Poštnina plalana v gotovini. LETO VII. m. IZSELI ENSKI VEUNIK RAFAEL LJUBLJANA MAREC 193?. IZHAJA 15. VSAKEGA MESECA UREDNIŠTVO: LEONIŠCE UPRAVA: TYRSEVA C.52 V LJUBLJANI NAROČNINA: ZA JUGOSLAVIJO LETNO DIN 12-ZA INOZEMSTVO LETNO DIN 24- OGLASI PO DOGOVORU ŠTEV. 3 Zveličar naš je vstal iz groba... V vso temo, nad vso bedo in zmedo in zlo današnjih dni je zopet posijala in se razlila velikonočna luč in kakor nad vodami vesoljnega potopa je zaorila pesem zmage dobrega nad zlom, življenja nad smrtjo, neba nad peklom — velikonočna pesem: »Zveličar naš je vstal iz groba, premagana je smrt, trohnoba — aleluja!« To je pesem zmagoslavja po največji in najpomembnejši bitki, ki se je in se bo kdaj bila na svetu. Ta pesem slavi Junaka, katerega rane pripovedujejo o vsej sili in stiski boja, pa se zdaj v poveličanju svetijo; Junaka, ki se je pomeril z grehom, smrtjo in sanatom, Junaka luči, ki je premagal temo. »Smrt, kje je zdaj tvoje želo?« Kaj bi tiste, ki so Kristusovi in jim v srcu gori Njegova luč, še moglo plašiti? Aleluja, aleluja! V zgodovini Cerkve se vedno znova oglaša ta aleluja. Kristus je umrl enkrat, a poslej ne umrje nikdar več. To Cerkev ve in zato ima pravico, da v najtežavnejših časih poje alelujo. Kolikokrat so že nasledniki velikega zbora, Poncija Pilata in Heroda poizkušali, da bi Kristusa še enkrat pribili na križ in zbrisali Njegov spomin na zemlji! Pregnali so ga v grob katakomb, pa glej: izšel je iz njega kakor zmagovit kralj. Kakor v prvih časih krščanstva, tako je bilo tudi vedno poslej: knez teme se je dvignil, smrt in življenje sta se borila med seboj. Vedno znova pa je tudi prišel din, ko je bil kamen iznad groba odvaljen in vedno znova se je s podvojeno silo napela proti nebu zmagovita pesem vstajenja: Aleluja! In položaj §e je dejansko v dveh tisočletjih le malo izpremenil. Takrat, kakor poslej do danes, so stale proti Kristusu najmočnejše sile sveta in imele v rokah vsa sredstva oblasti, znanosti, umetnosti, napredka in kakor se še imenujejo vrednote tega sveta. Vedno je bilo tudi mnogo kristjanov podobnih prvim apostolom, ki so se zbali, postali malodušni in celo zbežali, se skrili in izgubili vsako upanje. A potem se je znova razlegla po zemlji čudovita beseda: Mir s teboj! Ne bojte se! Gospod je zopet tukaj. On pozna svoje in Njegovi poznajo Njega. Gospod svoje cerkve ni pozabil. Bila je samo preizkušnja, samo dnevi teme, samo kos nove, težke bitke, toda zmago ima vedno v rokah On, ki jo je bil nekoč priboril in z Njim vsak, ki sledi nje- govemu praporu. Prav ima torej Cerkev, ko tudi v najtežjih časih poje alelujo. Kajti ravno vera v Vstalega ji daje moč, da nosi križ, težki, pa zmagoslavni križ. Z našo Veliko nočjo je kakor z dogajanjem v naravi. Tudi tu je večen boj, tudi tu vedno znova zagospodari zima. Potem mora vse zelenje in vse cvetje usahniti, vso krasoto zagrne grob. A le za čas; potem se led razlomi, sneg skopni, potočki priteko na dan in mrtvi se ozirajo proti soncu z novimi, nedolžnimi očmi. Potem se vrnejo slavci, narava obhaja svoj praznik vstajenja: pomlad je zopet v deželi in sonce vsak dan v daljšem loku potuje preko neba. Potem se v ljudeh znova obudi zaupanje, potem zopet verujejo v luč, zimske skrbi so pozabljene, izkaže se, da so imeli prav tisti, ki so v temnih dnevih govorili: Sonce se povrne, zopet bo pomlad, iz smrti bo vzklilo novo življenje. Tako je s cerkvijo, ki je globoko pogreznjena v ritem vsega živega. Nikdar ne pride čez njo noč, nikoli zapuščenost, v kateri ne bi vedela, da njen božji Ljubitelj misli nanjo, in ko je do smrti žalostna in se zdi, da mora pod udarci svojih sovražnikov umreti, vendarle pravi: Vem, da moj Od rešen i k živi! Kar velja za cerkev, velja tudi za posameznega vernika. V svoji notranjosti prinesemo na svet mnogovrsten nered, nagone, ki so nam za življenje nujno potrebni, ki pa se upirajo postavi duha, kateri gre gospod-stvo nad našim čutenjem in hotenjem. Tudi tu je veliko teme in iti nam je skozi goste oblake, dokler nam slednjič jasno sonce ne ogreje srca. Ali ni naša mladost kakor vzpenjanje na strmo Božjo goro iz prepadov in sotesk, ki jih pokriva gosta tema? Ali ni nam mladim, pa tudi starim, ta strma, ka-menita pot težka? Ali ne oklevamo, ali ne padamo na njej? Pa vendar — vsaj o velikonočnem času — zopet vstanemo in se z novim pogumom, z novimi silami napotimo dalje proti vrhu — proti Luči. Srečen, komur je treba ta boj med temo in lučjo izbojevati samo enkrat, srečen, za katerega vedno veljajo besede: »Nekoč' ste bili tema, zdaj ste pa luč v Gospodu!« Drugim ostane le trn jeva, kamenita, pa nikdar zanesljiva pot iz teme v luč, v novo veliko noč, novo vstajenje, ki naj bi mu nikdar več ne sledila zabloda, padec v temo. Kristus, sin večnega Očeta, je premagal temo in se iz boja s peklenskimi silami zmagovito povrnil v Očetovo naročje. Njemu smo prisegli zvestobo, Vanj verujemo. Nerazdružljivo smo zvezani z Njim. Naj , vse ruši in podira krog nas, naj se zdita gorje in tema brezbrežna — mi vemo, da je Kristus premagal smrt in temo, da je njegovemu praporu zmaga vsikdar gotova. Ne more propasti ne posameznik ne narod, ki sledi temu praporu. Zato ne moremo nič boljšega želeti za Veliko noč našim dragiim bratom in sestram, ki bivajo v daljnih tujih zemljah, kakor to, da bi njihovim srcem vladal zmagoviti Kristus. Vladal bo pa le tedaj, če boste svoje duše, ki so se vam mogoče umazale, očistili pri velikonočni sv. spovedi in se okrepčali s kruhom življenja pri sv. obhajilu. Kristus je vstal, Kris, . s je vstal, vsta-nimo tudi mi! Blagoslovljene velikonočne praznike vsem naročnikom, bravcem, dopisnikom in inserentom Mi Rafaelova družba Proslava 10 letnice Rafaelove družbe v Ljubljani se bo vršila letos 22. avgusta z velikimi cerkvenimi slovesnostmi na Brezjah, s slavnostno akademijo v- Ljubljani in z drugim izseljenskim kongresom 23. avgusta v slovenski prestolici. Vse naše izseljence širom sveta prosimo, da uredijo obisk v domovino tako, da se bodo lahko udeležili vseh pomembnih slovesnosti. Natančen spored bomo objavili pravočasno v »Rafaelu«. Izseljenci, domovina vas kliče! Veličastna proslava 10 letnice msgr. Valentina Zupančiča med slovenskimi izseljenci v Severni Franciji Redkokdaj bi se mogla slovenska hvaležnost pokazati v taki prisrčni manifestaciji, kakor se je pokazala v Lievinu v nedeljo, dne 14. februarja 1937. Dolgo so se pripravljali naši izseljenci, da bi odkritosrčno proslavili deseto obletnico, odkar je med nje prišel priljubljeni msgr. Valentin Zupančič. V nedeljo 27. dec. 1936 so v Bruayu obhajali 10 letnico obstanka pevskega društva, in tedaj so napravili obširen načrt, ki so ga res tudi lepo izpeljali. Povabljeni so bili tudi izseljenski duhovniki, iz Merlebacha g. Stanko Grims, iz Aumetza g. Anton Švelc in iz Pariza g. Ferdinand Kolednik, ki so se z veseljem udeležili te proslave, tembolj, ker so porabili to priliko za vsakoletni sestanek. Le izseljenski duhovnik iz Belgije, kapucin p. Prah se je opravičil. Ministra dr. Božidarja Puriča iz Pariza je zastopal njegov svetnik in namestnik g. Stanoje Simič, naš bivši konzul v Zadru. Prisotni so bili tudi mnogi francoski prijatelji in odličniki. Ob pol 12 je bil slovesni vhod v cerkev; vsa društva iz bližnje in daljne okolice z zastavami in vsa velika množica naših izseljencev je napolnila prostorno župno cerkev sv. Petra. Pri slovesni sv. maši je kaj lepo spremljala slovensko petje godba iz Bruaya. Slavnostno pridigo je imel naš duhovnik iz Pariza g. Ferdinand Kolednik. — Po sveti maši so se gostje msgr. Zupančiča podali v njegovo hišico, stotine in stotine drugih gostov pa v veliko rudniško dvorano pri cerkvi, kjer se je popoldne ob 3 začela zunanja slovesnost. Goste je pozdravil predsednik združenih društev Blaž Zupančič, nakar sta zbora društev sv. Barbare iz Lievin-Bruaya pod vodstvom požrtvovalnega pevovodje Franca Pera zapela s sprem-ljcvanjem simfoničnega orkestra in harmonija jugoslovansko državno himno in nato še francosko maršal jezo«, takoj za tem pa nalašč za to priliko sestavljeno pesem >>Po-zdrav jubilantu« po notah Al. Mihelčiča, Premrlovo