Naročnina: 16 — govor, Kmetski list Glasilo HSlovenske Kmetske Stranke". št. 14.194. Kako naj bo? Dve važni izjavi. — Najvažnejše vprašanje tudi za Slovenijo. — Revizija ustave in naše gospodarstvo. Pretekli teden se je vršila seja vodstva v »kmečki demokraciji« zvezanih strank. Seja je trajala do sobote in je bila seveda tajna. V javnost je prišlo le to, kar so člani vodstva sami povedali. Povedali pa so med drugim sledeče: Na vprašanje časnikarjev, če je vodstvu Kmečke demokracije sporočeno, kdaj bi se sedanja narodna skupščina razpustila in razpisale nove volitve, je rekel predsednik Hrvaške kmečke stranke dr. Maček: »Mi nič ne vemo o tem. Sicer pa danes razpust narodne skupščine in nove volitve ne bi nič izpremenile na položaju. Položaj morejo izpremeniti le volitve za ustavotvorno skupščino, ki bi imela nalogo, da izpremeni vse paragrafe obstoječe (vidovdanske) ustave z izjemo paragrafa 5. (ki govori o dinastiji).« Vodja samostojnih demokratov Svetozar Pribičevič pa je izjavil na vprašanje, če bi kmečko-demokratska koalicija (zveza) še vseeno zahtevala sklicanje ustavotvorne skupščine, čeprav bi bile navadne volitve izvršene popolnoma normalno: »Jasno, da zahtevamo ustavotvorno skupščino, ker samo z revizijo ustave se da rešiti državno vprašanje.« Stvar dozoreva. Iz izjav obeh voditeljev zvezanih prečanskih strank, ki morata biti gotovo dobro poučena o tem, kako stvari stoje, je razvidno, da vprašanje revizije ustave počasi dozoreva in da se bližamo počasi težki odločitvi o tem, kako naj bo država urejena, da se bomo v njej vsi boljše počutili kakor pa se počutimo danes, ko nas vse skupaj beograjska cincarija dere in skubi. Razvidno pa je iz obeh izjav tudi to, da sta si oba predsednika zvezanih strank (HSS in SDS) popolnoma edina v tem, da je treba vidovdansko ustavo izpremeniti. Kako in v kakšni meri, to je seveda drugo vprašanje. Mi smo že takoj po usodnih strelih v Beogradu povedali, da smo za kolikor mogoče veliko mero neodvisnosti Slovenije, v sedanjih državnih mejah seveda, ali z drugimi besedami: za federacijo. Pomen ustavne revizije. Mi smo že enkrat povedali, da sedanja vidovdanska ustava ni da bi morala biti slaba, čeprav je centralistična. Mi imamo centralistično urejene države, kjer se ljudje prav dobro počutijo. Zadovoljni pa so ljudje v centralistično urejenih državah le takrat, če vladajo in upravljajo državno imovino pošteni in nesebični in predvsem pravični ljudje, ki državne davščine enakomerno in po pravici razdeljujejo na vse pokrajine države in ne gledajo samo na sebe in na svojo najbližjo okolico in na koristi svoje žlahte. Take poštene in nesebične in pravične uprave pa mi vseh deset let še nismo čutili. Mi smo videli, kako se za prečanski denar redi in debeli samo Beograd, naši kraji pa vedno bolj propadajo. Tako smo spoznali, da nekaj ni prav in v redu in da mora biti drugače — ali pa nas bo vse skupaj vzel vrag! Kaj storiti? Poglejmo si primer iz domačega življenja. Dva soseda živita drug ob drugem lahko silno lepo in prijetno, če sta oba poštena. Če oba pazita, da ne eden in ne drugi ne prizadeva sosedu škode, ni treba med obema nobenih plotov in ograj in visokih obrambnih zidov. Pač pa mora eden ali drugi postavljati visoke in trdne ograje okoli svoje imovine, če vidi, da mu sosed neprestano hodi v škodo. Tako je tudi z našo ureditvijo države. Če bi bili glavni upravniki države pošteni in pravični, tako da bi od nas zahtevali le to, kar po pravici na nas odpada, potem pa nam tudi dali to, kar po vsej pravici nam pripada in ne bi vsega stlačili v svoje žepe, nam ne bi bilo treba postavljati plank in zidov med njimi in med nami in centralistična ustava, ki jo imamo danes, ne bi bila nobena ovira za lepo in zadovoljno medsebojno življenje. Če bi le bila naša državna uprava le toliko pravična in urejena kot je bila stara avstrijska uprava, bi se tudi pes ne oglašal za revizijo ustave, ker ljudje nič radi ne izpreminjajo tega, kar spoznajo za dobro. Ker