M E D D O B J E

Splošno kulturna revija

Entresiglo

Revista de cultura general

Letnik/Ano L 20 16 št./N° 1-4

Izdaja SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA - Propietario: Accion Cultural Eslovena

Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina.

Uredništvo/Directores: TONE MIZERIT (urednik),

LEV DETELA, (urednik za Evropo).

Lektorji: Metka Mizerit in Tone Mizerit

Zunanja oprema, oblikovanje in računalniški prelom: Monika Urbanija Koprivnikar

Za podpisane prispevke odgovarjajo avtorji.

Spisi s psevdonimom se objavljajo, če je uredniku znano tudi pravo avtorjevo ime.
Rokopisi se ne vračajo.

Ta zvezek je 197. publikacija Slovenske kulturne akcije, dotiskan 1-2017
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N° 259299.

Tisk tiskarne / impreso en: Editorial Baraga del Centro Misional Baraga,

Colon 2544, (1826) Remedios de Escalada, Buenos Aires, Argentina.

IZHAJANJE MEDDOBJA DENARNO PODPIRA
URAD ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU REPUBLIKE SLOVENIJE.

-fD

Kulturna revija







VSEBINA

IN MEMORIAM

TONE MIZERIT (Argentina): f Dr. Katica Cukjati 5

MARIJAN EILETZ (Argentina): Naši Katici za na pot 8

VINKO RODE (Argentina): Izgorela je v delu 9

KATICA CUKJATI (Argentina): S soncem v duši 11

POEZIJA

LEV DETELA (Avstrija): Los volcanes / Obljubljena dežela 15

VLADIMIR KOS (Japonska): Božična 27

GREGOR PAPEŽ (Argentina): Villa MarIa / La tristeza 28

LOJZE LAVRIČ (Argentina): Ocean / Rdeči tulipan / Smrt
stare izgnanke 30

ANGELA CUKJATI (Italija): V napačno smer / Žalovanje /
Lunina domišljija / Spomini 33

ESEJI IN RAZPRAVE

EDI GOBEC (ZDA): Slovenski in ameriški izumitelji in
inovatorji 39

JAKA REPIČ (Slovenija): Ustrvarjalnost med Slovenci po
svetu v luči antropoloških in etnoloških raziskav 46

HELENA JANEŽIČ (Slovenija): Zbirka tiskov Slovencev

zunaj RS, NUK 57

GREGOR PAPEŽ (Argentina): Branko Rebozov in
domobranska poezija 70

KATI CUKJATI (Argentina): Ivan Hribovšek - prevod

Antigone grškega dramaturga Sofoklesa 77

PRIZNANJE

TONE MIZERIT (Argentina): Knjižni »Oskar« Slovenski
Kulturni Akciji 83

KNJIGE

LEV DETELA (Avstrija): Moja neandertalska pomlad 87

SPOMINI

VLADIMIR JURIJ VORŠIČ (Argentina): Begunska leta v
Avstriji 1945/1948

UMETNIŠKA PRILOGA

IRENA ŽUŽEK (Argentina)

89

IN MEMORIAM

TONE MIZERiT

f DR. KATICA CUKJATI

Gradivo za pričujočo številko je bilo delno že v tiskarni, ko je
člane Slovenske kulturne akcije, slovenske skupnosti v Argentini
in vsega slovenskega kulturnega prostora po svetu in v domovini
pretresla žalostna novica. Tik pred božičem, 23. decembra 2016, je
v Buenos Airesu, v starosti 67 let, umrla dr. Katica Cukjati, predse¬
dnica SKA in ključna kulturna delavka. Novica je hudo prizadela
javnost, saj njena smrt pušča prazen prostor v delovanju slovenske
skupnosti, predvsem na kulturnem in vzgojnem področju. Pokojna
Katica je bila namreč ves čas, posebno pa v zadnjih letih, odločilna
osebnost med argentinskimi Slovenci.

Pokojna je bila ena prvih, ki se je rodila Slovencem, ki so po
drugi svetovni vojni pribežali v Argentino - njena mati se na dolgo
pot v novo deželo podala noseča. Luč sveta je zagledala 29. julija
1949 v družini, ki je štela devet otrok; dva od njenih bratov sta
postala duhovnika.

Po končani srednji šoli se je odločila za študij prava in ga kaj
hitro dokončala na buenosaireški državni univerzi (UBA). Študij je

5

dopolnila v Španiji, kjer je tudi
doktorirala. Poklicno je delo¬
vala v Buenos Airesu, kjer je
imela samostojno odvetniško
pisarno.

V zrelih letih se je poroči¬
la s Tinetom Debeljakom ml.,
katerega oče, dr. Tine Debeljak,
je bil ena osrednjih kulturnih
osebnosti v Argentini. V zako¬
nu nista imela otrok.

Že od mladih let se je ak¬
tivno vključila v delovanje slo¬
venske skupnosti. Obiskovala
je slovenski osnovnošolski
tečaj Franceta Balantiča v Na¬
šem domu v San Justu in nato
srednješolski tečaj ravnatelja
Marja Bajuka v Slovenski hiši
v Buenos Airesu. Takoj nato je
začela poučevati, najprej kot
učiteljica na tečaju v San Justu,
s časom pa kot profesorica na
srednješolskem tečaju. Tu je
bila več let tudi ravnateljica.
Poučevala je dejansko do kon¬
ca in v zadnjih letih skrbela za
pripravo almanaha abiturien-
tov tečaja.

Kultura jo je vedno vabila in tako se je vključila v delovanje Slo¬
venske kulturne akcije. Leta 2005 je postala predsednica te ustano¬
ve, ki jo je vodila do svoje smrti. Bila je prva ženska na tem mestu in
vestno nadaljevala delo prednikov, kot so bili Ruda Jurčec, dr. Tine
Debeljak, Ladislav Lenček, Andrej Rot in Marjan Eiletz. Predvsem
se je trudila za vključevanje novih generacij slovenskih kulturnikov
in razumnikov po svetu. Organizirala je vrsto likovnih razstav in
kulturnih večerov, na katerih so predavali mojstri slovenske besede
in ključne osebe javnega življenja. Veliko truda je vložila v pove¬
zovanje med kulturniki v matici, zamejstvu in v diaspori. Izredno

Ob odprtju likovne razstave.
Organizirala je nešteto kulturnih večerov.

INMEMORIAM

jo je skrbela usoda slovenstva in ustvarjanja slovenske kulture v
izseljenstvu. Tej snovi je posvetila več spisov.

Bila je izredno razgledana in tako zaželena kot blesteča preda¬
vateljica. Nastopila je v Dragi, Pod lipami v Gorici, ter po raznih
državah.

Bila je tudi sourednica revije Meddobje in s tega mesta povezo¬
vala in gojila stike s slovenskimi kulturniki v Sloveniji in po svetu.

V zadnjih letih življenja pokojnega g. Miloša Stareta, ustano¬
vitelja Svobodne Slovenije in predsednika Narodnega Odbora za
Slovenijo, je z njim veliko sodelovala. Še po njegovi smrti je ostala
tesno povezana s tednikom, za katerega je pisala razne članke.

Za vse svoje delo in zasluge je leta 2011 prejela posebno priznanje
krovnega društva Zedinjena Slovenija.

Pogrešali jo bomo. Bila je nenadomestljiva in njen odhod je huda
izguba za slovensko skupnost v Argentini in sploh za ves slovenski
kulturni prostor. Naj ji Bog bogato poplača vse njeno delo.

7

MARIJAN EILETZ

NAŠI KATICI ZA NA POT

Odšla si kar na hitro, kot bi se ti mudilo. Sam Bog ve, zakaj nisi
imela časa za stisk rok in morda poslovilni poljub. Nujno je, da
se ti iz srca zahvalimo za grmado dela, ki si ga opravila sama, ne
da bi te kdo prosil. Imela si v sebi tak' naboj, kot malokdo od nas.

Vrzel, ki je nastala v Kulturni akciji, bo zapustila hudo brazgoti¬
no, katero bodo mlajši kulturniki, ki se pojavljajo med nami, skušali
zaceliti. Težko bo pozabiti nate nam starejšim, ki si nam odvzela
večji del bremena. Ni ti šlo za čast in čestitke, ne za hvalo in nagrade.
Bila si edinstvena, edinstvena v inteligenci in skromnosti.

Naj bodo te skromne vrstice kot košček spomenika, ki bi ti ga
morali postaviti ob rami Jurčeca, dr. Debeljaka, Komarja in še dru¬
gih. Slava tvojemu spominu!

INMEMORIAM

VINKO RODE

IZGORELA JE V DELU

Tako nepričakovano je odšla, da nam je zastal dih - ne le pri
SKA, ampak v vsej naši skupnosti. Saj skoraj ni dejavnosti, kjer ne
bi bila Kati sodelovala.

Pri vodstvu SKA je nasledila Marijana Eiletza. Takrat se je borila
z boleznijo. Bili smo v skrbeh, kako bo z ustanovo; nekaj nas je bilo
za to, da se SKA ukine. Zadnji občni zbor nas je našel malodušne
(štiri osemdesetletnike in dva komaj malo mlajša), vendar smo ji
podaljšali mandat za dve leti. A od tega je že kar nekaj let. SKA je
bila v krizi: brez zaledja, je bila skrčena na minimalno delovanje. Živ
je ostal likovni odsek, ohranilo se je Meddobje, Glas pa je utihnil.
A v zadnjem desetletju - od zlate obletnice do nedavne 60-letni-
ce SKA - bi naštel lepo število kulturnih večerov, ki bi brez njene
vneme verjetno odpadli. Tudi če včasih odziv občinstva ni bil nav¬
dušujoč, Kati ni odnehala; Postalo je jasno, da SKA izpolnjuje nalo¬
ge, ki niso v nobenem drugem resorju. Tega se je ona zavedala in
je vztrajala v tem poslanstvu. Verjetno Kati ni bila ambiciozna, brez
dvoma pa trmasta in garaška v poslanstvu, ki je v resnici služenje.

Ko je Gregor Papež urejal zadnje tri knjižne izdaje SKA, je ona
kot odgovorna urednica dajala »imprimatur«, kar pomeni, da je bila
tudi cenzor. Branila se je besede cenzura, saj je šlo le za načelno
nazorsko linijo SKA, kateri smo dolžni zvestobo. Zavrnila je nekaj
tekstov. Primanjkovalo ji je časa za podrobnejšo analizo besedil.
Bila je na liniji stroge doslednosti.

Ko obujam podobe iz našega družbenega življenja, mi izstopajo
naslednje.

S Tinčkom Debeljakom sta bila kolega na srednješolskem tečaju.
Ko sta se odločila za poroko, je Franci Markež organiziral zanju
»slovo« (despedida de solteros) ter povabil celo našo klapo. Ob

izvrstnem asadu in nekoliko norčavem vzdušju, vem, da smo v
željah vsi stavili na potomstvo. Čez mnogo let je Tine zbolel, da je
bil popolnoma odvisen od nje. Po materinsko je skrbela zanj. Tudi
on je premlad umrl.

Druga podoba je Kati ob stojnici SKA na »Buenos Aires celeb-
ra Eslovenia«. Na prvem tem slavju jo je spremljala nečakinja, na
lanskem je bila sama: ves dan je vztrajala; prav tako na kakem
Slovenskem dnevu. Bila je izredno požrtvovalna. Naj zaupam kar
mi je omenila kot mimogrede, kot da ni pomembno: da je namreč
ona osebno prispevala za stroške pri SKA približno toliko, kot je
bila podpora iz matice. Sklepam, da gre za občasne pogostitve ob
koncu kulturnih srečanj. Torej je bila tudi mecen Ustanove. Poleg
samoumevnega sodelovanja na mnogih poljih - »ad honorem«.

Če bi kdo dejal, de je SKA zadnja leta le životarila/je deloma res
tako. Daleč je že ostala doba epopejske slave. Sic transit... A izpol¬
njuje nalogo, ki ji lastna akcija daje pobude in pogoje za kulturno
ustvarjanje, za kulturna srečanja. Tu ima Katica Cukjati neminljive
zasluge. Izgorela je v delu za skupnost. Tako nenadno je odšla, da
bi morda mogli reči: pregorela je. Za sabo pušča veliko praznino.
Nekje je Branko Rebozov zapisal, da je Kati šla skozi pekel, ga
premagala in se vsa posvetila boju za višje vrednote.

Sploh pa je še mnogo ugank v njenem življenju. Pred nekaj leti
mi je zaupala, da namerava zapustiti našo ladjo. Vleklo jo je v Špa¬
nijo (tam je doktorirala). Rada je imela Francovo Španijo. In da
včasih začuje klic po kontemplativnem življenju. Zdaj se ji je ta sanja
uresničila - upamo - v neki drugi in drugačni razsežnosti.

Naj ji tu izrazim tudi moj osebni PAX ET BONUM.

10

IN MEMORIAM

KATICA CUKJATI

S SONCEM V DUŠI

Za Zbornik 1954-2004, ki ga je SKA izdala ob
svoji 50-letnici, je pokojna dr. Katica Cukjati, tedaj
že predsednica ustanove, napisala  Uvodne misli,
kjer je predstavila svoj pogled na zgodovino in delo
Slovenske kulturne akcije. Obenem je začrtala smer
v prihodnost, ki nam danes lahko pomeni kažipot v
težkih trenutkih razpotja.

Bilo je pred desetimi leti, v septembru 1994, ko smo v Ljublja¬
ni, v Cankarjevem domu, praznovali štiridesetletnico ustanovitve
Slovenske kulturne akcije. Slavje in prireditve so bile kvalitetne in
bogate. Ob tem jubileju je naša organizacija na nek način doživela
svojo apoteozo. Prav ob tistem času, kot da bi bil ta dogodek voden
in zaznamovan po skrivnostni roki, je Slovenska kulturna akcija
doživljala in se izživljala v polnem, razbohotenem, dinamičnem
kulturnem življenju. Doživela je cilj, ki so si ga umislili njeni usta¬
novitelji. Prvikrat se je lahko javno predstavila pred domovinsko
publiko v novi demokratični Sloveniji in lahko prikazala sloven¬
skemu svetu svoje plodovito in ustvarjalno delo, ki ga je skozi šti¬
ridesetletni eksil vršila v svobodnem svetu.

Zbornik, ki smo ga izdali ob tistem jubileju, je prikazal bral¬
cem, poleg bogate kronike naše organizacijske zgodovine, število
člankov in spominov tistih prvih intelektualnih velikanov, ki so
ustanovili Slovensko kulturno akcijo, ali pa so se njej pridružili v
prvih letih delovanja. Bili so umetniki, intelektualci in znanstveniki
na najrazličnejših področjih. Bili so Kihoti v svojem drznem načrtu.
Kot je ob štiridesetletnici zapisal v uvodnih mislih arh. Marijan Ei-

letz, da se je Slovenska kulturna akcija rodila »razpeta med lepoto
in tragiko preteklosti in med upanjem na Jutri«.

Z občudovanjem, hvaležnostjo in včasih celo nostalgijo se spo¬
minjamo intelektualnih osebnosti, ki so postavile temelje naši or¬
ganizaciji. Bili so prepričani, da je njihovo kulturno delo, daleč od
ljubljene domovine Slovenije, posledica ustvarjalnega nagona, ki so
ga primerjali z lipo, kot je zapisal eden od ustanoviteljev Slovenske
kulturne akcije: »Lipa cvete iz življenjske sle, ker je to v njeni na¬
ravi, ker je to vsebina in smisel njenega življenja, iz samega čistega
življenjskega razkošja. Za lipo je cveteti isto kot živeti.«

Ta Zbornik ob zlatem jubileju je nadaljevanje prejšnjega, od
katerega je preteklo deset let. Deset let v osebnem in tudi v or¬
ganizacijskem življenju lahko predstavlja velike in nepričakovane
spremembe.

Petdesetletnica Slovenske kulturne akcije pomeni nek mejnik.
Ob tem zlatem jubileju, ko se oziramo na opravljeno delo, smo kljub
težavam in osipu sodelavcev lahko ponosni. Istočasno pa nam ta
jubilej narekuje, da pogledamo ne samo na minulo obdobje, ampak
tudi na sedanjost in na prihodnost naše kulturne ustanove.

V novih okoliščinah, ob spremembi slovenske emigracijske real¬
nosti, je za Slovensko kulturno akcijo in za nje prihodnost bistvene
važnosti nadaljevati s cilji, ki so jih zastavili tisti slovenski zalju¬
bljenci Parnasa, domovine in svobode.-Ko so slovenski intelektualni
pionirji ustvarili našo organizacijo, so si zastavili kot njen namen:
spodbujanje delovanja kulturnih ustvarjalcev; posredovanje sloven¬
skih in splošno kulturnih vrednot; raziskovanje temeljev sloven¬
ske narodne samobitnosti; širitev in uveljavitev slovenske kulture
v svetu in pospeševanje stikov z domovinskimi in drugorodnimi
kulturami.

Cilji Slovenske kulturne akcije so danes isti, spremenila pa se je
deloma sestava njenih članov, nekateri načini delovanja in nastale
so nove oblike kulturnih večerov. Ustanova še živi, ustvarja in se
bori sredi valov modernih in drugačnih* časov, pa seveda bioloških
in ekonomskih pogojenosti.

Imamo lepo število novih mladih članov, rojenih na argentinskih
tleh iz naše druge ali celo tretje generacije, katerih življenje poteka

IN l/IEMORIAM

z utripom slovenske tradicije in poslanstva, ki so ju posredovali
naši predniki kot dragoceno doto, a tudi z navdihom čustvene la¬
tinske duše. Nekateri mladi člani pa so se vrnili h koreninam - v
Slovenijo. Tam ustvarjajo na zavidljivi kakovostni višini na raznih
umetniških področjih. Odšli so v Slovenijo z zakladnico spominov
iz Argentine in se čutijo tesno povezani z našo organizacijo. Ti mlaj¬
ši člani Slovenske kulturne akcije nam prikazujejo lepote paletnih
barv, melodioznost glasbe in odrske nastope z modernimi tehni¬
kami. Njihovo življenje je razpeto med dvema svetovoma; njihove
stvaritve in umetniški navdihi so sad dveh kultur: tiste, ki je daleč
pod Triglavom in te, ki se je razvila pod Andi.

Na literarnem polju pa nastaja neka nova zvrst umetnosti bese¬
de, ki odpira novo poglavje slovenske izseljenske literature. Našim
članom, rojenim na argentinskih tleh, prekipevajo pesniški navdihi
in proza v blagozvočnem kastiljskem jeziku. V sodobnem svetu se
počasi brišejo etnične in jezikovne ločnice in tako že ni več dvoma,
da je tudi tovrstna literatura delo slovenskih avtorjev, kadar njiho¬
ve stvaritve razodevajo intimno kulturno izkušnjo in privzgojeno
slovensko tradicijo.

Po petdesetih letih ustanovitve Slovenske kulturne akcije lahko s
ponosom trdimo, da smo ostali zvesti našim ciljem; da smo vzposta¬
vili most med generacijami intelektualnih in umetniških ustvarjal¬
cev; da smo v spodbudo in podporo novim kulturnim talentom in
da posredujemo slovenski skupnosti v Argentini in slovenskemu
svetu naše sadove.

Pred nami je prihodnost, novi časi, drugačni izzivi in presenetlji¬
ve možnosti in spremembe.

Ob tem zlatem jubileju Slovenske kulturne akcije gremo, S
soncem v duši, novemu kulturnemu delovanju naproti.

Buenos Aires 2004

13












POEZIJA

LEV DETELA

LOS VOLCANES

(MONTANAS DEL FUEGO, LANZAROTE *,
KANARSKI OTOKI, januar 2016)

1.1  MADRID 1730

ah vse to cvetje pesmi in kitare obrazi noži bibavica
na robu časa kralji in oltarji zlati prestoli bleda mavrica
zakaj se svet vedno znova pokvari in svojo dušo pogubi
v madridufilip peti toži in vzdihuje ga muči glavobol in križ
svet je čarovnica nesramna nemir le neti zaslužila bi smrt
v Španiji vlada zdaj norost z zapleti nesramni plesi karneval prepir
brezbožno rajanje praznični kresi neumno petje ob grmadi
kjer lutka iz slame coprnico nadomesti'in v vročem ognju
namesto nje zlobno gori modruje kralj in spet ne more spati
vso dolgo noč mu v soju ob leščerbi vliva pogum in ga bodri
s sladkimi pesmimi in smehom kastrat prijazni zlatolasi
a kralj ne ve še da so viharji na daljnem morju rdeči ogenj bela smrt
čez polja in vasi vali se lava iz gore bruha ostri srd

2./ YAIZA, LANZAROTE, 1730

ni več miru tam zgoraj v hribih nad brezobzirnim oceanom
kjer pase čredo ubogih duš nesrečni don andres
že dolgo vrsto let in se bori skozi strasti življenja
z zablodami in grehi globoko v srcu se mu oglaša trpeč nemir
so sence padci in nevarne sanje in tema jok in vzdihovanje
na vasi med kmeti in pastirji v župnišču kjer dolga leta je molil
prosil in častil Boga na vseh straneh je tema in so črni vzkliki
so težke sanje na večer ko poglobljeno prebiral je nekoč brevir
in rotil nebo da naj ga mirno vodi skozi pasti življenja
med polji in nasadi nad divjim morjem dolgo vrsto težkih let

15

POEZIJA

3./ ŽUPNIŠČE V YAIZI, 1. SEPTEMBER 1730

ubogi don andres slišiš v tej čudni temi so neki poki
treski nevarni zveni nesrečni mesec v črno noč beži
zvok je močan kot grom čez otok tuli nori glas
na polju se tresejo v somrak razpoke zemlja grči
veter drvi v vihar gora se odpira prelomil se je čas
življenje ruši se v prepad razklan je svet odpri oči
saj vem strah ti udarja ob srce v tej ognjeniški noči
v žveplu in pari ti zastajajo koraki daleč je še do nebeških vrat

4. / YAIZA, PONOČI 2. SEPTEMBRA 1730

zakaj vse to? kaj smo zagrešili da tepe nas nebo?
upanje se skrilo je med lavo in ognjene sanje
se guga čudni zvok navzgor in dol zemlja se maje in odpira rane
iz gore jezno šviga plameneč hudič iz zlobnega podzemlja
sovraštvo se poganja čez planjavo živali begajo in meketajo
strah je v kosteh in v križu laktu medenici pastirji strto
zrejo v nebo rdeče kot kri od ognja iz razpok globoko v zemlji
razsaja čudni čas se druži z grozo in s krvavim nebom
nesrečni don andres vse je žerjavica in plamen ta svet gori

5. / PUERTO CALERO, JESEN 1730

a ti kljub solzam in obupu ko padajo ptiči z rezkimi kriki
v strupeni megli mrtvi z neba tolažiš prestrašene na begu
navzdol k valovom temnega oceana ki pljuska ob peščeni breg
z vzpetine ob cerkvi zreš v nesrečo vseh stvari
se sklanjaš nad izgubljeno domačnost z bolečino
čez goreči otok kroži tvoj žalostni pogled zakaj o Bog vse to
vendar ne bom izgubil vere in poguma ljudem raje povem
naj vkrcajo na čolne se in rešijo na drugi otok z upanjem na boljše dni
ogenj iz zemlje je le preizkušnja in izpit v življenju
dober je Bog in pravičen Bog je ljubezen in usmiljenje

16

POEZIJA

6. / ŠPANIJA 1730

ti bolni otok sredi oceana med spanjem ki me muči in ubija
od srede zemlje do roba in ničesar je pekel dno
a zgoraj so nebesa smaragdi in zlato ljubezen in zaupanje
so dnevi iz vrtnic in noči iz žice in vrvi so krogi iz srebra
in žarki kakor sončna luč in krogla iz sanj in žalosti
na drugi strani je grob na desni slavni prestol na levi zlo
tukaj so ceste mize žeblji in zapahi in krik galeba
vijuge so in večnost čisto blizu ob trti in oleandru
sredi časa in udarcev so Španci grki turki in barbari
s čredami koz na jasi nad prepadom so sence kače
pod svetim križem in mitro z liturgijo škrlatni plašči
blede melodije odsev nečesa kakor vojna za kraljestvo
ti čudni kralj tih in preplašen za vrati iz brona in železa

7.  / MADRID, SEPTEMBER 1730

kristus na križu zatrepeta njegov obraz je bled in strt

s trnjeve krone kaplja kri kraljfilip moli in molči

pozno je ura že bije osem in devet v narobe svet kam gre ta pot

v kapeli vlada nemi mir kdaj bomo našli pravi cilj ?

že trikrat ga zbudil je mrtvi sin iz sanj o smrti

s temnim pogledom pod drevesom v senci pri vodnjaku

je stal med listjem in goščavo in me jezno motril

kot da sem jaz kriv za vse potoži kralj

in zdaj popoldne še ta vest da lepi otok v dimu se duši

in zemlja tam iz več kot tristo peklenskih žrel gori oh Bog

čemu vse to in nihče mi ne odgovori

*  OPOMBA O OTOKU LANZAROTE

Vulkanski otok Lanzarote v Atlantskem oceanu je le sto kilome¬
trov oddaljen od maroške obale v Severni Afriki. Že mavretanski
kralj Juba ga je leta 25 pred Kristusom s svojimi mornarji odkril kot

POEZIJA

»Škrlatni otok«. Leta 1312 seje na njem izkrcal Lanzarotto Malocello
iz Genove in mu dal današnje ime. Leta 1402 je kralj Kastilje Henrik
III. priključil otok k svojim posestim. Španci so od tu v naslednjih
desetletjih v bojih s prvotnimi prebivalci Guanči osvojili vse Kanar¬
ske otoke. V kraju Teguise, kjer se je nahajalo središče prvotnih in
v 17. stoletju izumrlih (asimiliranih) prebivalcev, so leta 1404 usta¬
novili prvo škofijo za vse otoke in začeli s pokristjanjevanjem stare¬
ga nomadskega poganskega prebivalstva. To je živelo še na stopnji
kamene dobe v votlinah in primitivnih kočah z zbiralniki za de¬
ževnico (na otoku je le skromno število izvirov vode, ki se nahajajo
predvsem ob pogorju Famara). Prebivalci so bili v glavnem pastirji
kozjih in ovčjih čred. Otok so v svojem jeziku imenovali Titerojgatra.
Že pred letom 1730 so številni potresi začeli vznemirjati prebival¬
stvo, toda leta 1730 se je nepričakovano in v trenutku odprla zemlja,
iz katere je bruhal ogenj in tekla lava. Erupcije iz več kot tristo vul¬
kanov, ki so nastali v nekaj tednih in mesecih, so trajale do leta 1736.
Otok je bil zavit v dim in prah. Prebivalci so v grozi bežali k morju
in skušali v čolnih doseči bližnje sosednje otoke. Živina je ponorela.
Koze in ovce so skakale v prepade in se z glavami zaletavale ob ska¬
le. Izbruhi iz številnih vulkanov so uničili najrodovitnejše predele
na področju pod pogorjem Timanfaya.

Ena tretjina otoka je še vedno pokrita s strnjeno lavo, toda tudi vsi
drugi predeli so prekriti s temnim prahom in vulkanskim kršem.
Leta 1824 je močna erupcija še enkrat pretresla Lanzarote, vendar je
povzročila manj škode.

Vulkani so očitno še vedno na delu in nihče ne ve, koliko časa bodo
mirovali. Osrednji predel nekdanjega vulkanskega izbruha pri
Montanas del Fuego (Ognjene gore) je zdaj nacionalni park. Že 6
metrov pod zemljo doseže tu temperatura več kot 400 stopinj Celzi¬
ja. V »vulkanski restavraciji« si lahko gostje postrežejo z jajčnimi in
mesnimi jedmi, ki so jih spekli kar na tleh v vroči vulkanski zemlji.
Katastrofalno dogajanje v 18. stoletju je v svojem dnevniku natančno
zabeležil župnik iz fare Yaiza don Andres Lorenzo Curbelo. Tu ne¬
kaj stavkov iz njegovih dnevniških zapisov iz hudega časa, »ko so
vulkani bruhali ogenj« (cuando ardieron los volcanes): »Prvega sep¬
tembra 1730, med deveto in deseto uro zvečer, se je pri Timanfayi,
dve uri hoda od kraja Yaiza, naenkrat odprla zemlja. V prvi noči se

POEZIJA

je iz zemeljskega naročja dvignila ogromna gora, iz katere je na vrhu
švigal ogenj, ki je gorel devetnajst dni. Nekaj dni zatem se je odprlo
novo ognjeno žrelo in reka lave se je razlila čez Timanfayo, Rodeo
in čez del predela Mancha Blanca. Lava je preplavljala vasi, najprej
žuboreče v vrtincih in hitro kot reka, potem počasi in gosto kot
med ...«

Vendar je občudovanja vreden pogum prebivalstva, ki je po večlet¬
nih katastrofalnih dogodkih ponovno zasejalo v otok življenje. V
ugaslih vulkanskih kraterjih so v skopo prst zasadili vinsko trto, ki
rojeva odlično vino. Gojijo tudi sladki krompir in čebulo, vendar
je poljedelstvo v zadnjih desetletjih zaradi pomanjkanja vode na
sušnem otoku s palmami in kaktejami vedno dražje in zato manj
donosno. Glavni dohodek nudi turizem, nekaj tudi ribolov, saj je v
Atlantskem oceanu med Lanzarotejem in maroško obalo še vedno
bogato število rib.

V času vulkanskega izbruha v 18. stoletju je v Španiji vladal de¬
presivni kralj Filip (Felipe) V. Flude duševne pretrese mu je baje s
petjem lajšal njegov prijatelj, italijanski kastrat Farinelli. Filip je bil
vnuk francoskega kralja Ludvika XIV. in prvi Bourbon na španskem
prestolu po izumrtju španske linije Habsburžanov. Zaradi depresij
je leta 1724 odstopil in predal državo sinu Ludviku I. Filipu. Ker je
ta še isto leto umrl, so ga prisilili, da je spet prevzel vladarsko oblast.
Znano je, da je poznejši rimsko-nemški cesar, Habsburžan Karel VI.,
ki je bil oče Marije Terezije, nekaj časa kot kralj Karel III. skušal vla¬
dati po smrti zadnjega španskega Habsburžana tudi v Španiji, a je
izgubil vojno s Francozi. Na Dunaju se ni nikoli odrekel španskemu
prestolu. Tu si je hotel zgraditi celo »novi Madrid« s samostanom v
Klosterneuburgu kot novim Escorialom.

Johann Wolfgang von Goethe je svojo prvo dramo poimenoval
»Clavigo« (1774). Za model mu je služil življenjepis Joseja Clavija
y Fayarda. Ta se je rodil leta 1724 v tedanjem središču otoka Lanza-
rote Teguise. Leta 1730 je ob vulkanskih izbruhih s starši pobegnil
z otoka in se preselil v Španijo. Dosegel je velike časti na dvoru v
Madridu, vendar se je zapletel v ljubezensko afero s sestro znane¬
ga francoskega dramatika Beaumarchaisa. Ta, ki ni bil le dramatik,
temveč tudi francoski diplomat, je zahteval, da njegovo sestro po-

19

POEZIJA

roči. Ker tega ni hotel storiti, je nastal škandal. Clavijo (Clavigo) je
padel v nemilost in španski kralj ga je odslovil.

Lanzarote je nenavaden otok. Z belimi nizkimi hišami in subtrop¬
skim rastlinstvom učinkuje afriško eksotično. Trajni literarni spo¬
menik mu je postavil v Santa Cruzu na Teneriffi rojeni Rafael Aro-
zarena, ki je avtor najslovitejše kanarske knjige »Mararfa« (1973).
V romanu opisuje leta 2009 umrli pisatelj tragično usodo najlepše
ženske iz vasi Femes v bližini vulkanskega področja. Različni moš¬
ki izrabljajo ljubezen mladega nenavadnega dekleta. Ko utone njen
ljubljeni sinček na kopanju v oceanu, se ji omrači um. V črnino oble¬
čena blodi po otoku. Ljudje jo imajo za čarovnico in se je izogibajo.
Po romanu so v Španiji posneli tudi film.

