sir-ius 3/13 btpoti INSTITUT za REVIZIJO Revija za teorijo in prakso revizije, računovodstva, davkov, financ, ocenjevanja vrednosti in drugih sorodnih področij Kazalo stran Dr. Marjan Odar UVODNIK 3 Editorial Karin Lušnic OBRAVNAVA PRIBITKOV ZA OBVLADOVANJE, KI SE UPORABLJAJO V PRAKSI OCENJEVANJA VREDNOSTI PODJETIJ 5 Developments in control premiums in BV appraisal practice Ivan Kebrič NAČRTOVANJE RASTI PODJETJA 19 Estimating Growth Dean Mikolič OCENJEVANJE VREDNOSTI ZA NAMEN IZTISNITVE PO ZGD-1 33 Valuation for the squeeze-out purpose under the Slovene Companies Act (ZGD-1) Slavko Stošicki VPLIV GOSPODARSKIH RAZMER NA EKONOMSKO ZASTARANJE OPREDMETENIH SREDSTEV 48 Economic obsolescence of tangible assets due to the impact of economic conditions Dr. Renato Vrenčur PRAVNA OPREDELITEV STVARNIH PRAVIC 61 The legal definition of property rights (JEL K11) Danuška Bobek - Gospodarič* UPORABA MEDNARODNIH POGODB O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA V ZVEZI S PRILAGODITVAMI TRANSFERNIH CEN V DAVČNIH INŠPEKCIJSKIH NADZORIH 96 The use of bilateral conventions of avoiding double taxation in connection with transfer pricing adjustments in tax audit IZ PRAKSE ZA PRAKSO STROKOVNA RAZLAGA REVIZIJSKEGA SVETA, POVEZANA Z MNENJEM GOSPODA RAJKA PIRNATA 115 DOPIS BANKE SLOVENIJE Z DNE 3. 1. 2013 (OZNAKA 24.40-9/13-HK) 120 OCENJEVANJE VREDNOSTI V SKLADU Z UREDBO O IZVAJANJU UKREPOV ZA KREPITEV STABILNOSTI BANK Z VIDIKA OCENJEVANJA VREDNOSTI SREDSTEV 123 PROUČEVALNI (ANALITIČNI) POSTOPKI KOT POMEMBNO ORODJE NOTRANJE REVIZIJE 127 ZMOTE IN NEDOSLEDNOSTI PRI UPORABI TEMELJNIH POSLOVNO-EKONOMSKIH IN POKLICNOETIČNIH POJMOV 130 OBVLADOVANJE DRUŽBENIH MEDIJEV V ORGANIZACIJAH 134 OBLIKOVANJE, ZMANJŠANJE IN ODPRAVA PRESEŽKA IZ PREVREDNOTENJA 139 KNJIŽENJE OBVEZNOSTI ZA NEIZKORIŠČEN LETNI DOPUST 141 NOVOSTI IN OB VESTILA Dr. Meta Duhovnik Kaj je novega pri IFAC? 143 KANDIDATI, KI SO USPEŠNO ZAKLJUČILI IZOBRAŽEVANJE PRI INŠTITUTU 147 Dr. Marjan Odar Uvodnik Editorial_ Pred vami je tretja številka SIR*IUS-a. Ali ste prvi dve prebrali? Ali je to to, kar smo obljubljali? Ali pa ste morda pričakovali nekaj drugega? Nekaj podobnega sem zapisal v prejšnjem uvodniku. V tem času smo pridobili kar nekaj novih naročnikov. SIR*IUS so naročile tudi nekatere institucije, od ministrstev, Banke Slovenije, sodišč do fakultet... Naš cilj je, da bo SIR*IUS postal vodilna strokovna revija na strokovnih področjih, za razvoj katerih je zadolžen Inštitut, s čimer želimo prispevati k razvoju teh strok. Zakaj to poudarjam in zakaj menim, da je treba tudi s SIR*IUS-om vložiti dodatne napore v razvoj in izobraževanje? Preprosto zato, ker v teh težkih časih veliko institucij in organizacij občutno znižuje izdatke za izobraževanje in strokovno delo. Praviloma so dandanes najprej črtani ali pa vsaj precej znižani prav stroški za izobraževanje. Kratkoročno je morda v nekaterih primerih to celo razumljivo, vsekakor pa se taka "racionalizacija" lahko zelo hitro maščuje in vrne kot bumerang. Znanje vsi nujno potrebujemo in vsi ga imamo premalo! In vsi ga bomo vedno bolj potrebovali; je praktično še ena redkih prednosti, ki jo imamo oziroma smo jo imeli v primerjavi z večmilijonskimi zneski. Če se še temu "odrečemo", če ne bomo vsaj spremljali razvoja stroke, če ne bomo osveževali, nadgrajevali in razvijali svojega znanja, potem se nam še slabše piše. Nekdo drug z znanjem bo zasedel tudi ta mesta. Seveda je samoizobraževanje nujno in potrebno, vendar je tudi logično, da institucije in organizacije spodbujajo ter skrbijo za organizirano izobraževanje in vanj tudi vlagajo. In ne nazadnje - le tako bo naš narod lahko "stal inu obstal". V Sloveniji, žal, trenutno vlada tudi kriza zavesti, zavedanja in pomanjkanja pozitivnega naboja s prevelikim občutkom nemoči, celo apatije; prevladuje iskanje in poudarjanje samih negativnosti, celo naslajanje nad porazi, nesrečami, kar se v končni fazi včasih izraža že kar v obliki sadomazohističnega samouničevanja. Sami negativizmi in skrajnosti, kamor koli se ozreš. Preseči moramo tako stanje duha! Seveda je težko, vsi imamo veliko težav, ampak bodimo realni in se vprašajmo: Ali res živimo mnogo slabše kot pred desetimi leti? Samokritike, realne ocene in neobremenjenega pogleda na sedanje stanje imamo včasih kar malo premalo. Predvsem pa to večno pričakovanje, da mora nekdo drug nekaj narediti za nas. Ali se ne bi raje vprašali, kaj lahko sami storimo za druge? Pa ne le v duhu Kennedyja, kaj lahko sami storimo za državo, ampak tudi za sodržavljane, ki so zares v stiski. Žal z grenkobo dodajam, da je vedno več takih, ki socialno državo, nas davkoplačevalce, kar dobro izkoriščajo in jim delo, skrb za lastni položaj, zdravje in ne nazadnje tudi znanje ni prav nič domače. Tudi sociala ima svoje meje oziroma ni in ne more biti vse sociala, pa povprečnost, pa uravnilovka. In to velja predvsem za razvoj, za znanje. Znanje je treba pošteno plačati, ga spodbujati in negovati, drugače nam bodo najboljši, pa tudi ostali malo boljši preprosto pobegnili v prijaznejše okolje. In tu smo spet pri Trubarjevem "stati inu obstati"!! Če so naši predniki zmogli, ni vrag, da tudi mi ne bi mogli "stati inu obstati"! Karin Lušnic* Obravnava pribitkov za obvladovanje, ki se uporabljajo v praksi ocenjevanja vrednosti podjetij Developments in control premiums in BV appraisal practice POVZETEK • Pri ocenjevanju vrednosti podjetij so pomembna sestavina ocenjevanja pribitki in odbitki za obvladovanje ter odbitki za pomanjkanje tržljivosti. Ti elementi so sestavni del slovenske ocenjevalske prakse, ugotavljamo pa, da se način njihove uporabe in viri, iz katerih se črpajo podlage za njihovo utemeljitev, ne razlikujejo bistveno od tistih, ki so bili predstavljeni leta 2002 v prispevku Bojana Praznika (Premije in diskonti pri ocenjevanju vrednosti podjetij) in temeljijo na tradicionalnem modelu treh ravni vrednosti. Prispevek obravnava samo pribitke za obvladovanje in prikazuje novosti v razvoju ocenjevalske prakse v tujini. Ključne besede • pribitki za obvladovanje, strateška premija, odbitki za pomanjkanje obvladovanja, osnovna vrednost, tradicionalni model ravni vrednosti SUMMARY • Control of discounts and premiums and lack of marketability discounts are integral parts of every business valuation and have been consistently used in Slovene appraisal practice (for the first time thoroughly presented in Bojan Praznik's article in 2002). Despite the fact that since then appraisal practice has evolved considerably, Slovene appraisers mainly still use the same approaches (and sources of information) to define discounts and premiums as roughly 10 years ago. The sole purpose of this article is therefore to present current international developments in control premiums for BV appraisal practice and provide readers with fresh sources of information which can potentially be used in their appraisal assignments. Key words • control premium, strategic premium, control discounts, base level of value, traditional levels of value model Mag. Karin Lušnic, pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij, KLBV vrednotenje podjetij in poslovno svetovanje, d. o. o., karin.lusnic@klbv.si. 1. UVOD Ocenjevanje vrednosti podjetij je proces, pri katerem z uporabo ene metode ali več razpoložljivih metod1 ocenimo vrednost lastniškega kapitala. Pri tem mora ocenjevalec vedeti, kolikšen delež v lastniškem kapitalu ocenjuje oziroma za koga ocenjuje,2 ali ocenjuje lastniško zaprto podjetje oziroma podjetje, ki kotira na borzi. Zaradi navedenega so pri ocenjevanju vrednosti pomembna sestavina odbitki in pribitki, ki se izražajo preko vplivov lastnika na upravljanje podjetja (raven obvladovanja) ali preko možnosti lastnika, da unovči svoj lastniški delež v podjetju (raven tržljivosti). V teoriji ocenjevanja te pribitke in odbitke delimo v 2 skupini, in sicer v: • skupino 1: pribitki za obvladovanje oziroma odbitki za neobvladovanje, • skupino 2: odbitki za pomanjkanje tržljivosti/likvidnosti. O obeh skupinah pribitkov in odbitkov govorita publikaciji Valuing a Business, The Analysis and Appraisal of Closely Held Companies (Shannon P. Pratt, Alina V. Niculita, Fifth Edition, 2008, McGraw-Hill Companies) in Guide to Business Valuation (Jay E. Fishman, Shannon P. Pratt, J. Clifford Griffith, D. Keith Wilson, 2011, Practitioners Publishing Company), ki sta razvrščeni na 3. raven Hierarhije pravil ocenjevanja vrednosti (Urad ni list RS, št. 106/2010). Pribitki in odbitki so sestavni del slovenske ocenjevalske prakse, celovito pa so bili prvič obravnavani v prispevku Bojana Praznika Premije in diskonti pri ocenjevanju vrednosti podjetij, ki je bil objavljen v reviji Revizor, št. 6/2002. Področje pribitkov in odbitkov je bilo na kratko predstavljeno tudi v Priročniku za ocenjevanje vrednosti podjetij, ki ga je leta 2004 izdal Slovenski inštitut za revizijo, pripravil pa Bojan Praznik. V slovenski ocenjevalski praksi se je vse do danes zakoreninila uporaba pribitkov in odbitkov (tako za obvladovanje kot tudi odbitek za tržljivost), ki je praktično enaka izhodiščem, predstavljenim v prispevku iz leta 2002. Ta se navezujejo na publikacijo Guide to Business Valuation (Practitioners Publishing Company, Januar, 2001), ki pribitke ter odbitke obravnava precej poenostavljeno. Pri tem izhaja iz tradicionalne matrike ravni vrednosti3 in predpostavlja, da poznamo 3 ravni vrednosti: V skladu s teorijo ocenjevanja poznamo 3 različne načine ocenjevanja vrednosti (na donosu zasnovan način, tržni način in stroškovni način), vsak od navedenih načinov pa vključuje različne metode ocenjevanja. Delež v lastniškem kapitalu je lahko obvladujoč ali pa lastniku ne daje možnosti obvladovanja (navedeno predstavlja 2 skrajni možnosti, v praksi pa so možne različne kombinacije obvladovanja/neobvladovanja). Traditional Levels of value chart, vir: Guide to Business Valuation; Practitioners Publishing Company, januar, 2001. 1 2 3 1) vrednost za obvladujočega lastnika, 2) vrednost za neobvladujočega lastnika na popolnoma tržljivi osnovi in 3) vrednost za neobvladujočega lastnika na netržljivi osnovi. Med posameznimi ravnmi se premikamo z uporabo odbitka ali pribitka za obvladovanje oziroma odbitka za pomanjkanje tržljivosti, kar je poenostavljeno prikazano v spodnji tabeli. Tabela 1: Tradicionalna matrika treh ravni vrednosti Če na primer ocenjujemo 10-odstotni lastniški kapital v družbi z omejeno odgovornostjo4 in smo z metodo primerljivih kupoprodaj podjetij dobili vrednost za obvladujočega lastnika, bi na podlagi tradicionalne matrike ravni vrednosti morali uporabiti odbitek za pomanjkanje obvladovanja in tudi odbitek za pomanjkanje tržljivosti, da bi prišli do ravni vrednosti za neobvladujočega lastnika na netržljivi osnovi. Tradicionalna matrika ravni vrednosti poenostavljeno predpostavlja, da nas uporaba posameznega načina oziroma metode ocenjevanja vrednosti vedno pripelje na eno od zgoraj predstavljenih 3 ravni (npr. uporaba metode diskontiranega denarnega toka, pri čemer upoštevamo denarni tok, ki je na voljo za obvladujočega lastnika, na raven vrednosti za obvladujočega lastnika), nato le z uporabo pribitkov in odbitkov korigiramo ocenjeno vrednost za sestavine, ki jih naše ocenjevano podjetje nima. Takšen način se v večini primerov še vedno uporablja tudi v slovenski ocenjevalski praksi. Slabost modela tradicionalne matrike ravni vrednosti je, da kot izhodiščno (osnovno vrednost) uporablja vrednost za neobvladujočega lastnika na popolnoma tržljivi osnovi, ne glede na to, da danes obstajajo trgi, ki ponujajo informacije o trgovanju z obvladujočimi deleži. Prav tako tradicionalna matrika ravni vrednosti ne obravnava ločeno odbitka za pomanjkanje obvladovanja (praviloma ga izračunava iz pribitka za obvladovanje z uporabo formule _i_ (1 + Pribitek za obvladovanje)) in ne razlikuje med posameznimi sestavinami pribitka za obvladovanje, predvsem tistimi, ki omogočajo t. i. običajno kontrolo (finančni investitor), in elementi, ki so na voljo samo strateškim investitorjem (t. i. strateška premija). Tradicionalni model 3 ravni vrednosti je v svoji knjigi The Integrated Theory of Business Valuation (2004) izpopolnil Christopher Mercer, ki je pribitek za obvladovanje dejansko razdelil na pribitek, ki pride v poštev, kadar imamo opravka s finančnimi investitorji, in na strateško premijo (pribitek, kadar gre za strateške investitorje). Težava pa je v tem, da je v zadnjih letih razlika med finančnimi in strateškimi investitorji vedno manj opazna. Na podlagi tega lahko ugotovimo, da je pogled na obravnavo pribitkov in odbitkov (tako za obvladovanje kot tudi za tržljivost) v praksi drugačen od tega, ki ga poenostavljeno prikazuje tradicionalna matrika ravni vrednosti, kar bi bilo treba upoštevati tudi v naši ocenjevalski praksi. Naslednja potencialna pomanjkljivost pri uporabi pribitkov in odbitkov je, da se v naši ocenjevalski praksi pri večini primerov (tako za obvladovanje kot za 10-odstotni lastniški kapital praviloma ne omogoča obvladovanja, za družbo z omejeno odgovornostjo pa velja, da ni tržljiva (njene delnice ne kotirajo na borzi), torej govorimo o neobvladujočem in netržljivem lastniškem deležu. 4 pomanjkanje tržljivosti) sklicujemo zgolj na študije, ki so navedene v publikacijah Valuing a Business, The Analysis and Appraisal of Closely Held Companies in Guide to Business Valuation, ki praviloma temeljijo na ameriškem trgu. Ne poznamo pa morebitnih drugih študij oziroma premalokrat poskušamo podlago za odbitke in pribitke utemeljiti na virih, ki se nanašajo na lokalni trg ter uporabiti novejše pristope (obravnava odbitka za pomanjkanje tržljivosti z uporabo modela za oceno možnosti). Ne glede na to, da sta obvladovanje in tržljivost povezana, ta prispevek obravnava samo pribitke za obvladovanje. Namen tega prispevka je prikazati novosti na področju pribitkov za obvladovanje, ki so posledica razvoja stroke v tuji praksi, in bralca opozoriti na nabor študij, ki obravnavajo različne ravni obvladovanja. Ne glede na to, da je uporaba ugotovitev navedenih študij omejena, pa dobi bralec dober vpogled v razumevanje dejavnikov, ki vplivajo na obvladovanje. Prav tako želim prikazati, da način same obravnave pribitkov in odbitkov presega poenostavljeno uporabo tradicionalnega modela ravni vrednosti in zahteva razumevanje dejavnikov, ki vplivajo na obvladovanje in razumevanje koncepta osnovne vrednosti. Obravnava odbitkov za tržljivost ni predmet tega prispevka, le-ti bodo predstavljeni v drugem prispevku. 2. OSNOVNA VREDNOST Preden se lotimo konkretne obravnave študij pribitkov in odbitkov, moramo najprej: • opredeliti, za koga ocenjujemo in kaj ocenjujemo (elementi obvladovanja in tržljivosti) Navedeno predstavlja naš cilj, saj je to lastniški delež v kapitalu, ki ga ocenjujemo, pri čemer vemo, ali je naše podjetje lastniško zaprto ali kotira na borzi. Zgled: ocenjujemo 100-odstotni lastniški delež v družbi z omejeno odgovornostjo (kar predstavlja maksimalno obvladovanje in omejeno tržljivost); • razumeti in jasno opredeliti t. i. osnovno vrednost Osnovna vrednost je izhodišče za določanje pribitkov oziroma odbitkov. Brez jasno opredeljene osnovne vrednosti ni možno uporabiti pribitkov ali odbitkov. Osnovna vrednost je odvisna od izhodiščno opredeljene podlage vrednosti (ta nam pove, "za koga ocenjujemo") in od uporabljenih metod ocenjevanja vrednosti. Izbrana metoda ocenjevanja praviloma predstavlja izhodišče za obravnavo pribitkov in odbitkov za obvladovanje. Ugotavljamo, da z uporabo na donosu zasnovanega načina (metoda DCF ali metoda uglavničenja) praviloma kot osnovno vrednost dobimo vrednost za obvladujočega ali neobvladujočega lastnika, glede na to, kako je opredeljen denarni tok. V okviru tega načina poskušamo vidik obvladovanja zajeti v napovedi denarnega toka. Uporaba metode diskontiranega denarnega toka brez upoštevanja prilagoditev za elemente obvladovanja v samem denarnem toku v praksi ocenjevanja vrednosti ni priporočljiva. Za tržni način oziroma metodo primerljivih podjetij, uvrščenih na borzi, velja, da z uporabo te metode praviloma dobimo vrednost za neobvladujočega lastnika.5 Za metodo primerljivih kupoprodaj pa praviloma velja, da z uporabo te metode dobimo vrednost za obvladujočega lastnika (lahko tudi vrednost za naložbenika), pri čemer se moramo zavedati, da navedena osnovna vrednost potencialno vključuje določen del sinergij, ki pa jih je težko kvantificirati. Na sredstvih zasnovan način praviloma predpostavlja obvladujoče lastništvo in se zato praviloma uporablja za določanje ocen obvladujočih lastniških deležev. 3. PRIBITKI ZA OBVLADOVANJE 3.1. Osnove V teoriji ocenjevanja velja splošni dogovor, da obvladujočim lastnikom v podjetjih pripadajo pravice, ki jih neobvladujoči (manjšinski) lastniki nimajo. Razlike, ki izhajajo iz teh pravic, oziroma možnosti, ki jih na podlagi uporabe teh pravic lahko izkoristijo obvladujoči lastniki, dejansko pripeljejo do razlik v vrednosti delnice za obvladujočega lastnika do vrednosti enake delnice za neobvladujočega lastnika. Pri tem se prepogosto pozablja, da vrednost, ki izhaja iz možnosti obvladovanja, ni odvisna le od pravnih dejstev , ki vplivajo na samo obvladovanje, temveč tudi od ekonomskega potenciala in uspešnosti same družbe. Kakšno vrednost ima namreč dodatna možnost obvladovanja, če se ta nanaša na družbo, ki je v finančnih težavah in za katero je na primer vprašljiva predpostavka nadaljnjega poslovanja? Uspešnost posamezne družbe pa je po drugi strani nujno povezana z dejanskim upravljanjem družbe (angl. corporate governance) oziroma z možnostjo sprememb, ki jih v družbi lahko izvede potencialni prevzemnik. Študije, ki so v zadnjem času obravnavale pribitke za obvladovanje, so praviloma 5 ASA (American Society of Appraisers), študijsko gradivo v tej povezavi omenja teorijo Ericha Nata, ki nasprotuje zgornji ugotovitvi, ki pa jo publikacija Business Valuation: Discounts and Premiums na str. 33-40 utemeljeno zavrne. usmerjene v analizo upravljanja ter zagovarjajo ugotovitve, da je pribitek za obvladovanje za slabše upravljane družbe praviloma višji od pribitka, ki velja za boljše upravljane družbe. Navedeno utemeljujejo z dejstvom, da pri slabše upravljanih družbah prevzemnik lahko s spremembo v upravljanju doseže večje bodoče ekonomske koristi. V nadaljevanju smo najprej pregledali dejavnike, ki vplivajo na obvladovanje, in poudarili določene situacije, ki zahtevajo posebno obravnavo. Sledi pregled študije, ki predstavlja različne obravnave pribitkov in odbitkov za obvladovanje ter poudarja dejavnike, ki vplivajo na samo obvladovanje. 3.2. Dejavniki, ki vplivajo na obvladovanje Obvladujoči lastnik ima možnosti, da v okviru poslovanja posameznega podjetja s svojimi odločitvami vpliva na bistveno več dejavnikov kot neobvladujoči lastnik. V tej povezavi govorimo o pristojnostih oziroma dejavnikih, ki vplivajo na obvladovanje in med drugim vključujejo možnost (povzeto po Business Valuation: Discounts and Premiums, str. 20): • določitve denarne kompenzacije menedžmenta, direktorjev, zaposlenih, • odločitve, s kom bo družba dejansko poslovala, s kom po vstopala v pogodbena razmerja ipd., • odločitve o izplačilu dividend in dividendni politiki, • odločitve o nakupu lastnih delnic ali deležev v družbi, • odločitve o spremembi določil Akta o ustanovitvi ali Statuta, • odločitve o transakcijah M&A, • odločitve o nakupu, prodaji, najemu premoženja družbe, • imenovanja in zamenjave menedžmenta družbe, • odločitve o likvidaciji, prodaji družbe ali dela družbe (sredstev), • blokiranja vseh zgoraj navedenih odločitev. Odvisno od lokalne zakonodaje, statuta/družbene pogodbe, morebitnih dogovorov/pogodb s posojilodajalci ali drugih določil se o navedenih pristojnostih, ki vplivajo na obvladovanje, lahko odloča na podlagi navadne ali drugače kvalificirane večine (v tujini navedeno poznajo pod izrazom supermajority). Samo 100-odstotni lastnik popolnoma obvladuje podjetje, zato lahko v takem primeru enačimo vrednost 100-odstotnega deleža z vrednostjo podjetja. V vseh drugih primerih pa obstajajo razlogi za razmislek o uporabi odbitka za neobvladljivost oziroma pribitka za obvladovanje. Pri opredeljevanju pribitka za obvladovanje ali odbitka za pomanjkanje obvladovanja tako najprej izhajamo iz analize dejavnikov obvladovanja, ki veljajo za ocenjevano družbo, kar nam določi raven obvladovanja, ki jo iščemo. Glede na uporabljene metode ocenjevanja in posledično ugotovljeno osnovno vrednost pa v nadaljevanju za korekcijo obvladovanja lahko uporabimo različne študije (obravnavano v 3.3. in 3.4. točki). Pri tem velja v posameznem konkretnem primeru navedeno nadgraditi še z analizo upravljanja oziroma razumevanjem, kakšne ekonomske učinke lahko doseže učinkovitejše upravljanje družbe in koliko jih družba sploh lahko uresniči na trgu. Ne glede na zgoraj navedeno v nadaljevanju izpostavljamo 2 situaciji, ki zahtevata posebno obravnavo: • Podjetje, v katerem imata dva družbenika/delničarja vsak po 50-odstotni lastniški delež V skladu s publikacijo Business Valuation: Discounts and Premiums (str. 28) takšna situacija formalno ne predstavlja niti obvladujočega niti neobvladujočega deleža. V teh primerih je treba še posebej pozorno proučiti statut oz. družbeno pogodbo, da ugotovimo, ali posebni dogovori kljub vsemu ne dajejo enemu partnerju s 50-odstotnim deležem nekoliko večje upravljavske pravice kot drugemu. V takem primeru bo deležen odbitka za neobvladljivost le delež partnerja z manjšimi pravicami. • Podjetje, v katerem so lastniški deleži razdeljeni na način, da ima eden od lastnikov t. i. "potencialno prevladujoči delež" (angl. swing vote potential) Gre za primere, kjer je lahko neobvladujoči lastnik upravičen do pribitka za obvladovanje, ki izhaja iz dejstva, da sta oziroma so ostali družbeniki za njegov delež pripravljeni plačati premijo ne glede na to, da gre dejansko za neobvladujoč lastniški delež. Konkreten primer bi se nanašal na situacijo, v kateri imata dva družbenika v podjetju vsak po 45-odstotni lastniški delež, tretji (neobvladujoči) pa 10-odstotni lastniški delež. Družbenik A, ki je lastnik 45-odstotnega deleža podjetja, je za dodatnih 10 % pripravljen plačati premijo, saj mu ta omogoča navadno večino (55-odstotni lastniški delež). Za oba zgoraj navedena primera velja, da se pri opredelitvi višine pribitka/odbitka za obvladovanje težko opremo na študije, saj praktično ne obstajajo, zato sta v teh primerih potrebni večja previdnost in poglobljena analitična presoja. 3.3. Kakšne podlage za določitev pribitka za obvladovanje smo ocenjevalci praviloma uporabljali do zdaj Glede na to, da slovenska ocenjevalska praksa temelji predvsem na publikacijah Valuing a Business, The Analysis and Appraisal of Closely Held Companies in Guide to Business Valuation, lahko z gotovostjo trdimo, da večina ocenjevalcev pozna vire za določitev pribitka za obvladovanje, ki so navedeni v teh publikacijah. Empirični podatki, ki so podlaga za posamezne študije, se razvrščajo v dve kategoriji, in sicer: 1) Pribitki, plačani za prevzem podjetij, v primerjavi s cenami delnic teh podjetij na delujočem trgu kapitala pred objavo prevzema V to kategorijo spada podatkovna baza FactSet Mergerstat/BVR Control Premium Study (http://www.bvmarketdata.com), ki na podlagi poizvedb pripravlja podlage za ugotavljanje pribitkov za obvladovanje, implicitno vgrajenih odbitkov za pomanjkanje obvladovanja ter izračunavanje mnogokratnikov. Podatkovna baza je plačljiva in temelji na ameriškem tržnem sistemu. 2) Odstotki odbitkov pri transakcijah manjšinskih deležev v primerjavi s čisto vrednostjo (NVS) teh sredstev V to kategorijo spadajo podjetja, za katera vemo, da javno objavljajo podatek o neto vrednosti svojih sredstev, njihove delnice pa kotirajo na borzah. Navedeni podatki v določenih primerih služijo za določitev odbitkov za pomanjkanje obvladovanja. Nanašajo se na: • cene na borzo uvrščenih delnic vzajemnih skladov (angl. Closed-end mutual funds) v primerjavi s čistimi vrednostmi njihovih sredstev, ki jih redno objavljajo finančne publikacije New York Times, Wall Street Journal, Morningstar in drugi; • cene delnic nepremičninskih investicijskih skladov (angl. Real Estate Investment Trusts - REITs) v primerjavi s čistimi vrednostmi njihovih sredstev, ki jih letno objavlja NAREIT (angl. National Association of Real Estate Investment Trust). Slovenski ocenjevalci se pri opredelitvi podlage za pribitek za obvladovanje največkrat sklicujemo na podatke, ki so objavljeni v zadnji izdaji publikacije Valuing a business: The Analysis and Appraisal of Closely Held Companies (2008) in se nanašajo na študije Mergerstat Review, pribitek za obvladovanje pa se giblje med 25 % in 40 %. Te izhodiščne informacije uporabljamo tudi za ugotavljanje odbitka za pomanjkanje obvladovanja, ki ga v praksi praviloma izračunavamo z uporabo i formule 1_ (1 + Pribitek za obvladovanje). To pomeni, da predpostavljamo, da sta pribitek za obvladovanje in odbitek za pomanjkanje obvladovanja vedno povezana, kot prikazuje zgornja formula, kar pa v praksi ne drži vedno. Na to opozarja tudi publikacija Business Valuation: Discounts and Premiums (str. 19 in 20), ki se pri tem sklicuje na članek Davida Simpsona, ki omejitve tega pristopa vidi v razpršenih izhodiščnih podatkih za pribitke za obvladovanje, koncentraciji obvladovanja, sinergijah, ki so vključene v pribitkih za obvladovanje in jih je težko kvantificirati, elementih korporativnega upravljanja ipd. Pri tem slovenski ocenjevalci zanemarjamo dejstvo, da bi v določenih primerih odbitke za pomanjkanje kontrole lahko pridobili neposredno iz razpoložljivih študij (primeri: FactSet Mergerstat - BVR Control Premium Study, Odstotki odbitkov pri transakcijah manjšinskih deležev v primerjavi s čisto vrednostjo sredstev (NVS) ipd.), ne pa le z uporabo formule. 3.4. Pregled podatkovnih baz in študij, ki obravnavajo pribitek za obvladovanje Glede na to, da poleg študij, navedenih v 3.3. točki, obstajajo tudi druge publikacije, je v nadaljevanju podan pregled študij/podatkovnih baz, ki lahko pomagajo pri razumevanju in opredeljevanju višine pribitka za obvladovanje oziroma odbitka za pomanjkanje obvladovanja. Pri tem smo za pomembnejše študije pripravili kratek povzetek, nekatere pa samo omenjamo. Študija/Podatkovna baza Vsebina FactSet Mergerstat - BVR Control Premium Study • To je podatkovna baza (http://www.bvmarketdata.com), ki omogoča podlage za ugotavljanje pribitkov za obvladovanje, implicitno vgrajenih odbitkov za pomanjkanje obvladovanja ter izračunavanje mnogokratnikov. Praviloma izhaja iz študij ameriškega trga. • Podatkovna baza omogoča poizvedbe o pribitkih za obvladovanje po posameznih industrijah. • Prikazuje ceno transakcije in vrednosti delnic 1 dan, 1 teden, 1 mesec in 2 meseca pred transakcijo. The Appraisal Foundation (Discussion Draft - The Measurement and Application of Market Participant Acquisition Premiums) April 2013 • Dokument je izdala Ameriška ustanova ocenjevalcev (angl. The Appraisal Foundation) 16. 4. 2013. Dokument je trenutno v fazi osnutka, pričakuje pa se, da bo potrjen v 3 mesecih. • Predstavlja tako imenovano Navodilo za delo ameriških ocenjevalcev, kadar ti ocenjujejo podjetja za namene računovodskega poročanja. • Dokument obravnava zanimiv način utemeljevanja pribitkov za obvladovanje, ki temelji na razliki med diskontiranim denarnim tokom ocenjevane družbe z vidika zatečenega stanja (angl. current corporate governance) in diskontiranim denarnim tokom, ki upošteva spremembe v upravljanju in učinkovitosti. • Pri tem dokument zelo natančno navaja dejavnike, ki jih je treba analizirati za utemeljevanje pribitka za obvladovanje. • Prav tako dokument predlaga, naj se v primeru zgoraj navedene analize pribitek za obvladovanje aplicira na vrednost celotnega kapitala in ne na vrednost lastniškega kapitala. Študija/Podatkovna baza Vsebina Damodaran - The Value of Control - Implications for Control Premia, Minority Discounts and Voting Share Differentials (2005) • Damodaran v svojem prispevku ugotavlja, da vrednost obvladovanja izhaja iz možnosti nadzora, ki omogoča drugačno delovanje podjetja. Po njegovem naj bi bila vrednost obvladovanja vgrajena v ceno vsake delniške družbe, kar potem omogoča ugotavljanje oziroma merjenje moči korporativnega upravljanja (njegova analiza temelji praviloma na ameriškem trgu). • Novo vodstvo lahko poveča vrednost podjetja s povečevanjem denarnih tokov iz obstoječih sredstev, z večjo rastjo, učinkovitim upravljanjem poslovno nepotrebnega premoženja in zmanjšanjem stroškov financiranja. • Verjetnost, da pride do spremembe v upravljanju, je odvisna od mehanizma za spreminjanje upravljanja, institucionalnih omejitev, kapitalskih omejitev, vztrajnosti in navzkrižja interesov. • Damodaran v svojem prispevku v okviru empiričnih evidenc ugotavlja, da obstajajo jasni dokazi, da strokovnjaki v praksi uporabljajo pribitke za obvladovanje v razponu med 15 % do 20 % (str. 58). Dyck & Zingales (2004) -Private Benefits of Control - An International Comparison • Študija analizira 412 transakcij z obvladujočimi svežnji (control block transactions) 1990-2000 z uporabo pristopa Barclay & Holderness, na podlagi katerega so ugotavljali in klasificirali koristi obvladovanja za 39 držav. • Avtorji ugotavljajo, da je obvladovanje v povprečju vredno 14 % ocenjene vrednosti lastniškega kapitala posamezne družbe, oziroma znaša v razponu od -6 % ocenjene vrednosti lastniškega kapitala za japonske družbe do +65 % ocenjene vrednosti lastniškega kapitala za družbe v Braziliji. Barclay, Holderness & Sheehan (2001) - The Block Pricing Puzzle • Avtorji študije ugotavljajo, da transakcije večjih svežnjev med zasebnimi strankami praviloma vključujejo 11 -odstotno premijo v primerjavi z borzno ceno po najavi transakcije (post-announcement exchange price). • Po drugi strani pa družbe izvajajo zasebne investicije večjih svežnjev v povprečju z 19-odstotnim diskontom. • Avtorji kot razlog za to anomalijo navajajo, da so kupci v poslih s svežnji praviloma aktivnejši in se vključujejo v upravljanje družb, medtem ko so vlagatelji praviloma bolj pasivni in v upravljanju družb ne sodelujejo. Steven Kaplan (1995) -Valuation Issues in Corporate Control Transactions (Hubrish Study) • Študija obravnava 70 večjih prevzemov in analizira posamezne dejavnike korporativnega upravljanja. Avtor ugotavlja, da so se preplačila nadaljevala tudi v prvi polovici leta 1990, in sicer se je vrednost premoženja po prevzemih v povprečju povečala za 13 %, pri čemer se je premoženje prevzetih družb v povprečju povečalo za 21 %, premoženje prevzemnikov pa zmanjšalo v povprečju za -8 %. Študija/Podatkovna baza Vsebina Antoniou, Arbour and Zhao (2008) - "How Much Is Too Much: Are Merger Premiums Too High" • Avtorja sta proučila 394 uspešnih združitev britanskih podjetij med letoma 1985 in 2004. Vzorec sta razdelila na 3 dele, in sicer na zgornjih in spodnjih 30 % (najvišje in najnižje premije za obvladovanje) ter sredinskih 40 % vzorca. • Na splošno ugotavljata, da je bila uspešnost prevzemnikov slabša od trga, razlike pa so bile med portfeljema z visoko in nizko premijo zelo majhne (statistično nepomembne). Navedeno pomeni, da je bila uspešnost prevzemnikov lahko odvisna od drugih dejavnikov in ne samo od pribitka za obvladovanje. Massari, Mange&Zanetti -Control Premium in Legally Constrained Markets for Corporate Control (Italy) 2006 • Avtorji so za analiziranje premij za obvladovanje v Italiji uporabili model, ki so ga pred tem uporabili Barclay & Holderness. Ugotovili so, da je pri paketnih transakcijah (angl. block transactions) premija za obvladovanje znašala okvirno 8 % lastniškega kapitala družbe, pri paketnih prodajah, ki jim je sledila prevzemna ponudba, pa 9 % lastniškega kapitala družbe. • Ugotovitve te študije nakazujejo precej nižje pribitke za obvladovanje, kot pa so izhajali iz predhodnih študij, ki so temeljile na enakem modelu. Prav tako avtorji te študije ugotavljajo, da se tuji prevzemniki in finančni investitorji soočajo z večjimi težavami, da v prevzetih družbah kapitalizirajo koristi, ki naj bi izhajale iz pribitkov za obvladovanje. Dragota, Dumitrescu, Ruxanda et al., Control Premium for Romanian Listed Companies (2005) • Študija obravnava 44 primerov, ki so se zvrstili med letoma 2002 in 2004 in se nanašajo izključno na romunski trg. • Avtorji ugotavljajo, da je pribitek za obvladovanje močno povezan s korporativnim upravljanjem in pravno zakonodajo, ki velja za zaščito manjšinskih delničarjev. Avtorji so na podlagi pregledanega in analiziranega vzorca ugotovili srednjo vrednost pribitka za obvladovanje v višini 44,6 % in povprečno vrednost v višini 79,9 %. Navedeno nakazuje, da je bil vzorec zelo razpršen (visok koeficient variacije). Damijan, Gregoric & Prasnikar (2004) -Ownership Concentration and Firm Performance in Slovenia • Študija obravnava analizo učinkov konsolidacije lastništva na uspešnost podjetij v Sloveniji in vključuje vzorec 150 velikih in srednje velikih podjetij, ki zaposlujejo v povprečju 500 oseb in ustvarjajo 10 milijard SIT (€ 42 m) prometa za obdobje 1998-2002. • Avtorji so ugotovili slabšo uspešnost v podjetjih, kjer so v lastniški strukturi prevladovali večinski delničarji (angl. controlling owners), ki pa niso imeli prevladujočega nadzora (angl. majority control owners). Poleg zgoraj navedenih študij obstajajo vsaj še naslednje, ki obravnavajo pribitke/odbitke za obvladovanje: • Claessens, Djankov, Fan & Lang. (1999). Expropriation of Minority Shareholders: Evidence from East Asia, • Sinclair Davidson. (2000). An Estimate of the Control Premium in South Africa, • Gregoric & Vespro. (2003). Block Trades and the Benefits of Control in Slovenia, • Lei & Song. (2004). Corporate Governance and Firm Valuations: Evidence from Hong Kong, • RSM Bird Cameron. (2010). Australian Control Premium Study, • Meoli, Paleari & Urga. (2006). When Controlling Shareholders "Live Like Kings". 4. ZAKLJUČNE UGOTOVITVE Na podlagi študij, navedenih v 3.4. točki, ugotavljamo, da je podlaga za opredeljevanje oziroma razmišljanje o pribitku za obvladovanje širša, kot smo jo v ocenjevalski praksi uporabljali do zdaj. Ne glede na to, da so določene študije ozko usmerjene samo na analiziranje empiričnih podatkov o pribitkih za obvladovanje za posamezne države, pa se druge usmerjajo širše in nudijo nabor uporabnih možnosti. Z vidika praktične uporabe je treba več pozornosti nameniti podatkovni bazi FactSet Mergerstat - BVR Control Premium Study in študiji Aswatha Damodarana. Mergerstat - BVR Control Premium Study omogoča ciljno usmerjene poizvedbe, ki so osredotočene le na posamezne industrije, omogočajo pa tudi določitev širine obdobja poizvedovanja. Na podlagi analize teh študij ugotavljamo, da na višino pribitka za obvladovanje vpliva več dejavnikov, in sicer: • izbor dejavnosti, • izbor obdobja, ki je predmet analiziranja, • možnost združitev in prevzemov v posamezni dejavnosti, • portfelj neopredmetenih sredstev in • dejstvo, kako so bile negativne premije obravnavane oziroma zajete v posameznih izračunih. Posledično za to podatkovno bazo ugotavljamo, da so zelo velike razlike v višini pribitkov med posameznimi industrijami in da obstaja možnost, da so pribitki za obvladovanje previsoki zaradi implicitnega upoštevanja posebnih sinergij. Ne glede na navedeno in upoštevajoč dejstvo, da ta podatkovna baza temelji izključno na študijah ameriškega trga, pa na vsak način predstavlja eno od možnih podlag za ugotavljanje pribitkov za obvladovanje. Študija Aswatha Damodarana po drugi strani podaja zelo dober pregled dejavnikov, ki vplivajo na višino pribitka za obvladovanje in ugotavlja, da vrednost obvladovanja izhaja iz možnosti, da se posamezna družba upravlja drugače in bolj učinkovito. Na podlagi tega utemeljuje, da je pribitek za obvladovanje večji pri slabo upravljanih družbah v primerjavi z učinkovito upravljanimi družbami. V gradivu navaja tudi empirične evidence in ugotavlja, da obstajajo jasni dokazi, da strokovnjaki pri trgovanju z lastniško zaprtimi družbami v praksi uporabljajo pribitke za obvladovanje v razponu med 15 % do 20 %. Ne glede na to, da je dokument, ki ga je objavila Ameriška ustanova ocenjevalcev (angl. The Appraisl Foundation) 16. 4. 2013, še v fazi osnutka, kar pomeni, da se bo na podlagi prejetih komentarjev končni dokument lahko razlikoval od objavljenega osnutka, pa ta ponuja zanimiv pristop k analizi pribitka za obvladovanje. Pri tem moramo upoštevati, da se ta dokument nanaša samo na ocenjevanje vrednosti za namene računovodskega poročanja. Ne glede na navedeno pa daje celovit vpogled v analizo tržnih dejavnikov, ki vplivajo na višino pribitka za obvladovanje, ter zagovarja pristop obravnave pribitka za obvladovanje z metodo diskontiranega denarnega toka. Pri obravnavanju pribitka za obvladovanje moramo upoštevati, da ga je treba prvenstveno obravnavati preko denarnega toka. Uporaba metode diskontiranega denarnega toka brez upoštevanja prilagoditev za dejavnike obvladovanja v samem denarnem toku v praksi ocenjevanja vrednosti ni priporočljiva. 5. VIRI IN LITERATURA 1. Barclay, Holderness & Sheehan. (2001). The Block Pricing Puzzle. Simon School of Business Working Paper No. FR 01-05. Social Science Research Network. 2. Damodaran, A. (2005). The Value of Control - Implications for Control Premia, Minority Discounts and Voting Share Differentials. Social Science Research Network. 3. Dragota, Dumitrescu, Ruxanda et al. (2005), Control Premium for Romanian Listed Companies. Social Science Research Network. 4. Dyck & Zingales. (2004). Private Benefits of Control - An International Comparison. Journal of Finance, 59 (2). 5. FactSet Mergerstat/BVR Control Premium Study. Najdeno na naslovu http://www.bvmarketdata.com. 6. Fishman, P. & Griffith, W. (2011). Guide to Business Valuation. Practitioners Publishing Company. Fort Worth Texas. 7. Gregorič, D. & Prašnikar. (2004). Ownership Concentration and Firm Performance in Slovenia. LICOS Centre for Transition Economics, Discussion Paper 142/2004. 8. Massari, M. & Zanetti. (2006). Control Premium in Legally Constrained Markets for Corporate Control. Social Science Research Network. 9. Pratt, N. (2008). Valuing a Business, The Analysis and Appraisal of Closely Held Companies. 5. izdaja, McGraw-Hill Companies. 10. Pratt, N. (2009). Business Valuation: Discounts and Premiums, 2. izdaja, John Wiley & Sons Inc. 11. The Appraisal Foundation. 16. 4. 2013. Discussion Draft - The Measurement and Application of Market ParticipantAcquisition Premiums. The Appraisal Foundation. Ivan Kebrič* Načrtovanje rasti podjetja Estimating Growth POVZETEK • Vrednost podjetja je pogosto enaka sedanji vrednosti pričakovanih denarnih tokov, ki naj bi jih podjetje ustvarilo v obdobju svojega poslovanja. Pri ocenjevanju je bistvenega pomena načrtovana stopnja rasti prihodkov oziroma dobička. V prispevku prikazuje avtor različne možne načine ocenjevanja omenjene rasti. Obstajajo trije načini ocenjevanja rasti podjetja: zgodovinske stopnje rasti, ocene rasti analitikov in uprave in analiza osnovnih dejavnikov rasti, pri kateri je rast odvisna od zadržanega dobička oziroma investicij in njihove učinkovitosti. Avtor obravnava v prispevku prednosti in slabosti vseh treh načinov in prikaže praktičen primer analize osnovnih dejavnikov rasti. Ključne b6S6d6 • bilanca stanja, denarni tok, diskontna mera, dobiček iz poslovanja, dolg, investicije, knjigovodska vrednost, lastniški kapital, povprečni tehtani strošek kapitala, prihodki, rast, tržna kapitalizacija SUMMARY • The value of a firm is usually equal to the present value of expected future cash flows generated by the firm. The most critical input in valuation is the growth rate to use to forecast future revenues or earnings. The analysis of different ways of estimating growth is presented in the article. There are three basic approaches to estimating growth of a firm: a historical growth rate, analysts and management estimates, and analysis of the firm's fundamentals, where the growth is determined by how much is reinvested and what returns capital expenditures are generating. The author discusses advantages and disadvantages of all three approaches and presents a practical example of the fundamental determinants of growth. Key WOrdS • balance sheet, cash flow, discount rate, earnings before interest and taxes, debt, capital expenditures, book value, equity, weighted average cost of capital, revenues, growth, market capitalization * Magister ekonomije, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij, IVEA, d. o. o., Ljubljana, ivan.kebric@triglav-du.si. 1. UVOD Vrednost lastniškega kapitala podjetja je pogosto enaka sedanji vrednosti pričakovanih neto denarnih tokov, ki naj bi jih podjetje ustvarilo v obdobju svojega poslovanja, kar lahko zapišemo v naslednji obliki: VP = NDT0 x (1 + g)/(r -g) (VP - vrednost lastniškega kapitala podjetja NDT0 - neto denarni tok g - stopnja rasti NDT r - diskontna mera) ( 1 ) Ocenjena vrednost lastniškega kapitala podjetja je torej odvisna od velikosti neto denarnega toka, njegove rasti in od diskontne mere. Zato je načrtovana stopnja rasti neto denarnih tokov eden od ključnih elementov, ki vpliva na ocenjeno vrednost. Vendar te stopnje rasti pogosto ne ocenjujemo neposredno, pač pa posredno na podlagi rasti prihodkov, dobička iz poslovanja ali neto dobička. 2. OCENJEVANJE STOPNJE RASTI V metodologiji ocenjevanja so se izoblikovali trije osnovni načini ocenjevanja rasti podjetja,1 in sicer: • zgodovinske stopnje rasti, • napovedi analitikov, ki spremljajo posamezno podjetje, in ocene poslovodstva, • analiza osnovnih dejavnikov rasti in ocena pričakovanih stopenj rasti. 2.1. Zgodovinske stopnje rasti Prvi način ocenjevanja stopnje rasti temelji na predpostavki, da bo prihodnja rast podjetja enaka njeni pretekli rasti. Taka predpostavka je lahko smiselna pri ocenjevanju velikih, stabilnih podjetij, ki poslujejo v zrelih dejavnostih, ni pa primerna za hitro rastoča podjetja ali podjetja, ki poslujejo v cikličnih dejavnostih. Kot primer spreminjanja stopenj rasti čistih prihodkov od prodaje v daljšem časovnem obdobju si oglejmo gibanje teh stopenj rasti pri Krki. V sliki 1 prikazujemo drseče povprečne petletne stopnje rasti čistih prihodkov Krke v obdobju 2002-20112. Podatek za leto 2002 pomeni povprečno letno 1 Glej npr. Damodaran, A: Growth Rates and Terminal Value, NYU Stern School of Business ali Damodaran, A: Estimating Growth DCF Valuation, NYU Stern School of Business (objavljeno na njegovi spletni strani). stopnjo rasti čistih prihodkov od prodaje v obdobju 1997-2002, podatek za leto 2003 povprečno letno stopnjo rasti v obdobju 1998-2003 itd. V sliki prikazujemo tudi drseče povprečne letne investicije v enakem obdobju. Prikazan podatek o povprečnih letnih investicijah za leto 2002 v sliki pomeni povprečne letne investicije v obdobju 1997-2002, ki so izračunane iz bilance stanja, itd. Povprečna letna stopnja rasti čistih prihodkov od prodaje je naraščala v obdobju 2002-2008, nato pa je začela padati. Do leta 2008 so naraščale tudi povprečne letne investicije, medtem ko se je njihova rast po letu 2008 umirila.3 Slika 1: Povprečne petletne stopnje rasti čistih prihodkov od prodaje in povprečne letne investicije (v milijon EUR) Na osnovi prikazanih rezultatov lahko sklepamo, da se pretekle povprečne letne stopnje rasti pri družbi Krka spreminjajo. Do leta 2008 je družba svoje čiste prihodke od prodaje v primerjavi z letom 1997 povečala za skoraj trikrat (indeks 284). Vrednost prodaje družbe v letu 2008 se je približala eni milijardi EUR. Seveda visoke stopnje rasti lažje dosegajo manjša podjetja kot srednje velika in velika podjetja. Vendar pa manjša podjetja, ki dosegajo visoke stopnje rasti, postajajo srednje velika, zaradi česar se možnost hitre nadaljnje rasti zmanjšuje. Zato zgodovinske stopnje rasti pogosto niso uporabne za napovedovanje 2 Podatki za obdobje 1997-2005 so v evre preračunani z upoštevanjem slovenske inflacije in ustreznim menjalnim tečajem med EUR in SIT. Po letu 2008 se povprečne letne investicije gibljejo okoli 135 milijonov EUR: 132-136 milijonov EUR. prihodnjih stopenj rasti ne glede na to, ali govorimo o rasti čistih prihodkov ali dobička. 