[Plamsko w PV 1897. str, 107, če Anton Pekovec pa biva na Kredarici že od prvega junija 1896. Isti pisec, bržčas sam urednik Planinskega vestnika Anion Mikuš, v nadaljevanju notice navaja, da se je meteorološko opazovanje pričelo 6, junija 1897. Uvedel ga je odposlanec osrednjega odbora SPD Josip Mandelj, ki je o meteorologiji nasploh mnogo pisal v Planinskem vestniku. Iz ohranjenega seznama instrumentov, ki je pisan v slovenskem in nemškem jeziku na kraju samem, na Kredarici, je razvidno, da je bil Anton Pekovec prvi opazovalec na Kredarici, ker je sam s potrdilom prevzel omenjene instrumente. Ti instrumenti so bili mokri in suhi toplomer, postavljena v cinasti hišici na fasadi koče 1,60 metra visoko od tal na severozahodni strani koče, dežemer 6 metrov stran od koče na severovzhodni strani 1,30 metra od tal, ostala opazovalna orodja pa so bila spravljena v prvem nadstropju koče. 2e v najavi obratovanja meteorološke opazovalnice na Kredarici je pisec obljubil, da bodo mesečne rezultate vremenskega opazovanja objavljali v Planinskem vestniku. In res je bilo »opazovanje meteorologije«, kot so zapisali v »službeni pogodbi« za oskrbnika, sestavni del oskrbnlkovega dela. resda na zadnjem mestu, vendar kot nič manj zahtevno In odgovorno od drugih nalog, kot so oskrbovanje koče, postrežba turistov, prodaja živil in pijač, sprejemanje raznih pristojbin v koči itd. Kako je živel oskrbnik in opazovalec na Kredarici? Malokateri obiskovalec Triglava se je v svojih doživetjih zamudi! z opisovanjem oskrbnlškega življenja in dela. Danes je že težko reproducirati, kdo vse so bili po vrsti oskrbniki, kaj šele, kako in pod kakšnimi pogoji so sprejeli delo. Ker je bilo delo oskrbnika oz. čuvaja, kot se je temu takrat reklo, In »opazovalca meteorologije« združeno, poglejmo, kaj je vsebovala »službena pogodba« morda od Antona Pekovca še bolj znanega triglavskega čuvarja Franca Arha iz Srednje vasi 12 v Bohinju. V službeni pogodbi je bil določen čas obratovanja od 1. julija do srede septembra s pravico SPD, da dobo podaljša ali skrajša. Plača je znašala dve kroni na dan z možnostjo nagrade od 10 do 30 kron ob koncu sezone v primeru uspešnega dela in vestnega in natančnega meteorološkega opazovanja. Plačo so izplačevali mesečno do polovice, ostalo polovico pa je SPD zadržalo kot kavcijo do končnega obračuna, ki so ga naredili najkasneje 14 dni po tem, ko so zaprli kočo na Kredarici. V pogodbi je bilo izključeno kakršnokoli odstopanje od cenika jedil, pijač in razglednic, ki ga je določilo SPD. Sledila je huda pogodbena naloga. »Proviant in vse za kočo potrebne stvari postavi društvo do konca doline Kot. čuvar- jeva dolžnost pa je te stvari proti plačilu 24 vinarjev od kilograma znositi v kočo.« Njegova dolžnost je bila tudi napraviti za kočo potrebna drva in jih spraviti v kočo. SPD mu je za to plačalo 20 kron od sežnja. Iztrženi denar od jedil, pijač In pristojbin je moral čuvaj mesečno pošiljati po zanesljivih vodnikih društvenemu pooblaščencu Jakobu Aljažu na Dovje, sam pa si je ob mesecu od iztrženega zadržal polovico plače, to je 30 kron. Za svojo hrano je moral čuvaj skrbeti sam. Če je bil prisiljen uporabiti društvena živila, jih je moral plačati po ceniku, ki je veljal v koči. Imet pa je pravico v lastni režiji prodajati kruh in mleko. Poleg tega, da je osebno odgovarjal za predmete v koči, saj je podpisal službeno pogodbo, nI smel brez društvenega naročila ali »izredno važnega vzroka« zapustiti koče, sicer je bil oglobljen do 10 kron na dan. Naj bo ta jubilejni zapis ob 90-letnici meteorološke opazovalnice na Kredarici tudi spominski zapis triglavskim čuvajem-oskrbnikom, ki so dolga desetletja združevali delo oskrbnika in meteorologa. Kako, pod kakšnimi pogoji, najbrž ne bo mogoče nikoli natančneje obnoviti, vsekakor pa zaslužijo prostor v triglavski zgodovini. V visokih gorah prlslužen denar je bil vedno dvakrat odslužen, vsak dan v visokogorskih pogojih dvakrat daljši. Kako je bilo z meteorološko opazovalnico v poznejših desetletjih? Do druge svetovne vojne se v načinu oskrbovanja in meteorološkega opazovanja nI mnogo spremenilo. Morda bi se še našel kdo, ki bi lahko iz svojega gradiva dokumentarno dopolnil podobo o delu čuvaja na Kredarici. Po zadnji vojni je takratna vlada LRS spomladi leta 1947 ustanovila Upravo hidrometeorološke službe LRS, katere naslednik je današnji Hidrometeorološki zavod SRS. Spet se je začelo iz nič: nI bilo instrumentov, primanjkovalo je Šolani h kadrov. Varovanje parka Malo Fatro je turistični promet Izredno obremenil In ieto se Je bilo treba zateči k varstvenim ukrepom. To Je bit eden od glavnih vzrokov, da so Malo Falro proglasili za peti narodni park v Češkoslovaški. Na sediu Snllov so, na primer, ob lepih dneh našteli okrog tisoč obiskovalcev, v dolini Vratna pa so zaradi prevelikih količin svinca Iz avtomobilskega bencina začele odmirati nekatere vrste rastlinja. Steza ne juinl greben Razsule ca je nevarno poškodovana. Tako so se v ČSSR odločili, da bodo omejili itevllo obiskovalcev, zaprli kamping v dolini Vratna in prepovedell avtomobilski promet po cesti Iz Terchove v dolino Vratna. Prav tako so se odpovedell gradnji novih ilčnlc. Nenadoma pa se je pojavila zamisel o observatoriju na Triglavu, Zagotovljen je bil že denar, a na srečo so bili načrti poleti 1950 ustavljeni. Za vrhom Triglava je bil v nevarnosti Ka-njavec, vendar so razumni glasovi prekinili taka načrtovanja, ki jih je bilo na območju Triglavskega narodnega parka v današnjem obsegu še nekaj, npr. triglavske žičnice ali izraba slapa Savice v elektroenergetske potrebe. Pač pa so meteorologi dobili nekaj prostora v Triglavskem domu na Kredarici in tu ostali do danes, vedno pripravljeni sprejeti pod streho planince, posebno še pozimi. Približno 1. avgusta 1954 je začela redno in neprekinjeno obratovati meteorološka opazovalnica na Kredarici in še vedno je Planinski vestnik tisti, ki objavlja značilne vremenske podatke s Kredarice in s tem nadaljuje v desetletjih skovano tradicijo, da gresta planinstvo in vremensko opazovanje skupaj. 