ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN OF THE GEOGRAPHICAL SOCIETY OF SLOVENIA BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE SLOVENIE Uvodna beseda — Editorial — Presentation Svetozar Ilešič (Ljubi jaha): Geografija na razpotjih ........................ 3 Geography on Cross-Roads ................................................. 9 Razprave — Papers — Articles Anton Sore (Celje): Montanogene ugreznine v Velenjski kotlini (z 2 skicama in 3 fotografijami v tekstu) .................................... tl Depressions due to Mining in the Bassin of Velenje (with 2 Maps and 3 Photographs in Text) ........................................ 24 France Šušteršič (Ljubljana): Nekateri metrični problemi udornic (s 6 skicami v tekstu) .................................................. 27 Some Metric Problems on the Collapse Dolinas (with 6 Maps in Text) ............................................... .............. 44 Lojze Gosar (Ljubljana): Kmečka delovna sila v Sloveniji (z 2 skicama v tekstu) ......................................................... 47 Agricultural Labour Force in Slovenia (with 2 Maps in Text) ............. 59 Marijan Klemenčič (Ljubljana): Socialna in ekonomska struktura mešanih delavsko-kmečkih gospodinjstev na kmečkih gospodarstvih (Problem mešanih gospodinjstev v Sloveniji) ............................. 61 Social and Economic Structure of Part-Time Families on Farming Estates (Problem of Part-Time Working-Farming Structure of Families in Slovenia) ................................................. 74 Razgledi — Scientific Reviews and Notes — Notes et comptes rendus 75 Raziskovalne metode — Research Methods — Methodes des recherches 131 Književnost — Reviews of Books — Notes bibliographiques ..................... 147 Kronika' — Chronicle — Chronique ............................................ 175 Glej podrobno kazalo na str. 197—199 — Specified Contents pp. 19?—199 — Table des matieres detaillee, pp. 197—199 \ GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN OF THE GEOGRAPHICAL SOCIETY OF SLOVENIA BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE SLOVENIE XL VI 1974 LJUBLJANA 1974 IZDALO IN ZALOŽILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE Uredniški odbor — Editorial Board — Comite de redaction Dr. Ivan Gams. dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Vladimir Kokole, dr. Milan Šifrer in dr. Igor Vrišer Glavni n rednik — Editor in Chief — Chef redacteur dr. Igor Vrišer Izdano s finančno pomočjo Raziskovalne skupnosti SR Slovenije GEOGRAFSKI VESTNIK XLVI (1974) UVODNA BESEDA UDK UDC 910.1 GEOGRAFIJA NA RAZPOTJIH Svetozar Ilešič* Uredništvo »Geografskega vestnika« je pod novim vodstvom dalo hvalevredno pobudo, da bi odslej vsak letnik začeli z uvodnimi razmišljanji enega od naših geografov v teoretskih in načelnih miselnih tokovih v geografiji po svetu in pri nas. Prvi tak »uvodnik« je poverilo podpisanemu, verjetno pač zato, ker je že doslej skušal opravljati v naši reviji podobno nalogo. Pisec teh vrstic pa trdno upa, da mu bo sledilo mnogo drugih. Da težnje za takimi razmišljanji in vzpodbudami niso le osamljene želje nekaternikov med geografi, dokazuje njih naraščajoče število v svetovnem geografskem tisku. So pač splošen izraz potreb današnjega časa, časa izredno razplamtele »znanstvenotehnične revolucije« s silno stopnjujočim se razvojnim tempom znanja in znanosti ter s tem v zvezane raziskovalne tehnike. Kakor d vsem današnjem življenju, prihaja tudi v miselnih osnovah znanosti na splošno, pa tudi posameznih znanstvenih disciplin, do živahnega, kar živčnega vrenja, do iskanja novih poti, do mrzlične borbe za utrjevanje vloge vsake posamezne znanstvene veje v sistemu znanosti in njenega uveljavljanja v družbi in v praksi. To mrzlično iskanje novega seveda tudi geografiji ni prizaneslo. Še več, zajelo jo je posebno močno, že zaradi njenega posebnega, že od nekdaj vprašljivega položaja v sistemu znanosti, vprašljivega še posebno zaradi njene vloge »mostu« med prirodoslovnimi in družbenimi vedami, pa hkrati zaradi prav tako možne vloge »mostu« med »fundamental-jiimi« in »aplikativnimi« disciplinami in končno zaradi njene vprašljive vmesne vloge med analitičnimi (»specialnimi«j in sintetičnimi (»ge-neralističnimi«) vedami. Množeči se glasovi o tem v svetovnem geografskem tisku očitno potrjujejo, da je geografija danes zares na odločilnem razpotju — pravzaprav na celi vrsti razpotij, ki se jim ne more izogniti. Katera so ta razpotja? * dr., akademik in redni univ. prof., Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000, Ljubljana, YU, Aškerčeva 12, glej izvleček na koncu zvezka. Svetozar Ilešič Prvo, vsekakor eno najodločilnejših, je razpotje med potjo monizma (enotnega predmeta geografije) in dualizma (načelno ločenih fizične in družbene geografije). Če se odločimo za drugo pot, nastane vprašanje, kaj je razen podedovanega imena obema geografijama skupnega, pa tudi komu bomo prepustili obravnavanje mejnih področij, predvsem medsebojnega razmerja med prirodo in družbo. Ko izbiramo med tema dvema potema, se nam z vso mikavnostjo odpira še tretja, pluralistična pot, ki jo pomeni t. im. sistem geografskih ved. Toda tudi na tej poti se neizprosno postavlja pred nas vprašanje, kaj je tisto »geografsko«, ki te vede zares druži v »sistem«: ali je to samo nek skupen »prostorski« vidik, s katerega vsaka od teh ved obravnava svoj posebni predmet in je s tem blizu ustreznim specialnim disciplinam, ali pa imajo vse te vede nek skupen predmet, iz katerega si vsaka izbere za svoje obravnavanje samo določen element? S tem se veže tudi vprašanje specializacije v geografiji in meje, do katere lahko ta specializacija gre, da ne bi izgubila povsem svoje »geografskosti« in enostavno ponavljala dela specialnih disciplin. V primerjavi z dualistično smerjo ima pluralistični »sistem« to dobro stran, da ne pušča a priori ob strani specialnih mejnih problemov, ki zahtevajo premostitev prepada med obravnavanjem prirode in družbe, kakor so to problemi preobrazbe in preurejanja okolja, problemi agrarnega proizvodnega procesa in podobno. Pri takem pojmovanju gre torej bolj kot za delitev dela po ločenih geografskih »vedah« za delitev po posameznih kompleksnih geograf škili problemih, pa tudi za specializacijo manj po vedah kot po problemih. Na razpotju smo nadalje glede mere antropocentričnosti geografije. Če se odločimo, da vse elemente geografske stvarnosti, vsekakor tudi sestavine prirodnega okolja kot delovno področje t. im. fizične geografije vrednotimo z vidika življenjskih možnosti in potreb družbe, smo s tem zavrli tudi težnje k pretiranemu dualizmu ali pluralizmu v geografiji. Glede tega so na razpotju predvsem t. im. fizični geografi. Na antropocentrično pot nas sili tudi obravnavanje geografskega okolja z njegovimi prirodnimi, antropogeno preusmerjenimi prirodnimi in čisto telinogenimi sestavinami, saj je geografsko okolje že po svojem bistvu antropocentričen pojem. Ker to okolje družba s svojimi posegi stalno preoblikuje, se moramo zopet odločiti za pravo mero pozornosti, ki jo bomo posvečali po eni strani tistim sestavinam okolja, ki so kot prirodna danost pa tudi kot učinek prirod-nih in družbenih procesov v preteklosti njegove podedovane sestavine, po drugi strani pa recentnim procesom, ki to okolje preoblikujejo pred našimi očmi. Vsekakor je težko potegniti prepričevalno mejo med okoljem ter procesi, ki so ga oblikovali in preoblikovali v preteklosti in ga oblikujejo danes. Zdi se pa, da procesi sami, bodisi nekdanji ali današnji, ne morejo biti osrednji predmet geografovega zanimanja, pač pa njihovi učinki v prostorskem kompleksu. Naslednje važno razpotje nas postavlja pred izbiro, ali naj geografi prostorski kompleks, pa naj ga imenujemo kakorkoli že (»regija«, »geo-sistem«) predvsem tolmačimo in razlagamo (eksplikativna geo- grafija) in to z analizo faktor jev, ki so ga ustvarili, ali pa skušamo take analize po poti aplikativne geografije nuditi praktikom kot izhodišče za usmerjanje nadaljnjega razvoja in morda celo sami predvidevati nadaljnji razvoj (prognostična geografija). Tudi tu ni treba preostro postavljati dilem, saj je mogoče s haskom povezati oboje. Vsekakor pa je druga naloga nemogoča, če nismo opravili prve, kar pomeni, da je (eksplikativna) geografija temeljna znanost ne le za t. im. aplikativnega geografa, temveč tudi za regionalnega prostorskega planerja, urbanista, negovalca okolja itd. Vprašanje je le, kako daleč naj gre geograf pri drugi nalogi. Vsekakor nas ravno večja ali manjša anga-žirnost geografije v aplikativni smeri opozarja, da se ob tem ne samo priostruje ali blaži kočljivo vprašanje položaja geografije v zakoreninjenem dualističnem sistemu »prirodoslovnih« in »družbenih« ved, temveč se na novo odpira tudi vprašanje njenega razmerja do tretje skupine ved, to je do izrazito aplikativnih, predvsem »tehničnih« ved. Pred geografijo se, zlasti z uveljavljanjem novih kvantitativnih metod in sestavljanja modelov, postavlja čedalje bolj tudi teoretska dilema, ali naj naša veda obravnava predvsem konkretne prostorske individualnosti (idiografski vidik), ali pa naj jih na osnovi ugotovljenih, ponavljajočih se zakonitosti razvršča v tipe ali celo v teoretske modele (nomotetični vidik), pri čemer je proučevanje individualnosti lahko le analitsko sredstvo na poti k nomotetičnemu cilju (pot od induktivne »regionalne« k »obči« ali t. im. »teoretski« geografiji), ali pa je lahko proučevanje tipov in oblikovanje teoretskih modelov samo okvir, sredstvo za vpogled in orientacijo v pisanem mozaiku neštetih konkretnih individualnosti (pot od »obče« ali »teoretske« k »regionalni« geografiji). Ali naj torej dajemo prednost teoretski geografiji pred regionalno ali narobe? Zdi se, da je najbolj plodno kombinirati obe poti: induktivno, iz regionalne v občo, in deduktivno, iz teoretske v regionalno. Že v »klasičnem« sistemu geografije ostra, apriorna meja med »občim« in »regionalnim« ni bila najkoristnejša. Tudi danes >teoretska« geografija, ki bi se opirala samo na abstraktne modele, ne prenese preizkušnje ob konkretnih primerih, vzetih iz dejansko obstoječe stvarnosti, kar so posebno prepričljivo pokazali, tako drugod kot posebno še pri nas, v Sloveniji, težavni poizkusi aplikacije Christallerjeve sheme centralnih krajev na konkretne, bolj zapletene primere. Zato nas ravno obravnavanje konkretnih stvarnosti sili, da se ne odrečemo regionalnemu aspektu. Le-ta pa naj ne bi bil nujen le v t. im. »regionalni geografiji« kot nekaki posebni panogi, temveč tudi v »obči« geografiji, ki naj bi posamezne elemente prostorske stvarnosti zavestno obravnavala ne le zaradi njih samih, temveč zaradi njihove vzročne in funkcijske povezanosti v prostorskem kompleksu bodisi geosfere kot celote ali še posebno njenih posameznih delov (»regij«, »geosistemov«) in njihove kompleksne (»regionalne«) strukture. Ta osnovna teoretska dilema o »občem« in s>regionalnem« v današnji geografiji se veže tudi z vprašanji izbire različnih raziskovalnih metod, starih in novih (terenskih opazovanj in beleženj, kartografskih, novih kvantitativnih). Zdi se, da se kaže tudi pri tem izogi- Svetozar Ilešič bati skrajnostim z apriornim prisojanjem odločilne in edino zveličavne prednosti tem ali drugim med njimi ter raje težiti k smotrni kombinaciji in medsebojnemu dopolnjevanju vseh. Vsaka med njimi naj ostane le metoda, sredstvo in ne cilj ali predmet geografije. Ta kratki pregled razpotij v današnji geografiji nam je jasno pred-očil, da je že osnovnih razpotij veliko, da pa so v vsakem od njih še stranska, med seboj zelo prepletena. Med njimi se lovi geografija povsod po svetu, z zelo različnim uspehom in po zelo različnih poteh. Verjetno bo sicer težko najti edino zveličavno skupno pot. Morda bi, če bi bila preveč togo postavljena, celo omrtvila mikavnost notranje raznoličnosti geografske tematike. To pa še ne pomeni, da smejo geografi, ko blodijo po tein labirintu različnih poti in razpotij, izgubiti izpred oči vodilno luč in z njo vero v prihodnost svoje vede. Nasprotno, za usmerjanje našega dela, pa tudi za položaj naše vede v sistemu znanosti in o družbi, je nujno, da vendar nekaj bolj kot doslej utrdimo ključne temelje našega koncepta o tem, kar želimo še nadalje označevati kot »geografsko«. Morali bi se odločiti vsaj glede tehle glavnih dilem: 1. Ali naj geografija ostane še nadalje predvsem veda o Zemlji (njeni površinski sferi) ali naj postane veda o čemerkoli drugem? Če se poslovimo od »Zemlje« (in »zemlje«j kot osnove naše vede, izgubi tudi njen tradicionalni naziv (»geografija« ali »zemljepis«) še svoj zadnji smisel. Na srečo geografijo še vedno radi uvrščajo, bodisi po inštitucijah ali po publikacijah, med vede o Zemlji (»Geosciences« ali »Earth Sciences«). Značilna je glede tega nova, leta 1970 zasnovana mednarodna, »zahodne« in »vzhodne« avtorje združujoča revija »Geoforum« (založba Pergamon — Vieroeg) s svojim podnaslovom »Journal of Physical, Human and Regional Geosciences«. V njenem prvem zvezku je v svojem članku z naslovom »A possible Classification of the Sciences« E. Winkler začrtal temeljno shemo klasifikacije ved o Zemlji f»Geosciences«, »Sciences de la terre«, »Erdroissenschaften«). Vanjo so vključene tudi geografija oziroma t. im. geografske vede (»geodiscipline«). Prav tam je H. Uhlig v članku »Organisationsplan und System der Geographie« razpredel tudi shemo organizacije in sistema geografije. 2. Ali pri tem vendar damo prednost obravnavanju Zemlje kot bivališča človeka (antropocentrično-eko loški vidik), kar lahko utrdi stroki družbeno aktualnost, hkrati pa premosti nepotrebni prepad med »fizično« in »družbeno« geografijo? Pri tem se velja vendar zaustaviti ob pomisleku, če na ta način, morda ne brez škode, ne izločimo iz našega obravnavanja obsežnih (polarnih, visokogorskih itd.) predelov Zemlje, kjer človek skoraj še ne biva, a se je geografija zanje doslej vendar močno zanimala. Tehtnost tega pomisleka slabi dejstvo, da družba vendar že doslej vrednoti z vidika svojih perspektivnih potreb tudi take kraje, še več, posegla je s svojim vrednotenjem še dalje, v vesolje. 3. Ali naj v izbiri med analitičnim in sintetičnim pristopom k prostorskemu kompleksu damo več prednosti prvemu ali drugemu? Ali naj morda celo specialnim, čim eksaktnejšim analizam po posameznih elementih na ljubo žrtvujemo vso širino kompleksnega regional- nega vidika, kjer je težišče na obravnavanju povezave vseh elementov v konkretnem prostorskem (regionalnem) kompleksu. Taka pot pa je seveda precej težja in bolj zapletena ter se ji le preradi izognemo. 4. Ali se v času, ki zahteva meddisciplinsko sodelovanje, odločimo bolj zato, da smo pomožna ali trenutno težko pogreš-Ijiva nadomestna delovna sila specialnim disciplinam, ki jih skušamo obogatiti s prostorskim in regionalnim vidikom (kot npr. s sodelovanjem na meddisciplinsko zasnovanih posvetovanjih) ali pa dajemo prednost posvetovanjem s kompleksno prostorsko-regionalno problematiko (bodisi o konkretnih regijah ali o širše, bolj splošno postavljenih temah, npr. o življenjskem okolju, o kraškem okolju, o gorskih področjih itd.), kjer smo sami nosilec problematike, specialne (za nas -»pomožne«) discipline pa so, narobe kot v prvem primeru, nam v pomoč? 5. Ali naj si geografija sama iz sebe gradi svoj koncept in oblikuje svoje naloge ter jih na tehtnih teoretičnih osnovah prilagaja po -trebam aplikacije ter s tem družbenim potrebam ali pa naj enostavno prepusti tem potrebam, da jo oblikujejo, preoblikujejo, pa pogosto tudi zmaličijo od zunaj, ji s tem vsilijo nek nedomišljen koncept ali — kar je še huje — jo prisilijo k pomanjkanju kakršnegakoli teoretičnega koncepta stroke, pač pa jo prepoje s pretiranimi dozami izključno prakticističnega ali celo tehnokratskega vidika? 6. Ali naj geografija raziskovalne metode in tehnike, stare in nove, smotrno prilagaja svojemu lastnemu konceptu teoretskih in aplikativnih nalog ali pa prepusti tem metodam in tehnikam, da kot cilj in ne kot sredstvo oblikujejo sam koncept stroke? Brez jasne orientacije in opredelitve v teh temeljnih dilemah geografija nedvomno plove v dokaj megleno in negotovo prihodnost. Zato je razumljivo, da se pojavljajo v teoretskih razglabljanjih marsikje po svetu vprašanja, kakršnega si je postavil v razmišljanjih ob priliki svoje emeriture eden najznačilnejših predstavnikov modernizacije geografskega mišljenja še iz medvojne dobe, prof. Hans Bobek in to pod naslovom »Razvoj geografije — kontinuiteta ali prelom« (»Die Entwicklung der Geographie, Kontinuität oder Umbruch? Mitt. Österr. Geogr. Ges., Wien, Bd. 114, H. I—II, 1972). Opozoril nas je, da smo, kakor vedno v izredno dinamičnih časih, tudi v znanosti in seveda prav tako v geografiji, postavljeni pred večno izbiro med odločitvijo za kontinuirano razvojno (evolucijsko) ali pa za skokovno, prelomno (revolucijsko) pot. Ker ima vsaka od njih svoje svetle in senčne strani, odločitev ni lahka. Toda že Bobek sam nam nakaže, da dileme ni treba postavljati preostro, da je v geografiji kljub vsem prelomnim pojavom tudi mnogo možnosti za organski, kontinuirani razvoj. Naj navedem poleg Bobeka samo še nekatere geografe teoretike iz novejšega časa, ki se tega zavedajo in kljub temu, da iščejo nova pota in se navdušujejo za nove metode, ne spreminjajo samega bistva geografije, temveč iščejo te nove poti v okviru njene temeljne problematike. Med njimi je razen V. A. Anuč in a, o čigar najnovejši knjigi smo poročali že v lanskem »Geografskem vestniku«, posebno značilen P. H a g g e 11, znani modernizator geografije po poti kvantitativnih me- Svetozar Ilešič tod in »teoretske« geografije. Haggetta pač nihče ne bi mogel proglasiti za preživelega »klasika«. In vendar se ob pregledu njegove najnovejše knjige, v kateri je geografijo proglasil za »moderno sintezo« (»Geography: a Modem Synthesis«, Harper & Rom Publishers, Nem York 1972) ne moremo prepričati, da je med tradicionalnimi in novimi koncepcijami geografije tak nepremostljiv prepad, ki bi zahteval »prelom za vsako ceno. Nasprotno, v knjigi je podan koncept tako kompleksne in — če hočete — »enotne« geografije, kakršnega ni postavil noben »klasik« ali »monist«. Haggettov koncept ne druži v enoto brez izrazitih vmesnih mejah samo fizične in družbene geografije, temveč tudi občo (»teoretsko«) in regionalno. V prvih dveh delih knjige zajema tradicionalno temelj?io tematiko geografije — sistem ekološkega razmerja med družbo in okoljem, sestoječ iz t. im. »izziva okolja« (»the Environmental Challenge«) in »odgovora človeka« (»the Human Response«), v drugih dveh delih pa »regionalno-medregionalne prostorske sisteme« (»Region-Interregion Spatial Systems«), sestoječe iz »regionalnega mozaika« (»the Regional Mosaic«) in iz »meclregionalnih poudarkov« (»Interregional Stresses«), io je medsebojnega razmerja med različnimi regionalnimi strukturami, ki jih vsebuje »regionalni mozaik«. Kako so te integracijske ideje enega od najoriginalnejših moderni-zatorjev geografije daleč od na videz »prelomnih« idej, ki vidijo modernizacijo geografije v njeni nadaljnji dezintegraciji ter opuščanju temeljne geografske problematike! Vzbujajo nam zares optimizem in nam kar narekujejo, da jim sledimo. GEOGRAPHY ON CROSS-ROADS Svetozar Ilešič (Summary) In the editorial io this volume of >Geografski vestnik«, professor S. Ilešič calls our attention to the numerous cross-roads at which geography is to be found in the active agitation of the scientific and technical revolution. The question is to choose between monism, dualism and pluralism in geography. There are numerous other questions raised like problems of specialization, the extent of anthropocentricity which is requested chiefly by the treating of the geographical environment, the proportion between explicatives and applicatives purposes of geography, the choise between the idiographic and nomothetic aspect and the corresponding standpoints concerning the general (theoretical) and the regional geography, the advancing of the regional aspect in geography and the according of old and new research methods. At this cross-roads the decisions should be taken above all in the following basic questions: 1. Should the geography still remain chiefly ^Geoscience« or »Earth Science« ? 2. Should it nevertheless give some priority to the Earth as the dwelling-place of man? j. Besides the analitical may, should the geography decide to take the more difficult may of the complex regional aspect? 4. Should the geography in the interdisciplinary cooperation give some priority to the complex regional problems in which the geography itself can be the bearer of the problem and not just an assistant to the special sciences resolving the special problems? 5. Should the geography build its concept out of itself or should it have it formed by the application? 6. Should the geography conform the old and new research methods and techniques to its own concept or should the geography let the methods and techniques-considering the methods to be purposes and not means! — form the concept of the geographical science? At the end the author joins II. Bobek at his question, whether at this cross-roads a total revolution is necessary in the development of geography, or a productive continuation could be established? He inclines — like Bobek does — towards the optimistic standpoints and at this point refers also to V. A. Anučin and P. Haggett (to the lattter in the book: »Geography: a Modern Synthesis/;.). According to these points of view there is no such precipice between the traditional and the new concepts in geography that would request a revolution at any rate, provided that we do not change the subject of geography in its substance and that we look after new ways within the basic problematic of geography. Geografski vestnik, Ljubljana, XLVI (1974) RAZPRAVE UDK UDC' 911.3:622.332 (497.12—116) MONTANOGENE UGREZNINE V VELENJSKI KOTLINI Anton Sore* Zgradba tal in nastajanje ugreznin Osnovna tektonska smer Velenjske kotline je ZSZ—V JV. Severno hribovito obrobje je del vzhodnih podaljškov Karavank, jugozahodno in južno pa spada k predgorju Savinjskih Alp. Za nastanek tektonsko zelo razgibane in komplicirano zgrajene Velenjske kotline sta bili odločilni prevsem dve prelomnici oziroma prelomni coni, ki se razhajata pri Smrekovcu (1569 m). Ob vitanjski prelomni coni na severu je prišlo do posttriasne in predterciarne intruzije tonalitov in granitov, ob južni šo-štanjski prelomnici, potekajoči mimo Belih vod, od Šoštanja proti Vojniku, pa so v oligocenu prodrli ponekod na površje andeziti in daciti (3,17). Vzporedno s šoštanjsko prelomnico poteka od Topolšice proti Dobrni termalna linija; termalne izvire izkoriščajo v Topolšici in v Dobrni. Sodeč po istovetnih miocenskih in pliocenskih usedlinah se je moral svet začeti grezati že v zgornjem miocenu. Na kraju največjega grezanja (vrtina 9/43, globina 869,35 m) so se pliocenske plasti spustile za več kot 800 m; grezanje je bilo najmočnejše v osrednjem delu kadunje. Terciarne plasti so naložene na triasne, ki zlasti na severnem obrobju tvorijo višje površje. Vzdolž številnih prelomov so se prvotno nagubane plasti radialno premikale (3,54). Tekoče vode s severnega obrobja so najbolj nasipavale srednji del pliocenskega jezera, kjer se je dno najbolj grezalo. šaleški lignit je mlajše pliocenske starosti, zato njegovo izkoriščanje prizadene predvsem pliocensko in kvartarno površje. Grezanje je moralo biti enakomerno in počasno, kar sklepamo po izredni debelini premogovnih plasti (117,60 m, vrtina 8/43). To potrjujejo tudi pelodni diagrami velenjske krovnine, ki jih je analiziral A. Šercelj 1. 1968 (23,381). Radialni premiki so se nadaljevali še v mlajši pliocen, na kar opozarjajo premiki v premogovnem sloju. Kadunja doseže največjo globino severno od Druž- * dr., hab. docent, Pedagoški šolski center, 63000 Celje, YU, Kajuhova 7, glej izvleček na koncu zvezka. mirja. Krovninska plast se nagiblje z vseli strani proti središču kadunje, vendar se spodnje plasti bolj kot zgornje prilagajajo smeri vpadnega lignitnega sloja. Talnino tvori glina ter peščena in prodnata glina (3,75). Sestava krovnine je razvidna iz prečnega profila. I. Rakovec je leta 1964 obdeloval ostanke mastodonta, ki so jih našli v krovnini Skalskega griča, kjer je bil verjetno nekdaj breg jezera, in ugotovil, da izhajajo iz najstarejšega pleistocena (24,326). Novejša proučevanja fluvialnih kvartarnih usedlin (25) zavračajo mnenje, da bi bile terase na severnem obrobju kotline jezerskega izvora (18). D. Meze je proučeval kvartarne sedimente v porečju Pake in ugotovil v šaleški dolini dve akumulacijski terasi (5—10 m in 15—20 m), ki ju je na osnovi prodne sestave in podobnosti z razmerami v Spodnji Savinjski dolini uvrstil v pleistocen (25,14). Prva terasa je posebno izrazita, široka in ohranjena po vsej dolini, na njej je zgornji del Novega Velenja in severni del Šoštanja. Aluvialna ravnica je ob Paki in njenih pritokih dobro razvita, manj obsežna je le ob Velunji. Paka je v zahodnem delu šaleške doline v aluvialni ravnici odnesla ves prod in razkrila pliocensko osnovo, v vzhodnem delu pa je še ostal. Pri rudarskih delili razlikujemo več odkopnih metod. Tako npr. pri odkopni metodi z rušenjem krovnine predpostavljamo, da bo drobljivo gradivo, ki sestavlja krovnino, zapolnilo odkopne praznine. Po tej metodi kopljejo od zgoraj navzdol in od meje odkopnega polja proti izhodu. Organizacijsko-tehnični način odkopavanja se je seveda spreminjal glede na tehnični razvoj, geološko rudarske pogoje in, ne nazadnje, glede na splošne družbeno-ekonomske razmere (11). Že več kot poldrugo desetletje odkopujejo v Velenju premog po metodi širokih čel v horizontalnih etažali v dolžini 45 do 60 m z višino 8 do 10 m, kar jim omogoča pri sorazmerno slabši opremljenosti visoko produktivnost in nizke stroške odkopavanja (12). Vzporedno z odkopavanjem lignita se z rušenjem odkopanega prostora pojavljajo na površini razne deformacije v obliki ugreznin. Med obema svetovnima vojnama in po zadnji vojni se je zelo povečala proizvodnja slabših vrst premoga. Zaradi nizkih prodajnih cen tovrstnih premogov so rudniki težili za pocenitvijo proizvodnih stroškov. Med drugim so skušali to doseči tudi s tem, da so opustili zasipavanje odkopanih slojev. Posledica je bila, da so v prizadetih rudarskih revirjih nastajale obsežne deformacije površja, med katerimi so bile ugreznine najbolj opazne. V zvezi s tem je izšlo več razprav o preoblikovanju površja zaradi rudarskih del, po katerih povzemam nekaj ugotovitev. Večina raziskovalcev (K. Lehmann, H. Keinhorst, O. Nie-mezyk, R. Bals, F. Perz, F. Schulte in L. Šuklje) je ugotavljala, da je za podrobno razlago in natančnejšo prognozo reliefnih, hidroloških in drugih sprememb na eksploatacijskih območjih še malo empiričnih podatkov. Nastanek udorov »pingov« je bil rudarjem že dolgo razumljiv, a neljub pojav. Površinske kadunje naj bi prostorsko ustrezale odkopni praznini v notranjosti. Višina rušenja krovnine je bila odvisna od odkopne višine, hribinske sestave in od koeficienta razsipa. Višina rušenja krovnine je bila premo sorazmerna z odkopno višino in obratno sorazmerna s koeficientom razsipa. Stopnja razsipa je bila odvisna od vrste hribin, a je bila vedno večja kot 1. Začetni koeficient razsipa gline v krovnini velenjskega rudnika znaša po prvem rušenjn poprečno 1,89, po petem pa 1,59 (13,47). Tudi po rušenju so hribine izpostavljene lastni teži in pritisku, razsipni material se seseda, razsipna stopnja hribin pa se sčasoma spremeni. Melike plasti gline, peska, gline s peskom, kot so v Velenjski kotlini, se hitreje sesedajo kakor npr. plasti laporja, apnenca, skrilavcev idr., zato rušenje površja pri prvih hitreje napreduje. Pri odkopu v manjših globinah se poškodbe na površini prej pojavijo kot pri globljih eksploatacijah. V velenjskem rudniku, kjer jamsko odkopavajo debele sloje premoga, večinoma v globinah 100 do 400 m, so se npr. prvi znaki gre-zanja pokazali v Skalah že po treh dneh; za druge kraje žal še nimajo zanesljivih podatkov. Na novem odkopnem polju v Družmirju bodo organizirali sistematično opazovanje in merjenje ugrezanja. F. Schulte navaja, da je v pokrajini Niederrhein v močno vodnati krovnini nastopilo popolno ugrezanje že čez pol leta, v enem do dveh mesecih pa je preseglo 50 %; opazovalna doba je trajala 15 let. V šaleški dolini je proces konsolidacije sprva dokaj hiter in doseže v šestih mesecih okrog 90 %, nato pa se nadaljuje zelo počasi. Opazovanje dokončne konsolidacije je bilo doslej zanemarjeno, pa tudi težko izvedljivo, ker pogosto znova odkopujejo tam, kjer se površje po predhodnih delih še ni umirilo, npr. na škalskem sektorju. Grezanje krovnih plasti ne zajame samo plasti direktno nad izkopom, ampak tudi okolico. Na površino se prenaša pod določenim ruš-nim kotom, ki ga tvori nagib rušenja in osnovnica. Kot je vedno manjši od 90°. Rušenje ima obliko presekanega stožca z večjo osnovno ploskvijo na površini in manjšo ploskvijo v globini. V velenjskem premogovniku cenijo, da znaša rušni kot 50° do 70°. I. Vrišer navaja, da je rušni kot v zasavskih premogovnikih v zelo pretrtem dolomitu, v laporjih in glinah 35° do 45°, v trdih apnencih pa 75° (22,81). Rušni kot je odvisen tudi od nagiba premogovnega sloja. Toda deformacije površja oziroma škodljive posledice se ne omejujejo samo na območje rušnega kota, temveč se razširijo še za 5° do 15° dalje do tako imenovanega mejnega kota. Razlika med rušnim in mejnim kotom je ta, da poteka rušni kot od odkopne meje v jami do sredine robnih deformacij na površju, mejni kot pa sega od odkopne meje v jami do skrajnih meja deformacij na površini. V velenjskem premogovniku so do nedavna večinoma upoštevali le rušni kot, sedaj, ko morajo zavarovati občutljive rudniške in energetske naprave, npr. TE Šoštanj, novi jašek v Prelogah, pa določajo tudi mejni kot. Ob tem so se odločili za izkustveno vrednost mejnega kota na vzhodnem polju, ki znaša za prvo etažo 68°, pri vsaki naslednji nižji etaži pa se zmanjša za 3°, vendar ne pod minimalno vrednost 45° (12,132). Rušni in mejni kot se na velenjskem področju z globino zmanjšujeta, ker z globino narašča trdnost gline, vendar to ne vpliva bistveno na rušenje. Glede površine, ki jo prizadene rušenje razlikujeta Lehmann (9,321) in Keinhorst (8) tri stadije: a) rušenje ne doseže površja (mali odkopi), b) rušenje doseže površje v eni točki (večji odkop) in c) ru- šenje zajame večjo površino (odkopavanje večjih površin). Pri delnem usedanju se osrednji del površja nad izkopom pogreza in predstavlja cono pritiska; ugreznina dobi razširjeno obliko črke U. Na obrobju, na obeli krilnih svodih, pa vlada močno natezanje in trganje. Prvi znaki sesedanja so poči, sledijo ožje in daljše reže, ki se razkrivajo že po odkopu prve etaže in so izrazite zlasti na trdih, nepo-raslih tleh, npr. na cestah. Po travnatih pobočnih legah so pretrgi med rušami in usedanja navidez podobni usadom. Medtem ko zemeljski plaz zapusti za seboj navadno bolj ali manj široko in globoko drčo oziroma kotanjo ter na koncu napravi vzbočen nasip ali grmado, se pri rudniškem ugrezanju v šaleški dolini javljajo zaporedni prelomi, ob katerih se tla navpično ali poševno ugrezajo tudi do 12 m; to zlasti velja za obstoječe vidne prelome nad jezerskimi kotanjami. Nastajajo kori-tasti jarki, globoki do 10 m in široki 1 do 8 m z navpičnimi stenami. Njihovo dno ni ravno, večkrat je razkosano na nepravilne in različno nagnjene ploskve, ki jih ločijo več decimetrov široke razpoke. Na goricah se od vrha proti dolini kaže grudasta stopnjevitost, menjava različno visokih in različno oblikovanih čokov in udrtin. Med njimi, največkrat pa pod njimi, so v smeri ugreznin, zlasti na travnatih bregovih razgaljene pretrgane poševne gube, stisnjene in deloma narinjene. Grezanje, relativno zastajanje in razkosavanje grud ter stiskanje, krčenje, natezanje in trganje gub kot posledica vertikalnih in tangen-cionalnih sil ni enkratni pojav, ampak ponavljajoč se proces, ki ga Pretrgane gube na obodu ugreznine Interrupted folds at the periphery of sinking ooov | OOOC 4000 8000 □ ALIMJ ALLUVIA DOGER PREMOG GOOOCOAL PESEK IN FROG SAND AND GRAVB. rrrrrn PUOCEN r -T Ti SLAB PREMOG LAPORASTA IN PEŠČENA GUNA !•••»■ »1 5 L- J INFERIOR COAL E-r: tt.tJ MARLY AND SANOY CLAY 'Ea TRIADA TRIAS ‘11 PEŠČENA GLINA SANDY CLAY AND LOAM «iüzj GUNA IN PEŠČENA GUNA Z VLOŽKI PRODA CLAY AND LOAM WITH INSERTED GRAVEL LAYERS (crreq laporasta guma r-W-l MARLY LOAM Geološki presek skozi Velenjsko kotlino Geologic Section of Basin of Velenje povzroča zaporedno odkopavanje premoga po etažah. Svež primer rušenja je na Tičnici in pod Debrškovo domačijo. V Skalah nad jezerom in v vzhodnem Ležnu je površje že spremenjeno zaradi predhodnih odkopov, sesedanja ter izravnavanja in posnemanja južnega pobočja Škal-skega griča z buldožerji (1. 1961). Pri odkopavanju velikih površin se natezanje, gubanje in trganje vedno bolj širi iz sredine grezajočega sveta k obodu, medtem ko kaže osrednji del ugreznine mirno sesedanje (9,324). Intenzivno odkopavanje premoga v Velenjski kotlini na razmeroma malo razsežnih, a izdatnih poljih, povzroča rušenje na več manjših površinah. Opazovanje deformacij na dnu ugreznin je otežkočeno zaradi talne, atmosferske in potočne vode, ki sproti polnijo kadunje. Nastajanje ugreznin je miniaturna podoba geotektonskih in orografskili premikov. Sestava hribin je pri tem zelo pomembna. D. Kuščar domneva, da v krovninskem materialu Velenjske kotline ne nastopajo natezne napetosti v vsej višini od rušnega svoda do površine, temveč samo neposredno nad rušnim svodom in blizu površine. V večjem delu krovnine so lahko samo tlačne napetosti. Propustnost krov-ninskih glin je zelo majhna, razpoke se že kmalu nad rušnim svodom tako zožijo ali zaprejo, da ne more priti do erozije iz višje ležečih plasti in tudi ne do vdora akumulacijske vode skozi več kot 50 m (verjetno pa tudi že 25 m) debelo izolacijsko plast glinaste krovnine. Priporoča pa, da naj bodo razmaki med odkopnimi etažami tolikšni, da se glavne rušne razpoke ne bodo združevale (15). Ker sestavljajo vrhnje plasti krovnine slabo sprijeti peski, gline, peščene gline z manjšimi prodniki, je denudacija zelo učinkovita. Voda izpira razkosano površje, obli ostre robove in stene izpostavljenih čokov, jih znižuje, izpodjeda ločene grude, ustvarja žlebičke v rahlo krušljivih grbinah ter z materialom polni razpoke, jarke in zasipava jezera. Prevrnjeni štori in izruvane korenine gozdnega ali sadnega drevja ne morejo kaj prida ovirati izpiranja. Več zaščite nudi sveži preperelim mlada liosta s podrastjem in travno vegetacijo, sestavljena iz manj zahtevnih visokoraslih in tudi bodljikavih predstavnikov. Razvoj premogovnika in širjenje ugreznin Velenjski premog so odkrili že pred 200 leti, vendar so ga začeli bolj organizirano odkopavati šele v prvi polovici 19. stoletja. Premog so odkrivali na mnogih mestih šaleške doline, saj so nanj naleteli pri raznih delih že na površini. Rudniški arhiv hrani številne mlajše izsledke iz širšega zaledja šaleške doline. Od leta 1829 do 1840 so kopali premog v Pesjem in v Velenju, verjetno pa takrat še ni prišlo do znatnejšega ugrezanja pri Pesjem, saj so maloštevilni delavci nakopali samo 678,80 starih centov premoga. Tudi v naslednjih letih proizvodnja ni bila večja, oziroma je od časa do časa sploh prenehala (20,258). Delo v zasebnih premogovnikih je bilo po tehnični opremljenosti in proizvodni zmogljivosti bolj podobno rudarskemu obrtništvu kot industriji (21,66). Premogovnik je pogosto menjal gospodarje. Lapp je z raziskovalnimi vrtinami segel do bližine Šoštanja in Gabrk. Na starih jamskih kartah so označene letnice odkopavanja premoga. Po teh navedbah bi nastali jezeri pod staro TE Velenje v letih od 1896 do 1917, ko je rudnik dosegel in presegel proizvodnjo premoga 100.000 ton (leta 1894—1897 in 1902) (21,67). Rudniško posest je leta 1914 kupil erar, po razsulu Avstroogrske pa jo je prevzela novonastala kraljevina SHS. V času bivše Jugoslavije niso nadaljevali z raziskavami premogovnih ležišč. Eksploatacija premoga je kolebala med 60.975 tonami v času gospodarske krize (leta 1934), ko so delali rudarji le po dva do tri dni v tednu, in 242.453 tonami, ko so izvažali premog v tujino. Med leti 1927 do 1929 so zgradili v Velenju termoelektrarno, s katero je dobil rudnik odjemalca drobnega premoga. Okupator je potreboval ogromne količine premoga, zato je zaposlil več ljudi, odprl več odkopov in brez znatnejših vlaganj dvignil proizvodnjo na 322.000 ton (v letu 1942). Število razpok pod Skalami je pričelo naglo naraščati. Po odstranitvi vojnih posledic so začeli velenjski rudarji odpirati nova polja in načrtno uvajati sodobne odkopne metode (široko čelo). Z novim jaškom v Prelogah so leta 1955 dvignili proizvodnjo na 1,116.500 ton. Leta 1972 so nakopali 3,7 milijonov ton. Novi nadkop v Pesjem (zgrajen leta 1972) bo omogočil proizvodnjo 4,5 milijonov ton premoga v letu 1975. Občutiti je pomanjkanje mladih rudarjev; leta 1972 je premogovnik zaposloval 3.704 ljudi. Dobri dve tretjini premoga porabi bližnja šoštanjska termoelektrarna z zmogljivostjo 410 MW. Po osvoboditvi so mejo eksploatabilnega premoga močno razširili, tako da sega na vzhod do Hrastovca, na zahod do Topolšice, na jugu zajame stari del Pesja in severni del Šoštanja, na severu pa prečka Gorico in Škalski grič; obseg eksploatacijskega območja pa sega zlasti na severu daleč čez navedeni okvir. Če računamo, da so od leta 1829 do 1972 nakopali okrog 60,51 milijonov ton premoga s prostornino 48,84 milijonov kubičnih metrov, je prostornina odkopanega premoga enaka griču v obliki polkrogle s polmerom 285 m. 'konov^ VELENJE OPUŠČENA CESTA DESERTED ROAD ŽELEZNICA RAILWAY MESTO TOWN Montanogena ugrezninska jezera v Velenjski kotlini Depressive Lakes due to Mining in the Basin of Velenje Premogovno področje jame Škale je imelo pestro odkopno zgodovino. V preteklosti so pobirali boljši premog na razmeroma lažjih in manj nevarnih odkopih, saj so imeli za takratno proizvodnjo dovolj rezerv. Po osvoboditvi so škalsko jamsko področje podrobno proučili in začeli sistematično odkopavati preostala ležišča premoga. Na področju Turističnega jezera so odkopavali premog v raznih obdobjih do danes. Pri tem so nastala štiri jezerca, od tega dve v zadnjih letih. Na vzhodnem polju jame Preloge se je iz nekdanjega Plevelovega ribnika razvilo po letu 1950 doslej največje jezero — Veliko jezero. Tu so odkopali deset etaž, to je krog 70 m debelo plast premoga; odkopavanje sedaj nadaljujejo na leženski strani. Nasproti preloškemu jašku so začeli z eksploatacijo leta 1959 in traja še danes, odkopavajo pa vedno bolj proti severu in severozahodu. 2 Geografski vestnik 17 Nova naselja se umikajo na dolinsko obrobje Jamsko odstreljevanje premoga in šibke tresljaje je čutiti tudi na površini, vendar ti ne povzročajo znatnejše škode. Večje poškodbe nastanejo zaradi ugrezanja terena in se širijo počasi, sprva komaj opazno. Razpoke pri vratili, oknih, na podstrešnih stenah se večajo in raz-členjajo, hkrati nastajajo tudi na zemljišču. Posebno hudi prelomi in udori so bili pred leti pri Uršiču v Pleterjah; do doma so lahko prišli po lestvi oziroma po močno nagnjenem zasilnem mostiču čez osem metrov visoko stopnjo. V nekaterih hišah so morali podpreti stene in stro-pove z lesenimi tramovi. Kljub grozeči nevarnosti se lastniki vračajo v podirajočo hišo ali kozolec, da bi čimveč rešili. Bivši lastniki ali sosedje obdelujejo in pospravljajo pridelke z grezajočili se njiv in travnikov, dokler je to le mogoče. Na severni strani Škal so nekatere hiše in skednje okrepili s kovinskimi vezmi, še preden so se pojavile poči. Razpoke na slabih zidovih se pojavijo, če je nagib grezajočega sveta večji od 0,9 mm/m, pri nagibu 2 mm/m nastanejo večje razpoke na hišah s trdnejšemi temelji, pri nagibu 3 do 4 mm/m se rušijo trše stene itd. Škodo ocenjuje posebna uradna komisija in rudnik plača odškodnino. Ako pa je škoda večja in so zgradbe in zemljišča na rušnem ozemlju, rudnik posest odkupi oziroma ponudi po možnosti enakovredno zemljišče. Razumljivo je, da dolinski kmetje ne gredo radi v hribe. J. Orožen navaja, da je Lapp na poškodovanem svetu odkupil do prve svetovne vojne skupno z Erarjem razen dveh večjih kmetij, Pirnatove in Glinškove. še sedem manjših, vse v katastrskih občinah Škale in Velenje (20,262). Od nastanka premogovnika do leta 1973 je bilo v katastrskih občinah Škale, Velenje in Družmirje uničenih 57 hiš, največ (56%) je bilo kmečkih domov. Večina zgradb je bila porušenih v zadnjih petindvajsetih letih. V katastrski občini Škale je zapustilo domove devet kmetov, šestnajst polkmetov in sedem delavcev, skupno 32 družin. Štirje kmetje so zapustili zemljo in si zgradili oziroma kupili hiše v Velenju in v Pesju, drugi pa so se preselili na nadomestne kmetije v Andraž pri Polzeli, Dobrno, Šentjur pri Celju, v Podkraj in na vame lege v Skalah. Samo en polkmet se je odločil za zemljo v Skalah, ostali so se, enako kot delavci, naselili v novih lastnih hišah v Velenju, Gabrkah, Skalah. Pesju in na Konovem. Nekateri so si kupili starejše stanovanjske hiše z vrtovi v Šoštanju, tako da še vedno lahko redijo nekaj živali. Podobno je bilo v katastrskih občinah Velenje in Družmirje, kjer so odkupili do leta 1973 skupno 25 hiš. Odkup v katastrski občini Družmirje se nadaljuje. Na predvidenem odkopnem področju bodo do leta 1985 in pozneje postopoma odstranili 124 stanovanjskih in drugih objektov. Med njimi je 20 % kmetij, 16% polkmetij, večina pa je delavskih hiš. Po predračunih naj bi premogovnik plačal za porušeno Družmirje 39,388.000 din, vsota bo pa verjetno še narasla. Tudi v Pesju bodo s kopanjem premoga v dosedanjem varnostnem stebru morali odstraniti 51 stanovanjskih hiš in drugih zgradb. Naj dodamo, da je premogovnik vsem svojim delavcem nudil izdatna posojila za gradnjo novih bivališč. V letih 1945 do 1951 je ugrezanje pri- zadelo že večji del Škalskega griča in starega naselja na vrliu. Tu so stali dve šolski zgradbi, cerkev, župnišče, občinska liiša s trgovino in gostilno, nekoliko niže pa je bil društveni dom. Izginila je tudi razložena vas Pleterje na vzhodnem delu Leženske gorice. Nekateri prebivalci so se umaknili že pred letom I960, drugi pa v naslednjih petih letih. Žal. pred rušenjem niso zbrali ustrezne in potrebne dokumentacije o naseljih in zgradbah, kot to delajo sedaj v Družmirju. Večji del Druž-mirja in deloma jugovzhodna stran naseljene šoštanjske Gorice se bo porušila že do leta 1976. V Pohrastniku nastaja nova stanovanjska soseska, namenjena predvsem preseljenim Družmirčanom in Šoštanjčanom. Prebivalstvo Družmirja je naraščalo ves čas od leta 1869 do 1961, ob zadnjem popisu leta 1971 pa so zabeležili padec za 12%; našteli so 426 ljudi in 155 gospodinjstev. Od skupno 181 aktivnih oseb jih je bilo zaposlenih v industriji in rudarstvu 54 %, v kmetijstvu 21 % itd. Z odkopavanjem premoga v južnem krilu zahodnega polja se bo znova občutno zmanjšal delež obdelovalnih površin na dolinskem dnu. Tik pred prvo svetovno vojno je spadalo k premogovniku 65,56 ha zemlje, leta 1972 pa je posedoval v osmih dolinskih katastrskih občinah okrog 380 ha; na njih so bili rudniški objekti, manjši del so namenili za stanovanjske hiše in vrtove rudarjem. Neplodnega zemljišča je ena petina, največ v katastrski občini Velenje; močvirja in jezera zavzemajo 13 ha. Zadnja revizija katastrske občine Skale je bila pred desetimi leti, v katastrskih občinah Velenje in Družmirje pa še nekaj let prej. Zato se sedanje stanje gospodarskih površin ne ujema s preteklim. Spremembe gredo na račun ugrezanja in opuščanja obdelovalnih površin, zlasti travnikov, a tudi v korist družbenega in osebnega življenjskega standarda prebivalstva v občini. Domačini, a ne samo premogarji, se bodo morali čimprej lotiti urejevanja prirodnega okolja, ki so ga porušili z izkoriščanjem premogovnega bogastva. Ko se bo svet umiril, bo premogovnik skupno z gozdnim gospodarstvom poskrbel, da bodo posekane gozdne površine znova pogozdili s smreko, jelko in predvsem z borom. Sedaj se na ugrezajočih posekah razraščajo različne drevesne vrste, od iglavcev do brez, ive in jelš, ki so pionirske vrste. Fizikalne in kemične lastnosti jezerske vode in njena uporaba Spočetka so jezera zasipavali z žlindro in pepelom stare TE v Velenju, jalovino in drugim odpadnim materialom. Velenjsko elektrarno je zamenjala šoštanjska, od koder po ceveh odvajajo z vodo del elektro-filtrskega pepela, tako da je na zahodnem delu Velikega jezera nastala obsežna ravnica temno sivih usedlin. Trenutno je zlasti Veliko jezero odlagališče industrijskih in gospodinjskih odpadkov. Teta 1952-53 so pripravili načrt za dnevni kop premoga na področju Tičnice. S krovninskim gradivom so nameravali zapolniti rastoče jezero. Pokazalo se je, da bi taka eksploatacija ne bila ekonomična zaradi slabe kvalitete premoga na tem sektorju, prevelike globine premogovnih zalog in deloma tudi zaradi neustrezne konfiguracije terena. Lepeni in Sopoti so spremenili smer in s- črpalkami skoraj izpraznili Veliko jezero. Raziskave so pokazale, da ni nevarnosti vdora ugrezninske vode v jamo. Osnovni podatki o jezerih v udorninah na eksploatacijskem območju so naslednji: J ezera Površina v m: Količina vode v m’ Največja globina v 111 Poprečna Nivo globina jezera v m v m Stanje leta A Veliko jezero 454.160 4,761.553 30.9 10.75 358.667 1973 B Turistično jezero 73.360 426.330 12,60 5,53 376,722 1973 C Zg. Leženško jez. 32.560 114.285 11,40 — 373.230 1972 D Sp. Leženško jez. 9.640 17.350 2,90 372,840 1973 E Jezero pod Debrškom 37.400 63.350 3,70 1,72 386,40 1972 F Turnško jezero 32.640 111.470 10,05 3,25 386,10 1973 G Večje jezero vzh. od Pesja 38.480 61.000 6,40 1,63 371.50 1962 Za manjši ribnik v Pesju ni ustreznih podatkov. Površina jezer se spreminja, kar je odvisno od jamskih del, od dotoka in odtoka tekoče vode, talne vode, padavin in izhlapevanja. Lepena in Sopota imata hudourniški vodni režim. Njun tok je deroč, oba potoka se strmo spuščata k ugrezninam, oba nanašata raznoter glinast, peščen in prodnat material posebno iz neposrednega rušnega zaledja. Veliko jezero zaplavljajo s pepelom TE Šoštanj The large lake is deposited by ashes of thermo-electric works Šoštanj Leta 1945 in 1966 so merili globino Turističnega jezera in ugotovili, da je prvič znašala 23 m. drugič pa približno na istem mestu le še 10 m (1). Dno jezera pada od izliva Lepene proti iztoku in proti Škalskeinu griču. V jezero se stekajo tudi cestne odplake, ki se sesedajo na betonskem obrežju v več cm debelo plast mulja. Jezersko vodo črpajo za zaplav-Ijanje jam. Pri mladih ugrezninskih jezerih so bregovi povečini strmi, razgaljeni, oziroma nasuti z odpadnim gradivom, pri starih, kot npr. vzhodno od Pesja, pa so na široko obrasli z močvirnim rastjem, zlasti trstjem. Pri preverjanju globine jezer leta 1973 so se meritve povečini ujemale z lanskimi, samo pri Turnškem jezeru se je dno znižalo za dva metra; na tem delu so še kopali premog, zasipni material pa ne seže tako daleč od brega. Velik iigrezninski jarek na Tičnici The large sinking ditch on Tičnica Turistično jezero je nekoliko hladnejše od ostalih predvsem zaradi hladne Lepene, ki prečka jezero. Razen tega se voda vsaj v vzhodnem delu jezera meša, ker jo črpajo. Podobna razlaga bi v manjši meri veljala za Veliko jezero. Na vzhodu se steka vanj Sopota, iz jezera pa občasno črpajo vodo za šoštanjsko termoelektrarno. Tudi izbruhi plinov C02, CH4 iz krovnine in iz prelomnic v premogu, ki jih domačini občasno opažajo na jezerski gladini, verjetno vplivajo na rahla horizontalna in vertikalna gibanja jezerske vode. Spodnje Ležensko jezero je med najmanjšimi in najbolj plitvo, je brez dotoka in odtoka. Široko ravno obrežje na odprti južni strani sestavljajo sprijete plasti temno sivega pepela, kar vpliva na višjo temperaturo jezerske vode.* Voda je najbolj prozorna v Turnškem jezeru, in sicer 5 m. V Velikem jezeru je voda po videzu najbolj čista, vendar znaša prozornost samo 80 cm, v bolj motnem Turističnem jezerü 130 cm, v Spodnjem Le-ženskem jezeru pa 210 cm. Na osnovi kemične analize (2) je barva vode petih ugrezninskili jezer rumenkasta do intenzivno rumena, samo v Velikem jezeru je zelenkasta. Najvišjo stopnjo motnosti ima globinska voda Turističnega jezera (40°) in Velikega jezera (20°), drugod pa je mnogo nižja. Po skupni trdoti in nekarbonatni trdoti je na prvem mestu globinska voda Velikega jezera (20,0° d in 17,6° d), najnižja pa je v Turističnem jezeru (9,8° d in 1,1® d). Poraba K/Mn<04 in Oa je razmeroma visoka v najmlajšem jezeru pod Debrškovo kmetijo (37,00 mg/l in 9,25 mg/l), kjer je na jezerskem dnu in na obrežju bohotno rastje in intenzivno ugrezanje, sicer pa tudi drugod ni mnogo nižja. Izjema je Veliko jezero, kjer je poraba še v mejah pitne vode (11,60 mg/l in 2,90 mg/l). Plavljenje pepela iz TE Šoštanj v Veliko jezero vpliva predvsem na povečanje sulfatov, kloridov in amonijaka, zato je voda zelo alkalična, zlasti na površini (9.00). Razmeroma visok pH faktor imata tudi Turistično jezero (8,10) in Turnško jezero (8,08). Kopanje v takih vodah močno izsušuje kožo. Kloridi so še v mejah pitne ali kopalne vode. Amonijačni dušik kaže na majhen razkroj organskih snovi. Razen v Velikem jezeru je športni ribolov razširjen ob vseh drugih jezerih. Na ribiških pomolih ob Turističnem jezeru je vedno dovolj ribičev, ki lovijo krape, podusti, rdečeoke idr. Odkar so v Velenju zgradili odprti kopalni bazen, privablja Turistično jezero le še redke kopalce, pa tudi čolnarjenje so opustili. Obiskovalcem jezerske restavracije in počitniških hiš v bližnjem gozdu so ostali za oddih samo še sprehodi in športna igrišča. V juliju in avgustu leta 1972 so v jezerski restavraciji oziroma v počitniških hiškah zabeležili 1267 nočitev in 247 gostov; gostje so bili povečini Hrvatje in Slovenci, od tujih gostov pa predvsem Avstrijci in Nemci. Osnovni gospodarski pomen ugrezninskih jezer je trenutno in bo tudi v prihodnje v industrijski uporabi akumulirane pitne vode. Industrija ne bi smela za tehnološke namene uporabljati pitne vode. Iz dosedanjih in še neizkoriščenih izvirov lahko pridobijo v Velenjski kotlini od 222 1/sek do 275 1/sek pitne vode. Za skrajno rezervo imajo še na razpolago jamske izvire v triadnih apnencih, ki so jih izkoriščali pred zgraditvijo mestnega vodovoda v Velenju in deloma v sušnem letu 1971. Pred nedavnim je bila aktualna zajezitev Ponikve pri Hudi luknji. Izkoriščanje čedalje večjih množin akumulirane vode v ugrezninah je mnogo cenejše že zaradi krajšega cevovoda, šaleški potoki imajo tudi v sušni dobi več vode kot Ponikva in ugodno vplivajo na izravnavo med visokimi in nizkimi vodami Pake. * Avgusta 1973 sem več dni zapored meril temperaturo vode v štirih jezerih v raznih globinah, podatkov ne navajam, ker je doba opazovanja prekratka. Literatura — Bibliography 1. Karta eksploatabilnega premoga 1 : 10.000. Rudnik lignita Velenje. Ja-momerstvo, 1972. 2. Kemična analiza vode Velenjskega jezera. Zavod za zdravstveno varstvo, higiensko epidemiološki oddelek, Celje 1973. 3. M. Hamrla: Geologija širše okolice velenjskega premogovnika I. in II. Geološki zavod Ljubljana 1953. 4. F. Teller: Erläuterungen zur geologischen Karte Prassberg. Wien 1896. 5. N. Fritsche — Heise — Herbst: Lehrbuch der Bergbaukunde. Berlin. Heidelberg 1962, II. B. 6. M. Petrovič: Otvaranje, razrada i metoda otkopavanja. Beograd 1963. 7. O. Niemczyk: Die Bodenbewegungsvorgänge. Der deutsche Steinkohlenbergbau. Essen 1956. 8. H. Keinhorst: Bei Bodensenkungen auf tretende Bodenverschiebungen und Bodenspannungen. Glückauf 1928. 9. K. Lehmann: Planmässige Abbauführung. Glückauf. Essen 1936. N. 15. 10. K. Lehmann: Bewegungsvorgänge bei der Bildung von Pingen und Trögen. Glückauf 1919. 11. B. Vukanovič in M. Petrovič: Rudarstvo I. in II. del. Učbenik za rudarske šole. Prevedel in deloma priredil Železnik Jože. 12. J. Hrastnik: Problem vodnih akumulacij v površinskih ugrezninah rudnika lignita Velenje in poskus izračuna njihovega obsega. Rudarsko metalurški zbornik. Ljubljana, št. 2, 1963. 13. ]. Hrastnik: Problematika določanja varne debeline nepropustne glinaste plasti med slojem premoga in peščenimi vodonosnimi plastmi v krovnini. Rudarsko metalurški zbornik, Ljubljana 1971, št. 1. 14. Odpiranje, priprave in odkopavanje v južnem krilu zahodnega polja. Dopolnilni rudarski projekt. Rudnik lignita Velenje. Velenje 1972. 