2.1.1. Stabilna dolgoročna rast - Gordonov model Osnovna predpostavka v vseh modelih, ki temeljijo na sedanji vrednosti, je predpostavka o pričakovani rasti. Pri tem v splošnem velja, da je precej lažje napovedovati rast čistih prihodkov od prodaje od rasti dobička. Razlog za to je dejstvo, da imajo računovodske politike precej manjši vpliv na prihodke kot na dobiček.4 Poleg tega so razlog za večja nihanja dobička tudi fiksni stroški poslovanja podjetja. Kot smo prikazali na primeru Krke, je običajno splošna značilnost poslovanja podjetij, da prehajajo skozi različne faze poslovanja: od nadpovprečnih stopenj rasti do faze, ko lahko dosega le še stabilno dolgoročno rast. V splošnem lahko pri prihodnjem poslovanju podjetja upoštevamo tri različne scenarije, in sicer: • podjetje je že v zreli fazi in zato ne bo več dosegalo nadpovprečnih stopenj rasti; • podjetje bo v prvi fazi dosegalo nadpovprečne stopnje rasti, nato pa se bo njegova rast umirila na stabilno dolgoročno rast - dvostopenjski model rasti oziroma načrtovanja poslovanja podjetja; • podjetje bo v prvi fazi dosegalo nadpovprečne stopnje rasti, nato pa bo ta stopnja rasti začela padati in se bo končno umirila na ravni dolgoročne stabilne stopnje rasti - tristopenjski model rasti oziroma načrtovanja poslovanja podjetja. Dejavniki, ki vplivajo na rast podjetja, so: • velikost podjetja: čim večje je podjetje, tem težje dosega visoke stopnje rasti; • trenutna stopnja rasti podjetja: čeprav pretekla rast ni vedno ustrezna osnova za načrtovanje prihodnje rasti, obstaja korelacija med preteklo in prihodnjo stopnjo rasti; pričakujemo lahko, da bo podjetje z visoko trenutno stopnjo rasti imelo v prihodnje višjo rast od podjetja s trenutno nizko stopnjo rasti; • ovire pri vstopu v dejavnost: nadpovprečne stopnje rasti, ki jih dosega podjetje, so pogosto posledica ovir, ki preprečujejo vstop novih podjetij v to dejavnost, ali posledica primerjalnih prednosti takega podjetja. Različno visoke stopnje rasti podjetja vplivajo tudi na njegovo tveganje, pri čemer lahko osnovne značilnosti podjetja s stabilno stopnjo rasti strnemo v naslednje točke: Ugotovitve v tem delu in v nadaljevanju povzemamo po Damodaran, A: Looking Foreward: Estimating Growth, NYU Stern School of Business (objavljeno na njegovi spletni strani). 4 • tveganje podjetja s stabilno stopnjo rasti izraža to njegovo značilnost; beta takega podjetja se približuje vrednosti ena; • strošek dolžniškega kapitala takega podjetja izraža varnost stabilnega podjetja; • razmerje med dolgom in lastniškim kapitalom takega podjetja se približuje optimalni strukturi kapitala oziroma panožnemu povprečju;5 • dosežen donos celotnega kapitala se približuje WACC-u.6 Ker podjetja prehajajo skozi različne faze rasti, na dolgi rok ne morejo dosegati nadpovprečnih stopenj rasti, ki bi jih nato upoštevali v Gordonovem modelu. Pri tem v splošnem velja, da dolgoročna stabilna stopnja rasti podjetja7 ne more biti višja od stopnje rasti gospodarstva, v katerem posluje, seveda pa je lahko nižja. Če stopnjo rasti v Gordonovem modelu izenačimo z dolgoročno stopnjo rasti cen, se s tem izognemo problemu dolgoročnega načrtovanja investicij. 2.2. Ocene analitikov in uprave Druga možnost, ki se ponuja pri načrtovanju rasti podjetja, so napovedi analitikov, ki spremljajo posamezna podjetja, in napovedi uprav teh podjetij. Slabost tega načina je, da ocene izvedencev obstajajo pretežno za velika podjetja, ki kotirajo na borzi, v precej manjši meri pa za manjša podjetja, medtem ko običajno ni analiz za podjetja, ki niso uvrščena na borzo. Poleg tega prikazuje Damodaran8 kritiko priporočil, ki jo je strnil v "pet smrtnih grehov" analitikov: • drevesa namesto gozda (Tunel Vision): pomeni, da se analitiki osredotočijo na posamezni sektor, ne da bi upoštevali položaj v širšem okolju; • čredni nagon (Lemmingitis) obsega spremembo priporočila posameznika zaradi spremembe priporočil ostalih analitikov; • stockholmski sindrom (Stockholm Syndrom) se nanaša na poistovetenje analitikov z upravo ocenjevanega podjetja, namesto da bi poslovanje podjetja kritično analizirali; • iluzionizem (Factofobia) pomeni željo posameznih analitikov po izvirnosti in odmevnosti, ne da bi pri tem upoštevali dejstva; • razdvojenost (dr. Jekyll/Mr. Hyde) se nanaša na željo analitikov, da bi ugajali vodstvu zaradi poslovnih interesov. 5 Damodaran kot izjemo pri tem navaja izrazito nenaklonjenost uprave podjetja do zadolževanja. 6 Weighted Average Cost of Capital - povprečni tehtani strošek kapitala. 7 Stopnja rasti podjetja, ki jo upoštevamo v Gordonovem modelu. Glej Damodaran, A: Growth Rates and Terminal Value DCF Valuation: The Five Deadly Sins of an Analyst, NYU Stern School of Business (objavljeno na njegovi spletni strani). V ta sklop možnosti sodijo tudi napovedi uprav oziroma poslovodstva, ki so vključene v strateške in planske dokumente družbe, ki jih potrjuje nadzorni svet. Zato predstavljajo zavezo uprave, da take rezultate tudi doseže. Slabost tega načina je "pristranskost" uprav pri pripravi poslovnih načrtov. Zato je treba analizirati pretekle planske dokumente družbe in jih primerjati z dejansko doseženimi rezultati. Ob tem je treba napovedi v strateških dokumentih družbe kritično presojati in analizirati, strateške cilje družbe pa primerjati z razmerami v širšem okolju in z načrtovanimi rezultati konkurenčnih družb. 2.3. Analiza osnovnih dejavnikov rasti Tretji način ocenjevanja pričakovane rasti podjetja zahteva analizo dejavnikov, ki so vplivali na preteklo rast podjetja. Med temi sta najpomembnejša obseg investicij in njihova učinkovitost. Pri tem pomenijo investicije tako naložbe v obstoječe proizvodne zmogljivosti kakor tudi širitev podjetja s prevzemi in naložbami v distribucijske poti itd. Med ostale dejavnike, ki vplivajo na rast podjetja, sodijo sposobnost uprave, sprememba tržnih pogojev, sprememba strukture proizvodnje itd. Ocenjevalec se mora zavedati, da običajno podjetja v daljšem časovnem obdobju ne morejo povečevati obsega prihodkov brez ustreznih investicij. Razlogi za to so naslednji: • realno povečevanje cen v daljšem časovnem obdobju zaradi konkurence ni mogoče, • tehnološko zastarevanje, • ekonomsko zastarevanje. Zaradi navedenih dejavnikov je vrednost podjetja odvisna od vrednosti sredstev, s katerimi podjetje razpolaga, in od potencialne rasti, ki je posledica prihodnjih investicij. Vrednost obstoječih sredstev vpliva na vrednost podjetja zato, ker mu omogoča ustvarjanje denarnih tokov danes in v bližnji prihodnosti, medtem ko naj bi pričakovane prihodnje investicije vplivale na ustvarjanje pričakovanih denarnih tokov v obdobju projekcije poslovanja. V tem smislu lahko sredstva podjetja razdelimo na razpoložljiva sredstva in sredstva rasti. V finančnem smislu lahko bilanco stanja družbe prikažemo v naslednji obliki: Slika 2: Finančno pojmovanje bilance stanja Sredstva Obveznosti Obstoječa sredstva (pretekle investicije) Kapital Prihodnje investicije (pričakovana vrednost) Obveznosti Zato je razumljivo, da se lahko finančno pojmovanje bilance stanja zelo razlikuje od njene računovodske oblike, saj je predvsem ocena pričakovane vrednosti pri finančnem pojmovanju bistveno drugačna od tega razumevanja v računovodskem smislu. Te razlike so tudi razlog, da se knjigovodska vrednost kapitala pogosto bistveno razlikuje od njene tržne vrednosti. Razmerje med tržno in knjigovodsko vrednostjo oziroma razmerje med ceno delnice in njeno knjigovodsko vrednostjo nekaterih naših in tujih podjetij, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo, prikazujemo v sliki 3. Slika 3: Razmerje med tržno in knjigovodsko vrednostjo nekaterih naših podjetij Razmerje med tržno ceno in knjigovodsko vrednostjo delnice 3,0 2,5 2,0 1,5 1,0 0,5 2,3 2,3 2,3 1,5 1,5 1,2 ■ 1,1 1 I 0,6 0,6 1 1 ■ ■ 0,2 f ^ „o* J ^ Af 0<* -iQV O* „0V xON . oo J^F SiP ( A® rJ* Očitno je, da je to razmerje pri naših podjetjih bistveno nižje od razmerja pri prikazanih tujih podjetjih. Vendar pa to razmerje ni odvisno le od pričakovane stopnje rasti, pač pa je tudi pod vplivom ostalih dejavnikov. Med njimi je pomembno tudi tveganje, ki je posledica zadolženosti podjetja. Vsa prikazana tuja podjetja so nizko zadolžena9, kar pa ne velja za vsa slovenska podjetja, še posebej ne za Mercator in Gorenje. Ker so predstavljena podjetja iz različnih dejavnosti in različno zadolžena, prikazujemo v nadaljevanju razmerje med tržno ceno in knjigovodsko vrednostjo delnice za ameriška podjetja iz računalniške dejavnosti. Rezultati se nanašajo na podatke, ki so bili objavljeni v začetku leta 2013.10 Slika 4: Razmerje med tržno in knjigovodsko vrednostjo ameriških podjetij v računalniški dejavnosti, januar 2013 Razmerje med ceno in knjigovodsko vrednostjo delnice IBM Apple Segate Netapp Dell Westwrn HP Tech Digital Razen podjetja Hewlett-Packard so vsa prikazana podjetja praktično nezadolžena, pri čemer so razlike med njimi sorazmerno velike. Zato lahko v grobem sklepamo, da je pomemben del teh razlik posledica različnih stopenj rasti. Po podatkih iz Value Line je pričakovana stopnja rasti dobička pri prvih štirih prikazanih podjetjih višja od 8 %, pri zadnjih treh podjetjih pa nižja od 7 %. Razmerje med dolgom in kapitalom je pri vseh tujih podjetji nižje od 0,35. 10 Vir: Value Line, Investment Survey New York, 4. januar 2013. 2.4. Analiza preteklih rezultatov Ker pretekle dosežene stopnje rasti pogosto niso dobra osnova za načrtovanje prihodnjih stopenj rasti, je pri ocenjevanju treba opraviti analizo preteklih doseženih rezultatov in na tej osnovi pripraviti svoje ocene napovedi pričakovanih doseženih rezultatov oziroma preveriti napovedi uprave. Pri tem najpogosteje izhajamo iz predpostavke, da je pričakovana rast funkcija dveh elementov, in sicer: • investicij, • učinkovitosti teh investicij. Pri analizi preteklih rezultatov lahko izhajamo iz modela, ki ga zapišemo v naslednji obliki: g = RE x ROIC ( 2 ) (g - pričakovana stopnja rasti (npr. EBIT) RE - delež zadržanega dobička ROIC - donos celotnega kapitala) Pri tem velja: RE = (Inv - Am + delta NOK)/(EBIT x (1 -1)) in ( 3 ) ROIC = EBIT X (1 - t)/IC ( 4 ) (Inv - (bruto) investicije Am - amortizacija delta NOK - sprememba neto obratnega kapitala EBIT - dobiček iz poslovanja t - davčna stopnja IC - vrednost celotnega kapitala (lastniškega kapitala in dolga)) Za izračun prikazanih kazalcev potrebujemo oceno nekaterih kategorij, ki so razvidne iz izkaza poslovnega izida in bilance stanja oziroma letnega poročila ocenjevane družbe. Med njimi sta najpomembnejši kategoriji delež zadržanega dobička in donos celotnega kapitala. 2.4.1. Delež zadržanega dobička Delež zadržanega dobička predstavlja oceno tistega dela ustvarjenega rezultata, ki ga bo podjetje namenilo za svoj prihodnji razvoj. Ta delež lahko najenostavneje ocenimo na podlagi preteklih doseženih rezultatov, kar lahko predstavlja dobro izhodiščno točko, ne nujno pa tudi najboljše ocene prihodnjih dogajanj, saj vrednost tega kazalca pogosto niha, še posebej v cikličnih dejavnostih. Zato je smiselno vrednost tega kazalca izračunati tudi za daljše obdobje ocenjevanega podjetja, še posebej pri velikih ali majhnih investicijah v zadnjem letu. Dolgoročni doseženi rezultati podjetja pogosto predstavljajo boljšo oceno dogajanj v prihodnosti od tistih, ki upoštevajo le zadnje leto. Ob tem je smiselno izračunati tudi rezultate za panožno povprečje ali konkurenčna podjetja. 2.4.2. Donos celotnega kapitala Donos celotnega kapitala smo opredelili tako, da smo v števcu uporabili dobiček iz poslovanja, zmanjšan za davčne obveznosti z upoštevanjem efektivne davčne stopnje. Zaradi take opredelitve števca je treba v imenovalcu izraza upoštevati celotno vrednost vloženega kapitala - lastniškega kapitala in dolga. Pri izračunu tega kazalca kot vrednost lastnih vloženih sredstev običajno upoštevamo knjigovodsko vrednost lastniškega kapitala, ki zato predstavlja oceno preteklega vloženega kapitala, ki generira ustvarjanje rezultatov poslovanja podjetja. Pri tem predpostavljamo, da knjigovodska vrednost lastniškega kapitala dobro ponazarja vrednost preteklih investicij v obstoječe proizvodne zmogljivosti. Pojavljajo pa se naslednji problemi: • knjigovodska vrednost lastniškega kapitala ni nujno dober kazalec vrednosti preteklih investicij, ker prikazuje zgodovinske stroške teh investicij in politiko amortizacijskih stopenj v preteklosti; če knjigovodska vrednost podcenjuje vrednost vloženih preteklih investicij, je donosnost kapitala precenjena; • tudi dobiček iz poslovanja v izkazih poslovnega izida je računovodska kategorija, zato je treba pri izračunih upoštevati normalizirane vrednosti; • čeprav obe omenjeni kategoriji ustrezno odražata izračunano preteklo donosnost, to še ne zagotavlja, da pretekli doseženi rezultati dobro ponazarjajo rezultate v prihodnosti. Ob vsem tem je smiselno obstoječe dosežene rezultate ocenjevanega podjetja primerjati tudi z rezultati, ki jih dosegajo konkurenčna podjetja doma in v tujini. Če ocenjevano podjetje dosega bistveno boljše rezultate od primerljivih podjetij, je smiselno pri napovedovanju teh rezultatov upoštevati znižanje vrednosti teh kazalcev, saj lahko upravičeno pričakujemo, da se bodo rezultati v prihodnje poslabšali zaradi konkurence. Poleg tega nam doseženi pretekli rezultati omogočajo tudi primerjavo med donosom kapitala in zahtevano stopnjo donosa. Če je obstoječa donosnost višja od zahtevane stopnje donosa, to pomeni, da ocenjevano podjetje dosega pri svojem poslovanju presežne donose, ki so v krajšem obdobju lahko predvsem posledica primerjalnih prednosti ocenjevanega podjetja pred konkurenčnimi podjetji. Ti rezultati ponazarjajo oziroma opozarjajo na to, da na trgu obstajajo nekatere omejitve, ki onemogočajo vstop konkurenčnim podjetjem na ta trg. Predpostavka, da se bodo take razmere nadaljevale, pomeni, da bo ocenjevano podjetje svoje primerjalne prednosti ohranilo v neskončnost, kar ni posebej verjetno. V nadaljevanju prikazujemo primer analize preteklih stopenj rasti podjetja A v obdobju 2008-2010. Podatke, ki so prikazani v tabeli, smo ocenili iz podatkov v bilanci stanja in izkazov poslovnega izida podjetja A. 2.4.3. Investicije Višina investicij v preteklem letu je običajno prikazana v letnem poročilu, pri čemer pa lahko njihovo vrednost ocenimo tudi na osnovi prikazanih podatkov v bilanci stanja, saj velja: DSt = DSt -1 + Invt -Amt ( 5 ) (DS - vrednost dolgoročnih sredstev Inv - bruto investicije Am - amortizacijo Indeks t se nanaša na tekoče leto indeks t-1 pa na preteklo leto) Vrednost bruto investicij izračunamo takole: Invt = DSt - DSt-1 + Amt ( 6 ) 2.4.4. Sprememba neto obratnega kapitala Pri oceni zadržanega dobička je treba upoštevati tudi spremembo neto obratnega kapitala, saj mora podjetje pri naraščanju prihodkov del svojih sredstev nameniti tudi za financiranje zalog in terjatev. Pri tem obstaja pomembna razlika med investicijami in spremembo neto obratnega kapitala. Investicije (neto) vplivajo na povečanje proizvodnih zmogljivosti podjetja in omogočajo povečevanje prodaje. Položaj pri spremembi neto obratnega kapitala pa je drugačen, saj je sprememba posledica povečanja prodaje in ne razlog za njeno povečanje. Izračun prikazuje skupno vrednost bruto investicij podjetja (neopredmetena in opredmetena dolgoročna sredstva) in vrednost investicij v finančne naložbe, za katere pa ni nujno, da vplivajo na povečanje proizvodne sposobnosti podjetja. Zato je smiselno pri analizi upoštevati predvsem tiste investicije, ki neposredno vplivajo na povečanje proizvodnih zmožnosti podjetja in s tem na povečevanje čistih prihodkov od prodaje. 2.4.5. Primer analize preteklih rezultatov V nadaljevanju prikazujemo primer ocenjevanja pretekle stopnje rasti dobička iz poslovanja na primeru podjetja A. Pri tem smo njegove rezultate poslovanja prilagodili za enkratne oziroma izjemne dogodke. Ker smo investicije podjetja ocenili na osnovi podatkov iz bilance stanja, je smiselno tako ocenjene podatke primerjati z objavljenimi podatki v letnih poročilih in analizirati razloge za razlike, če so te razlike pomembne. Tabela 1: Analiza pričakovanih stopenj rasti podjetja A, 2007-2011 2007 2008 2009 2010 2011 Bruto investicije - amortizacija 125.562 56.947 134.597 71.609 75.275 76.675 123.971 81.721 103.881 87.186 Neto investicije + sprememba NOK 68.615 64.032 62.988 105.875 - 1.400 65.158 42.250 96.591 16.695 21.189 Zadržani dobiček 132.647 168.863 63.758 138.841 37.884 Prilagojen EBIT Neto prilagojen EBIT - EBIT x (1 - t)) 195.604 148.467 229.759 174.040 185.683 143.768 217.740 176.067 205.257 167.033 Delež zadržanega dobička - (RE) 89 % 97 % 44 % 79 % 23 % Knjigovodska vrednost kapitala Knjigovodska vrednost dolga 680.913 133.093 782.696 184.053 920.369 141.434 1,053.327 125.269 1,139.754 49.061 Investiran kapital - (IC) 814.006 966.749 1,061.803 1,178.596 1,188.815 Neto prilagojen EBIT - (EBIT x (1 - t)) 148.467 174.040 143.768 176.067 167.033 Donos kapitala - (ROIC) 18,2 % 18,0 % 13,5 % 14,9 % 14,1 % Ocenjevano podjetje RE ROIC 89,3 % 18,2 % 97,0 % 18,0 % 44,3 % 13,5 % 78,9 % 14,9 % 22,7 % 14,1 % Pričakovana rast - EBIT 16,3 % 17,5 % 6,0 % 11,8 % 3,2 % Dejanska rast - EBIT 16,0 % 18,9 % - 21,9 % 11,7 % 1,2 % V prikazanem primeru smo najprej ocenili vrednost bruto investicij. Ker na proizvodno sposobnost podjetja vplivajo predvsem neto investicije, smo od bruto investicij odšteli amortizacijo in tako dobili ocenjeno vrednost neto investicij. Povečan obseg poslovanja podjetja običajno zahteva tudi povečanje neto (čistega) obratnega kapitala. Zato podjetje ne more izplačati celotnega ustvarjenega dobička, pač pa ga mora del nameniti za povečanje neto obratnega kapitala. Zato je vrednost zadržanega dobička enaka vrednosti neto investicij, povečani za naložbe v neto obratni kapital. V nadaljevanju smo ocenili vrednost neto prilagojenega dobička iz poslovanja (neto prilagojeni EBIT) z upoštevanjem efektivne davčne stopnje. Ker upoštevamo pri izračunih kot osnovo neto prilagojeni dobiček iz poslovanja, je treba pri izračunu donosa kapitala upoštevati celotno vrednost kapitala in ne le vrednosti lastniškega kapitala podjetja. Pri ocenjevanju vrednosti dolga smo upoštevali vrednost neto dolga podjetja (vrednost dolgoročnih in kratkoročnih finančnih obveznosti podjetja, zmanjšano za vrednost kratkoročnih finančnih naložb in poslovno potrebne gotovine). Vsota knjigovodske vrednosti kapitala in neto dolga predstavlja vrednost investiranega kapitala podjetja. Donos kapitala smo nato izračunali kot razmerje med neto prilagojenim dobičkom iz poslovanja in investiranim kapitalom. Ocenjeno pričakovano rast dobička iz poslovanja dobimo tako, da zmnožimo delež zadržanega dobička in donos celotnega kapitala podjetja. V nadaljevanju smo v tabeli prikazali tudi dejansko doseženo rast prilagojenega dobička iz poslovanja, ki jo je v preteklosti doseglo podjetje. Primerjava obeh kategorij pokaže, da se večje odstopanje pojavlja predvsem v letu 2009. Zato je smiselno dosežene rezultate tega podjetja v letu 2009 še posebej podrobno analizirati. 3. SKLEP Različne pričakovane stopnje rasti so pomembni dejavniki, zaradi katerih tržna cena delnice odstopa od njene knjigovodske vrednosti. Poleg tega tudi pomembno vplivajo na ocenjeno vrednost lastniškega kapitala podjetja. Zato smo v prispevku prikazali različne načine ocenjevanja rasti podjetja, ki lahko temelji na zgodovinskih stopnjah rasti, na stopnjah rasti, ki jih napovedujejo analitiki in uprava podjetja, ali na analizi osnovnih dejavnikov rasti. Ker podjetje prehaja skozi različna življenjska obdobja, zgodovinske stopnje rasti pogosto niso primerna osnova za napovedovanje prihodnosti. To velja še posebej v primeru, ko je podjetje v bližnji preteklosti doseglo relativno visoke stopnje rasti, vendar ni posebej verjetno, da bo take stopnje rasti dosegalo tudi v daljšem časovnem obdobju v prihodnosti. Zaradi slabosti in pristranskosti v povezavi z ocenami analitikov in uprave pogosto tudi njihove ocene niso najprimernejša osnova za napovedovanje. Zato je pomembna kritična analiza preteklih rezultatov podjetja in analiza dejavnikov, ki vplivajo na njegovo rast. Posebno pozornost smo v sestavku namenili analizi osnovnih dejavnikov rasti, predvsem obsegu investicij in njihovi učinkovitosti. Pri tem je obseg investicij odvisen od deleža zadržanega dobička, njihova učinkovitost pa od donosa kapitala. Če kot osnovo pri oceni zadržanega dobička upoštevamo dobiček iz poslovanja, je treba v izračunih upoštevati celoten vloženi kapital (lastniški in dolžniški kapital). Ker povečevanje obsega poslovanja običajno zahteva tudi povečanje čistega obratnega kapitala, je treba pri oceni vrednosti zadržanega dobička upoštevati vrednost neto investicij in vrednost spremembe čistega obratnega kapitala. Uporabo modela, na katerem temelji analiza rasti, smo v prispevku prikazali na primeru, pri čemer smo ocenjene rezultate na osnovi modela primerjali z dejanskimi doseženimi rezultati podjetja. Pri tem ugotavljamo, da je treba prikazane računovodske izkaze pri večjih odstopanjih še posebno podrobno analizirati. 4. LITERATURA 1. Damodaran, A: Estimating Growth DCF Valuation, NYU Stern School of Business, (http://people.stern.nyu.edu/adamodar/pdfiles/eqnotes/dcfgrowth.pdf). 2. Damodaran, A: Growth Rates and Terminal Value DCF Valuation: The Five Deadly Sins of an Analyst, NYU Stern School of Business (http://people.stern.nyu.edu/adamodar/pdfiles/ovhds/dam2ed/growthandtermvalue.pdf). 3. Damodaran, A: Looking Forward: Estimating Growth, NYU Stern School of Business (http://people.stern.nyu.edu/adamodar/pdfiles/papers/growth.pdf). Dean Mikolič* Ocenjevanje vrednosti za namen iztisnitve po ZGD-1 Valuation for the squeeze-out purpose under the Slovene Companies Act (ZGD-1) POVZETEK • Ocenjevanje za namen iztisnitve je v Sloveniji določeno z zakonodajo (ZGD-1B), ki pa ne opredeljuje dovolj natančno te tematike. Zato je treba pogledati teorijo in prakso v ZDA, ki imajo na tem področju največ izkušenj. Tamkajšnja praksa ni enoznačna, saj je najpomembnejše pravilo v sodnih postopkih sodna praksa oziroma, kako se odločajo sodniki. Zato tudi ocenjevalci zastopajo različne poglede. Čeprav je dosedanja teorija ocenjevanja v Sloveniji zagovarjala, da pri oceni poštene vrednosti ne smemo uporabiti nobenih diskontov, menim, da to ni pravilno, saj so bila ta mnenja izdelana le na podlagi delnega poznavanja ameriške teorije in prakse. Zato ocenjujem, da bi bilo strokovno ustrezno uporabiti odbitek za pomanjkanje tržljivosti in tudi premijo za kontrolo, ne bi pa smeli uporabiti diskonta za pomanjkanje tržnosti in diskonta za manjšinskega lastnika. Ključne besede • ocenjevanje, iztisnitev, poštena vrednost, tržna vrednost, ZGD-1, ameriška praksa, premija za kontrolo, diskont za pomanjkanje likvidnosti, diskont za manjšinskega lastnika, diskont za pomanjkanje tržnosti SUMMARY • In Slovenia, valuation for the squeeze-out purpose is defined by the Companies Act (ZGD-1) which does not determine valuation procedures in sufficient detail. Therefore, we should look at the US theory and practice as this country is the most experienced in squeeze-outs. However, their practice, based on case law, is not uniform and, consequently, views of valuation professionals are different, too. Although professional view on squeeze-outs in Slovenia has so far advocated fair value appraisal with no discounts, the author disagrees, as this is not common practice in the USA. According to the US theory and practice it would be "fair" to apply a discount for lack of liquidity and a control premium. On the other hand, a discount for lack of marketability and a discount for minority ownership should not be applied. Key words • valuation, squeeze-out, fair value, market value, Slovene Companies Act (ZGD-1), US practice, control premium, discount for lack of liquidity, minority discount, discount for lack of marketability * Dean Mikolič, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij, direktor podjetja P&S CAPITAL, dean.mikolic@p-s.com. 1. ZAKONSKA OSNOVA 1.1. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) Skupščina delniške družbe lahko na predlog delničarja, imetnika delnic družbe, ki predstavljajo najmanj 90 % osnovnega kapitala družbe (odslej glavni delničar), sprejme sklep o prenosu delnic preostalih delničarjev (odslej manjšinski delničar) na glavnega delničarja za plačilo primerne denarne odpravnine. Manjšinski lastniki ne morejo preprečiti iztisnitve. Pri izključitvi (iztisnitvi) višino denarne odpravnine določi glavni delničar, pri čemer ga zakon napotuje na določbe, ki urejajo vključene družbe in posledice vključitve z večinskim sklepom. Poslovodstvo družbe mora dati glavnemu delničarju na razpolago vse za to potrebne informacije in dokazila. Pri vključenih družbah1 imajo izstopajoči delničarji pravico do primerne odpravnine. Kot odpravnina se jim zagotovijo delnice glavne družbe (matična družba, ki vključuje svojo hčerinsko družbo, ko je najmanj 95-odstotna lastnica). Če je glavna družba odvisna družba, se izstopajočim delničarjem po njihovi izbiri zagotovijo delnice glavne družbe ali ustrezno denarno plačilo. Če se kot odpravnina zagotovijo delnice glavne družbe, se odpravnina šteje za primerno, če se delnice zagotovijo v razmerju, v kakršnem bi morale biti pri združitvi na vsako delnico družbe zagotovljene delnice glavne družbe, pri čemer se najvišji zneski lahko poravnajo z denarnimi plačili. Primerna odpravnina mora upoštevati premoženjsko stanje in dobičkonosnost družbe v trenutku, ko skupščina sklepa o vključitvi. Denarna plačila se od objave vpisa vključitve letno obrestujejo 5-odstotno; uveljavljanje nadaljnje odškodnine ni izključeno. Na osnovi opredelitev v prejšnjem odstavku tako velja, da mora tudi pri iztisnitvi primerna odpravnina upoštevati premoženjsko stanje in dobičkonosnost družbe v trenutku, ko skupščina sklepa o iztisnitvi. Sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati, če denarna odpravnina, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna, če ni bila ponujena ali če ni bila pravilno ponujena. Če ponujena odpravnina ni primerna, lahko vsak manjšinski delničar predlaga, da sodišče določi primerno odpravnino - tako imenovani sodni preizkus primernosti višine denarne odpravnine. Enako velja, če glavni delničar ni ponudil odpravnine ali če je ni ponudil pravilno. V zgornjih navedbah, ki jih vsebuje ZGD-1, ni nikjer eksplicitno navedeno, da mora oceno vrednosti izdelati pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij, čeprav je to To so družbe, ki jih glavna družba kot obvladujoča družba pod določenimi pogoji vključi v svojo družbo. vse pogostejša praksa v Sloveniji. Hkrati ocenjevalci nimamo zakonskih usmeritev oziroma okvirjev, ki bi predpisovali ali opisovali postopke ocenjevanja za ta namen. 1.2. Zakon o prevzemih (ZPre-1) Za izstop manjšinskih delničarjev ciljne družbe, v kateri je prevzemnik na podlagi uspešne prevzemne ponudbe pridobil najmanj 90-odstotni delež vseh delnic te družbe z glasovalno pravico, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, o izstopu manjšinskih delničarjev iz družbe, če ni v ZPre-1 določeno drugače. Če skupščina ciljne družbe na predlog prevzemnika kot glavnega delničarja v treh mesecih po objavi izida prevzemne ponudbe iz prejšnjega odstavka sprejme sklep o prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja, mora prevzemnik kot denarno odpravnino namesto denarnega zneska, določenega po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, ponuditi nadomestilo take vrste in v taki višini, kakor je bilo določeno v prevzemni ponudbi (68. člen). Če manjšinski delničar v treh mesecih po objavi izida prevzemne ponudbe iz prejšnjega odstavka da zahtevo za odkup svojih delnic, lahko namesto denarnega zneska, določenega po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, zahteva nadomestilo take vrste in v taki višini, kakor je bilo določeno v prevzemni ponudbi (69. člen). 1.3. Podlaga vrednosti Pri izbiri ustrezne podlage vrednosti za iztisnitev moramo izhajati iz slovenskih zakonskih določb (ZGD-1), ki nam določajo pravni okvir, in mednarodne prakse ocenjevanja, ki je najbolj razvita v ZDA, saj večina drugih razvitih držav nima tako razširjene prakse, pogosto pa tudi ne zakonskih usmeritev. V ZGD-1 je navedeno, da mora primerna odpravnina pri iztisnitvi upoštevati premoženjsko stanje in dobičkonosnost družbe v trenutku, ko skupščina sklepa o iztisnitvi. Hkrati nas zakon pri postopkih za določitev primerne denarne odpravnine napotuje na postopke, določene za vključitev družbe. Iz tovrstne obrazložitve lahko upravičeno sklepamo, da tržna vrednost ni najprimernejša podlaga vrednosti, saj ne odraža samo premoženjskega stanja in dobičkonosnosti družbe, temveč je odvisna tudi od drugih dejavnikov. Tako so med drugim pomembne predpostavke tržne vrednosti: • Kupec je motiviran za nakup, vendar ni prisiljen kupiti; gre za hipotetičnega kupca, ki je eden izmed mnogih udeležencev z realnimi pričakovanji na konkretnem trgu, kjer tehtajo različne priložnosti za nakup. • Prodajalec je motiviran za prodajo, vendar ni prisiljen prodati; gre za hipotetičnega prodajalca, ki je voljan prodati po najvišji ceni, ki jo dopuščajo razmere na trgu na dan ocenjevanja vrednosti. Pri tem niso upoštevane dejanske možnosti sedanjega lastnika kot prodajalca, temveč gre za voljnega hipotetičnega prodajalca. • Postopek trženja je bil ustrezno opravljen, kar pomeni, da je bilo zadevno premoženje na trgu dovolj časa, da je pritegnilo pozornost možnih kupcev, ki so si lahko pridobili zadovoljive informacije. • Stranki sta dobro obveščeni in delujeta razumno, kar pomeni, da sta kupec in prodajalec ustrezno seznanjena z naravo in značilnostmi zadevnega premoženja ter s stanjem na trgu na dan ocenjevanja vrednosti ter zaradi lastnega interesa razumno iščeta najugodnejšo ceno. • Stranki nista bili izpostavljeni prisili ali pritiskom. • Gre za pogojno ceno in ne za neko vnaprej določeno ali dejansko ceno, torej za tisto ceno za določeno transakcijo, za katero lahko pričakujemo, da bo dosežena na trgu, če bodo uresničeni vsi drugi pogoji in predpostavke, na katerih temelji ocena vrednosti. Zgoraj navedene predpostavke s tem določajo tudi predmet ocenjevanja in uporabo različnih diskontov oziroma premij. Po drugi strani pa lahko iz Zakona o prevzemih (ZPre-1) sklepamo drugače. ZPre-1 namreč omogoča prevzemniku, ki je na podlagi uspešne prevzemne ponudbe pridobil najmanj 90-odstotni delež vseh delnic družbe z glasovalno pravico, da v 90 dneh iztisne preostale delničarje po ceni iz prevzemne ponudbe. Hkrati ima manjšinski delničar pravico za odkup svojih delnic po prevzemni ceni s strani prevzemnika. Zato bi lahko sklepali, da bi bila lahko ustrezna podlaga vrednosti pri iztisnitvi tržna vrednost, pri čemer je predmet ocenjevanja večinski lastniški delež. Čeprav ocenjujem opredelitev primerne odpravnine v ZGD-1 kot nenatančno in tudi v nasprotju z določbami ZPre-1, se je v Sloveniji uveljavila praksa, da je primerna podlaga vrednosti pri iztisnitvi poštena vrednost, ki jo v določeni meri upoštevajo v ZDA. Po drugi strani pa moramo tudi pogledati, kaj o takih podlagah vrednosti pravijo Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti 2011 (odslej MSOV). Zato smo v nadaljevanju pregledali vsebino teh standardov in tudi prakso in teorijo v ZDA. 1.4. MSOV 2011 Po MSOV 2011 lahko podlago vrednosti razvrstimo v eno od treh glavnih kategorij: 1. Prva nakazuje najverjetnejšo ceno, ki bi jo dosegli v hipotetični menjavi na prostem in odprtem trgu. V to kategorijo spada tržna vrednost, kot je opredeljena v teh standardih. 2. Druga nakazuje koristi, ki jih ima oseba ali podjetje iz lastništva sredstva. Vrednost je specifična za to osebo ali podjetje in verjetno ni bistvena za tržne udeležence na splošno. V to kategorijo spadata vrednost za naložbenika in posebna vrednost, kot sta opredeljeni v teh standardih. 3. Tretja nakazuje ceno, ki bi bila razumno dogovorjena za menjavo sredstva med specifičnima strankama. Tudi če stranki nista nujno povezani med seboj in se pogajata kot nepovezani in neodvisni stranki, sredstvo ni nujno izpostavljeno trgu, zato je dogovorjena cena lahko prej izraz posebnih prednosti ali neugodnosti lastništva za stranki, ki sta vključeni v tak posel, kot slika splošnega stanja na trgu. V to kategorijo spada poštena vrednost, kot je opredeljena v MSOV 2011. OPREDELITEV: V skladu z MSOV 2011 je poštena vrednost tista vrednost, ki zahteva oceno cene, ki je poštena med prepoznanima strankama ob upoštevanju vsakokratnih prednosti ali pomanjkljivosti, ki jih vsaka od strank pridobi iz posla. Poštena vrednost je tako ocenjena cena za prenos sredstva ali obveznosti med prepoznanima dobro obveščenima in voljnima strankama, ki je odraz ustreznih interesov teh strank. Iz te opredelitve je jasno, da je poštena vrednost lahko enaka tržni, ni pa nujno, ker je lahko cena, ki je poštena med dvema strankama, različna od cene, ki bi jo lahko dosegli na trgu, saj lahko vsebuje elemente posebne vrednosti. 1.5. Ameriška praksa V razvitih tržnih ekonomijah se poštena vrednost kot podlaga vrednosti uporablja predvsem za: • transakcije, ki potekajo na osnovi poglobljenih analiz in pregledov (predvsem skrbni pregledi), na podlagi katerih potencialni kupec pridobi več informacij, kot jih imajo drugi udeleženci na trgu; v okviru tovrstnih transakcij se vedno bolj uveljavlja tudi izdelava mnenja o pravičnosti transakcije (t. i. fairness opinion); • sodne postopke, ki potekajo zaradi morebitnega oškodovanja manjšinskega lastnika (gre predvsem za iztisnitev delničarjev ali oškodovanje manjšinskih delničarjev zaradi poslovnih potez ali pri združitvah podjetij). Pri tem se je treba zavedati, da so ZDA edina država, ki ima dolgoletno prakso pri reševanju položaja manjšinskih lastnikov zaradi različnih statusnih sprememb oziroma iztisnitev, zato se bomo v nadaljevanju ukvarjali predvsem z ameriško prakso. V ZDA ni zakonov oziroma ocenjevalskih pravil (standardov oziroma hierarhij), ki bi točno določali uporabo poštene vrednosti kot podlago vrednosti. Najpomembnejše pravilo v sodnih postopkih je sodna praksa oziroma odločanje sodnikov. Zato tudi ocenjevalci zastopajo različne poglede. Kljub dolgoletni praksi v ZDA tako ni splošno in enoznačno določene opredelitve poštene vrednosti niti ne enotne prakse za zgoraj navedene namene. 2 „ ZELO RAZŠIRJENA JE OPREDELITEV: Poštena vrednost glede na drugače mislečega delničarja (lastnika) pomeni vrednost delnic (lastniškega kapitala) tega manjšinskega lastnika neposredno pred poslovnim dogodkom, ki mu manjšinski lastnik oporeka, pri čemer se ne upošteva morebitno povišanje ali zmanjšanje vrednosti zaradi tega poslovnega dogodka, razen če bi bilo neupoštevanje nepravično3. Ker tudi v zveznih državah, ki uporabljajo zgoraj navedeno opredelitev poštene vrednosti, ni enotne prakse glede njene razlage, je vprašanje, kaj ta opredelitev sploh pomeni. V številnih člankih, razpravah in tudi knjigah najpogosteje ni poglobljenih analiz o lastnostih poštene vrednosti in ustreznih postopkih ocenjevanja. V knjigi Business Valuation Body of Knowledge, Exam Review and Professional Reference (Shannon P. Pratt, 2003) so opredeljene lastnosti poštene vrednosti kot podlage vrednosti : • Le nekoliko več kot polovica zveznih držav ima precedenčne primere za razlago poštene vrednosti kot podlage vrednosti. • V okviru zveznih držav, ki uporabljajo pošteno vrednost, so velike razlike glede postopkov ocenjevanja, predvsem glede uporabe diskonta za manjšinskega lastnika in diskonta za pomanjkanje tržnosti. • Nekatere zvezne države, vključno z zvezno državo Delaware, ne dovolijo uporabe diskonta za manjšinskega lastnika in diskonta za pomanjkanje tržnosti. Delaware celo poudarja, da je vrednost za iztisnjene delničarje kar vrednost ustreznega sorazmernega dela vrednosti celotnega podjetja. 2 To je opredelitev iz Uniform Business Corporation Act, ki ga je sprejelo vplivno ameriško odvetniško združenje American Bar Association, in so ga sprejele tudi številne zvezne države. 3 Valuing a Business, The anlaysis and Appraisal of Closely Held Companies, Shannon P. Pratt z Alina V. Niculita, 2008. 4 Ugotovitve povzemam po članku When Nothing Else Fits it Must be Fair Value, R. James Alerding in H. Edward Morris, Jr., 2011. • Nekatere zvezne države konsistentno zagovarjajo ali uporabo ali prepoved uporabe odbitkov za pomanjkanje tržljivosti za manjšinskega lastnika. • Nekatere zvezne države sodiščem prepuščajo diskrecijsko pravico (ne)uporabe odbitka za manjšinskega lastnika in odbitka za pomanjkanje tržnosti. • Čeprav pri iztisnitvah pogosto ne morejo predpostaviti, da je prodajalec ustrezno seznanjen z naravo in značilnostmi zadevnega premoženja in s stanjem na trgu, za iztisnitev postopki ocenjevanja to predpostavljajo. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi avtorji knjige Standards of Value, Theory and Applications (Jay E. Fishman, Shannon P. Pratt in William J. Morrison, 2007, str. 87-89), v kateri je obrazložitev poštene vrednosti. • Poštena vrednost je zakonodajni in sodni koncept, ki se lahko uporablja v delničarskih sporih. • Uporaba je odvisna od posamezne zvezne države, v nekaterih uporabljajo pošteno vrednost kot podlago vrednosti v določitvi vrednosti podjetja ali ustreznega manjšinskega lastniškega deleža za delničarske spore. • Že desetletja so v ZDA različna stališča glede uporabe diskonta za manjšinskega lastnika in diskonta za pomanjkanje tržnosti. • Pogosto je poštena vrednost določena kot vrednost brez odbitka za manjšinskega lastnika in odbitka za pomanjkanje tržnosti, ker je vrednost za iztisnjene delničarje kar vrednost ustreznega sorazmernega dela vrednosti celotnega podjetja pri predpostavki delujočega podjetja. • Poštena vrednost predstavlja ocenjeni znesek, izražen v denarju, ki ga bo dobil oškodovani manjšinski lastnik. Zgornje trditve nam ne olajšajo dela pri določitvi ustrezne podlage vrednosti oziroma opredelitvi poštene vrednosti kot podlage vrednosti. 1.6. Sklep Za ocenjevanje za določitev primerne denarne odpravnine pri iztisnitvi je smiselno uporabiti pošteno vrednost kot podlago vrednosti, čeprav nobena opredelitev (ne MSOV 2011 ne iz ZDA) ne omogoča enoznačne razlage same vsebine in posledično tudi ne enoznačne uporabe postopkov ocenjevanja. 2. PREDMET OCENJEVANJA Načeloma je pri ocenjevanju za iztisnitev predmet ocenjevanja manjšinski lastniški delež delničarjev, ki jih je večinski lastnik iztisnil iz lastništva podjetja. ZGD-1 je pri opredelitvi predmeta ocenjevanja zelo nejasen, saj govori samo o primerni odpravnini pri iztisnitvi, ki mora upoštevati premoženjsko in dobičkonosno stanje družbe v trenutku, ko skupščina sklepa o iztisnitvi. Praksa in tudi teorija v ZDA nista enotni glede predmeta ocenjevanja, kot sem že obrazložil pri podlagi vrednosti. Strokovnjaki in sodniki niso enotnega mnenja o tem, kaj je "pošteno" v primeru, ko je manjšinski lastnik prisiljen v prodajo. Osnovna dilema je, ali je predmet ocenjevanja manjšinski lastniški delež (z upoštevanjem ustreznih diskontov) ali pa je predmet ocenjevanja celotno podjetje (dejavnost), kjer je vrednost za iztisnjene delničarje kar vrednost ustreznega sorazmernega dela vrednosti celotnega (lastniškega kapitala) podjetja (z neupoštevanjem diskontov). Zato se kot predmet ocenjevanja vse pogosteje uporablja večinski lastniški delež, saj je smiselno upoštevati odbitke in tudi premije na ravni ocenjevanja celotnega podjetja oziroma dejavnosti. 2.1. Sklep Pri iztisnitvi je formalno gledano predmet ocenjevanja manjšinski lastniški delež lastnikov, ki jih večinski lastnik izključuje, kar pa ne velja pri postopku ocenjevanja za ta namen. Pri ocenjevanju tržne vrednosti tega manjšinskega lastniškega deleža bi se predpostavljala svobodna volja obeh strank, ki sta zainteresirani za prodajo oziroma nakup. Zato naj bi se v postopku ocenjevanja kot predmet ocenjevanja upošteval manjšinski lastniški delež. Ker pa je pri iztisnitvi manjšinski delničar prisiljen v prodajo (torej to ni njegova svobodna volja, ki je ena izmed predpostavk tržne vrednosti), je predmet ocenjevanja večinski lastniški delež, saj moramo pri iztisnitvi obravnavati vse delničarje enakopravno, kar je vse pogostejša praksa v ZDA in kar je tudi v skladu z določbami ZGD-1, ki navajajo premoženjsko stanje družbe in njeno dobičkonosnost. 3. DATUM OCENJEVANJA Glede na določbe v ZGD-1 mora primerna odpravnina pri iztisnitvi upoštevati premoženjsko in dobičkonosno stanje družbe v trenutku, ko skupščina sklepa o iztisnitvi, zato mora biti datum ocenjevanja čim bližje temu datumu. Podobno lahko sklepamo na osnovi razširjene opredelitve poštene vrednosti iz ameriške prakse, ki med drugim pravi, da je to vrednost, ki velja neposredno pred poslovnim dogodkom, ki mu manjšinski lastnik oporeka. Ker običajno podjetja ne razpolagajo z izkazi poslovnega izida za vsako obdobje, v postopku ocenjevanja določimo datum ocenjevanja na konec leta oziroma posameznega četrtletja, čeprav je lahko ocenjevanje na koncu četrtletja težavnejše zaradi slabše kakovosti finančnih izkazov med letom. Druga možnost, predvsem pri neustreznih periodičnih finančnih izkazih, pa je izdelava ocene na datum ob koncu leta in nato pregled poslovnih dogodkov do datuma, ko skupščina sklepa o iztisnitvi, ter naknadna izvedba morebitnih popravkov osnovne ocene. Pri določitvi datuma ocenjevanja je zelo pomembno, da ta datum ni po datumu, ko skupščina sklepa o iztisnitvi. Na noben način namreč ne smemo upoštevati poslovnih dogodkov, ki so se zgodili po datumu skupščine, na kateri je večinski delničar izglasoval iztisnitev. 