(Op. L.D.)

20

POEZIJA

LEV DETELA

OBLJUBLJENA DEŽELA*

STARA ZAVEZA, 2. MOJZESOVA KNJIGA 3

1.1  ŠARM AŠ-ŠAJH, SINAJ (EGIPT), JESEN 2015

to je čas peska in sklonjenih glav čas tihega šepeta

in nemih prikazni noč ovenelih vrtnic z utrujenimi obrazi

ko spi puščava in bleda mesečina in skala spita

počiva hladna noč in zvezde spijo blago in zanosno

in gore spijo in dobre živali so zatisnile oči vse spi

a je nemir globoko v vseh stvareh in rezki ogenj v krogih časa

nevarnost ne pusti da sanjamo o sreči in ljubezni

so padci ki bolijo in urezi z nožem pod srce rdeče od krvi

ni cvetja in petja blagih ptic za ljubeznivo pot s pastirjem

ki goni svojo čredo ovc navzgor globoko pod nebo

toda še so prividi upanja sredi puščave kjer žejni sanja vodo ki je ni

da bi pogasil ogenj v svoji bolni duši ki prosi moli joka se priklanja

ker skala spi in veter drema in vse počiva nejasno in nerazumljivo

noč je in mesečina spi in tema govori s tujim naglasom

še zvezda je zatisnila oči slep je ta svet za lepo in za dobro

2.1  SARIRA, SINAJ, OKTOBER 2015

na robu težkih sanj končno posije dan med hribe in preseke
na pesku ki se pari z golimi kamni pod nebom in tišino
a ko se odpro oči beseda ne more opisati krasne pokrajine
kjer Alahu ni lahko vse žalosti sveta prešteti na strmem romanju
do meke in medine med vbodi sonca in norimi sunki vetra
tik tak tik tak čez puščo z beduini in kamelo gre njegov korak
tik tak ropoče votli čas v zasedi straži pot egiptovski vojak
tri nune in pet romarjev brbra zahvalne pesmi in nežne litanije
na poti z avtobusom v nebo na sveti hrib kjer zemeljska se obla
druži z angeli in besi na božji lestvi pod sedmimi nebesi

21

POEZIJA

22

3.1  DŽEBEL MUSA (MOJZESOVA GORA), SINAJ, OKTOBER 2015

tu prek mej stran od vsega je vse jasno že stoletja
v cvetočih vejah petje dveh golobov zveni kot sončna luč
in tiha bolečina ko se ob oltarju svete katarine spreminja
vino v božjo kri na kraju kjer se prikaže v ognju vsemogočnem
tisti ki nas popelje v svet čudežev in blaženih pričakovanj
mi reče mlad menih pri bujnem tisočletnem grmu
na vekov veke rase to sveže listje iz čudnih globočin
pod samostanom iz peska te gorate goličave
kjer stari beduin še vedno pase ovce kot nekoč
ko dobri Bog nam tu je razodel kje naša je prava pot

4./ AL-ARIŠ / RISAN ANAIZA, SEVERNI SINAJ,

31. OKTOBER 2015 (strmoglavljenje ruskega potniškega letala)

zažvižga bomba v letalu slovo je kruto vroči pok železa

drvi med treski zublji strtimi premeti vrtinčasto navzdol v zapik

v elipse kroga v pike zamrači ne v razbite upe pada rdeči blisk

drobi se čas razpada svet vsak centimeter se razkraja v požar

puščava se razrašča v dan brez sonca zamira tiho v noč brez zvezd

gori nebo skoz veter se poganja brezglasni krik nečesa

kar ni beseda in ni ljubeči spev iz upov in pričakovanj

za šopom trave v pesku se pretvarja zabloda v zmes iz praha in kosti

med sunki vetra razbitina in strgan čevelj zreta v rdečo smrt

ko iz samostana zaslišim nežno petje o skrivnost neba ta čas je trd

je neka čudna bolečina zaviti krog razparana zavesa prevrnjen vrč

5.1  SAMOSTAN SVETE KATARINE, JUŽNI SINAJ,
NOVEMBER 2015

neurejenost kamna dvigne krilo puščava bere krut brevir

v daljavi kura smešno kokodaka za goro se oglaša petelin

polkrogla z vetrom se rokuje vročina hladno se smehlja

obdobje noro poskakuje kjer je nebo so tri rakete in bomba

piše hitro smrt pod palmami so žarometi in stari protiletalski top

na levi in desni larifari mežika z bolnimi očmi na jugu polka gospodari

POEZIJA

na odru laže se resnica pravica kislo se drži pogum se bedasto spakuje

na severu je huda suša in v starem piskru glavobol

v možganih temni  so zapleti razbito steklo tisoč zmot

podnebje nam ne prizanaša je šlo za goro se solit

na kamionu nabite puške tri plinske maske mrtvaški prt

zakaj tako je na tem svetu menih moj mladi zatrepetam

me čudno gleda poučuje da Bog je skrivnostna energija

za dobra dela in za mir zato je eksplozija svarilo in namig

da je potrebna nova sila za boljši svet in drugi čas in vera

v dobra sveta opravila za kar molimo menihi tu vsak dan

6.1  SIRIJA, NOVEMBER 2015

bežijo ljudstva čez puščavo prijazni sosed brusi nož
rdeče morje je krvavo kamela čudno rezgeta
v damasku vlada razprodaja zahod je vzhod in sever jug
dopoldne falafel prodaja popoldne vse nas postreli
v praznih srcih lebdi nesreča misel je trda kot beton
na sredi ceste je zmešnjava ropoče tank in teče kri
pod oknom maček telovadi iz mošeje ogenj se vali
sirena tuli pes zavija tri muhe so odšle čez prag
ob nilu na vrsti je parada in ura je le zadnji nič
za plotom fiesta mexicana razbit klavir in prazen koš
polmesec ostro se izboči se bliska sablja za sedem sonc
na tnalu odsekana je glava čez cesto vojska ropota
berač preluknjan vrč ponuja ta svet je le še kup smeti

7./  SAMOSTAN SVETE KATARINE, JUŽNI SINAJ,
NOVEMBER 2015

v jopiču bomba in pištola v brezdušnem plesu skozi noč
na mizi kremplji in pošasti za omaro sameva raztrgan koš
nad goro se sveti mesec kot zarota zlomljen kazalec meri čas
v razbitem ogledalu so tri razpoke nagnita spaka kamen pok
mrtvi odpirajo nam vrata svetovna ura bije nič
za tovornjakom dva vojaka praznita vodo iz korita
poslušata veter pod drevesom čuvata mine kot zaklad

23

POEZIJA

24

nad sinajem visi zagata nebo je neusmiljeno
nasilna godba zakoraka ponuja solze in trepet
usodni petelin zakraka mrliški zvon trdo zveni
iz samostana nežno petje križ kelih in poklekanje
priprošnje k Bogu in zaklinjanje nebeška mana in trobenta
kadilo in usmiljenje menih trepeče premišljuje
se s svojo vero vso noč bori se križa in se zahvaljuje
ob prvi zori mu blaga luč temo v duši razsvetli

8./ SEVERNI SINAJ, NOVEMBER 2015

Nemir pod srajco rad nagaja izgublja živce je premlad
politika res ni devica napredek odšel je vasovat
v vetru maje se zmešnjava zavija volk medved rohni
med narodi na hitrem begu se bliska poka in grmi
v black box zaprta je usoda na ustnicah sta kri in sol
in božja mana je le obljuba na poti čez tristo mest in sto vasi
poglej v nebo zemlja se trese cipresa trpko trepeta
pod hišo pokajo koraki nevarnost noro se reži
pred mošejo razsajajo sandali čas neizprosen je urar
stoji nad zemljo jo navija čez divji kozmos v vihar
v srcu je tiha bolečina zakrita misel skrita sled
v deželo sveto blagoslovljeno v kateri se cedita mleko in med

9./ DŽEBEL AT-TIH, SINAJ, NOVEMBER 2015

breztežnost je odlikovana lebdi navzgor prosperitp
koran do sure sto prihaja vročinski val nas usmrti
a pridiga še ni končana stopinj je štirideset in več
pod minaretom je trgovec visok kot sonce trden mož
na trgu vlada razprodaja norosti in nevšečnosti
lisičji kramar že razsaja ponuja v vreči sto reči
nocoj je mlaj in so uroki zato bo dan neznosno vroč
na mizi sta krompir in zelje bogastvo se na glas smeji
za zidom se kujejo naklepi pod omaro poka stari bes
za voglom vabi pijano žretje na ples brez angelov in petja
enkrat na mesec so oblaki in se pojavi sto nadlog
vprašaji dvomi bolečina tri zvezde skala in čeri
pred sveto sliko odprta knjiga dve piki vejica obup

POEZIJA

nemirno križanje resni pogledi plat zvona z roba večnosti

in duša čaka obžaluje razmišlja moli se kesa

med menihi se razplamti debata ustavi jo le strogi Bog

10./ SAMOSTAN SVETE KATARINE, JUŽNI SINAJ,
november 2015

približa se večerna ura priprošnja milo zadoni
za lestev k Bogu so zdravila in zlato tele nismo mi
zaziblje v vetru se cipresa nad puščo sta orel in kragulj
in strgan čas v orientalskem plesu nabriti nož zakriti uboj
odpira zlo železno žrelo in strela šviga čez oltar
je podla senca in agresija kot da reži se pekla dno
a je še druga svetla sila in zven ki pride iz svetih ust
je nežna mila melodija in božja mana iz nebes
pobožno molijo menihi vso noč pri oltarju za pomoč
jih zjutraj novi čas predrami in vodi v čudežno nebo
za lestev k Bogu so zdravila nebeški angeli pojo

* OPOMBA O NASTANKU PESMI

Samostan Svete Katarine na Sinaju v azijskem delu Egipta je približno
200 km oddaljen od priljubljenega letoviškega kraja ob Rdečem
morju Šarm aš-Šajk (Sharm al-Sheikh, = arab. Šejkova obala). Nahaja
se v goratem puščavskem predelu 1570 metrov nad morjem. Na tem
kraju je, kot je zapisano v Svetem pismu Stare zaveze, Bog nagovoril
Mojzesa iz gorečega grma. Je najstarejši krščanski samostan na svetu
in eden izmed več krščanskih samostanov v puščavah Egipta. Že
okrog leta 300 po Kristusu so tu živeli prvi puščavniki. Leta 324 je
rimska cesarica Helena dala na mestu, kjer se (je) nahaja(l) goreči
grm, zgraditi kapelo. Njen sin, cesar Konstantin (306-337), ki je
prevzel krščansko vero, je bil samostanu posebno naklonjen. Baje so
pod marmornimi stebri oltarja še vedno korenine svetopisemskega
grma, ki raste pred cerkvijo. V pravoslavnem samostanu živi danes
okrog 30 v glavnem grških menihov. V cerkvi hranijo relikvije sv.
Katarine iz Aleksandrije, ki jih je menihom, kot pravi legenda, na

25

POEZIJA

čudežen način podaril angel iz nebes. Vodo iz vodnjaka pri cerkvi je
baje pil že Mojzes, ki je tu spoznal svojo bodočo ženo.
Vzhodnorimski cesar Justinijan (483-565) je leta 537 zavaroval
samostan z obrambnim zidom. Na področju samostana stoji
triladijska bazilika. Mozaik nad glavnim oltarjem prikazuje Jezusa
z Mojzesom in prerokom Elijo. Po islamizaciji Egipta v 10. stoletju
so menihi na področju samostana zgradili mošejo, s čimer so hoteli
nakazati toleranco do nove vere in se istočasno zavarovati. Na
njihovo prošnjo je prerok Mohamed, ki je baje menihe tu večkrat
obiskal, da bi spoznal nekatere posebnosti krščanske vere in jih
preoblikovane vključil v islam, poslal samostanu zaščitno pismo.
Dejstvo je, da je meniški kompleks kljub vojnam in nemirom ostal
do danes nedotaknjen. Težko dostopno področje pod Mojzesovo
goro je namreč svet kraj za vsa tri monoteistična verstva (židovstvo,
krščanstvo, islam).

Samostan se ponaša z dragoceno knjižnico, najpomembnejšo poleg
vatikanske, v kateri hranijo številne grške, staroetiopske, sirske,
armenske, georgijske in starocerkvenoslovanske verske rokopise.
Tu so v 19. stoletju odkrili najstarejši rokopis Svetega pisma, Codex
sinaiticus iz 4. stoletja, in ga na prošnjo ruskega carja poslali v
znanstveno proučevanje v Moskvo, vendar je Stalin rokopis prodal
Veliki Britaniji, ker je rabil denar za oboroževanje. Menihi že več kot
sto let zahtevajo, da jim dragoceni rokopis vrnejo, kar se do danes
ni zgodilo. Poleg tega hranijo v samostanu največjo zbirko ikon na
svetu, ki obsega nad 2000 svetih podob.

V bližini samostana se nahaja Džebel Musa, Mojzesova gora, ki je
visoka 2285 metrov. Tu naj bi Mojzes prejel od Boga dve tablici z
desetimi zapovedmi. Samostan in Mojzesova gora kljub nemirom
na Sinaju privabljata veliko število romarjev in turistov. Žal pa so
nemiri zadnjih let močno zaznamovali življenje v samostanu in
njegovi okolici. Že 16. februarja 2014 so islamski skrajneži izvedli
napad na avtobus z romarji k Sv. Katarini. Tudi strmoglavljenje
ruskega potniškega letala na področju Sinaja 31. oktobra 2015
opozarja na aktualne vojne na arabskem področju, na problem
begunskega vala v Evropo in na teroristično nevarnost, ki postaja
globalna (teroristične akcije 13. novembra 2015 v Parizu itd.).
Pesniški tekst Obljubljena deželaje  nastal po avtorjevem obisku Egipta
v prvi polovici leta 2015 pod vplivom vznemirjajočih dogodkov v
jeseni 2015.

26

(opomba avt.)

POEZIJA

VLADIMIR KOS

BOŽIČNO ZALJUBLJEN

Zaljubil se v Božič sem bolj kot v Vstajenje
- morda ker udarci tak dolgo bole -
zaljubil se v Deteca dih in dojenje,
pa v drobnega Deteta ljubke roke.

Razpel jih bo, vem, na lesena tramova,
edina pripravljena, da ga drže,
ga trgali krči so znova in znova,
a On jih sprejemal je prav v te roke.

Zaljubil se v Božič sem, v Dete na slami.

In ko se na oknu še sneg zaiskri,
ozrem se k Mariji, brezmadežni Mami,
z menoj se krog hleva snežink veseli.

Snežinke dragulji so Detetu v slavo,
nebo jih pošilja namesto ljudi.

Oj, Dete, zaljubljen sem Vate, Mu pravim:
razume, me, ker me smehljaje motri.

27

POEZIJA

28

GREGOR PAPEŽ

VILLA MARIA

De las terminales de omnibus, la de Villa Maria
me recuerda siempre las cinco de la manana:
el chofer gritaba que paramos quince minutos,
y uno se bajaba a fumar, con el vašo de plastico
de cafe en la mano, el cafe frfo del omnibus.
Miraras adonde miraras, no habfa sierras y no
las habrfa hasta dentro de unas dos horas,
al ingresar al Valle de la Punilla, lleno de luces
en la madrugada. Fue invierno la primera vez
y la gente iba abrigada por la calle a trabajar.

De pronto, el omnibus surca la alta
avenida y abajo se dibuja la terminal de omnibus
de Cordoba. El destino, el arribar
ya completamente despierto.

La sensacion de fragilidad entre
donde estas y de donde vienes: no vienes de
ningun lado, probablemente no vas hacia
ningun lado. Todo se mueve abajo
como en cualquier ciudad.

Allf conocerfas el arte, las ruinas, los monumentos,
pero sobre todo empezarfas a despojarte
de ti mismo. Amarfas el llegar y tambien
el irte, sin que la permanencia aquf o allf
signifique algo mas. Es el ir y el venir,
el no estar en ningun lado, el paisaje que
no te pertenece. Siempre supiste que no eras
un turista sino alguien que viaja por viajar.
Buscaste el no espacio. La no pertenencia.

LA TRISTEZA

De pronto es de dfa,

pero todavia se funde con la noche,

y el cielo es indiferente:

azul y negro oscilan

y no estan seguros de su batalla

pero la predominancia de uno ya desaparece

y la del otro no aparece todavia.

Se nota en los ojos. Es facil de ocultar.
Guarda una lejana relacion con parafsos
fundamentalmente parafsos desconocidos.
La tristeza por lo nunca conocido
o porque lo conocido es un ciego
y vacilante andar, tiene su otra ceguera.

La tristeza y sus batallas perdidas
olvida que hay algo ganado,
y que lo ganado no vale lo perdido
en eso se equivoca: lo ganado
tal vez no valga, pero lo perdido
bien que este perdido, pues
čada parafso es un destino
con destino de putrefaccion.

Parece un inventar de misterios
pero no tiene ninguno.

Se asocia a los barcos
que parten. Pesados, cargados
de una estela marron de espuma,
seguidos de pajaros sucios,
sin ningun paisaje al frente.

El paisaje de atras esta condenado
y el de adelante llegara de noche.

El pan comun, de čada dfa,
se parece a la piedra enloquecida,
se rebela a la lagrima.

Y las lagrimas se vuelven
caballos de marmol.

POEZIJA

LOJZE LAVRIČ

OCEAN

Dede in starše
je rdeča sila
izgnala
čez ocean

v deželo rodovitno,
ki s svobodo je hranila
nas, otroke eksila.

Pampa, kot upanje zelena,
nas obilno je dojila,
čistejši zrak nam je nudila.

Rojstvo, rast, zorenje,
vse na tej strani se dogaja,
daleč od Triglava in raja
in pekla,

ki izbruhnil je pod njim.
Včasih preko morja zrem
a ne čutim domotožja,
saj izgnanstvo staršev, vem,
to bila je milost božja.

Brez spoznanja
mene ne bi bilo.

Zrem v valove žitnih polj,
srečno se pogled nasmiha
in na ustnicah zahvala tiha
bo poplačala njih bol.

30

POEZIJA

RDEČI TULIPAN

Spoznala sva se
tam nekje
v predsobi raja.

Smejala si se
v objemu
sonca in vetra
in mojih rok.

Sedela sva skupaj
ter poslušala
žgolenje ptic
in petje otrok.

Lepo so odsevale se rože
v tolmunu sanjavih oči,
po medu, po travi
in rosi

še vedno mi v srcu dehti.
Življenje je naju ločilo
a spoznanje ni bilo zaman,
v mojih očeh
živi tvoj nasmeh,
v tvojem sladko zrelem srcu
utripa rdeči tulipan.

31

POEZIJA

SMRT STARE IZGNANKE

Ne jokaj fant, naj te bolest ne rane,
ko ti prineso novico, da ni me več med vami.
Spomin na mene v srcu tiho hrani
v gorak nasmeh naj se na obrazu ustna gane.

Ne pokopavajte deviškega telesa,
le ogenj naj objame me gorko,
življenjske naj simbol ljubezni bo,
ki v poslednji noči dviga se v Nebesa.

Še nekaj prosim te, prijatelj mladi,
kak rožni venec za pokoj moje duše
vsako leto zmoli na vseh mrtvih dan.

V spomin na me in na usodo mojo,
ki celo za krivce bila je darovana
do sodbe dne, bo Južni križ prižgan.

32

POEZIJA

ANGELA CUKJATI

A  CONTRAMANO

Estancia de una vida sin razones
con el sentido a contramano.
Hurgar en el alma,
buscando el delo.

Encontrar el angel cafdo
de la infancia humana.

Sufrir por la ausencia.

Recobrar el tiempo
en el curso de lo eterno.
Sobrevivir a golpes
tantos infiernos.

V NAPAČNO SMER

Bivam brez razlogov
s smislom na napačni strani.
Brskam v duši,
da bi odkrila raj.

In našla sem padlega angela
človeškega otroštva.

Trpim zaradi odsotnosti.

Pridobivam čas nazaj
med potekom večnosti.
Preživela sem po udarcih
veliko peklov.

33

POEZIJA

DUELO

Uno se siente
a veces

como deshecho;
como si el cadaver
que lo espera
al final del camino,
ansioso, se asentara
sin duracion,
en el cuerpo.

Uno se siente morir,
como si lo visitaran
todos los afectos,
los que perduraron
y los que dejo, distrafdo,
caer en el camino.

Con ellos,
mezclado el dolor
de aquellos que mas dolieron,
que no dejan olvidarse.

En algunos momentos
a uno lo asalta la impotencia,
queriendo lo que no quiere ser querido,
hasta descubrir la libertad
que busca realizarse.

Uno debe asesinar su querencia,
časi en defensa propia.

Uno a veces,
qub se yo,

esta como entre los muertos.

34

POEZIJA

ŽALOVANJE

Včasih

se počutiš,

kot izničenega;

kot če bi truplo,

ki te čaka na koncu poti,

neučakano,

brez trajanja,

se polastilo telesa.

Čutiš smrt,

obiščejo te

vse ljubezni,

tiste, ki  so obstale,

in tiste, ki si jih raztresen,

zapustil na poti.

Spremlja jih

trpljenje tistih ljubezni,

ki so najbolj bolele,

ki ne pustijo, da bi jih pozabil.

Nekajkrat
te napade nemoč,

ko ljubiš človeka, ki noče biti ljubljen,
in odkriješ svobodo,
ki želi uveljaviti se.

Moraš ubiti čustva,
skoraj v samoobrambo.

Včasih,
kaj pa vem,

počutiš se, kot med mrtvimi.

35

POEZIJA

FANTASIA LUNAR

A veces,

me siento en el borde de la luna.
Las estrellas me guinan sus ojos
fingiendo no verme.

Desde este angulo
veo la tierra,
redonda existencia.

Los corazones enamorados
nos acompanan
fieles al rito ancestral,
časi instintivo.

Los veo desde mi distancia.
Ellos, transportados,
tal vez mas cerca
de lo que piensan.

Aquf

con mi traje humano,
con tiempo
en los bolsillos,
con plata de monedas,
cuando todo esto sobra
y pesa.

36

POEZIJA

LUNINA DOMIŠLJIJA

Včasih

se usedem na robu lune.

Zvezde mi pomežikajo

in se delajo, kot da me ne vidijo.

Iz tega kota
vidim zemljo,
okroglo bitje.

Srca zaljubljencev
naju spremljajo,
zvesti prastaremu obredu,
skoraj instinktivni.

Jih vidim iz moje razdalje.

Oni so prestani,
morda bližje,
kot pa mislijo.

Tukaj sem

z mojo človeško obleko,
s časom
v žepih,

s srebrnimi kovanci,
kadar je vse to odveč
in teži.

37

POEZIJA

MEMORIAS

Sensacion de retorno,
memoria de un pasado
que ya no vuelve.

Necesidad insondable
de llanto, de olvido.

Nostalgia,
tal vez de poesfas
mas exitosas
que me trasciendan.

Incomunicable urgencia,
llamado paciente de la muerte.

Presentimiento...

SPOMINI

Občutek vrnitve,
spomin na preteklost,
ki se več ne vrne.

Neizmerna potreba
po joku, po pozabi.

Domotožje,
morda po bolj
uspešnih poezijah,
ki naj me presežejo.

Neizrekljiva nujnost,
potrpežljivi klic smrti.

38

Slutnja...

ESEJI in RAZPRAVE

PROF. DR. EDI GOBEC

SLOVENSKI IN AMERIŠKI IZUMITELJI

IN INOVATORJI

O ZAČETKU LETA 1951

»Pokaži mi enega samega ameriškega Slovenca, ki je kaj poseb¬
no pomembnega dosegel - slavnega arhitekta, športnika, izumi¬
telja! ...« so v angleščini kričali moji ameriški sodelavci. Bil sem zi¬
darski strežnik v Clevelandu in med poletnimi počitnicami sem si
v davnem letu 1951 skušal dovolj zaslužit za jesenski vpis na uni¬
verzo.

Imenoval sem škofa Friderika Barago, ki ni bil samo svetniški mi¬
sijonar, ampak tudi spoštovanja vreden učenjak. Odlično je govoril
in pisal dolgo vrsto jezikov, bil je avtor več knjig in sestavil je celo
slovar in slovnico enega indijanskih jezikov. Krohotali so se: »Kdo je
ta človek? Nihče ga ne pozna!«

»Kaj pa Frank Lausche?«, ki je bil takrat guverner države Ohio.
»Beži no! On je rojen v Ameriki. Ni Slovenec. Je Američan!« In eden
sodelavcev se je spet zadrl: »Imenuj nam le enega slovenskega izu¬
mitelja!« En sam drugi študent na gradbišču, Američan, ki je študi¬
ral strojništvo, pa je izzivalno vprašal: »Si kdaj slišal ime Marconi?
On je seveda bil Italijan!«

Šele pred dnevi sem bil prišel z newyorške univerze St. Bonaventu¬
re v Cleveland, kjer je mnogo Slovencev. Prijatelj Edi Krašovec mi je
poslal 40 dolarjev za avtobus. Prijazno mi je najel majhno podstreš¬
no sobico na Eaglemere Avenue in napolnil hladilnik z najpotrebnej¬
šo hrano. Bil sem suh kot cerkvena miš, brez denarja, brez poklica,
brez avtomobila, brez dostojne nedeljske obleke, brez enega samega
sorodnika v Ameriki. Angleščino sem govoril s tujim naglasom -
skratka, bil sem na samem dnu ameriške socialne lestvice.

Spoznal sem, da ne bom mogel ameriških sodelavcev, ki so leta
1951 še radi uporabljali za nove priseljence taka slabšalna imena kot
Poljak, Bohunk, Hunky, Grajner (Krainer), prepričati, da je vsak poš-

39

ESEJI in RAZPRAVE

40

ten in delaven človek, tudi reven priseljenec, vreden spoštovanja in
da Slovenci nismo kako primitivno balkansko pleme. Kaj naj storim?
Ob večerih in koncem tedna sem se odvlekel v ameriške knjižnice v
upanju, da bom našel kaj močnega in lepega o Slovencih. A čeprav
so bile odlične, nisem nikjer zasledil enega samega podatka o kakem
znanem ali celo slavnem slovenskem ameriškem arhitektu ali vsaj
športniku. Nikjer niti ene same besedice o slovenskih izumiteljih!

In potem ledeno mrzli poliv: v Duncanovi knjigi, Immigration and
Assimilation  (Boston, 1933, strani 309, 310) sem našel trditev, da je 86
odstotkov Slovencev nepismenih in da sploh nimamo svojega pi¬
smenega jezika in seveda tudi ne slovenske književnosti!

Ljubi Bog, tik pred drugo svetovno vojno sem se kot štirinajstletni
dijak mariborske klasične gimnazije zaljubil v slovensko književ¬
nost. Poleg obveznih jezikov slovenščine, srbohrvaščine, francošči¬
ne, latinščine in klasične grščine sem se vpisal še v izbirna tečaja
češčine in nemščine. Zdaj pa berem v sicer uglednem ameriškem
učbeniku tako grozne izjave o slovenski (ne)kulturi! Kot sem zlah¬
ka ugotovil, je avtor uporabljal zelo stare statistike in za Jugoslavijo
postavil podatke na glavo: zamenjal je pismenost za nepismenost in
obratno. Tako so postali Bosanci najbolj pismen narod v Jugoslaviji,
Slovenci pa najbolj nepismen.

Takrat sem kot študent filozofije, sociologije in antropologije skle¬
nil, da bom odtlej porabil svoj prosti čas in vsak pritrgani dolar za
raziskovanje, dokumentacijo in objavljanje slovenskih uspehov v
Ameriki in po svetu in tako morda prispeval svojo drobtinico k večji
narodni (samo)zavesti med Slovenci in k večji slovenski prepoznav¬
nosti in ugledu med tujci.

Pridružilo se mi je omrežje prostovoljnih sodelavcev iz več držav,
od dveh rektorjev, več profesorjev, duhovnikov in umetnikov do za¬
vednih poslovnežev, delavcev in gospodinj, ki so mi pošiljali naslo¬
ve, napotke, časopisne izrezke, fotografije in drugo gradivo. V več
kot 60 letih zvestega dela so nastali izjemno bogati arhivi; predava¬
nja in razstave v ZDA, Kanadi in celo v Avstraliji in številne objave
v angleškem in slovenskem periodičnem tisku, v enciklopedijah,
kmžicah in knjigah, občasno pa tudi na radiu in televiziji.

Danes pa v naslednjem povzetku sledi odgovor tistim, ki so mislili,
da Slovenci nimamo niti enega izumitelja ali vsaj, da zaostajamo za
drugimi narodi. Ko iskreno čestitam Slovenski kulturni akciji k nad-
šestdesetlenim podvigom pri ohranjanju in rasti slovenske kulture,

ESEJI in RAZPRAVE

se zahvaljujem tudi Meddobju za povabilo in zdaj za objavo tega
dopisa in kratkega povzetka vsebine naše najnovejše knjige, kot jo
bo predvsem po zaslugi pobudnika msgr. Francija Petriča in ravna¬
telja Toneta Rodeta še pred koncem leta 2014 izdala ugledna založba
Družina v Ljubljani.

POVZETEK OSUPLJIVIH SLOVENSKIH DOSEŽKOV

Slovenskih priseljencev in njih potomcev je v ZDA nekaj med eno
desetino in eno petino enega odstotka ameriškega prebivalstva. In
vendar je ta neznatni slovenski drobec svoječasno dal Ameriki kar
tri odstotke njenih zveznih senatorjev in približno isti delež aktivnih
astronavtov. Ta delček se seveda ni uveljavil le v politiki in vesolju,
ampak tudi na številnih drugih področjih, od zgodnjih misijonskih
in človekoljubnih uspehov počenši leta 1687 z jezuitskim misijonar¬
jem, pedagogom in raziskovalcem Markom Antonom Kappusom
pa vse do bleščečih dosežkov v športu (vsaj enajst olimpijskih me¬
dalj), v vojski (nad ducat generalov in admiralov), v zdravstvu, ar¬
hitekturi in drugod. Kaj pa na področju znanstvenih raziskovanj,
novih odkritij in tehnologije? Na to vprašanje - in še kaj - odgovarja
ta knjiga z bogatim izborom nad sto slovenskih ameriških izumite¬
ljev in inovatorjev, kjer so številni presenetljivo močno zaznamovali
ne le Ameriko, ampak ves svet. Poglejte!

Ko je ameriški predsednik Richard Nixon leta 1972 obiskal Kitajsko,
je njegovo spremstvo vzelo s sabo »HP-35 calculator«, prvi žepni ra¬
čunalnik na svetu, kot prvenstveni primer visoko razvite ameriške
tehnologije, njegov vodilni izumitelj pa je bil dr. France Rode, prise¬
ljenec iz Slovenije. Na svetovni razstavi v New Yorku leta 1964-65 je
kot ponos Amerike blestel avtomobil prihodnosti, izum in izdelek
vsestranskega genija, priseljenca Janka Bucika. V ZDA in Kanadi se
je skozi desetletja vsak dan več milijonov prebivalcev vozilo z avto¬
busi, ki jih je velepodjetje General Motors zgradilo pod vodstvom
clevelandskega Slovenca Edvarda Stokla. Tržaški Slovenec dr. Hi-
larij Rolih je vodil načrtovanje trajektov, ki dan za dnem prevažajo
poleg tovora na tisoče potnikov mesta New York, pa tudi ladij veli¬
kank, ki plujejo po oceanih med Avstralijo in Ameriko.