15. D. Kuščar: Presoja nevarnosti vdora akumuliranih voda nad vzhodnim poljem. Poročilo inštituta za geologijo. Rudnik lignita Velenje 1972. 16. K. Grum: Študija preskrbe prebivalstva in industrije z vodo ter bogatenje Pake. Zavod za vodno gospodarstvo Slovenije 1972. 17. K. Terzaghi, R. B. Peck: Mehanika tla. I. del. Gradževinska knjiga. Beograd 1951. 18. A. Sore: šaleška dolina. Geografski vestnik 1955/56. Ljubljana 1956. 19. A. Homann: Problem rudarske škode. Rudarsko metalurški zbornik, Ljubljana I960. 20. J. Orožen: Zgodovina premogovnika Velenje. Celjski zbornik, Celje 1960. 21. J. Šorn: Premogovniki in njihovi rudarji v obdobju 1848 do 1918. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Ljubljana 1968-69, letnik 8—9, št. 1—2. 22. 1. Vrišer: Rudarska mesta Zagorje, Trbovlje, Hrastnik. Ljubljana 1963. 23. A. Šercelj: Pelodna stratigrafija velenjske krovnine, plasti z ostanki mastodontov. Razprave XI. SAZU, oddelek za prirodoslovne vede. Ljubljana 196S. 24. I. Rakovec: O mastodontih iz šaleške doline. Razprave XI. SAZU, oddelek za prirodoslovne vede. Ljubljana 1968. 25. D. Meze: Kvartarni sedimenti in njih izraba v porečju Pake nad Gorenjem. Inštitut za geografijo SAZU. Ljubljana 1972, tipkopis. DEPRESSIONS DUE TO MINNING IN THE BASIN OF VELENJE Anton Sore (Summary) The basin of Velenje was formed between the eastern outliers of the Karavanke Mts. and the foothills of the Kamnik Alps. Its geological structure is a rather complicated one, in particular in the northeastern part of the basin where it is much faulted and tilted. The tectonic movements have continued during the pliocene period, when the basin was filled with a lake, and also later which is proved in several places by the dislocated layers of lignite. The greatest thicknees of the lignite layer (117,6 metres) was ascertained near the village Družmirje where it is capped by about 500 metres thick younger deposits. These deposits consist of various kinds of clay, sands and gravel. Because of the danger of flooding of the pits by surface waters the impervious layers of clay are of particular importance. The basin is surrounded by hilly terrain which rises towards the north in a steplike fashion and is dissected by the tributaries of the Paka river. The lignite coal is known to have been first mined as early as in the 181^ century but exploitation on a larger scale was started only in the second half of the 19th century when as much as hundred thousand tons used to be extracted. When an electrical power plant was built between both wars the mine has found a permanent outlet for its production. At that time lignite was mined between the village of Pesje, the hill of Skale and the northwestern part of Velenje (called Žabja vas). During the period of German occupation the lignite was still mined at this location. After the war the production was steeply pushed up, owing to better technology and increased man-power, from half a million tons in the year 1955 to 5,7 million tons in the year 1972. Now the lignite is mined also to the east and to the west of the old location of Škale. A new pit was opened at the village of Preloge (1954) and an overpass at Pesje (1972) which will make it possible to raise the production to about 4,5 million tons. Two thirds of all extracted lignite is consumed locally at the large power plants at Šoštanj. The lignite of Velenje is of a rather inferior quality (2400 to 2800 calories per kilo) and it is mined underground. The method of extraction leads to a subsidence of the layers above which leads to various deformations on the surface of the bottom of the basin. The amount of the subsidence depends of the depth of the extracted seams, of the composition of the layers of sediments above and of the amount of the fill. In the basin of Velenje the first signs of subsidence are apt to appear as soon as three days after the coal has been removed. The process of the consolidation is some 90% finished in half a year and then continues very slowly for several more years. No regular observations, however, have as yet been conducted. The subsidence of the deposits above the lignite layer does not affect only the terrain lying directly above the spot where coal is mined but also the surrounding area at a certain angle calculated from the spot. This angle is at the Velenje mine between 50° and 70°. Smaller deformation do occur also at an additional angle of 5° to 15°, which is the so called marginal angle. The depth of the spot of extrations has also some influence on the amount of subsidence. In the period between the years 1829 and 1972 altogether 60,52 million tons of coal have been extracted and as a consequence considerable changes in the landform have taken place. The first signs of subsidence are cracks in the soil which tend to get wider only gradually. The central part tends to subside in the form of the letter U and in more peripheral area tension causes the folds to be broken and subsidence finally follows. Up to 10 metres deep and several metres wide ditches come into existence among steep edges of broken blocks of the terrain. The process is revived by the excavation each succeding layer of coal. Since the water table is close to the surface the emergant depressions in the terrain are soon filled with water to form small ponds. Several larger ponds in the Velenje basin are nowadays called by special names and described as lakes. The largest of them, the so called Great lake has a surface area of 454160 m2 and a depth of 30.9 metres, it contains 471553 cubic metres of water (status in 1972). The subsidence of the terrain because of mining was responsible for the demolition of altogether 73 houses in the three cadastral communes, most of them used to be farm-houses. The old parish seat of Skale and the neighbouring village Pleterje have completely disappeared. By the year 1985 the village of Družmirje near Šoštanj will also have to be demolished. To substitute the loss a new housing estate of Podhrastnik (east of Šoštanj) is under construction. Farmers, past-time farmers and workers move from areas threatened by subsidence to new locations on the edge of the basin to the town of Velenje and to higher ground near Lilijski grič, Skale, Konovo and elsewhere. Most past-farmers and workers built their new houses in urban areas whereas farmers have been resettled in the wider area broadering on the basin. The conditions in the artificial lakes differ. The Touristic lake is fed by the Lepana brook which causes better aeration of the water layers, a lowering of the temperature and considerable deposition on the bottom of the lake. The water is most clear in the Turn lake (visibility Šmartno). The washing out of the dumpted ashes from the Šoštanj power-plant to the Great lake leads to increased contents of sulphates chlorides and ammonia and the water at the surface is alcaic (9,60). The chlorides content is, however, still within limits for potable water. The Touristic and Turn lakes are notable for a comparatively high pH factor in the water (8,10 viz. 8,08). The colour of the lakes is mortly yellow or yellowish and is greenish only in the Great lake. The economic value of the lakes formed by the subsidence of the terrain is derived form their use as fishing ponds or for water sports (on the Touristic lake). Plans exist, however, also for a much greater use of artificial lake as reservoirs for the cooling towers of the Šoštanj power-plants and eventually for industrial uses. UDK UDC 551.442 NEKATERI METRIČNI PROBLEMI UDORNIC F ranče Šušteršič* O oblikah in podobnih lastnostih kraških poglobitev, ki jih običajno imenujemo udornice, je bilo že dosti napisanega. Manj pa so proučena njihova svojstva, ki jih ugotovimo s terenskim merjenjem. Pri pregledovanju teh metričnih lastnosti najdemo razlago za marsikak navidezen paradoks, ki ga zgolj na kvalitativen način ne moremo razložiti. Nastanek udornic Po definiciji v Slovenski kraški terminologiji (Gams, 1973), je udor-nica »depresijska oblika z očitno udornim nastankom nad votlino«. Osnovni pogoj, da se začne v globini rušiti kraška votlina je, da so dimenzije votline večje od najmanjšega homogenega bloka matične kamnine (t. j. bloka, omejenega z lezikami, počrni in drugimi diskontinuitet-nimi ploskvami), ki ga bomo v nadaljnjem imenovali kar osnovni blok kamnine. Če je votlina manjša od kamna, ki naj bi vanjo padel, je jasno, da podora ne more biti. Pri tem izvzamemo redke primere, ko šele napetosti v stropu povzroče drobljenje sicer homogene kamnine in podor. Običajno ne vprašujemo o izvoru te votline. Njihova oblika, lega in nekateri tamkajšnji jamski vhodi so pač vsilili mnenje, da so udornice nastale z rušenjem jamskih prostorov, ki so jih izvotlile ponornice. Ker pa vse kaže, da nastajajo, vsaj pri nas, brezna tudi od spodaj navzgor (Maucci, 1951/52, Horvat, 1953), so torej vsa naravno odprta brezna po tej definiciji prav tako udornice. Tudi kriterij, ki pripisuje udor-nicam veliko prostornino (Kunaver, 1957), ne daje jasne opredelitve. Če odmislimo velika mehiška brezna — velikane, t. j. sontane,1 kakršnih pri nas ni (glej: Courbon, 1972) in ki s svojo prostornino prekašajo celo naše največje udornice, nam ostane še vedno nekaj domačih korozijskih tvorb, katerih prostornina vzdrži vsako primerjavo s prostorninami jamskih dvoran. (Glej tabelo 1.) 4 Slušatelj geologije (in geografije). Odsek za geologijo, Fakulteta za naravoslovje in .tehnologijo, 61000 Ljubljana, YU, Aškerčeva 12, glej izvleček na koncu zvezka. Tabela 1 — Table 1 Ime brezna — Name Kraj — Place Vertikala2 Volumen3 Gigantsko brezno Triglavsko brezno 185 m 9,18 • 104 m3 Vela Kumbašeja Kanfanar 153 m 7.72- 104 m3 Brezno pri Oglenicah favornik 190 m 3.57 • 104 m3 Brezno na Vodicah (not.) Banjščice 180 m 2,85 • 104 m3 Brezno pri Zg. Lenč. cesti Snežnik 160 m 2,26 • 104 m3 Lauf Trnovski gozd 152 ni 1.44 • 104 m3 Brezno na Leupah Banjščice 250 m 0.97 • 10' m3 1 ipiško brezno Sežana 210 iv. 0.81 • 10'm3 Navedena brezna se po prostorini4 le malo razlikujejo od velikih jamskih dvoran v zaledju izvirov Ljubljanice (Šušteršič, 1973). Zaradi navpične izoblikovanosti je njihov volumen pač manj opazen. Pri rušenju pa to nima večjega pomena in lahko pričakujemo, da je vsaj nekaj udornic nastalo s podiranjem takšnih, vase zaključenih prostorov. Verjetno velja to predvsem za konte, ki so sicer v marsičem podobne udornicam (Šušteršič, o. c.). Od pravkar navedenih brezen jih najdemo kar šest na ozemlju, kjer nastopajo tudi konte. Poleg teh pa je tamkaj še več le malo manjših prepadov. S tem pomembnim vprašanjem se v tem sestavku ne bomo več u-kvarjali. Obravnavali bomo kraške poglobitve, katerih poreklo iz vodoravnih jam ni posebno dvomljivo.5 Kljub temu pa zgoraj opisanega tipa udornic ne smemo zanemariti. Drugo vprašanje je, kdaj seže podor do površja in potem tam zazija udornica. Vemo namreč, da kup raztresenih opek zavzame večjo prostornino, kot če bi to opeko zložili. V jami to pomeni, da ko se podere 1 m debela plast stropa, nasutina ne bo debela samo 1 m, temveč nekaj več. To lahko izrazimo z enačbo: v = v0 + d — kd = v0 + d (1 — k) = v0 — d (k — 1) (1) kjer pomeni: v0 prvotno višino stropa v višino stropa v trenutku opazovanja d debelino stropa, ki se je odkrušila do trenutka opazovanja k koeficient razrahljanosti, ki znaša od 1,2 do 1,3. V zgornji enačbi ima seveda (v0) stalno vrednost, izraz [d (k — 1)] pa se povečuje dokler končno ne doseže (v0). Tedaj votline zmanjka in rušenje se xistavi. Kje se to zgodi, je odvisno od višine jamskega stropa. Za vso jamo lahko te točke izračunamo s pomočjo prerezov in na ta način pridemo do maksimalne črte rušenja (Šušteršič, 1968). Položaj lete se med rušenjem ne menja (sl. IB); ko jo podor doseže, se podiranje ustavi. Pogoj za nastanek udornice je torej izpolnjen, če je ob koncu odnašanja iz inicialne dvorane zadoščeno neenačbi: kjer pomeni: v0 in k isto kot prej D pa debelino stropa. V tem primeru poteka maksimalna črta rušenja nad površjem in lahko nastane udornica, katere globino v trenutku nastanka kaže e-načba: g = v0— (k— 1) (1)0 — v0) (3) kjer pomeni: v0 in k isto kot prej g globino udornice h0 razdaljo med prvotnim dnom jame in zemeljsko površino (h0 = v0 + D). Enačbo (3) izpeljemo iz enačbe (1). Vidimo torej, da je kota dna udornice v trenutku nastanka neposredno odvisna le od višine prvotnega jamskega stropa in od debeline skalovja nad rovom. Sam nivo prvotne jame pa ni važen in je zato sklepanje o globinah jamskih etaž glede na kote dna udornic (Habič, 1963) brez osnove. Smiselno bi bilo edino v primeru ko bi mogli predpostaviti, da je voda mehanično odnašala material iz inicialnih dvoran do trenutka, ko so bili stropi povsod enako debeli. Ko pa bi se začeli podirati, pa bi odnašanje ponehalo. Obod, plašč in žrelo udornic Natančnejšemu opazovalcu jamskih dvoran in udornic postane kmalu razvidno, da so udornice v splošnem bolj okrogle od jamskih dvoran, kar še zlasti velja za tiste, ki so bolj podrte. Jamske dvorane izdela voda pač tako, da v matični kamnini izdolbe mesta z najmanjšim odporom. Zato so jamske dvorane precej nepravilnih oblik. Ko pa se strop in deloma tudi stene dvorane krušijo, celotni prostor polagoma potuje navzgor, podobno kot zračni mehurček skozi med. Krušenju so podvrženi predvsem vbočeni predeli sten. Zato dobiva pri potovanju navzgor dvorana vse bolj okroglo obliko, ki končno od prave krožnice odstopa le za velikostni red osnovnih blokov kamnine. To lahko prikažemo tabelarično: Tabela 2 — Table 2 Ime jame oz. dvorane Name of the cave or big room Približen dvig dna (Ah) Zaokroženost (p) Žiglovica 10m 0,296 Velika Strašca 88 m 0.474 Jama za Bukovim vrhom 150 m 0,701 Brezno pri Medvedovi konti ? 0.764 Med zaokroženost jo6 in prevaljeno potjo obstaja funkcijska zveza. Privzamemo osnovno enačbo: y = 1 — e- \ ki jo priredimo za naš primer: q = 1 — c~Ai', (4) M£R X A. N Sl. 1 A Izvajanje mejne krivulje med meliščem in steno. B Izvajanje in efekti maksimalne črte rušenja. C Frekvence sten obravnavanih udornic. C Frekvence slednic razpok v Gorjnpovem lazu. Fig. 1 A Derivation of the limiting curve between the scree and the v.'ul-. B Derivation and effects of the maximum line of collapsing. C Frequencies of walls of treated collapse dolinas. C Frequencies of tectonic cracks in the Gorjupov laz (near Vrhnika). kjer pomeni: g zaokroženost jamskega prostora zlli poprečna pot jamskega dna proti površju e = 2,718 (osnova naravnih logaritmov). Krivulja se asimptotično približuje vrednosti (p = 1). Ker smo v naravi omejeni z velikostnim redom osnovnega bloka kamnin, se resnična vrednost funkcije približuje vrednosti izraza: Vv~ Vv -! 3 — k v kjer pomeni: V prostornino jamske dvorane v prostornino osnovnega bloka kamnine. Pri tem smo zanemarili dejstvo, da se prostornina votline, ko se širi navzgor, zmanjšuje v smislu enačbe (1). Dinamika zaokroževanja je odvisna od velikostnega reda osnovnili blokov kamnine in drugih lo- kalnih lastnosti. Te vplive vnesemo v enačbo tako, da neodvisno spremenljivko (zlh) pomnožimo s funkcijo: b = F(a), ki jo moramo dobiti z merjenjem na terenu. Končno tudi vemo, da zaokroženost nobene dvorane v začetku ni enaka nič, temveč, da ima določeno prvotno vrednost (q0). Njena funkcija (c) premakne graf \_q = F(zfh)] toliko v levo, da je za (x = zlh = 0), vrednost (y = q — g0). Končna enačba soodvisnosti prevaljene poti in zaokroženosti dvorane je: q — a — e— k + c) (5) Dobili smo enačbo iz familije krivulj, kjer dobimo posamezne članice z variranjem konstant in pomožnih funkcij, ki naj jih da terensko merjenje. Očitno je, da ima vsaka jamska dvorana v začetku svoj (g0), ki ga ne moremo določiti. Zato bo šel razvoj vzdolž krivulje, katere potek moremo določiti le približno, če g0 izberemo glede na razmere v okoliških jamah. Odvod funkcije (5) je: = be-M^h + c) = ________1 dzJh beb in je torej ulomek, katerega vrednost se hitro približuje ničli. Razlike v zaokroženosti dvoran so že pri nekoliko večjem dvigu tako majhne, da dobesedno izginejo ob velikostnem redu osnovnih blokov kamnine, torej pričakovani merski napaki. Zato ne moremo dovolj natančno določiti poteka te krivulje za primere v naravi, s tem pa tudi ne moremo na ta način določati globine prvotnih jamskih etaž. Končno jamska dvorana zazija s prvim žrelom na površju in vanjo začne vdirati zunanji zrak. Krioklastični pojavi močno pospešijo kru-šenje. Stene, ki so morale doslej nositi strop in prenašati močne vodoravne obremenitve, se brž razbremene. Temu pa masa, ki se je pri prejšnjih, mnogo počasnejših procesih, sproti prilagajala spremembam v o-bremenitvi, ne more več slediti. Nastanejo značilne robne poči, ki kot venci obrobljajo udornice in segajo ponekod precej globoko. Najznačilnejše so menda v Veliki Smrečnici pri Planini ter v Bukovniku pri Divači, kjer je nastala v robni poči pravcata jama (Kat. A št.: 3239). Seveda pa je malo verjetno, da bi tako nastajale nove frakture; zazijajo le tektonske špranje, ki so že prej potekale pravokotno na pritiske. Teli pa pri živahni tektoniki v naših krajih nikjer ne manjka. Pri dosedanjem izvajanju smo predpostavljali, da se skoraj izključno rušijo strop in izpostavljeni deli sten. Kot malo pomembne smo izključili vse druge dejavnike rahljanja (Sweeting, 1972), razen korozije. Votlina v živi skali, ki bi jo dobili, če bi v trenutku, ko se zruši zadnji preostanek oboka, odstranili melišča, bi imela v spodnjem delu obliko prizme, na vrhu pa obliko bolj ali manj pravilnega valja. Ker nas zanima predvsem gornji del, imenujmo to fazo prehoda jamske dvorane v udornico cilindrično rušenje. V Renaultovem (1967/68) smislu lahko ves proces spreminjanja prvotne jamske dvorane v globini v udornico na površini, definiramo kot kumulativno rušenje. Navpične stene so v labilnem ravnotežju in izpostavljene vsem mogočim vplivom. Zato se rušijo naprej, podrtine pa se kot melišča kopičijo ob vznožju. Ta polagoma naraščajo in ščitijo pred razpadom čedalje večje dele ostenja ter končno dosežejo njihov vrli. Podiranje se zaključi. Mejna ploskev med zaščiteno živo skalo in melišči dobi v poljubnem prerezu obliko krivulje, ki jo lahko izračunamo. Predpostavimo homogeno navpično steno z vodoravnim zaledjem in podnožjem, katere čelo je matematična ravnina (sl.: 1 A). Položimo v njeno podnožje koordinatno izhodišče. Točka (D) s koordinatama (x, y) je poljubna točka mejne krivulje. Zaradi predpostavljene ravnosti čela širina izseka ni važna in jo izpustimo. Ploščina (AOD) mora biti enaka ploščini (ODCM), pomnoženi s (k). To izrazimo z enačbo: Hx — j I (y)dx = — ctgone-cycle« und »two-cycle caverns«. Die ersten entstehen nur im Raum über der permanenten Karstwasserfläche, die zweiten bilden sich im wassergesättigten Raum, dann aber in den trockenen Raum gelangen. Bretz (1942) hat später die Zweizyklentheorie dahin erweitert, dass er zwischen den beiden Zyklen noch eine Periode der Ablagerung der Rotlehm einschiebt. Swin-nerton (1932) entwickelte eine Wasserflächenhypothese der Höhlenbildung auf Basis des lateralen Abflusses des Wassers. Er führte die Begriffe vados und phreatisch ein. Er leitet auch drei karsthydrographische Zonen ab (wie Cvijič). Die Entdeckung der Mischungskorrosion wurde in USA sofort übernommen. Endlich führte Woodward (1961) die »Stream piracy theory« ein. Die Entwicklung der Karstologie auf den beiden Kontinenten ist bemerkenswert unabhängig verlaufen, eine Folge der grossen Distanzen und der verschiedenen Sprachen. In Amerika sind die Karsttheorien ganz auf den Untergrund ausgerichtet; in Europa sind nur die karsthydrographischen Theorien, die speläogenetischen inbegriffen, mit den amerikanischen vergleichbar. Die europäischen Theorien über Dolinen- und Karrenbildung haben in Amerika keine Entsprechung, obschon Sinkholes und Karren zur Genüge Vorkommen. In Amerika hat die Einheitlichkeit der Theorie Kämpfe um die Vorherrschaft einzelner Theorien verhindert, während sich in Europa im innern Gehalt unterschiedliche Theorien z. T. aufs Aeusserste bekämpften. UDK UDC 911.2:631.4+581.9.001 NEKATERE NOVE SMERI V PEDOGEOGRAFIJI IN FITOGEOGRAFIJI F rane Lovrenčak* Pri pregledu domačih in tujih fizičnogeografskili razprav in znanstvenih del, ki so izšla v zadnjih desetih letih, lahko ugotovimo dokajšnje širjenje in poglabljanje spoznanj v posameznih vejah prirodne geografije. Poleg že klasičnih fizičnogeografskili vej geomorfologije in klimato-geografije se ponekod bolj, drugod manj uspešno uveljavljajo tudi hidro-geografija in do pred kratkim slabo razviti pedogeografija in fitogeogra-fija (skupno z zoogeografijo kot biogeografija). Zaradi obširnosti snovi, ki jo zajemajo posamezne fizičnogeografske discipline, bi njihov podrobnejši prikaz presegel okvir tega prispevka. Namen tega članka je orisati v glavnih črtah stanje in novejše smeri delovanja ter proučevanja v pedo- in fitogeografiji. Gradivo za ta prispevek je zajeto iz dokaj obsežne literature, ki obravnava splošna in specialna vprašanja geografije prsti in vegetacijske geografije. Proučevanje prsti in rastja v okviru geografije je še dokaj mlado. V tuji in domači strokovni literaturi najdemo pred vojno le osamljene prispevke s tega področja. Šele po drugi svetovni vojni začne zlasti v nekaterih evropskih državah in v ZDA naraščati zanimanje za njuno proučevanje. Z nadaljnjim in vedno hitrejšim razvojem pedologije in botanike se je kopičilo osnovno gradivo in spoznanja o prsti in rastju, ki so ga s pridom lahko uporabili geografi. S tem je bila dana začetna spodbuda za nadaljnje delo v tej smeri. Kljub temu pa je bilo treba premagati še veliko težav. Nerazčiščena načelna vprašanja, neizdelana metodologija in način dela na terenu ter v laboratoriju, pomanjkljiva oprema in neizdelana terminologija so samo nekatere ovire, ki so se pojavljale na poti razvoja obeh ved. Pedo-in fitogeografi so marsikdaj orali ledino. Pri proučevanju so uporabljali najprej le opisne metode, saj je bilo potrebno marsikje zbrati osnovne podatke o prsti in vegetaciji. Ko pa so bili ti zbrani, je nastala potreba po njihovi podrobnejši analizi in po vrednotenju tudi s kvantitativnimi pokazatelji. Pojavljali so se novi problemi in pedo- ter fitogeografsko proučevanje je tako seglo v razne smeri. S splošnim razvojem znanosti je bilo opaziti napredek tudi pri geografskem proučevanju odeje prsti in rastja, še zlasti po letu 1960. Med geografi posameznih evropskih dežel, ki vključujejo v svoja proučevanja odejo prsti in rastja, obstajajo dokajšnje razlike. Fito-in pedogeografi v ČSSR, na Poljskem in v SZ se večkrat ustavijo pri * Univ. asistent, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 61000, YU, Aškerčeva 12, glej izvleček na koncu zvezka. načelnih vprašanjih raziskovanja prsti in rastja kot dveh dokaj izrazitih faktorjev pokrajine, saj predstavlja rastje enega od najpopolnejših integracijskih dejavnikov okolja. Številni med njimi obravnavajo vprašanja o predmetu, položaju, nalogah in razdelitvi obeh ved, o odnosu do geobotanike in pedologije ter o perspektivah pedo- in biogeografije.1 Očitno je, da si tovrstno proučevanje še išče delovnih poti in ustrezno mesto v sklopu fizične in celotne geografije. Takšna razčiščevanja načelnih vprašanj bodo gotovo dala solidne osnove za gradnjo teorije in reševanje konkretnih vprašanj. Za večino avtorjev iz teh držav je značilno tudi to, da teoretična in načelna vprašanja rešujejo bolj v okviru fizične kot v sklopu celotne geografije. Fito- in pedogeografijo večinoma razvijajo na fizičnogeografskili katedrah, ki so organizacijsko, in včasih tudi vsebinsko, ločene od kateder za ekonomsko geografijo. V teli državah čedalje pogosteje vključujejo raziskovanje odeje prsti in ragtja v kompleksno fizičnogeografsko proučevanje. Tako pri terenskem delu analizirajo poleg geomorfoloških, hidrogeografskih in klimatskih dejavnikov tudi prsti ter sestavo in razprostranjenost posameznih vegetacijskih tipov, vse v povezavi z ostalimi faktorji okolja. V takšno kompleksno fizičnogeografsko proučevanje, ki je zlasti pogosto v SZ, so vključeni že slušatelji v času študija. Na ta način so dokaj enakomerno ovrednoteni vsi prirodni elementi okolja.2 Poleg tega posvečajo ruski in v zadnjem času tudi nekateri francoski in nemški fito- in pedo-geografi vedno večjo pozornost laboratorijskim analizam prsti in s tem zlasti prispevajo h kvantitativnim prikazom tega elementa, kar pomeni precejšen napredek v primerjavi z opisovanjem prsti in rastja. V nasprotju z geografi iz vzhodnoevropskih držav večina nemških, francoskih in angleških fito- in pedogeografov posveča manj pozornosti načelnim vprašanjem in analitičnemu delu v laboratoriju in na terenu. V novejši literaturi zasledimo le tn in tam članek, ki obravnava takšna vprašanja.3 Proučevanja so večinoma usmerjena v raziskovanje konkretnih problemov prsti in rastja bodisi v domači pokrajini, ali pa v tujih deželah. Angleški in francoski geografi večkrat proučujejo odejo prsti in rastja tudi v deželah, ki so bile nekoč povezane z njihovimi državami. Tako francoski avtorji obravnavajo te probleme zlasti v severni in zahodni Afriki, angleški pa v deželah vzhodne Afrike. V minulih letih so angleški, francoski, nemški in ruski pedo- in fitogeografi priobčili poleg posameznih študij o problemih prsti in rastja tudi nekaj sintetičnih del, ki obravnavajo zlasti vegetacijo na celotnem zemeljskem površju.4 Med temi obsežnimi prikazi prsti in vegetacije na zemlji na eni strani in podrobnimi študijami na drugi strani pa je nastala vrzel, ker ni bilo del, ki bi obravnavala ta dva pokrajinska elementa na poljudnejši način. To vrzel je v zadnjih nekaj letih zapolnila vrsta učbenikov angleških in francoskih avtorjev. Večina 1 (Kostrowicki, 1965; Mičian, 1969; Plesnik, 1963; Raušer, 1962; Tarabek. 1963; Voronov, 1960). 2 (Aplatev, 1964; Paškang, 1969). 3 (Glässer, 1971; Geographie-pedologie, 1968). 4 (Schmithiisen, 1968; Schmidt, 1969; Birot, 1965; Dobrovoljskij, 1968). teh knjig je napisanih dokaj razumljivo, še zlasti pa jih odlikuje dobro in obilno ilustrativno gradivo, ki na zelo nazoren način predstavlja odnose med posameznimi elementi okolja.5 Zadnji čas se poleg osnovnih proučevanj pojavljajo tudi dela, ki so usmerjena v raziskovanje praktičnih vprašanj, tako npr.: varstvo okolja, problemi erozije prsti ali proučevanja lastnosti prsti in njihove hranilne vrednosti v zvezi s kmetijstvom. Do sedaj so te probleme reševali večinoma strokovnjaki drugih strok: pedologi, agronomi in tehniki. Sedaj pa se jim pridružujejo tudi pedogeografi, ki lahko s svojim načinom gledanja na pokrajino in lastnim proučevanjem veliko prispevajo k reševanju teh problemov (Pouquet, 1966; Goczan, 1969). Stanje in nove smeri v pedo- in fitogeografijo dobro odražajo tudi vsebina in število referatov, ki so bili predloženi v sekciji za biogeogra-fijo in pedogeografijo na zadnjili dveh mednarodnih geografskih kongresih (Plesnik, 1970; Adams, 1972). Na predzadnjem kongresu v Indiji je bila zaradi pestre vsebine referatov sekcija za biogeografijo razčlenjena na podsekciji za občo bio-geografijo in za fitogeografijo, priključena pa ji je bila tudi pedo-geografija (v to sekcijo so bili vključeni tudi referati iz medicinske geografije). V sekciji za občo biogeografijo so prevladovali prispevki, ki so obravnavali zoogeografsko problematiko. Z vidika fitogeografijo bi bilo zelo potrebno to smer biogeografije razvijati v proučevanje živalskih združb, kar bi šele omogočilo kompleksno biogeografsko proučitev določene pokrajinske enote. Referati, ki so bili zajeti v okvir fitogeografije, kažejo, kako se njeno raziskovalno področje širi, saj so obravnali problematiko od en-demizma do palinoloških in florističnih vprašanj. Pomembno mesto je pripadlo tudi proučevanju osnovnih vprašanj prsti in rastja določene pokrajine, biogeografskim posebnostim subtropskega gozda in omejitvi klimatskih in vegetacijskih področij v gorskem svetu. Iz referatov v tej podsekciji je mogoče razbrati še eno smer v proučevanju vegetacije, ki jo sicer razvijajo zlasti v Franciji. To je problematika prikazovanja vegetacijske odeje na karti. Sedaj imata v tem vodilno vlogo Gaussen z univerze v Toulouseu in Ozenda z univerze v Grenoblu. Nove kartografske metode dajejo zelo dobro sliko o sedanji odeji rastja in pregled o potencialni vegetaciji ter o rastnih razmerah. Zlasti Gaussen posveča veliko pozornost barvnim ponazoritvam vegetacijskih pojavov na karti. Nove karte rastja trancije (1 : 200.000) in vegetacijske karte Alp (raznih meril) pomenijo zelo uspešna vegeta-cijsko-kartografska dela. Z vprašanji predstavitve vegetacije na karti se bavijo še npr. v Nemčiji (Schmitlmsen), ZDA (Kiichler), SZ (So-čava), na Slovaškem (geobotanični oddelek biološkega inštituta Slovaške akademije) in na Češkem (geografski inštitut Češkoslovaške akademije znanosti). Referati uvrščeni na indijskem kongresu v pedogeografsko skupino ne odražajo dejanskega stanja in tokov v sedanjem geografskem pro- 5 (Selby, 1971; Lacoste, 1969; Huetz de Lemps, 1970; Bridges, 1970; Young, 1968). učevanju odeje prsti, saj so imeli obravnavani problemi večinoma lokalni značaj. Manjkali so prispevki o konceptu pedogeografije, v katerih bi se lotili vprašanj o odnosih med prstjo in ostalimi dejavniki geografskega okolja. Na kongresu se je tudi pokazalo, kako se pedo-geografija usmerja v praktična vprašanja (npr. v zvezi s proučevanjem rastja, v zvezi s kmetijstvom, v reševanje nekaterih paleogeografskih vprašanj v zvezi z določanjem starosti teras in drugih kvartarnih sedimentov). Ti vidiki so se uveljavili bolj kot kompleksno-geografski. Vse to potrjuje neenakomerno razvitost pedogeografije v okviru svetovne geografije, saj ponekod precej zaostaja za drugimi fizičnogeografskimi vejami (zlasti geomorfologijo in klimatogeografijo). V primerjavi s kongresom v Indiji je bila na zadnjem mednarodnem kongresu geografov v Kanadi vsebina poročil v sekciji za biogeografijo in pedologijo veliko pestrejša. Devet osnovnih tem te sekcije je zajelo vse glavne smeri proučevanja fito- in pedogeografov v zadnjem času. Teme obsegajo problematiko tipov in lastnosti biogeografskih ekosistemov, aplicirano biogeografijo in pedologijo, študije tropskega okolja, odnos prostor—čas, to je kronološka in razvojna raziskovanja, proučevanje prsti v Arktiki, klasifikacije prsti v ZDA in Kanadi ter bodočo vlogo biogeografije. Kljub tej pestri problematiki tudi na tem kongresu ni bilo prispevkov, ki bi reševali načelna in vsebinska vprašanja proučevanja v biogeografiji in pedogeografiji. Manjkali so prispevki o metodah in načinih proučevanja odeje prsti in vegetacije v pokrajini. Vse to je kazalo, da nekateri raziskovalci puščajo ob strani teoretska razglabljanja (podobna tendenca se je pokazala že na kongresu v Indiji) in se raje lotevajo konkretnih proučitev. Morda je to posledica mišljenja, da bo intenzivno in konkretno delo sčasoma, vsaj do določene mere, razčistilo tudi načelna vprašanja. Med prispevki, ki so bili uvrščeni v to sekcijo, so bili številčno najmočnejši pedogeografski in pedološki referati (od 39 jih je bilo 19 s to tematiko). Avtorji so se v njih lotili osnovnih pedogeografskih vprašanj, kakor so to npr. lastnosti in nastanek prsti, teksture in tipi prsti, izraba tal in razporeditev favne v prsteh, katene (zaporedja) tipov prsti, uporaba spoznanj o prsteh v geografskem proučevanju, mineralogija glin v gorskih prsteh in vertikalna zonalnost prsti. Dobro so bili zastopani tudi prispevki, ki odražajo usmeritev pedogeografskih proučevanj v aplikacijo: proučevanja v zvezi s paleogeografskimi vprašanji (npr. fosilne prsti na puhlici ruske nižine, pozno pleistocensko površje s sedimenti in prstmi), vegetacijo (fitogeografske sekvence na avstralskih tropskih lateritih), erozijo (vpliv vodne erozije na tipe prsti) in kmetijstvom (kartiranje kanadskih ječmenovih prsti). Znanilec uporabe matematičnih metod v pedogeografiji je bil prikaz uporabe numerične taksonomije pri določanju prsti (Adams, 1972). Fitogeografski prispevki, ki so bili uvrščeni v to sekcijo, kažejo, da se je dokaj uveljavilo kompleksno proučevanje živih in neživih dejavnikov v pokrajini, kar je napredek v primerjavi s kongresom v Indiji. Avtorji so obravnavali geosisteme, stabilnost ekosistema itd. Tudi proučevanje ožjih fitogeografskih problemov je bilo še vedno pomembna smer v fitogeografiji, kar nam kaže vrsta prispevkov kakor so npr. selitve rastlin in spremembe vegetacije, drevesaste praproti v tropskih gorskih pokrajinah, prispevek k biogeografskemu proučevanju Mehike, diferenciacija geografskega okolja v gorovjih od Pirenejev do Kavkaza ipd. Iz nekaterih prispevkov lahko vidimo, da si tudi fitogeografija utira pot v reševanje praktičnih vprašanj, tako npr. v zvezi s kmetijstvom (fotosintetična zmogljivost koruze in soje ter njena proizvodnja) ali z varstvom okolja (Magnifera indica kot bioindikator onesnaženja zraka v tropih, gozdni požari in človek). Vsi ti prispevki kažejo, da kljub težavam in iskanju novih poti ter prilagajanju sedanjim zahtevam pedo- in fitogeografija le zasedata tisto mesto med ostalimi geografskimi disciplinami, ki jima pripada. Tudi krajši pregled delovanja fito- in pedogeografov v nekaterih evropskih državah ilustrira stanje in glavne smeri, v katere je sedaj usmerjeno proučevanje odeje prsti in rastja. V francoski geografiji postaja vloga fitogeografije v zadnjih letih vedno bolj pomembna. V večini geografskih inštitutov na fakultetah uvajajo študij biogeografije. V mnogih med njimi sodelujejo biogeografi z ekologi in botaniki, tako npr. v Lillu ali Be^asonu. Biogeografi se uspešno povezujejo s strokovnjaki prirodnih ved in se tudi vključujejo v raziskovalne skupine, ki rešujejo probleme prostorskega planiranja, turizma, varstva okolja itd. Take skupine delujejo npr. v Toulousu in Nantu (Rougerie, 1972). Potreba po skupnem delovanju je vodila tudi k osnovanju skupine za proučevanje ravnotežja v pokrajini. Zamišljena je bila kot med univerzitetna skupina, ki bi bila usmerjena v raziskovanja ekologije, strukture in dinamičnega ravnotežja pokrajin v Bretagni, Vosges, Fran-cke-Comte in Morvan. Ker je delovanje take skupine dokaj redek primer v dosedanjem biogeografskem proučevanju, je zanimiv pregled proučevanj, ki so jih že opravili. Poleg kartografskega prikaza sestave rastlinske odeje ter načinov, kako v celoti zajeti prostorske enote, so se lotili tudi raziskovalnih tem, kot so npr. vodna bilanca in transformacija agrarne pokrajine v Bretagni, erozijska dinamika in faktorska analiza elementov ravnotežja pokrajine v Franehe-Comte ter načrt kartografskega prikaza rastja in erozijske dinamike. Francoski biogeografi delujejo tudi samostojno. Iz njihovih novejših del je razvidna usmerjenost v več raziskovalnih področij: v regionalne monografije, ekologijo, kompleksno fizično geografijo, študij dinamike ravnotežja v pokrajini ter v študij človeka in njegovega okolja. Težnja obravnavati snov v obliki regionalnih monografij se je uveljavila zlasti pri disertacijah, ki so posvečene skoraj vedno gozdni vegetaciji. Takšni primeri so geografsko proučevanje gozda v Palanger (Aveyron), gozdov SV Francije in gozdov Cote d’Or od konca 18. stoletja dalje. Več del, oprtih na metode fitocenologije, obravnava ekološke in vegetacijske probleme resav (lande), ki so tako značilne za nekatere dele zahodne Francije [tako npr. proučevanje resav v Gätine in Armoise, parakli- maksne (take, ki niso klimatsko pogojene) resave v predelili srednje Loire in druge]. Y nekaterih razpravah, kot so npr. ekshumiranje poligo-nalnih prsti in degeneracija planinskih trat v masivu Puigmal, vegetacija in modeli visokogorske pokrajine v Sierra Nevadi, so raziskovalci zajeli tudi medsebojno učinkovanje med morfogenetsko in vegetacijsko dinamiko. Že v tem kratkem pregledu se kaže, kako francoski biogeografi v marsičem iščejo lastnih poti pri proučevanju okolja, stkanega iz mnogoterih dejavnikov in še vedno dokaj povezanega s človekom današnjih dni. Medtem, ko se francoska biogeogralija uspešno razvija, pa tega ni opaziti v pedogeografiji. V razpravah je čutiti ozko povezavo med proučevanjem prsti in reliefnih potez: v tem smislu je izzvenelo tudi posvetovanje, ki so se ga udeležili mnogi znani francoski geografi in pedo-logi in na katerem naj bi med drugim osvetlili nekatera načelna vprašanja pri proučevanju prsti iz geografskega in pedološkega stališča (9). Dokaz o slabi razvitosti pedogeografije v Franciji je dejstvo, da ni bila prikazana v dokaj obširnem pregledu francoskega geografskega proučevanja, ki je izšel ob mednarodnem geografskem kongresu v Kanadi (Rougerie, 1972). V angleški biogeografiji sta se v zadnjem času močno uveljavila dva koncepta. Prvi je koncept o rastlinskih zaporedjih, po katerem se rastlinske združbe razvijajo, dokler ni dosežena končna ali klimaksna (pogojena s klimo) stopnja vegetacije. Drugi koncept pa uvaja pojem o poliklimaksu, po katerem so klimaksne združbe tiste združbe, ki so v ravnotežju z vsemi dejavniki okolja. Oba koncepta sta postala temelj sedanjemu proučevanju v biogeografiji, saj izražata dinamiko odnosov, ki obstajajo med rastlinami, živalmi, človekom in neživim okoljem. Iz takih izhodišč ni bilo težko priti do ideje o ekosistemu. Za biogeografsko proučevanje je značilen ekološki vidik, ki vodi do jasnega prikaza medsebojnih vplivov, obstajajočih med živimi in neživimi dejavniki v pokrajini. Biogeografsko proučevanje v zadnjih letih je bilo usmerjeno v aplikacijo zamisli ekosistema in v metode opisa in analize združb. Za geografijo postaja zelo pomembna standardizacija in kvantifikacija metod pri proučevanju odnosov med vegetacijo in okoljem ter uporabo teh metod za bodočo izrabo tal, načrtovanje in varstvo okolja. Angleški biogeografi posvečajo vedno večjo pozornost tudi proučevanju ekosistemov v okviru geografskih študij. S takšnim načinom dokaj prispevajo k boljšemu razumevanju in kvantifikaciji odnosov, ki obstajajo med rastlinami, živalmi, človekom in neživim okoljem (Warren, 1969). Podobno kot francoska tudi angleška pedogeografija še ni našla pravega mesta v okviru geografije. Čeprav so pri proučevanju prsti angleški raziskovalci dokaj delavni, pa se večinoma ne spuščajo v raziskovanje prsti kot elementa okolja. Proučevanje prsti je še pod vplivom Jennvja, ki je postavil znano formulo, po kateri je prst funkcija petih osnovnih faktorjev: klime, matične osnove, vegetacije, reliefa in časa. Mnogi proučevalci usmerjajo svoja proučevanja prav v odnose med prstjo in temi dejavniki okolja (npr. v zvezo med geološko osnovo in prstjo, med klimo in mineralogijo prsti, med vegetacijo in tipom liumusa ter tipom prsti, med reakcijo prsti in rastlinskimi vrstami). Poleg spoznavanja teh enostavnih odnosov angleški proučevalci raziskujejo tudi bolj zapletene odnošaje, ki so nastali zaradi različne intenzivnosti in trajanja procesov pri tvorjenju prsti. V okviru tovrstnih proučevanj moremo ločiti tri vrste problemov: 1. reliefne oblike in prsti se niso vedno razvijale enakomerno, 2. v času tvorbe prsti in razvoja reliefnih oblik se je spreminjalo svetovno podnebje in 3. delovanje družbe je dokaj spremenilo prsti na večjem delu zemlje. Angleški pedogeografi so posvetili precej pozornosti tudi raziskovanju profilov prsti in načinom njihove izrabe. Tako so raziskovali nerodovitnost afriških rdečih prsti, težave pri obdelovanju nekaterih amazonskih prsti, motnje, ki se pojavijo pri čezmernem namakanju prsti v tropih ipd. Zanimalo jih je tudi, kakšni so bili vplivi rodovitnih srednjeevropskih prsti na puhlici na zgodnjo naselitev obdelovalcev itd. (Warren, 1969). Proučevanje vegetacije v deželah, ki pripadajo nemškemu jezikovnemu področju, je precej razvito. Trdne osnove proučevanju vegetacije iz geografskega vidika je zgradil Sclimithiisen. V svojih delih je začrtal cilje, metode in področje vegetacijske geografije in na teh osnovah so nadaljevali zastavljeno delo tudi drugi nemški geografi. V nemški vegetacijski geografiji prevladuje delitev na obči in specialni del. V občo vegetacijsko geografijo spadajo vprašanja o arealih, rastlinskih formacijah, rastlinski sociologiji (fitocenologiji), ekologiji, antropogenih vplivih na rastje in o problemih historično-genetične vegetacijske geografije. V specialni del pa sodi proučevanje rastja v posameznih regijah. Med pomembne naloge specialne vegetacijske geografije spada tudi izdelava vegetacijskih kart (Glässer, 1971). Nemški geografi so proučevali vegetacijo skoraj v vseh teh smereh. Glede na vegetacijske areale so obravnavali vprašanja o florističnih področjih in disjunktnih (ločenih) arealih. Precej pozornosti so posvetili tudi njihovemu kartografskemu prikazovanju. Pri proučevanju rastlinskih formacij so nemške proučevalce zlasti zanimale rastlinske oblike. Čeprav je 1 itocenologija izrazito geobotanična smer proučevanja vegetacije, pa mora vsak vegetacijski geograf poznati fitocenološke metode in rezultate, ki jih daje. saj so pomemben vir pri proučevanju vegetacije v določeni pokrajini. Podobno kot s fitocenološkimi je tudi z ekološkimi proučevanji. Tudi vprašanja glede vpliva človeka na rastje so pomembna, saj je človek ponekod že tako spremenil naravno rastje, da bi lahko govorili o antropogenih rastlinskih združbah. Poleg teh smeri, ki so se že uveljavile, nemški fitogeografi proučujejo tudi druge fito-geografske probleme, tako npr. zgornjo gozdno mejo, rastje v tropskih gorskih predelih itd. Nemška vegetacijska geografija je nedvomno dokaj razvejana in že dobro razvita znanstvena disciplina, ki si je priborila mesto v okviru ostalih geografskih vej. Ce primerjamo nemško vegetacijsko geografijo s pedogeografijo vidimo, da slednja kljub razvoju zaostaja. Pedogeografska proučevanja so usmerjena v nekatera specialna vprašanja. Nemške pedogeografe zlasti zanima problematika fosilnili prsti, ki so nastale že v pleistocenu na puhlici in fluvioglacialnih sedimentih. Nekaj raziskovalcev se bavi tudi s problematiko, kako predstaviti odejo prsti na kartah v večjem merilu. V zadnjem času se je razvila v Nemški demokratični republiki še ena smer v pedogeografiji, ki pod vplivom kompleksnega fizično-geografskega proučevanja pokrajine uveljavlja raziskovanje regionalne pedogeografije (npr. o pedonu — najmanjšem delu pedosfere, poli-pedonu — skupini enotnih pedonov). Na koncu se moramo ozreti še na pedo- in fitogeografijo pri nas. Kaj kmalu lahko ugotovimo, da sta obe še slabo razviti. Geografi so doslej posvečali malo pozornosti proučevanju odeje prsti in rastja. Vendar je dokajšen razvoj botanike in pedologije v zadnjih desetih letih že dal tista osnovna spoznanja in podatke o prsti in rastju, ki jih geografi nujno potrebujejo pri proučevanju teh dveh elementov okolja. Tako je v zadnjem času že več spodbudnih znamenj, ki kažejo, da se obetajo boljši časi tudi tema dvema vejama geografije. V naši znanstveni literaturi so bile že objavljene razprave, ki obravnavajo fito- in pedogeografska (zlasti probleme erozije) vprašanja v posameznih področjih naše države (Atanackovič, 1959). Nekateri raziskovalci so proučevali prsti tudi glede na starost teras in kvartarnih sedimentov. Prevladujejo torej razprave, ki imajo aplikativni značaj. To nam dokazuje, kako sedanje potrebe in zahteve prehitevajo razvoj pedo-in litogeografije. Ob še ne izdelani metodologiji je potrebno iskati odgovore na pereča vprašanja. Kljub težavam in slabi razvitosti naše lito- in pedogeografije pa nam ti prvi koraki pričajo, da se tudi pri nas budi zanimanje za raziskovanje teh tako izrazitih elementov okolja. Če na koncu povzamemo, kakšno je današnje stanje in katere so glavne smeri v pedo- in fitogeografiji, pridemo do naslednjega zaključka. Pedogeografija skoraj povsod zaostaja za fitogeografijo. Načelna vprašanja se puščajo ob strani in prst se redkokdaj obravnava kot pokrajinski element. Več pozornosti se posveča nekaterim specialnim vprašanjem (npr. v regionalni pedogeografiji, pri izdelavi kart prsti v velikih merilih). Marsikje v pedogeografiji se je uveljavila usmeritev v aplikacijo (proučevanje v zvezi z rastjem, s kmetijstvom, z reševanjem nekaterih paleogeografskih vprašanj, zlasti v zvezi z določanjem starosti teras in kvartarnih sedimentov). Malo pozornosti pa je posvečeno kompleksnim geografskim vidikom. Proučevanje rastja je glede na geografski vidik marsikje doseglo že precej visoko raven. V fitogeografiji se je uveljavilo kompleksno raziskovanje živih in neživih dejavnikov pokrajine in proučevanje ekosistemov. Pomembno mesto ima tudi raziskovanje osnovnih vprašanj rastlinske odeje v pokrajini. Nova je usmeritev v aplikacijo za potrebe kmetijstva in varstva okolja. V mnogih deželah so že prešli od začetnega zbiranja podatkov o rastju k poglobljenemu proučevanju odnosov med vegetacijo in drugimi geografskimi dejavniki. Napredek terja dobro poznavanje rastja, ekologije, vegetacijskih združb itd. Hitrejši razvoj fitogeografije je marsikje zavrt, ker so geografi brez solidnega znanja botanike in ustreznili raziskovalnih metod. Naslednji korak bi bil, da si pridobe ustrezno znanje in da se izsledke, dobljene s pomočjo botaničnih metod, smiselno vključi v sistem geografskih spoznanj. Literatura — Bibliography 1. Kostrowicki A., 1965: Przedmiot, zakres i podzial biogeografii. — Prze-gl^d geograficzny, 4. Warszawa. 2. Mičian L., 1969: Geografia pod — jej postavenie, obsah a definicia. — Sbornik Československe společnosti zemepisne, č. 1, Praha. 3. Plesnik P., 1965: Geografia rastlin, jej vyvoj, sucasny stav a perspek-tivy. — Teoreticke problemy geografie, Acta geologica et geographica 3, Bratislava. 4. Raušer J., 1962: K otazce predmetu biogeografie. — Sbornik Cesko-slovenske společnosti zemepisne, č. 3, Praha. 5. Tarabek K., Karnis J., 1965: Geografia pod. — Teoreticke problemy geografie, Acta geologica et geographica 3, Bratislava. 6. Yoronov A. G., Sobolev L. N., I960: Soderžanie i zadača biogeografii. — Voprosi geogr. 48, Moskva. 7. Aplatev A. M., Arhangeljskij A. M., Gordane T. N., 1964: Polevaja praktika po fizičeskoj geografiji, Moskva. 8. Kompleksnaja polevaja praktika po fizičeskoj geografiji, 1969 Paškang K. Y., Vasileva I. V., Lapkina N. A., Rčagov G. f., Moskva. 9. Geographie-pčdologie, Le concept de sol et la methodologie, 1968, Me-moires et documents 6, Paris. 10. Glässer E., 1971: Stand und Probleme der Vegetationsgeographie. — Geogr. Rundschau 23/5, Braunschweig. 11. Schmithüsen J., 1968: Allgemeine Vegetationsgeographie. — Berlin. 12. Schmidt G., 1969: Vegetationsgeographie. — Leipzig. 13. Birot P., 1965: Les formations vegetales du globe. — Paris. 14. Dobrovoljskij V. V., 1968: Geografija počv s osnovami počvovede-nija. — Moskva. 15. Selby M. J., 1971: The Surface of the Earth, Volume 2, Climate, Soils and Vegetation. — London. 16. Lacoste A., Salanon R., 1969: Elements de biogeographie. — Paris. 17. Huetz de Lemps A., 1970: La vegetation de la terre. — Paris. 18. Bridges E. M., 1970: World Soils. — Cambridge. 19. Young A., Riley D., 1968: World Vegetations. — Cambridge. 20. Pouquet J., 1966: Initation geopedologique, les sols et la geogräphie. — Paris. 21. Goczan L., 1969: Applied Soil Geography and Agriculture. — Research Problems in Hungarian Applied Geography, Budapest. 22. Plesnik P., 1970: K sučasnein stavu fyzickej geografie. — Zbornik pedagogickej fakulty UK v Bratislave, Geographia 1, Bratislava. 23. Adams W. P., Helleiner F. M., 1972: International Geography, 1, Montreal. 24. Rougerie G., 1972: Biogeographie 1972 chez les geographes. — Recher-ches geographiques en France, Montreal. 25. Harrison M. C., 1969: The Ecosystem and the Community in Bio-geography. — Trends in Geography, Oxford. 26. Warren A., 1969: The Study of Soils in Geography. — Trends in Geography, Oxford. 27. Atanackovic B. S., 1959: Fitogeografski prikaz Ozrenskog amfiteatr-skog basena i bližne okoline. — Zbornik radova 16, Beograd. QUELQUES ORIENTATIONS NOUVELLES DANS LA PeDO- ET PHYTOGßOGRAPHIE Franc Lovrencak (Resume) Dans cet article, 1’ auteur decrit quelques directions nouvelles dans la pedo-et pliytogeograpliie. La recherche de la vegetation et des sols du point de vue geographique se developpe surtout depuis 1960. Mais on peut remarquer que la peaogeographie est presque partout en retard sur la pliytogeograpliie. En maint endroit 1’ orientation vers 1’ application se fait valoir (p. ex. le traite-ment des questions paleogeographiques). Les pedogeographes s’ occupent aussi des questions speciales de pedogeographie (p. ex. dans la pedogeographie regionale, dans 1’elaboration des cartes des sols sur une grande echelle). Mais on resout peu les questions de principe des etudes pedogeographiques. En phytogeographie, se font valoir les etudes d’ ecosystemes. Nouvelle est egalement 1’orientation vers 1’application (p. ex. la protection de la nature). En plusieurs pays, les rechercheurs etudient beaucoup les relations entre la vegetation et les autres elements geographiques. En maint endroit, on elabore des cartes de vegetation en differentes echelles. Certains biogeographes out Oriente leurs etudes vers 1’ ecologie, la mesologie et la peographie physique globale. Se basant sur les etudes pedo- et phytogeographiques recentes on peut dire que ces deux branches de la geographie ont dejä acquis leur place et qu’ elles se developpent de plus en plus. UDK UDC 911.3:62.001 O INDUSTRIJSKI GEOGRAFIJI* Igor Vriše r** Namen tega poročila je prikazati nekatere pomembnejše metodološke probleme industrijske geografije, njen razvoj in poglavitne značilnosti sodobne industrijske proizvodnje, ki imajo velik pomen pri oblikovanju industrijske pokrajine. Pri obravnavanju industrije se geograf, ki se sicer ukvarja s proučevanjem tistih pojavov, ki oblikujejo zemeljsko površje in med slednje sodi industrija, znajde v določeni zadregi. V nasprotju z drugimi družbenimi in gospodarskimi pojavi so industrijski objekti in naprave v pokrajini manj opazni in skriti v maloštevilnih stavbah in dvoriščih. Le ponekod so nagrmadeni v tolikšnem številu, da dominirajo v pokrajinskem licu. Toda v sebi skrivajo izredno ekonomsko in socialno preobrazbeno -moč, ki je sposobna zrevolucionirati družbeno življenje in preoblikovati celotno fiziognomsko in funkcijsko zgradbo pokrajine ter formirati v družbi nove odnose, novo industrijsko družbo. Ker hkrati učinkujejo tudi na druge dejavnosti, ustvarjajo na ta način poseben — industrijski tip pokrajine. Nemara je prav ta zadrega kriva, da geografi, ki sicer veliko opozarjajo na pomen industrije pri preobrazbi pokrajine in ga tudi skušajo ovrednotiti, bolj poredkoma obravnavajo osnovni vzrok teh sprememb — industrijo samo. Sodeč po razmeroma redkih industrijskih geogra-fijah, ki izkazujejo določeno metodološko preproščino, pogostoma obravnavajo tematiko preveč poenostavljeno, zametavajo ekonomske in tehnološke osnove ter kompleksno interpretacijo industrije, ta zadrega še vedno ni premagana. Vzbujajo vtis, da si industrijska geografija še ni dokončno izoblikovala svojega področja. V opravičilo je treba navesti, da je tudi pri drugih vedah, ki proučujejo industrijo ali njene učinke, občutiti podobne pomisleke in nejasnosti. Kažejo se v enostranskem pristopu, omejevanju na določen ozek problem ali v pretirano teoretičnem ali tehničnem obravnavanju. Celo v ekonomiji, ki se je med vsemi vedami največ ukvarjala z industrijsko proizvodnjo, je občutiti pomanjkanje kompleksnejših obravnav. Glede na to niti ni presenetljivo, da kljub poudarjeni industrializaciji, ki je osnovno gonilo družbenega razvoja v sodobnem svetu, še vedno pogrešamo obsežnejših in kompleksnejših študij o industriji, ki bi to prodorno dejavnost prikazovale v njeni ekonomski, sociološki, tehnični in, ne nazadnje, v geografski luči. * Razprava je povzetek iz obsežnejše študije: Igor Vrišer, Industrializacija Slovenije, Metodološka zasnova industrijske geografije, Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani, 1973; nalogo je financiral Sklad Borisa Kidriča, str. 1—134. ** dr., redni univ. prof., 61000 Ljubljana. YU, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, glej izvleček na koncu zvezka. 