3.1. Metode ocenjevanja Ne glede na specifične postopke ocenjevanja v okviru določitve primerne odpravnine za iztisnjene delničarje lahko v postopku ocenjevanja uporabimo vse načine ocenjevanja v skladu z MSOV-ji. Za ocenjevanje vrednosti podjetja ali poslovnega deleža je mogoče uporabiti način tržnih primerjav in na donosu zasnovan način, kot sta opisana v Okviru MSOV-jev. Nabavnovrednostnega načina običajno ni mogoče uporabiti, razen v zgodnji fazi delovanja podjetja ali ob zagonu podjetja, ko dobičkov in/ali denarnega toka še ni mogoče zanesljivo določiti, na razpolago pa so ustrezne tržne informacije za sredstva podjetja. Vrednost nekaterih podjetij, npr. naložbenega podjetja ali holdinga, je mogoče izpeljati iz seštevanja sredstev na eni in seštevanja posameznih obveznosti na drugi strani. To se včasih imenuje "na sredstvih temelječ način", kar ni način ocenjevanja vrednosti podjetja, ker so vrednosti posameznih sredstev in obveznosti, preden so seštete, izpeljane z uporabo enega ali več glavnih načinov ocenjevanja vrednosti, opisanih v MSOV-jih. Zaradi pogoste pretekle uporabe te metode v Sloveniji (kar je predvsem posledica germanskega vpliva (t. i. "statična vrednost")), se pri iztisnitvah še danes pogosto zahteva ocenitev čiste vrednosti sredstev, kar pa ni v skladu z MSOV-ji. Menim, da je smiselna tudi uporaba metode likvidacijske vrednosti pri ocenjevanju večinskega lastniškega deleža, čeprav ameriška praksa običajno ne pozna te metode za ocenjevanje pri iztisnitvah. Osnovo vsake ocenitve vrednosti podjetja predstavlja cilj, ki mu sledi kupec ali prodajalec podjetja. Običajno predpostavljamo, da je cilj kupca in prodajalca podjetja enak, to je maksimiranje premoženja. Zato s finančnega vidika velja, da je vrednost podjetja enaka vsoti bodočih koristi, ki jih to podjetje prinaša svojemu/svojim lastniku/lastnikom. Koristi, to so pričakovani donosi iz poslovanja, so s primerno diskontno stopnjo (glede na ceno tveganja in obseg sistematičnega tveganja) diskontirane na sedanjo vrednost. Vrednost podjetja je zato takšna, da njegova pričakovana donosnost ustreza donosnosti, ki se zahteva za takšno tveganje, kot ga nosi naložba v to podjetje. Vendar ta trditev velja le v primeru, kadar je vrednost poslujočega podjetja višja od vrednosti, ki bi jo lahko iztržili po tem, ko se ukine poslovanje podjetja, prodajo vsa njegova sredstva in poplačajo obveznosti - to je likvidacijska vrednost. V ZDA je Ameriški pravni inštitut (American Law Institute) objavil v okviru Načel korporativnega upravljanja (angl. Principles of Corporate Governance), da mora biti poštena vrednost določena z uporabo običajnih pristopov in tehnik, ki se uporabljajo pri ustreznih vrednostnih papirjih na finančnih trgih za podobna podjetja v povezavi s transakcijo, v okviru katere se lahko opravi ocenjevanje. Tako se v ZDA uporabljajo pri ocenjevanju poštene vrednosti vse metode, ki jih pozna finančna oziroma ocenjevalska stroka, vendar običajno pri predpostavki delujočega podjetja. Najpogosteje uporabljene metode v ZDA so: • metoda diskontiranega denarnega toka, • metoda tržnih primerjav, • metoda presežnih donosov, • tehtano povprečje različnih metod. Metodo likvidacijske vrednosti ocenjevalci v ZDA uporabljajo v omejenem obsegu pri iztisnitvah, nikoli pa ne more biti le edina metoda (tako določa tudi zvezna dežela Delaware). V preteklosti (do leta 1983) je zvezna država Delaware, ki je ena izmed vodilnih pri reševanju problemov oškodovanja manjšinskih lastnikov, zahtevala izračun poštene vrednosti na osnovi tehtane aritmetične sredine treh vrednosti: investitorjeve vrednosti, tržne vrednosti in čiste vrednosti sredstev (metodo so imenovali Delaware Block Method). 3.2. Sklep Za iztisnitve se v Sloveniji lahko uporabljajo različne metode, vendar je treba obrazložiti razloge za njihovo uporabo. Še pomembnejše pa je, da so sami postopki in predpostavke natančno obrazloženi v poročilu. 4. ODBITKI IN PREMIJE Ker so določbe ZGD-1 zelo nejasne glede primerne denarne odpravnine, na podlagi tega pravnega okvira ne moremo sklepati o primernosti uporabe odbitkov in premij. Tudi same opredelitve poštene vrednosti kot podlage vrednosti nam ne morejo razrešiti te dileme. Zato je najprimerneje, da pogledamo prakso v ZDA, ki pa na žalost ni enoznačna. Kot pri opredelitvi poštene vrednosti so v ZDA tudi pri (ne)upoštevanju odbitkov in deloma tudi premij številne razprave o (ne)primernosti uporabe pri ocenjevanju za namen iztisnitve. Različna praksa pa lahko povzroči velika odstopanja pri oceni vrednosti, saj so uporabljeni diskonti lahko veliki. 4.1. Odbitek za manjšinskega lastnika (pomanjkanje obvladovanja) Pri ocenitvi odbitka za manjšinskega lastnika oziroma odbitka za pomanjkanje kontrole smo izhajali iz premije za kontrolo. Kontrola nad poslovanjem podjetja običajno omogoča večje koristi od lastniške naložbe v podjetje kot naložba v manjšinski delež lastniškega kapitala podjetja (brez kontrole). Možne večje koristi so: imenovanje vodilnega menedžmenta, določitev strategije in politike podjetja, nakupi in odprodaje sredstev, določanje poslovnih partnerjev, odločitev o likvidaciji podjetja, določanje politike dividend, določitev pravne oblike podjetja ipd. Pri strateških investitorjih se pojavlja še možnost sinergijskih učinkov med investitorjem in podjetjem, ki je predmet nakupa (na primer večji tržni delež, nižji stroški poslovanja itd.). Premija za kontrolo je tako odvisna od: • velikosti potencialnih večjih donosov (zaradi možnosti povečevanja prodaje in/ali zniževanja stroškov); • obsega novih poslovnih priložnosti; • tega, v kolikšni meri je bil ta potencial, opisan v zgornjih dveh točkah, že upoštevan pri načrtovanju bodočih donosov; • velikosti poslovno nepotrebnega oziroma presežnega premoženja; • zmožnosti, da nov večinski lastnik vključi prevzeto podjetje v svoj poslovni model; • pravic manjšinskih lastnikov glede na akte družbe in obstoječo zakonodajo; • razmer na kapitalskih trgih doma in v svetu, ki lahko vplivajo, v kolikšni meri so premije že vračunane v borzne cene. Pri ocenjevanju manjšinskega lastniškega deleža pa je poleg manjkajočih zgoraj naštetih dejavnikov zelo pomembno, kakšna je "moč" manjšinskega lastniškega deleža, ki je predmet ocenjevanja, glede na vrednost celotnega podjetja, kar je odvisno predvsem od vsebine statuta oz. družbeniške pogodbe, velikosti manjšinskega lastniškega deleža in lastniške strukture. Vsi navedeni dejavniki se lahko upoštevajo na dva načina: z zmanjšanjem načrtovanih donosov in s tem neposrednim zmanjšanjem sedanje vrednosti pričakovanih donosov ali s posrednim zmanjšanjem že izračunane sedanje vrednosti z uporabo ustreznega diskonta. 4.2. Odbitek za pomanjkanje tržnosti Ocena vrednosti lastniškega kapitala, ki jo dobimo z metodo sedanje vrednosti pričakovanih prostih denarnih tokov, velja za delničarje javne delniške družbe, katere delnice se prosto prodajajo in kupujejo na trgu vrednostnih papirjev. To pomeni, da bi ta ocena vrednosti veljala, če bi bilo vedno mogoče lastništvo brez posebnih stroškov relativno hitro prodati (če bi imelo visoko tržno sposobnost oz. likvidnost). Ker ocenjevano podjetje ni javna delniška družba, lahko nakup njihovega lastniškega kapitala za investitorja pomeni naložbo, ki je do določene mere nelikvidna. Ravno za naložbe v lastniški kapital podjetja pa velja, da investitorji višje vrednotijo bolj likvidne naložbe pred manj likvidnimi, saj precejšnji del donosa te naložbe prinašajo v obliki kapitalskega dobička (povečanje vrednosti naložbe), ki pa ga lahko investitorji unovčijo le, če lahko brez težav prodajajo dele teh svojih naložb na trgu kapitala, kadar želijo. Če je naložba v lastniški kapital likvidna, lahko investitor izbira ugoden trenutek za prodajo, če pa ni, obstaja velika verjetnost, da bo lahko svojo naložbo prodal po relativno nizki ceni - z velikim diskontom ali pa v kratkem času svoje naložbe sploh ne bo mogel prodati. Zaradi navedenih razlogov je običajno, da se zaradi pomanjkanja tržnosti zmanjša vrednost, ocenjena z metodami sedanje vrednosti pričakovanih donosov, za določen odstotek, če podjetje ni javna delniška družba oziroma če je deleže težko prodati. Obstajajo empirična spoznanja in statistični podatki o diskontih na razvitih trgih kapitala, vendar je njihova uporaba v nekaterih primerih lahko problematična, kar kažejo tudi razprave in različni pogledi na uporabo le-teh med svetovno priznanimi ocenjevalci vrednosti podjetij. Rezultati najpomembnejših študij o povprečnem diskontu za pomanjkanje tržnosti (za manjšinske lastniške deleže) se gibljejo: • pri trgovanju borznih delnic z omejitvami pri trgovanju med 13 % in 45 % oziroma • pri prodaji delnic nejavnih podjetij glede na njihovo kasnejšo začetno javno kotacijo (IPO) med 42 % in 66 %. 4.3. Ameriška praksa Že desetletja se v ZDA razlikujejo stališča ocenjevalcev in sodišč glede uporabe diskonta za manjšinskega lastnika in diskonta za pomanjkanje tržnosti. Najdrastičnejši primer je zvezna država New York, ki izrecno prepoveduje uporabo diskonta za manjšinskega lastnika in hkrati dovoljuje uporabo diskonta za pomanjkanje tržnosti, čemur mnogi ocenjevalci oporekajo. Zvezna država Delaware pa npr. izrecno prepoveduje uporabo obeh diskontov. Po drugi strani pa je v zveznih državah, v katerih ne uporabljajo diskonta za manjšinskega lastnika, dovoljena (zahtevana) uporaba premije za kontrolo. Mnoge razprave poskušajo odgovoriti na vprašanje, kaj je sploh predmet ocenjevanja pri iztisnitvah. Če je to ustrezen manjšinski lastniški delež, se lahko uporabljajo diskonti. Številni strokovnjaki zagovarjajo, da ocenjujemo vrednost ustreznega sorazmernega dela (pro-rata) vrednosti celotnega podjetja, kar pomeni, da ne smemo uporabiti diskontov na ravni delničarjev (stockholder level). Po drugi strani pa ni omejitev za uporabo diskontov na ravni podjetja oziroma dejavnosti (entity level), kar priznavajo celo sodišča v zvezni državi Delaware. Tako lahko na ravni podjetja ocenjevalci uporabljajo različne diskonte: diskont za pomanjkanje likvidnosti, ki je vezan na ocenjevanje večinskega lastniškega deleža, premijo za specifična tveganja (lahko upoštevana tudi v zahtevani stopnji donosa), premijo za ključnega človeka (lahko upoštevana tudi v zahtevani stopnji donosa) itd. 4.4. Katere odbitke je smiselno uporabljati Pri naši odločitvi, katere diskonte lahko uporabljamo, so pomembne naslednje ugotovitve: • Skupna točka vsem opredelitvam poštene vrednosti je, da mora biti denarno nadomestilo oškodovanim manjšinskim delničarjem "pošteno", kar pomeni, da mora biti ocena vrednosti izdelana "pošteno". Ta izraz je sicer subjektiven, vendar je bistvo v tem, da je vedno odvisno od lastnosti posameznega primera, kateri postopek ocenjevanja in sama ocena vrednosti sta "poštena". • Nadomestilo mora biti "pošteno", ker je manjšinski lastnik prisiljen v prodajo na podlagi zahteve večinskega lastnika. Zato ne veljajo določene predpostavke tržne vrednosti: - kupec je motiviran za nakup, vendar ni prisiljen kupiti; gre za hipotetičnega kupca, ki je eden izmed mnogih udeležencev z realnimi pričakovanji na konkretnem trgu, kjer tehtajo različne priložnosti za nakup; - prodajalec je motiviran za prodajo, vendar ni prisiljen prodati; gre za hipotetičnega prodajalca, ki je voljan prodati po najvišji ceni, ki jo dopuščajo razmere na trgu na dan ocenjevanja vrednosti; pri tem niso upoštevane dejanske možnosti sedanjega lastnika kot prodajalca, temveč gre za voljnega hipotetičnega prodajalca; - opravljen je bil ustrezen postopek trženja, kar pomeni, da je bilo zadevno premoženje na trgu dovolj časa, da je pritegnilo pozornost možnih kupcev in da so si ti lahko pridobili zadovoljive informacije; - stranki sta dobro obveščeni in delujeta razumno, kar pomeni, da sta kupec in prodajalec ustrezno seznanjena z naravo in značilnostmi zadevnega premoženja in s stanjem na trgu na dan ocenjevanja vrednosti ter zaradi lastnega interesa razumno iščeta najugodnejšo ceno; - ni prisile ali pritiskov, ki bi jim bili stranki lahko izpostavljeni. • Pri ocenitvi poštene vrednosti podjetja moramo vse delničarje podjetja obravnavati enakovredno (Equal treatment of shareholders), kar pomeni, da je s tega vidika smiselno pri oceni poštene vrednosti upoštevati tudi diskont za pomanjkanje likvidnosti, in sicer takrat, ko bi tudi ocena tržne vrednosti za večinskega lastnika vključevala tak diskont. Vedno namreč ne obstaja visoka tržljivost oz. likvidnost večinskih lastniških deležev, kar še posebej velja za manj likvidne trge (kot je tudi slovenski) in čas gospodarske krize, ko sredstva niso več tako lahko dostopna in ni veliko investitorjev, ki bi bili zainteresirani za nakup. • Po drugi strani pa se premoženjski položaj manjšinskega delničarja, ki je prisiljen v prodajo, ne sme spremeniti oziroma poslabšati v skladu z zgoraj opisanim enakovrednim obravnavanjem delničarjev. Tak položaj manjšinskega lastnika je neodvisen od tržljivosti njegove delnice (manjšinskega deleža) in (ne)obvladljivosti podjetja, ki jo omogoča taka delnica. To pomeni, da ocenjevalec ne sme uporabiti diskonta za manjšinskega lastnika in diskonta za pomanjkanje tržnosti, ki je povezan s prodajo manjšinskega lastniškega deleža. Uporabi pa se diskont za pomanjkanje likvidnosti, saj bi pri prodaji podjetja s strani vseh lastnikov (oz. prodaji dejavnosti podjetja) transakcijska cena vsebovala ta diskont. • Le tako ocenjena vrednost odraža primerno denarno odpravnino oziroma premoženjsko in profitno stanje družbe. Če bi namreč ocenjevali (tržno) vrednost dejavnosti, ki jo obravnavano podjetje opravlja (posredno to pomeni ocenjevanje premoženja družbe), bi vsekakor morali uporabiti ustrezen diskont za pomanjkanje likvidnosti, ki vsebinsko pomeni le povečanje zahtevane stopnje donosa zaradi trenutnih razmer na kapitalskih trgih. Zato bi bilo povsem nekonsistentno, da bi bilo dovoljeno upoštevanje višje zahtevane stopnje donosa, ne bi pa smeli uporabiti diskonta za pomanjkanje likvidnosti. Seveda pa ne smemo upoštevati tveganja, povezanega z nelikvidnostjo naložbe, na obeh ravneh hkrati. • Enako velja tudi za oceno vrednosti presežnega (nepotrebnega) premoženja, katerega tržno vrednost prištejemo sedanji vrednosti bodočih donosov iz dejavnosti. Če ne bi smeli upoštevati diskonta za pomanjkanje likvidnosti pri oceni vrednosti dejavnosti, ne bi smeli upoštevati diskonta za pomanjkanje likvidnosti, ki ga tržne vrednosti presežnega premoženja vsebujejo pri oceni tega premoženja, kar bi bilo povsem nelogično. • Uporaba diskonta za pomanjkanje likvidnosti ni vezana na dejstvo, ali gre za oceno vrednosti večinskega ali manjšinskega lastniškega deleža, temveč se mora ocenjevalec pri oceni njegove poštene vrednosti vprašati, ali obstaja tveganje, da delnice/deleži, ki so predmet ocenjevanja, niso prodajljive, torej niso likvidne, in v kolikšni meri. Sodišča v ZDA seveda govorijo le o delnicah, ki ne kotirajo na borzi (shares of closely held companies), saj so ameriške borze likvidne, torej zanje resnično velja, da lahko za delnico, ki na borzi kotira, investitor v vsakem trenutku najde kupca. Tega ne bi mogli trditi za Ljubljansko borzo, ki ima relativno nizek promet in število dnevnih transakcij, zaradi česar za delnice, ki na njej kotirajo, ne moremo trditi, da so popolnoma likvidne ter da jih njihov lastnik lahko v vsakem trenutku proda. Zato se mora ocenjevalec tudi pri oceni poštene vrednosti delnice, ki sicer kotira na borzi, vsakokrat vprašati, ali je ocenjevana delnica res likvidna, in če ni, na podlagi njenih lastnosti oceniti primeren diskont za pomanjkanje likvidnosti. 4.5. Sklep Čeprav je dosedanja praksa ocenjevanja vrednosti v Sloveniji zagovarjala, da pri oceni poštene vrednosti ne smemo uporabiti nobenih odbitkov, menim, da to ni pravilno, saj so bila ta mnenja izdelana le na osnovni delnega poznavanja ameriške teorije in prakse. Na podlagi obrazloženih utemeljitev zaključujem, da bi bilo strokovno upravičeno uporabiti odbitek za pomanjkanje likvidnosti in tudi premijo za kontrolo, ne bi pa smeli uporabiti odbitka za pomanjkanje tržnosti in odbitka za manjšinskega lastnika. 5. LITERATURA 1. Booth, R. A. (2001). Minority discounts and control premiums in appraisal proceedings. Villanova University School of Law, Journals, Business Lawyer. 2. Brudney, V. (1983). Equal Treatment of Shareholders in Corporate Distributions and Reorganizations. California Law Review, 71 (4), The Supreme Court of California. 3. BVR's Guide to Fair Value in Shareholder Dissent, Oppression, and Marital Dissolution. (2011). Portland: Business Valuation Resources, Edition - različni članki in povzetki študij s spletne strani BVR (www.bvresources.com) združeni v knjigo: • Alerding, R. J., Morris, H. E.: When Nothing Else Fits it Must be Fair Value; • Fishman, J., Matthews, G.: Valuation Issues in Shareholder Dissent & Oppression. • Fishman, J., Pratt, S., Morrison, W.: Standards of Value: Theory and Applications; • Fishman, J.: Fair Value in Dissenting and Oppressed Shareholder Matters: How to Avoid Minefields; • Gordon, N.: The Non-Delaware View of Fair Value in Shareholder Dissent and Oppression Cases; • Matthews, G. E., Patterson, M.: Fairness Opinions in Affiliated Party Transactions; • Matthews, G. E.: Misuse of Control Premiums in Delaware Appraisals; • Matthews, G., Wachter, M.: Implied Minority Discounts in Statutory Fair Value: The Doctrine that Just Won't Die; • Pratt, S.: Fair Value: A View from the Delaware Court of Chancery Bench; • Silverstein, B. L.: Judicial Valuation of Stock of a Delaware Corporation: The Legal Concept of "Fair Value"; 4. Coates, J. C. (1999). Fair Value as an Avoidable Rule of Corporate Law: Minority Discounts in ConflictTransactions. University of Pennsylvania Law Review. 5. Moll, D. K.(2004). Shareholder oppression and "Fair value": of discounts, dates, and dastardly deeds in the close dorporation. Duke Law Journal. Slavko Stošicki* Vpliv gospodarskih razmer na ekonomsko zastaranje opredmetenih sredstev Economic obsolescence of tangible assets due to the impact of economic conditions POVZETEK • Gospodarske in družbene razmere v obdobju recesije in krize se odražajo v obsežnem nihanju ključnih parametrov, kot so inflacija, industrijska proizvodnja, cene surovin in izdelkov, zmanjšanje povpraševanja po blagu in storitvah, in drugih kazalnikov, ki posredno vplivajo na vrednost premoženja. Pomembna sestavina pri ocenjevanju vrednosti sredstev po nabavnovrednostnem načinu je ekonomsko zastaranje. Z uporabo metod lahko izračunamo in ocenimo vrednost sredstev v točno določenih gospodarskih razmerah. Metoda zmanjšanih kapacitet ob upoštevanju enačbe kapaciteta/strošek (cost to capacity) obravnava zmanjšano kapacitivnost procesa in posledično zmanjšanje donosa. Neposredna metoda pa upošteva vpliv globalnih kazalnikov in kazalnikov panoge na vrednost sredstev. Ključne besede • recesija, gospodarske razmere, nabavnovrednostni način, nadomestitvena vrednost, reprodukcijska vrednost, poštena vrednost, fizično zastaranje, funkcionalno zastaranje, ekonomsko zastaranje, kapaciteta/strošek, donos, načrtovane in dosežene kapacitete, BDP, kazalniki zaupanja, makroekonomska gibanja, branžni kazalniki. SUMMARY • Economic and social conditions during the recession exhibit great fluctuations in key parameters such as inflation, industrial production, prices of raw material and products, a decreased demand and other indicators that indirectly affect the value of the property. An important element in appraising the value of assets by historical cost approach is the economic obsolescence, which can be used to appraise the value of assets in terms of specific economic conditions. The method of reduced capacity uses the cost-to-capacity equation that accounts for reduced capacity of the production process and, consequently, reduced yield, while the direct method accounts for the impact of global indicators and branch indicators on the value of plant and equipment. Key words • recession, economic situation, cost approach, replacement cost, reproduction cost, fair value, physical deterioration, functional obsolescence, economic obsolescence, capacity to cost, yield, planned and realized capacities, GDP, confidence indicators, macroeconomic developments, industry indicators * Slavko Stošicki, univ. dipl. inž. str., pooblaščeni ocenjevalec vrednosti strojev in opreme, slavko.stosicki@samps.si. 1. UVOD Trenutne gospodarske in družbene razmere pojmujemo kot krizo oz. nekaj slabega z negativno oznako običajnega (ali želenega). Zato v uvodu navajam pojmovanje izraza kriza in recesija ter še nekaterih drugih pojmov, ki so osnova tega prispevka. Izraz "kriza" izvira iz grške besede krisis in pomeni odločitev, stanje, težaven položaj. Po opredelitvi pa je ekonomska kriza točka v cikličnem gibanju gospodarstva, v kateri pride do vrhunca motnje proizvodnje. Izraz "recesija" pa temelji na latinski besedi recessio in pomeni umikanje oz. upadanje. V ekonomskem izrazoslovju pa to pomeni upadanje gospodarske aktivnosti in s tem zmanjševanje bruto družbenega proizvoda. Vsako gospodarstvo (država) se srečuje z recesijami in krizami, kar povzroča obsežna nihanja ključnih parametrov, kot so inflacija, industrijska proizvodnja, cene surovin in izdelkov, povečanje oz. zmanjšanje povpraševanja po blagu in storitvah, in drugih kazalnikov. Dejstvo, da gre za znane ciklične pojave (slabemu sledi dobro), pomeni, da trenutne razmere niso nov pojav, o katerem nimamo oz. ne bi imeli dovolj znanja. Z makroekonomskega vidika so in bodo vprašanja, vezana na nastajajoče krize, vedno izziv ekonomskih pa tudi drugih strokovnjakov. Obdobje kriz predstavlja izzive tudi ocenjevalski stroki. Prav na izkušnjah znanih cikličnih gospodarskih gibanj v preteklosti (zlasti v ZDA) so se razvili številni modeli in pristopi, ki predstavljajo orodje v procesih ugotavljanja vrednosti premoženja. S tega vidika lahko trdimo, da obstajajo v ocenjevalski stroki razviti načini ocenjevanja vrednosti, saj ima vsak izmed načinov ocenjevanja vgrajene dejavnike tržnega vpliva. V organigramu je prikazan model (ne)upoštevanja ekonomskega zastaranja pri načinih ocenjevanja vrednosti. Kot izhaja iz organigrama, je logično, da je prispevek usmerjen v proučevanje ekonomskega zastaranja v nabavnovrednostnem načinu ocenjevanja. Navedeni način v dveh metodah različno obravnava oblike zastaranja, od katerih je v obeh primerih obravnava ekonomskega zastaranja enaka. Kot je prikazano v organigramu, je vpliv tržnih elementov (tudi t. i. ekonomskega zastaranja) že neposredno vgrajen v ceno premoženja pri obravnavi načina tržnih primerjav ter tudi v bilančnih postavkah pri na donosu zasnovanem načinu. Slika 1: Organigram 2. OBLIKE ZASTARANJ V NABAVNOVREDNOSTNEM NAČINU Model nabavnovrednostnega načina temelji na ekonomskem načelu, da osveščen kupec za določeno premoženje (sredstvo) ne bo plačal več, kot je cena za pridobitev sredstva enake koristnosti z nakupom ali z gradnjo oziroma izdelavo. Pri tem model natančneje opredeljuje pogoje prodaje oz nakupa, ki so temelj določitve vrednosti ob navedbah, da gre za ocenjevano premoženje (sredstvo), za katero kupec na trgu ne bi plačal več, kot znašajo stroški nakupa ali izdelave (izgradnje) enakovrednega premoženja, razen če gre za neprimeren čas, težave ali nevšečnosti, tveganje ali druge omejitvene dejavnike. Za izpolnitev navedenih dejavnikov so v modelu natančno določeni koraki in postopki, v katerih je treba v izhodišču določiti (ugotoviti) nadomestitveno vrednost premoženja, ki mu sledi upoštevanje posameznih oblik zastaranja. Oblike zastaranja predstavljajo zmanjšanje nadomestitvene vrednosti zaradi fizičnih, funkcionalnih in ekonomskih dejavnikov, kjer se fizični in funkcionalni dejavniki pojavljajo in izkazujejo znotraj premoženja samega. Pri fizičnem zastaranju gre za dejavnike starosti, utrujenosti materiala, toplotnih, kemijskih in drugih obremenitev, katerim je bilo sredstvo izpostavljeno med uporabo. Z vidika presoje fizičnih dejavnikov je starost pomemben element, vendar je pomemben dejavnik tudi utrujenost materiala, kar je posledica obremenitve materialov. V strojni stroki obstajajo razlike med statično obremenitvijo materiala in dinamično obremenitvijo. Stroji in oprema so namreč konstruirani po načelih časovne dinamične in trajne dinamične trdnosti materiala. Pri tem predstavlja časovna dinamična trdnost tisto napetost v materialu, ki jo material zdrži pri določenem številu nihajev obremenitev (od 0 do +6maks. oziroma od -6maks. do +6maks.). To z drugimi besedami pomeni omejeno dobo uporabe sredstva. Trajna dinamična trdnost materiala pa pomeni tisto napetost v materialu, ki jo material zdrži pri neskončno veliko nihajih obremenitve (metode konstruiranja opredelijo tehnično mejo neskončnega števila nihajev med 106 in 107 nihajev). Dimenzioniranje ter izdelava strojev in opreme po teh načelih pomenita, da so stroji in oprema neskončno dolgo uporabljivi, do porušitev materiala pa naj ne bi nikoli prišlo. Zato pri porušitvi materiala govorimo o strojelomnem dogodku. Klub navedenemu pa pri izdelavi strojev in opreme proizvajalci vendarle vplivajo na dobo izkoriščanja (uporabe) z izbiro materialov, konstrukcijskih pristopov in drugih parametrov, ki poleg obremenitev neposredno vplivajo na dobo uporabe sredstva. Poleg navedenega je treba pri procesu ocenjevanja razumeti in upoštevati tudi druge fizične lastnosti in pogoje vzdrževanja. Presoji fizičnega zastaranja sledi (po posredni metodi nabavnovrednostnega načina) funkcionalno zastaranje, pri katerem gre za dejavnike funkcionalnosti, ki se odražajo v učinkovitosti, tehnični izkoriščenosti, uporabnosti, oblikovanju itd. Medtem ko je vidik uporabnosti in oblikovanja prepleten s tržnimi in subjektivnimi vplivi in presojami, pa je vidik učinkovitosti in tehnične izkoriščenosti merljiv in tržno primerljiv. Pri tem je poudarek na funkcionalni učinkovitosti premoženja (zlasti naprav in opreme), ki se odraža v presežnih obratovalnih stroških uporabe premoženja. Gre za upoštevanje zmanjšanja vrednosti premoženja zaradi njegove zmanjšane uporabnosti oz. koristnosti zaradi njene slabosti ali neučinkovitosti v primerjavi z boljšo in učinkovitejšo premičnino, izdelano na podlagi novih tehnologij in novih tehnoloških spoznanj. Obravnava tega zastaranja temelji na ugotovljenih razlikah med obravnavano premičnino ter primerljivo premičnino istega namena, uporabnosti in izstopnih tehničnih parametrov. Presežne obratovalne stroške kot metodo določanja funkcionalnega zastaranja proučujemo in obravnavamo zlasti z vidika energetske, materialne in delovne učinkovitosti. Pri presoji navedene učinkovitosti gre za raziskavo in ugotovitev primerjave med stroški, ki jih povzroča nova učinkovitejša tehnologija, ki je bolj optimalna v primerjavi z obravnavano tehnološko učinkovitostjo predmetnega premoženja. T. i. obratovalno zastaranje pa je izračunano kot sedanja vrednost bodočih presežnih obratovalnih stroškov v času pričakovanega izkoriščanja premoženja. Ekonomsko zastaranje kot dejavnik zmanjševanja nadomestitvene vrednosti pa je zunanja oblika zastaranja. V nadaljevanju sta podrobneje obravnavana ekonomsko zastaranje sredstev ter vpliv gospodarskih razmer nanj. 3. EKONOMSKO ZASTARANJE SREDSTEV Laično bi lahko ekonomsko zastaranje opisali z besedami: "Ne moreš ga videti, vonjati, ne moreš se ga dotakniti, pa vendar obstaja." S strokovnega vidika pa gre za dejavnik, ki pomembno vpliva na vrednost. Zato se v ocenjevalni stroki podrobneje ukvarjamo s to obliko zastaranja in pri tem raziskujemo in analiziramo gospodarska gibanja, učinke teh gibanj na trgu in posredno tudi učinke na vrednost premoženja. To obliko zastaranja je ASA opredelila kot "zunanje zastaranje", ki povzroča izgubo vrednosti iz gospodarskih razlogov (povečanje stroškov surovin, povečanje stroškov dela), zmanjšano povpraševanje po izdelkih, povečano konkurenco, pravne, okoljske ali druge omejitve ter druge predpise, inflacijo, visoke obrestne mere itd. Appraisal Institute (ZDA) pa to zastaranje (za nepremičnine) opredeljuje kot zastaranje, ki je posledica razmer zunaj lastnine sredstva, kot so pomanjkanje povpraševanja, sprememba namembnosti nepremičnine, racionalni gospodarski pogoji. ASA opredeljuje ekonomsko zastaranje v okviru svojih metod kot odraz vpliva trga na vrednost sredstva. Pri tem opredeli to obliko zastaranja kot zmanjšanje vrednosti premoženja glede na razmere na trgu. Kot je razvidno iz organigrama, se ekonomsko zastaranje uporablja izključno v okviru nabavnovrednostnega načina. Pri tem se izkazuje v neposredni in posredni metodi, pri katerih je treba upoštevati ekonomsko zastaranje, če so sredstva v uporabi. Pri obravnavi ekonomskega zastaranja imamo dva modela ugotavljanja, prvi model predstavlja upoštevanje meritev kapacitet , drugi model pa upoštevanje ekonomskih kazalnikov. Prvi model (zmanjšanih kapacitet) se uporablja za sredstva, namenjena nadaljnji uporabi - vrednost z upoštevanjem stanja sredstva na mestu in pri uporabi (angl. value in place in use), medtem ko se model ekonomskih kazalnikov uporablja v podlagah vrednosti, pri katerih gre za menjavo sredstva na prostem trgu - vrednost z upoštevanjem stanja sredstva na mestu inštalirano ali odstranitev (angl. value in place or removal). 3.1. Ekonomsko zastaranje po modelu zmanjšanih kapacitet V predmetnem modelu je obravnavan vpliv gospodarskih razmer na zmanjšano prodajo proizvoda, ki povzroči zmanjšanje proizvodnih kapacitet linij, naprav in opreme. Navedeni model je primeren, ko so proizvajalna sredstva v funkciji proizvodnega procesa in ustvarjajo donos. Pri modelu zmanjšanja kapacitet uporabljamo kot osnovo metodo strošek/kapaciteta (angl. Cost-to-capacity). Le-ta temelji na spoznanju, da obstaja povezava med podobnimi napravami in opremo, ki so sicer različne velikosti oz. kapacitete in stroški za njihovo izdelavo. Navedena relacija kapacitet in stroškov je prikazana v enačbi: (C) = (9i)n al i = (^E^Zl) n Enačba 1 \C1/ \Cost AJ \capacity A J (C2 - (Cost B) želen podatek o strošku izdelave sredstva C1 - (Cost A) znan podatek o strošku izdelave sredstva Q2 - (capacity B) podatek o kapaciteti sredstva B Q1 - (capacity A) podatek o kapaciteti sredstva A) Navedeno metodo lahko uporabimo za različne vrste opreme. Študije in izračuni za različne vrste opreme so dokazali, da se povprečen eksponent giblje med 0,6 in 0,7. Variacija med vrednostma je odvisna od vrste sredstva. Kljub navedenemu pa stroškovni inženirji in ocenjevalci vrednosti naprav in opreme uporabljajo eksponent n = 0,6, ki je najprimernejši (tam, kjer je vgrajenega veliko železa). Če eksponenta za določeno specialno opremo ni na voljo, ocenjevalci na podlagi znanih parametrov primerljive opreme in podatkov Q2/Qi ter C2/Ci ta eksponent izračunajo. Z vidika ekonomskega zastaranja nas pri sredstvih pri uporabi zanimajo kapacitete, s katerimi dosegamo pričakovan proizvodni tok in donos. Za ustvarjanje donosa je bil namreč načrtovan proizvodni proces (z napravami, stroji, tehnološkimi linijami) z natančno določenimi kapacitetami oz. dimenzijami ter s tem povezanimi investicijskimi stroški. Za doseganje načrtovanega donosa je treba zagotavljati takšne prodajne učinke, ki zagotavljajo doseganje načrtovanih kapacitet naprav in opreme. Če nastopijo razlogi za zmanjšanje proizvodnje, to pomeni, da se zmanjšajo kapacitete postrojenja ali naprave, kar skladno z enačbo 1 pomeni, da bi za navedene zmanjšane kapacitete lahko zgradili postrojenje manjših kapacitet, kar bi znižalo investicijske stroške, to pa bi neposredno vplivalo na donos. Navedeno logiko uporabljamo pri uporabi tega modela in izračunavanju ekonomskega zastaranja. Pri tem uporabimo zgoraj prikazane enačbe, kjer z izvajanjem matematičnih operacij dobimo enačbo za ugotavljanje ekonomskega zastaranja: EZ = ( 1 - (CapacityB)X 1 0 0 (rezultat v odstotkih) Enačba 2 \ \Capacity A/ j (EZ - ekonomsko zastaranje izraženo v % Q2 - (capacity B) podatek o kapaciteti sredstva B Q1 - (capacity A) podatek o kapaciteti sredstva A) Prikazana enačba predstavlja orodje za izračun ekonomskega zastaranja, kjer je upoštevano, da načrtovanih kapacitet in donosa zaradi zunanjih razlogov ne moremo dosegati. Kot zunanje razloge upoštevamo razmere na trgu, ki posledično vplivajo na zmanjšanje proizvodnje in kapacitet (prodaja izdelkov), cene surovin, predpise itd. Pri proučevanju zasedenosti kapacitet moramo upoštevati načrtovane ter dosežene kapacitete na datum ocene vrednosti. Pri tem je pomembno poznavanje tehnologije in proučitev načrtovanih kapacitet. Vendar gre poudariti, da se v mnogih primerih dogaja, da načrtovanih kapacitet zaradi številnih tehničnih razlogov ni mogoče dosegati. V navedenih primerih je treba ugotoviti maksimalne dosežene tehnične kapacitete v določenem časovnem obdobju. V nadaljevanju je prikazan primer obravnave proizvodnih kapacitet linije: Diagram 1: Kapacitete A Capacity Diagram prikazuje načrtovane kapacitete (Qn - 3.000 enot/leto) ter dejansko dosežene kapacitete v posameznih časovnih obdobjih. Na datum vrednosti je kapaciteta Q2012 - 2.072 enot/leto. Iz navedenega sledi: Razlika v kapacitetah (izkoriščenosti linije) je A Q = — = — = 0 , 6 9 a li 6 9 % , Enačba 3 ^ Qa 3.000 vendar je po enačbi (2) ekonomsko zastaranje EZ = /a6\ x ± oo = f ! _ fMH)6) x 1 0 0 = ( 1 - 0 ,8 ) X 1 0 0 v \Capacity A J ) \ V3.000/ ) \ > J EZ = 20 % Enačba 4 Ocenjeno vrednost po nabavnovrednostnem načinu je treba po upoštevanju fizičnega in funkcionalnega zastaranja v zadevnem primeru zmanjšati še za vrednost ekonomskega zastaranja. Ob zaključku poglavja, ki obravnava vpliv kapacitet, je treba poudariti razlike, ki nastanejo pri funkcionalnem in ekonomskem zastaranju zaradi zmanjšanjih kapacitet. Upoštevanje zmanjšanih kapacitet z vidika funkcionalnega in ekonomskega zastaranja: Zgled I Podjetje je kupilo polnilno linijo sadnih sokov kapacitete 100 steklenic/uro. Linija sestoji iz številnih sklopov naprav in opreme, med katerimi je tudi pakirna naprava, ki je bila premeščena iz stare linije ter inštalirana v novo linijo. Stara pakirna naprava je izdelana za kapaciteto 80 steklenic/uro. Gre za pomanjkljivost, ki se odraža v tehnološkem konceptu, kar pomeni, da gre za funkcionalno zastaranje. Zgled II Podjetje je kupilo polnilno linijo sadnih sokov kapacitete 100 steklenic/uro. Linija sestoji iz številnih sklopov naprav in opreme, med katerimi je tudi nova pakirna naprava, ki je sestavni del linije. Linija v tehnološkem pomenu dosega deklarirane kapacitete. Zaradi gospodarskih razmer (kupne moči, konkurence) prodajni sektor ne more prodati količine, ki sta jo proizvodni proces in linija sposobna zagotavljati. Prodaja se je zmanjšala za 25 %. Gre za vplive zunaj sredstev samih, kar predstavlja ekonomsko zastaranje. Navedena zgleda prikazujeta pomembno razliko v obravnavanju funkcionalnega in ekonomskega zastaranja. 3.2. Ekonomsko zastaranje po modelu ekonomskih kazalnikov V predmetnem modelu je obravnavan vpliv gospodarskih razmer na vrednost ocenjevanega sredstva z vidika neposrednih vplivov makroekonomskih gibanj z upoštevanjem dejavnosti, v katero spada ocenjevano sredstvo. Pri tem gre za obravnavo sredstev, kjer ni na voljo podatkov o zmogljivostih oz. so ti podatki neustrezni ali neuporabni. Zlasti gre za vidik menjave sredstva na prostem trgu -vrednost z upoštevanjem stanja sredstva na mestu instalirano ali odstranitev (angl. value in place or removal). Obravnavana so sredstva v podjetjih, za katera velja vpliv gospodarskih razmer in ponudbe ter povpraševanja. V nasprotju z modelom zmanjšanih kapacitet (načrtovane in dosežene kapacitete) so v predmetnem modelu upoštevani vidik splošne gospodarske aktivnosti ali panožne gospodarske aktivnosti, stopnja občutljivosti dejavnosti za ciklično gibanje gospodarstva ter tudi uporabnosti sredstva. Izhajajoč iz navedenega, je ekonomsko zastaranje funkcija vseh naštetih elementov in je izraženo kot: EZ = f (BDP (KB), So, Us) = Kbdp(M x Kso x Kus (EZ - vpliv ekonomskega zastaranja Kbdp - koeficient, ki upošteva splošna gospodarska gibanja, računano kot količnik stanja na datum vrednosti s stanjem dolgoletnega povprečja Kpd - koeficient gospodarske aktivnosti branže, v katero sodi sredstvo, računano kot količnik prihodkov panoge dejavnosti na datum ocenjevanja vrednosti s prihodkom dolgoletnega povprečja dejavnosti KSo - koeficient stopnje občutljivosti panoge dejavnosti in Kus - koeficient, ki upošteva uporabnost (univerzalnost oz. specialnost) sredstva) Za oceno ekonomskega zastaranja lahko uporabimo navedene dejavnike, saj odražajo vplive gospodarskih gibanj, ti pa posledično vplivajo na ponudbo in povpraševanje in s tem na vrednost sredstev. Pri tem je priporočljivo uporabiti najprej podatkovne vire za aktivnosti v panogi dejavnosti, kamor sodijo sredstva. Če ti panožni podatki ne obstajajo ali obstaja kakršna koli druga omejitev podatkov, veljajo splošna gibanja, izkazana v BDP-ju. Poleg navedenega pa velja presojati tudi občutljivost panoge in uporabnost sredstva. Za presojo gibanj v dejavnosti lahko uporabimo nacionalne podatke (bruto dodana vrednost po dejavnostih, kazalniki zaupanja) ali podatke iz svetovnih baz podatkov (npr. Damadoran). Primer uporabe podatkov bruto dodane vrednosti je prikazan v tabeli in grafu. Tabela 1: Podatki o bruto dodani vrednosti Leto 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 Predelovalne dejavnosti 5.377 5.700 5.788 6.209 6.881 6.981 5.840 5.955 6.384 6.401 Trgovina, gostinstvo, promet 4.258 4.580 4.967 5.437 6.234 6.852 6.338 6.296 6.464 6.464 Diagram 2: Bruto dodana vrednost 8000 7000 6000 5000 4000 3000 2000 1000 0 123456789 10 -Leto -C predelovalne dejavnosti - GHI Trgovina, gostinstvo, promet Vir: Statistični urad RS, 2013. ( BDVt \ ( 6.401\ Kpd = (-) = (-) = 0,91 pd KBDVmaksJ V 6981/ (BDVt - bruto dodana vrednost v času ocenjevanja BDVmax - bruto dodana vrednost, maksimizirana) Koeficient, ki izraža gibanja dejavnosti, predstavlja zmanjšane aktivnosti v letu 2012, kar posledično vpliva na ponudbo in povpraševanje. Z vidika uporabe panožnih podatkov je mogoče uporabiti tudi številne druge vire, ki jih objavljata SURS ali Evropska komisija. Posamezni viri podatkov so za posamezne panoge dejavnosti v korelaciji. Načeloma je možno pridobiti panožne podatke iz številnih virov. Če podatki panoge niso na voljo oz. so okvirni, bi lahko kot vir podatkov uporabili BDP, saj je primeren za presojo splošnih gospodarskih gibanj v državi (ob predpostavki prodaje v Sloveniji). Bruto domači proizvod (BDP) je namreč najpomembnejši agregat nacionalnih računov in najobsežnejše merilo celotne ekonomske aktivnosti. Za izračun BDP-ja se uporabljajo trije pristopi: • proizvodni pristop meri BDP kot vsoto dodanih vrednosti rezidenčnih proizvodnih enot v osnovnih cenah in neto davkih na proizvode in storitve; • izdatkovni pristop meri BDP kot vsoto izdatkov za končno potrošnjo, bruto investicij ter razlike med izvozom in uvozom proizvodov; • dohodkovni pristop meri BDP kot vsoto primarnih dohodkov, razdeljenih rezidenčnim proizvodnim enotam. V nadaljevanju je prikazan primer uporabe podatkov BDP-ja v tabeli in grafu. Tabela 2: Podatki o bruto domačem proizvodu Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 Bruto domači proizvod 26.304 28.253 30.402 33.206 35.764 34.324 35.997 35.821 35.327 Diagram 2: Podatki o bruto domačem proizvodu Vir: Statistični urad RS. Analiza podatkov izkazuje: Kbdp = = pHi!) = 0,98 \BDPmaxJ V35.997/ Iz primerjalnih izračunov je jasno, da gre za večje odstopanje med izračunanimi odstopanji v dejavnosti in BDP-ju. Navedeno usmerja ocenjevalce k iskanju podatkov dejavnosti, kamor spadajo sredstva, za katera presojamo ekonomsko zastaranje. Poleg navedenih virov lahko uporabimo tudi druge vire, ki predstavljajo širše območje trga. Med temi viri je brezplačna podatkovna spletna stran avtorja Aswatha Damodarana. V navedenem viru so objavljene številne baze podatkov, med katerimi sem se odločil, da prikažem bazo podatkov podjetij (angl. Individual company information). V navedeni bazi so objavljeni podatki po kontinentih, državah, dejavnostih itd. Podatki so bili filtrirani za Evropo, dejavnost proizvodnje strojev (Machinery) ter področje nepremičnin (real estate) za obdobje 2009-2012. Podatki so prikazani v tabeli in grafu. Tabela 3: Podatki prihodkov dveh dejavnosti v Evropi (filtrirani podatki) Leto 2010 2011 2012 2013 Proizvodnja strojev 217,0 190,0 199,0 221,0 Nepremičnine 22,0 22,8 22,7 22,9 Diagram 3: Grafični podatki prihodkov dveh dejavnosti v Evropi (filtrirani podatki) Prihodki 250 200 "8 150 > 0 1 100 50 0 2010 2011 2012 2013 Machinery Real estate Vir: http://people.stern.nyu.edu/adamodar/. Podatki za panoge dejavnosti (EU) pred letom 2009 niso bili na voljo. Zato je v takih primerih treba podatke, izkazane po viru, uporabljati v kombinaciji drugih virov. Vsekakor pa iz podatkovnih virov Damodarana izhaja, da na področju proizvodnje strojev in naprav ter nepremičnin v Evropi ni zaznati negativnih trendov. Z vidika ocene ekonomskega zastaranja je primerno presojati tudi občutljivost panoge dejavnosti. Analiza panoge je pomemben dejavnik pri presoji senzibilnosti dejavnosti. Pomembno je ugotoviti razmerje med vplivom panoge na celotno gospodarstvo države. Prav tako je pomemben vpliv makroekonomskih gibanj na dejavnost panoge. Makroekonomska gibanja pomembno vplivajo na prodajo in rezultati prodaje na raven panožne prodaje. Makroekonomske značilnosti se zato posredno kažejo v obsegu prodaje in dobičku panoge. Argumenti za navedene trditve so v spoznanju, da sta proizvodnja hrane in proizvodnja zdravil manj pod vplivom makroekonomskih značilnosti, medtem ko so gradbeništvo, prevozništvo in druge luksuzne dobrine pod vplivom sprememb. Prav tako bi za model občutljivosti panoge veljalo uporabiti koeficient beta, ki na svoj način odraža občutljivost panoge za gospodarske cikle. Zadnji dejavnik, ki lahko vpliva na ekonomsko zastaranje, je uporabnost sredstva. V navedenem dejavniku gre za presojo univerzalnosti oz. unikatnosti sredstva, ki je predmet proučevanja ekonomskega zastaranja. Če opredelimo univerzalnost kot tisto lastnost, ki ne predstavlja večjih omejitev za prodajo iz ekonomskih razlogov, uporabimo koeficient Kus = 1. Nasprotno pa predstavlja unikatnost (specialnost) največji delež tega dej avnika (0,1 < Kus < 1). Vrednosti koeficienta niso dane in temeljijo na izkustvih, zato o njih presojajo ocenjevalci. LITERATURA 1. Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti. 2. Monday, C., Vitale L. (2013). Measuring Economic Obsolescence. American Society of Appraisers, January 2013. 3. Remsha, M. J. (2005). Identifying and Quantifying Economic Obsolescence: THE M&TS JOURNALJournal, Vol. 21, Issue (2), American Society of Appraisers. 2005. 4. Stošicki, S. in Štubelj, I. (2002). Ocenjevanje premičnega premoženja, študijsko gradivo. Samps 2002. 5. Valuing Machinery and Equipment. (2005, 2007). American Society of Appraisers 2000 in 2005. 