Maks Stupar je bil eden pionirjev ameriškega letalstva in ga je Atlan¬
ta Journal  imenoval »očeta množične izdelave letal«, nazadnje pa so
pod njegovim vodstvom izdelali znaten del B-29 letečih trdnjav, ki
so odločilno pripomogle k zavezniški zmagi nad Nemčijo in Japon-

ESEJI in RAZPRAVE

42

sko. Dr. August Raspet je blestel kot izumitelj in vodilni načrtovalec
modernih lahkih letal, medtem ko je Joseph Sutter, sin priseljenca
Suhadolca, zaslovel kot »oče letal Boeing 747«. Le-ta so, kot je izjavil
sloviti astronavt dr. Neil Armstrong, za vedno spremenila potovanja
na velike razdalje. Med nje spada tudi »Air Force One«, ameriško
predsedniško in verjetno najbolj prestižno letalo na svetu; med prik¬
rojenimi modeli pa so tudi letala za medmestni potniški in tovorni
promet na Japonskem, ki si brez njih težko predstavljamo uspešno
japonsko gospodarstvo.

Poleg treh izjemno uspešnih astronavtov, dr. Ronalda Šege, dr. Jer-
ryja Linengerja in Sunite Williams, so ameriški Slovenci prispevali
tudi vrhunskega snovalca medcelinskih in vesoljskih raket Frankli¬
na Puhka. Slednji je izumil tudi usmerjevalni sistem raketoplanov
Mercury in je pred izstrelitvijo v vesolje poučeval njih pilotiranja ne
le prvega ameriškega astronavta Johna Glenna, ampak še naslednjih
šest ameriških astronavtov, ameriška pošta pa je počastila desetletje
uspešnih poletov z izdajo Mercury znamke. Knjiga z besedo in sli¬
kami predstavi tudi Edwarda Repiča, ki je odločilno pomagal sku¬
pini treh Apollo 11 astronavtov pri poletu na Luno in zdaj z astro¬
navtom Buzz Aldrinom, drugim Američanom, ki je 20. julija 1969
skupaj z Armstrongom prebil 20 ur na površju Lune, raziskuje naj¬
boljše rešitve za polet na Mars. In koliko je drugih! Dr. Dušan Petrač
je znan strokovnjak za vesoljsko kriogeniko. John Repar je iznašel
»astro rubber«, posebno odporno gumo za vesoljske polete. Albert
Volk je kot uslužbenec General Motors s sodelavcem izdelal kolesje
lunarnega vozila, ki je dobesedno pustilo odtise na Luni, nanje pa
je zelo ponosno tudi ameriško velepodjetje General Motors. John
Hrastar je bil snovalec vesoljskih vremenskih in izvidniških sateli¬
tov in prejemnik najvišje Nasine nagrade za civiliste. Dr. Saša Bajt je
izumiteljica in mednarodno priznana strokovnjakinja za večplastno
rentgensko optiko in ena raziskovalk vesoljskega kometnega prahu.
Gene Nemanich je bil vodilni strokovnjak na področju raziskovanja
in uporabe vodika in izvoljen za predsednika vsenarodne organiza¬
cije National Hydrogen Association. Dr. Anthony Stražišar, znan¬
stveni direktor John Glenn Nasa Research Centra v Clevelandu, je
prejemnik številnih prestižnih nagrad, med njimi tudi Presidenial
Rank Award. Dr. Anton Mavretič je znan vesoljski strokovnjak na
MIT, Harvardu in Boston univerzi.

Dr. France Rode in genialni profesor, raziskovalec in organizator
dr. Zvonko Fazarinc sta pustila neizbrisen pečat na velepodjetju

ESEJI in RAZPRAVE

Hewlett Packard, pa tudi na razvijanju in izboljševanju inštrumen¬
tov GPS. Po materi je Slovenec tudi dr. Dan Siewiorek, mednarodno
znani, tudi v kitajščino prevedeni strokovnjak v arhitekturi računal¬
nikov, med njimi »mini kompjuterjev«, ki jih v velikosti očal upora¬
bljajo znanstveniki, piloti, zdravniki in oddelki ameriške vojske. Dr.
Stephen Malaker je vrhunski teoretik, izumitelj in graditelj krioge-
ničnih hladilnih naprav, medtem ko dr. Robert Pucel slovi v Ame¬
riki in po svetu kot eden glavnih izumiteljev in strokovnjakov na
področju mikrovalovne teorije in proizvodnje. Dr. Miloš Krofta je
izumitelj izredno uspešnih naprav za čiščenje vode, ki jih upora¬
bljajo v 77 državah sveta, medtem ko v 46 državah tiskajo časopise
s Tensor stroji, izdelanimi v tovarni Martina Hozjana. Zelo uspešno
slovensko podjetje PAKO, Inc., pod vodstvom inovatorja Pavleta
Koširja izdeluje precizne dele za letalsko in helikoptersko industrijo
v Ameriki in svetu. Več slovenskih izumiteljev in tovarnarjev (Ma¬
laker, Fuisz , Lapornik, Svet) je prejelo prestižno priznanje RD-100
Award za enega ali več prvih sto najpomembnejših novih industrij¬
skih izdelkov leta.

Dr. Carol Kovač je dosegla vodilne položaje (celo podpredsedni¬
škega) pri velikanki IBM (International Business Machines). Forbes
magazine  jo je izbral za eno 50 najvplivnejših žensk (most power-
ful women) v Ameriki, saj je najbolj povezala medicino z uporabo
(super)računalnikov v Ameriki in tehnološko naprednih državah.
Sloviti National Geographic  magazine, ameriško časopisje in televizija
so proglasili skromno, a odločno Verno Grahek Mize kot rešiteljico
Gornjega jezera, največjega ameriškega sladkovodnega jezera, in po
njej imenovali park.

Knjiga poroča, kako je tudi v Ameriki blestel svetovno znani dr. An¬
ton Peterlin, kako je dr. Arthur Bergles predsedoval poklicni organi¬
zaciji strojnih inženirjev, Society of Mechanical Engineers, z več kot
120.000 člani, Frank Žvanut pa Ameriškemu keramičnemu združe¬
nju. Dr. Frederick Stare, ustanovitelj in načelnik oddelka za prehra¬
no na univerzi Harvard, je slovel kot največji strokovnjak te vrste na
svetu in njegove klasifikacije štirih za zdravje bistvenih skupin hra¬
ne se učijo šolarji po vsem svetu. Mary Ann Celestina, por. Krevh, je
zasnovala in patentirala porodne postelje, ki jih uporabljajo bolnice
po vsej Ameriki.

Dr. Fred Billerbeck, po materi slovenskega rodu, je razvil in patenti¬
ral vrsto »Gerber Baby Food« hrane, ki z njo milijoni mater hranijo
dojenčke, dr. Jack Beuk pa je po poročilu Chicago Tribune  s svojimi

43

ESEJI in RAZPRAVE

44

izumi dodatkov in preparatov za obdelavo mesa vplival na vso
moderno mesno industrijo. Dr. Joseph Vodonikove izume poliestra
uporablja tekstilna industrija po vsem svetu in so skoraj gotovo nav¬
zoči tudi v oblačilih, pokrivalih ali posteljnini prenekega bralca te
knjige. Patentirani slovenski izumi se vrstijo od Trentlovih čistilnih
naprav za tla in stene in Stalzerjevih avtomatičnih poštnih metrov
in kserografičnih elektronskih tiskalnikov do Zupančičevih tomo-
grafskih CT skanerjev in dr. August Razpetovih inštrumentov za
tehtanje letal med poletom. Dodajmo, da si je komaj šestnajstletni
Andrevv Zupan leta 1979 prislužil prvo nagrado na Mednarodnem
mladinskem sejmu znanosti in inženiringa in bil povabljen kot mla¬
doletni gost na podelitev Nobelovih nagrad v Stockholm.

Slovenec John Laurich je med pionirji digitalne fotografije, Franc
Grum pa vrhunski strokovnjak preučevanja svetlobe. Elmer Rebol
je sodeloval z dr. Enricom Fermijem pri razvoju atomske bombe in
atomov za mir, Edvvard Pekol pa s slavnim astronomom prof. Al-
lenom Hayekom, medtem ko je Frank Kerze snoval nuklearne re¬
aktorje, med njimi tudi tistega za pogon prve atomske podmornice
USS Nautilus, splovljene leta 1954. Rudy Ivančič je glavni inženir za
elektronske sisteme vesoljskega teleskopa JWST, ki naj bi presegel
vse dosedanje v zgodovini človeštva.

Dr. Aleš Strojnik je užival mednarodni sloves kot graditelj najmoč¬
nejšega elektronskega mikroskopa, bil pa je tudi ljubiteljski graditelj
letal, medtem ko je njegov sin, dr. Primož, vodilni ameriški stro¬
kovnjak za funkcionalno električno stimulacijo organov, podobno
pa se uveljavlja tudi Joseph Mrva, znan zlasti po sistemu MEDStim.
Dr. Dušan Prevoršek je za soizum SPECTRA plastike, ki je desetkrat
močnejša od jekla, a vendar tako lahka, da plava po vodi, postal
eden dveh ameriških Izumiteljev leta, dr. Gordon Vehar, čigar dog¬
nanja so v veliki meri rešila problem zdravljenja hemofilije in pripo¬
mogla k napredku zdravljenja raka in srca, pa je kar dvakrat blestel
kot ameriški Izumitelj leta. Dr. Robertu Suhadolniku so pripisova¬
li »čudežne uspehe« na področju zdravstva, zlasti pri zdravljenju
aidsa. Izumi dr. Petra Bonuttija bogatijo ortopedsko medicino, Zi¬
herlovi brizgalniki brez igel pa so z množičnimi cepljenji po stro¬
kovnih ocenah preprečili številne epidemije po vsem svetu in rešili
sto tisoče življenj. In kako bi mogli prezreti dr. Donalda Jerino, ki
je bil med milijonom znanstvenikov iz vsega sveta 37. najpogosteje
citirani pisec znanstvenih razprav in so ga poznavalci stroke predla¬
gali za Nobelovo nagrado v kemiji.

ESEJI in RAZPRAVE

Kaj vse poleg številnih zanimivih in spodbudnih življenjskih zgodb
ter »srečanj« z belgijskim in švedskim kraljem in s špansko in šved¬
sko kraljico ter tujimi industrijskimi geniji kot Hewlettom in Packar¬
dom ter Steve Jobsom skrbni bralec še odkrije v tej knjigi - izjemni
zakladnici podatkov, slik in dokumentov o presenetljivo bogati slo¬
venski iznajdljivosti in ustvarjalnosti, ki je pustila neizbrisen pečat
napredka ne le v Ameriki, ampak po vsem svetu!

(

45

ESEJI in RAZPRAVE

JAKA REPIČ*

USTRVARJALNOST MED SLOVENCI PO SVETU
V LUČI ANTROPOLOŠKIH IN ETNOLOŠKIH

RAZISKAV

UVOD

Avtor teh vrstic se zahvaljujem Slovenski kulturni akciji in njeni
predsednici dr. Katici Cukjati za povabilo k predavanju v Slovenski
hiši v sredini oktobra 2015 ter k oddaji tega prispevka. Kot etnologa
in antropologa, zaposlenega na Filozofski fakulteti v Ljubljani, me
že zadnjih deset let zanima življenje Slovencev v Argentini, obliko¬
vanje in ohranjanje slovenskih identitet ter različnih družbenih in
kulturnih vidikov preteklih in sodobnih transnacionalnih migra¬
cij med Argentino in Slovenijo. Leta 2015 smo z manjšo skupino,
v kateri sodelujejo še dr. Kristina Toplak z ZRC SAZU v Ljubljani
in dr. Juan Carlos Radovich ter Nadia Molek s Filozofske fakultete
Univerze v Buenos Airesu, začeli z bilateralnim raziskovalnim pro¬
jektom z naslovom Umetnost v diaspori: Antropološka raziskava ustvar¬
jalnosti med Slovenci v Argentini in med povratnimi migranti.  To je bil
razlog mojega obiska Argentine v septembru in oktobru 2015 ter
predavanja, v katerem sem poskusil predstaviti etnološke in antro¬
pološke vidike obravnavanja umetnosti kot družbenega pojava, ter
izpostaviti nekatera vprašanja, povezana z umetnostjo Slovencev v
Argentini. V nadaljevanju povzemam ta razmišljanja.

Še prej pa se zahvaljujem vsem umetnicam in umetnikom ter dru¬
gim sogovornikom, ki so na nadvse zanimive načine z menoj delili
zgodbe svojega življenja. Zahvaljujem se tudi sodelavcem zgoraj
omenjenega projekta za pomoč pri raziskavi, Filozofski fakulteti v
Ljubljani, Filozofski fakulteti Univerze v Buenos Airesu, Javni agen¬
ciji za raziskovalno dejavnost RS in Ministrstvu za znanost in tehno¬
logijo Argentine pa za financiranje obiska.

46

Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta,
Univerza v Ljubljani

ESEJI in RAZPRAVE

ETNOLOŠKE IN ANTROPOLOŠKE RAZISKAVE UMETNOSTI

Etnologija ter socialna in kulturna antropologija sta znanstveni di¬
sciplini, ki obravnavata načine življenja različnih družbenih skupin
in kulturno raznovrstnost na nivoju vsakdanjosti, torej skozi življe¬
nja in delovanja posameznikov in različnih družbenih skupin. Obe
disciplini, ki sta se v Evropi v devetdesetih letih 20. stoletja institu¬
cionalno povezali, sta večji del svoje zgodovine na različne načine
obravnavali tudi umetnost.

Slovenska etnologija  je izhajala pretežno iz nemške šole ( Volkskun-
de)  in se je v predakademskem smislu oblikovala že v 18. in zlasti v
19. stoletju, ko je svojo vlogo igrala v procesu oblikovanja in utrje¬
vanja slovenske narodne identitete. Razsvetljenski pisci in kasneje
akademiki so zbirali in opisovali t. i. narodno kulturo, predvsem
najrazličnejše običaje, ki so jih spremljali izrazi duhovne kulture, to¬
rej ljudske pesmi, zgodbe in slikovne upodobitve. Iz teh zapisov je
izšla delitev kulture na materialno, družbeno in duhovno kulturo,
ki je obravnavala tudi ljudsko umetnost. Pri ljudski umetnosti je šlo
za koncept umetnosti, ki nima znanega avtorja, ampak je rezultat
bivanjske kulture, torej značilnosti okolja in načina življenja. Primer
so lahko panjske končnice, na katerih so upodobljene podobe najra¬
zličnejših izrazov tradicionalne kulture, ki se je naslanjala pretežno
na kmečko življenje.

Slovenska etnologija, ki se je imenovala tudi narodopisje, je v prvi
polovici 20. stoletja še sledila raziskovanju narodnih starožitnosti
oziroma tradicionalnih kulturnih in družbenih pojavov, ki naj bi
označevali narodno kulturo. Od šestdesetih let 20. stoletja dalje se je
etnologija v Sloveniji postopoma usmerila v raziskovanje sodobno¬
sti, od kmetstva in ljudske umetnosti pa k urbanemu življenju in de¬
lavskemu razredu. V devetdesetih letih 20. stoletja pa se je povsod v
srednji in vzhodni Evropi disciplina odprla navzven in se povezala
z antropologijo, ki so jo zanimala podobna splošna vprašanja o člo¬
veku, družbi in kulturi. Veliko vlogo pri tem so imele tudi raziskave
Slovencev po svetu. Med njimi naj naštejem le nekatere: Ingrid Sla¬
vec Gradišnik je opisala življenje Slovencev v Nemčiji, Breda Čebulj
Sajko je pisala o življenju Slovencev v Avstraliji, Nives Sulič o Slo¬
vencih v ZDA, o Slovencih v Argentini pa smo pisali Rozalija Arn-
šek, Ksenja Batič, Zvone Žigon, Kristina Toplak, Irene Mislej, Marija
Lukšič Hacin, Jernej Mlekuž, Roza Švent, Joži Vovk, Nadia Molek,

47

ESEJI in RAZPRAVE

Jaka Repič in drugi. Od teh sta se posebej z umetnostjo ukvarjali
predvsem Irene Mislej in Kristina Toplak.

Socialna in kulturna antropologija  se je prav tako vso svojo zgo¬
dovino ukvarjala z umetnostjo. Evolucionizem 19. stoletja je zu-
najevropskim ljudstvom zanikal sposobnost visokega umetniške¬
ga ustvarjanja. Takšna misel je temeljila na razumevanju različnih
faz civilizacijskega napredka človeških družb od divjaštva in bar¬
barstva do civilizacije. Prav zato je bilo zbiranje ljudske umetnosti
pri manjših evropskih narodih tako pomembno za oblikovanje na¬
rodne zavesti. Antropologi so se usmerili na raziskave in razstave
t. i. 'primitivne' umetnosti, ki so jo postavljali kot nasprotje visoki
umetnosti zahodne civilizirane družbe, katera naj bi izkazovala 'ras¬
no' in kulturno superiornost Evrope.

Pod vplivom difuzionizma, ki umetnosti ni več razumel kot izkaz
kulturne evolucije, ampak povezav, migracij in trgovine med različ¬
nimi družbami, je Franz Boas, nemški etnolog in utemeljitelj ameri¬
ške kulturne antropologije, razumevanje umetnosti utemeljil skozi
paradigmo kulturnega relativizma in zgodovinskega partikulariz-
ma. Zanimale so ga ustvarjalne veščine kot znanje in načini, kako so
umetniške in druge predmete uporabljali ter jim pripisovali pomene
v posameznih kulturnih in družbenih okoljih.

V sredini 20. stoletja se je uveljavilo razumevanje umetnosti kot me¬
hanizma ohranjanja družbenega ravnovesja. Poleg temeljnih druž¬
benih institucij, kot so sorodstvo, religija, politika itd., ima umetnost
nalogo ohranjanje notranja družbene strukture. Strukturalizem je
bila sistemska teorija, ki je umetnost razumela kot izraz nezaved¬
nih umskih procesov. To je bilo pomembno predvsem zato, ker so
s tem antropologi zavrnili opozicijo visoke in primitivne umetnosti,
prav tako pa zahodno idejo visoke umetnosti kot univerzalne. Roy
Sieber je celo zagovarjal, da kultura in umetnost omogočata druž¬
beno stabilnost in med-skupinsko razlikovanje. Zanj je bila umet¬
nost kategorija medkulturne primerjave, naštel pa je osem kvalitet,
ki jo določajo: »umetnost je človeško delo, izraža veščine, urejenost,
prenaša pomen, je proizvod zavestnega namena, učinkuje, prinaša
občutek povezanosti in sproža takojšnji odziv« (v Svašek 2007: 34).
Sicer takšna široka opredelitev ni prav zelo uporabna, je pa zani¬
miva, saj povezuje posameznikovo in družbeno raven umetniške¬
ga delovanja. Tudi drugi avtorji so opozarjali, da umetniških del ne

48

ESEJI in RAZPRAVE

ustvarjajo kulture temveč posamezniki, ki jim določajo slog, mate¬
rialne vidike in pomene. Hovvard Becker je v sociologijo umetnosti
vpeljal koncept »umetnostnih svetov«. Umetnosti namreč ni obrav¬
naval kot ustvarjalnega delovanja posameznikov umetnikov, tem¬
več kot proces ustvarjalnih odnosov med različnimi akterji (ume¬
tniki, posredniki in potrošniki), institucijami, umetniškimi objekti.
Zato so antropologi družbeno kompleksnost umetniške produkcije
začeli obravnavati tako skozi kulturo, v kateri je oblikovanje pome¬
nov družbeni in zgodovinski proces, kot tudi skozi vidik ustvarjanja
posameznih umetnikov in njihovih družbenih refleksij.

V nasprotju z umetnostno zgodovino so v antropologiji zavrnili
opredeljevanje umetnosti skozi estetske kriterije. Alfred Geli je za¬
govarjal, da antropologija ne definira umetnosti skozi estetske, fi¬
lozofske ali umetnostno-zgodovinske kriterije, temveč zgolj skozi
družbeno-relacijske matrike, iz katerih izhaja, jih oblikuje, ali je v
njih vpeta. Tako se je sodobna antropologija podala tudi na polje
obravnave zahodnih umetniških praks, ki jih razume kot umetniške
refleksije različnih družbeno kulturnih pojavov (npr. migracij, obli¬
kovanja identitet itd.). Geli nadaljuje z razmišljanjem o odnosu med
ustvarjalcem in umetniškim delom - umetnik ustvarja dela, ta pa
povratno oblikujejo njegovo ali njeno osebnost in identiteto. Sporo¬
čilnost umetniškega dela torej deluje tudi izven domene umetnika,
na ta način pa umetniki skozi svoja dela podaljšajo svoje družbeno
delovanje.

Sodobni antropološki pristopi umetnost razumejo v najširšem kul¬
turnem, zgodovinskem in družbenem kontekstu. Antropologija
umetnosti skuša razumeti kompleksnost procesa kreativnosti in
umetniškega delovanja na nivoju posameznikov in družbe. Umet¬
nost predstavlja zgodbe, ki nam lahko razkrivajo ne le umetnikovo
osebno življenje in procese oblikovanja identitet, temveč tudi prek¬
rivajoče se plasti kulturno, družbeno, ekonomsko in politično defi¬
niranih izkustev.

UMETNOST V SLOVENSKI DIASPORI V ARGENTINI

Slovensko emigracijo, še posebej migracijo v Argentino, so večkrat
obravnavale različne etnološke, antropološke, sociološke in zgo¬
dovinske raziskave (npr. Mislej 1995; Rant 1998; Žigon 1998, 2001;
Sjekloča 2004; Repič 2006; Toplak 2008; Molek 2012), nekateri avtor-

49

ESEJI in RAZPRAVE

50

ji pa so posebej obravnavali umetniško delovanje posameznikov v
okviru migracij oziroma slovenske skupnosti (med njimi na primer
Mislej 1995, 2001, 2003; Toplak 2008; Repič 2010, 2012). Na tem po¬
dročju želim posebej omeniti predvsem delo Kristine Toplak »Buenas
Artes«: Ustvarjalnost Slovencev in njihovih potomcev v Buenos Airesu,  ki
obravnava kompleksne povezave med migracijskimi izkušnjami in
umetniškim delovanjem nekaterih posameznikov ter njihovo vklju¬
čenost v različne družbene kontekste, kulturne kroge in »umetno¬
stne svetove«. Umetnost - kot temeljno področje ustvarjalnosti, v
katerem umetniki reflektirajo lastne in skupinske življenjske izku¬
šnje, spomine, vizije in mitologije - lahko razkrivajo različne vidike
izkušenj migracije, spomina na domovino, pa tudi načinov življenja
v diaspori in samoizpraševanja o lastni identiteti.

Umetnost po eni strani obravnavam skozi koncept diaspore ali emi¬
grantske skupnosti, ki je nastala zaradi specifičnih zgodovinskih
okoliščin, v katerih je »slovenstvo« oblikovano v ideološkem smislu
(npr. z ohranjanjem družbenega spomina na begunstvo in s pomočjo
identitetnih politik v skupnosti), skozi družbene prakse (med temi
so predvsem pomembna praznovanja in rituali) in seveda z bogato
kulturno produkcijo (umetniško in literarno ustvarjanje). Koncept
diaspore sicer označuje emigrantsko skupnost, ki oblikuje specifičen
odnos do preteklosti in do svoje domovine oziroma domovine svo¬
jih staršev ali prednikov. Wiliam Safran (1991) je diasporo opredelil
kot skupnost migrantov, ki živijo zunaj svoje domovine in se po mi¬
graciji slabo integrirajo v novo družbeno okolje. Takšne skupnosti
oblikujejo na primer begunci in njihovi potomci, ki z ohranjanjem
družbenega spomina na travmatične dogodke utrjujejo skupno iz¬
kustvo in notranjo povezanost v skupnosti. Poleg tega ohranjajo
tudi vizije in mite o domovini, upanje na vrnitev in različne pove¬
zave z domovino. Brubaker (2005) je povezave z domovino in mi¬
tologijo vrnitve označil celo za ključni značilnosti diaspore in temelj
ohranjanja družbene identitete.

Po drugi strani me zanima umetniško delovanje v smislu posame¬
znih ustvarjalcev, njihovih zgodb, motivacij in različnih izkušenj.
Umetnost izhaja iz ustvarjalnega delovanja posameznikov, ki so
vpeti v širša družbena okolja, zato lahko reflektira družbene procese
v Argentini, kaže pa tudi na osebne in družbene izkušnje begunstva,
migracije in življenja v slovenski skupnosti v Argentini. Umetnike,
umetniške predmete in umetniško delovanje v antropologiji razu¬
memo predvsem kontekstualno, torej skozi zgodovinske in druž-

ESEJI in RAZPRAVE

bene kontekste izkustev, kulturne produkcije ter načinov reprezen-
tacije in potrošnje. Zato me zanima tudi vključenost posameznikov
v različne »umetnostne svetove«, kjer se umetniško izobraževanje
in delovanje lahko prekriva z nacionalnim, ali pa tudi ne. Na krat¬
ko, umetnost je polje delovanja, skozi katerega spoznavamo tako
izkustva in motivacije posameznih ustvarjalcev kot tudi ožjega in
širšega družbenega okolja, v katerega so vpeti. Njihovo umetniško
delovanje lahko veliko pove tako o značilnostih slovenske skupnos¬
ti, odnosu do preteklosti in domovine, pa tudi o družbenih procesih
v širšem argentinskem in globalnem okolju.

Slovenska skupnost v Argentini, ki so jo oblikovali begunci po 2.
svetovni vojni, je ohranjala močno protikomunistično držo, spomi¬
ni na vojno, beg, komunistično revolucijo, izgnanstvo in povojne
poboje v domovini pa so postali ključni identifikacijski dejavniki
v diaspori. Zgodbe domovini, izgnanstvu in novem življenju v Ar¬
gentini so se pojavljale tudi v raznolikih umetniških delih na po¬
dročju literature, glasbe, kulturnih in gledaliških predstav, pa tudi v
likovni in kiparski umetnosti. Različna literarna, glasbena in druga
umetniška dela so močno vpeta v organizacijsko, kulturno in poli¬
tično delovanje skupnosti. Pojavljajo se na primer ob praznovanjih
in ritualih, v slovenskih šolah, publicistiki itd.

Kulturna in umetniška dejavnost je bila v skupnosti zelo pomembna
in razvita, delno pa se je prekrivala z društvenim delovanjem Zedi¬
njene Slovenije ter v lokalnih domovih v Buenos Airesu, Mendozi in
Barilocheju. Krovni umetniški program Slovenska kulturna akcija
pa je šel v smer vzbujanja zanimanja za ustvarjalnost in umetniško
delovanje, decentralizacijo vpliva osrednjega društva, nadaljevanje
katoliške kulturne tradicije in povezovanje izobražencev, znanstve¬
nikov in umetnikov (Rot 1994; primerjaj Toplak 2008: 87-101). Slo¬
venska kulturna akcija se je hitro povezala tudi s Slovenci v drugih
državah, zlasti v Kanadi, ZDA, Venezueli in nekaterih evropskih
državah, po slovenski osamosvojitvi pa tudi s Slovenijo. Umetni¬
kom omogočila izobraževanje, ustvarjanje in možnosti razstavljanja
doma in po svetu. Pod njenim okriljem se je oblikovala tudi umetni¬
ška šola, v kateri so »zrasli« številni slovenski umetniki. To je ned¬
vomno opazno tudi pri njihovem delovanju, ki ga vsaj v nekaterih
delih ustvarjanja zaznamujejo družbeni spomini, ideološka pozicija
skupnosti, odnos do domovine in zavezanost umetniškim zvrstem
in tematikam, ki so bile pomembne za ohranjanje slovenske identi¬
tete (Toplak 2008: 94). Zavezanost tematikam »slovenstva« in ohra-

ESEJI in RAZPRAVE

njanju spominov na domovino in izgnanstvo je bila najbolj opazna v
literarnem ustvarjanju, a se je kazalo tudi na drugih področjih. »Pri
večini Slovencev je bilo dojemanje umetnosti omejeno na realistič¬
no slikarstvo predvojnega obdobja ali impresioniste, s poudarjeno
nacionalno konotacijo« (Toplak 2008: 98). Prav likovna umetnost pa
se je najprej odmaknila od te smeri, začela upoštevati smernice bo¬
gate argentinske umetnosti in se vključevati v umetniške svetove
Buenos Airesa (Toplak 2008: 98). Že nekateri starejši umetniki, zlasti
pa mlajše generacije slovenskih umetnikov so se močneje vključili v
argentinske umetnostne kroge in presegali nacionalne konotacije v
umetniškem ustvarjanju.

MUSEO CONVENTILLO MARJAN GRUM

V soseski Buenos Airesa, imenovani La Boca, se je leta 1987 nase¬
lil slikar in kipar Marjan Grum, ki je kot otrok z družino leta 1945
pobegnil iz Slovenije pred grožnjami komunistične revolucije. Leta
1987 je več kot sto let staro hišo, nekdanji conventillo,  preoblikoval v
galerijo in lokalni kulturni center Museo conventillo Marjan Grum.  V
galeriji živi, ustvarja kot kipar in slikar ter razstavlja in prodaja svoje
umetnine. V Boci in v lokalnem kulturnem društvu je zelo dejaven,
na glavni ulici Caminito pa na stojnicah turistom prodajajo njegove
značilne železne kiparske izdelke, največkrat z motiviko tanga, gav-
čev, glasbenikov, Boce in podobno. S prodajo turističnih spominkov
in drugih umetniških izdelkov financira delovanje galerije, v kateri
lahko obiskovalci spoznajo bogastvo njegovega kiparskega in likov¬
nega ustvarjanja.

Njegova galerija in umetniška dela izražajo kompleksno prepletanje
sledov izkustev migracije, spominov na domovino, življenja v sve¬
tovljanskem Buenos Airesu in močnega umetniškega angažmaja v
Boci. Največji del njegovega opusa je sicer kiparski, razvil pa je zna¬
čilen slog grobo varjenih železnih kipcev in struktur. Pod razstav¬
nim delom je delavnica, v osrednjem dvorišču pa občasno pripravlja
tudi različne prireditve. V galeriji je sicer opazne precej simbolike
mešanja slovenskih in argentinskih vplivov, različnih nacionalnih
simbolov, simbolike migracije iz Slovenije in življenja v Boci.

V galeriji razstavlja umetniška dela, ki so vezana na pretekle temat¬
ske razstave in na samo sosesko. Poseben del galerije je posvečen
tudi osebni zgodovini in njegovemu življenju. V tem delu ima razsta-

52

ESEJI in RAZPRAVE

vljene slike iz otroštva, iz obdobja življenja v begunskem taborišču v
Avstriji, potovanja z ladjo v Argentino, imigracijske dokumente, pa
tudi številna priznanja, ki jih je dobil kot umetnik. Razstavljena ima
svoja kiparska in likovna dela, ki kažejo na različne umetniške sloge
in eksperimentiranje z materiali ter tehnikami.

Marjan Grum je svojo umetniško pot začel s kiparstvom. Leta 1980
se je vpisal na Umetnostno akademijo v Moronu, se učil tudi pri
različnih argentinskih umetnikih, od leta 1987 pa deluje v Boci in
razstavlja tudi po svetu. Njegova umetnost je bila abstraktna in ek¬
sperimentalna, preizkušal je vedno nove sloge, materiale in pristo¬
pe, deloval pa je predvsem pod vplivom smernic v argentinskem
kiparstvu in slikarstvu. Ukvarjal se je z motivi argentinske kulture,
umetnosti in glasbe, s korupcijo, pravicami staroselcev, nasiljem, pa
tudi z vojnimi in povojnimi grozotami v domovini. S svojim delom
je postal širše znan, saj je razstavljal tudi v Čilu, ZDA, Franciji, na
Japonskem, v Sloveniji in drugod. Svoja dela je v okviru Slovenske
kulturne akcije razstavljal tudi v Sloveniji med obiskom leta 1994.