7 Geografski vestnik I. Na splošno pomeni industrija strojno predelavo ali preobrazbo organskih ali anorganskih snovi — surovin ali polizdelkov — v nove proizvode namenjene potrošnji ali nadaljnji proizvodnji. K industriji v najširšem smislu bi potemtakem prištevali rudarstvo, proizvodnjo energije, tovarniško predelavo, obrt in celo različne zvrsti domače (hišne ali kmečke obrti). Razen te, zelo na široko zastavljene interpretacije, obstajajo še nekatere druge pomenske razlage industrije. Ena med njimi poudarja kot glavne značilnosti industrijske proizvodnje: masovno produkcijo ter široko in vsestransko uporabo strojev pri predelavi, druga pa pojmuje industrijo kot način predelovanja ali izdelovanja izdelkov, pri katerem proizvajamo predvsem s stroji in uporabljamo mehansko energijo, imamo obsežno serijsko proizvodnjo in veliko število inovacij. Teh značilnosti obrtniška proizvodnja nima, niti jih ni imela svoječasna manufaktura. Glede na to razlago bi k industriji prišteli proizvodnjo energije, rudarstvo in izdelavo različnih proizvajalnih in prometnih sredstev ter potrošnih dobrin. Po mnenju J. Chardonneta (28, p. 5) bi bil cilj industrijske dejavnosti transformacija določenih surovin ali polizdelkov v nov proizvod, ki ga ni mogoče dobiti v naravi. Po njegovem pojmovanju bi rudarjenje ali pridobivanje energetskih surovin ali kmetijskih pridelkov, ki jih uporabljamo v industrijski predelavi, ne sodilo v industrijo, saj se takšen proizvod ne razlikuje od prvotnega stanja na površju ali v notranjosti zemlje ali od naravnih proizvodov. Šele ko se lotimo spreminjanja tvarine na mehaničen, fizikalen ali biološki način v novo snov, pričnemo z industrijsko dejavnostjo. Po tej razlagi bi se pojem industrije omejeval na predelovalno industrijo (in deloma obrt), izločali pa bi rudarstvo (ali ekstraktivno industrijo in energetiko, kar je Chardonnet v svoji knjigi o industrijski geografiji tudi napravil, ko je obe dejavnosti obravnaval posebej. Omeniti je treba še sovjetsko pojmovanje industrije (29, p. 450—431). Industrijo običajno smatrajo za najpomembnejšo obliko proizvodnje in jo dele na pridobitno in predelovalno zvrst. K prvi prištevajo panoge, ki imajo predmet dela v naravi (rudarstvo, ribolov in gozdarstvo), k drugi pa izkoriščanje predmetov dela, ki so pogostoma že sami po sebi proizvod dela. S temi opredelitvami še zdaleč nismo zajeli vseh različnih pojmovanj. Industrijska proizvodnja se pogosto enači s sekundarnimi dejavnostmi. Vendar že oba tvorca te delitve, C. Clark in J. Fourastie, nista bila v tej veliko uporabljani razdelitvi ekonomike dosledna. Tako so npr. nekateri prištevali rudarstvo k primarnim, ali pa k sekundarnim dejavnostim, promet pa k sekundarnim ali terciarnim dejavnostim. Glede na čedalje večji pomen znanosti v industrijski proizvodnji in čedalje večjega deleža »belih ovratnikov« (cols blancs, white collars), to je tehnikov, laborantov, managerjev itd. med zaposlenimi v industriji, postaja opredelitev industrije kot izrazite sekundarne dejavnosti tudi s tega vidika čedalje bolj problematična (42, p. 3). Do podobnih razlik prihaja tudi pri interpretaciji pojma industrializacije. Sedaj se v večini primerov pojmuje industrializacijo kot ekonomski razvojni skok, ki ga je sprožila industrijska revolucija v teku 19. stoletja, to je velikanski porast proizvodnje in produktivnosti zaradi uvajanja novih proizvodni h sredstev in načinov, visoke stopnje v delitvi dela in drugačne organizacije proizvodnje. Ta proces je sprožil gradnjo tovarn in uvajanje novih tehničnih in tehnoloških postopkov in izzval vrsto ekonomskih, socialnih in populacijskih procesov, ki so spremenili velik del sveta. Industrija je sicer sprožila te spremembe, vendar so ob tem doživele nekatere druge dejavnosti in komponente družbenega življenja še večjo preobrazbo, kot pa ona kot povzročitelj. Industrija je razkrojila tradicionalno civilizacijo in ustvarila nov sistem kolektivnih vrednot, nove odnose med ljudmi, sloji, narodi in podeželjem in mesti. Ustvarila je industrijsko civilizacijo (42, p. 1-2). Prav zaradi tega pojem industrializacije pogosto interpretiramo tudi širše, in sicer kot razvoj, nastajanje in širjenje sodobne industrije in kot preobrazbo, ki jo ta proizvodni kvalitativni skok povzroča v vsem gospodarskem in družbenem življenju in v pokrajinski podobi. Glede na to dvojno pojmovanje industrializacije jo je razmeroma težko ovrednotiti, saj npr. njene intenzivnosti ne kaže le število tovarn ali število zaposlenih v industriji, temveč tudi značaj industrijskih podjetij in globina, s katero je novi proizvodni proces prodrl v družbeno strukturo. II. S temi vsebinskimi problemi se srečujemo tudi pri interpretaciji vsebine in ciljev industrijske geografije. Ob tem ugotavljamo, da obstajajo glede pojma in namenov te geografske stroke precejšnje razlike. V naslednjem bomo navedli nekaj primerov, ki te razmere dobro prikazujejo. E. Otremba, ki je napisal eno prvih industrijskih geografij, pravi, da je cilj te vede »raziskati in prikazati razmestitev industrije, industrijskih območij, pokrajin ali dežel v njihovem prostorskem součinko-vanju in hkrati proučiti strukturo, zveze in prepletanje industrije v svetovnem gospodarskem prostoru. Industrijska geografija naj bi proučevala industrijske lokacije glede na njihov položaj, notranjo ureditev, funkcije in učinke, ki so jih imele na prostor oziroma na njegove elemente. Posebej naj bi se ukvarjala z vlogo industrije pri oblikovanju različnih gospodarskih prostorskih enot« (47, p. 206—209). V svoji velikokrat citirani knjigi Geography of Manufacturing navaja G. Alexandersson, da se z industrijo ukvarjata dve vedi »deskriptivna ali empirična ekonomija« in »ekonomska geografija« (2, p. 5—6). Prva opisuje in analizira ekonomske značilnosti industrijske proizvodnje, druga pa opisuje in analizira njeno geografsko razporeditev. »Industrijska geografija (manufacturing geography) se ukvarja z razlago sedanje razporeditve industrije, bodisi na globalni, kontinentalni, nacionalni, regionalni ali urbani ravni. Njen interes je osredotočen na sedanje ali planirane spremembe, kajti iz njih je mogoče razbrati lokacijske tendence, kakor tudi tehnične in ekonomske značilnosti, historični razvoj in razmestitev industrijskih dejavnosti.« Do podobnih pogledov so glede geografije industrije prišli Merigot, Lerat in Froment, ki tudi menijo, da je nemogoče natančneje razmejiti geografski in ekonomski pristop k proučevanju industrije. Zato naj bi bila v ospredju geografskega obravnavanja »industrijska struktura in sicer kompozicija, dimenzije in lokalizacija (razmestitev) industrijske dejavnosti« (42, p. 3). Sovjetska Kratkaja geografičeskaja enciklopedija razlaga industrijsko geografijo (geografija promišlennosti) kot del geografije, ki se ukvarja »z raziskovanjem in proučevanjem teritorialne razmestitve industrije ter zakonov, pogojev in značilnosti industrijskega razvoja in razmestitve industrije v različnih deželah in regijah« (29, p. 430—431). Podobno sodi A. T. Hruščev v delu »Regionalna industrijska geografija SSSR«, ko navaja, da je cilj te geografske veje »proučevati objektivne zakone in specifične lastnosti teritorialne organizacije industrije, predvsem v odnosu do splošnih ali regionalnih ekonomskih, tehničnih in prirodnih pogojev« (24, p. 4—6). Poseben poudarek daje Hruščev tvorjenju tako imenovanih »proizvodno-prostorskih združb« (proizvodsiven-no-ieritorialna sočetanija), ki predstavljajo prostorsko povezavo med industrijskimi in drugimi panogami, nastale ob izkoriščanju prirodnih in drugih virov, delovne sile in upoštevanju ekonomije stroškov in historične dediščine. Ne bo odveč, če na koncu poskušamo te različne interpretacije, med katerimi smo navedli le nekatere, pomensko strniti. Večino mnenj glede nalog industrijske geografije lahko povzamemo v naslednjem: — raziskovati in proučevati teritorialno razširjenost in razmestitev industrije, bodisi v celoti ali po posameznih panogah; — ovrednotiti razmestitev industrije (industrijske lokacije) v pokrajini glede na položaj in glede na prirodne in socialno-ekonomske ter tehnične faktorje; — ugotoviti strukturo industrije in njene zveze, ki so vplivale na njeno zgradbo in funkcijsko povezanost ter namestitev; — ovrednotiti razmestitev industrije kot pomembnega faktorja pri oblikovanju pokrajine in uveljavljanju različnih s tem povezanih procesov (industrializacija, deagrarizacija, urbanizacija); — oceniti pomen industrije pri oblikovanju gospodarskih prostorskih enot in regij nasploh; — raziskovati različne oblike industrijskih pokrajin, ki imajo glede na svoje ekonomske kapacitete, socialne razmere in fiziognomijo poseben pomen v sodobnem svetu. Iz velikega števila teh interpretacij je razvidno, da je razmejitev med ekonomiko, katere bistvena naloga je proučevati industrijsko proizvodnjo, in industrijsko geografijo, ki želi ovrednotiti industrijo kot pojav in faktor v geografskem okolju, še močno nejasna. Čeprav nekateri zatrjujejo (47; 52), da obstajajo globlje vsebinske razlike in da ne gre samo za dva različna aspekta, je večina raziskav še močno eko- nomsko zasnovana. Poudarjati prostorski aspekt (24) kot protiutež tem pristopom je nedvomno preveč skromno nadomestilo, čeprav s tem nočemo reči, da ta vidik ni pomemben. Industrijska proizvodnja in lokacija sta nedvomno močno odvisni od ekonomskih in tehničnih faktorjev, neredko pa tudi od docela subjektivnih, psiholoških ali poslovnih razlogov, ki so bolj tuji geografskemu dojemanju. Vendar to ne pomeni, da jih smejo zanemarjati, kot so to počeli v rani dobi razvoja industrijske geografije, niti se jim ne smemo docela podrejati, kar se pogosto dogaja v novejših študijah. Razen tega je treba upoštevati, da se faktorji za namestitev industrije sčasoma spremene in je lokacija industrije odvisna od drugačnih dejavnikov, kot je bila prvotno. Ker tega niso upoštevali, so geografi pri obravnavanju industrije vse prevečkrat ostajali pri opisovanju industrije, ne da bi se poglobili vanjo in pri tem spoznali večstransko in medsebojno delovanje ter stalno pomensko spreminjanje naravnih, ekonomskih, tehničnih in iracionalnih komponent industrijske proizvodnje. Zanemarjali so celost panoge, ki je ravno pri industriji še prav posebno pomembna. Nadaljnja slabost številnih industrijskih geografij je velik razkorak med obravnavami teoretskega in praktičnega značaja. Prvim je treba priznati, da so pogosto smelo in smiselno zasnovane, medtem ko je stvarna raziskava vse prevečkrat v tradicionalnih okvirjih, deskriptivna ali pa se poslužuje nekaterih preizkušenih ekonometrijskih metod, ki pa nimajo geografskega značaja. III. Glede na vse to ne preseneča, da je število del s področja industrijske geografije, tako po metodološki strani kot po stvarnih proučitvah, sorazmerno majhno. Čeprav so se geografi lotili obravnavanja industrije že zgodaj, so bili prvi poskusi v večini primerov dokaj preprosti ali celo naivni. Pretežni del razprav iz zgodnje dobe razvoja industrijske geografije je bil v bistvu komentiranje industrijske statistike, zlasti proizvodne. Vendar so celo resnejša dela o industriji (4; 5; 15; 33) pogostoma tolmačila industrijske faktorje enostransko, pretiravala so pomen naravnega okolja in zapostavljala oziroma izkazovala slabo poznavanje ekonomskih in tehničnih dejavnikov. Nekatera druga dela pa so sledila razvijajoči se ekonomski lokacijski teoriji (54). Tretjo skupino so tvorile monografije o industrijskih centrih ali regijah. Iz let pred II. svetovno vojno je bil glede na metodologijo med najbolj zanimivimi prispevek E. Winklerja (55). Po zadnji vojni je nastalo nekaj del, ki jim lahko upravičeno priznamo, da so dala industrijski geografiji nove metodološke in vsebinske temelje. Med nje je treba uvrstiti dela ,Otrembe (47), Chardon-neta (7; 8), Alexanderssona (2) in še nekatera druga. Njihov prispevek je bil predvsem v težnji, obravnavati industrijo kot komponento pokrajine, kot del gospodarskega prostora in kot osnovno gibalo industriali-zacijskega procesa. Veliko so poudarjali povezanost industrijskih panog. Nemški prispevki so zlasti podčrtavali ključni pomen industrije kot tvorca »gospodarskega prostora«. Obravnavali so posamezna industrijska žarišča kot kompleksne celote. Zelo veliko je bilo konkretnih regionalnih proučitev posameznih industrijskih žarišč, s poudarkom na naravnih in historičnih osnovah. S teoretskega in inovacijskega stališča je bil dragocen prispevek francoskih geografov. Pod vplivom razvite ekonomske, pravne in socialne znanosti so francoski geografi vnesli v proučevanje industrije več vrednotenja socialnih razmer, vloge kapitala, tehnološkega in organizacijskega povezovanja industrije (George (15)) ter vpeljali nova pojmovanja in tipizacije industrijskih pokrajin (Chardonnet (7). Perroux (48)). Anglosaški industrijski geografi so se že po predvojni tradiciji osredotočili predvsem na probleme industrijskih lokacij. Pri tem so se zelo tesno opirali na ekonomsko lokacijsko teorijo (Weber (54), Lösch (38), Hoover (23), Greenhut (17), Isard (26)) in se ji pogostoma podrejali ali ji skušali slediti (Smith (51)). Vendar so v industrijsko geografijo vnesli tudi nekatera nova spoznanja o vrednotenju lokacijskih faktorjev (Harris (20)), o multiplikativnih učinkih industrije, bazični in servisni industriji (Alexander (1)), o stroških, kot omejitvenih dejavnikih (Chisholm (9)) in o zunanji in notranji ekonomiji. Prevzeli so skandinavske dosežke o inovacijskih valovih (Hägerstrand (18), Lindberg (36)). Spoznanjem o industriji so skušali tudi dati obliko znanstvenih modelov (Hamilton (19)). V zadnjem času smo dobili vrsto zelo samostojnih študij o razvoju industrije v nekaterih območjih, npr. v Walesu (Britton (6)), Londonu (Martin (40)), ali panogah (Lewis (35)). V anglosaški sferi je tudi nastalo veliko študij o metodah, kako meriti industrializacijo, razmestitev industrije in njeno koncentracijo (Miller (43), Florence (14), McCarty—Hook—Knos (41)). Sovjetska geografija je že iz časov GOELRO posvečala industrijski geografiji in industrijski teoriji posebno pozornost. Prvi načrti za gradnjo novih tovarn so npr. nastali ob zgledovanju po Webrovih lokacijskih modelih. Kasneje se je industrijska geografija močno navezala na ekonomiko in je pogosto res šlo »samo za dva različna aspekta«. Večina študij je močno poudarjala razlike med »stihijskim razvojem« v kapitalizmu in planirano industrializacijo v socialističnih deželah. Tipična dela polpretekle dobe takšnega značaja so napisali Fejgin (13), Livšic (37), Älampiev in Probst (49). Tako kot drugod, tudi sovjetski geografiji in ekonomiki ni uspelo zmanjšati razkoraka med teoretičnimi dognanji in praktičnimi problemi, čeprav je ob različnih investicijskih nalogah nastalo veliko študij o posameznih industrijskih objektih, rajonih ali centrih. Vendar je takšen, v bistvu regionalen pristop, obogatil sovjetsko industrijsko geografijo, jo ločil od ekonomike in je bil podlaga za oblikovanje nekaterih teoretskih spoznanj o ustroju industrijskih središč in kompleksov ali celo ekonomskih rajonov (Bogorad, Burlakov, Hruščev (24), Kolosovskij (28)). Žal je bilo le malo teh študij publiciranih ali pa so bile nedostopne v tujini. Med drugimi socialističnimi državami je treba predvsem omeniti poljske geografe, ki so veliko pozornosti posvečali industriji (Leszczycki (34), Grzeszak, Dobrowolska, Kuklinski (30), Herman (21), Lissowski, Zawadzki). Na Češkoslovaškem so se ukvarjali z industrijo Stfida, Mladek in Ivanička (27), v Bolgariji Marinov in Hristov, na Ogrskem pa Bencze (3). Stanje industrijske geografije v Jugoslaviji je več kot nezadovoljivo. Pravzaprav nimamo nobenega dela, ki bi z geografskega aspekta prikazovalo industrijo na vsem našem ozemlju. Obstaja le nekaj ekonomskih del, ki obravnavajo nekatere panoge, vendar je večina med njimi nastala že pred vojno (Lakatoš (32), Savič (50), Črnič, Kukoleča (31), Jerovec), nekaj pa po vojni (Dimitrijevič (11), Mirkovič, Krndija). O industrializaciji slovenskega ozemlja so največ pisali zgodovinarji (Šorn (53), Gestrin (16), Hočevar (22), Orožen (46), Češmiga (10), Mohorič (44) itd.). Industrijsko geografski značaj imajo dela »Gospodarska struktura Slovenije v luči poklicne statistike in delavskega zavarovanja« (25), ki jo je uredil S. Ilešič, »Razmestitev industrije v Sloveniji« M. Novaka (45) ter kratki povojni prispevki V. Umek in B. Kristana, ki so izšli v atlasu »Stanje v prostoru in razvojne težnje«. Posredno se industrializacije dotikata tudi V. Klemenčič in S. Tlešič v nekaterih novejših razpravah. Teoretske osnove industrije je obravnaval C. Malovrh (39). Docela razumljivo je, da nas takšne razmere nikakor ne morejo zadovoljiti. toliko manj. saj posvečamo naši industriji, kot faktorju gospodarskega napredka, sicer izredno pozornost. IV. V četrtem delu tega poročila želim opozoriti na nekatere značilnosti sodobne industrijske proizvodnje, ki imajo nedvomno velik vpliv na metodologijo industrijske geografije in so hkrati tudi izvor njenih številnih posebnosti in težav. Bistvena lastnost industrijske proizvodnje, ki geografu najprej vzbudi pozornost, je njena točkasta razmestitev v pokrajini. Strojna predelava surovin terja malo prostora, tako da se industrijska podjetja lahko zelo zgoste. Ta točkasti značaj industrije velja tako za posamezna industrijska podjetja, kot za njihove skupine in v globalnem smislu tudi za industrijske pokrajine po svetu. Šele pri zelo veliki nakopičenosti industrije nastopi direktno preoblikovanje in s tem nov, poseben tip pokrajine: industrijska, rudarska pokrajina (revir), industrijski kompleks itd. Po tej točkasti razporeditvi se industrija bistveno razlikuje od agrarne proizvodnje, ki je površinska, od prometa, ki ima linijsko zasnovo, in od terciarnih dejavnosti, ki tvorijo omrežja. Druga bistvena lastnost industrije je izredna mobilnost in prilagodljivost (z izjemo ekstraktivne industrije). Teoretično je industrija možna povsod. Ekonomsko misleči človek oziroma zainteresirana družbena skupina izbira položaj industrije v skladu z ekonomskimi, tehnološkimi, prometnimi in naravnimi razmerami. Izbrani položaj mora imeti nekatere ekonomske prednosti, toda takšne možnosti nudi izredno veliko krajev. Prav to pa povzroča, da je zelo težko raz- soditi, kateri dejavnik ali skupina dejavnikov je spodbudila namestitev tovarne na določenem kraju. Če ob vsem tem še upoštevamo, da so se v teku časa ti faktorji spreminjali, ni presenetljivo, da so geografi čutili določeno nelagodje pri razlagi razmestitve industrije. Pri razlagi industrijskih lokacij, s katerimi so se doslej največ ukvarjali ekonomisti, so uporabljali pretežno makroekonomske sintetske indikatorje: ekonomsko uspešnost, odnos do potrošnje, najmanjši stroški, največji dohodek ali dobiček, tržno uspešnost ali odnos do mednarodnega trga. Ker pa se poleg prostorsko vezanih lokacijskih faktorjev, kakor so surovine, delovna sila, energija, promet itd., čedalje bolj veča vrsta takšnih, ki so od prostora malo odvisni (surovine, ki jih v naravi ni, planska politika, politika cen, prometne tarife, mednarodno tržišče), je v moderni ekonomiki veliko »prostorsko nevezane industrije« (foot loose industrij) (2, p. 7), ki jo je mogoče postaviti kjerkoli, le da so dani nekateri osnovni pogoji. Poseben in čedalje pogostejši primer so tovarne, ki so jim namenili vlogo »pionirskih investicij«, in ki naj bi. ne glede na ekonomsko uspešnost, spodbudile gospodarski in družbeni razvoj na ekonomsko nerazvitem območju (pri nas npr. nekatere tako imenovane »politične tovarne«). Naslednja značilnost industrijske proizvodnje je njena spremenljivost. Malokatera panoga je doživljala in doživlja tako hitre in vsestranske spremembe. Njihov izvor je tehniški napredek, različne iznajdbe, tehnološki izumi in organizacijsko-tehniške novosti. Do teh sprememb prihaja v sami proizvodnji (npr. avtomatizacija), ali pa z uvajanjem docela nove produkcije oziroma z bistvenim zoženjem dosedanje proizvodnje v sporazumni medsebojni delitvi dela z drugimi proizvajalci. Vsaka od teh sprememb pomeni opustitev dosedanjih lokacijskih prednosti in upoštevanje novih ali drugačnih lokacijskih faktorjev. Glede na to, da je do takšnih sprememb lahko prišlo v zgodovini podjetja celo večkrat, jih mora raziskovalec poznati in hkrati obvladati njihovo tehnološko in organizacijsko zasnovo. Pogosto je dovolj, da se spremeni samo eden od lokacijskih faktorjev, pa se s tem spremeni celotna njihova kombinacija, kar ima za posledico opustitev ali preureditev tovarne ali prenehanje določene dejavnosti sploh. Ob vsem tem je treba podčrtati, da je industrija na splošno prostorsko zelo inertna in da so za njeno premestitev potrebne zelo obsežne in dolgotrajne priprave. Po preselitvi se prav pogosto zgodi, da se v opuščena poslopja naseli nova tovarna, ki želi izkoristiti stavbe, kvalificirano delovno silo ali kakšne druge prednosti. Spremenljivost industrijske proizvodnje se v sedanjosti še stopnjuje. Številne tovarne v pokrajini z urejeno infrastrukturo, so sposobne zaradi dobre strojne opremljenosti in kvalificirane delovne sile sproti prilagajati svojo proizvodnjo tržnim zahtevam. Izraz tega je gradnja tako imenovanih industrijskih con ali parkov, v katerih se naseljuje najrazličnejša industrija zaradi številnih infrastrukturnih ugodnosti. Vsa ta spoznanja opozarjajo, da se pri velikem delu sodobne industrije zmanjšuje odvisnost od naravnih virov in nekaterih »klasičnih« faktorjev (surovine, energetika, tržišče, prometne zveze), da se po drugi strani veča teža nekaterih tehniških in ekonomsko-organizacijskih dejavnikov. Delitev tlela in specializacija sta osnova naslednje bistvene lastnosti industrije: povezovanja in vzročne soodvisnosti. Pri nobeni drugi gospodarski dejavnosti nimata te dve značilnosti tako velik pomen; to velja celo za naravne faktorje, čeprav jih nekateri izločajo iz industrijske analize. Povezanost industrije se izraža na dva načina: v asociacijah različnih industrijskih panog (medsektorska ali medvejna povezava) in v odvisnosti od drugih ekonomskih dejavnosti ter v prostorskih asociacijah ali aglomeracijah industrije. Ponavadi nastopata obe obliki povezovanja hkrati. Zato sovjetski geografi radi govore o proiz-vodno-teritorialnih združbah (24). Medsektorske soodvisnosti ali asociacije industrijskih panog se kažejo v strukturi industrijske proizvodnje in v alokaciji. Lahko zajamejo en sam proces, ali pa jim sledimo od prve predelave do končnega prc’zvoda (tied industries). Zaradi visoke stopnje v delitvi dela, ki ga uporablja industrija, je v vsakem posameznem procesu še veliko posebnih zvez z drugimi panogami (linked industries), brez poznavanja katerih ne moremo utemeljeno razložiti obstoja in funkcioniranja industrije. Pri takšni členitvi proizvodnega procesa je zelo pomembna delitev industrije na panoge in veje, saj slaba razdelitev lahko zabriše obstoječe povezave. Zveze registriramo s pomočjo bilančne metode ali z metodo input-output matrike in sicer kot dobavljeno blago (surovine, izdelki) ali kot potrošeno blago (polizdelki, energija, surovine). Raziskovalci ponavadi streme za tem, da bi zajeli v svoje analize celotni industrijski proizvodni potencial in ne samo eno panogo (npr. cementno industrijo). Čeprav so te zveze zelo spremenljive, dobe marsikje zaradi specializacije trdnejše in trajnejše oblike. To so različni kooperantski ali drugačni dogovori. Glede na to, kakšne so te povezave, govorimo o vertikalnem ali horizontalnem povezovanju (15; 24). V prvem primeru gre za sukcesivne stopnje v industrijski predelavi, v drugem pa za hkratno sodelovanje pri izdelavi novega proizvoda. To tehniško sodelovanje spremlja tudi vrsta organizacijskih in finančnih dogovorov. Prostorske asociacije se kažejo predvsem v aglomeriranju in prostorskem povezovanju industrijskih podjetij (24). Glede na velikost in intenzivnost zvez razlikujemo več tipov teh združb: industrijskih skupin in kompleksov po sovjetski taksonomiji (24, p. 561), ali industrijske centre, območja, kombinate in komplekse po Chardonnetu(7), oziroma industrijska podjetja, območja in pokrajine po Otrembi (47, p. 155). Industrijsko-teritorialne združbe so večidel podrejene vodilni panogi, ki ji v industrijskem planiranju pripisujejo pomen ključne (industrie-clef ali industrie-motrice po Perrouxu (48)) ali vodilne proizvodne dejavnosti (leading sector po ameriško) in okoli katere naj bi se stvoril »razvojni pol«. Vendar lahko dosežemo podobne rezultate pri načrtovanju industrije tudi z decentralizirano alokacijo industrije; pogoj je vertikalna in horizontalna industrijska integracija, ker le-ta prinaša spodbudo drugim panogam in številne prednosti in prihranke, izvirajoče iz zunanje ekonomije. S temi ugotovitvami smo se približali naslednji značilnosti sodobne industrije: njenim težnjam po aglomeriranju. Kopičenje industrije je nedvomno posledica povezovanja, vendar prinaša aglomeriranje še druge prednosti, ki jih ponavadi nazivamo »zunanja ekonomija« ali zunanji prihranki (external economies) in jili moramo ločiti od notranjih prihrankov, izhajajočih iz organizacije podjetja (internal economies). Ta zunanja ekonomija se zaradi kopičenja slejkoprej pretvori v »ekonomijo lokacije« (economie of location). Zunanji ekonomski prihranki nastajajo zaradi: 1) znižanja stroškov v transportu, 2) urejene infrastrukture, 3) razrasta sorodnih in dopolnilnih podjetij, kar zmanjšuje prometne stroške in izboljšuje oskrbo, in 4) nastajanja različne industrije, ki prispeva k skupnim stroškom za servise, skladiščenje, šolanje in zdravljenje delavcev, za tržne in raziskovalne zavode itd. (51). Značilno je, da takšne aglomeracije zlasti pogosto nastajajo okoli mest, kjer so dane vse zgoraj naštete prednosti in še nekatere druge (borza, reklamne agencije, šole, dobre komunikacije, znanstveni zavodi) (51). Upravičeno govorimo o urbano-industrijski lokaciji (urban-industrial location) in ekonomiji. Delitev dela, povezanost in soodvisnost industrije se realizirajo v krožnem blagovnem toku. Ta pojem nas vodi k zadnji in hkrati najbolj bistveni lastnosti vsake industrijske proizvodnje, k njenim temeljnim kategorijam: proizvodnji, menjavi in potrošnji. Večina raziskav o industrijskih blagovnih tokovih izvira iz krogov regionalne in prostorske ekonomije, vendar tudi teh del ni veliko in je tako ta problematika večidel le teoretsko obdelana. Proučevanje krožnega blagovnega toka v industrijski proizvodnji nam omogoča spoznati celotni kompleks industrijskega funkcioniranja in poslovanja, bodisi po posameznih panogah ali pa glede na celotno industrijo v regiji (51); s pridom pa se ga lahko poslužimo pri načrtovanju industrijskega razvoja. Da bi spoznali blagovni tok. potrebujemo podatke o strukturi proizvodnje in njeni teritorialni členitvi; ugotoviti je treba glavne surovine, polizdelke, gorivo in energijo, tokove delovne sile ter njihov obseg, pomen in razmestitev ter pretakanje. Skratka, spoznati je treba strukturo in teritorialno delitev dela, medsebojno součinkovanje (vzjaimodejstvije), proizvodne zveze (proizvodstvennije svjazi), dominantne (profilirujuščije) in dopolnilne panoge (dopolnitel-nije) ter oskrbne (obslužioajuščije), stične (smečnie ali soprjažennie) in spremljajoče (soputstujuščie zvjazi) zveze med industrijskimi vejami (24, p. 117—121). Upoštevati pa je tudi treba učinke, ki jih povzroča industrijska povezanost, bodisi z vključevanjem proizvodov iz drugih teritorialno-proizvodnih skupnosti v temeljni proizvodni proces (backward link-age effects), ali pa z ustvarjanjem novih prostorskih zvez ob renoviranju ali spreminjanju proizvodnje (forward linkage effects). Zaradi teh pospeševalnih učinkov, ki jih povzroča krožni blagovni tok v industrijski proizvodnji, oziroma, širše rečeno, sploh industrializacija, govorimo pogosto o multiplikativnem učinku industrije (51, p. 458—461). Industrija naj bi bila, po vzoru na Keynesiansko teorijo o finančno- gospodarskem poslovanju, poglavitni regionalni multiplikator, ki bi direktno (večji dohodki) ali indirektno (povečanje storitev, nova podjetja) induciral zvečanje celotne regionalne proizvodnje in s tem izzval splošni gospodarski napredek v regiji. To so na kratko nekatere pomembnejše ugotovitve o položaju industrijske geografije, o njenih stremljenjih in zasnovah. Prikazano stanje nas ne zadovoljuje in to tem manj, ker gre za geografijo dejavnosti, ki je najbolj prodorna v naši dobi in ki pred našimi očmi spreminja zemeljsko obličje. Literatura — Bibliography 1. Alexander J. W., Location of Manufacturing, Methods of Measurement, Ann. Ass. Am. Geogr;, 1958, 48, 1. 2. Alexandersson G., Geography of Manufacturing, Englewood Cliffs, 1967. 3. Benzce I., The Distribution of the Manufacturing and Mining Industry of Hungary, Applied Geography, 1964. 4. Boesch H., A Geography of World Economy, Princeton, 1964. 5. Blanchard R., La geographie de 1’industrie, Montreal, 1934. 6. Britton J. H. N., Regional Analysis and Economic Geography, A Case Study of Manufacturing in the Bristol Region, London. 1967. 7. Chardonnet J., Geographie industrielle, I.-II., Paris, 1962. 1965. 8. Chardonnet J., Les grandes types de complexes industriel, Paris, 1953. 9. Chisholm M., Geography and Economics, London, 1968. 10. Cešmiga I., Rudarstvo LR Slovenije, Ljubljana, 1961. 11. Dimitrijevič S., Karakteristike industrije i rudarstva bivše Jugoslavije, Beograd, 1949. 12. Economic Comission for Europe, Criteria for Location of Industrial Plants, United Nations, New York, 1967. 13. Fejgin J. G., Razjneščenie proizvodstva pri kapitalizme i socializme, Moskva, 1958. 14. Florence P. S., Investment, Location, and Size of Plant, Cambridge, 1948. 15. George P., Geographie industrielle du monde, Paris, 1949. 16. Gestrin F., Oris gospodarstva na Slovenskem v prvem obdobju kapita- lizma (do 1918), Kronika, XVII, 1969, p. 129—138. 17. Greenhut M. H., Plant Location in Theory and in Practice, The Economics of Space, Chapel Hill, 1956. 18. Hägerstrand T., Location Analysis in Human Geography, London, 1965. 19. Hamilton F. E. I., Models in Industrial Location, Models in Geography, London, 1967, p. 362—425. 20. Harris Ch. D., The Market as a factor in the Localisation of Industry in the U. S., Ann. Ass. Am. Geogr. XL1V, 1954, p. 315—348. 21. Herman S., Areas of Spatial Concentration of Industry in Poland, Geographica Polonica, 11,. 1967, p. Ill—120. 22. Hočevar T., The Structure of the Slovenian Economy, 1848—1963, New York, 1965. 23. Hoover E. M., Location Theory and the Shoe and Leather Industries, Cambridge Mass., 1937. Hoover E. M., The Location of Economic Activity, New York, 1948. 24. Hruščev A. T., Geografija promišlennosti SSSR, Moskva 1969. 25. Ilešič S., Gospodarska struktura Slovenije v luči poklicne statistike in delavskega zavarovanja, 5, Ljubljana, 1939. 26. Isard W., Location and Space Economy, New York, 1965. Isard W., and others, Methods in Regional Analysis, Cambridge Mass., 1960. 27. Ivanička K., Proces industrializace Slovensko, Geog. Časopis, XVI, 2, 1964. 28. Kolosovskij N. N., Osnovi ekonomičeskoga rajonovanija, Moskva, 1958. 29. Kratkaja geografičeskaja enciklopedija, I-IV., Moskva, 1960. 50. Kuklinski A., Changes in Regional Structure of Industry of People’s Poland, Geographica Polonica. 11. 1967. 51. Kukoleča Š. M., Industrija Jugoslavije 1918—1958, Beograd, 1941. 52. Lakatoš J., Industrija Slovenije, Zagreb, 1922. 55. Landon C., Industrial Geography, New York, 1958. 54. Leszczycki S.. Problems of Post-War Industrial Concentrations and Decentralizations in Poland. Geogr. Polonica, 7, 1965. 55. Lewis P., A Numerical Approach to the Location of Industry, Occas. Papers in Geography, No. 15, 1969. 56. Lindberg O., Economic-Geographical Study of the Localization of the Swedish Paper Industry, Geografiska Annaler, 55, 1955. 57. Livšic R. S., Očerki po razmeščeniju promišlennosti SSSR, Moskva, 1955. 58. Lösch A., Die räumliche Ordnung der Wirtschaft. Jena, 1944. 59. Malovrh C.. Zasnova razmestitve industrije v sistemu industrijske reprodukcije, Ekonomska revija. 21. 1970, p. 86—95. Malovrh C., Alokacija investicij v bazni industriji, Ekonomska revija. 25, 1972. 40. Martin J. E.. Greater London. An Industrial Geography, London, 1969. 41. McCarty H. H., Hook J. C.. Knos D. S., The Measurement of Association in Industrial Geography, Iowa City, 1965. 42. Merigot J.. Lerat S., Froment R„ Notions essentielles de geographie economique, I-II, Paris, 1966. 45. Miller W. E., A Geography of Industrial Location, Dubuque, 1970. 44. Mohorič I.. Industrializacija Mežiške doline, Maribor, 1954. Mohorič I., Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem, I-II., Ljubljana. 1969—1970. 45. Novak M., Razmestitev industrije v Sloveniji, Geografski vestnik, XV, 1959, p. 69—99. 46. Orožen J., Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola, Trbovlje, 1956. Orožen J.. Kratka zgodovina rudarstva in industrije v Spodnji Savinjski dolini, Savinjski zbornik, Celje, 1959, p. 215—250. 47. Otremba E., Allgemeine Agrar- und Industriegeographie, Stuttgart, 1955. 48. Perroux F., Note sur la notion de pole de developpment, Economie Appliquee, 1. Paris. 1955. 49. Probst A. E.. Razmeščenie socialističeskoj promišlennosti, Moskva, 1962. 50. Savič M., Naša industrija i zanati, IX. knjiga, II. deo, Sarajevo, 1951. 51. Smith D. M., Industrial Location, An Economic Geographical Analysis, 1971. 52. Sporck J. A., L’activite industrielle dans la region liegeoise, Liege, 1957. 55. Šorn J.. Razvoj industrije med obema vojnama, Kronika. VIL 1. (959, p. 10—21. 54. Weber A., Uber den Standort der Industrien, Tübingen, 1909. 55. Winkler E., Stand und Aufgaben der Industriegeographie, Zeitschrift f. Erdkunde. 1941. ON INDUSTRIAL GEOGRAPHY Igor Vrišer (Summary) This is a summary of an extensive survey of the methods of industrial geography. The purpose was to present problems in this study area, its evolution and the main characteristics of modern industrial production which are of great importance in the formation of an industrial landscape. The author’s conclusion is that industrial geography is still a rather underdeveloped branch of geography, although manufacturing industry is responsible for marked economic and social as well as physiognomical changes in the landscape. He finds in particular missing more complex geographic studies on industry, which is also true of other fields of research. In the first part of the paper are represented various interpretations of manufacturing industries and of industrialisation as occur in the geographical literature on the subject, this is folowed by a survey of different interpretations of the content and purposes of industrial geography as found in the works of Otremba, Alexandersson, Merigot-Lerat-Froment, Khrushchev and Chardonnet; a critical comment of these interpretations is included. The third part deals more in detail with achievements and research orientation in industrial geography in achievements and research orientation in industrial geography in various countries (Germany, France, Britain, United States, Soviet Union, East European countries) including Yugoslavia. In the last part attention is drawn to some salient characteristics of contemporary manufacturing industry. The author considers that a knowledge of them is essential for the adequate interpretation of the location and development trends of manufacturing industry. Listed as essential characteristics are: punctiform distribution in the landscape, very marked mobility and adaptability (foot-loose industries!), changing locational factors and changing product orientation, integration and causal interrelationship (intersectoral and interbranch links and the emergence »territorial production complexes«) and, as a result, trends toward agglomeration (because of internal, external, locational or urban economies). These observations point to the need to specify also the position and the role of manufacturing industry in the entire circular flow of goods. UDK UDC 910.1:502.7 GEOGRAFIJA IN VARSTVO ČLOVEKOVEGA OKOLJA* (Pogledi nn geografijo v luči varstva človekovega okolja) Darko R a d i n j a** Moja naloga je predvsem ta, da nanizam nekaj poglavitnih problemov glede razmerij med geografijo in varstvom okolja. Geografsko društvo Slovenije, organizator posveta o odnosih med geografijo in varstvom okolja, je imelo namreč namen, da bi naj namesto enopomenskega referata o tej problematiki prišla bolj do veljave neposredna, živa izmenjava mnenj. Zlasti še, ker so v naši geografski praksi o vsem tem verjetno precej različna mnenja, sama problematika pa je v marsičem kočljiva. Kočljiva zato, ker ne gre samo za problematiko okolja in njegovega varstva, temveč hkrati — hote ali nehote -— tudi za problematiko same geografije. Vprašanja glede vloge, ki naj jo ima geografska znanost — in geografija nasploh — pri raziskovanju in urejanju človekovega okolja, so v naši praksi še premalo razčiščena. O tem ni najbrž nobenega dvoma, pa bodisi da gre za teoretsko, metodološko ali praktično stran tega vprašanja. Terminološka problematika. Najprej naj opozorim na drobno, a nemara pomembno značilnost, ki jo je zaslediti v geografskih študijah marsikje po svetu in tudi pri nas. Namreč na to, kako se namesto tradicionalnih izrazov pokrajina — regija -— de žela čedalje bolj uporablja izraz okolje in to povečini v enakem pomenu. To velja seveda tudi za razčlenjevanje tega pojma: prirodno okolje oziroma prirodnogeografsko okolje, družbeno (socialno) okolje ali družbenogeografsko okolje, življenjsko okolje, človekovo okolje, geografsko okolje, in sicer v pomenu prirod na, družbena oziroma geografska pokrajina. Iskanje novih oznak samo po sebi še ne pomeni veliko, dokler gre za nove besede, a nespremenjene pojme in nespremenjeno vsebino, torej za sinonime. Podobno velja tudi za zelo modno oznako prostor (prirodni, družbeni, geografski) in za druge sinonime, ki marsikje izpodrivajo dosedanje geografske termine. Tokrat se ne kaže spuščati v problematiko o tem, zakaj in odkod v naši stroki težnje po prevzemanju novih izrazov in nadomeščanju starih, tako večkrat tudi samega imena geografija — geografski že v naslovih nekaterih razprav izpod peresa geografov. * Poročilo na posvetu o varstvu okolja, ki ga je organiziralo 24. 5. 1973 v Ljubljani Geografsko društvo Slovenije. ** dr., izredni univ. prof., 61000 Ljubljana, YU, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, glej izvleček na koncu zvezka. Našo pozornost raje usmerimo drugam. Namreč v to, da so ti termini povsem enaki izrazju, ki se danes na široko uporablja (v javnosti in med strokovnjaki) za enega zelo perečih in celovitih problemov sedanjosti — za t. i. krizo življenjskega okolja. Tudi na tem področju srečujemo iste izraze: naravno (prirodno) okolje, človekovo okolje, življenjsko okolje. Očitno je, da ta terminološka istovetnost nikakor ni naključna. Nasprotno! Upravičeno sklepamo, da gre tu in tam pravzaprav za isto vsebinsko in problemsko področje. Ne gre pa samo za enake termine, temveč kratkomalo za to, da je geografija veda o okolju. Onesnaževanje, zastrupljanje oziroma degradacija okolja so le določene razvojne faze, razvojne oblike okolja, pri čemer je zastrupljanje samo akutna faza tega razvoja. Kljub skupnim izrazom, ki se pri tem uporabljajo, varstvo okolja nima enotne niti osnovne terminologije. Pri drugih strokah in v javnosti sploh se z okoljem (človekovim, življenjskim) največkrat pojmuje samo prirodno okolje (npr. varstvo narave), torej ožje kakor v geografiji (3), včasih pa tudi v najširšem pomenu te besede (npr. družinsko okolje, stanovanjsko okolje in celo kot nematerialno okolje: kulturno okolje, intelektualno okolje ipd.) (5, 7, 8, 17, 18). Tudi sam izraz varstvo (okolja) različno pojmujejo: bodisi kot dobesedno varovanje oziroma zaščito prirode pred človekom, manj pa kot aktivno poseganje vanjo z namenom smotrnega izkoriščanja in s tem tudi urejanja. Marsikdaj razumejo pod varstvom okolja pravzaprav družbeno akcijo, ki naj prispeva k smotrnemu in bolj perspektivnemu reševanju tega ali onega aktualnega problema okolja <16)' Na drugi strani omenjajo različni strokovnjaki pri obravnavanju okolja posamezne geografske aspekte, vendar z značilno, negeografsko terminologijo. Največkrat gre pri tem za poudarjanje medsebojne povezanosti pojavov v okolju, njihove celovitosti in dvojnosti (prirodne in družbene). Ponavadi take, v bistvu geografske poglede označujejo kot kompleksno vzajemnost, integralnost, dualizem sveta, globalnost, dialektična nasprotja prirode in družbe, ekologijo okolja (10). Vse to na eni strani potrjuje, da so osnovni geografski pristopi in aspekti pri obravnavanju te problematike koristni in nujni, da pa jih hkrati s termini vred ne poznajo. Za nas geografe je to vsekakor zelo značilno opozorilo. Tudi sicer gre za zelo karakteristično terminološko situacijo. Namesto da bi se geografska terminologija pri razpravljanju o varstvu okolja ustrezno uveljavila in popularizirala, opažamo celo nasproten pojav. V geografijo vdirajo različni izrazi (prostor, ekologija, ekološki, ekotop, biotop). Ta terminološka problematika je sicer obrobna, vendar po svoje značilna, ker opozarja na premajhno kritičnost v geografiji in na premalo razčiščene pojme. — V naslednjem uporabljam izraz varstvo okolja v najširšem pomenu, in sicer za celotno olje (geografsko, človekovo, življenjsko) z njegovimi prirodnimi in antropogenimi sestavinami vred ter za varstvo v najširšem pomenu, vključno smotrno urejanje in preurejanje tega okolja. Varstvo okolja in geografija. Pomembnejše pa je naslednje vprašanje: v čem je pravzaprav osrednja vsebinska povezava med varstvom okolja in geografijo? Osnovna problematika pri varstvu okolja je nedvomno odnos med prirodo in družbo. Pomembnost in usodnost tega razmerja osvetljujejo tako rekoč vse stroke, ki so se v to problematiko vključile, vsaka s svojega zornega kota. Poleg samega dokaznega gradiva pa pričajo o tem tudi miselni pogledi — posplošitve, do katerih je prišlo ob tej problematiki z najrazličnejših strani. Toda odnos med prirodo in družbo je hkrati tudi osrednja tematika geografije. To pa pomeni, da je problem varstva okolja hkrati tudi geografski problem. In to nikakor ne obroben, temveč osrednji in tipično geografski. Odnos med prirodo in družbo je seveda že star problem geografske znanosti (star je pravzaprav tudi problem same degradacije okolja), ki jo spremlja že lep čas njenega razvoja, čeprav se je medtem spreminjal. Tudi v današnji geografiji je ostal močno v ospredju, zlasti v tako imenovani enotni geografiji, ki jo priznavamo tudi pri nas, vsaj formalno, če že ne dejansko. Če je temu tako, se upravičeno sprašujemo, zakaj se naša stroka pri proučevanju »varstva okolja« bolj ne angažira, bodisi v znanstvenem, aplikativnem ali pa na vzgojnem področju. Zakaj se geografi v večji meri ne vključujemo v proučevanje te aktualne problematike, zakaj se bolj ne zavzemamo za osveščanje javnosti in še posebej mladine glede usodnega pomena, ki ga ta pojav za pokrajinsko sfero na zemlji nedvomno ima, in zakaj ne prispevamo v večji meri k samemu reševanju tega problema? Slovenski geografi smo se tej problematiki sicer posvetili že na proslavi 50. obletnice GDS 1972. leta, nadalje smo z referati sodelovali tudi na ustreznih posvetih, ki so jih o tej problematiki pripravili drugi. Objavili smo tu in tam tudi nekaj člankov (6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 16, 18, 21) in pripravili nekaj elaboratov. Vendar — ali smo z doseženim lahko zadovoljni? Ali gre pri tem resnično za tisti prispevek, ki se od geografije upravičeno pričakuje glede na njeno vsebino in njeno že kar razglašeno kompleksnost? Ali daje geografija v tem pogledu resnično svoj najpomembnejši in zanjo — pa tudi za druge — svoj najbolj specifični prispevek? Doslej namreč še nimamo geografskih razprav, v katerih bi to problematiko znanstveno poglabljali, pa tudi trdno organiziranega raziskovalnega dela se v tej smeri pravzaprav še nismo lotili, čeprav so med nami — kar je značilno — težnje po tovrstni usmerjenosti in čeprav gre pri tem za zelo aktualno, široko in družbeno pomembno nalogo, kar sicer pri našem delu radi poudarjamo. Še najbolj aktivni so v tem pogledu nemara tako imenovani aplikativni geografi iz razvojnih ustanov, čeprav je pri njihovem delu večji poudarek na raziskovanju geografskega okolja glede bodočega razvoja kakor pa na opozarjanju in reševanju sedanjih perečih vprašanj tega okolja. Ker pa je med nami vendarle čutiti pripravljenost na to, da bi več kot doslej -— pa tudi bolj bistveno — prispevali k proučevanju te splošno pomembne problematike današnjega časa, je prav gotovo nujno, da si skušamo pojasniti, kje so pravzaprav objektivne težave, ki tak razvoj zavirajo. Z namenom seveda, da bi jih odpravili, geografsko proučevanje varstva okolja pa spodbudili in usmerili na tista vprašanja, ki so za geografijo tipična, specifična in osrednja, skratka bistvena. Če bi te naloge izluščili in se o tem sporazumeli, bi to bilo za naše nadaljnje delo zelo spodbudno. Zato je tem vprašanjem vredno posvetiti našo skupno pozornost. Konkretno: ali naj se z varstvom okolja ukvarja celotna geografija (z vsemi vejami vred) ali pa samo njene posamezne veje (npr. fizična geografija ali pa posebna »ekološka geografija«)? O teh vprašanjih se da razbrati pri nas — vsaj posredno — več mnenj oziroma zamisli. Po prvem mnenju naj bi celotno geografsko delo in sleherno geografsko proučevanje posredno ali neposredno odsevalo tovrstno problematiko, bodisi z ustreznimi pogledi, metodologijo ali konkretnimi raziskavami. Zato naj ne bi o tej problematiki razvijali npr. na univerzi posebnih geografskih predavanj, posebne specializacije, ker se tej tematiki pravzaprav ne bi smela izogibati nobena geografska veja, nobena usmeritev in nobeno predavanje. Problematiko onesnaženosti (degradacije) geografskega okolja in njegovega varstva naj bi osvetljevali predvsem s stvarnimi kompleksnimi geografskimi raziskavami. Zato pri vsem tudi ne gre za novo vrsto geografije, imenovano morda »ekološka geografija«, kakor tudi pred leti ni šlo za posebno »aplikativno geografijo«, temveč le za aplikacijo geografije. Po teh pojmovanjih tudi v obvezni šoli ne bi bilo smiselno uvajati novega predmeta, kot se tu in tam sliši, temveč bi morali to snov organsko vključevati v učno-vzgojne programe sedanji šolski predmeti, v prvi vrsti geografski pouk. Po drugi zamisli, ki se tu in tam pojavlja, pa naj bi se z ekološko problematiko geografskega okolja posebej ukvarjali. Pri tem naj bi šlo pravzaprav za novo specializacijo v geografiji. Vprašanje pa je, ali ne bi geografije kot celote s tem dokončno odrinili od te problematike ter je hkrati močno osiromašila. Če bi to zamisel dosledno izpeljali, bi to pripeljalo do posebne veje oziroma specializacije, sedanja geografija pa bi ostala nespremenjena. V okviru visokošolske geografije bi to pripeljalo do posebnega študija, v obvezni in srednji šoli pa do novega predmeta, npr. »varstvo narave« ali »varstvo okolja«, kakršnega imajo npr. v ZDA (14, 15). Zanj se npr. poteguje tudi Srbsko geografsko društvo (22, 24). Možna je seveda tudi tretja, vmesna pot, po kateri naj bi se z geografskimi problemi varstva okolja ukvarjale vse geografske veje in seveda geografija kot celota. Vendar pa bi zaradi širokega pomena in splošne aktualnosti te problematike posvetili njenim teoretičnim in metodološkim vprašanjem posebno pozornost, morda tudi v obliki ustrezne usmeritve, ne pa specializacije. 