6. Žakelj, L. in Jemc, N. (2011). Povezanost kazalnikov zaupanja in makroekonomskih gibanj. Banka Slovenije, 2011. Dr. Renato Vrenčur* Pravna opredelitev stvarnih pravic Legal definition of property rights (JEL K11)_ POVZETEK • Avtor v članku razpravlja o glavnih značilnostih stvarnih pravic. Pojasnjuje vsebino vsake posamezne stvarne pravice z vidika upravičenj, ki jih vključuje. Pravilna pravna opredelitev stvarnih pravic je osnova za pravilno razumevanje vseh stvarnopravnih položajev. Ključne besede • stvarno pravo, nepremičnina, hipoteka, zemljiški dolg, služnostna pravica, stavbna pravica SUMMARY • The author of the article presents the main features of property rights. The author explains the content of each property right in terms of entitlements it contains. The correct definition of property rights is the basis for proper understanding Key words • property law, real estate, mortgage, land charge, easement right, superficies 1. SPLOŠNO V slovenskem stvarnem pravu poznamo šest stvarnih pravic: (1) lastninsko pravico; (2) zastavno pravico; (3) zemljiški dolg; (4) služnosti; (5) pravico stvarnega bremena in (6) stavbno pravico (2. člen SPZ1). Citirana določba predstavlja hkrati eno izmed temeljnih načel stvarnega prava, to je načelo omejenega (zaprtega) kroga stvarnih pravic (numerus clausus). Najbolj temeljna (in s tem osnovna) stvarna pravica na nepremičnini je lastninska pravica, ki prav zaradi tega opredeljuje osnovni pravni položaj nepremičnine (Plavšak, 2009, str. 41-54). Ta tako imenovani osnovni pravni položaj nepremičnine (lastninska pravica) se v zemljiški knjigi vpiše pri nepremičnini. Širši pravni položaj nepremičnine pa vključuje (1) osnovni pravni položaj nepremičnine in (2) vse pravice in pravna dejstva, ki nepogojno ali pogojno omejujejo ali * Renato VRENČUR, doktor pravnih znanosti, izredni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, renato.vrencur@uni-mb.si Stvarnopravni zakonik - SPZ. Uradni list RS, št. 87/2002. izključujejo vknjiženo lastninsko pravico na nepremičnino (to so predznamovana lastninska pravica, vknjižena ali predznamovana izvedena pravica in pravna dejstva, zaznamovana v zemljiški knjigi, razen zaznamb osebnih stanj). Z izvedenimi pravicami Zakon (novela ZZK-1C2) ne misli samo na stvarne pravice (hipoteka, zemljiški dolg, služnosti, stvarno breme, stavbna pravica; glej 2. člen SPZ-ja in prvi odstavek 13. člena ZZK-13), ampak tudi na knjižne obligacijske pravice (prepoved odtujitve in obremenitve, zakupna in najemna pravica, predkupna in odkupna pravica, posebna pravica uporabe javnega dobra; glej drugi odstavek 13. člena ZZK-1). Pravice in pravna dejstva, ki nepogojno ali pogojno omejujejo ali izključujejo vknjiženo lastninsko pravico na nepremičnino, se v zemljiško knjigo vpišejo pri osnovnem pravnem položaju nepremičnine, če pa nepogojno ali pogojno omejujejo ali izključujejo vknjiženo izvedeno pravico, se vpišejo pri tej pravici. Pri izvedeni pravici, se vpiše tudi pravno dejstvo, če zakon tako določa. Pravkar navedeno kaže, da izvedena pravica (na primer hipoteka) omejuje lastninsko pravico (to je osnovni pravni položaj nepremičnine) in ne nepremičnine, zato je pravno dosledno, da se vpiše pri osnovnem pravnem položaju nepremičnine. Po drugi strani pa na primer zaznamba neposredne izvršljivosti hipoteke omejuje hipoteko (izvedeno pravico), zato je pravno dosledno, da se vpiše pri tej izvedeni pravici. Na področju zemljiškoknjižnega prava smo z novelo ZZK-1C ukinili zemljiškoknjižne vložke. Če poskušamo narediti primerjavo s prejšnjim sistemom zemljiškoknjižnih vložkov in evidenčnih listov, bi lahko rekli, da predstavlja osnovni pravni položaj nepremičnine to, kar je doslej predstavljal evidenčni list "B", podatek o nepremičnini, ki je povzet iz katastra,4 je bil v stari zemljiški knjigi v evidenčnem listu "A", del širšega pravnega položaja pa je bil v stari zemljiški knjigi v evidenčnem listu "C" (Kritično o novih pojmih v zemljiškoknjižnem pravu in ukinitvi zemljiškoknjižnih vložkov. Tekavc, 2011, str. 15-16, in Zemljak, 2011, str. 13-14). V pravni teoriji razvrščamo izvedene pravice na primarne izvedene pravice in sekundarne izvedene pravice. Primarne izvedene pravice so pravice, ki obremenjujejo oziroma omejujejo ali pogojno izključujejo lastninsko pravico 2 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1C. Uradni list RS, št. 25/2011. 3 Zakon o zemljiški knjigi - ZZK-1. Uradni list RS, št. 58/2003, 45/2008, 28/2009, 37/2008-ZST-1, 79/2010-odl. US, 25/2011. 4 Na podlagi ZZK-1C je bil sprejet Pravilnik o elektronski izmenjavi podatkov med zemljiško knjigo in katastri. Uradni list RS, št. 30/2011. (hipoteka, zemljiški dolg, stavbna pravica, služnosti, stvarno breme ter izvedene obligacijske pravice na nepremičnini oziroma lastninski pravici). Sekundarne izvedene pravice pa so tiste izvedene pravice, ki se oblikujejo na primarni izvedeni pravici (na primer hipoteka ali zemljiški dolg na stavbni pravici). Glede na zahteve Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti (MSOV) je treba pri prepoznavi sredstva, ki ga je treba ovrednotiti, opisati pravice na nepremičnini, ki je predmet ocenjevanja. Prav tako je treba prepoznati nadrejene in podrejene pravice, ki vplivajo na pravico, ki jo je treba ovrednotiti. Terminologija v MSOV-jih ni skladna s terminologijo na področju nepremičninskega prava, kot jo uporabljata SPZ in ZZK-1. V tem prispevku uporabljamo standardno (civilno) pravno terminologijo. Jasno je, kar je poudarjeno tudi v MSOV 230, da je treba pri ocenjevanju vrednosti nepremičnine (pravice na nepremičnini) ugotoviti naravo upravičenj, ki pripadajo imetniku pravice in so hkrati odraz vseh omejitev ali obremenitev. Drugače povedano, vrednost obremenjene nepremičnine (lastninske pravice) je drugačna od vrednosti neobremenjene nepremičnine (lastninske pravice). 2. PREDNOSTNO NAČELO V komentarju MSOV 230 je v okviru hierarhije pravic med drugim zapisano, da se različne vrste pravic na nepremičninah med seboj ne izključujejo. Zaradi doslednosti in pravilnega razumevanja poglejmo vsebino prednostnega načela iz 6. člena SPZ-ja. Prednostno načelo pove, da imajo zgodnejše oziroma starejše stvarne pravice prednost pred kasnejšimi oziroma mlajšimi stvarnimi pravicami (prior tempore, potior iure; 6. člen SPZ-ja; Tratnik v Juhart, Tratnik, Vrenčur, 2004, str. 79). Določba 6. člena SPZ-ja je nedosledna, ko določa: "Če obstaja na isti stvari več stvarnih pravic, ima prej pridobljena stvarna pravica iste vrste prednost pred pozneje pridobljeno stvarno pravico." Prednostno načelo ne velja samo za kolizijo več istovrstnih pravic, ampak rešuje tudi kolizijo različnih stvarnih pravic. Tako je na primer prej pridobljena hipoteka lahko razlog za prenehanje kasneje pridobljene osebne služnosti.5 Do tega pride pri prisilni prodaji nepremičnine s posredovanjem sodišča. Zato tudi ni čudno, da ureja prednostno pravilo tudi ZIZ. Po vsebini gre za isto pravilo, kot je vsebovano v 6. členu SPZ-ja. Smisel prednostnega pravila je v tem, da lastnik nepremičnine s poznejšim razpolaganjem ne more (pravno učinkovito) razpolagati z lastninsko pravico tako, da bi posegel v že pridobljeno izvedeno pravico. Zato takšno razpolaganje ne Hipoteka in zemljiški dolg pogojno izključujeta pozneje pridobljene izvedene pravice. učinkuje proti imetniku zgodnejše izvedene pravice. Glede prednostnega pravila velja izjema za stvarne služnosti na podlagi 174. člena ZIZ-a, ki vselej ostanejo kot omejitev lastninske pravice, ne glede na čas njihovega nastanka. Če je bila na primer ustanovljena hipoteka pred stvarno služnostjo, zadnja s prisilno prodajo nepremičnine ne preneha. Ta izjema velja po naši oceni tako za prave stvarne služnosti kot tudi za neprave stvarne služnosti, v javno korist, ne pa za navadne neprave stvarne služnosti. Drugače povedano, izjema velja samo za tiste služnosti, ki so po vsebini enake nujnim potem oziroma za tiste služnosti, ki se ustanovijo v korist sistemskih operaterjev javne gospodarske infrastrukture (na primer za potrebe postavitve energetske infrastrukture). Še najdoslednejše je prednostno načelo, zapisano v 174. členu ZIZ-a6 ter 342. členu ZFPPIPP-ja7 in ZZK-1 pri zaznambi izvršbe in stečaja. Tako na primer ZIZ (temu sledijo tudi drugi prej omenjeni predpisi) ureja kolizijo med hipoteko (pravnoposlovno in prisilno) in zemljiškim dolgom na eni strani ter osebnimi služnostmi, stavbno pravico in stvarnim bremenom na drugi strani. Samo če so bile osebne služnosti, stavbna pravica ali stvarno breme pridobljeni pred vpisom hipoteke (tudi prisilne) in zemljiškega dolga v zemljiško knjigo, ne prenehajo s prisilno prodajo. Glede na prednostno pravilo pa te pravice prenehajo, če so bile pridobljene za hipoteko (tudi prisilno) in zemljiškim dolgom, razen če se imetniki teh pravic s kupcem drugače dogovorijo (174. člen ZIZ-a). Na slednje bo v praksi težko računati. 3. LASTNINSKA PRAVICA 3.1. Uvod k razpravi o izvedenih stvarnih pravicah Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon. Lastninska pravica ne more biti vezana na rok ali pogoj, razen če zakon določa drugače (glej 37. člen SPZ-ja). 6 Zakon o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Uradni list RS, št. 51/1998, 72/1998 Skl. US: U-I-339/98, 11/1999 Odl. US: U-I-339/98, 89/1999, 11/2001-ZRacS-1, 75/2002, 87/2002-SPZ, 70/2003 Odl. US: U-I-331/02-12 (83/2003 popr., 91/2003 popr.), 40/2004-UPB1, 132/2004 Odl. US: U-I-93/03-26, 46/2005 Odl. US: U-I-110/03-16, Up-631/03-13, 96/2005 Odl. US: Up-357/03-23, U-I-351/04, 17/2006, 30/2006 Odl. US: Up-724/04-18, U-I-322/05, 44/2006-UPB2, 69/2006, 110/2006-UPB3, 115/2006, 3/2007-UPB4, 93/2007, 6/2008 Skl. US: U-I-354/07-6, 37/2008-ZST-1, 45/2008-ZArbit, 113/2008 Odl. US: U-I-344/06-11, 28/2009, 47/2009 Odl. US: U-I-54/06-32 (48/2009 popr.), 57/2009 Skl. US: Up-1801/08-10, U-I-237/08-10, 51/2010, 26/2011. 7 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP. Uradni list RS, št. 126/2007, 40/2009, 59/2009, 52/2010, 106/2010-ORZFPPIPP21, 26/2011, 47/2011, 87/2011-ZPUOOD, 23/2012, 48/2012 Odl. US: U-I-285/10-13. Lastninska pravica se pojavlja kot samostojna lastninska pravica ali kot nesamostojna (vključena) lastninska pravica. Samo samostojna lastninska pravica je lahko predmet samostojnega razpolaganja. To je lastninska pravica na zemljišču, katere sestavina je po načelu povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit) vsak objekt (8. člen SPZ-ja). Predmet samostojnega razpolaganja je tudi lastninska pravica na posameznem delu stavbe v etažni lastnini. V drugo skupino, to je skupino nesamostojne lastninske pravice, pa spadajo tile položaji: • lastninska pravica na nepremičnini, ki ima položaj splošnega skupnega dela stavbe v etažni lastnini, • lastninska pravica na nepremičnini, ki ima položaj posebnega skupnega dela stavbe v etažni lastnini, in • lastninska pravica na stavbi, ki je sestavina stavbne pravice. Nesamostojna lastninska pravica ne more biti predmet samostojnega razpolaganja. Razpolaganje z lastninsko pravico na posameznem delu stavbe v etažni lastnini avtomatično povzroči tudi razpolaganje z vključeno lastninsko pravico na nepremičnini, ki ima položaj skupnega dela (splošnega ali posebnega). Zgled: Solastniški delež, ki pripada posameznemu etažnemu lastniku, ne more biti predmet samostojnega razpolaganja. Razpolaga se z lastninsko pravico na posameznem delu v etažni lastnini. V lastninsko pravico na posameznem delu stavbe v etažni lastnini pa je vključena (so)lastninska pravica na skupnih delih. Zgled: Odtujitev stavbne pravice avtomatično povzroči tudi odtujitev lastninske pravice na stavbi (zgradbi oziroma objektu). Predmet razpolaganja je stavbna pravica, ki vključuje tudi lastninsko pravico zgradbe. Lastninska pravica vključuje upravičenje uporabe in razpolaganja. Kot vsaka pravica civilnega prava ima lastninska pravica tudi pravovarstveni zahtevek. Upravičenje uporabe daje lastniku pravno možnost, da ima stvar v posesti, rabi in uživanju. Upravičenje razpolaganja pa daje lastniku pravno možnost, da lastninsko pravico prenese, jo omeji z izvedenimi pravicami ali preoblikuje (na primer preoblikuje enovito lastninsko pravico v etažno lastnino). Lastninska pravica opredeljuje osnovni pravni položaj nepremičnine. Je temeljna stvarna pravica, ki obstaja na vsaki nepremičnini v korist določenega pravnega subjekta. Ker je naša razprava omejena na pravno opredelitev stvarnih pravic, v nadaljevanju predstavljamo izvedene stvarne pravice, ki predstavljajo omejitev lastninske pravice. Stvarne pravice lahko razvrstimo po kriteriju samostojnosti in prenosljivosti na ta način: STVARNE PRAVICE ■ r prenosljive lastninska pravica stavbna pravica - zemljiški dolg Samostojne T neprenosljive - osebne služnosti - neprava stvarna služnost pravo stvarno breme Nesamostojne odvisne (akcesorne) pravice - hipoteka vključene akcesome pravice - prava stvarna služnost - nepravo stvarno breme 4. HIPOTEKA 4.1. Splošno Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena SPZ-ja). Zastavna pravica na nepremičnini se imenuje hipoteka (138. člen SPZ-ja). Hipoteka je izvedena stvarna pravica, ki pogojno izključuje lastninsko pravico na nepremičnini. Če pride do realizacije hipoteke (prisilne prodaje nepremičnine, ki jo izvede sodišče)8, lastnik izgubi lastninsko pravico na nepremičnini. V zvezi z absolutnimi učinki hipoteke je treba ugotoviti, da hipoteka učinkuje proti vsakokratnemu lastniku nepremičnine. To pomeni, da vsakokratni lastnik nepremičnine odgovarja za izpolnitev zavarovane obveznosti do višine vrednosti nepremičnine oziroma do višine tistega zneska, ki se doseže s prodajo tako obremenjene nepremičnine. To je pomembno predvsem v primeru, ko osebni dolžnik (na primer kreditojemalec) ni hkrati tudi realni dolžnik (zastavitelj). Do tega običajno pride, če zastavitelj zastavi svojo nepremičnino za tuj dolg, ali če osebni dolžnik, ki je hkrati tudi realni dolžnik, (po ustanovitvi hipoteke) odtuji s hipoteko obremenjeno nepremičnino tretji osebi, ki pa ne prevzame tudi Na področju realizacije hipoteke (poplačila iz vrednosti nepremičnine zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti) velja v našem pravu še zmeraj načelo oficialnosti, kar pomeni, da ne poznamo izvensodne realizacije hipoteke (glej tudi drugi odstavek 153. člena SPZ-ja v zvezi z 275. členom SPZ-ja). 8 "osebnega" dolga. Osebni dolžnik, ki je hkrati tudi realni dolžnik, odgovarja za obveznost tudi s preostalim premoženjem, ne samo z nepremičnino, ki je obremenjena s hipoteko. Hipoteka zagotavlja upniku ugoden vrstni red poplačila iz vrednosti nepremičnine, česar (tako ugodnega vrstnega reda pred drugimi upniki dolžnika) upnik na drugem premoženju dolžnika morda nima. Absolutno učinkovanje hipoteke se odraža tudi v pogledu prednostnega načela, o čemer smo že razpravljali v razdelku spredaj (2. Prednostno načelo). Na primer, prej pridobljena hipoteka je lahko razlog za prenehanje (pogojno izključitev) kasneje pridobljene stavbne pravice, osebnih služnosti in stvarnih bremen.9 Lastnik nepremičnine ne more s poznejšim razpolaganjem poseči v že pridobljeno (starejšo) izvedeno pravico. Dosledno je prednostno načelo zajeto v 174. členu ZIZ-a in 342. členu ZFPPIPP-ja ter 89. členu ZZK-1 pri zaznambi izvršbe in 96. členu ZZK-1 pri zaznambi stečaja. Starejša hipoteka učinkuje zoper mlajšo (navedeno velja tudi za zemljiški dolg) tako, da se iz kupnine, dosežene s prodajo, poplača najprej imetnik starejše hipoteke, prav tako se za njim poplačajo vsi upniki, ki svojih terjatev nimajo zavarovanih s hipoteko. Ker je zastavna pravica kot stvarna pravica absolutna v svojem učinkovanju, ni odvisna od spremembe lastnika zastavljene stvari (Stojanović, 1987, str. 252). Zastavni upnik uživa pravico prednosti pri poplačilu pred vsemi, ki so pridobili zastavno pravico za njim ali je nimajo, prav tako njegova stvarna pravica (zastavna pravica) "sledi stvari" oziroma je akcesorno vezana na lastninsko pravico obremenjene stvari. Sprememba lastnika na obstoj hipoteke ne vpliva. Vrstni red je odvisen od nastanka posameznih zastavnih pravic. Ta je bistvenega pomena, kajti kasnejši hipotekarni upniki utegnejo ostati sploh brez poplačila svojih sicer zavarovanih terjatev (glej 147. člen SPZ-ja). 4.2. Hipoteka za tuj dolg Hipoteka je odvisna (akcesorna) pravica. Kot smo že zapisali, je dopustno ustanoviti hipoteko za zavarovanje svojega ali tujega dolga. Zastavitelj, ki je hkrati osebni dolžnik, odgovarja za obveznost tako z zastavljeno nepremičnino kot tudi z ostalim premoženjem (velja načelo neomejene odgovornosti za obveznost). Zastavitelj, ki zastavi svojo nepremičnino za tuj dolg, prevzame (poleg osebnega dolžnika) obveznost za izpolnitev tujega dolga, vendar je njegova odgovornost omejena z vrednostjo nepremičnine oziroma z vrednostjo kupnine, dosežene pri prisilni prodaji zastavljene nepremičnine. Gre praktično za položaj, kot ga poznamo pri poroštvu. To pomeni, da za takšno obveznost odgovarjata dve osebi: Hipoteka in zemljiški dolg pogojno izključujeta tudi pozneje pridobljene izvedene pravice. osebni dolžnik in realni dolžnik (zastavitelj). Ne samo da gre za položaj, kot ga poznamo pri poroštvu, ampak gre za to, da zastavitelj dejansko prevzame poroštvo za tuj dolg, njegova odgovornost pa je omejena z vrednostjo nepremičnine (glej 1012. člen in drugi odstavek 1017. člena OZ-ja10). Navedeno velja tudi v primeru, ko pride do prenosa lastninske pravice na hipotekarno obremenjeni nepremičnini, kar pomeni, da postane novi lastnik realni dolžnik za tuj dolg zaradi tega, ker učinkuje hipoteka proti vsakokratnemu lastniku nepremičnine. 4.3. Realizacija hipoteke Izvršba na predmet zastavne pravice sodi gotovo med kompleksnejšo problematiko na področju civilnega izvršilnega prava. Posebnost pravnega položaja zastavnega upnika v postopku izvršbe je utemeljena v imetništvu stvarne pravice - zastavne pravice, ki je po svoji osnovni stvarnopravni opredelitvi pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena SPZ-ja). ZIZ ne vsebuje posebnih določb o izvršbi na predmet zastavne pravice, ampak se pravila o izvršbi uporabljajo tako za izvršbo glede nezavarovanih terjatev kot tudi za izvršbo zavarovanih terjatev, le da je za zastavne upnike kot imetnike stvarnopravno zavarovanih terjatev predvideno prednostno poplačilo iz predmeta zastavne pravice, kar je v skladu z opredelitvijo zastavne pravice v stvarnem pravu. Realizacija zastavne pravice (hipoteke) je odvisna od njene pojavne oblike. Najprej je treba ločiti v okviru pravnoposlovnih hipotek t. i. (1) "notarsko" hipoteko in (2) "navadno" hipoteko. Med pojavne podoblike hipotek, ki nastanejo na temelju pravnega posla, pa sodita še (1) skupna hipoteka in (2) maksimalna hipoteka. Od pravnoposlovne hipoteke pa je treba ločiti še zakonito hipoteko in prisilno hipoteko (hipoteka na podlagi odločbe sodišča). Notarska hipoteka nastane z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 141. člena SPZ-ja). Pri nevpisanih nepremičninah pa na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa (254. člen v zv. z 250. členom ZIZ-a). Poglavje ZIZ-a o zastavni pravici na podlagi sporazuma strank še naprej velja kljub uveljavitvi SPZ-ja, če gre za nevpisane nepremičnine (drugi odstavek 274. člena SPZ-ja). Zaradi neposredne izvršljivosti te oblike hipoteke je poenostavljena tudi realizacija. 10 Obligacijski zakonik - OZ. Uradni list RS, št. 83/2001, 32/2004, 28/2006 Odl. US: U-I-300/04-25, 29/2007 Odl. US: U-I-267/06-41, 40/2007, 97/2007-UPB1. Realizacija pri navadni hipoteki je v primerjavi z notarsko hipoteko "podaljšana", saj mora upnik pridobiti za potrebe realizacije izvršilni naslov v postopku na podlagi hipotekarne tožbe. Z vidika realizacije hipoteke pri ostalih modalitetah ni posebnosti. Glede na ustanovljeno realno zavarovanje terjatve z nepremičnino v obliki zastavne pravice bo predmet izvršbe zastavljena nepremičnina. Zastavni (hipotekarni) upnik bo prejel poplačilo iz izkupička, dobljenega s prodajo nepremičnine, tudi če bo predlagal izvršbo na zastavljeno nepremičnino kdo drug, ki nima zavarovane terjatve ali pa ima ustanovljeno realno zavarovanje s slabšim rangom (glej 172. člen ZIZ-a). Zaznamba sklepa o izvršbi na nepremičnini je pomembna predvsem za upnika nezavarovane terjatve. S tem dejanjem sodišča pridobi upnik nezavarovane terjatve zastavno pravico na nepremičnini. Hipotekarni upnik je to pravico pridobil že pred izvršbo, zato sta varstvo ranga in poplačilna pravica zanj zagotovljena že prej. Do drugačnega rangiranja obeh zastavnih pravic (prisilne in pravnoposlovne) pa bi prišlo, če bi upnik nezavarovane terjatve pridobil prisilno zastavno pravico pred vložitvijo predloga za vpis hipoteke. V takem primeru bi imel prednost upnik nezavarovane terjatve, saj je tudi prisilna zastavna pravica ena izmed pojavnih oblik zastavne pravice z vsemi stvarnopravnimi učinki. Upnik nezavarovane terjatve ima prednost po pravilu ranga, saj je bila njegova (istovrstna) pravica pridobljena prej (6. člen SPZ-ja). Tudi prenehanje hipoteke v postopku izvršbe je urejeno v skladu s smislom izvršilnega postopka. Hipoteka ugasne, ko postane sklep o izročitvi nepremičnine11 pravnomočen, ne glede na to, ali je bil hipotekarni upnik popolnoma poplačan ali ne. Le če se tako sporazumeta kupec nepremičnine in zastavni upnik, lahko ostane zastavna pravica na nepremičnini tudi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine. Takšen dogovor bo smiseln, če bo kupec zainteresiran, da ga zastavni upnik kreditira. Na podlagi takšnega posebnega dogovora namreč kupec prevzame dolžnikov dolg ter s tem vstopi (sprememba na dolžniški strani) v pravno razmerje s hipotekarnim upnikom. Logično pa je, da se zaradi prevzema dolga za kupca zmanjša kupnina za toliko, kot je bil prevzet dolg. To pomeni, da bo hipoteka obstajala še naprej, le dolžnik (lastnik) se je spremenil. Takšen 11 Sklep o izročitvi nepremičnine je zadnje dejanje, ki se v izvršilnem postopku vpisuje v zemljiško knjigo. V sklepu o domiku se določi, katere stvarne pravice in bremena se bodo izbrisala. Kupec pridobi s sklepom o domiku t. i. pričakovalno pravico. Ta sklep sicer še ne predstavlja pridobitve lastninske pravice, pomeni pa naslov za njeno pridobitev. S pravnomočnim sklepom o izročitvi nepremičnine pa pridobi kupec izvirno lastninsko pravico brez vpisa v zemljiško knjigo (glej tudi sodbo II Ips 131/2006, VSL sklep III Cp 412/2005, VSL sklep III Cp 1848/2005, Sladič v Tratnik et al., 2009, str. 43-45). dogovor je mogoče skleniti najkasneje na prodajnem naroku, saj mora sodišče o izbrisu hipoteke odločiti že s sklepom o domiku (glej 209. člen ZIZ-a; Galič, Jan, Jenull, 2002, str. 360). Ta prevzem dolga odstopa od splošne ureditve prevzema dolga v OZ-ju, po katerem je prevzem dolga dogovor med prejšnjim in novim dolžnikom, v katerega privoli upnik (prvi odstavek 427. člena OZ-ja). Prevzem dolga, ki ga ureja ZIZ v drugem odstavku 173. člena, se razlikuje od splošnega prevzema dolga po tem, da gre po ZIZ-u za dogovor med kupcem (novim dolžnikom) in zastavnim upnikom in ne med starim in novim dolžnikom. Dolžnik torej sploh ni stranka tega sporazuma. Nekoliko drugače je pri izbrisu nekaterih drugih pravic. Tako so stvarne služnosti najstabilnejše v primerjavi z drugimi pravicami. Stvarne služnosti s prodajo nepremičnine v izvršbi ne ugasnejo. Enako velja za osebne služnosti, realno breme in stavbno pravico, če so bile te pravice pridobljene pred vpisom hipoteke v zemljiško knjigo. Glede na pravilo ranga pa te pravice (razen stvarnih služnosti) ugasnejo, če so bile pridobljene za hipoteko, razen če se imetniki teh pravic s kupcem drugače dogovorijo (174. člen ZIZ-a). Podobno velja za rabokupna razmerja. Ta razmerja ne prenehajo s prodajo stvari, ki je predmet rabokupa. Če pa je rabokup nastal za hipoteko, lahko kupec odpove rabokup z odpovednim rokom enega meseca (175. člen ZIZ-a). Skoraj enako določbo najdemo tudi v tretjem odstavku 153. člena SPZ-ja.12 Posebnost pravnoposlovne hipoteke je tudi ta, da zanjo ne pridejo v poštev določila o izvzetju iz izvršbe (glej drugi odstavek 177. člena ZIZ-a). Tako je lahko predmet hipoteke tudi nepremičnina, ki je sicer izvzeta iz izvršbe (na primer kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta, če jih potrebuje za lastno preživljanje in za preživljanje članov svoje ožje družine ...). Prisilna (sodna) hipoteka, ki nastane v postopku izvršbe tudi v korist upnika sicer nezavarovane terjatve, takega privilegija ne uživa. Pri prodaji nepremičnine (na dražbi ali z neposredno pogodbo) mora sodišče upoštevati tudi predkupne pravice. Pravilo velja za vknjižene predkupne in odkupne pravice in za zakonite predkupne pravice (182. člen ZIZ-a). Predkupni upravičenec lahko zahteva razveljavitev dražbe, če ni bil nanjo posebej povabljen (510. člen OZ-ja). To velja za predkupno pravico (in tudi za odkupno pravico), ki je vpisana v zemljiško knjigo, ter za zakonito predkupno pravico. Navedeno velja tudi pri prisilni prodaji v stečaju. Pri zakoniti predkupni pravici pa se dosegajo publicitetni učinki že s samim zakonom. 12 Glej tudi VSL sklep I Ip 2557/2008, 3. 12. 2008. Prednostni red poplačila je urejen v 197. členu ZIZ-a. Najprej se poplačajo stroški izvršilnega postopka, nato davki, zakonite preživnine, določene oblike nepremoženjske škode ..., šele za tem pride na vrsto hipotekarni upnik (198. člen ZIZ-a). Iz navedenega lahko ugotovimo, da je položaj hipotekarnega upnika glede na vrstni red poplačila lahko manj ugoden, kot se zdi na prvi pogled. Naj še dodamo, da velja posebnost za pogojne terjatve. Če gre za pogojno terjatev, ki je zavarovana z zastavno pravico, se znesek, ki bi šel konkretnemu hipotekarnemu upniku, izloči in izroči v hrambo sodišču. Izplačilo hipotekarnemu upniku pa se opravi, ko nastopi odložni pogoj oziroma ko je gotovo, da razvezni pogoj ne bo nastopil (prvi odstavek 205. člena ZIZ-a). 5. ZEMLJIŠKI DOLG 5.1. Splošno Zemljiški dolg je pravica zahtevati poplačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugimi upniki s slabšim vrstnim redom (prvi odstavek 192. člena SPZ-ja). Zemljiški dolg je izvedena stvarna pravica, ki pogojno izključuje lastninsko pravico na nepremičnini. Če pride do realizacije zemljiškega dolga (prisilne prodaje nepremičnine, ki je obremenjena z zemljiškim dolgom, kar izvede sodišče),13 lastnik izgubi lastninsko pravico na nepremičnini. Zemljiški dolg učinkuje proti vsakokratnemu lastniku nepremičnine. To pomeni, da vsakokratni lastnik nepremičnine odgovarja zakonitemu imetniku zemljiškega pisma za izpolnitev obveznosti do višine vrednosti nepremičnine oziroma do višine tistega zneska, ki se doseže s prodajo tako obremenjene nepremičnine. Osebni dolžnik, ki je hkrati tudi realni dolžnik, odgovarja za obveznosti tudi s preostalim premoženjem, ne samo z nepremičnino, ki je obremenjena z zemljiškim dolgom. Vendar pa zemljiško pismo ni splošni izvršilni naslov, ampak le izvršilni naslov za poplačilo iz vrednosti konkretne nepremičnine za znesek zemljiškega dolga. Zemljiški dolg (tako kot hipoteka) zagotavlja zakonitemu imetniku zemljiškega pisma ugoden vrstni red poplačila iz vrednosti nepremičnine. Vse, kar smo povedali o prednostnem načelu pri hipoteki in v razdelku 2. Prednostno načelo, velja tudi za zemljiški dolg. Tako je na primer prej pridobljen zemljiški dolg lahko razlog za prenehanje (pogojno izključitev) kasneje pridobljene V zvezi s poplačilom iz vrednosti nepremičnine velja v našem pravu še zmeraj načelo uradnosti (oficialnosti), kar pomeni, da ne poznamo izvensodne realizacije hipoteke ali zemljiškega dolga (glej tudi drugi odstavek 153. člena SPZ-ja v zvezi z 275. členom SPZ-ja). stavbne pravice.14 Lastnik nepremičnine ne more s poznejšim razpolaganjem poseči v že pridobljeno (starejšo) izvedeno pravico. Starejši zemljiški dolg učinkuje zoper mlajšo hipoteko ali zemljiški dolg tako, da se iz kupnine, dosežene s prodajo, poplača najprej imetnik starejšega zemljiškega dolga, prav tako se za njim poplačajo vsi upniki, ki svojih terjatev nimajo zavarovanih. Izjema velja za upnike nezavarovanih terjatev, ki imajo zakonsko prednostno poplačilno pravico (glej na primer 197. člen ZIZ-a). Ti se poplačajo pred imetnikom zemljiškega dolga in tudi pred imetnikom hipoteke (glej prvi in drugi odstavek 198. člena ZIZ-a). Iz kupnine, dosežene s prodajo (se za imetnikom zemljiškega dolga, ki ima boljši vrstni red), se poplačajo tudi imetniki osebnih služnosti, stavbnih pravic in stvarnih bremen, ki s prodajo ugasnejo (glej na primer drugi odstavek 198. člena in 199. člen ZIZ-a). 5.2. Predmet zemljiškega dolga Predmet zemljiškega dolga je lahko samo samostojno prenosljiva stvarna pravica. To sta v bistvu lahko le samostojna lastninska pravica in stavbna pravica. Lastninska pravica namreč ni samostojno prenosljiva v naslednjih primerih: (1) če je vključena v stavbno pravico ter (2) če je vključena v lastninsko pravico na posameznem delu v etažni lastnini (to so splošni skupni deli in posebni skupni deli, ki niso samostojno v pravnem prometu). Pri stavbni pravici je lastninska pravica na zgradbi vključena v stavbno pravico, zato je razpolaganje možno samo s stavbno pravico kot celoto. Zaradi tega je predmet obremenitve stavbna pravica in ne lastninska pravica na zgradbi. Določba SPZ-ja, ki določa, da se lahko zastavi zgradba (kar velja smiselno tudi za obremenitev z zemljiškim dolgom), je zato nedosledna. Ne smemo pozabiti, da je stavbna pravica časovno omejena (maksimalna doba lahko znaša 99 let). Tako tudi zemljiški dolg na stavbni pravici ne more trajati dlje kot stavbna pravica. Sekundarna izvedena stvarna pravica (zemljiški dolg) je vezana na pravno eksistenco primarne izvedene stvarne pravice (stavbno pravico). Da ne bi bil imetnik zemljiškega dolga izigran, se za predčasno prenehanje stavbne pravice na podlagi sporazuma lastnika obremenjene nepremičnine in imetnika stavbne pravice zahteva pisno soglasje imetnika zemljiškega dolga, da s takšnim prenehanjem soglaša (smiselno drugi odstavek 261. člena SPZ-ja). Pri prenehanju hipoteke zaradi prenehanja stavbne pravice hipotekarni upnik ne ostane popolnoma brez pravno zavarovanega položaja, saj pridobi ex lege zastavno Hipoteka in zemljiški dolg pogojno izključujeta tudi pozneje pridobljene izvedene pravice. pravico na terjatvi imetnika stavbne pravice (drugi odstavek 264. člena SPZ-ja). Gre za terjatev imetnika stavbne pravice do lastnike nepremičnine zaradi povečane vrednosti nepremičnine (verzijska terjatev). Takšna realna subrogacija pa ne nastopi v primeru, ko preneha stavbna pravica, ki je bila obremenjena z zemljiškim dolgom. Zemljiški dolg se namreč ne more prenesti na terjatev, ker je možen samo na nepremičninah, zato realne subrogacije v tem primeru preprosto ni. To pa pomeni, da je primerneje in za upnika varneje, da se na stavbni pravici ustanovi hipoteka. 5.3. Ustanovitev lastniškega zemljiškega dolga Zemljiški dolg se ustanovi na podlagi enostranskega pravnega posla in z vpisom v zemljiško knjigo in izstavitvijo zemljiškega pisma (prvi odstavek 194. člena SPZ-ja). Enostranski pravni posel mora biti sestavljen v obliki notarskega zapisa, pri čemer zakon določa obvezno vsebino notarskega zapisa (195. člen SPZ-ja). Za zemljiški dolg je treba poudariti, da nujno terja urejeno in ažurno zemljiško knjigo. Zemljiškega dolga ni mogoče ustanoviti na nevpisanih nepremičninah, kar je primer v našem pravu pri hipoteki. Zemljiški dolg dobi svojo pravno kvaliteto (se ustanovi), ko sodišče izda upravičencu zemljiško pismo. Dokler zemljiškega pisma upravičenec nima, tudi ne bo mogoče izvesti ustreznega zavarovanja z zemljiškim pismom. Glede na določbo prvega odstavka 194. člena je namreč mogoče ugotoviti, da zemljiški dolg ne nastane že z vpisom v zemljiško knjigo, ampak šele z izstavitvijo zemljiškega pisma (glej prvi odstavek 194. člena SPZ-ja; Keresteš et al., 2002, str. 177). O zemljiškem dolgu izda sodišče, ko ga vpiše na določen nominalni znesek v zemljiško knjigo, še zemljiško pismo, in sicer praviloma lastniku (ustanovitelju) tako obremenjene nepremičnine. To pa pomeni, da se je SPZ najprej opredelil (ob ustanovitvi te izvedene stvarne pravice)15 za tako imenovani lastniški zemljiški dolg (drugi odstavek 194. člena SPZ-ja). Lastniški zemljiški dolg lahko ustanovi le lastnik nepremičnine sam. To je treba razumeti v pomenu, da je lastnik tako obremenjene nepremičnine izdajatelj zemljiškega pisma kot vrednostnega papirja, čeprav v tehničnem pogledu izda zemljiško pismo sodišče. Lastnik je tudi prvi indosant. Za nelastniški zemljiški dolg pa gre takrat, ko se zemljiško pismo že ob ustanovitvi glasi na upnika (kot ustanovitelja) ter mu ga sodišče tudi izroči neposredno. Naš zakonodajalec je predvidel možnost ustanovitve zemljiškega dolga v korist upnika pri spremembi hipoteke v zemljiški dolg. Zemljiški dolg je praviloma mogoče ustanoviti le kot lastniški zemljiški dolg, to je v korist lastnika samega. Ko lastnik tako obremenjene nepremičnine prenese zemljiško pismo na upnika, pa se lastniški zemljiški dolg sam po sebi spremeni v nelastniški zemljiški dolg. Zemljiški dolg se vpiše v zemljiško knjigo samo ob njegovi ustanovitvi, nato pa se prenaša izvenknjižno. To pomeni, da se je slovenski zakonodajalec opredelil za tako imenovani pisemski zemljiški dolg, ki se prenaša samo s prenosom zemljiškega pisma (197. člen SPZ-ja). V zvezi z obrestovanjem nominalnega zneska, na katerega se glasi zemljiški dolg, je bilo ocenjeno, da obrestovanje zemljiškega dolga ni primerno ter ne ustreza njegovi pravni naravi; to pa pomeni, da se nominalni znesek zemljiškega dolga ne obrestuje. V tem pogledu pride v poštev smiselna uporaba določb o maksimalni hipoteki (prvi odstavek 20. člena ZZK-1). Z maksimalno hipoteko so namreč do najvišjega zneska zavarovane tudi vse obresti in stroški zavarovanih terjatev (tretji odstavek 146. člena SPZ-ja). Takšna ureditev je več kot nujna, saj je lahko zemljiški dolg tudi v fazi mirovanja, pri čemer pa bi obresti tudi v tem času tekle ter na ta način povečevale realno obremenitev tako obremenjene nepremičnine. Enostranski pravni posel o ustanovitvi zemljiškega dolga mora biti sestavljen v obliki notarskega zapisa. Notarski zapis pa mora vsebovati ime ustanovitelja zemljiškega dolga, zemljiškoknjižno označbo obremenjene nepremičnine in višino ter pogoje zapadlosti zemljiškega dolga (195. člen SPZ-ja). S tem je SPZ določil vsebino razpolagalnega pravnega posla. To tudi pomeni, da zemljiškoknjižno dovolilo (ki je razpolagalni posel) ne more biti izjavljeno v posebni listini v "navadni" pisni obliki, ampak v obliki notarskega zapisa. Zemljiškoknjižno dovolilo mora vsebovati vse podatke iz drugega odstavka 195. člena SPZ-ja. Prav tako mora vsebovati označbo upravičenca, ki pa ne bo naveden poimensko, saj se zemljiški dolg vknjiži v korist vsakokratnega upravičenega imetnika zemljiškega pisma. Pri vpisu pridobitve zemljiškega dolga se ne vpišejo podatki o imetniku. Vknjiženi zemljiški dolg učinkuje v korist vsakokratnega imetnika zemljiškega pisma (drugi odstavek 20. člena ZZK-1).16 5.4. Sprememba hipoteke v zemljiški dolg Zemljiški dolg lahko ustanovi tudi hipotekarni upnik, ki spremeni v soglasju z lastnikom obremenjene nepremičnine (ter v soglasju z nadhipotekarnim upnikom, čigar nadhipoteka je zaznamovana v zemljiški knjigi)17 svojo hipoteko v enega ali več zemljiških dolgov. V takem primeru obremenitev nepremičnine iz zemljiškega dolga ne sme presegati obremenitve iz hipoteke. Za spremembo pa ni potrebna privolitev ostalih imetnikov zemljiškega dolga ali hipoteke, ki imajo isti 16 Ker se zemljiški dolg vpiše v zemljiško knjigo v korist vsakokratnega imetnika zemljiškega pisma (drugi odstavek 20. člena SPZ-ja) in ne v korist določene osebe, bo imetnik te stvarne pravice anonimen. 17 Druga tč. četrtega odstavka 44. člena ZZK-1. ali kasnejši vrstni red (tretji odstavek 194. člena SPZ-ja). Pri spremembi hipoteke v zemljiški dolg izda sodišče zemljiško pismo upniku (prejšnjemu hipotekarnemu upniku). Zaznamovanih nadhipotek v naši poslovni praksi praktično ni, v poštev pride le soglasje lastnika obremenjene nepremičnine. Najbolje je, če je to soglasje zajeto kar v notarskem zapisu o spremembi hipoteke v zemljiški dolg. Če pa je soglasje lastnika na posebni listini, mora biti na tej listini overjen podpis lastnika (soglasodajalca). Takšno soglasje je sestavni del "listine, primerne za vpis spremembe hipoteke v zemljiški dolg".18 Ko hipotekarni upnik spreminja svojo hipoteko v enega ali več zemljiških dolgov, obremenitev nepremičnine iz zemljiških dolgov ne sme presegati obremenitve iz hipoteke (navedeno je treba razumeti v pomenu, da ne presega zneska glavnice z vsemi stranskimi terjatvami oziroma najvišjega zneska maksimalne hipoteke; tretji odstavek 194. člena SPZ-ja v zvezi z 20. členom ZZK-1). Priporočljivo je, da se hipoteke spremenijo v več zemljiških dolgov. Ker zemljiško pismo praviloma služi zavarovanju (kreditne) terjatve (varovalni zemljiški dolg), ga imetnik ne bo izročil lastniku obremenjene nepremičnine vsaj tako dolgo, dokler ne bo v celoti poplačan. Če je terjatev plačana delno, se obremenitev iz zemljiškega dolga ne zmanjša (smiselna uporaba določbe 150. člena SPZ-ja). Zaradi tega bo v praksi smiselno, da bo ustanovitelj ustanovil več zemljiških dolgov. Ne na primer enega za znesek 150.000,00 EUR, ampak tri zemljiške dolgove za zneske po 50.000,00 EUR. Če bo vsa tri zemljiška pisma prenesel na enega upnika, mu sicer upnik ne bo dolžan povratno prenesti posameznega zemljiškega pisma zaradi delnega poplačila terjatve, vendar pa bo ob ustreznem dogovoru z upnikom vsaj ustvarjena takšna možnost (v sporazumu o spremembi hipoteke v zemljiški dolg ali v posebnem dogovoru, ki ima pravno naravo varovalne pogodbe).19 Ob spremembi hipoteke v zemljiški dolg je treba skleniti varovalno pogodbo, ki določa, kje bodo shranjena zemljiška pisma (primerna je hramba pri notarju) ter pod kakšnimi pogoji se (povratno) indosirajo na lastnika nepremičnine. Prav tako se je smiselno dogovoriti o prepovedi indosiranja zemljiškega pisma na tretje upnike in podobno. Dodatna kvaliteta konverzije hipoteke v zemljiški dolg je, da dobi upnik zemljiško pismo (pismo se pri konverziji izroči upniku), ki je izvršilni naslov, medtem ko na primer klasična hipoteka ni neposredno izvršljiva. Tudi maksimalna hipoteka ni sama po sebi neposredno izvršljiva. To se sicer lahko doseže ob pogojih petega in Pri čemer zemljiški dolg ohranja vrstni red prej ustanovljene hipoteke. Varovalna pogodba (Sicherungsvertrag) je pogodba med dajalcem zavarovanja in prejemnikom zavarovanja. Z njo se vzpostavlja manjkajoča akcesorna vez med terjatvijo in zemljiškim dolgom in hkrati podrobneje opredeljuje razmerje med lastnikom obremenjene nepremičnine in imetnikom zemljiškega dolga. šestega odstavka 91. člena ZZK-1. Gre za novost, ki jo je uvedla novela ZZK-1C. Tako je pri maksimalni hipoteki dovoljena zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, in sicer na podlagi vsakokratnega notarskega zapisa, s katerim je znotraj najvišjega zneska, vpisanega pri maksimalni hipoteki, za konkretno terjatev dogovorjena neposredna izvršljivost (primerjaj peti odstavek 91. člena ZZK-1). 5.5. Zemljiško pismo Zemljiško pismo je stvarnopravni vrednostni papir po odredbi,20 ki se prenaša z indosamentom (glej drugi odstavek 196. člena SPZ-ja ter 220. člen OZ-ja). Stvarnopravna narava zemljiškega pisma kot vrednostnega papirja je poudarjena z določbo 197. člena SPZ-ja, ki se glasi: "Zemljiški dolg se prenaša skupaj z zemljiškim pismom." Tako lahko lastnik nepremičnine, ki je izposloval pri sodišču izdajo zemljiškega pisma, le-to prenese z indosamentom na prejemnika zavarovanja (upnika). Osnovna značilnost stvarnopravnih vrednostnih papirjev je ta, da opisujejo stvarno pravico ter da se s prenosom papirja prenaša tudi stvarna pravica na stvari, ki so v papirju vključene. Zemljiško pismo ima še dodatno procesnopravno kvaliteto, saj je po izrecni določbi drugega odstavka 199. člena SPZ-ja izvršilni naslov. To je izjemno pomembno, ker je zemljiški dolg s tem v procesnopravnem pogledu praktično izenačen z notarsko hipoteko (142. člen SPZ-ja), ki se sklepa v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. S tem pa v obeh primerih odpade potreba po klasični hipotekarni tožbi. Po SPZ-ju mora zemljiško pismo vsebovati navedbo zemljiškoknjižnega sodišča, ki ga izstavlja, vse podatke, ki se zahtevajo za enostranski pravni posel o ustanovitvi zemljiškega dolga (to je ime ustanovitelja zemljiškega dolga, zemljiškoknjižno označbo obremenjene nepremičnine in višino ter pogoje zapadlosti zneska zemljiškega dolga) ter čas izdaje in žig sodišča. S tem zakon določa bistvene sestavine zemljiškega pisma kot vrednostnega papirja (glej 213. člen OZ-ja). Podrobnejšo vsebino in obliko zemljiškega pisma, postopek izdaje ter razveljavitve in način vodenja evidence o izdanih zemljiških pismih je predviden v Pravilniku o zemljiškem pismu.21 Zaradi sprememb, ki jih je uvedla novela ZZK-1C, je v 20 "Zemljiško pismo je ordrski vrednostni papir (drugi odstavek člena 196 SPZ), ki se prenaša z indosamentom. SPZ amortizacije zemljiškega pisma ne ureja. Ta ureditev niti ni bila potrebna, saj amortizacijo izgubljenih vrednostnih papirjev urejajo določbe 237. člena OZ (prej 260. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Postopek amortizacije pa načeloma ureja Zakon o nepravdnem postopku - ZNP, saj drugi odstavek 159. člena ZNP določa, da se določbe ZNP v postopku amortizacije uporabljajo tedaj, če v posebnem predpisu postopek ni drugače urejen (VSM sklep I Cp 1136/2008 z dne 17. 6. 2008)." 