Kljub delni odmaknjenosti od slovenske skupnosti in s tem od
njenih ritualnih dejavnosti in ideoloških pozicij pa umetnik deli
nekatere družbene spomine na nasilje, ki se kažejo tudi v njego¬
vi umetnosti. V delu galerije, ki je najbolj odmaknjen in temačen,
je skozi umetnost vzpostavil odnos do domovine in preteklosti, v
njem pa razkriva razumevanje vojne in povojnih dogodkov. Marjan
Grum s kiparskimi instalacijami in likovnimi deli izraža občutja ob
vojnah in nasilju, ki so močno zaznamovana z osebnim in družbe¬
nim spominom na izgnanstvo in povojne poboje domobrancev, pa
tudi z osebnim videnjem komunističnega režima v domovini. V tem
sklopu se pojavljajo podobe smrti, krvi, množičnih pobojev in grobi¬
šč, strelskih vodov, trupel, pokopanih in zvezanih z žico, ter drugih
simbolov nasilja. Med pogovorom je opisal svoj prvi obisk Slovenije
in dejal, da je takrat začutil, da so »domača tla prepojena s krvjo«.  Ob
tem pa je omenil tudi argentinske travme glede izginulih in pobitih
ljudi med vojaško diktaturo v letih 1976 do 1983.

V pogovoru je sicer zanikal, da bi ga preteklost močno bremenila in
je dejal celo, da je bila zanj migracija v Argentino priložnost, da se
izraža v umetnosti. Obenem pa ni pozabil omeniti bolečine, ki jo je
začutil ob obisku Kočevskega roga in ob spominu na smrt njegove¬
ga očeta in številnih drugih sorodnikov.

53

ESEJI in RAZPRAVE

54

PREPLETANJE IZKUSTEV IN
VPLIVOV UMETNOSTNIH SVETOV

Alfred Geli je v delu Umetnost in delovanje: Antropološka teorija  (1998)
poudaril, da je umetnost treba obravnavati v njenih urbanih, druž¬
benih, kulturnih, političnih in drugih kontekstih. Je namreč inte¬
grirana v družbene odnose in ne obstaja kot čisti pojav zunaj svoje
družbene realnosti, ne glede na to, ali je ta družbena realnost po
vsebini in značilnostih oblikovana pretežno lokalno, nacionalno ali
celo skozi migracije. V umetniškem delovanju Marjana Gruma se
prepletajo umetnostni slogi in vsebine, ki kažejo na različne plasti
izkustev in spomina na nasilje, begunstva in umetnostne svetove
Buenos Airesa. Marjan Grum je po eni strani zelo močno vpet v ur¬
bani in turistični kontekst soseske La Boca in Buenos Airesa, obenem
pa je njegovo umetniško delovanje širše in zajema različne aktualne
družbeno kritične teme, pa tudi prepletanje izkustev argentinskega
sveta s širnim svetom spominov na vojno, nasilje in begunstvo.

V tem prispevku sem na kratko opisal le primer enega slovenskega
umetnika, a tudi pri mnogih drugih njihovo umetniško delovanje
kaže na prepletanje različnih izkustev - spomina na domovino, iz¬
gnanstvo, življenja v slovenski skupnosti - z vplivi argentinske re¬
alnosti in različnih umetnostnih svetov. Pogosto izražajo nekakšno
razpetost med dvema domovinama, preteklostjo in sedanjostjo in
prepletanje slovenskih in argentinskih podob skozi krajino ali razno
simboliko. Ta razpetost se kaže tudi v življenju umetnikov, saj mno¬
gi ohranjajo ravnovesje med delovanjem v slovenski skupnosti in
življenjem v argentinski realnosti. Nekateri svoja dela razstavljajo
celo v Sloveniji, so pa skozi izobraževanje, poučevanje, razstavljanje
in prodajo svojih del večinoma močneje vpeti v argentinski umetno¬
stni svet.

V projektu nas zanima ustvarjalnost med Slovenci v Argentini in
med umetniki slovenskega rodu, ki so se iz Argentine preselili v
Slovenijo. Umetnostni svetovi, v katerih umetniška dela nastajajo
in se jih razstavlja ter interpretira, presegajo zgolj neposredne lo¬
kalne vplive. Med slovenskimi umetniki v Argentini so namreč vi¬
dna prepletanja med posameznikovim ustvarjanjem in različnimi
družbenimi konteksti, ki segajo od izkustev begunstva, vplivov slo¬
venske skupnosti, ki z različnimi dejavnostmi ohranja nacionalno
identiteto, do življenja, izobraževanja in umetniškega delovanja v
Argentini.

ESEJI in RAZPRAVE

LITERATURA

Becker, Hovvard

1982 Art Worlds.  Berkeley: University of California Press.
Brubaker, Rogers

2005 The »Diaspora« Diaspora/ Ethnic and Racial Studies  28(1):
1-19.

Geli, Alfred

1998 Art and Agency: An Anthropological Theory.  Oxford: Oxford
University Press.

Mislej, Irene, ur.

1995 Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki.  Ljubljana:
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

2001 'Pregled slovenskih izseljenih likovnih ustvarjalcev/ V: Slo¬
vensko izseljenstvo: Zbornik ob 50-letnici SIM, 1951-2001.  Ljubljana:
Slovenska izseljenska matica. Str. 89-105.

2003 'Znana in neznana likovna ustvarjalnost slovenskih ume¬
tnikov v izseljenstvu.' Dve domovini/Tzvo Homelands  17:107-132.

Molek, Nadia

2012 'Ser esloveno en Argentina. Analisis antropologico de las
diversas construcciones de eslovenidad/ Tesis de Licenciatura
de la Facultad de Filosofta y Letras, de la Universidad de Buenos
Aires.

Rant, Jože

1998 Zbornik dela v zvestobi in ljubezni - Zedinjena Slovenija 1948-
1998.  Buenos Aires: Društvo Zedinjena Slovenija.

Repič, Jaka

2006 »Po sledovih korenin«: Transnacionalne migracije med Argentino
in Evropo.  Ljubljana: Filozofska fakulteta.

2010 'Ambivalent Identities Emerging in Transnational Migrati-
ons between Argentina and Slovenia/ Dve domovini/Tzvo Home¬
lands  31:121-34.

2012 'Umetnost, urbanost in diaspora: Kulturni center Museo
conventillo Marjan Grum v Buenos Airesu.' V: Antropološki vidiki
načinov življenja v mestih.  Jaka Repič in Jože Hudales, ur. Ljublja¬
na: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Str. 211-230.

55

ESEJI in RAZPRAVE

Rot, Andrej

1994 Republika duhov: Štiridesetletnica Slovenske kulturne akcije.
Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Safran, Wiliam

1 991 'Diasporas in Modem Societies: Myths of Homeland and Re-
turn.' Diaspora  1(1): 83-99.

Sjekloča, Marko

2004 Čez morje v pozabo: Argentinci slovenskih korenin in rezultati
argentinske integracijske politike.  Celje: Fit media.

Svašek, Marnska

2007 Anthropologp, Art, and Cultural Production.  London in Ann
Arbor: Pluto Press.

Toplak, Kristina

2008 »Buenas Artes«: Ustvarjalnost Slovencev in njihovih potomcev v
Buenos Airesu.  Ljubljana: Založba ZRC SAZU.

Žigon, Zvone

1998 Otroci dveh domovin: Slovenstvo v južni Ameriki.  Ljubljana:
ZRC SAZU.

2001 Iz spomina v prihodnost: Slovenska politična emigracija v Argen¬
tini.  Ljubljana: ZRC SAZU.

ESEJI in RAZPRAVE

HELENA JANEŽIČ

ZBIRKA TISKOV SLOVENCEV
ZUNAJ RS, NUK

O slovenskem hramu učenosti -
Narodni Univerzitetni knjižnici
ter nekaj malega o cenzuri v Sloveniji do leta 1991.

V Narodni in univerzitetni knjižnici, ki jo največkrat označujemo
kar s kratico NUK, sem zaposlena že skoraj 20 let, službo sem nasto¬
pila kmalu po zaključenem študiju zgodovine in bibliotekarstva na
ljubljanski Filozofski fakulteti. Že od otroštva so me zanimale zgod¬
be, predvsem lokalna zgodovina. Z zanimanjem sem prisluhnila
starejšim, ko se je pogovor začel obračati v smer »ko sem bil pa jaz
mlad«  in zato ni bilo presenetljivo, da sem že konec osnovne šole ve¬
dela, kaj želim študirati. Študij zgodovine je bil logična izbira, v štu¬
diju bibliotekarstva pa sem videla dobro priložnost za službo. Med
študijem sem delala v Loškem muzeju v rodni Škofji Loki, po našem
starodavnem mestu pa sem vodila tudi skupine turistov. Tekom let
sem vedno bolj spoznavala, kako pomembno je poznati preteklost
in da stara modrost »kdor ne pozna zgodovine, je obsojen na to, da
jo ponavlja«  nepreklicno drži. Zgodovina je veda, ki kliče po reviziji
in to vedno znova 1 . Tako kot mora zdravnik slediti spoznanjem me¬
dicinske stroke in računalniški inženir spremljati napredek tehnike,
mora tudi zgodovinar upoštevati vedno nova spoznanja in pred¬
vsem ne dovoliti, da ostajajo zamolčana oziroma namerno prezrta.

V NUK vodim Zbirko tiskov Slovencev zunaj RS, ki domuje v eni
najlepših stavb, ki jih je za Ljubljano ustvaril arhitekt Jože Plečnik.
Tako kot imajo svoje zgodbe knjige, ki jih v svojih nedrjih skriva
znamenita Plečnikova lepotica, jih ima tudi stavba sama. Načrti za-

1. Podbersič ml., R. S knjigo in puško? http://www.casnik.si/index.php/
2015/08/21/s-knjigo-in-pusko/  (citirano 28.10. 2015)

57

ESEJI in RAZPRAVE

njo so nastajali v letih 1930-31, nato pa so za skoraj 10 let obležali
v predalih, saj je takratna beograjska oblast močno nasprotovala
postavitvi. Veliko vlogo pri tem, da se je gradnja začela, so imeli
študentje leta 1919 ustanovljene ljubljanske univerze. Združili so se
v Akademsko akcijo za gradnjo univerzitetne knjižnice, organizirali
proteste in zbirali podpise v podporo izgradnji. 2  Knjižnica je svoja
vrata v novi stavbi odprla na predvečer druge svetovne vojne, tik
preden je italijanska vojska vkorakala v Ljubljano in nato delovala
tudi med drugo svetovno vojno.

Postavili so jo na mestu, kjer je nekoč stala ena od dveh Turjaških
palač, oziroma Auerspergov dvorec. V njem je imela dom ena najbo¬
gatejših kranjskih plemiških rodbin. 3  Ob velikem ljubljanskem po¬
tresu 1895 je bila stavba močno poškodovana. Ker se je ni splačalo
obnoviti, so jo porušili, prostor med Gosposko in Vegovo ulico pa je
40 let čakal na nov »dvorec«, tokrat namenjen knjigi. Glavi vhod ima
knjižnica z ene najkrajših ulic v Ljubljani, ki ima samo eno hišno šte¬
vilko, ime pa je dobila po rodbini Turjaških (Auerspergih). Današnji
NUK torej domuje na Turjaški ulici 1.

Arhitekt Plečnik je v času ustvarjanja načrtov za knjižnico živel v
Ljubljani. V Trnovem si je, zadaj za trnovsko cerkvijo sv. Janeza Kr¬
stnika, postavil hišo, v kateri je danes arhitekturni muzej. 4  Rodil se
je leta 1872 še bližje središču mesta in otroštvo preživljal v skromni
hiški skupaj s starši in še tremi brati in sestrami. Ker mu šolanje ni
šlo najbolje, ga je oče vzel k sebi v mizarsko delavnico, kjer se je še
posebej rad ukvarjal s pohištvenimi detajli. S pomočjo deželne šti¬
pendije je kmalu nadaljeval šolanje na državni obrtni šoli v Gradcu
in se izučil za umetnega mizarja, načrtovalca pohištva. V Gradcu je
na razstavi občudoval načrte arhitekta Otta VVagnerja za berlinsko
katedralo in takrat se je odločil za študij arhitekture. Eno leto je delal
pri VVagnerju, leta 1895 pa se je vpisal na akademijo. Po treh letih je
študij zaključil z najboljšim diplomskim delom, kar mu je prineslo

2. Slovenska nacionalna knjižnica. Ob 60-letnici preimenovanja v Na¬
rodno in univerzitetno knjižnico. Ljubljana, Narodna in univerzitetna
knjižnica, 2006.

3. Rodbina Auersperg, http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbil31739/
(citirano 28.10. 2015)

4. http://www.mao.si/Plecnikova-zbirka.aspx  (citirano 03.11. 2015)

ESEJI in RAZPRAVE

Rimsko štipendijo,  s katero je lahko potoval po Italiji in Franciji.
Tam se je oplajal z ostanki antične arhitekture, kar se je kasneje odra¬
žalo tudi v njegovih delih. Po vrnitvi je še eno leto ostal pri Wagner-
ju, že leta 1900 pa se je osamosvojil. Že samostojno je na Dunaju
preuredil ali na novo zgradil več stavb, najbolj znani sta Zacherlova
palača in cerkev sv. Duha. 5

V začetku 1911 Plečnika srečamo v Pragi, kjer je deloval kot profesor
na umetnoobrtni šoli. V prvih desetih praških letih ni veliko gradil,
nato pa ga je leta 1920 češki predsednik Masaryk zaprosil, naj ustva¬
ri simbole nove države, ki jih bo ljudstvo prepoznalo in jim sledilo.
Dela na grajskem griču, ki mu Pražani rečejo Hračani, so trajala do
leta 1934. Vzporedno z deli na gradu je preurejal tudi predsedniko¬
vo rezidenco na gradu Lani in zgradil cerkev Presvetega srca Jezu¬
sovega na Vinohradih. 6

Skoraj istočasno z imenovanjem za prvega arhitekta prenove pra¬
škega gradu je Plečnik prevzel tudi profesuro na oddelku za arhi¬
tekturo novo ustanovljene ljubljanske univerze. Tudi v Ljubljani so
v tem času začela nastajati prva dela po njegovih načrtih (Stara teh¬
nika, Dom duhovnih vaj in prizidek k stari hiši v Trnovem, cerkve
sv. Frančiška v Šiški in Gospodovega vnebohoda v Bogojini, Orlo¬
vski štadion v Ljubljani, stavbi Vzajemne zavarovalnice (današnji
Triglav) in Ljudske posojilnice v Celju). Trideseta leta so obdobje ve¬
likopoteznih mestnih ureditev v Ljubljani, kar se v literaturi označu¬
je kot Plečnikova Ljubljana.  Svetovno slavo so mu prinesle izvirne
arhitekturne rešitve kot je Tromostovje, Tržnice in ureditev nabrežja
Ljubljanice pa tudi Kongresnega trga in Tivolija ter Cerkev sv. Miha¬
ela na Barju. Stavba Narodne in univerzitetne knjižnice velja za eno
najlepših iz njegovega ljubljanskega opusa. Na njeni zunanjščini in
v notranjosti se prepletajo številni antični elementi s simboli, pove¬
zanimi z domačo tradicijo.

O stavbi bi lahko povedali še marsikatero zgodbo, med drugim je
leta 1944 nanjo strmoglavilo nemško poštno letalo in to na del, kjer
se nahaja Velika čitalnica. K sreči je bila prazna, saj se je nesreča

5. Hrausky, A. et. al. Jože Plečnik. Dunaj, Praga , Ljubljana. Ljubljana,
Cankarjeva založba, 2007.

6. Krečič, P. Jože Plečnik, modemi klasik. Ljubljana. Državna založba
Slovenije, 1999.

59

ESEJI in RAZPRAVE

zgodila januarja, v času hudega mraza, zaradi vojnih razmer pa je
v knjižnici že zdavnaj zmanjkalo kurjave. Uničenega je bilo okrog
60.000 enot gradiva in vsi javni katalogi. 7

Zgodb tudi v današnjih časih ne zmanjka, najbolj aktualne so pove¬
zane z izgradnjo novega NUK ali NUK II, ki bo nekoč stal v neposre¬
dni bližini Plečnikove mojstrovine. Tudi te imajo že dolgo brado, saj
je od prvih načrtov do danes minilo že več kot 25 let, nove stavbe pa
še ni, čeprav bi bila zaradi količine gradiva, ki ga hrani stara Plečni¬
kova lepotica, več kot potrebna.

Zgodovina knjižnice pa šteje mnogo let več kakor stavba sama. Nje¬
ni začetki segajo v leto 1774, to je čas Avstrijske monarhije in vlada¬
vine cesarice Marije Terezije. Kot prosvetljena vladarica se je zave¬
dala pomena izobraženosti svojega ljudstva, med našimi šolarji pa
je najbolj znana kot vladarica, ki je uvedla obvezno osnovno šolo.
Omenjenega leta 1774 je 637 knjig pogorelega jezuitskega kolegija iz
Ljubljane namenila javni rabi, kar je bilo za tisti čas dokaj nenava¬
dno dejanje. Knjige so namestili v stavbo, kjer je domoval licej, zato
se je knjižnica dolga leta imenovala Licejska knjižnica ali Licejka. Z
leti je bogatila svoje fonde z darovi in volili, veliko dragocenosti pa
je vanjo prišlo v času vladanja Jožefa II., sina Marije Terezije, ki je z
razpustitvijo številnih samostanov na Kranjskem močno pripomo¬
gel k obogatitvi Licejkine zbirke. 8

Do potresa 1895 je bivala v stavbi Liceja na mestu, kjer so danes lju¬
bljanske Tržnice, nato pa je zaradi dotrajanosti stavbe izgubila svo¬
je domovanje, knjige pa so razselili na različne lokacije po mestu.
Večkrat je tudi spremenila ime, po ukinitvi ljubljanskega liceja leta
1850 je postala deželna Študijska knjižnica. Po koncu prve svetovne
vojne je 1919. leta s preimenovanjem v Državno študijsko knjižnico
dobila vlogo osrednje knjižnice za vso Slovenijo s pravico do preje¬
manja obveznega izvoda tiskov s tega območja, ko pa je 1921. leta

60

7. Kodrič Dačič, E. Univerzitetna biblioteka v Ljubljani od kapitulacije
fašistične Italije do konca druge svetovne vojne (1943-1945). Knjižnica,
2005, 49,1/2,169-185.

8. Stefan, K. Zgodovina C. kr. Študijske knjižnice v Ljubljani. Ljubljana.
Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. Narodna in univerzitetna
knjižnica, 2009.

ESEJI in RAZPRAVE

postala Državna biblioteka, so v njen fond začeli pritekati še obve¬
zni izvodi iz vseh predelov nekdanje Jugoslavije. 9
Ob ustanovitvi prve slovenske univerze v Ljubljani leta 1919 je knji¬
žnica prevzela še funkcije in naloge centralne univerzitetne knjižni¬
ce, a je ostala prostorsko utesnjena v zasilno prenovljenih prosto¬
rih gimnazije ob Poljanski cesti. Tako je Ljubljana kot univerzitetno
mesto imela vse do začetka druge svetovne vojne v svoji univerzite¬
tni knjižnici le 18 čitalniških sedežev. Pomemben podatek je, daje že
leta 1807 Licejska knjižnica dobila pravico do prejemanja obveznega
izvoda, kar pomeni, da so se vanjo začeli stekati tiski s cele dežele
Kranjske. Obvezni izvod publikacij je tudi po današnjem zakonu Re¬
publike Slovenije 10  glavni način pridobivanja gradiv. Vsak založnik
v Sloveniji je dolžan v NUK dostaviti 4, oziroma 16 izvodov publi¬
kacij, ki jih izda. Na ta način se bogata narodova dediščina ohranja
tudi za bodoče rodove, kar je glavno poslanstvo narodne knjižnice.
V vseh letih se je pod streho NUK steklo že okoli 3 milijone enot
gradiva in če bi to prevedli v metre, bi zneslo celih 25 kilometrov.
Slovenci smo eden najbolj pišočih narodov, po številu knjig na pre¬
bivalca nas prekašajo le še Islandci, * 11  vsako leto pa v Sloveniji izide
tudi okrog 1.800 naslovov serijskih publikacij. Stavba NUK na Tur¬
jaški je že zdavnaj postala pretesna za vse, Plečnik ni mogel slutiti, v
kakšne razsežnosti se bo razmahnila knjižna produkcija, da o ostalih
medijih, ki prinašajo zapise, niti ne govorimo. Zato že dve desetletji,
pravzaprav od takrat, ko so bili narejeni prvi načrti za novi NUK,
gradivo skladiščimo v najetih prostorih na drugem koncu mesta.
Ker je Ljubljana le žepna izdaja velikega mesta, pot do skladišč traja
15 minut in naši uporabniki povečini dobijo naročeno gradivo še isti
dan. Kljub vsemu pa vsi že težko čakamo novo stavbo, ki bo bolj
odgovarjala sodobnih zahtevam univerzitetne knjižnice. Funkcija

9. Kodrič Dačič, E. Obvezni izvod na slovenskem ozemlju (1807-1945).
Knjižnica, 1994, 38, št.l/2,7-22.

10. Zakon o obveznem izvodu publikacij (ZOIPub). Uradni list Republike
Slovenije, 16 (2006), št. 69, 3. 7. 2006.

11. Bilban, T. Bodo knjižnice skladišča slabih knjig ali točke kvalitetnih
dialogov med knjigami in bralci? http://www.ludliteratura.si/kritika-
komentar/bodo-knjiznice-skladisca-slabih-knjig-ali-tocke-kvalitetnih-dialogov-

med-knjigami-in-bralci/  (citirano 3.11. 2015).

ESEJI in RAZPRAVE

62

narodne (depozitne) knjižnice je v slovenskem primeru združena
z univerzitetno funkcijo. To pomeni, da je NUK hkrati tudi glavna
knjižnica Univerze v Ljubljani in oskrbuje profesorje in študente z
literaturo, potrebno za študij.

Vseh teh 25 kilometrov gradiva je v NUK razporejenih v različne
oddelke, ki so oblikovani bodisi glede na tip gradiva ali pa na tema¬
tiko. Največji oddelek je Zbirka serijskih publikacij, kjer hranijo
vse, kar izhaja periodično: od prvega slovenskega časnika z naslo¬
vom Lublanske novice  pa do aktualnih dnevnikov, revij, magazi¬
nov. ..

V Kartografski in slikovni zbirki hranijo različne zemljevide, atla¬
se, karte, mape in globuse, poleg tega pa imajo bogato zbirko ori¬
ginalnih in reproduciranih grafik, umetniških reprodukcij v listih,
mapah in albumih brez obsežnejšega besedila, fotografije, sloven¬
ske plakate, stenske ilustrirane koledarje, razglednice, portrete po¬
membnih osebnosti, spominske albume, ekslibrise, vedute mest in
pokrajin, umetniške voščilnice in podobice.

Glasbena zbirka hrani predvsem zvočne posnetke, koncertne spo¬
rede ter dokumentarno gradivo o slovenski glasbeni ustvarjalnosti
in poustvarjalnosti, kakor tudi referenčno in bibliografsko literaturo
o glasbenikih in glasbenih delih.

Ko uporabnik zaide v Zbirko drobnega tiska, je nemalo presenečen,
kaj vse se skriva v skladiščih. Nacionalna knjižnica je namreč dolžna
zbirati tudi tisti natisnjen »drobiž«, ki ga doma običajno vržemo
stran, če nismo ravno strastni zbiralci, v običajnih knjižnicah pa po¬
gosto tudi ne dobi mesta. Sem sodijo publikacije, ki obsegajo največ
štiri strani (razglednice, lepaki ali plakati, prospekti, zgibanke, leta¬
ki) ali publikacije ki imajo več strani, a so brez strnjenega besedila
(koledarji, katalogi, gledališki in drugi programi).

Zbirka, kjer je v trezorjih shranjeno najstarejše gradivo, se imenuje
Rokopisna zbirka in zbirka redkih tiskov. Je temeljna nacionalna
in državna zbirka rokopisnega gradiva s področja literature, jeziko¬
slovja in širše humanistike. Nastala je skupaj z narodno knjižnico v
letu 1774. Njen začetni fond so bili srednjeveški kodeksi in listine iz
samostanskih, nadškofijske in zasebnih knjižnic. Zbirka se je moč¬
no obogatila v 19. stoletju, ko so vanjo z nakupi in darovi vključili
nekatere večje zbirke rokopisnega gradiva (npr. Žige Zoisa, Jerneja
Kopitarja), še posebej pa v 20. stoletju, ko se začne sistematično zbi-

ESEJI in RAZPRAVE

ranje avtografov in celotnih zapuščin posameznih ustvarjalcev in
zbiralcev.

V stavbi NUK nastaja še ena zbirka dokumentov, to je Digitalna
knjižnica Slovenije , 12  ki živi na svetovnem spletu. Je osrednji slo¬
venski spletni portal za dostop do digitaliziranega znanja in kultur¬
nih zakladov in ponuja dostop do več kot 600.000 enot digitalizi¬
ranega in izvorno digitalnega gradiva nacionalnega kulturnega in
znanstvenega pomena. Vseh digitalnih strani je skupaj že 3,5 milijo¬
na, med drugim več kot 50.000 številk znanstvenega časopisja, več
kot pol milijona številk starejše in sodobne periodike, več kot 10.000
fotografij in prav toliko knjig, več kot 6.000 plakatov, približno 2.000
enot notnega gradiva, 700 razglednic, 300 naslovov časopisja, sko¬
raj 700 zemljevidov, 81 vedut, 100 zvočnih posnetkov, 12 virtualnih
razstav... 13

DLib.si je enostavno povedano knjižnica na spletu, ki je na voljo
vsem - kadarkoli in kjerkoli, prek računalnika ali mobilnega tele¬
fona; do nje lahko dostopate prosto, brez vseh omejitev; v vaš dom,
na delovno mesto, univerzo ali šolo prinaša pisne kulturne zaklade
Slovenije, redkosti, ki jih hranimo v NUK in v drugih slovenskih
knjižnicah. Hkrati vam omogoča dostop do aktualnih strokovnih
člankov in drugih celotnih besedil.

Na portalu Digitalna knjižnice lahko prelistate vse številke revije
Meddobje, vse letnike Zbornika Svobodna Slovenija ter tednik Svo¬
bodna Slovenija, trenutno od leta 1994 do 2014, digitaliziramo pa
tudi ostale številke.

Celo v svetovnem merilu pa je najbolj posebna tista posebna zbirka
NUK, ki se danes imenuje Zbirka tiskov Slovencev zunaj RS in je
naslednica nekdanjega D fonda. Gre za zbirko emigrantske litera¬
ture, ki je začela nastajati takoj po letu 1945, ko je nekdanja Univer¬
zitetna biblioteka postala Narodna in univerzitetna knjižnica. Kot
nacionalka se je znašla pred velikim izzivom. V desetletjih, ki so
sledila, je krmarila med narodnim poslanstvom zbiranja vse sloven¬
ske zapisane dediščine in veljavno zakonodajo. Uradni akt o usta¬
novitvi 14  je nalagal, naj se »Narodni in univerzitetni knjižnici poši-

12. Spletni naslov Digitalne knjižnice Slovenije je www.dlib.si.

13. www.dlib.si  (citirano 3.1. 2015)

14. Akt o ustanovitvi narodne in univerzitetne knjižnice. Uradni list

63

ESEJI in RAZPRAVE

Ijajo tudi take knjige in druge tiskane stvari, katerih razpečevanje
je iz katerih koli razlogov prepovedano«,  11. člen Zakona o tisku iz
leta 1945 15  pa je posebej govoril o prepovedih v zvezi z razširjanjem
in prodajanjem posameznih knjig in drugih tiskanih stvari. Tako je
imel NUK od svoje ustanovitve dalje vsa pravna zagotovila, da lah¬
ko zbira tudi tisk slovenske politične emigracije in ostalo »sporno«
gradivo. Po zakonu ga je morala bibliografsko obdelati, shranjeno
je bilo v posebnih prostorih, izposoja pa omogočena le za znanstve-
no-raziskovalno delo. Fond se je imenoval D fond, ker je bil sprva
shranjen v direktorjevi pisarni, do leta 1991 so zanj veljali posebni
pogoji dostopa. Vsak uporabnik je moral prinesti priporočilno pis¬
mo ustanove in natančno obrazložiti namen pregledovanja. France
Pibernik, moj profesor s kranjske gimnazije, je o obisku D fonda po¬
vedal tole: »...Ce sem hotel priti do gradiva v rokopisnem oddelku
NUK, sem moral pridobiti posebno priporočilo, ki mi ga je izdalo
Društvo slovenskih pisateljev, toda z njim sem prišel na črno listo
obiskovalcev D fonda.« 16

Sporno gradivo so po tihem zbirali še v knjižnici Inštituta za zgodo¬
vino delavskega gibanja (danes Inštitut za novejšo zgodovino), na
Teološki fakulteti in v Univerzitetni knjižnici Maribor, kjer so leta
1990 izdali popis prepovedanih knjig v obliki kataloga. 17
V Zbirko tiskov Slovencev zunaj RS se je v 45 letih steklo več kot
700 knjig in 144 naslovov periodike. Ob vsej tej gori gradiva sem
neizogibno začela razmišljati o cenzuri. Kaj se je v Sloveniji doga¬
jalo na področju knjig in knjižnic po letu 1945, kako to, da je v »nu-
kov bunker« zašlo toliko knjig in kaj je bilo merilo, da niso smele
biti v rednih skladiščih? O cenzuri v Sloveniji od leta 1945 do 1991
sem v letu 2015 pripravila razstavo za 18. Slovenske dneve knjige v
Mariboru, ki so bili posvečeni prav prepovedani in kultni literaturi.

Slovenskega Narodno osvobodilnega Sveta in Narodne Vlade Slove¬
nije, 2 (1945), 46, 24.10.1945.

15. Zakon o tisku. Uradni list Demokratične federativne Jugoslavije, 2
(1945), 65, 31. 8.1945.

16. Pibernik, F. Jeklo na žametu ali kaj vse je bila cenzura. Delo, 1998, 40,
121,16.

17. Prepovedana - izobčena literatura v UKM: ad acta katalog. Maribor,
Univerzitetna knjižnica Maribor, 1990.

64

Irena Žužek

»ČRIČKOVO PETJE«, 50 x 70 cm, akril (2013).






ESEJI in RAZPRAVE

Doživela je velik odmev, predvsem pa obilo presenečenih izjav, saj
je večina obiskovalcev prvič slišala, da so bile 4 slovenske knjige
prepovedane celo v Uradnem listu.

Pravzaprav so nosilci družbene moči v vseh obdobjih zgodovine
skušali nadzirati pretok idej in omejiti vpliv tistih, ki bi lahko ško¬
dile njihovim interesom. Postopkom, ki so jih od antike do danes
oblikovali v ta namen, rečemo cenzura. Slovar slovenskega knjižne¬
ga jezika cenzuro tolmači kot uradno pregledovanje javnosti name¬
njenih del. 18  Razlikujemo med predhodno ali preventivno cenzuro,
ki zagotavlja vnaprejšnjo kontrolo vsake objave in izključi možnost
prodora neželenega materiala v javnost ter retroaktivno ali suspen¬
zivno (represivno) cenzuro, ki ugotavlja spornost že objavljenega za
nazaj. Po potrebi objavljeno zapleni, kršitelje pa preganja.

Za komunistične sisteme je bila značilna politična cenzura, ki pravno
formalno sploh ni obstajala. Svobodo izražanja so omejevali mimo
ustave in zakonov, včasih celo v nasprotju z njimi. Posluževali so se
grobih represivnih ukrepov, političnih pritiskov ali pa »mehkejših«
metod izključevanja in onemogočanja.

Ko so leta 1945 komunisti v Sloveniji (Jugoslaviji) prevzeli oblast, je
nastopilo obdobje grobe represije in neposredne politične cenzure.
Vodil jo je Agitprop (Oddelek za agitacijo in propagando, ustano¬
vljen s strani Centralnega komiteja Komunistične partije Jugosla¬
vije) in je trajala tudi v času spora z Informbirojem. 19  Po letu 1953
pa je z ukinitvijo Agitpropa nastopil domišljen sistem preventivne
cenzure in bil v veljavi vse do konca osemdesetih let. Vodile so ga
ideološke komisije pri CK KPJ in tiskovni sveti pri Socialistični zvezi
delovnega ljudstva.