Godovno pesem«, Hribarjev Pozdrav« in Sattnerjevo Zdravico«. Sledili so razni govori in deklamacije, ki so marsikomu zvabile solze v oči, saj v tujini, kjer slovenska »para« le bolj poredko najde priliko, da se takole včasih znajde v slovenski družbi, človeku le zdi mila slovenska govorica vse bolj prisrčna in domača, ljubka. Na odru se je najprej pokazal mali triletni Hiršljev \ ilko: beseda mu je kar zastala in začuden je gledal nabito polno dvorano pred seboj. I)a pa ne bi izostal n jegov prvi nastop , ga je nekdo prijel in postavil pred jubilanta, kjer se je mali spet oddahnil«. Po vrsti so potem prihajali na oder otroci, vedno starejši. Ne spominjam se drugih, kakor samo Miklavčičevega Zdravka, ki je z lepo pesmico izročil msgr. Zupančiču kip malega rudarja kot dar gospodovih ministrantov, in pa Mlakarjevega fantka, ki je povedal to mešano pesmico, kateri so se posebno Francozi nasmejali: Saint Valentin pour votre fete Izprosi naj Vam mnogo let; und viele, viele graces aussi naj caelum super te rosi. Prostora mi primanjkuje, da bi napisal vse krasne pesmice in ganljive govore rudarskih otrok. Vrhunec vse lepote in prisrčnosti pa je bila pesem zadnjega dekla-matorja, predsednika lievinskega društva Žnidaršiča, ki je poklonil jubilantu krasen kelih v znak hvaležnosti njegovih zvestih ovčic. Takoj za tem je stopil na oder sam jubilant, ki je s solznimi očmi povedal, da se kar čudi, kako nepoznanega mu moža so vsi »govorniki« in deklice opevale, da pač ni pričakoval takih dokazov ljubezni do svoje osebe. Ni pa skrival bolečin, ki jih vsak izseljenski duhovnik trpi, ker vidi, da se marsikatera ovčica oddalji od duhovnika. Francoskim gostom se je zahvalil za vso ljubezen, ki so mu jo izkazovali preteklih deset let tudi z vso prijaznostjo do naših izseljencev. Takoj za tem je mešani zbor iz Bruaya zapel pesmice, ki jih je gospod jubilant prve poučeval, ko je prišel v Francijo, in sicer Foersterjevo »Ljubezen do domovine«, narodno »Po jezeru«, Huba-dovo »Gor čez jezero« in Premrlovo »Prijatelji«. Ko so pevci prenehali, se je na odru pokazal izseljenski duhovnik g. Ant. Švelc, ki je z navdušenimi besedami obrazložil izseljencem pomen te krasne proslave. Za njim so se pokazali lievinski pevci, ki so pod vodstvom mladega Antona Hočevarja, katerega je g. jubilant še pred kratkim časom začel poučevati v glasbi, zapeli Ipav-čevo »Slovensko deželo« in Foersterjevo »Naše gore«. Za tem je govoril duhovnik gospod Stanko Grims, ki je prinesel pozdrave Fr. Gervazij Vidmar: Msgr. Valentinu za lOletnico Na širnem morju 'čolnič plava. Vihar ga meče sem ter tja. Gorje, če njega smer ni prava, prej ali slej pogrezne se. Ta eolnič je življenje naše, življenje burno rom-pom-pom. Saj iz naslud opojne čase preti nam vedno brodolom. A, blagor nam, naš čoln pa vodi nam vedno zanesljiv krmar, da v širnem morju ne zabrodi, v pristanišče vodi pred oltar. Tam celi nam skeleče rane, ki nam vihar jih je zadjal: tam nudi nam nebeške hrane, da ne bi v smrt kdo zuspal. Besede božje kruh nam lomi, kot naš dobrotnik božji mož, In ko na duši kdo ohromi, ga ozdravi s cvetjem rajskih rož. In to se dun na dun ponavlja, in to že dolgih let deset. Življenja čolnič nam popravlja, ga v pristanišče vodi spet. .še dalje vodi naj krmilo, da v večni spravi nas pristan, da z nami prejme tam plačilo, kjer ni gorja, solza ne run. Ta pesem, tebi v vast zapeta, pastir naš blagi, Valentin, iz src num vdanih ti je vzeta, v hvaležnost naj ti bo spomin. slovenskih izseljencev iz Alzacije in Lorene ter obenem izrekel svoje veselje, da vidi tudi v Lievinu isto ljubezen do rodne grude, kakor jo vidi tudi pri svojih vernikih v Merlebachu in v vseh ostalih kolonijah. Moški zbor iz Bruaya je zapel še Aljaževo »Zdravico«, Jenkovo »Tiho luno« in Sattnerjevo »Na planine«. Skrivnosten molk je nastal v dvorani, ko je nato s primerno pesmico poklonila mala deklica lep šopek zastopniku ministra dr. Puriča, g. svetniku Stanoje Simiču, ki je nato zelo razločno poudarjal, da se je v preteklih letih že mnogo zagrešilo proti izseljencem, da pa se bo dalo pod sedanjo modro vlado v Jugoslaviji še mnogo popraviti. Povedal je navzočim, da je zelo srečen, ko vidi, da naši ljudje še vedno spoštujejo svoj materni jezik in goje pravo ljubezen do rodne zemlje, četudi se pogosto sliši, da je že marsikdo v tujini pozabil na vse, kar je domačega. Priporočal je, naj še vedno tako nadaljujejo in delajo skupno z duhovnikom, ki jih nikoli ne zapusti in ki dela v soglasju z državnimi zastopniki za dobrobit vseh izseljencev. Viharno odobravanje je sledilo temu govoru in klici »Živela Jugoslavija« so prenehali šele tedaj, ko se je zastor dvignil. Spretni igralci so odigrali prvo dejanje igre »Poštna skrivnost«. Med odmorom je govoril izselj. duhovnik iz Pariza g. Ferdinand Kolednik. Zbranim Francozom je v imenu izseljenskih duhovnikov na Francoskem razložil vso ljubezen slovenskega ljudstva do duhovnikov, ljubezen in spoštovanje, ki ga goje posebno izseljenci Severne Francije do blagega gospoda msgr. Valentina Zupančiča, ki se že deset let trudi in prizadeva, da ohrani vse slovenske rudarje kot poštene kristjane. Ni pozabil tudi omeniti, da v Parizu mnogi povprašujejo po jugoslovanskih uslužbencih ravno zaradi tega, ker vedo vsi Francozi, da je naš človek pošten in zaupljiv, vztrajen in delaven. Tu v Lievinu in ostalih rudarskih naselbinah pa se lahko sami prepričajo o resničnosti teh trditev. Sledilo je drugo dejanje »Poštne skrivnosti«, nakar so pevci iz Bruaya zapeli še narodno »Popotnik«, Bajukovo »Tam, kjer teče bistra Zilja«, Lahajnarjevo »Potoki tecite« in »Pozdrav« ter zadnjo, Medvedovo »Nazaj v planinski raj«. Za :konec vse te krasne prireditve in bogatega sporeda je še Jakšev enajstletni Janko zaigral na svoje lepe harmonike dve težki skladbi, ki ju bo izvajal tudi na mednarodni tekmi harmonikarjev v Belgiji, prihodnjega 21. marca, in je tako kot ministrant priljubljenega msgr. Valentina Zupančiča zaključil s pristno slovensko glasbo to tako zelo lepo proslavo. — Izseljenci iz Bruaya so se odpeljali zadnji. Šele ob enajstih zvečer so zapustili gostoljubno hišico msgr. Zupančiča, potem ko jim je govoril še o raznih važnih vprašanjih izseljenskega življenja g. Stanko Grims. Kar težka je bila ločitev; zdelo se nam je, kakor da bi za en dan bili v naši ljubi slovenski domovini. Bog Vam povrni v večnosti, predragi naš g. župnik, msgr. Valentin Zupančič, za vse, kar nam izseljencem dobrega storite! V imenu vseh izseljenec D. F. K. Rafaelovi družbi v Ljubljani Izseljenski duhovniki, zbrani na proslavi 10 letnice bivanja msgr. Zupančiča med izseljenci v severni Franciji pošiljajo Rafaelovi družbi najlepše pozdrave. Pri tej priliki sporočajo potrebe, katere naj Rafaelova družba složno z njimi skuša doseči. 1. Nujno potrebno je, da učitelj g. Jan-kovič v Tucquegnieuxu pride v Merlebach, kjer je 350 šoloobveznih otrok. Za to mora dobiti potrebno plačo, da se 'bo lahko popolnoma posvetil učiteljski službi. O tem so že vse oblasti obveščene, prosimo le, da družba to zahtevo stalno podpira. 2. Izseljenski duhovniki še vedno vidijo veliko razliko, ki se dela med društvi. Znano je, da dobiva Savez kraljeviča Andreja že sedaj 10.000 Din mesečno, medtem ko druge organizacije ne dobijo ali ničesar ali le kako prilično podporo, nobena pa ne stalne podpore. Prosimo družbo, naj nas v tem prizadevanju še nadalje podpira. 3. Stara naša zahteva je, da dobijo vsa naša konzularna zastopstva v Franciji vsaj po enega slovenščine veščega uradnika, ker je ogromna večina izseljencev Slovencev. Zlasti pa zahtevamo, da bi bil pri izseljenskem komisarijatu v Parizu sposoben slovenski uradnik ali komisar ali vsaj kak drug uradnik. 4. Konvencija med Francijo in Jugoslavijo še vedno ni urejena. 5. Ista potreba po dobrem, poštenem slovenskem učitelju ali učiteljici je v severni Franciji, posebno v Lensu in okolici. Samo v okraju Bethune (P. de C) je 700 slovenskih otrok. 6. Ker je gmotni položaj izseljenskih duhovnikov sedaj tako težaven, nestalen in negotov, zahtevajo, da se jim njihova mesta po zunanjem mestu sistemizirajo in njihove plače primerno uredijo. 