21 Pravilnik o zemljiškem pismu. Uradni list RS, št. 15/2003, 16/2012, 45/2012. Pravilniku o spremembah [...] iz leta 2012 določeno, da izstavi zemljiškoknjižno sodišče zemljiško pismo po izvedbi vpisa zemljiškega dolga v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi vknjižbe zemljiškega dolga (drugi odstavek 5. člena Pravilnika). Glede na novelo ZZK-1C se vpisi v zemljiško knjigo dovolijo po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa (glej 136. člen ZZK-1). Obrazec zemljiškega pisma se tiska na posebnem papirju z vgrajenimi zaščitnimi elementi. Na licu obrazca zemljiškega pisma je najprej navedeno sodišče, ki ga izdaja; označba, da gre za zemljiško pismo; številka zemljiškega pisma; rubrika za navedbo nominalnega zneska in valute; rubrika za navedbo opravilne številke sklepa o vknjižbi zemljiškega dolga; rubrika za navedbo imetnika (ustanovitelja) zemljiškega dolga; navedba, da se zemljiško pismo prenaša po odredbi ter da je izvršilni naslov; rubrika za navedbo ID izvedene pravice (vknjižen zemljiški dolg); klavzula, da je zakoniti imetnik zemljiškega pisma upravičen od vsakokratnega lastnika nepremičnine zahtevati poplačilo iz njene vrednosti ob zapadlosti zemljiškega dolga; rubrika za navedbo zapadlosti; datum izstavitve ter podpis zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika in žig sodišča. Na hrbtni strani zemljiškega pisma pa je prostor za indosamente (glej podrobneje prenovljeni 7. člen Pravilnika o zemljiškem pismu in obrazec zemljiškega pisma v prilogi Pravilnika o spremembah [...] iz leta 2012). Zemljiško pismo je vrednostni papir po odredbi. To pomeni, da se prenaša z indosamentom kot razpolagalnim pravnim poslom (in izročitvijo papirja samega),22 predpisanim za to vrsto vrednostnega papirja (220. člen OZ-ja). Ureditev vrednostnih papirjev je vsebovana v OZ-ju, ki ureja splošna pravila za vrednostne papirje. To pomeni, da je treba tudi pri zemljiškem pismu upoštevati pravila OZ-ja. Ker pa OZ vseh vprašanj v zvezi z vrednostnimi papirji po odredbi ne ureja, bo treba smiselno uporabiti tudi nekatere določbe iz Zakona o menici - ZM. Vendar pa je treba opozoriti, da zemljiško pismo ni menica in da lahko pridejo zanj v poštev le tiste določbe ZM-ja, ki ne nasprotujejo njegovi pravni naravi. Tako na primer ne pridejo v poštev določbe o protestiranju, regresnih zahtevkih, akceptiranju, avaliranju, obrestovanju nominalnega zneska in podobno. Pri zemljiškem pismu gre za poplačilno pravico iz vrednosti nepremičnine (stvarnopravno jamstvo) in ne za prevzem osebnega jamstva. Zaradi tega je položaj zakonitega imetnika zemljiškega pisma veliko kvalitetnejši kot položaj meničnega upnika. Pri zemljiškem pismu jamči dolžnik z nepremičnino ter zaradi stvarnopravne narave tega vrednostnega papirja ne pridejo v poštev vmesna 22 Izpolnitev terjatve iz vrednostnega papirja lahko zahteva proti predložitvi le njegov zakoniti imetnik ali tisti, ki ga ta pooblasti (217. člen OZ-ja). Brez fizične posesti zemljiškega pisma ni mogoče zahtevati poplačila iz papirja. Uveljavljanje terjatve iz zemljiškega pisma si je tudi zaradi tega, ker je zemljiško pismo izvršilni naslov, nemogoče zamišljati brez predložitve papirja samega (glej tudi 199. člen SPZ-ja). osebna jamstva indosantov. Sicer pa je tudi v splošnih pravilih o vrednostnih papirjih v OZ-ju določeno, da indosant ne odgovarja za neizpolnitev obveznosti izdajatelja, razen če zakon drugače določa23 ali če je nasprotno določilo zapisano na samem vrednostnem papirju (tretji odstavek 223. člena OZ-ja). SPZ pa takšnega osebnega jamstva indosantov ne pozna. Upravičeni imetnik zemljiškega pisma, ki je ordrski vrednostni papir, je glede na tretji odstavek 216. člena, 217. člen in prvi odstavek 225. člena OZ-ja tisti, na katerega je bi vrednostni papir pravilno prenesen, to je tisti indosatar, ki lahko izkaže svojo pravico z nepretrgano verigo indosamentov. V prvem odstavku 199. člena SPZ-ja je določeno, da mora lastnik obremenjene nepremičnine plačati zemljiški dolg ob njegovi zapadlosti upravičenemu imetniku zemljiškega pisma. Za zemljiško pismo lahko glede na določbe SPZ-ja ugotovimo, da gre za popolni vrednostni papir, saj stvarna pravica zemljiškega dolga ne nastane brez izstavitve zemljiškega pisma (prvi odstavek 194. člena SPZ-ja), ne more se prenašati brez prenosa zemljiškega pisma (197. člen SPZ-ja v zvezi z drugim odstavkom 196. člena SPZ-ja in 220. členom OZ-ja), ne more se uveljavljati brez predložitve papirja (prvi odstavek 199. člena SPZ-ja) in tudi ne prenehati brez predložitve in razveljavitve papirja (drugi odstavek 200. člena SPZ-ja; glej tudi 11. člen Pravilnika o zemljiškem pismu). Za prenos zemljiškega pisma in zemljiškega dolga bo primeren predvsem popolni indosament. Vendar pa utegne popolni indosament predstavljati za lastnika obremenjene nepremičnine nezadostno varstvo, zlasti če bo upnik iz zemljiškega dolga zemljiško pismo v nasprotju s fiduciarno zavezo prenesel na tretjo osebo, ki ne bo več omejena z vsebino relativnega razmerja med lastnikom obremenjene nepremičnine in prvim upnikom iz zemljiškega dolga. S tem bi bil lastnik obremenjene nepremičnine onemogočen pri uveljavljanju ugovorov iz temeljnega posla, ki bi jih sicer imel do osebe, kateri je indosiral zemljiško pismo (do svojega neposrednega pogodbenika). Zaradi takšnih nevarnosti se priporoča indosament s tako imenovano rekta klavzulo. S tem indosant (lastnik obremenjene nepremičnine) prepove nadaljnji prenos, ki bi ga sicer indosatar (upnik iz zemljiškega dolga) glede na to, da je zemljiško pismo izvorno vrednostni papir po odredbi, lahko opravil (glej 226. člen OZ-ja).24 Zaradi pravnih učinkov prepovedi prenosa pa indosatar ne more prenesti pravice iz papirja in s tem zemljiškega dolga po pravilih za ordrske papirje na tretjo osebo. V tem primeru se sme pravica 23 24 V tej zvezi določa drugače Zakon o menici - ZM v 42. in 46. členu. Takšna rekta klavzula, ki se navede na hrbtni strani zemljiškega pisma, kjer je mesto za indosamente, bi se lahko glasila takole: "Plačajte, toda ne po odredbi A.A." Potreben je še podpis indosanta (lastnika obremenjene nepremičnine). Kraj in datum nista obvezna (glej drugi odstavek 221. člena OZ-ja). iz vrednostnega papirja prenesti samo s cesijo (drugi odstavek 226. člena OZ-ja).25 S tem ko lastnik obremenjene nepremičnine z rekta indosamentom prepove nadaljnji prenos vrednostnega papirja, si ohrani ugovore iz temeljnega posla (drugi odstavek 233. člena OZ-ja). OZ namreč v citirani določbi smiselno določa, da lahko izdajatelj vrednostnega papirja uveljavlja zoper zahtevek imetnika, kateremu je izročil vrednostni papir, tudi ugovore iz temeljnega posla. Drugače povedano, če sta lastnik obremenjene nepremičnine, ki je izdajatelj zemljiškega pisma, in imetnik zemljiškega pisma tudi v neposrednem pogodbenem razmerju (stranki pogodbe o varovalnem zemljiškem dolgu), lahko lastnik obremenjene nepremičnine ugovarja temu prvemu indosatarju (če bi ta zahteval izpolnitev), da je na primer obveznost zaradi izpolnitve že prenehala. To pomeni, da pravilo drugega odstavka 233. člena OZ-ja prebija načelo abstraktnosti vrednostnega papirja, po katerem naj bi bil vrednostni papir ločen od temeljnega posla (Grilc et al., 2003, str. 172). Takšnega ugovora pa ni mogoče naperiti proti kakšnemu poznejšemu indosatarju, ker ni v temeljnem razmerju z lastnikom obremenjene nepremičnine. Varstvo, ki si ga lahko lastnik obremenjene nepremičnine z rekta klavzulo zagotovi sam, je pomembno zato, da ne bi nadaljnji indosatar kot imetnik zemljiškega pisma uveljavljal plačila od lastnika obremenjene nepremičnine, ki je obveznost že izpolnil indosantu, s katerim je tudi v temeljnem razmerju. Zemljiški dolg je tudi samostojno zastavljiv (198. člen SPZ-ja).26 Tudi pri zastavitvi zemljiškega dolga bo treba upoštevati pravila, ki veljajo za zastavitev ordrskih vrednostnih papirjev, kar pomeni, da se zemljiško pismo in s tem zemljiški dolg zastavi s tako imenovanim zastavnim indosamentom. Indosament v zastavo že sam po sebi ne dopušča nadaljnjega prenosa na tretjega, razen kot prenos pooblastila (glej 222. in 224. člen OZ-ja). Z zastavnim indosamentom nastopijo podobni učinki kot pri rekta indosamentu glede možnosti nadaljnjega prenosa po pravilih za ordrske vrednostne papirje. Prav to pa utegne biti razlog, da se bo lastnik obremenjene nepremičnine odločil za zastavitev zemljiškega pisma in ne za rekta indosament. Treba je opozoriti, da bo prišel v poštev indosament v zastavo samo pri varovalnem zemljiškem dolgu, saj zastavna pravica predpostavlja obstoj zavarovane terjatve. 25 Temeljno obeležje cesije je v ohranjanju nevtralnosti cessusovega položaja. 233. člen OZ-ja, ki ureja ugovore zoper imetnika vrednostnega papirja, ima omejen domet. Velja predvsem za prinosniške in ordrske papirje, ne pa za imenske vrednostne papirje. Pri imenskih vrednostnih papirjih abstraktnost nima takega pomena, kot ga ima pri prinosniških in ordrskih. Takšno je tudi stališče naše pravne teorije, ki utemeljuje, da omejitve ugovorov ne veljajo za imenske vrednostne papirje. Tako na primer švicarsko pravo, ki primerljivo ureja vrednostne papirje kot naše pravo, omejitev ugovorov pri imenskih vrednostnih papirjih sploh ne pozna (Grilc et al., 2003, str. 172-173). Prav tako je treba pri prenosu s cesijo upoštevati 223. člen OZ-ja, ki terja pisno obvestilo izdajatelja o prenosu, sicer prenos nima učinka nasproti izdajatelju. Pri prenosu zemljiškega pisma v zastavo bo treba na samem papirju opraviti zastavni indosament, ki se zapiše s klavzulo "vrednost v zastavo" ali s podobno klavzulo, ki izraža zastavitev vrednostnega papirja (glej tudi drugi odstavek 222. člena OZ-ja), z navedbo zastavnega upnika in podpisom zastavitelja. 6. SLUŽNOSTI 6.1. Splošno Služnost je v 210. členu SPZ-ja opredeljena kot pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar). Tako je zakon v splošni opredelitvi služnosti, ki velja za vse vrste služnosti (stvarne in osebne služnosti), izpostavil, da je služnost izvedena stvarna pravica na tuji stvari (ius in re aliena), kar pomeni, da služnosti na lastni stvari ni (nemini res sua servit).27 Služnosti učinkujejo na lastninsko pravico v odvisnosti od temeljnih materialnopravnih upravičenj, ki jih vključujejo. Služnost kot primarna izvedena stvarna pravica učinkuje na lastninsko pravico (osnovno pravico) tako, da omejuje uresničevanje upravičenja do posesti, uporabe in/ali uživanja stvari. Hkrati obremenjuje lastninsko pravico v pomenu, da je vsakokratni lastnik služeče nepremičnine dolžan dopustiti izvrševanje služnosti ter opuščati določena ravnanja, ki bi jih sicer kot lastnik lahko izvrševal (dopustitev in opustitev v pomenu negativnega izpolnitvenega ravnanja). Navedeno velja za vse vrste služnosti. Zgled: Lastnik služeče nepremičnine, po kateri poteka potna služnost (hoje in vožnje), je omejen v uporabi tistega dela svoje nepremičnine, kjer poteka služnost, v tem smislu, da na primer ne sme na služnostni trasi postaviti objekta, zorati njive in podobno ter s tem onemogočiti potne služnosti služnostnemu upravičencu. Če lahko služečo stvar uporablja samo služnostni upravičenec (na primer užitkar), učinkuje služnost na osnovno pravico tako, da izključuje uresničevanje lastnikovega upravičenja do posesti, rabe in uživanja stvari. Zato v takem primeru rečemo, da ostane lastniku le tako imenovana gola lastnina (nuda proprietas). Predmet stvarne služnosti je lahko samo nepremičnina. Predmet osebnih služnosti je lahko poleg nepremičnine tudi premičnina ali premoženjska pravica (210. člen SPZ-ja). Vsem služnostim je skupno, da imajo služečo stvar. 27 To poudarjamo zato, ker pozna naše stvarno pravo tudi dva lastniška stvarnopravna položaja, to sta lastniška stavbna pravica in lastniški zemljiški dolg. V obeh primerih je lahko lastnik nepremičnine hkrati tudi imetnik izvedene stvarne pravice, ki obremenjuje njegovo lastninsko pravico. Pomeni, da je lastnik nepremičnine tudi imetnik (lastniške) stavbne pravice oziroma je lastnik nepremičnine tudi imetnik (lastniškega) zemljiškega dolga. Navedeno nas pripelje do sklepa, da trditev, da so izvedene stvarne pravice pravice na tuji stvari (ius in re aliena), ne drži več absolutno. Izvedene stvarne pravice so torej pravice, ki omejujejo lastninsko pravico bodisi na tuji stvari bodisi na lastni stvari. Ker je pravni subjekt obeh pravic (lastninske in izvedene) ista oseba, omejitev dejansko ne pride do izraza. 6.2. Vrste služnosti Temeljna delitev služnosti je delitev na stvarne ali realne (servitutes reales) ter osebne ali personalne (servitutes personales).28 Stvarne služnosti se ustanovijo v korist določene nepremičnine (gospodujoče nepremičnine) oziroma v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, na podlagi česar je lastnik služne stvari (služeče nepremičnine) dolžan trpeti določena ravnanja lastnika gospodujoče stvari ali posestnika te stvari ali opuščati določena ravnanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati (pati et non facere). Stvarne služnosti delimo še na zemljiške (poljske) služnosti in hišne služnosti, vendar pa je zakonska opredelitev stvarnih služnosti abstraktna, kar omogoča relativno svobodo pri oblikovanju njihove vsebine. Rimske tipizirane oblike zemljiških in hišnih služnosti pa so lahko le usmeritev pri njihovem oblikovanju (Tratnik, Vrenčur, 2008, str. 306). Stvarne služnosti so lahko pozitivne ali negativne. Pozitivno stvarno služnost opredeljujemo z vidika služnostnega upravičenca (vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine). Pozitivna stvarna služnost je pravica lastnika gospodujoče nepremičnine, izvrševati za njene potrebe določena dejanja na služeči nepremičnini (prvi odstavek 213. člena SPZ-ja). Tipičen primer je potna služnost. Upravičenec lahko uporablja pot na ta način, da po njej hodi, vozi in podobno. Le pozitivne stvarne služnosti je mogoče priposestvovati. Priposestvovanje je izključeno tako za negativne stvarne služnosti kot tudi za osebne služnosti. Negativno služnost opredeljujemo z vidika služnostnega zavezanca (vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine; prvi odstavek 213. člena SPZ-ja). Služnost je negativna, če je zavezanec dolžan opuščati določena dejanja (na primer sosed ne sme povišati hiše in s tem odvzeti razgleda vsakokratnemu lastniku gospodujoče nepremičnine).29 Negativnih služnosti ni mogoče priposestvovati, tudi ne uživajo posestnega varstva, saj pri njih ni zaznavnih znakov dejanskega izvrševanja.30 Iz 28 29 Vmesna pojavna oblika služnosti so neprave stvarne služnosti (226. člen SPZ-ja). Te so po svoji vsebini stvarne služnosti, ki pa se lahko ustanovijo v korist določene osebe (fizične ali pravne). Pri teh služnostih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe o osebnih služnostih. V resnici je tudi pri pozitivnih služnostih lastnik služeče stvari dolžan opuščati določena dejanja, saj na primer ne sme posegati v potno traso služnostnega upravičenca na ta način, da mu onemogoči izvrševanje potne služnosti. SPZ je opustil konstrukcijo posesti pravice in na tej podlagi varstvo služnosti ni več mogoče. Prav tako ni mogoče posestno varstvo negativne služnosti na podlagi splošnih pravil o posestnem varstvu. Posestno varstvo temelji na posesti kot dejanski oblasti nad stvarjo. Ker je izvrševanje lastninske oblasti izraz svobode lastnika, iz opustitve določenih ravnanj ni mogoče z dovolj veliko stopnjo verjetnosti sklepati, ali je takšna opustitev izraz načina izvrševanja lastninske pravice po volji lastnika ali je lastnik takšnemu izvrševanju zavezan na podlagi negativne služnosti. Negativne služnosti služnostni upravičenec ne izvršuje, v njej ni nobenega aktivnega ravnanja in ni prisotnih objektivnih zaznavnih znakov, na podlagi katerih bi lahko sklepali o njenem obstoju. Zato ta položaj ne ustreza splošni koncepciji posestnega varstva (VSL sklep II Cp 6482/2005, 20. 4. 2006). tega razloga tudi ni možno priposestvovati negativnih stvarnih služnosti (četrti odstavek 217. člena SPZ-ja). V resnici dejanskega izvrševanja posesti stvari tukaj sploh ni (Gavella et al., 2007, str. 158—159). Če torej ni posesti stvari, ni priposestvovanja in tudi ne posestnega varstva (Vrenčur, 2011, str. 69). Negativnih osebnih služnosti ni. Služnost z vsebino negativne služnosti je mogoča samo kot stvarna služnost (Juhart v Juhart, Tratnik, Vrenčur, 2007, str. 590). Podvrsta stvarnih služnosti so neprave stvarne služnosti. To so služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti, vendar se ustanovijo v korist individualno določene fizične ali pravne osebe (glej 226. člen SPZ-ja). Te združujejo elemente stvarnih in osebnih služnosti. V nasprotju s stvarnimi služnostmi so osebne služnosti tipizirane ter se ustanovijo v korist določene osebe. Tako osebna služnost vselej preneha s smrtjo fizične osebe, če pa je ustanovljena v korist pravne osebe, čas njenega trajanja ne sme biti daljši od trideset let (glej prvi odstavek 241. člena in drugi odstavek 227. člena SPZ-ja). Pri osebnih služnostih obstaja samo služeča stvar. Tako so osebne služnosti v primerjavi s stvarnimi služnostmi časovno (bolj) omejene, medtem ko gre lahko pri stvarnih služnostih celo za trajno omejitev lastninske pravice na služeči stvari (Juhart v Juhart, Tratnik, Vrenčur, 2007, str. 589). Razlog je v tem, da se stvarne služnosti ustanavljajo v korist nepremičnine, osebne pa v korist določene osebe.31 Prav zaradi tega pri osebnih služnostih ni gospodujoče nepremičnine, ampak je poimensko določen upravičenec (fizična ali pravna oseba). Osebne služnosti so užitek, raba in služnost stanovanja. V nasprotju s stvarnimi služnostmi je število osebnih služnosti omejeno. Obstajajo samo tri (pozitivne) osebne služnosti, ki so jih poznali že v rimskem pravu. Predmet osebnih služnosti so lahko stvari in pravice, ki dajejo koristi. Vendar to pravilo ne velja za vse osebne služnosti brez izjeme. Užitek se lahko ustanovi na premičninah, nepremičninah, premoženjskih pravicah ter tudi na potrošnih stvareh (nepravi užitek),32 predmet rabe so lahko samo nepotrošne stvari (premičnine in nepremičnine), predmet služnosti stanovanja pa samo nepremičnine. Služnosti so lahko odplačne ali neodplačne. 31 32 Stvarne služnosti služijo predvsem boljšemu izkoriščanju nepremičnine, funkcija osebnih služnosti pa je v zagotavljanju materialne eksistence oziroma življenjskih pogojev upravičenca. Vsebina služnosti je lahko zelo različna, opredeljena je v zavezovalnem pravnem poslu in odvisna od vrste služnosti. Stvarna služnost je v obsegu bolj omejena, vendar trajna, medtem pa ima osebna služnost širši obseg, je pa časovno omejena, saj je vezana na obstoj upravičenca (Reich v Tratnik et al., 2007, str. 108). Pri nepravem užitku v resnici ne gre za stvarno pravico. 6.3. Razpolaganje s služnostjo Stvarna služnost je izvedena stvarna pravica, ki učinkuje zoper vsakogar (erga omnes). Stvarna služnost učinkuje v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine ter hkrati tudi v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine. Sprememba lastnika gospodujoče nepremičnine ne vpliva na služnost. Ta se kot vključena akcesorna pravica v lastninsko pravico (osnovno pravico) prenaša na novega lastnika skupaj z lastninsko pravico. Samostojno razpolaganje s stvarno služnostjo ni možno. Ta je akcesorno vključena v lastninsko pravico.33 Le prenos lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini povzroči tudi avtomatičen prenos služnosti, ki učinkuje z vso vsebino v korist novega lastnika gospodujoče nepremičnine, pa čeprav ta ni bil stranka pravnega posla, na podlagi katerega je bila služnost ustanovljena (Stipković v Gavella et al., 2007, str. 11). Glede na to, da stvarna služnost ni samostojno prenosljiva oziroma z njo ni mogoče razpolagati, se pojavlja samo kot primarna izvedena pravica. Ker služnosti (velja za vse vrste služnosti) niso samostojno prenosljive v smislu njihovega prenosa na tretjega, lahko njihov imetnik z njimi razpolaga (samostojno) samo tako, da se jim odpove (v celoti) ali jih utesni. Tudi sprememba lastnika služeče nepremičnine ne povzroči nobene spremembe pri služnosti. V tem primeru stvarna služnost bremeni vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine, saj je tudi kot obremenitev akcesorno vezana na lastninsko pravico, ki je omejena z vsebino stvarne služnosti v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine. Prav zaradi takšne akcesorne vezi stvarne služnosti na lastninsko pravico je njena samostojna prenosljivost izključena. Predmet razpolaganja je lastninska pravica kot glavna oziroma osnovna pravica, vanjo pa je vključena stvarna služnost kot upravičenje (pri razpolaganju z lastninsko pravico glede gospodujoče nepremičnine) ali kot breme (pri razpolaganju z lastninsko pravico glede služeče nepremičnine). Drugače povedano, stvarne služnosti se prenašajo skupaj z lastninsko pravico na nepremičnini. Podobno velja tudi za osebne služnosti, le da pri njih ni gospodujoče nepremičnine. Pri osebnih služnostih obstaja samo služeča nepremičnina (pa tudi premičnina in premoženjska pravica, ki sta lahko predmet užitka). Tudi osebna 33 Ker je stvarna služnost povezana z gospodujočo nepremičnino in je z njo v razmerju akcesornosti, učinkuje pa v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine ter se ne prenaša kot samostojna pravica, ampak prehaja skupaj z lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini, je novi upnik s predložitvijo notarskega zapisa izročilne pogodbe in zemljiškoknjižnega izpiska izkazal prehod lastninske pravice nanj, s tem pa je izkazal tudi, da je nanj prešla nedenarna terjatev, ki je predmet tega izvršilnega postopka, to je terjatev iz naslova varstva služnostne pravice (VSC Sklep I Ip 998/2010, 10. 2. 2011). služnost se zaradi tega prenaša skupaj z lastninsko pravico na služeči nepremičnini, podobno kot to velja pri prenosu lastninske pravice služeče nepremičnine, ki je obremenjena s stvarno služnostjo. Če na primer proda lastnik nepremičnino, ki je obremenjena z užitkom, se skupaj z lastninsko pravico prenese na vsakokratnega novega lastnika tudi užitek kot breme lastninske pravice. Osebna služnost se ustanovi v korist individualno določene fizične ali pravne osebe (oziroma več oseb kot soimetnikov osebne služnosti). Upravičenec osebne služnosti zaradi njene stroge osebne vezanosti ne more prenesti na tretjo osebo. Drugače povedano, osebna služnost je zaradi svoje osebne pravne narave neprenosljiva stvarna pravica (229. člen in tretji odstavek 230. člena SPZ-ja). Vendar pa lahko užitkar prenese izvrševanje užitka na tretjo osebo. S tem se ne prenese stvarna pravica, ampak se v korist tretje osebe oblikuje obligacijska pravica uporabe tuje stvari (užitkar na primer odda predmet užitka v najem ali zakup). Ker pripadajo užitkarju vsi donosi, ki jih daje stvar, ki je predmet užitka, mu na primer pripadajo tudi civilni plodovi, kot je na najemnina ali zakupnina. Užitkar torej lahko odda stvar, ki je predmet užitka v najem ali zakup, pri čemer njemu pripada pravica do najemnine oziroma zakupnine. Gre le za prenos izvrševanja užitka in ne za prenos stvarne pravice užitka. V tem primeru je rabokupno razmerje tesno vezano na užitek, kar pomeni, da bo s prenehanjem užitka prenehal tudi rabokup. Rabokup se tukaj ne pojavlja kot (sekundarna) izvedena obligacijska pravica, ki bi se lahko vpisala v zemljiško knjigo. Podobno kot za osebne služnosti velja tudi za neprave stvarne služnosti. To so služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti, vendar se ustanovijo v korist individualno določene fizične ali pravne osebe (glej 226. člen SPZ-ja). Tudi te se prenašajo skupaj s prenosom lastninske pravice služeče nepremičnine. Gospodujoče nepremičnine tudi tukaj ni. 6.4. Časovna omejenost služnosti Da osebne služnosti ne bi predstavljale trajne obremenitve lastninske pravice in s tem preveč izvotlile lastninske pravice, zakon kogentno določa najdaljše dovoljeno časovno obdobje osebnih služnosti. Tako osebna služnost preneha s smrtjo fizične osebe, če pa je ustanovljena v korist pravne osebe, čas njenega trajanja ne sme biti daljši od trideset let (glej prvi odstavek 241. člena in drugi odstavek 227. člena SPZ-ja). V primerjavi s stvarnimi služnostmi so osebne služnosti časovno (bolj) omejene, medtem ko lahko gre pri stvarnih služnostih za razmeroma trajno omejitev lastninske pravice na služeči nepremičnini (Juhart v Juhart, Tratnik, Vrenčur, 2007, str. 589). Razlog je v tem, da se stvarne služnosti ustanavljajo v korist nepremičnine, osebne pa v korist določene osebe.34 Stvarna služnost se ustanovi praviloma za nedoločen čas. To seveda ne pomeni, da je večna, saj lahko lastnik služeče nepremičnine zahteva (sodno) prenehanje služnosti, če je ta postala nekoristna za uporabo gospodujoče nepremičnine ali če so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (prvi odstavek 222. člena SPZ-ja). Stvarna služnost je lahko ustanovljena tudi za določen čas (na primer za obdobje 20 let) ali za določen letni čas (na primer samo za čas zimske sezone za smučišča) (tretji odstavek 213. člena SPZ-ja; Tratnik, Vrenčur, 2008, str. 310). 7. STVARNO BREME 7.1. Splošno Stvarno breme je pravica, na podlagi katere je lastnik obremenjene nepremičnine zavezan k bodočim dajatvam ali storitvam (249. člen SPZ-ja). Lastnik obremenjene nepremičnine odgovarja z nepremičnino za vse obveznosti, ki izvirajo iz stvarnega bremena (253. člen SPZ-ja). Drugače povedano, pri stvarnem bremenu so upravičenčeve posamične terjatve, ki izvirajo iz stvarnega bremena, zavarovane z vrednostjo nepremičnine. Stvarna bremena delimo na prava (tudi osebna ali personalna) in neprava (tudi stvarna ali predialna) stvarna bremena. Prava stvarna bremena se ustanovijo v korist določene osebe (fizične ali pravne), neprava pa v korist vsakokratnega lastnika določene nepremičnine. 34 Stvarne služnosti služijo predvsem boljšemu izkoriščanju nepremičnine, funkcija osebnih služnosti pa je v zagotavljanju materialne eksistence oziroma življenjskih pogojev upravičenca. Vsebina služnosti je lahko zelo različna, opredeljena je v zavezovalnem pravnem poslu in odvisna od vrste služnosti. Stvarna služnost je v obsegu bolj omejena, vendar trajna, medtem pa ima osebna služnost širši obseg, je pa časovno omejena, saj je vezana na obstoj upravičenca (Reich v Tratnik et al., 2007, str. 108). Prava stvarna bremena so aktualna v našem pravnem okolju predvsem v zvezi z izročilnimi35 in preužitkarskimi36 pogodbami. Tako je v 551. členu OZ-ja v okviru izročilne pogodbe urejen institut pridržanja pravic ob izročitvi. Po citirani določbi si lahko izročitelj v pogodbi pridrži zase ali za svojega zakonca ali pa zase in za svojega zakonca ali za koga drugega pravico užitka vsega izročenega premoženja ali dela premoženja, ali si izgovori dosmrtno rento v naravi ali v denarju, dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo. Če sta užitek ali dosmrtna renta dogovorjena za izročitelja in njegovega zakonca skupaj, gre v primeru smrti enega od njiju užitek oz. dosmrtna renta v celoti drugemu do njegove smrti, če ni kako drugače dogovorjeno ali če iz okoliščin primera ne izhaja kaj drugega. S takšno določbo zakon nakazuje na osebne služnosti in stvarno breme. Drugo ime za stvarno breme je preužitek (reservatum vitalitium). Podobne določbe najdemo tudi pri preužitkarski pogodbi. V 565. členu OZ-ja je določeno, da se lahko prevzemnikove obveznosti dogovorijo v obliki občasnih denarnih dajatev, nudenju življenjskih potrebščin, oskrbovanju, zagotovitvi stanovanjskega prostora, prepustitvi uživanja določenega zemljišča in podobno. V 566. členu OZ-ja je še določeno, da je za izpolnitev obveznosti iz pogodbe 35 36 Z izročilno pogodbo se izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil svoje premoženje svojim potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem (546. člen OZ-ja). Značilnost izročilne pogodbe je, da je veljavna le tedaj, če se z njo strinjajo vsi izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo (potomci). Pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Če kateri od potomcev ni dal privolitve, jo lahko da tudi kasneje, toda v obliki notarskega zapisa. Izročitev in razdelitev pa ostaneta veljavni, če potomec, ki se ni strinjal, umre pred izročiteljem, ne da bi zapustil svoje potomce, če se odpove dediščini, če je razdedinjen ali če je dedno nevreden (547. člen OZ-ja). Z izročilno pogodbo je lahko zajeto vse premoženje ali le del sedanjega premoženja izročitelja. Predmet izročilne pogodbe pa ne more biti bodoče izročiteljevo premoženje (primerjaj 548. člen OZ-ja). Po smrti izročitelja premoženje, ki je bilo predmet izročilne pogodbe, ne spada v njegovo zapuščino in se ne upošteva pri ugotavljanju njene vrednosti (glej 549. člen OZ-ja). Če se kateri od potomcev ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo premoženja, se nasproti njemu tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim potomcem z izročilno pogodbo, štejejo za darila. Enako se zgodi, če se izročitelju po izročitvi in razdelitvi premoženja, s čimer so se sicer strinjali vsi potomci, rodi otrok ali se pojavi potomec, ki je bil razglašen za mrtvega (primerjaj 550. člen OZ-ja). S pogodbo o preužitku se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnika) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve (prvi odstavek 564. člena OZ-ja). Tudi za to pogodbo je značilno, da si preužitkar izgovori določene pravice v breme prevzemnika (pravico do stanovanja, užitek, rento, stvarno breme in podobno). Pogodba o preužitku mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa (567. člen OZ-ja). Razlika med pogodbo o preužitku ter pogodbo o dosmrtnem preživljanju je ta, da je pri zadnji prenos premoženja odložen do smrti preživljanca. Pri pogodbi o preužitku pa se lahko vpis lastninske pravice na nepremičninah opravi že prej, to je za časa življenja preužitkarja. Tudi pri darilni pogodbi za primer smrti je prenos premoženja odložen do smrti darovalca. S pogodbo o preužitku je mogoče prenesti zgolj nepremičnine ter pritikline teh nepremičnin, medtem ko je z ostalimi pogodbami mogoče prenesti tudi drugo premoženje. Prav tako je s pogodbo o preužitku možno prenesti premoženje na kogar koli (to velja tudi za darilno pogodbo, za darilno pogodbo za primer smrti, za pogodbo o dosmrtnem preživljanju ter seveda za prodajno in menjalno pogodbo), medtem ko lahko izročilna pogodba zajema samo potomce izročitelja. o preužitku odgovoren tudi novi pridobitelj, če prevzemnik prevzete nepremičnine odsvoji, če je preužitek vpisan v zemljiško knjigo (stvarno breme). Izpolnitve pri stvarnem bremenu so lahko določene v obliki naturalij (obveznost dajati proizvode nepremičnine) ali v obliki periodičnega plačevanja določenega denarnega zneska (100,00 EUR mesečne rente) ali v obliki določenih storitev (prevoz upravičenca in podobno; Koziol, Welser, 1991, str. 169-170; Gschnitzer, 1985, str. 183-184). Prav tako je lahko stvarno breme ustanovljeno za nedoločen ali določen čas. Ni pa ga mogoče ustanoviti za enkratno izpolnitev. Glede ponavljanja se v literaturi navaja, da ni potrebno, da bi bile posamične izpolnitve opravljene v vedno ponavljajočem se redu. Prav tako ni potrebno, da bi izpolnitve izvirale iz izročenega zemljišča.37 Za stvarno breme je še značilno, da nosi stroške pridobivanja dobrin, ki predstavljajo vsebino realnega bremena, lastnik obremenjene nepremičnine. To je tudi ena izmed bistvenih razlik v primerjavi s služnostmi. Tako ima upravičenec pri stvarnem bremenu boljši položaj (Westermann et al., 1998, str. 871; Sajovic, 1993, str. 110-111). Od služnosti ga ločuje tudi predvsem to, da gre pri stvarnem bremenu za pozitivne izpolnitve lastnika tako obremenjene nepremičnine (Gschnitzer, 1985, str. 181). Zgled: Če se ustanovi za upravičenca osebna služnost rabe določene nepremičnine, ki daje naravne plodove, mu mora lastnik te nepremičnine dovoliti, da jo upravičenec na ta način rabi in opustiti vsako dejanje, ki bi upravičencu preprečevalo, da bi stvar rabil. Če pa se ustanovi za upravičenca stvarno breme glede teh plodov, mu jih mora lastnik tako obremenjene nepremičnine priskrbeti (obrati in izročiti) z aktivnim ravnanjem. 7.2. Upravičenja, ki jih vključuje stvarno breme V SPZ-ju je stvarno breme opredeljeno kot pravica, na podlagi katere je lastnik obremenjene nepremičnine zavezan k bodočim dajatvam ali storitvam (249. člen SPZ-ja). Določbo 249. člena SPZ-ja je treba povezovati z določbo 253. člena SPZ-ja, ki ureja obseg jamstva iz stvarnega bremena. Tako odgovarja po citirani določbi lastnik obremenjene nepremičnine z vrednostjo nepremičnine za vse obveznosti, ki izvirajo iz stvarnega bremena. Navedeno pomeni, da je stvarno breme (ob ustrezni povezavi obeh določb SPZ-ja; 249. člena in 253. člena SPZ-ja) pravica, na podlagi katere je lastnik obremenjene nepremičnine zavezan k bodočim dajatvam ali storitvam, pri čemer odgovarja z vrednostjo nepremičnine za vse obveznosti, ki izvirajo iz stvarnega bremena. Običajno se ustanovi pravo stvarno breme (stvarno breme v korist določene osebe) v zvezi s prenosom lastninske pravice na nepremičninah na podlagi izročilne ali preužitkarske pogodbe. S stvarnim bremenom je mogoče omejiti samo lastninsko pravico na nepremičnini. Ker je tudi stavbna pravica fiktivna nepremičnina, je možno tudi stavbno pravico, kot primarno izvedeno pravico, obremeniti s stvarnim bremenom. V tem primeru je stvarno breme, ki omejuje stavbno pravico, sekundarna izvedena pravica. Ker vključuje stvarno breme poplačilno upravičenje, je več kot očitno, da je mogoče s stvarnim bremenom omejiti samo tiste pravice, ki so samostojno prenosljive. Pravica ima namreč lastnost samostojne prenosljivosti, če vključuje razpolagalno upravičenje (upravičenje odtujiti ali obremeniti pravico). To značilnost imata predvsem lastninska pravica in stavbna pravica. Obe sta samostojno prenosljivi in sposobni utesnitve s stvarnim bremenom. Pri stavbni pravici opozarjamo, da ni mogoče s stvarnim bremenom omejiti lastninske pravice na zgradbi, ki je v bistvu vključena v stavbno pravico. Zato je predmet stvarnega bremena stavbna pravica. Stvarno breme združuje stvarnopravne (absolutno učinkovanje in vezanost na stvar) in obligacijskopravne elemente (obveznost izpolnitev; Gschnitzer, 1985, str. 181). Stvarno jamstvo zadene vsakokratnega lastnika nepremičnine, tako za njegove zapadle in neizvršene posamične obveznosti kot tudi za zapadle in neizvršene posamične obveznosti njegovega predhodnika (prejšnjega lastnika). Vsakokratni lastnik obremenjene nepremičnine odgovarja z nepremičnino za vse obveznosti, ki izvirajo iz stvarnega bremena. 7.3. Stvarno breme kot neprenosljiva in časovno omejena pravica Stvarno breme je samostojna izvedena stvarna pravica, ki pa ni samostojno prenosljiva. Kot obremenitev lastninske pravice se prenaša skupaj s prenosom lastninske pravice na nepremičnini. Drugače povedano, pri zavezancu iz stvarnega bremena pride do prenosa stvarnega bremena skupaj s prenosom lastninske pravice na nepremičnini, ki je obremenjena s stvarnim bremenom. V tem pogledu je stvarno breme akcesorno lastninski pravici oziroma jo kot breme lastninske pravice omejuje. Gre za lastninsko pravico z "odbitkom", kar pomeni, da stvarno breme bremeni vsakokratnega lastnika tako obremenjene nepremičnine. Na strani upravičenca je treba razlikovati dva pravna položaja, odvisno od tega, ali gre za stvarno breme v korist osebe (pravo stvarno breme) ali za stvarno breme v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine (nepravo stvarno breme). Pri stvarnem bremenu, ki je ustanovljeno v korist določene osebe, je njegova prenosnost z upravičenca na tretjo osebo izključena. Samostojno se lahko prenesejo le posamične terjatve, ki izvirajo iz stvarnega bremena (na primer denarna terjatev, ki je bila dogovorjena kot renta, na breme zavezanca iz realnega bremena). S tem se ne prenese stvarno breme kot osnovna pravica. Ne gre za takšen odnos med terjatvijo in stvarno pravico, kot ga poznamo pri hipoteki. Pri stvarnem bremenu, ki je ustanovljeno v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, s prenosom te nepremičnine (lastninske pravice) dosežemo tudi prenos nepravega stvarnega bremena, ki je vključena akcesorna pravica v lastninsko pravico. Pomeni, da je stvarno breme akcesorno lastninski pravici oziroma je akcesorno vključeno kot dodatno upravičenje v lastninsko pravico (Gavella et al., 2007, str. 68-69). Gre torej za lastninsko pravico z "dodatkom". Pravo stvarno breme velja do smrti upravičenca, če je ta fizična oseba (prvi odstavek 241. člena v zvezi z 255. členom SPZ-ja). Za stvarno breme se smiselno uporabljajo določila o služnostih. Pravo stvarno breme ustreza osebnim služnostim. Te prenehajo s smrtjo upravičenca, kar velja tudi za neprave stvarne služnosti. Stvarno breme tako ni trajna pravica. To je tudi povsem utemeljeno, saj bi sicer predstavljalo preobsežno omejitev lastninske pravice. Če je upravičenec do pravega stvarnega bremena pravna oseba, čas njegovega trajanja ne sme biti daljši od 30 let (drugi odstavek 227. člena v zvezi z 255. členom SPZ-ja). Nekoliko drugače velja za nepravo stvarno breme. Če se s to vrsto stvarnega bremena zavaruje periodična terjatev glede plačila nadomestila za stvarno služnost v korist vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine, lahko takšna obremenitev gospodujoče nepremičnine predstavlja razmeroma trajno omejitev. Pomeni, da se tako prava stvarna služnost kot tudi nepravo stvarno breme ustanovita v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine. Prava stvarna služnost se ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, nepravo stvarno breme pa v korist vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine. Nepravo stvarno breme bo v tem primeru vezano na trajanje prave stvarne služnosti. Če bo izrecno časovno omejena prava stvarna služnost, bo prav takšna časovna omejitev veljala tudi za nepravo stvarno breme. Tudi pri nepravem stvarnem bremenu za zavarovanje periodičnega plačevanja solarija (nadomestila za uporabo stavbne pravice) pri stavbni pravici bo položaj podoben kot v zgornjem primeru. Tukaj se ustanovi stvarno breme v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine, ki je obremenjena s stavbno pravico, ter v breme vsakokratnega imetnika stavbne pravice. Pomeni, da je z nepravim stvarnim bremenom38 obremenjena stavbna pravica. Stvarno breme je v tem primeru časovno vezano na obstoj stavbne pravice. Prenehalo bo najkasneje po preteku 99 let, če ne bo plačevanje solarija omejeno na krajše časovno obdobje. S prenehanjem primarne izvedene pravice preneha tudi sekundarna izvedena pravica. Stvarno breme je ustanovljeno na stavbni pravici kot izvedeni stvarni pravici. Pomeni, da gre za položaj, ko obstajata primarna izvedena pravica (stavbna pravica) in sekundarna izvedena pravica (nepravo stvarno breme). 7.4. Nepravo stvarno breme kot vključena akcesorna pravica Nepravo stvarno breme lahko primerjamo s pravo stvarno služnostjo. To pomeni, da se tudi nepravo stvarno breme kot vključena akcesorna pravica v lastninsko pravico (osnovno pravico) na gospodujoči nepremičnini prenaša na novega lastnika skupaj z lastninsko pravico. Samostojno razpolaganje z nepravim stvarnim bremenom ni možno. Prenos lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini povzroči hkrati tudi prenos nepravega stvarnega bremena. Ker s stvarnim bremenom ni mogoče samostojno razpolagati v smislu prenosa na tretjega, lahko njegov imetnik z njim razpolaga samo tako, da se mu odpove (v celoti) ali ga utesni. O akcesorni vključenosti v lastninsko pravico gospodujoče nepremičnine govorimo samo pri nepravem stvarnem bremenu. Le tukaj obstaja gospodujoča nepremičnina, v katere lastninsko pravico je vključeno nepravo stvarno breme. Pri pravem stvarnem bremenu gospodujoče nepremičnine ni, upravičenec je ali fizična ali pravna oseba (poimensko določena oseba oziroma točno določen pravni subjekt). Obstaja samo obremenjena nepremičnina, podobno kot pri osebnih služnostih, kjer obstaja samo služeča nepremičnina. Za razliko pa nepravo stvarno breme učinkuje v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine. Zgled: Če lastnik odsvoji gospodujočo nepremičnino (z vidika služnosti je to služeča nepremičnina, saj je stvarno breme ustanovljeno za zavarovanje periodičnih terjatev, ki jih dolguje lastnik gospodujoče nepremičnine kot imetnik prave (odplačne) stvarne služnosti lastniku služeče nepremičnine), pridobi novi lastnik prav takšno nepravo stvarno breme, kot je prej pripadalo prejšnjemu lastniku nepremičnine. Novi lastnik postane torej imetnik nepravega stvarnega bremena ter hkrati služnostni zavezanec. Nepravo stvarno breme je torej akcesorna pravica in ni samostojno prenosljiva. Akcesornost je v bistvu izraz neločljive povezanosti stvarnega bremena z nepremičnino oziroma lastninsko pravico na nepremičnini. 8. STAVBNA PRAVICA 8.1. Splošno Stavbna pravica je pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino. Stavbna pravica ne sme trajati več kot 99 let. Stavbna pravica je prenosljiva. Za prenos stavbne pravice se smiselno uporabljajo določila, ki veljajo za prenos lastninske pravice na nepremičninah (256. člen SPZ-ja). Stavbna pravica je pomemben institut stvarnega prava, ki zagotavlja maksimiranje izkoriščenosti nepremičnin (Štravs v Tratnik et al., 2007, str. 44). Dejstvo je, da se pravni subjekti v večini primerov (ko pridobitev lastninske pravice ni mogoča ali ni smiselna za uresničitev poslovne ideje) ne morejo zadovoljiti zgolj s služnostno pravico na nepremičnini (na primer z užitkom), da bi pridobili ustrezen stvarnopravno zavarovan položaj, na primer na podzemni garaži, na objektih, ki ga zgradijo na tujem zemljišču, pri nadzidavi objekta ipd. Prav na podlagi stavbne pravice, ki omogoča zaradi odstopanja od načela povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit) t. i. "vertikalno cepitev" lastninskih položajev, je mogoče oblikovati takšna stvarnopravna razmerja, ki ustrezajo praktičnim potrebam pravnih subjektov. Stavbna pravica predstavlja po svoji pravni naravi obremenitev zemljišča. Prav tako gre za izvedeno stvarno pravico, vendar ne nujno na tuji stvari, saj je dopustna tudi t. i. lastniška stavbna pravica. Stopnja posega v lastninska upravičenja lastnika je pri stavbni pravici lahko tako močna, da izgubi lastnik posest tako obremenjene nepremičnine ter njeno rabo in uživanje (Schwab, Prütting, 1997, str. 383; Juhart et al., 2002, str. 211). V prvem odstavku 259. člena SPZ-ja je smiselno določeno, da ima imetnik stavbne pravice v času trajanja stavbne pravice pravico uporabljati in uživati nepremičnino, ki je obremenjena s stavbno pravico. S tega vidika se stavbna pravica zelo približuje služnosti, predvsem osebni služnosti užitka, razen da je stavbna pravica prenosljiva (tretji odstavek 256. člena SPZ-ja), osebne služnosti pa niso (229. člen SPZ-ja; Koziol, Welser, 1991, str. 171; Tratnik, 2002, str. 155). Ena pomembnih razlik med stavbno pravico in osebnimi služnostmi (primerjamo jo lahko tudi z nepravo stvarno služnostjo) je, da služnostni upravičenec ni nikoli lastnik objekta oziroma naprave, ki stoji na služeči nepremičnini. To pa pomeni, da pri služnostih ne gre za odstopanje od načela povezanosti zemljišča in objekta. V skladu z 219. členom SPZ-ja je za potrebe izvrševanja služnosti dopustna tudi postavitev določene naprave (na primer položitev vodov, postavitev žičnice), vendar naprave postanejo v trenutku spojitve z nepremičnino last lastnika služeče nepremičnine. Pri stavbni pravici je položaj nekoliko drugačen, saj postane imetnik stavbne pravice kljub spojitvi objekta z nepremičnino lastnik tega objekta. Prav tako je treba poudariti, da se lahko stavbna pravica ustanovi tudi glede že obstoječega objekta. Tudi ni nujno, da se stavbna pravica nanaša na celotno nepremičnino (parcelo), lahko obremeni le del nepremičnine. V takem primeru je treba v pravnem poslu o ustanovitvi stavbne pravice ter v zemljiškoknjižnem dovolilu opisati prostorske meje stavbne pravice. V vsakem primeru pa je treba opisati vsebino stavbne pravice. V zemljiškoknjižnem dovolilu ne zadostuje formulacija, da na primer "A.A., EMŠO ..., stan. ..., dovoljuje na nepremičnini z ID znakom 657-100-0, vknjižbo stavbne pravice v korist B.B., EMŠO ..., stan. ..., za dobo ... let", ampak je treba vsebino stavbne pravice (ter tudi prostorske meje, če se nanaša na del nepremičnine) opisati ter dodati, da s stavbno pravico ni dopustno obremeniti solastniškega deleža nepremičnine, ki je idealni (miselni) delež. Stavbna pravica mora imeti za predmet konkretno nepremičnino ali njen realni del (Tratnik et al., 2007, str. 15-16; Tratnik, Vrenčur, 2006, str. 132-133). Pojem zgradbe je treba interpretirati široko, saj se nanaša tudi na druge objekte (Tratnik, 2002, str. 156). Zgradbe niso samo tisti objekti, ki so namenjeni za bivanje ali opravljanje določene poslovne dejavnosti, ampak tudi objekti, kot so mostovi, garaže, parkirišča, igrišča za tenis, golf ipd. (Westermann et al., 1998, str. 538). Naslednja pomembna značilnost stavbne pravice je, da je časovno omejena. Po SPZ-ju ne sme trajati več kot 99 let. Omejitev trajanja stavbne pravice se utemeljuje s tem, da kot breme lastninske pravice lastnika zemljišča ne sme biti oblikovana trajno, saj bi se s tem v celoti izgubila lastninska upravičenja (Juhart et al., 2002, str. 212). Tudi v avstrijskem pravu je stavbna pravica omejena samo na 100 let (Koziol, Welser, 1991, str. 172). Če želi lastnik na zemljišču trajno prenesti lastninska upravičenja na neko drugo osebo, mora skleniti ustrezno pogodbo o odsvojitvi (na primer prodajno, darilno itd.), ne pa ustanavljati stavbne pravice, kajti stavbna pravica ne omogoča trajnega prenosa pravice. 