8 Geografski vestnik 113 Nakazani pogledi gornje problematike seveda niso izčrpali. Opozorim naj le na težnje, da bi problematiko varstva okolja skrčili zgolj na prirodno okolje (zato naj bi se z njo ukvarjala predvsem fizična geografija) ali celo samo na posamezne elemente tega okolja (vodo, zrak, prst) in na posamezne veje te geografije. Človekovega (življenjskega, geografskega) okolja pa ne sestavljajo samo prirodni, temveč prav tako tudi družbeni elementi (socialni, kulturni, antropogeni). Onesnaževanje ali degradacija zajema torej tudi te elemente. Gospodarska zaostalost je npr. s svojimi najrazličnejšimi pokrajinskimi potezami prav gotovo ena izmed izrazito negativnih potez geografskega okolja. Večkrat tudi omenjajo, kako je razdrobljena zemljiška posest izrazito negativna poteza družbenega, ne pa prirodnega dela življenjskega okolja (10). V urbaniziranih pokrajinah je takih potez še več. Zato je razumljivo, da se tudi pri družbenogeografskih proučevanjih odpirajo potrebe po obravnavi te problematike. Ker pa slednjič ne gre, kot vemo, posebej za prirodno in posebej za družbeno okolje, temveč za eno samo, skupno, enotno okolje, v katerem se eni in drugi elementi prepletajo in vzročno ter funkcijsko součinkujejo ter vraščajo v kvalitetno nov svet, so za razumevanje tega okolja bistveni ravno njihovi medsebojni odnosi. To pa pomeni, da problematika okolja in njegovega varstva zajema celotno geografsko proučevanje, celotno geografsko znanost. S tem smo pravzaprav znova trčili na enega od osrednjih geografskih pogledov, ki naj bi bil osnovno (teoretsko in praktično) izhodišče pri proučevanju okolja in njegovega varovanja, na odnos med prirodo in družbo. Pomen geografske teorije za proučevanje okolja in njegovega varovanja. Pomen teh odnosov (med prirodo in družbo), kakor so zajeti v geografski teoriji, ni nekaj, kar bi bilo daleč od konkretnega raziskovalnega dela. Tudi ni odmaknjena filozofija, še manj pa izčrpana akademska tema, temveč naj bi bilo to osnovno teoretično izhodišče vselej aktualno tudi pri konkretnih geografskih raziskavah. Ti pogledi so pravzaprav — takšni ali drugačni — vsakodnevno implicirani v življenje, kar se je vedno znova kazalo tudi ob vseh neštetih javnih diskusijah v zvezi z varstvom okolja. Povezovanje prakse s teorijo je v geografiji morda nujnejše kakor drugod glede na njen izjemni in zato tudi kočljivi položaj med prirodnimi vedami na eni in družbenimi na drugi strani. Zato je tudi večja nevarnost, da ob zanemarjanju teoretične misli zabredemo pri konkretnih geografskih raziskavah bodisi na eno ali dtfugo stran. Kajti v stvarnih proučitvah odsevajo tudi posredno in nehote teoretična izhodišča ali pa pomanjkanje le-teh. Zato za geografska proučevanja še posebej drži, da je dobra teorija najboljša praksa. Na pomembnost teh teoretskih izhodišč in njihove aplikacije opozarja dejstvo, da je odnos med prirodo in človekom močno v ospredju tudi pri nekaterih drugih znanstvenih disciplinah, zlasti v filozofiji, psihologiji in pedagogiki. V geografiji je ta odnos sicer zajet širše, ne samo v odnosu priroda—človek, kakor pri drugih strokah, temveč predvsem v odnosu priroda—družba. Zanimivo pa je opazovati, kakšno pot so v tem pogledu prehodile te vede in kako teoretična razglabljanja o teh odnosih, ki so tam — v nasprotju z našo geografijo — bolj živa, vplivajo tudi na raziskovalno in aplikativno delo ter na razvoj teh strok v celoti. Za geografijo je nadvse instruktivno spoznanje o tem, kako si je vsaka od teh ved s težavo in neštetimi stranpotmi krčila tovrstno spoznavno pot in kako je to vplivalo in še vpliva na njihovo raziskovalno in drugo prakso. Spomnimo se samo razglabljanj v psihologiji in pedagogiki, koliko je v človeku prirod-nega in koliko privzgojenega, pridobljenega, kultiviranega itd. Pri vseh teh vedah se analogija teh spoznanj kaže tudi v podobni terminologiji. Zato v geografiji ne govorimo o determinizmu ali nihilizmu na splošno, ker te izraze poznajo tudi druge stroke, temveč o geografskem determinizmu, geografskem posibilizmu itd. Tudi v geografiji so, kot dobro vemo, odnose med prirodnini okoljem in družbo različno presojali in še sedaj v geografski praksi ni enotnih pogledov (geografski posibilizem, geografski indetermi-nizem, dialektični materializem). Mimo teh vprašanj ne moremo tudi pri problematiki varstva okol ja. Znanost in družba posebej se namreč še danes otepata z usedlinami starejših naziranj o pomenu in medsebojni vlogi prirodnega okolja in družbe. Toda ta problematika je danes še širša in bolj poglobljena, ker ne gre več samo za odnos med družbo in prirod nim okoljem, temveč za odnos med družbo na eni strani in celotnim življenjskim okoljem na drugi (z rapidno naraščajočimi antropogenimi sestavinami vred, ki dobivajo v današnjem svetu kvalitetno nov pomen). Poleg tega gre za kvalitetno novo komponento, ki je v tem, da skuša družba dosedanji, pretežno stihijski razvoj okolja celovito usmerjati. Slednjič je v tej problematiki nova komponenta dejstvo, da je družba sposobna stopnjevati razvojne procese tudi v prirodnem okolju samem. Tu ne gre samo za erozijo prsti, temveč tudi za procese v ozračju, vodovja, reliefu in antropogeno v pogojenem kroženju materije sploh. Zato so se omajala spoznanja o relativni statičnosti prirodnega okolja, češ da se je v tisočletjih razvoja človeške družbe njena struktura bistveno spreminjala, medtem ko se prirodno okolje v tem času praktično ni spremenilo. Onesnaževanje okolja je tudi v tem pogledu prineslo nove poglede. Problematika varstva okolja je postavila v novo luč poglede, po katerih celotnega okolja (prirodnega in družbenega skupaj) ni mogoče enotno proučevati zaradi dvojnih zakonitosti (prirodnili in družbenih), ki so v njem. Zaradi tega dualizma so npr. v SZ razdelili znanost na pri-rodne in družbene vede in to delitev, kot vemo, dosledno speljali tudi v geografiji. S tem so tudi formalno institucionirali pojmovanje o neenotnosti človekovega okolja. V zadnjih letih so zaceli ta nazi-ranja sicer opuščati (1, 8, 11, 13), saj ravno po dialektičnem materializmu vodijo kvantitativne spremembe do bistveno novega razvoja, kar drastično dokazujejo pokrajinski in drugi učinki industrializacije in zlasti onesnaževanje okolja. Ta pojav bo očitno vplival na razvoj teorije o odnosu med prirodo in družbo oziroma na pojmovanje o relativnosti dvojne dialektike sveta. Tehnološki in sploh moderni razvoj družbe je prvotno prirodno okolje tako prepregel in prepojil z antropogenimi sestavinami, da postaja razlikovanje med enimi in drugimi marsikje vse manj smiselno. Zato v njem niso pomembne samo prirodne in družbene zakonitosti posebej, temveč tudi skupne razvojne zakonitosti kot celota. O teh spoznanjih teoretična razglabljanja še niso veliko napredovala. Dosledno razlikovanje med eno in drugo polarnostjo sveta (prirodno in družbeno) se postavlja v novo luč ne samo zato, ker so ti elementi med seboj čedalje bolj prepleteni, povezani in zliti, temveč tudi zato, ker igrajo v tem okolju eni in drugi elementi enako vlogo. Včasih je ta vloga za okolje progresivna, včasih degresivna (10). Družbeni elementi so v okolju lahko spodbuda ali ovira za njegov nadaljnji razvoj. Človeška družba se torej sooča s strukturno novim in kvalitetno širšim ter bolj kompleksnim okoljem. Ali predstavljajo npr. v Sloveniji večjo oviro za združevanje razdrobljene zemljiške posesti v sodobne kmetijske obrate prirodne ali družbene poteze? Ali so večje ovire v razčlenjenem reliefu in prirodni razdrobljenosti slovenske pokrajine sploh ali v drobni posestni strukturi in njeni tradiciji? Ali niso v materialni dediščini marsikatere kulturne pokrajine večje ovire za njen nadaljnji razvoj kakor prirodne osnove same? Pri gradnji sodobnih poti so prirodne pregraje večkrat manjša ovira, kakor pa naseljena ali kako drugače opremljena pokrajina, ki jo morajo te poti prečkati. Če se glede varstva in urejanja okolja vprašamo, v čem lahko geografija največ prispeva k razreševanju njegove problematike, bo odgovor nemara ta, da more geografija največ prispevati z razvijanjem in izpopolnjevanjem dialektičnega gledanja na razmerje med družbo in njenim celotnim okoljem. Torej s svojo osnovno teoretično in metodološko osnovo, do katere se je dokopala pri enotnem proučevanju pokrajinske sfere in posameznih pokrajin. Šele v tej luči dobijo pravo vrednost stvarne geografske raziskave. V slovenski geografiji se že nekaj let množijo družbenogeografska proučevanja, ki usmerjajo svojo pozornost predvsem na pojave znotraj družbenogeografske sfere in njenih mejnih področij. Ta problematika priteguje pravzaprav večino naših geografov in to je vtisnilo slovenski geografiji značilno usmeritev. Ta orientacija je deloma razumljiva spričo dinamičnih in raznovrstnih družbenih sprememb v povojnem razvoju naših pokrajin. Preveč zanemarjena pa je bila pri tem skrb za skladen razvoj geografske znanosti kot celote. Zato nikakor ni naključje, da so stopila v ozadje širša geografska proučevanja in še posebej študij geografskega okolja v luči odnosov med prirodo in družbo. Temu se je pridružila še specializacija, ki je zajela celotno geografijo, kar je obravnavanje posameznih vrst geografskih pojavov na račun geografske celovitosti še stopnjevalo. Enostranska usmeritev geografije že sama po sebi deluje deterministično ali indeterministično, odvisno od smeri, kamor se nagne. Bržkone ravno specializacija preprečuje, da bi se naša geografija bolj angažirala pri problematiki varstva okolja. Sedanjo usmeritev geografije je seveda pogojevala tudi družbena praksa. Tako je tudi danes, ko ta praksa začenja zaradi onesnaževanja okolja prav tako posvečati več pozornosti prirodnemu okolju. Toda zavedati se moramo, da geografija ne v enem, ne v drugem primeru ne more polnokrvno zaživeti. Zato bi bilo zanjo nedvomno koristnejše, če bi sama skušala vplivati na družbeno prakso in jo prepojiti s svojimi kompleksnimi pogledi. Problematika varstva okolja je za to lepa priložnost. Odnos med prirodo in družbo, ki naj bi bil osrednja tematika geografije, je s problematiko varstva okolja postal znova aktualen. Pri tem je za naše razmere značilno, da smo geografi to problematiko že opuščali. Tej praksi, ki je pravzaprav nismo nikoli ustrezno utemeljili, se je geografska teorija enotne geografije sicer upirala, a ne posebno uspešno. Česar nista zmogli kritika in teorija, bo zmoglo nemara življenje samo, ki je postavilo pred znanost in s tem tudi pred geografijo odnos med prirodo in družbo kot posebno aktualen problem današnjega časa. Družbena aktualnost te problematike pomeni za (enotno) geografijo krepko spodbudo, pa tudi veliko obveznost. Na stežaj odprta vrata so nas pravzaprav presenetila. Za problematiko varstva okolja so zainteresirane številne stroke, prirodne in družbene, kar je vsekakor spodbudno. Toda poleg parcialnih in specialnih proučevanj posameznih elementov in pojavov, ki so pretežno analitična, je prav tako potrebno tudi kompleksno proučevanje, to je spoznavno sintetiziranje prirodnih in družbenih kompleksov človekovega okolja. Ali naj geografija sodeluje pri prvih ali drugih raziskavah? Za naše razmere vprašanje nikakor ni odveč. Po dejanski usmerjenosti slovenske geografije je verjetno njen delež pri prvi kategoriji proučevanj. Glede na teoretično zasnovo enotne geografije pa seveda pri drugi. Z vidika enotne geografije je delež, ki ga more in tudi mora geografija prispevati k reševanju problematike varstva okolja, razmeroma lahko opredeliti, ker so tovrstni pogledi že nakazani, doma predvsem v prispevkih akademika S. Ilešiča (8, 9, 10). Zato naj jih povzamem prav na kratko. Geografija mora opozarjati predvsem na celovitost problematike o okolju. Prispevati mora, da ožje in enostranske poglede zamenja široko medsebojno usklajevanje različnih interesov. Pri tem je treba upoštevati poleg sedanjih razmerij tudi perspektivna. Geografija naj nadalje opozarja in seveda utemeljuje, da enostranske rešitve vodijo iz ene krize v drugo. Bodisi da gre pri tem za težnje po enostranskem pasivnem varstvu narave zaradi estetskih, rekreacijskih ali kulturnih razlogov, ali pa za pobude, ki zožujejo problematiko okolja samo na posamezne elemente prirodnega okolja, npr. na zrak, vodo ali pa na varstvo okolja v biološkem oziroma ekološkem (fiziološkem) pogledu. Vloga geografije naj bi bila nadalje v tem, da stalno opozarja, kako pri problematiki okolja ne gre samo za odnos med prirodnim okoljem in družbo, temveč za kompleksnogeografsko problematiko v najširšem pomenu te besede. Na eni strani gre namreč za varstvo vseh pozitivnih sestavin življenjskega okolja, najsi bodo prirodne ali družbene; na drugi strani pa za odstranjevanje, popravljanje in preurejanje vseh negativnih elementov ne glede na njihovo prirodno ali družbeno poreklo. Pri ekološkem aspektu so namreč družbeni elementi prezrti. Pri kompleksnem pojmovanju življenjskega okolja postane jasno, da celotna problematika tega okolja še zdaleč ni samo v pasivnem zavarovanju njegovih potez, ker te niso samo pozitivne, temveč tudi negativne, tako v svojih prirodnih kakor antropogenih elementih, temveč predvsem v aktivnem smotrnem urejanju in preurejanju okolja. To je toliko potrebnejše, ker postajajo po mnenju enotne geografije odnosi med prirodo in družbo čedalje bolj intenzivni in raznovrstni, pri čemer je družba čedalje bolj aktivna, zahtevna in mnogo-stranska. Zato je potrebno, da so antropogeni posegi v prirodno okolje čimbolj domišljeni in preudarni, tako da bi bili kar najbolj pozitivni in da bi imeli za okolje čim manj negativnih posledic. Geografija naj poudarja, da je splošni problem življenjskega okolja pravzaprav v tem, da se poiščejo poti do ustreznega ravnovesja med zahtevami, ki jih postavlja populacijska ekspanzija, tehnični napredek in težnja po višjem življenjskem standardu, ter možnostmi, da se obdrži biološko zdravo in estetsko sprejemljivo okolje. Dolžnost geografov pa je, da prispevajo k praktičnemu vzpostavljanju tega ravnovesja na eni strani s konkretnimi kompleksnimi regionalnimi analizami, na drugi strani pa s svojo kompleksno prostorsko mentaliteto, s katero naj bi infiltrirali tudi druge. (Najprej pa moramo seveda to ravnovesje in tako mentaliteto še marsikje doseči v sami geografiji). Naloga geografije je, da tudi pri osveščanju javnosti in v šolski vzgoji ustvarja vzdušje kompleksnega aspekta na probleme prostora in okolja in da dopolnjuje enostranske, poenostavljene aspekte ožjih specialistov, ki zgubljajo izpred oči kompleksno celoto tega, kar naj bi namesto ožjega ekosistema raje imenovali geosistem (10, 19). Z vidika specializirane geografije pa je nasprotno težje nakazati naloge, ki naj bi jih v okviru te problematike okolja opravili geografi. Prvi problem je nedvomno v tem, da je delitev dela z drugimi strokami v tem primeru manj jasna, proučevanje pa manj specifično. Vendar je skupna težnja specializirane geografije v tem, da se stvarna proučevanja bolj poglobe, raziskave bolj sistematično dokumentirajo, rezultati bolj ovrednotijo in da se bolj poudarja razčlenjevanje oziroma analiziranje pojavnih oblik. Urejanje okolja terja bolj sistematične in bolj kvantitativne geografske raziskave okolja. Problem onesnaževanja in degradiranja okolja sploh je to stran raziskav potisnil še bolj v ospredje. Pokrajine kot teritorialne enote okolja imajo namreč omejene zmogljivosti (kapacitete). Ce so te presežene, se struktura okolja naglo spremeni — ravnotežje se poruši. V tej luči je onesnaženost okolja lep primer. Tudi to naj bi sililo geografske raziskave v bolj specializirane smeri, npr. v študij pokrajinskih ravnotežij (20). Ker je onesnaževanje okolja akutna pojavna oblika njegovega razvoja, naj bi se geografske raziskave bolj kot doslej usmerile v obravnavo najnovejših razvojnih faz pokrajine — in tudi perspektivnih —- na račun njihove starejše geneze. Onesnaževanje okolja opozarja — bolj kot drugi pojavi doslej — na sicer znano dejstvo, da so pokrajine zaradi medsebojne odvisnosti posameznih pokrajinskih elementov po svoje sicer relativno trdni, a hkrati razmeroma občutljivi kompleksi, ki so v tako imenovanem dinamičnem ravnovesju. Proučevanje takih pokrajinskih ravnovesij naj bi bila prav tako ena od značilnih usmeritev specializiranih geografskih raziskav. Seveda terjajo takšne raziskave kvantitativne analize ter ustrezno matematizacijo raziskovalnih metod, kar naj bi bila naslednja značilnost tovrstnih raziskav (20). Problematika varstva in urejanja okolja zahteva podrobnejše in natančnejše geografske raziskave. Poleg same pokrajinske strukture je s tem v zvezi pomembna zlasti razvojna dinamika pokrajin in zakonitosti, po katerih se ta preobrazba razvija. Zato naj bi bili v ospredju raziskav modeli, ki prostorske komplekse pojasnjujejo (4). Tudi to naj bi bila ena od usmeritev specializiranih geografskih raziskovanj. Kljub temu pa bo morala geografija bržkone opozarjati na individualnost regi j in svariti pred pretirano matematizacijo oziroma shema-tizacijo v pojmovanju geografskega okolja. Literatura — Bibliography 1. Anučin V. A., 1972, Teoretičeskie osnovy geografii, Moskva. 2. Bunge W., 1962, Theoretical geography, Lund. 3. Carol H., 1963, Zur Theorie der Geographie. Mitt. d. österreichischen geogr. Gesellschaft, 105, H. 1—2. 4. Chorley R. J., 1971, The role and relations of physical geography. Progr. Geogr., Vol. 3, London. 5. Clere Earl P., 1969, National frontiers to environment. J. Al. Acad. Sei. 40, 2. 6. Gams I., 1972, Ekosistem in vprašanje ogroženosti zemeljske atmosfere, Geogr, obz., XIX, 2, Ljubljana. 7. Ilešič S., 1962, O pojmu resničnega »geografskega okolja«, Geogr, obz., IX, 3—4. Ljubljana. 8. Ilešič S., 1972, O geografskih aspektih varstva okolja, Geogr, obz., XIX, 2, Ljubljana. 9. Ilešič S., 1973, Široko in aktivno varstvo okolja v geografovi luči, Naši razgledi, leto XXII, 505, Ljubljana. 10. Ilešič S., 1973, Diskusione primedbe na tematiku životna sredina i čovek. V publ.: Životna sredina i čovek, Srpsko geografsko društvo, knj. 39, Bgd. 11. Ilešič S., 1971, Težnja h kompleksnosti na jubilejnem kongresu sovjetskih geografov v Leningradu, Geogr, vestnik XLIII, Ljubljana. 12. Kokole Vera, 1973, Sodobna razmišljanja o širših problemih življenjskega okolja, Geogr, obz., XX, 1—2, Ljubljana. 13. Kolotievskij A. M.. 1973, Sostojanie i tendencii razvitija osnovnyh teo-retičeskih koncepcii v sovjetskoj geografii. Zb. Teoretičeskeja geografija, Riga. 14. Kromm D., 1970, Geografija prirodnih virov v ZDA, Geogr, obz., XVII, 1, Ljubljana. 15. Kromm D.. 1972, Pouk o varstvu narave v osnovnih šolali v ZDA, Geogr, obz., XIX, 1, Ljubljana. 16. Lah A., 1972, Proučevanje, urejanje in varstvo okolja, Geogr, obz., XIX, 4, Ljubljana. 17. May R., 1973. Stability in randomly fluctuating versus deterministic environments. Amer. Natur, 107. 957. 18. Mihevc P., 1972, O pojmu človekovo okolje, Geogr, obz., XIX, 4, Ljubljana. 19. Mine A. A. in Preobraženskij V. S., 1973, Sistemnaja orientacija v geo-grafičeskih issledovanjih. Zb. Teoretičeskaja geografija, Riga. 20. Pešci M., 1973, Geographical problems of environmental research. Acta geol. Acad. sei. hung., 17. 1—3. 21. Radinja D., 1972, Onesnaženost človekovega okolja v luči geografske terminologije, Geogr, obzornik, XIX. 1, Ljubljana. 22. Rakičevič T. L., 1973, Zaščita prirode i geografska nastava, Zivotna sredina i čovek. Srp. geogr, društ.. kuj. 39, Beograd. 23. — 1972, Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji, Ljubljana. 24. — 1973, Zivotna sredina i čovek, Srpsko geografsko društvo, knj. 39, Beograd. LA GEOGRAPHIE ET LA PROTECTION DE LENVIRONNEMENT DE L HOME Darko Radinja (Resume) Entre la geographie et la protection de I’environnement de l'home il y a une etroite liaison de contenu. La problematique de base de la protection de 1’envi-ronnement est en effet le rapport entre la nature et la societe. Et ce rapport est aussi le theme central de la geographie. Le probleme de la protection de 1’envi-ronnement est done ä la fois aussi un probleme geographique central. De ce fait, il est insolite que la geographie ne s’engage pas dans une plus grande mesure dans la problematique de I’environnement de l’home. Selon lopinion de 1’auteur, il laut en chercher la cause dans la dispersion predominante de la science geographique d’aujourd’hui dans les recherches geographiques qui entrent pour la plupart dans des etudes restreintes au dedans de la sphere geographique naturelle ou sociale. Nous devons prendre conscience qu’il s’agit dans la protection de 1’environ-nement de la problematique de I’environnement entier (geographique, vital, de l’home) et pas seulement naturel, comme on l’entend souvent dire en public. De meme, en ce qui concerne I’environnement il ne s’agit pas seulement de le proteger, mais encore de l’exploiter convenablement, de Forganiser et reorganiser avec discernement. L’auteur estime que les problemes, declenches par la crise de l’environ-nement de l’home, contribueront ä la reintegration de la geographie et que le rapport entre la nature et la societe redeviendra son objet central qu’il va ce-pendant falloir etudier methodologiquement en bien des points d’une maniere differente. Dans I’etude de l’environnemet, l’aspect geographique regional aura ne-cessairement plus d’importance. Devant la geographie s’ouvrent done surtout les besoins de l’analyse et de l’estimation des sources (bases) naturelles et sociales a la fois, puis les estimations des equilibres et capacites et particulierement I'etude des contradictions et del desiquilibres entre I'environnement (geographique) et l'activite de la societe, le tout avec une application plus grande des me-thodes et modeles exacts. UDK UDC 502.7.001 NOVI POGLEDI NA PROUČEVANJE OKOLJA Vera K o k o 1 e * Problemi okolja predstavljajo v celoti splet bolj ali manj zapletenih vprašanj sodobne družbe, ki se zaradi svoje raznolikosti in prepletenosti pojavljajo na vseh področjih človekovega delovanja. Smo v obdobju, ko se človeštva, kot že večkrat v zgodovini, lotevajo nemir, nezaupanje in dvomi v prihodnji razvoj, če ne celo v nadaljnji obstoj človeštva na zemlji. Znanost in tehnika 19. stoletja sta tako napredovali, da je človek upravičeno upal, da bo v kratkem dosegel srečo, opredeljeno kot življenje brez naporov in ogroženosti. Toda že pred koncem stoletja so se pojavile nepredvidene ovire, ki so sprožile dvome v dosego zastavljenih ciljev. Predpostavka 19. stoletja, da bo »tehnološko okolje«, kot ga imenuje v svoji knjigi o industrijski družbi G. Friedman,1 človeka bolj zadovoljilo in osrečilo kot naravno, se je izkazala za netočno. Človek je spreminjal in še spreminja naravno okolje z namenom, da ga prilagodi svojim potrebam in željam. Vanj vnaša vedno več svojih tvorb. Ponekod, npr. v mestih, jih je nakopičil že toliko, da postajajo nadležne, neprijetne in celo nevarne. Namesto, da bi ga osvobajale, ga spreminjajo v svojega sužnja. V velikih mestih je človek vedno bolj podoben avtomatu. Njegovo obnašanje ureja zelena in rdeča luč po nekem vnaprej določenem programu. Mesta izgubljajo prvotno individualnost in se zra ščajo v eno samo »ekumenopolis«', kot to svetovno mesto imenuje C. A. Doxiadis.2 Postajajo življenjsko okolje za večino človeštva na zemlji, a pri tem to okolje vedno manj ustreza človekovim biološkim potrebam. V kratkem času je »okolje« postalo ne samo tema dneva ali leta, ampak kar tema stoletja. Vse kar je mogoče povezati z »okoljem« dobi neko dodatno težo v smislu aktualnosti in tehtnosti. Pri tem pa so lahko zadeve, ki jih vežemo na »okolje«, zelo različne. Nerodno je, ker jih često imenujemo kar »okolje«. Tako je »okolje« predmet mednarodnega dogovarjanja, kadar gre za vprašanja radioaktivnosti zemeljske atmosfere, lahko pa je tudi zelenica ali drevo v bližini stanovanjskega bloka ali tovarne. Pojem »okolje« se često uporablja kot sinonim za onesnaženje oziroma za varovanje kakovosti naravnih sestavin okolja. Včasih pomeni »okolje« tudi prvobitno naravo in, spet v drugem kontekstu, potrošno dobrino. Kot probleme okolja opredeljujejo biologi izumiranje posameznih živalskih oziroma rastlinskih vrst, zdravniki specifične bolezni urbane civilizacije, demografi prehitro naraščanje števila ljudi na zemlji itd. »Okolje« nastopa kot vrsta nepredvidenih zadreg, ki jih ob nadaljevanju dosedanjih trendov pričakujemo, tako v biosferi kot v sferi * Samostojni raziskovalni sodelavec, Urbanistični inštitut SRS, 6JOOO, Ljubljana, YU, Jamova 18; glej izvleček na koncu zvezka. človekove družbene nadgradnje. S tem pojmom pa označujemo tudi vrsto reakcij na te zadrege. O tem, da problemi okolja obstajajo, pravzaprav nihče več ne dvomi. Spremembe življenjskih pogojev so tako hitre, da jih lahko opazi vsak in jih seveda tudi ocenjuje. Na področju raziskovanja, obravnavanja in, ne nazadnje, ukrepanja v zvezi z okoljem še nimamo neke splošno veljavne in uporabne metodologije. Problemi okolja so prav toliko geografski kot biološki, sociološki, zdravstveni, tehnološki, politični, ali pa lokalni, regionalni in globalni. Vidiki proučevanja in rezultati, ki jih najdemo v obsežni literaturi, so zato zelo različni in vedno zajemajo le del problematike. Večina pristopov k obravnavanju okolja je še v razvoju in izziva v klasičnih disciplinah spremembe obstoječih konceptov in teorij. Vidik onesnaženja okolja npr. dobiva prednost tudi v vedah, kjer je doslej imel zanemarljivo majhen pomen, npr. v ekonomiki. V zadnjem času je prevladalo prepričanje, da je za proučevanje okolja ekologija najprimernejša veda. Ta veda se je pojavila kot posebna biološka stroka že pred več kot osemdesetimi leti, vendar je šele v zadnjih desetih ali dvajsetih letih postala pojem v splošnem slovarju. Po prvotni Haecklovi definiciji je bila ekologija veda, ki proučuje odnose med organizmi (posamezniki ali skupinami) in njihovim okoljem (živo ali mrtvo naravo). Tako široka in ohlapna definicija je zares dopuščala možnost, da ekologija združi še tako raznoliko problematiko okolja. Na drugi strani pa je takšna široka definicija ekologije omogočila nastanek več različnih ekologij. S pripisovanjem vzrokov za najrazličnejše pojave na zemlji in v družbi je bilo mogoče na novo razložiti številne pojave. Tako ekologija ni ostala samo biološka veda, ampak se je v zadnjih desetletjih pojavila še posebna geografska oziroma sociološka ekologija. V sociologijo so uvedli ekologijo kot humano ekologijo pred dobrim četrt stoletja ameriški znanstveniki Burgess, McKenzie in Park. R. D. McKenzie jo je definiral takole: to je veda o prostorskih in časovnih odnosih človeka do okolja. Na te odnose vplivajo selektivne, distributivne in akomodativne sile okolja.3 Nekateri geografi (Barrows, Renner, White) so razumeli humano ekologijo kot sinonim antropogeografiji. Tudi Max Sorre je opredelil geografijo kot vedo, katere pretežni del je prav humana ekologija. Med novejšimi kompleksnimi opredelitvami ekologije je imela precejšen odmev definicija botanika J. W. Bewsa. Njegov koncept splošne ekologije je uporaben tudi za humano ekologijo in je v kratkem naslednji: »Življenje brez okolja ne obstaja in ga ne moremo razumeti ... prav tako nima pomena samo okolje brez življenja... Izmenjava med živo protoplazmo in okoljem predstavlja delovanje življenjskega stroja. Ko to delovanje preneha, organizem umre... Okolje, funkcija in organizem tvorijo skupaj tako imenovano osnovno biološko trojico. To trojico je treba obravnavati kot celoto.. .«4 V tem smislu koncipirana humana ekologija rabi podatke iz najrazličnejših znanosti in se zaradi tega znajde v podobnih okoliščinah kot kompleksna geografija. Obstaja nevarnost, da razpade na več ekologi j. Pravzaprav jih je nastalo že več in ni razlogov, da ne bi pričakovali še novih, če ne ekologi j. pa vsaj ekološko zasnovanih pristopov. Ce naj ekologija odgovori na vsa vprašanja okolja, ki se pojavljajo, ne more shajati brez ekonomike, medicine, tehnologije in tudi ne brez politične znanosti. Ob tem predpostavljamo, da že vsebuje dognanja biologije, geografije in sociologije. Nekateri pa to zasnovo ekologije še nadalje širijo. Tako McHale5 v svoji knjigi o ekološkem kontekstu poudarja uporabnost ekološkega vidika pri proučevanju energetskih in surovinskih rezerv na zemlji. Po njegovem mnenju je na ta način mogoče pravočasno odkriti oziroma ugotoviti stopnjo izčrpanosti najrazličnejših virov. V literaturi o okolju često naletimo na ime Reneja Dubosa. Ta kanadski biolog poudarja, da se humana ekologija ne sme omejiti samo na obravnavanje nevarnosti za človeka, ki izvirajo iz okolja. Ekologija naj proučuje celoten sistem povezav med človekom in okoljem, od biokemičnih reakcij do družbenih odnosov in obnašanja. V nasprotju s splošnim prepričanjem, pravi Dubos, niso geni tisti, ki določajo človekove osnovne karakteristike. Geni samo usmerjajo reakcije na tisto, kar prihaja iz okolja. Tako nastali odgovori na okolje pa se v človeka nepovratno vgrade in postanejo sestavni del njegove osebnosti. To velja za vse vrste človekovih značilnosti: emocionalne, fizične, fiziološke in mentalne. Tako imenovane civilizacijske bolezni so po mnenju Dubosa6 posledica človekove nesposobnosti, da primerno odgovori na vplive okolja. Ni še pojasnjeno, kako različni načini življenja vplivajo na nastajanje kroničnih in degenerativnih bolezni pri odraslih; Okolje, v katerem živi večina ljudi na zemlji, se vsekakor zelo razlikuje od okolja, na katerega se je človek fiziološko prilagodil pred milijon leti in te prilagojenosti do danes ni bistveno spremenil. Dubos pripisuje ekologiji kompleksno vsebino, podobno kot J. W. Bews, obenem pa opozarja na nove vidike raziskovanja, ki jih bo morala v večji meri vključiti (npr. medicinske). Na področju družbenih znanosti nova spoznanja v okolju navajajo k spreminjanju tradicionalnih spoznanj. Nakazujejo se celo spremembe osnovnih družbenih vrednot. Naravni viri niso neizčrpni. Vendar jili je na ta način do nedavna obravnavala večina družbenih ved in med njimi še posebej ekonomika. Ekonomisti so se ukvarjali predvsem s tistimi ekonomskimi dobrinami, ki so omejene in s katerimi je bilo treba smotrno gospodariti. Za tako imenovane »proste dobrine«, med katere so prištevali mnoge naravne vire, pa se niso veliko zanimali. Te dobrine niso imele opredeljene vrednosti in niso bile predmet tržnih odnosov. Na razpolago so bile vsakomur v količinah, kakršne je potreboval in zanje ni bilo treba plačevati. Z naraščanjem prebivalstva in njegovih potreb in z večanjem porabe vsega, kar nudi zemlja, postajajo »proste dobrine« čedalje bolj dragocene. Prehajajo v kategorijo ekonomskih dobrin, za katere je treba nekaj plačati. Na te nove okoliščine se le težko privajamo. Gospodinja v mestu bo npr. le težko razumela, da je treba nekaj plačati, podobno kot za smeti, tudi za zrak oziroma za kisik, ki ga porabi za kuhanje in ogrevanje, oziroma za onesnaženje zraka z dimom. Zato številni ekonomisti žele vrednotiti okolje kot potrošno dobrino. Stroške za določeno kakovost okolja bo treba pravično razdeliti med porabnike in sicer po pravilu, da je onesnaževalec plačnik. Ob tem nastaja cela vrsta druž-beno-gospodarskih problemov, ker na eni strani onesnaževalca ni mogoče vedno določiti, na drugi strani pa, ker ima vsak človek pravico do zdravega okolja, nimajo pa vsi sredstev, da bi to plačali. Vendar ekonomisti niso v zadregi samo zaradi hitrega prekvalificiranja »prostih dobrin« v ekonomske dobrine, ampak še posebej, ker zasebna lastnina, na kateri je grajen velik del ekonomske teorije, neustrezno obravnava te dobrine. V zadnjih desetih letih narašča pomen skupne lastnine. Ozračje, reke, jezera, oceani, proizvodna zemljišča, ekosistemski kompleksi, določeno podnebje itd., vse to, na kar navadno nismo mislili kot na dobrine, postaja v sedanjosti relativno bolj dragoceno kakor pa klasične dobrine, katerih proizvodnja pa ravno temelji na uporabi ali celo kvarjenju »prostih dobrin«. V zakonodaji naravni viri in sploh naravni elementi še niso točneje opredeljeni. Tudi odgovornosti za ohranjanje njihove kvalitete še nismo jasno določili. Problemi okolja odpirajo nove naloge na področju raziskovanja vseh družbenih ved, tako glede teoretskih osnov in konceptov, kot glede praktičnih napotil ali »receptov« za vsakdanje ukrepanje in obnašanje. Ugledni znanstveni zavod »Resources for the Future«, ki se ukvarja s proučevanjem problemov okolja,7 podaja naslednji pregled problematike na tem področju. — Vrsta problemov, ki nastajajo zaradi tako imenovanega onesnaženja ima svoj vzrok v nepravilno zasnovani tehnologiji. Pri vsem, kar človek na zemlji počne, nekaj ostane. Velik del tega ne rabi več. Ostanki nastajajo že med proizvodnjo dobrin in v ostanek se spremeni dobrina, ki smo jo porabili. Problematika okolja torej ni onesnaženje, ampak je problem ostankov. — Težave z okoljem so opozorile na pomanjkljivo definicijo proizvodnje dobrin, po kateri je ta proizvodnja rezultat določene kombinacije delovne sile, surovin in kapitala. Iz te kombinacije je pa izpuščena udeležba narave, ki je pri proizvodnji prav tako važna kot prvi trije dejavniki. Brez udeležbe kisika in zraka ne bi bila mogoča proizvodnja dobrin, niti ne bi odpadki razpadali. Blair Bower8 imenuje to udeležbo narave »storitev okolja«. Vendar v naravi ne obstajajo neomejene možnosti za te »storitve okolja« in je zato treba z njimi računati kot z omejenimi ekonomskimi dobrinami. Z njimi je treba smotrno gospodariti. Čeprav je zakon o neuničljivosti materije in energije znana resnica, je glede ostankov (odpadkov) veljalo prav nasprotno prepričanje. Dobrina, ki jo porabimo, naj bi kar sama izginila. Šele kopičenje ostankov vseh vrst, ki zaradi prekoračenih kapacitet storitev okolja ostajajo nepredelani, je omajalo to zmotno prepričanje. Obravnavanje problemov okolja s tega poslednjega vidika je razmeroma novo (zato tudi terminologija še ni ustaljena in si moramo pomagati v slovenščini s prevodi ali dodatno razlago). V angleški literaturi imenujejo preostanke, ki ostanejo ob proizvodnji določenega proizvoda ali storitve »residual«. To je tista snov ali energija, ki nima vrednosti na trgu, ali pa je ta vrednost nižja, kot znašajo stroški za njeno ponovno uporabo. Najpreprosteje je mogoče residual — ostanek pojasniti z govejim govnom. V nekaterih deželah je brez vrednosti, je torej ostanek, drugje pa ga ponovno porabijo in ima na trgu zaradi povpraševanja neko vrednost, ki je enaka ali večja od umetnega gnojila. Če bi uspeli večino ostankov ponovno vključiti v procese človekovih dejavnosti, problemov onesnaženja ne bi bilo. Ponovno vključevanje ostankov v proizvodne procese imenujejo v literaturi reciklaža (recycling, recuperation ipd.), včasih tudi »vračanje odpadkov« ali »ponovna uporaba odpadkov«. V zadnjem času so v angleških razpravah pričeli uporabljati razen pojma »residual« tudi »non-product output«, češ da ta bolj poudarja resnični značaj teh snovi. (Dobesedno prevajanje teh terminov ni mogoče. Morda bi v slovenščini lahko uporabili za prvi pojem »neuporabni proizvod« in namesto drugega »uporabni proizvod«.) Po izvoru so ti »non-product output« (neuporabni proizvodi): — ostanki, ki nastajajo pri izdelovanju potrošnih predmetov npr. avtomobilov, radijskih sprejemnikov, oblek itd.; — ostanki, ki nastanejo pri proizvodnji surovin, npr. jekla, kemikalij, lesa itd.; — ostanki, ki nastajajo pri proizvodnji osnovnih proizvodnih sredstev, kot so zgradbe, stroji itd. — ostanki, ki nastanejo pri raznih storitvah: pri ogrevanju, striženju las, pripravi raznih dokumentov ali poročil itd. Pri obravnavanju ostankov je pomembnejše, s kakšno vrsto ostankov imamo opravka kakor pa, kakšen je njihov izvor. Glede na vrsto razlikujejo v študijah materialne ostanke, energetske ostanke in radioaktivne ostanke. Materialni ostanki so pojavljajo kot trdni, tekoči in plinasti, energetski ostanki so odvečna toplota, hrup ali vibracije, radioaktivni pa imajo lastnosti materialnih in energetskih ostankov hkrati. Važno je, da večina ostankov lahko prehaja iz ene vrste v drugo. Če so asimilativne sposobnosti narave za eno vrsto izkoriščene, je dana možnost spremeniti ostanke v tisto vrsto, za katere so v naravi še neizkoriščene asimilativne možnosti. Večina zamisli o ponovni uporabi ostankov računa z možnostjo njihovega spreminjanja. Študije, ki obravnavajo probleme okolja s posebnim ozirom glede ostankov se v angloameriški literaturi navadno imenujejo REQM študije (Residual-Environmental-Quality Management). Slovensko bi temu lahko rekli »uravnavanje kvalitete okolja z obravnavanjem ostankov«. Skupen namen vseh tovrstnih študij je poiskati najuspešnejšo pot, kako ohraniti določene kvalitete okolja v prihodnosti. Kakovost okolja je navadno tako opredeljena: REQM = £ (SP, FD, POS, RM. T, REQM), kjer pomeni: SP prostorska razporeditev dejavnosti na obravnavanem območju FD končno povpraševanje POS podrobna opredelitev značilnosti proizvodov in storitev, ki predstavljajo končno povpraševanje RM značilnosti surovin, ki se uporabljajo v proizvodnji T tehnologija, ki se uporablja v različnih dejavnostih Vse te spremenljivke v kakovosti okolja so med seboj odvisne. Določena struktura povpraševanja se lahko pojavi samo v določeni kombinaciji surovin in tehnologije. REQM lahko vpliva ločeno na posamezne spremenljivke ali pa na vse istočasno. Odločitev REQM strategije za posamezna področja je zato zelo zahtevna in terja obsežne predhodne študije. Pri nas je v delu prva študija te vrste za ljubljansko območje na Urbanističnem inštitutu SRS v sodelovanju z univerzo Johns Hopkins iz ZDA. Metodološka izhodišča so že izdelana, podrobne analize pa so v teku. Namen študije je pokazati različne možnosti REQM strategije v jugoslovanskih razmerah. Človekove dejavnosti so v teh raziskavah kot »modeli dejavnosti«, ki so glede na razpoložljive podatke različno podrobno obdelani. Posebni modeli se navadno izdelajo za industrijo, bivanje (stanovanja), trgovino in gostinstvo, promet, kmetijstvo in komunalne dejavnosti. »Modele« tolmačijo posamezni strokovnjaki različno, vedno pa je to izvleček izbranih elementov nekega realnega stanja, ki omogoča podrobnejšo analizo povezav med izbranimi elementi. V primerih REQM študij upoštevajo modeli dejavnosti vse, kar posamezna dejavnost potrebuje za svoje delovanje (npr. surovine, energijo) in vse, kar v teh procesih nastaja uporabnega in neuporabnega. Najpomembnejši so seveda ostanki. Kako podrobno so izdelani modeli za posamezne dejavnosti, je odvisno od naslednjih kriterijev: — relativna pomembnost ostankov, ki jih ustvarja določena dejavnost v primerjavi z enakimi ostanki, ki jih ustvarjajo druge dejavnosti; — relativna pomembnost ostankov v primerjavi z vsemi drugimi ostanki; — relativna pomembnost, ki bi jo dosegli s spremembo dejavnosti; — razpoložljiva sredstva in čas; — proizvodne enote, na katere je še mogoče vplivati z REQM strategijo; — že sprejeta in potrjena politika varovanja kakovosti okolja (po ustavi, zakonodaji, razvojnih smernicah itd.). Ostanki, ki jih ustvarja posamezna dejavnost, so definirani takole: RGi = i' (RM, PP, POS, VNP, PS, OR), kjer pomeni: R(;i količina ostanka i, ki nastaja na enoto produkta ali na enoto uporabljene surovine RM značilnosti uporabljene surovine PP proizvodni proces ROS posebna opredelitev vsakega posameznega izdelka, če v procesu nastaja več vrst izdelkov YNP vrednost ostankov, ki se ponovno uporabijo v istem ali drugem procesu PS kapaciteta proizvodnega procesa na časovno enoto OR količine surovin, ki se dejansko predelajo v časovni enoti, ali število izdelkov na časovno enoto Vseh faktorjev pa tudi zgornja formula glede ostankov ne vsebuje. V vsakem resničnem primeru vplivajo na nastajanje ostankov tudi nekateri eksogeni faktorji. Ostanki, ki npr. nastajajo pri bivanju (rezi-denčne dejavnosti) so med drugim odvisni tudi od velikosti stanovanja, velikosti družine, skupnih dohodkov, okusa in navad posameznikov v družini, starostne strukture, izobrazbe, pa tudi od klime in letnega časa. Proizvodne spremenljivke so torej pogosto-že funkcije nekih »zunanjih« spremenljivk. Surovina, ki jo uporablja neka tovarna, je funkcija njene cene, uvozne politike in tehnologije. Tehnološki proces je zopet funkcija razpoložljivega kapitala, kreditne in davčne politike ter razpoložljive tehnologije. V končnem proizvodu se zrcalijo družbeni okus, prodajne cene ter razne uredbe in predpisi. Proizvodnja izdelkov in s tem tudi ostankov se pogosto spreminja: dnevno, tedensko ali sezonsko, lahko pa tudi slučajno, ko sledi povpraševanju. Rafinerija nafte, ki sicer proizvaja kurilno olje in bencin, bo prav gotovo izdelovala v zimskem času več kurilnega olja kot poleti. Tovarna papirja lahko spremeni strukturo svojih izdelkov večkrat tedensko. Živilska industrija bo imela drugačne ostanke takrat, ko bo predelovala sadje neposredno iz sadovnjakov, kot pa, ko jih bo dobivala iz hladilnic. Poleg »modelov dejavnosti« vsaka študija REQM upošteva tudi »modele okolja«. Iz določenega stvarnega naravnega okolja so kot »model okolja« vzete tiste fizikalne, kemične in druge lastnosti, ki lahko vplivajo na absorbcijske sposobnosti narave ali pa pomenijo že neko stopnjo onesnaženosti. Najpogosteje se uporabljajo trije »modeli okolja«: — model okolja, ki ponazarja fizikalno razpršenost npr. saj ali SO2 v zraku in potek usedanja; — model okolja, ki predstavlja kemično-fizikalno razpršenost, kot je npr. kemični smog, prodiranje nitratov v talnico ipd.; — model okolja, ki simulira biološke sisteme npr. ekosistem v jezeru ali reki. Podobno kot pri »modelih dejavnosti« je tudi izbira »modela okolja« odvisna od sredstev in časa, ki je na razpolago, in posebej od relativne pomembnosti medijev okolja (voda, ozračje, kopno) pri izločevanju o-stankov. »Modele dejavnosti« in »modele okolja« je treba razumeti kot koristno orodje, s katerim si je mogoče nazorneje predstaviti prostorske in časovne spremembe v razporeditvi pojavljanja ostankov. Z njimi pa si je mogoče zamisliti tudi neko vnaprej določeno časovno in prostorsko razporeditev, ki bi zagotovila željeno kakovost okolja na določenem območju. V tržnem gospodarstvu je mogoče še najbolje ovrednotiti probleme okolja s pomočjo denarne ocene koristi oziroma škode. V takšnih »modelih škod« je kakovost okolja izražena s stroški, ki so za njeno vzdr- zevanje potrebni oziroma s stroški, ki se pojavijo zaradi onesnaženja okolja. Vendar se je v teli analizah pogosto izkazalo, da vsega le ni mogoče meriti z denarjem. Škoda, ki jo v takih primerili ugotavljamo, je vedno funkcija več spremenljivk. Pogosto deluje več ostankov istočasno, kar ustvarja neke vrste kumulativni učinek. Svinec npr. prihaja v človeško telo po več poteh, kot plin, z vodo in s hrano. Na koncu je zelo težko ugotoviti, kakšna je skupna količina svinca. Kljub temu, da so »modeli škod« še zelo nepopolni, so se izkazali za koristne. Obravnavanje problematike okolja z upoštevanjem modelov poteka takole. — Predpostavimo, da je odlaganje ostankov svobodno. V vsaki dejavnosti bodo proizvodnjo zasnovali na dejstvu, da za odlaganje odpadkov ni stroškov. V tem primeru dobimo vrsto ostankov. Le-te vgradimo v »modele okolja« in z njihovo pomočjo ter z »modeli škod« opredelimo škodo, jo ocenimo in stroške razporedimo po dejavnostih. — Dejavnosti se v tem primeru znajdejo v novih okoliščinah. Dodatni stroški za onesnaženje jih silijo k spremembi tehnoloških procesov, da bi s tem znova zmanjšale proizvodne stroške. Kot posledico tega dobimo drugačno strukturo ostankov. Te ostanke ponovno vgradimo v »model okolja«, kar da nov »model škod« in drugače razporejene stroške. Opisani postopek je mogoče ponavljati, dokler ne dosežemo takšne strukture ostankov, ki jo obstoječe okolje oziroma narava lahko sprejme. Opisani pristop obravnavanja okolja bi lahko označili kot simulacijo in iskanje. Po površni presoji izgleda zelo uspešen, v resnici pa terja podrobno poznavanje in proučitev razmer in procesov, tako v fizičnem kot v družbenem okolju, veliko izkušenj in znanja. Na razpolago so tudi matematični modeli simulacij te vrste, vendar pa jih strokovnjaki ne priporočajo, ker je zaradi pomanjkanja potrebnih analitičnih podatkov problem često zelo težko izraziti v matematični obliki. Mesto in vloga geografije pri obravnavanju problematike okolja še nista jasno opredeljeni, vendar tudi položaj drugih disciplin ni jasen. Nesporno je naloga in dolžnost tako geografov, kot vseh drugih strokovnjakov, da se s problematiko podrobneje seznanjajo in sodelujejo ter si usklajeno razmejijo delo. Današnji problemi okolja naravnost izzivajo s kompleksnimi vprašanji, na katere lahko in morajo iskati odgovore posebej geografi. Koncept enotne geografije v takšnih okoliščinah laliko na novo zaživi v vsej svoji resnični pomembnosti. Literatura — Bibliography 1 Friedman G.: Industrial Society, The Emergence of the Human Problems of Automation, New York, 1964. 2 C. A. Doxiadis, Ecnmenopolis: »Tomorrow’s City«, 1968, Britannica Book of the Year. The Univ. of Chicago. 1968, p. 16—38. C. A. Doxiadis and J. G. Papaioannou, The Concept of Ecumenopolis, Eki-stics, No. 199, June 1972, p. 428—432. 3 R. D. McKenzie, The Scope of Human Ecology, izšlo v zborniku: Studies in Human Ecology, ed. G. Theodorson, p. 30—36. 4 J. W. Bews, Human Ecology, p. 1, 2 in 14, povzeto iz: A. Quinn, The Nature of Human Ecology: Reexamination and Redefinition, Studies in Human Ecology, ed. A. Theodorson, 1961, p. 135—141. 5 j. McHale, The Ecological Context, London Studio Vista I im., 1971. 6 R. Dubos, The Crisis of Man in his Environment, izšlo v zborniku Human Identity of the Urban Environment, Ed. J. Tyrwhitt, Pelican Original, 1972, p. 178—184. 7 REF (Resources for the Future) se ukvarja s problemi okolja nekako na treh področjih: — okolje in ekonomska rast; — programi in sheme gospodarjenja z okoljem v smislu REQM študij; —• študije političnih, pravnih in zakonodajnih instrumentov povezanih s problemi okolja. Leta 1972 so izdali zbornik Environmental Quality Analysis, Theory and Methods in the Social Sciences, Ed. Y. Knees in B. T. Bower. 8 a) B. T. Bower in D. J. Basta, Residual-Environmental Quality Management: Applying the Concept, Johns Hopkins Univ., Center for Metropolitan Planning and Research, Baltimore, 1973. b) Aplikacija metode REQM za kontrolo emisije odpadkov in kvalitete okolja, Urbanistični inštitut SRS, Univerza Johns Hopkins, Ljubljana, 1974. c) Prvi rezultati modela kvalitete in inventarizacija emisij, Urbanistični inštitut SRS, Univerza Johns Hopkins, Ljubljana, 1974. SOME ASPECT OF STARTING-POINTS OF RECENT ENVIRONMENTAL RESEARCH Vera Kokole (Summary) In her contribution the author of this article tries to present, to geographers, some recent thinking about the environmental problems. She stresses that although the environmental concepts is an old part of traditional geographical approach, many other disciplines have recently been actively studyind these problems. As an introduction she presents an outline of some new conceptual frameworks for dealing with associated problems and new notions of »environment« which include also human environment. The need for multidisciplinary research is thus stressed, since — for practical purposes of solving the problems — natural and human environment cannot be separated. Still she maintains citing from literatures, that particular ecological problems may also be studied separately granted that the overall systems view of the total environment is kept in mind. More specifically, some new lines of approach — with due consideration of economic and technological components- are described, in particular the residual environmental quality management approach which is dealt with more in detail. 9 Geografski vestnik 129 RAZISKOVALNE METODE UDK UDC 911:551.311.2 (497.12) GEOGRAFSKO PROUČEVANJE POPLAVNIH PODROČIJ V SLOVENIJI (Delovni program Inštituta za geografijo SAZU in smernice za proučevanje)* Darko Radinja, Milan Šifrer, Franc Lovrenčak, Marko Kolbezen in Milan Nate k** Za objavo priredil Darko Radinja I. NAMEN PROUČEVANJA IN OSNOVNA IZHODIŠČA Inštitut za geografijo SAZU si je 1. 1972 zastavil večletno nalogo, da s finančno podporo Raziskovalne skupnosti Slovenije v široki geografski luči sistematično razišče poglavitna poplavna področja Slovenije. Namen proučevanja je podati zaokrožen pregled poplavnih področij in v tej luči prikazati njihovo tipologijo in klasifikacijo. Hkrati pa naj bi bil ta prikaz koristna osnova za ožja oziroma bolj usmerjena proučevanja teh področij v okviru geografije in izven nje. Na te proučitve se bo lahko oprlo npr. tudi regionalno načrtovanje nadaljnjega (pre)urejanja poplavnih pokrajin. Poglavitni namen zastavljenega proučevanja pa vendarle ni sistematska regionalno geografska obdelava poplavnih področij, temveč predvsem prikaz tistih geografskih pojavov in njihovih spletov, ki so za nastanek, razvoj in strukturo poplavnih področij odločilni oziroma najznačilnejši. Poplavna področja kaže zato obravnavati kot posebno vrsto pokrajin, v katerih so vodne razmere dominantna poteza. Do sistematičnega prikaza razprostranjenosti in značilnosti poplavnega sveta v Sloveniji bodo pripeljale številne individualne študije posameznih poplavnih področij. Ker pa namen raziskav ni samo zbirka posameznih študij, temveč tudi zaokrožen pregled nad značilnostmi poplavnega sveta v Sloveniji sploh, je delo zastavljeno tako, da bo metodološko enotno. V ta nainen so za * Za objavo raziskovalnega programa in teh smernic se Geografski inštitut SAZU ni odločil samo zato, da seznani geografsko javnost o svojem delu. temveč tudi v upanju, da bo s tem povečal krog svojih zunanjih sodelavcev. K sodelovanju vabi Inštitut zlasti geografe šolnike s poplavnih področij ali njihovih bližin, pa seveda tudi vse druge geografe, ki jih tovrstna raziskovalna problematika zanima. ** Pri sestavi smernic so sodelovali: dr. Darko Radinja, izr. univ. prof., Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana, Aškerčeva 12 (poglavja I., II. in III.), dr. Milan Šifrer, znanstveni svetnik, Inštitut za geografijo SAZU, Ljubljana, Novi trg 3 (poglavje IV.), Franc Lovrenčak, univ. asistent, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana, Aškerčeva 12 (poglavje Y.), Marko Kolbezen, dipl. geograf, Hidrometeorološki zavod SRS, Ljubljana, Resljeva 18 (poglavje VI.) in Milan N a t e k , višji strokovni sodelavec, Inštitut za geografijo SAZU, Ljubljana, Novi trg 3 (poglavje VII.). Pri zasnutku celotnih smernic so sodelovali še nosilec naloge akademik dr. Svetozar Ilešič, univ. prof. dr. Ivan Gams in znanstveni svetnik dr. Drago Meze. Obdelavo kartografskega gradiva vodi Marko Žerovnik. ta proučevanja bile sestavljene tudi smernice. (Osnovne smernice za geografsko proučevanje poplavnih področij v Sloveniji, Gl SAZU, Ljubljana 1973, str. 35.1 To je bilo toliko bolj potrebno, ker gre za večletne raziskave, ki naj jih poleg članov Inštituta za geografijo SAZU opravljajo tudi zunanji sodelavci. Vendar skušajo te smernice določiti le osnovno metodologijo in najmanjši obvezni obseg, nimajo pa namena, da bi posamezne raziskovalce utesnjevale. Sodelavci Gl SAZU so smernice že preizkusili pri proučevanju poplavnega področja ob Pšati (Geografske značilnosti poplavnega področja ob Pšati, Inštitut za geografijo SAZU, Ljubljana, 1973, str. 1—161) ter na tem primeru izoblikovali tudi metodologijo celotnega raziskovanja. Predvsem so skušali ugotoviti, kako poglobljeno bi bilo treba analizirati posamezne faktorje in elemente poplavnih pokrajin in kakšne metode bi bilo treba uporabiti, da bi zajeli tiste pojave in procese, ki so za poplavna področja najbolj značilni. Pretehtati je bilo treba tudi elemente, s katerimi bo mogoča sinteza celotnega dela. Tako naj bi kartografsko prikazali poleg razprostranjenosti in strukture poplavnih področij (pogostost, trajanje in sezonsko nastopanje poplav, izrabo poplavnega sveta itd.) tudi značilnosti poplavnega zaledja in s tem poplave osvetlili tudi genetično. Poplavna področja in njihova zaledja bodo prikazana tudi z ustreznimi kartami (reliefno, hidrogeografsko, vegetacijsko-pedogeografsko, s karto izrabe tal in objektov na vodni pogon ter s karto zemljiških kultur). Odveč je pravzaprav poudariti, da nameravamo pri proučevanju poplavnih področij upoštevati tako prirodne kakor tudi družbene sestavine. To ni potrebno samo zategadelj, ker so poplavna področja kljub slabšim prirodnim osnovam vendarle antropogeno spremenjena (tako ali drugače »kultivirana«), temveč tudi zaradi domneve, da je njihova dosedanja, pretežno stihijska izraba, še bolj pa izraba njihovega hidrološkega zaledja, vplivala tudi na samo razširjenost poplav in s tem tudi na obseg in izrazitost današnjih poplavnih področij. Gre torej za delovno hipotezo, da so večino naših poplavnih področij, zlasti večjih, bržkone v celoti zasnovali prirodni procesi (neotektonika, dediščina pleistocenske morfogeneze, klimatske in hidrološke spremembe holocenske dobe itd.), vendar pa ni izključeno, da so jih antropogeni procesi marsikje predrugačili oziroma razširili (krčenje gozda, obdelava tal, različna izraba vode itd.). Marsikatero poplavno področje, zlasti manjše, pa je morda sploh nastalo šele med družbenim spreminjanjem pokrajin, posebno tistih z bolj labilnim pokrajinskim ravnotežjem. Pri posameznih poplavnih področjih nameravamo zato ugotoviti vlogo in razvojno dinamiko različnih »poplavotvornih« faktorjev, prirodnih in družbenih. Menimo, da je tovrstna osvetlitev poplavnih področij pomembna tudi za načrte, po katerih bodo te pokrajine prej ali slej meliorirali. Saj je nedvomno koristno, če vemo. da so poplavni svet povzročili ali razširili antropogeni procesi in ne prirodni. Prav tako ni vseeno, ali je poplavna področja izoblikovala ta ali druga vrsta pojavov, ta ali druga vrsta spletov. Poplavni režim pa je lahko posledica različnih posrednih in neposrednih antropogenih posegov ne samo v področja, ki so k poplavam nagnjena, temveč tudi posegov v njihova zaledja. Zato nameravamo poleg poplavnih področij ustrezno proučiti tudi njihova poplavna zaledja. Ta vidik obravnavanja se nam pri celovitem proučevanju zdi še posebno pomemben. V zadnjih desetletjih se je človek zaradi višje stopnje tehnološkega in družbenega razvoja vse manj zadovoljeval s tem, da se je poplavnemu svetu le prilagajal in se pred poplavami samo branil, temveč je čedalje bolj težil, da bi poplave omejil ali jih sploh odpravil. S tem naj bi pravzaprav šele bistveno preobrazil te pokrajine. Zato je prihajalo do različnih pobud in načrtov. Ponekod je do zavestnega, velikopoteznega urejanja poplavnih voda dejansko tudi prišlo. Vendar se tudi pri takem urejanju poplavnih področij srečuje družba z istimi problemi pokrajinskega ravnotežja kakor v preteklosti, čeprav v drugačnih oblikah in na drugačnih ravneh. Zato je tudi za sedanje, tehnološko sicer velikopotezno preurejanje poplavnih področij prav tako pomembno — če ni celo pomembnejše — da poznamo celotno strukturo, celotno dinamiko in celotno ravnotežje teh pokrajin, če hočemo, da bo njihovo preurejanje vsestransko uspešno, skratka smotrno. Prepričani smo, da je kompleksna po- krajinska analiza dobra osnova za taka spoznanja in zato tudi dobra osnova za kakršnokoli urejanje teh pokrajin. Že po dosedanjih ugotovitvah se da sklepati, da so poplavne pokrajine — podobno kakor kraške —- bržkone naše najstarejše »destrukcijske« pokrajine, v katerih naj bi bilo prirodno ravnotežje najprej (in morda najbolj) razrahljano in porušeno, kar bi pojasnili zlasti z njihovo odvisnostjo od poplavnega zaledja, ki se je navadno še hitreje spreminjalo kakor poplavne pokrajine same. Slednjič še kaže, da ne gre v poplavnih pokrajinah samo za različne posredne in neposredne destrukcije teh pokrajin, temveč tudi za samo onesnaževanje, ki je zaradi njihove hidrološke posebnosti še posebno očitno, neprijetno in negativno. Zato bomo poplavna področja prikazali kot poseben tip pokrajine tudi v tej problematiki. . Celotno delo je zasnovano predvsem kot terensko proučevanje. Osnovni vir spoznanj je torej današnja pokrajina, njeno neposredno proučevanje pa je hkrati tudi osnovna delovna metoda. Drugi viri in druge metode so samo vzporedne oziroma dopolnilne. Značilno je, da se pri tem na strokovno literaturo ne moremo kaj prida opreti. Ta je namreč usmerjena predvsem v hidro-geografijo oziroma celo v samo hidrologijo poplavnih področij ali pa v obravnavo destrukcijskih učinkov posameznih poplav na antropogene elemente teh področij. Zato se moremo v metodološkem pogledu opreti na literaturo le pri proučevanju posameznih pokrajinskih elementov, manj pa pri proučevanju poplavnih pokrajin v ustrezno široki pokrajinski luči. Ker je smernice sestavilo več avtorjev, so sicer razporejene po ustreznih poglavjih oziroma geografskih vejah, tako da jih je mogoče uporabiti tudi za proučevanje posameznih elementov poplavnih pokrajin. Osnovni namen smernic pa je vendarle ta, da omogočijo metodološko enotno in predvsem celovito obravnavo posameznih poplavnih področij. Ker se bodo raziskave naslonile tudi na topografske karte 1 :25 000 in 1 : 50 000, je s tem v marsičem določena tudi nadrobnost samih raziskav. Zaključni prikaz poplavnih področij pa bo strnjen na pregledni karti Slovenije v merilu 1 : 400 000, kar bo hkrati koristen prispevek za Nacionalni atlas Slovenije, ki je v pripravi. Zaradi preglednosti in pestre strukture poplavnih področij naj bi sicer njihove posamezne sestavine prikazali posebej z analizo njihovega reliefa, posebej z analizo vodovja, rastja in prsti in še posebej z vidika njihove družbene preobrazbe. Pri tem naj bi pretehtali zlasti vlogo, ki jo imajo ti pojavi in njihova prepletanja za poplavnost posameznih področij. Vendar pa naj bi bilo razčlenjevanje poplavnih pokrajin na posamezne pokrajinske elemente samo pot do cilja. Zato naj pri proučevanju teh pokrajin ne bi prevladale analitične metode nad sintezo. Navodila marsikje presegajo minimalni obseg celotne raziskovalne zasnove, zato jc posebeji označeno (z zvezdico), katere proučitve so nujne in katere od teh je treba prikazati tudi kartografsko. V obvezni obseg proučevanja so zajete predvsem analize poglavitnih poplavnih pojavov in njihovih pokrajinskih učinkov, manj pa sami procesi. Ker je proučevanje geneze poplavnih področij najbolj zamudno in metodološko v marsičem sporno, za samo pokrajinsko strukturo pa niti ne posebno značilno, ostanejo ta proučevanja neobvezna, zato pa nič manj zaželena. Pač pa naj bo pri proučevanju teh področij večji poudarek na sistematičnem prikazu njihove sedanje pokrajinske strukture in žive pokrajinske problematike. V celoti kaže torej genetično smer raziskav uravnovesiti z njihovo stvarno, sintetično in aktualno usmerjenostjo. II. VODNE ZNAČILNOSTI POPLAVNIH PODROČIJ Pri tovrstni osvetlitvi poplavnih področij kaže izluščiti naslednje poteze: * 1) Položaj poplavnega področja v porečju in razprostranjenost ob vodnem toku (poplave v povirju, v zgornjem, srednjem ali spodnjem toku, poplave v sotočju, poplave vzdolž prerezanih vodnih horizontov itd.). * 2) Obseg poplavnega sveta; pri tem kaže razlikovati: a) obseg rednili poplav in b) obseg izjemno velikih povodnji. Za redne poplave štejemo tiste, s katerimi domačini računajo in jih pri izkoriščanju poplavnega sveta tudi upoštevajo. Pri tem ni odločilno, kako pogosto se poplave ponavljajo (na eno, dve, tri ali več let). Obseg rednih poplav določamo po neposrednih sledovih in po pričevanju domačinov. Kjer to ne gre, pa določamo obseg teh poplav posredno (po reliefu, vegetaciji, prsti, izrabi tal, po naseljih, prometnih poteh itd.). Obseg rednih poplav označimo na karti s sklenjeno črto. Z izjemno poplavo pa pojmujemo pravzaprav največjo doslej znano povodenj. Njen obseg določamo po pričevanju domačinov, po pisanih virih ter s kritično presojo hipsografskih in drugih značilnosti poplavnega področja. Obseg maksimalne povodnji označimo na karti s pretrgano črto. 3) Poplavni režim * A) Najprej ugotovimo pogostnost poplav, kar na karti — kjer bo to mogoče — označimo z različno mrežo (šrafuro). Razlikovati kaže tri stopnje: a) področje, kjer nastopajo poplave vsako leto ali celo večkrat letno, b) področje, kjer so poplave na dve, tri, štiri ali pet let in c) področje z zelo redkimi poplavami. Prva dva tipa označimo na karti z različno gostimi črtami, tretji tip pa pikčasto. B) Sezonsko nastopanje poplav: ugotoviti je treba, ali gre za aperiodične poplave oziroma za sezonske poplave, ki nastopajo v določenem letnem času, npr. ob spomladanskem topljenju snežne odeje, ob jesenskem dežju itd. Sezonsko nastopanje poplav bi kazalo neobvezno kartografsko prikazati z ustreznimi barvami, npr. zelena — spomladanske poplave, oranžna — poletne poplave, rumena — jesenske poplave in modra — zimske poplave. Ce poplave lahko časovno ožje opredelimo, bi jih znotraj barvnih polj označili še z ustrezno številko meseca (I.