7. Ker je »Rafael« kot edini slovenski izseljenski list za države zapadne Evrope našim izseljencem nujno potreben, naj država s primerno podporo zagotovi obstoj in še večji raizmah tega lista, ki je edini list, s katerim se najbolj koristi izseljencem in goji med njimi ljubezen do domovine. To je za enkrat naš program, o katerem vas s tem potom obveščamo in obenem prosimo, da nas pri izpeljavi istega podpirate. Z zahvalo za vaše dosedanje delovanje vas iskreno pozdravljajo: Valentin Zupančič 1. r. izseljenski duhovnik v severni Franciji Ferdinand Kolednik 1. r. izseljenski duhovnik v Parizu Švelc Anton 1. r. za katoliško misijo Aumetz Stanko Grims 1. r. /a katoliško misijo Merlebach. Dopisnikom »Rafaela'! Dopisi za prihodnjo številko ,Rafaela" morajo biti v uredništvu do 4. aprila, zato, prosimo, pohitite z dopisi. Naši rojaki v tujini in slovenska knjiga Od prvih početkov slovenskega izseljevanja pa do danes ga skoro ni bilo Slovenca, ki bi ne vzel s seboj v tuji daljni svet slovensko knjigo in časopis. Z nekim nepopisnim veseljem jih je jemal dan za dnevom v roke in črpal iz njih duhovno hrano. Ko jih je že čestokrat prečital, je zahrepenel po novih knjigah ali časopisih. In tako je v teku sto let že na stotisoče knjig in časopisov romalo na vse dele sveta za našimi izseljenci. Slovenske knjige in časopisi so marsikaterega našega izseljenca obvarovali, da ni utonil v tujem narodnem morju. Ob čitanju lepe slovenske besede je zahrepenel po domu in domači grudi, čeprav mu ni mogla nuditi zaželjenih življenjskih pogojev. Šele v tujini se je naučil ceniti lepoto in vrednost materine govorice... Kdor je že kdaj videl v tujini pri naših rojakih molitvenike, ki so jih vzeli s 6eboj, ko so zapuščali rodni dom, ta bo razumel in mi pritrdil, da veljajo med zavednimi in vernimi Slovenci za najdražje svetinje. Opazoval sem pred leti tam v lepi Vest-faliji slovensko mater, s kakšnim spoštovanjem in ljubeznijo je prebirala molitvenik vsak dan. In to ni osamljen primer. Še dobro se spominjam, s kakšnim zanimanjem so v neki koloniji v Nemčiji prebirali »Slovenca«, ko sem jim ga poklonil. Časopis je romal od rok do rok po vsej koloniji in ko je prišel rojak iz sosednje kolonije, ga je še on vzel in spet je bil žrtev številnih rok, dokler ni bil že ves izrabljen. Omenjeni časopis je tedaj čitalo do 500 naših ljudi. In podobno se godi z drugimi časopisi in knjigami. Dragi izseljenci! Dokler boste s takim veseljem prebirali slovenske knjige in časopise, toliko časa se nam ne bo treba bati, da vas bo val tujine zagrnil. Pridno segajte tudi v bodoče po dobrih slovenskih časopisih. Naročite se na naše odlične časopise: Slovenec, Domoljub, Bogoljub, Glasnik Srca Jezusovega in tudi na Mohorjeve knjige ne pozabite. Za mal denar boste prejeli vsako leto po pet krasnih knjig, ki jih že nad 60 let izdaja Mohorjeva družba. Vaše geslo v tem letu mora biti: V vsako vašo družino katoliški slovenski časopis in pošteno slovensko knjigo! Na ta način se bodo tudi vaši otroci seznanjali z jezikom, ki ste ga vi kot najdražjo dediščino vzeli izpod rodnega krova. Jože Podslivniški. Za naše izseljence Na banovinskem zasedanju dne 18. februarja je dvignil svoj glas za pravice naših izseljencev banski svetnik in urednik »No-vin« veleč. g. župnik Klekl iz Prekmurja, od koder je odteklo razmeroma največ naše krvi v tujino. Krepko je podprl delo Rafaelove družbe in jo priporočil merodajnim faktorjem v domovini. Predložil je sledečo resolucijo: Zaradi velike gospodarske krize in ob-ubožanja slovenskega ljudstva je prisiljeno slovensko ljudstvo izseljevati se v izredno velikih množinah. Ti naši izseljenci, ki svoj težko prisluženi denar skoraj v celoti pošiljajo v domovino in s tem znatno prispevajo k omiljenju siromaštva doma, so v tujini silno zapuščeni. Zato banski svet, zbran na svojem VIII. zasedanju v Ljubljani prosi gospoda bana, naj blagovoli pri kraljevski vladi v Belgradu prositi in opozoriti na sledeče: 1. Rafaelova družba v Ljubljani, ki vrši posle slovenskega izseljenskega instituta, naj se z izdatno in redno državno dotacijo podpre tako, da bo mogla v polni meri opravljati to svojo važno in veliko nalogo. 2. Dohodki Izseljenskega fonda naj se uporabljajo izključno v izseljenske namene. Glavarina, ki jo plačajo slovenski delavci v izseljenski fond, naj se izroča Rafaelovi družbi in njenim podružnicam. 3. Na izseljenskih konzulatih naj se nastavljajo izključno take osebe, ki imajo dovolj razumevanja in čuteče srce za naše izseljence. Banski svet je resolucijo z odobravanjem sprejel in g. ban je obljubil, da bo zastavil vse svoje moči, da se poživi skrbstvo za naše izseljene rojake. Ob slovesu Odkar sva si zadnjikrat stisnila roke v slovo je preteklo že dokaj let. Že se bo oglasila kukavica sedemnajstič, kar sem v tihem zvezdnatem večeru obljubil tam za lepo šentjanško vasjo, da Vam pišem takoj, ko pridem v tujino. Toda ko pride človek v tuji, nepoznani svet, na marsikaj pozabi. Pozabil sem tudi jaz na to, kar sem zatrjeval tako globoko v srcu! Nekaj let pozneje pa sem se spomnil svoje dane besede. Rad bi bil popravil svoj dolg, toda zaman; nisem Vas več našel v tihi vasi, kjer sem vas zapustil. Usoda Vas je gnala v drugo faro. Toda kam? Živo so mi zvenele besede slovesa na uho, ko ste mi dejali: -Ostani zvest Bogu in domovini!« Da, četudi so mi prepihali viharji kosti in mozeg, toda odnesli niso tiste svetinje, katero mi je ljubeča mati globoko vtisnila v srce in ji hočem ostati zvest tudi v mrzli tujini. Kako čudno naključje me je zavedlo nekega dne v knjigi na ime Alojzij Peček, župnik! Kako sem se temu začudil, je nepopisno. Še bolj sem se pa začudil, ko sem dobil z odgovorom igralne knjige in dekla-macijo! Za to Vam ostanem vedno hvaležen. Če boste mogoče še prišli do Vam izčrpanih knjig, se pa še priporočam. Da bi le bilo Še kaj tako zavednih mož, da bi priskočili na pomoč našim izseljencem na katoliškem prosvetnem polju. Želim Vam in konventu usmiljenih bratov in vsem bolnikom v Kandiji zdrave in vesele velikonočne praznike! Jože Žnidaršič. Tiskovni sklad za ,Rafaela' Frančiškanski samostan v Lemontu, USA, 6 dolarjev; Offner Franc, veleposestnik, Jezersko, 20 dinarjev. Izseljenske novice Msgr. Matija Bilban umrl. Dne 13. januarja ob 3 zjutraj je po večletnem bolehanju za sladkorno boleznijo v St. Mary's bolnišnici v Duluthu, Minn,, umrl drugi starosta naših ameriških slovenskih duhovnikov Rt. Rev. msgr. Matija Bilban, večletni župnik slovenske župnije na Gilbertu, Minnesota. V Ameriki je bival 53 let. Rojen je bil v Zapogah pri Smledniku na Gorenjskem 21. februarja 1863. Deloval je kot duhovnik na ruznili 'župnijah. Njegovi župljani so bili Angleži, Francozi, Italijani, Nemci, Slovenci, Hrvati, Poljaki, Čehi, Slovaki in drugi. Od leta 1903 je bil župnik slovenske župnije sv. Družine v Evelethu, kjer je 1. 1909 zgradd krasno novo cerkev iz opeke in lično župnišče. Več let ie bival v Iran Rangem, kjer je vršil med rudarji socialno in misijonsko službo, Pogreba dne 15. januarja se je udeležilo 60 slovenskih in mnogo drugih duhovnikov. Počiva na Kalvariji poleg Lavtižarja, Buha in Leskovca. Doktoric odpotoval v Montevideo. David Doktoric, izseljenski dopisnik ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje, je odpotoval v torek 12. januarja ob 11 zvečer na svoje službeno mesto v Montevideo. V pristanišču v Buenos Airesu so se od njega poslovili poslanik dr. Izidor Cankar in drugi prijatelji ter znanci. KSKJ mladinski oddelek. Kranjsko-slovensko katoliška jednota je bila ustanovljena v Jolietu, 111., 2. aprila 1894 in je najstarejša slovenska centralna podporna organizacija. Inkorporirana je bila v Illinoisu 12. januarja 1898. KSKJ je v svojem delovanju pokazala silno žilavost. V zadnjih letih je razvila živahno agitacijo (kampanjo) za pridobitev novih članov. To se ji je tudi v polnem obsegu posrečilo. Glasilo jednote prinaša zaključno poročilo kampanje mladinskega oddelka z uspehom: 1585 novih članov in članic, ki so zavarovani skupno za 881.550 dolarjev. Slovenski izseljenci v Ameriki imajo silno razvito