8.2. Načelo superficies solo cedit in stavbna pravica Ker predstavlja stavbna pravica za upravičenca pravico (začasno) imeti v lasti zgradbo na tuji nepremičnini, gre za odmik od načela povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit). To načelo pomeni, da je vse, kar je trajno spojeno z nepremičnino, sestavina te nepremičnine in deli njeno pravno in dejansko usodo (gl. 8. člen SPZ-ja; Westermann et al., 1998, str. 537). Da bi lahko ločenost lastninskih položajev na zemljišču in zgradbi dosledno pravno izpeljali, velja v tem pogledu fikcija, da zgradba ni sestavina zemljišča, ampak sestavina stavbne pravice. To pa pomeni, da objekt, ki ga upravičenec do stavbne pravice zgradi na tujem zemljišču, ne postane last lastnika zemljišča, ampak last imetnika stavbne pravice (Schwab, Prütting, 1997, str. 387). Temu ustrezno so prilagojena tudi pravila o pravnih posledicah prenehanja stavbne pravice. S prenehanjem stavbne pravice postane zgradba sestavina nepremičnine (prvi odstavek 263. člena SPZ-ja). To z drugimi besedami pomeni, da s prenehanjem stavbne pravice ponovno v celoti zaživi načelo superficies solo cedit (Schwab, Prütting, 1997, str. 389; Koziol, Welser, 1991, str. 172). Ker pa je bila zaradi zgraditve objekta na tuji nepremičnini vrednost nepremičnine povečana, dolguje lastnik nepremičnine ob prenehanju stavbne pravice prejšnjemu imetniku stavbne pravice nadomestilo, ki ne sme biti manjše od polovice povečanja tržne vrednosti nepremičnine (drugi odstavek 263. člena SPZ-ja). 8.3. Prenehanje stavbne pravice SPZ ureja več načinov prenehanja stavbne pravice. Tako lahko stavbna pravica preneha (1) zaradi poteka časa, za katerega je bila ustanovljena (260. člen SPZ-ja). Pred potekom časa (predčasno prenehanje), za katerega je bila ustanovljena, pa lahko preneha (2) na podlagi sporazuma strank (prenehanje na podlagi pravnega posla; 261. člen SPZ-ja) ali (3) zaradi kršitev imetnika stavbne pravice (262. člen SPZ-ja). Pri prenehanju stavbne pravice zaradi poteka časa je določeno, da mora lastnik nepremičnine plačati imetniku stavbne pravice dogovorjeno nadomestilo, ki ne sme biti manjše od polovice povečanja tržne vrednosti nepremičnine (drugi odstavek 263. člena SPZ-ja). Vrednost se ugotavlja v času prenehanja stavbne pravice. Določba je prisilna (kogentna; Vlahek v Juhart et al., 2004, str. 1037-1040).39 V primerjalnih ureditvah je plačilo nadomestila ali kogentno ali v dispoziciji strank ali pa ureditve kombinirajo oba pravna režima. Prisilnost omenjene določbe ima svoj smisel tudi zaradi varstva pravic tretjih. Stavbno pravico je namreč dopustno obremeniti z zastavno pravico (264. člen SPZ-ja). Če stavbna pravica preneha, se zastavna pravica zaradi varstva zastavnega upnika prenese na nadomestilo (terjatev). Prav zaradi tega je pri predčasnem sporazumnem prenehanju stavbne pravice izrecno določeno, da je pogoj za veljavnost pogodbe o prenehanju pisna izjava zastavnega upnika, da s prenehanjem soglaša, če je bila na stavbni pravici ustanovljena zastavna pravica (drugi odstavek 261. člena SPZ-ja). S tem je onemogočena zloraba položaja na škodo zastavnega upnika. Če bi se lahko lastnik nepremičnine in imetnik stavbne pravice dogovorila za predčasno prenehanje brez sodelovanja zastavnega upnika, bi s prenehanjem stavbne pravice, ki je objekt zastavne pravice, dosegla posledično tudi prenehanje zastavne pravice. Zloraba bi lahko šla celo tako daleč, da bi se prejšnji imetnik stavbne pravice odpovedal nadomestilu, ki bi mu šlo zaradi povečane vrednosti nepremičnine, zaradi česar ne bi nastopila t. i. realna subrogacija, na podlagi katere bi se zastavna pravica, ki je prej obstajala na stavbni pravici, avtomatično prenesla na terjatev do nadomestila. To pomeni, da je določitev nadomestila, ki ne sme biti manjše od polovice povečanja tržne vrednosti nepremičnine, kogentna tudi pri predčasnem prenehanju stavbne pravice na podlagi sporazuma strank. Če zastavni upnik ne soglaša s prenehanjem stavbne pravice, je to ovira za sporazumno prenehanje. Določba je utemeljena s tem, da ni mogoče zastavnega upnika (kar velja le za predčasno prenehanje stavbne pravice na podlagi sporazuma strank) prisiliti, da bolj kvalitetno zastavno Tako tudi komentar k 263. členu SPZ-ja. pravico (zastavna pravica na stavbni pravici) zamenja za manj kvalitetno zastavno pravico (zastavna pravica na terjatvi do nadomestila). Takšne zahteve (soglasje zastavnega upnika) pa SPZ ne postavlja pri prenehanju stavbne pravice zaradi poteka časa in tudi ne pri prenehanju stavbne pravice zaradi kršitve imetnika stavbne pravice. Pri "rednem" prenehanju stavbne pravice zaradi poteka časa mora zastavni upnik vedno računati, kdaj bo prišlo do prenehanja. Zaradi tega lahko ustrezno prilagodi zapadlost z zastavno pravico zavarovane terjatve. Zato bo smiselno, da trajanje stavbne pravice presega čas končne zapadlosti zavarovane terjatve. Soglasje zastavnega upnika tudi ni potrebno pri prenehanju stavbne pravice zaradi kršitev imetnika stavbne pravice. V tem primeru o prenehanju stavbne pravice odloči sodišče. Tako lahko lastnik nepremičnine zahteva, da stavbna pravica preneha, če njen imetnik ne plačuje nadomestila ali če izvršuje stavbno pravico preko dogovorjenega obsega. Sodišče v takem primeru določi primerno nadomestilo, ki ga mora plačati lastnik nepremičnine imetniku stavbne pravice (262. člen SPZ-ja). To pomeni, da pride v primeru zastave do realne subrogacije zastavne pravice na nadomestilo, ki ga določi sodišče. Ker gre v tem primeru za "prisilno" prenehanje stavbne pravice, soglasje zastavnega upnika ni potrebno, saj bi bil sicer ta način prenehanja v celoti onemogočen. SPZ določa v drugem odstavku 262. člena v zvezi s prisilnim prenehanjem, da sodišče določi primerno nadomestilo. Menimo, da tudi tukaj nadomestilo ne sme biti nižje od polovice povečane tržne vrednosti nepremičnine. Sodišče bo upoštevalo vse pomembne okoliščine, zlasti pa dejstvo, da je imetnik stavbne pravice s svojimi kršitvami sam izzval njeno predčasno prenehanje, kolikšen del dogovorjene (sicer pa maksimalno dopustne) dobe trajanja je imetnik stavbno pravico izvrševal, ali je bilo dogovorjeno periodično plačilo solarija (nadomestila za uporabo stavbne pravice) ali pa je bil ta plačan v enkratnem znesku, vrednost objektov, ki jih je imetnik stavbne pravice zgradil, vsebino (morebitnega) dogovora o nadomestilu za povečano vrednost nepremičnine. Ob prenehanju stavbne pravice zaradi poteka časa bo moral glede na veljavno (splošno) ureditev v SPZ-ju lastnik nepremičnine v vsakem primeru bivšemu imetniku stavbne pravice plačati nadomestilo, ki ne bo smelo biti manjše od polovice povečanja tržne vrednosti nepremičnine. Določba je prisilna (kogentna) ter se ni mogoče dogovoriti, da lastnik nepremičnine ne bo dolgoval imetniku stavbne pravice nobenega nadomestila. Znesek nadomestila pa se mora v vsakem primeru gibati med 50 % in 100 % povečane tržne vrednosti nepremičnine. Če se stranki v pogodbi o ustanovitvi stavbne pravice ne bosta ničesar dogovorili, bo lastnik po poteku stavbne pravice moral imetniku plačati nadomestilo, o njegovi višini pa bo v najslabšem primeru odločalo sodišče. Nadomestilo ne bo smelo biti nižje od 50 % povečanja tržne vrednosti nepremičnine, lahko pa bo višje. Zaradi tega menimo, da je potrebno v primeru, ko pride v poštev splošna ureditev iz SPZ-ja, da se stranke ob ustanavljanju stavbne pravice dogovorijo za odstotek nadomestila, ki ga mora plačati lastnik nepremičnine ob prenehanju stavbne pravice (bivšemu) imetniku stavbne pravice. LITERATURA 1. Berden, A. et al. (2002). Novo stvarno pravo. Maribor: Codex Iuris. 2. Galič, A., Jan, M., Jenull, H. (2002). Zakon o izvršbi in zavarovanju - komentar novele ZIZ-A. Ljubljana: GV Založba. 3. Gavella, N. et al. (2007). Stvarno pravo - 1. zvezek. Zagreb: Narodne Novine. 4. Gschnitzer, F. (1985). Österreichisches Sachenrecht. Wien-New York: Springer Verlag. 5. Juhart, M., et al. (2004). Stvarnopravni zakonik s komentarjem. Ljubljana: GV Založba. 6. Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R. (2007). Stvarno pravo. Ljubljana: GV Založba. 7. Koziol, H., Welser, R. (1991). Grundriß des bürgerlichen Rechts - Sachenrecht, familienrecht, Erbrecht, Band II. Wien: Manz Verlag. 8. Plavšak, N. (2009). Preglednejši in doslednejši sistem zemljiškoknjižnih vpisov ob ustrezni uporabi sodobnih informacijskih tehnologij. 1. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava. Ljubljana: GV Založba. 9. Plavšak, N. et al. (2003). Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga. Ljubljana: GV Založba. 10. Sajovic, B. (1993). Splošni del civilnega prava - Stvarno pravo II. Ljubljana: ČZ Uradni list RS. 11. Schwab, K. H., Prütting, H. (1997). Sachenrecht. München: Verlag C. H. Beck. 12. Stojanović, D. (1987). Stvarno pravo. Beograd: NIU Službeni list. 13. Tekavc, J. (2011). Ne-resno e-sodstvo. Pravna praksa, 2011(20), str. 15-16. 14. Tratnik, M. (2002). Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili. Ljubljana: Uradni list RS. 15. Tratnik, M. et al. (2007). Stavbna pravica in služnost - stvarnopravni in davčnopravni vidiki. Maribor: Inštitut za nepremičninsko pravo Maribor. 16. Tratnik, M., Vrenčur, R. (2006). Nepremičninsko pravo II. del - Priročnik za zemljiškoknjižne vpise. Maribor: Inštitut za nepremičninsko pravo Maribor. 17. Tratnik, M., Vrenčur, R. (2008). Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi. Maribor: Inštitut za nepremičninsko pravo Maribor. 18. Tratnik, M., Vrenčur, R., Sladič, J., Grgurevič Alčin, M. (2009). Zemljiškoknjižno pravo v praksi, 4. strokovno srečanje. Ljubljana: GV Založba. 19. Vrenčur, R. (2011). Med subjektivno in objektivno koncepcijo posesti. Zbornik Pravne fakultete Univerze v Mariboru - 200 let Občnega državljanskega zakonika. Maribor: Pravna fakulteta Univerze v Mariboru. 20. Westermann, H. et al. (1998). Westermann Sachenrecht. Heidelberg: C. F. Müller Verlag. 21. Zemljak, M. (2011). Revolucija v zemljiški knjigi. Pravna praksa, 2011 (20), str. 13-14. Danuška Bobek - Gospodaric* Uporaba mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi s prilagoditvami transfernih cen v davčnih inšpekcijskih nadzorih The use of bilateral conventions on avoiding double taxation in connection with transfer pricing adjustments in tax audits_ POVZETEK • V prispevku so predstavljeni posebni vidiki davčnega inšpekcijskega nadzora transfernih cen, pri katerih je treba poleg domače davčne zakonodaje upoštevati tudi določila Smernic OECD-ja za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave. Smernice OECD-ja podrobneje opredeljujejo uporabo 9. člena Vzorčne konvencije OECD-ja o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja, na podlagi katere sklepajo države mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Z vidika uporabe ugodnosti, ki jih mednarodne pogodbe zagotavljajo zavezancem za davek, je pomembno, da države niso dolžne zagotavljati teh ugodnosti pri transakcijah ali dogovorih, ki so sklenjeni zaradi zlorabe določb teh pogodb. Zaradi navedenega je ključno, da v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ugotovimo, ali imajo dejanja zavezanca za davek značilnosti davčnega načrtovanja, davčnega izogibanja ali celo davčne utaje. Od te opredelitve je odvisno, ali bo davčni organ presojal transakcije na podlagi Smernic OECD-ja in 16. člena ZDDPO-2, ki v slovenski zakonodaji uveljavlja neodvisno tržno načelo, ali pa na podlagi predpisov o preprečevanju zlorab na davčnem področju. Smernice OECD-ja razvrščajo prilagoditve transfernih cen na primarne, ustrezne in sekundarne, pri čemer imajo zavezanci v davčnem inšpekcijskem nadzoru možnost, da dosežejo repatriiranje presežnega dobička in svoje knjigovodstvo uskladijo s primarno prilagoditvijo ter se s tem izognejo plačilu davčnega odtegljaja. Pri povečanju davčne osnove imajo zavezanci tudi možnost sprožiti začetek postopka skupnega dogovora, s katerim se lahko odpravi dvojna obdavčitev. Na področju transfernih cen si tako OECD kot Evropska unija prizadevata, da bi države ponudile podjetjem možnost, da si zagotovijo pravno varnost s sklenitvijo vnaprejšnjega cenovnega sporazuma, kar bo v Sloveniji predvidoma mogoče v letu 2014. Danuška Bobek - Gospodarič, univ. dipl. ekon., vodja skupine za transferne cene pri Davčni upravi Republike Slovenije, danuska.bobek.gospodaric1@gmail.com. Stališča, izražena v prispevku, so avtoričina osebna stališča in niso nujno enaka stališčem institucije, v kateri je zaposlena. * Ključne b6S6d6 • Smernice OECD-ja za določanje transfernih cen, davčni inšpekcijski nadzor transfernih cen, primarna prilagoditev, ustrezna prilagoditev, sekundarna prilagoditev SUMMARY • The paper presents specific aspects of transfer pricing audit. In addition to domestic tax laws, it is necessary to also take into account the provisions of the OECD Transfer Pricing Guidelines for Multinational Enterprises and Tax Administrations, specifying the use of Article 9 of the OECD Model Tax Convention, on the basis of which countries conclude bilateral conventions for avoiding double taxation. When, in performing audits, we come across tax planning, tax avoidance or tax evasion, it is important to know that, in terms of the benefits provided by these bilateral conventions, the states are obliged to provide such benefits only in the event that taxpayers' actions do not qualify as tax avoidance or tax evasion. On that basis tax authorities shall treat transactions either under the OECD Guidelines and Article 16 of the Corporate Income Tax Act introducing the arm's length principle into Slovene legislation or under regulations on tax abuse prevention. OECD Transfer Pricing Guidelines classify adjustments into primary, secondary and corresponding adjustments, giving taxpayers the opportunity to take home the excess profits and align their accounts with the primary adjustment, therby avoiding the withholding tax. The OECD Guidelines include a discussion on penalties in case of irregularities and advise tax administrations in cases where taxpayers have acted in good faith; if the taxpayer cooperates with the tax authorities, these findings are taken into account as mitigating circumstances. In the case of tax base increase in the process of tax audit, the taxpayers have the option to initiate a mutual agreement procedure, which can eliminate double taxation. In transfer pricing, both the OECD and the European Union encourage countries to offer companies an opportunity to obtain legal certainty by entering into the advance pricing arrangements, which are likely to happen in Slovenia in 2014. Key words • OECD Transfer Pricing Guidelines for Multinational Enterprises and Tax Administrations, transfer pricing audit, primary adjustment, corresponding adjustment, secondary adjustment 1. UVOD Cene v mednarodnih transakcijah vplivajo na davčne obveznosti zavezancev za davek v posamezni državi. Ko med seboj trgujejo neodvisna podjetja, pogoje komercialnih in finančnih razmerij med njimi (npr. ceno prenesenih izdelkov ali opravljenih storitev in pogoje za njihov prenos ali izvedbo) običajno določajo razmere na trgu1, kar pa ne velja za povezane osebe. Ko le-te trgujejo med seboj, tržne razmere ne vplivajo neposredno na razmerja med njimi, čeprav je treba poudariti, da niso redki primeri, ko skušajo tudi povezana podjetja v medsebojnem poslovanju posnemati tržne razmere in so transferne cene med povezanimi osebami takšne, kot bi bile med nepovezanimi, torej v skladu z neodvisnim tržnim načelom. Če transferne cene niso določene v skladu z neodvisnim tržnim načelom, so lahko izkazani dobički in prihodki v proračun nižji, kot bi jih lahko pričakovali v državi, v kateri ima podjetje sedež. Stališče držav članic OECD-ja2 je, da je v svetovnem gospodarstvu pri pobiranju davkov veliko primernejše, da države pri tem sodelujejo, kot pa da tekmujejo, zato so se dogovorile, da se lahko za davčne namene dobički povezanih podjetij po potrebi prilagodijo in se tako zagotovi uresničitev neodvisnega tržnega načela.3 Z navedenim dogovorom so želele države članice OECD-ja zagotoviti primerno davčno osnovo v vsaki državi in se izogniti dvojnemu obdavčevanju, pri tem pa imeti čim manj medsebojnih sporov ter pospeševati mednarodno trgovino in naložbe.4 Načela za obdavčevanje mednarodnih podjetij vsebuje Vzorčna konvencija OECD-ja o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja (odslej Vzorčna konvencija OECD), na podlagi katere države članice OECD-ja in tudi države nečlanice sklepajo mednarodne pogodbe o odpravi dvojnega obdavčevanja5 (odslej mednarodne pogodbe). Države se s podpisom teh mednarodnih pogodb zavežejo, da bodo odpravljale ovire pri mednarodnem trgovanju in investiranju ter z različnimi mehanizmi odpravljale dvojno obdavčevanje, povečale varnost zavezancev za davek, reševale davčne spore itd. V Sloveniji postanejo mednarodne pogodbe del notranjega prava, ko so ratificirane, objavljene in mednarodnopravno uveljavljene. Mednarodne pogodbe vsebujejo glavne mehanizme za reševanje težav, do katerih prihaja pri uporabi mednarodnih davčnih načel za mednarodna podjetja, in zagotavljajo določene ugodnosti osebam, ki so do njih upravičene. Zato je razumljivo, da je treba najprej preveriti, ali so pogoji za pridobitev ugodnosti po mednarodnih pogodbah izpolnjeni, preden se te ugodnosti tudi dejansko uveljavijo.6 OECD - Organizacija za gospodarske odnose in razvoj (Organisation for Economic Co-operation and Development) Smernice, 1.3. tč. Smernice, 7. tč. (Predgovor). Slovenija ima trenutno sklenjenih 50 mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja, ratificirane so še pogodbe z Armenijo, Egiptom in Kuvajtom, ki pa še ne veljajo. Ključanin in Zemljič. (2004). Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja. GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 32. 6 21.4.-23. točka komentarja 1. člena Vzorčne konvencije OECD vsebuje določila v zvezi z neprimerno uporabo mednarodnih pogodb. Iz komentarja izhaja, da države niso dolžne zagotavljati ugodnosti iz mednarodnih pogodb pri transakcijah ali dogovorih, ki so sklenjeni zaradi zlorabe določb veljavne mednarodne pogodbe (zaradi zagotovitve ugodnejše davčne obravnave), kadar bi bila pridobitev take ugodnejše obravnave v teh okoliščinah v nasprotju s ciljem in namenom določb teh pogodb. Kot oblike nespoštovanja mednarodnih pogodb so navedena dejanja zavezancev, ki nimajo ekonomske vsebine, ter dejanja, katerih vsebina se razlikuje od njihove formalne oblike. Komentar Vzorčne konvencije navaja uporabo t. i. prehodnih družb (angl. conduit companies) in t. i. baznih družb (angl. base companies).7 Prehodne družbe so družbe, ki so ustanovljene v eni državi in se v praksi uporabljajo kot mehanizem kanaliziranja ali pretakanja dohodka, ki je dosežen v drugi državi in ekonomsko pripada osebi v tretji državi, tako da ta oseba neprimerno izkoristi ugodnosti po mednarodni pogodbi med državo vira dohodka in državo, v kateri je prehodna družba. Za tovrstni mehanizem je ključno, da prehodna družba v državi, v kateri je ustanovljena, ni bistveno obremenjena z davki, saj bi se sicer davčna ugodnost izničila. Značilnost baznih družb pa je, da so večinoma v državah z nizko davčno obremenitvijo in se v praksi pogosto uporabljajo kot mehanizem za zmanjševanje davka osebe, ki mehanizem uporablja. Njihov namen je "prevzeti" dohodek, ki bi ga sicer prejel zavezanec za davek. V mednarodnih pogodbah je v 9. členu kot temeljnem standardu za določanje transfernih cen navedeno neodvisno tržno načelo, katerega uporabo opredeljujejo Smernice OECD-ja za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave (odslej smernice). Smernice analizirajo metode za ugotavljanje, ali so pogoji, oblikovani v komercialnih in finančnih razmerjih v mednarodnem podjetju, skladni z neodvisnim tržnim načelom.8 Glavni namen smernic je, da davčnim upravam ter mednarodnim podjetjem nakažejo poti do obojestranskih zadovoljivih rešitev pri določanju transfernih cen ter da se z napotili in zgledi zmanjšajo spori med pristojnimi organi držav v postopkih skupnega dogovora ter preprečijo dragi pravni postopki med davčnimi upravami in mednarodnimi podjetji.9 V kontekstu povedanega je treba poudariti, da so bistvena za presojanje o tem, ali gre pri ravnanju zavezanca za neprimerno uporabo mednarodnih pogodb, dejstva 7 Ključanin in Zemljič. (2004). Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja. GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 46. 8 Smernice, 17. tč. (Predgovor). Smernice, 15. tč. (Predgovor). in okoliščine posameznega primera, ki jih je treba natančno proučiti. Ključno v davčnem inšpekcijskem nadzoru mednarodnih transakcij med povezanimi osebami je, da inšpektor na podlagi dejstev in okoliščin primera ugotovi, ali imajo transakcije ekonomsko vsebino, ali je edini namen teh transakcij izogibanje davčnim obveznostim, ali pa lahko dejanja zavezanca opredelimo celo kot davčno utajo. 2. DAVČNO NAČRTOVANJE, IZOGIBANJE IN UTAJA Z vse večjo globalizacijo se povečuje mednarodna menjava, povečuje pa se tudi uporaba raznih shem poslovanja, katerih edini namen je zmanjšanje davčnih obveznosti ter prenos dobička v države z ugodnejšim davčnim okoljem. Mobilnost ljudi, blaga, kapitala, uporaba interneta, razne finančne inovacije, konkurenčno okolje, ki sili podjetja, da povečujejo dobičke, ter vse agresivnejše davčno svetovanje nekaterih davčnosvetovalnih družb, so dejavniki, ki povečujejo pomen mednarodnega davčnega načrtovanja, davčnega izogibanja in davčnih utaj. Opredelitve o tem, kdaj govorimo o davčnem načrtovanju, davčnem izogibanju, kdaj pa o davčni utaji, se razlikujejo glede na zakonodajo posamezne države. Glede na opredelitev, ki izhaja iz OECD-jevega Poročila o mednarodnem davčnem izogibanju in utajah10, davčno načrtovanje navadno razumemo kot sprejemljivo delovanje, ki zmanjšuje davčne obveznosti, vendar na način, ki je tako v skladu z določbami zakona kot tudi z njegovim namenom. Nesporna je tudi ekonomska vsebina transakcije. O davčnem izogibanju govorimo takrat, ko zavezanec za davek zmanjšuje svoje davčne obveznosti s pravnimi sredstvi, deluje v okviru zakona, vendar v nasprotju z njegovim namenom, transakcije pa nimajo ekonomske vsebine (navideznost poslov).11 Edini motiv teh transakcij je davčni prihranek. Zavezanec torej izkorišča luknje v zakonu oziroma uporablja pravne predpise za namene, za katere niso bili predvideni. V slovenski zakonodaji obravnava navidezne posle 74. člen ZDavP-2.12 10 11 OECD Report "International Tax Avoidance and Evasion - Four Related Studies". (1987). Pariz. Če davčni zavezanec posluje s povezano družbo, ki jo je ustanovil v davčno ugodnejšem okolju in ta družba res deluje - dejansko opravlja določene funkcije, ima zaposlene delavce itd., potem lahko govorimo o davčnem načrtovanju, če pa je ta družba samo navidezna, potem lahko govorimo o davčnem izogibanju. Zakon o davčnem postopku - ZDavP-2. Uradni list RS, št. 117/2006, 24/2008-ZDDKIS, 125/2008, 85/2009, 110/2009, 1/2010-popr., 43/2010, 97/2010, 24/2012-ZDDPÜ-2G, 24/2012-ZDoh-2l, 32/2012 in 94/2012. V 74. členu ZDavP-2 je določeno, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Kadar navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel. Na podlagi določil četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. Če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. 12 OECD-jevo Poročilo o mednarodnem davčnem izogibanju in utaji opredeljuje davčno utajo kot dejanja zavezanca za davek, ki kršijo zakon in so bila storjena zaradi izognitve plačilu davka, ko imamo opravka z nezakonitostjo (kazensko ovadbo) in kadar je obstajal nesporni namen, da je zavezanec zavestno plačal manj davka, kot bi ga moral. Davčno načrtovanje Davčno izogibanje Davčna utaja • sprejemljivo delovanje, ki zmanjšuje davčne obveznosti • delovanje v okviru zakona ter v skladu z njegovim namenom • nesporna je ekonomska vsebina transakcije • zmanjšanje davčnih obvezno sti s pravnimi sredstvi • delovanje v okviru zakona, vendar v nasprotju z njegovim namenom • pomanjkanje ekonomske vsebine transakcije • vsebina transakcije se razlikuje od njene formalne oblike • davčni prihranek je edini motiv transakcije • nezakonitost • namen • prikrivanje oz. napačno poročanje o dejstvih, pomembnih za obdavčenje (lažna izjava) • kriminalno dejanje • posledice: denarna kazen ali zapor Zgled13: Država sprejme zakon, na podlagi katerega bodo hiše obdavčene glede na število oken. V prvem primeru zavezanec zazida okna v zgornjem nadstropju. Kakšno je dejansko stanje? V hiši je manj oken in manj svetlobe, zavezanec plača manj davka. Verjetno stališče davčne inšpekcije v takšnem primeru bo, da ni argumentov za obdavčenje. Takšno davčno načrtovanje se načeloma sprejme. V naslednjem zgledu zavezanec steklena okna zamenja s plastičnimi in prozornimi. Kakšno je dejansko stanje? V hiši je enako svetlo, zavezanec pa plača manj davka. Verjetno stališče davčne inšpekcije v tem primeru bo, da ravnanje zavezanca ni v skladu z namenom zakona, vendar pa ne gre za davčno utajo, ker je v zakonu navedeno steklena okna, torej ima zavezanec določeno pozicijo, ki jo lahko zagovarja. V tretjem zgledu zavezanec vstavi okna, ki so steklena, vendar dajejo na zunanji strani videz opeke. Kakšno je dejansko stanje? V hiši je enako svetlo, okna pa so skrita, ker je lastnik vedel, da bi moral za steklena okna v skladu z zakonodajo plačati davek. V tem primeru bi lahko govorili o davčni utaji. Zgled je pripravljen na podlagi gradiva OECD-jeve Delavnice o mednarodnem davčnem izogibanju (International Tax Avoidance), Dunaj, 8.-12. november 2010. DAVČNO NAČRTOVANJE DAVČNO IZOGIBANJE DAVČNA UTAJA Zavezanec okna zazida. Zavezanec steklena okna zamenja s plastičnimi in prozornimi. Zavezanec vstavi okna, ki so steklena, vendar dajejo na zunanji strani videz opeke. Dejansko stanje: • hiša ima manj oken, • v hiši je manj svetlobe, • zavezanec plača manj davka. Dejansko stanje: • v hiši je enako svetlo, • zavezanec plača manj davka. Dejansko stanje: • okna so skrita, • v hiši je enako svetlo, • zavezanec je vedel (namen), da bi moral za steklena okna plačati davek. Verjetno stališče davčne inšpekcije: • ni argumentov za obdavčenje, • davčno načrtovanje se načeloma sprejme. Verjetno stališče davčne inšpekcije: • ni v skladu z namenom zakona, • ni davčna utaja, ker je v zakonu navedeno "steklena okna", • zavezanec ima določeno pozicijo, ki jo lahko zagovarja. Verjetno stališče davčne inšpekcije: • kazenska ovadba (denarna kazen ali zapor). Na podlagi izkušenj davčnih uprav držav članic OECD-ja je v praksi relativno lahko razlikovati med davčno utajo in davčnim izogibanjem, težje je ločiti med davčnim izogibanjem in davčnim načrtovanjem. Države za boj proti davčnemu izogibanju in davčnim utajam uporabljajo nacionalne predpise o preprečevanju zlorab.14 Razprava o razmerju med domačimi predpisi o preprečevanju zlorab na davčnem področju in mednarodnimi pogodbami je v 14 Med tovrstne predpise v Sloveniji štejemo: 6. točko prvega odstavka 70. člena ZDDPO-2, ki določa, da je treba obračunati davčni odtegljaj po stopnji 15 % od plačil za storitve svetovanja, trženja, raziskav, tržišča, kadrovanja, administriranja, informacijske storitve ter pravne storitve, če so plačila opravljena osebam, ki imajo sedež ali kraj dejanskega delovanja poslovodstva v državah, razen držav članic EU, v katerih je splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička nižja od 12,5 % in je država objavljena na seznamu v skladu z 8. členom ZDDPO-2; določila ZDDPO-2 glede poslovne enote nerezidenta, dejanskega delovanja poslovodstva v Sloveniji, že prej omenjeni 74. člen ZDavP-2 v zvezi z navideznimi pravnimi posli; 68. člen ZDavP-2, ki določa pogoje, kdaj lahko davčni organ ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo; določbe kazenskega zakonika v zvezi z davčnimi utajami itd. Komentarju k 1. členu Vzorčne konvencije OECD-ja (zlasti 9.5., 22. ter 22.1. odstavek Komentarja). Kot je bilo že navedeno, zavezanci za davek, katerih dejanja lahko označimo kot izogibanje davkom, ne morejo biti deležni ugodnosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb. Smernice v 1.2. točki opozarjajo, da je treba ločiti med obravnavanjem transfernih cen in obravnavanjem težav zaradi davčnega izogibanja ali davčnih utaj, čeprav je politiko določanja transfernih cen mogoče uporabiti tudi za take namene, saj lahko povezana podjetja sklepajo dogovore posebne vrste, ki jih le redko ali pa sploh nikoli ne najdemo med nepovezanimi strankami, in pogosto take dogovore tudi zares sklepajo. Razlogi zanje so ekonomski, pravni ali davčni, odvisno od okoliščin posameznega primera. Poleg tega se pogodbe, ki so sklenjene med povezanimi osebami, zelo lahko spremenijo, začasno prekinejo, podaljšajo ali odpovedo v skladu s splošnimi strategijami mednarodnega podjetja in take spremembe so možne celo z veljavnostjo za nazaj. Davčni organi morajo zato z uporabo neodvisnega tržnega načela ugotoviti, kakšna je dejanska (predvsem ekonomska) podlaga za tak pogodbeni dogovor.15 Ekonomska vsebina transakcije ali dogovora se v davčnem inšpekcijskem nadzoru določi s proučevanjem vseh dejstev in okoliščin, kot so ekonomski in komercialni okvir transakcije ali dogovora, cilj in učinek transakcije iz praktičnega in poslovnega vidika ter ravnanje strank, vključno z opravljenimi funkcijami, vloženimi sredstvi in prevzetimi tveganji.16 In prav od ugotovitve, ali imajo transakcije ekonomsko vsebino oziroma je edini namen teh transakcij izogibanje davčnim obveznostim, je odvisno, ali bo davčni organ presojal dejanja zavezanca za davek v skladu z 9. členom Vzorčne konvencije ali pa bo dejanja zavezanca presojal na podlagi zakonodaje, ki je namenjena boju proti hujšim kršitvam s področja izogibanja in utaje davkov. 3. DAVČNI INŠPEKCIJSKI NADZOR TRANSFERNIH CEN Davčni inšpekcijski nadzor transfernih cen se tako kot ostali nadzori začne z vročitvijo sklepa ter opravlja v skladu z določili ZDavP-2, transakcije pa se presojajo v skladu s smernicami in 16. členom ZDDPO-2,17 ki v slovenski zakonodaji uveljavlja neodvisno tržno načelo. 15 Smernice, 1.67. tč. 16 Smernice, 9.170. tč. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb - ZDDPO-2. Uradni list RS, št. 117/06, 90/07-Obvestilo, 56/08-ZDDPO-2A, 76/08-ZDDPO-2B, 92/08-Obvestilo, 05/09-ZDDPO-2C, 96/09-ZDDPO-2D, 110/09-ZDavP-2B, 43/10-ZDDPO-2E in 59/11-ZDDPO-2F. V 4.9. točki smernic je zapisano, da se pri določanju transfernih cen zaradi težavnosti in zapletenosti področja ter velikega števila dejstev, ki jih je treba ovrednotiti, lahko zmoti tudi najbolj dobronamerni zavezanec za davek. Še več, tudi dobronamerni davčni inšpektor lahko na podlagi dejstev pride do napačnih sklepnih ugotovitev, zato smernice pozivajo davčne organe, naj pri opravljanju davčnih inšpekcijskih nadzorov transfernih cen upoštevajo ta dejstva. To pa pomeni dvoje. Prvič, davčni inšpektorji naj bodo pri svojem delu prožni in naj od zavezancev za davek ne zahtevajo, da bi bili pri določanju transfernih cen natančnejši, kot je to ob upoštevanju vseh dejstev in okoliščin realno pričakovati. Zavedati se je treba, da so lahko stroški dokumentacije za transferne cene nesorazmerno visoki glede na vrednost transakcije, na katero se nanašajo, kar morajo davčni inšpektorji upoštevati pri svojem delu in ne smejo s takšnimi zahtevami po nepotrebnem obremenjevati zavezancev za davek. In drugič, davčni inšpektorji naj upoštevajo gospodarsko presojo zavezanca za davek pri uporabi neodvisnega tržnega načela, tako da bo analiza določanja transfernih cen povezana s poslovno realnostjo. Države članice OECD-ja so soglašale, da bi bilo nepošteno zavezancu za davek naložiti visoke kazni, če je mogoče dejanje zavezanca opredeliti kot napako v dobri veri, ne pa kot malomarnost ali dejanski namen izogniti se davku, in če si je zavezanec primerno in v dobri veri prizadeval določiti pogoje svojih transakcij s povezanimi osebami na način, ki je skladen z neodvisnim tržnim načelom. Zlasti bi bilo neprimerno nalagati zavezancem za davek kazni, ker niso upoštevali podatkov, do katerih niso imeli dostopa, ali ker za določanje transfernih cen niso uporabili metode, za katero bi potrebovali podatke, ki jih niso imeli na voljo. Davčne uprave naj pri izvajanju svojih kazenskih določb upoštevajo te ugotovitve.18 Če zavezanec za davek sodeluje v davčnem inšpekcijskem nadzoru transfernih cen (predlaga zahtevano dokumentacijo in pojasnila) in si skupaj z davčnim organom prizadeva najti pot do cene, ki je skladna z neodvisnim tržnim načelom, in če pri povečanju davčnih obveznosti te obveznosti poravna, davčni organ obravnavanega dejanja zavezanca za davek ne bo obravnaval kot dejanje, s katerim so bile kršene določbe nacionalne davčne zakonodaje. 18 3.1. Vrste prilagoditev transfernih cen Prilagoditve transfernih cen razvrščajo smernice na primarne, ustrezne in sekundarne. O primarni prilagoditvi govorimo, ko izvede davčni organ države vira prilagoditev transfernih cen pri transakciji, v katero je vključeno povezano podjetje v drugi državi.19 Primarna prilagoditev je vzrok za ekonomsko dvojno obdavčitev, saj je isti dohodek obdavčen dvakrat. Zgled: Primarna in ustrezna prilagoditev Pri zavezancu za davek poteka davčni inšpekcijski nadzor, kjer je ugotovljeno, da je zavezancu matično podjetje, ki je v državi B, dvakrat zaračunalo stroške razvoja produktov, in sicer enkrat v obliki licenčnin in drugič neposredno kot stroške razvoja. Po izvedeni prilagoditvi v davčnem inšpekcijskem nadzoru se je dobiček zavezanca za davek povečal za 200.000,00 EUR. Davčni organ je torej opravil primarno prilagoditev. Da bi se izognili dvojni obdavčitvi, bi moralo matično podjetje ob soglasju davčnega organa v državi B za davčne namene ustrezno znižati dobiček, saj je prejeti znesek licenčnin zaradi prilagoditve, ki je bila narejena v Sloveniji, nižji. Takšno znižanje dobička podjetja v državi B, ki je posledica povišanja dobička v Sloveniji, se imenuje ustrezna prilagoditev. Ustrezna prilagoditev je prilagoditev davčne obveznosti povezanega podjetja v drugi državi, ki jo izvede davčna uprava te države ustrezno primarni prilagoditvi, ki jo je izvedla davčna uprava v prvi državi, tako da je dobiček usklajeno razdeljen med obe državi. Če davčni organ v državi B kljub temu da je davčni organ v Sloveniji prilagodil (povečal) dobiček hčerinskega podjetja, še vedno šteje, da je znesek licenčnin v skladu z neodvisnim tržnim načelom, bo celotni znesek licenčnine, ki ga je prejelo matično podjetje od hčerinskega podjetja, obdavčen dvakrat.20 Iz 4.66. tč. smernic izhaja, da primarne prilagoditve transfernih cen in njihove ustrezne prilagoditve spreminjajo razporeditev obdavčljivih dobičkov mednarodne skupine podjetij za davčne namene, vendar pa ne spreminjajo dejstva, da preveliki dobički, zaradi katerih se izvede prilagoditev, niso skladni s poslovnim izidom, kakršen bi bil, če bi bile povezane transakcije izvedene po neodvisnem tržnem načelu. Da bi se dobiček dejansko razdelil skladno s primarno prilagoditvijo 19 Smernice, slovar izrazov, str. 27. Ključanin in Zemljič. (2004). Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja. GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 32. transfernih cen, nekatere države po predlaganju prilagoditev transfernih cen po svojem notranjem pravu odmerijo davek po navidezni transakciji (sekundarni transakciji), pri čemer presežni dobiček iz primarne prilagoditve obravnavajo, kot da bi bil prenesen v neko drugo obliko in ga ustrezno obdavčijo. Običajno imajo sekundarne transakcije obliko navideznih dividend, navideznih kapitalskih vložkov ali navideznih posojil. Država, ki na primer izvede primarno prilagoditev dohodka pri hčerinski družbi tuje matične družbe, lahko obravnava presežni dobiček v rokah tuje matične družbe, kot da bi bil nanjo prenesen v obliki dividende, in v tem primeru tako izplačilo obdavči pri viru. Lahko se torej predpostavi, da je odvisna družba plačala pretirano visoko transferno ceno tuji matični družbi zato, da bi se izognila obdavčevanju pri viru, zaradi česar je namen sekundarnih prilagoditev upoštevati razliko med ponovno določenimi obdavčljivimi dobički in prvotno knjiženimi dobički. Posledica sekundarne prilagoditve je lahko dvojno obdavčenje, če druga država ne zagotovi ustreznega dobropisa ali kake druge oblike oprostitve za dodatne davčne obveznosti, ki izhajajo iz te prilagoditve. Če ima sekundarna prilagoditev obliko navidezne dividende, za obdavčenje pri viru v takem primeru ne bo mogoča oprostitev, ker se to po notranjem pravu druge države ne bo štelo za prejem dividende.21 Natančna oblika sekundarne transakcije in posledična sekundarna prilagoditev je odvisna od dejstev posameznega primera in od davčne zakonodaje države, ki uveljavlja sekundarno prilagoditev. Na podlagi slovenske zakonodaje je treba v skladu s 70. členom in sedmim odstavkom 74. člena ZDDPO-2 v situacijah, ki jih predvideva zakon, opraviti sekundarno prilagoditev, o čemer več v nadaljevanju tega prispevka. Glede izvajanja sekundarnih prilagoditev smernice v 4.71. točki navajajo, da naj države, če menijo, da so sekundarne prilagoditve potrebne, te prilagoditve oblikujejo tako, da bo možnost dvojnega obdavčevanja zaradi njih čim manjša, razen kadar je iz obnašanja zavezanca za davek mogoče sklepati, da je namerno prikrito izplačal dobičke, da bi se s tem izognil obdavčenju pri viru. V zvezi s sekundarno prilagoditvijo je treba opozoriti tudi na možnost repatriiranja presežnega dobička. Iz smernic izhaja, da dajejo nekatere države, ki imajo v domači zakonodaji predvideno sekundarno prilagoditev, zavezancu za davek, pri katerem je bila opravljena primarna prilagoditev, možnost, da se izogne sekundarni prilagoditvi z repatriiranjem presežnega dobička. Repatriiranje se izvede z vzpostavitvijo terjatve do kupca ali s prerazvrstitvijo drugih prenosov, kot je na primer izplačilo dividend, če gre za prilagoditev med matično in odvisno 21 družbo, plačilo dodatne transferne cene (če je bila prvotna cena prenizka) ali vračilo dela transferne cene (če je bila prvotna cena previsoka).22 Pogoj za izvedbo repatriiranja pa je, da tudi povezano tuje podjetje pripozna obveznost iz tega naslova in da predloži načrt povračila. Prav tako mora tuje povezano podjetje predložiti pisno potrdilo, da se s prilagoditvijo strinja in da se s tem strinja tudi pristojna davčna uprava. Dogovori med zavezanci za davek ter pristojnimi organi o možnem repatriiranju pa se lahko obravnavajo v postopkih skupnega dogovora, če se je ta začel zaradi primarne prilagoditve.23 Praksa v Sloveniji je, da ima zavezanec v davčnem inšpekcijskem nadzoru transfernih cen možnost, da doseže repatriiranje presežnega dobička in svoje knjigovodstvo uskladi s primarno prilagoditvijo, s čimer se izogne sekundarni prilagoditvi in s tem obračunu davčnega odtegljaja. 3.2. Davčni odtegljaj V davčnem inšpekcijskem nadzoru, v katerem davčni organ ugotovi, da transferne cene niso v skladu z neodvisnim tržnim načelom in poveča davčno osnovo, je treba nepravilnost presojati tudi v skladu s prvim odstavkom 70. člena ZDDPO-2, v katerem je določen predmet obdavčitve z davčnim odtegljajem. Med tovrstnimi dohodki so tudi dohodki, ki so podobni dividendam iz 74. člena ZDDPO-2, kjer je v 7. točki prvega odstavka določeno, da se za dohodke, podobne dividendam, šteje prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 % vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru izplačevalca ali obvladuje izplačevalca na podlagi pogodbe ali na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Za prikrito izplačilo dobička se šteje vsako nadomestilo, ki ga zagotovi izplačevalec prej opredeljeni osebi, zlasti zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev, vključno z odpustom dolga, brez plačila ali po ceni, ki je nižja od primerljive tržne cene iz 16. (transferne cene) in 17. člena (cene med povezanimi osebami rezidenti) ZDDPO-2, ali plačila za sredstva in storitve, če sredstva niso bila prevzeta ali storitve niso bile opravljene. Za prikrito izplačilo dobička se štejejo tudi obresti na posojila, dana po nižji ali prejeta po višji obrestni meri, kot znaša priznana obrestna mera iz 19. člena ZDDPO-2, in obresti od presežka posojil iz 32. člena ZDDPO-2. Na podlagi prvega odstavka 70. člena ZDDPO-2 se davek izračuna, odtegne in plača po stopnji 15 % od dohodkov rezidentov in nerezidentov, ki imajo vir v Sloveniji. 22 Smernice, 4.72. tč. Kot prikrito izplačilo dobička se torej obravnavajo tudi izplačila, ki jih zavezanec izplača posredno povezani osebi. Ker so predmet davčnega inšpekcijskega nadzora pogosto povezane transakcije med sestrskimi družbami, je treba v primeru ugotovitev, da cene v transakcijah med sestrskima družbama niso v skladu z neodvisnim tržnim načelom, te prilagoditve presojati tudi v smislu 7. točke 74. člena ZDDPO-2. Poslovanje med sestrskimi družbami običajno obvladuje in določa matična družba, zato gre v primeru, ko sestrska družba od druge sestrske družbe pridobi določene premoženjske koristi (npr. v obliki nižje obrestne mere), ki ne bi mogle biti posledica proste gospodarske pobude in zato niso v skladu z neodvisnim tržnim načelom, za plačila, ki so posledica povezanosti v mednarodni skupini podjetij. Ker je učinek takšne transakcije izražen preko matične družbe, pomeni, da lahko omenjeno izplačilo opredelimo kot prikrito izplačilo dobička oziroma dohodek, podoben dividendam, ki so izplačane matični družbi. Ta namreč obe sestrski družbi nadzoruje, je posredno pobudnik transakcije in je tudi tista oseba v transakciji, ki ima končne koristi. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZDavP-2 je namreč treba predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, vrednotiti po njihovi gospodarski (ekonomski) vsebini. Vsekakor pa je treba vsak primer obravnavati posebej in ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki lahko vplivajo na obdavčitev. V 57.-60. členu ZDavP-2 je določen način izpolnitve davčne obveznosti, kadar je v skladu z 49. členom ZDavP-2 obveznost za izračun davka prenesena na plačnika davka.24 V 57. členu ZDavP-2 je določen institut davčnega odtegljaja, v 58. členu je določen institut plačnika davka, v 59. členu so določene obveznosti plačnika davka, v 60. členu pa rok za plačilo davčnega odtegljaja. Prikrito izplačilo dobička je v skladu s 70. členom ZDDPO-2 davčno enako obravnavano kot dividenda. Če davčni organ iz okoliščin primera spozna, da je bil povezani osebi prikrito izplačan dobiček, je treba upoštevati tretji odstavek 59. člena ZDavP-2 in obračunati davčni odtegljaj od bruto dohodka. Šteje se, kot da družba dividendi podoben dohodek prejme v neto znesku, saj bi ob pravilni davčni obravnavi izplačevalec dohodka moral obračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj v primeru, če bi se dobiček izplačal na navzven razviden način. Pri izračunu davčnega odtegljaja se upošteva celotni prejemek prikritega izplačila, in sicer tako, da se opravi preračun iz neto zneska v bruto znesek. Navedeno je skladno tudi z drugim odstavkom 10. člena Vzorčne konvencije OECD-ja, ki govori o bruto izplačilu dividend. 24 Pojasnilo DURS-a št. 4210-184/2010-4 z dne 16. 1. 2012. Najdeno na naslovu http://www.durs.gov.si/si/ zakonodaja in dokumenti/davcni postopek/izvajanje 59 clena zakona o davcnem postopku obveznost placnika Zgled: Slovenska družba je zagotovila povezani družbi v državi A posojilo v višini 1,000.000,00 EUR. V davčnem inšpekcijskem nadzoru je bilo ugotovljeno, da slovenski zavezanec povezani družbi ni zaračunal obresti, kar ni v skladu z neodvisnim tržnim načelom. Davčni organ je zato povečal prihodke za znesek obresti v višini 50.000,00 EUR. Nezaračunane in neplačane obresti predstavljajo tudi prikrito izplačilo dobička, od katerega je treba obračunati in plačati 15-odstotni davčni odtegljaj. 