19. MEDNARODNO SREČANJE ALPINISTK RHM PAKLENICA 87 INES BOŽIČ Kako je pravzaprav sploh prišlo do mednarodnega srečanja alpinistk RHM (Randez Vous Haute Montagne) v Paklenici? Že leta 1983, na srečanju v Bolgariji, se je šušljalo o temu, da bi bilo srečanje v bližnji prihodnosti v Jugoslaviji, vendar je potem vse zamrlo. Naslednjih dveh srečanj leta 1984 v švicarskem Grimslu in 1985 v italijanskem Gran Sassu se zaradi odprav v Pakistan nisem udeležila. Grlm-sel je obiskala le Nadja Fajdiga, na Gran Sassu pa sploh ni bilo nobene. Po pošti me je predsedstvo RHM obvestilo, da so me izbrali za jugoslovansko delegatko pri RHM in mi namignili, da bi naslednje leto dekleta rade prišle v Paklenico. V francoskem Freysslničresu smo se lani dokončno odločile za Paklenico, ki Iz leta v leto postaja bolj popularna. Na kratko je bila predstavljena že v Italijanski Rivisti della Montagna, francoskem Alpinisme et Randonee, angleškem Mountainu... Ker je Paklenica primerna za težavno prosto plezarijo na svedrovcih, za proste ponovitve težjih in lažjih klasičnih smeri, za številne planinske izlete ter za izlete na Tulove grede in Plitvička jezera, si primernejšega kraja v Jugoslaviji skorajda nismo mogle izbrati. Predvsem Angležinje so bile navdušene tudi nad številnimi možnostmi za cross country, precej udeleženk pa je opravilo tudi turo iz Velike v Malo Paklenico. Šotoriie smo v kampu Narodnega parka Paklenica tik ob morski obali, kar je seveda samo prispevalo k prijetnemu vzdušju na srečanju. Starejše udeleženke srečanja so bile nameščene v privatnih sobah v bližini kampa. Ker smo imele v programu tudi projekcije filmov in diapozitivov, smo se z lastnikom gostilne Rajna dogovorile za prostor in smo med srečanjem gostilno dobesedno okupirale. Rajna je postala nekakšen sinonim za prijetno alpinistično »ošterijo", kjer se je ponavadi zaključil naporen dan večine udeleženk. Naj na tem mestu še enkrat pohvalim lastnika Anteja Marasoviča In sina Maja, ki sta poskrbela za prijetno vzdušje z odlično hrano, solidnimi cenami in glasbo, dokler se še najbolj zdržljive niso odpravile spat, Peter Podgornik je pokazal svoje filme z Aconcague, Yosemltov, Grenlandije in Patagonije, Marica Frantar diapozitive s prve jugoslovanske ženske odprave v Himalajo In Angležinja Pamela IHott z ženske odprave v Bolivijo. Mogoče so vse te projekcije kar preveč zapolnile teden in prikrajšale ženske za kakšno zanimivo debato, vendar so bile kljub vsemu navdušene. Le pripomba Ute Adler iz Nemčije me je opomnila na dejstvo, da smo imeli na teh projekcijah priložnost videti štiri uspele moške podvige In dve neuspeli ženski odpravi, Zgolj naključje, vendar, žal, na srečanju alpinistk. Ker je precej deklet pripotovalo na srečanje z letalom ali vlakom, smo v Zadru najeli rent-a-car kombi, kar se je kasneje izkazalo za izredno koristno odločitev. Dekleta smo vsak dan vozili v Paklenico in popoldne nazaj v Starigrad, naš »space shuttle driver« Peter pa je peljal ženske na izlet na Tulove grede, kjer so tudi plezale, in na Plitvička jezera. Prve tri dni srečanja nam je blazno nagajala burja. Lomila je šotore, plezati je bilo mogoče le v kratkih smereh nad parkiriščem, jaz pa sem jih vsak dan znova tolažila, da bo »danes ponoči prenehala pihati burja«. V sredo se je resnično umirila in morala, ki je počasi začela že padati, se je nenadoma spet dvignila. V preostalih dneh so dekleta splezala vrsto težavnih kratkih smeri, smeri v Cekiču in v severni steni Aniča Kuka ter v južni steni Debelega Kuka. In kar je mogoče še pomembneje: čeprav je večina deklet prila na srečanje s soplezalko, smo neverjetno dosti plezale prav v mešanih navezah (dekleta različnih narodnosti). Med srečanjem smo se delegatke sestale in poskusile obdelati aktualne probleme srečanja RHM. Okroglo mizo na to temo bo organizirala Švicarka Vreni Jaggin na prihodnjem srečanju v Švici. Do sedaj RHM ni imel predsednice, pač pa je bilo vodstvo sestavljeno Iz več ljudi. Ker je drugo leto 20. obletnica RHM, bo srečanje v Švici, Kjer je bila tudi ustanovljena organizacija RHM. Zanimiv problem se je pokazal prav ob izbiri krajev za srečanja. Mislim, da so prav kraji, kot je Paklenica, najprimernejši za taka srečanja. Zato bi rada odgovorila vsem tistim, ki so imeli doma pomisleke zaradi Paklenice in so me spraševali, zakaj srečanja nisem rajši organizirala v Julijcih. Lani je bilo v Cha-monixu prvo svetovno srečanje alpinistk. Ker smo bile udeleženke stalno razkropljene po hribih, se v 14 dneh niti enkrat nismo zbrale vse skupaj. Ko so se ene vračale s ture, so druge odhajale, nekatere je v hribih zadržalo slabo vreme, na kosila so prihajale le tiste, ki so počivale, na večerjo le tiste, ki so se ravno vrnile s ture. Ko so bile v Chamonixu, so v glavnem počivale, da so si odpočile in se pripravile na naslednjo turo ... Celotno srečanje se je zreduclralo na bežna srečanja v dolini ali na naključna srečanja v gorah. Mnogo deklet tudi ni doumelo namena srečanja, saj je bilo vzdušje kar preveč tekmovalno, odnosi med udeleženkami pa zelo površni. Naj se še enkrat zahvalim vsem. ki so pripomogli k uspešni izvedbi srečanja v Paklenici na katerem je sodelovalo 90 alpinistk iz 12 držav, posebno KA pri PZS, Beti iz Metlike za majice ter Lidiji Honzak in Janeku Marinčiču za izvirne priponi,e. Na svidenje v Švici! UVOD V LETOŠNJO PLANINSKO SEZONO SREČANJE LJUBLJANSKIH PLANINCEV Na Ključu, 623 metrov visoki vzpetini nad Horjulom pri Ljubljani, bo v nedeljo, 14. junija letošnji, po vrsti že sedemnajsti tabor ljubljanskih planincev. Organizirala ga bosta Ljubljanski med-društvenl odbor in Planinsko društvo IMP. Prireditev, ki bo pod pokroviteljstvom občine Ljubijana-Vič-Rudnik, bo enako, kot je bilo prejšnja leta, uvod v letošnjo planinsko sezono. Ključ je bil doslej bolj znan kot obeležje iz NOB, zato ni nenavadno, da so tam borci postavili svoj dom, pri katerem bo letošnje planinsko slavje. Glede na to so ljubljanski planinci seveda povabili k sodelovanju tudi borce, da bi tako skupaj oživljali tradicije in spomine, tudi iz medvojne preteklosti. Okrog te vzpetine se je dve medvojni leti zadrževalo vojaško in politično vodstvo slovenske partizanske vojske. Junijski planinski zbor bo podprl prizadevanja viške in rudniške občinske skupščine, da bi ta kraj predstavili ljubljanski javnosti tudi kot izletniško točko, ki je bila doslej malo znana. To se popolnoma sklada s konceptom organizatorjev ljubljanskih planinskih taborov, ki te svoje prireditve organizirajo na manj znanih krajih, da bi jih tako približali planincem in drugim ljubiteljem narave, ki ob lepih dneh včasih ne vedo prav, kam bi šli na bližnji izlet. Čeprav združuje ljubljanski meddru-štveni odbor približno 25.000 planincev ljubljanskih in okoliških planinskih društev, pričakujejo, da se bo junijskega zbora udeležilo 3000 do 4000 članov planinske organizacije; toliko jih bo na Ključu po pričakovanjih ob 11. uri, ko se bo tam začela prireditev, čez dan pa jih bo gotovo prišlo