—XII.). Kjer teh podatkov ni mogoče zbrati, bi razlikovali le dve vrsti poplav: poplave v vegetacijski dobi (zeleno) in poplave izven nje (modro). * C) Trajanje poplav. Razlikovati kaže med kratkotrajnimi (poprečno do 3 dni) in dolgotrajnimi poplavami. Pri prvih, ki trajajo le nekaj dni, vegetacija ni bistveno prizadeta, vštevši kulturne rastline. Pri drugih, ki trajajo lahko tudi več tednov, pa so posledice globlje. Podatki naj se po možnosti zberejo po časovnih kategorijah. To razlikovanje bi skušali dopolniti še z oznako razmerja med naraščanjem, viškom in upadanjem poplavne vode. *D) Izvor in dinamika poplavne vode. Tu gre predvsem za razlikovanje hudourniških, deročih poplav z značilnimi destrukcijskimi potezami in veliko dinamiko, z značilnim dobro izoblikovanim poplavnim valom ter krajšim trajanjem. Poleg teh so značilne še umirjene poplave z mirno, često celo stoječo in dolgotrajno vodo, navadno še s primesjo talne vode in značilno akumulacijsko oziroma gnojilno funkcijo. * 4) Razvrstitev poplavnih področij. Glede na obseg, pomen in značilnosti kaže razlikovati tri osnovne tipe poplavnega sveta: a) dolinska poplavna področja, b) ravninska poplavna področja in c) kraška poplavna področja. 5) Pokrajinska zasnovanost poplav. Pri tolmačenju poplav je treba osvetliti vplive, ki jih imajo na poplave prirodnogeografski in družbenogeografski dejavniki. A) Petrografske in reliefne zasnove poplavnih voda a) Vpliv petrografske sestave tal naj bi prikazali z deležem prepustnega in neprepustnega površja v poplavnem zaledju in v poplavnem svetu. Koristno bi bilo prikazati različno stopnjo vodne prepustnosti tul in likrati označiti prevladujoče oblike podzemeljske vode v teh kamninah (skalna, talna, kraška). Pri tem bi se bilo treba opreti na ustrezne geološke oziroma hidrogeološke karte. Delež hidrološko različnih tal pa bi lahko podali s koeficientom prepustnosti poplavnega zaledja oziroma poplavnega sveta. Prikazati bi veljalo retencijsko zmogljivost tal. b) Vpliv reliefa bi morda označili s položajem poplavnega sveta v porečju (povirni svet, dolinski svet itd.) in s hipsografsko sestavo poplavnega zaledja, kjer bi zadoščala delitev na dolinski oziroma ravninski svet, nadalje na gričevnat svet, na hriboviti oziroma gorski svet do gozdne meje ter na svet nad gozdno mejo. S planimetriranjem izračunamo površinsko razmerje med temi hipso-grafskimi enotami. Kjer bi se pokazala potreba, analiziramo poplavno zaledje tudi po nagnjenosti in razčlenjenosti reliefa. Nagnjenost, ki jo določamo po karti in po ustrezni lestvici, kaže povezati še s kamninsko sestavo in vegetacijsko odejo. Razčlenjenost reliefa lahko podamo posredno, npr. s pomočjo gostote rečne mreže. Poleg poplavnega zaledja bi bilo treba prikazati še reliefno izoblikovanost samega poplavnega sveta ter značilnosti struge v poplavnem svetu. Tu gre predvsem za razprostranjenost in drobno razčlenjenost aluvialnega površja. B) Vremenske in klimatske zasnove poplavnih voda Pri »vremenskih poplavah« bi bilo treba prikazati vremenske značilnosti poplavnih obdobij zlasti količino in intenzivnost padavin. Pri »sezonskih poplavah« (na teh je tudi poudarek proučevanja) pa bi bilo treba osvetliti klimatske značilnosti »poplavnih« letnih časov s pomočjo padavinskega in temperaturnega režima. C) Vegetacijske zasnove poplavnih voda a) Osvetliti bi bilo treba delež gozda v poplavnem zaledju ter izračunati koeficient gozdnatosti. Koristen bi bil zlasti pregled nad sestavo gozdne odeje. Razlikovati bi kazalo delež gozda v višjem oziroma nagnjenem svetu in delež gozda v nižinskem oziroma ravninskem svetu. Pomemben je zlasti delež gozda na različno prepustnih tleh in glede na razširjenost ter globino talne vode. b) Vegetacijo na poplavnem področju je smiselno prikazati z arealnim razmerjem med gozdom, travnikom in orno zemljo. c) Marsikje bo koristno opozoriti tudi na zaraščenost struge v poplavnem področju in nad njim (npr. s koeficientom zaraščenosti). D) Pedološke zasnove poplavnih voda. Prikazali naj bi predvsem delež prepustne oziroma neprepustne prepereline v poplavnem zaledju in v poplavnem svetu. Koristno bi bilo tudi opozoriti na stopnjo prepustnosti in sorbcijskih sposobnosti prepereline v poplavnem zaledju in v poplavnem svetu. E) Hidrološke zasnove poplavne vode a) Pri sezonskih poplavah bi bilo treba prikazati rečni režim in delež poplavne vode v celotnem vodnem odtoku. b) Osvetliti bi bilo treba vodne razmere v poplavnem zaledju (gostoto rečne mreže, asimetrijo rečne mreže, specifični odtok, intenzivnost specifičnega odtoka, razprostranjenost in globino talne vode itd.). c) Osvetliti bi bilo treba splošne vodne razmere v samem poplavnem področju (vodno kapaciteto poplavne struge in aluvialne ravnice, razprostranjenost in obsežnost talne vode, medsebojno razmerje med talno in rečno vodo, izvijuganost vodnega toka itd.). F) Družbenogeografske zasnove poplavnih voda a) Prikazati bi bilo treba neposredno spreminjanje vodnih potez na poplavnem področju (mlini, žage, mostovi, jezovi, nasipi prometnih poti, hidro-tehnična dela itd.). b) Osvetliti bi bilo treba posredno spreminjanje vodnih potez (kultiviranje poplavnega zaledja in poplavnega sveta, spreminjanje kulturnih kategorij itd.). G) Vloga melioracij in regulacij na poplavnih področjih a) prikazati spremembe v razporeditvi in obsegu poplavnega sveta po regulacijah, b) prikazati spremembe v pogostosti poplav po regulacijah, c) prikazati spremembe v učinkovitosti preostalih poplav, d) izraba reguliranih oziroma melioriranili' področij. H) Hidrološke značilnosti poplavnih področij vključno z regulacijskimi deli (napravami) bodo največkrat prikazane na posebni karti. I) V terminološkem pogledu se je pokazala potreba po razlikovanju poplavnih pokrajin, ki so področja rednih poplav s pokrajinsko markantnimi učinki. Poplavne pokrajine so pravzaprav jedro raziskav v okviru te teme. Nadalje gre za poplavna področja, ki so območja izjemnih (največjih), a pokrajinsko neizrazitih povodnji. Eno in drugo pa sestavlja poplavni svet ali poplavišče, ki predstavlja poplavno površje ne glede na obseg in izrazitost poplav. Poplavno zaledje pa je porečje nad poplavnim področjem. Hkrati kaže iz čisto praktičnih razlogov razlikovati poplave od povodnji. Prva je redna poplavna voda, ki zalije poplavno pokrajino, druga pa izredna (izjemno velika) poplavna voda, ki zalije poplavno področje. III. KLIMATSKE ZNAČILNOSTI POPLAVNIH PODROČIJ V Sloveniji so poplavna področja razširjena v zelo različnih klimatskih območjih, ki se ne razlikujejo samo po letni količini padavin, temveč tudi po padavinskem in temperaturnem režimu. Zato je očitno, da poplave niso zasnovane samo s klimatskimi oziroma vremenskimi potezami samih poplavnih področij, temveč tudi s klimatskimi in vremenskimi potezami širšega zaledja, kar velja zlasti za poplavna področja ob večjih rekah, npr. ob Muri ali Dravi. Poplave pa so pogosto zasnovane tudi s prepletanjem različnih klimatskih oziroma vremenskih tipov v posameznih delih poplavnega zaledja. Take poplave so npr. v Celjski kotlini,, v Spodnji Krški dolini itd. Zato bi bilo koristno, da posamezna poplavna področja karakteriziramo tudi v tej luči. Tovrstne osvetlitve ne bi bile koristne samo za redne oziroma sezonske poplave, temveč zlasti za izjemno velike (katastrofalne) poplave, ki so že praviloma »vremenskega porekla« in si jih brez sinoptične analize pravzaprav ne moremo razložiti. Ne gre pa samo za klimatsko osvetlitev teh področij. Zaradi velike vlažnosti tal je marsikatero naše poplavno področje tudi lokalnoklimatsko oziroma mikroklimatsko drugačno od sosedstva. Čeprav mikroklimatske posebnosti teh pokrajin niso zasnovane samo hidrološko, temveč tudi hidrogeološko oziroma petrografsko (npr. s težkimi in hladnimi ilovicami, z velikimi količinami talne vode itd.), vegetacijsko (s liigrofilnim oziroma hidrofilnim rastjem), reliefno (s temperaturno inverzijo poplavnih področij, ki jo ustvarja že njihov položaj na dnu dolin, kotlin, kraških polj itd.), pa je prepletanje različnih lokalno-klimatskih in mikroklimatskih faktorjev — primarnih in sekundarnih — marsikje tako izrazito, da je značilno za marsikatero poplavno pokrajino. Zato ni nujno, da bi mikroklimatske značilnosti teh pokrajin neposredno merili oziroma kvantitativno ugotavljali, temveč je morda bolj smiselno, da jih označimo posredno, po učinkih, ki jih imajo na prirodne oziroma družbene poteze poplavnih pokrajin. Pri tem ne gre samo za večjo meglenost ali vlažnost pri-zemeljskega zračnega sloja, temveč tudi za fenološke posebnosti, za različno izrabo tal itd., na kar domačini večkrat opozarjajo. Zato bi bilo koristno, da opozorimo na mikroklimatske značilnosti vsaj tam, kjer so te poteze tudi za fiziognomijo poplavnih pokrajin značilne in izrazite. IV. RELIEFNE ZNAČILNOSTI POPLAVNIH PODROČIJ IN POPLAVNEGA ZALEDJA Pri izbranem geografskem proučevanju poplavnih področij nas zanimajo tudi tiste značilnosti reliefa, ki vplivajo na različno hiter in velik odtok padavinske (poplavne) vode s poplavnega zaledja, na različen položaj, različno velikost in različne z reliefom pogojene funkcije poplavnih področij vzdolž reke in potokov in končno tudi tiste značilnosti reliefa, ki vplivajo na različno dinamiko in različne morfogenetske učinke poplav v samem poplavnem svetu. Pri tako zajetem proučevanju nas še posebej zanima naslednje: * 1) Vpliv reliefa na količino in dinamiko odtoka padavinske poplavne vode. Znano je, da odteče iz posameznih naših pokrajin zelo različen delež padavinske (poplavne) vode. Pri prikazu (poplavnega) vodnega odtoka, ki je reliefno pogojen, kaže še posebej upoštevati kamninsko sestavo poplavnega zaledja in samega poplavnega področja in to predvsem z vidika vodne prepustnosti in neprepustnosti kamnin in kjer je mogoče tudi sestavo posameznih vrst teh kamnin (npr. ilovic, laporjev, skrilavcev oziroma konglomerata, apnenca, dolomita itd.). Pri prikazu kamninsko različnega površja se lahko poslužimo tudi koeficienta prepustnosti tal. Orografske značilnosti poplavnega zaledja naj bi prikazali z arealnim razmerjem med gorovjem (nad gozdno mejo), hribovjem (med gozdno mejo in višino okrog 500 m), gričevjem (tega bi razčlenili v relativne višine do 100 m in nad 100 m) ter nižinskim svetom (z relativnimi višinami do 30 m). Orografske poteze bi torej prikazali z deležem posameznih hipso-grafskih pasov, kar naj bi prikazali tudi kartografsko. Razrezanost reliefa naj bi prikazali z gostoto rečne mreže, kar bi po potrebi še osvetlili s prevladujočimi relativnimi višinami in naklonom pobočij (zlasti z deležem pobočij z naklonom nad 15°). * 2) Reliefni položaj in reliefna izoblikovanost poplavnih področij. Poleg osnovne delitve poplavnih področij na dolinska, ravninska in kraška nas zanima tudi podrobnejša karakteristika njihovega položaja in njihove reliefne izoblikovanosti. Tako bi npr. razlikovali: a) poplavni relief ob vstopu rek iz hribovja v široka dolinska dna in kotline, — b) poplavni relief ob tektonsko pretrtih in nenadnih razširitvah dolin ob toku navzdol, — c) relief nad velikimi vršaji in med njimi, — d) relief v območju velikih rečnih zavojev, predvsem ob prehodu rek iz ravninskega sveta v kamninsko odpornejše tesni in soteske, — e) poplavni relief na notranji strani meandrov in v območju močnega meandriranja reke sploh, — f) relief na notranji strani rečnih tokov, ki se pri izravnavanju stalno pomikajo v eno smer, — g) poplavni relief na obrobnih zatišnih straneh širokih prodnih ravnin, —• h) poplavni relief ob sovodnjih ter i) poplavni svet v vrtačah, uvalah, slepih dolinah in kraških poljih. * 5) Geomorfološke posledice poplav. Morfogenetsko učinkovitost poplavnih voda bi skušali pregledno osvetliti s prikazom debeline, zaobljenosti in po-škodovanosti transportiranega gradiva, ki ga poplavne vode prenašajo in odlagajo (različno razbit, zaobljen, sploščen in debel prod, različna primes peska, melja in ilovnatih sestavin). Za dinamiko poplavne vode so še posebno značilni najdebelejši prodniki in skale, ki jih voda ob povodnji še premika in vali po strugi navzdol ali izven nje. Nadalje je značilna razprostranjenost svežih in različno obsežnih spodjed na poplavnih bregovih (prikazati morda številčno ali kartografsko, posebej za desni in levi breg) pa tudi pojavi sveže pretrganih meandrov in sledovi še povsem svežega nasipanja (npr. v strugi ali grmovju neposredno nad rečnimi koriti ter po široki danji ravnici). Intenzivnost take akumulacije nam poleg svežih sledov nasipanja izkazuje tudi zasutost spodnjih, ob koreninah močno razširjenih delov debel in tudi delna zasutost spodnjih delov zgradb in drugih antropogenih objektov v naseljih ali izven njih. Na mladost takih nasipanj opozarjajo ponekod tudi odplake iz rudnikov in premogovnikov ter opečni in drugi antropogeni odpadki, ki jih zasledimo v naplavini. Recentnost spodjedanja in nasipanja nam zelo dobro dokumentirajo tudi prevrnjena ali nagnjena drevesna debla vzdolž rečnih strug, pa tudi sledovi peska, ki so se ohranili do višine poplav po drevesnih deblih. Dinamiko poplavne vode zelo dobro ilustrira tudi obtolčenost in ob-drgnjenost drevesnih korenin ob potokih. Te so do višine okrog enega metra, do katere je v poplavnih vodah še veliko proda, povečini že tako poškodovane, da ne morejo več opravljati svoje funkcije in se sušijo. Više se žive korenine še ohranjajo, vendar so tudi po njih velike brazgotine. Razgaljene in prizadete korenine ustvarjajo s svojo skrivenčnostjo vred zelo slikovito podobo takih bregov. Poleg samega prikaza teh učinkov nas zanima tudi njihova razporeditev vzdolž rečnih tokov (v odvisnosti od značaja doline in vseh nenadnih sprememb rečnega toka) ter vse istočasne spremembe same struge (npr. prehod iz ozke struge brez prodišč v širše z večjimi ali manjšimi prodišči, tolmuni ter bolj ali manj izrazitimi meandri ter prehod v še širše rečne odseke z obsežnimi prodišči in morda z rojasto razvejenim tokom ter z različno starimi zamočvirjenimi in suhimi strugami ter okljuki) in tudi samih korit (plitva in globoka korita, trapezasta in trikotna itd.). Na osnovi vseh teh učinkov poplavnih voda kaže razčleniti poplavne struge predvsem na hudourniške in nehudourniške (normalne). Ekstremno hudourniške struge se odlikujejo po izrazitih in pogosto močno razvejanih koritih, močnih sledovih trganja bregov in nasipanja. Struge spremlja obilica prevrnjenih dreves, po koreninah in deblih pa so v poplavnem svetu sledovi močnih odrgnin. Ob grmovju in drevju se kopiči veliko najrazličnejšega plavja (vej, listja, trave; pri potokih in rekah, ki tečejo skozi naselja, tudi najraznovrstnejši antropogeni odpadki). Pri normalnih (nehudourniških) poplavnih strugah, ki prečkajo navadno naselja, so morfogenetski učinki poplavnih voda manj izraziti. Korita so povečini plitva in bolj enakomerno izoblikovana, bregovi so poraščeni z rušo, grmovjem ali drevjem ter je samo tu in tam opaziti sledove erozije (spodjede in usadi). Vode, ki ob poplavah sežejo iz strug, so povečini veliko manj kalne in manj nasipljejo, imajo pa tudi manjšo erozijsko sposobnost. Zato tudi poplavna dolinska dna niso tako jasno in ostro omejena proti višjemu svetu kot pri hudourniških potokih. Prehodi v terase in proti ostalemu višjemu svetu so postopni in počasni, zato je ob teh potokih reliefna omejitev poplavnega sveta manj izrazita in zato težavnejša. V. ZNAČILNOSTI PRSTI IN RASTJA NA POPLAVNIH PODROČJIH Proučevanje poplavnih področij zajema tudi poplavne prsti in poplavno rastje kot značilna pokrajinska elementa teh področij. Naslednje smernice zajamejo le poglavitne elemente tovrstnega proučevanja. Sestavljene so predvsem po skušnjah, ki jih je prineslo proučevanje poplavnega sveta ob Pšati. Za proučevanje drugačnih poplavnih področij, npr. v kraškem svetu, pa jih je treba ustrezno prilagoditi. Ta proučevanja naj ne bodo prepodrobna, temveč naj pokažejo le tiste značilnosti prsti in rastja, ki so za poplavna področja pokrajinsko najbolj pomembne. Zato opozarjajo smernice le na osnovne poteze, ki so za posamezne tipe rastja in prsti na poplavnih področjih najpogostejše in z drugimi pokrajinskim elementi tudi vzročno in funkcijsko najbolj povezane. Obširnejše gradivo o sestavi tovrstne vegetacije in o pedoloških profilih nudi literatura (npr. Wraber 1960, Vovk 1959, Stritar 1965). Proučevanje rastja in prsti na poplavnih področjih kaže za naše potrebe razdeliti na tri dele: na pripravljalni, terenski in laboratorijski del. Pri prvem naj bi zbrali in ustrezno upoštevali poleg geografske tudi pedološko in vegetacijsko literaturo ter ustrezne karte. Pregledali naj bi tudi druge vire, npr. hidrotehnične in melioracijske elaborate kmetijskih zadrug, gozdnih gospodarstev ipd., ker večkrat vsebujejo koristne podatke o prsti in vegetaciji. Pri terenskem delu naj ne bi razčlenili rastja na glavne tipe samo na poplavnem področju, temveč tudi na njegovem obrobju oziroma v zaledju: gozdni, grmovni, travniški, močvirni tip in medsebojna prepletan ja. Vzporedno s tem skušamo opredeliti na obeh področjih tudi značilne rastlinske vrste, ki so za posamezne tipe rastja karakteristične. Pri gozdnem tipu, kjer je sestava še zlasti važna, označimo posamezne sloje (drevesni, grmovni, zeliščni in pritalni sloj). Te na delovni karti tudi prostorsko omejimo. * Pri pregledu rastlinskih vrst skušamo sproti razbrati neposredne vplive, poplav na rastje (npr. na drevje, grmovje). Prikažemo pa tudi vplive samega rastja na poplave (npr. zaraščanje strug, bregov in poplavne ravnice, žive meje. drevesne skupine itd.). * Pri poplavnih travnikih kaže razlikovati glede na vegetacijsko sestavo naslednje tipe: 1) vlažne travnike s šaši, ločki, mahovi itd., 2) suhe travnike, ki imajo malo rastlinskih vrst vlažnih travnikov ali so celo brez njih, 2) zmerno vlažne travnike, kjer se oba tipa prepletata (1, 2). Pri proučevanju prsti vzamemo z njihovih profilov usirezne vzorce za laboratorijske analize (približno 50 g, ki jih spravimo v polivinilne vrečke) povsod tam, kjer so na njih hkrati značilni tipi rastja. Prereze prsti izberemo tako na nižjih kakor višjih delih poplavnega sveta, če je na njih tudi različen tip rastja. Zaradi primerjave vzamemo vzorce tudi s profilov na prvi terasi oziroma na dvignjenem svetu sploh, kamor voda sicer tudi pri največji poplavi ne seže. Kjer je le mogoče, jemljemo vzorce z odkopanih prerezov (npr. ob strugi, ob izkopih temeljev pri gradnjah ipd.). Če to ni mogoče, uporabimo pedološki sveder. Pri tem je treba paziti, da dobimo čiste vzorce. * Pri proučevanju prsti določimo najprej debelino celotnega profila in debelino posameznih horizontov ter njihovo barvo (natančno določimo barvo s pomočjo posebnega barvnega atlasa). Glede na debelino profila razčlenimo prsti v naslednje skupine: a) zelo plitve prsti — do 15 cm debeline, b) plitve rasti — od 15 do 30 cm debeline, c) srednje globoke —• od 50 do 60 cm, d) globoke prsti — od 60 do 90 cm, e) zelo globoke prsti — nad 90 cm debele. * Horizonte označimo s simboli. — Zgornji, temni, humusni, prekoreninjeni A horizont je pod travniškim rastjem najčešče A[ podhorizont. Če se razlikuje po barvi ali drugih lastnostih, ga po potrebi delimo še na Alt in A12 podhorizont. V gozdu (v logih) je na Aj podhorizontu še A0 podhorizont, ki ga sestavljajo napol preperelo listje in drugi rastlinski ostanki. Pri rjavih obrečnih prsteh sledi Aj podhorizontu horizont (B), ki je svetlejši od Aj, slabo ali nič prekoreninjen, po teksturi pa je težji (ilovnat ali glinast). Ta horizont leži na C horizontu, ki je matična osnova; na poplavnih področjih je to pogosto glina. Poleg teh horizontov in podhorizontov so med njimi navadno še prehodni horizonti, kjer se prepletajo lastnosti sosednjih horizontov: take horizonte označimo z Aj(B) ali B(C) itd. * Pri oglejenih prsteh — glejih (ruski izraz za tip prsti, kjer talna voda zaliva vse pore v prsti tako, da pomanjkanje zraka povzroči redukcijske procese in zato v profilu prevlada siva barva) leži pod Aj podhorizontom redukcijsko-oksidacijski horizont. Glavna njegova značilnost je pojavljanje rumenih in rjavih peg na sivi podlagi; označujemo ga z G0 (o = oksidacija). Pod tem horizontom je cesto redukcijski horizont, kjer rjave pege večinoma izginejo in prevlada siva barva; simbol zanj je Gr (r = redukcija). Tudi tu so prehodni horizonti, npr. AtG0 ali pa se G0 deli na Gol in Go2. * Glede na različno intenzivne procese oglejevanja, ki so odvisni od nihanja gladine talne vode, razlikujemo: a) močno oglejene prsti, kjer niha talna voda med 20 cm in 60 cm pod površjem, in b) zmerno oglejene prsti, kjer je gladina talne vode med 60 cm in 100 cm pod površjem. Stopnja oglejenosti prsti je torej zelo pripraven pripomoček za določanje globine in kolebanja talne vode povsod tam, kjer ni drugih podatkov. Delež talne vode pri poplavah bo treba pri marsikaterem poplavnem področju ugotavljati ravno na ta način. Med prstjo, rastjem in poplavami so seveda še druge zakonitosti, ki pomagajo osvetliti sozavisnosti značilnih pokrajinskih elementov na posameznih poplavnih področjih. * Navedeni tipi prsti se razvijajo na glinasti ali peščeno-glinasti matični osnovi (drobnozrnati sedimenti). Na mnogih poplavnih področjih pa je matična osnova prsti peščena ali peščeno-prodnata (grobo zrnati sedimenti), zato se na njih razvijajo drugačni tipi prsti. Pogosto se v bližini potokov pojavljajo na taki matični osnovi karbonatni serozemi (prodišča) z (A) horizontom, ki je le malo temnejši od matične osnove (G horizont) pa hkrati zelo plitev in skeleten ter skoraj brez organske snovi. Na silikatnili peščeno-prodnatih nanosih rek pa je navadno silikatni serozem podobne zgradbe kakor karbonatni. Na prvi terasi nad prodišči, ki je ob velikih poplavah tudi še pod vodo, je na prodnem nanosu navadno razvita prodna rendzina, ki ima plitev, rjavkasto siv in humozen A1 podhorizont. Ta prehaja z vmesnim A/C horizontom neposredno v prod in pesek (C horizont). Na teh terasah srečamo ob tej rendzini tudi obrečno prst, ki jo sestavlja zgolj A horizont; ta je humoznejši, rjavkasto siv in leži neposredno na produ ali mivki (C horizont). Tak tip prsti (obrečna prst) prekriva navadno prvo teraso, ki jo sestavljata silikatni prod in pesek. Poleg prsti z glinasto in peščeno matično osnovo se na poplavnih področjih pojavljajo ponekod tudi šotna tla. Sestavljajo jih šotni horizonti, ki jih glede na sestavo, prepefelost in barvo označujemo s Tj, T2 itd. Ko določamo profile prsti, skušamo ugotoviti tudi reakcijo prsti (npr. s terenskim pH metrom). Stopnja kislosti oziroma bazičnosti poplavnih prsti nam razkriva marsikatero potezo poplavnih področij, opozarja nas zlasti na vodni, zračni in biološki režim poplavnih tal. Vzorce prsti, ki smo jili nabrali na značilnih profilili poplavnega področja, v laboratoriju analiziramo. Pri pedogeografskih analizah smo v okviru te teme izbrali manj zamudne in manj zahtevne laboratorijske preiskave. Po dosedanjih izkušnjah namreč zadošča, da za poplavne prsti določimo reakcijo, mehansko sestavo in količino humusa. Pomembno pa je, da določimo tudi delež vlage in sorbcijsko sposobnost prsti za vodo. Prav tako določimo tudi barvo vzorcev, če je nismo določili že na terenu. Rezultate vseh teh analiz razvrstimo v primerjalno tabelo. V njej nas razlike med prstmi in njihovimi horizonti na pregleden način opozarjajo na pedogeografsko strukturo poplavnih področij, posredno pa tudi na strukturo nekaterih drugih prirodnogeografskih potez teh področij. * Tekstu priložimo tudi karto razprostranjenosti rastja in prsti obravnavanega področja. Na njej označimo s posebnim znakom predvsem girnovno-gozdno rastje in posebej travniško. Ta dva tipa po potrebi razčlenimo še na podtipe. Grmovno-gozdni tip razdelimo v loge (na značilnih tipih prsti) in na gozd izven poplavnega sveta. Travniški tip pa razčlenimo na močvirje in na druge travniške podtipe, ki so hkrati tudi vezani na značilne tipe pedološke podlage. Če se ti podtipi prepletajo, jih označimo s posebnim znakom Na karti grafično prikažemo profile prsti z ustreznimi stolpci. VI. PRIKAZ MELIORACIJ IN REGULACIJ NA POPLAVNIH PODROČJIH Pri osvetlitvi hidrotehničnih del v geografski luči kaže izluščiti naslednje poteze: 1) Iz arhivske dokumentacije o hidrotehničnih delih: Pred terenskim proučevanjem je treba zbrati podatke o celotnem vodnem sistemu, ki je urejen na posameznih poplavnih področjih (regulacije, melioracije, obrambni nasipi itd.). Podatki o poteku regulacijskih del naj vsebuje leto pričetka in leto zaključka teh del. Pri melioracijah kaže zbrati tudi podatke o obsegu in izrabi zemljišča pred melioracijo in po njej. Po možnosti naj bodo pokazane tudi razlike glede hektarskega donosa. Melioracijske površine naj bi razčlenili na tiste, pri katerih gre zgolj za zaščito pred poplavami in pa na površine, ki zahtevajo poleg poplavne obrambe tudi druge ukrepe, npr. osuševanje. Taka so npr. področja Pesniške in Ščavniške doline, Sotle, Pomurja, Pšate itd. Pri regulacijah in razbremenilnikih naj bi označili, kako so izpeljani in utrjeni (skala, ruša, nasip za visokovodni val itd.). Nadalje je treba označiti njihovo pretočno zmogljivost. V podatkih naj bo zajeta tudi dolžina regulacij in razbremenilnikov. Glede na močno kolebanje vodne količine naših rek je zbrati po možnosti tudi podatke o morebitnih zadrževalnikih in še posebej o ureditvi poplavnega zaledja, zlasti o ureditvi povirnega, običajno hudourniškega področja kot posrednega načina za odpravo oziroma omilitev poplavnega sveta. Gornje podatke hranijo različni zavodi in organizacije: Zavod za vodno gospodarstvo SRS, Hidrometeorološki zavod SRS, Podjetje za urejanje hudournikov, Splošne vodne skupnosti, Občinske skupnosti (Oddelki za urejanje kmetijskih površin), kmetijski kombinati itd. * 2) Pri terenskem proučevanju je treba v prvi vrsti: a) pregledati celotni vodni sistem in ugotoviti njegovo stanje — posedanje brežin in prizadetost obrambnih nasipov, lokalne učinke erozije, zaraščenost in samo vzdrževanje strug itd. Izkušnje kažejo, da regulacijske odseke in poplavne struge navadno premalo vzdržujejo. Ponavadi je eno in drugo zanemarjeno. To bistveno zmanjša njihovo pretočno zmogljivost, kar je najbolj očitno ravno pri poplavah. b) Pri terenskem delu je treba lokalne regulacije presojati tudi po tem, kako s spremembo lokalnega strmca in dotočnih razmer vplivajo na poplavne poteze nižje ob toku (pozitivno ali negativno). Podobno je s terenskim zbiranjem podatkov glede na prepustnost mostov in drugih naprav, ki čestokrat zajezujejo narasle vode in s tem krepijo poplave. * 5) Na karti je treba prikazati vse vodnogospodarske naprave, ki so že izpeljane — regulacije, razbremenilnike, zadrževalnike itd. Pri posameznih napravah naj se označi tudi leto oziroma obdobje gradnje. Na karti naj bodo prikazani tudi obrambni nasipi pred poplavami kot tudi obseg melioracijskih površin. * Pri dosedanjem proučevanju poplavnih področij se je pokazalo, da prihaja do poplav predvsem zaradi naslednjih vzrokov: a) zaradi neustreznega vodnega režima; to so poplave površinskih voda, b) zaradi dviga talne vode neposredno do površja kot posledice dolgotrajnih in obilnih padavin, c) zaradi številnih izvirov na robu nižin, kotlin in dolin in d) zaradi različnega prepletanja gornjih treh vzrokov. Pri sistematičnem proučevanju poplavnih področij naj bi gornjo klasifikacijo znova pretresli in genetično tipologijo poplavnih področij ustrezno razčlenili in utrdili. VII. POGLAVITNE DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI POPLAVNIH PODROČIJ 1) Viri. Za družbenogeografsko proučevanje poplavnih območij so zelo pomembni različni viri. Pomagajo nam pri spoznavanju družbenogeografske geneze poplavnih pokrajin in pri ugotavljanju njihove funkcije in fiziognomije. Pri delu se bomo naslonili na naslednje zvrsti virov: a) na arhivske vire (franciscejski kataster, urbarji, arhivi vodnih skupnosti ali vodnih zadrug), b) kronike (pisane šolske ali cerkvene-župnijske kronike), c) strokovno literaturo, to je na rezultate dosedanjih geografskili, zgodovinskih, etnoloških, gospodarskih, kmetijskih, gozdarskih in drugih proučitev, č) monografije naselij, šolskih okolišev, eloborate strokovnih služb, ki so bili izdelani za potrebe regulacijskih ali melioracijskih del in d) cenilne zapisnike komisij, ki so ugotavljale po povodnji povzročeno škodo. Uporabili bomo tudi fotografije in druge posnetke, ki prikazujejo obseg in višino povodnji ter razna (časopisna) poročila. * 2) Gospodarski pomen tekočih voda in njihova izraba. Pri družbe-nogeografskem proučevanju poplavnih področij bomo prikazali predvsem njihov sočasni gospodarski pomen in njihovo vlogo v življenju in delu prebivalstva, ki je neposredno ali posredno povezano z izkoriščanjem teh območij. Zato moramo opredeliti tudi tiste geografske funkcije poplavnih področij, ki se po svoji gospodarski namembnosti dopolnjujejo s sosednjimi, pred poplavami sicer zavarovanimi zemljišči. Da pa bi spoznali poplavne učinke, bomo najprej opredelili gospodarski pomen in vlogo poplavnih potokov in rek v preteklosti in sedanjosti. Poznavanje sočasnega gospodarjenja s potoki je koristno in potrebno, ker moremo šele na tej osnovi ovrednotiti številne posledice, ko reke prestopijo bregove. S poplavami je namreč pretrgan normalni ritem dela in življenja na poplavljenih in bližnjih območjih. S tem, ko bomo opredelili stvarno gospodarsko vlogo, ki so jo imele tekoče vode v posamezni poplavni pokrajini, nam bo jasen tudi marsikateri antropogeni vzrok poplav. Sama izraba voda je bodisi stopnjevala ali blažila posledice povodnji. Tako je za izrabo pogonske .moči tekočih voda človek marsikje speljal potoke v mlinščice ali posebne struge in s tem neposredno povzročil spremembo rečnega omrežja. Z njegovo razširitvijo pa je pogostoma napravil tudi prve korake, ki so zmanjšali obseg poplavljenega sveta. Pri tem je za mlinščice marsikdaj uporabil stare, že opuščene struge. Takšne primere najpogosteje srečujemo v srednjem in spodnjem toku, to je v ravninskih predelih. Gospodarski pomen izrabe tekočih voda se je v preteklosti precej spreminjal, s tem pa tudi oblike in temeljitost izrabe. O enem in drugem pričajo raznovrstni objekti, ki so služili izkoriščanju pogonske moči tekočih vod. Za našo raziskavo bo zato nujno treba inventarizirati mline in žage ter druge objekte, ki so služili kmetijstvu in obrtnim dejavnostim in jih je poganjala voda, kot so to kovačnice, usnjarne, delavnice, elektrarne itd. Pri tem nas bo zanimal način izrabe vodne moči, ki se na zunaj kaže npr. v konstrukcijski obliki vodnega kolesa (kolo na lopate ali korce, kolo na vreteno, turbine), saj je bil prav od tega pogostoma odvisen obseg poplavljenega območja, kakor tudi obratovanje mlinov, žag in drugih obratov ob povodnji. Dosedanje proučevanje je pokazalo, da je potrebno pri načinu izrabe tekočih voda razlikovati tri osnovne tipe, in sicer: v gornjem toku so ponavadi kolesa na korce (v novejšem času različne zvrsti turbin), v spodnjem toku prevladujejo vodna kolesa na lopate ali podlivna kolesa, v srednjem delu toka pa se navedene oblike prepletajo. Poleg oblike in števila vodnih koles nas zanimajo še velikosti obratov. Le-ta je različna glede na posamezne dejavnosti. Proizvodna moč mlina je npr. odvisna od števila parov mlinskih kamnov, njihove namembnosti in od števila stop. Novejša oblika mlinov so valjčni mlini. Velikost žagarskih obratov se kaže v številu listov (žag), ki jih je voda gnala hkrati. Velikost drugih obratov moremo meriti bodisi z močjo turbin v KM ali s številom strojev. Pomembno vlogo pri izrabi vodne moči imajo jezovi. Uravnavajo količino vode, strmec potokov in vplivajo na nivo talne vode. Pri proučevanju je koristno razločevati oba osnovna tipa jezov: jezove z zapornicami in jezove s pragovi (ali pregrajami). Pri slednjih ni potreben neposreden človekov poseg pri reguliranju vodnega odtoka v mlinščico. Posebna zvrst jezov je bila na- menjena gospodarjenju na obvodnih zemljiščih, npr. spomladanskemu ali poletnemu namakanju travnikov s čisto vodo, ali gnojenju travnikov s kalno vodo ali vodni oskrbi naselij itd. Jezovi so potemtakem odločujoč člen med antropogenimi činitelji in zato marsikje neposredno vplivajo na obseg in silovitost poplav in s tem vtisnejo določenega poteze zlasti manjšim poplavnim področjem. Ob marsikaterem potoku ali reki so uredili ribnike, ki so podobno kot jezovi pomemben regulator vodnega odtoka, zlasti ob neurjih ali dolgotrajnejšem deževju. Ob marsikateri tekoči vodi so ljudje zgradili razbremenil-nike, s pomočjo katerih so razdelili hudournike v več krakov. Speljali so tudi posebne kanale, ki so služili oskrbi prebivalstva z vodo ali protipožarni obrambi. Človek je v neprestani borbi s poplavnimi vodami vedno čistil struge, mlinščice in druge umetno speljane kanale, s čemer je razširjal in poglabljal rečna korita, zatrpana z nanesenim materialom. S čiščenjem korit in utrjevanjem bregov ob potokih je večal prepustnost glavnih in stranskih strug ter kanalov ter s tem zmanjševal obseg poplavljenih področij. Redna (vsakoletna) čiščenja rečnih korit so bila ponavadi najbolj potrebna v gornjem toku, to je v hudourniškem delu porečja, manj pogosta in manj potrebna pa v srednjem delu potokov. Deagrarizacija in industrializacija podeželja sta prispevali k razkroju avtarkične zaprtosti naših naselij, pojemanju gospodarske moči precejšnjega števila srednjevelikih kmetij in spremembam gospodarjenja na zemlji oziroma v izrabi kmetijskih površin. To je neposredno vplivalo na propad številnih dejavnosti, ki so bile namenjene kmetijam oziroma kmečkemu prebivalstvu. Pri teh spremembah v agrarnem gospodarstvu je prišlo do propada številnih mlinov in žag. Vzporedno s tem je potekal tudi razkroj vaške ali srenj-ske skupnosti, ki je marsikje skrbela za urejevanje hudournikov, čiščenje mlinščnic in potokov, varovanje naselij pred povodnjimi in za gospodarjenje s tekočimi vodami (npr. »vodne pravice«, čiščenje in urejanje namakalnih ali osuševalnih naprav in kanalov idr.). Čeprav je v zadnjem času nazadovalo drobno, kmečko vzdrževanje mlinščic in poplavnih strug, pa je na trugi strani družba s korenitimi regulacijami marsikje temeljito omejila obseg poplav in omogočila spremembo izrabe tal, bodisi za kmetijstvo ali za druge dejavnosti. V vseh tistih predelih, kamor človek še ni neposredno posegel v preureditev poplavnih področij, pa se iz leta v leto kažejo hujše posledice poplav, ne glede v katerem letnem času nastopijo. Med antropogenimi vzroki poplav je treba raziskati še vpliv krčenja gozdov na povečani odtok padavinske poplavne vode v poplavnem zaledju. * 3) Učinki povodnji v pokrajini. Pri proučevanju pokrajinskih učinkov poplav naj bi osvetlili predvsem razmestitev (razporeditev) zemljiških kultur (kategorij). Področja ob vodah, ki redno prestopajo bregove že ob močnejšem deževju (ali eb nenadni odjugi v zimskem ali spomladanskem času), so prvenstveno namenjena travnikom. V spodnjem delu rek in potokov se ponavadi že pojavljajo loke in logi. Na izrabo poplavnih zemljišč pa vpliva tudi višina talne vode, oddaljenost zemljišča od naselja (ali kmetije), položaj zemljišča ob potoku (npr. v gornjem, srednjem ali spodnjem delu), večji so-vodnji ali v^ medvodju, kakor tudi sama prepustnost tal (prodni vršaji, pobočja, zamočvirjena tla itd.). Kljub temu, da so se že v polpretekli dobi številna naselja pri nas neposredno oskrbovala z vodo iz potokov in rek, ugotavljamo, da so bili domovi praviloma od njih toliko odmaknjeni, da so bili v celoti ali vsaj deloma zavarovani pred rednimi poplavami. Ugotoviti pa moramo, koliko domov v posameznem naselju redne ali izjemne poplave vendarle prizadenejo in do kam seže voda ob izredno visokih povodnjih. Prav tako je treba spoznati številne oblike človekovega boja in kljubovanja zoper podivjane vode, ki so trajnejšega pomena in dajejo zunanjemu videzu naselja posebno obeležje (npr. ureditev nasipov, izoblikovanost mostov, izpeljava regulacijskih strug, razdelitev hudourniških in drugih voda v več korit, ureditev jezov in zapornic za preusmeritev odvečne vode itd.). Pri tistih delih naselja, ki so večkrat poplavljeni, bomo proučili tip kmečkega doma in njegov položaj ter njegovo lego glede na smer prevladujoče poplavne vode. Pri označitvi poplave v naselju bomo skušali prikazati prostore v domovih, ki jih voda zaliva (stanovanjski del, klet, hlev, dvorišče idr.) in načine, s katerimi se je človek varoval pred pogostimi posledicami poplav (npr. zasilni nasipi pred durmi — iz zemlje in gnoja, betonski temelji zgradbe, manjši nasipi ob domovih, višina hišnega praga, globina kleti itd.). 2e v nekdanji socialno-posestni diferenciaciji (kmečkih in drugih) naselij se kaže, da je revnejši sloj vaščanov živel na slabših seliščih in marsikje so jih zalivale skoraj vse (redne) poplave. Obrate na vodni pogon so postavljali ob mlinščicah ali neposredno ob glavne potoke. Tudi njihove dejavnosti so poplave prizadevale. Ob poplavah je bil prenekateri mlin za dan ali več popolnoma odrezan od naselij, za katera je mlel. Tisti obrati na vodni pogon, ki so jih zalivale redne poplave, so se na različne načine prilagajali številnim nevšečnostim razdivjanih voda ali pa se pred njimi zavarovali. V času visokih poplav je zamrla skoraj vsa dejavnost v teh obratih. Tudi v hudem zimskem mrazu prihaja do poplav zaradi »sirjenja« oziroma »kipenja« tekoče vode na mlinščicah. Ker pa človek sorazmerno hitro odstrani njihove vzroke, so te poplave manj pomembne. Posledice poplav se kažejo tudi v prometnem omrežju. Tu nas zanimajo predvsem oblike mostov in brvi, ki so prilagojene poplavnim vodam. Pri obravnavi prometnega omrežja bomo prikazali, kako so ceste, kolovozi in železniške proge zavarovane pred rednimi povodnjimi (nasipi, dvignjeno cestišče oziroma vozišče pa je marsikdaj tudi ovira za hitrejši odtok narasle vode). Ugotoviti moramo smer poplavne vode glede na cesto, kolovoz ali železnico, ker je tudi od tega odvisna škoda, ki jo povodenj povzroči na teh objektih ali v okolici. Ob poplavah marsikateri kolovoz prevzame vlogo raz-bremenilnika. Vozišča cest in kolovozov v višjih legah ter v gozdnatih predelili so ponekod s prečnimi (lesenimi) pragovi zavarovana pred razdiralno močjo hudournikov. — Dvignjeni mostovi in brvi na poplavnih področjih opozarjajo na višino poplavne vode. Zato so ponavadi širši, višji in dvignjeni nad danjo ravnico. Ponavadi so mostovi brez vmesnih podpornih ali nosilnih stebrov, kjer se ob poplavi rado zagozdi različno plavje. Pri proučevanju poplavnih področij je treba še posebno skrbno razčleniti raznovrstne posledice poplav in razlikovati poleg negativnih tudi nekatere koristne posledice poplav. Pozitivni učinki poplav so npr. gnojenje obrečnih travnikov s kalno vodo, kar je bilo zelo značilno v času ekstenzivnega kmetovanja, nanašanje in odlaganje večjih količin proda, peska in mivke na prodiščih, kar izrablja človek kot gradbeni material. Koristno je tudi odplav-ljanje smeti in drugih odpadkov; narasle vode je človek izkoriščal pri »kopanju« strug, odvodnih kanalov, ki jih je napeljal v ustrezno smer. Pri škodljivih posledicah poplavnih voda je koristno spoznati neposredno materialno škodo, ki se kaže v uničenih kmetijskih pridelkih (zmanjšana letina), v poškodovanih objektih in zgradbah (obrambni nasipi in škarpe, iz-podjedanje temeljev zgradb, kar je še posebej občutljivo pri opečnatih zidovih), v količini in obsegu odnešenega zgornjega, najbolj rodovitnega sloja prsti, v škodi na travnikih (s tem v zvezi je tudi metljavost), v odložitvi večjih količin rečnega — transportnega materiala na kmetijskih površinah, na komunikacijah ali v seliščih in še druge oblike razdiralnih učinkov poplav (izpodjedanje bregov, preusmeritev strug, zasipanje starih rečnih korit). * 4) Pokrajinske poteze, ki zmanjšujejo posledice povodnji in omejujejo poplavna področja. Stalna človekova skrb je bila obvarovanje (pridobljenega) obdelovalnega zemljišča, čuvanje naselij pred najrazličnejšimi naravnimi stihijami, tako tudi pred poplavami. Da bi bolje spoznali različne oblike, s katerimi se je človek branil pred poplavno vodo, bomo ugotavljali, kdo je npr. gradil domove ob poplavnih vodah in na poplavljenih področjih oziroma na zamočvirjenih tleh (uporaba hrastovih, kostanjevih in jelševih pilotov), kako je zasnoval posamezne dele domov (npr. višina hišnega praga in tal v stano- vanjskih in drugih zgradbah), izpeljavo odtočnih kanalov (Za hitro odtekanje talne in poplavne vode iz zgradb); kakšne nasipe je gradil ob naseljih, domovih, posameznih zemljiščih oziroma na bregovih rek ali kanalov. Pri proučevanju bi morali spoznati tudi potek letnega čiščenja strug in mlinščic in v tej zvezi prikazati nastanek izgonov, regulacij (razbremenilnikov, to je kanalov, ki razčlenijo glavno strugo v več vodnih tokov in usmerijo odvečne vode na prodne površine, kjer voda ponavadi hitro ponikne), jezov ter betonskih zidov in škarp. Po potrebi bi bilo treba proučiti vlogo pilotov in lesenih brežin pri zaščiti rečnih bregov pred rušilno močjo poplavnih vod, kakor tudi funkcijo zaraščenih bregov in nasipov. Opozoriti je treba končno še na to, kako se prilagajajo zemljiške kulture oziroma posevki pogostejšim poplavam. * 5) Poplave in današnji čas. S spremenjeno družbenogospodarsko strukturo prebivalstva in naselij se je spremenil človekov odnos do kmetijskega zemljišča in še posebej do gospodarjenja z vodami. V zadnjih desetletjih, ko se je z industrializacijo stopnjevala deagrarizacija prebivalstva, je mogoče zaznati nagel razkroj »patriarhalnih« oblik vaškega življenja, ki so imele svojo organizacijsko obliko v vaški ali srenjski skupnosti. Ta je namreč v gospodarstvu in v življenju podeželja odigrala nenavadno pomembno vlogo. Pri proučevanju nas bo zato še posebej zanimala vloga srenjske skupnosti pri preprečevanju poplav oziroma pri zmanjšanju njihovih učinkov; zlasti pa vloga, ki so jo imeli mlinarji, žagarji in drugi uporabniki pogonske moči potokov pri preprečevanju poplav in tudi spreminjanje izrabe pogonske moči potoških voda. Pri novogradnjah ob poplavnih področjih je vredno spoznati, koliko se ljudje še danes naslanjajo na tradicijo in na pridobljene izkušnje domačinov iz preteklosti. Prav tako je potrebno, da spoznamo, kako vplivajo regulacije, melioracije in drugo urejanje poplavnih in zamočvirjenih zemljišč na spremembe zemljiških kultur, na izrabo kmetijskega zemljišča, na nivo talne vode in kako vplivajo tudi na spremembo ekoloških pogojev za rastje. 