pa je naša državna uprava za nič in ker državni upravniki ene dele države samo izkoriščajo, ne dajo jim pa nič, so ljudje spoznali krivičnost državne uprave in zato so začeli kričati, da se med nas in med Beograd postavi obrambni plot ali zid, ki nam bo jamčil, da državni upravniki ne bodo stikali po naših žepih po njihovi volji, ampak samo po zakonu. Ta »obrambni plot« pa mora biti izrečen že v temeljnem državnem zakonu, t. j. v ustavi. In ker tega plota v sedanji ustavi ni, ga je treba postaviti, ali z drugimi besedami: sedanjo ustavo je treba izpremeniti (revidirati) tako, da bodo naši žepi pošetno zavarovani pred vsemi nezakonitimi napadi, in da bomo imeli jamstva, da se bo vsaj pretežni del našega davčnega denarja porabil za potrebe naše dežele, ne pa, da bi izginjal v nenasitne žepe beograjske cincarije. Naše gospodarstvo. Če primerjamo višino davkov, kolikor jih je plačala Slovenija v 10 letih v Beograd, z višino onih vsot, ki jih je Slovenija dobila nazaj v deželo za svoje potrebe, vidimo silno izgubo našega premoženja na račun Beograda. Mi smo dobili od davčnega denarja nazaj v Slovenijo skoro samo uradniške plače in nekaj malenkostnih podpor. A tudi če vračunamo še naš delež za vzdrževanje vojakov in diplomatov, imamo še vedno silno izgubo! Ta izguba se izraža dandanes pri nas v popolni obubožanosti mestnega in kmečkega prebivalstva. Če se kri iz telesa vedno le od-ceja, hrane pa telo ne dobiva, mora telo opešati in umreti. Naše prizadevanje mora torej iti za tem, da se naš denar ohrani kolikor mogoče doma za naše javne potrebe. Ne gre in ne gre, da bi se z našim davčnim denarjem n. pr. gradile ceste le v Macedoniji, pri nas pa nič! Za skupne zadeve (vojska, diplomacija itd.) smo pač pripravljeni odrajtati svoj delež, ampak tudi ta mora biti pravično odmerjen in prikladen naši gospodarski moči. Slovenija se bo mogla gospodarsko razviti šele takrat, ko bo večina slovenskega davčnega denarja ostajala doma in ko bomo imeli tudi nad onim našim denarjem, ki pojde v Beograd, svojo močno kontrolo. Ta pravica nam mora biti zajamčena v bodoči ustavi s tem, da bo postavljen med naš denar in pa med beograjske dolgoprstnike visok zid, tako da ne bodo mogli več do našega denarja brez našega dovoljenja in odobrenja. Najboljši znak samostojnosti je lastno gospodarstvo. Dokler mora sin očeta prositi za vsak krajcar, ni gospodar. Gospodar postane šele takrat, ko sam razpolaga s svojim denarjem in premoženjem (kar mu ga po odbitku dajatev za državo itd. ostane). Mi Slovenci hočemo pa tudi enkrat postati svoji gospodarji, da ne bomo več prisiljeni v Beogradu prositi in moledovati za naš denar! To je glavni pomen ustavne revizije za nas! Na svoji zemlji svoj gospod! Slovenskim duhovnikom! Zgodovina slovenskega naroda nam pripoveduje o velikih zaslugah slovenskih duhovnikov za našo narodno kulturo. Slovenski duhovniki, zlasti oni, ki jih štejejo med tako-zvano »nižjo duhovščino«, ki živi s kmetskim našim narodom v neposrednem stalnem stiku, so opravljali desetletja in stoletja z vso vnemo svoj dvojni vzvišeni poklic: Bili so zvesti čuvarji katoliške vere med našim narodom, a bili so tudi vedno zvesti branilci posvetnih narodnih interesov, tako da se je priprosti narod v svojih stiskah vedno rad k njim zatekal po pomoč. Tako je enkrat bilo! Danes pa so se razmere silno izpremenile. Ne trdimo, da danes ne bi bilo več du- hovnikov med nami, ki ne bi še danes, kljub vsem neprilikam in vsemu pritisku od zgoraj, znali vestno in spretno združevati svojega dvojnega zvanja med nami: Biti priprostemu narodu njegov verski in moralni vodnik, ob enem pa tudi biti veren tolmač narodovih upravičenih posvetnih teženj. Tudi taki duhovniki so še med nami, toda žalibog jih je vedno manj! Danes z žalostjo v srcu opazujemo, kako postaja nekdaj res katoliška in slovenska duhovščina samo še navaden hlapec politične organizacije SLS, kar je duhovščini sami v silno škodo, v še večjo škodo pa hodi to hlapčevanje sami