še precej več. Računajo, da bo precej ljubiteljev kolesarske rekreacije prišlo na prireditveni prostor tudi s kolesi — vsaj do vznožja, kjer bo poskrbljeno za čuvanje jeklen h konjičkov. Tistim, ki se ne bodo pripeljali z lastnimi avtomobili, bodo na voljo pogostnejši avtobusi mestnega prometa, poleg tega pa bo izpred upravne zgradbe viško-rudniške občine od 7. do 10.30 stalno vozil poseben avtobus IMP, ki bo popoldne odpeljal planince nazaj v mesto. Za dobro počutje in za gostinske storitve bosta na Ključu poskrbela Planinsko društvo IMP in gasilsko društvo, ki bosta pripravila za ljubitelje filateiije poseben žig, za drugačne zbiralce pa značke, nalepke in vse drugo, kar sodi k taki prireditvi. Organizatorji prireditve računajo, da bodo z izkupičkom pokrili vse organizacijske stroške, nemara pa jim bo še kaj ostalo za društveno blagajno. V ljubljanskem meddruštvenem odboru so že lani premišljevali, da bi take tabore organizirali le vsaki dve leti, saj je zadnja leta — tako menijo nekateri — množičnih planinskih prireditev pri nas kar preveč. Temu so odločno nasprotovali planinci, ki očitno želijo taka velika družabna srečanja, prav tako pa ni nikoli zadrege glede organizatorja, saj se hoče vsako društvo izkazati z organizacijskimi sposobnostmi. Nihče ne dvomi, da se bo tudi PD IMP, ki letos praznuje 15-letnico delovanja, na tej letošnji prvi veliki planinski prireditvi v Slovenji. PLANINSKI VESTNI K ^^^hmb^H PONOVITEV DRZNEGA PODVIGA NA SMUČEH PREK SEVERNE TRIGLAVSKE STENE DEJAN OGRINEC Triglavska severna slena, ki so jo plezalci poimenovali kar z okrajšavo »Stena«, pomeni pravi mit in simbol našega alpinizma. Do danes so drzni plezalci preplezali že več kot 100 smeri In variant. V tem širokem in mogočnem ostenju pa še ni konca drznih pustolovščin. Alpinisti vedno znova najdejo kakšno šibko točko za novo smer, prosti plezalci pa možnost za nove poskuse. Ali pa uspe podvig, kot je dvema Bohinjskima plezalcema (M. Surc in J. Arh): presmučala sta najstarejšo plezalno smer v Steni — Slovensko smer. Leta 1978 je bil ta podvig za tiste čase in naše kraje dejanje, ki je bilo daleč pred drugimi alpinistično smučarskimi dosežki. Po več poskusih ter daljšem čakanju na ugodne snežne razmere sva se z Andrejem lepo aprilsko nedeljo odpravila na Kredarico skozi dolino Krme. Napoved je obetala vsaj še en lep dan, ki naj bi zadoščal za dosego najinega velikega cilja: v Steni presmučati poznano plezalno smer, Slovensko smer, in tako v drugo ponoviti dejanje drznih Bohinjcev. Toda vremenske razmere so nama jo zagodle. Ostala sva na Kredarici dva dni in čakala na vremensko Izboljšanje. (Še vedno bolje kot v kakšnem bivaku!) Bila sva zelo na tesnem tudi s brano, saj noben od naju ni računal na tak vremenski zaplet. Meteorologa Nejc in Janez sta poskrbela, da nisva bila lačna, sama pa sva zdolgočasena čakala, da se bodo oblaki dvignili In veter polegel. Ta želja se nama je izpolnila šele v torek popoldne, kar sva hitro izkoristila. Odpravila sva se do Izstopa plezalne smeri ter si ogledala »Prev-čev izstop«. Po dvodnevnem čakanju sva se v sredo zjutraj, ohrabrena z dobrimi snežnimi razmerami in s polno mero »naboja« v sebi, odpravila na rob stene. Začela sva smučati po »Prevcu«, ki pa je bil zelo zglajen od plazov. Na mehak sneg, skoraj pršlč, sva naletela šele v »Slovenski grapi«. Na koncu te grape pa naju je že čakala prva orientacijska zanka, t. i. »Škrbinica«. Na smučeh sva prečila po mehkem in strmem pobočju kakšnih 70 metrov, za katero pa sem imel občutek, da se bo kmalu »odpeljalo« v dolino... A za strah ni bilo časa. Zadovoljna sva odkrila, da je »Bučarjeva stena« zasne-254 žena. Ponekod zelo ozek prehod naju je privedel v naslednjo grapo. Na njenem koncu sva se za kratek čas oddahnila, vnovič ugotovila, da hrane nimava več, ter čakala, da se prikaže sonce skozi grozeče temne oblake. Mraz in močan veter pa sta naju precej hitro pognala naprej. Začelo se je s ponovnim prečenjem na smučeh na raz poleg »Belih plati«, kjer sva ugotovila, da bo potreben spust po vrvi, saj so bile »Bele plati« skoraj suhe. Za nameček nisva »odkrila« nobene prave razpoke za klin. Po predolgem iskanju nI ostalo drugega, kot da zatakneva zanko za sumljiv »rogljiček«. Pod »Belimi platmi« naju je prvič presenetil led. Glej ga, zlomka, kaj pa sedaj? StVERNA STENA TRIGLAVA — SLOVENSKA S MiH OCEHA; S i / S S. V, «00 m 15. i 1397 PRESMUČALA A. ZORClC -IN D. Q3RLNEC Andrej je dejal, da je pretrdo in se zlek-nil na nahrbtnik — in začelo se je čakanje na sončno toploto, ki bi dovolj ojuž-ni!a sneg. Ko je po dolgih, mrzlih urah sonce le pokukalo skozi oblake, sva se veselila njegove topline, najbolj pa moči, s katero je hitro zmehčalo sneg. Po tem precejšnjem postanku sva spet stopila na smuči, a le za nekaj 70 višinskih metrov. Prišla sva do točke, kjer je potreben tako izostren občutek za orientacijo, kot je Andrejev. Meni se nikakor ni zdelo logično diagonalno prečiti »nekam v nebo«, pa je bila to le prava smer. Z veseljem sem se spustil za Andrejem še nekaj metrov do »macesnov«, od koder je že bilo mogoče slutiti najin izstop. Po mehkem, odjuženem snegu sva od-smučala navzdol, prečila nekaj snežnih razi ter prismučala na izstopno plaznlco pod glavno steno. Ni ostalo dovolj časa, da bi si oddahnila, saj se je že večerllo. Pot naju je vodila naprej v dolino Vrat in v Mojstrano. 15. IV. 1987 sva ANDREJ ZORČIČ (AO Akademik) In DEJAN OGRINEC (AO Črnuče) presmučala v severni Triglavski steni »Slovensko smer». Spust sva ocenila s V, S 6/S 5, 800 m. NA STRMI POTI SE UTRINJAJO MISLI NA STARE LJUBEZNI BELA GORA MATJAŽ ČUK Mont Blanc. Bela gora, koliko časa je moralo preteči, da sem lahko stopil na tvoj vrh! Da, lepa so bila ta leta. Dobro se spominjam, kako se je začelo. Niti enajst let nisem imel, ko smo po uspešnem vzponu na Grintovec obljubljali, da se bomo še vrnili. Že takoj naslednji dan smo spoznali, da gore niso samo sonce, da so gore lahko tudi nevarne. Vračali smo se s Skute, ko nas je na Turški gori ujela nevihta. Takrat sem v silovitem vetru v Kotiičih trdil, da me bo odneslo. Zjutraj nisem verjel, da nam bo uspelo. Preveč nejeveren je bil V i ki je v pogled, ko smo zvečer ugotovili, da je to naša edina možnost. Minilo je nekaj let in gore so nas temeljito izučile. Na lastni koži smo pridobivali izkušnjo za izkušnjo. Veselje in razočaranje sta si podajala roke. Zgodilo se je, da je bila narava močnejša od nas. Nismo tiščali z glavo skozi zid. Prišli smo do spoznanja, da je pravočasni odstop kljub vsemu zmaga — zmaga razuma. Tam, na strmem pobočju Mont Blanc a du Tacuia, sem začet verjeti. Nebo je bilo preveč modro in volja preveč trdna, da bi nam spodletelo. Potem je prišlo prvo brezpotje. Mali Dra-ški vrh. Pol ure smo rabili, da smo s prvega, le malo nižjega vrha prilezli na pravi vrh. Nato smo le malo višje, po čisto lahkem svetu, v nekaj minutah opravili isto pot. Belina, Povsod samo belina. In modro nebo. In sonce. Sonce, tako toplo in tako svetlo, da ne moreš verjeti. Bivak na Lazovškem prevalu. Najin prvi bivak. Drugačen od drugih, a zato toliko ljubši. Takrat še nisva imela spalnih vreč, zato sva kar s postelje potegnila odeje. Mami naju je čisto resno vprašala, če se seliva. Ampak prvič je vedno najlepše. Korak za korakom. Proti cilju. A z vsakim korakom mine delček poti —- poti, ki bo ostala v večnem spominu. Kukova špica. Dolgo, dolgo sem si želel na njen vrh. In potem, nekega lepega poletnega dne, se mi je želja uresničila. Kar malce sva bila razočarana, ko sva v poznem popoldnevu prisopihala na Gulce in nisva takoj našla prostora za bivak. Potem sva le izbrskala votlino, dovolj veliko za dve spalni vreči. Sledila je noč, ena Izmed tistih, ko je preveč zvezd na nebu In ti pričakovanje ne da spati. In potem jutro. Toda kakšno jutro! To je bito jutro, ki je dano le izbranim. Jutro, ki ga do-živiš le enkrat v življenju. Celotna stena Škrnatarice je za trenutek zažarela v ognjeno rdeči barvi. Res, prizor, ki je dan le srečnemu — prizor za bogove! Strmina. Počitek. In potem spet strmina. Čudovit razgled. In pa prijatelji. Lepo je imeti dobre prijatelje. Vrh, ki je tako blizu, a vendar nedosegljivo daleč; Veliki Draški vrh. Bleščeče bela piramida, ki se čudovito sklada s temno modrim nebom. Bilo je tako mrzlo, da je rezalo do kosti. Spokojno tišino zasneženih pokljuških gozdov je motilo le tuljenje viharja. Snežne zastave so vihrale čez bele grebene. Obrnila sva 200 metrov pod vrhom. Nisva tvegala omrzlih. Samo teden kasneje sva v čudovitem vremenu dosegla vrh. Počitek pod Mont Mauditom. Počitek, brez dvoma eden od najlepših trenutkov na poti. Trenutek, ko za hip postaneš, ko se brez skrbi zazreš v daljave, prisluhneš fu//en/u viharja, s tesnobo opazuješ groz-Ijiv ples oblakov ali občuduješ razigrano igro snežink. Strme trave beže navzgor. In potem, kar naenkrat, kot bi odrezal — konec. Hodiš in hodiš, ves čas v napetem pričakovanju, 255 kaj bo ria drugi strani. In na sedlu nisi razočaran. Da, take so bohinjske gore! Polne skrivnosti, presenečenj, nežnih planik, grozljivih brezen in osamljenih vihar-nlkov. In seveda z najlepšimi planinami na svetu. Visoko v Mont Mauditu smo že. Sončni žarki prijetno grejejo in kljub precejšnji strmini uživam v hoji. Pred nami je preč-nica, za njo sedelce, potem pa ... Da, potem pa pogled, ki se ti za vedno vtisne v spomin: pogled na Belo goro... Durmitor. Poslavljali smo se od črnogorskih gora in zelo se nam je mudilo. Pa vendar smo si izprosili dve url. Le dve uri, za našo zadnjo željo. Prutaš —- gora nasprotij, zame najlepša gora v Durmi-torju. Čudovit je pogled nanj s Todoro-vega dola, nepristopna je njegova južna stena. Le malo pod vrhom, ampak res samo nekaj korakov, pa se ti odpre nepozaben pogled na bisera črnogorskih gora, Veliko in Malo Škrčko jezero. Prvi koraki nad sedlom Brenva. Zadnji sem v navezi. Spredaj so Zdravko, Tomaž in Mitja. Pred nami je zadnja, najdaljša in najhujša strmina. Odtod vodi pot samo še navzgor. Vrh je videti tako blizu, da bi ga prijel z roko. A vendar je bilo še daleč ,,, Razburljiva noč v spalni vreči pred hotelom v Dečanih. Najprej nevihta, nato srhljivo tuljenje psov vseh pasem in velikosti. Zjutraj pa čudovit dan. Mnogo sem si obetal od prvega obiska Prokletij. Na vrhu pa eno samo, veliko razočaranje. Megla; megla — ravno tako gosta in ravno tako siva kot v Ljubljani, Nič ni bilo od težko pričakovanega razgleda po Prokletijah, nič od tako željenega pogleda na skrivnostne albanske gore. Prepoved vzpona na Everest? V Nepalu proučujejo možnost, da bi od leta 1930 dalje alpinistom prepovedali vzpon na Mt. Everest (8S43 m) in Annapurno (8091 m). Le tako bi lahko naravo zavarovali pred odpadki, ki jih tam puščajo himalajske odprave. Po besedah predstavnika za llsk v ministrstvu za turizem |e Nepal že zdaj nehal izdajati dovoljenja za odprave, načrtovane po lelu 1990, zdaj pa proučujejo možnost, da bi vzpon na ta dva visoka vrhova vsaj začasno prepovedali, kar bi pomenilo nekajletno mirovanje gor£. Seveda pa bo še vedno obstajala možnost, da bodo odprave odšle na druge vrhove, na primer na Kangčendzengo (B596 m) alt Maka Iu (6481 m}. Ukrepi za zavarovanje narave so tod nujni, kajti v zadnjih nekaj desetletjih se je znatno povečalo Število alpinistov, ki se odpravijo na vrh Mount Everesta in An-napurne ali vsaj na treking v podnožje obeh gor: leta 1969 jih |e bilo 293, leta 1985 pa kar 32.720. Samo dve leti kasneje — Korab, moja vroča želja in še enkrat Prokletije. Tokrat je vse drugače: sonce, vročina, prijatelji, čudoviti razgledi... in Albanija. Res, samo nekaj metrov na vrhu Koraba, pa vendarle! Potem Derovica. Težko bi našel jezera, lepša od Deroviških. V daljavi pa kot privid — albanske gore. Tako blizu, a vendar tako daleč ... Boli me glava, moči počasi popuščajo. Višina že kaže zobe. Strmine pa noče in noče biti konec. Gran Paradiso, prvi štiritisočak. Zelo slabo je kazalo. 2eleli smo v kočo Emanuele, a smo le nemočno preganjali dolgčas v Pontu. Nič ni pomagalo: niti večkratno telefoniranje, niti Zvonetova odlična francoščina. Odgovor je bil vedno isti: »Koča je polna!