6) Povodnji in poplavna področja v luči geografskih in ledinskih imen. Upoštevali naj bi topografska in ledinska imena ter hidronime, ki nas posredno ali neposredno opozarjajo na obseg, značilnosti in spremembe povodnji in poplavnih področij. Nekaj imen je že na topografskih kartah ter v katastrskih mapah, v različnih načrtih in preglednih skicah, še več pa je živih med domačim prebivalstvom. * 7) Sklep — fiziognomija poplavnih področij (geografska sinteza). V sklepnem poglavju naj bi orisali pomembnejše komponente, ki so značilne za naša poplavna področja in s katerimi moremo karakterizirati njihovo geografsko podobo. Tu bi kazalo še posebej opozoriti na posamezne tipe poplavnih področij, ki jih bomo izluščili in opredelili na osnovi zbranega gradiva. Po nastanku moremo razlikovati vsaj dva osnovna tipa poplavnih področij, ki nastajajq zaradi dviganja talne vode in območja, ki jih oblikujejo redne poplave ali občasne povodnji. Še posebej velja opozoriti na razporeditev in vlogo osuševalnih kanalov, katerih sistem omrežja je povečini neposredno naslonjen na parcelacijo. Prav tako bomo orisali vse pozitivne kakor negativne strani človekovega poseganja v urejevanja in preurejanja rečnega omrežja bodisi v preteklosti ali v sedanjosti. Slednjič naj bi proučili sodobno gospodarjenje z vodo in današnji človekov odnos do vrednotenja obrežnega zemljišča ali do starih in opuščenih strug, ki marsikje služijo za odlagališče odpadnega materiala, kakor tudi z vidika varstva, negovanja in preurejevanja človekovega okolja. * 8) Kartografska ponazoritev družbenogeografskih značilnosti poplavljenega področja. Na prvi karti naj bi prikazali zlasti spremembe v strukturi zemljiških kategorij v približno zadnji sto letih (od 1896. leta do najnovejšega stanja) in sicer v tistih katastrskih občinah, ki so neposredno in močno navezane na poplavna področja. Diagrami na karti naj prikazujejo delež (%) posameznih zemljiških kultur. Poleg tega naj se na karto po možnosti vnesejo 10 Geografski vestnik z ustreznimi znaki mlini, žage in drugi objekti na vodni pogon. Karta naj vsebuje za osnovo še izohipse (relief), vodno omrežje, naselja in prometno ožilje. Na drugi karti naj bo prikazana osnovna razporeditev posameznih zemljiških kultur (npr. njive, travniki, sadovnjaki, pašniki, gozdovi, zazidana področja itd.). Za prikaz naj služi konvencionalna barvna skala, ki se uporablja pri kartiranju izrabe tal (land use). Na karti naj bo s posebnim znakom zarisana tudi meja poplavnega področja. Takšno karto bo mogoče izrisati samo za tista področja, za katera je že natisnjena osnovna državna karta v merilu 1 : 5.000 ali i : 10.000. Za predele, kjer takih kart še nT na razpolago, bomo prikazali nekaj najbolj tipičnih primerov s pomočjo katastrske mape (1 : 2.880). KNJIŽEVNOST O kraški terminologiji (Tri ocene in odgovor) Slovenska kraška terminologija. Kraška terminologija jugoslovanskih narodov, 1., izdala Zveza geografskih institucij Jugoslavije in Katedra za fizično geografijo Oddelka za geografijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 1972, str. 76. * Pred nami je knjiga, ki jo bo strokovnjak, ki proučuje naše kraje ali jih opisuje, mnogokrat potreboval kot dobrodošel priročnik. V množici izrazov, ki jih srečujemo na našem krasu in ki so jih mnogokrat skušali urediti že v preteklosti, smo končno vendar dobili pregleden slovar in se srečali s sosedi. V knjigi so podani rezultati jugoslovanskega simpozija o kraški terminologiji in tipologiji krasa, ki je bil oktobra 1971 v Ljubljani, in številnih drugih sestankov. Avtorji, predvsem pa pobudnik dela dr. I. Gams, se zavedajo, da to, kar je napravljenega, še ni dokončno, vendar je opravljenega kljub temu že veliko, kar bo v pomoč in oporo strokovni literaturi. Knjiga je razdeljena v nekaj poglavij. Abecednemu seznamu slovenskih, srbskih, hrvatskih, makedonskih, angleških, nemških in francoskih izrazov sledi osrednji in najvažnejši del — besednjak s kratko razlago vsakega posameznega pojma in pojmov v tujih jezikih. Prav to, da lahko primerjamo naš domači izraz z izrazi iz tuje literature, je največja vrednost besednjaka. Slovarju sledi še navodilo za rabo in kratka zgodovina prizadevanj za slovensko kraško izrazoslovje. V tem poglavju nam je žal, da avtor ni vsaj omenil dela, ki je bilo opravljeno v zvezi z izrazoslovjem že v okviru nekdanjega Društva za raziskovanje jam Slovenije in njegove terminološke komisije v letih 1964 in 1965 ter gradiva za slovensko speleološko terminologijo objavljenega v Biltenu Jamarske sekcije PD Železničar leta 1964. Oboje je dalo temelj za prizadevanja, katerih plod je sedaj pred nami. Besednjak pojasnjuje nekatere dobre skice, npr. tipi krasa in tipi vrtač in brezen. Bralca pa zelo moti očividno zastarela skica 2, ki prikazuje lego matičnega Krasa. Po nepotrebnem je bilo za potrebe besednjaka matični Kras stiskati v geopolitične razmere sredine preteklega stoletja in prikazovati na karti še obseg nekdanje Turčije, Srbije, Avstroogrske itd. V drugem delu knjige «o razvrščeni referati z jugoslovanskega simpozija o kraški terminologiji, ki je bil leta 1971 v Ljubljani. Na tem zboru je Ivan Gams govoril o razvoju besed »Kras« in »dolina«, to je o dveh mednarodnih izrazih za določene pojave na zemeljskem površju. Isti avtor je poročal tudi o terminologiji tipov kraških polj. Jurij Kunaver je podal pregled razvoja slovenske terminologije za mikroreliefne oblike na krasu. Slednji referat je zadeval oblike, o katerih smo slišali in čitali tudi na straneh Planinskega vestnika (1967), kar bi vsekakor bilo treba upoštevati v seznamu literature. Knjigi je v znatno korist, da ima vsak sestavek povzetek v angleškem jeziku. Pisca tega poročila pa je motila dosledno uporabljana beseda »termin« namesto dobrega domačega »izraza«. Vsekakor pa ta in druge omenjene pomanjkljivosti uporabnosti knjige nikakor ne zmanjšujejo. Dušan Novak Krasoslovje je med tistimi vedami, ki se hitro razvijajo in postajajo tudi v vsakdanjem življenju čedalje bolj aktualne. Zato se njegova terminologija spreminja, saj novi pojmi zathevajo nove termine, na že ustaljene izraze pa se vežejo prečiščene definicije. Tudi vse širši krog uporabnikov speleološke literature potrebuje terminološke priročnike. To vrzel naj bi zapolnila Slovenska kraška terminologija. Vendar pogosto spreminjanje terminov in nastajanje novih postavlja sestavljavca terminologije v težak položaj, da mora loviti ravnotežje tam, kjer ga skoraj ni moč pričakovati. Zato je nujno, da Slovensko kraško terminologijo presojamo s tega stališča in jo sprejmemo kot prikaz trenutnega stanja, čeprav bi glede na naslov pravzaprav pričakovali več. Jedro knjige predstavlja enciklopedični prikaz terminov, ki jih trenutno uporablja slovenska speleološka literatura. Poleg krajše razlage je vsakemu terminu dodan še hrvatski, srbski in makedonski izraz ter termini, ki jih uporabljajo Angleži, Američani, Francozi in Nemci, seveda le v primeru, če se ti izrazi razlikujejo od slovenskih in če so bili avtorjem Terminologije dostopni. Zaznamki ob posameznih terminih nam tudi povedo, kako je termin razširjen, ali je morda na novo uveden, ali je priporočljiv oziroma nepriporočljiv in podobno, kot smo že vajeni iz podobnih priročnikov. Tekst poživlja nekaj skic, ki so večinoma primerno izbrane in pregledne. V posebni prilogi so še pred enciklopedično obravnavo terminov pridani abecedni seznami obravnavanih izrazov in sicer v vseh jezikih, ki jih obravnava Terminologija. Na dveh straneh so v slovenščini in angleščini povzeta načela, po katerih je bila Terminologija sestavljena. Med osmimi točkami, ki se v podobni literaturi bolj ali manj ponavljajo, naj omenim samo tiste, ki so bistveno vplivale na kvaliteto. Mnenja sem, da je načelno neupoštevanje ljudske terminologije zgrešeno. Tako so večkrat navedene skupine dveh ali treh besed, ki imajo značaj samostojnega termina, a so v bistvu samo dobeseden prevod nemškega izraza. Značilen primer je termin jezersko kraško polje, za katerega se kar ponuja ljudski izraz jezerina. Kadar smo prisiljeni uvajati nove pojme iz literature, nas prav nič ne obvezuje, da bi dobesedno prevajali tuje izraze. Slovenski ljudski jezik je dovolj bogat in ima veliko podobnih izrazov, ki bi jim lahko z novo definicijo natančno določili vsebino. Le tako bomo ohranili klasično tradicijo slovenske speleologije, da postanejo naši termini tudi mednarodni. Nasprotna pot pa nujno vodi v osiromašenje jezika. Postopek je še toliko bolj nenavaden, ker je težaško delo zbiranja ljudskih geografskih izrazov v veliki meri opravil že Badjura (1953, Ljudska geografija, Ljubljana). Sestavljavci so upoštevali predvsem termine, ki so bili vsaj nekajkrat že uporabljeni. Povsem novih pa Terminologija skoraj ne uvaja. Knjižica naj potemtakem služi predvsem bralcu, ni pa njen namen utrjevati še neizdelano izrazoslovje. To pomeni, da se bo slovenska kraška terminologija še spreminjala. Ker je pri razlagi posameznih pojmov poudarjen morfološki in funkcijski princip, manj pa genetski, je nujno, da bo nekoč prišlo do temeljite prekvalifikacije pojmov na osnovi danes večinoma še sporne geneze. Razlage terminov so plod posvetovanj med sodelavci in sestavljavci Terminologije. Zaradi tega je mnogokrat prišlo do kompromisnih formulacij, ki so rezultat zelo različnih gledanj. Neredko so tudi preveč poudarjeni termini s specialnih področij. Po drugi strani pa so bili nekateri izrazi, ki so prav primerni za svetovno literaturo, deležni premalo pozornosti. Mednje zagotovo spada kovk kot oblika fosilnega tropskega krasa. Razlagi terminov sledi kratek prikaz nastanka pričujoče Terminologije ter referati s simpozija o kraški terminologiji v Ljubljani. Ivan Gams je prispeval krajši razpravi o razvoju slovenskih besed »kras« in »dolina« v mednarodna termina do konca 19. stoletja in terminologijo tipov kraškili polj, Jurij Kunaver pa razpravlja o razvoju slovenske terminologije za mikro-reliefne kraške oblike. Vsi trije prispevki imajo obširne povzetke v angleščini. Bralcu bi priporočil, da, še predno prelista enciklopedični del, prečita prvo polovico Kunaverjevega prispevka. Tu se bo najbolje seznanil s težavami in postopkom sestavljanja celotne Slovenske kraške terminologije. Način, kako je bila Terminologija sestavljena, kritiko pravzaprav izključuje oziroma jo prepušča osebnemu gledanju posameznega bralca. Prišlo pa je do nekaterih spodrsljajev in dvomljivih interpretacij, ki tudi pri še tako širokih kriterijih zahtevajo dopolnil in popravkov. Žal je prevladalo že večkrat izraženo urednikovo mnenje, da izraz jama pomeni v širšem smislu katerokoli dostopno podzemsko votlino, v ožjem smislu pa vodoraven jamski prostor. Pri takšnem osnovnem izrazu bi bilo nujno, da odpade pojmovna dvojnost. Vsakemu pojmu moramo najti ustrezen termin, ti pa morajo biti čim bolj različni, da ne bodo vir zmešnjav. Škoda je, da ni prodrla Savnikova (Kraška terminologija, 1962, Geografski vestnik 54, Ljubljana) misel, da naj izraz jama pomeni jamo v »širšem smislu«, za jamo v »ožjem smislu« pa bi uporabili primorski izraz pečina. Savnik je pokazal precej več posluha za ljudski jezik, saj prav na Krasu in v njegovi okolici pomeni izraz jama izključno navpične podzemske prostore; podobna interpretacija pa je, res nekoliko manj dosledno, razširjena še po notranjskem krasu in seže na vzhod do Suhe krajine. Če bi obdržali Savnikov predlog, bi napravili ljudskemu jeziku manj sile, kot smo jo z uvedbo izraza vrtača namesto doline v »ožjem smislu«. V prihodnje bi veljalo to dobro premisliti. Podoben primer so škraplje, ki jih ljudski jezik uporablja vedno kot plurale tantum za kompleks značilno oblikovanega skalovja. Pričujoča Terminologija uvaja povsem tujo edninsko obliko in ji pod vplivom nemških strokovnih izrazov tudi drugače niansira pomen. To bi lahko veljalo za visokogorski kras, nikakor pa ne za nižinskega, kjer se nahaja večina naših škrapelj, ki so tudi drugačnega nastanka. Smiselno je uvajati modificirane izraze za nove pojme, ni pa dopustno spreminjati pomena ustaljenih izrazov in namesto njih vrivati nove termine. To nujno vodi do izumetničenega strokovnega jezika. Čeprav je bilo večkrat poudarjeno, da je Terminologija le tolmač obstoječega stanja, moramo pričakovati, da bo prišlo do utrjevanja v njej navedenih, a neprimernih izrazov. Zato bi bilo nujno odpraviti nekaj popolnoma nepotrebnih tujk. Prva je abri, za katero imamo popolnoma adekvaten izraz podmol. Izločiti bo treba tudi izraz estaoela, za katero so Francozi ugotovili, da je posledica napačno tolmačenega languedoškega izraza za hlev (Geze, cit.: Kranjc, A., 1975, Naše jame 14, 58—60, Ljubljana). Večja pogreška je tudi izraz intermitentni izvir. Ne glede na to, da je sestavljen iz tujega in domačega korena, česar slovenski knjižni jezik ne dopušča, je sam pomen tujega korena nesprejemljiv. Glagol intermitto pomeni v latinščini predvsem prekinem, v zvezi »flumen intermittit« pa tudi preneham teči, vendar v neperiodičnem smislu (Bradač, F., 1972, Latinsko-slovenski slovar, str. 277, Ljubljana). Temu so Angleži dodali nov odtenek, ki pa za nas ne pride v poštev, ker smemo upoštevati pri tujkah le pomen v originalnem jeziku. Minutnik, Lintvern in drugi utripajoči izviri bi bili lahko edino »intermittent spring«, intermitentni izvir pa npr. Veliko Okence. Sicer pa je vse gornje razpravljanje odveč, ker imamo Slovenci lep domač izraz zaganjavka. nekdanji estaveli pa lahko analogno priredimo izraz menjavka. Termin dolomit je napačno definiran. Definiciji bi ustrezal edino termin magnezit, ki pa za krasoslovje ne pride v poštev. (Grafenauer, S., 1972, Mineraloško petrološko izrazoslovje, str. 47, Ljubljana). Slovenščina veliko rabi glagol. Po kraški Terminologiji pa bi lahko sodili nasprotno. Bralec se težko znebi vtisa, da ima pred seboj dobeseden prevod nemške terminologije. Seveda pa pomanjkanju »kraških« glagolov niso krivi sestavljavci Terminologije, temveč naši speleologi, ki v skladu s splošno modo uporabljajo tujke, kjer le gre, tem pa morajo spet prirediti vso stavčno konstrukcijo, da potem ne zahteva posebnih glagolov. Temu bi se morali v prihodnje načrtno izogibati, še toliko bolj, ker je tudi v tej smeri že pred dvajsetimi leti storil prve korake premalo upoštevani Badjura (o. c.). Seveda pa gornji spodrsljaji ne kvarijo celotnega vtisa. Slovenski izobraženec ima pred seboj uporaben priročnik za branje strokovne speleološkc literature, to pa je bil tudi namen Slovenske kraške terminologije. Seveda pa smo še daleč od tega, kar si predstavljamo kot izdelano terminologijo že ustaljene vede. France Šušteršič * Pripombe na šušteršičevo oceno Slovenske kraške terminologije. F. Šušteršič navaja kot primer, kako je »načelno neupoštevanje ljudske terminologije zgrešeno ...« dobesedni prevod nemškega izraza jezersko kraško polje, za katerega se »kar ponuja ljudski izraz jezerina«. V istem odstavku in še enkrat na koncu ocene zameri sestavljalcem Slovenske kraške terminologije, da smo zanemarili zbrano gradivo v knjigi Rudolfa Badjure Ljudska geografija iz leta 1953. Badjura res navaja izraz jezerina na 255. strani in pravi, da »ni der Morast (Plet.), temveč visoka trava na presihajočih jezerih, ki jo kose, živina ne mara zanjo, ker je roda in kisla, služi le za steljo«. Če bi ta ljudski izraz, ki pomeni vrsto travja, uvedli za geomorfološko obliko, bi napravili silo ljudskemu jeziku. Načelno vsi soglašamo s F. Šušteršičem, da bi bilo treba čim več domačih izrazov izrabiti za terminologijo. Težave pa nastanejo pri konkretnem uvajanju besed v strokovno izrazoslovje. Zelo zgovoren primer je slovenski ljudski izraz dolina, ki je postala celo mednarodni kraso-slovni termin, pa ga ne moremo vpeljati v našo strokovno terminologijo namesto vrtače. Resnici na ljubo je treba še pripomniti, da »jezersko kraško polje« ni dobeseden prevod nemškega izraza. Dobeseden prevod Seepolje bi se glasil jezero-polje. Sicer pa je »jezersko kraško polje« uporabil že J. Cvijič 1. 1895 v svoji srbski knjigi Karst. Kot primer izraza, ki naj bi bil deležen premalo pozornosti in ki bi bil, po besedah ocenjevalca, primeren za svetovno literaturo, je naveden kovk. Ta termin navaja Slovenska kraška terminologija kot samostojen naziv s pojasnilom, da je oblika fosilnega krasa. Znaka, da nek termin sestavljalci priporočamo v dosledno rabo, knjižica ne pozna, in zato je ta očitek neupravičen. Šušteršič navaja: »Zal je prevladalo že večkrat izraženo urednikovo mnenje, da izraz jama pomeni v širšem smislu katerokoli dostopno podzemeljsko votlino, v ožjem smislu pa vodoraven jamski prostor«. Diskusija, ali kaže rabiti besedo pečina za vodoravno jamo, ali ne, se je razvnemala že na prvem terminološkem posvetovanju, ki ga je organiziralo Geografsko društvo Slovenije v sodelovanju z geološkim društvom leta 1962. Bralcu teh vrstic svetujem, da vzame v roke sestavek Kraška terminologija (GV XXXIV, 1962). Na strani 36 bo ugotovil, da so se tedaj skoraj vsi, ki so se oglasili k besedi, izrekli proti takemu Savnikovemu predlogu. Pečina v Sušteršičevem smislu tudi ni dobila večinske podpore pri posvetih za sestavo kraške terminologije. Zato glavni urednik ne more biti kriv. Pri škraplji (namesto škraplje, pluralia tantum) je bila ljudskemu jeziku zares narejena sila, toda z določenim namenom. Strokovnjak bo, hote ali nehote, kdaj prisiljen opisovati tudi en primerek škraplje, ki sestavlja škrap-ljišče, ali pa se sama javlja na goli skali. Sicer pa je pri terminu škraplja pripomba: »najčešče množinsko škraplje«. Nejasno je izvajanje ocenjevalca, da Slovenska kraška terminologija pod vplivom nemških strokovnih izrazov škrapljam tudi drugače niansira pomen«. Ali je mišljen dostavek pri defi- niciji: »V rabi tudi škraplje za skalni kompleks s škrapljami«? (stran 27). To ne more cikati na nemški in mednarodni izraz Karren, ki pomeni veliko več. Ta pripomba izvira iz spoznanja, da ljudstvo mestoma tako pravi ne samo vdolbinam v živi skali, temveč tudi vmesni skalni gmoti in včasih celemu kompleksu. O tem, ali spada abri v Slovensko kraško terminologijo in ali je izraz istoveten s spodmolom, smo na sejah, ki se jih je nekaterih utegnil udeležiti tudi ocenjevalec, dolgo razpravljali. Razprava se je končala s formulacijo, ki je objavljena in kjer je pripisano ob terminu, da je to arheološki izraz. S tem smo njegovo rabo itak omejili. K vprašanju estavele. Če drži, kar je objavil B. Geze v Spelunci in kar je povzel A. Kranjc v Naših jamah (14, 1973), je spremljala uveljavljanje besede estavela kot mednarodnega termina dolga vrsta zmot. Njen tragikomičen razvoj nas spominja na borhaz, to je arabsko besedo, ki pomeni ožino in ki jo je Cvijič kot bogaz uvedel v krasoslovje. Zdaj slovi kot mednarodni termin jugoslovanskega porekla, jugoslovanski krasoslovci pa se je otepamo. H Kranjčevemu poročilu, ki ga omenja ocenjevalec, pripominjam, da B. Geze ne zagovarja več besede inversac kot nadomestilo za estavelo (glej B. Geze, Lexique des termes franpais de speleologie physique et de karsto-logie. Ann. Spel., 28, 1. 1973, ter ciklostirani mednarodni besednjak kraških in speleoloških terminov v organizaciji Komisije za dokumentacijo oziroma njene subkomisije za terminologijo pri Mednarodni speleološki zvezi, predložen na zasedanju v Olomoucu 1. 1973. Pri sestavi tega besednjaka je B. Geze zastopal francoske terminologe). Uvaja izraz perte-emergence. Izraz estavela se je uveljavil kot mednarodni termin in v našem strokovnem slovstvu. Ker do izdaje naše terminologije nihče, tudi ne ocenjevalec, ki je sodeloval pri razpravah, ni predlagal druge besede, nismo mogli mimo tega termina. Ce bi vedeli za Šušteršičev predlog-menjavka, bi ga morebiti pripisali poleg estavele in pustili bodoči rabi, da izbere med obema besedama. Ce bi se ozirali samo na čisto poreklo besed, bi nam ostalo najbrž zelo malo terminov. Še k vprašanju intermitentni izvir. Izraz ni sestavljen, kot navaja ocenjevalec, iz tujega in domačega korena, temveč iz tuje in domače besede. Takega pa slovenski pravopis dopušča. Če je že potrebno navajati slovarje naj tu navedem Verbinčev Slovar tujk, ki pravi pri besedi intermitirati »začasno (se) pretrgovati«, in pri besedi intermitenten »v presledkih (nastopajoč)«. Menimo, da je današnje pojmovanje neke besede pomembnejše od prvotnega. V naši knjižici je na 19. strani intermitentni izvir naveden pod geslom zaganjalka. Tam si sledijo: »zaganjalka, minutnik, presihajoči izvir, intermitentni izvir, periodični izvir«. Ze iz tega vrstnega reda se vidi. da dajemo prednost domači besedi in da zapostavljamo tujko bolj. kot to po pogostosti v strokovni literaturi zasluži. Besedo intermitentni izvir v smislu prekinjanja ali velikega kolebanja pretoka ne uporabljajo, kot meni ocenjevalec, samo Angleži, ampak tudi Nemci, Francozi, Italijani, Rusi, da o drugih ne govorimo. Ti si pojem latinske besede intermitto niso napravili na osnovi Bradačevega slovarja, temveč v tem oziru bolj popolnih slovarjev, ki pri tej besedi dopuščajo ponavljanje dejanja, to je časovno prekinjanje ali pojemanje v krajših razmakih. Naj navedem dva: Lewis-Short, A Latin Dictionary, Oxford 1958, Menge-Güthling, Lateinisch-deutsches und deutsch-lateinisches Hand- und Schulwörterbuch. Berlin 1911. Tarn so tudi navedena mesta iz latinske literature, ki omenjajo besedo intermitto v nakazanem smislu. Na primer Cicero, De or., 1.35.153, Kvintilijan 10.6.1.: »quotiens intermissus est somnus« (»kolikokrat je bilo spanje prekinjeno«). Beseda quotiens pomeni »kolikokrat«, »kadar koli«, torej stoji samo ob glagolih, ki pomenijo neko večkratnost ali neko ponavljanje. (Citate in razlage mi je posredoval prof. dr. K. Gantar, za kar se mu najlepše zahvaljujem.) Zgoraj obravnavani izrazi, ki jih je navedel ocenjevalec, so po mojem prej primeri ne dovolj pretehtanega pisanja ocene kot pa primeri zgrešene koncepcije Slovenske kraškc terminologije. Zasnova ocenjene knjižice je rezultat kompromisa. Ocenje- valeč naše knjižice si je na posvetili in zdaj s pisano besedo prizadeval, napraviti več reda v slovenski kraški terminologiji in da bi rabljene, a neljube izraze izpustili ali jih vsaj označili s črno piko, izumljali pa nove, primernejše besede, druge, kot na primer kovk, pa vidno priporočili. Taka naziranja niso bila deležna večinskega mnenja sodelavcev. Odločili smo se, da naj bo knjiga bolj registrator obstoječe strokovne rabe kot reformator, ker je pač namenjena pretežno nestrokovnjakom. Strokovnjaku smo nakazali vrsto izbirnih besed, med katerimi se naj sam odloči. Strokovnjakom, kot je Šušteršič, itak ne moremo in nismo hoteli zapirati poti pri tvorbi novih terminov, ki jih bo lahko registrirala bodoča izdaja terminologije. Ivan Gams Gavrilovič Dušan, Srpska kraška terminologija. Kraška terminologija jugoslovenskili naroda, knjiga II. Savez geografskih društava Jugoslavije. Beograd 1974, 73 strani. Izpod peresa znanega srbskega geomorfologa in speleologa D. Gavriloviča je izšla druga jugoslovanska kraška terminologija. Knjižica ima isti format kot slovenska kraška terminologija, le po obsegu je nekaj manjša. Gavrilovič je vse zbirateljsko in redakcijsko delo opravil sam ter je tudi avtor v knjižici objavljenega članka z naslovom: Nekateri problemi kraške terminologije v Srbiji. Iz njega na pregleden način spoznamo, kako so zaporedoma dobivali domovinsko pravico v srbski literaturi posamezni termini, ki so danes sestavni del svetovne kraške terminologije. Cvijič kot nosilec tega razvoja in neprekosljivi pionir jugoslovanske geografije je znal tenko prisluhniti domačim izrazom za različne kraške in druge pojave po vsem Balkanskem polotoku. Med njimi se mu je večinoma dobro posrečilo izbrati najbolj primerne nosilke pomembnih geografskih pojmov. Za današnje potrebe nekoliko manj zadovoljive pa so nekatere njegove definicije (na primer za uvalo), ki so še vedno predmet diskusij. Gavrilovič ugotavlja, da je prav pri razčiščevanju teh problemov nastala za Cvijičem prevelika vrzel, ker njegovega dela na tem področju v Srbiji niso ustrezno nadaljevali. Cvijič je »sokriv« tudi za uvedbo termina estavela. Šele nedavna proučitev francoskega speleologa B. Gezea je pokazala, da se je Francozom zgodilo nekaj podobnega kot Jugoslovanom z mednarodnim terminom dolina za vrtačo. Po njegovem mnenju je Cvijič netočno citiral Martela, ta pa Fourneta. Slednji je s tem imenom označil le nekatere obdobno delujoče zelo močne izvire v Švicarski Juri. Eden izmed njih nosi ime Estabel po stari zgradbi v bližini, v resnici pa je prvotni pomen te besede oziroma estavele staja ali hlev. Podobnih terminoloških zablod in napak je v krasoslovju še precej, posebno kadar tuji avtorji razlagajo izvor besede kras. Gavrilovič v članku upravičeno opozarja, da so za razvoj terminologije in uvajanje novih terminov posebno pomembni različni učbeniki, ki pa bi morali biti zato še bolj kot doslej izpostavljeni strokovni in javni kritiki. Avtor je zbral skoraj štiristo strokovnih izrazov krasoslovja, speleologije in sorodnih ved. Objavljeni so tudi nekateri termini, katerih rabo opuščajo, pa tudi takšni, ki se še niso uveljavili. Termini, ki jih knjižica priporoča, so opremljeni z definicijami. Gavrilovič se pri tem zavzema za večjo ustvarjalnost in iniciativo pri iskanju novih terminov, ki jih zahteva hiter razvoj krasoslovja. Sam tega v celoti ni zmogel in se je kljub ustnemu in pismenemu sodelovanju srbskih geografov pri zbiranju terminov raje odločil za postopno izpopolnjevanje terminologije. To je verjetno vzrok za nekoliko manjše število terminov v primerjavi s slovensko izdajo. Skromnejša je njegova členitev različnih tipov brezen in jam, različnih sigastih oblik in mikrokorozijskih oblik. Zato pa so nasprotno izčrpnejše njegove definicije, kar je vsekakor pohvalno. V tem pogledu bi bili slovenski kraški terminologiji potrebni nekateri dodatki, ki bi koristili boljšemu razumevanju terminov, a obsega bistveno ne bi povečali. Vendar to velja le za nekatere pojme, kot so trdota vode ali pa korozija in drugi fizikalno-kemični procesi. Zaradi temeljitejšega znanja bi bilo treba o njih bolj izčrpno spregovoriti. Gavrilovič pogosto citira tudi avtorje, ki so prvi uporabili termine ali pa jih presadili na naša tla. Srbska kraška terminologija bo zaradi uporabnosti lahko postala koristen pripomoček za boljše razumevanje srbske literature o krasu. Škoda je le, da avtor ni sledil zgledu slovenske terminologije, ki ima besednjak bolj prilagojen potrebam tujcev. Jurij Kunaver Iz slovenske geografske književnosti Borut Belec, Osnove fizične geografije, I. in II. del, druga, predelana izdaja (cikl. skripta), Pedagoška akademija v Mariboru, Maribor 1973; 499 strani in 551 ilustracij. Belčeva skripta so razmeroma obsežna, vendar je snov sistematsko in pregledno podana, predvsem pa napisana v razumljivem in neprezahtevnem slogu. Ker je snov hkrati tudi bogato ilustrirana, so skripta nedvomno koristen in uporaben pripomoček za študij prirodne geografije na višjih šolah. V celoti gre torej za soliden, a v bistvu vendarle precej tradicionalno in neproblemsko napisan učbenik prirodne geografije. Skripta se namreč vseskozi drže priznanih in že utrjenih poti, kar velja tako za razporeditev celotne snovi, kakor za deleže, ki so odmerjeni posameznim prirodnogeo-grafskim panogam pa tudi za analitično podajanje snovi po posameznih med seboj malo povezanih vejah prirodne geografije. Pri tem je zanimivo, da vključuje avtor med fizično geografijo tudi kartografijo in matematično geografijo, izpušča pa zoogeografijo. Značilno je tudi, da obravnava vodovje v dveh poglavjih (Hidrogeografija, Oceanografija). Težišče skript je nedvomno na prirodnogeografskem inventarju in stvarnem gradivu sploh (tudi pojmovnem), zbranem po posameznih vejah oziroma poglavjih, manj pa na medsebojni povezanosti in skupnem predmetu prirodne geografije kot celote oziroma na osnovnih prirodnogeografskih zakonitostih, ki to sfero označujejo. Ker pa ni namen, da bi skripta nadomeščala predavanja, kakor razberemo iz uvoda, temveč naj predavanja le dopolnjujejo, je bržkone tam poudarek na ustrezni problematiki in sintezah. Ker pa so skripta po avtorjevih besedah namenjena tudi izrednim študentom, bi bilo nemara vendarle koristno, ko bi avtor v prihodnji, tretji izdaji, dodal — vsaj v obliki zaključnega poglavja — tudi poglavitne aspekte prirodne geografije kot celote, s čemer bi sicer skrbno sestavljen učbenik pridobil ne le v vsebinskem temveč tudi didaktičnem pogledu. Darko Radinja Borut Belec, Vinogradništvo kot dejavnik prostorske preobrazbe v Sloveniji, Časopis za zgodovino in narodopisje, Nova vrsta 9, (XLIY) letnik 1973, prvi zvezek, Založba Obzorja Maribor, 1973, str. 139—198, 6 kart med besedilom. Po obsežni študiji o transformaciji vinorodne pokrajine, ki je leta 1968 izšla kot samostojna knjiga pod naslovom »Ljutomersko-ormoške gorice« in po številnih podrobnih obravnavah vinorodnih območij Severovzhodne Slovenije, ki jih je Belec priobčil največ v Časopisu za zgodovino in narodopisje, je pred nami njegova nova obsežna študija o vinogradništvu. Od njegovih dosedanjih študij se ta razlikuje po tem, da obravnava vsa tista območja Slovenije, kjer so bili po letu 1896 vinogradi. Študija je razdeljena na osem poglavij, v katerih avtor predstavi metodologijo raziskave in podaja kratek oris dosedanjih proučevanj vinograd- ništva na Slovenskem, pregled naravnih in družbenih dejavnikov pomembnih za razvoj vinogradništva na Slovenskem, geografsko regionalizacijo vinogradniških pokrajin, splošne značilnosti razvoja vinogradništva, razporeditev vinogradniških površin in njihovo spreminjanje v obdobjih 1896—1954 in 1954—1969, vinogradniški prelog kot element odmiranja agrarnega prostora, divergence v socialnogeografski strukturi vinogradniških pokrajin ter' podroben prikaz spreminjanja vinogradniških površin v zadnjih sedemdesetih letih v posameznih vinogradniških pokrajinah. Prikaz razvoja vinogradniških površin temelji na podatkih kmetijske statistike iz leta 1896 in podatkih Geodetske uprave SRS za leti 1954 in 1969. Predstavljeni sta obdobji 1896—1954 in 1954—1969, s čemer je želel avtor prikazati razvojne tendence prostorske razporeditve vinogradništva v obdobju obnavljanja vinogradov po trtni uši in v času predvojnih gospodarskih kriz, ter na drugi strani razvoj v povojnem obdobju, ko nastopi hitra deagrari-zacija podeželja in s tem povezano naglo zmanjševanje vinogradniških površin. Leta 1896 je bilo v vinorodnih območjih Slovenije 5,3 % kmetijskih zemljišč pod vinogradi, leta 1954 3,6 % in leta 1969 samo še 2,6 %. V osnovi je Belec raziskoval spremembe vinogradniških površin po katastrskih občinah, katere je združil v mikro-, submezo-, mezo- in makro-regije. Izdelal je regionalizacijo vinogradniških pokrajin, pri čemer se je naslonil na Ilešičevo pokrajinsko-fiziognomsko regionalizacijo Slovenije (Geografski vestnik XXIX, 1958). Posebnih kriterijev za vinogradniško rajonizacijo Slovenije avtor ni uporabil, kar tudi ni bil namen te študije. Avtor je razdelil Slovenijo na štiri vinorodne makroregije in devet mezoregij in je tej delitvi podredil tudi tekstualne, tabelarične in kartografske prikaze o spreminjanju vinogradniških površin. Glede na naraščanje in spreminjanje vinogradniških površin v obeh obravnavanih obdobjih so katastrske občine razdeljene na 10 tipov. Od skupno 1387 vinogradniških občin jih je v I. tipu. ki pomeni nazadovanje vinogradniških površin v obeh obdobjih, kar 924. Na splošno pa je relativno nazadovanje vinogradniških površin bilo največje v makroregiji predalpskega Posavja, kjer je nazadovanje v zadnjem obdobju znašalo kar 50,5 %. Sledi makroregija subpanonsko-subdinarskega in dinarskega Posavja, potem Primorska makroregija in z relativno najmanjšim nazadovanjem makroregija subpanonskega Pomurja, Podravja in Posavja s 23,3 % nazadovanjem v zadnjem obdobju. Belčevo delo je pri nas prva študija o razvoju vinogradniških površin v vsej Sloveniji. Poleg osrednjega problema razprave, to je razvoja vinogradniških površin v zadnjih 70 letih, so tudi ostala poglavja zelo tehtna sinteza avtorjevega dosedanjega podrobnega poznavanja geografskih problemov vinogradniških pokrajin. M. Pak Matjaž Jeršič and Vladimir Klemenčič: Topical Problems of Open Boundaries, Gonfini e Regioni, Instituto di Sociologia Internazionale Gorizia, Trieste 1973, str. 123—133. Razprava je tiskan referat s kongresa o problemih obmejnih območij, ki je bil pod naslovom »Problemi in perspektive obmejnih regij« v Gorici od 24. do 27. 3. 1973. Meja je pomemben dejavnik regionalnega razvoja Slovenije. V SR Sloveniji meri državna meja kar 641 km in je imela leta 1971 skupaj 96 cestnih mejnih prehodov, od tega 53 z Italijo, 33 z Avstrijo in 10 z Madžarsko. K temu je treba še dodati, da je leta 1971 prečkalo mejne prehode Slovenije 95 % vseh motornih vozil, ki so prestopila državno mejo Jugoslavije. V razpravi so ob navedbi glavnih značilnosti obmejnega položaja Slovenije in značilnosti osebnega prekomejnega prometa, podrobneje prikazane tiste prostorsko relevantne funkcije človekovega življenja, ki najbolj izstopajo v družbenem razvoju obmejnih regij, to so oskrba, rekreacija, delo in izobraževanje. Meja je bila že v preteklosti eden glavnih dejavnikov oblikovanja urbanega sistema v obmejnih območjih in ta vloga meje se ni do danes prav nič zmanjšala. Vplivna območja centralnih krajev na italijanski strani ob italijansko—jugoslovanski meji segajo s svojimi, predvsem specializiranimi trgovskimi in obrtnimi storitvami na ozemlje SR Slovenije in obratno. Moč trgovskih vplivov posameznih obmejnih mest se spreminja zaradi sprememb v razlikah v ceni predmetov in storitev na obeh straneh meje. Čedalje močnejše so tudi težnje po obiskovanju visokih šol onstran meje, pri čemer je za mariborske študente zlasti privlačen Gradec. Pomanjkanje, oziroma prenasičenost rekreacijskega prostora v obmejnih območjih Italije in Avstrije ter s tem povezane razlike v cenah storitev pa pogojujejo vse večjo menjavo turistov iz obmejnih območij, pri čemer ima Slovenija še posebno vlogo. Razprava, v kateri so v glavnem predstavljeni družbeno ekonomski problemi obmejnih regij, pomeni tehten prispevek k informiranju mednarodne javnosti o nekaterih prostorskih dogajanjih v obmejnih območjih SR Slovenije. Sicer pa imamo pri nas že več podobnih raziskav obeh avtorjev, posameznih problemov so se dotaknili ali pa so jih podrobno obdelali raziskovalci obmejnih območij J. Titi, M. Zgonik, L. Olas in B. Kert. Mirko Pak Japonske študije o burji in nekaterih drugih pojavili v severozahodni Jugoslaviji Jeseni 1970 je odprava geografskega oddelka Hosei univerze v Tokiju raziskovala burjo in nekatere druge pojave severozahodne Jugoslavije. Zdaj so dosegljive njene prve objave izsledkov, o katerih bo tu nekaj več govora, ker pridejo le malokomu v roke. Podlaga za to poročilo sta predvsem publikaciji Poročila Filozofske fakultete Hosei univerze (Bulletin of Faculty of Letters, Hosei University, Special Issue on Climatologic and Geographical Studies in Yugoslavia, First Report, Tokyo 1971, 170 strani) in Kli-matološki zapiski (Climatological Notes, Studies on Bora (I) No. 10, Department of Geography, Hosei University, Tokyo, 1972, 78 strani). Na vprašanje, zakaj japonske geografe zanima burja v daljni Jugoslaviji, odgovarja uvod v prvi imenovani publikaciji. V njem vodja raziskav prof. M. M. Yöshino, pravi, da je poglavitni cilj primerjava naše burje z vetrom »orosi« na pacifični strani japonskih otokov. Makrosituacijsko nastaja burja na jugovzhodni strani evropskih Alp (z vštetimi Dinaridi), oroši pa na vzhodni strani Himalajsko-Tibetanskega višavja. Oba vetrova pomenita prodore polarnih zračnih gmot. Ta uvod ima značilen naslov »Prva sintetična študija lokalnega vetra burje v Jugoslaviji«. Dosedanje študije so namreč obravnavale burjo le z nekaterih vidikov. To je videti tudi iz prav tam objavljene bibliografije objav o burji, ki so jo preučevali na jugoslovanski obali, ob črnomorski kavkaški obali, na Bajkalu itd. Ta bibliografija obsega 102 objavi, z najstarejšo iz 1. 1830, in je v Poročilih opremljena s povzetki v japonskem, v Klimatoloških zapiskih pa v angleškem jeziku. Je koristna za vsakogar, ki se bavi z burjo. Kot zanimivost iz nje naj omenim registracijo najhitrejše burje, za kar zasledimo v naši literaturi zelo različne vrednosti. Po Steinitzerjevi objavi iz 1. 1930 so v Senju zabeležili sunke s 160 km/h. Poročila Filozofske fakultete so tiskana v japonskem jeziku. Imajo pa daljše angleške povzetke in angleške napise na večini skic in kart (ne pa na fotografijah). Zato je glavna vsebina za nas laže razumljiva. V prvem članku z naslovom Krajevna klimatološka opazovanja v Ajdovskem rajonu, Slovenija, ki ga je napisala petčlanska ekipa, so obrazloženi izsledki meritev burje v novembru 1970. Med enomesečno prežo je ekipa dočakala burjo samo v dveh dneh. Ugotovili so, da poteka najbolj udarno ob- močje burje vzporedno z robom visokih kraških planot in da je v njeni burja najhitrejša 3—4 km daleč od gorskega podnožja. Drugo osamljeno jedro je okoli 2 km zahodno od Ajdovščine, okrog Ceste. Nadalje so Japonci ugotavljali deformacije na drevesnih krošnjah zaradi burje. Na raznih listopadnih drevesih so ločili šest stopenj. S to metodo ugotovljeno področje z najhitrejšo burjo se v glavnem ujema z meritvami z anemometri, le da so najvišje stopnje deformacij nekoliko bolj raztresene po Vipavski dolini in jih je najti tudi v smeri proti Colu. Prof. M. M. Yoshino je metodo ugotavljanja vetra po deformaciji drevesnih krošenj obrazložil tudi v referatu, ki ga je predložil pod naslovom »Poskusna klasifikacija in stopnje hitrosti po vetru preoblikovanih dreves kot sredstvo ekološke klimatografije« sedmi raziskovalni sekciji za ekološko kli-matografijo na zborovanju Mednarodnega društva za biometeorologijo septembra 1972 (Pisec teh vrstic je imel na razpolago le separat). Tam Yoshino ponazarja šest deformacijskih stopenj hrasta, češplje, topola itd., ki so rabile za delo pri Ajdovščini, in po štiri deformacijske stopnje za topol, mandžurski jesen in macesen, ki so bile osnova raziskovanj najbolj vetrovnih krajev na ravnini Išikare na Japonskem. Tudi tam so s to metodo dosegli zadovoljive rezultate. V Poročilih Filozofske fakultete nato sledi članek z naslovom »Predhodno ugotavljanje področij burje ob Jadranski obali«. Ugotovili so naslednja področja z najhujšo burjo: obala od Senja do 20 km jugovzhodno od mesta, obala 15 km severno do 5 km južno od Karlobaga. Lokalno omejena področja najhitrejše burje so še pri Bakru, sredi med Novim Vinodolskim in Senjem ter pri Jablancu. Tu je Velebit najožji in najbližji obali, v vrhu pa so nižji prevali. Območje najhitrejše burje sega po pobočju do okoli 800 m višine, na notranji strani gorovja pa je burja hujša samo v širših kraških kotanjah. Tudi tu so Japonci ugotavljali stopnjo burje z anemometri, po drevesnih deformacijah in po obtežitvi streli s kamni. Primerjavo dnevov s pojavom burje po arhivskih gradivih postaj v Ajdovščini in v Trstu za dobo 1956—1965 sta v Poročilih prikazala M. Yoshimora in H. Tamiya, v Klimatoloških beležkah pa sam Yoshimura. Za burjo štejeta vsak vzhodnik in severnik, s sunki čez I0m/sek. Hitrosti so le redko presegle 50 m/sek. Primerjava je dala nekaj razlik med postajama. V mesecu z najpogostejšo burjo, v februarju 1956, so v Ajdovščini zabeležili burjo v 22., v Trstu pa v 23. dneh. Toda v Ajdovščini je dosegla burja večjo absolutno hitrost (60 m/sek ali 196 km na uro), v Trstu pa 43,3 m/sek. V Ajdovščini je najdaljša doba z burjo 20 dni, v Trstu 18 dni. V Ajdovščini so v tem desetletnem obdobju zabeležili burjo v 1010 dneh, v Trstu pa v 1322 dneh. Največje hitrosti med sunki je burja dosegla v Ajdovščini feoruarja (povprečno 24m/sekl, v Trstu pa januarja (povprečno 20 m/sek). Čisto nič ni v skladu s predstavo, da je burja samo zimski pojav, ugotovitev, da imajo poletni meseci le za okoli polovico manj nastopov burje kot zimski meseci (v Ajdovščini najmanj junija — 52 nastopov, s poprečno hitrostjo sunkov 16 m/sek)1. Mnogo analitičnega dela je podlaga študij M. M. Yoshina z naslovom »Aerološka zgradba atmosfere med burjo v Splitu in v Zagrebu« in H. Tamiya »Kronologija razporeditve zračnega pritiska z burjo na Jadranski obali« (Kiimatološke beležke). Obe študiji se naslanjata na razpravo M. M. Yoshina »Burja v Jugoslaviji: sinoptično klimatološka obravnava«, An. Met. N. F. (5), 1971. Po Yosliini se javlja burja ob naslednjih štirih tipih baričnih situacij: dva anticiklonalna tipa s poljem visokega zračnega pritiska, prvič, nad Srednjo Evropo ali, drugič, nad Atlantskim oceanom; ciklonalna burja z depresijo, prvič, nad Jadranskim morjem ali, drugič, v Mediteranskem bazenu. V prvi študiji so v tabelarni obliki prikazani za dneve, ko so beležili burjo v Splitu, različni meteorološki podatki po gradivu jugoslovanskih aeroloških služb (npr. zračni pritisk pri tleh, v višinah 850, 700 in 500 mb, zračna temperatura, relativna vlaga, smer in hitrost vetra). V drugi študiji so osnova analize dnevna poročila nemške meteorološke službe za situacijo v Evropi. Z omenjeno tipizacijo barične pogojenosti burje se Yoshinova shema nekoli- ko razlikuje od Paradiževe (Burja v Sloveniji. 10 let Hidrometeorološke službe HMZ SRS, Ljubljana 1957). V nekoliko širši okvir je zajeta analiza, ki jo je priobčil M. M. Yoshino pod naslovom »Mesečna srednja pogostnost in hitrost vetra po smereh na izbranih klimatoloških postajah v Jugoslaviji« (Klimatološke beležke). Obdelanih je 76 postaj od Dubrovnika do Ajdovščine in Ljubljane za razdobje 1956-65 in sicer glede na registrirane vetrove in kalme. Kot pri ostalih klimatoloških razpravah je tudi tu teksta razmeroma malo in daleč največ prostora zavzemajo tabele. Iz njih povzemam samo dve zanimivosti: med NE vetrovi dosega največje srednje mesečne vrednosti januar v Senju, kar je očitna posledica burje. Med vsemi postajami pozimi ima največ kalm Ljubljana (december 57,5, januar 59,4. februar 45,3 nastopa, ob upoštevanju, da merijo trikrat na dan). To po svoje razlaga nadpoprečne stopnje onesnaženosti zraka pozimi v Ljubljani. Klimatološke študije, objavljene v prikazanih dveh publikacijah, odlikuje samostojna, vsestranska in načrtna obdelava izvirnega gradiva. Manj načrtnosti in izvirnosti pri izsledkih moremo zaslediti v ostalih študijah, ki obravnavajo učinke burje na gospodarstvo in prebivalstvo (K. AVatanabe) in kraško hidrologijo v članku z naslovom »O karakteristikah kopenskih vod v Sloveniji« (K. Mitsui). V zadnjem imenovanem članku je med japonskim tekstom precej skic in kart ne samo o Sloveniji, temveč tudi o vsej državi. Tu najdemo ponatise iz jugoslovanskih virov, na primer skico kraških polj na Dinarskem krasu, važnejše jame v Sloveniji, celokupne, kalcijeve in magnezijeve trdote slovenskih voda (po Geografskem vestniku 1966), karto korozijske intenzitete v Sloveniji; nekaj skic pa je novih, narejenih na osnovi doslej neobjavljenih meritev, kot so na primer temperature kraških voda in njihove trdote po letnih časih. Samostojnih meritev so izvedli japonski raziskovalci razmeroma malo. Na koncu Poročil tokijske fakultete je bibliografija o krasu in kraški hidrologiji v Jugoslaviji, ki po obsegu zaostaja za najnovejšo kraško bibliografijo, tiskano v Sarajevu (z naslovom Hidrogeološka, geomorfološka in hi-drotehnička bibliografija krša Jugoslavije 1689—1972. Vodoprivredni problemi krša. Sarajevo 1975). Kljub nekaterim pomanjkljivostim — napak pri toponimih je razmeroma malo — lahko za obe ocenjeni publikaciji rečemo, da sta podrobneje seznanili japonsko geografsko javnost o nekaterih značilnostih našega kra-škega ozemlja in da prinašata vsaj glede burje mnogo koristnega tudi za jugoslovansko znanost. Spomladi 1974 so v Japonskem geografskem vestniku (Geographical Review of Japan, vol. 47, št. 3, 1974) izšla poročila o drugi fazi japonskih raziskovanj iz časa od novembra 1972 do januarja 1973. Burja ta čas ni tako zatajila kot pri prvi rundi in v skupinskem poročilu treh avtorjev (M. Yoshi-mura, K. Nakamuea, M. M. Yoshino) z naslovom Local Climatological Observation in the Senj Region, Croatia, and the Ajdovščina Region, Slovenia, from November, 1972, to January, 1973« (str. 143—154) beremo v angleškem povzetku — glavnina teksta je v japonščini — naslednje ugotovitve. Najprej o Vipavski dolini: pri hudi burji se pas največje vetrovne hitrosti prestavi zahodno od Ajdovščine. Kadar pa je burja izredno močna, se ta pas, ki je bil ob prvih raziskavah postavljen 3—4 km daleč od gorskega pobočja, prestavi v sredo Vipavske doline. Skice vetrovnih hitrosti, ugotovljene ob raznih pojavih burje, pa kažejo, da je pas največjih hitrosti razdrobljen v več lokalnih centrov. Več so mogli Japonci ugotoviti pri senjski burji. Največje hitrosti so našli med Klenovico in Senjem. Poleg hitrosti so raziskovali seveda tudi druge meteorološke elemente. Osem avtorjev je po metodi deformacij drevesnih krošenj, o kateri smo že poročali, ugotavljajo, kako daleč na morskih otokih in ob obali se javlja močna burja. V članku z naslovom A study on the Bora Region on the Adratic Coast of Yugoslavia by means of Windshaped Trees (s. 155—164) trdijo, da sega pas burje ob Velebitu 50—60 km daleč na morje in otoke, na sever in na jug od tod pa le 20 km. Na primorski strani obalnega gorovja so ugotovili močne deformacije do 800 m nadmorske višine, zelo močne na prevalih v višini med 700 in 800 m, sledovi pa hitro jenjujejo pri 1000 m. Pravijo, da so vidne zveze med srednjo vetrovno hitrostjo v januarju in stopnjo deformacije dreves. M. T. Yoshino je prispevala še krajši članek o vegetaciji na jadranski obali. Kazuko Urushibara pa predhodno poročilo o raziskovanju terre rosse (»Soil of Karst Region along the Adriatic Coast in Yugoslavia«, str. 195—201). Ugotovila je pozitivno korelacijo med deficitom vlažnosti, ugotovljenim po Thorntwaitovi metodi, in barvo jerine. Navedenih je še nekaj drugih ugotovljenih zvez. Ker pa avtorica članka trenutno še raziskuje te zveze in bomo o tem v naši reviji bržčas še poročali, ostajamo tu le pri kratkem poročilu. Med ostalimi članki v omenjeni reviji se nanaša na Jugoslavijo samo še kratek zapis o ljudskem opažanju burje na Hrvatskem. Ivan Gams Dve jugoslovanski sociološki knjigi o naseljih Centar za sociologiju sela instituta za društvena istraživanja sveučilišta u Zagrebu si je zastavil hvalevredno nalogo, da v posebni zbirki publicira različna sociološka dela o sociologiji naselij. Naloga je več kot upravičena, saj tovrstnih del v Jugoslaviji ni veliko. Omeniti pa je treba še en razlog, da poročamo o teh dveh knjigah. Lotevata se namreč problematike, ki so ji jugoslovanski geografi že od Cvijiča sem posvečali veliko pozornosti. Hkrati sta pristop in metodologija v obeh ocenjevanih delih zelo sorodni geografskim, zlasti socialnogeografskim postopkom, tako da tudi s te strani zaslužita nekoliko daljšo oceno. Tipologija ruralnih sredina u Jugoslaviji, Zbornik teorijskih i metodoloških radova, Biblioteka sociologije sela, Zagreb, 1972, str. 1—218. Delo je nastalo ob pripravah za izdelavo obsežne raziskovalne naloge »tipologija ruralnog okolja u Jugoslaviji«, ki bi naj v vrsti študij prikazala sociologijo jugoslovanskega podeželja. Prvotna zamisel o tej raziskavi se je izoblikovala 1. 1967 v zagrebškem agrarnem institutu, a so se ji kasneje pridružili sociološki instituti v Beogradu, Ljubljani in Skopju. Sodelavci teli zavodov so prevzeli določene raziskovalne naloge v raziskovalnem projektu in zamisel dopolnili glede na njihovo nacionalno okolje ter tako pripomogli, da je zbornik dobil bolj občejugoslovanski značaj. Vendar je tudi v teni skupinskem elaboratu — pričujoča knjiga je njegov prvi rezultat — opravil glavnino dela, to je sestavo tipologije in raziskovalnega koncepta ter redakcijo, zagrebški institut, kar je razumljivo, saj je imel med vsemi nedvomno največ tradicije in izkušenj pri sociološkem proučevanju agrarnega podeželja. V prvem delu knjige, ki naj bi bil hkrati uvod v sociološko raziskavo, podajata M. Zupančič in R. First-Dilič močno teoretski oris »tipološke metode v sociologiji«. Sledi prikaz dosedanjih inozemskih tipoloških proučevanj vasi in sicer francoskih, ameriških, nemških in poljskih dosežkov. Napisala ga je skupina avtorjev V. Puljiz, R. First-Dilič, M. Golob in D. Denkovski. Naslednje poglavje »sociološka in sorodna proučevanja vasi v naši državi« navaja dosežke poglavitnih raziskovalcev te tematike pri Hrvatih (V. Bogič in A. Radič), Srbih (V. S. Karadžič, J. Cvijič, S. Vukosavljevič), Slovencih (J. E. Krek, A. Melik, S. Ilešič, P. Blaznik, M. Majer-Ziljski, V. Novak in drugi) in Makedoncih (I. Josifovski, P. Markovič, R. Kartalov). Manjkajo pa navedbe za druge jugoslovanske republike in pokrajine. Najpomembnejše poglavje v zborniku so »tipološke metode v našem raziskovanju«. Napisal ga je S. Šuvar ob sodelovanju Z. Mlinarja in V. Puljiza. Izhajajoč iz socioloških »idealnih tipov« na eni in dejanskih razmer na drugi strani so se avtorji odločili za dva bazična tipa: tradicionalna in transformirana vas, vendar pod predpostavko, da med tema ekstremnima primeroma obstaja vrsta prehodnih oblik. Enota raziskovanja naj bi bila vas oziroma skupina vaških naselij, ki tvorijo homogeno ruralno cono. Analizirali naj bi po programu ca. 270 naselij, izbranih na osnovi slučajnega in sistematičnega izbora. Izbrani indikatorji naj bi prikazali ekološke faktorje (relief, zemljišče, funkcije, dejavnostno strukturo itd.), proizvodne in potrošne značilnosti (vaško zemljišče, lastniške odnose, dohodke itd.), demografske značilnosti, družbeno-strukturne in kulturne značilnosti (družinska struktura, sosedstvo, uvajanje modernih institucij, vlogo masovnih komunikacij, zdravstvo itd.) in stališča vaščanov (glede zemlje, družine, otrok, žene, inovacij itd.). Metodologijo dopolnjuje seznam literature, idejna skica o ruralnem atlasu Jugoslavije, pregled možnosti za uporabo rezultatov zadnjih popisov prebivalstva in seznam instrumentov za terensko raziskovanje. Kljub temu, da ta raziskovalni program še ni bil v praksi preizkušen in je bil doslej le teoretsko utemeljen, je njegov pomen precejšen, saj je prvi primer, kako z modernimi sociološkimi metodami obravnavati naše podeželje. Geografom je toliko bližji, ker so se z večino teh problemov, sicer z nekoliko drugačnega vidika, že doslej veliko ukvarjali. Če pa upoštevamo stremljenja miinchenske socialnogeografske šole ali nekaterih francoskih družbenih geografov (Sorre, George, LeLannou), pa še te skromne razlike izginejo in se znajdemo pred spoznanjem, da ni med enim in drugim pristopom, ne v predmetu, ne v metodah, bistvenih razlik. To pa nas zavezuje k obojestranski izmenjavi mnenj in k bolj premišljeni delitvi dela. Stipe Šuvar, Izmedju zaseoka i megalopolisa, Biblioteka sociologije sela. Zagreb, 1973, str. 1—240. Knjiga Stipe Šuvar ja, znanega hrvatskega sociologa in publicista ter urednika časopisa Sociologija sela, je pravzaprav zbornik člankov na temo vas—mesto. Nekateri od teh člankov so nastali že pred časom, vendar je pretežni del iz zadnjih treh let. Razvrščeni so tako, da podajajo kolikor toliko zaokroženo podobo socioloških spoznanj in pogledov o organizaciji in razvojnih tendencah vasi in mest. Glede na takšno zasnovo naj bi imel zbornik tudi značaj učbenika, ki ga o tej tematiki še ni na jugoslovanskem tržišču. Članki so razvrščeni v tri skupine. V prvi »vas in spremembe v vaškem življenju« obravnava avtor osnovne determinante vaškega načina življenja, ugotavlja razvojne značilnosti na jugoslovanskem podeželju, zlasti v povojnem razdobju, ter se loteva nekaterih socioloških problemov, kot so religija, vloga osnovne šole, kulturne spremembe na vasi, eksodus vaške mladine in vloga prostega časa na podeželju. V drugem delu »odnosi med vasjo in mestom« so zbrani članki s tematiko, ki Šuvar ja očividno že dolgo privlačuje in vznemirja. Čeprav so morda še nekoliko bolj publicistično napisani kot tisti v prvi skupini, jih bo vsak raziskovalec te tako rekoč vedno aktualne teme z užitkom prebral, saj Šuvar z močjo dobrega poznavalca problematike in spretnega pisca naniza vrsto dilem, ki vznemirjajo sodobni svet in še zlasti našo hitro se spreminjajočo družbo. Silovitost, ki izžareva iz tega pisanja, je razvidna že iz naslovov: dihotomija vas—mesto, nekateri aspekti konfliktnih odnosov vas—mesto, ali urbanizacija, socialna diferenciacija in socialna segregacija. K temi mesto—vas se avtor ponovno vrača tudi v tretji skupini člankov, le da to pot bolj z vidika odnosa mesta do podeželja. V vseh teh razmišljanjih Šuvar dosledno zavrača pretirano urbanizacijo, nastopa zoper razrast velikih mest, opozarja na zaostalost naše vasi in razmišlja, kako iztrgati zaostalo agrarno podeželje iz nerazvitosti in bede. Zastopa stališče, da je iz socioloških vidikov najustreznejša rešitev tako imenovana rurbana ureditev pokra- jine, v kateri bo ustvarjeno ravnotežje med urbanim in ruralnim načinom življenja in bo okolje zaščiteno ter s tem dosežena visoka humana stopnja v družbeni organizaciji. S pojmom rurbani prostor Šuvar označuje ruralno-urbani kontinuum, to je pokrajino, kjer ni socialnih nasprotij med mesti in podeželjem, kjer so vse družbene prostorske organizacije urejene v humanem sožitju in so izločene socialne slabosti velemesta, pa tudi vaško zaostalo in konzervativno okolje. Šuvar ostro obsoja prostorsko socialno diferenciacijo, ki se marsikje pri nas pojavlja kot rezultat hitrega in pogosto ne-planiranega razvoja. Izhod v teh dilemah vidi v sociologiji prostorskega planiranja, ki mu pomeni najvišjo stopnjo načrtovanja, saj združuje gospodarsko, prostorsko in socialno komponento v enoten razvojni načrt. Šuvarjevo pisanje je polno misli in hkrati kritično. Dobro pozna tuje dosežke, vendar se v glavnem opira na rezultate zahodnih socioloških šol. Razmeroma malo navaja izsledke drugih strok, čeprav so se nekatere s temi problemi že veliko ukvarjale (npr. geografija, zgodovina in etnologija). Iz pisanja je marsikje razvidno, da razmejitve med sociologijo in drugimi družbenimi vedami še daleč niso jasne. Verjetno jih bodo šele bodoče izkušnje razmejile in utrdile. Prav tu, pri empiričnih dosežkih, pa je najšibkejši del Šuvarjeve knjige. Vse preveč se občuti, da ima jugoslovanska sociologija še premalo konkretnili proučitev in se zato pogosto zateka v teoretična razglabljanja ali v publicistično obravnavanje, čeprav s tem pomislekom nočem tega vidika razvrednotiti. Igor Vrišer Iz poljske geografske književnosti Jerzy Kostrowicki, Zarys geografii rolnictwa, Panstwowe wydawnictwo naukowe, Warszawa 1973. Strani 632. Avtorja knjige našim geografom nedvomno ni treba predstavljati, saj ga dobro poznamo ne samo kot enega od najpomembnejših sodobnih poljskih geografov, temveč še posebej kot vodilnega poljskega agrarnega geografa ter kot glavnega pobudnika mednarodnega sodelovanja in koordinacije na področju te geografske panoge. Da je v tej mednarodni pobudi precejšen delež odpadel tudi na njegovo sodelovanje z agrarnimi geografi iz Jugoslavije in še posebej iz Slovenije, ve vsakdo, ki je v zadnjem poldrugem desetletju količkaj pazljivo prebiral strani »Geografskega vestnika«. Vemo tudi. da je vloga prof. Kostrowickega v tem mednarodnem sodelovanju, ki je nujno vodilo tudi k medsebojnemu metodološkemu oplajanju, dosegla svoj višek v zadnjih letih, ko Kostrowicki vodi eno od najaktivnejših komisij Mednarodne geografske unije, komisijo za tipologijo kmetijstva. In ker je kot vsaka tipologija tudi agrarna tipologija lahko uspešna le ob široko kompleksnih, k sintezi stremečih pogledih, je jasno, da vzamemo novo knjigo prof. Kostrowickega v roke s posebnim zanimanjem in z občutkom, da gre za več kot za visokošolski priročnik, za kakršnega se knjiga proglaša v uvodu, temveč za široko sintetično delo, opirajoče se na bogato sintezo avtorjevega lastnega raziskovalnega dela, pa tudi na zelo široko razgledanost po rezultatih dela agrarnih geografov vseh dežel in vseh smeri. Podpisani poročevalec poroča o knjigi še s posebno zavzetostjo, ker je kmalu za njo dobil v roke publikacijo z naslovom »Geografija rolnictwa, problematyka i kierunki badan«, izdano pod redakcijo J. Kostrowickega v seriji »Przegl^d zagranicznej literatury geograficznej« Inštituta za geografijo Poljske akademije znanosti (zeszyt I., Warszawa 1973, strani 200). V tej publikaciji so objavljeni poljski prevodi nekaterih prispevkov inozemskih geografov o načelih in smereh agrarne geografije, med njimi razen prispevkov H. F. Gregorja, N. J. Nitza, A. N. Rakitnikowa, An. Duckhama—G. B. Masefielda in D. Grigga tudi prevod poročevalčevega prispevka, objavljenega v »Münchner Studien zur Sozial- und Wirtschaftsgeographie« ob priliki šestdesetletnice prof. Hartkeja (1967) (poljski naslov prevoda je: »O kompleksow^ geografie przestrzeni wiejskiej i wiejskego krajobrazu jako spadkobierczynie czystej geografii rolnictwa«), Y tem prispevku je namreč avtor vzpodbujal k čim tesnejšemu medsebojnemu stapljanju vseh dosedanjih smeri agrarne geografije, predvsem t. im. »morfogenetske«, »socialnogeografske« in »gospodarskem. Ker se prof. Kostrowicki v uvodu k pravkar omenjeni publikaciji sklicuje na te integracijske pobude in jih v načelu sprejema, želi pisec teh vrstic s posebnim zadovoljstvom ugotoviti, da je Kostrowickega delo »Zarys geografii rolnictwa« takim pobudam ne samo v polni meri ustreglo, temveč jih je s svojo sintetično zasnovo celo močno preseglo. Ob nemožnosti, da bi vsebino knjige podrobneje prikazovali, naj nam njen sintetični značaj in njene kompleksne vidike pokaže samo kratek pregled njene vsebine. S konceptualnega vidika je dragoceno že uvodno (I.) poglavje o »Geografiji kmetijstva — njenem predmetu, smereh in metodah«. V njem je dovolj zgovorno poudarjeno, kako se agrarna geografija bolj kakor katerakoli druga geografska panoga opira tako na prirodne kakor na družbene in tehnične vede, kako je za njo bolj kakor za druge geografske veje značilna tudi zelo močna hkratna povezanost s prirodnimi vedami in z zgodovino, kar ji je odmerilo tudi važno vlogo v premagovanju geografsko determinističnih pogledov. S tem je Kostrowicki, vsaj posredno, tudi jasno označil, da gre za tisto specialno geografsko vedo, ki najuspešneje premo-stuje prepad med fizično in družbeno geografijo ter slabi prepričevalnost nazorov o nujnosti »dualizma« v geografiji. Konkretna snov je obravnavana v štirih poglavjih, od katerih se tri opirajo na tri temeljne kriterije za analizo in opredelitev oblik kmetijstva. Tako obravnava II. poglavje »družbenoposestne poteze kmetijstva« (njegove oblike ob prvotni skupni posesti, ob individualni posesti, ob družbeni posesti in ob sodobnih »kmetijskih gospodarstvih«). III. poglavje obravnava »orga-nizacijsko-tehnične poteze kmetijstva«, in sicer posebej za poljedelstvo (sistemi s prelogom, sistemi s praho, sistemi z namakanjem ob velikih rekah in v monsunskih krajih, intenzivni sistemi brez namakanja, sistemi industrializiranega kmetijstva) in posebej za