U ISSN 0022/9295 - LETNIK XXVIII - ŠT. 7/8 - MAREC/APRIL 1988 - CENA 500 DINARJE A A GDJE JE STA: intervju: VILI RAV-NJAK, Maribor str. 6-7 Kakšne filme ima rad BRANKO MAMULA in kakšne NIKOLA UUBIČIC, Beograjska priloga str. 15 - «8 Spet zaplemba — čemu tokrat? str. 8 1 1УЈИ '^0 Potem ko je »vojska« a sojenjem v Nišu uredila svoje vrste glede albanske strani, je po neuspelem titograjskem spodrsljaju še enkrat morala udariti po svojem drugem »sovrstniku«. To torej ni niš presenetljivega in tudi način borbe je že prevečkrat premlet v povojni zgodovini Jugoslavije: parolaštvo, sklicevanje na umrlega vrhovnega poveljnika fikcije, ki obstajajo le v vojaških krogih.,. Kot še nikoli do zdaj pa je čas na naši strani, saj so te metod? že tako arhaične, da zvenijo smešno, dvomljivo in maioumno, zato ml je sumljiv vsak politik, ki lahko nanje resno odgovarja. Vojsko je potrebno modernizirati, ampak ne s super-soničnimi letali, temveč ideološko, če hoče v dobi informacij ostati zraven. PETER TOMAŽ DOBRILA, študent, urednik Katedre če bi pri nas javna kritika zares imela tako težo, potem bi bila birokracija, po kateri z neusmiljeno kritiko udrihajo vladajoči in vladani, že zdavnaj premagan politični ra- zred. Dragica Korade, novinarka »Dela« Z obsojanjem razmišljujočih ne bomo odkrili »največjih« sovražnikov države. Sašo Kolar, predsednik UZŠŠO in član P UK Mb S Sašotom se ne morem v celoti strinjati. Namreč, prav v sodnim preganjanjem razmišljujočih se »pravi« sovražniki legitimirajo. To niso sovražniki države, ampak malikovalci {ki sebe imenujejo branilci) njihove lastne države. So pa sovražniki civilizacije in njene najbistvenejše prvine: razvoja. Njihova država je zato nujno necivilizirana in mrtva {ali če uporabimo jezik, ki so nas ga učili in nam je do določene mere skupen: njihova revolucija je »smrdeče truplo«)- Dejan Pušenjak, glavni urednik Katedre Tik po vojni je bila na vseh sestankih na dnevnem redu obvezno tudi točka »Kritika in samokritika«, pa smo danes vseeno v dreku. Glede na to, da 43 let kasneje nekatere organizacije, npr. vojska, niso sposobne podati niti javne samokritike, še manj pa dovoliti kritike na svoj račun, se nam tudi v bodoče na obeta nič dobrega. Darinko Kores-Jacks, gl. urednik Kmečkih in rockodelskih novic Ker vsaki državljan SFRJ prema potrebi je tudi vojnik, on če destabilizira Armiju lahko ga smatramo dezerterom, pa ga s toga treba, kako npr. Mladininog pisca F. Zavrla, postaviti pred Vojni sud, osuditi i streljati! Generalrazvodnlk Ratobor Juriševič, pisec Militarističnega kotička Kmečkih In rockodelskih novic če bi Leonarda vprašali o vojščakih, bi rekel, da jih spoštuje; in če bi si ga bolje ogledali, M videli, da je njihov vodja on Mm’ Oto Rimele, študent ALU, sodelavec Katedre Država je kot priležna zamorka, ki bi jo našpičil od zadaj, vojska pa naj rjuhe pere. Bojan Prunk, študent, sodelavec Katedre Dinozavri so izumrli, ker so preveč žrli. ~ ' i izumrlih velikih plazilcev je bila i glava na prevelikem telesu. Silvo Zapečnfk, urednik Katedre V izbiri med procesi, perestrojko in resnim pometanjem pred svojim pragom se je vojska — kaže — odločila za procese z malo perestrojke, da vse skupaj lepše zgleda. Zaenkrat ji — kaže — manjka moči in odločenosti, da bi to izbiro v Sloveniji tudi uveljavila. Prepričan sem, da bo Franci oproščen, bojim pa se, da utegnejo imeti prav tisti, ki menijo, da nam Jaruzelski ne uide. Pri teh vzhodnoevropskih metaforah bi ae vprašal še to — kdo bo slovenski Svoboda? Kdo bo Judež? Samo Resnik, urednik Katedre NAJ HIMNA GOVORI Ne- morem si kej.-da-se ne bi najprej pdhvalil — v prejšnji številki ste lahko na tem mestu brali o ukani TV Ljubljana, ki nam pred dnevnikom zvito intonira Zdravljico. Ko je bila Katedra skorajda že natiskana, se ti na kulturni praznik pojavi sam Jože Smole in v maniri ljudskega tribuna artikulira Željo: predloga novo slovensko himno, Zdravljico seveda. Vendar pa bi bilo neokusno, če bi se zdaj izživljal s samovšečno mitizacijo lastne jasnovidnosti, saj je bila stvar vendar v zraku, z malo občutka se jo je dalo zlahka zavohati. Tudi načelnih mnenj ne bom ponavljal, pač pa se bomo brez globljih pretenzij ustavili ob zanimivi podrobnosti. Pogledali bomo namerno izbrana drobca iz obeh himen, odkrili pa podobnosti in razhajanja, ki so pomembna, ker gre "za'nabiohalno reprezentati-' vna besedila. Ponavljam, ne primerjamo pesmi, ne vrednotimo, zlobno se igramo, natolcujemo . .. 1. Odlomek iz dosedanje himne (S. Jenko): »Najprej zastava slave, na boj junaška kri! Za blagor očetnjave naj puška govori!« In medias res — sumljiva je personifikacija v zadnjem verzu, puška seveda ni govorilo, z njeno pomočjo lahko »spregovori« vsak bebec, le gibljive prste mora imeti. Toda Jenko ni zapisal »za blagor očetnjave postreljajmo sovrage«, ne, subjekta dejanja je skril za metonimirano personifikacijo, ga ovil v pesniško figuracijo (bo- dimo pozorni že na prejšnje 'osebke: zastava slabe, junaška kri), ki pa na dobesedni ravni razkriva travmatičnost dejanja samega hic et nune, namreč dejstvo, da ga subjekt ne more prepoznati za svoje, ampak ga najprej pesniško transformirati, da bi ga sploh lahko prebavil. Zavedamo se, da Jenko v drugi kitici spremeni dikcijo in uporabi neposredno, pra-voosebno obliko (»nesimo vragu grom«). Morda je prav ta razklanost, namreč pomanjkanje figuri-ranja in prevelika neposrednost v tem delu besedila pomemben element njegove nesprejemljivosti. 2. Zdravljica: »... naj sinov zarod nov iz vas bo strah sovražnikov!« — sorodna operacija. Slo- venci ob kozarcu vina sklenejo,, da bodo branili domovino. Preše« ren ne bi bil vreden svojega priimka, če ne bi zapisal njihove strategije. Takšne je: domovino branimo tako, da zaplodimo nov zarod Slovencev, ti pa naj bodo strah sovražnikov, ne mi, mi jih bomo samo naredili Besedilo se vedno aktualizira v trenutku percepcije ali reprodukcije, torej dobimo neskončno verigo generacij, zarodov, ki prepevajo in počno isto. In prav zato priznavam lastno napako — če postane Zdravljica nova himna, jo bom zadovoljno sprejel. Rad pripadam narodu, ki za ustrahovanje sovražnikov delegira bodoči zarod, sam pa se potrudi, da ta zarod sploh pride. In če novi zarod ne sprejme mandata očetov, ampak .se.z njimi poistoveti in prevzame njihovo strategijo ter delegira poslanstvo naprej, je to znamenje kontinuitete in ukoreninjenosti temeljne drže. Sploh pa bomo bržčas edini narod, ki v svoji himni poleg običajnih kohezivnih vrednot opeva tudi žensko lepoto. P. S. Kako bomo vedeli, kdaj bo morda vendarle napočil »zarod nov«? Preprosto — ta si bo za svojo himno moral zopet izbrati Jenkovo Naprej zastava slave. Boris Svetel |\/A VčrfT" o PlZ-i V (*-€- M€-M° | fcArru' Tž-A-»u j Ar t-i I p£-LA pr*-ep5gPt^tk-A ct puTT-A^ Ттзтрмомгм^. (ro CrV^n> l p-OTD (^OM-r7V2T( U(oA U (Соллро-г-ГоГ 5U ЛЛ i L.C— 'гДи Г 6- AV-B^-La И-м, Г*ој oj u^t-rNfČVoj pFLo-ptrS 7 ( PIL[STVP|'0 Г*Г IA-2AA-tJ)'(-M PA Ow ТрА-ол ✓B.HuniVo ~7U G-o Г C A- v i "P €- • Pr1С.ЛЛА- ТОЛЛ6- p/u" fLo Or-1 f |t- ihvoOLj i V o TVI ЛА*-СН~|<Г- Ofir- J € |tc C. . . "TO VMf-rvi č~ DP-tA 'jf- U9 t/P-z_A-w° SA Srjv^ot/ГллА PcuoN~<> 'Г(ТЛ-<Гл- . DA ГДла Л^Т-Гто f ОЛ^А \ C A K^lUfTi O m| f t-тз J A ( ТТГС ( AnJ £> i4'c'A Oa U i l o*Jpa K^APoiicpA Df-lokala Oi 2 yx> QA~ Ae A/voiTf- TA-|<- ‘-j’ c ('"ГЈ iVV- | (r ГРЛЛА (r Tb>6-Vf v-žr LjT/vJOS T SLoZo OA-f-< A i c; A I Р/КллА L']H-6vO/m l. j k- o t 0AL U. Д/Vi -H-Aj Lo vn c L o S C i u*+n i C4-(v: f-т7Л. • firu-ro o- a i (Aj M j t- Se vedno se najdejo taki, ki hranijo denar pri LJUBLJANSKI BANKI. In to po vseh škandalih v katere je zapletena, po smešno nizki obrestni stopnji in brezobzirnem odnosu do varčevalcev . . . Plače (mezde) delavcev* so take, da ti niti ne opazijo več, če v trgovinah česa zmanjka.. . Priljubljeni politik CIRIL RIBIČIČ (sin MITJE RIBIČIČA) se baje ukvarja s spremembami ustave. Brez panike! To je človek, ki se že leta ukvarja s podobnimi stvarmi pa ostaja v glavnem vse po starem .. . študentski časopis Katedra, Tyr-ševa 23, Maribor, tel. (062) 22-004 Številka žiro računa 51800-678-81846 Ustanovitelj in izdajatelj: UK ZSMS Maribor Uredništvo: Igor Mekina (odgovorni urednik), Dejan Pušenjak (glavni urednik) Samo Resnik, Peter Tomaž Dobri-la, Silvo Zapečnik, Andreja Čurin Tehnični urednik: Marjan Hani Lektor: Boris Svetel Vodja prodaje: Danilo Vezjak Urednik priloge: Svetlana Vasovič To številko je likovno uredil Oto Rimele. Predsednica časopisnega sveta: Dragica Korade Katedra izhaja ob podpori družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji Tisk; CGP VEČER, Tržaška 14, 62000 Maribor, naklada 8000 izvodov Naročnina za celo leto: 4500 din, 8000 din za pravne osebe, 100 ASch, 10 US &, 15 DM, 10 kUt za tujino Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št. 421-1/70 z dne 11. 1. 1987 Uradne ure vsak petek popoldan Pobuda nekaterih članov ZVEZE KOMUNISTOV, da bi partijci vsak mesec oddvajali tretjino plače za pokrivanje dolgov AGROKOMERCA in si tako vsaj delno povrnili zapravljeni ugled med ljudmi, je nesprejemljiva. Realistično gledano partijci, tudi če bi več sto let oddvajali vse, kar zaslužijo, ne bi plačali tistega, kar so uspeli zafurati... Na nove visoke državne funkcije sta bila imenovana BUDIMIR LONČAR in RAIF DIZDAREVIČ. V življenjepisih omenjene dvojice, ki jih je objavilo »DELO« ni podatkov o njuni izobrazbi pač pa je pri obeh kot prvi podatek (po rojstvu) navedena udeležba v NOB. Kadri iz prve polovice tega stoletja so, kot kaže, še vedno nenadomestljivi ... Jugoslovani se veselimo obiska MIHAILA GORBAČOVA in njegove lepe žene RAISE. Ko pa bodo »razmere dozorele« nas bo pa obiskal še PAPEŽ Mnogi si ne znajo odgovoriti, zakaj pri nas kljub neprestanemu popravljanju in izboljševanju političnega sistema ljudje slabše živijo kot v zahodnih kapitalističnih deželah, kjer imajo že desetletja isti sistem, le stranke na oblasti se tu in tam zamenjajo. Tudi še tako dober športni avtomobil se začne z leti kvariti in postanejo popravila kmalu nenormalno draga. Zato je bolj pametno vsako leto avto prodati, nekaj malega doplačati, kupiti novega in se brezskrbno voziti. Postavlja se vprašanje, ali naj brani sindikat v pri- meru štrajka interes delavcev ali interes delodajalcev (države). Odgovor na to vprašanje bo lažji, če vemo, da je predsednik sindikata MIHA RAVNIK, ki je bil prej notranji minister, ali po domače povedano: tovariš RAVNIK je bil na prejšnji dolžnosti šef policije. Orožje, ki ga je gospod BRANKO MAMULA prodal etiopskemu vojaškemu režimu, bodo tam uporabljali za zmanjšanje števila lačnih predvsem v ERITREJI. Bliža se pomlad in spet bo lepo. Ptički bodo peli, rožice cvetele in toplo sonce bo sijalo. PA to še ni najlepše. Brhka slovenska dekleta bodo letos sledila lanski italijanski modi in oblekla MINI KRILCA - . Po odstopu HAMDIJE POZDERCA, razmišljajo o odstopu tudi ostali partijci v predsedstvu SFRJ — . Če logično sklepamo, odstop teh članov ne bi smel vplivati na sklepčnost tega organa. V Jugoslaviji je približno deset odstotkov članov zveze komunistov, Predsedstvo pa po ustavi predstavlja vse Jugoslovane .. . BRANKU MIKULIČU še enkrat sporočamo, da inflacija presega 100 %! O dogodkih v Gazi in v Južni Afriki nas (treba je tu in tam hvaliti tiste, ki dobro delajo) zelo ažurno obveščajo. Še pred nekaj leti je bilo potrebno poslušati Radio TIRANA ali pa RADIO GLAS AMERIKE, da smo izvedeli kaj se dogaja na Kosovu. V tistem času je bil, da ne pozabimo, notranji minister gospod STANE DOLANC. Mogoče ne veste, da... je bil sedanji predsednik jugoslovanske vlade BRANKO MIKULIČ šef UDBE na zloglasnem Golem otoku . . . Mladika, št. 1/88 33134 w mbr 12222 ti bgd 124/24 beograd/11113 93/87 23 1245 -i л ft rt univerzitetska konferenca zveze socijalisticne mladine Slovenije tirseva st 23 rraribor . v ^2iOZ.&13 j f poziv na raspra o Kr st 27/33 poziva se kot izdavatelj da pride dne 26,2,38 leta od 12 uri tole sodisce soba stev 10/1 na raspravo po predlogi za prepovedano razzsirjanje katedre st 6 opozorajmo vas v smislu cl 11 zakona o prepričanju zlouporabe svobode tiska in drugih oblika informiranja da se preprava lahko opravi in odloka prinese čeprav poklitane strane ne pridejo na raspravo sodnik i slmic okrožno sodisce v beogradi ul Slobodana penezlca krcuna 17a col 2> 27/88 I r; r"f» 1Ц.ОТ FOTO ŠTEVILKA Težko je ločiti med »težko je biti Slovenec« in »teško Slovencima«. DOL Z BIROKRACIJO! UPRAVA Strokovni tisk, različne agencije in inštituti pogosto rangirajo svetovne dežele glede na pripo-ročljivost vlaganj mednarodnega kapitala v nacionalno ekonomijo. Pri takem rangiranju se upoštevajo različni kriteriji, med katerimi je ponavadi še posebej pomemben politični rizik. Ta se potem dalje razčlenjuje v različne faktorje, kot so na primer nevarnost vojne, nevarnost nacionalizacije vloženih sredstev, legitimnost oblasti, vpliv vojaških centrov moči na politiko in ekonomijo, politična stabilnost in podobno. Ponavadi je politični rizik glede tujih vlaganj v jugoslovansko gospodarstvo zelo visoko ocenjen in prav legitimnost oblasti je pri tem močno udeležena. V deželi, kjer ni neposrednih volitev, ki so za večino pripradnikov zahodnih demokracij eden temeljnih kriterijev take legitimnosti, se temu pač ne moremo pretirano čuditi. In kaj porečemo na to iz našega zornega kota? Če se ustavimo kar pri izvršnem členu oblasti, pri vladi oziroma Zveznem izvršnem svetu, potem ugotovitvam o nelegitimnosti nikakor ne moremo oporekati. Kako nelegitimni je ZIS, nam pravzaprav sploh ni treba dokazovati, saj to iz dneva v dan namesto drugih dokazuje kar sam. Kot kaže, se vlada tega tudi zaveda. Kako si namreč drugače razlagati izjave njenega podpredsednika Miloša Milosavljeviča, ki bojda pravi, da jih ne more rešiti niti bataljon inšpektorjev, če ne obstaja družbena klima za prenehanje kršitev odloka o cenah. In: »7o, kar se zdaj dogaja s cenami, je nevtralizirale cenovnih odnosov, potrjenih z novembrskimi interventnimi ukrepi, in tako se vračamo na prejšnje paritete, ki smo jih hoteti odpraviti.. . (Večer, 3. 3. 88) Pričakovali bi, da se pravila gospodarskega obnašanja postavljajo tako, da v večjem delu legalizirajo obstoječe stanje oziroma normalno obnašanje večine gospodarskih subjektov, da je torej potencialnih kršiteljev čim manj. Če pa je kršiteljev pravil več kot tistih, ki pravila spoštujejo, potem to pač pomeni, da je s praviti nekaj narobe, da niso bila pisana na podlagi realnega stanja, ampak neke oblastniške fantazme, da se kot taka upoštevati niti ne dajo in so neuresničljivi konstrukt. In če pretežni del gospodarstva ne upošteva vladnih določil, potem to ne pomeni nič drugega kot nezaupnico gospodarstva vladi, oziroma da to gospodarstvo svoje vlade z njenimi določili vred ne jemlje več resno. Tako obnašanje dokazuje zrelost gospodarstva — kdo pa naj jemlje resno vlado, ki ima vedno polna usta tržne ekonomije in avtonomnih podjetij, hkrati pa s svojimi »začasnimi« ukrepi trajno (nekaznovano) pustoši po jugoe-konomiji sem ter tja in kar naprej odpravlja famozne »disparitete«, ki jih sama s svojimi ukrepi vedno znova povzroča. Tako nastanejo gospodarske razmere, podobne tekmovanju tekačev, pri katerem so obvezni točno določeni športni copati, ki jih je mogoče nabaviti samo s posebnim dovoljenjem, do katerega pa je po* legalni poti nemogoče priti; kje je cilj (če sploh je), ne ve nihče natančno, ura je pokvarjena, sodniki spijo ali pa spreminjajo pravila (ali pa oboje), nekateri tekači lahko pri teku uporabljajo obe, drugi samo eno nogo, tretji morajo teči nazaj, četrti po rokah, peti imajo na nogo privezano utež, katere teža se neprestano spreminja, starter izračunava nekakšne koeficiente, ki bi naj izenačili pogoje za vse udeležence, tistega, ki trenutno vodi, pa vedno diskvalificirajo. Medalje so ničvredne in so razdeljene že vnaprej. In če se kreatorji tako karikiranega stanja odločijo napovedati, da bodo formirali strokovni tim, ki naj bi pripravil program gospodarske reforme, potem je stvar sumljiva že v kali. Ko je ta film predstavljen javnosti, se zle slutnje seveda uresničijo. Če je vlada nelegitimna, je strokovni tim, ki ga sestavi vlada, dvakrat neligitimen, program, ki ga napiše tak strokovni tim, pa trikrat nelegitimen — pa četudi bi bila nje- gova sestava bistveno bolj obetajoča, kot je. Od programa, ki naj bi ga sestavilo to telo (ki šteje kar triintrideset članov, pa med njimi ni niti Bajta, niti Korošiča, niti Horvata — da ne naštevam dalje) torej po moje ni mogoče pričakovati prav ničesar — razen da bo o njem zelo zavzeto razpravljala vsa uradna Jugoslavija, ki je hkrati molče pospremila alternativne programe, ki so jih predstavili Slavko Goldstein, Marjan Ko-rošič in Branko Horvat. (Več o ■tem boste lahko slišali in rekti v Št uku 17. in 24. marca!) In, nenazadnje, nekaj zelo podobnega se dogaja tudi ob ustavnih spremembah. Zato je treba prav gotovo z vsemi štirimi podpreti zahtevo Koordinacije družbenih gibanj, ki pravi, da je nujno o predlaganih spremembah (vsaj) v SR Sloveniji glasovati na referendumu. Morda se lahko tukaj krog nelegitimnosti pretrga. Vsaka šola nekaj Kavčič Stane. Aleš Razpet J,'.f;!■/■&' v KAKŠNO REŠITEV NAM PONUJA TOMAŽ ERTL Ne le to, da v vseh izrazito civilnih forumih naših oblastnih struktur zmeraj sedijo tudi predstavniki v vojaških uniformah, neki upokojeni general celo predseduje srbski skupščini. Na glavo obrnjena logika naše oblasti gre približno takole; da ne bo mogel nihče reči, da so militantne organizacije samo izvršilni organi naše volje, jih bomo inavgurirali v sam sistem odločanja. Tako smo tudi dobili farso delitve oblasti — če kritiziraš armijo, policijo, tožilstvo — sodišče ali izobraževanje, napadaš sistem in obratno, ko kritiziraš sistem, ogrožaš varnost in stabilnost države. Iz te povezave raste tudi »tragična zmota«, da lahko vojaška ali policijska pamet in roka reši oziroma spet vzpostavi razpadli politični sistem. K demokratizaciji družbenih procesov je vsekakor treba prišteti to, da se je kandidat za predsednika P SRS in danes še prvi mož RSN2 Tomaž Ertl javno razgalil (intervju v »Večeru«, 2. 3. 1988). Zaskrbljujoča pa je vsebina tega akta. Namreč, ko odgovarja na vprašanje o demokraciji, zanika možnost podruž- RELIGIJA (lat.) = oblika odtujene družbene zavesti, ki ima večkrat značaj svetovnega nazora in zrcali v obliki nadnaravnih sil (bogov, demonov, svetnikov itd.) prevladujoče naravne in družbene sile. Religija temelji na človekovi potrebi po navezanosti, zaupanju in ljubezni. bljanja organov za notranje zadeve, kajti »organi za notranje zadeve imajo naloge, za katere se posebej usposabljajo, in jim je treba verjeti, da jih opravljajo v korist slovenskega naroda in državne skupnosti«. Z državljansko skepso torej ni dovoljeno preverjati delo Organov, sicer pa bi bilo to početje tako ali tako brezplodno, saj jih ni mogoče podružbiti. Edina stična točka med civilnim, posvetnim, profanim prebivalstvom in Organi je vera. Enostavno verjeti je treba vanje in v njihovo vzvišeno poslanstvo, se jim brezpogojno predati, jim zaupati in jih ljubiti. Redki so, ki upajo za svoje novodobne malike zahtevati kaj takšnega v času prestopa v 21. stoletje Povsem nemogoče pa se mi zdi pričakovati, da me bo tak prerok tja tudi skušal peljati. Besede Tomaža Ertla so obredne besede pri-žigalca grmad v' imenu »koristi slovenskega naroda in državne skupnosti«. Ne verjamem in ne zaupam Organom, nisem jim brezpogojno predan in na njih navezan, ker nimam za vse večne čase vnaprej vrojene ideje o tem, kaj sploh je »korist slovenskega naroda in državne skupnosti«, ampak sem prepričan, da se morajo hkrati s temi »vrednotami« vsak dan znova preizkušati in preverjati tudi Organi in njihovo delo. Nikakor se ne morem strinjati z njegovim razmišljanjem, češ da »mnogo podtikanj in vprašanj izhaja iz napačne opredelitve, da je treba podružbljati tudi organe za notranje zadeve. Teh ne bomo nikoli, podružbljamo varnostni sistem.« Za Tomaža Ertla so Organi izven-družbena (izven-svetna) kategorija, ki je ni moč podružbiti, jaz pa te Organe razumem kot že družbeno kategorijo in jih iz tega razloga ni moč podružbljati. Nujno se mi zdi, da so mobilni in podvrženi družbenim procesom, saj so konstitutivni del družbe in njena predpostavka. Delavec, zaposlen v teh Organih, je človek z državljanskimi pravicami, ki je, spi, hodi v kino, na skrivaj pripoveduje politične vice, napačno parkira ... in mora biti aktivno udeležen v družbenih procesih. Ni določen enkrat za vselej, kot to napačno misli Ertl, niti ni podlaga družbenosti in ne državnosti. Ertl nam kot objekt podružbljanja ponuja prazno tvorbo, ki jo imenuje »varnostni sistem«, ker zanj ta ni zmeraj znova določan s stopnjo podružbljenosti-Organov za notranje zadeve, ampak je po njegovi čisti birokratsko-samoupra-vni logiki varnostni sistem ta, ki narekuje in določa stopnjo po-družbitve organov za notranje zadeve. Njegova metoda je metoda urejanja stvari »od zgoraj«, administrativno; to je svinčena logika ukazovanja namesto vzpodbujanja spontanega procesa razvoja. Marx je tako mišljenje o ureditvi države imenoval zanikanje države, ker »ji vera nujno postane sredstvo, in ona sama je država hinavščine. Velik razloček je, če šteje dovršena država zaradi pomanjkljivosti, ki je v splošnem bistvu države, religijo med svoje predpostavke, ali pa če nedovršena država zaradi pomanjkljivosti, ki je v njenem posebnem bivanju, kot pomanjkljiva država razglaša religijo za svojo podlago.« Ertl govori kot policaj-vernik, ne pa kot bodoči civilni vodja»s/o-venske države«, če uporabim njegov, izrazito militaristični pojem. Ljudi sili k religioznemu odnosu do policije, vojske, države Namesto da bi vzpodbujal hotenja in poskuse družbe-no-civilne emancipacije od novonastalih religij, jih sam vzpostavlja. Ertl je veren, zanj bi lahko rekli, da je »imel smolo s svojim materializmom«. Vera v njegovega Boga je zanj zadnje in edino sredstvo za rešitev družbe pred popolnim propadom, kamor jo pehajo »nesramni, nekulturni, nedemokratični, ...« posamezniki. Samo te je še treba priključiti k tistim, ki so jih v letih svobode prav ti Organi odstranjevali, ker so se dali naivno prepričati, da bodo le tako uničili drugačno vero od njihove lastne in tako omo- gočili samim pravo-vernim, da pokažejo, kaj znajo. Državotvorna funkcija organov za notranje zadeve je (bila) eksekutorska v imenu različnih idealiziranih ciljev, kot je blagostanje države v času agrarne reforme, obramba druž-beno-političnega sistema in varnostnega položaja ali pa »korist slovenskega naroda in državne skupnosti«. Odločilno je sredstvo, ne pa cilj. Zato misel Tomaža Ertla razumem kot javni vpoklic novodobne inkvizicije. Kot pojem pripada »vera« (slepa' vera, verjetje) na področje religioznega govora; pomeni enkrat za vselej dano resnico, razodeto v evangelijih, in zapira hermenevtični krog popolne predanosti in sigurnosti, ki izhaja iz navezanosti, zaupanja in ljubezni. Obe definiciji, da je vera a) nižji modus vedenja, ki je pogojen s samo človeško naravo in b) brezpogojna vdanost avtori-1 teti sta lastni tako poklicni kot mišljenjski usmerjenosti Tomaža Ertla. V- imenu ustvarjalnega mišljenja apeliram na volilce in za to pristojne, da se Tomažu Ertlu prepreči, da bi nas Slovence silil verjeti v še eno profano ema-nacijo. Že tistih od osnovne šole dalje je toliko, da mi komaj uspeva držati jih v spominu. Dejan Pušenjak ARMADA - RESNICA OBLASTI V sredo sedemnajstega februarja je Predsedstvo SFRJ na svoji seji razpravljalo o napadih na JLA in obrambno sposobnost države. Ugotovilo je, da: — se v nekaterih, člankih pojavljajo podtikanja, inscinirane kla- sifikacije, ki grobo napadajo JLA — se izpodbija mesto in vloga JLA v političnem sistemu socialističnega samoupravljanja in njeno sposobnost, da varuje in brani neodvisnost, teritorialno celovitost, ter splošno jugoslovansko naravo naše armade — z metodami iz orožarne posebne vojne težijo k podiranju visokega ugleda JLA in njenih starešin — so ti napadi sestavni del okrepljenih napadov, ki poskušajo destabilizirati položaj v državi in spodkopati mednarodni ugled in položaj Jugoslavije — je tako pisanje skregano z ustavo in zakoni SFRJ. Zato predsedstvo SFRJ opozarja na nevarnost podcenjevanja destruktivnih ciljev klevetniške kampanje zoper JLA v posameznih okoljih in na nujno potrebo, da vsi državni organi in družbeni dejavniki, zlasti v okoljih, kjer do teh napadov prihaja, v okviru svojih pravic in dolžnosti sprejmejo ukrepe za njihovo onemogočanje. (Povzeto po: Večer, 19. 2., Nevarnost podcenjevanja) Naš najvišji državni organ je zopet enkrat pozval k obrambi mita, tokrat JLA. Razkroj preteklosti nezadržno napreduje in zdi se, da se proces gnitja neke laži ne bo ustavil pred vrati vojašnic, čeprav so na stražarskih mestih naši politični vrhovi. Zakaj naš političen sistem ne varuje JLA zgolj kot svoje oborožene sile, zakaj jo varuje kot svojo travmo? Videti JLA, vpogledati v dogajanje znotraj »kruga« pomeni videti naš sistem kot to kar je in ne kot tisto za kar se izdaja. Obramba armade s kakršno se srečujemo danes, je dejansko obramba oblasti, ki brani svojo legitimnost. Armadi pripada prvenstvo v naši politični brozgi, saj je utelešenje vseh želj najmočnejše zvrsti socializma. V njej se je bratstvo in enotnost, skupaj z ostalimi socialističnimi vrlinami zlilo v jugoslovanstvo, ki funkcionira. Vrnimo se k sporočilu predsedstva. Predsedstvo tokrat nastopa v vlogi vrhovnega razsodnika. Ugotavlja nezakonitost in neustavnost neke misli, ter v isti sapi nalaga pristojnim organom da ukrepajo. S tem nehote pove dvoje: 1.) da za taka ugotavljanja ni pristojna in s tem v bistvu prizna ne- zakonitost svoje misli 2.) pove pristojnim neodvisnim organom, da je proti takemu mišljenju potrebno nastopiti z vso razpoložljivo zakonsko ostrino. Predsedstvo poziva k široki uporabi represivnega aparata kot zanesljivi preventivi. Tukaj srečamo na delu dialektiko socialističnega aparata, ki jo dobro ponazarja Stalinova misel: Država lahko odmre le, če se najprej okrepi. Politično odstopanje se ne tolerira, ne klasificira se ga kot delikt, temveč se potvarja kot zločin. Pisanje proti armadi, bi naj bilo del specialne vojne. S tem je predsedstvo priznalo, da je v letu Gospodovem 1988 še vedno v vojni. Jugoslavija je v vojni s številnimi sovražniki, ki poskušajo uničiti armado na kateri si je Wehr-macht nekajkrat polomil zobe. Revolucionarno nasilje vojne 41 —45, ki je bilo v precejšni meri nošeno s spontanim gibanjem ljudstva, je zamenjala institucionalizirana in s tem legitimna oblast s svojo pravno zaščito pred kontrarevolucijo. Sporočilo predsedstva je dejansko tiralica, ki je zastavljena dovolj široko, da se lahko vanjo strpa vse sovražnike ljudstva, katerih misel spodbija superiornost naše armade in njenega starešinskega kadra. Povod za izid tiralice so bili članki, ki so se tako ali drugače ukvarjali z armado in nazadnje z admiralom Mamulo, z njegovim delovnim obiskom prijateljski Etiopiji. V demokratičnih državah je civilna oblast odredila vojski točno določeno mesto, znotraj katerega se ta lahko giblje. Vzpostavila je kontrolo s funkcijo obrambnega ministra, ki je praviloma civilna oseba. Pri nas se je armada pod krinko sistema SLO in DSZ vtihotapila v vse pore življenja od vrtca do univerze, od krajevne skupnosti do delovne organizacije. Predsedstvo je v svoji obrambni akciji gotovo potihem mislilo tudi na našo oborožitveno industrijo. Saj njeni predimenzionirani projekti, požirajo ogromna sredstva in s tem povzročajo odpore pri tistih, ki morajo ta sredstva zagotavljati. Odločen nastop naših političnih vrhov bi naj te nergače utišal. Nekatere izjave kažejo na prisotnost želja po katerih bi naj naša oborožitvena industrija postala nosilec tehnološke ТЧ * prenove naša Eureka. Mobilizacija gospodarstva v tej smeri je milo rečeno problematična. Veliki nemški Reich, ki je izrastel iz krize tridesetih let (mi se nahajamo v krizi osemdesetih let) je svoj razvoj naslonil na to zvrst industrije, s tem je res uspel spraviti v pogon nekaj gospodarskih panog, ki so bile na kolenih — epilog je znan. V sporočilu srečamo misel, da rovarjenje proti armadi spodko-puje ugled Jugoslavije v svetu in' doma. Zopet enkrat srečamo na delu socialistično dialektiko: Ugled Jugoslavije ne spodkopuje tisti, ki prodaja orožje Etiopiji, (kjer tisoči umirajo od lakote) v imenu Jugoslavije pod krinko prijateljske pomoči, temveč tisti ki proti temu protestira. Umetnost sporočila predsedstva je v tem, da iz krivca (armade) naredi tožnika in iz tožilca krivca. Kdo bo tej socialistični dialektiki verjel? Verjetno nihče, toda kljub temu bo opravila svojo funkcijo — pristojni organi bodo začeli ukrepati! Kakšen članek ne bo smel iziti, nekdo bo obsojen in po tej logiki bo naša domovina zopet uživala ugled v svetu in doma. silvo zapečnik 3 ШМШ STR AJK AJMO VSI! Štrajk, v žlahtni slovenščini znan tudi kot stavka, je pojav, ko delavci zaradi nezadovoljstva ali solidarnosti z drugimi nezadovoljnimi delavci prekinejo delo (govorimo o »odkritem štrajku«) oz. delajo manj in slabše kot sicer (v tem primeru gre za »sivi štrajk«). Predvsem odkriti štrajk je,'poleg zasedb delovnih obratov in sabotaž (slednje so povsod po svetu kaznive, dolgoročno pa tudi za same nezadovoljne delavce povsem nekoristne ali celo škodljive), najradikalnejše sredstvo delavskega boja proti izkoriščanju in kratenju pravic s strani delodajalcev. To velja seveda za kapitalistične družbene ureditve, kjer pa, vsaj v tistih najbolj razvitih, pa tudi najbolj demokratično urejenih, štrajki začuda niso tako pogost pojav, kot bi bilo pričakovati, čeprav so nekaj povsem legalnega in družbeno sprejemljivega. Želi si jih skoraj nihče. So pa štrajki zato vse pogostejši v socialističnih državah, kjer jih človek pravzaprav ne bi pričakoval, saj je sistem dal delavcem in kmetom v lastnino in upravljanje tako proizvajalna sredstva, kot tudi družbeno nadgradnjo. To naj bi veljalo še toliko bolj, če je socializem povrhu še samoupravni. Jasno je, da štrajki v socializmu niso povsem legalni — svetla izjema je deželica na balkanski strani Alp, kjer so s Stavkovnim pravilnikom protestne prekinitve dela vsaj za silo legalizirali, toda, pozor!: legalizirana je »stavka«, ki poleg tega, da ima lepo slovensko ime, poteka v skladu s Stavkovnimi pravili; »štrajk« pa je, poleg tega, da je izposojenka in torej častilcem žlahtne slovenščine neljub, spontana in od kakršnegakoli pravilnika povsem neodvisna akcija. Neglede na družbeni sistem je štrajkom skupno to, da hočejo odpraviti vzroke nezadovoljstva štrajkajočih. V gnilem kapitalizmu tičijo ti vzroki praviloma pri delodajalcih, pa naj bo to zasebnik, skupina zasebnikov, država ali mešana skupina. Zadnje čase so-štrajki pogostejši in odmevnejši v državnih podjetjih, kajti država kot lastnik si enostavno ne more privoščiti izključno profitno usmerjenega delovanja (in s tem opuščanja socialnih momentov, radikalnega nižanja plač, daljšanja delavnika, odpuščanja velikega števila delavcev brez zagotovljene socialne podpore itd.), saj bi socialni nemiri večjega obsega vsaj za naslednje mandatno obdobje zanesljivo odpihnili vladajočo partijo oz. koalicijo. Nič čudnega ni, če nekatere bolj »desne« vladjoče garniture, ki jim je več do uspešnega gospodarstva kot do socialne pravičnosti, hočejo (re)privatizirati celo nekatere temeljne dejavnosti in objekte (Japonska vlada je prodala zasebnikom celo državne železnice, »železna Maggie« bi rada razprodala državne rudnike in še marsikaj, Francozi razmišljajo o ponovni privatizaciji avtomobilske in letalske industrije itd.). Privatniki se na socialo seveda požvižgajo, kajti zanje je-merodajen profit. To seveda ne pomeni daljšanja delovnika in nižanja plač (na dekadentnem Zahodu so že zdavnaj dojeli, da je utrujen in slabo plačan delavec slab delavec, pa tudi prazen želodec kruli glasneje od sitega), ampak modernizacijo, racionalizacijo itd.in s tem pogosto tudi odpuščanje delavcev, kar je eden glavnih vzrokov štraj-kov v kapitalizmu (seveda pa socialna podpora, vsaj v najrazvitejših kapitalističnih državah, zadošča vsaj za preživetje na robu eksistenčnega minimuma, in to brez dodatnega »fušanja«, medtem ko v naši ljubi socialistični ureditvi celo marsikatera delavska plača ne daje te gotovosti). Vendar pa v demokratično urejenih kapitalističnih državah močni in neodvisni (tudi ideološko različni) sindikati dejansko zastopajo interese svojih članov, se pravi delavcev in uslužbencev (v socializmu lahko seveda govorimo le o delavcih, saj so tudi »beli ovratniki« nižjega ranga sproletarizirani, čeprav v primerjavi »neposrednim proizvajalcem« v nekoliko boljšem položaju), saj je od zadovoljstva članstva s sindikalno organizacijo neposredno odvisna številčnost, s tem pa tudi njena moč. V kolikor-toliko demokratični kapitalistični ureditvi naj bi imel vsakdo vsaj hipotetično mož- nost vzpona na socialni lestvici (obogatitve) na legalen način (z znanjem, sposobnostjo, delom, spretnostjo, pa tudi s tveganjem in legalnimi oblikami špekulira-nja). Socialne razlike ob hkratni možnosti socialnega vzpona imajo funkcijo motivacije. V takem sistemu so ostri nasprotniki kapi-talistično-demokratske politike (torej borci za socializem oz. komunizem z vsemi atributi od planskega gospodarstva do državnega prerazporejanja bogastva in enopartijskega sistema) predvsem tisti najbolj nesposobni (radikalci tipa »Brigade rosse« so idealisti brez državotvornega koncepta, kljub svoji veliki publiciteti ali morda prav zaradi nje pa so celo za najbolj ortodoksne protikapitaliste iz prokomunisti-čnih vrst povsem nesprejemljiv partner). Vkolikor zaradi praviloma izjemnih zunanjih okoliščin (npr. svetovna vojna, »prijateljska pomoč« iz tujine) tudi