J. E. Bogomil
Kaj pravi zima
E^čg^lil starko me zmerjajo. — Kakor hočejo; meni je tudi prav 1 MSššja^fi Imenitna sem pa le. Vsi, ki pišejo pratike in koledarje, se HjssiijHl trudijo, da kar mogoče natančno napovedo dan, uro in minuto, kdaj spet obiščem svet. Tri dni pred Božičem, pravijo, da pridem, dnc 22. decembra. Leta 1919. so me pričakovali natančno ob 10. uri in 27 m\-nut zvečer tisti dan — po novein bi se reklo: 27 minut čez 22. uro. Leta 1920, so presodili, da bom prišla ob štirih in 17 minut zjutraj. Leta 1921. so naznanili moj pribod za 10. uro in 8 minut. Za leto 1922. pa me-nijo, da me bodo pozdravili natančno ob 15. uri in 57 minut.
Jaz pa pridem, kadar sama hočem.
Prišla sem že meseca oktobra, v novembra pa že prav obilokrat. To so ljudje takrat jeznt tiame! Berači še nimajo trdnih čevljev, kmetom po-lomira drevje, gospodi po mestih pa, pravijo, da požrera denar in drva. Tako jc!
Če pa prepozno pridem, pa spet ni prav. Otrokom je dolgčas, ker se ne morejo drsati; hribovci pravijo, da ne bo nič zaslužka, kcr ne mo-rejo spraviti lesa v dolino; lesni trgovci godrnjajo, ker jim prekrižam račune; žagarji ptlijo žage, ker nimajo lesa, da bi ga žagali; usnjarji se čemerno drže, ker ne morejo spraviti podplatov v denar; postopači pa nimajo dela, če ni snega.
Pa ustrezi Ijudera, če jim moreš! Ko bi mogla biti taka, kakršno mc hočejo imeti Ijudje, bi morala biti pri vsaki hiši drugačna. Ševeč; kolikor glav, toliko zim! Zmešalo bi se mi — to bi potem šele medlo! Zato sem pa rajši taka, kakršna sem.
Resničnih prijateljev imam pa res malo. Otroci rae imajc\ še naj-rajši. To je vcselje, ko začno padati prve snežinke! In potem, kakšna radost na vaškem klancu in na ledu! Celo velikokrat kregani so otroci zaradi mene. A tudi nekateri mcščani me ljubijo ; pravijo, da jim pri-našam ziraski Šport. Povečihi se me pa Ijudje kmalu naveličajo; zlasti še( če pridejo z menoj ali za menoj moji znanci in prijatelji.
Mraz jim že ni vseč. To beže pred njim! Zavijajo se v tople obleke, stiskajo se h gorki peči. Če se pa mrazu pridruži še megla — mraznica ji pravijo — potem so pa ljudje že tako sitni io pusti, da jih ni mogoče prenasati. Ne morem jim ustreči, pa jim ne morem, če jim tudi čevlji škripljejo od mraza.
AH pa, če pride moja prijateljica burja! Jej, kako zna fino peti in žvižgati, briti in pometati, pa vseeno ne more ljudem ustreči. Če pa pride topli jug, se jim pa tudi nič ne prikupi. Sneg je moker, in mokrota sili skozi usnje in nogavice prav do kože. Pravijo, da to ni zdravo. In res ni.
Kajpak nudim ljudem tudi ncka) veselja: ob praznikih, ob kolinah .. . Tudi koristim jim marsikod. Kdaj bi popravili vse, kar polomijo poleti, kdaj bi pozašili svojo strganijo, če bi jim jaz ne dala priložnosti? Polju dajetn novih moči, ljudem pa (udi. Moj zadnji sneg irnenujeio Ijudje »beraški gnoj«. Ime sicer ni lepo, a očito dokazuje mojo dobrotljivost.
Pa je že tako: Dcsetkrat bodi ljudem dober in enkrat se jim za-meri, pa bodo pozabili vse dobrote, Jaz to dobro vcm. Nc zamerim jim pa ne. Kakršna sem po božji volji, taka sem in taka ostanem. Ljudje naj pa godejo ali me hvalijo, kakor jim drago.