raznovrstno zavarovanje. Odtod toliko podpornih jednot s številnimi društvi, v katerih je velik denarni promet. Te vrste organiziranja zahteva ameriško življenje, predvsem pa usoua slovenskih delavcev v tujini. Prekmurski izseljenci v Franciji dobe duhovnika. V Franciji živi okrog 7000 prekmurskih izseljencev, ki so raztreseni po vsej deželi kot kmečki delavci. Ker so nezaščiteni, se zlasti med njimi širi komunizem. Plačanci kominterne hodijo med njimi in izrabljajo njihovo nezašči-tenost. Mariborski škof dr. Tomažič je na prošnjo voditelja Slovencev g. Klekla z uvidevnostjo določil, da pošlje kaplana Halasa med prekmurske Slovence v Franciji. Treba je upoštevati delo naših izseljenskih duhovnikov, katerih zasluga je, da so Slovenci v tujini še ohranili vero in narodnost. Nov časopis med našimi v Buenos Airesu. V Buenos Airesu sta do sedaj izhajala dva slovenska tednika poleg »Duhovnega življenja«, kar je bih? očitno preveč za malo število naših izseljencev, »Novi list« in »Slovenski tednik«. Minuli mesec sta se pa lista združila v en list pod imenom »Slovenski list«, katerega izdajata Slovensko prosvetno društvo in konzorcij »Novega lista«. Glavni urednik »Slovenskega lista« je dr. Kjuder (prej pri »Novem listu«), upravnik pa Kacin (prej pri »Slov. tedniku«). List vodi poseben odbor, v katerem imata vsaka od obeh strank svoje zastopnike. V svojem uvodnem proglasu »Naši javnosti« piše: »Mislimo, da nič ne pretiravamo, če rečemo, da pomeri ta združitev nad vse važen ter mnogo obetajoč dogodek, ki ga bo gotovo pozdravila z iskrenim veseljem vsa naša javnost. »Slovenski list« bo stal na stališču, da je Jugoslavija domovina vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev. Aktivno ne bo posegal v nobene strankarske boje niti v domovini niti v Argentini, stal pa bo v skladu s politično tradicijo našega naroda, vselej na čelu demokracije in odklanjal bo sleherno ekstremi-stično propagando.« Ker je prej več let obstojal hud boj med obema listoma in se je »Slovenskemu tedniku« očitalo ekstremistično protidržavno stremljenje, zato mu je bil prepovedan vstop v našo državo, pravijo poznavalci ondotnih razmer, da je to združenje obeh slovenskih listov, zlasti pa program novega lista prvi velik uspeh pomirjevalne politike novega poslanika g. dr. Cankarja, ki si hitro utira pot v splošno priljubljenost med vsemi jugoslovanskimi izseljenci v Argentini. Da je ta informacija pravilna, kaže tudi Božidar Tensundern: 5 poti k 33. mednarodnemu evhar. kongresu v Manilli Že štiri dni se vozimo po Rdečem morju. Vročina zelo pritiska in znaša 30 stopinj. Vedno hitreje se bližamo jugu. V daljavi smo zapazili goro Sinaj, kjer je dal Bog 11) božjih zapovedi. Ko smo bili v sredini Rdečega morja, smo dobili novega sopotnika na ladji. Velike priprave so se vršile za slovesni krst. Na ladji nam ne manjka otrok. Nekega dne se mi je nudil krasen prizor. Na krovu ladje je siliva! v mali zibki otrok. Zagoreli starejši in izkušeni pomorščaki so se dolgo časa igrali z otrokom, na katerega so se vsipali žarki južnega sonca ... Vsakovrstne praznike obhajamo na ladji. Včeraj je bil praznik nekega otroka. Vsi smo bili tega veseli, saj pa se je potniku nudilo zelo vse pestro, kar je bilo na ladji. Na ladji imamo tudi zdravnika in usmiljene sestre. Dogodilo se je, da je moral zdravnik nekega potnika sredi morja operirati. Tudi na evharistični kongres se skrbno pripravljamo. Na ladji se vrše razna predavanja o razmerah na Filipinih. Učimo se tudi pesmi, ki jo dobo vsi udeleženci ob priliki kongresa prepevali. Ko dospemo v Colombo, se bomo ustavili in napravili izlet v Indijo. Potem pa bomo jadrali spet naprej proti Manili. Najnovejši kurz raznega denarja Za 100 holandskih goldinarjev . Din 2405.— Za 100 nemških mark.....Din ' 1768.— Za 100 belgijskih frankov . . . Din 742.- Za 100 švicarskih frankov , . . Din 1004.— Za 100 USA dolarjev.....Din 4375.- Za 100 čeških kron......Din 154.— Za 100 francoskih frankov ... Din 199.— Za 100 italijanskih lir.....Din 232.— Za I angleški funt......Din 215.— Diih Martin: Domotožje V vsej ulici je razsvetljeno eno samo okno. Medla svetloba pada na šipe, sili skozi okno kakor svetel, droben pramen in se izgublja nekam pod zvezdnato mračno nebo. Soba je pogreznjena v mehak polmrak. Tiho je povsod, zunaj in v sobi, samo enakomerno tiktakanje ure na nočni omarici seka v tišino. Julka ne spi. Negibno leži v postelji, z desnico si podpira glavo, levico je spustila kakor mrtvo na odejo. Črni kodrasti lasje padajo čez ramena, silijo na čelo, čez katero se vleče ostra, bolestna guba. V lepih plavili očeh se zrcali bolečina. Prsi se enakomerno dvigajo in padajo, samo zdaj pa zdaj se napuo krčevito, kakor da je zrastla v njih bolečina do brezmejnosti, globok vzdih se utrga iz njih in potem se Julka zopet umiri. Popravi lase s čela nazaj, ugasne luč in potegne odejo do vratu. Rada bi zaspala, toda spanca ni. Nemirno iščejo oči v temo po sobici, skozi okno v toplo mračno noč, v nebo, ki je posuto z zvezdami. »Zvezde!... Zvezde!... Kako so goste!« še-peče Julka in se zopet napol vzdigne. »kako je sedaj doma?« V sobo tišči tišina, razbija v ušesih, zvezde sijejo tako mirno in hladno. Odgovora ni. Molčijo zvezde, molči noč. Tema se je zganila od daljnega hrupa. Pesem prihaja od nekod, mehka, komaj slišna, prihaja bliže in bliže. Julka posluša. Misli: »Tako znana melodija, tako znani glasovi... Samo... besede so nerazumljive; daleč so še tisti, ki pojejo... Kdo neki je tako pozno še zunaj?... Ah, seveda! — Fantje pojejo na vasi kakor vsak večer... Tudi mimo naše hiše bodo prišli, mimo mojega okna ... Že so blizu... pri Maršičevih... pri Forjanovih... na križpotju pri kapeli... sedaj... Pesem je utihnila... Julka se vzdrami iz poslušanja, sliši glasove od zunaj, tuje, presekane. Ne razume jih... Nasmeh na ustnicah je zamrl... Ne! Ne!... Ni doma!... Ne pojejo fantje!... Tuja je pesem, domače ni več... Že dolgo... že šesto noč... Julka zarije glavo v blazino, kakor da se hoče skriti pred mislimi na doin. Toda čedalje glasnejše so, čedalje določnejše, rije jo po glavi kakor ostre igle, v očeh začne skeleti, na zglav-nik padajo solze. »Kako je sedaj doma?« Zunai se vzdiguje topla sapa, šumi v golih vrhovih dreves, se zaganja v šipe in jih trese. To je ves odgovor. Julka joče. V glavi ji razbijajo misli kakor po nakovalu, v rokah jo trga, dlani so vse zatečene, skeleče, vse telo je razboleto od dela, od dela, ki ji daje kruh tu, daleč od doma, med tujci... Ne razume jih, oni ne razumejo nje. Pa vendar so dobri ti tujci, saj ji dajo možnost, da dela. da živi. Kaj bi bila doma, kjer ni drugega kot sama revščina in včasih celo glad!... Kaj bi doma v tisti napol podrti hišici, v tisti tesni, temni izbi, kjer sedaj, ob tej uri v zatohlem zraku vzdihajo in se premetavajo po raztrganih slamnjačah njeni bratci in sestrice' Mogoče so šli spat brez večerje, ker je inaraa rekla, da je post in da se sme človek samo enkrat na dan do sitega najesti; v resnici pa ni imela česa d jati v lonec in pristaviti k ognju. Tako je bilo včasih, tako je tudi danes. Ali bo kdaj bolje?... Oče je vedno rekel: »Počakajmo še malo! — Prodam prašiče jeseni in kupim žita, da bo kruh pozimi! — Teliček je že velik, precej bom dobil zanj, da bom lahko odrinil davke in se enkrat rešil teh nadležnih financarjev, da ne bodo vedno samo rubili in odvažali!