dejansko pride do družbenega preobrata v boljševiški socializem, postanejo isti nesposobneži naenkrat vodilni državniki, gospodarstveniki itd., ki lahko kljub parolam o »ljudski oblasti« edini dejansko odločajo. V vseh socialističnih državah je sindikat paradržavna organizacija, ki sicer združuje delavce (pogosto celo brez njihove vednosti), vendar pa zastopa interese države (v jugoslovanskem primeru »družbe«, kar pa v primeru lastništva proizvajalnih sredstev pomeni »svači-je i ničije« pod strogo državno regulativo). Povsem razumljivo je, da nobena socialistična država ne dopušča neodvisnih sindikatov, saj bi z natankom organiziranega, toda od nje ne nadzorovanega in reguliranega sindikalnega, v nadaljnji konsekvenci pa tudi ideološkega, političnega, »strankarskega« gibanja, zgubila monopol nad družbenim dogajanjem in s tem kot taka tudi lastno legitimnost. Legitimnost socialistične države temelji na oblastni monolitnosti, ta pa na (namišljenem) družbenem konsenzu; z legalizacijo neodvisnih skupin, ki bi se v določeni situaciji lahko izkazale kot opozicija, obenem pa bi utegnile pridobiti visoko stopnjo družbene sprejemljivosti, pade videz družbene- ga konsenza in s tem legitimiteta oblasti. Da se oblasti v socialističnih državah še kako bojijo organizirane konkurence, dokazuje primer Poljske (prepoved »Solidarnosti«, ki je imela med ljudstvom veliko podporo), v Jugoslaviji pa panična gonja proti piscu v Mladini objavljene pravljice o »Novem sindikatu« in »Novi KPJ«. Ena temeljnih razlik med kapitalizmom in socializmom je ta, da v kapitalizmu eni ljudje izkoriščajo in zatirajo druge, v socializmu pa je ravno obratno. V kapitalizmu sistem kot tak omogoča družbeni vzpon posameznika, oz. je ta celo zaželen, ovirajo pa ga prav tisti, ki so že pridobili visok socialni status, se pravi delodajalci (zaradi povečanja lastnega profita odpuščajo delavce, plač ne povišujejo dovolj itd.). Proti njim je usmerjen štrajk, ki pa nikoli ne izpostavlja zahtev po uravnilovki, četudi kapitalistu oporeka del profita. Proti komu pa naj bo usmerjen štrajk v socializmu, če je itak vse družbeno, se pravi naše? Seveda je to najprej famozna »tehno-birokracija«. Največkrat poosebljena v kakem direktorju. Ti so res pogosto nesposobni, pa tudi avtokratski, a bistveno je to, da so praviloma nastavljeni od politikov, se pravi dejanske oblasti. Tega se delavci očitno zavedajo, saj drugače za cilj svojih protestnih pohodov ne bi izbrali občinskih ali republiških skupščin, CK-jev, izvršnih svetov itd. Ob zahtevi za odstranitev kakega žrtvenega jagnjeta je seveda še bolj bistvena zahteva po višjih plačah (sredstva za nekakšno kompromisno povišanje je praviloma vzamejo od bogve-kod), pozabljajo pa pri tem na dejstvo, da je prav politika, h kateri se s svojimi zahtevami obračajo, s svojimi odločitvami pripeljala delavce v situacijo, ko morajo zase izsiljevati pravice, ki naj bi bile nekaj samoumevnega. Delavci, ki se zavedajo globjih vzrokov svojega nezadovoljstva, prav gotovo ne bi skandirali imen tvorcev sistema, ki je za njihovo situacijo posredno ali neposredno kriv. Prav to pa počnejo delavci, ki na protestnih shodih v okviru štrajka s partijskimi zastavami v rokah kričijo »Tito-Partija« in se zavzemajo za uravnilovko in še več državne regulative, kar je seveda še bolj v duhu ortodoksno boljševiškega socializma, kot bi si oblast želela. Proletariat v ožjem smislu, čeprav se socialistična oblast tako rada sklicuje nanj, je v postindustrijski družbi, kjer so znanje, inovativnost in kreativnost cenjeni bolj od mehaničnega dela, vsekakor v de-privilegiranem položaju; povsem razumljivo je torej, da najmanj kvalificirani delavci želijo vlogo svojega dela afirmirati na račun zahtevnejših opravil (in s tem legitimirati svojo nesposobnost in/ ali neambicioznost), svoje zahteve pa v situaciji, ko celo socialistična oblast začenja priznavati vlogo znanja (čeprav ga na drugi strani blokira), opravičujejo oz. jim dajejo veljavo z izvirnimi socialističnimi parolami. Vprašanje je, če lahko razred, ki ne vidi dalje od svojega trenutnega interesa in (polnejšega) sosedovega krožnika, uspešno vlada, in ta vloga mu je v socializmu vsaj formalno dodeljena. Arhetip »nosilca socialističnega družbenega napredka« sicer ni več mišičast delavec z dvajsetkilsko macolo v spremstvu joškate kmečke lepotice, ki maha s srpom, vendar tudi ne intelektualec, saj teh sistem kljub vsem šolskim reformam še ni uspel dovolj »usmeriti« za »potrebe združenega dela« in jih s tem narediti neškodljive. Celo manj ortodoksni komunisti vidijo možnost za napredek socialističnega gospodartva v odstopanju od doslednega boljševiškega modela in uvajanju nekaterih oblik, ki so sicer značilne za kapitalistične ureditve (delništvo, ukinjanje omejitev za zasebni sektor, samostojnost podjetij, tržno gospodarstvo, management itd ), vendar pa se v sistemu, kjer vlada t. i. demokratični centralizem monolitne oblasti, take ideje le počasi in stežka prebijajo v prakso, čeprav so vsaj nekatere na deklarativnem nivoju povsem sprejemljive ali celo navdušeno sprejete. Udejanjenje tovrstnih sprememb bi vsekakor približalo »socialističnega« delavca »kapitalističnemu«, kajti slednji štrajka proti lastniku proizvajalnih sredstev (v »liberaliziranem« družbenem podjetju je ta analogen vodstvu firme), ki mu krati pravice, v socializmih sedanjega tipa pa krati ljudem pravice sistem kot tak. Obstajajo določeni znaki, ki kažejo na to, da se tudi sedanji štrajki vse bolj politizirajo, saj trenutne ugoditve zgolj socialnoekonomskim zahtevam delavcem ne prinesejo dolgoročnejše' rešitve njihovih problemov. Celo nekateri povsem »pravoverni« strokovnjaki predvidevajo izbruh povsem političnih štrajkov, ki pa, če bo do njih tudi zares prišlo, zagotovo ne bodo upoštevali nekakšnih »Stavkovnih pravil«, niti se zaustavljali ob tovarniških plotovih. Taki štrajki bi bili gotovo bolj odmevni, ob dobri organizaciji in artikulaciji zahtev pa najbrž za »ljudstvo« tu-dibolj sprejemljivi. Od tod do generalnih štrajkov pa ni več daleč. Tudi če bi oblast poskušala nasilno zatreti stavkovno gibanje, bi vsaj v očeh mednarodne javnosti zgubila na svoji legitimiteti, v taki situaciji pa je celo nasilen upor proti njej moralno opravičljiv. Na srečo so tako črnogleda predvidevanja iluzorna, prav tako kot možnost, da bi oblast odpravila najgloblje vzroke svoje lastne krize, ker bi to pomenilo, da bi morala odpraviti sama sebe, česar pa doslej še nobena oblast ni niti poskušala. Realni razvoj bo najbrž nekje na sredini med obema skrajnostma, a kakršnokoli utemeljeno napovedovanje in s tem možnost (organiziranega) reagiranja bi bilo čisto science-fiction. Zal. .. Proletarci vseh dežel, poljublja in pozdravlja vas vaš Darinko Kores — JACKS 2 3x / \ 2 t } s f . .' 4 / s ( ' 24 25 28 18 19 . 22 „j 23x 10 li 17 / 28 MODEL ZA NEPOSREDNE VOLITVE PREDSEDNIKA REPUBLIKE® Izhodišče: 1. naj bo predsednik in ne predsedstvo, ker gre za predvsem predstavniško funkcijo, ki zahteva določeno avtoriteto in ugled 2. gre za civilno funkcijo, predstavnika vseh državljanov, zato v nobenem svojih segmentov ne sme biti idejno obarvana 3.' V skladu z drugo točko morajo vse aktivnosti do izvolitve predsednika teči v DPS in ne DPO Model: 1. Kandidira lahko vsakdo — za možnega evidentiranega kandidata 2. evidentiran je vsakdo, ki mu v katerikoli krajevni skupnosti dajo podporo (podpora « večina prisotnih na zboru občanov mora biti za evidentiranje zbor občanov 10% vseh volilnih upravičencev, ki žive v KS) 3. evidentirani postane kandidat in je uvrščen na volilno listo, če dobi podporo v vsaj 10% KS 4. VSI volilni upravičenci imajo pravico neposredno obkrožiti ime kandidata, ki se jim zdi pravšnji za predsednika republike 5. kandidat, ki dobi absolutno večino glasov volilnih upravičencev po slovesni prisegi postane predsednik republike 0. predsednik republike ima 6 letni mandat in ga lahko ponavlja neomejenokrat (če ga državljani hočejo) »Katedra Na kaj moramo biti pozorni do dokončne izvolitve predsednika Predsedstva republike? 1. na sejo predsedstva RK SZDL med 21, in 23. marcem. Na njej bodo oblikovali predloge P RK SZDL za predlog kandidatur za predsednika Predsedstva SRS in ostale nosilce funkcij, sprejeli bodo tudi sklep o sklicu republiške kandidacijske konference ter sprejeli predlog poslovnika o njenem delu. 2. na sejo republiške kandidacijske konference. Po sejah temeljnih in občinskih kandidacijskih konferenc pride na vrsto republiška. Na njej uskladijo in določijo predlog liste kandidatov za p. P. SRS in nosilce vodilnih funkcij v skupščini SRS ter skupščinah SIS v republiki. Nato s tajnim glasovanjem določijo po enega kandidata za vsako funkcijo. Ta seja bo predvidoma med 29. marcem in 4. aprilom. 3. na sejo občinskih skupščin med 13. in 21. aprilom. Na njih bodo izvolili nosilce funkcij v skupščini in glasovali o kandidatu za predsednika Predsedstva SRS. 4. na sejo Skupščine SRS, ki bo kak dan pred 8. majem. Na njej bodo poleg Izvolitve nosilcev funkcij v skupščini razglasili izvolitev predsednika Predsedstva SRS, ki bo dal tudi svečano izjavo, (navedene so samo seje, ki so še pred nami. Čeprav so do seje Predsedstva še možnosti za evidentiranje potencialnih kandidatov, pa so zgoraj navedene aktivnosti predvsem faza preobrazbe evidentiranih v kandidate ter izbor ključnih žena in mož, ki bodo nekaj kasneje imenovani ali izvoljeni na ključne funkcije v občinah in republiki. Vsi postopki trajajo nekaj več kot tri mesece, s pripravami še kak mesec več, kar pomeni, da se nekateri funkcionarji kar petino svojega mandata (2 leti) ukvarjajo s pripravami na volitve ter seveda z volitvami samimi.) ШМШ 4 ??KDAJ RADIO ŠTUDENT PO SLOVENIJI IN TUDI V MARIBORU?? OKROŽNICA ŠT. V mesecu januarju smo v Mariboru slovesno proslavili štiriletni-co prizadevanj za širitev slišnosti Radia Študent in vzpostavitev mladinsko-študentskega radia v Mariboru. Ljudske množice obletnice niso zaznale, politična su-perstruktura v Mariboru in Ljubljani jo je zaobšla, zato pa smo ji z gorko kapljico nazdravili tisti iz populacije mladih, ki nas onemo-gočenost spremljati in sokreirati prevetren, drugačen, inovativen radijski program pesti vsako minuto slehernega dne. Minula štiri leta niso bila leta čakanja na božji dar s strani RTV Ljubljana, temveč dolgo obdobje žal brezuspešnih prizadevanj in sestankarskega metanja energije v prazno, ki ni obrodilo ničesar oprijemljivega. Kljub temu pa dosedanji trud ni bil zaman. »Borci« za prepotrebno okrepitev medijskega izraza mlade generacije smo se namreč dokopali do naslednjih spoznanj, ki jih bomo pri oblikovanju strategije naših na-daljnih prizadevanj vsekakor upoštevali : vedeti, koliko več delajo napovedovalci in novinarji novega, »razširjenega«, tako imenovanega slovenskega programa MM 2 na Radiu Maribor. af a) RTV Ljubljana s pridom izkorišča svoj z zakonodajo podprti monopolni položaj v radio-difuziji. Zakonsko določilo, ki ji v popolno varstvo zaupa »naloge v zvezi z izgradnjo in vzdrževanjem radijskih in televizijskih objektov, naprav in opreme, ki so namenjeni za prenos in oddajanje radijskih in televizijskih programov ... na območju republike«, se v praksi kaže v tem, da npr. Radio Maribor preprosto opemogoči delovanje samostojnega mladinskega radia v Mariboru, da program MM 2 izrine samostojni mladinski radijski program, da za mariborsko redakcijo Radia Študent v novi mariborski RTV hiši ni prostora, da za prenos programa Radia Študent na mariborsko in drugam ni prostih linkov in oddajniških frekvenc itd itn. Komuniciranje s predstavniki RTV je tudi pokazalo, da jim zavlačevanje ni neznana metoda, enako tudi neobveščanje o prostih frekvencah na oddajnikih ne! b) Socialistična zveza delovnega ljudstva (kako veličasten naziv!) se je doslej izkazala kot dokaj mlačen, nezainteresiran, tako-rekoč mrtvo hladen dejavnik v opisovani zadevi. Z njene strani so sicer mladinci za svoje projekte dobili verbalno podporo (tega res ni težko storiti), a žal nič več kot to! c) Pripravljenosti za finančno podprtje radijskih projektov mla- SZDL ni pripravljena storiti ničesar takega, kar bi bilo v nasprotju z interesi RTV. To je povsem razumljivo, saj je ustanoviteljica RTV. Tako se tudi da razložiti njeno mlačnost pri projektu MARŠ oziroma pri oblikovanju ne-RTVjevske medijske alternative v Sloveniji. Ko gledamo na odnos SZDL do MARŠ s te podmene, se izkaže, da SZDL pri celotni stvari še zdaleč ni nezainteresirana. Tukaj se prične že druga zgodba, ki jo je potrebno pripovedovati v okviru politične arhitekture socialističnega samoupravljanja. Konec zgodbe nam pove, da je SZDL v bistvu zveza predstavnikov delovnih ljudi, ki morajo seveda storiti vse, da to ostanejo. Pomoč medijev in s tem tudi RTV tako postane neprecenljiva. Vsak posebej in oba skupaj pa bosta seveda storila vse, da bo njuno prijateljstvo še dolgo obojestransko in seveda — javnosti prikrito. af dine je pri pristojnih ustanovah zelo malo. Mariborska kulturna skupnost skrbno varuje svojo zakrpano malho denarja in obstoječa delitvena razmerja, sredstva Študentskega servisa (pridobljena z delom študentov in dijakov!) še zmeraj niso pod upravo študentske organizacije, izobraževalna skupnost se razen z vnaprejšnjo podporo zadevi še ni izkazala s kakšnim konkretnim denarjem. Le-tega so zaenkrat resno obljubile le obe univerzitetni konferenci študentskih organizacij v MB in LJ, mariborsko univerzitetno vodstvo, ter Mestna konferenca mariborske mladine (slava jim). Navedene izkušnje se vse iztekajo v isto ugotovitev: da bo namreč morala mladina s svojo organizacijo levji del celotnega posla pri uresničevanju svojih radijskih projektov izpeljati zelo sama in da bo morala še veliko postoriti (zlasti na zakonskem področju), da si znotraj ali ob sistemu RTV zase izbori možnosti za uresničitev zaželjenega (t. j. slovenske mladinske radijske mreže). Vse dosedanje izkušnje pri poskusih širitve slišnosti Radia Študent in ustanovitve redakcije tega radia v Mariboru je moč zmetati v znani koš blokirajočega odnosa te nadvse demokratične družbe oz. njenih hvaljenih predstavnikov do pobud znotraj) mlade generacije. Izgleda, da bo potrebno prikrite, javnim očem izmikajoče se represivno-konservativne sile v posameznih odločujočih družbenih ustanovah krepko obelodaniti, jih nekako — že kako prelisičiti, nastopiti proti Čeprav je v mariborskem novem RTV domu samo hodnikov več, kot je bilo prej vseh prostorov v stari stavbi na Koroški cesti in uporabljajo za isti obseg programov dvakrat več študijev kot v stari hiši in čeprav so še do 4. 1. 1988 oddajali vsakodnevno 2 programa vzporedno (slovenski in MM 2), trdijo mariborski radijci, da imajo praktično vse kapacitete novega radia 100 odstotno zasedene. Tako »žal« ne morejo pomagati iniciativi MARŠ z odstopom enega praznega študija zA leto ali dve, s čimer bi konkretizirali svojo neprestano ponavljajočo podporo iniciativi MARŠ ter ovrgli govorice, da bodo gotovo storili vse, da v Mariboru ne bi nastala konkurenčna radijska postaja. Da se znotraj RTV Ljubljana racionalno trošijo uzurpirana družbena sredstva, je splošno znano, zato bi bilo prav zanimivo iz- KANDIDAT + DELEGATI = SOCIALIZEM Dnevno časopisje nam je drugega marca postreglo z izjemno zanimivo novico: Andrej Marinc je umaknil kandidaturo za predsednika predsedstva SRS, pravzaprav je umaknil svoje soglasje k tej kandidaturi. Čeprav odstop tudi pri nas ni več tabu, Marinče-vega gotovo nihče ni pričakoval. Veljal je za najresnejšega kandidata za najvišje mesto na politični hierarhični lestvici. Takoj po njegovem odstopu, no, ne gre pozabiti, da Marinc ostaja član predsedstva republike in v njem zadolžen za področje varovanja ustavne ureditve so po kuloarjih začela krožiti ugibanja o novem »najresnejšem« kandidatu. Ertl, čarobna beseda, ki v spomin prikliče zdaj že znamenito trditev, da pri nas vlada vojaško-policijski lobby. Ob tem nikakor ne velja pozabiti, da je humanist s črnimi naočniki, nekdaj polkovnik UDBE, Ribičič zasliševal denimo nagodeta in Sirca, dachauce, kar je lepo opisal Igor Torkar (Umiranje na obroke), da je Dolanc (Beograjski proces!) doma iz rdečih Revirjev, da je Zemljarič, ko mu je šefoval Orožen, zasliševal Edvarda Kocbeka (Nova revija 65/66), če se omejim samo na kraje okrog Ljubljane. Če verjamemo kuloarskim govoricam, je šefa državne varnosti, kot najresnejšega kandidata nasledil šef policije (sekretar Republiškega sekretariata za notranje za- deve). Ekonomista, novinarka in pesnik ostajajo nekako v ozadju, kot tretja in nadaljnje variante. Morda so jim tudi že kje rezervirali tolažilne funkcije, kot pesniku Zlobcu pred dvema letoma, denimo. Niso ga uvrstili na kandidatno listo za člane predsedstva SRS, ker so že vnaprej vedeti, da bo itak postat podpredsednik SZDL, pa čeprav tam volilnih postopkov sploh še niso sprožili. Dvomim, da je bilo tako tudi pri evidentiranju Petra Tomaža Dobrile za člana predsedstva SRS namesto obolelega dr. Borisa Majerja. Ker so ob začetku evidentiranja navedli, da iščejo člana predsedstva za področje kulture in znanosti, se je predsedstvu UK ZSMS Maribor zdelo smiselno, da za to mesto evidentira Petra Tomaža Dobrilo. Pojasnilo je bilo popolnoma jasno: Pec je vpisan na tretjo stopnjo elektrotehnike, ob tem pa je glasbenik z lastno produkcijo (2 kaseti!), glasbeni kritik in novinar. Tudi če zanemarimo, da Pec ni član, da še ni star, da še nima za sabo ducata odgovornih funkcij, da je širokemu občinstvu znan predvsem iz afere »Problem Katedre je predvsem problem mamil« .. je formulacijo »premalo izkušenj« nadvse težko umestiti v prevladujoč kriterij za kandidaturo, to je soglasje evidentiranih. Vsemu navkljub pa članom predsedstva slovenske mladine Pec vliva natančno štiri- krat več zaupanja kot Marinc, pa tudi omemba njegovega imena jih je bistveno manj silila k smehu. Težko je pozabiti, da je imel Marinc v idejnem obračunu v začetku 70 let pomembno vlogo. Bil je slovenski partijski sekretar, uvodničar na seji, ko so obračunavali s Kavčičem in »liberalci«, kasneje ga je tudi zamenjal in bil predsednik slovenske vlade pol-šesto leto. Zanimivo je, da so taisti ljudje — Popit je takrat zahteval temeljito idejno čistko, predvsem v šolstvu v minulih mesecih, seveda spodbujeni od zunaj, nekako rehabilitirali Kavčiča, mu priznali jasen in daljši pogled. Marinc je odstopil predvsem zato, da se ne bi ozirali nazaj. Ostajajo Ertl, Drčar-Mur-kova, Stanovnik, Zlobec in Fabinc. V začetku maja se bodo v skupščini odločali samo o enem izmed njih Delegati bodo postavljeni pred dejstvo: zanj ali proti njemu, drugače se ne bodo mogli odločati. kraj, nezaposlenosti (torej tudi več lumpenproletariata), 2. obljublja in zahteva obračun s pobalinskimi posamezniki, ki krojijo podobo Slovenije v Jugoslaviji — mimogrede, kje pa je tukaj tista izjemnost sistema in njegovega aparata, če lahko podobo Slovenije krojijo pobalinski posamezniki ali drugače, morda je ravno to izjemnost?, s čimer nisem zadovoljen) posredno: bistveno raje bi na mestu predsednika Slovenije videl Janeza Stanovnika (za to funkcijo ga je evidentiralo tudi predsedstvo UK ZSMS Maribor) zaradi njegove klene in jedrnate predstavitve v Delu (27. februar 1988), in njegove velike devize, tridesetletnega dela v Združenih narodih Kar se mene tiče, je menda jasno, da bi najmanj rad videl, da bi se morali odločati o Tomažu Ertlu. To fragmentarno utemeljujem na dva načina: neposredno: implicitno nam obljublja močnejši policijski aparat (1. ob korakanju modernejši družbi naproti po že dodobra uhojenih poteh se boji terorizma, Sicer pa si od novega predsednika obetam vsaj to, da se bo pokončno zavzel za dosledno izpolnjevanje ustavne določbe o svobodi govora. Ostalo si od njega itak obetajo tisoči državljanov, pa čeprav nas izkušnje uče, da naši obeti niso nič kaj rožnati. Povsem jasno pa je seveda, da kdorkoli že bo izvoljen, ne bo ključna oseba naših obetov. Vendarle pa je predsednik predsedstva republike v sistemu le pomembnejša in markant-nejša figura od kogarsibodi. SAŠO KOPRNIK NAŠ JUNAK ANDREJ Pred časom je ob otvoritvi nove večnamenske dvorane na mariborskem Taboru slavnostni govornik Andrej Marinc posvetil uro bralne vaje znamenitemu pohodu XIV. divizije. Govoril je tako prepričljivo, kot da bi bil zraven. Taisto metodo je uporabil v pismu P RK SZDL (objavljeno 2. marca v dnevnem časopisju). Nekje sicer prizna, da je opravljal številne družbenopolitične dolžnosti, a to tako, kot da bi bil zraven. Iz pisma pa je razvidno, da je bil dejansko z »nami«, na »naši« strani. Skupaj z »nami« se je zavzemal za demokratičnost izbire in javno preverjanje volilnih kandidatov, za politiko, ki je »oprta na realne ekonomske in politične kategorije ter iniciativnost ljudi«, vzpodbujal je ustvarjalna’ iskanja identitete s socializmom s »človeškim obrazom«, zavzemal se je za moderni, tržno usmerjeni sistem itd. Skratka, bralec nikakor ne more razumeti, zakaj je ta dežela pač tam, kjer je, če pa je ves čas na vseh vodilnih funkcijah preživljala tako idealne izbrance, kot je Marinc, ki v Pismu niza uspeh za uspehom. Kdaj je že on spoznal, da je »demokratičnost celotnih družbenih dogajanj pogoj za sodobni razvoj v vseh smereh«\ Zakaj pa mu vsa ta izjemna spoznanja vendarle niso prav nič pomagala, ni tako težko uganiti. Osupljiva podobnost njegovih hotenj z zahtevami tistega dela javnosti, ki se še sploh hoče ukvarjati z družbeno realnostjo, skriva nekaj bistvenega — da on ta zavzemanja prepoznava za nazaj, »mi« pa jih zahtevamo za v naprej. Marinc verjame, da bo s takšnim manevrom kot čudežni baron Munchhausen sam sebe za lase izvlekel iz blata, kamor nas je zavozil. Bolj, kot se bo hotel predstavljati kot žrtev, globlje bo tonil kot vampir. Na populistični očitek zunanjega dolga se hoče oprati s stavkom: »V SR Sloveniji smo sp zadolževali v mejah splošno veljavnih mednarodnih kriterijev.« Kaj pa je potem v letih najhujšega jugoslovanskega zadolževanja počet v službi v Zveznem izvršnem svetu v Beogradu? Če bi hoteli udejaniti vsa svoja »hotenja«in »zavzemanja«, je na funkcijah, na katere je bil nastavljen,, imel za to več kot preveč možnosti — če mu to ni uspelo, je to dokaz njegove nesposobnosti in zato je prav, da ne bo predsednik Predsedstva Slovenije, saj bi v tem primeru šele čez dve dolgi leti izvedeli, kako briljantnega predsednika da smo imeli, a mu, zaradi nenaklonjenosti okolja, ni uspelo ničesar zadanega uresničiti. Tudi to, da se danes razkazuje kot dalekoviden demokrat, ga v ničemer ne odvezuje. Tudi če ni bil (ali ni hotel biti) aktivno soudeležen v razgradnji dežele na vseh nivojih, zagotovo pozna krivce in posledice njihovih fatalnih odločitev. Če res hoče kaj dati temu sistemu, naj zaustavi proces destrukcije tako, da jih razkrinka na bolj odkrit način, kot je predstavil sebe, ker je bil v to na nek način prisiljen: »Položaj SR Slovenije je v začetku 70. let ni bil rožnat. O tem ve slovenska javnost danes relativno malo.« Tako prvo kot drugo je njegovo maslo. In on verjame, da so to zasluge. Bojan Prunk J "EKU®? Vodja Strokovne službe Medobčinske skupnosti za zaposlovanje Marko STR BAN, dipl. psih. ALI IMAM KOT DRŽAVLJAN SFRJ PRAVICO 00 ZAPOSLITVE Tov. Daniel KOS se je v članku pod tem naslovom v 6. številki Katedre, februarja 1988. predstavil s skopim opisom dosedanjih zaposlitev in s svojim doživljanjem težav pri iskanju dela. Pismo daje vtis o brezbrižnem ravnanju delavcev Strokovne službe Medobčinske skupnosti za zaposlovanje Maribor, ki da jim ni mar njegove in stiske iskalcev zaposlitve nasploh. Družbi in vodilnim ponuja v premislek politiko zaposlovanja meneč, da se zaposlujejo delavci iz drugih republik in pokrajin, pri tem pa bi naj v Mariboru Slovence zapostavljali. Tov. Kos je za podkrepitev svojih namigovanj navedel le nekaj svojih težav. Pri tem pa opustil pomembne podatke in tako skušal v javnosti ustvariti negativen vtis o delu Strokovne službe Medobčinske skupnosti za zaposlovanje Maribor. Zato želimo dopolniti njegovo pisanje in s tem omogočiti bralcem, da si ustvarijo o stvari realno podobo. Tov. Daniel Kos se je po prenehanju dela v Splošni plovbi Piran 17/3-1987, pri tukajšnji Strokovni službi priglasil kot iskalec zaposlitve 31/8-1987. Samoiniciativno je dne 10/9-1987 sklenil delovno razmerje pri zasebniku, vendar že po nekaj dneh, po lastni volji, z delom prenehal. Pri Strokovni službi Medobčinske skupnosti za zaposlovanje Maribor se je ponovno priglasil šele 30/12-1987. Ker je izrazil pripravljenost sprejeti katerokoli delo, je bil v januarju 1988 napoten v tri delovne organizacije, ki so objavile potrebo po delavcih. Žal naše posredovanje ni bilo uspešno, saj so delovne organizacije povsem svobodne pri izbiri delavcev, za zasedbo prostih del in nalog. V Strokovni službi Medobčinske skupnosti za zaposlovanje Maribor si prizadevamo v vseh primerih, kar najhitreje omogočiti ustrezno zaposlitev, čeprav je to v sedanjih neugodnih gospodarskih razmerah vse težje. Prav tako ravnamo v primeru tov. Daniela Kosa, saj smo razen napotitev na prosta dela sprožili še druge postopke za zagotovitev ustreznega statusa zanj, pri čemer nam bo v pomoč tudi njegova večja pripravljenost za sodelovanje z nami. Prav zato ima za obravnavani projekt velik pomen tudi mladinski samoprispevek Iniciativna skupina za vzpostavitev mariborske redakcije RŠ bo v kratkem vsem osnovnim organizacijam mladine v MB občinah poslala poziv, da naj s samoprispevkom podprejo vzpostavitev te redakcije (npr. v obliki oz. višini polletne članarine ZSMS). V pozivu bo predstavljena kronologija dosedanjih prizadevanj, odnos Radia Maribor/RTV Ljubljana do pobude in programsko-tehnična podoba projekta (mariborska redakcija bo imela svoj studio, program bo oddajala na svoji (lokalni) frekvenci preko svojega oddajnika, vsebinsko in tehnično bo sodelovala z matičnim RŠ in s svojim delovanjem prispevala k borbi za širitev slišnosti RŠ po vsej Sloveniji). Vsi tisti, ki se želite s svojim znanjem in zagnanostjo takoj priključiti Iniciativni skupini in njenim prizadevanjem, javite se na naslov: »Iniciativna skupina MARŠ« pri UK ZSMS Maribor Gosposvetska 83, 62000 Maribor Pričakujemo vaš odziv! Naše geslo: »MARŠ« (Mariborska redakcija RŠ) jože kos njim bolj ofenzivno, obrniti njihovo brezobzirnost nazaj v njih same, onemogočiti njihov kvarni oz. zaviralni vpliv na nove razvojne težnje. Na kak drug način mladi v Mariboru (in drugod izven Ljubljane) do poslušanja in sokreira-nja svojega radijskega programa ne bomo nikdar prišli! Pri teh prizadevanjih se lahko opremo le na svoje sposobnosti, zagnanost in izhodiščne pozicije, kakršne pač v tem družbenopolitičnem sistemu s svojo ZSMS imamo. Ker se v zdajšnji fazi prizadevanj za radio izkazuje kot eden osrednjih problemov tisti finančne narave, potekajo trenutno na več frontah prizadevanja za pridobitev potrebnih sredstev (oblikovanje predloga samoupravnega sporazuma o zagotovitvi financiranja Radia Študent (RŠ) in njegove mariborske redakcije; prizadevanja UK ZSMS Maribor, da si pridobi pravico razpolaganja z delom sredstev Študentskega servisa; prizadevanja za pridobitev denarja od Kulturne skupnosti in Izobraževalne takisto; mladinski samoprispevek). Za tehnično in organizacijsko zahteven projekt je seveda smiselno sredstva dobiti na več koncih (le na tak način je namreč projekt stabilen oz. odporen proti udarcem s strani posameznih »donatorjev«). Danes je svet v situaciji, ko ni več mogoča nobena enotnost. Možen je samo soobstoj različnosti. Strpnost nam je potrebna, strpnost. In politična modrost. Nobenega kolektivnega absolutnega ni več mogoče vzpostaviti, nobene politične ideje, za katero bi se še splačalo umirati, ni več mogoče vsiliti ljudem, saj so ti lahko le še individualisti, s svojim, privatnim, najbolj intimnim absolutnim. Z idejami se ne poročamo več! Danes vemo, da so laž, in da v njihovem imenu ubijajo! Nihče tudi ne sanja več o tem, da bi svet spremenil tako, da bi ga na novo ustvaril. Kakšna naivna predrznost! Kaj niso ljubki ti izgubljeni arhitekti sveta? Ubožč-ki! Človek je dinamično bitje in če hoče biti kreativen, potem se mora odreči metafiziki, tudi politični, in sprejeti zakon spreminjanja kot svoj temeljni modus vivendi. Umetnost je indirektno politična stvar. Politična ne toliko v vsebinskem, kot v formalnem smislu. Gledališka predstava namreč VPLIVA NA ZAVEST OBČINSTVA, kar seveda pomeni, da vpliva na MIŠLJENJSKE OBRAZCE LJUDI V DOLOČENI SKUPNOSTI. Te mišljenjske obrazce pa lahko iritira ali pušča nedotaknjene. Tako lahko vzpodbujamo kritične, kreativne, demokratične ali pa tudi povsem drugačne načine mišljenja. Repertoar, ki sem ga oblikoval zadnji dve leti v mariborski Drami, je imel za cilj prav vzpodbujanje dinamičnega, kreativnega in kritičnega mišljenja, predvsem individualnega in ne kolektivističnega mišljenja, čeprav tčme predstav pogosto sploh niso bile dominantno politične. In v tem smislu je seveda moje delo tudi politično. Vsaka vsebina gledališke umetnosti je torej implicitno politična, celo najbolj cenena burka, saj vpliva na gledalčev emocio-nalno-intelektualni nivo, s čimer ga nujno osebnostno sooblikuje, kar pomeni, da stopa v najbolj temeljno formativno področje človekovega karakterja, kar v kontekstu širše družbene skupnosti pomeni eksplicitno političnost. O čem bi raje govoril: o političnih razmerah ali o estetskih vprašanjih? Vsekakor o estetskih vprašanjih. O politiki lahko govorim samo laično, nekvalificirano. Razen tega me politika zanima samo posredno. Svoj čas me je zanimala tudi konkretno, praktično; bil sem mladinski aktivist na vseh mogočih področjih, danes pa me je to minilo. Morda bi me aktivno politično delovanje (in s tem tudi delanje politične kariere) zanimalo v kakemu drugem času, drugem sistemu in drugačni konstelaciji družbenih sil. Toda, čeprav želim vztrajati pri svoji civilni, nepolitični poziciji, pa se ves čas zavedam, da sem kot umetniški vodja mariborske Drame, v izrazito politično konotativni vlogi, posebej v mariborskih razmerah. Gre namreč za dej- stvo, da je dramska umetnost, četudi je samo metafora, implicitno politična, saj aktivno vpliva na zavest svojega občinstva in preko njega na širše okolje. V tem smislu je oblikovanje repertoarja in temeljne umetniške usmeritve vsekakor politično dejanje. Si najmlajši jugoslovanski gledališki direktor. Čemu pripisuješ to, da so te izvolili na to funkcijo? Gre za neke vrste srečno naključje. Leta 1985, ko se je menjavalo takratno vodstvo mariborske Drame, pač ni bilo kandidata, ki bi hotel prevzeti to funkcijo, ansambel pa s prejšnjih direktorjem ni bil zadovoljen. In tako je ta vloga pripadla meni, ki sem se prostovoljno javil ter se posla lotil zelo resno in ambiciozno. Najprej sem bil leto dni vršilec dolžnosti ravnatelja in umetniškega vodje, od junija 1986 dalje pa uradno imenovani direktor. Zastavil sem zahteven in radikalen program, ki se je prvo leto tudi presenetljivo uspešno uresničeval. Že takrat sem vedel, da v bistvu izkoriščam prehodno obdobje, ko se destruktivne sile, ki so v SNG Maribor zmerom na delu, še niso do dobra osvestile, kdo Vili Rav-njak dejansko je. V drugi polovici leta 1985 in nekako do jeseni leta 1986 so se »eskadroni iskalcev in delilcev pravice« ukvarjali predvsem s Potiskom (bivšim ravnateljem Drame) in Jurom Ki-slingerjem, takratnim upravnikom SNG, jaz pa sem bil še zmerom več ali manj njihov ljubljenec, mladi mesija. Priznam, da sem to pozicijo spretno izkoristil in tako v letu 1986 storil v bistvu vsa pomembna dejanja svojega dosedanjega ravnateljevanja: v temelju sem preokrenil umetniški koncept in repertoar, pritegnil k sodelovanju mlade umetniške sodelavce iz slovenskega in širšega jugoslovanskega prostora, s posameznimi igralci smo začeli sklepati delovna razmerja za določen čas, intenzivno smo pritegnili študente AGRFT, sklenili cel kup pogodb z gostujočimi igralci, izvedli raziskavo občinstva, spremenili založniški program in začeli formirati nov image Drame. Za kaj več pa že ni bilo časa. V jeseni 1986 je namreč prišel za upravnika Marjan Bačko, to pa je tudi konec mojega srečnega in produktivnega obdobja v SNG. Ob predstavah Tako kot je, Trojni projekt, Meta-stabilni graal so večni sng-jevski nezadovoljneži spoznali, da Vili Ravnjak sploh ni mesija, temveč prevarant, ki je toliko in toliko ljudi spravil v negotov eksistenčni položaj, da govori o »obljubljeni deželi«, vendar vanjo ne vodi svojega domačega ansambla, temveč gostujoče, tuje ljudi, in tako naprej, in tako naprej. In spoznali so, da je šele Marjan Bačko resnično pravi človek za reševanje sng-jevskih problemov, in da je to, kar sem počenjal jaz pač pomota, ki jo je treba čimprej odpraviti. In tako sem v začetku leta 1987, kmalu po premieri Me-tastabilnega graala, moral preiti v izrazit defenzivni boj z najrazličnejšimi skupinami sa-moupravljalcev, sindikalistov in partijcev. Žalostno, zelo žalostno; v zadnjem letu dejansko nisem storil ničesar; pa kakšne načrte sem še vse imel; stagnacija, stagnacija; čeprav ključnih pozicij, kot je npr. repertoar in zunanji umetniški sodelavci, še vseeno nismo izgubili. Najhuje pa je to, da so mi preprečili in dejansko razbili njožji dramaturški team; tako so npr. onemogočili prihod Mire Erceg v Maribor in uprizorili še mnogo podobnih hudobij. Vendar navkljub temu, da sem znotraj SNG dejansko onemogočen za kakršnokoli izrazitejše kreativno delovanje, vztrajam v poziciji ravnatelja, ker se zavedam, da gre za drastičen miš-Ijenski (tudi generacijski) spor, ki ne zajema samo teatra, temveč najširše družbeno območje. Gre za konflikt med samozadostnostjo, avtarktičnostjo in dinamičnostjo, odprtostjo; pogojno rečeno, za konflikt med »provincialnim« in »evropskim« mišljenjem in delovanjem. Glavna zamera mojemu vodenju je