veri in celokupni naši narodni kulturi. Politične razmere, v katerih dandanes ži- vi naš narod, so splošno znane. Naš kmečki narod danes vzdihuje pod silnimi bremeni popolnoma nesposobne belgrajske državne uprave in pod krutim gospodarskim in političnim pritiskom znane belgrajske cincarije. Pritisk traja že -leta in leta in vse plasti našega naroda ta pritisk čim dalje težje prenašajo. Po znanem prirodnem zakonu pa, ki tudi duhovnikom ni neznan, rodi vsak pritisk tudi proti-pritisk. Protipritisk pa, ki ga je rodil in ga še poraja med našim narodom belgrajska korupcija in belgrajska upravna nesposobnost, se pojavlja v našem narodu v vedno krepkej-šem gibanju za »prečansko fronto« in v gibanju za čim širšo gospodarsko neodvisnostjo slovenskega naroda, ki naj se pravno uveljavi v preureditvi države v federalističnem smislu. Položaj je torej tak, da stoje na eni strani vsi tisti, ki drže oziroma podpirajo današnji režim korupcije in izmozgavanja prečanskih, torej tudi slovenskih krajev, na drugi strani pa stoje vsi tisti prečani, seveda med njimi tudi vsi tisti slovenski kmetje, ki so se začeli proti korupciji, proti upravni nesposobnosti in proti izmozgavanju naših krajev od strani Beograda odločno upirati. Ta položaj spoznavajo danes prav dobro slovenski kmetje. Ali ga pa poznajo tudi slovenski duhovniki? Ali se ne zavedajo, na katero stran se je postavil dr. Korošec z voditelji SLS vred? Mi mislimo, da slovenski duhovniki to vedo — in vendar! In vendar se ne ganejo! Ne z besedo, še manj pa z dejanjem. Kavno to pa bo njim samim, bo katoliški cerkvi in bo slovenskemu narodu in njegovim koristim silno škodovalo! Dokler je stala namreč slovenska duhovščina kmetu ob strani in šla ž njim in zastopala tudi kot narodna duhovščina kmečke posvetne koristi, so kmetje rekli: Pošteni gospodje so to in dobri ljudje in tudi vera, ki jo uče, mora biti dobra in prava. Danes pa ljudje vedno globlje čutijo, da duhovščina (oziroma da tista stranka, za katero se duhovniki zavzemajo) ne stoji več na strani slovenskih kmetov, ampak da podpira v Beogradu iz neznanih vzrokov one, ki slovenske kmete mozgajo! Kolikor jasnejše pa ljudje to vidijo in spoznavajo — in mi se bomo potrudili, da bo zadnji kmet to bridko resnico spoznal — da se je postavila SLS vsled najnovejše in nam popolnoma nerazumljive politike dr. Korošca popolnoma na stran zatiralcev slovenskih in prečanskih kmetov sploh, toliko bolj se bo začelo v ljudstvu utrjevati prepričanje: Ne morejo biti pravi zastopniki Kristusovega nauka ljudje, ki so se postavili na stran krivičnih nasilnikov in proti pravičnim zahtevam slovenskih in hrvaških kmetov! Ali se slovenski duhovniki zavedajo, kaj to pomeni, če se bo to prepričanje med ljudmi utrdilo? Začelo se je že in sedaj je samo stvar duhovščine, da se odloči! Vprašanje je enostavno: Ali je z narodom — ali pa proti narodu! Če se gospodje odločijo za belgrajsko izmozgavanje naših kmetov — nam bo prav! Če se pa odločijo za prečansko fronto, za federativno urejeno državo in za varstvo kulturnih in gospodarskih interesov slovenskega kmečkega naroda — bo pa prav ne samo nam, ampak tudi njim! Odločitev je v njihovih rokah, sedaj pa kakor sami hočejo! Sebi, katoliški cerkvi in veri in opravičenim zahtevam slovenskih kmetov bi slovenski duhovniki silno koristili, če bi posnemali hrvaško duhovščino, ki se je kot en mož — z malimi izjemami — popolnoma postavila v sedanji veliki politični borbi z Beogradom na stran hrvaškega kmečkega naroda tudi politično. Mi smo prepričani, da ugledu hrvaške duhovščine ta korak ne le da ne bo škodoval, ampak bo silno dvignil njen ugled, obenem pa tudi spoštovanje do vere. Le poslušajmo, kaj je rekel škof Garič v Banjaluki: »Borba, ki jo vodi hrvatski narod (proti Beogradu), je usodna in odločna. Ker je ta borba pravična pred Bogom in pred ljudmi, jo bo tudi vzdržal. Na strani hrvaškega (in tudi slovenskega) naroda je Pravica, ki mu daje moralno moč, da ga ne bo zrušila nobena sila. Hrvaški (in tudi slovenski) narod ne zahteva drugega, kakor da bo v tej državi ravnopraven, torej da naj bo gospodar v lastni hiši.