« Za nameček pa je kazalo še vreme slabo ... A se nismo dali kar tako. Malo čez polnoč se je takrat začel naš dan. Več kot 2000 metrov višinske razlike nas je ločilo od vrha. !n potem je bilo treba še nazaj. Veliko je za en sam dan. Toda če je želja močna in volja trdna, ni nikdar preveč. Zvezde so nas spremljale mimo nesojene koče In še naprej, vse do višine 3000 metrov. Od tam naprej pa sonce, strmi, zračni greben — in potem vrh. Na jugu megleno morje, pod nami padalci, vsena-okrog nebeški razgledi. V daljavi pa Mont Blanc, skrivnostna Dauphineja in cela vrsta švicarskih in italijanskih štiritisoča-kov. Res, preveč je bilo za en dan! S težavo prisopiham do Zdravka. Za trenutek se ustavim, si oddahnem in se umirim. In potem vse znova. Volja je se vedno trdna in nebo nič manj modro. Nad nami pa se blešči vrh ... Prvi poizkus. V lepem sončnem vremenu smo prilezli v kočo na Gouterju. Namesto prenočišča so nam pokazali na pol razpadlo barako. Imenitno smo se zabavali, ker so našo »depandanso« vztrajno zamenjevali za stranišče. V smehu smo jim pokazali, da bodo vseeno morali Iti še nekaj metrov naprej. Čisto drugače pa je bilo ponoči. Skozi številne špranje je pihalo kot za stavo in ob vsakem močnejšem sunku nas je skrbelo, da se ne bomo zbudili nekaj sto metrov nižje. Zjutraj pa — komaj smo naredili nekaj korakov, že nas je orkanski sunek pometal po tleh. Nato smo obupno lovili ravnotežje, vse dotlej, dokler nas ni naslednji sunek zopet vrgel v sneg. In potem tako naprej. Korak za korakom. Vse do 4600 metrov ... Ni se lahko bojevati z vetrom. Preveč bi bilo lepo, da bi nam že prvič uspelo. Zadnji koraki proti vrhu. Težki, a vendar odločni. In potem vrh. Sreča v očeh prijateljev, krepak stisk rok, nasmejani obrazi. Nad nami pa le modro nebo. še IZ SPOMINOV PLESN1KOVEGA PETRA ČEŠNJE NA OKREŠLJU VALENT VIDER Ko postane človek star in ne more več delati, začne živeti od spominov. Pojavljajo se nenadoma, preidejo, za njimi prihajajo drugi — in tako se zvrsti minulo življenje, kot bi ga imel človek na dlani pred seboj. Ne po vrsti, kakor se je dogajalo, ampak razmetano: zdaj ta, zdaj oni dogodek, vse do ustaljenih zadnjih dni. Nekaj takih mojih spominov je Planinski vestnik že objavil. Tako, kako sem si že otrok iz družine z 19 brati in sestrami začel iskati zaslužek — kakšen fičnik, ki mi ga doma niso mogli dati. Učil sem se skromnosti, a veselja in zadovoljnosti tudi v težavah in stiskah. Tako sem študiral za kožarja, napredoval za hlapca. Iskal pri planinskem društvu zaslužka kot varuh ali oskrbnik, nosač, vodnik, graditelj planinskih poti itd. Potem sem služil pri kmetih, delal kot gozdni delavec in planšar (majer) in na starost spet pri planinskih poteh okrog Okrešlja in Klemenče jame. Državna meja, ob kateri sem delal, mi je bila vedno odveč, saj sem jo moral kot hlapec že zaradi živine večkrat prestopiti. Tudi kot vodnik planincev in turistov nisi mogel ločiti planincev od »planincev«. Tako se mi je življenje sukalo vedno okrog meje in ljudi ob njej. Moja rodovina v Plesti je bila, kot številne solčavske, tesno povezana z ljudmi na Koroškem. Moja stara mama se je kot vdova z majhnimi otroki poročila z Janezom Piskernikom, po domače Kundi-jem iz Železne Kaple, ki je bil skrben očim in varuh. Ko je leta 1888 najstarejši sin Janez Plesnlk postal polnoleten in prevzel domačijo, se poročil In z nami otroki nadaljeval rod v Plesti, je Janez Piskernik za sebe zgradil novo hišo pod Opalenkom tik ob kraju, kjer je sedaj planinski dom oziroma Dom v Logarski dolini, Piskernik je sprejemal tujce v oskrbo, jih vodil po gorah in ko je leta 1915 umrl, je ostalo hišno ime Piskernikovo zavetišče. Piskernik je bil prijatelj in sodelavec dr. Frischaufa. Zgradil je dve planinski koči na Okrešlju, gradil planinske poti, sam je trasiral cesto iz Logarske doline v Železno Kaplo. Gradnjo je preprečila i. svetovna vojna. Prvi je z dr. Frischaufom prišel na vrh Mrzle gore in s Franom Kocbekom po grebenu z Jezerskega sedla na Koroško Rinko — Križ. Sorodstvene in prijateljske vezi s Pisker-nikl v Kapli so ostale tudi po njegovi smrti. Vse do danes se jih rad spominjam, v oporo so mi bili v težkih dneh. Vredna članica Piskernikove rodovine je bila tudi znanstvenica, botaničarka dr. Angela Piskernik. Poleg sorodstvenih in planinskih vezi ter še drugih vzrokov je bila s plebiscitom izsiljena državna meja zame udarec in še ni našla priznanja v mojih očeh. S pokojnim Tovstovrškim Jožem sva klesala stopinje v skale, zabijala kline in napeljevala vrvi na novo grajeni in izpostavljeni gorski poti na Koroško Rinko. S to potjo smo se izognili poti prek avstrijske meje na jezersko stran, ki je bila prepovedana. Z vrh Mrzlega dola ali Savinjskega sedla sva gledala na drugi rob in vmesni avstrijski svet — gornji del Presteralša. Pri počitku na teh poteh sem rad opazoval gamse, orle, kavke, ruševce, bevke In vse tiste druge planinske ptičke, ki tako lepo pojejo, kako so mejo preletavale brez vseh težav. Videl sem, da so rože na obeh straneh meje enake, da se oblaki In megle ne menijo za mejne kamne, pa sem si mislil: ti ubogi človek, ki si ja gospodar zemlje In vse narave, ali kot so včasih rekli, krona stvarstva, pa bi ne smel prek roba skal na drugi rob? In tu v gorah ni njive pšenice, da bi jo gazil, In nič drugega, da bi se delala škoda, sam kamen, ki se ga noga ne prime. Doline treh dežel in njih ljudje istega rodu — le kdo bi jim smel in mogel vzeti pravico, da pridejo skup? Nebo in zemlja si prideta tu naproti, le človek si déla iz Križa križ in težave. Požvižgal sem se zato na mejo in ker takrat okolje Mrzle gore ni bilo zastraženo, sem živel kot gams in ptič na tej in na oni strani. Tudi Mrzla gora mi tega nI ubranila; poznal sem jo na obeh straneh. Lovec, posebno divji, plezalec In skalaš, vodnik in tihotapec-švercar mora pač tudi tvegati. Gore, gamsi in vsa druga divjad, zelenje, cvetje in drevje v gorah pa je bilo moje veselje. Rad sem se mudil na Okrešlju in v njegovih stenah, opazoval In žival z naravo, kakor sem bil naučen na rojstni domačiji v Plesti. številne nesreče sem doživljal, saj ni bilo leta brez njih. V stenah Mrzle gore je večkrat kdo našel smrt, ne samo planinec ali tihotapec, ampak tudi ubežnik. In zgodilo se je, da sem koga rešil, ki se je zaplezal v stenah, ali pa ga vodit varno naprej na drugo, koroško stran. O tem sem seveda molčal kot riba, a zvedelo se je in so presodili in mi naložili za pokoro šest let sedenja. Toliko so torej bila vredna moja pota čez mejo. Takoj sem nastopil novo službo, a tokrat daleč od meje. Tudi sedeti mi ravno ni bilo treba. Vedeli so za moje delo v gorah in morda so me prav zato »povabili« v Zi- 257 rovnico, da sem na 60 metrov visoki za-gradbi Save za hidrocentralo preskušal ravnovesje, živce in mišice. Tudi po 340 vreč cementa sem prenese! na dan, da smo ga zamešali v beton. Pot s samo-kolnico — gor in dot, sem in tja — mi je nadomestila prejšnja planinska pota. Trdo delo je bilo to, prav ml je prišla utrjenost iz moje prejšnje vaje v gorah. Tudi v temi smo delali in ko je nekoč zmanjkalo električnega toka, sem slabo ocenil višino kamna, ki sem ga dvignil nad sabo; vrnil se je in mi izbil zobe. To je bila življenjska poboljševalnica. Nisem bii v slabi družbi, saj sta v moji skupini ob meni delala tudi nekt zdravnik in profesor, oba prav tako na poboljševalnem delu. Ne vem, kako sta si onadva zaslužila to izjemno delo. Naše poboljšanje je bilo zagotovljeno tudi vsled slabe hrane, ki