prav podpiranje te druge smeri, s katero sem skušal vzpostaviti polje selektivnega in konkurenčnega delovanja, ki pa je za povprečneže, in ti so povsod v večini, izrazito nevar- na, saj razbija prislužene privilegije in terja od posameznikov nova in nova potrjevanja kvalitete. Ali se bojiš oz. ali sploh razmišljaš o strahu pred izgubo službe, materialnih dobrin, ki so ti z njo dostopnejše, eksistenčne varnosti itd.? Moram reči, da o tem ne razmišljam. Nisem paranoičen tip. S ciljem se nikoli ne želim povsem identificirati. Vedno skušam razlikovati med »ego« in »socio« iluzijami ter med pravo stvarnostjo. Bom pač počel kaj drugega, saj nisem predisponiran, da bi moral zmeraj biti direktor. Če bi šlo samo zame, bi bil že zdavnaj odstopil. Ker pa toliko resnično ustvarjalnih ljudi v gledališču in zunaj njega zaupa vame, in ker se zavedam položaja, ki ga imam v času zelo izrazitih družbenih premikov, ki smo jim v Mariboru priča zadnje leto, ne morem odstopiti. Čutim se odgovornega, da v tej poziciji vztrajam. Gre za idejni oz. generacijski spor. Mladost se ne določa več s številkami, ampak glede na način razmišljanja. Še do včeraj monoliten svet in glede na njega predpisana prihodnost izgubita vso vrednost. Na življenje gledam ener-getistično, dinamično. Edini zakon, ki ga lahko spoznam za zakon in mu pripišem atribut trajnosti, je zakon spremembe. Vse je gibanje in pretakanje energije. Vse nastaja in mineva. Nisem metafizik, zato tudi ne morem delovati po klasičnih političnih merilih. Model klasičnih strank oz. partij je preživet. Danes je življenje tako razgibano in bogato, da ga ni več mogoče ujeti v t. im. »ve-čnostno« koncipirane ideologije, politične programe in partije. Za današnji civilizacijski trenutek se mi zdi najustreznejša oblika človekovega družbenega in s tem političnega delovanja v modelih kot jih ponuja teorija in praksa nove civilne družbe oz. novih družbenih gibanj. Sveta ni več mogoče spreminjati v globalu, temveč zgolj parcialno. Ti novi pristopi so tudi dosti bolj učinkoviti, kčtf so bili klasični metafizični pq|itični programi oz. akcije, da ne rečem revolucije, saj se ukvarjajo z neposrednim spreminjanjem kvalitete vsakdanjega življenja, čemur se klasična politična aktivnost posveča šele po koncu doseženih ciljev, če se sploh posveča. »Država in umetnost sta nezdružljivi« Kaj bi napravil, če bi ti predlagali, da vstopi v partijo? O, pa so mi! Večkrat, pa to že pred leti. Ne vem, rekel sem, da nisem metafizik, da se mi zdi taka oblika organiziranosti za današnjo civilizacijsko stopnjo zastarela. Ne želim se tudi obremenjevati s pripadnostjo, kakršnemu koli programu ali organizaciji. Po klasični politični definiciji sem v bistvu apolitično usmerjen in tak tudi želim ostati. Jaz sem individualist in sem zvest lahko samo samemu sebi. Sicer pa sem bil ves čas družbenopolitično zelo aktiven, nekako od 15. leta dalje; kakšnih funkcij vse nisem imel, vendar pa se za nič nikoli nisem hotel trajno vezati. Mislim, da sem bil celo uspešen mladinski funkcionar. Verjel sem tudi v najrazličnejše samoupravne asociacije, pa saj včasih so še kar funkcionirale, aji pa sem jaz deloval v drugačnih okoljih. To, kar pa vidim danes, je seveda nekaj povsem drugega. Ne bi rekel, da je na moje kritično in v marsičem celo odklonilno miiljenje do samoupravljanja vplivala samo moja osena izrazito negativno obarvana izkušnja, tudi dejansko je tako. Ta izrazit ekstenzivni sistem odločanja in vodenja, ki povrhu še ščiti anonimnost povprečništva, je za današnji družbeno-gospodarski trenutek prepočasen, neučinkovit in zastarel. Hvala bogu to spoznavajo tudi za to poklicani, vendar se stvari spreminjajo mnogo prepočasi, in kaj lahko se zgodi, da bo za neboleče spremembe kmalu prepozno. Brez korenitih sistemskih sprememb ni več mogoče narediti nobenega kvalitativnega preskoka. Zdaj pa že začenjam govoriti kot politik, smešno. Ce sem odkrit, potem sem res dolgo kolebal med politiko in umetnostjo. In ironija usode — tako postanem gledališki direktor. Ne, ne. Strinjam se s Platonom, da sta namreč država in umetnost nezdružljivi. Jaz sem se, mislim, da dokončno, opredelil za umetnost. Umetnosti pripisujem ontološki, ne politični status. Razumem jo v izvirnem katarzičnem smislu. Ne pripisujem ji nekih posebnih vzgojnih, ideoloških, političnih, socialnih, nacionalnih in še kakšnih smotrov. Umetnost je v vse te namene mogoče uspešno uporabiti oz. zlorabiti, vendar pa to ni tisto, kar ta diskretna lepotica v svojem bistvu je. Politika je želja po oblasti in moči, umetnost je odpoved oblasti in moči. Politiko razumem kot premeščanje centrov moči oz. privilegijev. Zanimivo je, kako vsi totalitarni režimi hočejo spraviti umetnost v državno službo. Platon je bil do umetnosti pravzaprav zelo pravičen. Vedel je, da je ideološka, to je pomensko enodimenzionalna umetnost, slaba umetnost, ОДдеЗјј Mislim, da ne more biti nobenega bistvenega 1 kvalitativnega premika v slovenskih gledališčih brez spremembe zakonsko-formalnih temeljev gledališkega delovanja. Samoupravljanje v sedanji obliki gledališču ne more biti v korist. Pravzaprav je v temelju skregano z biologijo ustvarjanja gledališke umetnosti, ki pa je stara že dobrih tri tisoč let. Živim in hočem živeti v eksistencialni, ontološki svobodi, v temelju vseh ostalih svobod, (politične, socialne, ekonomske, kulturne, nacionalne, seksualne, in drugih), ki so lahko vedno le parcialne ... Zvest si lahko samo samemu sebi. Če si v skladu s seboj, si v skladu s svetom. take metode gnusijo in da vanje nikoli ne bom pristal, ker mi to preprečuje primarni etos. No, potem ga je kar minila volja, da bi me še naprej prepričeval. Sicer pa so moji stiki z mariborsko oblastjo korektni, nikoli me niso prav posebej podpirali, nikoli mi niso odkrito nagajali, ne vem ... stvar duha, jaz pa se čutim svetovljana. Provinco zmerom znova vzpostavljajo tisti, ki samo tako znajo živeti, ki jim t. im. provincialnost služi kot alibi za lastno neinovativnost. Takšni potrebujejo »industrijski bazen«, ker je edino mrtvo, pasivno okolje za njih sprejemljiv življenjski prostor, ker se le v njem lahko najdejo. Nujno je, da okolje, ki ti nenehna sugerira povprečništvo, izvrže kreativne ustvarjalne posameznike. To je odvisno tudi od posameznikov in njihovih značajev, in seveda tudi od družbenega trenutka oz. konkretne situacije, ko se hočejo koga znebiti. In v Mariboru se pogosto »koga znebijo«, vendar pa se ta splošni model razlikuje od primera do primera. Si eden od dejavnikov, ki povzročajo »tektonske« premike v YU. V Beogradu govorijo o »YU jaruzel-skem«. Se ti zdi kaj podobnega realno? Ali misliš, da imamo takšno oblast, ki je kaj takega zmožna? Ali bi, po tvojem mnenju, da ubrani partij-sko-monolitni sistem mišljenja, lahko poslala tanke na ulice? Ne vem. Upam, da se to ne bo zgodilo, čeprav mnogo ljudi zmerom bolj glasno o tem govori. Premalo poznam srbske razmere, da bi lahko o njih kaj konkretnega rekel. Čeprav družbenega razvoja tanki in generali ne morejo preprečiti. Lahko ga sicer zaustavijo, toda ... Upam, da bo v kritičnih trenutkih, ki nad Jugoslavijo najbrž še prihajajo, zmagala modrost. Res, to si iskreno želim. Dopuščam pa seveda tudi drugo možnost, zakaj je ne bi, saj se je v zgodovini kaj takega že zgodilo, vendar samo prehodno, in zato sem optimist. Ali misliš torej, da je možno, da bi nekdo, ki je nasilno prevzel oblast, taisto izpustil iz rok nenasilno, s konsenzom, z »uvidom«, da tako rečem? Zakaj pa ne? Odvisno od njegove etične zrelosti. Razreševanje takih kritičnih situacij je v končni fazi v veliki meri predvsem moralna dilema. Kako bi ocenil izid situacije v Srbiji? Kako čudno vprašanje! Kaj pa jaz vem, kaj se bo zgodilo. S tem se ne obremenjujem, nisem politik, čeprav vem, da lahko konkretne posledice čutimo vsi. Moji beograjski prijatelji so umetniki in intelektualci, izrazito kozmopolitsko usmerjeni. Naši stiki niso obremenjeni z na-cionlnim predznakom. Stvari doživljam drugače. Zame je pomemben ontološki, ne politični status. Nikoli se nisem čutil zavezanega neke-'mu narodu, državi, cerkvi, družini. Sem kozmopolit. Čutim se svobodnega in me te reči ne begajo oz. obremenjujejo. Zato se mi zdi naravnost smešne vse te nacionalne euforije in histerije. O, ko bi vsi ljudje vedeli, da je ideja v svojem bistvu laž, iluzija, ki pa vsak dan znova in znova terja človeško kri! Če bi, lahko, koga bi izvolil ža predsednika Slovenije? Od sedanjih predsedniških kandidatov Mojco Drčar Murko ali pa Jeneza Stanovnika. Dejan, pa kaj nisva rekla na začetku, da o politiki ne bova govorila? Vilija fotografiral in se z njim pogovarjal: Dejan Pušenjak »Provinca je stvar duha.« Ali oblikuješ gledališki repertoar tako, da upoštevaš Maribor kot »industrijski bazen«, se pravi takšnega, kjer »ljudje potrebujejo« tudi kakšne predstave kot npr. lahkotne komedije ali kaj podobnega, da se lahko gre-jo v gledališče tudi sprostit? (smeh)..-. Ne! Ne! Pa smo imeli na repertoarju zadnjih dveh let tudi izrazite komedije, ampak ne zavoljo takih izhodišč. Če bi pristal na take formulacije, potem bi imel Maribor za najbolj »gmajn provinco«. Ne! To je zame povsem nesprejemljivo razmišljanje. Kako? Saj vendar s kabelskim in satelitskim TV programom, z vključevanjem v računalniško povezane centre, postajamo del planetarne civilizacije. Tak umetniški koncept bi delal tudi v drugih mestih, upoštevaje seveda določene specifike. Danes preprosto ni več mogoče govoriti o provinci in centru, saj postajamo informacijska družba; je že res, da v vsakem kraju ni mogoče vsega dobiti, toda gre za pretok informacij. Vem pa, da so v Mariboru zelo močne tendence po avtarktičnosti, posebej v gledališču. Vendar na tak način razmišljanja ne pristajam. Če bi, potem bi Maribor že zdavnaj zapustil. Provinca je teljskih politikov, ki jih najčeš-če srečujemo na najrazličnejših samopravljalskih krajih. Tudi gledališčniki, ki so nezadovoljni s svojim institucionalnim statusom, postanejo politični subjekti, ko se temu redu začno upirati in zahtevajo spremembe. Med pisatelji in gledališčniki pa obstaja bistvena razlika: pisatelji ne delujejo »samou-pravljalsko«, gledališčniki pa skoraj vedno. Zanimiva je struktura ljudi, ki se v gledališčih ukvarjajo s samoupravljanjem. Zelo malo krea- Obiskovanja forumov in funkcionarjev hvala bogu ni v mojem razvidu del in nalog. S tem se mora ukvarjati upravnik. Udeležujem se sej, na katere me vabijo, včasih pa pride tudi do kakega neobveznega pogovora. Tako me je pred kratkim na ulici ustavil nek precej pomemben mariborski partijski funkcionar, in mi skušal osvetliti, kako moja taktika vodenja teatra ni dobra; če bi imel več izkušenj z vodenjem in ljudmi, bi teh problemov, kot jih imam zdaj, sploh ne imel; zdaj bi dal temu nekaj, zdaj onemu, tega bi tako obrnil, tistega bi že nekako prepričal itd. itd. Skratka, predlagal mi je recept običajnega, za to mesto tako značilnega grenko sladkega »aperitiva«, nakar sem seveda popenil in mu rekel, da se mi ne ljubiteljsko, samoupraljal-sko politiko. V igri, ki velja za umetnost, pa nikoli ne more iti za praktične, konkretne posledice. S tem nočem reči, da je umetnost neodgovorno igračkanje; ne, umetnost sprejema samo etično odgovornost, to seveda ni praktično moralna odgovornost, kar bi bilo isto kot ideološka odgovornost. Ali b: potrdili, da je ukvarjanje s politiko, pa četudi laično, danes pri nas eksistenčna nuja za umetniške ustvarjalce in da imajo pisatelji prav zaradi tega, ker so tujek v zbirokratizirani, nenačelni politiki, tako izjemen odmev? Umetnost je zame, kot sem rekel na začetku, indirektna politična govorica: možno pa je, da se posamezni umetniški ustvarjalci politično organizirajo in delujejo kot politični subjekti, s čemer seveda lahko tudi svojo umetnost vključijo kot aktivno politično govorico, ni pa to seveda nujno. Slovenski pisatelji imajo uspeh, in delujejo kot resna politična skupina. Za svoja stališča oz. akcije so pripravljeni sprejemati tudi odgovornost, kar jih bistveno razlikuje od večine t. im. ljubi- ~4 vendar je edino kot taka za državne namene lahko uporabna. Ideologija oz. država z umetnostjo, ki temelji na večpomenskosti, ki izraža resničnost resnic in vztraja v svoji androginskosti, nima kaj po- cetl' Umetniški oz. politični talent sta različna talenta in zelo redko se zgodi, da sta oba združena v eni osebi. Politiko oz. igro v politiki razumem kot zelo resno igro. Za vsako odločitev moraš sprejeti konkretne posledice oz. odgovornost. Tukaj imam seveda v mislih pravo politiko tivnih ljudi boste našli v teh forumih. Običajno te organe vodijo oz. sestavljajo izrazito mediokritetsko usmerjeni' ljudje, ki pa se čutijo poklicane, to jim narekuje tudi konec koncev Zakon o združenem delu, da odločajo o najbolj ključnih vprašanjih razvoja in kolektivne usode. Povprečni-ška mentaliteta seveda nikoli ni kreativna, ambiciozna mentaliteta. Brez celovite sistemske spremembe v naših gledališčih ni več mogoče napraviti kvalitativnega premika. In še nekaj, ti ljudje, ki sedijo v samoupravnih organih, laično sprejemajo odločitve brez kakršnihkoli posledic. Tako ljubiteljsko ukvarjanje s politiko pa je v končni fazi izjemno nevarno in škodljivo in lahko pripelje samo do popolnega kaosa in brezzakonja. Ali misliš, da bi direktor kakšne izrazito industrijske organizacije lahko enako govoril? Verjetno. Vprašanje vodenja in odgovornosti je za to družbo temeljni problem. In če ne bo kmalu razrešeno, ima lahko usodne posledice. Kakšni so tvoji stiki z oblastjo — ali prihaja do kakšnih obiskov, sugeriranj, prijateljskih povabil in pogovorov? 7 ШМШ SRBIJA: VODITELJI, DIKTATORJI, DOGMATI, STALINISTI, CELO NEOFAŠISTI«? SKUPŠČINI SRBIJE PREDSEDSTVU SR SRBIJE Temeljno sodišče v Beogradu je 29. februarja 1988. prepovedalo razširjanje knjige dr. Vojislava šešelja z naslovom »Knjige za grmado« (»Knjige za loma-ču<<). To je že peta knjiga tega avtorja, ki jo je beograjsko sodišče prepovedalo v preteklih dveh letih. V največji meri vsebuje sodne spise o prepovedih prejšnjih knjig. Paradoks je v tem, ker Temeljno sodišče zdaj prepoveduje objavljanje lastnih odločitev, ki jih je sprejemalo v zadnjih dveh letih. Paradoksalno je tudi, da Temeljno sodišče z vsako novo prepovedjo samo povečuje fond odločitev, ki jih bo neki prihodnji raziskovalec najverjetneje spet zbiral, objavljal (ali skušal objaviti) in analiziral. V slučaju Vojislava Šešlja in njegove izdajateljske dejavnosti Temeljno sodišče v Beogradu ustvarja začaran krog, kateremu ni videti izhoda: sodišče prepove knjigo, ta prepoved postane vsebina prihodnje knjige, ki jo sodišče spet prepove in tako v ‘nedogled. Odbor za obrambo svobode misli in izražanja se načelno upira vsaki sodni prepovedi razširjanja knjig. V tem slučaju je želja Odbora tudi to, da se od ugleda jugoslovanskega pravosodja reši, kar se rešiti da, ali pa, da vsaj ta, kakršenkoli že je, ugled ne pade še globje, kot je, s stališča oblasti, nujno. Nihče ne more resno misliti, da je za zaščito obstoječe državne oblasti nujno prepovedovati in sežigati knjige o prepovedih in sežiganjih. Predlagamo vam, da s svojo politično avtoriteto delujete tako, da bi se odstranile posledice sodne odločitve in da bi se končno prenehalo z absurdno prakso beograjskega Temeljnega sodišča. Andrija GAMS, Ivan JANKOVIČ, Matija BEČKOVIČ, Nikola MILOŠEVIČ, Dobriča ČOSIČ, Mihaiio MARKOVIČ, Predrag PALAVESTRA, Kosta ČAVO-ŠKI, Neca JOVANOV, Gojko NIKOLIŠ, Radovan SAMARD-ŽIČ, Dragoslav MIHAJLOVIČ, Tanasije MLADENOVIČ, Dragoslav SREJOVIČ, Borislav MIHAJLOVIČ-MIHIZ, Ljubomir TADIČ, Miča POPOVIČ, Mladen SRBINOVIČ, Vojislav KO-ŠTUNICA, Zagorka GOLUBOVIČ Borislav Mihajlovič-Mihiz Trg Marksa i Engelsa 9 Beograd KATEDRA VZNEMIRILA MILOŠEVIČA V treh letih, ki sem jih zapravil za Katedro, sem videl mariborsko sodišče (2 x ), videl sem ljubljanskega (2 x ), upam, da bom kmalu videl celjskega (Dragica je že dobila obtožni predlog, Igor in jaz še ne). Nova zaplemba Katedre mi je omogočila, da sm dopolnil to opazovanje pravne komparativistike, razsodba pa obeta zanimivo prihodnost. Najprej: od sojenj, ki sem jih presedel, je bilo najlepše. Niso nam pobirali osebnih izkaznic kot prvič v Ljubljani, ni bilo ideoloških izpadov tožilca ali sodnikov, vsi, s policaji v civilu vred so se vljudno vedli. Dvorana je gosposka, moderna, dostojanstvena, spominja na predavalnico. Zdi se veliko primernejši kraj za čustvene govore in smrtne obsodbe od doslej spoznanih slovenskih sodišč, ki imajo bolj kmečki prizemeljski šarm. Dali so nam tisti isti prostor, kjer so leta 1984 počastili Eriča Blaira s sojenjem šesterici in ko se je predstava začela, se je llija Moljkovič ozrl naokrog in rekel »ko nekada«, saj so vsi tedanji posedli po svojih starih mestih. Vprašal sem ga, koliko policajev posluša, llija je vprašal Olu- Vtis predavalnice se je še povečal, ko je odvetnik Drago Demšar, ki nas je skupaj s Srdo Popovičem (glej intervju, Katedra, št. 3, 1986/7) branil, dosegel, da so sodniki brali sojene članke in afo- »Hvalimo se, da smo odprta dežela — a kaj naj to pomeni, če ne tega, da ljudje od drugod smejo povedati, kaj mislijo o nas? ... Francoski dopisnik ni vezan z zakonom, ki predvideva, kakšne so dolžnosti jugoslovanskega novinarja.« Srda Popovič, obramba intervjuja s tujimi dopisniki jiča in odgovoril, »ima, kaže, dosta.« Kasneje sem zvedel, da je Vojislav Šešelj (dan prej so mu spet prepovedali knjigo, naslov te je bil Knjige za iomaču) sedel ob »tovarišu«, ki mu jo je prišel zaplenit. rizme. Sodnik je bral tiho in dolgočasno in nenadoma sem ugotovil, da vse več poslušalcev tudi bere. Katedre so veselo zelenele po dvorani. Članki so tako brani zveneli še bolj nedolžno in Saš Dravinec (slavni »Nun«, podpred- sednik mariborskega UK) mi je naenkrat rekel — »Saj tega ne morejo zaplenit. Noro bol« Pri aforizmih se je dvorana smehljala (zdelo se je, da še tipkarica z muko drži resen obraz) in vse se je muzalo, ko je sodnik preskočil branje intervjuja z dopisnikom TASS — »tu ničega nema«. Rutina, rutina. Mag. Demšar je opozoril, da gre za mišljenje, do katerega imajo državljani pravico, da zakon ne dovoljuje zaplembe zaradi mišljenja, da bi moral tožilec prinesti dokaze, da je v Katedri kaj neresničnega. Srda je govoril o alegoriji, jo po slovarju definiral (»tudi oblika družbene kritike, nekakšnega tajnega jezika, ki se izmika politični cenzuri«) in opozoril, da tožilec zahteva zaplembo celo za mišljenje, ki ni izrečeno, ne le za tisto, ki je. Govoril je o parodiranju debilnega jezika, ki ga uporablja politika — težko ga je poslušati, nemogoče razumeti. Sodniki so poslušali, tožilec je neveselo molčal. ZA »POMIRJENO« ALI »VZNEMIRJENO« JAVNOST Beograjsko okrožno sodišče je 26. februarja zaplenilo beograjsko prilogo februarske Katedre z obrazložitvijo, da bi njena vsebina ‘•lahko vznemirila javnost«. Razsodba se opira na zvezni zakon o preprečevanju zlorabe svobode tiska, ki predvideva tudi možnost prepovedi »na kraju razširjanja«. Po tem zakonu lahko vsako sodišče, v katerem koli že jugoslovanskem kraju, prepove vsako tiskano stvar, izdano na katerem koli koncu Jugoslavije. Tako je pravno odprta možnost, da se svoboda tiska kroji po meri »sredine« (republiške ali lokalne oblasti), ki ima najmanj tolerance. Sodne odločitve o političnih zadevah vedno znova odpirajo vprašanje neodvisnosti sodišč. Pravzaprav je vsako sodišče kot državni organ toliko neodvisno kot je država neodvisna od družbe in samostojnega javnega mnenja. Ta neodvisnost je največja v družbah, ki jim vladajo totalni politični monopoli, a celo tam ni »absolutna« in enkrat zavselej fiksirana. Vedno je rezultanta odnosov družbenih in političnih sil in s spreminjanjem teh odnosov se tudi sama spreminja. V družbah pod totalnim političnim monopolom se najopazneje spreminja v situacijah pojavljanja, razvoja in razreševanja političnih kriz. Dinamika teh sprememb bi se lahko opisala približno takole: V časih, ko se osnovno družbeno nasprotje zaostruje (a v družbah pod političnim monopo- lom, kjer dominira družbena lastnina in kjer ni antagonističnih družbenih razredov, je to nasprotje med družbo in aparatom političnega monopola) krepitev pritiska organskih tendenc in potrebe družbe, da se svobodno izrazi in poveže kot družba demokratičnega socializma, krepi tudi centrifugalne tendence v monopoliti-čnem političnem aparatu, kjer pride do cepitev in pojavljanja frakcij, ki na različne načine reagirajo na pritiske, se spopadajo med seboj ter iščejo družbeno podporo svoji politiki. V položaju ravnotežja sil se te sprte tendence vzajemno paralizirajo in tako se širi področje relativne politične svobode (točneje: manj stroge represivne kontrole), ta pa še pospešuje mobilizacijo družbe, dolgo potlačena energija ljudstva se prične osvobajati, stavk je vse več, večje so in bolj spolitizirane, oglašata se inteligenca in mladina, pojavljano novi kulturni in politični fenomeni, neodvisna družbena gibanja.. Takšno stanje relativnega pluralizma traja vse dokler ena od sprtih frakcij političnega monopola ne doseže odločujoče premoči, pri čemer ji najpogosteje pomaga kapitulacija konkurenčnih frakcij. Različne frakcije političnega monopola svoje minimalno enot-.nost vselej najprej uporabijo proti svojim kritikom izven aparata monopola, proti neodvisnim politi- čnim hotenjem ki ogrožajo monopol kot monopol. Končna prevlada ene od sprtih frakcij pomeni tudi likvidacijo vsakega pluralizma, zadušitev vseh »pojavov liberalizma«, zatrtje vseh neodvisnih, »nam tujih« razmišljanj, da sploh ne govorimo o neodvisnih poskusih političnega organiziranja. Do naslednje krize se monolitni politični monopol konsolidira, a praviloma je vsaka naslednja kriza ostrejša. Ta konsolidacija se začne in koraka s krepljenjem politične represije, s sodnimi prepovedmi časopisov in knjig, z zamenjavami urednikov in čistkami partijskega in državnega aparata in odstranitvijo »frakcionaških elementov«... in naposled se konča s popolno »pomiritvijo« javnosti, letargijo družbe pod skrbništvom monolitnega političnega monopola. »Pomirjena« javnost je nujen pogoj za neodvisnost države od družbe, za monopol, čigar sadovi so ogromni dolg tujini, srhljivo uničevanje družbenega premoženja s t. i. »zgrešenimi investicijami«, gospodarskim kriminalom, korupcijo..., drveča inflacija, padanje standarda in širjenje revščine. Policijski pritiski na stavkajoče delavce, kampanje proti iniciativam slovenske mladine, čistke po beograjskih uredništvih, zaplemba Katedre in hajka na Mladino z napovedanim sojenjem njenemu odgovornemu uredniku Franciju Zavrlu ... tako se umirja javnost. Konsolidacija političnega monopola v sedemdesetih letih je bila dosežena s politično represijo in tujimi krediti. Ponovitev takšnega poskusa bi pomenila po eni strani masovno represijo in revščino, po drugi pa še večjo odvisnost od tujega kapitala ter ogroženost vseh preostalih dosežkov socialistične revolucije. Le vznemirjena, demokratična jugoslovanska javnost, le osvoboditev in mobilizacija ustvarjalnih sil družbe se lahko postavi po robu nevarnosti takšne katastrofe. Ta demokratična javnost obstaja. Njeni minimalni skupni cilji so izrečeni v pozivu, ki so ga jugoslovanski družbi pod naslovom »Za drugačne ustavne amandmaje — za socialistično demokracijo« poslali Branko Horvat, Peter Jambrek, Matevž Krivic, Siniša Marčič, Vladimir Nilčin, Žarko Puhovski in Zoran Vidakovič. Ta demokratična javnost se razvija in njeni napori za državljansko svobodo in človeške pravice so najboljše upanje v iskanju izhoda iz splošne družbene krize. Pavluško Imširovič ZMAGA NEGATIVNIH ENERGM Pred nekaj dnevi smo bili priča čudnemu precendensu: beograjski temeljni javni tožilec je prepovedal razširjanje ene številke časopisa mariborskih študentov Katedra, prepoved pa velja za celo Jugoslavijo. Ko sem to prvič slišal, sem novico sprejel s povsem nasprotnimi občutji: dogodku sem, kar se tiče vsebine, popolnoma nasprotoval, formalno pa sem se z njim strinjal. Moj odpor do njega je izšel iz zgražanja nad vnovično prepovedjo časopisa in nad sodnim preganjanjem kritičnega mišljenja; strinjanje z njim pa je temeljilo na priznanju enotnosti teritorija jugoslovanske države in izvajanja principov pravne države (ob strani puščamo to, da mislim, da so sami zakoni neprecizni, slabo sestavljeni in vsebinsko katastrofalni), kar bi nam lahko dalo vsaj malo upanja, da bi ta dežela res kdaj mogla funkcionirati kot pravna država. Zagotovo bi se našli takšni, ki bi rekli, da sem se znašel v shizofreni situaciji. Gre za to, da se danes enotnost jugoslovanskega prostora, se pravi integriteta Jugoslavije kot države, manifestira in potrjuje edino skozi delovanje represivnih sistemov. Jugoslavija danes ne funkcionira kot enoten trg, federacija ne funkcionira kot enoten politični sistem, ni neomejenega pretoka informacij, ni enotnega kulturnega prostora, zavzemanje za skupnost oziroma za jugoslovanski program je enako politični diskvalifikaciji. Zdi se, da je »Jugoslavija« postmodernistični termin: znak, ki ne označuje nič dejansko obstoječega, označevalec brez označevanca. Da to ne bi bilo čisto res, skrbijo organi represije: sodno-policijski sistem in vojska. borskega časopisa kot tudi enoglasna obsodba pisanja Mladine ter nedavna prepoved Študentskega lista zaradi tekstov avtorjev iz drugih okolij in tudi o drugih okoljih, je pravzaprav restriktivna politika Zveznega izvršnega sveta, slovensko-bosanska policijska koordinacija, izvoz metod diferenciacije itd. Nevarnost ni samo v povečanju števila manifestacij represije, mnogo huje je to, ker je represija postala sinonim za pridevnik »jugoslovanski«, postala je legitimacija te države v celoti. SKUPŠČINI SFRJ PREDSEDSTVU SFRJ Po razmisleku sem prišel do zaključka, ki je sicer rešil problem moje razcepljenosti, mi pa terapevtsko ni prav nič pomagal, ker je povzročil stanje depresije. Mislim, da je slučaj Katedre, hkrati s histerično hajko proti Mladini, ki prav tako poteka na tleh vse Jugoslavije, samo del mnogo širše in nevarnejše igre. Enotnost teritorija Jugoslavije kot države se v zadnjem času potrjuje samo z različnimi oblikami represije in prepovedovanj, edino negativni energiji uspe prebiti barikade republiških enklav. Kontekst beograjske prepovedi mari- Če na metodično mesto Zveze komunistov — kot »edinega pooblaščenega proizvajalca pomenov« (funkcija, ki je tako ali tako že dolgo ne opravlja) — stopijo aparati represije, potem se celotno življenje ljudi postavlja pod nevednice negativnega in »e zanikuje prihodnost Jugoslavije kot skupnosti. V tem slučaju je »prihodnost negativno zaobseže- Tej deželi je nujno potrebna ne le ukinitev prepovedi kot civilizacijskega anahronizma, temveč prav tako tudi afirmacija pozitivnih energij. Zoran Arbutina S sodbo Višjega sodišča v Subotici (19. 2. 1988) je KAROLJ VICEI, književnik iz Sente, obsojen na dve in pol leti zapora zaradi kaznivega dejanja izzivanja nacionalnega, rasnega in verskega sovraštva po 134. členu KZ SFRJ. vedale, da so jih v SNZ privedli ali brez poziva ali pa kar po telefonskem pozivu, da se je to delalo tudi po večkrat, podnevi in ponoči, da so nekatere zasliševali tudi po dvanajst ur, da so jim preiskovalci diktirali izjave v zapisnik, da so odgovori prič na postavljena vprašanja v SNZ-ju z »da« ali »ne« kasneje tekstualno preoblikovani. Nekatere priče so pisale tudi po več izjav, vse dokler organi SNZ-ja niso dobili želenih odgovorov. 'ekološko »čisti« Bosni, nekdo pa mu je pripisal komentar o Cazinskem uporu kot nekakšni srbski spletki, čeprav ni vedel, ali se je ta upor že zgodil ali se šele mora. Odbor za obrambo svobodne misli in izražanja je že skušal opozoriti, da izjave, ki bremenijo Viceija, ne morejo biti osnova za kazensko odgovornost. Poleg tega zapisniki iz preiskave kažejo na to, da Viceijevi prestopki sploh niso dokazani. Samo sojenje je odkrilo nekaj važnejšega in nevarnejšega od tega, na kar je ta Odbor prvotno opozarjal. Vicei je žrtev skrajno površno pripravljenega procesa. Organi SNZ-ja so zaslišali okoli 40 ljudi, da bi »izbrali« 10 prič, od katerih se je pričakovalo, da bodo bremenile Viceija, a so tudi ti odstopali od svojih izjav ali jih na samem sojenju spreminjali. Samo eden je pričal proti Viceiju, toda ker ni bil v stanju, da bi se mogel spomniti, pred katerimi osebami je Vicei izrekel kaznive trditve, je tudi to pričanje nepreverljivo. Vse priče so na glavni obravnavi po- Priče so bile opozorjene, da ne smejo odstopiti od svojih izjav. V zapisnike iz preiskave so vneše-ne tudi izjave, dane organom SNZ-ja, ki so bile kasneje prene-šene tudi na glavno obravnavo. Povrh vsega priče govorijo, da so se na zaslišanjih pred inšpektorji SNZ-ja bali, da bo tudi njim svoboda odvzeta. Ob tej priliki bi opozorili na ne tako redek, toda zaskrbljujoč pojav izsiljevanja izjav s strani organov SNZ-ja. V aferi »Agrokomerc, je HUSEIN ČUK, za katerega ni bilo dokazov, da je podpisoval nekrite menice, obsojen — kar je najlažje storiti — za verbalni delikt Na samem sojenju se je pokazalo, da je bil proces montiran: inšpektorji SNZ-ja so ustrahovali posamezne priče, da bodo tudi oni obtoženi, če ne bodo podpisali že vnaprej pripravljenih izjav, drugi so trdili, da jim je osumljeni na uho šepetal inkriminirane izjave in jih tako nihče drug ni slišal, tretji niso bili povsem prepričani, ali je osumljeni govoril o etično ali Tem slučajem izsiljevanja izjav in maltretiranja posameznikov na zaslišanjih pred organi SNZ-ja je treba dodati tudi grobosti lokalnih policij po nalogih lokalnih oblastnikov, o čemer pričajo primeri iz Vevčanov, Mošenca in Miličev. Vsem tem je skupno nezadovoljstvo ljudi z lokalnimi odločitvami in njihova upravičena zahteva, da izvejo, kdo in kako uporablja njihov denar. Namesto odgovorov so dobili zlorabo prisilnih ukrepov s strani organov policije. V teh slučajih višji organi za notranje zadeve po pravilu skušajo zamolčati uporabo prisile ali pa jo predstaviti kot zakonito. Zato predlagamo, da skupščina SFRJ v skladu s svojimi pooblastili iz prvega odstavka 297. člena Ustave oblikuje odgovarjajočo komisijo in z njenim poročilom seznani najširšo javnost. Odgovornosti morajo biti podvrženi vsi enako, ne glede na družbeni položaj ali funkcijo v državnem aparatu. V Beogradu, 14. 3. 1988 Vojislav Koštunica Skadarska 45 Beograd 8 KAKO V LETU DNI IZ KRIZE? PREDLOGI V 1980-tem letu sta opazna dva nevarna pojava kot rezultat naftne krize: preveliko zunanje zadolževanje in rastoča inflacija, ki je prešla stopnjo 30 %. Sklenili so, da stabilizirajo gospodarstvo, to pa predvsem s povečanjem izvoza. Do 1985 je bilo odplačevanje dolgov proti izvozu zmanjšano na 13 %, sam dolg pa za deset milijard dolarjev. Tako so bili izgrajeni odnosi, ki se splošno smatrajo za jamstvo stabilnosti. V minulem letu je inflacija padla pod 2 %, družbeni proizvod se je povečal za 12%, izvoz za 14%, ustvarjen je bil zunanjetrgovinski suficit v višini 4,5 milijard dolarjev, s čimer so povečali devizne rezerve. Te številke spominjajo na dolgoročni program inflacije, ki ni v ničemer izpeljan. Vendar pa, številke sploh ne veljajo za Jugoslavijo ampak za Južno Korejo in ne pomenijo plana temveč realizacijo! Južna Koreja, z dvakrat številčnejšim prebivalstvom in dvakrat manjšim ozemljem od jugoslovanskega, v marsičem spominja na Jugoslavijo vključivši tudi barve državne zastave. Država je bila pod japonsko okupacijo do 1945-tega, doživela je državljansko vojno in po 1948-tem je začela razvoj s 75 % deležem kmečkega prebivalstva, zatem pa je po desetletju eksperimentiranja uspela s hitro rastjo preskočiti med srednje razvite dežele. Danes je razvitejša od Jugoslavije in kar je še pomembnejše, še naprej se razvija s polno paro. Konec minulega meseca sem bil tam, da bi videl, kako oni to delajo. Formula je zelo preprosta: močni planski mehanizmi ob racionalni intervenciji države, izvozna orientacija na konvertibilni trg, opora v ekonomski znanosti. Slednje me je še posebej impre-sioniralo. Visokošolski učitelji imajo boljšo ekonomsko izobrazbo od naših, vlada pa je 1970 ustanovila ekonomski inštitut, na čigar raziskave se opirajo v formuliranju ekonomske politike. Na splošno ta inštitut smatrajo 'za možganski trust. Obiskal sem ga: 40 doktorjev znanosti z diplomami najboljših ameriških in evropskih univerz, 200 asistentov. S seboj sem vzel eno zadnjih publikacij tega inštituta; ugotovil sem, da nosi številko 8705! S takšnimi raziskovalnimi kapacitetami se lahko vsak problem ekonomske politike reši hitro in temeljito. Morda izgleda za povprečnega Jugoslovana daljna orientalna dežela malce nestvarno. Pa vzemimo zato za primerjavo našo dobro znano in balkansko sosedo, Turčijo. Svojčas sem bil svetovalec turškega premijera Bulenta Edževita. Zelo inteligenten mož, pesnik in socialist, zaradi slednjega sem tudi sprejel sodelovanje, vendar pa mu ekonomija ni bila močna plat. V turškem gospodarstvu je vladal kaos — ob prvem obisku sem komaj prispel do Istanbula, ker je na črpalkah zmanjkalo benzina. Pisalo je: Benzin yok!, kar sem tudi jezikovno takoj prepoznal. Generali so intervenirali in na čelo vlade pripeljali človeka, ki je poznal ekonomijo, Turgeta Ozala. Zahteval je pet let za ozdravitev gospodarstva. Posel je opravil v štirih letih: od negativne rasti je dosežena 8 % mera, izvoz je potrojen, inflacija se je zmanjševala od 110% na 24 %, rast nezaposlenosti so ustavili, pomanjkanja ni več. Že večkrat sem izjavljal, da dobri ekonomisti ne bi potrebovali več od leta, da bi v Jugoslaviji zaustavili osnovne negativne trende in pripeljali gospodarstvo na prag novega obdobja hitre rasti. Ljudje, ki se ne spoznajo ravno na ekonomijo, so to oceno javno ironizirali. Zato navajam še tretji primer, v katerem je ravno to dosegel moj stari prijatelj z mednarodnih znanstvenih zborov in svetovno znani ekonomist, profesor na Jeruzalemski univerzi, Mihajlo Bruno. S prihodom desnice na oblast 1977-tega je bila v izraelskem gospodarstvu, obremenjenem z vojnimi stroški, izvedena neresna »liberalizacija«. Kot rezultat, se je inflacija od 42% v tem letu povzpela na 445 % v 1984. Tega leta se je formirala koalicijska vlada, na njeno čelo je prišel laburist Shimon Peres, ki je izbral najboljše izraelske ekonomiste. V tem forumu je Bruno predstavil svoj stabilizacijski načrt. Plan je bil sprejet in v začetku julija 1985 tudi lansiran. UKREPOV Skladno z dogovorom s sindikatom so bile plače zamrznjene in realno zmanjšane. Vlada je zmanjšala svoje izdatke. Cene in devizni tečaj so bili pod kontrolo. Inflacija se je strmoglavo zmanjšala in že naslednje leto padla na 20 %. Takrat so osebni dohodki spet začeli rasti. V prvi polovici tega leta so cene zrasle za 8,5 %, pripravljajo pa načrt za zmanjševanje inflacije na evropskih 5 %. Bruno je začasno opustil profesuro in prevzel mesto guvernerja narodne banke ter postal glavni ekonomski svetovalec vlade. Naš problem ni v tem, da bi ugotovili, kaj je potrebno narediti. To je znapo, saj so to velikokrat ponavljali kompetentni ekonomisti. Bajtov ekonomski inštitut v svojih mesečnih analizah kontinuirano ugotavlja napake ekonomske politike in daje precizne, kvantitavno izražene predloge ukrepov. Naš problem je v tem, da zvezna vlada ne dela tistega, kar bi morala. ZIS dosledno odbija sprejemanje na znanosti temelječega pristopa k ekonomski politiki. V smislu tega so med drugim prekinili dolgoletno sodelovanje z Bajtovim inštitutom iz Ljubljane, češ, da zvezni vladi niso potrebne takšne sistemske raziskave. Prav tako je zanemarila lastni Inštitut ekonomskih znanosti v Beogradu, ki so ga, kot korejskega desetletje kasneje, ustanovili, da bi pripravljal znanstveno osnovo za planiranje in ekonomsko politiko. Inštitut sem poskušal rešiti pred likvidacijo z intervencijo pri najodgovornejšjih v ZIS-u. Rečeno mi je bilo, da uvidevajo potrebo inštituta, vendar pa da zanj ne bodo republike! Če to drži, da politična vodstva republik nasprotujejo objektivni znanstveni analizi in želijo arbitrarni voluntarizem, ki ustvarja kaos, potem lahko samo zmignemo z rameni in ugotovimo, da imamo prav to, kar zaslužimo. Če pa to ne drži, kar pa se mi zdi neverjetno, potem imamo vlado, kakršne ne zaslužimo. Iz navedenega razloga bom samo na kratko ponovil že znana stališča o tem, kaj je potrebno storiti, zadržal pa se bom pri manj poznanih predlogih, kako se to lahko doseže. Ključ izhoda iz krize, likvidacija inflacije, zmanjšanje nezaposlenosti, povečanje realnega osebnega dohodka, povečanje izvoza, zmanjšanje proporcev zadolženosti itd. — je vzpodbujevanje proizvodnje. Jo zahteva energično usmerjevanje k aktivnostim, ki ne obremenjujejo uvoza, tj. kmetijstvu, drobnemu gospodarstvu in stanovanjski izgradnji, kot tudi k izvoznim vejam gospodarstva ob potrebnih institucionalnih spremembah in ustrezni ekonomski politiki. Ostaja odgovor na vprašanje, kako se to lahko doseže. Zagotovil ni, vendar pa je to, kar lahko pomaga navedeno spodaj in predstavlja neke vrste družbeno infrastrukturo. 