« Tako govori hrvaški katoliški škof, tako govori tudi zagrebški katoliški nadškof, tako govori hrvaški škof v Sarajevu in na strani svojih škofov stoji v taboru hrvaških kmetov — radičevcev! — vsa hrvaška duhovščina. Kaj pa je pri nas v Sloveniji? Škofje molče — duhovščina molči! A ne samo, da molče, ampak celo odobravajo, da se je postavil dr. Korošec v Beogradu na stran nasilnikov in na stran onih, ki so slovenske žepe že izprazniil do dna! Slovenski duhovnik, ki si vedno čutil z I narodom, ali ne spoznaš in ne vidiš, kam te ' vodi slavohlepnost in pohlep po denarju ti-| stih ljudi, ki so splezali po Tvojem hrbtu in j s Tvojo pomočjo navzgor, da sedaj pomagajo beograjskim cincarjem lomiti slovenskemu j kmetu vrat? Ali pomni, da ima vrat tudi duhovnik! Tega vratu pa ne bomo lomili mi, ampak tudi tega bo zlomil dr. Korošec, če se mu duhovniki pravočasno ne upro. —lj. p^j^ ©O milijonov dinarjev podpore ima pričakovati Slovenija (ljubljanska in mariborska oblast) po svojih članih »Ljudske samopomoči« v Mariboru, ko bo štelo društvo 10.000 članov, katero število bo kmalu doseženo. Kdor še torej ni član tega prekoristnega društva, naj zahteva še danes brezplačno pristopno izjavo. »Ljudska samopomoč« v Mariboru, Aleksandrova cesta 45. IGO - letnica Kmetijske družbe. V soboto dne 1. septembra je slavila naša Kmetijska družba 160-letnico svoje ustanovitve. Za to imenitno proslavo je priredila družba kmetijsko razstavo na prostoru ljubljanskega velesejma, ki nudi krasen dokaz, kako veliko delo je izvršila od svojega po-četka in koliko ima ta najvažnejša in največja gospodarska ustanova zaslug za slovenskega kmeta in njegovo kmetijstvo. Pri otvoritvi kmetijske razstave je izrekel sedanji predsednik Kmetijske družbe tov. Ivo Sancin naslednji govor, v katerem je orisal ves razvoj družbo od njenega početka do danes: »Kot točasni predsednik Kmetijske družbe za Slovenijo si štejem v posebno čast, da smem v imenu Kmetijske družbe in njenih 17.000 članov - kmetovalcev pozdraviti Vas, odlični gostje, ki ste prihiteli od blizu in od daleč, da dostojno proslavimo 160-letnico naše najstarejše gospodarske organizacije v Sloveniji, organizacije, ki si s pravico prilašča velik del zaslug za uspehe, ki jih ima danes slovenski narod na kulturnem, političnem, posebno pa na gospodarskem polju. Da ni ta samohvala pretirana, razvideli boste, velecenjeni gostje, iz dejstev, ki jih hočem le na kratko nanizati. Kmetijska družba se je ustanovila že leta 1767. pod imenom »Društvo poljedelskih in koristnih umetnosti v Ljubljani«. Temu društvu so tedaj pripadali najodličnejši možje kranjske dežele, ki so si nadali nalogo — zboljšati kmetijsko produkcijo in pomagati kmetskemu ljudstvu k napredku in blagostanju. Prvi društveni predsednik je bil pogia-varstveni predsednik baron Josip Brigido, ki je pri ustanovitvi društva označil kot društveno geslo naslednja dva, za tedanje razmere jako značilna izreka, ki sta prišla do veljave šele po letu 1848. ter se glasita: »Med družbeniki ne sme biti nobenega razločka« in »Svobodna mora biti družba v svoji delavnosti«. To društvo je ustanovilo leta 1769. prvo tehniško šolo, leta 1771. prvo kmetijsko šolo, izvedlo je prekop Grubarjevega kanala za odtok Ljubljanice in začelo je osuševati ljubljansko barje. Društvo je proučilo gospodarske razmere na deželi #in sestavilo navodila za zboljšanje istih. Takrat se je vpeljala tudi setev štajerske detelje in lucerne in se je razširila sadi- tev krompirja, pospeševati se je začelo umno živinorejo ter so se uvedle španske ovce. Leta 1804. se je društvo preosnovalo v »Poljedelsko društvo deželnih stanov na Kranjskem«. Društveno delovanje v tej dobi je brezpomembno. Vsled francoskih vojn je izostalo vsako vidnejše delovanje. Pomembnejše vrednosti je edino ustanovitev Botaničnega vrta, katerega je družba po končani svetovni vojni leta 1919. prepustila v last ljubljanski univerzi. Leta 1814. po odhodu francoskih čet iz Kranjske je društveno delovanje zopet oživelo. Spremenilo je svoja pravila, ki pa so bila potrjena šele leta 1820. In od tedaj se je društvo imenovalo »C. kr. Kmetijska družba kranjska«. Ob priliki prvega občnega zbora je štelo tedanje društvo 32 pravih in 64 častnih udov. Čudno razmerje, ali za tedanje razmere razumljivo. Ob občnem zboru, ki se je vršil 1. 