«... Na! Pa je na prašiče prišla rdečica in so jih morali dati konjaču, telička pa je odpeljal mesar napol zastonj. Tako so hodili vse leto lačni in pozimi še slabo oblečeni... Zdaj je hišica in dve njivi in vse, kar imajo, zarubljeno ali zakopano v dolg. Saj je živeti treba in oče si je počasi sposodil toliko, da ni skoraj nič več njegovega. Zdaj je Julka stara dovolj, da lahko gre v svet, v Francijo, da služi kruh sebi in pošilja denar domov za življenje domačim... šestnajst let ji je, komaj je iz šole ostala in že je morala z doma, kakor pač tisoče in tisoče drugih pred njo in za njo.., Sosedova Ančka se je smejala, ko je Julka odhajala, češ »meni pa ni treba z doma«... Toda Ančka bo bogata, njen oče ima deset oralov zemlje in novo hišo; lahko je takim... Pri Julkinih pa sta dve ozki njivi, napol podrta hišica in osem strganih in lačnih otrok... Delajo vedno, poleti in pozimi, pa nimajo nič; saj jim dve njivi skoraj nič dati ne moreta!... Ko bodo stari toliko kot ona, bodo šli v svet kakor ona; tako je pač najbolje... To je usoda vseh revežev in siromakov! Revež!... Siromak!... Besedi, ki pečeta Julko kot živ ogenj. Ne more se jih otresti, vedno in povsod so z njo, pri delu, pri dejstvo, da ima prva številka »Slovenskega lista« ir. odnik izpod peresa g. dr. Cankarja. Glede skupine v argentinski koloniji se torej da misliti tako, 'kakor misli Eden glede narodov v svetu: med obema skrajnima koncema, skrajno levico in skrajno desnico, je še mnogo prostora v zlati sredini, kjer sc najdejo, sporazumejo in kjer lahko sodelujejo vsi slovenski in jugoslo-venski izseljenci za dobrobit vse izseljenske skupnosti. »Slovenski list« sam smatra dogodek za korak naprej, ki bo imel brez dvoma svoje blagodejne posledice v zgodovini slovenskega kulturnega in gospodarskega delovanja v Argentini. Izseljenci in domovinski tisk. Pod tem naslovom prinaša »Slovenski list« {Buenos Aires) v 2. številki članek, v katerem pravi, da »Slovenec« in »jutro« ne poročata točno o argentinskih izseljencih. Vesti da so netočne in zastarele. Tako je n. pr. treba popraviti o listu »Jugoslaviji«, ki že tri leta ne izhaja. Popraviti je treba vest o društvih Slovensko izobraževalno društvo Primorje in Jugoslovansko podporno udruženje, ki že tudi več let ne delujeta. »Slovenski list« zaključuje z mislijo, da bi veliki domači dnevniki našli dopisnike med izseljenci. Pripominjamo, da bo to vlogo deloma vršil TORD. Obenem sporočamo, da je župnik g. p. Zakrajšek na gornje popravke poslal listu dopis, v katerem med drugim pravi, da so netočnim in zastarelim poročilom v domovini krivi samo izseljenci, ki da nimajo dovolj stikov z domovino in ne poročajo o sebi. 875 dolarjev posmrtnine. Družba sv. Rafaela za varstvo izseljencev v Ljubljani vrši med drugim tudi uspešno delo v denarnih zadevah naših izseljencev. Rešuje namreč velike vsote umrlih izseljencev, ki bi bile sicer izgubljene. V mesecu februarju je na primer po daljšem trudu izposlovala zapuščino za nekim pokojnim Mausarjem, zadevo, ki se ie vlekla dolga leta. Rafaelova družba je prejela od Jugoslovanske katoliške jednote v Ameriki (Ely, Minnesota) posmrtnino za umrlim članom Mausarjem v znesku 875 dolarjev, ki so razdeljeni med štiri dediče. Domači in izseljenci naj se v zadevah posmrtnin obračajo na Rafaelovo družbo. * V Buenos Airesu so priprave za otvoritev prve slovenske šole v Južni Ameriki v najlepšem teku. Šolo naj bi prevzele slovenske šolske sestre iz Maribora. Slovenski izseljenec v USA g. Louis Adamič je spisal nov roman z naslovom »Cradle of life«, * ki je zbudil veliko senzacijo med ameriško javnostjo. Praznovanje 10 letnice Družbe sv. Rafaela v Ljubljani. Letos bo poteklo 10 let, odkar je bila ustanovljena edina slovenska izseljenska Družba sv. Rafaela. Desetletnico obstoja družbe bomo praznovali poleti (vse bo pravočasno objavljeno v »Rafaelu«), ko bodo obiskale domovino večje skupine naših rojakov iz vseh delov sveta. Naslov jugoslovanskega konzulata v Metzu: Consulat general du Rovaume de Yougoslavie 3, Avenue Joffre 3, Metz (Moselle). Naslov Jugoslovanske katoliške misije v Au-metzu: Antoine Švelc, aumonier yougoslave, Aumetz (Moselle). Naslov Jugoslovanske katoliške misije v Mer-lebachu: Stanko Grims, aumonier yougoslave, 15, rue de 1'eglise, 15 Merlebach (Moselle). Izseljenski koledar Družbe sv. Rafaela, ki je pravkar izšel, je zbudil veliko pozornost in splošno zanimanje med vsemi plastmi našega narpda. Tudi iz inozemstva prihajajo od vseh strani naročila. Izseljenci, segajte pridno po Djem! V koledarju se zrcali vse vaše delo v tujini. V sleherni izseljenski družini bi moral biti vedno pri rokah. Izvod stane 20.— Din. Naročite si ga na naslov: Rafaelova družba v Ljubljani, Jugoslavija. Kotiček izseljenske mladine Nekateri čitatelji «Rafaela« so izrazili željo, da bi ime' list tudi kotiček za izseljensko mladino. Tej želji bomo radi ustregli in začeli objavljati na tem mestu vse članke in dopise naše mladine iz tujine. Želimo pa in prosimo, da bi priobčeni dopisi zganili našo šolsko mladino, ki naj bi stopila s svojimi bratci in sestricami v stik in na ta način bi se pretrgane zveze med domovino in našo mladino v tujini obnovile. K sodelovanju vabimo prav vse, zlasti pa našo zapuščeno mladino v tujini. Pa tudi naša mladina v domovini naj ne pozabi na zapuščene slovenske sirote v tujini. Tekmujte med seboj! Vse dopise pa pošljite do 4. aprila. jedi, v cerkvi, vse noči... Zakaj morajo biti reveži?... Zakai nimajo deset oralov zemlje kot Ančkin oče, pa bi Julka bila sedaj doma, nikoli ne bi šla tako daleč v svet, bila bi srečna... Tako lepo ie doma, četudi v revščini!... Prej tega ni vedela, ni čutila... Toda sedaj!... Sedaj ve, da je doma stokrat, tisočkrat lepše kot tu med temi zidovi, kjer ne vidi drugega kot hiše in nebo nad seboj... Pod njenim oknom rasto drevesa, imen ne ve; ampak nekam tuja so, tako žalostno ječi v vejah, kadar piha veter kakor nocoj... In Mure ni tu!... Tako prijetno šumi za vasjo, mlini klopočcjo, fantje pojejo tako lepo, da Julka ni mogla zaspati, samo poslušala ie in gledala v zvezde... Tako prijazno so svetile doma, tu so pa tuje, mrzle... Nekaj jo tišči v prsih, sili počasi navzgor, v grlu jo dan, v očeh žge in solze tečejo same od sebe... Ne more jih zadržati. Julka ve: To je domotožje! Toži se ji po domu, po starših, po bratcih in sestricah, po prijateljicah, po Muri, po domači cerkvi... Bila je v cerkvi v nedeljo, pa ni mogla moliti, tako tuj se ji je zdel obraz Matere božje v oltarju, Kristus na križu, svetniki, naslikani po stenah in stropu. Kakor da je tu drugi Bog, druga Mati božja, drugi svetniki kakor doma. Župnik je pridigal. Ni ga razumela, pri maši ni mogla biti zbrana in ko je prišla domov, se ji je zazdelo, kakor da bi bila na pogrebu... V srcu praznina, v duši krik po domači božji besedi, po domači molitvi... Saj Bog je vendar isti tu in doma, toda Julki se zdi, da je tu ne bi razumel, če bi molila po domače... Tako je sama!... Že šest dni ni slišala besede, ki bi jo razumela... Prijazni so z njo, ogovarjajo jo, toda tiste besede so tuje in tolčejo na ušesa kot •kladiva... Sobica je tako strašno prazna, kot da ie v njej nekdo umrl in Julko je skoraj strah. Nobene slike ni na steni, Kristusa ni v kotu nad mizo ali nad posteljo in Julki se zdi, da v tej sobi ni Boga, samo ona je v njej, sama s svojimi mislimi in spomini, ki se kopičijo v kepo bolečine... Nekdo gre po cesti pod oknoln... Julka se prebudi iz svojih misli in pogleda na uro: Kmalu bo tri... Obrne se k steni, potegne z roko preko čela, kakor da hoče izbrisati iz njega vse, kar jo teži, odpoditi misel na dom, »Saj so tudi druge šle z doma... Mogoče je bilo tudi njim hudo prve dni... Čez mesec ali dva bo pa že dobro,« se tolaži in skuša zaspati. Toda v prsih jo tišči, srce utriplje, da jo skoraj boli in vedno znova se ji vsiljuje misel: »Kako je sedaj doma?