1. Jugoslovanska komisija za gospodarske ukrepe, ki nas bo izvlekla iz krize V svetu velja običaj, da se vodenje takšne komisije zaupa kakšnemu pomembnemu znanstvenemu delavcu. Ta običaj je dospel tudi do Jugoslavije, tako, da sem na zahtevo ZIS-а dvakrat sestavljal takšne komisije. Rezultati njihovega dela so publicirani kot Rumena knjiga (1962. I.) in Bela knjiga (1970. I.) V tem trenutku najbolje pozna gospodarske procese v državi profesor Aleksander Bajt iz Ljubljane torej bi morali njemu zaupati vodenje in izbor desetih naj-kompetentnejših ekonomistov iz vse države. Glede na to, da je vse potrebno predhodno delo že izvršeno v ekonomskih inštitutih, posebej v Zagrebu in Ljubljani, bi lahko komisija izdelala konsistenten kvantificiran program v dveh mesecih. Potem bi sledila razprava v obeh predsedstvih in Skupščini, tako da bi se lahko ekonomska politika v štirih mesecih naslonila na znanstveno potrjeno podlago. S tem seveda ne bi bili rešeni problemi, za kar pa bi potrebovali še dve instituciji. 2. Svet ekonomskih svetovalcev ZIS-a, Predsedstva in Skupščine. Takšni sveti obstajajo v ZDA, ZRN in drugod. Funkcija Sveta bi bila, da sproti spremlja ekonomsko situacijo in daje predloge na lastno iniciativo ali na zahtevo katerega izmed treh že omenjenih teles. Na ta način bi se lahko s pomočjo znanstvene avtoritete Sveta zvezna vlada upirala neprincipielnim pritiskom re-' gionalnih in drugih interesov. Sestava: desetina najboljših ekonomistov iz vse države, ki bi na delu v Beogradu ostali 2—4 leta. Naj opozorim, da sam takšen Svet predlagam že dvajset let ter da predlog vedno najde ogorčen — in uspešen — odpor določenih politikov. 3. Znanstveni institut za potrebe federacije Da bi Svet lahko uspešno delal in seveda, da bi ekonomska politika dobila znanstveno podlago, je potreben znanstveni inštitut, v katerem bi permanentno ali začasno delali ekonomisti iz vseh koncev države. Ena od nalog inštituta bi bilo izobraževanje izobraževalnega kadra za sredine, ki v tem pogledu zaostajajo. Inštitut bi pomagal k ustvarjanju enotnega znanstvenega pristopa k osnovnim problemom jugoslovanskega gospodarstva. Ta funkcija ne izključuje temveč je osnova za obstoj resnih ekonomskih inštitutov v posameznih republikah. V ta namen je bil svojčas (1963. I) ustanovljen Inštitut za ekonomske vede v Beogradu, ki mu ni bila nikdar očitana regionalna ali kakšna drugačna pristranskost in ki ga je potrebno takoj obnoviti. Upoštevanje znanstvenih delavcev v Skupščini je skupščinska praksa v mnogih državah. Pri nas se je to zgodilo samo enkrat, v odboru, ki je razpravljal o davčnem sistemu. Do tega je prišlo na moj predlog, ki ga je realiziral takratni zvezni funkcionar Marin Cetinič. Cepič se ni prijel in po Cetiničevem odhodu konzultacij ni bilo več. Gre za naslednje: delegati ne morejo biti eksperti za vsa vprašanja, prav tako nimajo ob sebi znanstvenih inštitutov. Zaradi tega je ob razpravljanju o važnejših zakonskih predlogih nujno, da skupščinski odbori pokličejo največje eksper- te v državi (tu seveda ni mišljena samo ekonomija) in da se seznanijo z njihovim mnenjem. Te konzultacije bi morala Skupščina objaviti v posebnih edicijah. Če bi tako delali v minulem letu, nekateri od konfuznih zakonov, ki so naredili veliko škodo, ne bi bili nikdar sprejeti. 5. Individualno drobno gospodarstvo Vsakdo, ki vsaj malce pozna življenje naših ekonomskih emigrantov ve, da bi se mnogi — verjetno velika večina — radi vrnili domov, če bi lahko svoje obrtne delavnice, zdravniške in zobo-zdravniške ordinacije, projektne biroje, hotele in restavracije, itd., preselili v Jugoslavijo. Jasno je, kaj bi ta priliv znanja, podjetništva in deviz pomenil za državo v globini krize. Vendar pa se ti ljudje ne vračajo, ker so prestrašeni s postopki lokalnih oblasti. Ob dolgoletni antisocialistični indoktrinaciji — po kateri je samo državna iniciativa dobra, individualna pa je v najboljšem primeru problematična —, so vsi lokalni organi zavzeli načelno stališče, da so vsi »privatniki« potencialni »sovražniki«. V takšnih primerih zakoni ne pomagajo kaj prida, ker se lokalni organi obnašajo kot gospodarji in nadaljujejo z maltretiranjem. Zaradi tega je potrebno omogočiti »privatnikom« registracijo svoje obrti pri republiškem ali zveznem organu, ki mu bodo plačevali davek, v zameno pa bo le ta priskrbel vsa potrebna dovoljenja (lokalno, gradbeno dovoljenje,...) od lokalne- ga organa v zakonskem roku (zakon obstaja že prej, a se ga lokalni organi enostavno ne držijo, ne obstajajo pa nikakršne sankcije, ki bi jih prisilile na zakonitost; zvezni organ se lahko ob takšnih primerih posluži lastne inšpekcijske službe). Torej: 1) privatnik bo imel vse papirje urejene še preden se vrne, 2) imel bo poroštvo zoper lokalno maltretiranje in 3) prišlo bo do izboljšanja davčnih in ostalih postopkov v vsej državi. Po nekaj letih bodo lokalni organi ugotovili, da je v njihovem interesu, če se civilizirano obnašajo, poboljšali bodo lastno administracijo, tako, da se bodo registracije začele izvajati lokalno. 6. Kadrovsko-svetovalni zavodi pri zbornicah Navajajo se podatki, da je jugoslovansko gospodarstvo tako neproduktivno, da bi polovico podjetij morali likvidirati, ker bi ob striktnem spoštovanju predpisov poslovala z izgubo. To je seveda nesmisel. Gre za napačno koncipirano davčno politiko, stalne oziroma monopolistične cene, . . . Vendar pa so se likvidacije začele in tudi ko bo nekoč napravljen red v gospodarskem sistemu, bodo še vedno podjetja z izgubami in to nepotrebnimi. Zaradi infantilne teorije, da nam »maened-žerji« niso potrebni in da celo predstavljajo veliko nevarnost, je bilo zanemarjeno in celo onemo-gočavano sistematično moderno izobraževanje organizatorjev proizvodnje. Direktorsko mesto ni pojmovano kot poklic, temveč kot politični status. Namesto sodobno izobraženih organizatorjev prihajajo na direktorska mesta moralno-politično neoporečni ne-vedneži, kot na primer že rotirani lokalni funkcionarji in podobno. S takšnimi ljudmi se seveda ne da iti na svetovno tržišče, še na jugoslovansko ne, se pravi, ne dlje od lokalnih meja. Možno je napraviti vsaj dvoje: 1) pri najboljših ekonomskih fakultetah formirati smeri za organizatorje proizvodnje. na rednem in podiplomskem študiju in z raznimi krajšimi programi izpopolnjevanja in 2) pri zbornicah ustanoviti zavode, ki bi ob nizkih nadomestilih pomagali s poslovnimi nasveti na zahtevo podjetja, v primeru dolgotrajne izgube in v predstečajnih situacijah pa bi pošiljali dežurne direktorje, ki bi v letu ali dveh sanirali podjetje. Razen v povsem surovinsko odvisni proizvodnji ne obstaja nerentabilno podjetje temveč samo nerentabilen program proizvodnje. Dober organizator lahko sanira vsako podjetje. 7. Sodoben ekonomski pouk Gre za problem z dolgoročnimi posledicami, a ga vendarle uvrščam sem, ker je situacija več kot kritična. Zvezni aparat bi moral pripravljati zakone in kreirati ekonomsko politiko, a nima kadrov, ki bi to lahko delali. Izjeme so nepomembne. V republikah je situacija podobna. Rezultate gledamo vsakodnevno. Eden izmed vzrokov za takšno stanje so naše ekonomske fakultete. V tržno-planskem gospodarstvu sloni ekonomska politika na makroekonomski analizi. Javnosti ni znano, da niti ena izmed naših ekonomskih fakultet nima sodobne makroekonomske usmeritve. Odkod potem zvezni in republiški organi rekrutirajo svoje kadre? V Zagrebu je bila pred štirimi leti, ob šolski reformi sprožena iniciativa za formiranje potrebne usmeritve, a so jo konzervativni elementi na fakulteti uspešno zatrli. Po štirih letih mučenja sem v obupu najavil individualni štrajk, če še letos v pouku česa ne ukrenejo. Samo za odtenek manj slabo je stanje s podiplomskimi študiji. Toda tudi tukaj je normalno šolanje onemogočeno. Ko so pred dvemi leti iskali pomoč pri Gospodarski zbornici Jugoslavije, je Predsedstvo zbornice sprejelo iniciativo, vendar je odgovorilo, da nima sredstev za 15 jugoslovanskih štipendij, za kar so bili zaprošeni! Toda tudi splošna raven ekonomske izobrazbe je dokaj katastrofalna. Naj podkrepim z nekoliko primeri. Nekoč sem prisostvoval nekemu mednarodnemu zboru skupaj s takratnim predsednikom Svetovne banke, Robertom Macnama-ro. Vprašal sem ga, zakaj Jugoslaviji ne dajo večjih razvojnih kreditov (ki imajo, kot je znano, izjemno ugodno obrestno mero in odplačilne roke). Nad odgovorom sem bil zaprepaščen: Banka je pripravljena dati Jugoslaviji dvakrat tolikšne kredite, a tistih, ki so načelno že odobreni ne koristi. Ko sem se vrnil domov^sem to izjavo preveril. Izkazalo se je, da mora Banka investicijsko dokumentacijo večkrat vračati, ker jugoslovanski investitorji niso sposobni niti formularjev pravilno izpolniti! O izjemno važnih pogajanjih z Mednarodnim monetarnim fondom je slišati — anekdote o česnjanjih nekaterih naših pogajalcev. Nek znanec iz New Yor-ka mi je pripovedoval, kako jugoslovanske finančne delegacije v ZDA služijo za veselje Wal Stre-eta. Še dolgo po njihovem odhodu v bančnih krogih krožijo šale na njihov račun. Bolje bo, da tukaj končam in ne naštevam več naprej. Zaradi spleta privatnih interesov nedovoljno kvalificiranih učiteljev, radikalnih sprememb na ekonomskih fakultetah ne gre pričakovati. V tem primeru bi lahko pomembno vlogo odigrali novinarji z mobilizacijo javnosti, da se spremembe izvrše. Dovolj bi bilo, . če bi anketirali pomembne znanstvene delavce in najboljše diplomirane študente o tem, kako oce-' njujejo izobraževanje na svojih fakultetah. Za začetek bom navedel rezultat, ki so ga dobili moji podiplomci z rangiranjem ekonomskih fakultet. Izkazalo se je, da so najboljše ekonomske fakultete v državi naslednje v tem vrstnem redu: ljubljanska, beograjska, zagrebška. Glede na rang listo 120 ameriških fakultet se nahajajo nekje okrog 100-tega mesta. Ostale jugoslovanske ekonomske fakultete ne bi prišle na ameriško listo! Če vzamemo vse to v obzir, še posebej pa, da se vlada ne more nasloniti na svoj aparat, nam je potrebna ne povprečna, ampak izjemna vlada. Ta pa to ni. 8. Zamenjava vlade V aprilu 1986 je redakcija tednika Danas izvedla pismeno anketo v kateri sem, ob podrobni obrazložitvi, ugotovil: »Ne verjamem, da bo ta in takšna vlada lahko popeljala državo iz krize. Vem, da vlada tega noče in ne more (naštevam naloge) doseči. Vendar pa ji želim uspeha in iracionalno upam, da se morda le zgodi čudež.« Čudež se ni zgodil. Vlada se je obnesla še slabše, kot sem pričakoval. V vsega letu dni je dosegla neslavni rekord trocifne inflacije, kar ni uspelo še nobeni vladi v sedemdesetletni zgodovini Jugoslavije. Nezaposlenost je presegla fantastično znamko milijona — to je bistveno več, kot je pa bilo delavskega razreda v kraljevski Jugoslaviji — večinoma mladih in kvalificiranih ljudi, ki se na samem začetku svoje življenske kariere srečajo z demoralizacijo in brezperspektivnostjo. Zdajšnje zapiranje podjetij samo še povečuje nezaposlenost. Vlada je vodila popolnoma konfuzno ekonomsko politiko. Najprej se je držala ma-zaških nasvetov o programirani inflaciji, ki naj bi zmanjšala inflacijo. Zatem je z administrativnimi ukrepi poskušala formirati trg. Kasneje je prešla na interventne zakone, od katerih je bil en zbeganejši od drugega in čim je bil kateri objavljen, so takoj sledili popravki in dopolnitve. Cene so zdaj zamrznjene zdaj proste, kar je podjetja, seveda, napeljalo, da v predahih liberalizacije enormno povečajo cene, da bi se zavarovali za prihodnje intervale zamrznitev. Zdaj se nam kot rešitev ponuja 150% inflacija v prihodnjem letu. Na ta način je v gospodarstvu ustvarjena popolna anarhija, v kateri je kakršnokoli planiranje proizvodnje nemogoče. Ko ne pomaga delo, se začno ljudje drugače obnašati. Delavci so reagirali s stavkami — najštevilnejšimi v zgodovini Jugoslavije. Socialne razlike so se povečale, javno mnenje je skrajno vznemirjeno. Samoupravna ureditev je močno diskreditirana, tako doma kot v tujini. Vlada je pravkar obvestila, da ne moremo več redno odplačevati dolgov. Če bi se striktno upošteval kazenski zakonik, bi moral javni tožilec po službeni dolžnosti sprožiti postopek na dveh osnovah: po paragrafu 133, zaradi vznemirjanja javnosti in po paragrafu 114 zaradi kontrarevolucionarnega ogrožanja družbene ureditve. To je, seveda, črni humor, a je komaj tako črn kot je črna naša situacija. Ne dvomim v dobre namere predsednika ZIS-a. Očitno pa je, da ni dorastel nalogi, ki bi jo moral opraviti. Zaradi tega je največji prispevek, ki ga lahko da za dobro Jugoslavije, da ponudi ostavko. s tem bi mobiliziral odgovorne politične strukture, da najdejo rešitev. Mnogo o vzrokih naše krize pove izjava Milke Planinc v tedniku Danas (3. III. 1987, str. 9): »Moram povedati, da me je ta totalni nered, nedisciplina in nestrokovno vodenje financ države bolj iznenadilo kot dolg tujini, ker o njem se je vendarle vedelo.« Neposredno odgovornost za ta nered, nedisciplino in nestrokovnost, ki so nas pahnili v krizo, nosi predhodnik Milke Planinc na položaju predsednika ZIS-a Vese-lin Djuranovič. Za te svoje zasluge je napredoval v Predsedstvo SFRJ in bil odlikovan z ordenom junaka socialističnega dela! Iz Slovenije je bilo slišati proteste, a so bili na silo utišani. Zaradi takšnih postopkov naš največji današnji problem niso strto gospodarstvo in socialni ter nacionalni nemiri. Največji problem je izgubljeno zaupanje, medsebojno in v državo. Zaradi tega mora biti novi predsednik ZIS-a izbran ne po nacionalnem ključu temveč po tem, ali uživa nedeljeno zaupanje vseh državljanov, če takšne osebe med profesionalnimi politiki nt, jo je treba poiskati med ostalimi 22 milijoni Jugoslovanov. Če je prva lastnost politična, mpra biti druga absolutno profesionalna kompetentnost za delo, ki ga je potrebno opraviti. Tretji pogoj je, da ima mandatar proste roke, da kot sodelavce izbere najboljše kadre, s katerimi ta država razpolaga. Ko bo nova vlada enkrat formirana, bo morala.v regularnih časovnih intervalih braniti svojo ekonomsko politiko pred najboljšimi ekonomisti države — na televiziji. Na ta način bodo državljani lahko prepričani, da je bilo storjeno, kar je bilo mogoče storiti. Ob tem naj opozorim, da tega testa v zadnjih 20-letih ne bi opravila nobena jugoslovanska vlada. Zato ga niti nikdar niso poskušali delati. Nikakršnih iluzij si ne delam, da bo ta moj zadnji predlog izzval veliko navdušenje. A vendar, alternativa je takšna, da je o njej neprijetno že začeti razmišljati. Če je predlog izvedljiv? Če so turški generali lahko našli pravšnjo osebo, nasprotne si izraelske stranke pa pravšnje ekonomske svetovalce, lahko jugoslovansko partijsko in državno predsedstvo storita prav toliko. Branko HORVAT • 9 SVETI JURIJ Od tretjega do šestega febru-aya.4§tos je bilo na otoku St. Gi-Benetkami mednarodna temo »človekovih iznih svoboščin v e*0stine«. Tega sre-del^ili predstavniki e\opskih držav, 'A, Sovjetske zve-unijp. Le jugoslo-ista^iika na tem adlo, ni bilo. Če-lliši paradoksalno, la je bil pred-leščeče za-ske^harve tisti, riga dq|Tia oznšfšuiem^za disidenta — Milovan Dilas Na srečanju je bil neuradno, griv taft pa*tudi ostali »predstavnicJu- so tako posp^Navali še Ciril Zlobec, dr.^lh&ioSefciTienčič in za-pnimir Še-vetovne ci/ rgžličnm ku jej edl kih Pl.ZZd .5 MArco eoam pro parovič, kot viktimološk da je tekla o Že takoj v zacj polarizacijo vzhodnoevro ter predsta racij« na pa je bil presenetlji jenske zveze, po ocen valpev izjemoma svež in resttpto-ie. pčjJiTo zžfpustila pomembne-posledice tudi v pravo-nih organih ter diplomaciji, saj sovjeti predstavili na tem Čanju kot atrakcija, s številno dobro pripravljeno ekipo. Ta- / orale, je nenač appi roko ЛкзкМЕ t ed temeljni amo zar. ornega in ese ce je prav go ejših do ne ki stojijo lede n ic bi la etno. Sl ga, ij- m m ve v apvjetski z udi sAtava ost isanalOd ne ih so oili tu gaJa^or POL MO kako v njihovi ustavi kot temeljnem aktu vse te pravice ostajajo neizpodbitne. Velikokrat pa so jih med samo razpravo zaustavili medklici, in tisti, ki so intervenirali, so nato popravili sliko uradnih predstavnikov. Izkazalo se je, da sicer zapisane stvari držijo, da pa so zakoni sami sestavljeni kontradiktorno To je lepo pokazal Jakob Jansen, sicer trenutno begunec v Zahodni Nemčiji. Po njegovem so zakonske določbe »prazne« in šele razlaga, interpretacija zakonov podaja njihovo pravo vsebino. Očitki drugi strani, Združenim državam so bili prav tako zanimivi. Sovjetska zveza je le-tem v glavnem očitala, da še ^iso uresničili pravico do dela, saj dvanajst milijonov brezposelnih Resnosti razprav, ki so tri dni potekale ha otoku St. Giorgo pred Benetkami so zmotili le ne-teri ng^idez drobni dogodki. Kosilom, ki je bilo vsak dan popoldne okoli ene ure je bilo za-Inimivo opazovati Cirila Zlobca, {tovariša Klemenčiča in Milova-la Dilasa za isto mizo. Predvsem Ciril Zlobec in Dilas sta Se dobro ujela in kot predstavni-o politični traktati na osjfovi dolge in neprekinjene tradicije opazgvali pdtti-j čni odnos m|d vladajo&mi in v\ dami veliko t|olj ex part* princip pis (s knežji strani) narrmsto ex parte civiufn (s strani obdana).\ Osnovni preimet politike je zn raj vladanje, slabo ali dobro vid danje, to, kakp se osvaja oblasti in kako se iz)$La, katera so poo- / DVE STRANI Če la netafi ______ ! in ddTTnBfcti kor s|MM|a in zadnja medalje. In kaj je sprednja, kaj zadnja stran? Odvisno od teg; kako gledamo medaljo. V zgodo-.moralne in pravne misli so to теотШо obračali bolj na stran vdoTrfžstran pravic, kaj je bilo tako, iTJi ni težko ra-neti Ne želim trditi, da pdt^t< rečeno, pred nevarnostjo več... tmsi no prirojene pravice oziroma pravice, ki jih je vsak človek pridobil naravno, ne glede na katerokoli pravno dejstvo, svoboda, t. j. neodvisnost od vsake prisile. Na vztrajni in nepovratni poti človeštva k napredku pa mi vsi, ljudje, ki živimo in mislimo ob koncu stoletja, ki je spoznalo dve svetovni vojni, nimamo več gotovosti, ki jo je imel Kant in vsa njegova doba. Spoznali smo, da je zgodovina večsmiselna ter da jo je mogoče tolmačiti na različne načine, odvisno od tega, kdo jo tolmači in s katere točke gleda. Nekoč so bili prepričani, da znanstveni in moralni napredek tečeta vzporedno. In čeprav danes več ne dvomimo o napredovanju znanosti in tehnike, bo potrebno šele počakati na sodbo o odgovarjajočem moralnem napredku. Pa vseeno, na temo človekovih pravic iz katerih afirmacije je Kant zaključil, da lahko verjamemo v napredek človeštva se nikoli ni v takšni aj ni Vprašanje kaj je tr9wvi treba storiti je veliko bol družbe v celoti kakor pa' meznika. Moralni in pravni kodel si se pojavijo zato, da bi služj družbeni skuDjj>Ukai celoti njenim рсмбвШшш*—■Stan' Funkcija zakupu! »me 4bTjaj« ni toliko v zašef posameznika kakor pa v terr^Jda prepreči razpadanje skupine. Dokaz za to lahko vidimo v tem, da ta zapoved, ki ji v skupine dajejo univerzalistični karakter, ponavadi velja samo znotraj skupine, ne pa za odnose med skupinami. Da bi lahko izvršili prehod s kodeksa dolžnosti na kodeks pravic, je bilo potrebno vrniti se na prejšnjo metaforo z medaljo ter jo obrniti in tako pričeti gledati na problem s stališča posameznika. in ne celotne družbe. Bila je potrebna prava pravcata revolucija, podobna tisti, ki jo je izzvala krščanska koncepcija življenja in ki je celo največjega italijanskega I // kV- čne obveznosti, obveznosti da se spoštujejo zakoni. Če se v tem odnosu zahteva aktiven subjekt, touiigekakor ni posameznik sj mi pravicamf, proti drž| rod v celolf j/^Sterer meznik kot osebnost izg KOL :ef fctrin oosta Ipt Г ! ki; ftdna in Ktrinaj, in kot taka rj£d Hndividu^listični INDIJ KOK Dc predp konci žavef bolj, de ^ rfšarrie Dncept se Febija le stežka, ker сјв smatrajo za prinašalca neenotnosti, neslo-r ge in razbijanja utrjenega družbenega гбђа. Že pri Hobsu pada v oČr nasprotrTt5ft-med individualističnim gledanjem (v naravnan stanju obpt^jgjg samo posarasz-vezi, jfaprti 5g mTereso^/Ki so v interesi vseh drugih) prikazovanja države ga telesa »umetnega kjer je suveren duša, ^magistrati, nagrada ir*a-jso živci . . . Organska dok-Itako vztrajna, da še celo v ke revolucije, ki raz- da se z vsakim postopa tako, da lahko zadovolji svoje potrebe in doseže lastne cilje, med katerimi je prvi sreča, torej brez dvoma individualen cilj. ^Danes v znanosti vlada usmeri-ki se imenuje »Metodološki ■idualizem«, po katerem proučevanje družbe izhajati evanja akcij posamezni-ni časa, da bi lahko |i o omejenosti takega rfja. Vendar pa obstajata 2bliki individualizma, atefih, bi-toil pogled na člo- na specifikacijo človeških pravic. Izraz »človečanske pravice« danes ni več zadovoljiv. Preveč generičen je. Na katerega človeka se misli? Kmalu so se namreč pričele javljati zahteve, o potrebi specifične zaščite, tako v odnosu na rod kakor v odnosu na različne starostne skupine ter na specifikacijo z ozirom na življenjske okoliščine (specifične pravice žensk, otrok itd.). Vendar pa moramo razumeti, da je nekaj zahteva, pa čeprav podkrepljena tudi z najboljšimi argumenti, drugo pa je zadovolji- avice posameznika v na državo EdmuryJ Burke »Posamezniki prehajajo fržava je stalna in stalulnatf In po rev luciji, v času restavracije nais obtožuje individjjanzerrf' da »ruši resnično idejo o.pokornosti in dolžnosti, da M tako rušil oblast in pravico.« Po tem se vpraša »In kaj potem š ostane, če ne zasti slika različnih intqj:esftv, strast| in mišljenj?' individbajistični.^kon imeni, da najpre^ialg sameznika ki Lgrft,po sebi, šele potejj vo jn ne obratna 5t vecanske ontološki i ja iz predpj ,naj jo ir gplgškrf^CJVton žirom ng inakem do? čni ind rnative ni. Bolje rnative nimamo Л farno: 1789 je iZUjdru je oRFar lisk anje, kako se spreje-’ aka se-dosena пј^ ' vljajo vojne in stdepcTmir. Kako se postavljajo ministri in postavljajo ambasadorji.. . Spomnimo se samo velikih metafor, s katerimi se je skozi stoletja poskušalo pojasniti, na čem temelji politična veščina — krmar, pastir, kočijaž, zdravnik — vse te metafore se nanašajo na vladarja, na vodstvo za katero vladar seveda potrebuje sredstva ukazovanja ter na njegov pomen pri sestavljanju nekega razcepljenega sveta, ki mu je potrebna čvrsta roka, da bi se znova spojil v eno. Posameznik občan je objekt oblasti ali pa, v najboljšem primeru, pasiven subjekt. Bolj kakor o njegovih pravicah govore politični pisci o njegovih dolžnostih, med katerimi je prva seveda pokoravanje. Nasproti potrebe po ukazovanju se nahaja drugi del politi- anici- navedem sat \Deklakacije i; jaravnihNjeoi Sake' že1 m^d posameljhikom in dr-o se raenja tudi TtedicT dnos_meqM»ravicamlin dotž- ^^j^beseda%o po-sn^nikih_ nPtfMUain sldaj na prvo me^K^pravice in šefe nato dolžnosti %adar pa govorr^vo državi, so prvem me: dolžnosti in šg^nato pravic iste inverzije pn^BBjtkrai,"7fo j' govor o ciljih države zem (Ciceronova »conc grška »eumonija«) velja, da je cl v borbi proti frakcijam, ki rušijo in uničujejo politična telesa, za individualističen koncept dražve pa je cilj v tem, da se vsak posameznik razvija čimbolj svobodno in brez zunanje prisile. Podobno je pri vprašanju pravičnosti. Za organicistično razumevanje je najsprejemljivejša definicija Platonova, po kateri je pravičnost v tem, da vsak od delov družbenega telesa opravlja funkcijo, ki mu je namenjena. Po drugi strani pa je v individualističnem konceptu pravičnost v tem. pfš |lav šen ’ čnim dovineV in kateif proti dč ^oblika vla9 svobsdo,' majo bdločif Svobodo ijf moč znavanjaJiekih os9 Ijivih in /lepremakljf go pravice človeka. LPE ČLOVE ' V zgodcirini postoi človeških pravic Ječ etap.' Prva, ki ji nega dometa, je kon: lizacija človekov^ pr; ^klaraciji o pravi; ve liberalr^r^jstav ni post' nje teT membnejs uvedba socialni snovi katerih libei mokratsko in sociali Zadnja etapa j^etap; lizacije tefe- pravic ~Tz Sve; 'jo o človeških pri znuje rja iz pn-i neodtuj-pravic, ki tev teh zahtev. Kakor se povečuje število novih pravic, tako je tudi njihova zaščita vse težja. Teže je ščititi socialne pravice kakor pa pravico do svobode; mednarodna zaščita je teže dosegljiva kakor pa zaščita znotraj posamezne dežele. Lahko bi navedli številne primere, ki pričajo o razliki med realnim in zamišljenim, med svečanimi izjavami in njihovem izvrševanju, med grandioznostjo obljub in mizernosti izpolnjevaj-na. Vendar pa v dimenzijah, ki jih je zadobila debata o človeških pravicah vidim moralni napredek človeštva. Mogoče ne bo napak, če ponovim, da kljub vsemu človekov moralni napredek ocenjujemo predvsem na podlagi dejanj in ne besed. Pot do pekla je tlakovana z dobrimi nameni... Začel sem z Kantom in dovolite mi, da s Kantom tudi zaključim. Za Kanta človeški napredek ni samo nujen, temveč tudi mogoč. In vendar — gorje tistim politikom, ki nimajo niti najmanj vere v vzvišenost in moč moralnega gibala in trdijo: »Svet se bo zmeraj vrtel tako, kot se je vrtel v začetku.« S tem svojim predvidevanjem dosežejo samo to, da se predmet njihovega predvide- IVIC, 'ratična :i *^ie-avo. er e deklaracijah, ki prav le-esetletnico. V bsameznik sub-sdnega prava in Sobiva možnost, čeprav v današnjih razmerah še bolj teoretično kakor pa realno, da išče pravico na instanci, ki je mednarodna in nad instancami njegove države. Zadnja, četrta etapa se nanaša tos ptaznuje PIRITT1 v [ IBERTf R LiGIOSA n ■' ps" дсе Z NELLC < IRnu >1 HELSIN/ enezia - 3-6 febbraio 19S8 ondazione Giorgio Cini» - Isola di S. Giorgif vanja uresniči in tako umetno odlagajo vznik sredstev, ki bi lahko zagotovila napredek k boljšemu. Opomba: Za mednaslove in skrajšavo teksta je poskrbelo uredništvo. 11 ШЗШ Norberto Bobbio z italijanskega prevedla Cviieta Jakšič •im 1. Če govorimo o ločevanju države in družbe v Vzhodni Evropi*, govorimo o ločevanju družbe od države. Če privzamemo, da je v vzhodnoevropskih socialističnih sistemih država deloma destrui-rala in deloma absorbirala družbo,' se nam ločevanje družbe od države kaže po eni strani kot rekonstrukcija in po drugi kot osamosvajanje družbe. To rekonstruiranje in osamosvajanje družbe opisujemo kot »ponovno rojstvo civilne družbe«,! tako rekonstruirano družbo opisujemo s pojmom civilna družba. Tega pojma ne apliciramo »od zunaj«: skovan — oziroma ponovno odkrit — je bil prav v družbenih bojih in procesih, ki naj bi jih tematizirali v tem zapisu, in historiat te reinvencije je, vsaj okvirno, napisan.1 * Prispevek za znanstveno srečanje DRŽAVA I SAVREMENO DRUŠTVO, ki ga je 16, —18. decembra 1987 v Kragujevcu organiziral Institut za medu-narodni radnički pokret iz Beograda. Temo je določil organizator. Z vidika, ki so ga odprli in ga še odpirajo družbeni boji, ki konstituirajo civilno družbo, je mogoče v vseh protisistemskih gibanjih po II. svetovni vojni v »vzhodnem bloku« dešifrirati »svojsko vračanje elementov civilne družbe«.4 Izhodišče tega teksta je, da je mogoče o »ponovnem rojstvu civilne družbe« govoriti le, odkar je bil vpeljan v uporabo pojem civilna družba (oziroma njegovi ekvivalenti),1 se pravi, odkar je bila (re)invencija civilne družbe artikulirana: diskurz o civilni družbi — ki je obenem diskurz civilne družbe, njeno konstituiranje* — razumemo kot nov socialni in (pogojno) politični diskurz.' Ta trditev je seveda že sama artikula-cijska praksa. Civilnodružbeni diskurz postavlja v diferencialno razmerje do prejšnjega centralnega socialnega in političnega diskurza — marksističnega oziroma socialističnega. Menimo torej, da se reinvencija civilne družbe ujema z dvojno zarezo, historično in konceptualno, natančneje, da ti dve cezuri začrta, še natančneje, da artikulira historični prelom. Če razumemo civilnodružbeni diskurz kot artikulacjjo historičnega zloma projekta demokratičnega socializma, ga postavljamo v razmerje do dezartikulacije diskurza demokratičnega socializma Marksistični diskurz tega historičnega zloma ne more artikulirati, dokončno se prevesi v prosti tek zgotovljenih eksplana-cijskih obrazcev, ki so popolnoma samonanašalni, ali pa se raz-žre. To implicira, da se civilna družba ne konstituira z negacijo socializma oziroma marksizma (ali vsaj, da to ni ključni moment njenega konstituiranja), marveč sama iz sebe, tako rekoč ex nihi-lo,7 iz vakuuma (Havel), kot pozitivni projekt. S temi trditvami smo že krepko zašli v interpretiranje civilne družbe, ki prehiteva prikaz, ki naj bi ga podali. Ta prikaz se bo omejil razgrnitev nekaterih konceptualnih vprašanj; predpostavlja torej historično in aktualnopolitično evidenco. 2. Vsak začetek je arbitraren: oprli se bomo na esej Vdelava Havela Moč nemočnih, ki je izšel 1979 v češkem samizdatu v zborniku O svobodi in moči/ oblasti, in na nekatere druge prispevke, ki so izšli v njem.* Med razlogi za tak izbor omenimo najprej dejstvo, da so razmišljanja češke in slovaške demokratične opozicije pri nas precej manj znana od, denimo, poljskih ali madžarskih, predvsem pa velik oziroma nezanemarljiv pliv, ki so ga Čehi in Slovaki imeli na Poljake in Madžare. Pismo, s katerim je januarja 1977 štiriintrideset madžarskih državljanov izrazilo podporo Listini 77 in se solidariziralo z njo, velja simbolno za konstituiranje demokratične opozicije na Madžarskem.* Na drugi strani je denimo Zbignievv Bujak 1981 izjavil, da je Havelov esej ponudil »teoretsko podlago za naše akcije«, ’• »Poljaki so, v določenem smislu, menili, da Čehoslovaki pomagajo razvijati teorijo njihove nastajajoče prakse« — razpravo, ki so jo sprožili na Češkoslovaškem, naj bi »nadaljevali Adam Michnik in drugi na Poljskem«.” Civilna družba je — v socializmu - opozicijski projekt Zato bomo najprej reproducirali Ha-velovo pojmovanje opozicije posttotalitarističnemu sistemu — tako označuje »družbe sovjetske- ga tipa«, posttotalitarizem pa opi- suje kot -življenje v laži« in mu postavlja nasproti -življenje v resnici«, ki sega od posameznikove odločitve, da ne bo -živel v laži«, preko -neodvisnega življenja družbe« do -vzporednih struktur« —, ki vsebuje vrsto določil, brez katerih ni mogoče misliti (re)kon-stitucije civilne družbe, potem pa skušali problematizirati nekaj vidikov njegove konceptualizacije. Havelov jezik jemljemo pri tem v zakup. POLITIKA POSTANE NESMISELNA 3. »Zdi se,« pravi Havel, »da so tla, na katerih se primarno poraja tisto, kar bi lahko, v najširšem pomenu besede, razumeli kot opozicijo v posttotalitarnem sistemu, življenje v resnici.