1821. je začela družba živahneje delovati, bodisi na kulturnem, bodisi na gospodarskem polju. Leta 1823. se je ustanovil pri družbi Narodni muzej, ki ga je ta upravljala in zbirala gradivo zanj do leta 1832., ko ga je prevzelo Muzejsko društvo. Družba je v tej dobi kot prva začela obdelovati ljubljansko barje ter ustanovila na njem Karolinško in Francovo posestvo. V tem letu je družba kupila tudi Poljansko posestvo v Ljubljani, na katerem je ustanovila prvo drevesnico na Kranjskem in katera obstoja še danes ter je doslej razdelila na sto in stotisoče žlahtnih sadnih drevesec po vsej Sloveniji. V to dobo spadajo tedaj prvi početki umnega sadjarstva, pa obenem tudi prvi početki slovenske kmetijske literature. Izdal se je Kranjski vrtnar in Čebe-larček. Leta 1850. je družba ustanovila Podkov-sko šolo in Živinsko bolnico ter je oboje vzdrževala do leta 1919., ko ju je odstopila državni upravi. V tem letu je bila ustanovljena tudi triletna kmetijska šola na Poljanah, ki pa je po nekaj letih prenehala, jo je pa po nekaj letih po družbinem prigovarjanju zopet otvo-ril tedanji Deželni odbor. V tej dobi je družba posebno pospeševala: sadjarstvo, čebelarstvo in živinorejo, uvajala je plemenske bike in mrjasce. Za časa revolucije v letu 1848. je tvorila družba središče narodnega pokreta v Ljubljani. Leta 1868. je praznovala družba svojo stoletnico. Dobo od leta 1842. do 1881. imenujemo Bleiweisovo dobo. Ta doba je najsijajnejša doba našega kulturnega preporoda in tudi probujenja Slovencev. Ta doba je stvorila podlago našemu slovenskemu jeziku in celotnemu našemu kulturnemu razvoju. Središče tega delovanja je bila Kmetijska družba z Bleiweisom in Kmetijske novice so bile njeno glasilo, ki je bilo merodajno v vsem tedanjem javnem življenju. Po Bleiweisovi smrti je bil slovenski narod narodno probujen, njegovo gospodarsko stanje pa je bilo jako zanemarjeno in slabo. Po Bleiweisovi smrti je prevzel tajniško mesto Kmetijske družbe leta 1884. Gustav Pire. Kot odličen in vnet Slovenec in kot odličen strokovnjak je kmalu uvidel, da je pri družbi nujno potrebno delovanje osredotočiti predvsem na izvajanje gospodarskega programa, splošno kulturno in politično delovanje pa prepustiti drugim ustanovam. Kmetijske novice so postale več ali manj le političen list slovenskega naroda in niso več odgovarjale prvotnemu namenu. Radi tega je pokojni Pire ustanovil »Kmetovalca«, ki sedaj izhaja že 45. leto. Družba je ustanovila tudi žitnico v Ljubljani, v kateri se je hranila pšenica za slabe letine. V okviru družbe se je tedaj ustanovilo tudi Obrtno društvo v Ljubljani. Prvič se je v tej dobi razvila propaganda za uporabo umetnih gnojil. Dolga leta je bil Kmeto-valčev urednik pokojni Pire, pozneje pa inž. Lah in sedaj kmet. svetnik Rohrman. 45 letnikov Kmetovalca znači kos zgodovine Kmetijske družbe zase. Gradivo, ki ga je obdelal Kmetovalec, je ogromno, tisoči in tisoči strokovnih člankov, odgovorov itd. je šlo med narod. Vse kmetijske stroke, kjer se je glasila slovenska govorica, so znatno napredovale. Vsa čast in hvala urednikom in mnogim že mrtvim ter stalnim še živim sodelo-valcem. Pirčeva doba. Dobo od leta 1884. naprej imenujemo Pirčevo dobo ali dobo kmetijskega preporoda. V tej dobi je prišel kmet do spoznanja, da je on najvažnejši cinitelj v gospodarskem življenju vsakega naroda, da je on steber države in da je njegov stan najmanj toliko vreden, kakor ostali stanovi. Vcepiti kmetovalcu ljubezen do grude, vcepiti mu samozavest, da je