Daleč najbolj učinkovita pa je bila vseobsegajoča samocenzura. Ta je
bila del vsakdanjega miselnega okvira in je bila tako rekoč samou-

18. Slovar slovenskega knjižnega jezika, htt-p:l/bos.zrc-sazu.silsskj.html,  (citi¬
rano 3.11. 2015).

19. Informbiro oz. Informacijski biro komunističnih partij je bilo
mednarodno svetovalno in usmerjevalno telo devetih evropskih
komunističnih in delavskih partij, ki je v obdobju 1947-1956 imelo cilj,
da uskladi njihovo delovanje. Ustanovljeno je bilo septembra 1947, do
poletja 1948 s sedežem v Beogradu, po sporu s Komunistično partijo
Jugoslavije pa v Bukarešti.

ESEJI in RAZPRAVE

mevna. Postala in ostala je ključen vzvod ohranjanja komunistične
oblasti in je zagotavljala njeno dolgotrajno stabilnost. Poleg Draga
Jančarja, enega najvidnejših slovenskih pisateljev našega časa je o
cenzuri odlično spregovoril tudi pisatelj Igor Torkar, ki je bil leta
1948 obsojen na montiranih dachauskih procesih: »Najhujši cenzor
pisatelja je - avtocenzura. Tista podzavestna, ki se priplazi v pi¬
satelja takrat, kadar vladajočemu režimu uspe ustvariti v družbi
univerzalni strah. Ta strah je od vekomaj najmočnejše vezivo sle¬
hernega vladajočega režima, da ne razpade. Strah, ki rodi strah, da
te bo strah. Ta strah ponavadi rodi apatijo. Apatija pa pisatelja
prežene v duševno emigracijo. Duševni zdomec pa ne more biti do¬
ber pisatelj!« 20

Eden prvih ukrepov po prevzemu oblasti je bilo »čiščenje« kultur¬
nih ustanov, ki se je nakazovalo že pred uradnim koncem druge sve¬
tovne vojne. Aprila 1945 je na osvobojenem ozemlju nastal načrt, po
katerem bi po vojni »obveljal omejen dostop za nekatere slovenske
knjige, ki so izšle po okupaciji in tudi prej, a še prav posebno za vse
tujejezične knjige, ki so bile na slovenskem ozemlju v prodaji in ki
so v skladiščih raznih založništev. 21

Akcija čiščenja knjižnic in knjigarn je v Sloveniji potekala zelo na
široko. V maju 1945 so začasno prepovedali prodajo vseh knjig, revij
in drugih publikacij v vseh knjigarnah na Slovenskem in imenovali
komisijo, ki naj bi v čim krajšem času pregledala zaloge. Komisijo je
imenoval minister za prosveto v Narodni vladi Slovenije Ferdo Ko¬
zak in ta je ocenila, katere publikacije bodo ostale v prostem obtoku
in katere bo potrebno izločiti iz javnega prometa ter omejiti dostop
do njih. 20. maja je komisija sporočila založnikom in knjigarnarjem,
kakšne so do nadaljnjega omejitve prodaje knjig in nato začela ses¬
tavljati sezname.

Prvi seznam knjig, ki se trajno ali začasno izločijo iz prometa, je
ugledal luč sveta konec julija 1945 in je obsegal 8 strani (okrog 200
slovenskih in tujih avtorjev) s priloženimi navodili za uporabo.
Utemeljitev s seznama pa se glasi:

20. Torkar, I. Cenzura krokarjem odpušča, slavce pa muči. Delo, 1998, 40,
115, 53.

66 21. AS 1643, š. 83,1/2.

ESEJI in RAZPRAVE

»...nekatera dela se izločajo zaradi profašistične miselnosti pi¬
sca, čeprav bi ta iz njegovih starejših del ne bila še razvidna
(Knut Hamsun in dr.), druga pa zaradi vsebine, ki je nasprotna
našemu gledanju na poglavitna življenjska vprašanja .« 22

Na njem so se med drugimi znašla dela Mussolinija, Leona Rupni¬
ka, Cirila Žebota, Zorka Simčiča, Tineta Debeljaka, Janeza Jalna, Se¬
verina Šalija, Jožeta Dularja, Aleša Ušeničnika ter posamezni ali celi
letniki revij.

Prvi popravek seznama avgusta 1945 23  je ukinil prepoved razširjanja
del nekaterih avtorjev iz prvega seznama, dokončno pa je obveljal
tretji seznam, 24  ki ga je ministrstvo za prosveto razposlalo 6. novem¬
bra 1945. Ministrstvo ni natančno predpisalo, kaj naj bi z izločenimi
deli storile knjigarne in založniške hiše, ljudje pa se spominjajo šte¬
vilnih tovornjakov, ki so vozili izločene knjige v papirnico Vevče v
predelavo.

Knjižnicam pa je ministrstvo s posebno odredbo predpisalo, kako
naj hranijo izločena dela ločeno od ostalega gradiva in komu ga
smejo izposojati:

»Smejo jih izposojati le v študijske namene; pri tem se mora intere¬
sent izkazati z dovoljenjem oblasti. Dovoljenje izdaja le šolska ali
prosvetna oblast in prosvetni referent sindikata. Izločitev ne velja
za učiteljske knjižnice, ker se načeloma izločujejo knjige le iz takih
knjižnic, kjer so knjige dostopne širšim slojem .« 25
Glavno merilo za to, da se je knjiga uvrstila na seznam, je bila napač¬
na politična opredelitev avtorja. Imen piscev se v Sloveniji do padca
komunizma ni omenjalo. Njihova dela so izhajala v tujini, v domo¬
vini pa, če so tja prišla, so bila varno spravljena v tako imenovanih
»bunkerjih« nekaterih knjižnic.

Uradno je bilo v Jugoslaviji v času od 1945 do 1991 prepovedanih 11
knjig, v Sloveniji pa 4. Vse prepovedane knjige so izšle v tujini, saj je
bilo v Jugoslaviji zaradi predhodne cenzure skoraj nemogoče izdati
karkoli s sumljivo vsebino.

22. AS 231, š. 37, 3159/2-45.

23. AS 231, Š. 37, 3159/4-45.

24. AS 231, š. 37,3159/5-45.

25. AS 231, š. 37, 3159/2-45.

67

ESEJI in RAZPRAVE

Prve objave o prepovedih v Uradnih listih se nanašajo na knjige Mi¬
lovana Dilasa, prva slovenska prepovedana knjiga pa je Slovenija
včeraj, danes in jutri  (1967), avtorja Cirila Žebota. 26  Kot velik za¬
govornik narodne sprave in neodvisne slovenske države ter eden
glavnih ideologov Slovenskega državnega gibanja je bil trn v peti
tedanjim oblastnikom, zato je njegova knjiga končala v »bunkerju«,
če ji je že uspelo priti čez mejo v Jugoslavijo.

Sledila je prepoved drobne tržaške knjižice s pomenljivim naslovom
Slovenija 1968 - kant ? (1968). 27  Takoj po izidu je bila v Uradnem li¬
stu objavljena tudi prepoved vnosa in razširjanja knjige Nekje je luč
Vinka Beličiča (1975), 28  leta 1978 pa še prepoved Hladnikove knjige
Od Triglava do Andov. 29

Od številnih neformalnih prepovedi naj omenim le prvo izdajo Tor-
karjevega romana Umiranje na obroke,  ki govori o Golem otoku.
Pisatelj mu je priložil anketo z vprašanjem Ali so bili naši lagerski
procesi 1948-1952 razpoznavna kopija stalinističnih procesov?  in
odgovore 12 intelektualcev. Ko je bila knjiga že stiskana, je prišla na
Cankarjevo založbo zahteva ustanoviteljice založbe RK SZDL Slo¬
venije, naj se anketa umakne. Avtor in urednik Tone Pavček sta bila
zadevi primorana ugoditi.

V Sloveniji je bilo v času od 1945 do 1991 več kot 30 sodnih pre¬
povedi širjenja tiska, v Jugoslaviji pa skupno več kot 200. Rezultat
različnih pritiskov na uredništva so bile tudi številne umaknjene ali
spremenjene že natisnjene strani časopisov.

Aprila 1957 je prvo sodno prepoved doživela slovenska revija Be¬
seda  (1951-1957). S tretjo številko, v kateri je bil objavljen odlomek
iz romana Lojzeta Kovačiča Zlati poročnik,  je prenehala izhajati.
Reviji 57  je uspelo preživeti slabe dve leti. Zaradi serije člankov v
njej je bil na 9 let zapora obsojen Jože Pučnik, revijo pa so ukini-

26. Odločba o prepovedi vnašanja in razširjanja knjige Slovenija včeraj,
danes in jutri. Uradni list SFRJ, 23 (1967), št. 27, 21. 6.1967.

27. Odločba o prepovedi vnašanja in razširjanja brošure Slovenija 1968
kam?. Uradni list SFRJ, 24 (1969), št. 14,10.4.1968.

28. Odločba o prepovedi vnašanja in razširjanja brošure Nekje je luč. Uradni
list SFRJ, 31 (1975), št. 25, 23.5.1975.

29. Odločba o prepovedi vnašanja in razširjanja knjige Od Triglava do
Andov. Uradni list SFRJ, 34 (1978), št. 26,19.5.1978.

68

ESEJI in RAZPRAVE

li. Prepovedani so bili študentski časopisi, glasila z versko vsebino
in publikacije informativno-propagandnega značaja. Največkrat so
bile prepovedane Tribuna  (9 krat), Mladina  (2 krat) in Katedra  (2
krat).

Do leta 1989, ko je bila izdana zadnja prepoved tiskane besede, je
bilo prepovedanih 31 tiskov in uvedenih 43 kazenskih postopkov
proti piscem ali urednikom.

Tudi taka je bila naša stvarnost petdeset let in danes lahko rečem, da
se je nismo v celoti zavedali. Generacije, ki smo hodile v šolo še v
času socializma, kakor smo imenovali našo obliko komunizma, smo
živele v nekakšni vati, iz katere mnogi še danes nočejo izstopiti, saj
je v njej na videz varno in mehko. Toda za kakšno ceno?

Kljub vsemu že 25 let živimo v svoji, samostojni državi, četrt stoletja
ni kar tako. Da je do prelomnice sploh prišlo, imajo velike zasluge
tudi Slovenci, ki živijo izven meja matične domovine. Ideja o sa¬
mostojni Slovenije je odšla z njimi na tuje in se po kapljicah vračala
nazaj, dokler ni postala močna reka, ki je podrla močan, a dotrajan
jez. K temu je brez dvoma pripomogla tudi zapisana beseda in kljub
temu, da je bila zaprta v takih in drugačnih bunkerjih, je pronicala
na piano. Pomembnost zapisanega je izjemna, ohranjanje le-tega pa
je bila, je in bo, častna naloga Narodne in univerzitetne knjižnice.

69

ESEJI in RAZPRAVE

GREGOR PAPEŽ

BRANKO REBOZOVIN
DOMOBRANSKA POEZIJA

Knjige po navadi čakajo, da s sebe otresejo agonijo časa. V garaži
sem med staro šaro poleg neuporabnega kolesa in straniščne školjke
hranil več knjig, ena izmed njih je imela naslov Črn Plamen.  Zagledal
sem jo, ko sem odbiral knjige, s katerimi bi zakuril velik ogenj. Vzel
sem jo v roke in zbodel me je spomin. Nato sem se vrnil v sedanjost,
to zdajšnjost, ko se zavem, da je vse, kar je Branko Rebozov zapustil
na zemlji, prav ta edina njegova knjiga. Prej nisem opazil, da knjiga
ni bila namenjena prodaji, in rekel bi, da z njo tudi ni iskal uspeha
na knjižnem trgu. Njena vrednost je lahko samo to, da je nekakšna
njegova zapuščina.

Če je bil Balantič prvi domobranski pesnik, potem je Rebozov -
tako sem že zapisal v slovenskem zdomskem tedniku - zadnji
domobranski pesnik. Trditev je v nekem smislu nevzdržna, saj je
primerjava med njima nemogoča. Med njima je preveč razlik. France
Balantič je bil mistik, Rebozov pa predvsem praktičen človek. Knjiga
Rebozova je bila natisnjena leta 2012, opremil jo je in za tisk pripravil
njegov sin. Zato se v uvodu ponaša, češ da je izdaja namenjena
»družini, sorodnikom, prijateljem in znancem« in ni »za prodajo na
knjižnem trgu«. Spomnim se, da je bil Branko takrat precej bolehen.
Ko sem jo po nekaj letih spet vzel v roke in z nje zbrisal prah, sem
jo iz garaže odnesel k sebi in jo postavil med druge knjige - poleg
Pounda, Audna, Verna in vseh Meddobij,  v katerih ni mene.
Brankova knjiga je krasna zdomska knjiga. Pomembna toliko, kot
je pomembna domobranska pesem, če bi ta kategorija obstajala. V
tej zvrsti bi prvo mesto zasedal pesnik France Balantič. Njegovo
poezijo odlikuje izvirnost, pomembno pa je tudi to, da je zelo mlad
umrl. V tej kategoriji zamolčane poezije je bil Balantič nekakšen
poete maudit,  čeprav je svetniško pisal. Šele potem bi ga postavil v
neobstoječo kategorijo domobranske pesmi, ki za nas ljudi obstaja ne
glede na dokaze literarne teorije. Prijatelj iz Slovenije mi je pisal, češ

70

ESEJI in RAZPRAVE

da taka trditev daje misliti. Od tega, kdaj bo domobranska poezija
kot literarnozgodovinska in literarnoteoretska kategorija priznana
in postavljena tudi v šolske učbenike ... poleg nje pa še marsikaj
drugega ..., do širših vprašanj slovenske zgodovine in - sedanjosti.
O poeziji Rebozova pa naj spregovori on sam. Od leta 2004 sva si
dopisovala. Hranim nekatera njegova pisma. Nisem med tistimi,
ki občasno hladnokrvno počistijo vse, kar pripada preteklosti, da
jim ostane le gola sedanjost. Zase vem, da hranim veliko reči, a
tudi vem, da bo prišel čas, ko bo treba neuporabno vreči v ogenj.
Ničesar nimam proti sedanjosti. Je ne zaničujem in tudi ni potrebno,
da bi kdor koli omalovaževal sedanjost. Sedanjost je sama po sebi
prezirljiva. Sam se navezujem na stare reči, take, ki nosijo v sebi
kako zgodbo ali kako praznino. Brankova pisma pa so bila vedno
polna. Vedno si je vzel čas, da jih je pisal. Tako mi je, v svoji človeški
dimenziji in brez kakršne koli mistike, pisal septembra 2009:

»Mojega prvega maila s čestitkami za tvojih zadnjih 25 pesmi
nisi prejel? Tistih, ki sem jih poslovenil, ne bom uničil, je bilo
preveč truda. Lepo od tebe, da si o moji pesmi s psom in sploh o
mojih pesmih in pesnjenju izrazil iskreno svojo kritiko. Mislim,
da iskreno in tudi prav. Že davno pokojni Nikolaj Jeločnik mi je
kot korektor pri Meddobju  in v tiskarni Baraga nekoč pisal, da
pesniti ni moj konjiček. Jaz sem kljub temu prej in še danes pesnil
iz dveh razlogov. Prvi je, ker so pri Slovencih v šolah in domovih
že od nekdaj občudovali po napisanih pesmih tudi njih pesnike,
in že ubog fantek v šoli sem si poželel, da bi me kdo občudoval
in ljubil. Drugi vzrok pa je bil praktičen in nič tako ambiciozen in
domišljav, ali samoljuben: pesnil sem zaradi ekonomije s časom,
ki ga je od mene zahtevala skrb za preživetje družine. Bolje mi je
tekla proza, verzi pa so zahtevali manj moje fizične pozornosti in
manj časa... Vendar v begunstvu s tako veliko družino v resnici
ni bilo časa za poezijo, da ne omenim pomanjkanja vsaj tistih
motivacij, ki jih lahko prinašajo družbeni odnosi in možnosti
objavljanja. Če k temu dodam še razna druga usodna razočaranja
(nedokončane študije itd.), lahko rečem, da sem pesnil in pisal
bolj iz potrebe po časti in ljubezni kot iz pesniškega talenta. Tak
je tudi rezultat tako mojega pesnjenja kot moje bitne zadostitve.

71

ESEJI in RAZPRAVE

Oh, malenkost tu in tam. Z ozirom pa na tone in tone napisanega,
tudi pesmi, se bom počutil, da sem bil uspešen, če se ohrani kot
lepa ali dobra ena sama moja pesem... Nihče pa ne more biti več,
kot je. Lahko pa je manj, tega se bojim. Ti teoretiziraš kritično
tudi o poeziji kot umetnosti in skoraj o obeh govoriš kot o nečem
skoraj nedosegljivem. Seveda je France Balantič, da ne rečem
France Prešeren in kdo drug za njima zelo višje v teh planinah
besede. Mene to ne moti. Ni važno, če lazim nekje zadaj ali nižje,
muči me ljubezen, ki je vključena v pesniškem naporu in v želji
po priznanju. Vendar tudi to je, kot je s slavo Shakespearja, ali
Danteja, ali Homerja itd. itd. H komu pripada v resnici ta slava?«

» (...) Jaz se še vedno hitro upeham, iznenada tako oslabim,
da je moj glas, kot je piš iz preluknjanega meha. Dolguješ mi (še
bolniški) obisk.«

Očitno se Rebozov otepa vsake duhovnosti. Trdi, da ne piše iz
kakšnih 'višjih' razlogov. Vzroki njegovega pisanja so posvetni,
tičijo v najosnovnejši stvarnosti, in ne upira se razkriti, da je zanj
literatura z duhovnim namenom neke vrste delirium tremens.  Tako je
nekoč zapisal, da mu je pesnik in duhovnik Štefan Tonkli dajal vtis
človeka, ki je v duhovniškem poklicu vedril, v resničnem svetu pa
je zanj deževalo in padala toča. Brez dvoma je bil Rebozov praktičen
človek, razlagal si je pesniški dar kot nekaj, kar nastane iz želje po
ljubezni in občudovanja. Ali je to res tako? Ne verjamem. Ali si
vsaj težko predstavljam, da bi nekdo pisal, ker išče občudovanje;
pisanje je velikokrat sramotno razkrivanje samega sebe. Poleg tega
pa pisanje pomeni pogosto, da nimaš kaj povedati. Najboljše v
literaturi je ne povedati ničesar.

Naslednji dan tistega septembra 2009 sem mu odpisal. Pisala sva si
po slovensko, čeprav ne obvladam jezika:

»Dragi Branko!

Po mojem se Nikolaj Jeločnik ni zmotil, a to ni tako slabo, ker
'lastna hvala se pod mizo valja'. K pregovoru pa dodajam: Hvala
drugih pa se še nižje od mize valja.' Kakšne vrste literat ste vi,
naj vam povem prek nekega svojega spomina. Spominjam se, da

72

ESEJI in RAZPRAVE

ste nekoč rekli: 'Pišem za prihodnje generacije.' Človek včasih kaj
pove, ne da bi se zavedal, kaj je povedal, pa tudi pozabi, da je
kaj povedal. Tisto, da pišete za prihodnje generacije, ste povedali
v karapačajskem domu, ob mizi pri tomboli, medtem ko ste
polnili kartice. Sedeli smo ob isti mizi ob balinišču. Potem ste
nenadoma vstali in šli po dobitek. Dali so vam par nogavic in ste
se vrnili k mizi z nogavicami in petdesetimi pesi manj. Zaman
ste jih iskali po žepih in končno izjavili: 'Madoniš, so me okradli.'
Verjamem, da se tega že ne spominjate več, a tako je bilo. Jaz sem
imel takrat malo več kot dvajset let in sem mislil: 'Piše za mojo
generacijo?' (...) Dobra poezija je brezčasna, tako pravijo, a to ne
drži popolnoma. Za poezijo, ki nima časa, moram iskati, kaj je
onstran 'cirkunstancialnosti' (vem, da te besede ni v slovenščini).

V vas bi iskal in našel teatralnost. Preveč teatralnosti je v vas,
v vaši poeziji. Vsekakor ste pisali za nove generacije. V redu.

V Almanahu  srednješolske rasti tega leta (nečakinja mi ga je
pokazala) je neki mladenič citiral odlomek vaše poezije o ladji
Generala Stevvarta. Ta poezija je tudi bila objavljena v Sloveniji*.
Najbrž je ta tista poezija, ko bo, tako kot to pričakujete od ene,
ostala v spominu. Oprostite, danes mi slovenščina ne steče ...«

* (Danes tudi vem, da je del pesmi, objavljene v Meddobju  leta
2006 na straneh 165-169, navedel arh. Jure Vombergar v prispevku
Ob 60. obletnici začetka prihajanja slovenskih beguncev v Argentino.
Prispevek je bil objavljen v reviji Tretji dan,  september/ oktober 2007,
str. 103. Prav tako sem našel, da si je prvi verz kot naslov 'izposodil'
poročevalec tednika Družina  /6. julija 2008/ - jasno - Rebozova
sploh niti omenil ni.)

V nedeljo, 27. septembra 2009, mi je Branko Rebozov odgovoril:
»Dragi Grega!

Napisal si mi to pismo v pravilni slovenščini, da sem se čudil.

V zadnji tretjini pa se ti je jezik res zapletel. Razumel pa sem vse.
Lepo in dobro je, da literati ali pesniki drug drugemu odkrito
povemo kritiko in svoj okus o napisanih pesmih!

73

ESEJI in RAZPRAVE

Da boš enkrat za vselej rešen tiste moje izjave v karapačajskem
domu, ki mi jo serviraš ob vsaki priložnosti, ki se ti ponudi, ti
povem, da se trenutka zelo dobro spominjam, že zato, ker si
me nanj večkrat spomnil po samem dogodku. Tudi tiste moje
izjave in tebe se spomnim, in sicer prav take, kot si se jo ti točno
zapomnil, da se je čuditi. Gotovo je v tebi, mladem ambicioznem
pesniku, delovala, si mislim, tako, da je nisi pozabil, da se z
njo vred spominjaš tombole v domu in nogavic, ki sem jih
zadel... Spomniš se tudi tistih petdeset pesov itd., s tem si o njih
obudil tudi meni spomin o tisti davni resničnosti. Vse je tako
res, česar se spominjaš! Ni pa res, kako si ti razumel tisto mojo
izjavo. Rekel sem, da pišem pesmi oziroma da so moje pesmi
za prihodnje generacije samo iz dejstva, ker so tako rekoč vse
moje pesmi posvečene domobrancem ali moji begunski usodi,
in sem bil takrat prepričan, da te pesmi nimajo možnosti izdaje
v Sloveniji! In tudi ne tukaj, v Argentini, oziroma v emigraciji
ne pri slovenski skupnosti, ki se je klerikalna izogibala celo
imena domobranci, za katere so bili le-ti rupnikovci ... Zato je
pravzaprav nastal spor med Svobodno Slovenijo  (in Vestnikom ) s
Taborom  ... In tudi kulturna politika tedanje Slovenske kulturne
akcije je bila ne objavljati domobranskih tem in pesmi. K temu pa
se je tudi takrat še, in že, pridružilo do mene zakompleksirano
neprijateljsko zadržanje v Kulturni akciji tvojega očeta, ki mojih
pesmi ni hotel objavljati, rekoč: ti imej denar, jaz pa poezijo...«

Moja in Brankova družina sta nekoč bili prijateljski, potem se je
to prijateljstvo pretrgalo, a v zadnjih letih in do konca sva on in
jaz nadaljevala tisto prijateljstvo, ki ga je imel že od begunskih in
taboriških časov z mojim očetom. Še to hočem dodati, da nimam
nobenega namena kakor koli polemizirati z njim (zame bi to bilo
povsem nesmiselno) ali pisati ocene o poeziji Rebozova- najboljšo je
o sebi povedal on sam.

Popeljala sva to prijateljstvo do konca, morda ob koncu nekoliko
pretrgano. Novembra 2012 mi je pisal na kratko. Odgovoril sem mu
in mu povedal, kako je bilo na večeru poezije pri Slovenski kulturni
74  akciji:

ESEJI in RAZPRAVE

»Dragi Branko!

Bil sem v soboto v Slovenski hiši in vprašal Cirila Pergarja
po vašem zdravju. Rekel je, da nočete niti iz sobe iti dol, da vam
je res slabo. Ampak jaz sem vedel, da igrate samo predstavo, da
je vaše zdravje dobro (...) Večer je potekal med branjem poezije.
Vse poezije so bile, od prve do zadnje, pravo leposlovno govno
- vključno moje, logično. Branje je bilo pod nivojem. Nihče ni
bral počasi in v ritmu poezije, tega res ni bilo. Tako tudi ni bilo
mogoče ničesar razumeti, ni moglo priti do src ljudi. Poezija je
bila slaba in izvedba jo je naredila še slabšo.

Ko sem prihajal po aveniji Juana Bautiste Justa proti
Rivadavii v smeri Slovenske hiše, sem hodil po popolnoma
praznih cestah. To je bila sobota po sedmi uri zvečer. In bila
je imenitna prispodoba praznine. Na tem blagem prizorišču
sem takrat resno razmišljal, da poezija ni zame. Ko sem se s
kulturnega večera, posvečenega poeziji, vračal domov, pa mi je
bilo v celoti jasno.«

Natančno sem mu opisal, kako je potekal tisti večer, in potem mi je
z obsežnim pismom odgovoril:

»Zelo sem bil vesel tvojega pisma, ne samo, ker je svojstveno
izčrpno v poročanju, ampak tudi pisano skoraj v odlični
slovenščini, še posebej, če jo primerjam s tvojo nekdanjo, pogosto
posuto s pobalinskimi vulgarizmi. Ne manjka mu niti dobrega
humorja niti spodobnosti, ki je zadnje, česar poet ne sme nikoli
izgubiti. (...) Še enkrat ti hvala za pismo, ki ti ga s svojim vračam.
Kaj več drugič, ko se rešim tega svojega teatra (...) Včasih je
samota, biti sam, najboljše zdravilo poleg mladostnih sanj, lepih,
nedosegljivih, ter ljubiti, saj z očmi, sposobnih muz. Obstajajo,
Bogu hvala.«

To je bil pravi, resnični Branko Rebozov. Če bi ga z besedami
portretiral, bi ga moral najbrž drugače prikazati, pa ga orisati z

75

ESEJI in RAZPRAVE

njegovimi lastnimi besedami. A Branko je izjavil, da bo uspel, če se
ohrani kot lepa ali dobra ena sama njegova pesem. Sam ne vem,
katera bi bila tista pesem. Izbral bi Slovo od lipe,  pesem na deseti
strani knjige Črn Plamen.  V knjigi pa je pripomba in posvetilo na
prvi strani:

»Črn Plamen/Pesmi - Spominu v Vetrinju leta 1945 od
Angležev izdane in v roke boljševikom izročene in pobite
slovenske domobranske vojske in drugih bratskih z enako
usodo.«

1. septembra 2016

76

ESEJI in RAZPRAVE

KATICA CUKJATI

Ivan Hribovšek
PREVOD ANTIGONE
GRŠKEGA DRAMATURGA SOFOKLESA

Lansko leto je Družina d.o.o. v zbirki Sidera izdala in založila v Lju¬
bljani Sofoklejevo Antigono  v prevodu Ivana Hribovška  v nakladi
400 izvodov.

Pri založbi Družina je v zbirki Sidera v prenovljeni izdaji izžel Hri¬
bovškov neposreden prevod Antigone Na pisateljskem odru knji¬
žnega sejma se je o Ivanu Hribovšku, njegovem pesniškem ustvarja¬
nju in prevodu Antigone s klasičnem filologom dr. Kajetanom Gan¬
tarjem, profesorjem Davidom Mavrinom (urednikom knjige) kot
dobrim poznavalcem zamolčanih pesnikov Francetom Pibernikom
pogovarjal pesnik in klasični filolog, urednik zbirke Sidera Brane
Senegačnik V začetku je zbrane na odru pozdravila predstavnica
Društva pisateljev. V uvodu predstavitve je direktor založbe Dru¬
žina Tone Rode dejal, da je založba ponosna, da izdaja enega prvih
prevodov Antigone v slovenščino izpod peresa mnogo prezgodaj
umrlega pesnika Ivana Hribovška.

Prevajalec je rokopis prevoda in zvezek z zbranimi pesmimi Pesmi
Marjana Gostiše, maja 1944 izročil prijateljici Anici Resman. Tej pa
je Hribovškove zapise, med drugim tudi prevod Antigone, uspelo
skriti pred zaplembami in uničenju UDBE. Čez dobro desetletje ji
je uspelo zvezek preposlati v Argentino. Dr. Kajetan Gantar je med
drugim dejal: »Zanimalo me je, kaj ima prevod, ki ga založba želi
izdati, saj imamo v slovenščini že štiri ali pet prevodov Antigone...«
Nato je pojasnil, da se ob branju Hribovškove prepesnitve tega ni
več spraševal.

Antigona je ime številnih dramskih likov, tragedij in kompleksnega
kulturnega fenomena. A je tudi več od tega.

Knjigo je uredil David Movrin. Oprema in prelom sta delo Lucijana
Bratuša. Slikovno gradivo je posredovala Rokopisna zbirka NUK-a.
Recenzenta prevoda pa sta Marko Marinčič in Vid Snoj. Na naslov-

77

ESEJI in RAZPRAVE

niči je predstava Antigonega očeta - brata Ojdipa in tebanska sfinga,
rdeče figurni kiliks iz leta 470 pr. Kr., shranjen v Vatikanskih muze¬
jih.

Hribovškov prevod Antigone je bil leta 2014 predstavljen v Ljublja¬
ni; leta 2015 pa v okviru Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu.

V kazalu lahko zasledimo tri vsebinske točke: predgovor, Antigona
in pripombe k prevodu.

V predgovoru je pojasnjeno, da se je Ivan Hribovšek, ki je rokopis
sam oblikoval kot knjigo, zavestno odločil za prepesnitev, za pesni¬
ški in ne za filološki prevod. Odlika te knjige je med drugim, da je
vzporedno s slovenskim prevodom objavljeno tudi besedilo grške¬
ga izvirnika. V knjigi je reproduciran odlomek iz Hribovškovega ro¬
kopisa, ki bralcu odkrije sled pesnikovega največjega prevajalskega
dela in mu tudi na ta način približa njegov svet.

V tretjem delu Pripombe k prevodu, med drugim prevajalec Hri¬
bovšek pojasni, kdo so nastopajoče osebe v tej grški tragediji. V gr¬
ških dramah nastopajo tudi zborske partije. Prevajalec je bil mnenja,
da so zborske partije zelo smotrno urejene. Tem odlomkom v drami
bi po vrsti lahko dali naslove: 1. Radost, 2. Človek, 3. Usoda, 4. Eros,
5. Trpljenje in 6. Molitev.

Začetna misel ob izdaji tega prevoda, je bila, naj bi dr. Kajetan Gantar
napisal uvodne besede. Pozneje pa so ta razmišljanja narasla v knji¬
go dvojčico, kjer sta se dr. Kajetan Gantar in prof. Brane Senegačnik
v bogati in globoki analizi dotaknila tragičnega življenjepisa Ivana
Hribovška. Dr. Gantarjeve podteme življenjepisa so med drugimi:
Ivan Hribovšek zamolčani pesnik brez groba.

Pesnikova življenjska pot in dijaška leta.

Hribovškov prijatelj Janez Remic (1921-1945).

Izpolnjevanje šolske praznine s prevajanjem Sofoklove Antigone.
Hribovškov prevajalni pristop.

Poklonitev in usoda Antigone.

Matura na gimnaziji v Beljaku in študij klasične filologije na du¬
najski univerzi.