« To porajanje opozicije se potejntakem »ne dogaja na ravni realne, institucionalizirane, kvantifikabilne moči, (...) ampak na povsem drugi ravni: na ravni človekove zavesti in vesti, na eksistencialni ravni«. (41) To raven Havel imenuje raven oziroma področje predpolitičnega: področje, na katerem se »»življenje v laži« konfrontira z »življenjem v resnici«, se pravi, kjer zahteve posttotalitarnega sistema zaidejo v konflikt z dejanskimi smotri življenja«. (47) Razlaga, zakaj nastopi konflikt v predpolitični sferi, je večplastna. Najprej, »>v družbah pod posttotalitarnim sistemom je bilo eliminirano vsakršno politično življenje v tradicionalnem pomenu« (49), tako da je kakršnakoli alternativa temu sistemu na ravni »realne moči« nemogoče, še več, onemogočena je celo sleherna oblika politike, ki bi bila neodvisna od zakonov, po katerih se posttotalitarizem avtomatično reproducira. (Cf. 44) Vendar ne gre le za to, da »ljudje nimajo priložnosti, da bi se javno politično izražali, kaj šele organizirali« (49); postali so kritični do politike kot forme aktivnosti, še posebej nezaupljivi in zadržani do tiste politike, ki obljublja izboljšanje sistema ali boljši svet.” Politika jih ne zanima, ne prizadeva več. »Alternativni politični model — ne glede na to, kako krasen utegne biti — ne more več nagovoriti »skrivne sfere«, navdihniti ljudi in družbe, priklicati političnega vrenja. Dejanska sfera potencialne politike v posttotalitarnem sistemu je drugje: v nenehni in kruti napetosti med kompleksnimi zahtevami tega sistema in življenjskimi smotri«. (51) Pri tem ne gre samo za to oziroma toliko za to, da bi ljudje resignira-li, prej lahko rečemo, da so se spametovali in postali bolj realistični. Tisti, pravi Havel, ki se še oklepajo »političnega dela v tradicionalnem pomenu«, radi napak presojajo in slabo razumejo družbeno in politično realnost: »izgubljajo stik z realnostjo« posttotalitarnega sistema. (50—51) Politika ni postala samo nemogoča, postala je tudi nesmiselna.” Tu nastopi dodaten problem: posttotalitarni sistem je sistem vseobsegajoče politizacije'4 in vseprisotne oblasti. »Del bistva posttotalitarnega sistema je, da potegne vsakogar v sfero oblasti.« (36) Nesmiselnost politike se pokaže z druge plati: kot nesmiselnost politizacije bolj ali manj slehernega vidika življenja »Življenje v resnici« kot inicialna opozicija sistemu se zato zastavlja povsod in nemogočnost politike privzema, po tej plati, eksistenčne poteze: »življenje v resnici« je zavračanje nasilne totalizi-rajoče politizacije, depolitizacija življenjskega sveta in detotali-zacija politike. Opozicija postto-talitarnemu sistemu začenja z zavračanjem politike in izstopom iz oblasti. Seveda utegne imeti tudi opozicija, ki se formira v sferi predpolitičnega, politične učinke Havel si pred tem ne zatiska oči. Vendar je, opozarja, na eni strani »morebitna politična artikulacija gibanj, ki rastejo iz tega predpolitičnega' ozadja, drugotna« (48), na drugi pa so dejavnosti, ki se oblikujejo v napetosti med svetom življenja in sistemom, »četudi nazadnje prerastejo področje življenja v resnici«, trajno zaznamovane s krajem nastanka. (44) Kolikor se torej, če ne drugače, pa iz navade, v zvezi s tem še govori o »politiki«, je treba vedeti, da gre za močno redefinirano pqJjtiko. Gre za »politiko«, ki je ni mogoče opisati ne z razrednimi ne s stra-tifikacijskimi določili, ne strankarsko ne ideološko;'* njene moči »ni mogoče meriti s številom slednikov, volilcev ali voja- kov, kajti razvejana je v peti koloni družbene zavesti, v skritih smotrih življenja, v zatrtem hrepenenju ljudi po dostojanstvu in temeljnih pravicah, po udejanjenju njihovih realnih družbenih in političnih interesov« (42); in kolikor posttotalitarizem ni »družbena ureditev, ki bi jo ena skupina vsilila drugi, marveč prej nekaj, kar prežema vso družbo in jo dejavno oblikuje« — in potemtakem -Unija konflikta« ne poteka med družbenimi razredi, pač pa -skozi vsako osebo« (37) —, so tudi opozicijski potenciali »skriti po vsej družbi, vsepovsod, tudi v uradnih strukturah te družbe«, in jih ni mogoče identificirati z »opredeljivimi političnimi ali družbenimi skupinami« (42). Gre, nadalje, za »politiko«, ki se ne bojuje za oblast (42), ki si prizadeva za boljše življenje in ne za boljši sistem (52). Če skušamo to stališče konsekvervt-no misliti, dospemo do njenih nadaljnjih določil: odpovedovanja »spreminjanju sveta« in »duhu« negativnosti. Vprašanje spreminjanja sistema je najprej na empirični ravni lažno vprašanje«: opozicija v posttotalitarizmu si niti misliti ne more, da bi ta sistem spreminjala ali reformirala (53). Kritična pa je tudi do pojma. »Sprememba« je doktrinarni pojem (in ni je doktrine, ki bi bolj jahala na spremembi, od tiste, ki vlada v socialističnem posttotalitarizmu), proti doktrinarstvu pa Havel uveljavlja prvenstvo »konkretnega življenja«; izhodišče opozicije ni »izmišljanje sistemskih sprememb, pač pa dejanski, vsakdanji boj za boljše življenje 'tu in zdaj'« (88). Pojem spreminjanja je vezan na tradicionalno politiko, ki v posttotalitarizmu ni ne mogoča ne želena. »Disidenti«, pravi Havel, ki je do tega pojma močno zadržan (cf. 57 sq.) in ga zato vseskozi postavlja med navednice, »se nagibajo k skeptičnosti do politične misli, ki je utemeljena na veri, da je mogoče doseči globoke družbene spremembe samo s spreminjanjem sistema ali vlade (...), in prepričanju, da take spremembe — ker so, kot meni, 'temeljne’ — opravičujejo žrtvovanje 'manj temeljnih' reči, drugače rečeno, človeških življenj. Spoštovanje teoretskega koncepta je tu pomembnejše od spoštovanja človeškega življenja. Prav to pa je tisto, kar grozi, da bo spet zasužnjilo človeštvo.« »Disidentsko gibanje«, nasprotno, »razume sistemske spremembe kot nekaj površinskega, drugotnega, kar samo na sebi ne zagotavlja ničesar. In razume se, da obračanje stran od abstraktnih političnih vizij bodočnosti h konkretnim ljudem in njihovi učinkoviti obrambi tu in zdaj, spremljata vse močnejši odpor do vseh oblik nasilja, ki se ga izvaja v imenu 'lepše prihodnosti', in globoko prepričanje, da je prihodnost, ki jo zagotavlja nasilje, prav lahko slabša od tega, kar je« (71). Nadalje, spreminjanje logično predpostavlja takšno ali drugačno negiranje obstoječega, to negatorstvo pa vsebuje — v jedru, bi lahko rekli — nekritični pozitivizem: homage obstoječemu, ujetost vanj. »Disidenti« pa nasprotujejo temu, da bi izpeljevali svojo identiteto iz »režima«, ki ga je »treba« »spremeniti«, nasprotujejo temu, da bi referirali nanj. Ne strinjajo se s tem, da bi morali »definirati svojo, izvirno in pozitivno, 'pozicijo' negativno, v terminih nečesa drugega, in misliti o sebi predvsem kot o ljudeh, ki so proti nečemu« (56). »Disidentska« pozicija »ni primarno zanikovanje ali zavračanje česa« (58), pač pa pozitiven projekt »živeti v resnici«. Kolikor ta pozitivna »politika« brez eshatoloških utopij vendarle zadeva ob »sistem«, ki ga sicer nima namena spreminjati, se pravi, kolikor je deležna sistemske represije, razkriva še eno svojo značilnost: defenzivnost. »Vsa 'disidentska gibanja' so izrecno defenzivna gibanja: obstajajo, da bi branila ljudi in resnične življenjske smotre pred cilji sistema« (67). Na tej točki se še enkrat pokaže razkol med tradicionalno politiko in »disidentsko« perspektivo. Z vidika tradicionalne politike »disidentsko« gibanje ni politika v pravem pomenu besede: njegov program se kaže »provizoričen«, »minimalen« in »negativen«, ker pač ne ponuja »pozitivne« politične alternative režimu. Havel odgovarja na to kritiko tako, da opozarja, da v posttotalitarnem sistemu ne gre za to, da bi vlada izvajala kako posebno politično »Unijo«, pač pa za »kompleksno, globoko in dolgoročno izvajanje nasilja nad družbo, ali še raje, za nasilje družbe nad samo sabo«. Politični program, četudi bi bil mogoč, zato ne bi segel »do korenin« te situacije. »Že nekaj časa,« piše Havel, »ne gre več za vprašanje politične linije ali programa: gre za življenje samo.« In s tega vidika se provizoričen, minimalističen in »negativen« program obrambe ljudi pred nasiljem sistema razodene za »optimalen in najpozitivnejši program, kajti politiko sili, naj se vrne k svojemu pravemu izhodišču (...): posameznemu človeku«. (68) V tem preobratu, vrnitvi k »posamezniku« in »konkretnemu«, »vsakdanjemu življenju«, vidi Havel »temeljno revolucijo v politiki«, ki se bo na Zahodu šele morala zgoditi, (ibid.) »Večina ljudi, ki so preveč zavezani tradicionalnemu političnemu razmišljanju, vidi šibkost 'disidentskih gibanj' v njihovi zgolj defenzivni naravi. Sam vidim v tem, nasprotno, njihovo največjo moč. Prepričan sem, da ta gibanja prav na tej točki presegajo tisto vrsto politike, s stališča katere se zdi, da so njihovi programi neustrezni.« (69) Logična konsekvenca takega pojmovanja »politike« je strogi načelni legalizem »disidentske« dejavnosti, o katerem bomo govorili še pozneje. DELOVATI JAVNO IN ODKRITO 4. Takšna redefinicija politike sproža seveda tudi redefinicijo opozicije. Če je »disidentska« aktivnost v temelju pozitivno naravnana, je nelogično govoriti o »disidentstvu«. Ne gre namreč za oporekanje temu ali onemu, pač pa za dajanje pobud, za inicira-nje. »Sami sebe moramo razumeti najprej in predvsem kot inicia-torje prihodnjih možnosti in ne kot subverzivce, odpadnike ali upornike, ki so proti-a, proti-b ali proti-c,« je zapisal Rudolf Bat-tek.16/ In, konsekventno, tudi »opozicija« postane nesmiselna, nasledi jo pojem »pozicija«. »Pustimo upiranje in represijo vladajočim silam,« prvi isti avtor, »in preobrazimo našo opozicijo v čedalje jasnejšo pozicijo!«’7' Ali kot piše Havel: »Zadnji razlog, zakaj mnogi zavračajo pojem 'opozicija', je negativnost, ki jo ima tak izraz. Ljudje, ki se opredeljujejo kot 'opozicionalci', se opredeljujejo v odnosu do apriorne 'pozicije'. Drugače rečeno, postavljajo se, posebej, v odnos do oblasti, ki vlada družbi in skozi družbo, definirajo se tako, da svojo 'pozicijo' izpeljujejo iz pozicije režima.« (56) N& eksistenčni ravni se taka »pozicija« kaže kot »življenje v resnici«. Natančneje: večinoma se ne kaže. Gre namreč za »širno ozemlje, katerega meje so ohlapne in jih je težko zarisati«, na njem pa se dogaja nespekta-kularna — Havel uporablja Masa-rykov izraz — »drobna pršce« (61) številnih posameznikov, ki »preprosto krepijo hrbtenico« in »živijo dostojanstveneje«. To in tako »življenje v resnici« ostaja pretežno anonimno ali polano-nimno; Havel ga opisuje kot vrenje v družbenem polmraku, v skriti sferi družbe (49), ki ga je mogoče občutiti kot »del družbenega ozračja ali razpoloženja« (64—65). Prav to pa je izhodišče za možne neodvisne državljanske pobude in »disidentska« ali »opozicijska« gibanja. »Tu in tam (...) se lahko na tem širnem in anonimnem ozadju prikaže koherent-nejša in vidnejša pobuda, pobude, ki transcendira 'zgolj' individualni revolt in se preobrazi v za-vestnejše in bolj strukturirano delo z jasnejšim ciljem. Točka, na kateri življenje v resnici preneha biti samo negacija življenja v laži in se na določen način artikulira, je točka, na kateri se rodi nekaj, kar'bi lahko imenovali 'neodvisno duhovno, socialno in politično življenje družbe’.« (65) Sociološka določila te povsem kontin-gentne socializacije eksistenčne revolucije, tega »vidnega artikuliranja in materializiranja življenja v resnici«, so zelo raznolika. Havel govori o samoizobraževanju, neodvisnem razmišljanju o svetu, svobodni ustvarjalnostti in komunikaciji z drugimi, najrazličnejših svobodnih dejavnostih državljanov, ki vključujejo tudi instance neodvisnega družbenega samoorganiziranja. (ibid.) 5. Konsekventna defenzivna »politika« »disidentskih« gibanj je, kot rečeno, legalistična: »obramba ljudi ponavadi privzame formo obrambe pravic človeka in državljana, ki so zapisane v različnih uradnih dokumentih« (69). Legalistična »politika« pa je, prav tako konsekventno, vpisana v »neodvisno življenje družbe«: je javna. Na eni strani javno nasprotuje kršitvam pripoznanih pravic in svoboščin oziroma se zavzema za žrtve teh kršitev; na drugi je javnnost delovanja njeno temeljno organizacijsko načelo. »Disidentska« gibanja delujejo »javno in odkrito«; zakonitost je oblika in medij njihove aktivnosti (se pravi, njihova aktivnost se sklada z zakoni, ravna po njih), obenem pa tudi cilj (in dosežek) njihovih prizadevanj. Ta značilnost je »skupna vsem 'disidentskim’ skupinam v sovjetskem bloku, četudi se posamezne skupine o tem niso nikdar formalno sporazumevale« (ibid.). Načelo. legalnosti ni le točka, na kateri se artikulira posameznikovo »življenje v resnici« in tako konstituira »neodvisno življenje družbe«; je tudi os, ob kateri se, skozi javnost, to neodvisno družbeno življenje strukturira. To strukturiranje — in vsaj v tendenci institucionaliziranje — »neodvisnega življenja družbe« je, po Havelu, »najzrelejša« oziroma »najbolj artikulirana« oblika »življenja v resnici«. Čehi so ga označevali z dvema pojmoma: Vaclav Benda je vpeljal »vzporedne strukture«, Ivan Jirous pa -drugo kulturo«. Prvi pojem označuje, da se te »strukture« razvijajo ob »uradnih«, poleg in zunaj njih; Jirous pa je- »sprva mislil predvsem na nekonformistično rock glasbo in tiste literarne, likovne in gledališke dogodke, ki so bili blizu senzibilnosti teh nekon-fomističnih glasbenih skupin«, vendar so izraz kaj kmalu začeli uporabljati za celotno področje -neodvisne in zatirane kulture«, se pravi ne le za različne umetnostne prakse, ampak tudi za humanistiko, družbene vede in filozofijo. Osnovne organizacijske forme te »druge kulture« so bile samizdat (neodvisno izdajanje knjig, revij in časopisov), gledališke predstave, koncerti, predavanja, razstave, seminarji ipd. — praviloma v zasebnih stanovanjih. (78) I Havel zato sklepa, da je kultura »tista sfera, v kateri lahko vidimo najrazvitejše oblike 'vzporednih struktur’«, dodaja pa, da je Benda mislil tudi na »možne ali embrionalne« oblike takih struktur v drugih sferah: od vzporedne informacijske mreže do vzporednih oblik izobraževanja (privatne univerze), vzporednih sindikatov in vzporednih stikov s tujino, tja do hipoteze o vzporedni ekonomiji; na podlagi take perspektive je razvil pojem »vzporednega polisa« (79). 18/ »Neodvisno življenje družbe« in »disidentska« gibanja se torej -ne morejo izogniti določeni organizaciji in institucionali-zaciji«. Ob »vzporednih strukturah«, ki tako nastajajo, se razvija tudi »vzporedno politično življenje«. Ne glede na to, kako se raz- ШШШ 12 vijeta ta organiziranost in institu-cionaliziranost, in ne glede na to, koliko različnih grupacij se bo še naprej definiralo politično, pa vsi »poskusi družbe, da bi se upirala pritisku sistema, začenjajo na področju predpolitičnega« in so, kot rečeno, s tem nepreklicno zaznamovani, Zato se lahko Havel, ko povzema, retorično sprašuje: »Kaj so namreč vzporedne strukture drugega kot področje, na katerem je mogoče živeti drugačno življenje, življenje, ki je skladno s svojimi smotri in se, po drugi strani, strukturira v skladu s temi smotri? Kaj so ti inicialni poskusi družbene samoorganiziranosti drugega kot prizadevanje določenega dela družbe, da bi — kot družba — živel v resnici, se otresel samoreproduktivnih vidikov totalitarizma in se tako radikalno iztrgal iz udeleženosti v posttota-litarnem sistemu? Kaj je to drugega kot nenasilni poskus ljudi negirati sistem v sebi samih in postaviti svoja življenja na novi temelj, na temelj lastne prave identitete? (79) NI DRUŽBE KOT CELOTE 6. Zdaj lahko nakažemo nekaj problemov, ki jih vidimo v Havelo-vi konceptualizaciji neodvisnega družbenega življenja, njegovega organiziranja in institucionalizira-nja. Osnovni problem je kako misliti družbenost neodvisne družbe, prvo vprašanje, ki si ga lahko postavimo, pa je, kako kon-ceptualizirati kontinuum od »eksistenčne revolucije« preko »neodvisnega življenja družbe« do vzporednih struktur« oziroma prehode med njimi, kako pojmovati prehod od individualne odločitve h kolektivni aktivnosti. Havel pravi, da ta prehod nastopi z artikulacijo eksistenčne odločitve za »življenje v resnici«, artikulacijo samo pa opiše kot kontin-gentno. Vprašanje, ki se takoj zastavi, je seveda, kako je mogoče misliti »eksistenčno revolucijo«, če ta ni že sama artikulirana. Menimo, da je Havelov metodični individualizem predvsem vrednostnega pomena (vrnitev politike k posamezniku kot izhodišču, pač v nasprotju z posttotalitaristično prakso žrtvovanja individuuma za višje smotre), medtem ko je njegov analitični doseg — ko gre za eksplanacijo neodvisnih oblik družbene aktivnosti — majhen, celo neznaten. Ker menimo, da je »eksistenčna revolucija« nujno že artikulacijska praksa, pojmujemo individualni »prehod« iz »življenja v laži« v »življenje v resnici« kot neposredno družbeno izkušnjo. 19/Če se ta posameznikova odločitev dogaja v sferi predpolitičnega, pač ne moremo sklepati, da se odigrava tudi v sferi preddruž-benega. Potemtakem ne gre za prehod od ene ravni k drugi, višji, od individualnosti k družbenosti, ampak za odprto igro različnih oblik družbenosti, za različno »gostoto« družbenega dogajanja, aktivnosti. Vprašanja s tem seveda še ne rešimo, pač pa prestavimo tako, da je mogoče pričakovati sociološko rešitev. Havel se problema zaveda, ker pa vztraja pri zastavitvi, ki gleda na vznik »neodvisnega življenja družbe« kot na podružbljanje »eksistenčne revolucije«, lahko prehodnost med individualno in družbeno ravnijo konceptualizira samo tako, da pripiše »vsakemu resnično pomembnemu izhodišču v individualnem življenju« »element univerzalnosti« Problema torej ne reši sociološko, pač pa moralno. Posameznikova odločitev za »življenje v resnici« naj ne bi bila samo »izraz introvertirane, samozadostne odqo-vornosti posameznikov pred samimi sabo in zase, temveč odgovornosti pred svetom in za svet. (80) To moralno univerzalnost prepiše neposredno na »vzporedne strukture« in »vzporedni polis«. Te »vzporedne strukture« naj ne bi bile »umik v geto in dejanje osamitve«, le skrb za dobro tistih, ki so se odločili za to pot. »Napak bi bilo gledati na to kot na v osnovi skupinsko rešitev, ki nima ničesar opraviti s splošno situacijo.« (ibid.) »Vzporedni polis« ni ašram, ni beg pred »odgovornostjo pred celoto in zanjo«, marveč iskanje najpravš-njega locusa za to odgovornost. (81) Predstava, ki jo Havel zavrača, je predstava, da je »disidentstvo« izstop iz družbe. Ta predstava pa spet izhaja iz predstave o družbi kot celoti. Ker Havel te predstave ne problematizira, si lahko zamišlja »vzporedni polis« le kot skupnost oziroma kot množico »majhnih skupnosti, ki jih povezuje tisoč skupnih nadlog« (94), obenem pa je prisiljen dokazovati, da neodvisno družbeno življenje »vpliva na družbo« (81 sq). Če želimo najti pot Iz te zagate, se je treba vrniti na izhodišče Ha-velovega eseja, k opredelitvi posttotalitarnega sistema. Ključnega pomena za naše razpravljanje je, da je opisan kot sklenjen sistem, kot zaokrožena celota s polno identiteto, kot totalnost »življenja v laži«. “{Dominantna logika Havelovega razmišljanja je — kljub momentom, ki jo subvertirajo — logika (polne) identitete. Ta logika, najprej, podcenjuje moč posttotalitarizma. Ta sistem je namreč — vsaj postal, če ni že vselej bil — sposoben »integrirati« momente »življenja v resnici«. »Življenje v resnici« ni negiranje tega sistema, temveč je, v načelu, konstruktivno zanj. Takšen, kakršnega prikazuje Havel, je lahko le tako in s tem, da vključuje drugo samega sebe, možen je tako in s tem, da vračunava svojo nezmožnost. Banalno je opozarjati, da sta »življenje v laži« in »življenje v resnici« relacijski entiteti. Če bi vztrajali samo pri tem, bi si bilo še vedno mogoče predstavljati, da se identiteta »življenja v resnici« vzpostavi na račun identitete sistema. Problem je v tem, da se šele s to izgubo identitete zares spostavi identiteta sistema: in da predstava, ki smo jo povzeli, vsebuje gledanje na relacijo / relacije med sistemom in življenjskim svetom kot na nekaj fiksnega in s tem na sistem kot nekaj objektivnega oziroma objektivno danega. ”) Prav to, kar Havel opisuje, namreč moč tistih, ki so brez moči, pa dokazuje, da te relacije niso fiksne, da identiteta sistema ni zaokrožena, polna, in da sistem ni preprosto dana objektivnost: da je totalnost posttotalitarizma nepopolna. Če sta »življenje v laži« in »življenje v resnici« relacijska pojma, je sistem seveda šele tisto, kar tvorita oba. »Življenje v resnici« pi izvensistemsko. Če je »zunanje« glede na »življenje v laži«, je ta »zunanjost« iste narave kot tisto, na kar se kot »zunanjost« nanaša. Je, če smemo tako reči, iz istega materiala kot »življenje v laži«. Kot »zunanjost« pa je možno le skozi razliko. »Življenje v laži« in »življenje v resnici« sta relacijska in diferencialna pojma. Ta diferencialnost ni dana, ne obstaja že s tem, da obstaja relacija. Posttotalitarizem je, naj se sliši še tako prisiljeno, sistem relacij brez diferenc. Je nekak sprevrnjeni (post)strukturali-zem: logika objektivnosti posttotalitarnega družbenega je logika ekvivalence. Pozitivnost družbenega je tu realna eksistenca negativnosti. **) Afirmacijo dife-rencialnosti pripisujemo subjek-tni poziciji »življenja v resnici«. To-subvertira logiko ekvivalence s spostavitvijo diferencialne narave družbenega. Afirmacija diferencialne narave družbenega je vy sistemu, v katerem je edino pozitivno določilo družbenega to, da ga ni (in to se imenuje »družba«), afirmacija družbenega kot pozitivnega, spostavitev pozitivne (vendar nikdar dokončne ali dokončane) pozitivnosti družbenega. »Življenje v resnici« se z afirmacijo diferencialne narave družbenega konstruira kot nekaj, kar je s tem v identiteti: kot pozitivni projekt družbenosti. S tega vidika se pokaže, da logika identitete podcenjuje tudi »življenje v resnici«, saj sili v dokazovanje njegove odnosnosti z družbo oziroma družbenosti. Afirmacija diferencialne pozitivnosti družbenega je subverzija »družbe«, to družbeno samo pa se spostavlja kot pluralnost projektov, ki nastopajo ad hoc (cf. 93) in so — že kot projekti — odprti. To pomeni, prvič, da je izgubljena »družba« (družba kot celota, sklenjen identitetni sistem), in drugič, da projekti družbenega nimajo polne identitete. S tega vidika je treba zavrniti predstavo »vzporednega polisa« kot (množice) skupnosti. Logika identitete konsekventno pripelje do tega, da konceptualizirano sesutje polne identitete »družbe« (»sistema«) kot vznik množice polnih identitet skupnosti (pri čemer je sama skupnost sistem posameznikov s fiksno identiteto). Ta logika konsekventno proizvede skupnost kot alternativo družbi (in se tako reproducira: »družba« je sicer izgubljena, ohranjena pa je identiteta). Alter-niranje posttotalitarizmu, postmodernemu predmodernizmu z Gemeinschaft, je regresija, prav tako protimoderna, kot je proti-moderen posttotalitarizem sam; ne preseneča, da se v taki konstelaciji ohranja pri življenju (ali obuja od mrtvih) revolucionarni avantgardizem. *’) če zavračamo tako predstavno konstelacijo, prejemamo sesutje »družbe« kot realizacijo nemožnosti polne identitete, družbenega, kot dokaz nezmožnosti njegove spo-stavitve in zatrditve kot »suturira-ne sarnoopredeljene totalnosti«. "( Alternativa zginotju »družbe« ni porajanje nove skupnostnosti, ampak afirmacija in akceptiranje odprtosti družbenega. Če pa se odpovemo predstavi o možni prešiti celoti družbenega, se pravi, če ni družbe kot celote in če skupnost ni alternativa »družbe«, je to dokazovanje, da je »življenje v resnici« družbeno ali v odnosu z družbo, ali nepotrebno ali zgrešeno. Sklenimo. Prvič: »Življenje v resnici« kot zunaj/znotraj posttotalitarizma”/ preprečuje, da bi se ta sistem sklenil, da bi zatrdil identiteto, kot pluralnost pozitivnih projektov družbenosti pa subvertira »družbo«, pozitivnost neobstoja druž- ker se je proces ločevanja družbe in države odvijal pretežno v vzhodni in Srednji Evropi. 2/ Jacques Rupnik »Dissent in Poland 1968—78: the end of Re-visionism and the rebirth of Civil Society«, v: Rudolf Tokes, ur., Opposition in Eastern Euro-pe, Oxford 1979. 3/ Andrevv Arato, »Civilna družba proti državi: Poljska 1980—81«, v: Socialistična civilna družba?, ur. Tomaž Mastnak, Ljubljana 1985. 4/ Cf. Slobodan Samardžič, »Gradansko društvo u realnom socijalizmu?«, Družboslovne razprave, st. 5/1987. poskus »življenja v resnici«, četudi gre za take »svobodne življenjske izraze«, ki jim »v drugih družbenih sistemih ne bi nihče pripisoval nikakršnega političnega pomena, kaj šele eksplozivno moč«. (43) 21/ Cf.: Ernesto Laclau, »Di-skurzivne artikulacije in antagonizem«, Vestnik IMŠ, št. 1-2/1986. 22/ Cf.: ibid., str. 26; Ernesto Laclau, Chantal Mouffe, Hegemonija in socialistična strategija, Ljubljana 1987, str. 110. 23/ Cf.: Petr Uhl, »The alternative community as revolutionary avant-garde«, v: The Power of the Povverless. 24/ Laclau/Mouffe, op. cit.,str. 94. 25/ Za razvijanje subjektnosti »življenja v resnici« instruktivno: Rado Riha, »Die neuen sozialen Bevvegungen — ein neuer Sub-jektbegriff?«, referet na simpoziju Nova družbena gibanja kot politična razsežnost metafore. (Pred izidom v: Vestnik IMŠ, št. 1/1988.) 26/ Laclau, op. cit., str. 23. 27/ Laclau/Mouffe, op. cit.,str. 94. 28/ Ibid., str. 95. — L Wi benosti. Kar se je na začetku kazalo kot ločevanje družbe od države, se zdaj pokaže za ločevanje (diferenciranje) projektov družbenosti od »družbe«. Realna pozitivnost družbenosti se konstituira kot nekaj drugega in drugačnega od pozitivnosti »družbe«, realno eksistirajoče destrukcije družbenega. Če različne projekte družbenosti označujemo s skupnim pojmom civilna družba, je »ponovno rojstvo« civilne družbe smrt »družbe«. Smrt »družbe« je metafora za konceptualno neulovljivost »družbe«,”/ za neveljavnost »družbe« kot »objekta diskurza«.”/ Civilna družba je realno obstoječi dokaz, da je »družba« »nemožen objekt«: Če Laclau in Mouffe pravita, da četudi se »družbenemu ne posreči utrditi se v inteligibilnih in vzpostavljenih oblikah družbe, vendarle obstaja le kot prizadevanje po konstrukciji tega nemož-nega objekta,«”/ lahko dodamo, da je civilna družba realizacija tega prizadevanja, vendar realizacija nemožnosti kot nemožnosti. Civilna družba je izguba »družbe« in pridobitev pluralnosti realnih odprtih form družbenosti. Drugič: Če smo na začetku govorili o ločevanju družbe od države, razpralvjanje pa nas je pripeljalo do ločevanja družbenosti od »družbe« in afirmacije pluralnih in odprtih form družbenosti, je treba pristaviti, da ta koncept implicira tudi afirmacijo, (ponovno) vzpostavitev države. Posttotalitarizem ni etatizem. Tako kot je de-struiral družbenost, je destruiral tudi državnost. 2 odpravljanjem razlike in končno tudi odnosa med državo in civilno družbo je spostavil amorfen sistem gospostva. Komplement ločevanja družbenosti od »družbe« je zato diferencialno povezovanje družbenosti z državo. »Ponovno rojstvo« civilne družbe je komplementarno z reafirmacijd države. Kolikor si lahko, v tej zvezi, reafir-macijo države predstavljamo kot spostavitev pravne države, si lahko zamislimo institucionaliziranje tiste univerzalnosti, ki jo je Havel moral reševati v morali. Tretjič: Naslov implicira, da je ločevanje družbe in države tendenca v reformiranju socializma. Rezultat ločevanja družbenosti od »družbe«, afirmacija civilne družbe, na eni strani in afirmacija oziroma rehabilitacija države, na drugi, je resda tudi vzpostavitev razlike med civilno družbo in državo. To diferenciacijo pa lahko pojmujemo kot reformo socializma samo, če s tem razumemo iskanje neregresivnega izhoda iz tega sistema. Opombe: 1/ Pretiranemu poenostavljanju se je, v tem tekstu, mogoče izogniti tako, da si poenostavimo nalogo; izpustili bomo jugoslovanski model, v katerem gre še za tretjo tendenco: odpravljanje države, absorbiranje državnih funkcij v družbo. Z vidika ločevanja države in družbe bi bilo treba v tem primeru govoriti o izločanju države iz družbe. Etatizem in samoupravljanje sta, v danem kontekstu, samo različni poti do istega cilja: zabrisanja razlike med državo in družbo. — Tudi ko govorimo o Vzhodni Evropi, poenostavljamo: to oznako je treba razumeti kot skrajšanje za Srednjo Evropo in Vzhodno Evropo. Ta redukcija, ki jo vsiljuje ekonomija pisanja, je toliko bolj neustrezna, 5/ Cf. Arato, op. cit.; Gyorgy Dalos, Archipel Gulasch, Die Entstehung der demokrati-schen Opposition in Ungarn, Bremen 1986; Tomaž Mastnak, »Postmarksizem, madžarski primer«, Vestnik IMŠ, št. 2/1987; zbornike s teksti poljske demokratične opozicije, ki so izšli pri nas. 6/ Cf. Miloš Gregorič, »Civilna družba kot polje ideološkega boja«, Družboslovne razprave, št. 5/1987. 7/ Instruktivno za tematizacijo tega »ex nihilo«: Mladen Dolar, »Beyond Interpellation«, referat na simpoziju Nova družbena gibanja kot politična razsežnost metafore, org. Inštitut za marskistične študije ZRC SAZU, Ljubljana, 9,—10. oktober 1987. (Pred izidom v: Vestnik IMŠ, št. 1/1988.) 8/ Uporabljali bomo angleški prevod enajstih esejev iz tega zbornika: Vaclav Havel et al., The Povver of the Powerless. Citi-zens against the State in cen-tral-eastern Europe, ur. John Keane, London 1985. — Vsi citati iz Havelovega eseja so opremljeni samo z navedbo strani, brez drugih podatkov. 9/ Dalos, op. cit., str. 38 — Cf. tudi solidarnostni izjavi madžarskih intelektualcev z Listino 77 oktobra 1979, prevedeni ibid., str. 137—140. 10/ Izjava je bila objavljena v reviji Krytyka, št. 8/1980, cit. po: Števen Lukes, »Introduction«, v; The Power of the Powerless, str. 12. 11/ Ibid., str. 13. — Cf. Adam Michnik, Szanse polskiej de-mokracji, London 1984; isti Ta-kie czasy ..Rzecz o kom-promisie London 1985; Jacek Kuron, Polityka i odpowiedzi-alnošč, London 1984; Jan Jožef Lipski, KOR, London 1983. 12/ Cf. 52; tudi:B Vaclav Havel, The Anatomy of a Reticence. Stockholm 1985. 13/ Za bolj diferencirano pojmovanje politike cf.: Ivan Vejvo-da, »Civilno društvo i politika«, Družboslovne razprave, št. 5/1987. 14/ Cf.: Rudolf Battek, »Spiritu-al values, independent initiatives and politics«, v: The Povver of the Povverless, str. 104. 15/ Spoznanje, da je svoboda nedeljiva, je — ob sojenju rock skupini The Plastic People of the Universe — pripeljalo skupaj mnogo skupin različnih usmeritev, ki dotlej niso čutile potrebe po sodelovanju in so bile izolirane druga od druge, in botrovalo nastanku Listine 77; prvič po vojni je bilo prevladano »načelo izključitve«. (46. 47) 16/ Battšk, od. cit., str. 104. 17/ Ibid. 18/ Vaclav Benda, »The Parallel Polis«, Palach Press Bulletin, London 1979. 