človek, da je proizvoditelj gospodarskih dobrin, da je kmetovalec — Landvvirt in ne kmet — Bauer, suženj, to si je nadel Gustav Pire kot nalogo in je tudi uspel. Kmet je prišel do veljave, ki mu pripada. V družbi, kjer so smeli sedeti le plemenitaši in visokorodni gospodje, sede danes odlični kmetovalci, samozavestni slovenski gospodarji poleg slovenske kmetske inteligence. S pisano besedo v Kmetovalcu in s svojimi predavanji med ljudstvom dosegal je pokojni Pire uspeh za uspehom. Kmetijska družba pa ni nudila kmetu samo pouka, ampak tudi sredstva in pripomočke za izboljšanje njegovega gospodarstva. Razvoj zadružništva v tej dobi, je tudi precejšnja zasluga Kmetijske družbe. Največje zasluge pa ima Kmetijska družba z uvedbo umetnih gnojil. Razmer-no porabi Slovenija največ umetnih gnojil v naši državi. Vsa kmetijska strokovna društva imajo posredno ali neposredno svoj izvor v naši družbi. Iz posameznih oddelkov so nastala razna strokovna društva, kakor: čebelarsko, ribarsko, perutninarsko, sadjarsko, konjerej-sko, vinarsko, mlekarsko in sirarsko ter lovsko društvo. Ves napredek v kmetijski produkciji je zvezan z družbo tako, da lahko trdimo, da se ima posebno naš kmet zahvaliti za to, kar ima, v veliki meri Kmetijski družbi, Še ene važne ustanove ne smem pozabiti in ta je Gospodinjska šola Kmetijske družbe v Ljubljani s sedežem v Marijanišču. Sto in sto kmetskih deklet je izšlo iz te šole, ki ima namen izobraževati naša kmetska dekleta v dobre gospodinje, v dobre pomagalke našemu kmetovalcu, držeč se gesla: Dobra gospodinja podpira hiši tri ogle. Po preobratu je družba razširila svoje delovanje in delokrog tudi na bivšo Štajersko in izpremenila svoje ime v Kmetijsko družbo za Slovenijo. Iz ravno nanizanih podatkov ste, velece-njena gospoda, posneli, da deluje Kmetijska družba že 160 let v korist slovenskega kmetovalca, v korist slovenskega naroda in naše države. Da se 160-letni jubilej primerno proslavi, je družba priredila kmetijsko razstavo v poučnem smislu, obenem pa tudi razstavo pridelkov, da pokaže kako daleč je že napredovalo naše kmetijstvo. Strokovni poučni oddelek razstave je v paviljonu K ter se deli v kmetijsko in gospodinjsko šolstvo, kmetijsko preizkustvo, statistiko, zadružništvo, književnost, semenogoj-stvo, pridelke, poljedelstvo, travništvo, vinarstvo, hmeljarstvo, gnoj in gnojenje, živinorejo in živinozdravstvo.« Posamezni oddelki razstave so odlično urejeni, tako da tudi zagrebški listi postavljajo našo razstavo drugim za zgled. To je najlepše priporočilo za njo. Strah in slaba vest. Pretekli teden se je mudil v Sloveniji predsednik vlade dr. Korošec. Bil je en dan v Ljubljani in na Bledu, en dan pa v Mariboru in na Pohorju. Čast predsednika vlade je velika čast. Posebno še pri nas Slovencih, kjer gledajo ljudje že na velikega župana kot na nekega pol-boga. Če bi bil prišel dr. Korošec v Slovenijo kot predsednik vlade pred nekaj leti, ni dvoma, da bi ga bili Slovenci nad vse sijajno sprejemali in pozdravljali. Pretekli teden pa vsega tega ni bilo. Resnica je, da za dr. Koroščev prihod v Slovenijo nihče ni vedel in tudi ne za njegov odhod, ra-zun par njegovih »najzvestejših«. Vedeli so za njegov prihod in odhod samo policaji in detektivi, ki so ga morali varovati — pred kom? Policaji pač lahko človeka obvarujejo pred napadi hudobnih ali razjarjenih ali pa bedastih ljudi. To je mogoče. Ni pa mogoče, da bi policaji mogli koga obvarovati pred njegovo slabo vestjo! Dr. Korošca in vesoljno njegovo SLS pa grize slaba vest. Grize jih, ker se zavedajo, da ne delajo prav. Grize jih, ker se zavedajo, da noben pošten slovenski kmet ne more odobravati, da se stranka, ki se imenuje slovenska in katoliška, postavlja na stran tistih, iz katerih vrst je izšel morilec, in na stran tistih, ki slovenske in hrvaške kmete odirajo in mozga-jo do kosti, namesto, da bi jim pomagali. Grize jih slaba vest, ker se zavedajo, da so za skledo leče prodali vse, kar želi in zahteva slovenski