Razmere na dunajski univerzi v obdobju nacizma.

Usodno zadnje leto vojne.

Repriza Antigone v živo.

ESEJI in RAZPRAVE

Od strani 109 dalje pa nam Brane Senegačnik približa Antigono in
njen kontekst. Po mnenju Senegačnika, je fenomen Antigona nekaj,
kar se vedno znova ponavlja in deluje in ima svojo zgodovino, ven¬
dar ni zgolj zgodovina. Je simbol, ki se v zgodovini uporablja za
različne vsebine, ki navdihuje in izziva dramske ustvarjalce, umet¬
nost, filozofijo, etiko, politiko, akademsko življenje. Če je bila pod
obnebjem krščanske kulture ljubeča in pobožna sestra, je moderna
Antigona predvsem upornica - vseh oblik in stopenj, od protestnice
do anarhistke. Prav tako je tudi analogija med Polineikom in tiso¬
či pobitih in nepokopanih na slovenskih tleh med drugo svetovno
vojno in po njej samo v tem, da so oboji nepokopani sorodniki Anti¬
gone, ki vstopajo v ta prostor.

Antigona je bila do sedaj petkrat prevedena v slovenščino. Prvi pre¬
vod je poslovenil Cvetko Golar, leta 1924. Drugi prevod je delo Fra¬
na Albrechta, leta 1941. Znan je prevod Antona Sovreta 1.1968. Leta
1978 jo je prevedel dr. Kajetan Gantar.

France Pibernik ima veliko zaslug za izid Hribovškovih del: Pesmi
1944, neizbrane pesmi/ zgodnji članki/ predavanja/ Dunajska za¬
piska/ Pisma. Uredil je tekste in napisal opombe. Izdal je Institut za
slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, 2010).

France Pibernik, Ivan Hribovšek  (življenjska in pesniška pot Mono¬
grafija k Zbranim delom SAZU, 2010. France Pibernik, Slovenski du¬
najski krog  1941-1945, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1991
France Pibernik, Jutro pozabljenih - Antologija padlih, pobitih, prepove¬
danih, zamolčanih, pozabljenih,  Celje, Mohorjeva družba, 1991. Marjan
Dolgan (uredil, Balantičev in Hribovškov zbornik, Simpozij 20. in
21. januarja 1994. Ljubljana ZRC (Znanstveno raziskovalni center),
1994.-SAZU.

Osvetliti podobo pesnika Ivana Hribovška v tem kratkem obdobju,
ki ga lahko predstavlja 70 let končane druge svetovne vojne, ni lah¬
ka zadeva, ker imamo analize iz različnih zornih kotov.

Čeprav stojimo pred dejstvom, da je Ivan Hribovšek živel le 22
let, da se je skoraj po čudežnih poteh rešil vsaj velik del njegovega
ustvarjanja, da je njegovo življenje spremljala vrsta zaenkrat nereše¬
nih vprašanj, začenši že s tem, da se ne ve, ne kje ne kako je umrl,
niti kje počiva njegovo truplo. Na vsak način imamo že do sedaj kar
precej gradiva o čemer pričajo izdaje knjig.

V Buenos Airesu pa so izdali »Pesem naj zapojem«,  pod okriljem SKA,
ob 20-letnici konca druge svetovne vojne, leta 1965 kot 60. publikaci-

79

ESEJI in RAZPRAVE

80

jo. Knjigo je uredil, napisal uvod in komentar pok. dr. Tine Debeljak,
oprema in ilustracije - lesorezi pa so delo arh. Jureta Vombergarja.

V kratkih stavkih je obris Hribovškovega življenja. Rodil se je v
Radovljici 19. junija 1923. Oče je bil sodni uradnik. Ljudsko šolo je
dovršil v Radovljici, nakar je šel v Škofove zavode v Šentvid pri Lju¬
bljani. Tam je bil do končane šeste šole (1940). Hribovšek se je nato
vpisal v Ljubljani na klasično gimnazijo, kjer je v vojnih mesecih
(april 1941) predčasno končal sedmi letnik. Ostal je v nemški oku¬
pirani coni, se vpisal na nemško gimnazijo v Beljaku in tam opravil
maturo. Po njej je šel na Dunajsko univerzo in je študiral klasične
jezike in antično kulturo. Služenja v nemški vojski je bil oproščen
zaradi šibkega zdravja. Kot nižješolec je pisal v Jutranjo zarjo, kot
višješolec v Domače vaje. Iz teh je vodila tradicionalna pot v Dom
in svet. Leta 1939 je Hribovšek že imel urejeno rokopisno zbirko pe¬
smi, ki jih je naslovil Pesmice. Ohranila se je tudi druga rokopisna
zbirka z naslovom Pesmi Marjana Gostiše, maj 1944.

Kot je zapisal dr. Kajetan Gantar ime pesnika Ivana Hribovška bi
najbrž ostalo v slovenski kulturni javnosti precej manj opazno, ko ga
ne bila pred leti predstavniška zbirka zbranih del slovenskih pesni¬
kov in pisateljev pod vodstvom tedanjega urednika Franceta Berni¬
ka uvrstila med svoj program in ga s tem uveljavila. Prof. Francetu
Piberniku pa je urednik zbirke zaupal nalogo, da pesnikovo rokopi¬
sno zapuščino pregleda in jo objavi v zbirki. Pibernik se je z vso od¬
govornostjo in znanstveno usposobljenostjo lotil te naloge. In tako je
po njegovi zaslugi leta 2010 izšla knjiga, ki vsebuje Hribovškove iz¬
virne pesmi, poleg pesnikovih proznih osnutkov in zapiskov - tudi
vso ohranjeno korespondenco. Še isto leto 2010 je prof. France Piber¬
nik objavil tudi monografijo o Hribovšku. Čeprav je Pibernik regi¬
striral in vključil v seznam Hribovškov prevod Antigone, se ne ve,
iz katerih razlogov ni vključil tega antičnega prevoda, ki nedvomno
zavzema pomembno mesto. Čeprav je v Pibernikovi monografiji
kar nekaj strani posvečenih Antigoni, obstaja vrsta vprašanj: zakaj
se je Hribovšek odločil za prevajanje tega tako zahtevnega, še danes
sodobnega in odmevnega poetičnega besedila; kakšni nagibi so ga
pri tem vodili; s kakšnim znanjem in s kakšnimi pripomočki se je lo¬
teval prevajanja; s kakšnimi težavami se je pri tem spopadal in kako
jih je obvladal. Hribovšek je tik pred vojno že objavil dve pesmi v
Kocbekovi reviji Dejanje, v povojni slovenski javnosti se prvič poja¬
vi Hribovškovo ime kot prevajalec. Leta 1970 pa ga zasledimo kot
izvirnega pesnika dveh pesmi v Veliki antologiji slovenske poezije

Irena Žužek

»PRAVI POLET«, 70 x 90 cm, akril (2016)




























ESEJI in RAZPRAVE

pod naslovom Živi Orfej -  Ljubljana, Cankarjeva založba. Balantič in
Hribovšek pa imata med drugim nekaj skupnega: preroško slutnjo
skorajšnje grozljive smrti.

»Ne glede na vse birokratske ovire, s katerimi se je srečaval pri bre¬
zuspešnih poskusih, da bi se na dunajski univerzi vpisal v drugi
semester, je bil ta čas študija na Dunaju v resnici zadnje svetlo ob¬
dobje njegovega življenja, morda celo najsvetlejše (...) Lahko se je
nemoteno posvečal svojim študijskim in literarnim načrtom. Kajti
ne le v pesniškem ustvarjanju, tudi v študiju svoje stroke, v klasični
filologiji, je Hribovšek našel zadovoljstvo, pomirjenje in potešitev.«
(Odlomek iz zavihka platnic Antigone.) Takole piše Anici Resman 6.
decembra 1943: »Cel dan študiram svoje ljubljence, o, to so čudovi¬
te stvari, lahko mi verjameš! Sicer mi ne dajo, da bi se vpisal, toda
mojega veselja in moje volje ne bodo ubili. Res hvaležen moram biti
Bogu, da mi daje odkrivati vedno novo lepoto.«

Po mnenju B. Senegačnika je Antigona ime številnih dramskih li¬
kov, tragedij in kompleksnega kulturnega fenomena. A je tudi več
od tega. Je ime usode tisočev in tisočev, »ki so šli na bridko pot, še
preden so se iztekli njihovi dnevi. Ime tragične zgodovine, ki jih je
izbrisala zaradi njihovega 'pobožnega greha'«. Resnična zgodba, ki
se ne izteče. Na prav poseben način je zgodba Ivana Hribovška, ki
je »tragedijo vseh tragedij, Sofoklovo tragedijo, prepesnil z neobičaj¬
nim talentom in izstopajočo duhovno občutljivostjo. Ta občutljivost
je navzven težko opazna, zlasti kadar je življenje hitro in glasno.
Današnja kultura ji v glavnem ni naklonjena, saj je zanjo potrebno
veliko molka. Sofoklova Antigone govori o občutljivosti za naši dve
kraljestvi, ki sta zmeraj eno. Ki ju deli ista črta in tudi spaja. Črta
smrti. Črta, ki je nista zarisala ne družba ne posameznik, čeprav so
se družbe in posamezniki tako pogosto trudili, da bi jo izbrisali, in
so še pogosteje pehali ljudi preko nje. Vse v življenju je odvisno od
tega, ali to črto vidimo ali ne, ali jo spoštujemo ali ne. Brez nje je tudi
igra o bogovih naša igra brez bogov«.

Ga. Pavla Hribovšek Kremžar ima posebne zasluge, da je ostal za
literarno zgodovino živ spomin na njenega brata Ivana. Vse skozi je
držala pismene vezi z go. Anico Resman. Prepisala je na računalnik
lastnoročni pesnikov original Antigone, da se je ta prevod potem
tiskal v Ljubljani v založbi Družina d.o.o.

Prevod Antigone izpod peresa Ivana Hribovška je nedvomno eden
izmed najboljših dosežkov na polju prevajanja v slovenskem literar¬
nem svetu.


„

u

.

.'.ih

■ ■

i J

Vi'-; &'■;  s;,' r 3 i;y:-č!. ;  \ r,: .--v asmfndKT

■

PRIZNANJE

TONE MIZERIT

KNJIŽNI »OSKAR«
SLOVENSKI KULTURNI AKCIJI

Razni dejavniki so vplivali, da tega dogodka, tako važnega v zgo¬
dovini SKA, v naši reviji še nismo zabeležili. Danes zapolnjujemo to
vrzel in objavljamo priznanje, ki ga je bila deležna krovna kulturna
izseljenska ustanova.

Od 25. do 30. novembra 2014 je bila namreč odprta največja knjigar¬
na, le pet dni v letu. V treh etažah Cankarjevega doma v Ljubljani
se je predstavljalo sto založnikov z okrog trideset tisoč knjižnimi
naslovi, med temi okoli 3800 z letnico izida 2014. Za uvod v naj¬
večji knjižni dogodek leta, ki je bil to pot jubilejni trideseti, so na
prireditvi v Linhartovi dvorani podelili slovenske knjižne »Oskar¬
je«: Sdvvventnerjevo nagrado in to leto prvič še dve Schwentnerje-
vi priznanji. Nagrado je prejel Zdravko Duša, »legendarni urednik
Cankarjeve založbe«, priznanji pa Martin Žnideršič, eden od usta¬
noviteljev knjižnega sejma v letu 1972 in Slovenska kulturna akcija
iz Buenos Airesa, kije prav to leto praznovala svojo šestdesetletnico.

Našo kulturno ustanovo je Zbornici knjižnih založnikov in knji-
gotržcev v priznanje predlagala založba Družina d.o.o., ki je kandi¬
daturo utemeljila v posebne pismu s temile argumenti:

»Slovenska kulturna akcija (SKA) že 60 let povezuje sloven¬
ske izseljene kulturnike ter izdaja njihova dela. Kot založnik
skrbi za izdajanje del iz celotnega slovenskega kulturnega pros¬
tora in je ključni dejavnik povezovanja slovenskih kulturnih
ustvarjalcev v svetu.

Slovenska kulturna akcija letos praznuje 60-letnico delova¬
nja. V tem času je izdala več kot 180 naslovov ter za slovensko
kulturno zakladnico ohranila dela, ki so bila pred osamosvojitvi¬
jo in demokratizacijo Slovenije v matici prezrta ali celo prepove¬
dana zaradi takratnih družbenopolitičnih razmer. Kot založnik
je kljubovala neprijaznim okoliščinam in je v izseljenstvu uspela

83

PRIZNANJE

84

izdati nemalo izvirnih slovenskih naslovov iz leposlovja, druž¬
boslovja in esejistike, ki sodijo v sam vrh slovenskega kulturne¬
ga delovanja in so bila v svojem času in na določenih področjih
celo bolj v koraku s svetovnimi trendi kot takratna dela v mati¬
ci (spomnimo samo na prvi slovenski ekspresionistični roman
Človek na obeh straneh stene Zorka Simčiča). Ob izdajanju knjig
pa je SKA vseskozi in nepretrgoma izdajala revijo Meddobje, ki
je objavljala literarna dela in razmišljanja slovenskih ustvarjal¬
cev in mislecev, postavljenih v prelomni čas in razseljenih po
vsem svetu. Revija predstavlja vez z domovino, obenem pa je
tudi most s kulturami dežel, v katerih živijo izseljeni slovenski
kulturni delavci.

Slovenska kulturna akcija (SKA) je bila ustanovljena 20.
februarja 1954 v Argentini. Med ustanovnimi člani je bila vrsta
uglednih slovenskih kulturnikov iz izseljenstva: Ruda Jurčec,
dr. Tine Debeljak, dr. Milan Komar, Zorko Simčič, Alojzij Ger-
žinič, Bara Remec, dr. Vladimir Kos, France Papež, dr. Marijan
Marolt, Ladislav Lenček, dr. Julij Savelli, dr. Vinko Brumen,
France Ahčin, Marijan Willempart, Nikolaj Jeločnik, dr. Stanko
Kociper, dr. Jože Krivec, Pavle Verbič, Jože Osana, Stanko Jerebič
idr. Že v prvem letu delovanja je SKA štela 160 članov, kasneje
pa so se vanjo včlanili tudi številni slovenski kulturni delavci iz
zamejstva.

Ker menimo, daje prispevek Slovenske kulturne akcije (SKA)
k razvoju slovenskega založništva nepogrešljiv in izjemen, da so
sadovi njenega dela prežeti z inovativnostjo in ustvarjalnostjo
ter da je SKA izjemno uspešno udejanjila svoje poslanstvo pre¬
dajanja znanja ter uveljavljanja slovenske kulture v svetu, ob do¬
slednem upoštevanju najvišjih moralnih in etičnih standardov,
predlagamo, da se ob njeni 60-letnici, Schwentnerjeva nagrada
2014 podeli Slovenski kulturni akciji (SKA).«

Te argumente je potem žirija povzela in z njimi utemeljila podeli¬
tev. V imenu Slovenske kulturne akcije (SKA) iz Buenos Airesa je
priznanje na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma prevzel
93-letni Zorko Simčič, edini še živeči od dvanajstih ustanovnih čla¬
nov SKA. »Kulturna akcija praznuje šestdeset let. To ni veliko za
človeško življenje, ima pa kulturna akcija zgodovinsko situacijo. To je
zgodba šest tisoč ljudi, ki  so prišli v Argentino in sredi milijonskega
Buenos Airesa spoznali, da brez kulture, brez knjige, brez slovenske bese¬
de ne bodo preživeli,«  je povedal Simčič in dodal, da je počaščen ob

PRIZNANJE

Pisatelj Zorko Simčič na prireditvi

Zorko Simčič in Tone Rode, direktor založbe Družina,
ki je predlagala podelitev priznanja

prejemu nagrade. »Kulturna akcija je bila miniatura akademije s petimi
razredi: znanstvenim, gledališkim, likovnim in literarnim ter filozofskim
in teološkim. Izdali smo 180 knjig - od preprostih povesti do prvega slo¬
venskega zgodovinskega atlasa, ki smo ga izdali leta 1960; izdali smo šte¬
vilne prevode, desetine pesniških zbirk, romane ... Izbira ni bila slaba,«  je

85

PRIZNANJE

86

dejal Simčič in se za sklep zahvalil založbi Družina za predlog za
nagrado.

Zorko Simčič je dejal, da je Schwentnerjevo priznanje svojevrstna
nagrada celotni izseljenski skupnosti, ne le buenosaireški. »To je
nagrada vsem ustvarjalcem v migraciji, vsem literatom, likovnikom, skla¬
dateljem in drugim ustvarjalcem. Pred eno uro mi je poslala pozdrave
Bernarda Inzko Fink z Dunaja, bil sem presrečen. Ona je danes ena osre¬
dnjih figur, članica SKA.«

Zorko Simčič in Marko Fink na slavju

Na podelitvi je bil prisoten tudi Marko Fink, ki se je takole komen¬
tiral dogodek:

»Nagrada je poklon! Poklon ljudem, ki so dali nešteto ur in izjemno veliko
moči, da se je slovenstvo ohranilo v tujini.«  Spomnil se je svojega oče¬
ta in njegovih prijateljev v SKA, ki so vse dneve garali od jutra do
večera, zvečer pa delali za društvo. »Ko sva prihajala z Zorkom na to
prireditev, sem ga vprašal, ali je kdaj dobil kakšno uro poplačano, ko je delal
za SKA. Nasmejal se je in dejal, da na to ni niti pomislil. Niti za potne
stroške. Delo za kulturo, za jezik, za skupno dobro je bil davek, ki ga je vsak
hotel dati za svojo domovino, da seje daleč od doma ohranjalo slovenstvo.«
Marko Fink je obudil spomin na očeta, publicista, enega od ustanov¬
nih članov SKA. »Tri ure je porabil za vožnjo v službo in nazaj. Zvečer
je prišel utrujen in velikokrat se je zgodilo, ko je po večerji dejal: Dragi
otroci, sedaj pa moram napisati govor, v nedeljo je prireditev v slovenski
skupnosti. Tipkarski stroj smo otroci slišali še dolgo v noč... Nikomur ni
bilo škoda časa za slovensko ustvarjanje,«  je še povedal Marko Fink.

KNJIGE

LEV DETELA

MOJA NEANDERTALSKA POMLAD

V spomin na pokojno pesnico Mileno Merlak,
ki se je rodila pred osemdesetimi leti v Ljubljani,
je v Zagrebu izšel nov trijezični izbor njene poezije.

Na Dunaju leta 2006 umrla dvojezična slovensko-avstrijska avtorica
in publicistka Milena Merlak Detela bi letos 9. novembra prazno¬
vala svoj osemdeseti rojstni dan. Ob tej priložnosti je zagrebška
založba za pesništvo LARA izdala nov trijezični slovensko-hrvaško-
-nemški izbor njenih pesmi, ki je izšel novembra v posebni knjigi z
naslovom MOJA NEANDERTALSKA POMLAD.

To je že druga pesniška knjiga Milene Merlak pri tej zagrebški
založbi. Lansko leto je namreč izšla obširna slovensko-hrvaško-
nemško-angleška zbirka njenih pesmi pod naslovom PEPEL V
OČEH pri isti hrvaški založbi.

Za obe pesniški zbirki ima poleg kulturnega oddelka avstrijske zve¬
zne vlade na Dunaju, ki je sofinancirala natis knjige, največ zaslug
hrvaška avtorica in prevajalka Ksenija Premur, ki je prevedla že več
sodobnih slovenskih pesnic in pesnikov v hrvaščino.

Milena Merlak je leta 1960 iz političnih razlogov zapustila tedanjo
Jugoslavijo in se naselila v Avstriji oziroma na Dunaju. Objavila
je pet slovenskih pesniških knjig in dve nemški publikaciji. Njena
prva pesniška zbirka SODBA OD SPODAJ, ki jo je opremil arhitekt
Boris Podrecca, je izšla leta 1964 v Trstu. Pri založbi Mladika v Trstu
so leta 1976 natisnili zbirko njenih z narodnimi motivi povezanih
pesmi ZIMZELENE LUČI. Širši izbor njene lirike in lirične proze je
zbran v knjigi SVET SVITANJA iz leta 1997, ki jo je izdala celovška
Mohorjeva založba.

V najnovejši knjigi MOJA NEANDERTALSKA POMLAD te na
Dunaju več desetletij živeče in ustvarjajoče slovenske avtorice so
zbrane predvsem pesmi iz zadnjih let njenega življenja. Večinoma
jih je napisala v slovenskih izvirnikih, nekatere pa je tudi sama
prelila v nemščino, vendar je večino slovenskih tekstov prevedla v
nemščino pesničina dolgoletna prijateljica, literarna zgodovinarka
in prevajalka dr. Hilde Bergner, ki živi v Niirnbergu. Nemški pre¬
vodi Hilde Bergner so objavljeni tudi v prvi zagrebški zbirki Milene
Merlak PEPEL V OČEH, kjer so natisnjeni poleg hrvaških prepesni-

KNJIGE

88

tev Ksenije Premur še angleški prevodi na Dunaju živečega ameri-
ško-avstrijskega avtorja in prevajalca Herberta - Harryja Kuhnerja.
Milena Merlak Detela je znala ustvariti verze z intenzivno izpove¬
dno močjo, kar dokazuje tudi njena najnovejša posthumna zbirka.
Razpolagala je, kot je poudarjeno v kratki spremni besedi v naj¬
novejši izdaji njene lirike, z neverjetno bogatim repertoarjem od¬
tenkov poetičnega izraza. V njeni liriki najdemo podobe tesnobne
neizprosnosti in podobe v načinu surrealistične sanjske logike, s ka¬
tero je na poseben način med drugim oblikovala v zbirki objavljeno
pesem JETNIŠNICA V PODZEMLJU. V nekaterih besedilih avtorica
poleg tega opozarja na negativno politično in ekološko realnost.

To so velikokrat težke, mračne pesmi. So odsev travmatizacije za¬
radi tragične očetove smrti, materinega trpljenja zaradi ubitih sinov
in dogodkov v drugi svetovni vojni in po njej. Priroda in ponotra¬
njena duševna pokrajina, mit in zgodovina se spajajo v nov svet.
Pesnica prepriča tudi tedaj, če uporabi kot motiv bližnjo ali daljno
zgodovino, o čemer pričata dve v najnovejši zbirki objavljeni pesmi.

V tekstu CARNUNTUM ALI SMRT IMPERATORJA NA TUJEM je
glavna oseba rimski cesar in mislec Mark Avrel, ki je umrl v nek¬
danji Vindoboni, iz katere se je razvil današnji Dunaj. Druga pesem
ALKIMISTI V ZLATEM MESTU je obsodba invazije čet varšavskega
pakta pod vodstvom nekdanje Sovjetske zveze v Češkoslovaško leta
1968, kjer so zadušili tamkajšnjo kratko demokratično pomlad, ki je
obetala oblikovanje socializma s humanim obrazom. Včasih pesni¬
co močno nagovori tudi svetlikovne umetnosti, kar je razvidno iz
pesmi DANSE MACABRE in BASTARD, nastalih ob podobah med¬
narodno znanih slikarjev Otta Dixa in Paula Kleeja. Zanimivo je, da
zna Milena Merlak Detela obuditi tudi izročilo starih mitov, vendar
jih prestavi na izviren način v popolnoma nov moderen družbeno¬
kritičen kontekst, kot dokazuje večdelna pesem DESETNICA.
Poezija Milene Merlak Detela je vedno znova vtkana v kontekst
človekovo stvarnost presegajoče kozmologije bivanja. To avtorica
nakaže s pomočjo različnih izvirnih prispodob, ki se prelivajo v
širokem liričnem toku med prvinami, ki so povezane s spomini na
lastno otroštvo in mladost ter narodno tradicijo, in med izrazito
modernimi eksperimentalnimi izzivi. Te je pesnica znala oblikova¬
ti s psihoanalitičnimi zarisi razpetosti med mračno osamljenostjo,
zapostavljenostjo zavrženih in pozabljenih ter krčevitim občutkom
iskanja osvobajajoče svetlobe in osrečujoče lepote življenja.

V zbirki je v treh jezikih objavljen kratek bio-bibliografski pri¬
kaz avtoričinega več desetletnega literarnega delovanja, natisnje¬
ni pa sta tudi beležki o obeh prevajalkah Kseniji Premur in Hildi
Bergner.

SPOMINI

VLADIMIR JURIJ VORŠIČ

BEGUNSKA LETA V AVSTRIJI 1945/1948

To je bila tista težka pot, ko smo že drugič postali begunci. Prvič
je bilo pred okupatorjem in sedaj pa pred rojaki. Imenujem ta do¬
godek kot »pot«. Lahko bi rekel pobeg, umik ali izlet? Res ne vem.
Bila je pač daljša pot brez določenega končnega cilja; tako naša kot
od vseh drugih tisočev.

Ko začenjam s tem pisanjem, se počutim kot tisti fantiček, ki lovi
metulje. Tako sedaj lovim spomine, misli, podobe, imena ljudi in
krajev, datume, dogodke in vse to skušam ujeti, nanizati, urediti in
povezati v smiselno strukturo. To je tako nekako kot smo nabadali
metulje na bučke in jih napikali na les po barvah in velikostih.

S tem uvodom lažje začenjam s pisanjem tega poglavja svojih
spominov.

UVOD

Maj, leta 1945. Nova prelomnica na moji življenjski poti. Še nekaj
dni in že bi se lahko vrnili domov v osvobojeno Celje. A usoda, ki
je običajno kruta, me je zopet nagnala na pot - dolgo pot. Nisem slu¬
til, da bo tako dolga ... Po Ljubljani so zadnje dni krožile govorice
vseh vrst. Eni so zagotavljali, da pridejo partizani s tanki in topovi
in da se že izkrcavajo v Trstu. Drugi so govorili, da bodo čez teden
dni Slovenijo zasedli Angleži in tretji, zmešani, sploh niso vedeli,
kaj bi lahko napovedovali. Seveda je bilo to tipično za ograjeno in
izolirano mesto, iz katerega si lahko šel samo s posebnim dovolje¬
njem.

Zakaj smo mi z očetom šli iz Ljubljane proti Avstriji? Seveda vsi,
ki niso bili strogo na levi strani, so bili že obsojeni na zapor ali smrt.
Vse to je krožilo med ljudmi in videl si tekanje brez pravega cilja.
Moj oče je vsa leta 1941/1945 živel odmaknjen od leve in desne,
kot vsi štajerski begunci. A zadnje dni so ga prijatelji pregovorili,
da je pristopil k tako imenovanemu Narodnemu odboru. Seveda je

89

SPOMINI

90

bil ta odbor ustanovljen v Ljubljani in to brez vseslovenskih volitev.
Na mednarodni ravni, mislim, da ni mogel imeti pravne veljav¬
nosti ... Kot smo videli pozneje, je bil to za novo slovensko oblast
velik greh. Zato so komunisti po končani vojni lovili njegove pri¬
padnike po Avstriji in Italiji. Tako so lovili tudi mojega očeta po
Avstriji, kjer so ga zagrabili, a je ušel, se dolgo skrival in končno
dobil od Angležev potrdilo, da ni vojni zločinec in bil zopet prost.
O tej zadevi bom pisal še na dolgo in na široko. Moj svak Zupan, ki
je bil domobranski oficir, slučajno na kratkem dopustu v Ljubljani,
nam je tudi sledil na pot.

V hiši, kjer smo stanovali, je živel g. Sire, sorodnik znanega Aloj¬
zija Kuharja, ki je imel oddaje za Slovence na londonskem radiu.
Ta sosed je imel skrit radio na dolge valove, s katerim je lahko
poslušal inozemstvo. Seveda je bilo to strogo prepovedano in če bi
ga zasačili, bi bila njegova usoda strašna. Prišel bi v roke Gestapu
in potem si lahko mislite, kaj bi se zgodilo. Ta g. Kuhar je poročal
objektivno o mednarodnem položaju in povedal, da bo Slovenija z
Jugoslavijo prišla pod sovjetski vpliv in da bo predana Titu. Tudi
je nakazal, da domobranci niso priznani od zaveznikov in da bo
njihova usoda tragična. Mnogim pri vodstvu ta poročila niso bila
po volji, a med ljudstvom se je o tem samo šušljalo. Z ozirom na
tako nakazano prihodnost so nekateri že precej pred 4. 5. zapustili
Ljubljano. Od teh je bil eden od mojih bratrancev, ki je bil pri po¬
litični policiji. Zbežal je pravočasno s svojim avtomobilom v Italijo
in se rešil mučenja in smrti. Vsa druga množica pa je iskala izhod
proti severu in to šele po 4. maju, peš, s kolesi, na lojterskih vozo¬
vih, tovornjakih in tudi nekaj petičnih s svojimi avtomobili. Drugi
moj bratranec, ki je bil domobranec, je šel s kolesom, a na žalost ni
prišel do Avstrije, ker so ga na poti prestregli partizani in ustrelili.
Moj brat Drago je prišel do Avstrije z motornim kolesom, a tam so
ga zajeli Angleži in z več tisoči protikomunističnih borcev vrnili
v Slovenijo, kjer so jih likvidirali in nikoli več nismo imeli vesti
o njem. Naša družina se je na novo zmanjšala za enega člana. Na
žalost so to povzročili tisti, za katere smo vse življenje drukali: to
so bili Angleži. Zakaj smo bili vedno anglofili? Že prej sem omenil,
da je usoda kruta in dodajam, da je sovraštvo še hujše.

Pri eni od družin sorodnikov sta bili dve hčeri v tajni službi pri
partizanih in ena od njih je bila celo kurirka. Seveda smo zvedeli
šele v begunstvu. Ko se je oče odločil za pot, sta mu obe zagotav¬
ljali, da se mu ni treba bati ničesar in da naj ostane doma. Saj smo

SPOMINI

bežali pred nacisti. A psihoza in vse druge vesti so bile močnejše.

V Ljubljani smo zadnji dve leti begunstva že imeli skromen dom.
To se pravi malo stanovanje, ki nam je bilo dom. Prejšnja leta be¬
gunstva smo bili razdeljeni po domovih sorodnikov in seveda ti
niso bili naš dom. Ta naš novi dom je bilo stanovanje pri sorodnikih
Sviligojevih v Komenski ulici 5. Spalnica je imela okno na cesto
in velika kuhinja okno na prelep in zelo velik vrt. Oprema je bila
skromna a zadostna. Saj si je oče kot advokat v pisarni pokojnega
brata ekonomsko še kar opomogel. Mislim pa, daje pojem doma več
kot prostor in oprema. Dom je kjer živiš v družini, kjer se dogajajo
družinski prazniki, je kraj, kjer lahko rečeš grem domov. Prej smo
rekli grem k Sviligojevim ali k Adamičevi teti. To so bila prva leta
begunstva, ko doma nismo imeli. Seveda smo kljub temu živeli v
gotovem udobju, a vendar narazen.

Včasih pomislim, če tri stopnice lahko ločijo dom od novega
begunstva. Seveda lahko! Med našim stanovanjem in vežo so bile
tri stopnice. Ko smo šli v novo begunstvo in sem stopil po njih
do veže, so me ločile od novega doma. Tisti dogodek mi ostaja v
spominu kot nekaj meglenega, medlega. Saj se v tistem trenutku
nisem prav zavedal odločilnega dogodka. Imel sem v možganih za¬
sidrano idejo, da bom kmalu zopet v Celju. Ta ideja je bila smiselna,
ker ponavljam, da smo bili begunci pred nacisti in tako upravičeni
vrniti se nazaj v naš pravi dom. A naša pot je bila na žalost čisto
v nasprotno smer.