19/ Cf. razhajanje med Eder-jem in Habermasom: Jurgen Ha-bermas, Die Neue UnOber-sichtlichkeit, Frankfurt/M 1985, str. 234; Klaus Eder, Geschich-te als Lernprozess? Zur Pa-thogenese politischer Modernist in Deutschland, Frankfurt/M 1985: 20/ Iz te celotnosti Havel izpeljuje ranljivost sistema: naruši oziroma politično ogrozi ga vsak STALIŠČA IN SKLEPI ZVEZE DRUŠTEV SLOVENSKIH LIKOVNIH UMETNIKOV O PREDLAGANIH SPREMEMBAH USTAVE, KI JE BILA 2. MARCA 1988 Predlagane spremembe ustave SFRJ prinašajo nekaj novosti, ki bi bile potrebne že dalj časa, ne zagotavljajo pa napovedane demokratizacije političnega in družbenega življenja nasploh in tudi resnične uveljavitve ekonomskih zakonitosti. Predlog ustavnih dopolnil se ne razlikuje bistveno od osnutka, saj so ostali nespremenjeni skoraj vsi tisti predlogi ustavnih dopolnil, ki jih je kot sporne ali nesprejemljive ocenila konferenca delegacij; le to je 7. oktobra 1987 sklicalo predsedstvo RK SZDL na podlagi podobne ocene ustavne komisije skupščine SRS. Slovenskim predstavnikom v zvezni ustavni komisiji ni uspelo uveljaviti zahtev, naj se črtajo: — določilo o veljavi zveznega zakona v primeru spora med republiškim in zveznim zakonom do odločbe ustavne komisije; — določilo o prilaščanju pristojnosti federacije v sodstvu, — določilo o zagotovitvi izjemnega statusa JLA ne glede na gospodarske razmere v državi, — določila, po katerih naj bi federacija z zveznimi predpisi urejala temelje združevanja državljanov v družbene organizacije in društva, — določilo, da bi federacija urejala temelje izobraževanja. V predlogu tudi ni upoštevan niti eden tistih predlogov, ki omogočajo demokratizacijo in uresničevanje načel pravne države v Jugoslaviji: — neposredne volitve, — neodvisnost sodstva, — stalnost sodnikov, — pravica do stavk, — pravica do ugovora vesti, Predlogi ustavnih dopolnil so prilagojeni jugoslovanskemu povprečju, ki pa nikakor ni realno, saj sposobnejše ves čas ovira v razvoju, manj sposobnim, pa ostaja nedosegljiv. Ker predlog ustavnih dopolnil ne izpolnjuje vseh zgoraj navedenih zahtev, čas določen za javno razpravo, pa je veliko prekratek predlagamo, da se zavrne. člani Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov podpirajo sklepe Društva pisateljev Slovenije, sprejetih na članskem sestanku 15. februarja, in sicer: naj se sproži postopek za referendum v SR Sloveniji, na katerem bi volilci sprejeli ali zavrnili njihov predlog, naj se razprava o predloženih spremembah zvezne ustave zavrne: — dokler ne bodo v demokratični javni razpravi, ki že intenzivno poteka, razjasnjena najpomembnejša vprašanja, navedena v raznih javnih izjavah, — dokler ne bodo na taki podlagi sprejete nove republiške ustave, — dokler ne bo na teh temeljih moqoče pripraviti nov predlog ustave SFRJ. Potrebna je predvsem korenita revizija temeljnih kategorij ustave: — vodilne vloge KPJ na čelu delavskega razreda, kar jo je pripeljalo do monopolnega položaja, — socialistično samoupravno blagovno produkcijo, — družbene lastnine ter uveljaviti pluralizem lastnine (družbena, zasebna, zadružna ...). Revizija mora upoštevati in spoštovati različne zgodovinske, gospodarske, kulturne, civilizacijske in narodne narave. Ustava mora dajati možnost: — delovanju trga, — konkurence (med posamezniki in OZD), — posameznikom in OZD mora zagotavljati pridobivanje dohodka samo na podlagi rezultatov dela, — mobilnosti kapitala, — odprtosti v svet (sodelovanje v mednarodnih gospodarskih tokovih in mednarodni delitvi dela). Temeljni problem jugoslovanske družbe nasploh je, da ne priznava^ vseh naših različnosti kot objektivno danost. Uveljaviti se mora takšen sistem, v katerem bosta ob skupnem in soglasnem urejanju najbolj splošnih vprašanj veljala avtonomnost demokratičnega urejanja notranjega življenja v različnih okoljih in prostovoljno povezovnje med seboj. Nov osnutek ustave morajo pripraviti strokovnjaki (pravniki, ekonomisti, sociologi.. .), da ne bo le prepisan program ZKJ. Ustava mora dajati možnost uveljavljanju znanja, moderni tehnologiji, inovativnosti in s tem ustvarjalnosti posameznika, preraščanju ekstenzivnega razvoja v intenzivni, OZDOM pa je treba omogočiti samostojnost. Obenem pa mora ustava upoštevati vse mednarodne konvencije, katerih podpisnica je naša država. Ker je bila vloga nekaterih slovenskih politikov, neposredno povezana z zdajšnjimi postopki pri sprejemanju osnutka in predloga spremembe ustave, negati-' vna, skupščina ZDSLU predlaga tovarišu Miranu Potrču, da odstopi od kandidature za predsednika skupščine SRS. Obenem skupščina ZDSLU meni, da je umik tovariša Andreja Marinca pomemben prispevek k demokratizaciji naše družbe. Skupščina Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, ki je najvišji organ združenja (združuje 536 slovenskih likovnih umetnikov), podpira dozdajšnje sklepe in stališča Društva slovenskih pisateljev, Društva slovenskih sociologov, Znanstvenega sveta sociološkega inštituta FF in se pridružuje iniciativi o organiziranju-javne tribune vseslovenske kulturne in znanstvene inteligence. ZA SKUPŠČINO ZVEZE DRUŠTEV SLOVENSKIH LIKOVNIH UMETNIKOV: Komisija za sklepe PRAKTIČNI NASVETI ZA REVOLUCIONARNE BARMANE — 2. del IZVEDBA REVOLUCIONARNE AKCIJE Z MOLOTOV — COCTAILI Kot je razvidno iz navodil za pripravo in skladiščenje molotov-cocktaila, objavljenih v prejšnji številki Katedre, je molotov-cocktail ceneno, lahko dosegljivo in za uporabo razmeroma enostavno sredstvo, ki lahko v rokah revolucionarnega barmana doseže izjemno pozitivne učinke. O prednostih, pa tudi pomanjkljivostih in drugih pomislekih glede uporabe molotov-cocktailov bo govora v 4., zadnjem nadaljevanju tega teksta, tokrat pa se bomo ukvarjali s tehničnimi vidiki izvedbe revolucionarne akcije z molotov-cocktaili. IZBIRA OBJEKTA V osnovi ločimo dve vrsti objektov: mobilne in imobilne Med mobilne spadajo nasprotnikova vozila v delovanju, prenosna oz. prevozna materialno-tehnična sredstva in živa sila (predvsem ljudje, pa tudi živali). Med imobilne spadajo poslopja in v njih inštaliran inventar, vozila v mirovanju, energetska in komunikacijska napeljava, spomeniki in druga obeležja in drugi nepremični predmeti. Rastlin, ki so povečini prav tako imobilne, namenoma ne uvrščam med objekte revolucionarne akcije z molotov-cocktaili, kajti zaveden revolucionarni barman je tudi ekološko osveščen in bo apliciral molotov-cock-tail proti rastlinam le v primeru, da se temu za uspeh revolucionarne akcije nikakor ni možno izogniti. Mnogo lažja je seveda aplikacija molotov-cocktaila proti imobilnim objektom, zato bomo v trenutku aplikacije poskušali tudi mobilne objekte začasno imobili-zirati ali jih vsaj upočasniti. Namen akcije z molotov-cock-tailom je lahko kaj raznolik. Ločimo akcije z zgolj demonstrativnim namenom, ki praviloma ne povzročijo večje škode na objektu, in akcije, katerih namen je trajno ali začasno poškodovanje ali uničenje objekta, nekaj vmesnega med obema variantama pa so akcije, namenjene zmanjšanju objektove kontrarevolucionarne učinkovitosti, kar je praviloma začasno. Za objekt demonstrativnih akcij, katerih namen je opozoriti na naše nestrinjanje s teorijo in prakso sil kontrarevolucionarnega reda, discipline, politike itd. in z njihovimi nosilci, bomo praviloma izbrali spomenike in podobna obeležja. Demonstrativne akcije, namenjene zastraševanju pripadnikov kontrarevolucionarnih sil in živali, ki jih uporabljajo za svoje namene, so lahko zelo učinkovite, vendar v tem primeru molotov-cocktaila ne apliciramo direktno na nasprotnikovi živi sili (revolucionarni barman ni sadist, predvsem pa nasprotuje mučenju živali), ampak v njeni neposredni bližini. Namenoma opozarjam na živali, ki jih uporabljajo pripadniki sil kontrarevolucionarnega reda in discipline. Dresiran službeni pes (npr. sledniški, iskalec drog ali česa podobnega, napadalski oz. morilski) je lahko v nekaterih situacijah celo nevarnejši od orožja. V parkih večjih mest lahko kdaj pa kdaj vidite konja, na katerem jaha oseba v policijski uniformi; znano je namreč, da se v parkih poleg lojalnih državljanov kakšni so ponavadi sprehajajoči se upokojenci, igrajoči se otroci skupaj s skrbniki ali brez njih in zaljubljenci, radi zbirajo tudi huligani, narkomani (vam je zdaj jasno. zakaj je uredništvo Katedre v neposredni bližini mestnega parka?) itd., in varuh reda na konju spada v naravno okolje mnogo bolj kot npr. varuh reda na motorju. Ne vedo pa vsi, da konj, ki ga otroci v parku tako radi božajo in krmijo s sladkorčki, in prijazni stric na njem. lahko v primeru demonstracij, predvsem, če se te dogodijo na mestu, do katerega se mehanizacija težje prebije, postaneta izredno učinkovito sredstvo kontrarevolucionarnih sil za zatiranje demonstracij in maltretiranje njih udeležencev (slednje predvsem, če je jezdec oborožen še z gorjačo, gumijevko ali celo električnim pendrekom — da pri nas sile kontrarevolucionarnega reda kljub mednarodnim konvencijam nimajo nobenih pomislekov glede uporabe slednjega, dokazuje primer Vevčanov). Na srečo se psi in konji bojijo ognja, predvsem, če jim gori pod nogami, in zgodi se lahko celo, da pobesnijo in nastopijo proti svojim gospodarjem. Akcije poškodovanja oz. uničevanja nasprotnikovih objektov izvajamo predvsem proti-predmetom, ki so vnetljivi ali pa se pod vplivom visoke temperature talijo ali kako drugače pokvarijo, oz. proti tistim delom objektov, ki imajo pravkar omenjene lastnosti. Podobno velja tudi za akcije, katerih namen je zmanjševanje objektove učinkovitosti. Večina električnih naprav odpove, če pride do kratkega stika, do tega pa pride praviloma takrat, ko odpove izolacija. Ker je najpogostejši izolacijski material plastika, ta pa se povečini pri povečani temperaturi stali ali celo vname, je aplikacija molotov-cocktaila proti električnim napravam zelo priporočljiva in učinkovita. Mnoge naprave slabše delujejo ali se pokvarijo, če se pregrejejo, zato je priporočljiva tudi aplikacija molotov-cocktaila na njih oz. njihovem hladilnem delu. Arhivi so lahko zelo nevarna stvar, na srečo pa tako papir, kot tudi magnetni trakovi in računalniške diskete ne prenesejo ognja oz. povečane temperature, torej bomo brez pomisleka uporabili molotov-cocktail tudi na njih, če se nam bo to zdelo v eni situaciji možno in oportuno. Orožje, predvsem pa municija in večina eksplozivov prav tako ne zmorejo dolgo kljubovati ognju. Posebno priporočljiva pa je aplikacija molotov-cocktaila vozilom, tako oklepnim kot tudi ostalim, kar je prvobitna aplikacija molotov-cocktaila. V vseh motornih vozilih je električna napeljava, odvisna so od hlajenja, predvsem pa je v njih lahko vnetljivo gorivo. Rezervoar za gorivo praviloma ni hermetično zaprt, ker le tako gorivo lahko nemoteno doteka v motor, nam pa ta pomanjkljivost motornih vozil bistveno olajšuje aplikacijo molotov-cocktaila in njeno uspešnost. Mesta na vozilu, na katera usmerjamo molotov-cocktail, so predvsem odprtina tanka za gorivo, motor in hladilnik, pri odprtih vozilih oz. vsaj odprtih oknih ali vratih vozila tudi kabina, pri stoječih vozilih pa še gume. Določen učinek ima tudi metanje molotov-cocktaila v vetrobransko steklo oz. pred njega ali odprtino voznika oklepnega vozila, ker to vozniku za nekaj časa bistveno zmanjša vidljivost. Glede tega je treba opozoriti, da ima večina sodobnih oklepnih vozil napravo za avtomatsko gašenje, ki izniči še tako precizen zadetek z molotov-cocktailom, vendar pa tudi rezervoarji za gasilno sredstvo niso neskončni, kar v praksi pomeni, da niti najsodobnejša oklepna vozila ne morejo kljubovati večim zaporednim aplikacijam molotov-cocktailov. Po splošni oceni bi za onesposobitev povprečnega protide-monstracijskega oklopnika moralo zadoščati od tri do pet enoli-trskih bencinskih molotov-coctailov, za vojaški tank pa nekako pet do deset — to so seveda približne ocene, kajti vozila in njihova odpornost se med sabo razlikujejo, določeno vlogo pa igrajo tudi vremenske in druge razmere. Če nameravamo aplicirati molotov-cocktail na nasprotnikovi zgradbi, se osredotočimo na tiste njene konstitutivne elemente, ki so najmanj odporni na ogenj in vročino, po možnosti pa tudi sami vnetljivi. To so predvsem leseni nosilci streh, podporni stebri in tramovi itd., če naš namen ni tako radikalno rušilen, pa tudi pohištvo, parket, preproge in zavese. Najuspešnejša bo naša akcija v primeru, da je poslopje ali/in njegova vsebina v celoti ali vsaj povečini iz vnetljivega materiala. Molotov-cocktail, ki ga namenjamo za tovrstne akcije, se bolje obnese, če je vnetljiva tekočina v njem nekoliko počasneje, vendar dalje goreča. Aplikacija molotov-cocktaila je zelo učinkovita tudi pri začasnem onesposabljanju nasprotnikovih fortifikcijskih objektov, npr bunkerjev. V takšnem primeru apliciramo molotov-cocktail tako, da ga vržemo v notranjost objekta, s čimer izženemo iz njega njegove uporabnike, uničimo pa tudi termoirezistenten material v njegovi notranjosti. Za tovrstne akcije je priporočljiva uporaba želatinozno zgoščenega goriva, kar je nasploh najprimernejše za akcije onesposabljanja nasprotnikove žive sile (ker je revolucionarni barman humanist, se izogiba uničevalnim akcijam proti nasprotnikovi živi sili). Z molotov-cocktailom lahko uničimo tudi nasprotnikova živila (človeško in živinsko krmo), večino zdravil, sanitetnega materiala, odej in oblačil. Nasprotnikove objekte najlažje prepoznamo po posebnih oznakah, ki jih imajo. Sile kontrarevolucionarnega reda kot vojska in policija uporabljajo vozila s posebnimi register-skimi tablicami, praviloma pa so tudi značilno obarvana. Njihove pripadnike prepoznamo po tem, da so oblečeni v značilna oblačila — uniforme. Na teh oblačilih nosijo tudi oznake, ki izpričujejo njihovo mesto na hierarhični lestvici in s tem njihovo pomembnost, kar revolucionarnemu barmanu olajšuje izbiro, kajti akcija onesposabljanja žive sile je tem učinkotivejša, čim pomembnejši je objekt za kontrarevolucionarno organizacijo. Poleg teh se kontrarevolucionarnim silam občasno pridružujejo še druge, sicer ne reakcionarne organizacije (npr. gasilci pri razganjanju demonstracij), katerih pripadniki so po pravilu tudi uniformirami. Večji problemi so s pripadniki kontrarevolucionarne varnostne službe in njihovimi ma-terialno-tehničnimi sredstvi, ki praviloma ne nosijo posebnih oznak, pa tudi s predstavniki kontrarevolucionarne politike (pri službenih vozilih slednjih je stvar nekoliko lažja, kajti njihove registerske tablice se začnejo s številko nič), zato moramo pri aplikaciji molotov-cocktailov proti tem biti posebno previdni, da ne pride do kake neljube pomote. REVOLUCIONARNA AKCIJA Z MOLOTOV-COCKTAILOM V osnovi delimo akcije na individualne in kolektivne. Individual- ne akcije izvaja revolucionarni barman sam, kolektivne pa večja ali manjša skupina revolucionarnih barmanov, ki imajo lahko tudi različno število pomočnikov, tako v organizacijskem, kot tudi v izvedbenem smislu. Individualne akcije so lahko načrtovane ali spontane, medtem ko so kolektivne praviloma načrtovane, zaže-Ijena pa je tudi čim boljša organizacija in sinhronizacija. Za slednjo je priporočljivo, da imajo aktivisti med sabo vizualni ali/in avdi-tivni kontakt, kot učinkovit pripomoček pa pridejo v poštev tudi ure, vvalki-talkiji, različna svetila in signalne naprave ipd. Spontane akcije so lahko zelo učinkovite, saj se izvajajo po sprotni potrebi, kot take pa se opirajo tudi na veliko vlogo presenečenja. Načrtovane akcije morajo biti. dobro pretehtane tako glede izbire objekta, kot tudi glede časa in načina samega po- teka, če gre za kolektivno akcijo, pa je odločilnega pomena koordinacija med izvajalci akcije. Akciji praviloma sledi reakcija in pri načrtovanju akcije je treba računati tudi na to. Reakcija je praviloma usmerjena tako, da želi čimbolj zmanjšati uspešnost akcije, ponavadi pa je tudi nevarna za aktiviste in njihove pomočnike. Pri načrtovanju akcije je zato treba v čimvečji meri eliminirati možnost uspešne reakcije, kajti le tako bo dosežen revolucionarni namen. Vsekakor je treba preprečiti možnost, da bi kdo oviral aktivista pri sami aplikaciji molotov-cocktaila ali mu jo celo onemogočil. Poskrbeti je treba tudi za čim varnejši umik aktivistov po končani akciji (o tem podrobneje v tretjem delu tega teksta). Osnovni način izvajanja akcije lahko razdelimo na nekaj faz: 1. Izbira objekta in načrtovanje akcije. Ta faza lahko poteka že mnogo pred ali pa tik pred začetkom akcije. 2. Približevanje objektu. Objektu se približamo na distanco, ki je primerna za aplikacijo molotov-cocktaila. Pri tem računamo na to, da se približamo objektu s tiste strani, s katere bomo lahko najučinkovitejše delovali, paziti pa moramo tudi na to, da nas kdo pri tem ne ovira. Če objekt ni posebej varovan, je približevanje lažje, če pa je, moramo to oviro premagati. To najlažje naredimo tako, da se izognemo opaženju, če pa to ni mogoče, se poslužimo zvijače. Vsekakor moramo paziti, da tisti oz. tisto, ki varuje objekt, ne opazi molotov-cocktaila, ali kakorkoli drugače zazna naš sovražni namen. Pri objektih, ki se premikajo, zavzamemo takšno pozo, da bomo aplicirali molotov-cocktail v trenutku, ko se nam objekt približa na primerno distanco, zaželjeno pa je, da se takoj po aplikaciji zaradi vztrajnosti ali kakega drugega vzroka čim hitreje oddalji. 3 Priprava molotov-cocktaila za akcijo. Če imamo zaprt tip cocktaila, ga odpremo. Poskrbimo za to, da se vžigalna krpica primerno navlaži in pripravimo ogenj (vžigalnik se obnese bolje od vžigalic). Flambiramo vžigalno krpico. 4 Aplikacija molotov-cocktaila. Ta faza sledi neposredno po zaključku prejšnje. Kakor hitro krpica dovolj intenzivno zagori, vržemo molotov-cocktail v izbrani objekt tako, da se steklenica zlomi. 5. Umik z mesta akcije. Umakniti se moramo čim hitreje in čimbolj neopazno. V situaciji, ko umik ni možen, moramo poskrbeti vsaj za to, da nas nepoklicani ne izdajo — akcijo moramo izvesti tako, da okolica ne more zanesljivo vedeti, da smo jo izvedli prav mi. Posebno pozornost namenja- mo revolucionarnim akcijam, ki potekajo v povezavi z revolucionarnimi demonstracijami. Sile kontrarevolucionarnega reda in discipline hočejo na vsak način zatreti demonstrante in razgnati demonstr-cije, po možnosti pa še zapreti ali vsaj s fizičnim nasiljem kaznovati najbolj zavzete demonstrante ter morebitne idejne voditelje demonstracij. Za take primere so kontrarevolucionarne sile posebej opremljene in izvežbane. Omenil sem že pse in konje ter nekaj vrst palic, na voljo pa so jim še različna specialna vozila, vodne brizgalke, dimne bombe s solzivcem ali kihavcem in strelno orožje z gumijastimi naboji, ki praviloma sicer niso smrtonostni, lahko pa povzročijo telesne poškodbe ali vsaj močno bolijo. Poleg tega so pripadniki kontrarevolucionarnih sil praviloma opremljeni z najrazličnejšimi zaščitnimi sredstvi (ščiti, čelade, plinske maske itd.), s katerimi revolucionarne ljudske množice ponavadi ne razpolagajo. Proti kemičnemu orožju, izstrelkom in curkom vode lahko z molotov-cocktailom naredimo bore malo, učinkovit pa je lahko proti vsem drugim oblikam institucionaliziranega nasilja v primeru demonstracij. Za objekt, na katerem bomo aplicirali molotov-cocktail, izberemo v smislu uničenja oz. onesposobitve tista materialno-tehnična sredstva, ki omogočajo kontrarevolucionarnim silam učinkovito delovanje, to pa so predvsem vozila in komunikacijska sredstva. Proti vozilom je priporočljivo pristopiti s kolektivno akcijo, pri čemer naj bodo revolucionarni barmani razporejeni tako, da se nahajajo v bližini predvidene poti vozil. Prav tako pomembno je tudi preprečiti nasprotnikovi živi sili učinkovito dejstvovanje. To praviloma izgle-da tako, da tisti pripadniki kontrarevolucionarnih sil, ki niso motorizirani, formirajo s pomočjo ščitov neprehodno verigo oz. živi zid, s katerim hočejo ali razbiti, ali obkoliti, ali kako drugače potisniti demonstrante na čimmanj ugoden prostor za izvajanje uspešnih demonstracij, obenem pa jih tudi čimveč zajeti in izvajati nad njimi nasilje. Molotov-cocktail, vržen pred in pod noge živemu zidu, doseže pozitiven učinek, kajti zid se vsaj umakne, če že ne razbije. Če želimo večjemu številu demonstrantov omogočiti preboj obroča nasprotnih sil, bomo vrgli molotov-cocktail na sredino zida, tako da se bo za določen čas v njem pojavil prazen prostor, ki ga lahko demonstranti izkoristijo za beg iz obroča. Možnosti uporabe molotov-cocktaila na demonstracijah so izjemno številne in raznolike, njihovo uspešnost pa še povečuje dejstvo, da se večje demonstracije ponavadi dogajajo ob lepem vremenu, kajti vlaga, dež ipd. lahko bistveno zmanjšajo učinkovitost akcije z molotov-cocktailom. Naši iznajdljivosti in domiselnosti prepuščam še druge, vsekakor zelo široke možnosti uporabe. POMEN VADBE ZA USPEŠNOST AKCIJE Vsak umen revolucionarni barman bo pred izvedbo akcije nekaj časa treniral. Mnogo je odvisno od tehnike metanja. Daljši meti so varnejši, praviloma pa tudi učinkovitejši, zato je priporočljivo, da se revolucionarni barman pred akcijo nekaj časa ukvarja s katerim od športov, ki razvijajo mišice, katere sodelujejo pri metanju. Ti športi so predvsem metanje kopja, rokomet, baseball, kriket in ameriški nogomet, priporočljiva pa sta tudi tenis in odbojka. Vse igre z žogo, predvsem tiste, ki jo mečemo ali odbijamo z rokami, tudi izboljšujejo preciznost meta. Za uspešno revolucionarno akcijo je pomembna hitrost in dobri refleksi, zato priporočamo še ukvarjanje z lahko atletiko, alpskim in klasičnim smučanjem, že omenjenimi igrami z žogo, avto-moto športom in flipperjem. Izjemnega pomena je tudi mirna roka, kar najučinkoviteje razvijajo športi kot lokostrelstvo ter streljanje s pištolo in puško, predvsem na glinaste golobe. Predvsem pri bolj riskantnih akcijah je za varen pobeg oz odhod s kraja akcije poleg omenjenega priporočlji- va dobra fizična kondicija, ki jo razvijajo plavanje, kolesarjenje, tek in hitra hoja. Pri premagovanju ovir nam lahko zelo koristijo vedbo revolucionarne akcije ali vsaj nemoten odhod, je priporočljivo, da se uvežbamo tudi v borilnih veščinah, predvsem zato, ker so v teh veščinah izvežba-ni tudi pripadniki kontrarevolucionarnega reda in discipline, tako tisti v sivomodrih uniformah, kakor tudi tisti v civilu. Priporočljivo je tudi ukvarjanje z dejavnostmi, ki krepijo duha in ohranjajo mirne živce, npr. joga, meditacija ipd . .. Najbolj pomembno pa je uvežbati samo aplikacijo molotov-cocktaila, kar opravimo v čim večji tajnosti na kakem manj dostopnem mestu. Tako bomo tudi najlažje ugotovili, kakšna tehnika metanja nam najbolj ustreza. Opozoriti velja na dejstvo, da imajo meti različne moči dokaj različne učinke. Če želimo, da bo vnetljiva tekočina zajela večjo površino, mečemo močneje in bolj silovito, če hočemo osredotočiti čim večjo količino tekočine na manjši prostor, pa se bomo poslužili rahlejšega meta, vendar pozor!, met mora biti še vedno dovolj močan, da se steklenica zanesljivo zlomi, zato te tehnike ne priporočam manj izkušenim barmanom. Poleg moči meta je za širjenje vnetljive tekočine pomemben tudi kot, pod katerim prileti molotov-cocktail v objekt. Vse to bomo pred akcijo temeljito pretehtali in uvežbali do čim večje perfekcije, kajti tako bo akcija potekala varneje in mnogo bolj zanesljivo. PRIPOROČLJIVA OPREMA ZA AKCIJO Dobro je, če se tudi sicer za akcijo primerno opremimo. Oblecimo se v udobna oblačila, ki ne ovirajo gibanja. Tudi poleti imejmo obvezno dolge hlače in dolge rokave — zaradi varnostnih razlogov. Izredno pripraven material za vrhnja oblačila je usnje. Na rokah imejmo rokavice, po možnosti usnjene (azbestne so sicer varnejše, vendar jih je težko dobiti, poleg tega pa azbest zaradi možnega kancerogenega delovanja odsvetujem). Obujmo si po možnosti visoke športne čevlje, ki naj ne bodo pretrdi in pretežki. Vsa oblačila naj bodo taka, da se jih da hitro sleči in obleči. Imejmo pri sebi po možnosti kak kos rezervne garderobe, po možnosti tak, ki se po videzu čimbolj razlikuje od tistega, ki ga imamo na sebi. Obleka naj ne bo preveč vpadljivega videza. Priporočljivo je, da pri odhodu na akcijo in med njeno izvedbo nekako do začetka ali sredine pete faze nosimo sončna očala, ki pa naj ne bodo pretem-na, saj nam to slabša vid, in kapo, klobuk, lasuljo ali kako drugo pokrivalo. Molotov-cocktaile nosimo v primernem cekarju, vrečki ali torbi. V sončnem vremenu pazimo, da niso preveč izpostavljeni sončnim žarkom oz. toploti (pokrijemo jih npr. s svetlo krpo). Če so naši molotov-cocktaili taki, da za njihovo odpiranje potrebujemo odčepnik, ga nikar ne pozabimo vzeti s sabo. Vzemimo s sabo tudi vžigalice ali še raje plinski vžigalnik. Za vsak slučaj imejte pri sebi tudi žepni nož in robec ali kako podobno krpo, s katero se da dobro brisati. ŠE NEKAJ NASVETOV Preden gremo v akcijo, se dobro naspimo. Pojejmo zmeren obrok lažje hrane in se temeljito odžejajmo s kako osvežilno pijačo. Večje količine kave in drugih kofeinskih napitkov odsvetujem, ker povečujejo psihično napetost. Odsvetujem tudi večje količine alkohola in opojnih drog. Cigarete sicer pomirjajo, vendar pa v večjih količinah zmanjšujejo kondicijo, zato pred in med akcijo omejimo kajenje. Neposredno pred akcijo temeljito spraznimo sečni mehur, po možnosti pa opravimo tudi veliko potrebo. Priporočam tudi bombone ali žvečilni gumi, ker pomirjajo, koristila pa nam bo predvsem glukoza v njih, ker izboljšuje kondicijo in splošno počutje. vaš dežurni barman Jacks Prihodnjič: Varnostni in (samo)zaščitni ukrepi glede molotov-cocktailov сл. *l 14 promenada BEOGRAJSKA PRILOGA ★ Rešenjem Okružnog suda u Beogradu trajno je zabranjeno ra-sturanje četiri stranice oslednjeg broja našeg lista zbog »iznošenja nei-stinitih vesti i tvrdnji kojima se može uznemiriti javnost«. t Niko tako dobro ne rastura Katedru kao Okružno javno tužilaštvo u Beogradu! ★ Javni tužilac te tuži, sudija ti sudi (stara muslimanska poslovicaj. t Pod uticajem crkve u narodu se andjeli zamišljaju kao dobra nebeška biča u ljudskom obliku (muškom), nagi, s krilima na plečima, osobite lepote, večito mladi, umiljata glasa, telesno čisti i nevini, običnim ljudima i grešnicima nevidljivi. Pod uticajem Okružnog javnog tužilaštva u Beogradu andjeli se zamišljaju kao diktatori! ★ Laku noč, glavati gospodini! t Učestala su okupljanja Srb ai Crnogoraca na Kosovu. Ali, razloga za zabrinustost nema. Poznato je da njih niko ne sme da bije. ★ Po predanjima, andjeli se javljaju nevino ugroženim ljudima u snu, spasavaju ih vešala i rastrzanja, ludacima daju magične darove. Kada se pojavi zemljotres, andjeli zapevaju i zemlja se umiri. t Srpski ustanak je počeo u beogradskom pašaluku! ★ Da je na Osmoj sednici CK SK Srbije pobedila druga stcuja i to bi bila volja naroda. t Na proslavi stogodišnjice streljačkog društva primečeni su i neki članovi Gradskog komiteta OSK Beograda. ★ Sami, šimšanza beogradskog zoološkog vrta, nedavno je pobegao iz kaveza. Došetao je do Doma JNA, a zatim se, kako je to uobičajeno, uz pratnju desetak milicijskih kola, zaputio pravo u terazijski tunel. Do zgrade CK SK nije stigao. Postoji osnovana sumnja da je Sami inspirator humoreske Vojko i Savle. Sami ili neko njemu sličan. t Dragiša Pavlovič je zbog pomenute humoreske isključen iz partije, A da li če biti primljen u Udruženje književnika Srbije, ostaje da še vidi. ★ Žika Minovič, jedan od umešanih u slučaj Politika, izjavio je prek-sinoč u krugu prijatelja da ne podnosi ostavku. Rekao je, takodje, da mu se ona gadi Informacija još nije službeno potvrdjena. t — Ja vas molim, drugovi, da vodite računa o torne da se u Službi državne bezbednosti nalaze mladi i pošteni ljudi, iskreni i sa dubokim poverjenjem u Partiju. Zloupotreba mene kao čoveka i ru-kovodioca Službe državne bezbednosti od Strane druga Dragiše Pavloviča biče velika životna škola ne samo za mene nego i za mnoge druge u Službi i van Službe — rekao je Dušan Stupar, zloupotrebljeni načelnik SDB Beograd. ★ S obzirom na novu političku klimu u Srbiji, opravdano je pitanje: Da li če deo partijske članarine biti uplačen za izgradnju hrama Svetog Save? t Ako nas sečanje ne vara, Beli andjeo je nosilac ljubičastog pojasa od prvog dana. ★ Izvesni drug, ime mu ne pominjemo iz estetskih razloga, osramotio je Srbiju kao niko pre njega. Dotični na slobodnim izborima ne bi imao šta da traži. t Olimpijsko Sarajevo je olimpijskom Kalgariju poslalo ono svoje naj-draže - druga Vučka. Na žalost, več nakon svečanog otvarenja Igara Vučko nam je vra- čen. Imaju oni svoje medvediče. ★ Veliki prijatelji Kirn ili Sung, Haile Selasije, Nikolae Čaušesku, Reza Pahlavi i mnogi drugi često su boravili u našoj zemlji. I uvek su se ovde osečali kao kod svoje kuče. t Sada je sve jasno: ON, to smo svi mi, a mi smo ON u malom. ★ Jedna ohrabrujuča vest: SR Srbija če proizvodih višenamenski tur-bomlazni helikopter čiji če motor imati 1.700 konjskih snaga. Sadašnja predračunska vrednost projekta iznosi oko 1.500 milijardi dinara. Dr Ži-vorad Višič smatra da je poduhvat, uprkos sadašnjim neprilikama u pri-vredi, ekonomski opravdan. SR Srbija nema odgovarajuči turbomlazni helikopter i zato relativno zaostaje! t Proveli smo .i ovaj vek u ropstvu. Retko nam se to dogadja. Jednom u sto godina. ZBOGOM ORUŽJE GOSPODE, POMILUJ... Nikita Sergejevič Hruščov izgovorio je leta gospodnjeg 1955. čuvenu rečenicu, koja če, kasnije, i njemu sačuvati glavu. Upitan od šefa NKVD-a šta da rade sa Georgijem Maljenkovim, koji je bio isključen iz Politbiroa, Hruščov je odlučno odgovorio: »Pustite tog čove-ka na miru, on je moj veliki prijatelj«. Tako je bila prekinuta praksa da se, dolaskom boljševika na vlast, naročito u Staljinovo vreme, svi smenjeni funkcioneri — likvidira ju! Kasnije su likvidirani i oni koji su druge likvidirali. Zna se kako je likvidiran i čuveni Berija, likvidator par-tijskog krema boljševičke partije. Od Hruščova se u SSSR-u odlazeči ne ubijaju, več idu u mirovinu, u nejavni život. Kada je smenjen sa Vlasti Nikita Hruščov nije ubijen. Umro je kao penzioner. U poslednjoj čistki u Srbiji je sa političke pozornice uklonjen Ivan Stambolič, dotadašnji predsednik Predsedništva SR Srbije, koji je na ovu dužnost došao sa funkcije predsednika Predsedništva CK SK Srbije. Ivan Stambolič je zatim postavljen za direktora JUBMES-a, poslovne banke, a dužnost koju če obavljati je, čini se, izuzetno značajna. Dragiša Pavlovič, donedavni predsednik Gradskog komiteta SK Beograda, doktor nauka, sa dve fakultetske diplome, posle smenjiva-nja sa dužnosti prvog čoveka beogradskih komunjara, prijavljen je na birou rada. Radmilo Kljajič, donedavni izvršni sekretar GK SKBeo-grada, posle smenjivanja sa funkcije, vračen je u »Politiku«, a dr Živo-rad Minovič (direktor »Politike«) traži mu mesto — referent u Službi propagande! Kljajiču se, dakle, nudi da postane najobičniji činovnik! Ivan Stambolič je, po hijerarhiji, bio daleko iznad Pavloviča i Kljajiča. Otuda je i njegova odgovornost daleko veča od Pavlovičeve i Kljaji-čeve. D. Pavlovič i R. Kljajič su, u dvoboju izmedju kumova (Stamboliča i Miloševiča) bili samo žrtveni jarci. Uklonjeni su Miloševičevim mane-vrima, kako bi se lakše uzela Stamboličeva glava. Optužen da je težio liderstvu, da nije poštovao partijsku disciplinu, da je protiv demokratskog centralizma, Stambolič se našao u čorsoka-ku. Njegova predaja je bila iznenadujuče brza i bez žeščeg otpora. Sa dužnosti predsednika Predsedništva smenjen je lukavim manevrima svog kuma Slobodana, ali je ipak zadržan u članstvu Predsedništva SR Srbije. A poznato je da je iz »baze«, iz partijskih organizacija po mesnim zajednicama u procesu diferenciacije posle Osme sednice stizao zahtev za njegovo (odlučno) partijsko kažnjavanje. U partijskim obračunima od oslobodenja naovamo ne pamti se da je poraženi ostao na nekoj funkciji. Njegov odla-zak je bio večan, anatema je ostajala i posle smrti. Ko je smenjen sa tako važne državniške i partijske funkcije nije imao čemu do-brom da se nada. Mogao je očekivati da ude u istoriju (bar do sada) kao neprijatelj, izdajica, protivnik politike Saveza komunista ... Ivan Stambolič je, dakle, prvi čovek koji je maknut sa tako važne funkcije, a da nije odstranjen zauvek iz javnog života! O čemu je, za-pravo, reč? Da li se kod nas pojavio novi Nikita Hruščov?! Pobednik, trenutni, Slobodan Miloševič, pratilac u političkoj karije-ri kuma Ivana, pokazao je odlučnost u obračunu, a imao je i podršku, doduše — primitivno agresivnu, povezanu porodičnim i profesionalnim interesima ... Ipak, on ne pokazuje odlike Nikite Hruščova: želje za radikalnim menjanjem učaurene prakse u političkom životu Srbije kod Miloševiča nema! Stambolič je, za vreme svoje vladavine, bio promenljive čudi: u početku karijere pokazao se kao tipični staljinista, spreman na bes-kompromisan obračun sa svojim protivnicima. Kasnije, izborom za predsednika Predsedništva CK SK Srbije Stambolič je shvatio nužnost promena. Za saradnike bira univerzitetske profesore, stručnije ljude, ali, očigledno, pogrešan mu je izbor. Saradnici mu nisu »provereni vu-kovi«, politički beskrupulozne ličnosti... Stambolič je zauzeo liberalniji kurs, pokušavajuči tihu »perestrojku-L Ona, doduše nije bila snažna, ni naročito manifestna, ali... Njegov politički satelit, Miloševič, koristi ne-prikosnovenost partijske funkcije, i, bolje organizovan, sa odlučnim i agresivnim saradnicima, igrajuči na kartu nacionalnog ponosa kreče u obračun. Stambolič je poražen. Svi su očekivali »plotun streljačkog stroja«, i Stamboličevo ime bi bilo uz imena ostalih proskribovanih u Srbiji: Marka Nikeziča, Latinke Perovič .. . Čak je i dr Stipe Šu-var naprečac povukao svoju recenziju za Stamboličevu knjigu, koja se štampa u Zagrebu. Zašto, onda, posle toliko teških optužbi zbog kojih je i uklonjen sa funkcije prvog čoveka Srbije, Ivan Stambolič nije poslat u »muzej mrtvih duša«?! Da li je posredi dobra volja njegovog protivnika, ili mu i protivnik ipak nije bio toliko jak? Hoče li se ovim uspostaviti nova praksa da pobedeni ne idu zauvek iz političkog života? Da li je to samo iz-nimka, politički trik Miloševičevog klana, da bi se umirila rukovodstva naših drugih republika-država? Vreme če vrlo brzo pokazati o čemu je reč. Istine radi, za Stamboličem, izuzev njegovih bliskih saradnika, niko neče žaliti, ali se ni Milo-ševičevom trijumfu baš ne šire ruke narodnih masa. Ljudi su okrenuti svojim nevoljama, kojih je sve više, pa samo pripadnici gornjih struktura društva i partije razmatraju fenomen Stamboličevog pada i daljeg (javnog) života. U svakom slučaju, »fenomen« je zanimljiv... Zbogom tovariš predsednik — dobar dan druže direktore! MILOVAN BRKIČ ISTOČNO OD ZAPADA PAD SRBIJE Ekonomska nauka je več odavno konstatovala da takozvana Uža Srbija po performansama svoje privrede u posljednjih desetak godina, izrazito zaostaje za jugoslovenskim prosjekom. Za razliku od nekih ekonomista — sljedbenika dolazečeg nacionalnog romantizma — koji glavne uzroke zlog usuda srpske privrede vide u federaciji i najrazvijenijim republikama (Sloveniji i Hrvatskoj), te u »nelojalnosti« autonomnih pokrajina, autor ovog teksta glavne uzroke zaostajanja Srbije bez pokrajina vidi u dekadentnoj ekonomskoj politici koju su decenijama vodili nadležni fakto- Dakle, suviše revnosno sprovodjenje marksističke teorije razvoja i konsekventno sprovodjenje njenih naputaka, izraženih u dominaciji investicija u energetsko-sirovinskom kompleksu kao i u takozvanom agrarno-prehrambenom sektoru (desetine šečerana, klanica, mlino-va . . .) dovelo je do sasvim drugačijih efekata od očekivanih. Tako na primjer, ako je u jednom periodu od svih investicija u Srbiji, na sirovine i energetiku išlo 50 procenata, one su kao rezultat dale samo 37 odsto društvenog proizvoda i skromnih 17 odsto zaposlenosti. Naivno vjero-vanje da rast industrije u razvijenim područjima podrazumijeva i proporcionalen rast sirovina, napušteno je u svim savremenim razvojnim strategijama izuzev kod našeg ekonomskog Juga i nekoliko najzaosta-lijih zemalja svijeta! Medjutim, kao značajan uzrok ekonomskog zaostajanja Srbije javlja se i politički faktor. (Dijalektičari bi rekli: važi i obrnu-to!). Naime, brojni politički potresi u ovom dijelu svijeta, kako u prošlo-sti tako i u sadašnjosti, doveli su do toga da je, kako se tvrdi, Srbija ostajala bez svojih »najsposobnijih kadrova«. Nekada je torne, navod-no, uzrok bila situacija na jugoslovenskom vrhu, a ponekad i stari srpski običaj da »kad Žika iz Ljiga ili Mika iz Stiga krenu da osvajaju vlast, za sobom vode sve svoje kumove, rodjake, prijatelje ...