narod, samo da lahko vihte policaj-ski pendrek nad svojimi političnimi nasprotniki doma. Oni vedo, da so danes postali to, kar so bili nekdaj grajščinski valpti nad nami: Prilizni in prikupi se gospodarju, liži mii pete in valjaj se pred njim po trebuhu, pa ti bo dal kos mesa in bič v roke, da boš lahko ž njim tepel svojo lastno kri! Vse to klerikalci dobro vedo in zato jih je sram in zato je dr. Korošca strah, strah pred lastnimi slovenskimi ljudmi. Nič mu ne rečejo ti ljudje, niti besedice ne, ampak z nji- sije na nočnem nebu in tako tvori celoto. Slična celota se vidi pri 7 prednostih, katere ima . &hW Tzrpenhns Mih novih lic se bere težki očitek: Gospod doktor, zakaj ste nas prodali? Kaj smo Vam naredili, da nam delate tako sramoto? Teh besed iz onemelih ust in pa teh čudnih pogledov prvi slovenski predsednik ne prenese. Peče ga Test in zato se je — skrival... Skol Garlč o SIS. Banjaluški škof Garič je izrekel o klerikalni stranki in o politiki dr. Korošca sledečo sodbo: »Katoliška cerkev stoji visoko nad dnevno politično borbo in daleč od vsake strankarske politike. Njeno poslanstvo je v tem, da povsod širi mir, ljubezen in slogo med ljudmi, narodi in strankami. Zato ne dopušča, da bi kaka politična stranka nastopala kot katoliška v tem smislu, kakor da je predstavnica katoliške cerkve. Ne pusti, da bi se kaka stranka z njo istovetila. Katoliška cerkev prepušča vernikom toliko svobode, da ne obsoja nobene politične stranke, ki nima v svojem programu kaj izrečnega, kar bi bilo proti veri ali svobodi cerkve. Zato ne dopušča, da se vernikom vsiljuje dolžnost, da morajo vstopiti v gotovo stranko in da bi v kako drugo ne smeli. Cerkev ve zelo dobro, da bi taka katoliška kot politična stranka s kakršnimikoli kompromisi hitro profanirala najsvetejša katoliška načela ter bi tako veri in cerkvi več škodila, nego koristila. Na primer, ako bi v hrvatskem narodu obstojala politična stranka kot katoliška ter sodelovala v sedanji vladi (in iz krila te večine je bil izvršen strašen pokolj nad hrvatskimi zastopniki) ter to vlado podpirala in odobravala izjemne ukrepe proti hrvatskemu narodu v borbi za najsvetejše narodne pravice — kakšne zle posledice bi nastale za katoliško cerkev med Hrvati?! Brez dvoma bi narod osovražil tako cerkev in jo smatral za svojo nasprotnico! To je ono, zakaj cerkev tudi svoji duhovščini priporoča, naj se ne spušča preveč v politične spore, razen, kadar gre za obrambo božjih in cerkvenih pravic. Duhovnik mora biti apostol miru in ljubezni ter mora imeti vedno pred očmi svoj vzvišeni poklic in obenem čvrsto stati ua strani svojega naroda.« Kmetski praznik na Bledu Kmetski praznik na Bledu 8. septembra 1928. Na kmetski praznik na Bledu bodo letos prišli tudi Hrvati v večjih skupinah. Od govornikov pridejo predsedniki kmetsko-demo-kratske koalicije g. dr. VI. Maček in Sv. Pribičevič, na? voditelj Ivan Pucelj in drugi. Krajevne organizacije SKS radovljiškega, kranjskega in kamniškega okraja so dolžne priti z vsemi svojimi člani, ostale okrajne organizacije pa morajo poslati čim večje zastopstvo. Sploh se pa pozivajo vsi strankini pristaši, da se kmetskega praznika v čim večjem številu udeleže. Letošnji praznik mora biti največji, kar smo jih dosedaj priredili. Program kmetskega praznika: 1. Ob 9. uri dop. sv. maša na Bledu. 2. Ob 12. uri zbiranje narodnih noš, konjenikov in raznih skupin iz kmetskega življenja na okrašenih vozovih pred Blejskim uomom. 3. Ob 1. uri odhod povorke z godbo na čelu na prireditveni prostor v Zako. 4. Ob 2. uri popoldne manifestacijsko zborovanje kmetskega ljudstva. 