5. MAJ

Pot se je začela v Ljubljani s kočijo. To je pripeljala gospa Natlače¬
nova, žena bivšega slovenskega bana, ki so ga komunisti ubili. Bila
je doma z velikega posestva blizu mesta in mislila je, da se bomo
kar lepo popeljali do Avstrije. A na »umetni« meji med Ljubljansko
pokrajino in Gorenjsko, kočije Nemci niso pustili naprej. Kočija je
bila zelo prostrana in smo se z njo peljali Natlačenova s Tonetom
in Nežico, jaz s starši in moja sestra Danica z možem Slavkom. Ob¬
čudoval sem ponižnega konja, ki je vlekel in nič protestiral. Seveda
prtljage je bilo skromno malo. Vsak je imel samo nahrbtnik in še
tisti ni bil prenatrpan. Starejši so imeli v žepih tudi denar in druge
vrednosti. Moj oče je imel ljubljanske lire, nekaj cekinov in precej
funtšterlingov, ki mu jih je dala teta Tanja žena pokojnega strica Jo¬
žeta. Ti šterlingi so bili razmeroma veliki beli papirji, črno potiskani

SPOMINI

in vsak naj bi bil velike vrednosti. Na žalost so bili ponarejeni. S temi
je mislil Hitler, da bo zrušil zavezniške finance. A se je usekal enako
kot z mislijo, da bo zavladal Evropi. Šele v begunstvu, ko jih je oče
hotel menjati, smo zvedeli, da so ponarejeni. Kot dokumente smo
imeli Carta dTdentita in male preproste legitimacije na katerih je
bilo potrjeno, da smo jugoslovanski državljani in pripadniki kralja
Petra. Ne spomnim se, kdo jih je izdal; dobili smo jih komaj nekaj
dni pred odhodom.

Dobro, nazaj na kočijo ... Pot nas je vodila čez blok, ki je ločil
Ljubljano od »sveta«, proti gorenjski meji. To so stražili nemški vo¬
jaki in za prehod zahtevali uradna dovoljenja. Teh nismo imeli in se
nam je pot zataknila. Gospa Natlačenova in naš oče sta pregovarjala
Nemce, a ti so ponavljali »NEIN, NEIN ...« Disciplina se jih je držala
do zadnjega in so izpolnjevali povelja do pikice.

Blizu je stal tovornjak poln ljudi. Bili so z Vrhnike. Neka oseba
pokliče mojega očeta po imenu. Bil je to dober znanec dr. Alfonz
Breznik. Takoj sta se pogovorila in je svetoval, da naj gremo na dru¬
go stran tovornjaka in naj zlezemo gor. Tako smo storili. K sreči tega
vojaki niso opazili. Na tovornjaku smo se poskrili med ljudi. Imeli
so dovolilnice za prehod. Kazali so jih kontroli. Ta je pregledala
samo nekatere in že odprla pregrajo. Tovornjak je hitro potegnil in
že smo bili na poti proti Kranju. Ker smo bili zelo natrpani in tako
na tesnem, da bi bilo nemogoče prenesti daljšo pot, smo obljubili,
da bomo tam izstopili.

Med vožnjo sem užival prelepo gorenjsko naravo. Kar ponujala
se je z svojo zeleno svežino. Po tolikih letih mestnega življenja je bilo
skoraj nemogoče, da bi obstojal tak zemeljski raj. Tam nekje sredi
poti je ta raj izmaličil gozdiček, v katerem je bilo veliko vojakov in
poleg njih nakopičeno orožje in municija. Potem je pa spet bilo vse
lepo. Kar dehtelo je po svežini in tudi se je drugače dihalo. Cesta je
bila vso pot prazna. Nikogar Ni bilo pred nami in tudi ne za nami.

Prišel je trenutek, ko smo prispeli do Kranja. Poskakali smo s
tovornjaka, se zahvalili za pomoč in jim želeli srečno pot. Sedaj je
pa prišlo težko vprašanje: kako naprej?

OD KRANJA DO PODROŽCE

Posedli smo se na glavni cesti in premišljevali kako naprej. Samo
peš bi bilo lahko. Najeti ni bilo mogoče nobenega vozila, avtobus

92

SPOMINI

ni več vozil in tudi nihče ni vedel ničesar o vlaku. Postaja je bila
prazna. Tako smo sedeli in sedeli. Že sredi popoldneva se je bližala
nemška motorizirana kolona. Večina vozil so imela rdeče križe. Za
trenutek se je kolona ustavila. Moj oče je stopil do odkritega avto¬
mobila, kjer je sedel oficir, gotovo poveljnik kolone. Nekaj časa se je
pogovarjal z njim. Kmalu je prišel nazaj in nam povedal, da gremo
lahko z njimi in da imajo namen priti na Koroško skozi Gozd Mar¬
tuljek čez Karavanke in potem proti Beljaku. Šli smo kot avtomati
do kolone. Tam so nas razdelili. Možje in fantje smo morali zlesti
na tovornjake. Vse tri ženske in deklico Nežo so pa povabili na po¬
veljnikov avto. To je bilo tisto prostorno vojaško vozilo, ki je imelo
več sedežev. Na kamionih smo se posedli na trde klopi a veseli,
da smo šli naprej. Vsega je bilo zelo malo oboroženih vojakov in
veliko ranjencev. Ti so imeli obveze na rokah, na nogah in celo po
glavi. Pogled na njih je bil zelo žalosten. To so bile nepotrebne žrtve
nesmiselnega nasilja in napuha. Še danes imam pred očmi tiste ob¬
veze: bele, bele in nekatere krvave. Kamioni so bili navezani v pare
tako, da je eden vlekel drugega. Tako so varčevali gorivo. Povedali
so, da prihajajo iz Grčije. Zanimivo je bilo, da sem se s tisto šolsko
nemščino še kar nekaj pogovoril z vojakom, ki je sedel poleg mene.

Počasi smo se vozili proti severu. Pot nas je vodila skozi Jesenice,
mimo Hrušice in Dovja v hrib proti Martuljku. Nočilo se je. Vozili
smo po ozki poti v hrib. Debla dreves so grozeče tiščala veje nad
nas in prevzelo me je neko čudno vzdušje. Ni mi bilo prijetno, kot
da bi slutil nekaj nevarnega pred nami in bilo me je kar malo strah.
In glej! V nekem trenutku je komandant ustavil kolono. Poslal je
motorista na izvidnico. Pozabil sem povedati, da sta kolono spre¬
mljala dva vojaka na motorju. Čez kake četrt ure sta prišla nazaj in
nekaj razlagala na dolgo komandantu. Oče se jim je približal in jih
vprašal, kaj se dogaja. Povedali so mu, da so opazili partizansko
zasedo. Komandant je odločil, da se kolona vrne v dolino do vhoda
v železniški predor in tam počakala do jutra. Z veliko težavo se je
kolona obrnila in peljali smo se nazaj.

Prespali smo vsak na svojem mestu. Prvič v svojem življenju
sem prespal noč kar sede. Na našem tovornjaku se je slišalo stoka¬
nje, prošnja za pomoč in tudi kletve. Od nikoder ni bilo ne bolni¬
čarja in še manj zdravnika. Vso noč se je slišalo močno topovsko
streljanje. Zjutraj smo videli, da so streljali v gorske stene, da bi
preprečili partizanski napad. Dejali so, da so jih opazovali z dalj¬
nogledi. Takoj, ko se je zdanilo, smo se zbrali okoli očeta. Kot star

93

SPOMINI

94

vojak je slutil, da je v hribih prenevarno. Bil je mnenja, da je treba
najti drug izhod. Ni mu dišalo, da bi nadaljevali pot s kolono. Sta¬
li smo blizu vhoda v predor, ki je pod hribi vodil na Koroško do
vasi Hrušica. Pred tunelom je stal tovorni vlak in okoli njega nekaj
vojakov in oficirjev. Oče je šel do njih in vprašal, če bo vlak peljal
na Koroško. Odgovor je bil pozitiven. Prva dva odprta vagona sta
bila prazna. Med vojno so prvi vagoni vozili prazni. Če bi bila na
progi mina, bi prvi ali prva dva vagona zletela v zrak in vlak bi
se rešil. Ta dva prazna vagona sta bila krasna priložnost, da bi se
lahko peljali z vlakom. Prosil je oficirja, da bi nas pustil na ta va¬
gona. Oficir se ni dal preprositi, ker je vlak bil naložen z municijo
in tako neprimeren za civiliste. Med vsem tem pregovarjanjem se je
vlaku približala velika družina. Med njimi je bilo več malih otrok.
Oče je vzel v roke najmanjšega otročiča in ga pokazal komandantu,
da bi mu omehčal trdo vojaško kožo. Rekel mu je: »Kako ne boste
dovolili takim malim in nedolžnim, da se rešijo.« Imel je uspeh in
res, komandant je končno dal dovoljenje. Hitro smo se povzpeli na
drugi vagon. Da povem: ta družina je bila Prijateljeva in nosili so
s seboj poleg nahrbtnikov tudi ogromno Marijino sliko. Čez leta
smo videli, da so jo prinesli z vsemi žrtvami v Argentino. Nekje ob
strani je stala skupinica mladih v civilu. Le nekateri so imeli nekaj
podobnega puškam. Rekli so, da so Ljotičevci. Ko je vlak potegnil,
so tudi poskakali kar na prvi vagon. Nemci so bili že na vlaku a v
zadnjih vagonih. Tako jih niso nagnali.

Počasi se je ta železna in nevarna kača vlekla skozi tunel in bi
lahko eksplodirala v kateremkoli trenutku. Tedaj bi bilo naše poti
prekmalu konec. Premišljujem: Če ne bi bil boljši konec, kot vse bo¬
doče nadaljevanje v težavah, strahu, trpljenju in borbi za obstoj? Ne
vem! Ne smrdi to malo po pregrešnih mislih? Kmalu smo bili v čisto
popolni temi. Zajela nas je kot mora. Postajalo je vedno bolj mrzlo
in pogosto so nam padale mrzle kaplje na glavo. Pot je bila dolga.
Tunel je bil neverjetno dolg. Izgledal je kot pot v pekel po Dantejevi
Divini Comediji. Včasih sem se vozil skozi tunele, a ti so bili zelo
kratki. Končno se je tam daleč pred nami videla mala svetlomodra
pika. Vzkliknili smo: »Smo že zunaj!« Bili smo podobni mornarjem,
ko na neskončnem oceanu zagledajo kopno zemljo. Spomnil sem se
na obisk Postojnske jame pred vojno. Ko smo jo obiskali in se vozili
in hodili skozi jame, sicer osvetljene z električno razsvetljavo je pred
izhodom vlak peljal nekaj časa v temi; ko se je pokazala pred nami
dnevna luč, je bila svetla in modre barve. Podobno je bilo v tem tre-

SPOMINI

nutku le v drugih okoliščinah. Prej je bilo v mirnem času, v svobodi
in v ugodju, sedaj pa v vojnem obdobju in v duševni stiski. Ko je
ta pika postajala vedno večja, nas je kmalu zajela jutranja sončna
svetloba - vsa bleščeča. Prišli smo na Koroško. Bila je vsa zelena
in dišala je po pomladi. Narava ni čutila našega gorja. Narava je
brez čuta za človeško stisko in se ponuja enako vsem: bogatim in
revnim, zdravim in bolnim, vladarjem in podložnikom. Narava se
presnavlja, umira in zopet oživi in po tisoče, desttisoče ali še več
letih, medtem ko se odigravajo na zemlji klanja, umori, lakota in
kuge. A človeški rod je zapisan rojstvu in smrti. To so tudi ciklusi
kot pomlad in zima, a se individualno ne ponavljajo.

Vlak se je ustavil na železniški postaji Podrožca (Rosenbach).
Komandant nam je velel, naj izstopimo. Vsi smo poskakali iz va¬
gona in vlak se je potem počasi vlekel naprej. Železniška postaja
je bila majhna a zelo lična. Prišlo je veliko vprašanje: kam naprej?
Nekateri so bili mnenja, da bi počakali na postaji, če pride vlak. Mi
smo se pa odločili, da gremo čim prej peš proti Beljaku.

PROTI BELJAKU

Zavili smo po lepi poljski poti proti severu med travniki in liva¬
dami. Oddaljevali smo se od ponosnih Karavank. Po ne po predolgi
hoji smo opazili, da je bila pot potresena s papirnatimi rdečimi
zvezdicami. Spogledali smo se in spraševali, kam smo prišli. Nikjer
ni bilo videti nikogar. Hodili smo dalje. Kakega pol kilometra naprej
smo srečali starejšega možakarja, ki je nosil svetlo rjave hlače in jopi¬
co iste barve. Bil je odkrit. Pozdravili smo ga kar po slovensko. In
glej, odgovoril nam je, a zdelo se mi je da po srbsko. Vsaj imel sem
vtis, da je zvenelo enako kot govorjenje profesorja srbo- hrvaščine
Vučanova v Celju. Kmalu se je poslovil in jo mahnil v smeri proti
hribom. V tistem trenutku se nismo zavedli, da je bil to srbski par¬
tizan. Saj si nismo mogli misliti, da bi ga lahko srečali na avstrijski
strani. Kot mi nismo vedeli, kdo je in kaj tu počenja, tako je bilo
gotovo z njim z ozirom na nas. Za vsak slučaj smo malo pohiteli,
ker je bilo spet zelo samotno in občutki niso bili najprijetnejši. S
poljske poti smo prišli do širšega kolovoza. Po tej poti smo razme¬
roma hitro prispeli do vaške gostilne. Po zemljevidu ugotavljam, da
je bilo to na robu vasi Malenše (Mallentzen). Ker je že bilo poldne
in smo bili utrujeni in lačni, smo vstopili v gostilno, da bi se malo
okrepčali. Med tem, ko smo pili in jedli, se je zunaj gostilne slišalo

95

SPOMINI

94

vojak je slutil, da je v hribih prenevarno. Bil je mnenja, da je treba
najti drug izhod. Ni mu dišalo, da bi nadaljevali pot s kolono. Sta¬
li smo blizu vhoda v predor, ki je pod hribi vodil na Koroško do
vasi Hrušica. Pred tunelom je stal tovorni vlak in okoli njega nekaj
vojakov in oficirjev. Oče je šel do njih in vprašal, če bo vlak peljal
na Koroško. Odgovor je bil pozitiven. Prva dva odprta vagona sta
bila prazna. Med vojno so prvi vagoni vozili prazni. Če bi bila na
progi mina, bi prvi ali prva dva vagona zletela v zrak in vlak bi
se rešil. Ta dva prazna vagona sta bila krasna priložnost, da bi se
lahko peljali z vlakom. Prosil je oficirja, da bi nas pustil na ta va¬
gona. Oficir se ni dal preprositi, ker je vlak bil naložen z municijo
in tako neprimeren za civiliste. Med vsem tem pregovarjanjem se je
vlaku približala velika družina. Med njimi je bilo več malih otrok.
Oče je vzel v roke najmanjšega otročiča in ga pokazal komandantu,
da bi mu omehčal trdo vojaško kožo. Rekel mu je: »Kako ne boste
dovolili takim malim in nedolžnim, da se rešijo.« Imel je uspeh in
res, komandant je končno dal dovoljenje. Hitro smo se povzpeli na
drugi vagon. Da povem: ta družina je bila Prijateljeva in nosili so
s seboj poleg nahrbtnikov tudi ogromno Marijino sliko. Čez leta
smo videli, da so jo prinesli z vsemi žrtvami v Argentino. Nekje ob
strani je stala skupinica mladih v civilu. Le nekateri so imeli nekaj
podobnega puškam. Rekli so, da so Ljotičevci. Ko je vlak potegnil,
so tudi poskakali kar na prvi vagon. Nemci so bili že na vlaku a v
zadnjih vagonih. Tako jih niso nagnali.

Počasi se je ta železna in nevarna kača vlekla skozi tunel in bi
lahko eksplodirala v kateremkoli trenutku. Tedaj bi bilo naše poti
prekmalu konec. Premišljujem: Če ne bi bil boljši konec, kot vse bo¬
doče nadaljevanje v težavah, strahu, trpljenju in borbi za obstoj? Ne
vem! Ne smrdi to malo po pregrešnih mislih? Kmalu smo bili v čisto
popolni temi. Zajela nas je kot mora. Postajalo je vedno bolj mrzlo
in pogosto so nam padale mrzle kaplje na glavo. Pot je bila dolga.
Tunel je bil neverjetno dolg. Izgledal je kot pot v pekel po Dantejevi
Divini Comediji. Včasih sem se vozil skozi tunele, a ti so bili zelo
kratki. Končno se je tam daleč pred nami videla mala svetlomodra
pika. Vzkliknili smo: »Smo že zunaj!« Bili smo podobni mornarjem,
ko na neskončnem oceanu zagledajo kopno zemljo. Spomnil sem se
na obisk Postojnske jame pred vojno. Ko smo jo obiskali in se vozili
in hodili skozi jame, sicer osvetljene z električno razsvetljavo je pred
izhodom vlak peljal nekaj časa v temi; ko se je pokazala pred nami
dnevna luč, je bila svetla in modre barve. Podobno je bilo v tem tre-

SPOMINI

nutku le v drugih okoliščinah. Prej je bilo v mirnem času, v svobodi
in v ugodju, sedaj pa v vojnem obdobju in v duševni stiski. Ko je
ta pika postajala vedno večja, nas je kmalu zajela jutranja sončna
svetloba - vsa bleščeča. Prišli smo na Koroško. Bila je vsa zelena
in dišala je po pomladi. Narava ni čutila našega gorja. Narava je
brez čuta za človeško stisko in se ponuja enako vsem: bogatim in
revnim, zdravim in bolnim, vladarjem in podložnikom. Narava se
presnavlja, umira in zopet oživi in po tisoče, desttisoče ali še več
letih, medtem ko se odigravajo na zemlji klanja, umori, lakota in
kuge. A človeški rod je zapisan rojstvu in smrti. To so tudi ciklusi
kot pomlad in zima, a se individualno ne ponavljajo.

Vlak se je ustavil na železniški postaji Podrožca (Rosenbach).
Komandant nam je velel, naj izstopimo. Vsi smo poskakali iz va¬
gona in vlak se je potem počasi vlekel naprej. Železniška postaja
je bila majhna a zelo lična. Prišlo je veliko vprašanje: kam naprej?
Nekateri so bili mnenja, da bi počakali na postaji, če pride vlak. Mi
smo se pa odločili, da gremo čim prej peš proti Beljaku.

PROTI BELJAKU

Zavili smo po lepi poljski poti proti severu med travniki in liva¬
dami. Oddaljevali smo se od ponosnih Karavank. Po ne po predolgi
hoji smo opazili, da je bila pot potresena s papirnatimi rdečimi
zvezdicami. Spogledali smo se in spraševali, kam smo prišli. Nikjer
ni bilo videti nikogar. Hodili smo dalje. Kakega pol kilometra naprej
smo srečali starejšega možakarja, ki je nosil svetlo rjave hlače in jopi¬
co iste barve. Bil je odkrit. Pozdravili smo ga kar po slovensko. In
glej, odgovoril nam je, a zdelo se mi je da po srbsko. Vsaj imel sem
vtis, da je zvenelo enako kot govorjenje profesorja srbo- hrvaščine
Vučanova v Celju. Kmalu se je poslovil in jo mahnil v smeri proti
hribom. V tistem trenutku se nismo zavedli, da je bil to srbski par¬
tizan. Saj si nismo mogli misliti, da bi ga lahko srečali na avstrijski
strani. Kot mi nismo vedeli, kdo je in kaj tu počenja, tako je bilo
gotovo z njim z ozirom na nas. Za vsak slučaj smo malo pohiteli,
ker je bilo spet zelo samotno in občutki niso bili najprijetnejši. S
poljske poti smo prišli do širšega kolovoza. Po tej poti smo razme¬
roma hitro prispeli do vaške gostilne. Po zemljevidu ugotavljam, da
je bilo to na robu vasi Malenše (Mallentzen). Ker je že bilo poldne
in smo bili utrujeni in lačni, smo vstopili v gostilno, da bi se malo
okrepčali. Med tem, ko smo pili in jedli, se je zunaj gostilne slišalo

95

SPOMINI

96

močno streljanje. Skozi okno smo videli, da so mladi fantje streljali
na neko tarčo. Natakarica je povedala, da tisti, ki streljajo, čakajo na
partizane, ki naj bi bili že blizu. Hitro smo pojedli malico in jo zopet
ubrali na pot. Hodili smo naprej po istem kolovozu. Ta se je vil sedaj
proti severozahodu. Smer je bila prava. Čez nekaj časa smo za sabo
slišali ropot. Bil je to traktor, ki je vlekel odprt voz na gumijastih
kolesih. Vsaj s svojih počitnic se ne spominjam, da bi naši kmetje
imeli take vozove. Ustavili smo voznika in ga nagovorili. Odgovoril
je v trdi nemščini. Tudi je čudno naglašal. Pozneje je povedal, da
je Francoz, vojni ujetnik, in da so ga dodelili na kmetijo za pomoč.
Tam je delal kot hlapec. Z očetom sta se pogovorila po nemško, jaz
pa sem izmenjal z njim nekaj besed s tistim znanjem francoščine,
ki sem si ga pridobil na gimnaziji. Pot ga je vodila kot za nalašč
v Beljak. Prosili smo ga, če nas lahko vzame s seboj. Privolil je in
hitro smo se skobacali na voz. Ko smo se že peljali nekaj časa, se je
zaslišalo od daleč brnenje letala. Francoz je zakričal: »Der Partisa-
nen«. Hitro je zavil pod košato drevo. In res, čez nas je letelo črno
lovsko letalo (mislim da Speedfire). Hitro se je izgubilo v daljavo
in prepričani smo bili, da nas ni opazil. Francoz je počakal deset
minut in potem zopet zavozil na pot proti cilju. Spomnil sem se
tistih črnih letal, ki so med vojno obstreljevala ljubljanski kolodvor
in o katerih so pripovedovali, da so partizanska. V glavi so se mi
mešale misli, kako da imajo partizani celo letala, in domobranci
pa hodijo peš. Nekaj se mi ni ujemalo. A zgodovinski dogodki so
pokazali, da so zahodni zavezniki že leta 1943 dodelili vso bivšo
Jugoslavijo maršalu Titu.

Pa pojdimo naprej. Ko smo hodili peš, so nas bolele noge, a sedaj,
ko smo sedeli na golih tleh voza in se malo pretresli in kdaj pa kdaj
prenesli manjše sunke, me je bolel drugi del telesa. Blizu Beljaka je
Francoz zavozil na tlakovano cesto. To je bilo novo presenečenje. Bili
smo še sredi travnikov in polj. Nekaj nepričakovanega. V Sloveniji
so bile tlakovane ceste samo po mestih in edina izven njih je bila
cesta iz Ljubljane na Bled. Po tej so se vozili kralj in spremstvo v
svojo vilo ob Blejskem jezeru na letovišče z ljubljanskega kolodvo¬
ra, na katerega so se pripeljali s posebnim vlakom iz Beograda. Ta
vila je bila leta 1945 dodeljena kralju druge vrste in sicer ubogemu
proletarcu Titu.

Kmalu smo se pripeljali do postaje v Beljaku. Francoz nas je
povabil, da smo izstopili ali bolje rečeno poskakali z voza. Zahva¬
lili smo se mu za veliko uslugo in seveda želeli zdravja, sreče in

SPOMINI

čimprejšnjo vrnitev v domovino Francijo. Malo se je posmejal in
pozneje sem pomislil, če se ni obesil na kakšno luštno »meidele«
in bo v Francijo hodil samo na obiske ...

S postaje smo se odpravili proti domu mamine nečakinje Regine
po imenu, ki je živela v tem kraju. To je bila hčerka njene najstarejše
sestre, ki se je že pred prvo svetovno vojno poročila z avstrijskim
železničarjem, doma iz Beljaka. Ko smo prišli do hiše in potrkali,
je prišla Regina sama na vrata. Pogledala nas je malo čudno. Naš
izgled gotovo ni bil preveč eleganten niti privlačen. A ko jo je mama
nagovorila, je skočila k njej in jo tesno objela. Obe sta jokali in seveda
se je slišalo: »Oj, teti, teti!« Potem nas je vse pozdravila in mene
celo po imenu, saj je bila pri nas na obisku leta 1940. Seveda je bila
njena slovenščina malo trda, rekel bi oglata. Takoj smo ji razložili
naš položaj in prosili, če bi nam svetovala, kje bi lahko prenočili.
Takoj je ponudila svojo hišo in dejala, da bo preskrbela dodatni
prostor pri sosedih. Med pogovorom ni takoj razumela razmer, ki
so nas napotile v tujino. Seveda, v Avstriji ali bolje na Koroškem o
vseh dogodkih na Kranjskem praktično niso vedeli ničesar. Boljše
so bili obveščeni o dogodkih na Štajerskem, ker je tudi vedela o
našem begu iz Celja, o katerem ji je pripovedovala teta Rezka, ki je
ostala v Celju. Pripravila nam je skromno a za nas bogato večerjo.
Po večerji smo se zvrnili vsak na svoj prostor in zelo utrujeni kmalu
zaspali. Zjutraj pa se je nadaljevalo odprto vprašanje: Kam naprej?

TRETJI DAN - 7. MAJ

Regina nas je hotela prepričati, da bi ostali v Beljaku in počakali
razvoj dogodkov v prihodnjih dneh. Po njenih pojmih, bi se moralo
vse prav hitro urediti in mi bi se lahko vrnili. To so bile želje neos-
veščene Avstrijke. Mi smo slutili drugače. Komanda je odločila, da
gremo naprej proti zahodu čim dalje proč od vroče Kranjske. Že od
začetka je imel oče v načrtu, de se čimbolj oddaljimo od Slovenije.
Na zemljevidu je videl, da vlak skozi Beljak vozi vsaj do Lienza, to
je na vzhodno Tirolsko. Poslovili smo se od dobrosrčne Regine in
ni bilo brez joka. Korakali smo na železniško postajo. Imeli smo še
kar srečo, ker je bil prihodnji vlak napovedan za čez pol ure. Bilo
je zgodaj zjutraj. Na postaji je čakala manjša skupina mladih fantov,
tudi Slovencev. Ko je prisopihal vlak, je postaj anačelnik sporočil, da
bo vlak peljal samo do Spittala in da je to verjetno zadnji vlak do
nadaljnjega. Nekaj je nejasno zamrmral, da so tam blizu že zavezni-

97

SPOMINI

98

ške čete, menda Angleži. Mi, kot anglofili smo to vzeli z veseljem
na znanje in pričakovali čimprejšnje snidenje. Nismo slutili, kakšno
zahrbtno vlogo bodo Angleži igrali v Celovcu, kjer bodo predali
partizanom na tisoče beguncev, ki so bili končno vsi mučeni in
postreljeni. Angleži so se izgovarjali na mednarodne pogodbe in
pri takih so ljudje samo navadne številke brez časti in duše. V vseh
poznejših letih smo doživljali Vietnam, Irak, Afriko, itd. Ljudje so
bili manj vredni kot živali. Da nas vlak ne bi pustil na cedilu, smo
hitro zlezli v vagon in se posedli na lesene klopi, zopet lesene. A ni
bilo tako hudo, saj do Spittala je bilo komaj 40 km. Pogled na po¬
stajo je bil pošasten: poslopja zbombardirana, zvita železna ogrodja
zažganih vagonov in celo ena lokomotiva popolnoma »razkosana«.
Vse okoli postaje je bilo samotno. Le nekaj mladih fantov je obeš¬
alo nad vhod avstrijsko belo-rdečo zastavo. Bil je čas negotovosti.
Nemških vojakov že od izhoda iz tunela nismo videli več. Novih
zasedbenih sil tudi ni bilo. Od avstrijskih oblasti pa še ni bilo ne
duha ne sluha. Vse je bilo kar preveč prazno. Zadnja leta smo bili
navajeni na prisotnost vojakov in policistov na vseh oglih in ob
vsaki uri, sedaj pa nič.

Vlak je potegnil in hitro sopihal proti našemu novemu cilju.
Omenjeni mladi fantje so se tudi posedli v naš vagon. Govorili so
na ves glas in celo zapeli so nekaj narodnih. Tako je sopihal vlak
naprej, dokler ni eden od fantov močno zakričal. Ozrl sem se in
videl, da je eden od njih ležal na tleh med sedeži. Pod njegovo glavo
se je širila velika luža krvi. Mislili smo, da ga je kdo ustrelil. A stvar
je bila drugačna. Pogledal je skozi okno nazaj in dobil udarec zvi¬
tega železa razbitega vagona, ki je stal ob progi in se skoraj dotikal
vlaka. Kakšna tragična neprevidnost! Vsi v vagonu smo onemeli.
Sprevodnik je od nekod prinesel konec blaga in nesrečneža pokril.
Usoda mu je pripisala prezgodnjo večno svobodo. Ko smo dospeli
v Spittal, so ga prijatelji nesli na postajo in položili na klop. Kaj
se je zgodilo pozneje, ne vem, ker smo hitro odšli s postaje, da bi
nadaljevali našo pot.

Ker z vlakom že ni bilo mogoče in po povpraševanju tudi ni
bilo več avtobusov, smo morali kar lepo prositi noge na pomoč.
In tako smo nadaljevali zopet peš. Pred nami do Lienza, ki je bil
namišljeni končni cilj, je bilo približno 60 km. Predvidevali smo dva
ali tridnevni marš, saj prvi dan je že bil za nekaj ur krajši. Kaj hitro
je ostal Spittal za nami. Cesta se je vila med travniki ob vznožju
Alp. Bila je gladka in asfaltirana. Pozneje sem videl, da so asfalti-

SPOMINI

rane ceste vodile prav med hribe na sever proti Tirolski in na jug
v Italijo. Med potjo smo večkrat počivali in tako postopoma merili
kilometre in še kilometre. Sredi popoldneva smo videli v gozdu na
levi pod cesto zelo veliko orožja in municije nametane na kup med
debli. To so verjetno zmetali stran vojaki, ki so se vračali domov. Moj
svak Slavko je vso pot nosil za pasom pištolo. Na tem mestu mu je
oče svetoval naj se je znebi in potrt jo je zalučal na tisti kup. Počasi
smo postajali kar precej lačni. Ko smo prišli do vasi Kleblach, se je
oče odločil, da bo šel na občino prosit jedilne karte. Stavba je bila
malo nad cesto. Radovedni smo čakali, kaj bo opravil. Kmalu se je
nasmejan vrnil in hvalil župana, ki da ga je prijazno sprejel. Dal mu
je za nas vse jedilne karte. Blizu je bila špecerija in nakupili smo si
kruha in tudi klobas. Bili smo presrečni in hvalili očetovo odločitev.
Zopet mu je pomagalo znanje nemščine. Ko smo se najedli in se
malo odpočili, smo zopet hodili naprej in naprej.

PRENOČEVANJE (7/8. 5) IN NA POTI PROTI DELLACHU

Bilo je že pozno popoldne. Bili smo že zelo utrujeni. Vprašanje
je bilo, kje bomo prenočili. Ko smo tako tavali naprej, smo opazili
ob cesti v prelepi dolinici večjo pritlično stavbo. Izgledala je kot
kakšen mladinski ali počitniški dom. Napotili, smo se do nje in po¬
trkali na vrata. Sprejel nas je mlajši človek. Rekel je, da je oskrbnik
in da je stavba prazna. Rekel je, da je ostal sam z ženo in da so vsi
prebivalci odšli. To so bili člani Hitler Jugend in njihovi inštruk¬
torji. Razkropili so se na svoje domove v strahu pred zavezniki.
Okoli doma so bila igrišča, več ut in celo tarče za streljanje. Za
lepim travnikom, je stisnjena pod breg visokega hriba, tekla reka
Drava. Na bregu so žalovale stare vrbe. Stopil sem na breg in tudi
jaz žaloval z njimi. Namreč pogled na to bistro strugo, kjer so se
valovi poigravali s kamni, me je ponesel nazaj na leta svobode.
Spominjalo me je na Kamniško Bistrico tam blizu Homca, kjer sem
se poleti kopal. Spomnil sem na tisto lepo pesem, ki poje: Kje so
tiste stezice, ki so včasih bile, ... in sem jo oreložil na: Kje so tiste
vodice, ... Obrnil sem se proti stavbi. Med potjo sem opazil nekaj
podobnega velikemu zaprtemu stožcu iz aluminija. Bil je sive barve.
Oskrbnik mi je razložil, da je to pomožni tank za gorivo za letalo, ki
ga odvržejo, ko je prazen. Tudi mi je povedal, da je blizu njih padlo
nekaj bomb, ki so k sreči padle v reko in na nasprotni breg. Tudi so
jih dvakrat ali trikrat obstreljevali. Imeli so srečo, ker razen manjših

99

SPOMINI

materialnih poškodb, ni bilo treba obžalovati človeških žrtev. Še
bolj sem bil prepričan, da je bilo mnogo bombardiranja in obstre¬
ljevanja nesmiselno, mogoče ameriško objestno ali pa zločinsko. V
Sloveniji so porušili z bombami pol mojega Celja. Niti ena hiša ni
bila vojaški objekt. Poleg tega so bili Celjani večinoma protinacisti.
Isto se je zgodilo s slovenskim Mariborom. Moja mlada glava tega
ni doumela.