50.000,00 EUR BRUTO =-—zrp-= 58.823,53 EUR 100 —15 100 Na podlagi izračuna znaša bruto znesek prikrito izplačanega dobička 58.823,53 EUR, davčni odtegljaj (15 % od bruto zneska) pa znaša 8.823,53 EUR. Kot je bilo navedeno, ima zavezanec za davek, pri katerem je bila opravljena primarna prilagoditev, možnost, da se lahko izogne obračunu davčnega odtegljaja, tj. sekundarni prilagoditvi, in sicer tako, da v mednarodni skupini podjetij, katere član je, doseže repatriiranje presežnega dobička, tako da lahko svoje knjigovodstvo uskladi s primarno prilagoditvijo,25 vendar se mora s tem strinjati tudi pristojna davčna uprava države, v kateri ima sedež tuje povezano podjetje. V zvezi s stopnjo davka je vprašanje, ali se lahko v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri obračunu davka upoštevajo ugodnosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in se zavezancu obračuna znižana davčna stopnja. Na podlagi trenutno veljavnega ZDavP-2 (260. in 262. člen) lahko prejemnik dohodka, da bi izkoristil ugodnosti, določene v mednarodni pogodbi, pred izplačilom dohodka preko plačnika davka vloži zahtevek za uveljavljanje ugodnosti ali pa po izplačilu dohodka zahteva vračilo preveč plačanega davka. V skladu z določili mednarodnih pogodb lahko pri izplačilu dividend ugodnost uveljavlja le upravičeni (ekonomski) lastnik dohodka. V skladu z 59. členom ZDavP-2 plačnik davka davčni odtegljaj odtegne v breme dohodka zavezanca za davek -prejemnika dividend. Iz navedenega izhaja, da v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora zavezanec za davek - plačnik davka ne more sam neposredno uveljavljati ugodnosti iz mednarodnih pogodb, saj je do njih upravičen le prejemnik dohodka kot upravičen lastnik. Poleg tega je bil dohodek, podoben dividendam, katerega pravilnost davčne obravnave se ugotavlja v davčnem inšpekcijskem nadzoru, izplačan že pred začetkom postopka. V skladu z drugim odstavkom 260. člena ZDavP-2 lahko prejemnik dohodka preko plačnika davka ugodnost iz mednarodne pogodbe uveljavlja le, preden je dohodek izplačan. To pomeni, da zavezancu -plačniku davka v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ugodnost po mednarodni pogodbi ne more biti upoštevana v imenu prejemnika dohodka. Lahko pa ugodnosti iz mednarodne pogodbe uveljavlja davčni zavezanec nerezident naknadno v skladu z 262. členom ZDavP-2, kjer je določen postopek uveljavljanja ugodnosti iz mednarodnih pogodb (tj. znižanje ali oprostitev plačila davčnega odtegljaja), ter pri davčnem organu vloži zahtevek za vračilo preveč plačanega davčnega odtegljaja po 262. členu ZDavP-2, in sicer v roku iz četrtega odstavka 125. člena ZDavP-2. 4. ODPRAVA DVOJNE OBDAVČITVE IN POSTOPEK SKUPNEGA DOGOVORA Dvojna obdavčitev26 v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora transfernih cen nastane, ko davčni organ v državi A poveča davčno osnovo zaradi prilagoditve transfernih cen. Če se v državi B, s katero so potekale transakcije, ki so predmet prilagoditve, ne izvede prilagoditev davčne osnove, pride do dvojne obdavčitve. Dvojna obdavčitev zavira mednarodno trgovino, zato si tako OECD kot Evropska unija prizadevata, da bi imeli zavezanci za davek možnost dvojno obdavčitev, ki je nastala zaradi ugotovitev v davčnih inšpekcijskih postopkih transfernih cen, odpraviti s postopkom skupnega dogovora med pristojnimi organi posameznih držav. 4.1. Postopek skupnega dogovora na podlagi Vzorčne konvencije OECD-ja 25. člen Vzorčne konvencije določa postopke, ki pristojnim organom držav pogodbenic omogočajo, da z medsebojnim sodelovanjem razrešijo nesporazume in razjasnijo probleme ter odpravijo dvojno obdavčitev.27 Davčni zavezanci imajo tako možnost, da pri dvojni obdavčitvi v postopku nadzora transfernih cen (ob upoštevanju tudi drugih pogojev iz Vzorčne konvencije) sprožijo začetek postopka 26 27 Dvojna obdavčitev je lahko ekonomska ali pravna. O ekonomski dvojni obdavčitvi govorimo takrat, ko je isti dohodek obdavčen pri več osebah. Do pravne dvojne obdavčitve pa pride takrat, ko je isti dohodek ali premoženje iste osebe obdavčeno večkrat. Pri povečanju davčne osnove v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora transfernih cen govorimo o ekonomski dvojni obdavčitvi. Ključanin in Zemljič. (2004). Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja. GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 301. skupnega dogovora. Postopki skupnega dogovora v skladu z Vzorčno konvencijo se lahko sprožijo le, če sta državi sklenili mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Kadar je ena država pogodbenica prilagodila dobiček podjetja v skladu s prvim odstavkom 9. člena Vzorčne konvencije, druga država pogodbenica pa se strinja, da je treba opraviti ustrezno prilagoditev dobička povezanega podjetja v tej drugi državi, ki bo odraz upoštevanja neodvisnega tržnega načela, ima druga država pogodbenica dejansko obveznost ustrezno prilagoditi davčno obveznost povezanega podjetja.28 4.2. Postopek skupnega dogovora na podlagi Arbitražne konvencije Odprava dvojne obdavčitve s skupnim dogovorom med državami članicami EU pa se lahko izvaja tudi na podlagi Konvencije o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij (Convention 90/436/EEC; odslej Arbitražna konvencija),29 ki so jo države članice EU prvič podpisale v Bruslju 23. julija 1990. Medtem ko se lahko po Vzorčni konvenciji sproži postopek skupnega dogovora glede vsakršnega obdavčevanja, ki ni v skladu z Vzorčno konvencijo, se lahko po Arbitražni konvenciji sproži postopek skupnega dogovora samo glede preračuna dobička povezanih podjetij. Arbitražna konvencija se uporablja (1. člen), kadar je za obdavčenje dobička, ki je vključen v dobiček podjetja države pogodbenice, vključen ali bo verjetno vključen tudi v dobiček podjetja v drugi državi pogodbenici, z utemeljitvijo, da se niso upoštevala načela Arbitražne konvencije, ki so navedena v 4. členu. Načela, ki se upoštevajo pri uporabi Arbitražne konvencije, so enaka temeljnemu standardu za določanje transfernih cen, tj. neodvisnemu tržnemu načelu. V 5. členu Arbitražne konvencije je določeno, da mora država pogodbenica, ko želi preračunati dobiček podjetja, o tej nameri pravočasno obvestiti podjetje. S tem je podjetju dana možnost, da o tem obvesti drugo podjetje, to drugo podjetje pa obvesti drugo državo pogodbenico. Če se ob posredovanju informacij o preračunu dobička katera od strank (obe podjetji in druga država pogodbenica) z namero ne strinja, se lahko uporabita 6. in 7. člen Arbitražne konvencije, ki določata postopek skupnega dogovora in arbitraže. 28 Ključanin in Zemljič. (2004). Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja. GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 142. Zakon o ratifikaciji konvencije o pristopu Slovenije h Konvenciji o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij je bil objavljen v Uradnem listu RS, Mednarodne pogodbe, št. 12/07. Kadar podjetje meni, da niso bila upoštevana načela, ki izhajajo iz Arbitražne konvencije, lahko ne glede na pravna sredstva, ki mu jih omogoča domača zakonodaja, predloži zadevo pristojnemu organu države pogodbenice, katere podjetje je, ali v kateri ima stalno poslovno enoto. Zadeva mora biti predložena v treh letih od prvega uradnega obvestila o dejanju, ki povzroči ali bi lahko povzročilo dvojno obdavčenje v smislu 1. člena Arbitražne konvencije. Če pristojni organ meni, da je pritožba utemeljena, in če sam ne najde zadovoljive rešitve, si prizadeva rešiti zadevo v skupnem dogovoru s pristojnim organom druge zadevne države članice zaradi odprave dvojnega obdavčenja. Če zadevni pristojni organi ne dosežejo dogovora, ki odpravi dvojno obdavčevanje, se ustanovi svetovalna komisija, ki je zadolžena za pripravo mnenja o odpravi dvojnega obdavčenja. Svetovalno komisijo poleg predsednika sestavljajo po dva predstavnika vsakega izmed zadevnih pristojnih organov ter sodo število neodvisnih oseb, ki so jih imenovale države članice. Svetovalna komisija da svoje mnenje najpozneje šest mesecev po datumu, ko ji je bila zadeva predložena. Predložitev primera svetovalni komisiji državi pogodbenici ne preprečuje uvedbe ali nadaljevanja sodnih postopkov ali postopkov za izrek upravnih kazni v zvezi z istimi zadevami. V 8. členu Arbitražne konvencije je tudi določeno, da pristojni državni organ ni zavezan začeti postopka skupnega dogovora ali imenovati svetovalne komisije, če so pravni ali upravni postopki privedli do končne odločbe, da je lahko eno izmed zadevnih podjetij zaradi dejanj, ki so povzročila preračun prenosov dobička iz 4. člena Arbitražne konvencije, podvrženo strogi kazni. 5. ZAKLJUČEK V današnjem globalnem gospodarstvu se morajo države po celem svetu boriti proti prenašanju dobička iz države. Mednarodna organizacija OECD ter Evropska unija spodbujata mednarodno davčno politiko, ki bo zagotovila pravilno razporeditev obdavčljivega dohodka med državami, ključno vprašanje pri tem pa je, ali je bil dobiček v pravilni višini izkazan v državi, v kateri dejansko potekajo gospodarske aktivnosti. Kadar govorimo o davčnih inšpekcijskih nadzorih transfernih cen, predpostavljamo, da se v teh nadzorih obravnavajo predvsem dejanja zavezancev, ki ne spadajo na področje davčnega izogibanja ter da zavezanec za davek sodeluje z davčnim organom. V takih primerih so zavezanci upravičeni do vseh ugodnosti, ki jim jih zagotavljajo mednarodne pogodbe. Če pa je na podlagi dejstev in okoliščin posameznega primera ugotovljeno, da mednarodne transakcije nimajo ekonomske vsebine, da vsebina transakcije ne ustreza njeni formalni obliki in da transakcije obstajajo bolj ali manj samo na papirju, morajo davčne uprave tako ravnanje zavezanca najstrožje sankcionirati. Na področju mednarodne obdavčitve je zelo pomembno, da država spodbuja prostovoljno plačevanje davkov ter mednarodnim družbam zagotavlja varno in stabilno okolje za poslovanje. Na področju transfernih cen si tako OECD kot Evropska unija prizadevata, da bi države ponudile podjetjem možnost, da si zagotovijo pravno varnost s sklenitvijo vnaprejšnjega cenovnega sporazuma. Vnaprej'šnj'i cenovni sporazum je dogovor, s katerim se še pred izvajanjem povezanih transakcij določijo primerna merila (na primer metoda, primerljivke in primerne prilagoditve, pomembne predpostavke za prihodnje dogodke itd.) za določanje transfernih cen za transakcije v določenem obdobju.30 Cilj vnaprejšnjih cenovnih sporazumov je zagotoviti spoštovanje neodvisnega tržnega načela v transakcijah med povezanimi podjetji, pravno varnost davčnim zavezancem ter se s tem izogniti dragim in dolgotrajnim postopkom inšpekcijskega nadzora. V Evropi je bil prvi vnaprejšnji cenovni sporazum sklenjen v aprilu 2004, in sicer med mednarodnim podjetjem ter davčnimi upravami Francije, Nemčije, Španije in Velike Britanije.31 Od leta 2004 se povečuje število držav, ki sklepajo vnaprejšnje cenovne sporazume. V Sloveniji bo zavezancem dana možnost, da predlagajo sklenitev enostranskega cenovnega sporazuma, predvidoma v letu 2014, kar je zelo pomembno v smislu zagotovitve pravne varnosti davčne obravnave za zavezance za davek, ki poslujejo s povezanimi osebami nerezidenti. Smernice zaradi pomembnosti in potrebe po posebnih znanjih svetujejo državam, da se s področjem transfernih cen ukvarjajo za to usposobljeni inšpektorji specialisti. Iz študije OECD-ja glede uspešnega obvladovanja izzivov, ki jih prinašajo transferne cene,32 izhaja, da ima večina davčnih uprav držav članic OECD-ja organizirane posebne oddelke oziroma enote za transferne cene. Tudi na DURS-u že nekaj let uspešno deluje skupina specializiranih inšpektorjev za transferne cene. Na podlagi izkušenj, ki smo jih pridobili v stikih z zavezanci za davek, izhaja, da večinoma niso dovolj podrobno seznanjeni z določbami mednarodnih pogodb in smernic v zvezi s prilagoditvami transfernih cen. Zaradi navedenega je priporočljivo, da zavezanec za davek za zastopanje v davčnih inšpekcijskih nadzorih transfernih cen pooblasti davčne svetovalce z nespornimi referencami glede znanja in izkušenj s tega področja, kar skrajša trajanje nadzora in olajša pot do zadovoljive rešitve pri določanju transfernih cen. 30 Smernice, 4.124. tč. 31 Kolb, H. (2007). Advance Pricing Agreements (APA) in Germany; Tax Tribune; IOTA. Budimpešta, 2007, str. 17. OECD, Dealing Effectively with the Challenges of Transfer Pricing. (2012). 6. LITERATURA 1. Ključanin, E., Zemljič, M. (2004). Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja dohodka in premoženja. GV Založba, Ljubljana, 2004. 2. Kolb, H. (2007). Advance Pricing Agreements (APA) in Germany. IOTA Tax Tribune, 2007. 3. OECD Dealing Effectively with the Challenges of Transfer Pricing, Paris, 2012.4. OECD Transfer Pricing Guidelines for Multinational Enterprises and Tax Administrations, Pariz, julij 2010 (prevod Smernic OECD za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave je dostopen na http://www.mf.gov.si/si/delovna podrocja/davki in carine/transferne cene/). 4. OECD Model Tax Convention on Income and on Capital, Condensed version. (2010). Paris. 6. Zakon o davčnem postopku. Uradni list RS, št. 117/2006, 24/2008-ZDDKIS, 125/2008, 85/2009, 110/2009, 1/2010-popr., 43/2010, 97/2010, 24/2012-ZDDPO-2G, 24/2012-ZDoh-2l, 32/2012 in 94/2012. 5. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb. Uradni list RS, št. 90/2007, 56/2008, 76/2008, 92/2008, 5/2009, 96/2009, 110/2009-ZDavP-2B, 43/2010, 59/2011, 24/2012, 30/2012-ZDDPO-2H in 94/2012. 7. Zakon o ratifikaciji konvencije o pristopu Slovenije h Konvenciji o odpravi dvojnega obdavčenja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij. Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 12/07. Strokovna razlaga Revizijskega sveta, povezana z Mnenjem gospoda Rajka Pirnata IZ PRAKSE ZA PRAKSO_ Revizijski svet se je na svoji seji 18. 4. 2013 odločil, da zaradi pravilnega razumevanja pravil revidiranja in z njimi povezanega ravnanja pooblaščenih revizorjev, ki revidirajo računovodske izkaze, objavi strokovno razlago, povezano z Mnenjem o pravnih vprašanjih uporabe 46.a člena Energetskega zakona v razmerju do Stališča 14 Revizijskega sveta Slovenskega inštituta za revizijo, ki ga je pripravil gospod Rajko Pirnat. IZHODIŠČE Revizijski svet obžaluje, da pravni strokovnjak takega slovesa, kot ga ima gospod Rajko Pirnat, v svojem Mnenju o pravnih vprašanjih uporabe 46.a člena Energetskega zakona v razmerju do Stališča 14 Revizijskega sveta Slovenskega inštituta za revizijo z dne 27. 3. 2013 (odslej Mnenje) posega tudi na področja, ki jih očitno strokovno še ni uspel dovolj dobro spoznati, zato objavlja strokovno razlago, da bi tudi javnost seznanil z načini revizorjevega ravnanja. Obenem želi Revizijski svet tako javnost kot tudi zakonodajalca spodbuditi k zavedanju, da področji računovodenja in revidiranja nista strokovno nepomembni, česar se v razvitem svetu že desetletja zelo dobro zavedajo in temu primerno tudi ravnajo. Prav tako nista namenjeni evidentiranju vsakokratnih trenutno prikladnih rešitev, temveč pošteni predstavitvi na podlagi celote vnaprej pripravljenih in poznanih pravil. Pri sklicevanju na Mnenje gospoda Pirnata ne želimo posegati v pravno problematiko, temveč se bomo sklicevali samo na tiste dele, ki napačno razlagajo pravila revidiranja in računovodenja. Na podlagi predstavljenega problema in sprejetega sklepa Revizijskega sveta izdajamo naslednjo strokovno razlago. STROKOVNA RAZLAGA Najlažje bomo razložili dvomljivo predstavitev pravil revidiranja v Mnenju, če začnemo pri njegovem povzetku (str. 10), v katerem gospod Pirnat v drugi do peti alineji navaja (citat): [........] • v primeru, ko so pravila revidiranja, ki so splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, v neposrednem nasprotju z zakonom oziroma podzakonskim predpisom, mora po 153. in 160. členu Ustave prevladati zakon oziroma ta predpis; • revizijski svet lahko določa le hierarhijo pravil revidiranja, ki niso predpisi; kolikor je v Stališčih 14 določil, da mora revizor v primeru neskladja med zakonom in/ali predpisom, ter pravili revidiranja, ki niso tak predpis, ravnati v skladu s pravili revidiranja in ne v skladu z zakonom in/ali drugim predpisom, presegel zakonsko pooblastilo iz 15. člena ZRev-2; • kolikor Stališče 14 nalaga revizorju, da v primeru tega neskladja uporabi primeren okvir računovodskega poročanja, skladen le z ZGD-1, je to stališče neskladno s prvim odstavkom 54. člena ZGD-1, ki določa, da se v primeru tega neskladja uporabi poseben zakon; uporaba 46.a člena EZ ni v nasprotju z ZGD-1, saj prvi odstavek 54. člena tega zakona določa, da morajo družbe voditi poslovne knjige in jih enkrat letno zaključiti v skladu s tem zakonom in slovenskimi računovodskimi standardi ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja, če zakon ne določa drugače; ZGD-1 torej posebej dopušča, da drug zakon uredi vprašanja vodenja računov drugače od ZGD-1 in od računovodskih standardov; • revizor mora pri svojem delu spoštovati veljavne zakone in mora pri pripravi svojega poročila in mnenja upoštevati tudi, ali je računovodsko poročilo pripravljeno skladno s predpisi; če glede na pravila računovodske stroke, kot so zapisana v računovodskih standardih, revizor meni, da računovodsko poročilo, ki je pripravljeno v skladu s posebnim zakonom, ne kaže resničnega in poštenega prikaza finančnega položaja družbe, lahko to sicer v svojem mnenju predstavi, vendar mora tudi predstaviti, da je pripravljeno skladno s predpisi; [.........] Preverimo najprej, kaj sestavlja v Mnenju tolikokrat omenjena pravila revidiranja, ki jih natančno opredeljuje 13. člen Hierarhije pravil revidiranja (Uradni listu RS, št. 86/2009 in 14/2013; odslej Hierarhija) (citat 13. člena): 1. Prva raven: (a) Zakon o revidiranju; (b) Mednarodni standardi revidiranja, Mednarodni standardi obvladovanja kakovosti, Mednarodni standardi poslov preiskovanja, Mednarodni standardi poslov dajanja zagotovil, Mednarodni standardi sorodnih storitev, Kodeks poklicne etike za računovodske strokovnjake; (c) drugi zakoni, ki urejajo revidiranje posameznih pravnih oseb oziroma druge oblike revizije, in predpisi, izdani na njihovi podlagi; (d) Temeljna revizijska načela; (e) Kodeks poklicne etike zunanjih revizorjev. 2. Druga raven: (a) Mednarodna obvestila za revizijsko prakso; (b) stališča Revizijskega sveta Inštituta, pojasnila Revizijskega sveta Inštituta; 3. Tretja raven (a) navodila Revizijskega sveta Inštituta, priporočila Revizijskega sveta Inštituta; (b) metodološka gradiva Inštituta in priročniki Inštituta; 4. Četrta raven: (a) strokovna literatura in objavljeni strokovni prispevki (doma in v tujini), (b) splošno sprejeti postopki delovanja revizorjev v praksi. Iz 13. člena Hierarhije je jasno, da gre izključno za pravila revidiranja in ne tudi pravila računovodenja, pri čemer je v skladu z Zakonom o revidiranju revidiranje računovodskih izkazov opredeljeno kot preizkušanje in ocenjevanje računovodskih izkazov ter podatkov in metod, uporabljenih pri njihovem sestavljanju, in na podlagi tega dajanje neodvisnega strokovnega mnenja o tem, ali računovodski izkazi v vseh pomembnih pogledih podajajo resničen in pošten prikaz finančnega stanja in poslovni izid pravne osebe v skladu s primernim okvirom računovodskega poročanja. Iz konteksta in taksativnih navedb Mnenja gospoda Pirnata je več kot očitno, da pravila revidiranja opredeljuje drugače od zakonodaje in mednje prišteva tudi pravila računovodenja, kot so Slovenski računovodski standardi, iz česar izhajata tudi napačna razlaga vloge Stališča 14 in domnevna neskladnost s 153. in 160. členom Ustave. Pri tem je treba poudariti, da je tako iz naslova (Revizorjevo poročanje v primeru neskladnosti predpisov z okvirom računovodskega poročanja) kot tudi iz prvega člena Stališča 14 (Uradni list RS, št. 24/2011) jasno, da stališče določa priporočeno obliko in vsebino revizorjevega poročanja v primeru napačnih navedb v računovodskih izkazih, ki so posledica neskladnosti predpisov z okvirom računovodskega poročanja, ne pa hierarhije predpisov, ki se ne nanašajo na revidiranje. Ne glede na to gospod Pirnat v okviru 3. točke Mnenja (Pravila revidiranja in njihova pravna narava) navaja (citat): Slovenske računovodske standarde sprejema in objavlja po 1. točki drugega odstavka 9. člena Zakona o revidiranju ZRev-2. Čeprav jih ta zakon imenuje strokovna pravila, je Ustavno sodišče z odločbo št. U-l-251/00 z dne 23. 5. 2002 in z odločbo U-I-84/04 z dne 3. 3. 2005 odločilo, da ti standardi na splošen in abstrakten način z učinkom za vse naslovnike urejajo vprašanja glede metod zajemanja in obdelovanja računovodskih podatkov, oblikovanja računovodskih informacij ter njihovega predstavljanja in hrambe in so zato splošen akt, za oceno katerega je Ustavno sodišče pristojno, kar pomeni, da so v pravnem smislu splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil. To je mogoče po analogiji reči za vsa pravila revidiranja Slovenskega inštituta za revizijo, ki imajo pravni učinek urejanja dela in odločanja revizorjev in s tem subjektov, ki so dolžni voditi računovodstvo v skladu s pravili revidiranja. Glede na zmešnjavo v navedenem besedilu želimo pojasniti, da revizorji opravljajo revizijo računovodskih izkazov v skladu z Mednarodnimi standardi revidiranja in ne v skladu z mednarodnimi ali nacionalnimi računovodskimi standardi, kar jasno zapišejo tudi v svojem poročilu o revidiranih računovodskih izkazih. Zato računovodski standardi ne sodijo med pravila revidiranja, temveč med pravila računovodenja. V skladu s pravili revidiranja ni mogoče voditi računovodstva, ker preprosto niso namenjena vodenju računovodstva, temveč samo opravljanju revizije. Posebej je treba poudariti, da se v skladu s Hierarhijo (12. člen) v primeru nasprotja med pravilom na višji ravni in pravilom na nižji ravni uporabi pravilo na višji ravni, v primeru nasprotij med pravili iste ravni pa se uporabi višje razvrščeno pravilo revidiranja na tej ravni, pri čemer je najvišja stopnja razvrstitve razvrstitev pod črko (a). Ker Zakon o revidiranju ne obravnava problema neskladnosti predpisov z okvirom računovodskega poročanja, kot pravilo na prvi ravni pa ga obravnavajo Mednarodni standardi revidiranja, bi Revizijski svet od gospoda Pirnata pričakoval najmanj pojasnilo, kakšna je domnevna neskladnost vsebine Stališča 14 z Mednarodnimi standardi revidiranja kot predpisa, ki podrobno določa revizorjeve postopke in revizorjevo poročanje v različnih okoliščinah. Gospod Pirnat namesto tega navaja 54. in 57. člena zakona, ki ureja gospodarske družbe, pri čemer nobeden od teh dveh členov ne obravnava revizorjevega ravnanja v primeru ugotovljene neskladnosti predpisov z okvirom računovodskega poročanja. Ne želimo se postaviti v vlogo pojasnjevanja zakonskih določil, v skladu s poznavanjem javnih razprav pri pripravi predpisov pa si upamo trditi, da so bila določila, ki so v Zakonu o gospodarskih družbah povezana z vsebino revizorjevega poročila, oblikovana na podlagi pravil revidiranja, zlasti Mednarodnih standardov revidiranja, ti pa opredeljujejo tudi, kako je treba ravnati, če je okvir računovodskega poročanja dopolnjen z zahtevami predpisov, ki niso skladna z okvirom računovodskega poročanja. Torej smo zašli v zanimiv paradoks, ko pravni strokovnjak pojasnjuje revizijski stroki, kakšno je vsebinsko ozadje besedila, ki ga stroka zelo dobro pozna. Na žalost na tem mestu ne moremo prepisati vseh določil, ki so v revizijskih standardih povezana z okviri računovodskega poročanja, so pa ti standardi na srečo brezplačno dostopni na spletnih straneh Inštituta vsakemu, ki si jih želi podrobneje ogledati. Posebej poudarjamo tudi, da je navedba Mnenja na 7. strani zavajajoča, saj revizor nikoli ne uporabi okvira računovodskega poročanja, temveč pri reviziji v skladu z določili pogodbe o opravljanju revidiranja računovodskih izkazov presoja o primernosti okvira računovodskega poročanja, ki ga je uporabilo in za katerega po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, odgovarja poslovodstvo. Za konec želimo povedati, da kot revizijska stroka nismo nikoli oporekali pravicam, ki jih ima Javna agencija Republike Slovenije za energijo (odslej Agencija), razen tistih, za katere je že ugotovljeno, da so v neskladju z Ustavo1 in med katerimi je tudi druga alineja točke a) 87. člena Energetskega zakona, ki jo gospod Pirnat v svojem Mnenju posebej poudarja in po kateri je bila do pravnomočne odločbe Ustavnega sodišča Agencija pooblaščena, da izdaja splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil o metodologiji za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov in sistema obračunavanja teh cen. Kot stroka pa ne moremo v izvedbena pravila revidiranja vgrajevati posebnih sodil za revidiranje osamljenih izbranih "upravičenih" postavk računovodskih izkazov. Ker ni mogoče vzpostaviti zveze med upravičenimi in dejansko nastalimi stroški ter upravičenimi in dejansko ustvarjenimi prihodki, pomeni evidentiranje upravičenih stroškov in prihodkov kreativno računovodstvo, saj omogoča evidentiranje nečesa, kar odstopa od tistega, kar se je dejansko zgodilo, in zato odstopa tudi od poštenega računovodskega evidentiranja poslovnih dogodkov. Nobene ovire pa ni za to, da se ugotovitve Agencije o upravičenih stroških in prihodkih razkrijejo v pojasnilih k računovodskim izkazom, kar predstavlja uveljavljeno rešitev tudi na drugih reguliranih področjih, kjer osamljene zakonske zahteve o specifičnem razkritju posameznih postavk računovodskih izkazov2 ne predstavljajo s predpisi določenega posebnega okvira računovodskega poročanja. Odločba Ustavnega sodišča številka: U-I-257/09-22, Uradni list RS, št. 37/2011. Na področju bančništva je taka postavka na primer kapital. Dopis Banke Slovenije z dne 3. 1. 2013 (Oznaka 24.40-9/13-HK) IZ PRAKSE ZA PRAKSO IZHODIŠČE Banka Slovenije je 3. 1. 2013 izdala dopis z oznako 24.40-9/13-HK. Dopis je bil pripravljen v skladu z dogovorom s Slovenskim inštitutom za revizijo in revizijskimi družbami, ki revidirajo banke in hranilnice (v nadaljevanju banke), za namen računovodenja oz. izdelave računovodskih izkazov ter posreduje napotke, ki jih je treba upoštevati pri izdelavi letnega poročila za poslovno leto 2012. Dopis v 1. točki obravnava vrednotenje finančnih naložb, ki jih razvrsti v dve skupini, in sicer finančne naložbe v kapitalske instrumente, merjene po pošteni vrednosti, in finančne naložbe v kapitalske instrumente, merjene po nabavni vrednosti. Za finančne naložbe v kapitalske instrumente, merjene po pošteni vrednosti, v skladu z dopisom velja, da je pri vrednotenju takšnih instrumentov treba slediti določilom MRS 39. Dopis navaja, da se v primeru, kadar banka oceni, da zaradi nedejavnosti trga tržna vrednost take delnice ne odraža prave poštene vrednosti, banka lahko odloči, da v skladu z MRS 39 meri pošteno vrednost take delnice z uporabo tehnike ocenjevanja vrednosti (model vrednotenja). Cilj uporabe modela vrednotenja je ugotoviti, kakšna bi bila tržna cena (poštena vrednost) na dan merjenja ob premišljeni menjavi v običajnih poslovnih okoliščinah. Poštena vrednost se z uporabo modela vrednotenja oceni z največjo možno uporabo tržnih vhodnih podatkov in s čim manjšim opiranjem na nepreverljive vhodne podatke. Dopis v nadaljevanju navaja, da ocenjena vrednost finančne naložbe v delnice (deleže), ki bi bila ocenjena z uporabo potrjenega modela, naj ne bi presegala revidirane knjigovodske vrednosti teh delnic družbe izdajateljice (knjig. vred. delnice = celotni kapital družbe/(število delnic - število lastnih delnic)). Podobna navedba je tudi v razdelku, ki obravnava vrednotenje naložb v kapitalske instrumente, merjene po nabavni vrednosti. Kjer se dopis pri ugotavljanju izgub za oslabitev sklicuje na določila MRS 36 (navodila za ugotavljanje nadomestljive vrednosti), pri tem pa ponovno velja, da naj bi pri ugotavljanju nadomestljive vrednosti banke izhajale iz temeljnega izhodišča, da je nadomestljiva vrednost naložbe v delnice oz. delež opredeljena kot tista, ki praviloma ne presega revidirane knjigovodske vrednosti kapitala družbe, v kateri ima banka finančno naložbo. Ugotavljamo, da ocenjevanja vrednosti takšnih naložb praviloma izvajajo banke same, v nekaterih primerih pa kljub vsemu prihaja do potreb po vključevanju pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti (uporaba modela vrednotenja ali ugotavljanje nadomestljive vrednosti). Pooblaščeni ocenjevalci vrednosti naj bi pri podajanju mnenj o modelih za potrebe ocenjevanja finančnih naložb v delnice ali deleže za namene računovodskega poročanja izhajali iz navodil mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti (MSOV 2011), še posebej MSOV 300. Ta navaja, da mora pooblaščeni ocenjevalec pri ocenah za namene računovodskega poročanja najprej slediti določilom veljavnih standardov računovodskega poročanja, ki pa nikjer ne navajajo omejevanja vrednosti finančnih naložb v odvisnosti od revidirane knjigovodske vrednosti kapitala družbe, v kateri ima banka to finančno naložbo. Glede na to, da navedeno predstavlja odstopanje od določil MSOV 2011, je Odbor pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti pripravil naslednjo strokovno razlago. STROKOVNA RAZLAGA MSOV 300 - Ocenjevanje vrednosti za namene računovodskega poročanja obravnava vse ocene vrednosti, katerih namen je računovodsko poročanje. Ta način uporabe v prvi točki določa, da morajo "ocenjevanja vrednosti, izvedena za vključitev v računovodske izkaze, izpolnjevati zahteve veljavnih standardov računovodskega poročanja". Navedeno pomeni, da morajo pooblaščeni ocenjevalci pri vseh ocenah vrednosti finančnih naložb v kapitalske instrumente, merjene po pošteni vrednosti, in finančnih naložb v kapitalske instrumente, merjene po nabavni vrednosti, najprej upoštevati določila MRS 39 ter MRS 36, kar ustrezno navaja tudi dopis Banke Slovenije. MRS 39 in MRS 36 predvidevata oziroma dopuščata uporabo tehnik ocenjevanja vrednosti oziroma modela vrednotenja. MRS 39 pri tem zahteva, da je tehnika ocenjevanja vrednosti takšna, da vhodni podatki izhajajo iz: • vrednotenja delnic po zadnjem poslu med obveščenima in voljnima strankama (tržna vrednost), če so na voljo, • primerjave s trenutno pošteno vrednostjo drugega instrumenta, ki ima podobne bistvene značilnosti, ter • proučitve diskontiranih denarnih tokov in modelov za določanje cen opcij. MRS 36 pa določa, da se nadomestljiva vrednost izmeri po pošteni vrednosti, zmanjšani za stroške prodaje, ali vrednosti pri uporabi, odvisno od tega, katera je večja. Pri čemer velja: • poštena vrednost, zmanjšana za stroške prodaje, je znesek, ki ga je mogoče dobiti s prodajo sredstva v premišljenem poslu med dobro obveščenima in voljnima strankama po zmanjšanju za neposredne dodatne stroške odtujitve; • vrednost pri uporabi pa je sedanja vrednost ocenjenih prihodnjih denarnih tokov, za katere se pričakuje, da se bodo pojavili zaradi stalne uporabe sredstva in ob njegovi odtujitvi na koncu njegove dobe koristnosti. Ugotavljamo, da tudi pri uporabi modela za ocenjevanja takšnih finančnih naložb po MRS 39 ali MRS 36 z njim iščemo pošteno vrednost (nadomestljivo vrednost), opredeljeno v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. MSOV 2011 v točki G.2 MSOV 300 opredeljuje, da je pojem "poštene vrednosti" po mednarodnih standardih računovodskega poročanja, in zlasti sklicevanje na tržne udeležence ter vhodne podatke, ki morajo odražati tržne razmere, na splošno skladen s pojmom "tržne vrednosti", kot je opredeljena in obravnavana v Okviru MSOV 2011. Ocenjena vrednost, ki upošteva t. i. tržne podlage, je tako posledica ocenjevanja (uporabe modelov vrednotenja) ter upoštevanja tržnih predpostavk. Kot takšna je sicer v določenih primerih lahko enaka revidirani knjigovodski vrednosti kapitala družbe, v kateri ima banka finančno naložbo, ne more pa biti ocenjena tržna vrednost takšne naložbe v okviru stroke ocenjevanja vrednosti arbitrarno omejena z višino revidirane knjigovodske vrednosti kapitala družbe, v kateri ima banka finančno naložbo. Vse morebitne tovrstne omejitve so predmet stroke računovodenja, ne pa stroke ocenjevanja vrednosti. ZAKLJUČEK Kljub dopisu pod oznako 24.40-9/13-HK, ki ga je Banka Slovenije izdala v povezavi s postavljanjem zgornjih omejitev pri ocenah vrednosti kapitalskih naložb bank in hranilnic za namen računovodenja oz. izdelave računovodskih izkazov, so ocenjevalci vrednosti pri podajanju mnenja o modelih vrednotenja za takšne namene dolžni slediti zahtevam in pravilom stroke, ki so zapisana v veljavni Hierarhiji pravil ocenjevanja vrednosti. Pri izdelavi ocen ali podajanju mnenj in poročanju, povezanem z ocenjevanjem, se ocenjevalci ne morejo in ne smejo omejevati z morebitnimi omejitvami, ki niso sestavni del pravil stroke, in teh omejitev vnašati v svoja poročila. Ocenjevanje vrednosti v skladu z Uredbo o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank z vidika ocenjevanja vrednosti sredstev IZ PRAKSE ZA PRAKSO TEORETIČNO IZHODIŠČE Banke kot uporabniki poročil o oceni vrednosti prejemajo poročila o oceni vrednosti sredstev, ki so izdelana za različne namene: 1. za potrebe zavarovanja pri sklepanju kreditnih pogodb, 2. za računovodsko poročanja za nepremičnine, ki so v lasti banke, 3. v postopkih izvršbe ali stečaja, 4. ob ustanovitvi DUTB-ja (Družbe za upravljanje terjatev bank skladno z Zakonom o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank) je vlada izdala Uredbo o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank, Uradni list RS, št. 22/2013 (v nadaljevanju Uredba). V vseh navedenih primerih je treba ocene vrednosti izdelati v skladu z Mednarodnimi standardi ocenjevanja vrednosti 2011 (v nadaljevanju MSÜV), je pa pri posameznih primerih treba ob tem slediti še drugim zakonom ali predpisom, npr. računovodskim standardom pri ocenjevanju vrednosti za računovodsko poročanje ali Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti (ZFPPIPP) v postopkih izvršbe ali stečaja. Za potrebe zavarovanega posojanja je ob standardih MSÜV treba upoštevati še sklepe Banke Slovenije (Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja, Uradni list RS, št. 38/2007, dopolnitve 102/2008, 3/109 in 29/2012; Sklep o kreditnih zavarovanjih, Uradni list RS, št. 135/2006, dopolnitve 104/2007, 112/2008, 100/2009 in 85/2010; Zakon o hipotekarni in komunalni obveznici, Uradni list RS, št. 17/2006; dopolnitve 58/2009, 10/2012 in 47/2012). Kljub temu da na bankah pogosto ocenjevalcem vrednosti očitajo pomanjkljivosti pri izvajanju ocenjevanja vrednosti sredstev v prvih treh primerih, bomo v nadaljevanju obravnavali predvsem problematiko, ki se bo v praksi najverjetneje pojavila zaradi nedosledno napisane Uredbe, in to predvsem v povezavi s tistim delom, ki obravnava ocenjevanje vrednosti sredstev. V Uredbi je nekaj nedoslednosti in nejasnosti, na katere so strokovne službe posameznih bank opozarjale Banko Slovenije in Ministrstvo za finance še v času priprave predpisa. V nadaljevanju bomo opozorili na pomanjkljivosti, ki bodo izvajalcem (ocenjevalcem) in uporabnikom (bankam) v praksi povzročale največ težav. Dileme "Neodvisni cenilec" ali "Pooblaščeni ocenjevalec" V 2. členu (2). točke je v razdelku 3 opredelitev neodvisnega cenilca (enako je zapisana v Zakonu o hipotekarni in komunalni obveznici v 26. členu 4. točke ali v Sklepu o kreditnih zavarovanjih v 16. členu): neodvisni cenilec je oseba, ki ima potrebne kvalifikacije, znanje in izkušnje za izvajanje cenitve posamezne vrste premoženja oziroma podjetij in je neodvisna od procesa odločanja o poslih s premoženjem oziroma podjetja, ki je predmet cenitve. Kaj so potrebne kvalifikacije, ni opredeljeno v nobenem od predpisov. V prilogi Uredbe v 4. členu je navedeno, da mora biti nepremičnina, ki je predmet zavarovanja, ocenjena s strani pooblaščenega ocenjevalca vrednosti (kot je navedeno tudi v Sklepu o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja v 9. členu), pri čemer niti v citiranem Sklepu niti v prilogi k Uredbi ni opredeljen izraz pooblaščeni ocenjevalec. Glede "kvalificiranosti ocenjevalcev" za izvajanje ocen vrednosti za potrebe zavarovanega posojanja so se sklepi Banke Slovenije nekajkrat spremenili. V zadnji različici je bila sposobnost priznana pooblaščenim ocenjevalcem, vpisanim v register Slovenskega inštituta za revizijo (odslej Inštitut), in sodnim cenilcem, imenovanim po Zakonu o sodiščih. Da bi lahko dorekli, kdo je "kvalificiran" za izvajanje tovrstnega ocenjevanja, bi bilo smotrno, da se v sodelovanju med uporabniki storitve (bankami) in stroko (Inštitutom in združenjem sodnih cenilcev) oblikuje katalog znanj, proces izobraževanja in potrebne izkušnje ter morebitni preizkus znanja, ki jih morajo izpolnjevati kandidati, ki so "kvalificirani" za izvajanje cenitev za potrebe zavarovanega posojanja po vzoru nemškega združenja HypZert. Slovenski inštitut za revizijo je edina strokovna organizacija s področja ocenjevanja vrednosti v Sloveniji, ki ima v svojih pravilih stroke MSOV zapisano kot zavezujočo strokovno podlago, na kateri morajo pooblaščeni ocenjevalci vrednosti, ki so svoj strokovni naziv pridobili v okviru Inštituta, utemeljiti svoje ocene vrednosti. Datum ocenjevanja vrednosti V 19. členu je v 1. točki navedeno, da cenitveno poročilo ne sme biti starejše od enega leta. V istem členu v tretjem odstavku pa Uredba navaja, da mora cenilec upoštevati stanje nepremičnine na dan prenosa na DUTB, kar je smiselno, saj se lahko fizično stanje nepremičnine v enem letu pomembno spremeni. Ta odstavek se smiselno uporablja tudi za premičnine. Podobno velja tudi za dilemo, povezano z datumom ocenjevanja vrednosti. Prvi odstavek je glede na to, da je treba upoštevati stanje sredstva na dan prenosa, neustrezen, saj se stare ocene vrednosti ne bi smele uporabljati. V enem letu se namreč fizično stanje sredstva lahko pomembno spremeni, poškoduje ali celo uniči. Tudi razmere na trgu ocenjevanega sredstva se v enem letu lahko pomembno spremenijo. Namen ocenjevanja vrednosti in podlago vrednosti 19. člen ima podnaslov "vrednotenje nepremičnin", pri čemer nikjer ni naveden namen vrednotenja in podlaga vrednosti, po kateri naj se neodvisni cenilec ravna. V 18. členu v 2. točki pa je navedeno, da je treba oceniti "realno možnost povračila [...] oziroma pošteno vrednost zavarovanj z nepremičninami v skladu z 19. členom". "Poštena vrednost" je termin, ki ga praviloma uporabljamo za računovodsko poročanje, medtem ko za potrebe zavarovalnega posojanja MSOV-ji nalagajo uporabo izraza "tržna vrednost". Ker dopolnitve Uredbe niso več možne, je smotrno da se naročniki (uporabniki) dogovorijo, da se 19. člen razume na način: neodvisni cenilec za namen prenosa sredstev na DUTB oceni tržno vrednost v skladu z MSOV-ji. Takšna interpretacija je smiselna zato, ker se v 14. členu večkrat pojavi termin "tržna vrednost" v povezavi z nepremičninami (3. in 6. odstavek). Možna je tudi rešitev, da se kot podlaga vrednosti za ocenjevanje sredstev uporabi izraz "poštena vrednost" v skladu z Uredbo (39.-43. točka Okvira M SOV) ali pa "posebna vrednost" (8. točka, 44-47. točka Okvira MSOV). Odprta ostaja dilema, ali je zakonodajalec menil, da je treba oceniti realno dolgoročno ekonomsko vrednost sredstva. Ocena REALNE DOLGOROČNE EKonomske vrednosti V 16. členu Uredbe je opredelitev "realne tržne vrednosti premoženja" RDEV, v prilogi 2 Uredbe pa je podana Metodologija za ocenjevanje terjatev RDEV-ja oziroma potencialnih terjatev. Tudi v 14. členu v 6. točki je govor o "realni tržni vrednosti premoženj'a", pri čemer pa ni vsebinskega opisa metodologije za izračun realne dolgoročne vrednosti sredstev. Opis RDEV-ja v tem členu spominja na opredelitev hipotekarne kreditne vrednosti nepremičnin, kot je opisana v 26. členu Zakona ZHKO-1: "Hipotekarno kreditno vrednost nepremičnine določi neodvisni cenilec vrednosti nepremičnine s skrbno oceno možnosti za njeno prodajo v prihodnosti, ob upoštevanju njenih dolgoročnih trajnostnih vidikov, običajnih in lokalnih razmer na trgu ter njene trenutne in alternativne primerne uporabe brez upoštevanja špekulativnih elementov." V praksi so ocenjevalci uporabljali različne načine za ocenjevanje HKV-ja, ker ni bil izveden 29. člen istega zakona, ki govori o tem, da se "metodologija ocenjevanja HKV oblikuje v pravilih vrednotenja nepremičnin, ki jih sprejme vsak izdajatelj", in ne glede na to, da je Inštitut v juliju 2007 izdelal Metodologijo ocenjevanja hipotekarne kreditne vrednosti nepremičnin. Enako kot je bila v času konjunkture na trgu nepremičnin izdelana Metodologija za ocenjevanje HKV, bi bilo smotrno izdelati metodologijo za ocenjevanje RDEV za nepremičnine (sredstva). SKLEP IN PRIPOROČILA Ker dvomimo, da bo zaradi izredno kratkega roka mogoče razrešiti vse nakazane dvoumnosti in nejasnosti, predlagamo, da se za potrebe ocenjevanja vrednosti sredstev za potrebe prenosa na DUTB upoštevajo naslednja priporočila: • "Neodvisni (oziroma pooblaščeni) cenilec" je oseba, ki ima potrebne kvalifikacije, znanje in izkušnje za izvajanje cenitve posamezne vrste premoženja oziroma podjetij in je neodvisna od procesa odločanja o poslih s premoženjem oziroma podjetja, ki je predmet cenitve in je vpisana v imenik Slovenskega inštituta za revizijo ali v imenik Sodnih cenilcev za določeno vrsto sredstev, npr: za nepremičnine je potrebno imenovanje za področje gradbeništvo, podpodročje nepremičnine. • "Datum vrednotenja" naj bi bil največ 30 dni starejši od datuma prenosa na DUTB, pri čemer je treba poročilo dopolniti z izjavo o stanju sredstev na dan prenosa. • "Namen vrednotenja in podlaga vrednosti": neodvisni cenilec za namen prenosa sredstev na DUTB oceni tržno vrednost v skladu z MSOV-ji. Z navedenimi priporočili bi bilo treba seznaniti poleg pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti, vpisanih v imenik Slovenskega inštituta za revizijo, še druge morebitne udeležence v procesu prenosa sredstev na DUTB: sodne cenilce, banke in institucije (npr. Banka Slovenije, Ministrstvo za finance, Računsko sodišče ...). Proučevalni (analitični) postopki kot pomembno orodje notranje revizije IZ PRAKSE ZA PRAKSO_ V zvezi s proučevalnimi (analitičnimi) postopki kot pomembnim orodjem notranje revizije je Odbor sekcije preizkušenih notranjih revizorjev sprejel naslednjo strokovno razlago: IZHODIŠČE Notranji revizorji pri pregledu izbranega področja uporabljajo vrsto revizijskih postopkov. Med njimi imajo posebno mesto proučevalni (analitični) postopki.1 Večina revizorjev jih redno in s pridom uporablja. S prispevkom želimo k njihovi uporabi spodbuditi tudi ostale. Omogočajo dober vpogled v revidirano področje in usmerjajo svoje delo v pomembne zadeve ter zmanjšujejo obseg potrebnih preverjanj in tako pripomorejo k izboljšanju učinkovitosti in uspešnosti revizorjevega dela. Notranji revizorji uporabljajo proučevalne (analitične) postopke (angl. analytical procedures) za ustrezno proučitev (analizo) izbranega področja. Pri razumevanju proučevalnih postopkov moramo poznati in ločevati temeljne pojme, ki so povezani z obravnavanimi postopki: raziskovanje, proučevanje, ustvarjalnost ter načini, metode in tehnike proučevanja. Raziskovanje je ustvarjalno delo izobraženca z raziskovalno vnemo ter sposobnostjo za skrbno in načrtno proučevanje izbranega procesa, stanja ali izida. Poznamo znanstvena in druga raziskovanja, katerih izidi so nova védenja in znanja, ki prispevajo k razvoju znanosti, posameznih dejavnosti in/ali strok. Proučevanje je delo raziskovalca ali drugega veščaka, ki ima ustvarjalno domišljijo, obvlada proces sistematičnega (logičnega) razmišljanja in uporabo primernih načinov, metod in tehnik proučevanja. Način proučevanja je področje oziroma širši nabor uveljavljenih napotkov (postopkov) za rešitev problema. Mednarodni standard strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju 2320 navaja: "Notranji revizorji morajo utemeljiti svoje sklepe in izide posla z ustrezno proučitvijo in ovrednotenjem pridobljenih informacij." Med postopki, ki jih pri tem uporabljajo, so tudi proučevalni postopki, ki jih predstavlja Svetovalni napotek 2320-1. Metoda proučevanja je uveljavljeni napotek (postopek) za presojanje enakega ali podobnega problema. Tehnika proučevanja je izvedbeni oziroma tehnični vidik izpeljave načinov in metod proučevanja, ki jo običajno povezujemo s tradicionalnimi (klasičnimi) in novejšimi (sodobnimi) rešitvami. Na podlagi predstavljenih strokovnih izhodišč izdajamo naslednjo strokovno razlago. STROKOVNA RAZLAGA Proučevalni postopki so značilni ter primerni načini, metode in tehnike proučevanja poslovnih dogajanj, stanj in izidov poslovanja, ki jih revizor uporablja v preiskovalnem procesu. Temeljijo na proučevanju in primerjanju povezav med računovodskimi in neračunovodskimi podatki ter informacijami2. Obsegajo tudi proučevanje ugotovljenih nihanj in razmerij, ki niso v skladu z drugimi ustreznimi informacijami ali se pomembno razlikujejo od pričakovanih vrednosti. Temeljijo na predpostavki, da obstajajo povezave med informacijami in da se ne spreminjajo brez razloga, oziroma na smiselnosti in logičnosti njihovih razmerij. Proučevalni postopki vključujejo: • primerjavo informacij sedanjega obdobja s pričakovanji, zasnovanimi na podobnih informacijah iz prejšnjih obdobij, ter tudi predračunov ali napovedi; • proučevanje povezav med računovodskimi in ustreznimi neračunovodskimi informacijami (npr. prihodki od provizij po poslovalnicah v primerjavi s številom transakcij, za katere se zaračunavajo); • proučevanje povezav med deli informacij; • primerjavo informacij s pričakovanji.3 Za pripravo ustreznega programa dela se mora revizor najprej seznaniti z revidiranim področjem, kamor (lahko) sodi pregled zunanjih in notranjih predpisov za to področje, a samo to ne zadošča. Notranji revizor naj bi imel ustvarjalno domišljijo in intelektualno radovednost. Vprašal naj bi se, kaj se dogaja oziroma se je v nekem določenem obdobju dogajalo na revidiranem področju. Ustvaril naj bi si sliko, kaj je na tem področju pomembno, tudi na primer s pomočjo ABC-analize ali Paretovim načelom 80/20 (primeri Paretovega načela: 20 % strank nam prinaša 80 % prihodkov, 20 % vrst materiala predstavlja 80 % stroškov porabljenega materiala; 80 % časa namenjamo manj pomembnim zadevam). 