5. Ob 4. uri pop. velika konjska dirka. Združene kmetijske podružnice prirede po dirki veliko ljudsko veselico, na kateri bo sodelovalo več godb. Zveza društev kmetskih fantov in deklet pa priredi velik srečolov z mnogimi krasnimi dobitki. Sirarske zadruge bodo prodajale cel dan v svojih paviljonih razstavljeni bohinjski sir tudi na drobno. Konjske dirke ob priliki kmetskega praznika na Bledu dne 8. septembra 192 8. Uprava dirke: Vodstvo: Franc Zupančič, Rakovnik; Josip Turk, Ljubljana. Končniki: podpolkovnik I. Zaje, Ljubljana; Josip Brulc, Št. Jernej; inž. Franc Zupančič, Ljubljana. Starter: Anton Gliha, Krško. Progovniki: Josip Stupica, Ljubljana; Franc Žnideršič, Leskovec pri Krškem; Josip Stritar, Sv. Križ pri Kostanjevici. Časovnik: dr. J. Janežič, zdravnik na Bledu; živinozdravnik I. Zarnik, Radovljica; geometer M. Mravlje, Ljubljana; oblastni poslanec J. Bukovec, Ljubljana. Program dirke: I. dirka za toplokrvne konje. Vozovi na štirih kolesih 30 m popusta. Tri- in štiriletni konji 40 m popusta. Konji, ki so dobili darila, za vsako darilo 40 m doklade. Daljava 1700 m. II. Enovprežna za amerikanske dirkače. Daljava 2550 m. Doklade in popust razsodi razsodišče po rekordu in pri dirkanju. III. Za izvoščke s toplokrvnimi konji in vozmi, ki so predpisani za izvoščke. Daljava 1700 metrov. IV. Enovprežna za mrzlokrvne konje. Daljava 1700 m. Vozovi na štirih kolesih. V. Dvoprežna. Daljava 1700 m. Konji, ki so dobili darila, za vsako darilo 40 m doklade. VI. Jahalna galopdirka. Daljava 2550 metrov, brez zaprek in izenačenja teže. Posebna določila: 1. Vsi dirkači se morajo' najkasneje do srede, 5. septembra javiti g. dr. Z. Janežiču na Bledu. Prijava Din 20—. 2. Za drugo dirko je predložiti rodovnik, ki se po dirki vrne. 3. Prijave vsebujejo: a) ime in bivališče posestnika konja; b) popis konja, t. j. starost, spol in barva. Netočne prijave so neveljavne. 4. Zmagovalec se določi po času. 5. V slučaju, da se za eno vrsto dirke priglasita samo dva ali trije dirkači, se razdeli samo eno ali dve darili. 6. S prijavo se vsakdo podvrže vsakemu izreku vodstva dirke. 7. Za morebitne nesreče na dirkalnem prostoru ne prevzame odbor nikake odgovornosti. Nagrade določi vodstvo dirke. Odhod vlakov iz Ljubljane gl. kolodvor: iz Ljubljane: prihod v Lesce: 5-28 7-15 6-50 8-46 8-45 brzi 9-51 11-40 13-29 Odhod z Bleda: z Bleda-jezero iz Lesc prihod v Ljubljano 18-23 19-29 20-58 19-36 20-50 22-14 IZ STRANKE Občni zbor okrajne org. SKS za okraj Logatec se vrši v nedeljo, dne 23. septembra ob 4. uri pop. pri tov. Remžgarju v Žerovnici. Občnega zbor.a se udeleži tudi delegat iz Ljubljane. Prosim vse tovariše, da se občnega zbora v čim večjem številu udeleže. Posebna vabila se ne bodo razpošiljala. — Odbor. Krajevna organizacija SKS za občino Sinji vrh je obdržala svojo žalno sejo dne 15. avgusta. Tužna vest, da je moral dati svoje življenje na oltar kmetske misli in svobode tudi Štefan Radič, je pretresla vse, kar pošteno misli in čuti. Strupena krogla bestijalnih sovražnikov parlamentarcev kleroradikalne zveze mu ni prizanesla. Zadela je njegovo mehko srce, a duh njegov bo večno živel. Slava mu! Tugujočim svojcem naše najiskre-nejše sožalje. Naj vedo, da v žalosti niso osam' ljeni, ampak da tugujejo ž njimi milijoni poštenih in pravičnih človečanskih src. Nato je bila sprejeta sledeča resolucija: 1. Izrekamo popolno zaupanje poslancem KDK in jih pozivamo, da se čvrsto drže osnovanega načrta v borbi proti beograjskemu hegemoniznm, 2. Smatramo delo okrnjene narodne skupščine za nezakonito ter neupravičeno, da bi sklepala zakone, obvezne za vso državo, osobito da nam naprti nove dolgove na naša izmozgana ledja. To bi smatrali za drugo brezobzirno nasilje. 3. Najhujše obsojamo politiko SLS, ki je nevredna slovenskega imena. Sporočamo našim poslancem, da stojimo čvrsto ob njihovi strani v vsaki priliki in vsakem slučaju. — Za krajevni odbor: Ivan Muhovec, predsednik; I. Špehar, tajnik. ** DEČVA" Žene in dekleta! Poslužujte se naše narodne in poletne noše! Zahtevajte pri vseh trgovcih nagelnovo dečvino blago, ki se prodaja v prid Jugoslovenski Matici in Dečjemu domu. D^"* Rastlinske zdravilne likerje za želodec "^L grenke, polgrenke, sladke kakor tudi rum, pelinkovec, kimljovec, slivovko in druge žgane pijače nudi po najnižjih cenah »Gloria«, rastlinska destilacija, Ljubljana, Gosposvet-sl