« »Mogoče tudi oče in mati še ne spita, mislita na njo, na Julko, ki je že šest dni ni več v hiši... Mati joče na tihem in moli za njo, oče pa premišljuje, kakor vedno: Sedaj bo bolje, kakor pač vsem, ki imaio koga v Ameriki ali Franciji... Vsak mesec bo prihajal denar, nekaj stotakov... Plačal bo davfce, rešil dolg, kupil obleko vsem, da ne bodo več kot berači... Hišo bo popravil, nove strehe je treba in še tisoč in tisoč stvari, ki kričijo po denarju. Potem, ko bo vse to izvršeno, bo kupil nekaj njiv, tako do pet, šest oralov, več si ne upa niti želeti, kajti več imajo samo bogati... Pozneje bodo šli tudi ostali v Francijo, saj jih je osem, naj si večajo posestvo, da jim bo imel ob smrti iz- Izseljensko vprašanje in naše šole Sedaj, ko si utira pot med širše plasti našega naroda važno poglavje naše narodne biti — izseljensko vprašanje, se moramo z vsemi močmi zavzeti, da si to eminentno vprašanje utre pot tudi v vse naše šole: osnovne, srednje in tudi na univerze. Če ne bomo začeli z mladino, bo ves trud zaman. Za zgled naj omenim Nemce. Pred leti, ko sem imel dostop v razne nemške osnovne, srednje šole in tudi na univerzo v Miinstru, sem bil zelo presenečen, ko sem opazil, koliko važnost polaga nemška državna oblast na manjšinsko in izseljensko vprašanje. Pregledoval sem nemške učne knjige za osnovne in srednje šole, pa sem opazil v vsaki knjigi več krasnih poglavij o rojakih v inozemstvu. V osnovni šoli se mladina polagoma seznanja s tem izseljenskim vprašanjem s pomočjo slik, filmov in berila. V srednjih šolah pa obravnavajo ta problem tako natančno kot v naših šolah narodno zgodovino. Iz raznih poročil, ki sem jih dobil v roke, sem opazil, da nemška mladina zbira po šolah vsako leto denarne zbirke, ki znašajo v našem denarju nad milijon dinarjev. Univerze pa imajo stolice za manjšinsko in izseljensko vprašanje. Da se je izseljensko vprašanje tako razširilo in priljubilo med najširšimi plastmi naroda, za vse to se imajo Nemci zahvaliti raznim izseljenskim institutom, ki danes obstojajo po vseh večjih nemških mestih. Mati vseh pa je v Stuttgartu, kjer imajo do 80 uradnikov. Izseljenski instituti skrbe med drugim tudi za to, da nudijo nemškim šolam potreben material za predavanja. Iste velike naloge čakajo tudi izseljenski institut v Ljubljani, ki naj bi se čim prej ustanovil in začel delovati po nemškem vzoru. Jože Podslivniški. ročiti več, kakor bi jim moral sedaj... Seveda, bolje bi bilo, če bi bili vsi doma, pa kaj, ko ne gre in ne gre... Tako premišljuje oče in strmi v temo... Zunaj piha veter in se zaganja v hišo in Julka ve, da na podstrešju nad očetovo in materino izbo škriplje tramovje kakor v bolečini. Tako je bilo vsak večer, tako je tudi nocoj... V njeni sobi tiktaka ura in biča tišino... Nad velikim mestom Lille pa ugašajo zvezde in dan se prebuja na obzorju... * Nedelja koncem julija. Julka stoji pri poštni blagajni In piše naslov na položnico. Ustnice se ji rahlo nasmihajo, ko jemlje iz torbice denar in ga daje uradniku za okencem. Tristopetdeset frankov! V lica je bleda in utrujena, roke so žuljave, toda v očeh se zrcali zadovoljnost. »Da bodo tudi doma deležni francoskega blagoslova!« misli, ko gre po stopnicah v svojo sobico... Nad posteljo visi križ, pod njim slika domače kapele sredi vasi. Julka pogleda sliko kot vedno, kadar je sama in misli na dom. »Pred petimi meseci!... Da!... Marec — julij!... Kdaj jo bom spet?... Kmalu? Čez nekaj let?... Nikoli?« Nenadoma se spomni stare hiše v stranski ulici za kapelo, dveh ozkih njiv ob Muri... Odpre okno in se zazre v sončen poletni dan. Tudi doma je sedaj sonce, pravkar je minila velika maša v Beltincih. »Doma je lepše... Toda... tu je bolje!«... šepeče Julka in solza ji zdrkne po licu. Kaj delajo naši po svetu Avstrija Gradec. — »Slovenec« z dne 26. januarja t. 1. je prinesel razveseljivo vest, da se bo uvedla slovenska služba božja v Gradcu. Da je slovenska služba božja v Gradcu ob nedeljah in praznikih potrebna, niti ni treba dokazovati. Saj so graški Slovenci v verskem in narodnem oziru zelo, zelo zanemarjeni in tudi s strani domovine navzlic bližine pozabljeni. Tisti, ki so v to poklicani, naj store svojo dolžnost in naj poskrbe rojakom v tujini duševne hrane, katere jim tako manjka, ker drugače se bodo izneverili tudi materinemu jeziku. Dolgoletna želja graških Slovencev po slovenski službi božji, kakor ie bila vpeljana pred in med vojno, ie tem bolj utemeljena zaradi velikega številu Slovencev, ki bivajo v Gradcu in okolici. Nad 30.000 bi jih bilo in med temi tisoči je največ delavskih družin, ki se vedno bolj in bolj izgubljajo versko in narodno, ki jim prava vera ni več luč in materin jezik nič več ključ do zveličavne in narodne omike, temveč so žal premnogi ta zlati nauk velikega Slomška zavrgli ali nanj pozabili po krivdi domovine, ki bo nosila odgovornost za izgubljene sinove in hčere. Ko bo razglašen red slovenske službe božje v Gradcu, pa naj vsak, kdor ima v Gradcu ali tamkajšnji okolici sorodnike, znance ali prijatelje, iste o tem obvesti in povabi k slovenski službi božji, da najdejo zopet po lepi božji besedi, govorjeni v slovenskem jeziku, pot nazaj k Bogu in po Bogu k sreči in ljubezni do domovine. Vsi pa, katere bo pot pripeljala kdaj iz domovine v Gradec, naj se udeleže slovenske službe božje. Prišli bodo v stik z rojaki, znanimi in neznanimi, in veseli bodo v družbi bratov in sester iz domovine, ki nanje niso pozabili. Tisoči in tisoči so že izgubljeni. Vero so zgubili in zavrgli in večina teh je tudi v narodnem oziru že tudi izgubljena. Rdeči socializem, ki je svoj čas tako bohotno gospodaril po Avstriji, jiili je mnogo zajel in nam popolnoma odtujil. V cerkev več ne zahajajo, niti svojih otrok v verskem duhu ne vzgajajo in tako se naša kri izgublja v tujini, da ne bodo nič več naši in nič več božji. — Torej na delo, da ne bo še to, kar je ostalo, za nas izgubljeno! A. Krepek. Gradec. — Gdč. Kolarjevi Marici se iskreno zahvaljujemo za dopis. Ker vas je neki drugi naš dopisnik prehitel in piše o isti 'stvari, vašega dopisa zdaj ne moremo objaviti. Slutžil pa nam bo prav dob ro v zadevi graških Slovencev. — Domovinske pozdrave in blagoslovljeno Veliko noč! Nemčija Iz Nemčije smo dobili ob zaključku lista poročilo o ustanovitvi »Centralne zveze jugoslovanskih katoliških in narodnih društev«, to je nadzveze: »Zveze katoliških društev sv. Barbare«, »Zveze jugoslovanskih nacionalnih društev« gospoda Bolhe. Ustanovnega občnega zbora se je udeležilo od 82 slovenskih katoliških in nacionalnih društev, kolikor jih izkazuje »Izseljenski koledar«, samo 17 društev. Predsednik te Nadzveze je postal g. Lindič. Ali je tudi gospod Bolha v odboru, poročilo ne pove. Na tem občnem zboru se je hujskalo proti dosedanjim voditeljem katoliških društev, proti ondotnim katoliškim duhovnikom, ki so kot taki bili do sedaj vsa leta vodje katoliških društev. Odsotnost g. Tensunderna se je izrubila zlasti v hujskanje proti njemu. Poročilo priobčimo prihodnjič, ker je prišlo za to številko prepozno. P. Kazimir Zakrajšek, predsednik. Gladbeck. — V zadnjem času je nastala velika zmešnjava v naših katoliških društvih. Vsiljujejo nam društvena pravila, katerih mi ne moremo sprejeti. Zato srno se podpisani danes zbrali ter sklenili sledečo izjavo: Podpisani izjavljamo, da so bila vsa društva sv. Barbare in bratovščine Rožnega venca prav od svojega začetka strogo cerkvena društva, zato so imela vsikdar svojega duhovnega vodjo, katerega jim je imenovala cerkvena oblast. Zato veljajo za nas samo ona pravila, ki so potrjena od cerkvene oblasti. Predsednik jugoslovanske vlade g. dr. Stojadinovič je slovesno izjavil, da spoštuje vse narode naše domovine, kakor tudi njih tradicije. Mi se skUcujemo na te njegove besede in zato vemo, da smo na pravem potu glede naših društev. Polnih 25 let deluje med nami g. svetnik Ten-sundern; skrbi za nas kot naš duhovni oče, žrtvuje se za nas tako, da bi se naš lastni slovenski duhovnik ne mogel bolje. Toda njegova odsotnost, ko se nuhaja na mednarodnem evha-rističnem kongresu v Manili, se izrablja za to, da se nas ščuva proti njemu. Mi mu pa s tem danes javno izjavljamo svojo neomajno zvestobo in hvaležnost. Naša domovina pozna ogromno delo g. Tensunderna za naše izseljence, zato sta ga oba naša slovenska škofa odlikovala s častjo duhovnega svetnika, ljubljanski kukor tudi la-vantinski škof. Zato odločno izjavljamo, da ne bomo dovolili, da bi se kak drugoverec vmešaval v te naše interne društvene zadeve. Društvena pravila, katera nam hočejo vsiliti, ne moremo sprejeti, ker so se nemški duhovniki, ki delujejo med nami, slovenskimi izseljenci v Nemčiji, izjavili, da bodo morali takoj prekiniti vsako zvezo z našimi društvi, ako bi društva sprejela taka pravila, ki bi ne bila potrjena od cerkvene oblasti. Mi slovenskih duhovnikov tu nimamo, zato vemo, da bi to pomenilo ogromno versko škodo med našimi izseljenci in bi to še bolj pospeševalo brezveruost med nami, katere je že itak veliko. Ako to hujskanje proti našim cerkvenim društvom ne bo kmalu nehalo, potem bomo