« Čarobna riječ »diferencijacija« tako nije štedila ni ionako hendikepiranu ekonomiju. Za sada je još neizvjesno da li če i Ovi i iči i na taj nivo obračuna (a možda če se i direktori preko noči prestro-jiti u duhu »osmosjednice« — sila boga ne moli), iako su svi izgledi da če se politički apetiti zadovoljiti več postignutim i da če sada odlučno krenuti u sredjivanje prilika na Kosovu i ispunjenju ostalih »olako da-tih obečanja«. Poučeni iskustvom svojih učitelja i posljedica-ma prethodne »kulturne revolucije« u kojoj su, po sopstve-nom hvalisanju, u procesu takozvane diferencijacije sa ta-kozvanim liberalima, »likvidirali« izmedju 2.000 i 3.500 direktora po Srbiji, sadašnji protagonisti po svoj prilici neče počiniti takvu grešku koja je Srbiju skupo koštala. Jer, dok u Sloveniji na primjer, ni jedan direktor nije bio smjenjen u vrijeme, opet takozvanog, liberalizma, a smjenjeni političari ako nisu otišli u penziju, postali su privrednici i bankari, u Srbiji je »likvidirano« preko 90 pošto bankarskih rukovodilaca, smjenjeni su svi komitetski čelnici, svi urednici listova ... Teško je vje-rovati da je to neko »odozgo« tražio. Zasigurno, i oni »gore« bili su više nego iznenadjeni takvim iskazivanjem odanosti da nisu imali riječi! Sve to su uradili sami Srbi, sa osloncem na »sopstvene snage« ... Posljedice takve revnosti nisu se vidjele odmah: i čovjek kome odsjeku glavu, kažu dželati, još neko vrijeme živi. Pozicije koje su imali tadašnji srpski privredni giganti poput »Tranšpeda«, »Elektronske industrije« i drugih, nepovratno su izgubljene več narednih godina! Ako več ne dodje do ponavljanja scenarija »obračuna sa liberalima«, ne znači da če pad Srbije biti zaustavljen. Nagovještena ekonomska doktrina u kojoj nema mjesta maloj privredi, tržištu, privatnoj svojini, stranom kapitalu ... a koja sa druge Strane propovijeda još orto-doksniju ideološku čistoču i vjernost deklasiranoj marksističkoj razvoj-noj teoriji (po kojoj rast proizvodnje od 1 odsto u »Crvenoj zastavi« dijalektički podrazumijeva i rast proizvodnje od 1 odsto Željezari Smederevo, kao i rast proizvodnje od takodje 1 odsto u HE »Djerdap«) ... A to nam je demonstrirano nedavno u Organizaciji avangarde Beogradskog univerziteta, toj riznici pameti i svakojakih znanja. _ »Nečemo u 21. vek sa malom privredom, sa slastičarima i češljardžijama ...« — moglo se tamo čuti! Hočemo sa »zavodima« od po 25.000 »trudbenika« koji srečni, uz pjesmu, svako jutro hrle na kapije podno visokih dim-njaka. Jer Marks je tako rekao. Ali — to je bilo prije 150 godina ... MIROSLAV VlSlČ promenada BEOGRAJSKA PRILOGA I 15 ШШЛ poštovani čitaoci, DRUGOVI SUDIJE Okružni iavni tužilac u Beoaradu. aosnnHin N<*naH Ukrnnina ™ ^ Okružni javni tužiiac u Beogradu, gospodin Nenad Ukropina, privremeno je 20. februara 1988. zabranio rasturanje lista »Katedra«. Zašto je do tog incidenta došlo, možete pročitati iz same op-tužnice. Več nekoliko dana kasnije 24. februara 1988. Okružni sud u Beogradu je zabranio rasturanje »Beograjske priloge« iz istih razloga, koje je tužiiac naveo u optužnici. Nama svima u redakciji je iskreno žao zbog tog incidenta, ali ne zbog toga za Sta nas optužuje javni tužiiac i zbog čega su nas osudili — žao nam je zbog odluke suda, koja znači ozbiljan udarec slobodi štampe u Jugoslaviji. Sa primerom »Katedre« otvorena je praksa zabranjivanja li-stova, koji izlaze na teritoriji drugih republika i koji su pod nad-ležnošču drugih tužioca. Sa tim aktom uvode se različiti kriteriju-mi i različite javnosti, a to vodi do toga, da pravo postaje orude lokalnih močnika u zaštiti njihovih interesa. Na »Katedri« smo uvek želeli rušiti granice i žao nam je da moramo posle toga konstato-vati, kako bez obzira na granice i nacionalnost u našoj državi još uvek preganjamo — istim ... Naši branioci su več podneli žalbu Vrhovnom sudu Srbije. U tom broju »Beograjske priloge« vam predstavljamo optužnicu i odbranu. Do pobedonosne konačne odluke moračemo još sače-kati... Dovidenja u sledečem broju! Igor Mekina, odg. ur. Na osnovu čl. 5. st. 1. Zakona o spreča-vanju zloupotrebe slobode štampe i drugih vidova informisanja i č. 142. st. 1. toč. 2. in čl. 143. Zakona o javnom informisanju SR Srbije, dana 20. 2. 1988. godine, donosim REŠENJE PRIVREMENO SE ZABRANJUJE RASTURANJE lista »Katedra« broj 6 za februar 1988. godine, u izdanju UK ZSMS Maribor, iz Maribora Ulica Tiršova broj 23, štampan u ČGP »Večer« u Mariboru, Ul. Tržaška br. 14 koji se rastura preko kioska Omladinske štampe u Beogradu, Terazije broj 16 jer se u njemu iznose neistinite vesti i tvrdnje kojima se može uznemiriti javnost, čime je učinjena povreda propisa iz čl. 142. st. 1. tač. 2. Zakona o javnom informisanju SR Srbije. Obrazloženje U izdanju UK ZSMS Maribor izašao je iz štampe list »Katedra« br. 6. za februar mesec 1988. godine i pušten u prodaju u Beogradu, koji svojom sadržinom i likovnim rešenjem — fotomontaža na stranama od 7—10- (naslov priloga »Beograjska priloga«) u celini uzevši daje neistinitu i negati-vnu, karikiranu i uvredljivu ocenu o stanju u SR Srbiji i SFRJ, nosiocima funkcija u društveno-političkim organizacijama u Re-publici Srbiji kao i predstavnicima SR Srbije u Federaciji. Tako se, na primer, na strani 10. uz naslov »Politički komesar« odštampanim slo-vima koja oblikom i grafičkim rešenjem predstavljaju idejno rešenje naslovne Strane lista »Politika« kao osnivač lista pod navedenim nazivom, označava član Predsed-ništva SFRJ iz SR Srbije i kao direktor — predsednik CK SK Srbije. Potom se u tek-stovima uz datum 6. januar saopštavaju različite vesti u kojima se na alegoričan način i u iskrivljenom svetlu prikazuje poli-tička situacija u Republici Srbiji i iznose neistinita tvrdenja o cilju održanih sednica političkih foruma a posebno VIII sednice CK SKS. Pored toga se putem fotomontaže daje lik predsednika CK SKS u svetač-koj odori i u crkveno-manastirskom ambi-jentu, koja kompozicija u celini posmatra-na i u vezi sa tekstovima na ovoj strani ima očigledno za cilj da prikaže postojanje odredenog diktatorskog odnosa rukovod-stva Republike a koje se navodno prikriva naivnim svetačkim izrazom. Dalje se na primer, na stranama 8. i 9. lista pod naslovom »Čekajuči zemljotres« objavljuje natpis novinara Svetlane Vaso-vič koja je obavila razgovor sa odredenim brojem dopisnika inostranih listov »O sa-glasnosti čutanja u Jugoslaviji«. Ovi tek-stovi, za koje se navodi da su sadržinu izrekli dopisnici stranih listova, sadrže u sebi niz neistinitih tvrdenja, pa se tako izme-du ostalog u njima kaže, u odnosu na VIII Sledstveno torne, ispunjeni su zakonski uslovi za privremenu zabranu rasturanja ovog lista u smislu člana 142. st. 1. toč. 2. Zakona o javnom informisanju SR Srbije. ZAMENIK JAVNOG TUŽIOCA, Nenad Ukropina OKRUŽNO JAVUO TUŽILAŠTVO Br. Ut. 8/88 Beograč 2o.o2.1988. god. GRADSKOM SEKRETAR!JATU ZA UNUTRAŠNJE P0SL0VE B E 0 GVR A D Potrebno je d» na vama podesan način obezbedite od daljeg rasturanja list "Katedra" broj.6 za februar 1988. god u količini od 586 primeraka koji se nalaze u kiosku omladinske Stamne u Beogradu, Terazije br. 16, do dalje odluke ovog Tuči-laštva. ZAMENIK OKRUZNOG JAVNOG TUŽIOCA Nen Ш/МШ ZAVRŠNA REČ zastupnika izdavača, advokata SRDE Popoviča, u postup-ku zabrane KATEDRE pred Okružnim sudom u Beogradu 26. 2. 1988 god. sednicu CK SKS i političke prilike u SR Srbiji i šire posle nje: ».. . taj narodnjački di-skurs se sastoji u torne da se kaže ljudima na Kosovu -budite mirni« mi čemo doči, mi čemo učiniti!« To je za mene stil ekstremne desnice čak i populastički neofašizam, koji ne odgovara stvarnosti« ... »Što se tiče Srbije posle VIII sednice — postoji ta demagoška manjina koja je sada na vlasti. Smatram da je verovatno manjina u pitanju pošto oni sada imaju prevlast, ali prevlast u malim komitetima. Možda ih ima 25 a medu njima ko zna kakve su još razlike. Ali, kada bi se, na primer, putem referenduma srpski narod upitao o problemu Kosova (ali sa poštenom elektronskom kam-panjom, gde bi se zaista sa svih strana uo-čio problem) baš se pitam kako bi ljudi ud-lučili??! Uostalom, ima ljudi u Federaciji kojima nije strana politika što gore — to bolje, i koji možda baš očekuju i priželjku-ju da stvari idu još gore. Onda ta tendenci-ja srpskog novog staljinizma sa dogmatizmom — možda neki čak i takvo iskustvo priželjkuju kako bi se dokazalo da sve ovo više ne vodi nikud. Ili, u odnosu na SFRJ, daju se i takve ocene kao što su »... ugled Jugoslavije sve više gubi na medunarodnoj sceni: više nema države, a ni spoljne politike«, te da ». . . paradoksalno jeste da je jedini Jugo-sloven koji je poznat u inostranstvu — Oi-las.« Takode se na strani 7. ispod naslova »Promenada« konstatuje da je u Srbiji go-dišnjica 6-januarske diktature obeležena svečano i radno, da bi se žatim u kratkim črticama lansiralo više podrugljivih i neistinitih vesti, najčešče na račun nosilaca odgovornih društveno-političkih funkcija u SR Srbiji i njenih predstavnika u Federaciji- Značajno je istači da se ovaj list stude-nata Mariborskog fakulteta u celini štampa na slovenačkom jeziku, dok su njegove stranice od 7—10, Štampane na srpskohr-vatskom jeziku te da su i zbog toga, kao i naslova koji su napred delimično navedeni, očito namenjeni čitaocima sa teritorij SR Srbije sa ciljem da u ovoj sredini dovodu do uznemirenja javnosti lansiranjem neistinitih vesti i tvrdenja o društvenim i političkim prilikama u Republici, o njenom legitimno izabranom rukovodstvu i njenim predstavnicima u federaciji. Več dvadesetak godina prisustvujem ovakvim sudjenjima. Branio sam izdavače mnogih omladinskih listova: »Študent«, »Vidici«, »Susreti«, »Stradija«. Uvek se zabrana temeljila na istom problematičnem osnovu, na tzv. »uznemi-ravanju javnosti«. Kažem problemati-čnom, jer je ovakav osnov zabrana u javnosti žestoko i bezuspešno ospo-rovan buduči da stavlja vrednost so-cijalnog mira, javnog reda i mira, iznad svakako krupnijih vrednosti kao što su sloboda štampe, sloboda izra-žavanja, sloboda savesti. Za mene je situacija ovakvih sudjenja več postala melanholična. Iste optužbe, ista odbrana koja je več i meni dosadila i na kraju uvek vi-še-manje iste sudske odluke. A uvek smo se nalazili, kao i danas, u stadijumu »akutne demokratizacije« društva. Možda sam zato ja loš izbor zastupnika u ovakvom predmetu. Naime, morao sam uložiti ogro-man napor da probudim u sebi kakvu-ta-kvu nadu da možda danas neče biti sve tisto kao što je i bilo. Bio bih srečan da mi svojom odlukom to i dokažete. Kolega Demšar ustvari je iscrpeo argumente odbrane i ja bih te argumente samo donekle pojačao u dve rečenice pre nego što iznesem svoje vidjenje o nekim širim aspektima predloga OJT Beograd, o čemu ustvari želim da govorim. Kolega Demšar je tačno izneo da se ov-de ne radi o »vestima, tj. da javni tužiiac nije ničim ni pokušao da dokaže njihovu neistinitost. Moju pažnji je, medjutim, u predlogu OJT privukla činjenica da i sam Javni tužiiac u tom aktu priznaje da se ne radi niokakvim vestima, več o nečem sas-vim drugom. Citiram: »Potom se u tekstovima uz datum 6. januar saopštavaju različite vesti u kojima se na alegoričan način i u iskrivljenom svetlu prikazuje politička situacija u Republici Srbiji.. .« Drugim rečima, javni tužiiac tu otvoreno priznaje da on ne traži zabranu »Katedre« zbog onoga što u njoj piše, več zbog onoga što u njoj ne piše. Tužiiac priznaje da ne traži zabranu zbog onoga što su au-tori u inkriminisanim člancima rekli, več zbog onoga što su pri tom mislili. Tužiiac je sebe doveo u paradoksalnu situaciju da inkriminiše sopstvene asocijacije, nazi-vajuči ih pri tom »vestima«. Ja sam se potrudio da vidim šta Enciklopedija Leksikografskog zavoda Jugoslavije kaže o »alegoriji« i mislim da je to vrlo instruktivno. Tamo sam, naime, proči-tao da se alegorija definiše i kao »prošire-na metafora«, što je naravno značajno, ali je možda još značajnije sledeče mesto koje ču Vam citirati i koje razmatra alego-riju upravo sa stanovišta sa koga je i mi ovde razmatramo: »Katkada je alegorija oblik prerušene društvene satire, neka vrsta tajnog jezika, koji izmiče političkoj cenzuri (Svviftov »Guliver«, France-ov »Otok pingvina«, Do-manovičeva »Stradija«)« Znamo da je Domanovičeva »Stradija« stvarno izmakla cenzuri, ali OJT Beograd od Vas traži da Vam ni to ne izmakne, od Vas se traži da zabranite »Katedru« zbog vesti iznetih na »tajnom jeziku«, koje se Javni tužiiac čak nije ni potrudio da prevede na srpsko-hrvatski, zbog »vesti«, dakle, čiji sadržaj nam ostaje nepoznat. Svakako da Vi to ne možete učiniti. Ne govorim to ozbiljno, ali ču Vam priznati da sam jednog trenutka bio u iskuše-nju da u ovakvoj situaciji predložim sudu da ispita autore »vesti« na poligrafu, jer se čini da je to jedini način da utvrdimo šta su mislili dok su pisali tekstove. Naravno, da sam od toga odustao i govorim danas o torne samo da Vam ilustrujem koliko je ne-moguče za Vas da učinite ono što od Vas Javni tužiiac traži: da zabranite skrive-nu misao, koju ni Javni tužiiac nije u stanju da nedvosmisleno dešifruje. Drugo mesto u izlaganju kolege Demša-ra, koje bi se možda moglo samo pojačati, tiče se izlaganja gospodina Kloda Žuvena-la, šefa dopisništva Agencije France Pres-se, naročito s obzirom na činjenicu da intervju g. Žuvenala zauzima ustvari centralno mesto u aktu tužilaštva. Smatram, naime, da sud mora povesti računa o nekim važnirrfčinjenicama, a pre svega o torne da čitalac koji čita intervju g. Žuvenala ima, naravno u svesti da g. Žuve-nal nije Jugosloven, da on posmatra do-gadjaje u Jugoslaviji iz aspekta jednog potpuno različitog političkog miljea, sa stanovišta jedne drugačije političke teorije i prakse, jednog različitog sistema vrednosti, čega je, naravno, i sam čitalac svestan. Čitalac, dakle, prima ocene g. Žuvenala uzimajuči u obzir ovu specifičnu optiku Stranca. Čitalac tako-dje zna da g. Žuvenal nije član SSRNJ, da ga ne vezuje Kodeks jugosloven-skih novinara, kao uostalom ni čl. 5 Zakona o javnom informisanju SR Srbije prema kome je novinar dužan, citiram; »da afirmiše nezavisnu i nesvrsta-nu politiku SFRJ« niti da »aktivno doprinosi izgradjivanju i razvijanju samoupravnih socijalističkih odnosa«. Čitalac zna da g. Žuvenal nije dužan ni-šta da afirmiše i ništa da aktivno izgradju-je. Čitalac zna da je g. Žuvenal odgovoran jedino pred svojom savešču i pred svojim poslodavcem, pa ga več samim tim ne mo-gu uznemiriti drugačije ocene političke situacije u Srbiji i Jugoslaviji od onih koje Javni tužiiac, drugovi sudije, tvrdi da bi napisi u »Katedri« mogli uznemiriti javnost. A ja odmah moram da pitam: koju javnost? Jer, meni se čini da javni tužiiac ne čita zakon kako treba, da Javni tužiiac ustvari pod javnošču podrazumeva jedan segment javnosti, kome svakako i sam pripada i čije ocene političke situacije normalno brani kao jedino ispravne. To je razumljivo i ljudski: svako svoje vidjenje smatra ispravnim. Ono što, medjutim, nije razumljivo, to je da Javni tužiiac traži od Vas da upotrebite sredstva državne prinude radi suzbijanja gledišta koja se od njegovog razlikuju. Čita- daju srpski i jugoslovenski novinari. lac, svakako, to upravo i očekuje. Ocene g. Žuvenala su nesumnjivo neprijetne. Medjutim, mi smo to mogli znati i znali smo i kada smo potpisivali Helsinške sporazume koji garantuju Slobodan protok ljudi i ideja bez obzira na granice — i taj rizik smo prihvatili u Zakon i državna prinuda nisu tu da brane bilo koji segment jugoslovenske ili srp-ske javnosti, več javnost kao takvu. Zakon i državna prinuda nisu tu da brane neke gradjane od uznemirenja koje im stva-raju drugačija gledišta, več da brane od takvog uznemirenja sve gradjane. Šta Zakon podrazumeva pod javrlošču? Pogledajmo, opet, šta o torne kaže »Politička enciklopedija«. To je ukupnost gradja-na koji imaju relativno trajan odnos prema političkim zbivanjima u društvu. U tom smislu govori se o političkoj javnosti kao faktoru od značaja za politički život zemlje i proces odlučivanja o pitanjima od op-šteg društvenog značaja. Socijalistička Republika Srbija GRAD B F 0 6 R A D GRAISKI SEKRETARIJAT ZA UNUTRAŠNJE P0SL0VE UPRAVA ZA UPRAVNE POSLDVE Odeljenje za upravne poslove Broj ИУ-Х/М-07-/2. 2 0: 01- 19 gg. god. Beograd P 0 T V R D A Na osnovu rušenja - naloga Ckružnog javnog tužilaštva u Beogradu, ■ %/od 2D.OZ.1■ godine, dana ■zo. oz 498$. ppdine, od radne organizacije - žtampara - izdavača KHOOCfi V) ГјРОМЈЈ) 0MA ђп UH Uit: ...... &ЕОГРАА, Tep A l>4. rt. 16 privremeno se oduzimaju sledeče Starmane stvari: ЛРИНеРАКА МСГ* 4 £P: 6 JA- MhPkiFoP Izdavač oduzetih štairpanih stvari je УК ' iCj4C a štanparija - Štampar */)Г fj • M t) РЦБбР, Štampane stvari"predao, Д §U) , H ( ^ želji da nas zovu »otvorenom zem-Ijom«. Mislim da mi to i jesmo, time se ponosimo i treba da se ponosimo. Ali ako zabra-nimo našim gradjanima da saznaju za ova-kve ocene g. Žuvenala, makako neprijatne bile ... ta naša otvorenost biče dovedena u sumnju. Ako učinite to što od Vas traži javni tužiiac izgledače kao da mi želimo da ostavimo utisak otvorene zemlje kada potpisujemo Helsinške sporazume, ali ne želimo da to stvarno i budemo, tj. da te sporazume poštu-jemo u praksi. Dakle, kod nas, u jugoslovenskom društvu, a valjda smo još uvek jugoslovensko društvo, javnost predstavljaju svi gradjani koji imaju aktivan odnos prema pitanjima od opšteg društvenog značaja. Svakako, da je u torne smislu politička situacija u Srbiji pitanje od opšteg društvenog značaja, jer se u manjoj ili večoj meri reperkutuje na opštu političku situaciju u zemlji, i svakako da je kao takva predmet interesovanja javnosti u celoj SFRJ Mislim da bi sud morao pri donošenju svoje odluke da bude svestan i ovog aspekta problema, kao i njegovih daleko-sežnih implikacija. Uostalom, u to se pouzdano možemo uveriti i neposredno. O torne su pisala sva glasila u ovoj zemlji, zauzimajuči razumljivo i razna stanovišta. Tek sada bih prešao na one teme o kojima mislim da na prvom mestu i treba da govorim. Javni tužiiac traži od Vas da zabranite »Katedru«, citiram: zato što »U celini uzevši daje . . . negati-vnu . . . ocenu o stanju u SR Srbiji« zato što »iznosi neistinita tvrdjenja o cilju održanih sednica političkih foruma a posebno VIII sednice CK SKS«. Meni je bilo vrlo drago kada je danas odgovorni urednik »Katedre« u svome izlaganju otvoreno objasnio da je tzv. Doda-tak »Katedre« stvarno ceo posvečen naj-novijim političkim dogadjajima u Srbiji. On je time nas, kao svoje zastupnike, oslobo-dio malo nelagodne dužnosti, da se igramo Žmurke i da branimo izdavača formalnim razlozima. On nam je dozvolio da pro-govorimo o onome što je u ovom trenutku daleko važnije i ozbiljnije. On nam je dozvolio da progovorimo o torne šta je to javnost, kakva je njena uloga u političkom životu zemlje, a kakva je uloga države u torne, dozvolio nam je da progovorimo o omladinskoj štampi i omladini u Jugoslaviji danas uopšte ... konačno o perspektivama i opcijama pred kojima se danas nalazi jugoslovensko društvo. A to su pitanja na koja čete vi drugovi sudije, makar implicitno, odgovoriti i svojom odlukom. Medjutim, mi svi znamo da o tim temama u našoj javnosti ne postoje jedinstve- Jedan deo javnosti uznemirila je sama sednica i sve što joj je sledilo, na primer, tzv. »diferencijacija« provedena u mnogim beogradskim redakcijama. A, evo, vidimo iz predloga javnog tužioca njega uznemi-rava, opet, činjenica što o ovom predmetu nisu ocene svuda jednake, tj. pozitivne. Mi znamo da je zagrebački tjednik »Danas«, koji smo mimo kupovali na beogradskim kioscima, iznosio veoma kritička gledišta na istu temu i to u tiražima od dve-tri stotine hiljada primeraka koji se prodaju širom zemlje i u inostranstvu. Javnost se uopšte nije uznemirila. Čak ni onda kada je »Danas« objavio stavove bivšeg grado-načelnika Beograda koji naziva jezik osme sednice staljinističkim i tvrdi da ona najavi juje teror! ТБ Uostalom, mi vidimo da je i sama »Katedra- stigla nesmetano u prodaju j ujvlgri-boru, i u Zagrebu, i u Ljubljani, i u Sarajevu, i u Celju i u Tuzli, i u Kopru i u Sarajevu i da tamošnji javni tužioci nisu našli za shodno da izreku privremene zabrane. Očigledno njihova je ocena da »Katedra« ne izaziva uznemirenje javnosti. Očigledno je, dakle, da »Katedra« uznemirava jedan segment javnosti kome pripada i Javni tužilac, a ne javnost shvačenu na način na koji je jedino moguče shvatiti, kao javnost koju predstavljaju svi gradjani koji imaju aktivan odnos prema politič-kom stanju u Srbiji. Buduči da svaki društveno i politički relevanten stav o važnoj temi nužno uznemirava nekog, po logici javnog tužioca, trebalo bi zabraniti sve. S tim što bi jedne stvari zabranjivao javni tužilac u Beogradu, druge javni tužilac u Ljubljani, a treče javni tužilac iz Skopja ... a zabrane bi se odnosile jer je tako po Zakonu — na celu teritoriju SFRJ. Ostali bismo bez štam-pe. Verovatno, drugovi sudije, da nema ju-goslovenskog političara koji nije na ovaj ili onaj način izrekao tvrdnju da je naš jedini izlaz iz duboke krize u kojoj se zemlja našla u demokratizaciji i pre svega razbijanju sprege izmedju države i partije. Evo, recimo, šta o torne kaže drug Milan Kučan: »Križu u Partiji nečemo razrešiti dok god se Partija ne odvoji od države i od Vlasti .. .« ». . . dobrim delom i jesmo birokratsko društvo izmedju Partije i vlasti. A ta sprega, onda, potpuno zamegljuje Ili samo formalno poštuje podelu zakonodavne, izvršne i pravosudne vlasti. Ta podela je čista formalnost, jer isti krug ljudi je i na jednom i na drugom i na trečem mestu.« (»Intervju«, 6. novembar 1987. god.) Dakle, u torne se svi slažemo, bar na rečima. A u praksi? U praksi Javni tužilac traži od Vas, kao državni organ, da Vi kao državni organ naredite upotrebu sredstava državne prinude da bi njima štitili ovu ili onu sed-nicu nekog centralnog komiteta Partije i njene protagoniste od negativnih ocena javnosti. Mogu li se sredstva državne prinude korisititi na ovaj način? Da li je to demokratizacija koja se najvaljuje kao jedini izlaz? Je li to raskidanje sprege izmedju Partije i države? Ne samo da je to po mom mišljenju ne-što suprotno zakonima i Ustavu ove zemlje, več je to po mojoj oceni i politički kraj-nje pogrešno. Zato mislim da ovakvim željama Javnog tužioca sud ne može udovoljiti. Još samo jednu reč o važnom pitanju. To je pitanje tona. Mogu da razumem da Javnog tužioca uznemirava krajnje Slobodan, lišen strahopoštovanja, podrugljivi ton kojim su izrečene negativne ocene o situaciji u Srbiji na stranicama »Katedre«, ton, ja bih rekao, omladinske štampe da-nas kod nas.>*» Ja mogu da razumem da Javnog tužioca može da uznemirava što se omladina pod smeva drvenom jeziku politike koji nas ta ko dugo zasipa sa stranica naše »odra sle«, »ozbiljne« štampe. Ali ja mislim da taj fenomen treba razumeti, pa i opravdati. Vidite, kada je ova naša današnja kriza počela da se naslučuje sa visokih politič-kih mesta stizale su nama, gradjanima, po-ruke »da smo svi za križu krivi«. To je bilo malo teško progutati jer svakako da odgovornost raste sa stepenom političke moči da odlučujemo o bitnim pitanjima društva. Ali dobro . . . kada razmislim o sebi mogu reči: pa možda sam i kriv, možda sam kriv što sam čutao, možda sam kriv što sam dopustio da tako dugo drugi o meni odlučuju, možda sam kriv što nišam bio hrabriji . . . itd, Ali nama mora biti jasno da Igor Mekina — ni za to nije kriv. On uopšte nizašta ne može biti kriv, jer je u doba kada su sve te odluke bile donošene bio dete. Autori inkriminisanih članaka takodje. Orfnadina tu parolu ne može i ne mora da prihvati. Ona nije kriva apsolutno nizašta. Ta omladina je jednostavno rodjena u jednom svetu koji ne izgleda nima-lo lepo. Ona se našla u jednom svetu li-šenih perspektiva: sa malim izgledima za zapošljenje, sa tmurnim opštim perspektivama, okružena egzistencijalnom neizves-rrošču, osuječena na prvom koraku u životu, okružena Strašnim i često iracionalnim sporovima, zaglušena ideologijskim jezikom koji im je dalek i na čiju je besmisle-nost po prirodi stvari osetljivija od drugih. Putevi njene~socijalizacije su jako otežani. I umesto da budemo zadovoljni što još uopšte postoje mladi ljudi koji su zaintere-sovani za opšte društvene probleme i javne poslove, što uopšte žele da učestvuju u društvenom i političkom životu zemlje, što pristaju da budu odgovorni za svoju budučnost, koja je i budučnost ove zemlje, umesto svega toga — mi ih na prvom koraku u životu dočekuje-mo strogim pogledom države ili op-tužnicom kao u Ljubljani, ili pendrekom kao u Moševcu, ili dugogodišnjim robi-jama za maloletnike kao u Prištini ili strogim zabranama njihove niskotiražne štampe koja nedovoljno pazi na bonton. Oni pišu u »Katedri«; Sve je prolazno samo su zabrane večne. Zar je stvarno tako? »VIDICI« BEZ PERSPEKTIVE |LH ' f iTT U 3 Tl ŠESTOJANUARSKA DEMOKRATIJA Serija nedemokratskih egzibicija na Be-ogradskom univerzitetu, koja je ovoj ustanovi donela epitet dogmatskog centra, nastavljena je stavljanjem tačke na izbor v. d, glavnog i odgovornog urednika časopisa »Vidici«, čiji je izdavač Konfe-rencija omladine Univerziteta. Tako je sprega Komitet-Konferencija u nizu interventnih mera tipa »isterivača djavola«, još jednom uspela da uspostavi apsolutnu kontrolu nad svim vitalnim funkcijama Univerziteta, ne ustručavajuči se pri tom ni od — kršenja zakona. A kada zakonske norme služe subjektivno usmerenim procesi-ma, logično je pitanje — čemu uopšte pra-votj! To pitanje postavljaju svi neindoktri-nirani posmatrači rada UK SSO, koji prate tragikomične poteze njegovog kompromi-tovanog Predsedništva... Tu spada i nedavni Božični poklon: nezakonit izbor v. d. glodur-a »Vidika« 6. januara, (na Badnje veče) kojim je Goran Trivan (tadašnji predsednik omladine Univerziteta) potvr-dio reputaciju glavnokomandujučeg u omladinskoj ispostavi Univerzitetskog komiteta SK Beograda. Duga je lista Trivanovih predsedničkih (ne)dela, po sistemu: moj čovek na svoje mesto. Zato bi se i najnoviji »slučaj VIDICI« iz produkcije Trivan & co., mogao shvatiti kao kulminacija započete transferzale: od Čičkoviča do Simiča. Tako se metod političke prisile još jednom pokazao imunim na poštovanje zakonske procedure, pri čemu je Predsedništvo UK SSO (koje je ispeklo zanat nekoliko meseci ranije, kada je po sličnom scenariju miniralo imenovanje predloženog kandidata za glodura »Študenta«) sada mnogo ele-gantnije uspelo da izbegne stvaranje »slučaja« i da mimo jednoglasne odluke redakcije »Vidika« i Izdavačkog saveta, postavi svog čoveka. Najnovija sramota omladinskog ruko-vodstva Beogradskog univerziteta počela je odlaskom dotadašnjeg glavnog urednika časopisa, Radovana Kalabiča, na odsluženje vojnog roka, tj. potrebom da se na upražnjeno mesto izabere vršilac dužnosti. Redakcija je taj posao obavila onako kako nalaže Pravilnik, pa je na predlog R. Kalabiča kao kandidat jednogla-sno izglasan Predrag Dojčinovič. Da bi sprečila moguča iznenadenja, Redakcija je i obrazložila svoju odluku: kao dugo-godišnji urednik u »Vidicima« i urednik dva posebna izdanja »Edicije« i »Svezaka«, Dojčinovič nije ni imao ozbiljnog konkurenta. Potom je i Izdavački savet jednogla-sno podržao stav Redakcije, predloživši Predsedništvu omladine kao jedinog kom-petentnog kandidata upravo čoveka koga je izabrala Redakcija. Ali, Trivan i Predsedništvo su imali dru-gačije instrukcije i izvode šokantni obrt — ignorišu odluku Redakcije i Saveta i biraju čoveka o čijoj kandidaturi do tada nije bilo ni pomena! Pošto tako inskonstruisanu odluku nije bilo lako pro-turiti, održan je dramatični šestojanuar-ski sastanak na kome je ona — potvrde-na! Detalji sa ove sednice dokazuju ne samo farsičnost odlučivanja u UK SSO, več i na mikro planu razotkrivaju karakteristike srpskog političkog teatra apsurda. Čovek Gorana Trivana predložen je posle mučne pauze (kada je postavljeno pitanje »zašto uopšte drugi kandidat?!«) uz obrazloženje »da i Predsedništvo ima pravo na svog kandidata«??! Desna ruka beskrupuloznog ex — predsednika beogradskih studenata, sekretar UK SSO. Svetozar Ostojič, velikodušno je udovoljio i toj »formalnosti«, i tako su se stekli svi uslovi da Predsedništvo glasanjem potvrdi neprikosnovenost svoje prethodne odluke. Da bi sve bilo jasnije, treba upoznati i ključnu ličnost konfjikta, nametnutog v. d. urednika »Vidika«, Željka Simiča. Simičevo stalno zaposlenje je CK SK Srbije na mestu sekretara Komisije za informisanje i sa imidžem nezvani-čnog pisca predsednikovih (Slobodan Miloševič) govora. Uz to, radi i u časopisu »Marksistička misao« kao urednik, gde su kadrovske čistke oba-vljene nešto ranije. To nije sve — Simič je verovatno madioničarskom veštinom bio dve godine i glavni urednik »Vidika« (pre Kalabiča), pri čemu ostaje nejasno njegovo istovremeno (profesionalno) zapošlja-vanje na dva radna mesta?! Obaveze na primarnim zadacima u CK SKS verovatno su ga sprečile da ispolji urednički talenat, tako da su u poslednjih jedanaest meseci njegovog svojevremenog gazdovanja u »Vidicima« objavljena svega dva broja časopisa. U nedostatku pravih argumenata Goran Trivan se nije libio ni od insinuacija o to-božnjim izjavama Radovana Kalabiča, koji zbog fizičkog odsustva nije bio u stanju da ih demantuje. Tako je izrečeno da je doti-čni Kalabič u INTERNOM razgovoru sa predsednikom omladine navodno izjavio nešto sasvim suprotno od onoga što piše u zapisniku sa sastanka redakcije i Saveta. Tako se insinuira tobožnja neodlučnost Saveta izmedu dva kandidata! Čak ni činjenica da postoji pismeno svedo-čanstvo o jednoglasnosti pri predlogu Dojčinoviča, nije bila nikakva smetnja, jer je Trivan imao i svedoka INTERNOG razgovora — pogadate več, svoju desnicu, sekretara Ostojiča ... Naravno, Predsedništvo je poverovalo svom predsedniku, pa je na osnovu ispo-vesti o internim razgovorima podržalo njegovog čoveka. I dok demanti vojnika Kalabiča putuje za Beograd, Željko Simič ponovo uspostavlja svoj glavnoured-nički koncept (dva umesto osam izdanja godišnje), a redakcija objavljnje Saopšte-nje u kojem protestvuje zbog grubog kršenja propisa. Študenti Beogradskog univerziteta ponovo trpe posledice prilježnog truda svog predsednika da na področju Študentske kulture ne ostavi ni delič slobodnog prostora koji neče biti kontrolisan od ljudi po-slušničkog držanja koji su zauzeli mešta očiščena od dokazano kvalitetnih intelek-tualaca, čije nepismenosti i karijerizma utemeljenog na dnevno-političkoj pravovernosti ne bismo morali da se stidimo. Ni jedan dosadašnji predsednik UK SSO Beograda (u prilično neslavnoj seriji) nije uspeo da za tako kratko vreme toliko kompromituje studentsku organizaciju — zanemarivanjem svakog pokušaja podre-denih institucija da se pitanja o kojima u krajnjoj instanci odlučuje Predsedništvo rešavaju na osnovu poštovanja kompeten-tnijeg mišljenja, dijaloga i demokratskog opštenja. Autoritarnost, doduše, nije jedi-na Trivanova slabost. Druga je tancanje, zbog kojeg se odrekao čak i svog nezakonito produženog mandata, otišavši sa svojim kulturno-umetničkim društvom preko Bare, jer je njegovo vlastoljublje pokleklo pred čarima imperijalističkog Zapada. Hvala Americi u koju se ne odlivaju samo mozgovi, več i političari. Ali, dockan. Jer, dok Goran zamišlja život u ritmu folk muzike, kao nagrada za sve transmisione diverzije, njega ovde čeka neka nova funkcija. . . Tu, na žalost, nije kraj. VESNA RAOS f 53 • i*• J j 179. Glava andjela, detalj iz scene Miro-nosice na grobu Hristo-vu u Mileševi. Lice je gotovo klasično po svojoj prefi-njenoj elegan-ciji 180. Andjeo pokazuje mi ronosicama prazan grob. Freska u ma-nastiru Milo ševi. Vojniči koji spavaju izradjeni su gotovo brutal no realistički. USTAVNE PROMENE 27 PUTA - FARSA Ustav je samo skup reči, ali reči koje odreduju postoječe, dakle, kojima se imenuje stvarnost. A poznato je da onaj ko nametne svoj jezik taj vlada i onim što je imenovano. Jezik je tako samo tehnika vladanja, a spor oko jezika je spor oko vlasti. Na ovu direktnu vezu jezika i vlasti najbolje upučuje spor oko referenduma, jer — onaj ko formuliše pitanja ima mogučnost da izmedu »da« i »ne« prazninom eliminiše sve ostale mogučno-sti tipa »da, ali...