smo jo dobivali. Merili so nam jo v kalorijah in vitaminih ter drugih učenih dodatkih, le zabeljeno je bile slabo ali nič. Dosti raje bi ime! čisto navadne žgance, mleko in konec klobase kot vso tisto navlako, za katero tudi želodec večkrat ni vedel, kam bi z njo. Moje delo med NOV v Solčavi in na Koroškem, vsa moja takratna pota za cilj osvoboditve, vse to mi pri odmeri pokojnine nI bilo posebej priznano. Niti nisem prosi! za to. Pač pa so mi mojo šestletno pokoro za tihotapljenje ljudi po vojni znižali na tri leta. Tako sem za delo po vojni le prišel do dvojnega priznanja delovne dobe — in še zaslužil sem od 200 do 1400 starih dinarjev na mesec. Zaposlil sem se spet pri obnovi požganega Planinskega doma v Logarski dolini. Nepričakovano je nekega dne prišla kolona avtomobilov mimo nas v Plest. Na obisk je prišel maršal in tovariš Tito. Z vsemi se je prijazno razgovarjal, z bratom Francem, gospodarjem v Plestl, sta streljala v tarčo, tudi fotografiral se je z vsemi domačimi. Za! mi je bilo, ker nisem prišel zraven; sem bil pač na delu In nisem vedel za to. Ko sem ga prvič videl na sliki, se mi je Meddržavno plezanje 2e avgusta 1935. leta je »Sächsische Zeitung« poročal o skupnem uspehu sovjetskih in ameriških alpinistov na Piku Pobede. Bolgarski časopis »Echo« je lansko jesen poročal o sovjetsko ameriški odpravi na Elbrus, Ii redno podrobno pa je sovjetski časopis »Turist« oktobra lani opisal skupen ameriško - sovjetski vzpon na Mount McKinley (6193 m) na Aljaski. Ameriško sovjetska odpiava je l|a gor splezala po zahodnem grebenu in deloma po novi smeri. Na vrh Je prišlo deset udeležencev, ki so na najvišji točki razvili zastavi obeh drŽav. Med vzponom In pozneje so Imeli člani odprave vrsto prijateljskih srečanj v vaseh in mestih. Kot poroča vzhod n one rnäka revija »Der Tourist«, naj bi se »dialog na gori« med ZDA In SZ nadaljeval. zdel tako znan, a nisem vedel od kod. Na misel mi je prišlo: kaj če sem tudi njega kdaj vodil čez mejo? Zvedel sem, da se je že pred vojno poslužil tihotapca kot vodnika prek meje tam nekje pri Jezerskem ali Tržiču. Tako sem še danes skoraj prepričan, da sva se s Titom že nekoč videla In da me spomin ne vara. Med NOV smo se navadili, da ni bilo za nas nikjer ne pregrad in ne mej; zato da so vse gore naše in svobodno smo torej domači fantje in partizani povsod jagali. Posestnika Murn in Ank z Jezerskega sta imela del posestva tudi na koroški strani in tako tudi svoj lovski revir na obeh straneh meje. Pri skupnem delu za NOV in v partizanih pa so bili nekdanji pretepi med lastniki revirja in krivolovci pozabljeni Ne bom opisoval, kje povsod smo prišli skoz, da bi tega spet kdo ne poskušal in se ponesrečil. Povem le, da je vse Pre-steralše imeniten kraj za gamse in vse ljubitelje narave, ki si želijo miru in tišine. Globočica, Prask in druga le domačinom znana imena povejo, čeprav niso nikjer zapisana, da je to naš slovenski svet in da so napisi na bajti v Presteraišu od nekod prineseni, bajta pa naša, domača. Tudi ime Presteralše je pravo ime za ves nad skalnim skokom v Belsko Kočno nenadoma razširjen, razprostranjen svet med Veliko in Mafo Babo, Mrzlo goro, Savinjskim in Jezerskim sedlom. Pokojni Petrov Lenard iz Logarske doline, pastir in lovec še stare sorte, je nekoč v bajti pod Ojstrico zapisal, kar bi tudi jaz še rad zapisal — če bi ml še bilo dano — v bajto v Presteraišu: Bajta In trata, / spominov bogata, I spominov, ki v srcu / kot cvet jih gojim. / Planinca, povedi, / zakaj mi v ti bedi / ni moči, da vate / vso bol potopim? Meni je ta ljubka bajta v Presteraišu še posebno drag spomin na neko nekdanjo pot. Ko sem še delal na Rebercl pri Železni Kapli, sem bil nekoč povabljen na obiranje češenj v Šmartno ob Paki. V stiski za živež sem si jih res šel nabrat polno locnato košaro in sem jih prinesel v Solčavo. Tu bi lahko ubral najbližjo pot nazaj na Koroško, a si nisem mogel kaj, da ne bi šel pogledat še med svoje gore, v Plest, na Okrešelj in prek Savinjskega sedla v Presteralše. Tam sem se čez noč v bajti od težke in nerodne nošnje odpočil ter s košaro češenj, že precej olajšano, sestopil čez Prag v Kočno, Belo in na Reberco. Češnje na Okrešlju in v bajti v Presteraišu in planina in bajta so mi ostali v najlepšem spominu, saj sem imel gore vedno rad, češnje pa tudi. Spomin na dobre, sladke češnje na tej gorski poti mi še sedaj sladi kraj moje 80 let dolge življenjske poti. Želim, da bi tudi vsi drugi planinci — ljubitelji gora in vsega planinskega užlli veliko dobrih, sladkih češenj na svoji življenjski poti. LJUBEZENSKI SPEV GORI UTRINKI NAD DOLINAMI BORIS OGRIZEK Grem se pogovarjat z gorskimi kavkami. Zdi se mi, da me razumejo. Pridružil se bom tropu gamsov. Ah, ti encijani in ta rododendron! Kar razganja me, kar kvišku bi vzletel. V nedeljo zjutraj so sosedi morda nejevoljni. Ali pa so se že navadili, ko vsako nedeljo nekdo zaloputne vrata in preska-kovaje po dve stopnici divja navzdol. V kvedrovcih je vse pač še glasnejše. Adijo, ve nedeljske domače živalice, ki se samo obrnete v postelji, da ujamete še minuto ugodja, preden se boste leno vzdignite, da prižgete čudežno steklenico, iz katere bučljo svetovni dogodki'. Ne, v gorah se nihče ne vznemirja, četudi preskočiš po tri stopnice naenkrat. Zdi se, kot da črna kavka povzame igro. Tudi ona se igra v vetru. Pa gamsi. Zvečer bom ves blaženo utrujen, ko bom z odsekanimi nogami sedel v avtobusu in gledal skozi okno nazaj v vse tiste hribe. Kaj pa vi veste, ki prihajate z obiska na deželi rahlo okajeni in pomalem kvantate! Morda ste svakinjo nekam vščipnili — toda gora ima daleč večjo... in to sem ščipal jazi Ah, gora, zakaj si tako hladna! Samo jemlješ. Tako si nečimrna. Hočeš novih in novih dokazov. Nikdar ti ni dovolj. Kot prava ženska si. Vse bolj me razvnemaš, da pozabljam na vse, samo da bi prišel bližje k tebi, da bi se povzpel na tvoj vrh, ti utrgal skrivnost. Mnogo jih še skrivaš, kajne? Tuje lepotice so resda posebne; tudi o tem nam poročajo. Toda meni so zaenkrat predvsem domače všeč. Vodiš me in mi pripoveduješ zgodbe iz pradavnine. Iz rokava jih stresaš, vedno nove in nove si izmišljaš. Iz svojega drobovja jih jemlješ. Kot poslušnega otroka me vodiš. Treba se ti je samo predati, te poslušati, te piti z vsem srcem in z vso dušo. Odkrivam skriti de! lastnega jaza. Kjer tišina šepeta, se tudi naš prestrašeni jaz oglasi dovolj glasno, da ga začujemo in se ga ne prestrašimo, pa tudi on se nas ne ustraši. Saj niti ni tako plašen, tale jaz! Treba mu je samo dati možnosti. Žižl