2 Glej tudi MSR 520 - Analitični postopki: http://www.si-revizija.si/revizorji/dokumenti/msr/prirocnik medn objav/2009/msr 520.pdf. 3 Glej tudi Svetovalni napotek 2320-1. 128 Revizor naj bi si zastavil vrsto vprašanj oziroma pričakovanj in ugotavljal, ali so pridobljeni podatki skladni s pričakovanimi, načrtovanimi, primerljivi, ali in kje je prišlo do odstopanj. Pri tem lahko ugotavlja: • nepričakovane razlike (primer: zaradi 20-odstotnega zmanjšanja prodaje proizvoda P in posledično zmanjšanja njegove proizvodnje je revizor pričakoval tudi zmanjšanje porabe materiala M, ki se uporablja samo za ta proizvod in predstavlja 75 % njegove lastne stroškovne cene, dejansko pa se je poraba tega materiala povečala); • odsotnost razlik, kjer so pričakovane, • možne napake, • možne prevare in druga nedovoljena dejanja, • druge nenavadne ali neponavljajoče se posle ali dogodke. Kadar izidi proučevalnih postopkov niso enaki in/ali podobni pričakovanim oz. predvidenim, mora notranji revizor raziskati, zakaj je prišlo do razlik (ali so razlike posledica sprememb v okoliščinah poslovanja, napake ali celo morebitne prevare). O nastalih razlikah se lahko notranji revizor posvetuje z odgovornimi zaposlenimi na revidiranem področju. Če pridobljena pojasnila niso ustrezna ali odstopanja ostanejo nepojasnjena, mora uporabiti druge dodatne revizijske postopke, da se prepriča o razlogu: preveri verodostojnost podatkov s pomočjo listin, pridobi potrditve stanj, opazuje izvajanje postopkov, intervjuva še druge odgovorne zaposlene, ki sodelujejo pri notranji reviziji oziroma poznajo njeno delovanje ipd. Proučevalni postopki se lahko izvajajo v vseh delovnih korakih (fazah) notranjerevizijskega posla. Pri načrtovanju posameznega posla tako pomagajo pri prepoznavanju stanja na revidiranem področju, pridobitvi krovne slike in ugotovitvi bistvenega ter tudi pri določitvi vzorca. Revizor pa proučevalne postopke uporabi tudi v izvedbeni fazi. Omogočajo mu učinkovitejšo pridobitev revizijskih dokazov. Pri tem je treba poudariti, da izvedeni proučevalni postopki pomagajo le pri usmerjanju v reviziji ter pri podkrepitvi dokazov, vendar za pridobitev dokazov in njihovo ovrednotenje ne zadoščajo, zato so potrebni tudi drugi revizijski postopki, kot so intervjuji, preverjanje skladnosti s predpisi, opazovanje, preizkušanje podatkov idr. Za učinkovito in uspešno uporabo proučevalnih postopkov pri notranjem revidiranju ne zadoščajo le standardna pravila in svetovalni napotki, marveč potrebujemo nekaj več védenja in znanja o proučevanju (analiziranju) poslovanja podjetij in drugih poslovnih oseb, zlasti pa veliko o računovodskem proučevanju, ter ustvarjalne sposobnosti.4 Več o tem glej v učbenikih o računovodskem proučevanju (analiziranju), proučevanju poslovanja podjetij in v podobni domači in tuji literaturi. Zmote in nedoslednosti pri uporabi temeljnih poslovno-ekonomskih in poklicnoetičnih pojmov IZ PRAKSE ZA PRAKSO_ Od notranjega revizorja pričakujemo, da bo s svojim delom in znanjem vešč ustnega in pisnega komuniciranja, tako da bo uporabljal primeren slovenski strokovni jezik, ki bo naročniku revizijskega posla omogočal nedvoumno razumevanje njegovih zagotovil in svetovanj. IZHODIŠČE Notranja revizija je dejavnost oziroma strokovno opravilo veščakov, ki so sposobni opravljati notranjerevizijske posle na strokovno kakovosten način. Imajo želeno strokovno kulturo, zahtevano znanje in veščine ter druge lastnosti za opravljanje poklica, kar je urejeno (regulirano) s pravnimi in/ali strokovnimi pravili. Potrebujejo strokovna in poklicnoetična vedenja in znanja, pri naročnikih uživajo veliko zaupanje v njihovo strokovnost. Vse to je pogojeno z dobrim poznavanjem teoretične in praktične plati notranjerevizijske dejavnosti, s poklicno skrbnostjo in z osebnimi lastnostmi, ki naj jih imajo nosilci te dejavnosti. Notranji revizor mora biti predan takemu delu, sprejema ga kot poslanstvo in strokovni izziv ter si stalno prizadeva za dvigovanje ugleda notranje revizije v strokovni in civilni javnosti. Takšno pojmovanje revizijske stroke in poklicnega vedenja zahteva od notranjih revizorjev, da svoje delo opravljajo v skladu z etičnimi načeli in prepričanjem (etosom), s primernim strokovnim navdušenjem oziroma zanosom (patosom) ter v skladu z (naravnimi) zakonitostmi oziroma logiko (logosom). Vsak notranji revizor si med študijem ekonomije in nato še med praktičnim uresničevanjem nalog pridobiva, dograjuje in izpopolnjuje svoj strokovni jezik in ga dosledno uporablja v poslovnem življenju. Od njega torej pričakujemo, da si je pridobil dovolj poglobljenega znanja o ključnih poslovnih dogajanjih, stanjih in izidih delovanja pridobitnih in nepridobitnih poslovnih oseb ter o primernem poslovnem jeziku, s katerim lahko vse to izraža na pisni in ustni način, ne glede na to, v kateri poslovni osebi opravlja notranjerevizijski posel. Skrben bralec notranjerevizijskih (s)poročil ter pozoren poslušalec revizorjevih (s)poročanj hitro prepozna njegove strokovne sposobnosti in (ne)skrbnost za jasen, pravilen in razumljiv poslovni jezik. Za ta namen smo izbrali naslednje ključne poslovno-ekonomske in poklicnoetične pojme: • poslovna sebičnost, razumna poslovna sebičnost, • poslovna kultura, sprejemljiva poslovna kultura, • poslovna in poklicna skrbnost, • ravnanje, ki je skladno z načeli (raz)umnega gospodarjenja, • poslovno sprejemljiv način: gospodaren in etičen način, • preudarno, racionalno in pošteno ravnanje. Te pojme pogosto uporabljajo tudi notranji revizorji in pri njihovi uporabi opažamo nekatere pomanjkljivosti; mnogi jih namreč različno razumejo in uporabljajo ter ustvarjajo zmedo v razumevanju teh (s)poročil. Druga slabost je nepoznavanje izrazne moči posameznih pojmov in posledično tudi njihovih miselnih sestavin. Zato se lahko zgodi, da bo pisec ali govorec uporabil celo dva različna poslovno-ekonomska pojma za isto misel, ki jo želi povedati. To kaže na nerazumevanje izrazne moči in vsebinske zgradbe obravnavanega pojma, kar lahko povzroči velike težave v komuniciranju, privede do pojmovne zmede in kaže na nepoznavanje strokovnih izrazov in neizobraženost in/ali površnost ter posledično tudi na poklicno neskrbnost. Na podlagi predstavljenih strokovnih in jezikovnih predpostavk izdajamo naslednjo strokovno razlago. STROKOVNA RAZLAGA Sebičnost ali egoizem je ravnanje posameznika, ki upošteva samo enostranske, največkrat svoje koristi. Razumna poslovna sebičnost je nujna zahteva (imperativ) obstoja in razvoja vsake poslovne osebe; sprejemajo jo vsi poslovni udeleženci ter je sestavina napredne poslovne ekonomije, ki preprečuje njen razkroj (entropijo). Odvisna je od številnih dejavnikov, ki so izoblikovali značilno poslovno kulturo v nekem času in prostoru, zato so zbir zgodovinskih, religioznih in drugih dejavnikov ter jih neka sredina sprejema kot splošnoveljavne, pravične in poštene. Nerazumna poslovna sebičnost je nesprejemljiva in koristi le nekaterim udeležencem v delovanju poslovnih oseb. Poslovna in poklicna kultura je skupek dosežkov in vrednot človeške družbe, ki so izid človekovega delovanja in ustvarjanja na poslovnem in poklicnem področju. Sprejemljiva poslovna kultura pomeni, da deležniki ravnajo v okviru razumne poslovne sebičnosti; imajo jasne poslovne namere, so vztrajni in potrpežljivi, pošteni, pravični in empatični. Jasne poslovne namere so v izbrani viziji, poslanstvu in izbranih strateških ciljih ter strategijah. Gre za nedvoumno usmerjenost k uresničitvi nekega poslovnega dejanja v bližnji prihodnosti. Vztrajnost pri delu pomeni značilnost delovanja posameznika, ki kljub težavam in nasprotovanju ne preneha opravljati svojega dela in izbrane dejavnosti. Potrpežljivost pri delu je druga značilnost delovanja posameznika, ki je pripravljen prenašati kaj neprijetnega, delati brez nejevolje kaj dolgotrajnega in se kljub neprijetnostim prijazno ter mirno obnašati do drugih. Poštenost pomeni opredelitev in uresničitev poslovnih ciljev znotraj razumne oziroma zdrave sebičnosti, tako da pri poslovnih partnerjih in nasploh v okolju ni prekršena veljavna etika in ni prišlo do prevare. Pravičnost pomeni upoštevanje dosedanjih, sedanjih in prihodnjih okoliščin obeh strank v poslovnem odnosu, da bi te ustvarile pozitivno razpoloženje, kooperativnost in obojestransko zadovoljstvo. Empatija je zmožnost posameznika, da zazna in razume občutja in razmišljanja druge osebe, se torej vživi v drugo osebo, vendar se z njo ne poistoveti. Gre za vzgojenega posameznika, ki je razsoden, kar mu omogoča, da znanje uporabi v praksi in na prijeten način komunicira z drugimi. Poslovna in poklicna skrbnost je ravnanje na način, ko bi se drug umni gospodar ob enakih priložnostih in nevarnostih ter drugih enakih pogojih odločil na enak ali podoben način. Opredeljena je tudi kot primerna vestnost in odgovornost, ne pa tudi nezmotljivost, oziroma kot primerno in/ali dovoljeno ravnanje, ki je skladno z načeli razumnega gospodarjenja. Razumno gospodarjenje je ravnanje, ki je skladno z načeli (raz)umnega gospodarja. Le tako ravnanje je poslovno sprejemljivo, ker je uresničeno na gospodaren in etičen način. Drugače povedano, razumno gospodarjenje je preudarno, racionalno in pošteno. Preudarno gospodarjenje je premišljeno in previdno ravnanje oziroma je to ravnanje ob zavedanju odgovornosti in posledic. Racionalno gospodarjenje je ravnanje, ki temelji na razumu in je učinkovito, varčno in uspešno ter nam prinaša doda(t)no vrednost. Pošteno gospodarjenje je ravnanje, ki je moralno sprejemljivo, tj. skladno z veljavnimi pravnimi in o ostalimi etičnimi pravili. Razumno gospodarjenje je širok in temeljni poslovno-ekonomski pojem, ki ga je mogoče razgraditi na številne miselne (vsebinske in pojmovne) sklope, od uporabnika poslovnega jezika ter od obravnavane poslovne vsebine pa je odvisno, o kateri sestavini razumnega gospodarjenja razmišlja, razpravlja in (s)poroča. Pri tem mora paziti na logično urejenost sestavin izhodiščnih in podrejenih pojmov, da se v razmišljanjih, zagotovilih in svetovanjih ne bi zapletal, prepletal in ustvarjal miselne zmede. Na primer, kadar govorimo o razumnem gospodarjenju v celovitem pomenu, tedaj ne smemo zapostavljati ali celo izpustiti nobene njegove miselne sestavine, razen takrat, ko bralcu ali poslušalcu nedvoumno povemo, da govorimo le o izbranem miselnem sklopu znotraj razumnega gospodarjenja. Slika 1: Miselni sklopi razumnega gospodarjenja Kako razumno gospodariti? • jasne poslovne namere • vztrajnost in potrpežljivost • poštenost • pravičnost • empatija Sprejemljiva poslovna kultura • ravnanje deležnikov v okviru razumne poslovne sebičnosti i r • primerna vestnost in odgovornost, ne pa tudi nezmotljivost • primerno in/ali dovoljeno • ravnanje na način, ko bi se drug umni gospodar ob enakih priložnostih in nevarnostih ter drugih enakih Poslovna in poklicna skrbnost ravnanje pogojih odločil na enak ali podoben način Ravnanje, skladno z načeli (raz)umnega gospodarjenja preudarno racionalno pošteno • zavedanje odgovornosti in posledic • premišljeno in previdno • ravnanje, ki prinaša doda(t)no vrednost • učinkovito, varčno in uspešno • skladno s pravnimi pravili • skladno z (drugimi) moralnimi načeli Gospodaren način Etičen način ^-► Poslovno sprejemljiv način <- Skrb za strokovni jezik je poklicna dolžnost vsakega udeleženca obravnavane strokovne dejavnosti. To še posebej velja za nosilce urejenih poklicev, tj. tudi za notranje revizorje, pri katerih je strokovni jezik enakovredna sestavina poklicne skrbnosti in ogledalo vsakega notranjega revizorja. Obvladovanje družbenih medijev v organizacijah IZ PRAKSE ZA PRAKSO_ Problematiko obvladovanja družbenih medijev o organizacijah je obravnaval Odbor sekcije preizkušenih revizorjev informacijskih sistemov in v tej zvezi pripravil naslednjo strokovno razlago: IZHODIŠČE Tehnologija družbenih medijev omogoča ustvarjanje in širjenje vsebin preko družbenih omrežij. Od tradicionalnih medijskih tehnologij se razlikuje zlasti po stopnji interaktivnosti, ki jo omogoča uporabniku, prav njihova interaktivnost ter prilagodljivost pa sta ključna razloga za njihovo izjemno priljubljenost. Tudi organizacije so začele prepoznavati in izkoriščati možnosti, ki jih nudijo družbeni mediji za komunikacijo in promocijo. Krovna organizacija revizorjev informacijskih sistemov ISACA je v 2010 izdala študijo Družbeni mediji: poslovne prednosti in zagotavljanje varnosti ter nadzora1, v kateri poudarja tako ključne priložnosti, ki jih družbeni mediji prinašajo, kot tudi z njimi povezana tveganja ter načine za njihovo obvladovanje. Skladno s študijo uporabljajo organizacije družbene medije na čedalje številnejših poslovnih področjih, to pa jim prinaša precejšnje prednosti, na primer večjo razpoznavnost blagovne znamke, povečano zadovoljstvo strank, hitro pridobivanje povratnih informacij in celo neposreden promet. Ne nazadnje so družbeni mediji lahko dragocen vir informacij o potencialnih novih uslužbencih in drugih deležnikih organizacije. Tudi samo osebna uporaba družbenih medijev na delovnem mestu lahko prinese določene poslovne prednosti, na primer možnost poslovno-osebnega povezovanja zaposlenih s strankami, dobavitelji, drugimi poslovnimi partnerji in področnimi strokovnjaki iz drugih organizacij in možnost spremljanja delovanja konkurenčnih organizacij. Raziskava Povezani svet tehnologije podjetja Cisco navaja, da nekateri zaposleni celo niso pripravljeni delati za organizacije, ki omejujejo dostop do družbenih medijev2. 1 Social Media: Business Benefits and Security, Governance and Assurance Perspectives, ISACA 2010. 2 Cisco Connected World Technology Report study 2011, http://www.cisco.com/en/US/netsol/ns1120/index.html. Uporaba družbenih medijev pa ni brez tveganj. Glavni vzrok povečanja izpostavljenosti je, da zaposleni, ki uporabljajo družbene medije, ne razumejo vselej z njimi povezanih groženj. Zato bi morale organizacije poskrbeti za ozaveščenost zaposlenih, zlasti v zvezi: • z osebno uporabo družbenih medijev na delovnem mestu, • z osebno uporabo družbenih medijev zunaj delovnega mesta ter • s poslovno uporabo družbenih medijev. Ker organizacije lahko začnejo uporabljati družbene medije brez posebnih postopkov uvajanja, pogosto ne pripravijo posebnega načrta njihove uporabe in ne dokumentirajo z njimi povezanih tveganj. Za učinkovito obvladovanje poslovne uporabe družbenih medijev ter tudi osebne uporabe s strani zaposlenih naj organizacija opredeli strategijo družbenih medijev ter z njo povezane politike in postopke. Pri tem naj sodelujejo ključni deležniki, vključno s poslovodstvom, strokovnjaki za obvladovanje tveganj, kadroviki in pravniki. Tak holistični pristop bo pomagal zagotoviti, da bodo organizacije proučile tveganja družbenih medijev v smislu širših poslovnih ciljev. Na podlagi predstavljenih strokovnih izhodišč izdajamo naslednjo strokovno razlago. STROKOVNA RAZLAGA Osebna uporaba družbenih medijev na delovnem mestu Kadar preizkušeni revizor informacijskih sistemov (odslej PRIS) izraža mnenje o upravljanju družbenih medijev v organizaciji, mora zbrati ustrezne in zadostne dokaze, da revidirana enota obvladuje tveganja, povezana z osebno uporabo socialnih medijev na delovnem mestu, ki morajo vključevati vsaj: • intenzivno uporabo socialnih medijev in s tem povezano izgubo učinkovitosti, • izpostavljanje informacijskih sredstev organizacije dodatnim komunikacijskim kanalom, ki povečujejo možnosti za okužbo s škodljivo programsko kodo, • razkrivanje občutljivih in/ali zaupnih poslovnih podatkov, • uporabo komunikacijskih kanalov socialnih omrežij za prenos poslovnih podatkov, posebej v okoliščinah, v katerih ostali komunikacijski kanali revidirane enote delujejo z določenimi omejitvami (na primer prostorsko in vsebinsko omejeni predali elektronske pošte). Zato naj organizacije temeljito pretehtajo, ali in kako bodo omejile osebno uporabo družbenih medijev na delovnem mestu, ali bodo to izvedle z uporabo tehničnih kontrol ali le v obliki izdaje notranjih aktov. Osebna uporaba družbenih medijev zunaj delovnega mesta Večina organizacij ne more omejiti osebne uporabe družbenih medijev zunaj delovnega mesta, kljub temu da je lahko zaradi tega izpostavljena določenim tveganjem. Ta so povezana zlasti z: • razkrivanjem poslovnih podatkov s strani neprevidnih zaposlenih, • blatenjem dobrega imena organizacije s strani zaposlenih in bivših zaposlenih, • izpostavljanjem osebnih podatkov zaposlenih za napade družbenega inženiringa. Kadar PRIS izraža mnenje o upravljanju družbenih medijev v organizaciji, mora zbrati ustrezne in zadostne dokaze, da je organizacija izvedla vsaj minimalne ukrepe za obvladovanje tveganj osebne uporabe družbenih medijev zunaj delovnega mesta ter zlasti v notranjih aktih opredelila temeljna načela tovrstne uporabe. Poslovna uporaba družbenih medijev Organizacijska strategija družbenih medijev naj opredeljuje, v katerih medijih bo organizacija prisotna ter v kakšni obliki. Kadar PRIS izraža mnenje o upravljanju družbenih medijev v organizaciji, mora zbrati ustrezne in zadostne dokaze, da revidirana enota pri razvoju strategije družbenih medijev obvladuje naslednja tveganja: • nejasni in kompleksni pravni pogoji uporabe večine družbenih medijev lahko vodijo v nejasnosti glede lastništva nad objavljenimi vsebinami in njihovega umika oziroma izbrisa; • napake pri uporabi družbenih medijev lahko škodujejo dobremu imenu organizacije; • interaktivna narava družbenih medijev lahko nezadovoljnim deležnikom omogoči javno ostro in neposredno kritiko organizacije; • zaradi neusklajenosti poslovnih funkcij, na primer med trženjem in razvojem proizvodov in storitev, lahko pride do razkrivanja poslovnih podatkov; • tretje osebe lahko ustvarijo lažne račune v imenu organizacije za objavo lažnih, sramotnih, goljufivih ali nezakonitih vsebin; • avtentifikacijski podatki organizacijskega računa so lahko predmet kraje zaradi objave lažnih, goljufivih ali nezakonitih vsebin; • informacijska sredstva organizacije so lahko izpostavljena dodatnim oblikam škodljive programske kode. Upravljanje uporabe in obvladovanje tveganj družbenih medijev Ključni dejavnik upravljanja uporabe družbenih omrežij je strategija družbenih medijev. Kadar PRIS izraža mnenje o upravljanju družbenih medijev v organizaciji, mora zbrati ustrezne in zadostne dokaze, da naj le-ta poleg dejavnikov trženjsko-komunikacijske strategije opredeljuje tudi dejavnike zagotavljanja njihove varne uporabe. Za izboljšanje varnosti uporabe družbenih omrežij naj organizacija uvede vsaj zaščito proti škodljivi kodi in v notranjih aktih opredeli pravila varnega obnašanja uporabnikov družbenih medijev. PRIS naj poleg tega zbere ustrezne in zadostne dokaze, da je organizacija za področje osebne uporabe družbenih medijev poleg tega v notranjih aktih opredelila pravila: • objave z organizacijo povezanih podatkov, poslovnega logotipa in drugega zaščitenega ali zaupnega gradiva, povezanega z organizacijo; • (ne)uporabe organizacijske elektronske pošte pri odpiranju uporabniških računov družbenih medijev; • odziva na incidente, ki izvirajo iz neprimerne osebne uporabe družbenih medijev. Organizacija naj tudi prouči prednosti in slabosti uvedbe tehničnih omejitev za osebno uporabo družbenih medijev na delovnem mestu. PRIS naj poleg tega pregleda, če je organizacija opredelila: • pristojnosti in odgovornosti za uporabniške račune organizacije v družbenih medijih ter pravila njihovega prenosa ob menjavi zaposlenih, • ključne dejavnike kakovosti njihovih dostopnih gesel, • pravila odziva na povpraševanja in pritožbe strank, • pravila hitrega odziva na kritiko in sovražni govor. Kadar organizacija na družbenih medijih spodbuja forumski tip debate, naj opredeli, objavi in uporablja tudi pravila vodenja, zlasti pravila za obvladovanje sovražnega govora. Z vidika zaščite dobrega imena organizacije je smotrno občasno preveriti, ali obstajajo lažni poslovni računi organizacije na družbenih medijih. PRIS naj poleg tega zbere tudi dokaze, da je organizacija pripravila okvirne postopke ravnanja, če se ti pojavijo; zlasti je koristno vnaprej oblikovati skupino za odziv na tovrsten incident, ki naj vključuje vsaj predstavnike z informacijskega, s trženjskega in pravnega področja. Vidik dajanja zagotovil Pri pregledu obvladovanja družbenih medijev naj PRIS odgovori najmanj na naslednja vprašanja: • Ali je organizacija opredelila tveganja družbenih medijev in sprejela ukrepe za njihovo zmanjšanje? • Ali je organizacija formalno opredelila strategijo družbenih medijev, pripravila ustrezne notranje akte in začela izobraževati uporabnike? Ali strategija in notranji akti opredeljujejo ravnanje na področju osebne uporabe družbenih medijev na delovnem mestu ter zunaj delovnega mesta ter ravnanje na področju poslovne uporabe družbenih medijev? Ali notranji akti opredeljujejo uporabo socialnih medijev na trženjskem in kadrovskem področju? Ali notranji akti opredeljujejo ravnanje pri goljufivi ali nezakoniti uporabi imena organizacije za odpiranje računov na družbenih omrežjih? • Ali uporablja organizacija ustrezne tehnološke kontrole, na primer programe za zaščito pred škodljivo kodo, ter mehanizme za zaščito telekomunikacijskih naprav in omrežij? Ali so tehnološke kontrole nastavljene tako, da upoštevajo tudi tveganja, povezana z družbenimi omrežji? • Ali je organizacija v internih aktih in postopkih za odziv na varnostne incidente opredelila incidente, povezane z družbenimi mediji, ter obvezno ravnanje ob teh incidentih? Za pripravo podrobnega revizijskega programa je ISACA pripravila revizijski program za dajanje zagotovil na področju socialnih medijev3, ki obravnava celoten revizijski postopek, od načrtovanja in določanja obsega revizije do obravnave posameznih vidikov uporabe družbenih medijev: strategijo in upravljanje, ljudi, procese in tehnologijo. 3 Social Media Audit/Assurance Program, ISACA 2011. Oblikovanje, zmanjšanje in odprava presežka iz prevrednotenja IZ PRAKSE ZA PRAKSO_ Problematiko uporabe presežkov iz prevrednotenja sredstev je obravnaval Odbor sekcije preizkušenih računovodij in računovodij ter v tej zvezi pripravil naslednjo strokovno razlago: IZHODIŠČE Presežek iz prevrednotenja se v knjigovodskih evidencah in računovodskih izkazih lahko pojavi zaradi povečanja knjigovodske vrednosti, kadar se za vrednotenje opredmetenih osnovnih sredstev ali neopredmetenih sredstev uporablja model prevrednotenja, ter pri za prodajo razpoložljivih finančnih sredstvih. Presežek iz prevrednotenja je treba izkazovati ločeno glede na nastanek. Omogoča kritje kasnejšega zmanjšanja knjigovodske vrednosti oziroma oslabitve navedenih sredstev. V knjigovodskih razvidih je treba voditi posebej presežke iz prevrednotenja posameznih vrst sredstev, za katere se je družba v skladu s SRS-ji ali MRS-ji oziroma MSRP-ji odločila, da jih bo po začetnem pripoznavanju prevrednotovala. Presežek iz prevrednotenja ugotovimo in izkazujemo za vsako sredstvo posebej (podobno, kot jih vodimo analitično za opredmetena osnovna sredstva) in jih ne smemo pobotati. Posamezni SRS-ji in MRS-ji (predvsem SRS 1, SRS 2, SRS 3 in SRS 8 ter MRS 16, MRS 38 in MRS 39) določajo, kako se presežki iz prevrednotenja oblikujejo in tudi kako se odpravljajo. V računovodskih izkazih pa jih izkažemo skupaj, vendar je v tej zvezi treba opozoriti na ustrezna razkritja, povezana predvsem z ugotavljanjem poštene vrednosti sredstev na bilančni presečni dan. Presežki iz prevrednotenja so pri za prodajo razpoložljivih finančnih sredstvih lahko tudi negativni. Taki presežki so še nerealizirana izguba; to je znesek izgube, ki bi bremenila poslovni izid, če bi na bilančni presečni dan prišlo do odprave pripoznanja za prodajo razpoložljivih finančnih sredstev. V vseh tistih primerih, ko družba ugotovi negativni poslovni izid, se lahko že med sestavljanjem računovodskih izkazov poslovodstvo odloči, da bo tako ugotovljeno izgubo pokrilo v breme prenesenih dobičkov iz prejšnjih let, zakonskih rezerv ali kapitalskih rezerv, če jih seveda kaj ima. ZGD-1 ne določa, da bi v takih primerih družba morala ustvarjeno čisto izgubo tudi pokrivati. To pomeni, da so možni primeri, ko družba v bilanci stanja izkazuje nepokrito čisto izgubo in istočasno na primer zakonske rezerve. Prav tako z ZGD-1 ni v celoti neposredno določeno, kakšen je vrstni red uporabe posameznih kategorij celotnega kapitala za pokrivanje izgube, "ustvarjene" v preteklosti. Kljub temu pa je treba pri pokrivanju izgube izhajati predvsem iz določb desetega odstavka 64. člena ZGD-1. Zakon o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah (ZPRPGDT-D) v prvi alineji drugega odstavka 2. člena tudi določa, da se predpostavlja, da je družba v težavah, kadar tekoča izguba kapitalske družbe skupaj s prenesenimi izgubami preteklih let doseže polovico osnovnega kapitala in je tekoča izguba v zadnjih 12 mesecih dosegla višino četrtine osnovnega kapitala, pa te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička, rezerv ali presežkov iz prevrednotenja. Ker je predvsem v zvezi z navedeno določbo prve alineje drugega odstavka 2. člena ZPRPGDT-D v praksi v nekaterih primerih prišlo do razlage, da se lahko presežki iz prevrednotenja uporabijo tudi za pokrivanje izgube, smo pripravili naslednjo strokovno razlago. STROKOVNA RAZLAGA Način pokrivanja izgub predpisuje ZGD-1, z ZPRPGDT-D pa so med drugim predpisani kriteriji, na podlagi katerih se predpostavlja, kdaj je družba v težavah. Presežki iz prevrednotenja se oblikujejo na predpisan način po SRS-jih in MRS-jih oziroma MSRP-jih zaradi uporabe modela prevrednotenja pri opredmetenih osnovnih sredstvih in neopredmetenih sredstvih ter merjenja finančnih naložb, razporejenih med za prodajo razpoložljiva finančna sredstva. Tako oblikovani presežki iz prevrednotenja pa se zmanjšujejo in odpravljajo na predpisan način s SRS-ji in MRS-ji oziroma MSRP-ji. Tako oblikovanih presežkov iz prevrednotenja torej po ZGD-1, SRS, MRS oziroma MSRP in tudi ZPRPGDT-D ali kakem drugem predpisu ni mogoče uporabiti za kritje izgube. Prav tako presežkov iz prevrednotenja ni mogoče uporabiti za povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe. Seveda je tudi logično, da presežki iz prevrednotenja ne morejo povečati bilančnega dobička, kar je tudi jasno iz 66. člena ZGD-1. Knjiženje obveznosti za neizkoriščen letni dopust IZ PRAKSE ZA PRAKSO_ Problematiko knjigovodskega izkazovanja obveznosti za neizkoriščen letni dopust je obravnaval Odbor sekcije preizkušenih računovodij in računovodij in v tej zvezi pripravil naslednjo strokovno razlago: IZHODIŠČE Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Uradni list RS, št. 21/13) določa izrabo letnega dopusta delavca v 162. členu, in sicer tako, da je mogoče letni dopust izrabiti v več delih, s tem da mora en del trajati najmanj dva tedna. Prav tako v tem členu zakon določa, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta do konca tekočega koledarskega leta, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednje leto. Delavec ima pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednje leto zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31. decembra naslednje leto. Računovodenje, povezano z evidentiranjem neizrabljenega letnega dopusta (podobno velja tudi za neizplačane nadure v nekaterih dejavnostih, na primer gradbeništvu), urejajo predvsem SRS 15 - Stroški dela in stroški povračil zaposlencem, ki obravnava razvrščanje stroškov dela in stroškov povračil zaposlencem, SRS 11 - Kratkoročni dolgovi in tudi SRS 12 - Kratkoročne časovne razmejitve. To problematiko pa podrobneje obravnava tudi MRS 19 - Zaslužki zaposlencev. Naj le dodamo, da se po 2. točki Uvoda v SRS določbe mednarodnih standardov računovodskega poročanja sicer ne štejejo kot določbe SRS-jev neposredno, se pa štejejo kot informacija o strokovnih dosežkih (good accounting practice). Po SRS 11.8. se kratkoročni dolg v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja pripozna kot obveznost, če a) je verjetno, da se bodo zaradi njegove poravnave zmanjšali dejavniki, ki omogočajo gospodarske koristi, in b) je znesek za njegovo poravnavo mogoče zanesljivo izmeriti. Na podlagi te določbe SRS-ja mora podjetje torej izkazati vse obveznosti na bilančni presečni dan. Po SRS 12.4. udolgovljene (pasivne) kratkoročne časovne razmejitve zajemajo kratkoročno vnaprej vračunane stroške oziroma kratkoročno vnaprej vračunane odhodke in kratkoročno odložene prihodke, ki se izkazujejo posebej in razčlenjujejo na pomembnejše vrste. Še natančneje pa je ta tematika opredeljena v MRS-jih. Po MRS 19.16. mora podjetje meriti pričakovane stroške akumuliranih plačanih odsotnosti kot dodatni znesek, za katerega pričakuje, da ga bo plačalo zaradi neizrabljene pravice, ki se je nabrala do konca poročevalskega obdobja. MRS 19.17. določa, da metoda, opredeljena v MRS 19.16., meri obvezo po znesku dodatnih plačil, za katera se pričakuje, da se bodo pojavila samo zato, da se nabirajo zaslužki. Pogosto podjetju ni treba delati podrobnih izračunov, da bi ocenilo, da ne obstajajo bistvene obveze za neizrabljene plačane odsotnosti. Na primer obveza za nadomestilo za čas bolniškega dopusta je verjetno bistvena le, če obstaja formalen ali neformalen dogovor, da je mogoče neizrabljen plačani bolniški dopust obravnavati kot plačani dopust. Na podlagi predstavljenih strokovnih izhodišč smo pripravili naslednjo strokovno razlago. STROKOVNA RAZLAGA Na podlagi navedenih določil računovodskih standardov mora podjetje za znesek stroškov, ki se nanašajo na posamezno poslovno leto (tudi nadomestil za neizrabljeni letni dopust v smislu 162. člena ZDR-1), izkazati obveznost. To pomeni, obremeniti stroške dela v letu, na katero se neizrabljeni del letnega dopusta nanaša, in na drugi strani prikazati prek konta obveznosti v enakem znesku. Menimo, da mora podjetje ta pravila upoštevati, če gre za pomembne zneske. Če gre za nepomembne zneske, podjetju ni treba izvajati navedenih izračunov in knjiženj. Menimo tudi, da je treba v skladu z računovodskimi standardi v vseh primerih, ko gre za visoko stopnjo gotovosti, da bo delavec izkoristil pravico do neizkoriščenega letnega dopusta v naslednjem letu, izkazati iz tega naslova obveznost. Le v tistih redkih primerih, ko je uveljavitev pravice do neizkoriščenega letnega dopusta prejšnjega leta malo verjetna, pa podjetje lahko izkaže pasivne časovne razmejitve. Seveda mora podjetje v letnem poročilu v skladu s standardi narediti tudi ustrezna razkritja. Ne glede na povedano pa gre seveda v obeh primerih (obveznost ali pasivna časovna razmejitev) za izkazovanje stroškov dela. Dr. Meta Duhovnik* Kai je novega pri IFAC? 1. UVOD Pregled objav in dogodkov pri Mednarodni zvezi računovodskih strokovnjakov (International Federation of Accountants, IFAC) je tokrat skromnejši kot običajno. Vsebuje tri dejavnosti, in sicer pripravo konceptualnega okvira računovodskega poročanja za javni sektor, razvoj integriranega poročanja v organizacijah ter spremembe statuta in izvedbenih aktov IFAC-a. Novice so urejene po ožjih področjih računovodske stroke, ki so razvidna iz naslovov posameznih točk. Predstavljeni dogodki iz dejavnosti IFAC-a so bili objavljeni v približno zadnjih dveh mesecih. Sklici v besedilu prispevka so zbrani v zadnji točki prispevka, kjer so navedeni podrobni naslovi virov, ti pa so s temi podatki z lahkoto dosegljivi na spletnih straneh IFAC-a. Spletišče IFAC-a, ki je delno odprto za vse, delno pa le za registrirane uporabnike, nudi bogat izbor informacij, virov in povezav. Možno se je naročiti na prejemanje elektronskih biltenov, na primer za področje majhnih in srednje velikih podjetij in praks (SME in SMP), za računovodske strokovnjake v gospodarstvu, etiko, prevajanje itd., ali za splošen pregled mesečnih dogodkov v IFAC-u. Za branje, kopiranje in tiskanje za lastno uporabo in ob upoštevanju avtorskih pravic so skoraj vsi dokumenti IFAC-a brezplačno na voljo na spletnem naslovu ifac.org pod zavihkom Publications & Resources in na posebnih spletnih straneh posameznih organov IFAC-a. 2. RAČUNOVODENJE V JAVNEM SEKTORJU Kot sem poročala v svojem prispevku v prejšnji številki revije SIR*IUS, je neodvisni Odbor IFAC-a za mednarodne računovodske standarde za javni sektor (International Public Sector Accounting Standards Board, IPSASB) januarja 2013 izdal prva štiri poglavja Konceptualnega okvira računovodskega poročanja za * Meta Duhovnik, dr. znanosti, poobl. rev., preizk. posl. fin., preizk. računov., docentka na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. splošen namen v organizacijah javnega sektorja, ki je ključni strateški cilj dela odbora. V aprilu pa je bil objavljen četrti osnutek za javno razpravo (exposure draft, ED), povezan s Konceptualnim okvirom. Osnutek je namenjen predstavitvam v računovodskih poročilih za splošen namen in nadgrajuje prva štiri poglavja Konceptualnega okvira.1 Osnutek za javno razpravo2 razvija in dopolnjuje konceptualni pristop, ki je bil leta 2012 predstavljen v dokumentu za razpravo (Consultation Paper, CP), ter upošteva odzive javnosti na ta dokument. Predstavitev opisuje kot izbor, razvrščanje in organiziranje informacij, ki so prikazane in razkrite v računovodskih poročilih za splošen namen (General Purpose Financial Reports, GPFR). Računovodska poročila pa v skladu z osnutkom sestavljajo računovodski izkazi ter druga poročila, ki zagotavljajo dodatne informacije za uporabnike, če želijo razumeti strategije, cilje, taktiko in poslovanje konkretne organizacije javnega sektorja. Odločitve o izboru, razvrščanju in organiziranju informacij se sprejemajo na dveh ravneh: na višji ravni odločajo glede vrste poročil, njihovega združevanja in načelne vsebine, na nižji ravni pa glede izbora, razvrščanja in organiziranja v posameznem poročilu. Predstavitvene odločitve upoštevajo potrebe uporabnikov poročil v zvezi z gospodarskimi in drugimi (na primer okoljskimi) pogoji, cilje računovodskega poročanja ter kvalitativne značilnosti in omejitve informacij v računovodskih poročilih. Zasnove predstavitev v osnutku so dosledno vezane na načela iz drugih delov Konceptualnega okvira, kar je v dokumentu tudi pojasnjeno. Konceptualni okvir računovodskega poročanja v javnem sektorju je predviden kot dolgoročni temelj za pripravo in obnavljanje mednarodnih standardov s tega področja ter bo veljal tako za računovodske izkaze kot za dodatna poročila in informacije. Osnutek za javno razpravo je dosegljiv neposredno na spletni strani IPSASB-ja ter tudi pri virih na spletišču IFAC-a z uporabo iskalnih gesel (ED, IPSASB itn.). Rok za komentarje in predloge je 15. avgust 2013. 3. OSTALA PODROČJA DELOVANJA IFAC IFAC, CIMA (Chartered Institute of Management Accountants, London) in podjetje PwC so na željo IIRC (International Integrated Reporting Coucil) marca 2013 objavili študijo (background paper) z naslovom Poslovni model, ki prikazuje poslovne modele kot bistvene za integrirano poročanje (integratedreporting, IR).3 Študija Poslovni model daje podlago za pripravo konceptualnih dokumentov na področju integriranega poročanja. Med drugim predlaga, kako naj bo poročanje o poslovnem modelu obdelano v Mednarodnem okviru za integrirano poročanje, ki ga pripravlja IIRC. Sedaj namreč organizacije na zelo različne načine opredeljujejo svoje poslovne modele in načine razkrivanja informacij. Poročanje o poslovnih modelih je trenutno neskladno, neprimerljivo in nepopolno zaradi nedoslednih navodil. Zato je izpostavljena potreba po jasni in splošno uporabni mednarodni opredelitvi poslovnega modela organizacij. Študija vsebuje predlog take opredelitve ter razpravo o njenih omejitvah, prednostih in slabostih. Prikazane so skupne točke in možnosti preseganja različnih interpretacij, da bi bila uporaba opredelitve skladna ne glede na panogo ali sektor poslovanja. Kakovost poročanja o poslovnem modelu je pomembna za uporabnike pri spoznavanju uspešnosti organizacije v odvisnosti od zunanjih dejavnikov ter njene trajne sposobnosti za ustvarjanje nove vrednosti. Značilno je, da sedaj manj kot 10 % organizacij povezuje poročanje o poslovnem modelu s svojo strategijo in poslovnimi tveganji. IFAC kot soustanovitelj in sodelavec IIRC-ja pozdravlja njegovo aprilsko objavo osnutka za posvetovanje (consultation draft) o Mednarodnem okviru za integrirano poročanje4. Dokument5 je vsem brezplačno na voljo na spletni strani IIRC www.theiirc.org/consultationdraft2013. Povratne informacije, komentarje in predloge pričakujejo do 15. julija 2013, njihov povzetek pa bo objavljen kot priloga k predlogu mednarodnega okvira. Končna oblika okvira za IR bo gotovo pomembno orodje pri pripravi integriranih poročil in uveljavljanju integralnega razmišljanja v poslovnem svetu. Mednarodni okvir za IR je že v sedanji obliki zanimiv in strnjen pripomoček za računovodske strokovnjake, poslovneže, študente in druge zainteresirane za IR pri spoznavanju načel in osnov organiziranja poslovanja. Septembra 2012 je upravni odbor Mednarodne zveze računovodskih strokovnjakov (IFAC Board) zaradi potrebe po prilagajanju spremembam in razvoju družbenega okolja sprejel sklep o prenovi statuta in izvedbenih aktov IFAC-a6. Za ta namen je ustanovil delovno skupino, ki jo sestavljajo eden od podpredsednikov IFAC-a, trije člani upravnega odbora, trije predstavniki članskih organizacij, predstavnik Odbora za zaščito javnega interesa (Public Interest Oversight Board, PIOB) in predstavnik Foruma podjetij (Forum of Firms, FoF). Naloga te delovne skupine je pripraviti osnutek sprememb statuta, izvedbenih aktov, usmeritev in poslovnikov na podlagi načel, ki si prizadevajo za dosego naslednjih ciljev: • nadaljnje delovanje v javnem interesu in povečanje neodvisnosti organov za standardizacijo, • ohranjanje vloge IFAC-a kot predstavnika računovodske stroke v svetovnem merilu, • posodobitev in izboljšanje strukture upravljanja v IFAC-u, • zagotavljanje dolgoročne zdržnosti IFAC-a v zvezi s primerno razporeditvijo letnih članarin in možnosti vplivanja članskih organizacij. Program delovne skupine se že izvaja. V začetku maja 2013 je bila zaključena anketa med članicami, ki je povprašala o mnenju glede določenih načelnih in konkretnih vprašanj. Osnutek za javno razpravo (exposure draft, ED) o spremembah aktov je predviden za avgust 2013. Poleg tega bodo funkcionarji IFAC-a skozi vse leto 2013 ob raznih priložnostih sprožili razprave o predvidnih spremembah. Če bo predlog sprememb pripravljen do novembra 2013, ga bo obravnavala za takrat načrtovana seja Sveta IFAC-a, sicer pa bo potrebna izredna seja za ta namen v prvem četrtletju 2014. Želja je, da bi bile spremembe aktov sprejete do aprila 2014, ko se začne načrtovanje dejavnosti IFAC-a za obdobje od leta 2015 naprej. 4. VIRI 1. IPSASB Publishes Public Sector Conceptual Framework Exposure Draft. Press Release. New York: International Federation of Accountants, 17. april 2013, 2 str. 2. Conceptual Framework for General Purpose Financial Reporting by Public Sector Entities: Presentation in General Purpose Financial Reports. IPSASB Exposure Draft 4. New York: International Federation of Accountants, 17. april 2013, 23 str. 3. Companies Lagging on Business Model Reporting; Background Paper Released to Tackle the Issue. Press Release. New York: International Federation of Accountants, 26. marec 2013, 2 str. 4. IFAC Applauds Release of International Integrated Reporting Framework. Press Release. New York: International Federation of Accountants, 16. april 2013, 2 str. 5. Consultation Draft of International Framework. International Integrated Reporting Council, april 2013, 40 str. 6. Review of the IFAC Constitution and Bylaws. New York: International Federation of Accountants, 4. april 2013, 7 str. KANDIDATI, KI SO USPEŠNO ZAKLJUČILI IZOBRAŽEVANJE PRI INŠTITUTU V okviru izobraževanja je Slovenski inštitut za revizijo organiziral zaključne izpite za kandidate, vpisane v izobraževanje za pridobitev strokovnih znanj za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin in pridobitev strokovnega naziva preizkušeni notranji revizor. Po uspešni izdelavi zaključnega dela je Slovenski inštitut za revizijo izdal potrdilo o strokovnem znanju za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin kandidatom: - Stani Gantar, - Romanu Jermanu in - Andreju Šešku. Po uspešni izdelavi in zagovoru zaključnega dela je Slovenski inštitut za revizijo izdal potrdilo (certifikat) za strokovni naziv preizkušeni notranji revizor kandidatoma: - Saši Bitenc Tramte in - Aleksandru Kupljeniku. Čestitkam se v imenu vseh imetnikov nazivov, vpisanih v registre pri Inštitutu, pridružuje tudi Slovenski inštitut za revizijo.