«. Ipak, bez obzira što je u modernoj političkoj istoriji najčešče zloupotrebljavan te služio kao metod kojim su vode nacija svoju autokratsku vlast opravdavale plebiscitarnom podrškom masa, referendum je prihvačen, kako u teoriji, tako i u praksi, kao institut polu-ne-posredne demokratije, kao mera koja, po-red neposrednih izbora, precizno meri ko-ličinu legitimnosti kojom raspolažu vodje naroda. I zbog toga su sve češči slučajevi da se pitanja od velike političke važnosti iznose na referendum jer na taj način vla-stodršci pokazuju da nisu samozvanci več svoju vlast legitimišu kao narodnu volju. Da nije teško obezbediti takvu podršku pokazuju i podaci o torne da su čak i Ustavi DR Nemačke, Bugarske, Kube i još nekih zemalja potvrdeni na referendumu sa, za tamošnje prilike, uobičajenim procentom glasova »za« to jest sa devedeseto-procentnom večinom. Za nas ovaj trend ne važi, štaviše, za na-šu političku elitu referendum je, kao i osta-instituti neposredne demokratije — više kandidata, neposredni izbori, samoorgani-zovanje, itd. — »neprihvatljivo sredstvo«. Tako je, na primer, Dušan Matič, jedan od govornika na dvanaestoj sednici CK SKJ, na kojoj je raspravljano o ustavnim amandmanima rekao: »A/e sme se olako prelaziti preko činjenice da se u delu društva stvara svest o promašenosti zajed-ničkog života, podstiče uverenje i iluzija da se politizacijom, pritiscima i preglasa-vanjem, referendumima i na drugi način mogu urediti odnosi u jugoslovenskoj za-jednici. O navedenim i drugim neprihvatlji-vim shvatanjima se mora voditi više računa kako se složena situacija i prisustvo idejnih zbrka u delu Saveza komunista i društvu ne bi zloupotrebila od idejnih protivni-ka za preusmeravanje rasprave o Ustavu«. Političkoj oligarhiji ustavni referendum je kost u grlu koju nikako ne može da pro-guta i zato koristi svu silu demagoških argumenata da nas ubedi kako »nije slučajno što je referendum izostavljen iz po-stupka donošenja Ustava, jer on otvara mogučnost nametanja interesa pa čak i trenutnog raspoloženja večine — interesu manjine«! Nema nikakve sumnje da njima više odgovara današnji postupak koji predvida trostruku saglasnost republika i pokrajina — pri pokretanju inici-jative, sa Načrtom promena i kod usvaja-nja konačnog teksta Ustava — što na kraju znači da je potrebno obezbediti dva-deset i sedam puta jednoglasnost svih republičkih i pokrajinskih skup-ština. A potrebno je da samo jednom neko od učesnika u usaglašavanju ne da svoj glas i da tim »negativnim glasom« po-ništi sve ostale koji su bili za. O torne da je referendum neprihvatljiv kao sredstvo za donošenje Ustava rekao je svoju i Boško Krunič, šef SKJ: »Jed-na je stvar izjasniti se referendumom o sa-modoprinosu iti o zajedničkoj potrošnji, itd. a sasvim je druga stvar izjasniti se referendumom o torne hočemo li šest republika ili manje, hočemo li 20 Hi 30 amand-mana. Dobro, karikiram stvari, ali to do apsurda i dovodi. Referendum je najdemo-kratskiji oblik izražavanja volje ljudi i ima svoju primenu, ali mora se voditi računa gde je moguč, a gde on može postati kon-traproduktivan«. Očito je, dakle, da po mišljenju pripadnika vrhova birokratske strukture referendum kao najdemokratskije sredstvo izražavanja volje gradana nije moguče prime-niti u visokoj politici, tamo gde se odlučuje o sudbini države i o njenom uredenju jer to je po uobičajenom pravu njihov ekskluzivni posed u koji nepozvani nemaju pravo pristupa. I u ovom slučaju naši ugled-nici sa svojstvenim cinizmom i sa-moljubljem tvrde da su jedini koji su pozvani da stvaraju budučnost, ne obaziruči se na to što su oni sami sebe izabrali i sami sebe opunomočili. Ili možda baš zbog toga oni tako i govore. A, ako želimo da prekinemo tu farsu, tada moramo odbaciti ponude-ni Načrt kao falsifikat narodne volje i pokrenuti inicijativu za raspisivanje neposrednih izbora za Ustavotvornu skupštinu koja bi imala mandat da donese novi Ustav. DRAGOSLAV GRUJIČ I PRILOG UZ PREDLOG O PRIVREMENOJ ZABRANI RASTURANJA LIKA PREDSEDNIKA CK SK SRBIJE KOJIM SE MOŽE | UZNEMIRITI JAVNOST Fotomontaži lika u kompoziciji mileševskog Belog andela pristupio sam (shodno svojoj umetničkoj profesiji) sa I saznanjem da on spada u vrhunsko umetničko blago Jugoslavije. Prema torne, prirodnije izvedljivo tumačenje jeste da je predsednik CK SK Srbije naše blago... .1 Tumačenje umetničkih dela je usko vezano sa stavovima posmatrača. Da sam umesto glave Slobodana Miloševi-1 ča koristjo Njegoša, Teslu, Andriča, ... da li bi i onda pozicija delovala diktatorski? Iz toga se može zaključiti da je tu-1 mačenie toa dela neraskidivo vezana uz ličnost Slobodana Miloševiča i odnos tumača prema njegovom liku i delu. I Milenko MIHAJLOVIČ, Beograd 4 fr 17 mms SOCIJALIST1ČKA REPUBLIKA S R B 1 J A TU RISTIČ K A KARTA * '-v — j SoIptica -'X' ш ™ ' Ml *S0M80R ОДЈ _4 tu ш m m; S F R JUGOSLAVIJA i* мш, * - zrenJanin 4 ^ ■"»«- (Ш LOŽNICA TuzijL*- ?ттШШ Л.оШ V O UZiCfc* SARAJEVO MEO&fiFVO hm . « oioiuBav ■* ——Manasija lKRAGUJEVAC 'pfSv6j\ZAREVO „ * ** * Ravanica KRAUEVOjt. Л 2i 1 I Studemca ^ Durdev Stubovi Џ rJJka s Ш£ -KNd^PAZAR SApočim ^ vi.y шшви.и, liinaa NEGo^rj. ■ 1 UD' ти v KRUSEVi ШтШ** lili * »Ulili \ jJJ/ ''trn,®/ * OUBAOVNIK ■ TITOGRAD HERCEG MED * ra UD Јт— mi7sj£ ------------------ ^ Ф V < I I I ®/KTfoPJE ^JITOV Vtus 4> » c T % r- i temi is a TTfe^t-: 25 km ‘J ALLO, ALLO Pozvao Ivan Stambolič Slobodana Miloševiča telefonom i rekao: »Zdravo Slobo, ovde Ivica « i Miloševič mu zalupio slušalicu. Pozvao Dragiša Pavlovič Slobodana Miloševiča telefonom i rekao: »Zdravo Slobo, ovde Buca ...«i Miloševič mu zalupio slušalicu. Pozvao Dušan Stupar Slobodana Miloševiča telefonom i rekao: »Zdravo Slobo, ovde Dule ...« i Miloševič mu zalupio slušalicu. Sve dobri ljudi a nikako da uhvate korena. m AUTOR: MIHAJLOVIČ MILENKO Ištonjski spomenik Geschichtsdenkmal Monuments historiques Histoncal Mcnument Spomenik NOB Voiksbefreiungskampf - Denkmal Monuments de kitte de liberation nationale Peopie s Liberation Struggle Monument Pečina Grotte Grotte Cave Razvahna Ruine Rutnes Runs KP dom KP zavod Partijska čelija KP zadužbina I m m o m m «1 * m m T 4 MIŠOMOR -5.. i- - v •' £* Г*-7 * i KTITORSKI PORTRET RAOEN PREMA ZIVOPISU KRALJEVE CRKVE U STUDENICI SEOTf.ftA- гв88 Preduzimamo SVE POSLOVE DRUŠTVENOG ZNAČAJA na or-ganizovanju, izvodenju, obezbe-divanju i smirivanju javnosti, u čemu imamo dugogodišnje isku-stvo. SVEČANE ISPRAČAJE za života i potom. MUŠKO I ŽENSKO DRUŠTVO na putovanjima, ručkovima, noče-njima, dočecima, državnim i cr-kvenim praznicima i radnim danima. PODRŠKU usmenu i pismenu Vašim ili drugim uvaženim stavo-vima, izjave štampi, radiju i televiziji, kao i sudske izjave i svedoke. MANIFESTACIJE u čast i protiv iste, NEMIRE masovne i pojedi-načne, za i protiv, SMIRIVANJE istih sredstvima po izboru naru-čioca. Omogučujemo Vaše UčEŠčE U DOGADAJIMA prema katalogu dogadaja iz PROSLOSTI I BUDU-ČNOSTI. Sve akcije do granice ZAKONA, s obe strane gledano. KATALOG usluga: — pisanje i izbacivanje parola — nastup priznatog javnog radnika — odobrenje odgovornog foruma — jednodnevna i višednevna upotreba izabrane funkcije — prostor i materijal za rušenje i izgradnju — značajni datumi, osim Dana žena — podrška, biografija, potkazi-vanje, javna osuda — rodoslov i politička pripadnost — kontakti javni i lični — preuzimanje odgovornosti — usvajanje i obaranje zakon-v skih predloga — privremeno i trajno učešče u upravljanju — službena putovanja — neposredna demokratija — diktature i bezvlašča, sa i bez učešča vojske — izvršenje kazni — zadovoljevanje ličnih grup-nih i grupnih ličnih potreba — upotreba ličnih i društvenih organa — čuvanje životinja i od životi-nja — izuzetnosti u javnom i sek-sualnom životu — kombinovanje usluga po želji — proizvodi po ideji naručioca — ideje za naručioca MIŠOMOR garantuje izvršenje, pri čemu načini zavise od politič-kih i ekonomskih prilika u pred-metnoj državi, a garantni rok odreduje se prema kategoriji kvaliteta poručenog proizvoda. U pojedinim sredinama MIŠOMOR radi u tajnosti. CENE solidno. POKUŠAJTE JEDNOM, PO-STAČETE NAŠA STALNA MU-ŠTERIJA! Potražite: Medunarodni Institut za Ši-renje i Organizovanje Modernih Oblika Reda - MIŠOMOR, ul. Sina Neznanog junaka, bb. Lazar Stojanovič POST FEST-um de gustibus nihil nisi bene U našoj redovnoj filmskoj rubrici poza-bavičemo se projekcijama koje su naši gradani doživeli na ovogodišnjem FEST-u. Svoje utiske izneli su nam nasumice oda-brani prolaznici i na osnovu njihovih glasova sastavili smo listu najpopularnijih filmskih ostvarenja. Na prvom mestu je francuski film Pod suncem Satane, na drugom kanadski Jedne noči u Zoo vrtu, a za njima slede Leteči banditi, Igra u podzemlju i Šemi & Rozi se tucaju. Dajemo kratak izvod iz šire diskusije: Nikola Ljubičič — Nedodirljivi, Full Metal Jacket, Igra u podzemlju. Branko Mamula: Narednik York, Smrtonosno oružje, Igra u podzemlju, nije mu se svideo film — Leteči banditi. Petar Gračanin — Džingis Kan, Čo-vek od gvoždja, Potez črnog topa Branko Mikulič — Boja novca, Wall Street, Igra u podzemlju. Stipe Šuvar — Ime ruže, Igra u podzemlju. Petar Stambolič — Šenke u raju, Stari bunar. Milovan Djilas — Kuda putujete, Do.vi-denja deco. Mika Špiljak — Boja novca, Wall Street. Slobodan Miloševič — Nebo nad Berlinom, nisu mu se svideli: Pali andjeo, Andjeoski prah, Pod suncem Satane, Igra u podzemlju. Slobodanka Gruden — Šaputanja na jastuku (» . .. ako može reDriza ...«) Ivan Stambolič — ciklus Tarkovskog, (».. . a posebno Ivanovo detinjstvo, Žr-tva i Nostalgija .. .), Pali Andjeo, Andjeoski prah, Zaljubljeni čovek. Vesna Zmijanac — Hronika ljubavnih dogadaja, Vrele noči u sporom vozu, Semi & Rozi se tucaju. Dragiša Pavlovič — Slučaj, Otpadnik. Dušan Stupar — Načuljite uši, Polica-jac u najam, Robokap, Pokajanje. Dušan Mitevič — Robokap, Mrtvi. Sami — HIP HIP URA, Jedne noči u Zoo vrtu. Radmilo Kljajič — Otpadnik. Slobodanka Gruden, Mirjana Markovič i Ljiljana Bulatovič — Pesma sirena, Kobna privlačnost, Veštice iz Istvika. Snežana Aleksič — Manijak, Ljubav u dvadesetoj, Malo osečanja. Milka Planinc — Čudesna devojka. Živana Olbina — Čudesna devojka. Marija Todorovič — Čudesna devojka Radoš Smiljkovič — Mlinovi pakla. Azem Vlasi — Zla krv, Kineska četvrt, Kineski car, nije mu se dopao film — Bela napast. Todo Kurtovič — Uspešan čovek. Goran Trivan — Arizona junior. Zoran Todorovič-Kundak — Smrtonosno oružje. Dušan Ckrebič — Poslednji kineski car, Kineska četvrt. Slobodan Jovanovič — Policajac u najam. Dobrivoje Vidič — Igra u podzemlju. Ilija Simič — Sudija za vešanje. Predrag Vitas — Magareči kašalj. Zemljoradnik iz šimanovaca — Džungla na asfaltu. A ЈФ;' & ! vi DOVIOENJA U OSLOBODENOM BEOGRADU ШШ2 18 DIE HOCHZEIT DES MATIZHEK Specifičen način obstoja zamejen v odvisnost od predhodnikov in sodobnikov literature, kot jo je (po)ustvaril A. T, Linhart, dovoljuje njeno uvrstitev v tim. iink-art. Svoj nastanek namreč dolguje nekemu predhodnemu členu, neposredni navezavi nanj, simbiotični zvezi dveh neenakih organizmov. Da je sindrom link-arta deloma vseslovenski pojav, je razvidno iz naslednje ugotovitve Linharta: »Toda vzroki, zakaj je kak narod postal to, kar je, in ne kaj drugega, niso vedno v njem samem; večinoma jih je treba iskati pri kakem drugem ljudstvu.« Tako kot bi bila generalizacija sindroma na celotno zgodovino krivična, tudi Linhartovo delo ne more- povsem upravičeno obveljati za praelu-dium venerabilis (častivreden uvod), kajti po drugi strani je njegov pomen bolj strnjeno ponazorjen v oznaki praeludium Ve-neris slovenske književnosti. Aplikacija tega pojma ni mišljena zgolj funkcionalno, se pravi kot pradražljaj, ki bo omogočil razmah in razcvet, temveč se dotika tudi vsebnosti pojma, njegove čutne plati — saj gre vendar za začetke naše posvetne, sekularne literature »(Nous voila done touts les deux in Saeculo.« zapiše Linhart prijatelju, ko zapusti ci-stercijance v Stični in pristane med prostozidarji. Ne nazadnje refiektira dogajanja in tokove v evropski književnosti in kulturi zadnje četrtine stoletja, razpoke in razjede v projektih razsvetljenstva, nakazuje njegovo skorajšnje razsulo in preobrat v čutnost romantike. Odziva se torej na dogajanja, ki izrisujejo skaljeno podobo sveta, značilno za prehodna obdobja. Slovstvo tega časa je podvrženo pretresom, za katere niso nebistveni tisti na področju jezika in definiranja njegove vloge. Klasicistična misel in po njej razsvetljenstvo si privzemata jezik kot pomemben instrument v razpro-stiranju taksinomične sheme, ki naj zajame svet v univerzalni, nadčasovni red i zakon. Spoznanje, ki naj ga odlikujeta jasnost in nazornost (racionalizem, empirizem), zahteva maksimalno perti-nentnost jezika, skladnost med besedo in predstavo. Jeziku je tako prvenstveno odmerjena funkcija imenovanja stvari, kakor tudi imenovanja njihove biti s pomočjo podeljenih imen (Foucalt). Zlom klasicistične perspektive ir» na njej zasnovane omniscence nomenklature in taksinomije (po Foucaltu med 1775—1795/1800) šele omogoči vznik filologije kot prave vede, kjer v ospredju ni več preučevanje in preverjanje zveze med besedo in predstavo, temveč se že napoveduje osamosvajanje jezika, avtonomizacija v smislu opiranja na lastno gramatikal-no specifičnost in opuščanja zu-najezikovnih modelov. Pričenja se proces, ki ob vstopu v 20. stoletje privede do določitve jezika kot zgolj oblike. Ilustrativen primer zapoznelega, a zato nič manj gorečega zagovarjanja klasicističnega koncepta jezika je moč najti še v Pohlinovi Kraynski grammatiki« (1768) Menih Marko si je »vzel pravico, ki sem jo podedoval od našega praočeta Adama; dajati stvarem imena po splošni samovolji in po njihovih lastnostih.« Drugje pa ugotavlja ontološko izraznost, kranjskih besed: »Kot dokaz za to, naj zadostuje samo beseda Buh, v kateri je tako čudovito izraženo troedino božanstvo. Buh je beseda iz treh črk, B je prvi med soglasniki. Tako pomislimo na Boga očeta, začetnika vseh stvari. Drugi je u, ki pa se pri sklanjatvi spremeni v o, ki nas tako čudovito pripelje do največje skrivnosti naše vere: In beseda je meso postala in nad nami prebivala. In končno, tretja črka h, ki se izgovarja s pridihom in je ravno zato znamenje Boga svetega duha;« Bit stvari se še skriva v samih črkah.• Dobrih dvajset let kasneje se je pri Linhartu uveljavlja novo poj- movanje jezika. Edini ekspliciran jezikovni problem v igri o Matičkovih predsvatbenih intrigah se ne osredotoča na substancial-nost besede, ampak zgolj na njeno gramatikalno funkcijo (nečitljiva kraca v zadolžnici, berljiva kot jo ali jih). Komunikacija med akterji zapletajo in razbijajo nesporazumi, katerih vir so prav tako besede, ki poljubno nihajo med različnimi pomeni, neulovljive v nenehnem gibanju. Relativizem pa se ustavlja le pri jeziku. Njegovi kužni vplivi se razmahnejo skozi vse plasti igre. Dramske osebe niso zavezane nobeni resnici, ko pa se ta multi-plicira z vsakim izgovorjenim stavkom; poganja iz lastnih negacij ali »iz starih malih laži s čašam mlade velike resnice vunkej rasejo«. In kdor bi rad stvarem prišel do dna se še globlje potopi v iluzijo (Baron na najnižji točki svoje vednosti »Vse, vse pride na dan«). Pogosta nerazločljivost navideznega od resničnega tira junake v trgovanje z videzi in simuliranje akcije, česar spoznanje Mati- Li-- 1**'. /. «1 'ir'-'/. »GUSTAV«, KJE Sl? Prvi mariborski alternativni prostor, klet Doma ustvarjalnosti mladih, dobiva resnejša obolenja, čeprav upam, da je infekcija le začasna in da bo ozdravitev čim manj boleča in čim hitrejša. Njegovo stihijsko (občasno) delovanje ne neguje mladinske kulture v Mariboru, ki potrebuje za svojo rast vedno več sveže vode. Publika, ki hodi na koncerte drugačne glasbe, ki jo goji »Gustav« s svojimi programskimi smernicami, se je že sprofilirala, kar pomeni, da je poskusni čas omenjenega kluba že potekel. Publika obstaja, skupine, ki hodijo igrat tudi, ljudje, ki so soustvarjali glasbeno delavnico, pa odhajajo. Decembra sta imela v klubu svojo poslovilno zabavo Dušan Hedl (soorganizator in delavec posameznih koncertov) in Raca (točaj). Po njunih besedah sta se odločila za ta korak, ker jima je bilo vsega dovolj, saj se v »Gustavu« ne da delati in tako bosta začela vsak po svoje na kakšnem drugem mestu. Dušan Hedl je že zbral svojo energijo in s KUD-om 88 iz Trat bodo ustanovili galerijo v pritličnih prostorih Kluba mladih, kar lahko pomeni, da se približujejo časi, ko bo celoten MKC zopet v pogonu. Zgodba, kako je bila ta galerija pridobljena, je predolga in prekomplicirana, da bi jo v celoti navajal (objavljena bo v K’r’N). Prav neverjetno je, kako ljudje, ki »imajo v rokah« mariborsko mladinsko sceno, pa najsi gre za klub »Gustav« ali Klub mladih, zavirajo ali kar onemogočajo mladinsko ustvarjanje s svo- jim (ne)delom in forumskim eski-viranjem. V obeh prostorih se lahko nemudoma prične z vsakdanjim delovanjem! Sami »voditelji« obeh klubov pa tega ne speljejo, čeprav imajo vedno ogromne obljube. Zoran Predin (profesionalni sekretar MKC-ja) in Marko Derganc (neprofesionalna gonilna sila Gustava) neprestano (že kakšno leto) govorita o tem, da bi se v teh prostorih začele vsakodnevne (ali vsaj večkrat tedenske) prireditve, ki bi zaobjemale disko z drugačno glasbo, razstave, video projekcije, koncerte in še kaj. Ko pa pridejo ljudje, ki bi želeli nekaj narediti, pa niso dobrodošli, ker rušijo njihovo sanjsko vizijo, ki materialno sploh ne obstaja. Borba Dušana Hedla v imenu KUD 88 za alternativno galerijo je več kot indikativen primer, ne smemo pa tudi pozabiti da je taisti »zbežal« iz Doma ustvarjalnosti mladih, kjer bi se naj začela srčika mariborske mladinske kulture razvijati. Ko lahko v kratkem pričakujemo (po obljubah Zorana Predina že v februarju ali v marcu) preporod Kluba mladih in stalno delovanje (po besedah Marka Derganca) kluba »Gustav«, se lahko samozadovoljujem s ŠTUK-om, ki ima edini shemo stalnega delovanja (v sam program se raje ne bi spuščal, ker ja sramota, na kakšno glasbo se edino znajo zabavati mariborski »študenti« in jih niti ne rešuje množični obisk kvalitetnih ZASTONJ (?) kino predstav), se zadovoljujmo z občasnimi koncerti kot je bil koncert skupine MIZAR iz Skopja, v soboto, 23. 1. 1988. Mizar so prišli v Maribor z reputacijo ene naših najboljših skupin, ki se je potrdila na lanskem Novem rocku, kjer so poželi veliko pohval, kljub že tradicionalni »ljubosumnosti« ljubljanske alter scene in vsega, kar k njej spada, ki se kar ne more sprijazniti z dejstvom, da je mrtva. Mimogrede je ravno ta ljubljanska »alter« scena s svojo aroganco že onemogočala skupine iz drugih krajev Slovenije, kot so na primer nekoč zelo aktualni in še vedno kvalitetni Gast’rbajt’rs, ki so se razdelali v frakcije. Ena od njih, Demolition group, ki je v decembru navdušila tudi Mariborčane, je le naredila preboj, čeprav še vedno nima publicitete, ki si jo zasluži. Ponovno smo napolnili kletne prostore DUMM-a, saj smo od Mizar ogromno pričakovali. Mizar so skupina, ki svojo glasbo postavljajo na makedonski tradicionalni glasbi (paralela, čeprav druga zvrst, so ji do neke meje lahko starejši Leb i sol), kar pomeni uporaba neparnih makedonskih ritmov, melodike pravoslavnih pesmi in samo vokalno izvajanje, kjer velikokrat v drugem glasu naletimo na značilno kvinto. Mizar imajo svoje velike trčhutke v mirnejših skladbah, kjer pride popolnoma do izraza njihova filigranska instrumentacija in čist ter točen baritonski glas, ki nam dobesedno zareže v kožo njihovo temačnost, obup, depresivnost, ki se združujejo v občasno mogočnost. Hitrejše skladbe so njihova šibkejša točka, ker v njih preveč zapadajo v dvomljivi »gotski« punk skupin tipa The Cult. Fantje bodo kmalu izdali .ploščo, ček zaokroži v splendidno sen-tenco: »Kdur z nič naredit oče, nič ne sturi inu ni za nič.« Razcepitev resnice klasicizma sprošča velike količine nakopičene blokirane energije, ki že preplavlja dela velikih evropskih sodobnikov: Sterna, Laclosa, de Sada. Iz temnic Zakona in Reda, kjer so gnile in zorele hkrati, privršijo popačene prikazni nezavednega, klice amorale in anarhije. Prav po tej poti se v rokokojsko lahkotnost Beaumarchais- Linharta prikradejo zasenčenja in namigi daleč od razsvetljenske čutno—razumske uravnoteženo- j sti. Igralci si kar naprej manično menjujejo identiteto, tako da so prepoznanja, ki si vrstijo eno za drugim, največkrat paraanagno-rizmi začinjeni z ekscesnim trans-vestizmom, ki se kot rečeno ne omejuje zgolj na oblačila. In centralni anagnorizem spaja Matičkovo novo bleščečo identiteto z odkritjem mnogo mračnejšega ozadja na način prostodušnega in hudomušnega poigravanja z incestom. Mariborska uprizoritev teh momentov ne obtežuje z odvečnimi poudarki, ki bi komiki odvzeli sproščenost, čeprav je gledalec morda prikrajšan za intenzivnejšo prisotnost amoralnega in anor-malnega, kot ga je še moral občutiti njegov vrstnik iz 18. stoletja. Upošteva pa velikokrat prezrto dejstvo, da zna Matiček svojo vlogo na pamet. Kot sam prizna si je bil ogledal Figarovo svatbo, kar mu daje vnaprejšnjo vednost o dogajanju, ga postavlja za režiserja — igralca lastne igre, a mu hkrati jemlje radosti svežih izkustev in zbija prepričljivost, ki jo laže doseže med gledalci — soigralci (na odru) kot pa med gledalci — obiskovalci (v dvorani). Tako je uživanje najprej domena barona, ki ga zanke bistrega podanika nadvse zabavajo in ki mu predvsem ni potrebno igrati drugih oseb. Sklepni del predstave se ne more kaj, da ne bi udrihnil na občutljivo teksturo lastne izvedbe »avtorski pečat a la finale grandioso«. Lahkotne erotične zmešnjave in zamenjave se vse do tod spretno ogibajo socioten-dencioznim oznakam, hermetični svet frivolnosti in videza se zdi povsem samozadovoljen. Adekvatno razgaljenje takšnega sveta se ne more posluževati tako zunajrodnih elementov kot so nekakšna iluminacijska in pevska karnevalizacija, ideološka dualiza-cija in slednjič dodajanje novega antagonizma: ekipe »čiste umetnosti« v sestavi godalnega kvarteta, ki sestopi v končni silhuetni tableaux. Interpretacijsko dno je čisto iluzija. Zato bi se kot produktivnejša izkazala aktualizacija že navedenega Matičkovega izreka o ničnosti dejanja, o njegovi ne-možnosti in neobstojnosti, ko se lahko ohranja zgolj kot simulacija. Andrej Kolarič za katero mislim, da bo najboljša (če bodo seveda vse stvari »normalno« potekale) rock plošča v letu 1988, kar ob takšni konkurenci niti ne bo težko (Lačni Franz je svojo možnost že izpustil iz rok). Upam le, da bodo našli pravo mero in občutek za svoje kvalitete in da ne bodo preveč zašli v vode vplivov tujih skupin, oziroma v tokove ne več tako aktualnih in ne dovolj kvalitetnih trendov, to je slepih ulic nove glasbe. Kje se lahko potemtakem mariborski mladinci med vsemi temi subkulturnimi igricami, pogovori gluhih z mutastimi in na koncu koncev tudi padcem pestrosti in (občasne) kvalitete programa na STUK-u (kateremu baje kvalitetni programi prinašajo izgubo, kar ni nič čudnega, saj sami ustvarjajo slepo in nekritično, v kič usmerjeno publiko, katere skrajni domet so srčdini zastonj(?) študentski disko večeri)? Imamo tri (potencialne) prostore, v katerih naj bi se odvijal kvaliteten program, ki bi imel v končni fazi namen tudi na višjem nivoju determinirati in identificirati mariborske mladince in študente, ki dobesedno pojejo vse, kar se jim ponudi, še posebej, če je zastonj. S takšnim odnosom kot je sedaj, pa se dela medvedja usluga stvari, za katero se borimo (poudarek lahko dam vam, ki ste sprejeli te funkcije, ne pa da celo ne pustite ljudem, ki želijo tvorno sodelovati, k skledi) in v vsakem primeru izgubljamo vsi skupaj. Upam, da se tega zavedate!? . . PEC OBLJUBLJATI VELIKO, NAREDITI VSAJ NEKAJ -POROČILO 0 DELU RUK ZSMS LJUBLJANA V programu, s katerim smo bili izvoljeni, smo dejali, da bpmo veliko ponujali, a vsaj nekaj tudi naredili. Oboje se je izpolnilo. Obljubili smo, da bomo delali za drugačno, bolj univerzitetno univerzo, za boljši socialno-ekonomski položaj študentov, za demokratični socializem. Za boljši položaj študentov nismo dosti storili, smo pa nekaj naredili za drugačno univerzo in demokratični socializem. Dosegli smo demokratične volitve rektorja in prorektorjev, ki jih je lani univerza končno resnično sama izvolila in ji niso bili postavljeni od zunaj, zunanji organ je to izvolitev pravzaprav le potrdil. Dosegli smo, da so kandidati za vodstvo univerze morali pripraviti svoje programe dela, dosegli, da je kandidiralo več kandidatov in da so bile volitve resne — resne v pomenu, da se je vedelo, kdo kandidira in da se ni že vnaprej vedelo, kdo bo izvoljen. Manj uspešna, a vseeno odmevna — in verjamemo, da koristna — je bila naša jesenska intervencija v volitve novega vodstva slovenske SZDL, kjer smo prav s prstom pokazali, da ni vse zlato, kar se sveti. , V programu smo opozorili na zgrešeno kadrovsko politiko univerze, njen konformizem, njeno neinovativnost. Opozorili smo na hlapčevstvo univerze političnim oblastnikom, opozorili, da posledice tega hlapčevstva iz ortodoksnih 70. let še niso ozdravljene. Trudili smo se, da bi dosegli vsaj ponovne habilitacije z univerze pregnanih profesorjev, upajoč, da bo ta vrnitev blagodejno vplivala na hrbtenico slovenskega visokega šolstva. V slabem letu našega mandata se je predsedstvo redno oglašalo v javnosti — in tudi poslušali so. nas. Zavzeli smo se za beograjski Študent, kjer res nismo mogli dosti pomagati, in zavzeli smo se za mariborsko študentsko Katedro, kjer smo. Tudi ob notoričnem zaporu za novinarja Milovana Brkiča smo storili svoje. No, mariborskim študentom nismo pomagali le s pomočjo Katedri (ki jo tako ali tako v glavnem urejajo študentje naše univerze). Pomagali smo jim, da so dobili neodvisno in prizadevno vodstvo, pomagali smo temu predsedstvu, ko Se je še neizkušeno postavljalo na noge. Skupaj z njimi smo konec novembra na javni seji na trgu sredi Maribora poleg sindikalnih študentskih zahtev, denimo za izboljšanje in pocenitev študentskih kosil s svobodno konkurenco zasebnikov in obratov družbene prehrane v študentskih menzah (na tistem trgu smo skupaj z Mariborčani zahtevali tudi slovensko slišnost Radia Študent) postavili še nekaj po našem mnenju za to deželo življenjsko pomembnih zahtev — za reformo gospodarstva in politike, svobodne sindikate, odhod nekaterih mogočnikov, ki delajo preveč škode — — še najpomembnejša pa se nam zdi zahteva po izenačitvi sredstev, ki jih Jugoslavija namenja za izobraževanje, s sredstvi, porabljenimi za vojsko. Vključili smo se v razpravo o spremembi ustave in podprli napore Društva slovenskih pisateljev. Kot menda edina slovenska politična organizacija smo podprli deset točk ekonomistov Goldsteina in Korošiča za rešitev jugoslovanske krize, vendar nam žal ni uspelo prepričati republiške konference ZSMS, da bi nam sledila (kot leto prej našim predhodnikom ni uspelo prepričati tega organa, da sodi štafeta mladosti na smetišče ali pa v muzej). Vedeli smo in vemo, da te zahteve ne prinašajo čudežev, a nekdo jih mora izreči in potem jih mora nekdo ponavljati, da dobijo možnost, da zrasejo v nacionalne zahteve. Zahteva, naj za SLO ne gre več denarja kot za šole, ni bila naše edino vtikanje v vojaške ali polvo-jaške zadeve. Lanskega maja smo zahtevali civilno kontrolo jugoslovanske trgovine z orožjem (» .. .je krvavo potrebna, če hočemo kaj demokracije v tej deželi«), ves čas mandata smo skušali ohranjati pritisk za odstranitev predmeta ŠLO in DSZ z univerze. Da bi pomagali študentom podnajemnikom, smo podprli ustanovljenje širše zastavljene stanovanjske svetovalne agencije, ki bo poleg urejanja podnajemniških razmerij za šolajočo se mladino dajala tudi pravne in ekonomske nasvete za nakup in gradnjo stanovanj, ukvarjala pa se bo tudi s sociološkimi in еко-nomskimi raziskavami. Izborili , smo si sredstva za financiranje elaborata, na podlagi katerega bo agencija predvidoma že konec maja začela z delom. Podprli smo tudi ustanavljanje majhne produkcijske enote za biotehnologijo. In še nekaj o tem, česa nismo izpolnili. Ničesar nismo storili, da bi imeli študentje večjo možnost vpliva na izbor demonstratorjev, stažistov in asistentov. Ničesar nismo storili za ustanovitev raziskovalnega centra študentske organizacije. Obljubili smo, da se bomo zavzeli za študentke matere, da ne bi bile več zapostavljene v primerjavi z delavkami v združenem delu, a razen ankete, ki jo je pripravljala članica predsedstva, ki je kasneje odstopila, ni bilo storjenega nič. Tudi za reformo univerze nismo storili ničesar, in informacij o možnostih pridobivanja tujih štipendij tudi nismo zbirali, kot tudi nismo podpirali svobodnih univerz. In tako dalje. O odstopih in viharju okoli njih je bilo že dovolj povedanega. Kdo je imel tedaj prav, lahko odločite vi, če se vam bo zdelo pomembno. Nam se zdi najpomemnejše, da je pripravljena nova ekipa, ki bo prevzela delo za nami. Vida Bajc Samo Resnik Jože Stibilj almanah TERRA izbor sodobne domače in tuje znanstvene fantastike TERRA — združenje za propagiranje znanstvene fantastike v vseh izraznih oblikah je pripravilo prvi slovenski ZF almanah, ki je razdeljen na dva dela: prvi del obsega novele slovenskih avtorjev: S. Kuščer, B. Meserko, T. Peršak, M. Remec, S. Resnik, M. Rotner, B. Slokan in J. Zlobec. V drugem delu pa so predstavljeni tuji avtorji: Richard Covvper, Philip K. Dick, Fritz Leiber, George R. R. Martin, Robert Sheckley in drugi. Almanah zaokrožujeta dva teoretična prispevka o ZF. Knjiga obsega 300 strani, prednaročniška cena je 18.000 din in je plačljiva: a) v enem obroku b) v dveh obrokih po 9.000 din Prednaročila sprejemamo do 25. 4. 1988. Poleg tega, da je prednaročniška cena za 30 % nižja od prodajne cene, bodo vsi prednaročniki s knjigo prejeli tudi ZF poster Terra. Knjige je mogoče plačati s poštno nakaznico na naslov: TERRA, p. p. 451, 61001 Ljubljana Almanah TERRA izide konec maja 1988. Naročam _ Način plačevanja: a) v enem obroku NAROČILNICA izvodov knjige almanah TERRA b) v dveh obrokih po 9.000 din (ime in priimek) (naslov) (št os. izk.) (poklic) 19 RAZUM IN OPTIMIZEM NAMESTO ŠKANDALOV IN Na tem mestu je stalo Pismo Stanetu Dolancu. Neobremenjeni s pristranskostjo do preteklosti, partije ali funkcionarstva smo ga postavili v številko. Naša krivda je, da smo se pustili prestrašiti in smo ga umaknili, ker smo »iz zanesljivih virov« izvedeli, da »imajo oni tam že vse fotokopirano in da bo zaplemba«. Zdaj vas prosimo, da nam pišete — kaj mislite o našem strahu, ali smo pravilno ravnali, ali bi ga, kot bralec/-ka, radi videli objavljenega, ali je vznemirjenje nad pisano besedo res takšna osebna travma, da nas mora pred njo varovati javni tožilec, ali pa bi morda morali ta pojem že zdavnaj pomesti v smeti, ali smo po skoraj pol stoletja ozaveščanja končno prišli do stopnje, da znamo sam/, brez pomoči paradržavnih institucij, razsojati o tiskanih in govorjenih besedah in sami ločiti, čemu bomo verjeli in čemu ne, da se bomo na osnovi lastnega znanja, zgodovinskega spomina in umske spretnosti odločali med čisto izmišljotino in med tem, kar bi se prav lahko zgodilo in čemur je torej treba posvetiti več pozornosti in začeti z raziskovanjem, ... Nekaj tisoč ljudi je profesionalno zadolženih za to, da znajo združiti informacijo z rezultatom novinarskega raziskovanja, ne pa, da nam dan za dnem skušajo jli-kati herojska pol-božanstva in ideološko ortodoksijo graditve najboljšega sistema od vseh možnih sistemov, kaj šele od obstoječih. Pa niti ta sistem niti njegove ideologizirane metode niso dobre, kaj šele idealne — čim več napak mu bomo skupaj odkrili, tem boljši in sprejemljivejši bo. Ne želimo zaplemb, ne sojenj, ne t.i. konsekvenc, ne želimo propagirati ne »te« in ne »one« strani. V imenu prihodnosti pozabimo škandale in raje uzakonimo razumnost in optimizem. Ne poznamo vaših reakcij na Pismo in jih nočemo, tako kot javni tožilec, vnaprej določevati. Zelo radi pa bi jih spoznali. Pišite ali telefonirajte nam, Pismo vam bomo poslali, da ga preberete in nam sporočite, kaj mislite o njem samem in o vsem, kar sodi zraven. Njegov avtor je dr. Vojislav Šešelj. Uredništvo CANKARJEV DOM SPOŠTOVANI! Osrednji dogodek letošnjega repertoarja CD bo operna izvedba glasbenega dela Les emigres, v Parizu živečega slovenskega skladatelja Vinka Globokarja. Izvedba projekta je povezana z velikimi stroški, ki presegajo finančne zmogljivosti CD. Stroškov za propagando ne moremo povečevati, vendar vseeno želimo na viden in zapomnljiv način obvestiti jugoslovanske bralce o tem pomembnem projektu. Uprizoritev na velikem odru Cankarjevega doma je zaupana kozmokinetičnemu gledališču Rdeči pilot, ki je v skladu s svojim konceptom projekt imenoval OPERNI OBSERVATORIJ MIGRANTI Glasbeno poustvarjalni del bo izvedel francoski orkester Musi-que Vivante iz Pariza, ki bo posebno za to priložnost gost ljubljanske uprizoritve. Zaradi sodelovanja francoskega orkestra, po mnenju skladatelja Vinka Globokarja je edini, ki lahko oživi glasbo Les Emigršs na primerni umetniški višini, bo v Ljubljani uprizorjena le ene predstava opernega observatorija Migranti, in sicer I. aprila 1988 ob 20. uri. Z izborom sodobnega skladatelja želi Cankarjev dom modernizirati operni dogodek in ga popularizirati pri širši in ne zgolj operni publiki. Tema Migrantov je zgodba o delavcu, ki gre na delo v tujino. Uprizoritev spremlja njegovo prilagajanje neznanemu okolju in posebej izpostavlja vlogo medija v današnjem svetu. Vzporedno z notranjim tokom predstave načrtujemo široko kul-turno-medijsko akcijo, ki naj bi v sodelovanju s slovenskimi, jugoslovanskimi in tujimi mediji popularizirala dogodek pri najširšem sloju potencialne nove publike. Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot v sodelovanju s CD i \ v o-v MIGRANTI # m * ■ ti >| t i \ 'KfAfli&i % / 0 пдлнтнкл 8034389 ♦ Spoštovani uredniki V Katedri št. 6, ki je izšla v mesecu februarju 1988 objavljate tudi prispevek »Vozijo peš« — s podnaslovom »Skrivnost iz Vzhodne Nemčije straši po Tehniški fakulteti v Mariboru«. V tem prispevku, ki je pravzaprav intervju z dr. Dalijem Oonlagičem glede opreme, ki je bila uvožena iz NDR ste zapisali trditev dr. Dalija Oonlagiča, da je »nekoč bila v ceni vzgojno-izo-braževalne storitve priznana 100 % amortizacija, sedaj pa mogoče le 20 %- obračunana od nabavne vrednosti opreme«. Trditev ni resnična, saj je Izobraževalna skupnost Slovenije, ki financira vzgojno-izobraževalne programe v razdobju 1984—1988 priznavala od 50 do 100 % znesek amortizacije od opreme, uporabljene za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov. Tudi ni resnična trditev, da mora Tehniška fakulteta primanjkljaj teh sredstev za plačilo letnin za obravnavano opremo kriti sama. Izobraževalna skupnost Slovenije je Tehniški fakulteti v Mariboru za plačilo letnin za obravnavano opremo dodatno zagotovila leta 1984 7,500.000 din, leta 1985 12,960.000 din in leta 1986 15,870.000 din. Dane Melavc predsednik komisije za visoko šolstvo pri ISS Izhajajoč iz temeljnih državljanskih pravic in pravice vsakega naroda do samoodločbe, ki je neodtujljiva in nikoli ne zastara, Zahtevamo 1. da Skupščina SR Slovenije razpiše referendum, na katerem se bomo odločali o osnutku amandmajev za spremembo zvezne in republiške ustave; 2. če se večina na referendumu izreče proti ponujenim osnutkom zahtevamo ponovno oblikovanje in sprejemanje ustave v demokratičnem postopku, za katerega mora biti na voljo dovolj časa. Podobne zahteve so množično in javno izrazila različna strokovna in druga društva in združenja ter vrsta posameznikov, zato širša razlaga ni potrebna. Politiki namreč kalkulirajo, čas pa teče. Nobene garancije nimamo, da bi verjeli, da bo tistih nekaj ljudi, ki dejansko odloča o soglasju Slovenije k spremembam zvezne ustave, vzdržalo pritisk in se odločilo po volji ljudstva oziroma razpisalo referendum o predlaganih amandmajih. Da bi Skupščini SR Slovenije dali učinkovito podporo in moralno zavezo za takojšen sklep o sprejemanju ustavnih sprememb z referendumom. Pozivamo vse, ki podpirate gornji zahtevi, da zanje zastavite svoj glas in podpis. Da bi zahteve podprlo čim več ljudi, zbirajte podpise tudi sami. Ljubljana, 9. marec 1988 Koordinacija novih družbenih gibanj