ima eno leto in tri kilograme. Ter čuden okus. Trza samo na stokitaše: konje, bike, bernardince. Na Kofcah se moram pred bikom umakniti z njo kar na lestvo ob trhli smreki. Toda tudi lestva je trhla — in bik mrko praska svoj vrat ob njo. Na bivaku »dva« drgnemo ponve, da bi se lepše svetile. Hočemo pustiti bivak urejen. Največji lonec, ves nov in bleščeč, se izmuzne in odskače nekaj sto metrov navzdol. Ne da se hkrati občudovati Triglava in loščiti lonca. Skočim po posodo, ki ni podobna sama sebi, Železarjem napišemo opravičilo. No, ja, Imamo pač vzrok, da se prihodnjo nedeljo z novim loncem še enkrat podamo v ta raj. Da so lasje občutljivi na elektriko, je znano. Manj pa je prijetno, če to preizkusite na sebi. Na primer v snežnem kotlu ob vratu škrlatice. Točno tri sekunde traja od prvega gomazenja v laseh do bliska. Verjetno sem tedaj porušil kar vse rekorde, ko sem divjal iz nevarnega snežnega območja navzdol. Ustavil sem se šele pri »Štirici«. Ali pa tole: vse od doma nosim pasterizirano mleko, v steklenički, po! tekoče. Na vrhu Razorja si ga mislim privoščiti. No, steklo pač ni tako trpežno kot jaz in v nahrbtniku je vse mleko že razlito po mojih oblačilih. Sneg popije ostalo In namesto mleka imam sladoled. Zakaj pa ne? Obleka, ja no, to bo pa doma že uredila bioipsa! V gorah za rnalenkostnost In natančnost take vrste ni prostora. Tako mislim tudi takrat, ko šest ur gazim sipek sneg od Kališča do vrha Storžiča. Do pasu mi je in čez. Ali ko se pogrezam v moker sneg, prav tako do pasu, pri sestopu od Jezerc za Vršičem v Tamar, Smeh je tudi v gorah, toda to je prej poezija. NI običajen kvantaški humor. Če bi hoteli takega, ne bi silili gor, ampak bi zavili v prvo oštarijo. Življenje na visokih vrhovih Rekorda v dolgotrajnem bivanju na velikih višinah pripadata dr. Nicolás u Jaegerju na Huasca ran u leia 1379 (60 dni na višini 6766 m) in Spancu Fernandu Garrldu na Aconcagui leta 1966 (63 dni na 6950 m). Na najvišji točki Alp, Moni Blancu (4806 m), je lansko poletje bival 54 dni Italijan Marco di Franco. Živel Je v šoloru, ki so ga obiskovale množice turistov na poti na Moni Bianc v jubilejni sezoni. Od 27. Julija do 4. septembra 1986 je na vrhu Moni Blanca 40 dni (aboril španski hrlbolazec Jesuy Fernandez Domínguez. Opazovanja let) planincev so velikega pomena za višinsko medicino. Femando Garrido je v Španiji izdat svoj dnevnik z Acón cague z naslovom »7000 metros — Diario de supervivencia« (založniška hiša Martinez Roca, 1987), Pokojnina za vdovo Vdovi Norgaya Tenslnga, ki Je skupaj s Hilla-ryjem prvi na svelu priplezal na vrh Mount Everesta, Je Indijska vlada dodelila častno mesečno pokojnino v višini tisoč indijskih rupij. Njen mož Tenslng Je umrl 9. maja lani. PLANINSKI VESTNI K H^^H^MMMMMM POTI BREZ MARKACIJ, KJER BOSTE KOMAJDA KOGA SREČALI ŠMIKLAVŠKI HRIBI BOŽO JORDAN Za gričevnatim obrobjem južno od glavne ceste Žalec—Vransko se dviga med Mrzlico in Veliko planino Reško-Smlklavško-Šentlenarško hribovje, ki sodi v severni del Posavskega hribovja. Najvišje vzpeto-sti so zgrajene ¡2 triasnega apnenca, ponekod tudi dolomita in pokrite v precejšnji meri z gozdovi. To so med drugimi Velika (Cemšeniška) planina s planinskim domom in najvišjim Črnim (Velikim) vrhom (1204 m) (Z, TV, S), Gunova glava (926 m), Krvavica (909 m) (S), Brložen (851 m), Ki-sovec (1029 m), ki ima nad Gunovim domom počitniško hišico Ferralita in nižje Zajčevo kočo, Skrabarjev vrh (850 m), ki ga loči preval Ceren (okoli 780 m) od Kukla (875 m) z razgledno Popelovo skalo na južnem pobočju, Reška planina (925 m) (S, plan. dom), Goljava (836 m) (S, lovski dom), Mrzlica (1122 m), Kamnik (861 m) (S, bivak) in Gozdnlk (1092 m) (S, bivak). Čez Šmiklavške hribe vodijo poti iz Spodnje Savinjske doline v naselja Črnega revirja. Svoj čas so jih uporabljale savinjske branjevke, ki so prodajale na trboveljskem trgu, in delavci, ki so tod hodili na delo, pa domov se vračajoči gornjesavinj-ski splavarji iz južnih dežel, Z vlakom so se pripeljali bodisi do Trbovelj bodisi do Zagorja, od koder so šli peš čez Posavsko hribovje (Sv, Lenart) v dolino Bolske, prek Vranskega pa so nadaljevali pot čez Vologo (od leta 1984 je do tu že asfaltirana cesta, leta 1985 so širili kolovoz do Lipe) na preval Lipo (722 m) v Zadrečko dolino. Šmiklavško hribovje je bilo s to svojo lego In prehodi med Črnimi revirji In Celjsko kotlino med NOB pomembno; morda je imelo in ima kakšen pomen tudi v planinstvu. Tod je nekaj označenih planinskih poti, vsaj od leta 1972, ko so odprli Savinjsko planinsko pot, sicer pa je dovolj poti za spoznavanje tega predela s pomočjo karte. Če se pelješ iz Celja proti Vranskem, lahko pri Gomilskem zagledal skrito cerkev v objemu treh lip na razglednem severovzhodnem pobočju Škrabarjevega vrha — cerkev sv, Miklavža (618 m). Na Gomilskem ob glavni cesti opaziš oznaki za Smiglovo zidanico (390 m), ki stoji na južnem pobočju Smigiovega hriba (418 m). Pot do nje z Rezane čez Grajsko vas je po asfaltni cesti vse do oskrbnika. Dobro je označena, saj ima tudi planinske markacije. Ob obletnici konference (1978) v tej zidanici so označili pot iz Prebolda. Najprej je bila pot označena s črkama ŠZ 260 (= Smlglova zidanica) in spodaj z belo Sv. Miklavž na TIsovni ravni, zadaj Savinjska do- (Foto: Božo Jordan) in rdečo črto (se še kje vidif). Že ieto zatem je dobila osnovne slovenske markacije (PV 1979/479). Vsako leto je sedaj pri tej zidanici prvomajsko srečanje žalskih občanov. Od tu naprej se lahko napotimo v Šmiklavške hribe. Prvotno označena pot je šla s prevala (397 m) po stari poti na Kladnikovo razpadlo in sedaj že pozabljeno domačijo na zahodnem pobočju Tolstega vrha (750 m) in zgoraj zavila čez Selščlco, ki izvira pod Strnikom (845 m), proti Jesihu. Sedaj drži označena pot po na novo zgrajeni cesti od prevala nad desnim bregom, zavije čez Selščico in se dviga v zavoju. V jesenskem času je z nje razgled, v času zelenja pa le tu in tam med krošnjami dreves. Ko smo pod Jesi-hovo domačijo (na nekaterih kartah Zavrl, domačija je na severnem pobočju Plani-nice, 689 m), krenemo desno in s tega dela poti se nam odpre pogled na dolino. Skozi gozd pridemo do mogočne samine Lobnikar (žal opuščena, kosijo še!), od koder je lep razgled. Po gozdu gremo rahlo navzdol in smo pri Zavrlu (Marija Reka 33, 675 m). Mimo njihovega kozolca se povzpnemo še malo v breg po razglednem delu poti in smo pri smerni tabli, cd koder je lep pogled na cerkev sv. Miklavža (prvotno imenovani cerkev sv, Nikolaja na TIsovni ravni, prvič se omenja