi se, da je bila samo Murkova osebna skromnost vzrok, da njegova dela niso bila deležna takšne »amerikanizirane« publicitete kakor nekaj desetletij pozneje podobno usmerjene razprave harvard- i skih profesorjev. Vendar najnovejše publikacije o Homerju čedalje bolj poudarjajo pomen in daljno- : sežnost Murkovih izsledkov. Zlasti zanimivi sta v tem pogledu dve zbirki razprav različnih avtorjev,' ki sta izšli pred dvema oz. pred tremi leti v seriji »Wege der Forschung« pri založbi »Wissenschaft-; liehe Buchgesellschaft« v Darmstadtu. j
«B. Kopitar, Kleinere Schriften (Wien 1857), 349.
' M. Pleteršnik, Die Vergleiche im Homer und in den serbischen Volksliedern (Programm des Gymnasimns zu Cilli 1865, 3-10); Prispodobe v Homerju in v srbskih narodnih pesmih (Zora 1873, 312-316 in 325-330).
' O teh potovanjih prim. V. Murko, Moji spomini na očetova potovanja po sledovih srbsko-hrvatske narodne epike (Ptujski zbormk 1957, 76-81).
' Teh razprav je ok. 60. Prim. bibliografijo v knjigi M. Murko, Tragom srpsko-hrvatske narodne epike (Zagreb 1951) II, str. 905-908.
"> Zlasti je ta vidik poudarjen v razpravi »Neues über südslavische Volksepik« (Neue Jahrbücher für das klassische Altertum 22, 1919, 273-296).
" A. Lesky, Geschichte der griechischen Literatur (Bern-München 1963^), 32.
120
Prva od teh knjig je posvečena evropski junaški epiki nasploh in obsega 34 razprav o pripovednem pesništvu starih Grkov, Rimljanov, Keltov, Germanov, o srednjeveški francoski in španski viteški epiki, o Siovu o polku Igorjevem in o ruskih byhnah in o srbskohrvaških junaških pesmih.'^ Med objavljenimi razpravami je ena najobsežnejših in najstarejših Murkova študija o ljudski epiki bosanskih Muslimanov;'^ urednik knjige Klaus von See ob njej ugotavlja, da je Parry šele dvajset let pozneje začel hoditi po Murkovih stopinjah.'"
Druga knjiga je vsa v znamenju Homerja in obsega 24 razprav, ki so nanizane pod vidikom teorije »oral poetry«:'5 od predhodnikov, med katerimi zavzema najuglednejše mesto ravno Matija Murko z razpravo »Novo o slovanski ljudski epiki« iz leta 1919"= - prek »klasikov« te teorije - do njenih odmevov v raziskovanju ustnih slovstev drugih evropskih narodov in v najnovejših homeroslovskih raziskavah.'' Knjigo zaključuje »Specialna bibliograhja k teoriji 'oral poetry' v raziskovanju Homerja«, ki obsega okoh tisoč bibhografskih enoL Tudi urednik te zbirke Joachim Latacz uvodoma ugotavlja, da je pri Mauji Murku »zbrano že vse bistveno, kar je mogoče dobiti za homeroslovje ob primerjalni analizi še živeče ljudske epike«.'^
Obe knjigi pričata o pomembni vlogi, ki so jo Murkove razprave odigrale v sodobnem homeroslovju. Čeprav Homerjeve pesnitve sploh niso bile v ospredju njegovih znanstvenih interesov in se jih je dotaknil tako rekoč le na obrobju svojih raziskav, se je vendar Matija Murko zapisal med vrhove sodobne znanosti o Homerju.
Kajetan   G a n t a r Filozofska fakulteta v Ljubljani