živinorejo (sistemi živinoreje pri domu, pašni sistemi, hlevski sistemi itd.). V IV. poglavju so obdelane »produkcijske poteze kmetijstva«, posebej za rastlinsko in posebej za živalsko proizvodnjo, čemur je dodano še poglavje o prehrani in prehranjenosti prebivalstva. Dokončno sintezo v duhu najnovejše delovne usmerjenosti prof. Kostrowickega pa pomeni V. poglavje z naslovom »Tipi kmetijstva in kmetijske regije«, pri čemer je kmetijstvo razdeljeno na štiri osnovne tipe: na prvotno, na tradicionalno, na tržno in na podružbljeno kmetijstvo. Nemogoče se je tu spustiti globlje v vso bogato vsebino knjige. Končal naj bi le z ugotovitvijo, da je med sorazmerno redkimi poskusi sintetičnih del o agrarni geografiji, od katerih smo pri doslej nekoliko pobliže spoznali le še H. F. Gregora »Agricultural Geography«, delo Kostrowickega najtehtnejše in najbolj vsestransko, to še posebno zaradi njegove razgledanosti po vseh delih sveta, po vseh raziskovalnih sferah in po literaturi v vseh jezikih sveta. Ker je objava tako zasnovanega dela iz lastnih vrst pri nas lahko samo iluzija ali lepa želja, nam je delo Kostrowickega ravno zaradi omenjenih vrednot najbližje in najdragocenejše. Svetozar Ilešič Ochrona przyrodniczego srodowiska cztowieka, dzielo zbiorowe zainiejo-wane i zaplanowane przez VVladystawa Szafera, przygotowane do druku przez Komitet Redakcyjny pod kierownictvem Wlodzimierza Michajlowa. Polska Akademia Nauk, Komitet ochrony przyrody i jej zasoböw, Zaklad ochrony przyrody, Paristwowe Wydawnictwo Naukowe, Warszawa 1973. Strani 798. V času, ko se je pri nas zavzetost za varstvo okolja in posebej prirod-nega okolja komaj kaj živahneje razgibala, pri tem pa še močno zastala v propagandnih akcijah, ki dajejo prednost pasivnemu varstvu okolja pred aktivno skrbjo za smotrno ravnanje in gospodarjenje z njim in ko zlasti tehtna znanstvena obdelava te tako aktualne problematike še ni doživela zadovoljujočih organizacijskih oblik, so vsaj po tej znanstveni strani na Poljskem že dolgo daleč pred nami, predvsem po zaslugi slovitega botanika prof. dr. Wl. S z a f e r j a , ki je že leta 1965 pripravil obsežen, sistematično zasnovan zbornik razprav številnih avtorjev z naslovom »Oclirona przyrodi i jej zasobow. Problemy i metody« (Zaklad Ochrony przyrodi PAN, Krakow 1965). Od takrat je minilo precej časa, ves svet se je vznemiril ob vprašanjih varstva okolja, na Poljskem se je skušala celo uveljaviti na tem področju posebna kompleksna veda, imenovana sozologija. Zato se je Poljska akademija znanosti odločila za novo izdajo zbornika iz leta 1965. Dejansko niti ne gre samo za novo izdajo, temveč za nov zbornik s sicer podobno zasnovo, toda z močno dopolnjeno problematiko ter z vključitvijo številnih avtorjev, ki pri prvem zborniku še niso sodelovali. Za nas geografe je posebno poučno, da je med temi novimi udeleženci tudi geograf St. Leszczycki, kar nas lahko vzpodbuja pri naših, komaj zarojenih prizadevanjih, da se tudi geografi, čeprav pozno, aktivno vključimo v podobna prizadevanja pri nas. Poljska knjiga, o kateri poročamo, nam lahko služi za krepko vzpodbudo. Zato svetujem geografom, ki jih problemi okolja posebno zanimajo, da jo sami vzamejo v roke. Na tem mestu ne morem drugega, kakor da jim pregledno nakažem njeno bogato vsebino. I. poglavje obravnava varstvo prirode kot temelj ohranitve življenjskega okolja človeka. V njem je na prvem mestu prispevek zdaj že pokojnega W. Szaferja o zgodovini varstva prirode na Poljskem in v drugih deželah. V ostalih prispevkih obravnavajo W. M ich a j low varstvo prirode kot posebno vedo o prirodi in človeku (kar mora vzbuditi pozornost geografov), W. G o e t e 1 gospodarske motive varstva prirode in njenih zalog, St. Leszczycki oblikovanje geografskega okolja po človeku (dokaz, da so se tudi poljski geografi poslovili od tradicionalnega istovetenja prirodnega in »geografskega« okolja), St. M y c z k o w s k i varstvo prirode v šolstvu in vzgoji, T. SzczQsny mednarodne probleme varstva prirodnega okolja človeka, W. Brzezirtski osnove pravne zaščite prirodnega okolja človeka, J. J. Nowak pravne osnove varstva prirode in življenjskega okolja človeka na Poljskem in J. Filipek osnove pravne zaščite prirodnega okolja v nekaterih drugih deželah. V II. poglavju knjige je obravnavano varstvo zalog žive in nežive prirode. A. Med-vecka-Kornaš obravnava varstvo kopnih in vodnih ekosistemov, A. Kwiatkowska varstvo rastlinskih vrst, J. D z i c w o 1 s k i varstvo prirode v gozdarstvu, S. B i a 1 o b o k varstvo drevja in rastja v najbližji okolici človeka, -Z. D en is j u k varstvo travnikov in šo-tišč, B. F e r e n s varstvo živalskega sveta in Z. Alexandrowicz zaloge nežive prirode in njihovo varstvo. Predmet III. poglavja je varstvo prirode kot osnova gospodarske dejavnosti človeka. V njem obravnava K. Z a b i e r o w s k i ekonomske osnove varstva prirode, S. S m 6 1 s k i tehniko in varstvo prirode, M. Nowirtski kemijo in naloge varstva prirode, K. M a d z i a -ra-Borusiewicz biološke metode borbe z rastlinskimi škodljivci, K. Z a b i e r o w s k i osnove gospodarjenja na gorskih terenih, J. G r e s z t a rekultivacijo po industriji zapuščenih terenov, ter J. in M. Gawtowska varstvo zalog industrijskih in zdravilnih rastlin. IV. poglavje, posvečeno varstvu atmosfere, vodnih zalog in prsti, obsega prispevke M. Swiebode o varstvu ozračja, A. St. Kleczkovskega o varstvu voda in B. Adam-czyka o varstvu prsti. V V. poglavju, ki obravnava varstvo prirodnega okolja z vidika regeneracije sil človeka se ukvarja St. S m 6 1 s k i z varstvom pokrajine, J. Aleksandro wicz z razmerjem med prirodnim okoljem in ljudskim zdravjem, J. Braun s pomenom prirodnega okolja za oddih človeka in O. Rogalewski z razmerjem med turizmom in varstvom prirodnega okolja. V zadnjem VI. poglavju, so predmet obravnavanja narodni parki, prirodni rezervati ter prirodne znamenitosti in spomeniki. J. in M. G a w 1 o w s k a obravnavata v svojem prispevku narodne parke, predele zavarovane pokrajine, rezervate in spomenike žive prirode na Poljskem z vidika njihove znanstvene obdelave, Z. Alexandrowicz in M. D r z a } rezervate in spomenike nežive prirode na Poljskem (z ozirom na pokrajinske rezervate) in A. Lenko-w a narodne parke in večje prirodne rezervate na svetu. Knjiga se nedvomno z uspehom uvršča ob stran podobnih del, ki so izšla drugod po svetu. Uporabna je še tem bolj, ker so posamezna poglavja opremljena z obsežnimi seznami poljske in svetovne literature. Svetozar Ilešič Maria Kietczewska Zaleska: Geografia osadnietwa, druga popravljena izdaja, PWN, Warszawa 1972, str. 237. V predgovoru beremo, da je knjiga zamišljena kot učbenik za študente drugega in tretjega letnika geografije. Po tretjem letu se namreč poljski štu- dentje geografije odločajo za specializacijo. Tematika je razdeljena na tri dele: razvoj geografije naselij, njeno področje in metode, značilnosti prvotnih in vaških naselij, mesta. Prvi del je več ali manj splošno informativnega značaja, več pozornosti je namenjeno le razvoju geografije naselij. Med delovnimi metodami avtorica omenja le opis in sicer formalnega ali razlagalnega; le-ta temelji na proučevanju znakov, pomembnih z genetičnega stališča. Poglavje o prvotnih naseljih in vaseh ustaljenega kmetijstva je napisano zelo sistematično, z roko zelo dobrega poznavalca geneze agrarnih naselij. Ker avtorica govori o oblikah agrarnih naselij je razumljivo, da jih prikazuje skupaj z načinom razdelitve polj. Za Slovence je zanimivo, da je avtorica izbrala kot primer vasi v gruči z zemljiško razdelitvijo na nepravilne ali grudaste delce naselje Predoslje pri Kranju (po S. Ilešiču). Tipi poljske razdelitve ter njihova geneza, njihova reorganizacija v XIX. in XX. stol., ge-netično-zgodovinska tipologija oblik vasi in tipi razpršenih naselij tvorijo srž poglavja o vaških naseljih. Začuda malo prostora je namenjenega prirodnim oziroma topografskim pogojem za namestitev naselij. Prav tako skromna je obdelava prehodnega, vaško-mestnega tipa naselij. Veliko večjo dovzetnost za novejše stanje in procese (tudi zaradi bogatejše literature) kaže avtorica v poglavju o geografiji mest. Zelo privlačno je napisan del o mestu in regiji, kjer so obravnavane tri sfere mestnega vpliva: obmestje, ožje in širše gravitacijsko območje. Pri omrežju mest in njihovi hierarhiji M. Kielczewska Zaleska podaja heksagonalni sistem Christallerja samo kot informacijo. Zaveda se namreč preživetosti tega sistema in opozarja na vpliv specifičnih družbeno-ekonomskih in kulturnih pogojev na razvoj omrežja mest. Potrebna pozornost je posvečena tudi notranji strukturi mest, funkcionalni delitvi mest na četrti. Pri fiziognomiji mest je avtorica upoštevala historični aspekt. Loči grška, rimska, srednjeveška, renesančna, baročna, kolonialna in sodobna mesta. Za vsakega od omenjenih tipov je značilen svojstven tloris in način zazidave. V zaključnem poglavju je prikazan neenakomerni razvoj procesov urbanizacije in razmestitev mest po svetu ter njihove regionalne razlike. Na koncu je priložen seznam mest in mestnih aglomeracij z več kot 500.000 prebivalcev ter seznam izbrane literature o geografiji naselij. Učbenik nima večjih znanstvenih pretenzij. Delo je pisano s stališča stare genetično-opisne šole. To je posebno opazno pri obravnavanju agrarnih vasi. Ce postavi avtorica težišče na predstavitev vasi v evropskem kulturnem prostoru, potem je toliko manj razumljiva njena ostra delitev naselij na mesta in agrarne vasi, saj ravno v Evropi skoraj ni več večjih področij s čistimi agrarnimi naselji. Zelo na kratko so obdelana prehodna vaško-mestna naselja (polagrarna oziroma polurbanizirana). Nasprotno pa je pri obravnavi mest čutiti večje napore po vključitvi novih spoznanj, npr. v poglavjih o mestu in regiji, omrežju in hierarhiji mest, notranji strukturi mest. Trajna vrednost učbenika je v genetični strani obravnave pojavov, brez katere bi nekaterih današnjih oblik v pokrajini ne mogli razumeti. Pomanjkljivost takšnega pristopa pa je neaktualnost, saj so najnovejši procesi marsikje popolnoma spremenili, razvrednotili ali uničili historične elemente. Poleg tega je izostala obravnava (opis) sedanjih procesov preobrazbe naselij. Geograf naj bi segal v zgodovino le toliko, kolikor mu to pomaga razjasniti sedanje stanje. Marijan Klemenčič Struktury i procesy osadnicze, Prača zbiorowa pod redakcjq Stefana Go-lachowskiego, Region Opolski tom II, Instytut Šlaski w Opolu, Opole-Wroclaw 1971. Delo je člen v seriji monografij o opolskem vojvodstvu, ki je med poljskimi geografi deležno posebnega zanimanja. Po svojih družbenogeografskib potezah se opolsko vojvodstvo smatra za Poljsko v malem; tu imamo indu- strijo, zelo razvito kmetijstvo, veliko doseljenega prebivalstva, številne migracije (predvsem znotraj vojvodstva) itd. Skratka, sorazmerno živahno družbenogospodarsko življenje v predelu, obkroženem z velikimi industrijskimi področji. Če lahko ena sama knjiga podrobno predstavi raziskovalne rezultate močnega geografskega središča, kakršen je wroctawski, potem je to navedena monografija o naselbinskih strukturah in procesih v opolskem vojvodstvu. In to zelo dostojno. Skupina mladih raziskovalcev je, ob sodelovanju slezij-skega ekonomskega inštituta v Opolah, »skušala opisati in pojasniti strukture in funkcije naselbinskega omrežja ter sprememb, katerim le-to zapada pod vplivom industrializacije, urbanizacije in modernizacije« (Stefan Gola-chowski v predgovoru) in sicer na primeru opolskega vojvodstva. Pomanjkanje prostora onemogoča boljšo predstavitev rezultatov dela osmih avtorjev, od katerih vsak prinaša zelo zanimive metode, ki pomenijo korak naprej k egzaktnemu opredeljevanju prostorskih pojavov in procesov. Matematik Beniamin Kostrubiec s teoretsko-matematičnega stališča analizira množico naselij v opolskem vojvodstvu (str. 9—66). Avtor predstavlja celo vrsto matematičnih in kartografskih metod, primernih za proučevanje omrežja naselij ter z matematično-formalnega stališča pokaže na dobre in slabe strani teh metod. Prostorsko strukturo transportnega omrežja je Michai Slenczek (str. 67—124) analiziral na podlagi strukturnih (s pomočjo metode wroclawskega dendrita) in funkcijskih znakov. V končni fazi postavlja mejo med posameznimi prometnimi podsistemi, ki hkrati pomenijo tudi kompleksnogeografske (sub)regije. Barbara Miszewska obravnava naselja kot linijske sisteme (str. 125—142). Njeni rezultati geografsko niso najbolj prepričljivi, zato pa toliko bolj primerni za planerje. Naselja je avtorica definirala z dolžino cest, ob katerih je sklenjena zazidava. Spremembe v dolžini »obzidanih« cest in v oddaljenosti med posameznimi naselji nam pokažejo tendence v razvoju naselbinskega omrežja. Predmet proučevanja Edyte Jakubowicz (str. 143—175) so lokalni naselbinski sistemi. Za njihovo opredelitev prevzema definicijo W. Maika: »Naselbinski sistem si lahko predstavljamo kot zbir naselbinskih enot, povezanih v funkcionalno enoto«.1 večja ali manjša specializacija naselij ustvarja sistem naselij, znotraj katerega obstaja medsebojna izmenjava storitev. Avtorica ugotavlja naselbinske sisteme na osnovi navezovanja naselij na storitve prve in druge stopnje ter dnevne migracije delovne sile. Funkcionalno strukturo mest obravnava Janusz Kroszel (str. 177—215) po velikostnih skupinah mest: do 5000 preb., 5 do 15 tisoč, 15 do 50 tisoč, 30 do 50 tisoč in nad 50 tisoč prebivalcev. Klasifikacija mest je izvedena na osnovi analize mestotvornih dejavnosti. Iz prispevka Roberta Rauzinskega (str. 217—256) o povojni demografski problematiki naselij opolskega vojvodstva je razvidna silna pestrost strukture prebivalstva na zahodnem, po vojni dobljenem delu Poljske; v omenjenem vojvodstvu je bilo 1. 1970 avtohtonega prebivalstva le 51,6%, 26 o/o doseljenih iz ostalih delov Poljske in 22.2 % doseljenih iz tujine (repatriantov). V svoji razpravi R. Rauzinski pokaže na dve izraziti značilnosti demografske strukture: 1. izoblikovali sta se dve jasno izraženi demografski območji: območje z avtohtonim prebivalstvom, za katerega je značilen proces staranja ter velika prevlada žensk in območje z doseljenim prebivalstvom, katero izkazuje visok prirodni prirast in veliko mobilnost; 2. z odseljevanjem mladega prebivalstva s podeželja v mesta je prišlo do razlike v starostni strukturi mestnega in podeželskega prebivalstva. Zbigniew Mikoiajewicz (str. 257—330) s pomočjo računanja korelacij med posameznimi znaki ugotavlja stopnjo urbanizacije v opolskem vojvodstvu. 1 W. Maik: Niektöre problemy badart nad ukladami osadniczymi, »Czasopismo Geograficz-ne<, t. 39, 1968, z. 2. Njegova analiza je izredno dosledna in se opira na vrsto že ugotovljenih spoznanj. Avtor analizira pojav urbanizacije z več aspektov: ekonomskega, demografskega, prostorskega in sociološkega. V zadnji razpravi Antoni Zagoždžon analizira morfologijo naselij. Avtor se zaveda prevelikega formalizma že opravljenih podobnih raziskav, zato se temu izogne s tem, da vključi v proučevanje genezo, proces sprememb, pa tudi informacije z drugih področij, katere lahko ugotovimo že iz samega sistema, kot so npr. funkcije naselij. Nalogo je avtor odlično opravil. Monografija o naselbinskih strukturah in procesih gre v smeri napovedi P. Haggetta, ki je 1. 1967 predvideval, da »bo v najbližnjem desetletju analiza regionalnih sistemov postala glavna tema geografije« (S. Golachowski v uvodu). Delo prinaša nov vsebinski pristop ne samo do proučevanja procesa urbanizacije, temveč do celotnega gledanja na procese in pojave v prostoru. Tudi formalna stran teži za izpolnjevanjem sodobnih zahtev po konkretni, numerični opredelitvi elementov in procesov. Omenjene kvalitete postavljajo delo v seznam nujne literature za vsakega proučevalca naselij. Marijan Klemenčič Bohdan Jatowiecki: Miasto i spoleczne problemy urbanizacji, Šl^ski in- stytut naukowy w Katowicach, Warszawa 1972 Krakow, str. 302. Proučevanje mest in urbanizacije v najširšem pomenu besede je prav gotovo ena od osrednjih raziskovalnih tem v geografiji. Proces urbanizacije je kompleksen in zapleten pojav, zato je geograf toliko bolj vesel vsakega dela, ki osvetljuje ta pojav z malo manj geografske strani. Glavna značilnost citirane knjige je v tem, da presega okvire socioloških proučevanj mest in procesov urbanizacije, čeprav jo je napisal sociolog. Avtor pri svojem študiju izhaja iz problema, ne pa iz ozkega strokovnega pogleda. Močno je opazno avtorjevo sodelovanje z Oddelkom za družbeno geografijo wrociaw-ske Univerze in njegovim vodjem prof. S. Golachowskim. Podnaslov knjige: »Problemi, teorije, metode« govori o teoretskem značaju dela, lahko rečemo o učbeniku. V prvem poglavju avtor podaja definicije in pojme glede urbanizacije, splošno oznako procesov urbanizacije na Poljskem ter mere urbanizacije. Posebno zadnji del poglavja je izredno zanimiv in tehten; v njem je predstavljen aksiomatičen model, s pomočjo katerega lahko ugotavljamo stopnjo urbaniziranosti in sicer s pomočjo dvanajstih znakov. Poglavje o prostorsko-družbenih konceptih naselij je informativnega značaja in sega na področje urbanizma. Seznanja nas z različnimi koncepcijami idealnih naselij, od utopističnih idej srednjeveških avtorjev, do predstavitve najbolj uspele ureditve modernih mest. Močno teoretski pomen ima tretje poglavje, v katerem skuša B. Jatowiecki na osnovi vrste avtorjev razložiti mestni organizem kot sistem v smislu osnovnih idej teorije sistemov avstrijskega biologa Bertalanffyja. O prostoru, kot posebno važnem elementu urbanih naselij, je govora v četrtem poglavju. Avtor predstavlja različne principe lokalizacije mest, ekologijo mesta ter strukturo mesta kot tudi dejavnike premikov ljudi znotraj mest. Posebna pozornost je posvečena cliicaški ekološki šoli. V predzadnjem poglavju so predstavljene metode proučevanja prostor-sko-družbene strukture mest in to s formalno-tehnične strani kot tudi z oceno njihove uporabnosti. Že samo naštevanje trinajstih modelov, teorij in hipotez bi zavzelo preveč prostora. Omenim naj le, da gre za novejše teorije in večinoma zahodne avtorje. Zadnje poglavje obravnava razmerje družbenih ved do prostorskega načrtovanja. Avtor analizira vlogo posameznih ved v diagnozi obstoječega stanja, prognozi, postavljanju odločitev, urbanističnem planu in realizaciji plana. Predstavitev problemov, teorij in metod proučevanja mest in procesa urbanizacije je izredno zahtevno delo, ki zahteva res dobrega strokovnjaka na tem področju. B. Jaiowiecki je to delo opravil vzorno. Delo je napisano v preprostem, dostopnem slogu; to velja tudi za strokovno najbolj zapletena poglavja. Knjiga povsem ustreza podnaslovu in kaže na široko avtorjevo razgledanost po tovrstni strokovni literaturi, posebno kar zadeva metode proučevanja. Pri vsej obilici uporabljenega gradiva je skozi vse delo opazen avtorjev kritičen odnos do uporabljenega materiala in sposobnost širokega zajetja obravnavane problematike. Ob množici del o urbanizaciji je B. Jalowiecki storil to, kar je najtežje in najmanj hvaležno — zbral je vse glavne teorije, metode in probleme proučevanja mest in procesov urbanizacije in to v zadovoljstvo vsakega proučevalca naselij. Marijan Klemenčič Zbyszko Chojnicki, Teresa Czyž: Metody taksonomii numerycznej w re-gionalizacji geograficznej, PWN, Warszawa 1973, str. 103. To drobno knjižico je del geografov navdušeno sprejel, drugi del jo je zviška zavrnil in le majhen del jo je sprejel pasivno. Avtorja sta se lotila izredno moderne teme — predstavitve kvantitativnih metod, ki so uporabne za regionalizacijo. Prof. Z. Chojnicki, vodja oddelka za družbeno geografijo na geografskem inštitutu univerze v Poznanu, je prav gotovo ena najbolj »problematičnih« geografskih osebnosti na Poljskem. Naj mi ne zameri, če si ga dovoljujem primerjati s Haggettom ali Berryjem. T. Czyž je njegova mlajša sodelavka na omenjenem inštitutu. Večkrat ji je bilo očitano (najbrž upravičeno), da s kvantitativnimi metodami zahaja že v formalizem. Knjižica ni nikakršen »show«, kot so pričakovali nekateri geografi. Po besedah avtorjev je njen cilj »opozoriti na možnost uporabe taksonomskih metod v regionalizaciji« (str. 14). Kot je znano taksonomija* doživlja poseben razmah in uporabo v biologiji. Avtorja težita za tem, da bi formalno stran metode prenesla v geografsko proučevanje, predvsem v izpeljavo regionalizacije s pomočjo matematičnih oziroma objektivnih metod. V ta namen avtorja predstavita vrsto zelo uporabnih metod, sicer že znanih iz geografske literature, torej tudi že preizkušenih in ocenjenih. Obravnavano problematiko lahko razdelimo na dva dela: teoretično-vsebinskega in formalno-tehničnega. V prvem delu obravnava Z. Chojnicki klasifikacijo kot teoretičen model regionalizacije. Drugi del vsebuje opis postopka regionalizacije s pomočjo taksonomskih metod, testiranje regionalizacije in poskus združiti homogeno in nodalno zasnovane regionalizacije. Na koncu je dodan seznam literature. Postopek izvedbe regionalizacije s pomočjo spoznanj taksonomije je v kratkem naslednji: izhodišče za taksonomsko regionalizacijo je geografska matrika informacij, kjer so zbrane vse možne informacije oz. znaki. Vsi znaki pa niso enako pomembni in odločilni, zato skušamo v drugi fazi s pomočjo metod za redukcijo kakovostnih in količinskih znakov izluščiti samo tiste, ki imajo v danem prostoru prevladujočo vlogo. S pomočjo različnili koeficientov (oddaljenosti, združevanja, korelacije) ocenjujemo podobnost izbranih znakov v osnovnih prostorskih enotah. S tem postopkom pridemo do končne faze dela — do grupiranja in prostorske delitve. Vsaka regionalizacija, izvedena na teh osnovah, mora prenesti tudi testiranje (preizkus), s čimer ugotovimo ali regionalizacija ustreza postavljenim formalno-logičnim pogojem. V ta namen so na razpolago nekatere preizkusne metode (test lii-kvadrat, analiza variance, metoda diskriminacije). Nič manj zanimiv ni prvi del knjižice s teoretičnim razglabljanjem o regionalizaciji v geografiji. Definicija za regijo mora imeti, po mnenju avtorja, »operativni značaj«, to je, pokazati mora na kriterije, ki dovoljujejo * Taksonomija je znanstvena panoga o načinih urejanja in delitve raziskovanih predmetov. izvesti preizkus postopka regionalizacije. Z. Chojnicki razume pod regijo »določeno homogeno strnjeno območje z vidika izbranih kriterijev, torej je regija oblika osnovnih prostorskih enot« (str. 11). Avtor ugotavlja, da vrsta definicij za regijo ni imela »operativnega značaja«, zato je omogočala različne razlage glede načina izvedbe regionalizacije. Po drugi strani pa dosedanje regionalizacije niso izhajale iz splošno sprejetih (dogovorjenih) teoretskih izhodišč postopka regionalizacije. Chojnicki se zavzema za sprejem omenjenih izhodišč in kriterijev, kar bi omogočilo medsebojno primerljivost rezultatov in pa preverjanje postopka regionalizacije. Pred tem je treba razčistiti mnoge nejasnosti, npr. nesporazum glede uporabe terminov regionalizacija in klasifikacija. »Regionalizacija je glede na predmet raziskave in znanstveni cilj spoznanja po naravi geografska in je samo s formalnega stališča istovetna s klasifikacijo. Klasifikacija kot bolj natančen, znan ter organiziran postopek, teoretično lahko nastopa v vlogi teoretičnega modela regionalizacije« (str. 10). Klasifikacija je torej le formalna stran regionalizacije. Podobnih drobnih del, napisanih zgoščeno, sistematično in z natančnim postavljanjem dejstev in problemov, si lahko samo še želimo; če pa prispevajo k razumevanju kvantitativnih metod in jih uspejo vključiti v vsebinsko stran geografskih proučevanj, pa še toliko bolj. Marijan Klemenčič Novosti iz književnosti o geografiji prometa A. C. O'Dell, P. S. Richards, Railways and Geography, Hutchinson University Library, London, 1971, 248 str., 10 skic, 6 tabel in zelo obširen seznam literature. Knjiga je sicer prvič izšla že 1. 1956, vendar sta jo avtorja temeljito predelala in posodobila 1971. Razdeljena je na 10 poglavij, ki geografa, tu in tam sicer močno opisno, vendar nazorno in zelo instruktivno seznanjajo s celotno problematiko železnic v prostoru. Najprej govori o splošnih značilnostih, ki jih vnaša železnica v kulturno pokrajino, kako se ji prilagaja, kako jo spreminja in kako vpliva na prebivalstvo, nato pa v kratkih potezah opiše razvoj železniških naprav in graditev po regijah. Temu, lahko bi rekli, uvodnemu delu, sledijo zanimiva in poučna poglavja o odnosu železnic do pokrajine in prirodnih razmer, energetiki, železniškem omrežju, gostoti in sistemih po svetu, o vlogi v osebnem prometu, prevozu tovora in pošte, o napravah, o odnosu in vlogi železnice v mestih, o današnjem položaju železnice in njenih rivalih in prilagajanju železnice sodobnim zahtevam. Zelo zanimiva so poglavja, kjer navaja nove tendence in posamezne primere obnove železnice in priprave za prihodnost: kontejnerizacija, vlaki-hoteli, naloženi kamioni, ki preko dneva vozijo po cesti, ponoči ali preko praznikov pa po železnici, nočne tarife zaradi cenejše elektrike, sistemi transkontinen-talnih tovornih tokov (land bridges), vloga v sodobnem turizmu, vlaki na zračnih blazinah (hovertrains, aerotrains), atomski pogon itd. Avtorja sama poudarjata, da nista imela namena ustvariti vsestranske svetovne geografije železnic, želela sta le prikazati glavne poteze, ki jih odraža v kulturni pokrajini. Delo se ne postavlja na deterministična stališča, saj odraža odnose med različnimi prirodno- in družbeno-geografskimi pogoji in železnico in, kjer je le potrebno, upošteva tudi druge, negeografske faktorje. Morda je prav zato, ker je knjiga vsestransko dobrodošla in koristna, škoda, da kaže pomanjkljivosti kot mnogo podobnih iz zahodnega sveta: dovolj nazorno in celo podrobno prikazuje razmere in problematiko po vsem svetu, predstavlja literaturo in vire, ustavi pa se na tisti meji Vzhodne Evrope, kjer se začnejo slovanski jeziki ali socialistična družbena ureditev. Morda je krivo eno ali drugo, vendar, če se tudi kje dotakne teh področij, je to le površno, če že ne napačno. Edward J. Taaffe, Howard L., Gauthier, J. R., Geography of Transporta-tion, Prentice-Hall, I. N. C. Englewood Cliffs, N. J. 1973, 226 str. Ze davno napovedana in težko pričakovana knjiga je izšla kot poslednja v številni seriji del, ki obravnavajo posamezne probleme ekonomske geografije (Foundations of Economic Geography Series): Tržna središča in distribucija, Geografija industrijske proizvodnje, Geografija mednarodne trgovine, Geografija kmetijstva, Svetovna trgovina, Energetika v geografskih perspektivah in zdaj še Geografija prometa. Delo ni napisano na ustaljen način, kjer bi pričakovali najprej historiat pojava, nato pa recimo vrste prometa, pa objekte in smeri in morda še razno problematiko. Avtorja nista hotela ustvariti monografije prometa, dala pa sta nam dovolj svežih napotkov, metod in primerov ter kvantitativni pristop obravnavanju prometnega prostora. Ustvarila sta nekako skeletno ogrodje za razne geografske študije prometa s tem, da sta zbrala različne modele, jih teoretično obrazložila in ilustrirala njih uporabnost na mnogih primerih. Ze površen pregled po poglavjih nam pokaže koristnost in zanimivost snovi. V prvih dveh poglavjih, promet in procesi v prostoru ter promet in struktura prostora, seznanjata s splošnimi in načelnimi pogledi, z idejo funkcijske regije, geografskim pogledom na prometno omrežje, ki soustvarja različne prostorske strukture, s prometnimi smermi in vozlišči ter njih funkcijami in zaledjem, vplivom prometnega omrežja na regijo, vplivom prometa na razvoj prostorske specializacije, z vplivi na večje aglomeracije in z razvojem prometnega sistema. V tretjem poglavju predstavljata osnovni gravitacijski model, ki kaže, da je prometni tok med dvema središčema direktno proporcionalen produktu njunega števila prebivalcev in obratno proporcionalen razdalji med njima. Četrto in peto poglavje obravnavata strukturne analize prometnega omrežja. Predstavlja nam razne grafične analize, ki omogočajo razumevanje osnovnih strukturnih lastnosti prometnega omrežja. V ta namen avtorja idealizirata in poenostavljata prometno omrežje do sheme (»graf«), pozneje pa, da bi ocenili vrednost vozlišč, grafično poenostavljeno omrežje in razdalje med vozlišči pretvarjata v matrico. Šesto poglavje obravnava lokacijske modele in skuša določati optimalne možnosti dveh povezav v določenih pogojih s posebnim modelom (»normative model«:). Najprej pokaže preprost prometni problem z zvezami med dvema različnima področjema, nato pa posplošen prometni problem (model), ki nam pomaga določati optimalne tokove skozi vrsto različnih vozlišč med začetno in iskano točko. Medtem ko so metode in modeli opremljeni s primeri na raznih področjih in na različnih vrstah prometa, pa obravnava 7. poglavje, namenjeno sicer povzetkom in raznim nerešenim problemom, še posebno analizo hipotetične regije z aplikacijo nekaterih že prej predstavljenih modelov. To poglavje navaja tudi vrsto vprašanj in problemov, ki jih opisana metodologija ni sposobna reševati, npr. učinki novih prometnih sredstev in smeri na gospodarski razvoj regije. Obravnava, do kakšne mere se zrcali v gibanju dobrin, ljudi in idej dejanska razdalja, časovna razdalja ali razdalje kot jih različno zaznavajo grupacije z raznim socialno-ekonomskim položajem in načinom življenja in kakšni so odnosi med raznimi prometnimi sredstvi v urbani regiji. Temu poglavju so priključena tudi razmišljanja o kontaktnih — interdisciplinarnih potrebah študija in končno tudi vprašanja valorizacije pokrajine v odnosu do predmeta (npr. škodljivi učinki prometa na okolje; izgradnja prometnih poti skozi urbano področje, ki mu ne koristijo ipd.). Na koncu knjige je poseben dodatek, poglavje, ki navaja razne metode statističnih prikazov (npr. odnosi med prometom, ki ga obeta gravitacijski model in dejanskim prometom: korelacijski diagram; diagram, ki kaže pozitivni in negativni razvoj središč, tj. kje se je promet razvijal preko pričakovanj v modelu in kje ni dosegel predvidenega razvoja). Ze iz navedenega pregleda je razvidno, da sta avtorja dala dragocen pregled in analizo konceptov, ki kažejo odnose med prometnimi potmi in strukturo drugih družbenih pojavov. Ko sta predstavljala široko problematiko, sta morala opustiti marsikatero podrobnost, da bi se ne izgubilo bistvo. Zato pa sta često izkoristila določeno znano področje kot laboratorij, kjer sta preizkusila in ponazorila uporabnost. Delo je nekaka vez med dosedanjimi historičnimi in deskriptivnimi študijami na eni ter abstraktno-teoretičnimi na drugi strani. Današnje raziskovalne težnje geografje prometa so usmerjene v kvantitativne metode ob velikem izboru že dokaj solidnih podatkov. Marsikateri raziskovalec bo našel v knjigi, ob sodobni in jasni opredelitvi narave problema, mnogo koristnih napotkov, predvsem pa tudi snovi za razmišljanje in nadaljnje razvijanje. A. D. Couper, The Geography of Sea Transport, Hutchinson University Library, London, 1972, 208 strani, 13 skic, 25 tabel. Čeprav je v mednarodni literaturi geografije prometa še največ napisanega o morski plovbi, je vendar delo dobrodošlo. Pojavlja se v času velikih tehnoloških sprememb, še posebno hitrega razvoja morske plovbe. Knjiga je koristen doprinos geografiji morja. Geografijo morja premotriva v kompleksu ekonomskih, socialnih in fizično-geografskih vidikov. Delo je razdeljeno na 10 poglavij. V začetnih obravnava glavne razvojne poteze morske plovbe, nato pa si sledijo poglavja, ki obravnavajo fizično-in družbeno-geografske pogoje, predvsem pa razvoj tehnologije ter nove oblike in metode sodobne plovbe: svetovna morska pota, tendence modernega brodarstva, klasični suhi in tekoči tovor, njegova pota, oblike in organizacije prevoza, razne nove oblike prevoza razsutega tovora in t. i. združenega tovora (npr. pre slung, paletizacija, kontejnerizacija, roll-on/roll-off, lift-on/lift-off. BCV-Lash in Seabee itd.), obalno plovbo ter odnos morske plovbe do dežel v razvoju. Knjiga daje vrsto tehnoloških, ekonomskih in metodičnih podatkov, brez katerih je današnje spoznavanje in proučevanje velikih trgovskih tokov in samega prometa nemogoče. Zelo zanimivi so odnosi med raznimi tehnološkimi ali pa političnimi vzroki in geografskimi posledicami, ki često na hitro temeljito vplivajo na razvoj in geografsko podobo. Tako npr. je prekinitev prometa v Sueškem prekopu omogočila razvoj velikih tankerjev, to je povzročilo usmeritev prometa v velika pristanišča. Uvedba kontejnerjev je skrajšala bivanje ladje v pristanišču od 50 % na 12 % celotnega ladijskega delovnega časa, kar je zmanjšalo na polovico potrebe po pristaniškem delavstvu, hkrati pa je zahtevalo nove naprave in dobro urejen promet v zaledje. To pa je zopet povzročilo selekcijo pristanišč. Velike in posebno prirejene ladje so močno znižale prevozne cene, zato se zdaj pojavlja blago, ki prej ni preneslo večjih prevoznih stroškov že na oddaljenih tržiščih, to pa spet povzroča geografske spremembe v proizvodnji. Delo je podprto s številnimi novejšimi izvirnimi podatki in primeri, ki vključujejo še leto 1972, in z bogatim izborom literature. Marjan Žagar Iz tuje geografske književnosti E. M. Maksimov, Problemy oledenenija zemli i ritmy v prirode, Leningrad 1972, 294 strani. Vrednost knjige je nedvomno v tem, ker avtor ne obravnava pleistocen-ske poledenitve samo z enega vidika in tudi ne samo z vidika ožjih regionalnih spoznanj, temveč jo obravnava v nenavadno široki luči. Če k temu dodamo še zelo sistematičen raziskovalni pristop, stvarni in metodološki, pa seveda vseskozi diaelektično zasnovana stališča, je na dlani, da se je s knjigo vredno pobliže seznaniti. Maksimov je dolgoletni terenski raziskovalec na tem področju, saj je dolga leta proučeval poledenitev domala v vseh gorstvih Sovjetske zveze. Poleg tega pa avtor hvalevredno upošteva in kritično pretresa tudi spoznanja tuje literature o gorskih poledenitvah drugod po svetu. O tem priča tudi širok izbor uporabljenih virov na koncu knjige. Ta širok, rekli bi planetarni pogled, ki ga knjiga izžareva, je v marsičem koristen tudi za naše razmere, ko preradi vrednotimo geomorfološke in druge poteze pleistocenske dobe preveč v »alpski« luči. Maksimov najprej obravnava splošne geomorfološke in glaciološke poteze, ki pričajo o stadialnem značaju gorskih poledenitev. V nadaljevanju razčlenjuje avtor stadialna umikanja ledenikov zadnje pleistocenske polede-nitve v najrazličnejših gorstvih po svetu. Posebno pomembno je poglavje, v katerem govori Maksimov o morfoloških, morfometrijskih in kronoloških zakonitosti, ki odsevajo v dinamiki holocenskih gorskih ledenikov. V nadaljevanju pa osvetli tudi teoretične osnove gorske poledenitvene dinamike in prikaže njene splošne zakonitosti zlasti za dolinske ledenike. V naslednjem poglavju pa zajame avtor tudi še kontinentalno poledenitev in njeno povezanost z gorskimi ledeniki ter se zadrži zlasti pri kronološki in vzročni vzajemnosti obeh vrst poledenitev in to tako za recentno kakor za pleistocen-sko dobo. Pri slednji posveča pozornost zlasti inladopleistocenskemu razvoju. Se širše poglede odpira knjiga v poglavju, kjer proučuje avtor polede-nitvene stadije z istočasnimi ritmi potresne aktivnosti, tektonike in vulka-nizma na zemlji, pri čemer opozarja na ustrezno časovno skladnost te dinamike. Maksimov zato meni, da ritmična razvojna shema gorskih poledenitev ne velja samo za procese, ki se odvijajo v hidrosferi in atmosferi, temveč tudi za procese, ki potekajo v sami litosferi. Na osnovi teh in drugih proučitev (upošteva tudi denudacijske terase v gorskem svetu ter abrazijske terase ob današnjih obalah) dokazuje Maksimov splošno razvojno ritmičnost pleistocenske dobe. Pri tem se sklicuje tudi na Milankovičevo astronomsko teorijo klimatskih kolebanj oziroma na njegovo krivuljo sončne aktivnosti. Ko jo na novo osvetli, jo s tem pravzaprav znova oživi, saj so jo v zadnjem času po svetu precej zanemarili. Pri tem opozori, da je treba Milankovičevo krivuljo interpretirati z interferenco različnih razvojnih ritmov in ne samo v luči enega ritma kot doslej. S tem v zvezi Maksimov poudarja zlasti prepletanje 40700-letnega (geološkega oziroma klimatskega) ritma, nadalje 1850-letnega ter dvojnega 11-letnega (to je 23-letnega) ritma. Maksimov je tako sestavil za pleistocensko dobo novo razvojno shemo paleogeografskih sprememb na zemlji. Obenem pojasnjuje vzajemnost ritmičnih pojavov na zemlji. Na osnovi teoretične sheme, ki jo je izdelal za pleistocensko dobo, predvideva avtor paleogeografske spremembe, do katerih naj bi prišlo na zemlji v naslednjih tisočletjih. Darko Radinja Leont'ev O. K. in Saf'janov G. A., Kan'ony pod inorem, izd. Mysl\ Moskva 1973, strani 261. Avtorja sta knjigo v celoti posvetila obravnavanju zelo sveže problematike s področja morske geomorfologije — proučevanju podmorskih kanjonov in drugih značilnosti morskega dna, ki so z njimi neposredno vzročno povezane (podmorski usadi, podori, plazovi, suspenzijski tokovi, kanali in vršaji). V ospredju je potemtakem obravnava zelo razsežnih reliefnih oblik, ki nastajajo s svojevrstnimi in dinamičnimi, predvsem pa velikopoteznimi geomorfološkimi procesi, ki smo jili do nedavna malo poznali. Odkriva nam jih pravzaprav šele nova raziskovalna tehnika (eholoti, seizmično-akustična, magnetna in druga merjenja morskega dna). Pri tem je pomembno, da segajo odmevi teh pojavov marsikje tudi neposredno do obal oziroma v obalni pas in šelfna morja, kjer si jih doslej povečini nismo znali ustrezno razlagati. Ti pojavi niso samo zanimivi, temveč so pomembni tudi z družbenogeograf-skega vidika, kar se je doslej že večkrat prav očitno pokazalo (npr. trganje podmorskih telegrafskih in drugih kablov v podmorskih kanjonih, razdiranje obalnega sveta in odnašanje peščin v širokem zaledju podmorskih kanjonov itd.). Knjiga odpira pravzaprav zaokrožen pregled nad njihovo celotno problematiko in ne samo nad ožjo geomorfološko. Pri tem pa je hvalevredno, da se avtorja ne zgubljata v podrobnosti, temveč enostavno, pa vendar tehtno in zlasti metodološko zelo privlačno, podajata razmeroma zahtevno, malo znano snov in ostajata vseskozi pri bistvenem. Osnovni problemi so zgoščeni v številnih kratkih poglavjih. Čeprav nas avtorja seznanjata tudi z razvojem samih proučevanj in osvetlita tudi posamezne kanjone, zlasti domače, pa vendarle vseskozi skrbita za ravnovesje med stvarnimi podatki na eni strani in teoretičnimi ter drugimi izpeljavami na drugi. V vsebinskem pogledu je seveda bistveno spoznanje, da podmorski kanjoni z ogromnimi vršaji vred niso morda enostavno nadaljevanje rečnih dolin in nakopičene rečne akumulacije na obalah pa tudi ne erozijske oziroma akumulacijske fosilne oblike iz pleistocenske dobe, ki naj bi nastale na kopnem ob evstatičnem zniževanju morske gladine, kasneje pa naj bi jih zalilo morje. Taka naziranja je sodobna geomorfologija povečini že opustila. Pot pa si utirajo spoznanja, da gre za pojave, ki nastajajo neposredno v morju oziroma na morskem dnu, čeprav zakonitosti, po katerih se ti procesi odvijajo, še premalo poznamo. Kaže pa se vendarle zelo značilna sozavisnost med kontinentalnim obrobjem (pribrežna cona in šelfi) in oceanskim dnom, pri čemer imajo pomembno posredovalno vlogo vmesna kontinentalna pobočja in ravno vanje so vrezani vsi podmorski kanjoni. Ti seveda niso izjemni, saj so kanjoni razširjeni na kontinentalnih pobočjih vseh morij in izoblikovani v vseh geografskih širinah, tako da jih doslej poznamo že na tisoče. Po razsežnosti pa kanjoni in njihovi vršaji znatno presegajo ustrezne oblike na kopnem. Utrjuje se prepričanje, da nastajajo poglavitni erozijski in akumulacijski procesi, s tem pa seveda tudi ustrezne oblike morskega dna, s t. i. suspenzijskimi tokovi — z nekakšnimi »blatnimi rekami«, ki jih obdobno prožijo podmorski usadi, plazovi in potresi. Zato uvrščata avtorja te procese pravzaprav med velikopotezne katastrofalne pojave na zemlji. Ti pojavi naj bi rušili ravnotežje v sedimentih, ki se kopičijo v »povirju« podvodnili kanjonov — na robu šelfov in obrežnega pasu sploh. Pri tem je bistveno spoznanje, da se terigeni sedimenti ne kopičijo samo ob ustju rek, temveč tudi v drugih delih obrežnega pasu, kamor jih prenašajo različni procesi morske dinamike (valovanje, plimovanje, tokovi itd.). Ravno to, da segajo kanjoni pred različne dele litoralne cone in ne le pred ustja velikih rek. je pri tolmačenju povzročalo doslej največ preglavic. Saj se kanjoni pogosto začenjajo tam, kjer kopičenje terigenih sedimentov, ki skozi kanjone hranijo podmorske vršaje, nikakor ni očitno. Značilno je, kako je znanost tudi glede geneze podmorskih kanjonov prehodila podobno spoznavno pot, kakor pri drugih reliefnih oblikah. Vendar so tudi tu morala enostranska in poenostavljena, večkrat od drugod prinesena naziranja, zamenjati specifična in bolj celovita spoznanja. Tako so tudi podmorske kanjone razlagali najprej s tektoniko in kopno erozijo, sploh pa seveda kot fosilne, na pleistocen vezane tvorbe ipd. Le polagoma so si utirala pot prepričanja, da nastajajo podmorski kanjoni v samem morju in s svojevrstnimi geomorfološkimi procesi. Gre torej za spoznanje o tem, da erozija, denudacija in linearno transportiranje materiala nikakor niso omejene le na kopno, temveč se podobni, ustrezno modificirani procesi odvijajo tudi na morskem oziroma oceanskem dnu. Zato podmorski kanjoni in njihovi vršaji ne odpirajo novih pogledov samo na podvodno morfogenezo, temveč tudi na epirogenezo, v marsičem tudi na diagenezo morskih usedlin, do neke mere seveda tudi na klasično pojmovanje absolutne erozijske baze itd. V marsičem pa osvetljujejo tudi poglede na ožje in bolj otipljive zveze, ki obstajajo med morfogenetskimi procesi na kontinentih in oceanih, skratka na t. i. planetarno geomorfologijo. Naj podčrtamo, da pri vsem tem ne gre morda za podvodne doline in vršaje plitvih, šelfnih morij v območju evstatičnega kolebanja morske gladine, temveč za globokomorske vršaje, ki se začenjajo več sto kilometrov od obal in se spuščajo več tisoč metrov globoko pod morsko gladino. Medtem ko gre pri prvili povečini za kopno morfogenezo za časa pleistocenskih morskih oscilacij, so drugi vseskozi posledica podmorskih morfogenetskih procesov. Pri tem avtorja poudarjata, da so tudi podmorski kanjoni razvojno zelo kompleksni pojavi, pri katerih se prepletajo različni procesi in zato upravičeno opozarjata na njihove razlike. Vrednost knjige je potemtakem predvsem v pregledni obravnavi tematike in problematike, nadalje v širokih, planetarnih izhodiščih — kar terja že snov sama po sebi — pa seveda v težnjah po vseskozi dialektičnem obravnavanju pojavov. Knjiga zato posredno spodbuja teoretična in druga razmišljanja tudi glede drugih prirodnogeografskih kompleksov in prirodne geografije kot celote, čeprav avtorja tega namena bržkone nista imela. Darko Radinja UNESCO, International Classification and Mapping of Vegetation, Paris 1973, 93 strani, barvna legenda, v prilogi. Organizacija združenih narodov za izobrazbo, znanost in kulturo (UNESCO) je kot šesti zvezek zbirke »Ekologija in varstvo okolja« (Ecology and Conservation) izdala publikacijo o mednarodni klasifikaciji in kartiranju rastja. Objavili so jo v treh jezikih (angleščini, francoščini in španščini). Ta publikacija je sad skoraj desetletnega dela stalnega odbora za klasifikacijo in kartiranje rastja na zemlji, ki ga je ustanovila ta mednarodna organizacija. Že 1. 1964 sta J. Schmithüsen in H. Ellenberg pripravila prvi seznam pojmov in znakov za razvrstitev in kartiranje vegetacije. Po mnogih posvetovanjih, dopolnitvah in praktičnih preizkusih je odbor končno sprejel klasifikacijo vegetacije in znake za njeno kartografsko ponazoritev v obliki, ki je priobčena v tej publikaciji. V klasifikaciji so zajete najvažnejše kategorije rastja na zemlji, ki bi jih lahko prikazali na kartah v merilu 1 : 1,000.000 in drugih merilih. Kot glavni kriterij pri tej razvrstitvi vegetacije je odbor izbral njeno fiziognomijo in strukturo. Ta dva kriterija nudita najboljšo osnovo za primerjavo rastja v svetovnem merilu. Poleg tega so upoštevali tudi ekološke faktorje (podnebje, prst in relief). Rastje, ki bo prikazano na ta način, bo odražalo učinkovanje vseh elementov okolja in tudi delovanje človeka. Taki vidiki obravnavanja rastja pa so zelo blizu geografskim pogledom na vegetacijo, kar je treba pripisati vplivu, ki so ga imeli na sestavo te klasifikacije geografi J. Schmithüsen, G. Troll in A. W. Kiichler. Po tej klasifikaciji je rastje na zemlji razdeljeno na pet enot: gosti gozd, svetli gozd, grmičevje, pritlikavo grmičevje in podobni sestoji ter travnato rastje. Te enote se dele še naprej, zlasti glede na merilo karte. To je zelo pomembno za prikaz rastja na manjših področjih oziroma na kartah v velikih merilih. Vsaka od teh enot je v publikaciji označena s svojo številko, imenom in definicijo, tako da se jo lahko brez težav določi. Poleg definicij vegetacijskih enot različnih stopenj vsebuje ta publikacija tudi poglavje o njihovem kartografskem prikazovanju in seznam kartografskih znakov. Vegetacijske enote opredeljujejo različni znaki in različne barve. S kombinacijo med njimi je mogoče jasno opredeliti vsako enoto. Osnovnih barv je osem: rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra, vijolična, siva in kostanjevo rjava. S kombiniranjem teh barv pa je mogoče dobiti številne odtenke, ki so potrebni za prikaz 225 vegetacijskih enot. Znaki so razdeljeni v tri skupine: za drevje, grmovje in za zelišča. Z njimi lahko kartografsko prikažemo tudi mnoge vegetacijske enote v navadnem tisku, če to ni mogoče z barvami. Vsi znaki in barve za posamezne enote rastja so predstavljeni v barvni legendi, ki je dodana kot priloga tej publikaciji. Pri sestavi klasifikacije rastja so upoštevali le naravno in polnaravno rastje, ne pa kulturnih rastlin. Vendar kulturne rastline zavzemajo precejšnje dele zemeljske površine in so ponekod odločilne za izgled pokrajine. Zato je v dodatku nakazana tudi metoda, s katero je mogoče grafično prikazati kulturne rastline na karti. Opisana klasifikacija rastja na zemlji je poenotila različna stališča, kako prikazati rastje na kartah. Zelo bi bilo zaželeno, da bi jo sprejel čim širši krog raziskovalcev rastja, saj bi tako kmalu dobili zelo poučne prikaze vegetacije na zemlji in njenih posameznih delih. F. Lovrenčak E. M. Bridges, World Soils, Cambridge University Press, Cambridge 1970. 