Ko sem stopil v hišo, so bile že pripravljene postelje. Kar dišalo
je po luksusu. Použili smo še ostanke hrane. Preden smo se spravili
v postelje, smo se še lahko umili in tako osvežili. Utrujenost, svež
alpski zrak in tišina so nas zasanjali in smo hitro zaspali. Zgodaj
zjutraj so nas prebudili. Zopet smo se morali obuti in vzeti nahrbtni¬
ke. Poslovili smo se od prijaznih oskrbnikov in se obrnili proti cesti
in zopet proti zahodu. Po kaki uri smo prišli do Dellacha in od tam
naprej proti Nikolsdorfu.

ČETRTI DAN (8. MAJ) - DO NIKOLSDORFA

Od Dellacha do Nikolsdorfa je bilo nekaj manj kot 15 km. Ker
je bilo še zgodaj, smo imeli upanje, da bomo opoldne tam. Potem
bi nam manjkalo še približno 20 km do Lienza. Bili smo še vsi isti,
ki smo šli skupaj iz Ljubljane in še eden. Pozabil sem omeniti, da
se nam je v Spittalu pridružil slovenski duhovnik; ne vem, kako
se je pisal. Ta naša četa se je pomikala naprej med polji in gozdovi.
Vreme je bilo vso pot izredno lepo. Sonce nas je spremljalo in nas
pozdravljalo z vročim nasmehom. Ta poganski bog ni imel pojma
o vsem hudem, kar se dogaja na svetu. Že blizu poldneva smo izza
ovinka slišali ropot motornih koles, ki se nam je bližal nasproti.
Dvomi so se razblinili, ko smo imeli pred sabo dva motorista. Bila
sta v vojaških uniformah in oborožena. Pozdravila sta po francosko.
Uvideli smo, da sta to bila pripadnika zavezniške vojske. Razveselili
smo se, saj smo imeli pred seboj prve predstavnike zahodnih osvo¬
boditeljev. Odgovarjali smo jim v naši skromni francoščini. Eden od
njih je vprašal za uro. Duhovnik ali pater je potegnil iz žepa zlato
uro, pogledal na njo in hotel odgovoriti. Francoz mu je bliskovito
strgal uro iz rok. Takoj sta pognala motorje in hitro odpeljala. Ni
bilo pozdravov, samo smrdelo je po bencinu. Ta prvi stik z zavezniki
je bil porazen. Meni je ušlo iz ust: »preklete barabe«. Začelo nas je
100 skrbeti, kako bo z drugimi »odrešitelji«. Razočarani smo šli naprej.

SPOMINI

Ure so tekle in proti poldnevu smo že zagledali Nikolsdorf.

Bili smo že skoraj tam. To je bil lep, prijazen tirolski kraj ( trg ali
vas?). Ob cesti je bila tipična podeželska gostilna z obširnim vrtom
in pod drevesi mize in klopi. Hitro smo zasedli veliko mizo, da
smo se malo odpočili. Vrt je bil poln ljudi. Med njimi je bilo nekaj
Slovencev. Seveda, kot rojaki smo se kaj hitro pogovorili in kot je
izgledalo, smo bili vsi begunci. Tukaj smo prišli v drugi stik z na¬
šimi »osvoboditelji«. To so bili Angleži, ki so obkolili vso gostilno
in vrt z jeepi in malimi tovornjaki. Mlad oficir je hodil med ljudmi
in je zahteval dokumente. Že smo se bali, da nas bodo naložili in
peljali nazaj na Koroško. Ko je prišel do nas, smo imeli srečo, da je
eden od grupe obvladal angleščino. Razložil je oficirju naše stališče
in ga malo podučil o realnem političnem vzroku naše prisotnosti
na tem kraju. Kot sem opazil, ga je oficir poslušal z zanimanjem in
mu je celo dvakrat prikimal. Takoj nas je prosil za dokumente kar
prijazno. Vsi smo imeli majhne legitimacije, kjer je pisalo, da smo
pripadniki kralja Petra in jugoslovanski državljani. Bila je polna
žigov in podpisov, ki jih oficir gotovo ni razumel . Po obrazu sem
razbral, da je bil zadovoljen s temi dokumenti. Vprašal nas je, kam
smo namenjeni. Povedali smo, da je naš cilj mesto Lienz, oddaljen
približno 20 km. Poznal je ta kraj, saj so ravno ta dan lovili pripadni¬
ke Vlasove divizije, katere del se je nastanil tam v taborišču Peggetz,
z namenom, da jih predajo Sovjetom. To so bili protikomunistični
ruski odredi, ki so se borili ob strani nemških čet. Bili so Ukrajinci,
ki so hoteli svobodo in rešitev izpod ruskega jarma. Na žalost so
slabo izbrali zaveznika.

Gotovo je stal pri nas angel varuh. Oficir je poklical enega vojaka
in mu nekaj dopovedoval. Čez nekaj časa se je blizu nas ustavil sre¬
dnje velik vojaški tovornjak Bedford. To je bil tovornjak brez »nosa«,
kabina je bila ločena od prikolice in tam na sredi je bilo nameščeno
rezervno kolo. Na tem kolesu je sedel vojak s strojno puško v roki.

Za volanom je pa sedel podoficir. Zlezli smo na tovornjak in se
posedli kar po tleh. Vozilo se je premaknilo in začela se je zadnja
postaja na poti do Lienza.

NA POTI V LIENZ (8. MAJ)

Zopet smo se peljali z vojaškim vozilom, a tokrat s prepričanjem,
da nas bodo pripeljali brez vseh neprilik na cilj. Je bilo tako a tudi
ne čisto tako ... Ko smo se vozili, smo srečavali velikanske odprte ]qi

SPOMINI

tovornjake, ki so vozili v nasprotno smer, to je proti Koroški. Bili so
polni zeleno uniformiranih in razoroženih vojakov. To so bili ruski
vojaki iz že prej omenjene Vlasove divizije. Njihova usoda je bila
enaka kot usoda naših domobrancev, to je nasilna smrt. Nekdo je
napisal, da so vsi eno: nacisti, fašisti in komunisti. Pozneje so pri¬
povedovali, da so bili Angleži neusmiljeni. Uporabljali so orožje, da
so jih prisilili na tovornjake in da je bilo več ustreljenih na mestu,
ker so se upirali. Kdor je mogel, je zbežal v bližnje gozdove in tudi
so poskakali v deročo Dravo. Veliko jih je naredilo samomor. Tirolci
so znali pripovedovati, da je bila Drava krvava.

Tovornjaki so bili zelo široki in večkrat je moral voznik zavoziti
čisto na rob ceste in z levimi kolesi na travo in na rob brega, ki je
bil pod cesto. Tako je šlo nekaj časa, a na gotovem mestu je rob ceste
popustil in vozilo se je prekucnilo po bregu. Večkrat se je obrnilo
naokrog in končno z veliko srečo pristalo na polju pod cesto na vseh
štirih kolesih. Medtem, ko smo se sukali, sem slišal Natlačenovo, ki
je vzklikala: Moj Bog, moji otroci. Ker je bil tovornjak pokrit, smo
se obračali in udarjali eden ob drugega. Spomnim se, da sem v tej
gneči videl nekje vmes košček svetlobe in sem si mislil, če je to luč
iz nebes, kako je lahko umreti. Ko je že bilo premikanja konec, smo
se skobacali s tovornjaka. Duhovnik se je držal za ledje in stokal,
ker ga je udarila pločevinka bencina, ki ni bila privezana. Oče, ki je
pa sedel pri vozniku, se je znašel z glavo pri pedalih in z nogami v
zraku. Pomagali smo mu, da se je postavil na noge. Malo je potarnal,
a ni mu bilo nič hudega. Najslabši delež je odnesel ubogi vojak, ki
je sedel na rezervnem kolesu.

Med kotaljenjem ga je vrglo na tla in si je z zaklopko strojne
puške ranil roko pod komolcem. Bil je ves krvav. Podoficir je odprl
škatlo z rdečim križem. Razkužil mu je rano (vojak je stiskal zobe
in samo malo tarnal) in vso roko pod komolcem ovil. Malo smo
počakali, da je vojak prišel k sebi. Potem smo zopet šli vsi na svoja
mesta. Podoficir za volan, oče zraven njega, vojak na kolo in vsi
drugi na prikolico. Zapeljal je po polju in kmalu je bil neke vrste
kolovoz, po katerem je lahko pripeljal na cesto. Ni bilo več prometa
v nasprotni smeri in vozili smo varno in hitro. Že smo videli hiše
predmestja in kmalu smo se znašli na lepem trgu sredi mesta. Tam
smo izstopili. Zahvalili smo se Angležema z besedami in kretnja¬
mi. Ni bilo treba dati napitnine. To zadnje naj velja kot ne preveč
102 posrečen humor.

SPOMINI

Malo smo se ogledali in duhovnik je takoj opazil za hišami
cerkveni zvonik. Svetoval je, da gremo do tja. In tako smo storili.
Bilo je zelo blizu. Ceste do tja so bile zelo ozke in hiše ob njih
majhne in starinske. Ko smo se končno znašli pri tistem zvoniku,
smo videli, da je bila zraven velika cerkev in velika stavba podobna
samostanu. Duhovnik je potrkal na glavna vrata. Ko so se odprla, je
stal na vratih frančiškan. Torej je to res bil samostan in frančiškanski.
Lepo nas je pozdravil in razvil se je pogovor. Pater je obljubil, da
nas bo priporočil pri ljudeh, ki so upravljali Kolpinghaus in našega
duhovnega spremljevalca je pa povabil, da naj kar ostane pri njih.
Bila je to kratka ločitev, saj v vseh letih bivanja v Lienzu smo se v
prijateljskem duhu večkrat obiskovali. Spremili so nas do Kolpig-
hausa. Tam je šlo po sreči. Naši družini so dodelili majhno sobico
v drugem nadstropju, Natlačenovi in moja sestra z možem so se
naselili v velikanski spalnici v pritličju.

KATOLIŠKA SVETOVNA DRUŽBA KOLPING

Čutim potrebo, da povem, komu je pripadal ta dom Kolpingha¬
us, kjer smo dobili zatočišče, mi za vsa leta begunstva in mnogo
drugih za tedne in mesece. Pripadal je družbi Kolping, ki je bila
ustanovljena leta 1846 kot združenje delavcev. Že od takrat so imeli
hranilnico, zavarovanje za bolne in tudi delavske domove. Ustano¬
vil jo je Adolph Kolping, katoliški duhovnik v Eldefeldu v Nemčiji.
Hitro se je razvijala in že čez dvajset let štela čez dvesto združenj.
Danes (podatki so od 31. 1. 2011.) so prisotni v 60. državah po
celem svetu in šteje 450.000 članov, razdeljenih v 5800 družinah.
Med drugo svetovno vojno jih je Hitler zelo omejil in vzel skoraj
vse domove za nacistične organizacije. Po drugi svetovni vojni so se
hitro organizirali na novo in se tudi vključili v politiko z namenom,
da bi jo pokristjanili. Danes imajo tisoče občinskih svetnikov in celo
38 članov v nemškem parlamentu. Podobno je v Avstriji, a nimam
točnih podatkov. V Argentini delujejo v glavnem pri vzgoji mladine
in v območju delavskih zadrug , predvsem v severovzhodnih in
severozahodnih pokrajinah. Naštel sem preko 40 središč. Centrala
je v Buenos Airesu in v glavnem odboru so duhovniki in laiki.

SLOVENSKI BEGUNCI IN KOLPIGHAUS

Kolpinghaus je bila velika dvonadstropna stavba z dvorano in
odrom. To stavbo, ali bolje rečeno mladinski dom, je po zasedbi

103

SPOMINI

Avstrije zaplenila Hitler Jugend. Prvo nadstropje in polovico dru¬
gega so oddali dvema družinama in ostalo so uporabili za svoje
organizacijske potrebe. Nekaj dni za nami je prišlo večje število
beguncev, ki so tudi dobili prostor v veliki spalnici. Spalnica se je
kmalu napolnila. Poimenujem nekatere teh začasnih prebivalcev:
Profesor Majcen z družino, profesor dr. Gantar in sin Kajetan, ka¬
petan Stamenkovič z ženo, Krajc in žena Marjanca, neki učitelj in
še. Čez nekaj časa so nekateri nadaljevali pot v Italijo. Do italijanske
meje je bilo približno 25 km. Na meji so bile vasi Sillian in Ambach.
Tam so jim Tirolci pomagali po stranskih poteh v Italijo. Na drugi
strani meje je bila Tirolska, to je Južna Tirolska, ki so jo po prvi
svetovni vojni vzeli Avstrijcem in so jo podarili Italijanom. Zato so
se na obeh straneh meje med seboj dobro poznali in tudi razumeli.
Natlačenove so sprejeli prijazni Tirolci iz vasi Anras v hribih blizu
Lienza. Po 29. juniju 1945 so tisti, ki so ostali v domu, preselili
v taborišče Peggetz (kjer so bili prej Rusi). Tako je ta Kolpingova
organizacija dobivala počasi nazaj svoje imetje. Mi pa smo v tem
domu ostali do odhoda v Argentino. Konec leta 1945 je v tem domu
začel v pritličju delovati otroški vrtec in postopoma je organizacija
Kolping obnovila svoje delovanje. Poleti 1946 je nastopilo vsaj 12
otroških zborov. Peli so prelepo in tudi jodlali. Prijelo me je, da bi
se tudi jaz naučil jodlanja. Počasi mi je kar uspelo in še danes tu
in tam zajodlam. Seveda se pozna pomanjkanje prakse pa tudi leta
opravijo svoje. V prijetnih poletnih večerih, ko sem posedal na sto¬
pnicah pred domom, sem poslušal jodlanje, ki je prihajalo iz bližnjih
bregov nad mestom in bilo je kot neko tekmovanje med vasmi in
kmetijami. Tirolski zrak in to petje sta te zasanjala v začaran krog
brezskrbnosti. Bil sem sredi raja.

LIENZ IN VZHODNA TIROLSKA (OSTTIROL)

Lienz je bilo prijetno majhno mesto in vse hiše nizke, največ
enonadstropne. Ceste so bile ozke in vse so bile zvite kot kače.
Rekel bi, da je bilo tipično večstoletno mesto. Imel sem priložnost,
da sem ga obiskal pred nekaj leti in moram reči, da se ni veliko
spremenilo. Ostalo je v istem stilu, samo da se je raztegnilo z večjo
okolico. Pred občinsko hišo je bil glavni trg. Na tem trgu so zavez¬
niki zbombardirali šest hiš. Bilo je žalostno videti pri nekaterih na
pol podrtih hišah, kako so visela tla prvih nadstropij v zraku in
v kotih ostanki pohištva in polomljena oprema in vse pa pokrito
104 n a debelo s prahom. Skozi celo drugo svetovno vojno v Lienzu ni

SPOMINI

bilo niti vojakov in tudi ne vojaških objektov. Verjetno so bombniki
morali iztresti bombe, da so prišli prazni nazaj na baze. Lienz je
glavno mesto najmanjše avstrijske dežele, ki je v našem času štela
manj kot štirideset tisoč prebivalcev. Leži med rekami Isel in Drava.
Prav tam se izteka Isel v Dravo in ta teče naprej proti Koroški in
potem v Slovenijo. Begunsko taborišče Peggetz je bilo tik ob bregu
Drave, krvave Drave, kot sem napisal v prejšnjih poglavjih.

Mesto leži kot v luknji med hribi. Na severu so granitne Alpe in
na jugu apneni Dolomiti, ki mejijo na Avstrijo. Tik nad Lienzem je
na severu velikan Schleinitz z 3249 m in na jugu Spitz kotel z 2748
m. Ko sem spet vzel v roke zemljevid, sem videl, da so Schleini¬
tz preimenovali v Hoch schober. Skozi okno naše sobe sem lahko
občudoval oba velikana. Eden je bil sivkasto rjav in drugi skoraj
bel. Geološko se izredno razlikuje granitno pogorje od apnenskega.
Prvo je masivne oblike in drugo pa sili proti nebu z mogočnimi
špiki.

Podnebje v Lienzu je najbolj milo v celi Avstriji in ima največ
sončnih dni na leto. Iz let življenja v Lienzu mi je ostalo v spominu,
kot da so bili vsi dnevi sončni in to poleti in pozimi. Verjetno to
podnebje vpliva na ljudi. Bili so vsi veseli, dobrodušni in tolerantni.
Seveda so bile izjeme. A bilo jih je zelo malo. To so gotovo bili dediči
nacističnega režima. Tirolci so pripovedovali, da so se pod nemško
okupacijo počutili, da živijo v zasedem ozemlju.

Ker je bilo mesto med hribi, so bile vasi na pobočjih. Kmetije so
bile moderno opremljene. Imeli so traktorje in ker je bila elektrika
speljana prav visoko, so imeli vsi električne pripomočke. Na več
krajih so imeli žičnice za prevoz ljudi in vseh potrebščin. Ni jim
bilo treba riniti ure v hrib. Kot povedano ljudje so bili prijazni in
tako tudi kmetje. Lepo so nas sprejeli, ko smo hodili prosit krompir,
Milchbutter (mislim, da je to sirotka, ki ostane pri izdelavi masla in
vsebuje še male koščke masla), sadje in celo med. Včasih smo kaj
plačali, a večinoma je bilo za »boglonaj«.

Po mestu so hodili v oblečeni v narodnih oblačilih, da ne rečem
nošah. Ob nedeljah so pa prišli iz okolice v pravih narodnih nošah.
Poleti so moški nosili usnjene kratke hlače (ledrarce) z naramnica¬
mi. Take so podarili tudi meni in potem sem bil kar pravi Tirolec.
Pozdravljali smo se »Krisgot«, to je GrussGot.

Sledil bo skromen opis poletja in zime, ker sta bili najbolj značilni
dobi za nas po doživetjih. Pomlad in jesen sta pa bili vmesni dobi
brez posebnih doživetij.

105

SPOMINI

POLETJA V LIENZU

Prvo poletje v Lienzu mi je ostalo v spominu kot obisk v raju.
To je bil prvi letni čas v begunstvu v Avstriji. Sončni dnevi, prelepa
okolica, svoboda, dobri ljudje. To je bilo prvo svobodno poletje po
petih letih. Prejšna poletja so bila v znaku zaprtosti, strahu in ne¬
gotovosti. Ponoči policijske ure, okoli Ljubljane žične ograje in na
glavnih cestah tako imenovani zastraženi bloki. Bila je prepovedana
uporaba koles in celo smuči. A to ni bilo tako hudo, saj po mestu
se itak nisi mogel smučati. Na vse to so nas pa v zadnjih letih
morili predalarmi in alarmi, ki so napovedovali morebitne letalske
napade. Seveda je pa še eno dejstvo povezano z vsem tem, ki pa z
vojnim časom nima zveze pač pa z Ljubljano na veke vekov. To je
tista težka megla, skozi katero si moral rezati pot z nožem. Pa kaj
več v poglavju o življenju v Ljubljani 1941 /1945 če pridem do tja_

V teh prelepih Osttirolah so te hribi vabili čez dan, da bi se
povzpel na njihove vrhove. Proti večeru smo slišali cvrkutanje
čričkov in ponoči nas je objelo temno nebo s svojimi zvezdicami
- kresničkami. Te noči so bile premile in smo spali kot angelčki.
Sprehodi po okolici so nas spominjali na našo domovino, na naše
livade in gozdove. Ko smo šli na sprehod ob reki Isel, smo kmalu
prišli do čarobnega gozda. Pod drevesi je bilo temačno, na tleh vse
postlano z iglicami smrek in dišalo je po smoli. Tu in tam so se
bahale rdeče jagode. Obirali smo jih s slastjo in jih tudi nabrali za
»domov«. Vsa pot po tej dolini je bila prekrasna. Vabila je k petju
in pesnik bi gotovo tej dolini na čast spletel poezijo, romantično, v
najlepši rimi. Imeli smo srečo, da smo to dolino lahko še večkrat
prehodili.

Kot sem omenil, da so bili Tirolci prijazni ljudje, tako smo v
prvem poletju navezali pravo prijateljstvo z mnogimi. Trudili so
se, kako bi nam pomagali. Kmalu so nam pripeljali železno peč
(šporgat - Sparherd) in tudi star šivalni stroj. Ta je bil vsa begunska
leta zvest služabnik in pripomogel k naši lastni opremi in tudi k
skromnim denarnim dohodkom.

Največja prijateljica je bila gospa Hollova. To je bila močna Ti-
rolka, vedno dobre volje in zelo glasna. Z njo smo hodili na izlete
in pogosto igrali tarok. Izleti so bili zelo pestri. Počutil sem se kot
ptiček, ki se je rešil kletke in začel uživati svobodo. Seveda je bila
razlika zelo velika. Ko ptiček uide iz kletke, se v svobodi ne znajde
106  in kmalu od lakote pogine. Z nami racionalnimi bitji je drugače. Po

SPOMINI

Kot seje skrival

Ate kot svoboden zemljan

Lienz

107

SPOMINI

Na izletu s prijateljico tirolko Holl

S prijateljem Klezinom
na Spitzkoflu (2778m)

108

Na obisku pri družini Lukež v Arubachu

SPOMINI

bivanju v veliki kletki v Ljubljani, smo se na Tirolah kar hitro znašli
in dobro preživeli to spremembo. Največkrat smo se povzpeli na
hribe, se peljali z žičnicami v vasi visoko v hribih. Opisal bom vsaj
eno od teh pustolovščin. To je bilo blizu mesta v dolini reke Isel.
Hollova nas je povabila na izlet v gorsko vas tam nekje na 1000 m
višine. Mislili smo na hojo v hrib. A bilo je drugače. V manj kot 15.
minutah smo prišli do neke barake in tam nas je Hollova ustavila in
rekla, da se bomo od tam povzpeli do vasi. Malo smo jo pogledali,
ker letati še nismo znali. Povedala je, da se bomo peljali v vas z
žičnico. Pokazala je na velik zaboj, ki je visel na debeli jekleni žici.
Malo smo se spogledali, a smo se vseeno posedli kar na dno tega
zaboja. Ona je stopila do stene in tam pritiskala na neke gumbe.
Povedala je, da se je povezala s končno postajo in da so ji odobrili
vožnjo. Premaknila je stikalo, skočila tudi ona v zaboj in ta se je
začel počasi premikati. Žice so bile strmo speljane v hrib in vmes
nisem videl nobene opore. Ko smo se dvigali že malo višje, sem
imel občutek, da visim tam nekje sredi praznine. Med potjo nas je
tolažila in pravila, da se je v tem zaboju peljalo dvanajst mladih
fantov, ki so se vračali domov z veselice. Seveda je to prometno
sredstvo bilo za Tirolce nekaj vsakdanjega. Iz vseh dolin so imeli
take vzpenjače speljane v gorske vasi. Kot primer naj povem, kaj
se je zgodilo slovenskemu paru, ki je živel z družino v gorski vasi
Anras. Ko sta se neki dan vračala v vas, se je sredi prepada zaboj
ustavil. Tam sta visela in preživljala težke minute. Nista se mogla
zvezati z nikomer in če bi kričala, bi ju slišale kvečjemu kakšne
koze. Po dolgih 30. minutah se je »gondola« spet začela premikati.
To sta pripovedovala kot hudo dogodivščino. Naš zaboj se za enkrat
ni ustavil. Ko smo bili že visoko, sem pogledal navzdol in dolina
je že bila skoraj taka, kot če bi jo pogledal na zemljevidu. Reka se
je zvijala kot ozka kačica, travniki in gozdovi so se razlikovali po
odtenkih zelenih barv. Tako smo se vzpenjali in kmalu dospeli do
cilja. Zaboj se je usedel na pripravljen pod. Sprejeli so nas veseli
Tirolci, ki so čakali na nas, da bi se lahko odpeljali v dolino. Seveda
smo morali počakati, da se je zaboj zopet vrnil na hrib. Medtem smo
obiskali to vas. Hiše so bile prostorne, enonadstropne, na pročelju
balkoni polni rož in na slemenu nekaj podobnega malemu zvoni¬
ku. Večina hiš je imela tako pritiklino. Ko se je zaboj vrnil, smo se
vkrcali in se spustili v dolino. Pot nazaj se mi je zdela bolj prijazna
in počasi sem se navajal na ta način transporta.

109

SPOMINI

Izredno lepo je bilo za praznk sv. Rešnjega Telesa. Na levem
bregu reke Isel so bili postavljeni oltarji. Vasi so tekmovale med se¬
boj, katera bo lepše okrasila oltar. Pred vsakim oltarjem so pogrnili
veliko preprogo iz samih rož. Ena je bila lepša od druge. Barve so se
pretakale v ornamentih in se poigravale z rdečimi, rumenimi, belimi
in zelenimi odtenki. Vse je bilo zelo slavnostno. Pod baldahinom
in za njim je hodilo zelo veliko duhovnikov. Bili so tudi iz bližjih
vasi in spremljali so jih frančiškanski in dominikanski patri. Doma
sem bil navajen, da so procesijo spremljale narodne noše. Običajno
jih je bilo vsega kakih 60 odraslih in otrok. Tu v Lienzu je pa bila
procesija narodnih noš. To se pravi, da razen nekaj osebnosti v ob¬
lekah in kravatah, so bili vsi drugi oblečeni v narodne noše. Ženske
so imele noše podobne gorenjskim, mogoče malo bolj prikladne za
gorsko okolico, moški pa so vsi imeli usnjene kratke hlače s širo¬
kimi naramnicami in za klobuki peresa divjih petelinov. Procesija
je končala v farni cerkvi, ki je bila malo nad reko. Po dolgih sivih
dnevih je to bil pravi sončen dogodek, ki je človeku priklical zopet
upanje na boljšo prihodnost. Pa ni mogoče, da so upanja le upanja,
kot je zapel pesnik, da so sanje le sanje?

Pa nadaljujmo s prelepimi poletnimi dnevi. Okolica te je kar
vlekla nase in seveda smo izrabili priložnost, da smo jo uživali. Tako
prvo poletje kot naslednja smo prehodili doline in višine. S prija¬
teljem Klezinom sva splezala na skoraj 3000 metrski Spitzkoffel. Z
njim sva šla tudi neko poletje na italijansko mejo, nekje gori nad
Sillianom, kamor so pripeljali iz Italije kolo za prijatelja. Noč sva
prespala na gorski fari. Župnik naju je povabil na večerjo. Drugo
jutro sva se povzpela do dogovorjenega kraja in še isti dan preho¬
dila vso pot nazaj do Lienza. Z družino smo opravili veliko lepih
izletov, včasih sami in nekajkrat z gospo Hollovo. Tak izlet nas je
peljal na goro Schleinitz nad 3000 m višine. Pot ni bila težka a zelo
dolga. Drugi značilni izlet je bil čez hribe do fare Obertilliach, kjer je
živel slovenski duhovnik. Ta je bila v dolini med lienškimi Dolomiti
in Karavankami pod italijansko mejo. Domov smo šli po tej dolini
do glavne ceste in po tej v Lienz. Med potjo sem na bregu ob cesti
zagledal za debelim hlodom veliko gobo. Bila je kot velik dežnik
na visokem steblu. Spremljevalci so povedali, da je to ena najboljših
gob. To smo lahko potrdili, ko smo jo pojedli pečeno z jajcem.

V drugem poglavju bom še opisal izlete in sprehode s sošolci
slovenske gimnazije in taborjenja s skavti.

SPOMINI

ZIMSKE DOGODIVŠČINE

Pozimi je padal sneg, vode so zaledenele in tudi nas je obiskal
zimski mraz. Vendar se mi je vzhodnotirolska zima zdela bolj mila
kot slovenska. Kot sem že prej povedal, je imel Lienz veliko sončnih
dni. Izrabil sem priložnost, da sem se lahko smučal in sankal. V
kleti sem odkril dva para smuči, ki nista pripadala nobenemu od
prebivalcev hiše. S temi sem se smučal po volji. Sosedje v prvem
nadstropju so imeli lepe velike sanke. S njimi sva se sankala z sta¬
rejšim sinom, ki je bil malo mlajši. Najlepše je bilo, kadar sva po
gazi, po kateri so vozili les, šla visoko na hrib in se potem peljala
v dolino. Navzgor sva hodila približno eno uro, a navzdol sva se
pa pripeljala v manj kot četrt ure. Na ovinkih sva morala zavirati
oba, da naju ni odneslo s poti. S smučanjem je pa bilo podobno.
Dolga pot navzgor in potem kratek polet navzdol. Neki dan, ko
sem se smučal in sem se zapeljal na izvoženo pot čez kamen in ena
od smuči se je prelomila na pol. Vzel sem jo pod roko in z drugo
smučko v dolino. Ko sem šel čez most blizu hiše, sem srečal dva
Tirolčka, ki sta se mi smejala in rekla da sem drvar (Holzhacker).
Meni je tudi šlo na smeh.

Ko so prišli slovenski begunci v taborišče Peggetz v okolici Lien-
za in so tam ustanovili slovenske šole, sem se pozimi smučal v šolo.
Peš je bilo približno 45 minut, a z dilcami sem prišel v 20. minutah.
Ko so se begunci preselili v Spittal, sem moral v šolo tja. Večinoma
sem se vozil z vlakom. Včasih sem se pa peljal s tovornjakom podje¬
tja, kjer je bil v službi naš rojak. Ena vožnja je bila zelo težka. Moral
sem biti pripravljen ob treh zjutraj. Najprej sem čakal, da je voznik
zažgal nekaj trskic pod motorjem, da je stopil nabran led. Potem
je poganjal nekaj časa. Končno sem se lahko usedel na tovornjak.
Počasi smo vozili po zasneženi cesti. V kabini je bilo zelo mraz. Ni
imel naprave za notranje gretje. Ko smo se tako vlekli približno eno
uro, je voznik ustavil in mi rekel, da mora na obisk k sorodniku in
da bo takoj prišel nazaj. Videl sem, da je tekel nekam v hrib. Čas
je tekel zelo počasi. Ker nisem imel ure, tudi nisem vedel, koliko
časa ga ni bilo nazaj. Samo to vem, da me je vedno bolj zeblo. Po
dolgem času se je vrnil. Bi lahko bilo po dveh urah? Zopet je moral
precej časa poganjati motor. In šlo je naprej. Ko smo prišli v Spittal,
sem bil že trd kot kos lesa. Spomini na to vožnjo se niso skladali s
spomini na lepo tirolsko.

SPOMINI

Samo omenim, da sem v drugih letnih časih poleg vlaka dobil
boljša prometna sredstva. Enkrat je bila to celo ambulanta. Bilo nas
je veliko in med njimi zgovoren zdravnik. Pripovedoval je o svojih
zadnjih posegih pri porodih. Bil je zelo nazoren in zame je bilo
to nekaj nepoznanega. Vse se je nekako skrivalo kot prepovedana
snov za mlade. To in še druge pretiranosti so nam več škodovale
kot koristile.

112