primorani obrniti se za obrambo na pristojna mesta. Pozivamo Družbo sv. Rafaela in jo lepo prosimo, naj ne posluša hujskačev, ki hočejo samo eno: uničenje naših katoliških in cerkvenih društev. — Sledi 12 podpisov in 10 društvenih pečatov. * Vašo zadevo smo izročili cerkveni in svetni oblasti z odločno zahtevo, da se temu početju napravi konec. Taka politika je privedla našo državo tu doma na rob propada. Samo vladi g. dr. Stojadinoviča se imamo zahvaliti, da se je še o pravem času rešila. Zato so taka pravila tudi prekletstvo za vse naselbine naših izseljen- cev, kjerkoli bi se vpeljala. Zato je dolžnost kraljevske banovinske uprave kakor tudi vlade v Beogradu, da naredi konec tej politiki tudi med našimi izseljenci. P. Kazimir Zakrajšek, predsednik. Gladbeck. — Februarsko zborovanje Društva sv. Barbare in Bratovščine živega rož. venca je bilo važno, ker nam je predsednik g. Dobrave povedal, da prideta med izseljence v Nemčijo tudi letos gospoda iz domovine za Veliko noč. V Gladbeck pride katehet gosp. Žagar-Sanaval. Predsednik je prosil zborovalce, da se v čim večjem številu udeleže cerkvenih pobožnosti ob velikonočnem pastirovanju. Prav tako je tudi predsednica ga. Gorše opominjala svoje članice, da je pač njih dolžnost, da se udeleže vseh pobožnosti ob velikonočnih praznikih. Zborovanja se je udeležil tudi izseljenski učitelj g. šlibar. Zanimivo nam je pripovedoval o svojem delu v šoli med mladino. Prosil je tudi zborovalce, naj mu pomagajo pri njegovem težavnem delu s tem, da govore doma z otroki slovensko. Predsednik se mu je v prisrčnih besedah zahvalil in pozval zborovalce, da se ravnajo po učiteljevih navodilih; predsednica gospa Gorše pa se mu je zahvalila za ves trud in poudarila, da se veseli, ko sliši, da deklamiraio slovenske pesmi otroci, ki jih doslej še ni slišala spregovoriti slovenske besede. iKer ni bilo dovolj članic navzočih na zborovanju, je izjavila predsednica, da se občni zbor Bratovščine živega rožnega venca preloži na poznejši čas. Gladbeck. — Izseljenska mladina se iskreno zahvaljuje za darila, ki jih je poslala gdč. Julija šusteršičeva, učiteljica iz Ljutomera. Mariadorf. — Ko sem čital uvodne besede v februarski številki »Rafaela«, sem bil zelo presenečen. Rafaelova družba se toliko trudi, da bi nas ohranila zveste Bogu in narodu. Družba ima pravo srce za nas, zato jo moramo tudi mi podpirati s tem, da bomo širili naše glasilo »Rafaela«, ki obiskuje naše izseljence po vseh delih sveta. Naša sveta dolžnost mora biti, da »Rafaela« čimbolj razširimo po vseh kolonijah. Prav lepo pozdravljam »Rafaelove« sotrudnike, Rafaelovo družbo, upravo in uredništvo, zlasti pa predsednika g. p. Zakrajška. Pozdrav tudi izseljenskemu komisarju g. Hinku Samcu, Ivan Miklič. Dortmund—Dorstfeld. — Gospe Mariji Gornik se Rafaelova družba prav lepo zahvaljuje za poslani dopis in slike! Oprostite nam, ker vašega dopisa, ki bi obsegal tri strani »Rafaela«, ne moremo objaviti. Vse, kar ste napisali je prav lepo in res, zato nam bo vaš dopis dobro služil in bo pri nas shranjen. Iskrena hvala vam tudi za nove naročnike. Iskreno vas pozdravljamo, prav posebno pa g. svetnik Kalan, Belgija Potovanje v Jugoslavijo. Vsem, ki se zanimajo za potovanje v domovino, sporočam, da napravimo letos skupni obisk domovini. Na željo mnogih potujemo meseca avgusta. Urejeno bo tako, da ostanemo polnih 14 dni v Jugoslaviji. Skrbite, da boste imeli potne liste v redu. P. Hugolin Prah, izseljenski duhovnik, Waterschei. Waterschei. — Jugoslovansko pevsko društvo »Slavček« je priredilo na Silvestrov veter dra-matsko predstavo »Sv. trije kralji« v dvorani g. Čemjaka. Prvič nas je to društvo razveselilo z igro, pa čeravno je bilo prvič, vendar moramo reči, da so se potrudili in jo podali res izborno. Omeniti je treba, da ie to igro spisal naš rojak štrucel iz Holandije. 1'a ni ostalo samo pri igri, tudi srečolov smo imeli in še šaljivo pošto. Vmes nas je pevski zbor zabaval z lepim slovenskim petjem. Obisk je bil nad vse zadovoljiv in še našega izseljenskega poslanika g. Spahiča smo imeli v svoji sredi. V prijateljskem razpoloženju smo pričakali Novo leto. — Za predsednika pevskega društva je bil na občnem zboru izvoljen Gregor Požun, Vogelkerslaan 10, Waterschei. Eysden. — Zakasnili smo se z dopisi. Pa ne mislite, da spimo. Nikakor ne, ravno obratno. Delujemo in delamo. Miklavžev večer, združen z božičnico smo imeli dne 26. decembra. Vsi tri eysdenska društva so sodelovala, da je večer bil res nad vse lep. Glavno besedo so pa imeli naši malčki. V glavnem je bila to šolska prireditev. Veliko truda je imel naš g. učitelj, a obilo je bil poplačan, ko je gledal vesele obraze otrok in zadovoljne starše. Miklavž se je spomnil vseh otrok in še odraslih. Najlepši prizor je bil, ko je ob božičnem drevescu zadonela slovenska »Sveta noč«. Marsikateremu je zaiskrila solza ganotja v očeh. Je bil to spomin na dom. Na blažena leta mladosti. V bratski slogi so pripomogla vsa društva k lepemu uspehu. 3. januarja nam je društvo sv. Barbare zopet priredilo gledališko igro »Mlinar iu njegova hči«. Pretresljiva igra, ki je vsem šla do srca. Res, dobre igralce imamo in dobrega režiserja g. Stovička. Pred igro srno imeli obisk gdč. Pe-leasc iz Ljubljane, ki nam je predavala o ženi v krščanstvu in o ženi v sovjetski Rusiji. Naš p. Prah nam je pa pripeljal svojega sodelavca iz Holandije g. p. Teotima, ki tudi ni ostal tiho, ampak nas je navduševal za dobro stvar. Občni zbor jugoslovanskega društva sv. Barbare. Dne 24. januarja smo ga imeli. Iz poročila je razvidno, da šteje društvo 100 članov. Društvo je imelo 3 glavna zborovanja, 16 odborovih sej, 6 prireditev. Bolezenskih slučajev in slučajev nesreče je bilo 161. Skupno 1.897 dni. Dohodkov je imelo društvo 25.000 frankov, izdatkov pa 23.500 frankov. Ostalo je v blagajni 8.300 frankov. Izredno veliko število bolezenskih primerov kaže, v kako težkem položaju se nahaja naš delavec. Pri tajnih volitvah je bil izvoljen zopet stari odbor s predsednikom g. Jelovškora. Tovariši, v slogi je moč! » Petje v cerkvi. Naše pevsko društvo »Zvon« nas je o božiču razveselilo pri slovenski službi božji s krasnim petjem. Kako je donelo po velikanski novi cerkvi, še domačini so zatrjevali, da takega cerkvenega petja Še niso slišali. Kakor čujemo, se za Veliko noč zopet pripravljajo. Smrtni slučaj. Zopet se je naša kolonija zmanjšala. Dne 17. februarja smo spremili na njegovi zadnji poti dragega nam tovariša Martina šketa. Po mukepolni bolezni, ki si jo je nakopal pri svojem težkem delu, je izdihnil svojo blago dušo. Zapuščaiženo in otroka. Naj v miru počiva! Winterslag. — Sporočamo vsem Slovencem, da se je ustanovilo novo Jugoslovansko podporno društvo sv. Barbare. Za predsednika je bil izvoljen vrl mož Anton Kadivnik, Laanen-straat 39. Komaj je društvo stopilo v življenje, že se naše vrle žene in dekleta pripravljajo na igro »Nevesta iz Amerike«, ki bo na velik o noč. Že sedaj vsi vljudno vabljeni. Francija Lens-Lievin. — Katoliško slov. delavsko društvo sv. Barbare je imelo 3. ianuarja t. 1. občni zbor. na katerem je izvolilo sledeči odbor: predsednik: Jožef Žnidaršič, podpredsednik: Franc Kočevar, tajnik: Jožef Martinčič, blagajnik: Ivan Hribovšek, blagajnik II.. Rudolf Brlizg, preglednika: Anton Perko in Ivan Saje, zastavonoše: Franc Hočevar, Ivan Novršnik in Anton Letnar. Pod vodstvom msgr. Valentina Zupančiča je imela Bratovščina živega rožnega venca občno zborovanje dne 31. januarja t. 1. Izbran je bil sledeči odbor: predsednica: Kočevar, Tajnica: Jožefa Navršnik, blagajnica: Marija Saje, zastavonoše: Kočevar, Amalija Žnidaršič in Oblak. Dramatični in pevski odsek društva sv. Barbare je odigral v lanskem letu pod vodstvom Francu Žnidaršiča tri igre in sicer: »Živ pokopan«, »Ljubavni cvet je zamorjen« in »Za srečo v nesrečo«. Zapeli smo tudi že nekaj pesmi, ki nas jih je naučil mladi dirigent Anton Kočevar. V letu 1937 ostane vodstvo dramatičnega odseka neizpremenjeno. Merlebach. — Zdravstveno stanje v Merlebachu in okolici: Gripa je že odvihrala naprej. Obenem z nekaterimi krasnimi dnevi v februarju in s toplimi sončnimi