89 strani, 62 diagramov, profilov in skic, 3 karte in 32 barvnih fotografij. Angleška založba »Cambridge University Press« je kmalu po izidu knjige »Rastje na zemlji« izdala še knjigo »Prst na zemlji«. Z njima so dobili angleški študentje geografije učbenika, ki zajemata dva do nedavna manj obravnavana elementa pokrajine in za katera do sedaj skoraj ni bilo tovrstnih del. Knjiga »Prst na zemlji« je po zgledu učbenikov zasnovana tako, da dajejo prva poglavja tisto znanje, ki je osnovno za razumevanje razprostranjenosti prsti na žemlji. Uvodoma je nakazan problem definicije prsti, ki se je pojavljal od začetka njenega znanstvenega proučevanja. Na kratko so navedene definicije nekaterih znanih raziskovalcev prsti v prejšnjem stoletju in definicije Rusa Dokučajeva in Američana Hilgarda. Iz njih odsevajo različne interpretacije prsti, ki so jo sprva prikazovali in proučevali kot kemični laboratorij, nato kot kamnino z nekaj organske snovi in končno kot prirodno telo, sestavljeno iz organskih in anorganskih snovi in ozko povezano z drugimi elementi okolja. V poglavju, ki sledi uvodu, obravnava avtor sestavo prsti. Na kratko predstavi vsakega od štirih glavnih sestavnih delov prsti: mineralni in organski del ter zrak in vodo. Obenem na zanimiv in nevsiljiv način razloži tudi nekatere fizične (tekstura, struktura) in kemične (reakcija) lastnosti prsti. V pedogenezi so se v profilu prsti izoblikovali posamezni horizonti, ki nam dajejo ob upoštevanju njihove razvrstitve dober vpogled v razvojne procese. Avtor jih je razložil v tretjem poglavju. Ker so s temi procesi ozko povezani tudi faktorji nastanka in razvoja prsti (podnebje, organizmi, relief, matična osnova in čas). Zato je vsakemu od njih posvečeno kratko podpoglavje in je na primerih prikazan njihov vpliv na nastanek in razvoj prsti. Za pedogenetskimi faktorji je avtor na zanimiv način razložil posamezne procese nastanka in razvoja prsti. Med njimi spoznamo podzolizacijo, late-rizacijo, kalcifikacijo, salinizacijo itd. Ti procesi so razen s pisano besedo predstavljeni tudi z grafikoni, ki nazorno prikazujejo njihove poteke. Taka razlaga je dokaj izvirna in pripomore kot vizualna ponazoritev k lažjemu razumevanju različnih procesov v prsteh. Pred poglavja, ki prikazujejo tipe prsti na zemlji, je avtor uvrstil še načine klasifikacije in postopke pri kartiranju prsti. Zlasti poglavje o klasifikaciji je dokaj poučno, saj je še veliko različnih mnenj glede razdelitve tipov prsti in njihove klasifikacije. Zato je uvrstitev tega poglavja v učbenik zelo umestna, saj si je mogoče na ta način vsaj delno ustvariti pregled o različnih pogledih na razvrstitev prsti: od starejših, zgodovinsko pomembnih, do modernih klasifikacij. Nekaj več prostora je namenjeno ameriški klasifikaciji (7lh Approximation) iz leta 1960. Zaradi popolnejšega pregleda bi v to poglavje sodila še najnovejša klasifikacija prsti, ki jo je pripravila mednarodna organizacija za prehrano in kmetijstvo (FAO). Ta klasifikacija je plod dela najboljših poznavalcev prsti iz različnih držav. Ko bo dokončno sprejeta, bo z njo odpravljena neenotnost, ki je do sedaj otežkočala delo zlasti pri izdelavi svetovne karte prsti. V pričujoči knjigi se je avtor odločil za zonalno klasifikacijo. Najprej so opisane zonalne prsti (prsti višjih in srednjih geografskih širin ter prsti tropskih področij). Tem sledi prikaz azonalnih in intrazonalnih prsti. Prsti vedno obravnava v ozki povezanosti z drugimi dejavniki okolja (zlasti s klimo in reliefom). Za ilustracijo posameznih tipov so prikazani na grafični način tudi njihovi profili. Takšen način razbremenjuje tekst in pripomore k hitrejši osvojitvi obravnavane snovi. V celoti je knjiga zelo dobro opremljena z ilustrativnim gradivom (kartami, diagrami, profili in fotografijami). Še posebno je treba omeniti odlične barvne fotografije profilov prsti, ki jih nimajo niti obsežnejši in popolnejši učbeniki. Knjigo zaključuje poglavje o vlogi, ki jo ima proučevanje prsti za boljšo izrabo tal. F. Lovrenčak Stadtgeographie in einem neuen Curriculum, Dargestelt am Beispiel München, Münchner Geographische Hefte, št. 37, Verlag Michael Lassleben Kallmünz, Regensburg ,1973. Ta zvezek Münchner Geographische Hefte je posvečen petinšestdeset-letniei profesorja dr. Wolfganga Hartkeja, znanega nemškega geografa, ki si je v svojem plodnem znanstvenem delu predvsem prizadeval ustvariti in utrditi zvezo med geografsko teorijo in prakso. Tem stremljenjem ustrezno sestavlja zvezek vrsta člankov, kako aplicirati geografske izsledke pri izobraževanju učiteljev geografije. Po prihodu prof. R. Geipla v geografski inštitut tehniške univerze v Münchnu se je z intenzivnim ekipnim delom skušalo izdelati didaktično pripravo o uporabi znanstvenih rezultatov pri izobraževanju na vseh šolskih stopnjah. Mesto München je bilo izbrano kot vzorec za ta stremljenja. V pričujočem zvezku je bilo razen teoretičnih izhodišč obdelanih pet primerov didaktične predstavitve različnih socialnogeografskih procesov v velikem mestu. Snov je podana v obliki vprašanj, odgovorov, skic, prikazov diapozitivov in na koncu vsakega poglavja je tudi navedena strokovna literatura. V prvem poglavju je Barbara Kreibich obdelala pojav rekreacije. Poglavje je razdeljeno na podpoglavja, ki obravnavajo različne aspekte rekreacije: gostinske objekte v okolici Münchna, zgradbe kot element rekreacije, počitniške hiše na Tegernskem jezeru, vpliv avtoceste na rekreacijo, urejanje okolja za potrebe rekreacije itd. V drugem poglavju je Detlev Klingbeil obdelal prestrukturiranje starih mestnih četrti, pri čemer je vključil v obravnavo tudi zdomce kot element transformacije starih mestnih središč. Tretje poglavje, napisal ga je Helmut Schrettenbrunner, govori o izrabi in cenah zemljišč v mestnih središčih in seznanja učence z metodami, kako izračunati dnevno gostoto prebivalstva, določiti trgovska središča itd. Isti avtor obravnava v četrtem poglavju prometne probleme v starem mestnem središču ter ob tem seznanja učence s problemi urejanja mestnega prostora na sploh. V petem poglavju pa govori o prometnih problemih na robu mesta in v obmestju, problemih cestne povezave Münchna z drugimi mesti, povezavi avtocest in o križanju najvažnejših prometnih vpadnic. Predstavljeni primeri didaktičnega podajanja strokovnih problemov so za vzgojo nedvomno koristni. Vprašanja z odgovori so postavljena v logičnem zaporedju tako, da sledijo procesu v vsej njegovi širini. Vprašanja so zasnovana kompleksno in posegajo tudi v druge stroke. Učenec se sam dokoplje do spoznanj, osvoji metodologijo in je nedvomno sposoben aplicirati tako pridobljeno poznavanje procesov in metodologije na drugih primerih. Predstavljena oblika realizacije učne snovi je primerna za šole vseh stopenj in bi bilo samo zaželeno, da bi tudi naša geografska glasila začela prinašati tovrstne didaktične prispevke. M. Pak KRONIKA Z drugega kongresa bolgarskih geografov (Varna, oktober 1973) Z bolgarskimi geografi smo imeli doslej le malo stikov. Tudi njihovo delo smo kaj malo poznali in se zanj premalo zanimali. Zato je tem bolj razveseljivo, da so organizatorji drugega bolgarskega geografskega kongresa povabili k aktivni udeležbi na njem razen večjega števila geografov iz drugih socialističnih držav (ZSSR, Poljske, ČSSR, NDR, Madžarske in Romunije) in nekaterih posameznikov iz drugih evropskih držav tudi precejšnje število geografov iz Jugoslavije. Med povabljenci, ki so se kongresa udeležili, so bili poleg podpisanega še prof. M. Vasovič in T. Rakičevic iz Beograda, 1. Crkvenčič iz Zagreba ter M. Panov, A. Mileski in D. Manakovic iz Skopja. Kongres je bil v dneh od 22. do 25. oktobra v nadvse ugodnem okolju mednarodnega doma znanstvenikov »Frederic Joliot Curie« v turističnem naselju »Družba« blizu Varne. Kljub svojemu nacionalnemu značaju, ki ga je označevalo veliko število bolgarskih udeležencev z visokih in srednjih šol, iz znanstvenih ter planerskih in turističnih inštitucij, je zaradi aktivnega sodelovanja številnih gostov iz ZSSR in drugih socialističnih držav dobil v znatni meri poteze mednarodnega srečanja geografov iz teh držav. Zato je razen bolgarščine na kongresu dominirala ruščina. Tega se je v referatih in diskusijah posluževala tudi večina gostov z nekaterimi izjemami, ki so se posluževale nemščine in fracoščine. Skoraj pa ni bilo slišati angleščine. Kongres je vodil poseben organizacijski odbor, v katerem so sodelovali Bolgarsko geografsko društvo, Nacionalni komitet za geografijo, Geološko-geograf-ska fakulteta sofijske univerze in Inštitut za geografijo Bolgarske akademije znanosti (BAN). Kongres se je začel s plenarnim sestankom, na katerem sta po uvodnih pozdravih organizatorjev in zastopnikov gostujočih delegacij iz socialističnih držav nastopila dopisni član BAN prof. Ž. G ’ e 1 ’ e b o v z referatom o stanju in sodobnih problemih geografskih ved v Bolgariji in znanstvena sodelavka P. V e k i 1 s k a z referatom o šolski geografiji. Nadaljnje delo kongresa, v katerem so v presenetljivem številu sodelovali s solidnimi znanstvenimi referati bolgarski referenti tudi iz neakademskih poklicev, je bilo razdeljeno na šest sekcij. V sekciji za geomorfo- I o g i j o in kartografijo se je zvrstilo 23 referatov (od tega 8 iz kartografije). Med geomorfološkimi referenti je bilo 5 zunanjih gostov, med njimi razen 3 iz ZSSR in i iz Madžarske tudi D. Manakovic iz Jugoslavije z referatom o oblikah krioturbacije v Makedoniji. V sekciji za klimatolo-gijo, hidrologijo in oceanografijo je bilo 25 referatov, in sicer II iz klimatologije (med njimi 3 iz Poljske), 11 iz hidrologije (med njimi je bil najavljen tudi referat odsotnega prof. D. Dukiča iz Beograda o učinkih onesnaženja rek v Jugoslaviji na turizem) in 3 iz oceanografije. V sekciji z značilnim naslovom za geodemografijo in naselbinske siste- me je bilo na dnevnem redu 14 referatov (od tega po 1 iz ZSSR, Poljske in NDR ter najavljeni referat odsotnega J. Čiriča iz Niša o razvoju in tipologiji kmečke hiše v Jugoslaviji). Sekcija za geografijo gospodarskih panog in kompleksov je zajela 16 referatov (med njimi 3 iz ZSSR ter po 1 iz Romunije in Madžarske). Veliko zanimanja je bilo za sekcijo o človeku in njegovem okolju s 26 referati (med 6 referati gostov je bil poleg 5 iz ZSSR ter po 1 iz Madžarske in Romunije tudi referat podpisanega o geografskih aspektih varstva življenjskega okolja). Peta sekcija se je ukvarjala s šolsko geografijo ter je zajela 17 referatov, z eno izjemo bolgarskih. Kongres se je končal z zaključnim plenarnim sestankom ter občnim zborom Bolgarskega geografskega društva. Eno kongresno popoldne je bilo posvečeno poldnevni ekskurziji po severnem Črnomorskem obrežju od Varne mimo turističnih kompleksov Zlati peski in Albena do Balčika in rta Kaliakre. Po kongresu pa je del udeležencev odpotoval na dve dvodnevni ekskurziji. Prva je prepotovala Severno Bolgarijo vse do Sofije, druga pa je krenila tja čez Južno Bolgarijo. Povsem je ustrezalo stilu turistične pokrajine, v kateri se je kongres vršil, da je bil dva dni pred njim (20. in 21. oktobra) organiziran poseben simpozij o geografskih problemih izkoriščanja letoviškega (»kurortnega«) potenciala. Simpozij, katerega organizacijo je vodil profesor sofijske univerze Ljubomir Din e v, ki je na tamkajšnji geografski fakulteti organiziral močno turistično-geografsko smer, soustanovil pa tudi ustrezno visoko šolo v Varni, je pokazal, kakšno pozornost posvečajo bolgarski geografi proučevanju turizma, dejavnosti, ki se je v današnji Bolgariji, posebno pa na njenem Črnomorskem obrežju, presenetljivo razmahnila in to v zelo modernih, pa zato nič manj tudi domačemu turizmu prilagojenih oblikah. Na simpoziju so aktivno sodelovali tudi gosti, med njimi prof. M. Vaso-vič iz Beograda z referatom o pojmu in bistvu turistične regije. Kakor nakazuje že naslov simpozija, se je na njem največ razpravljalo o vrednotenju in izrabi »kurortnega potenciala« ter o odnosu te izrabe do urbanizacije in ekoloških problemov, zelo veliko pa tudi o turistični »rajonizaciji«. Zanimivo je, da so bolgarski in ruski udeleženci simpozija dajali močno prednost terminu »rekreacija« pred terminom »turizem«, kar seveda vzbuja dvome glede istovetenja obeh pojmov. Simpoziju je posvečal veliko pozornosti bolgarski minister za turizem (»predsednik komiteja za oddih in turizem«), Ivan Vračev, ki je v Zlatih peskih priredil tudi sprejem za udeležence. V času simpozija je bil organiziran tudi sestanek prisotnih predstavnikov Nacionalnih komitejev in Geografskih inštitutov socialističnih držav z glavnim namenom, da razpravlja o pripravah za mednarodni geografski kongres, ki bo leta 1976 v Moskvi. Z zborovanja bolgarskih geografov smo gostje odnesli o dejavnosti bolgarskih geografov zelo ugodne vtise, prav tako pa o možnostih našega sodelovanja z njimi. To nam je zagotovil tudi izredno topel in ljubezniv sprejem, s katerim so nas bolgarski geografi sprejeli. Svetozar Ilešič Četrto srečanje geografov iz Slovenije z geografi iz Julijske Benečije in Furlanije* Predstavniki slovenskih geografskih institucij (dr. Borut Belec iz Maribora ter akad. dr. Svetozar Ilešič, prof. dr. Vladimir Klemenčič, prof. dr. Jakob Medved, doc. dr. Mirko Pak in prof. dr. Igor * Ko to poročamo, jc izšla publikacija, v kateri so priobčeni vsi referati s tega srečanja (s slovenskimi in angleškimi povzetki). Njen nasjov je: Atti IV incontro geografico italo-sloveno (Pordenone, 28—29 ottobrr 1973), parte 1: Le minoranze etnico-linguistiche della frontiera italo-jugoslava, »arte II: La provincia di Pordenone, Publicazioni dell’instituto di geografia della faeolta di lingue c letteraturc straniere dell'univcrsita di Trieste — Sede stacata di Udine, Udine, 1974. Vrišer iz Ljubljane) so se na vabilo Geografskega inštituta Fakultete za tuje jezike in literature tržaške univerze s sedežem v Vidmu udeležili četrtega srečanja geografov iz Julijske Benečije in Furlanije ter geografov iz SR Slovenije, ki je bilo tokrat organizirano v znanem, naglo se razvijajočem industrijskem mestu Pordenone v Furlaniji. Pri organizaciji srečanja je razen omenjenega inštituta iz Vidma sodeloval tudi IRSE (lstituto regionale di Studi Europei del Friuli-Venezia Giulia), srečanje pa so podprli in pozdravili tudi zastopniki avtonomne regije (dr. S. Coloni), pordenonske pokrajine in pordenonske občine. Z italijanske strani so od geografov sodelovali prof. dr. G. V a 1 u s s i iz Vidma s svojimi sodelavci G. Barbino, G. Cameri-jem, P. Nodari jem in G. Budalom, skupina geografov iz Pordenona ter ob zaključku prof. E. Migliorini, predsednik italijanskega združenja učiteljev geografije. Prisotni so bili tudi generalni konzul SFRJ v Trstu Boris Trampuž ter številni slovenski kulturni in politični delavci iz Trsta. Osnovna tematika srečanja so bile narodne manjšine. To snov sta ob-/avnavala prof. Vladimir Klemenčič z referatom o italijanski manjšini v SR Sloveniji ter prof. Giorgio V a 1 u s s i z referatom o slovenski narodni manjšini v regiji Furlanija — Julijska Benečija. Beferata sta vzbudila precej diskusije, presenetile so zlasti kritične pripombe prof. Sama Pahorja k referatu prof. Valussija. Na programu so bili še referati prof. I. Vrišerja o vplivnih območjih centralnih krajev v italijansko-slovenskem obmejnem področju, G. Barbine o razvoju pordenonske pokrajine med popisoma 1961—1971, G. Camerija o geografskih vidikih hidroelektrične industrije v pordenonski pokrajini in P. Nodarija o italijanski industriji gospodinjskih strojev s posebnim ozirom na pordenonsko področje. To področje so si imeli udeleženci sestanka priliko ogledati tudi na terenu z obiskom Zanussi-jevih naprav v Pordenonu in njegovi okolici. Na nadvse zanimivi celodnevni ekskurziji po končanem simpoziju pa so si v gornjem delu Pordenonske ravnine lahko ogledali tudi področja nove agrarne kolonizacije povezane z namakanjem na znamenitih magredis, prodnatih vršajih Celline in Medune. Od tam so pod vodstvom prof. Valussija, dobrega poznavalca in raziskovalca zaledja Pordenonske ravnine in G. Camerija, poznavalca tamkajšnjih hidroenergetskih problemov, nadaljevali pot skozi dolinsko os tega zaledja ,Val-cellino' in mimo katastrofalnih učinkov podora ob zajezenem bazenu gorske vode Vajont iz leta 1963 do Longarona ob Piavi, kjer so lahko opazili tudi še žive sledove katastrofe, ki jo je je temu kraju ob Piavi povzročil omenjeni podor. S. I. Simpozij o sodobni problematiki podeželskih naselij Poznan 7., 8. XII. 1973 Geografski inštitut Univerze Adama Mickiewieza v Poznariu je 7. in 8. decembra 1973 organiziral simpozij o sodobni problematiki podeželskih naselij na Poljskem. Od skupno 14 referentov so bili štirje iz Poznana, trije iz Wroclawa, po dva iz Warszawe in Lodža ter po eden iz Krakowa, Torunja in Szczecina. Bolj vljudnostnega kot delovnega značaja je pomenilo sodelovanje treh nemških geografov z Univerze v Hallu (NDR), s katero ima Univerza A. Mickiewicza tesne stike. Poseben pečat je dala simpoziju udeležba najmlajše generacije raziskovalcev, saj so s specifičnimi raziskovalnimi metodami, poštenim odnosom do dela, z zavidljivimi rezultati, predvsem pa z novimi metodološkimi izhodišči začeli utirati nova pota na področju geografskega proučevanja naselij. Referate bi glede na obravnavane probleme le težko uvrstili v nekaj tematsko podobnih skupin, saj je sam naslov simpozija nudil možnosti za poročanje o najrazličnejših problemih. Obravnavana je bila problematika, kot npr. funkcionalnost omrežja naselij, podeželski centralni kraji, nekmečko prebivalstvo na podeželju, morfološke spremembe vasi pod vplivom industrializacije, infrastruktura kot element podeželskega omrežja naselij, urbanizacija poljske vasi itd. Dobra tretjina referentov je navezovala svoje probleme na spremembo administrativnih meja, ki je bila uzakonjena leto dni pred simpozijem. Poleg tega je bilo nekaj referatov s »planersko« problematiko, kar vse dokazuje živo zanimanje poljskih geografov za družbena dogajanja in za močno željo po uveljavitvi znanstvenih izsledkov v praksi. Njihovo delo je v veliki meri vezano na reševanje praktičnih prostorskih problemov. Ni slučaj, da je bil simpozij organiziran ravno v Poznanu. Ze pred vojno je na novo ustanovljeni univerzi prof. Pawiowski posvečal posebno pozornost raziskavam podeželskih naselij. Po vojni so se podobne raziskave nadaljevale pod vodstvom prof. Czekalskega, v Zahodnem inštitutu pa pod vodstvom prof. S. Zajcliowske. Poseben razmah je doživelo proučevanje podeželskih naselij po 1. 1958, s premestitvijo prof. Zajchowske z wroclawske na poznansko univerzo. Po 1. 1968 so dobile raziskave nove kvalitetne razsežnosti z obravnavo teoretičnih problemov, pri čemer so v največji meri uporabljali statistično-matematične metode. Prof. Zajchowska je skupaj z mladimi sodelavci pripravila na simpoziju dvojno presenečenje: z brezhibno organizacijo in z referatoma mladih kolegov, ki sta na samem začetku simpozija dobesedno šokirala precejšen del udeležencev. W. Maik in A. Jasiok sta namreč predstavila nova metodološka izhodišča proučevanja omrežja naselij in možnost uporabe nekaterih dokaj abstraktnih metod v analizi dnevne migracije zaposlenih in omrežja storitvenih dejavnosti. »Avantgardni« začetek simpozija je še dodatno poudarila prisotnost prof. Z. Chojnickega kot delovnega predsednika v začetnem delu simpozija. Nekatere misli in ugotovitve s simpozija so prav gotovo zanimive tudi za slovenske razmere, zato jih bom skušal na kratko prikazati: Prof. S. Golachowski (Wroclaw) razlikuje tri glavne oblike urbanizacije vasi na Poljskem: 1. suburbanizacijo — širjenje urbaniziranih področij v obmestnem pasu velikih in srednje velikih mest, 2. razvoj industrijskih področij na agrarnem podeželju in 3. razvoj omrežja naselij, organiziranega na storitveno-administrativni ali produkcijski funkciji. Proces urbanizacije vasi naj bi, po njegovem mnenju, vseboval štiri glavne zvrsti sprememb, ki sicer večkrat ne nastopajo istočasno: a) razvoj in diferenciacijo neagrarnih funkcij, b) izenačevanje možnosti vaških prebivalcev z mestnim prebivalstvom v oskrbi z vsemi vrstami storitev, c) porast nekmečkega prebivalstva na vasi, d) spremembe v arhitekturi zgradb na podeželju in spremembe v načinu izkoriščanja pokrajine. W. Rakowski (Warszawa) je menil, da bo čez pet do sedem let treba dati velikemu delu agrarnega prebivalstva starostno pokojnino in graditi domove za ostarele, kar naj bi bila dolžnost mest, saj se okoriščajo z najboljšo kmečko delovno silo. Na agranih področjih sicer znaša letni prirast prebivalstva 2 %, vendar se na obširnih predelih število prebivalstva celo zmanjšuje. Na nova teoretska izhodišča pri raziskavi naselbinskega omrežja je pokazal W. Maik (Poznan). Klasična analiza omrežja naselij po njegovem mnenju ne zadošča več. K novim oblikam urbanizacije (regionalne, »skrite« itd.) moramo pristopiti z modernejšimi in ustreznejšimi metodami. Naselja imajo bolj ali manj specializirano vlogo (bivalno, produkcijsko, uslužnostno, izobraževalno itd.) v okviru večjega ali manjšega prostorskega sistema, poleg tega se posamezne mestne funkcije, tudi najvišje stopnje, ne vežejo vedno na teoretsko ustrezno hierarhično stopnjo naselja, pač pa so često razpršene po širokem prostoru. Za raziskavo takih območij predlaga Maik uporabo splošne teorije sistemov, s pomočjo katere iščemo medsebojne zveze znotraj posameznega prostorskega naselbinskega kompleksa (sistema) ter večjo ali manjšo povezanost (odprtost) sistemov med seboj. Posebnega zanimanja je bil tudi deležen prikaz uporabe vektorske analize pri proučevanju pojavov, ki — obravnavani s stališča prostorskih povezav — izpolnjujejo pogoje vektorskega računa. Te metode se lahko poslu- žimo pri proučevanju relacij (odnosov) med dvema točkama (krajema), če poznamo njuno medsebojno oddaljenost, smer delovanja pojava in jakost (pogostnost) relacije. Metodo laliko uporabimo pri raziskavah dnevne migracije, storitev, komunikacij, medregionalnih povezav itd. Metodo sta predstavila A. Jasiolc in Z. Kaminski (Poznan). K. Kuciriski (Warszawa) je ugotovil, da je bilo doslej infrastrukturi kot elementu podeželskega omrežja naselij posvečeno premalo pozornosti, poleg tega pa so raziskovalci njeno vlogo omejevali le na čisto agrarno dejavnost (poti, melioracije itd.). Po koncepciji Kuciriskega je infrastruktura prostorski sistem, ki oskrbuje sistem omrežja naselij. Oba sistema skupaj je opredelil kot prostorsko razširitev produkcije: njene kvantitativne značilnosti predstavlja omrežje naselij, kvalitativne pa infrastruktura. Značilnost podeželja je nizka stopnja opremljenosti z elementi infrastrukture, iz česar izhajajo določeni negativni družbeno-ekonomski pojavi. Na osnovi omenjenih koncepcij Kuciriski trdi, da izboljšanje opremljenosti podeželja z infrastrukturnimi napravami povzroča spremembo celo samega omrežja naselij in ne samo njegovih posameznih elementov. Diskusije, v kateri so sodelovali teoretiki kot praktiki, geografi, ekonomisti, planerji in drugi, je potrdila uspešnost simpozija. Največ pozornosti je bilo posvečene raziskovalnim metodam, rezultatom raziskav, sodelovanju s planerji in majhni praktični vrednosti statističnega materiala. S kritiko »abstraktnega formalizma« (konkretno ob primeru uporabe vektorske analize) je prof. Kieiczewska-Zaleska sprožila cel plaz ugovorov. Prof. S. Golachowski je v kratkih besedah prikazal tendence sodobnega načina geografskega proučevanja: številčna predstavitev pojavov in povezav (ne samo opisna) ter nujnost abstrakcije v znanosti. Modeli, kot izraz abstraktne ponazoritve delovanja določenih prostorskih procesov, nam služijo le kot formalizirani mehanizmi, s pomočjo katerih iščemo optimalne rešitve konkretnih prostorskih problemov; to je mnogo manj boleče kot pa neuspešno izvedena reforma v praksi. Diskusija o omenjenih osnovnih problemih geografskega proučevanja je bila — kot običajno — zelo ostra, kar je še otežilo zbližanje različnih mnenj. Tako je A. Werwicki energično zavrnil uporabo matematičnih metod, katere naj bi — po naziranjih zagovornikov »matematizacije« geografije — preprečevale subjektivnosti v geografskih raziskavah. Po njegovem mnenju je človeška glava najboljši »computer«. Ta ugovor je očiten primer, kako lahko neznanje ali nejasna predstava o vlogi računalnika v znanosti pripelje do hudih nezaupanj med posameznimi raziskovalci. Ne smemo namreč zamenjati kvalitetnega načina (miselnih procesov) s kvantitativnim, motoričnim. Kljub obravnavi najrazličnejših problemov v zvezi s podeželskimi naselji je izostala obravnava teritorialno obsežnejših področij, na kar je opozoril _prof. Golachowski. Teoretsko osnovo za tovrstno dinamično-funkcijsko proučevanje kompleksov naselij (sistemov in podsistemov) je dal že sam simpozij, konkretno W. Maik. Manjkali so tudi referati s tipologijo (predvsem fiziognomsko) naselij, s kriteriji za uvrščanje naselij v posamezne tipe glede na urbaniziranost itd. Po splošnem mnenju udeležencev je simpozij pomenil prelomnico, tako v iskanju družbene vloge geografa, kot v uporabi novih metod v geografskem proučevanju. Naslednji tak simpozij bodo organizirali wrociawski geografi. Marijan Klemenčič OSEBNE VESTI Doktorata znanosti Kunaver Jurij 23. 3. 1973 Geomorfološki razvoj Kaninskega pogorja s posebnim ozirom na razvoj glaciokraškega reliefa. Kert Božidar 11. 1. 1974 Družbena geografija osredja zahodnih Slovenskih goric. (Območje občine Lenart.) Magistratura Ferjan Marija Tatjana 29. 3. 1973 Bioklimatska rajonizacija Slovenije. Diplomirali na oddelku za geografijo filozofske fakultete v Ljubljani v letih 1972, 1973 in 1974 (do septembra). Študijska Naslov diplomskega skupina dela Šilih Ferdo 14. 2. 1972 G Geografija Svečinskih goric. Lenardič Božidar 14. 2. 1972 G Družbeno-geografske spremembe gorjanskega področja v okviru Blejskega kota v razdobju 1869—1969. Kristan Božidar 14. 2. 1972 G/S Industrija kot dejavnik regionalnega razvoja v Sloveniji. Kolbe Tatjana 15. 4. 1972 G/Z Koper po 1. 1947. Miki Karla 15. 4. 1972 G/Z Deagrarizacija in urbanizacija k. o. Jamna in k. o. Blegoš. Štebej Janko 15. 4. 1972 G/S Problem lokacije letališč. Komel Neda 30. 6. 1972 G/Z Funkcije obmejnih prehodov pri razvoju Nove Gorice. Rosbaud Rihard 30. 6. 1972 G Regionalni razvoj naselij Slovenije v luči gibanja števila hiš med leti 1910—1953—1970. Došler Veronika 9. 10. 1972 G/Z Geografski razvoj Rogaške Slatine. Zobec Milka 9. 10. 1972 G/Z Razvoj geografske strukture v k. o. Dolenja vas in delu k. o. Sv. Gregor. Virant Vladimir 9. 10. 1972 G/Z Mestna geografija Laškega. Dolgan Borjana 24. 11. 1972 G/S Geografski razvoj Ilirske Bistrice. Pilick Peter 24. 11. 1972 G/S Socialno-geografska transformacija jugovzhodnega dela Ljubljane. Firm Tatjana 24. 11. 1972 G/S Razvoj prebivalstva Ljubljane med leti 1961—1971. Napast Stanislav 24. 11. 1972 G/Z Geografski oris osrednjega južnega dela Zg. Dravskega polja. (Transformacija strukture prebivalstva in naselij na območju Krajevne skupnosti Cirkovce.) Luževič Marjan 12. 4. 1973 G/S Geografski razvoj v k. o. Teharje s posebnim poudarkom na naselju Teharje. Študijska Naslov diplomskega skupina dela Guna Andrej 12. 4. 1973 G/Z Geografski razvoj in struktura Zagorja. Malačič Janez 23. 2. 1973 G/S Lendava kot centralni kraj narodnostno mešanega ozemlja. Cetin Anica 23. 2. 1973 G Reška kotlinica. Regionalna geografija s posebnim orisom na agrarno pokrajino. Križan Branka 2. 7. 1973 G/Z Geografija Semiča. Turel Alenka 2. 7. 1973 G/Z Geografski razvoj mestne četrti Vič. Šumrada Ljubica 2. 7. 1973 G/Z Geografski oris Cerknice. Pajk Dušan 2. 7. 1973 G/S Najnovejše geografske spremembev Beli krajini. Kovač Nada 2. 7. 1973 G Režim Savinje. Berlot Zvonimir 2. 7. 1973 G/Z Slovenska Bistrica — občinsko središče. Tončič Ludvik 1. 10. 1973 G/Z Regionalno geografski oris občine Metlika. Tkalčič Marjan 1. 10. 1973 G/Z Vodna oskrba Bele krajine. Gorkič Gorazd 22. 11. 1973 G/S Transformacija mestne četrti Prule —Zabjak v Ljubljani. Uranjek Darka 22. 11. 1973 G/S Geografske spremembe gravitacijskega območja mesta Žalec. Rizman Silva 22. 11. 1973 G/Z Analiza nekaterih vasi na JV delu Zgornjega Dravskega polja. Martinovič Božidara 22. 11. 1973 G/Z Geografija naselja Štore s posebnim poudarkom na industrijskem razvoju. Geografija Gaberja. Kranjc Marija 22. 11. 1973 G/S Hribar Veronika 22. 11. 1973 G/S Dornberška mikroregija. Rudolf Danila 22. 11. 1973 G/S Geografska podoba gozdnatih Haloz s posebnim ozirom na razdeljevanje in razvoj kulturne pokrajine na primerih k. o. Kočice in k. o. Sitež. Logonder Silvo 22. 2. 1974 G/Z Geografska transformacija Starega vrha nad Škofjo Loko. Plut Dušan 22. 2. 1974 G/Z Dolina Zgornje Krke. Korban Jože 22. 2. 1974 G/Z Transformacija argrarne pokrajine na primeru k. o. Pušenci in k. o. Vodranei. Karažinec Franjo 21. 6. 1974 G/Z Geografija Šmartnega ob Paki. Marn Stane 21. b. 1974 G/S Regionalna geografija Trške gore. Žakelj Janez 21. 6. 1974 G/S Regionalna geografija Zirovske kotline. Likar Alojz 21. 6. 1974 G/Z 181 Regionalnogeografski prikaz Predmeje in Otlice. Študijska Naslov diplomskega skupina dela Špes Metka 21. 6. 1974 G/Z Šmartno v Rožni dolini. Vertot Petronela 21. 6. 1974 G/Z Geografija Trebnjega z okolico. G = geografija Z = zgodovina S = sociologija Ge = germanistika Višja stopnja 1972: Meden Bojan (G/S) 1973: Krivic Blaž (G/S), Peček Jolanda (G/S) 1974: Janež Andrej (G/Z), Peterle Alojz (G/Z) Pedagoška akademija v Ljubljani 1972: Čebron Stana (Z/G), Kljun Roza (Z/G), Korenč Frane (Z/G), Logar Marija (G/Z), Pogelšek Denisa (G/Z), Vozelj Ana (Z/G), Zidarič Franc (Z/G), Borovšak Stanislava (G/Z), Kramer Ivan (G/Z), Cirnski Tončka (G/Z), Gašperin Anica (Z/G), Jerin Smilja (Z/G), Oman Polona (Z/G), Lenič Boža (Z/G), Zibert Tončka (Z/G), Einfalt Anton (Z/G), Mušič Danica (Z/G), Trampuš Cirila (G/Z), Globočnik Marija (Z/G), Podlogar Milena (Z/G), Cestnik Tatjana (Z/G), Karlin Alojzija (Z/G), Novak Zdravko (Z/G), Sande Ljudmila (Z/G), Orel Branka (Z/G); 1973: Mrzel Gabrijela (Z/G), Bohinc Majda (Z/G), Pregelj Marija (G/Z), Dolinar Milena (G/Z), Kopše Marija (Z/G), Dujmovič Darij (Z/G), črček Marija (Z/G), Smolič Marija (Z/G), Turk Tone (Z/G), Kovač Cvetka (G/Z), Jurca Marija (Z/G), Obreza Marija (Z/G), Milavec Marija (Z/G), Robar Anton (Z/G), Jevševar Ana (Z/G), Kambič Stana (Z/G), Pečnik Jože (Z/G), Plevnik Marta (Z/G), Zirkovnik Emil (Z/G); 1974: Pfajfar Ivan (G/Z), Zakrajšek Rupena Slavka (G/Z), Gržina Ljudmila (G/Z), Čož Marjana (Z/G), Oražem Angela (Z/G), Pelko Horvat Marija (Z/G), Rutar Maks (Z/G), Istenič Antonija (Z/G), Štancar Skerlovnik Ana (Z/G), Zakrajšek Marija (Z/G), Čop Marija (G/Z), Lederer Marija (G/Z), Mur Marica (G/Z), Tušek Marija (G/Z). G/Z = diploma iz geografije, Z/G = diploma iz zgodovine. Vsi slušatelji so vpisovali študijski skupini geografija/zgodovina ali zgodovina/geografija. Pedagoška akademija v Mariboru 1972: Brumec Peter (G/Z), Osojnik Vojtek (G/Z), Zelenik Anton (G/Z), Duh Franjo (G/Z), Merva Marjetka (G/Z), Laura Janez (G/Z), Čahuk Štefan (G/Z), Jan Tonka (G/Z), Sebjanič Alfred (G/Z), Topolovec Vida (G/Z), Žalik Štefka (G/Z), Hajdinjak Slavica (G/Z), Samastur Erika (G/Z), Perše Marija (G/Z), Ahčin Natalija (G/Z), Podgoršek Valerija (G/Z), Golob Franc (G/Z), Struga Franc (G/Z), Kržan Franc (G/Z); 1973: Rojs Antonija (G/Z), Krampi Franc (G/Z), Medun Erika (G/Z), Berce Alka (G/Z), Karlatec Jožef (G/Z), Gomboc Štefan (G/Z), Vodopivec Ernest (G/Z), Lah Jože (G/Z), Lah Jože (G/Z), Bombek Marjana (G/Z), Podpečan Zofija (G/Z), Klemenčič Marija (G/Z), Štingl Vladimir (G/Z), Mas- nec Milan (G/Z), Valcl-Brežnjak Jožica (G/Z), Šoster Gorazd (G/Z), Rebernik Verner (G/Z), Petelinšek Justina (G/Z), Cervič Valerija (G/Z), Fakin Franjo (G/Z), Dežman Rajko (G/T), Podlesnik Marija (G/T), Razdevšek Radoslav (G/T), Bornšek Breda (G/T), Bukovnik Stanka (G/T); 1974: (do 30. septembra): Štruc Marija (G/Z), Sapač Rudolf (G/Z), Vobovnik Franc (G/Z), Legat Sonja (G/Z), Gamse Danica (G/Z), Šmid Tatjana (G/Z), Potočnik Rudi (G/Z), Volk Miroslava (G/Z), Verdnik Darinka (G/Z), Juteršek Peter (G/Z), Fiile Tibor (G/Z), Mohar Milena (G/Zl. Sernc Milena (G/Z), Plošinjak Boris (G/Z), Škorič-Vučanjk Marjana (G/Z), Vozlič Franc (G/Z), Ajlec Erika (G/Z). Slušatelji so vpisovali študijski skupini geografija-zgodovina (G/Z) in geo-grafija-telesna vzgoja (G/T). Geografski vestnik — blagajniško poročilo za čas od i. 10. 1973 do 1. 10. 1974 Dohodki: Skupaj prenos od i. 10. 1973: (članarina + dotacija) dotacija naročnina od 1. 10. 1973 do 1. 10. 1974 23.729,05 din 15.400,00 din 24.231,90 din 63.360,95 din Izdatki: stroški tiska: honorarji ekspedit (GV 1973) 38.250,00 din 8.605,90 din 3.200,00 din Skupaj 50.055,90 din Saldo Geografskega vestnika 1. 10. 1974 13.305,05 din Blagajnik GDS: Ignac Klemenčič UDK 910.1 Znanost o znanosti. Geografija. Ilešič, S. 61000 Ljubljana, Yu, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Aškerčeva 12 Geografija na razpotjih Geografski vestnik, XLV1, (19T4) slov. (slov., angl.) Avtor opozarja na številna razpotja, pred katerimi se je znašla sodobna geografija zaradi nagle znanstvene in tehniške revolucije. Osnovni problem je, kako se opredeliti med monističnimi. dualističnimi in pluralističnimi pojmovanji geografije. Odprto vprašanje je tudi, v kakšni meri upoštevati v geografski vedi antropocentričnost. Izbirati bo treba tudi med ideografskim in nomotetskim pristopom in temu ustreznimi stališči do splošne in regionalne geografije ter uveljavljati regionalni aspekt v geografiji. Po avtorjevem mnenju med tradicionalnimi in novimi koncepcijami v geografiji ni takega prepada, ki bi zahteval prelom za vsako ceno, če ne spremenimo predmeta geografije in njene temeljne problematike. UDK 911.5:622.332 (497.12—116) Izvirno znanstveno delo. Geografija. Sore, A. 63000 Celje, YU, Pedagoški šolski center, Kajuhova 7 Montanogene ugreznine v Velenjski kotlini Geografski vestnik, XLVI, (1974) slov. (slov., angl.) V Velenjski kotlini že dve stoletji kopljejo premog, v večjih količinah pa v zadnjih dvajsetih letih. Odkopavajo ga z rušenjem krovnine, zaradi česar nastajajo na površju ugrezninska jezerca in druge deformacije. V zvezi s tem so selitve prebivalcev iz ogroženih naselij v nove delavske domove in kmetije v ožji in širši okolici. Vodo iz Velikega jezera uporabljajo za industrijske namene, druga jezera pa privlačijo predvsem športne ribiče. UDC 910.1 Science of science. Geography. Ilešič, S. 61000 Ljubljana, YU, Faculty of Philosophy, Department of Geography, Aškerčeva 12 Geography on Cross-Roads Geografski vestnik, XLYI, (1974) Slovenian (in Slovenian and English) The author calls the attention to the numerous cross-roads at which geography is to be found in the active agitation of the scientific and technical revolution. The first question is to choose between monism, dualism and pluralism in the geography. There is also the problems like the extent of anthro-pocentricity, the proportion between the idiographic and nomothetic aspect, and corresponding stand-points cencerning the general (theoretical) and the regional geography, by advancing of the regional aspect in geography. According to author's points of view there is no such precipice between the traditional and new concept in geography, that would request a revolution at any rate provided that we don’t change the subject of geography and its substance. UDC 911.3:622.332 (497.12—116) Original scientific paper. Geography. Sore, A. 63000 Celje, YU, Pedagogic School Center, Kajuhova 7 Depressions due to Mining in the Basin of Velenje Geografski vestnik, XLYI, (1974) Slovenian (in Slovenian and English) Lignite coal is being mined in the Basin of Velenje for more than two centuries and, in larger quantities for the last two decades. Since coal is mined in such a way that the roof-rock partly collapses cracks and depressions occur on the surface and are transformed into lakes or ponds. Because of the loss of houses and of agricultural land families have to move from such areas to new housing estates and new farms to be reconstructed in the adjacent areas. Water from the largest lake is used for industrial purposes whereas other lakes and ponds are mostly used for fishing. UDK 551.442 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Speleologija. Šušteršič, F. 61000 Ljubljana, YU, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Oddelek za geologijo, Aškerčeva 12 Nekateri metrični problemi udornic Geografski vestnik, XLVI, (1974) slov. (slov., angl.) Na osnovi meritev desetih značilnih udornic Notranjskega krasa je avtor definiral osnovne parametre udornic. Te je obdelal z matematičnimi metodami, ki jih je večinoma sam razvil. Ponovno je opozoril na neskladje med prostorninami udornic in jamskih dvoran in našel nove dokaze za predpostavko, da udornice nastajajo po še ne povsem znanem procesu iz poprečno velikih jamskih dvoran. Definiral je tudi osnovne procese, ki udornicam spreminjajo njihov zunanji izgled. V celoti prispevek ni namenjen toliko nizanju novih odkritij, kot obravnavi empiričnih podatkov, kar naj služi predvsem kot izhodišče nadaljnjim raziskavam. UDK 911.5:331.024.323.325 (497.12) Izvirno znanstveno delo. Geografija. Gosar, L. 61000 Ljubljana, YU, Urbanistični inštitut SRS, Jamova 18 Kmečka delovna sila v Sloveniji Geografski vestnik, XLVI, (1974) slov. (slov., angl.) Problematika kmetijstva je glede na njegovo vlogo v sklopu ostalih gospodarskih dejavnosti v najožji povezavi z vprašanjem kmečke delovne sile. Poročilo obravnava naslednja vprašanja: 1. razlika med kmečko in nekmečko delovno silo, 2. delovna sila (delove moči) v kmetijski proizvodnji (delovna sila kmečkega prebivalstva in delež nekmečkega prebivalstva v kmetijski proizvodnji), 3. izkoriščenost kmečke delovne sile in vpliv razdrobljenosti posesti na učinkovitost izrabe delovne sile ter 4. potrebna delovna sila in presežki oziroma primanjkljaji kmečke delovne sile. UDC 551.442 Original scientific paper. Geography. Speleology. Šušteršič, F. 61000 Ljubljana, YU, Faculty of Nat. Seien, and Technol., Department of Geology, Aškerčeva 12 Some Metric Problems on the Collapse Dolinas Geografski vestnik, XLYI, (1974) Slovenian (in Slovenian and English) Based on the measuring of ten typical collapse dolinas in South-Western Slovenian Karst, the author defined their basic parametres. Treating them by mathematical methods, mostly developed by himself, he mentioned again the disproportion between the volumes of the collapse dolinas and the cave rooms and he found new proofs for the supposition that the collapse dolinas grow from average big cave rooms. He defined the basic processes, changing the outlook of the collapse dolinas. The whole article is not dedicated to the quotation of new discoveries but to the treatment of the empirical data, that should be the start point for further explorations. UDC 911.3:331.024.323.325 (497.12) Original scientific paper. Geography. Gosar, L. 61000 Ljubljana, YU, Urbanistic institute of SR Slovenia, Jamova 18 Agricultural Labour Force in Slovenia Geografski vestnik, XLVI, (1974) Slovenian (Slovenian and English) Agricultural problems in relation with the role of agriculture in the frame of other economic activities are strongly related to the question ol agricultural labour force. The article deals with foilowing questions which are related to the agricultural labour force: 1. the difference between agricultural and nonagricultural manpbwer, 2. manpower in agricultural production (manpower from agricultural population and nonagricultural population in agricultural production — part time farming —), 3. productivity of agricultural manpower — the influence of farm fragmentation on labour productivity, and 4. manpower requirements-surpluses and deficits of agricultural manpower. UDK 913.3:312.5:323.325.003 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Klemenčič, M. 61000 Ljubljana, YU, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Aškerčeva 12 Socialna in ekonomska struktura mešanih delavsko-kmečkih gospodinjstev na kmečkih gospodarstvih Geografski vestnik, XLVI, (1974) slov. (slov, angl.) Y Sloveniji lahko razlikujemo dva tipa polkmečkih gospodinjstev: a) polkmečka gospodinjstva, ki so nastala kot posledica razkroja agrarne družbe in zaradi nezmožnosti prilagoditve novim družbeno-ekonomskim odnosom industrijske družbe; b) polkmečka gospodinjstva, ki nastajajo kot posledica zahtev nove družbe in nosijo vse znake moderne dobe. Prva gospodinjstva doživljajo stalen in neizogiben upad ter se vežejo z ostarelo demografsko strukturo. Nasprotno pa je drugi tip polkmečkih gospodinjstev v stalnem obnavljanju (pojavljanju in izginevanju) in je pogojen z mlado in mobilno delovno silo. UDK 910.1 (4—11) Znanost o znanosti. Geografija. Ilešič, S. 61000 Ljubljana, YU, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Aškerčeva 12 Načelna razglabljanja o geografiji v Socialistični Evropi Geografski vestnik, XLVI, (1974) slov. (slov., franc.) Avtor poroča o nekaterih člankih, ki so izšli v geografskih glasilih na Poljskem in v Sovjetski zvezi, in se ukvarjajo z načelnimi in idejnimi problemi geografske znanosti UDC 913.3:312.5:323.325.003 Original scientific paper. Geography. Klemenčič, M. 61000 Ljubljana, YU, Faculty of Philosophy, Department of Geography, Aškerčeva 12 Social and Economic Structure of Part-Time Families on Farming Estates Geografski vestnik, XLYI, (1974) Slovenian (in Slovenian and English) In Slovenia we can differenciate two fundamental types of the part-time families: a) part-time families, which arise as a result of disorganization of old agrarian society, and are unable for adaptation to the modern socioeconomic circumstances; b) part-time families, which existence repose on claim of the modern industrial society, and who live on well mechanized farms. Constant decrease of economic activity is the main characteristic of the first type of families. On the contrary the part-time families of the second type with young labour force are distinguished with quick adaptibi-lity to the demand of market. UDC 910.1 (4—11) Science of science. Geography. Ilešič, S. 61000 Ljubljana, YU, The Faculty of Philosophy, Department of Geography, Aškerčeva 12 Conceptual Considerations of Geography in Socialist Europe Geografski vestnik, XLVI, (1974) Slovenian (Slov. French.) The author reviews some articles published recently in geographical periodicals in Poland and in the Soviet Union which deal with conceptual and ideological problems of the science of geography. UDK 551.44.001 (4:73) Znanost o znanosti. Krasologija. Bogli, A. Hitzkirchen, Schweiz Primerjava evropskih in ameriških kraških teorij Geografski vestnik, XLVI, (1974) slov. (slov., nemško) Članek obravnava razvoj kraških hidrografskih teorij v Evropi in Ameriki in prikazuje vpliv nekaterih evropskih (Grund, Katzer, Cvijič, Lehman. Bögli) in ameriških krasoslovcev (Davis, Bretz, Swinnerton, Woodward) na njihovo formiranje. UDK 911.2:631.4 + 581.9.001 Znanost o znanosti. Geografija. Lovrenčak, F. 61000 Ljubljana, YU, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Aškerčeva 12 Nekatere nove smeri v pedo- in fitogeografiji Geografski vestnik, XLYI, (1974) slov. (slov., franc.) V prispevku so na kratko prikazane nekatere novejše smeri proučevanja v pedo- in fitogeografiji. V fitogeografiji se v zadnjem času dokaj uveljavlja raziskovanje ekosistemov. Nova je tudi usmeritev v praktična vprašanja (npr. varstvo narave). Biogeografi se lotevajo reševanja ekoloških in kompleksno fizičnogeografskfh vprašanj. Tudi v pedogeografiji se je marsikje uveljavila usmeritev v aplikacijo (npr. reševanje paleogeografskih vprašanj). Novejše pedo- in fitogeografske razprave dokazujejo, da sta se ti dve veji geografije že uveljavili in se marsikje dobro razvijata. UDC 551.44001 (4:75) Science of science. Speleology and Karst. Bögli, A. Hitzkirchen, Schweiz The Comparison of European and American Karst Theories Geografski vestnik, XLV1. (1974) Slov. (Slov., German) Ihe article deals with the evolution of the karst-hydrologic theories in Europe and USA, and reports about the influence of several european (Grund, Katzer, Cvijič, Lehman, Bögli) and american specialists on karst (Davis, Bretz, Swinnerton, Woodward) on their formation. UDC 911.2:651.4 + 581.9.001 Science of science. Geography. Lovrenčak, F. 61000 Ljubljana, YU, Faculty of Philosophy, Department of Geography, Aškerčeva 12 Some New Trends in Pedogeography and Phytogeography Geografski vestnik. XLVI, (1974) Slovenian (Sloven., French) The present contribution brings a brief outline of the more recent trends in pedogeographie and phytogeograpliic studies. In pedogeography it is the orientation towards application (e. g. the treatment of paleogeographic questions) that has come to the fore, while in phytogeography the study of ecosystems has expanded. Likewise new is the orientation towards application, as e. g. nature conservation. Some of the biogeograpliers are increasingly concentrating on ecology and on complex physical geography. Recent works from the field of phytogeography and pedogeography show that these two geographic disciplines are already fairly well established. UDK 911.3:62.001 Znanost o znanosti. Geografija. Vrišer, I. 61000 Ljubljana, YU, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Aškerčeva 12 O industrijski geografiji Geografski vestnik, XLVI. (1974) slov. (slov., angl.) Poročilo obravnava naloge in metodološke probleme industrijske geografije, njen razvoj in poglavitne lastnosti industrijske proizvodnje. Najprej so prikazane poglavitne interpretacije industrije in industrializacije. Sledi prikaz vsebine industrijske geografije in njenih dosežkov po posameznih deželah (Nemčiji, Franciji, anglosaških deželah, Sovjetski zvezi, vzhodnoevropskih deželah in Jugoslaviji). Na koncu prikazuje avtor proizvodne značilnosti sodobne industrije: točkasta razmestitev, mobilnost in prilagodljivost, spremenljivost, povezovanje in vzročna soodvisnost, aglomeriranje ter položaj industrije v krožnem blagovnem toku. kar vse ima velik pomen pri oblikovanju industrijske pokrajine. UDK 910.1:502.7 Znanost o znanosti. Geografija. Varstvo okolja. Radinja, D. 61000 Ljubljana, YU, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Aškerčeva 12 Geografija in varstvo človekovega okolja Geografski vestnik, XLVI, (1974) slov. (slov., franc.) V referatu se pri obravnavi razmerja med geografijo in varstvom človekovega okolja poudarja, da je geografija veda o okolju, kajti osnovna problematika tega okolja je odnos med prirodo in družbo. Ta odnos pa je osrednja tematika geografije. S sedanjo krizo človekovega okolja postaja ta odnos znova aktualen in pomemben tudi za razvoj geografske znanosti. UDC 911.3:62.001 Science of science. Geography. Vrišer, I. 61000 Ljubljana, YU, Faculty of Philosophy, Department of Geography, Aškerčeva 12 On Industrial Geography Geografski vestnik, XLYI, (1974) Slovenian (in Slovenian and English) The article deals with the tasks and methodological problems of industrial geography, with her evolution and with the main characteristics of industrial production. First, the main terminological interpretations of industry (manufactury) and of industrialisation are presented. The content of research in industrial geography in several countries (Germany, France, Anglo-saxon countries, Soviet Union, East European countries including Yugoslavia), as well as particular achievements are presented in the next section. Finely, the author emphasizes the main production characteristics of modern manufacturing industry: punctiform distribution, mobility and adaptibility, frequent change in links and causal interrelationships, agglomerative tendencies and the position held by manufacturing industry in the circular flows of goods which all have a great impact on the formation of an industrial landscape. UDC 910.1:502.7 Science of science. Geography. Environmental Protection. Radinja, D. 61000 Ljubljana, YU, Faculty of Philosophy, Department of Geography, Aškerčeva 12 La geographic et la protection de renvironnement de l'homme (Vues sur la geographie ä la lumiere de la protection de l'environnemcnt de l’homme) Geografski vestnik, XLVI, (1974) Slov. (Slovenian, French) Dans le rapport traitant du rapport entre la geographie et la protection de l’environnement de l’homme, il est souligne que la geographie est la science de l’environnement, car la problematique de base de cet environnement est le rapport entre la nature et la societe. Et ce rapport est le theme central de la geographie. Avec la presente crise de l’environnement de l’homme, ce rapport redevient actuel et important aussi pour le developpement de la science geographique. UDK 502.7.001 Varstvo okolja. Geografija. Kokole, V. 61000 Ljubljana, YU, Urbanistični inštitut SRS, Jamova 18 Novi pogledi na proučevanje okolja Geografski vestnik, XLVI, (1974) slov. (slov., angl.) Poročilo prinaša nove poglede na raziskovanje problematike okolja. Podrobneje prikazuje obravnavanje okolja z vidika ostankov glede na metodologijo, ki so jo razvili znanstveniki v ameriški raziskovalni instituciji RFF (Resources for the Future). UD C 911:551.311.2 (497.12) Znanost o znanosti. Geografija. Radinja D., Šifrer M., Lovrenčak F., Kolbezen M., Natek M. 61000 Ljubljana, YU, Inštitut za geografijo, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Novi trg 3 Geografsko proučevanje poplavnih področij v Sloveniji Geografski vestnik, XLVI, (1974) slov. Poročilo podaja smernice, kako v geografski luči raziskati in proučiti poplavna področja Slovenije in na tej osnovi izdelati njihovo tipologijo in klasifikacijo. V poročilu so poleg osnovnih izhodišč proučevanja prikazane vodne, klimatske in reliefne značilnosti poplavnih področij, značilnosti prsti in rastja na teh območjih, zasnovane in izvedene melioracije in regulacije ter poglavitne družbenogeografske značilnosti poplavnih področij. UDC 502.7.001 Environmental Protection. Geography. Kokole, V. 61000 Ljubljana, YU, Urbanistic institute of SR Slovenia, Jamova 18 Some New Aspects of Starting-Points of Recent Environmental Research Geografski vestnik, XLYI, (1974) Slovenian (Slovenian, English) Recent approaches in research on environmental problems. More in detail is reported on residual environmental quality management methods developed by Resources for the Future (USA). UDK 911:551.311.2 (497.12) Sciencc of science. Geography. Radinja D., Šifrer M., Lovrenčak F., Kolbezen M., Natek M. 61000 Ljubljan, YU, Institute of Geography, The Slovenian Academy of Arts and Sciences, Novi trg 3 The Geographical Research on Flood Areas in Slovenia Geografski vestnik. XLVI. (1974) In Slovenian The report provides guide-lines for a geographical survey and for research on flood areas in Slovenia and specifies methodology for their classification and typology. The general hydrological, climatological and geomor-phological characteristics of flood areas in Slovenia are also presented as well as specific characteristics related to soil conditions, vegetation and planned and executed reclamation and improvement schemes. The main social geographic characteristics affecting the flood areas are also mentioned. Uvodna beseda — Editorial — Presentation Svetozar Ilešič (Ljubljana): Geografija na razpotjih ........................... ? Geography on Cross-Roads .................................................. 9 Razprave — Papers — Articles Anton Sore (Celje): Montanogene ugreznine v Velenjski kotlini (z 2 skicama in 3 fotografijami v tekstu) ...................................... 11 Depressions due to Minning in the Bassin of Velenje (with 2 Maps and 3 Photographs in Text) ......................................... 24 France Šušteršič (Ljubljana): Nekateri metrični problemi udornic (s 6 skicami v tekstu) ................................................... 27 Some Metric Problems oil the Collapse Dolinas (with 6 Maps in Text) ............................................................... 44 Lojze Gosar (Ljubljana): Kmečka delovna sila v Sloveniji (z 2 skicama v tekstu) ........................................................... 47 Agricultural Labour Force in Slovenia (with 2 Maps in Text) .............. 59 Marijan Klemenčič (Ljubljana): Socialna in ekonomska struktura mešanih delavsko-kmečkih gospodinjstev na kmečkih gospodarstvih (Problem mešanih gospodinjstev v Sloveniji) ............................... 61 Social and Economic Structure of Part-Time Families on Farming Estates (Problem of Part-Time Working-Farming Structure of Families in Slovenia) ...................................................... 74 Razgledi — Scientific Reviews and Notes — Notes et comptes rendus Svetozar Ilešič (Ljubljana): Načelna razglabljanja o geografiji v socialistični Evropi .................................................... 75 Quelques discussions sur les pricipes dc la geographie dans 1’Europe socialiste ............................................... 80 Alfred Bögli (Hitzkirclien, Schweiz): Primerjava evropskih in ameriških kraških teorij .................................................... 81 Europäische und amerikanische Karsttheorien — ein Vergleich .... 86 Franc Lovrenčak (Ljubljana): Nekatere nove smeri v pedogeogra- fiji in fitogeografiji ............................................... 87 Quelques orientations nouvelles dans la pedo- et phytogeographie 96 Igor Vrišer (Ljubljana): O industrijski geografiji ........................... 97 On Industrial Geography ................................................ 108 Darko Radinja (Ljubljana): Geografija in varstvo človekovega okolja (Pogledi na geografijo v luči varstva človekovega okolja) ........... 110 La geographie et la protection de 1’environnement de 1’home .... 120 Vera Kokole (Ljubljana): Novi pogledi na proučevanje okolja................ 121 Some Aspects of Starting-Points of Recent Environmental Research 129 Raziskovalne metode — Research Methods — Methodes des recherches Darko Radinja, Milan Šifrer, F rane Lovrenčak, Marko Kolbezen, Milan Nate k (Ljubljana): Geografsko proučeva-vanje poplavnih področij v Sloveniji (The Geographical Research on Flood Areas in Slovenia) ................................................... 131 Književnost — Reviews of Books — Notes bibliographiques O kraški terminologiji Slovenska kraška terminologija (Dušan Novak, France Šušteršič) ................................................................. 147 Pripombe na Sušteršičevo oceno Slovenske kraške terminologije (Ivan Gams) .................................................................. 150 Gavrilovič Dušan, Srpska kraška terminologija (Jurij Kunaver) .... 152 Iz slovenske geografske književnosti Borut Belec, Osnove fizične geografije (Darko Radinja) ................... 153 Borut Belec, Vinogradništvo kot dejavnik prostorske preobrazbe v Sloveniji (M. P a k) ..................................................... 153 Matjaž Jeršič, Vladimir Klemenčič, Topical Problems of Open Boundaries (M. P a k) ....................................................... 154 Japonske študije o burji in nekaterih drugih pojavih v severozahodni Jugoslaviji (I. Gams) ................................................ 155 Dve jugoslovanski sociološki knjigi o naseljih Tipologija ruralnih sredina u Jugoslaviji (Igor Vrišer) ..................... 158 Stipe Suvar, Izmedju zaseoka i megalopolisa (Igor Vrišer) ................... 159 Iz poljske geografske književnosti Jerzy Kostrowicki, Zarys geografii rolnictwa (Svetozar Ilešič) .............. 160 Ochrona przyrodniczego srodowiska cztowieka (Svetozar Ilešič) .... 161 Maria Kietczewska Zaleska, Geografia osadnictwa (Marijan Klemenčič) ................................................................ 162 Struktury i procesy osadnicze (Marijan Klemenčič) ........................... 163 Bolidan Jatowiecki, Miasto i spoteczne problemy urbanizacji (Marijan Klemenčič) ............................................................. 165 Zbyszko Cliojnicki, Teresa Czyž, Metody taksonomii numerycznej w regionalizacji geograficznej (Marijan Klemenčič) ....................... 166 Novosti iz književnosti o geografiji prometa A. C. O’Dell, P. S. Richards, Railways and Geography (Marjan Žagar) 167 Edward J. Taaffe, Howard L. Gauthier, Geography of Transportation (Marjan Žagar) ....................................................... 168 A. D. Couper, The Geography of Sea Transport (Marjan Žag a r) .... 169 Iz tuje geografske književnosti E. M. Maksimov, Problemy oledenenija zemli i ritmy v prirode (Darko Radinja) .......................................................... 169 Leont’ev O. K., Saf’janov G. A., Kan’ony po morem (Darko Radinja) 170 UNESCO, International Classificiation and Mapping of Vegetation (F. L o v r e n č a k) .................................................... 172 E. M. Bridges, World Soils (F. L o v r e n č a k) ........................... 173 Stadtgeographie in einem neuen Curriculum, Dargestellt am Beispiel München (M. Pak) ....................................................... 174 Kronika — Chronicle — Chronique Z drugega kongresa bolgarskih geografov (Svetozar Ilešič) ........... 175 Četrto srečanje geografov iz Slovenije z geografi iz Julijske Benečije in Furlanije (S. I.) ............................................ 176 Simpozij o sodobni problematiki podeželskih naselij, Poznan 7.—8. XII. 1973 (Marijan Klemenčič) ......................................... 177 Osebne vesti ......................................................... 180 Geografski vestnik — blagajniško poročilo (Ignac Klemenčič) ........... 183 Sinopsisi ............................................................. 185 /«X / **» / ^ 1 GEOGRAFSKI VESTNIK XLVI — 1974 Izdalo in založilo Geografsko društvo Slovenije v Ljubljani — Izšel decembra 1974 — Tisk AERO, kemična, grafična in papirna industrija Celje CENA »Geografskega vestnika« za leto 1974: za člane Geografskega društva Slovenije din 40, za nečlane din 50, za šole din 60, za študente din 20, za druge ustanove din 80. Geografski vestnik izhaja v Ljubljani. Rokopisi, časopisi v zameno in knjige v oceno naj se pošiljajo na uredništvo v Ljubljani, Aškerčeva 12. — Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji sami. — Uprava revije je pri Geografskem društvu Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva 12. — Denarne pošiljke pošiljajte na račun 50101-678-48839 (Geografsko društvo Slovenije). '■ r-s-X ■ • - ; - % 'r -J tv'?. ': y:m