žarki je prišlo v naše družine tudi zdravje. Trenutno imamo od 3000 naših sorojakov v tej okolici 20 bolnikov: devet jih že dali časa boleha, 5 mož leži v bolnicah zaradi poškodb v jami in 6 otrok. Podnebje v tem kraju je silno izpremenljivo: sedaj pokriva strehe za prst debel sneg, čez nekaj ur lahko že sije toplo pomladansko sonce, potem zopet grmi in dežuje — vse to smo iže doživeli v enem dnevu. Zato je treba še posebne pazljivosti pri skrbi za zdravje. Na novo došli Jugoslovani na ozemlje jugoslovanskega konzulata v Metzu: Po zaslugi generalnega konzula g. dr. Iliča v Metzu in izselj. duhovnika Švelca je v zadnjih mesecih dobilo delo okrog 1000 Jugoslovanov na področju jugoslovanskega konzulata v Metzu. Treba je poudariti, da so vsi ti — večina Hrvatov — že bili v Franciji, toda brezposelni, ker so v južni Franciji nekatera podjetja prenehala. Da bi mogel priti sedaj kdo iz Jugoslavije sem na delo, še ni nobenega govora o tem. če bo — in kadar bo prišlo morda kako dovoljenje —, bo Rafaelova družba o tem takoj obveščena. Društveno življenje v vsej okolici je prav živahno. Društva prirejajo družabne večere, pevska društva sodelujejo pri francoskih in poljskih prireditvah. »Triglav« je v februarju nastopil dvakrat z igro »Trije vaški svetniki«. V Merlebachu se je predstave udeležil tudi gospod generalni konzul. Igralci so svoje vloge dobro odigrali. Pevsko društvo »Triglav« je imelo velik praznik. Dobilo je krasno zastavo, katero so popoldne oh 4 navdušeno pozdravili v Jugoslovanskem domu v Merlebachu. Francoska Vincencijeva konferenca v Merlebachu je po zasluzi župnika g. Thiebeauta podprla z raznimi praktičnimi darili nekatere revne naše družine, za kar se vsem darovalcem najlepše zahvaljujemo! Francoski učitelj g. Kratz, ki se zelo zanima za Jugoslovane, je sam obiskal revne slovenske družine in jim osebno prinesel darila. Naš obisk v Jugoslavijo. Ker se kurz denarja vodno spreminja, ni mogoče dati natančnejših pojasnil, koliko bo vožnja stala. Ako frank ne pade pod 2 Din, bomo šli, kakor je bilo objavljeno, iz Merlebacha v nedeljo 22. avgusta zvečer in se vrnili 13. septembra nazaj. Vsi soro-jaki, ki nameravajo obiskati svoje drage v do- movini, naj že sedaj mislijo na to. Vse podrobnosti bodo objavljene v »Rafaelu« pravočasno. Že sedaj naznanjamo, da bomo letos zopet proslavili Veliko noč z velikonočno procesijo ob 8. uri zjutraj dne 28. marca. Že sedaj vsi prav lopo vabljeni! Želeč vsem sorojakom tu in v domovini veselo Alelujo vas pozdravlja Stanko Grjms, izseljenski duhovnik. Volmerange les Mines. — Poročil se je dne 24. februarja pri nas g. Ferdinand Tušek". Za ženo si je vzel Slovenko iz Prekmurja, ki ie že dalj časa služila v Franciji. Z željo za obilo sreče novoporočencema se obenem izraža voščilo zaostalim ptičem, da se opogumijo in zletijo v kratkem na vrt zakonskega raja. Aumetz. — Mesto napreduje ne le, ker vedno štorklja prinese kakega novega zemljana v slovenske družine, temveč, ker so se tudi nekateri od drugod semkaj priselili. Zasluži se povsod enako, toda tu imamo slovensko šolo in več društvenega življenja, kar drugod ni in zato si marsikdo želi semkaj, ker je kakor napol doma. 28. februarja smo imeli občni zbor zveze Jugoslovanske Vzajemnosti. Zveza je dobro vršila svojo nalogo ter premagala začetne težave. Za naprej bo delo lažje. Blagajnik' je poročal, da si je pridobila 511 frankov premoženja in da je v blagajni poleg tega še pripravljenih 585 frankov za slučaj, če kdo od članov posmrtninske blagajne umre. Dobil jih seveda ne bo umrli, ampak družina ali pa starši njegovi. Zveza hoče napraviti ponovno agitacijo, da bo mogla za smrtni slučaj izplačati najmanj 1000 frankov. Upamo pa tudi na 1.500 frankov, kar ie čedna vsota in zato naj nihče ne odkloni vpisa. Odbor zveze je za leto 1937 naslednji: predsednik Janez Leban, tajnik Franc Gantar ml., blagajnik Andrej Pišler, vsi iz Aumetza. Južna Amerika Sao Paulo. — Dne 3. januarja I. I. so si naši izseljenci ustanovili novo društvo: »II. Jugoslovansko podporno društvo. Predsednik društva je g. Franc P a t e r n o s t. Buenos Aires. — Pri nas v Južni Ameriki imamo sedaj, ko imate doma največjo zimo, toplo poletje. Vročina je velika, vendar smo se je že privadili, čeprav težko; doma bi rekli, da je neznosna. Naše kulturno delovanje, ali bolje rečeno udejstvovanje je spričo te vročine nekam bolj zaspano (kako naj bi tudi diihalo v tesnih dvoranah več sto ljudi po štiri, pet ali več ur, kjer se vršijo prireditve), zato pa bolj pridno obiskujemo obalo velereke Rio de la Plata v obliki piknikov, kjer uživamo krasoto božje narave od jutra do večera. Na tisoče kopalcev je v vsej dolžini mesta od Quilinesa (Kilems) pa do Tigre, ki smo si bolj ali manj enaki, po večini delavci priseljenci pa tudi domačini. Premožnejši se razkrope in po-razgube po raznih letoviščih in kopališčih: Montevideo (Uruguay), znamenito letovišče Kordol-skega hribovja ter najbolj razvpito kopališče Mar del Plata, kjer preživijo denarni mogoč-niki po več mesecev. Od danes, ko to pišem, pa do tedaj, ko prinese »Rafael« te vrstice zopet do nas, bo najbrž že vročina minila in bo kdo čudno gledal, da pišem o vročini. Te dni nas obkrožajo pustni dnevi. Po svoji pravi obliki ne bi bilo vredno omeniti tega, če ne bi presegali meje norosti in stroškov. Težki tisočaki frčijo za puhlo zabavo, ki večkrat prestopa meje morale in dostojnosti. Imamo pa tudi v naših društvih pustne zabave, ki so pa drugačne in drugam usmerjene od onih javnih. Dva zelo pomembna dogodku smo imeli v zadnjem času: Združila sta se naša tukajšnja lista »Slovenski tednik« ter »Novi List« v »Slovenski List«, kar je dalo povod za zbliižanje dveh najmočnejših društev: Jugosl. društvo Tabor in Slovensko prosvetno društvo I. Nastopili so skupno že petkrat. Iz prvega dogodka pa se je rodil drugi še važnejši: Izgleda, da bomo v kratkem dobili našo šolo, tako potrebno in težko pričakovano. Po nekaj sestankih je jbil izvoljen Jugoslovanski osrednji pripravljalni šolski odbor, ki ima nalogo pripraviti vse potrebno, da se začne s poukom že v letošnjem šolskem letu, ki je že pred durmi. Izgleda, da se bodo uresničile sanje mnogih. Anton Podlogar. Iz dnevnika 10 letne deklice Anice Levari, hčerke rudarja, slovenskega izseljenca v Aumetzu, Francija (Dalje) Izlet na Brezje in na Bled. V torek 19. maja 1936 smo bile na prijetnem izletu. Zjutraj ob tri četrt na sedem sem šla s součenkami na kolodvor. Tam je že čakalo mnogo izletnikov. Sestra nam je kupila vozne listke. Ko je prišel vlak, smo pohitele, da bi še prostor dobile. Med vožnjo smo bile zelo vesele; pele smo narodne pesmi in gledale skozi okno in opazovale lepe gore. Nekaj časa smo se peljali ob bistri Savi. Imela je zelenkasto barvo. Ko smo se pripeljale do Otoč, smo šle peš na božjo pot k Mariji Pomagaj na Brezje. Med potjo smo srečale dve beračici. Po gozdu smo molilo rožni venec. Ko smo prišle iz gozda, smo zagledale nad nami lepe planine, ki so bile pokrite s snegom. Ko smo prišle v cerkev na Brezje, smo šle najprej k svetemu obhajilu in ostale pri sv. maši, nato pa smo še molile pri Mariji. Pred cerkvijo smo kupile spominke in nato šle v gostilno, kjer smo zajtrkovale. Kmalu zatem smo se slikale. Dale smo še blagoslovit spominke in vzele slovo od nebeške Matere in se odpeljale na Bled. Ko smo se pripeljale na postajo, smo hitro poskakale iz vlaka, ker se je mudilo. Od kolodvora dalje smo hodile dve uri peš. Peljale smo se okoli jezera. Videle smo kraljevi Suvobor in kopališče, pa še druge vile. Nato je veslač obrnil čoln proti otoku. Ko smo se pripeljale tja, smo šle v cerkev počastit nebeško Kraljico. Kupile smo razglednice in jih odposlale. Ogledale smo si tudi grad, sprehajale se po okolici in občudovale krasoto Gorenjske. Izlet v Kamniško Bistrico. V sredo 27. maja 1936 smo napravile krasen izlet. Zjutraj smo vstale ob pol 5, ob 5 pa smo že šle proti kolodvoru. Tam je čakalo mnogo izletnikov. Iz Ljubljane smo se peljale do mesta Kamnika. Med potjo smo gledale skozi okno in videle smo lepe kraje in bistro Savo. Na postaji nas je že čakal avlo, ki nas je peljal