I. 1483) in raztresene domačije. Krenemo s poti levo na stezo In vkrebrica po gozdu nas privede na sleme. Tu je na novo nadelan preval čeren z novo vozno potjo. Označena pot krene levo po južnem pobočju nad Požbalom. mimo Popelove kapele, njihove razpadajoče domačije, precej naprej mimo novega vikenda in cerkve navzdol do planinskega doma pod Reško planino (ki je bil nekoč šolal). Od kapele naprej je to del Savinjske poti. Ce se ti pa zahoče malo neoznačenih steza in poti, kreni levo (vzhod) po starem kolovozu (798 m), ki se kmalu cepi. Levo po severnem pobočju pelje na sedlo med Strnikom in Reško planino, desno je spust na Požbala (na kartah Pošebal), Kar naprej po slemenu sledimo slabo stezo. Le kakšnih 10 minut hoje — in smo na Kuk-lu (875 m). Z njega zavijmo desno na ri-gelj do razgledne Popelove skale. Razgled na jug seže do Kuma (dolina Konj-ščice je pod nami), na Javor (vlečnica), sv. Lenart, dom ZB na Vrheh, Klsovec, Veliko (Čemšeniško) planino, na Brložno — pa še kam. Vrni se nato na sleme in pojdi dalje proti vzhodu! V koprivah se boš morda spotaknil ob višinski kamen (925 m, Reška planina). Od stare bukve malo naprej, ki jo je podrl vihar nad poseko, je lep razgled na Savinjsko dolino. Greš še naprej in prideš do obledelih markacij, ki naj bi vodile do razgledne točke na kraju gozda nad jaso. Če si se naveličal take hoje, pa kreni kar pri markaciji desno navzdol in si pri cerkvi sv, Marije nad planinskim domom in pri smerni tabli za razgled. Ce te je prevzel pogled na miklavško cerkev in domačije ter nisi opazil na nizki hruški smerne table za planinski dom pod Reško planino, jo mahaš po poti proti cerkvi — in je tudi prav. čez gozd si pri križu nad cekvijo. šele sedaj vidiš, zakaj se iz doline tako slabo vidi. Pojdi do nje in se z »ravni« razglej nad dolino! Tudi nazaj se lepo vidijo strehe Lobnikarjeve domačije. Dalje greš po cesti čez skoraj neopazen preval na severno pobočje Škrabarjevega vrha. Zgoraj je ograjen pašnik (Planina). Mimo Škrabarjeve domačije (Miklavž pri Taboru 27, lesena hiša, 690 m) greš še naprej po cesti. Za gozdom je na levi visoka preža nad dolinico. S težavo boš opazil pod cesto kapelo in za njo že prej vidno domačijo. Cesta drži naprej v Tabor mimo lovske koče in je označena (opis v Vodniku po Posavskem hribovju). Kreni s ceste levo mimo kapele in Za-konjškove domačije (Sv. Miklavž 29) nad gospodarskim poslopjem na gozdni kolovoz, V gozdu na skali prebereš: Tehnika Cankar (ta pot je bila prvič označena ob otvoritvi obeležja). Spodaj smo na razpotju. Levo gremo v breg mimo razpadajoče Skutnlkove domačije in nad njo k obeležju tehnike. Kakšen razgledi Vrnimo se nazaj in malo nad Skutnikom krenemo levo po vkrebricl po južnem pobočju. Pot nas privede do Krivčeve domačije (141 let stara hiša, tako so mi povedali; 677 m). Od tod hodita sinova vsak dan na delo v SiP, in sicer peš do Lok ob Konjščici. Pred njo krenimo levo v breg do soseda Zlmoharja in po novo nadelani poti mimo Htadeta (= Puberja, vetrnica poganja vodno črpalko!), pa smo na prevalu Čeren. Tako smo obhodili Škrabarjev vrh. Od obeležja TC mimo Skutnlka se lahko spustimo v dolino Konjščice. Mimo domačij gremo navzdol do mostu, kjer je smerna tabla: Zajčeva koča. Po novo nadelani cesti se vzpnemo pod Letejem, čez Letejev graben in iz gozda smo na Čelu. Kako lep je razgled na Reber! Smo pri Veterškovi domačiji. Na steni je spominsko obeležje kurirjem TV 26 S. Nad domačijo je razcep poti; markirana krene levo do označenega razpotja v gozdu (napis: Tabor, Zajčeva k.). Desno se počasi vzpenjamo in ponovno prečimo Letejev graben. Zgoraj se priključimo na označeno pot nad Zgornjim Zabrložnikom (mimo njega drži stara označena pot iz Lok) in pod šnepom. Pri njem je razpotje. Na stari lipi desno kaže napis do Zajčeve koče, ki so jo preuredili taborski planinci iz Zajčeve domačije, in naprej na Krvavico oziroma mimo Guna na Veliko (Čemšeniško) planino. Naravnost naprej pojdimo mimo križa pod velikim kostanjem in mimo Toma-ževca (Loke 44) na zgornjo cesto ter po nji do doma revirskih in savinjskih borcev na Vrheh (911 m, kraj se je prej imenoval Sv. Lenart). To je ta znani prehod iz ene v drugo dolino (893 m). Mimo cerkve in po severnem pobočju drži označena cesta pod smučarsko vlečnico Medvednlca le do Uran-karja. Cesta pelje dalje mimo Pri Lizl (napisano na kartah: Prilezi!) pod preval Vrhe ali Pri križu ali Prečna (728 m), kjer prek vodi cesta Iz Prebolda proti Trbovljam. Od Urankarja krene sedanja Savinjska pot na sever do Popelove kapele in dalje desno proti planinskemu domu (vzhod), levo pa na Čeren. Nekaj pred Urankarjem pride tudi cesta iz doline Konjščice. Tako smo obhodili še drugo pobočje in zaključili pod razgledno skalo in nad povirjem Konjščice, ki nastane iz več grabnov. Ti grabni so do leta 1958 poganjali mline, po povodnji tega leta pa jih niso več obnovili. Najkrajši dostop (vendar neoznačen) do šmlklavške cerkve je z Grajske vasi. Pri smerokazu sredi vasi za zidanico krenemo mimo cerkve in za njo ob spomeniku padlim v prvi svetovni vojni po asfaltni cesti proti jugu ob potoku Reki navzgor. Malo za koncem asfaltne prevleke se cesta cepi levo (vzhodno) mimo Jamroviča 261 do Lobnikarjeve zidanice (405 m), desno (jugozahod) čez most do Mrzela gremo lahko mi in od tod po stezi mimo opuščenih vinogradov do Mežnarja (385 m). Novo zgrajena cesta pelje ob Reki in kmalu zavije desno lepa vkrebrica do Mežnarja. Časovno skoraj ni razlike. Če tu ne bi zavili in bi šli dalje ob potoku po Dolgani, bi našli osušeni Orni potok, kjer je bila nekoč na obeh straneh pot do Kadunca — danes se le težko sledi. Po soteski navzgor pridemo do Pekla, levo pred njim je tudi skoraj suh Beli potok. Mežnar je imel že prej cestno povezavo s Tabora. Na drogu je od 1978. leta obledela smerna tabla: Smiglova zidanica. Tu je nekoliko teže poiskati pot naprej, vendar se stari kolovoz le najde. Nad gospodarskim poslopjem ob kraju gozda (JV) in dalje po gozdu kolovoz privede ped Stajnerja (okoli 15 min., 515 m; cestna povezava od Mežnarja pa terja skoraj uro hojel). Tu sta dve možnosti. Če gremo dalje po gozdnem kolovozu pod njim, smo kmalu pod jaso, ki jo še kosš, in nad dolinico Črnega potoka. Ko ga zgoraj pri koritu prečimo, smo pri Kaduncu (556 m). Mimo dobro ohranjenega kozolca gremo v breg (J) po gozdu in stopimo Iz njega na travnat svet skoraj pod cerkvijo. Ka-dunc je sedaj povezan s traktorsko potjo čez Štuk navzgor do Kališnlka (Z). Če smo se povzpeli za sadovnjakom do Stajnerja, smo prišli pri kozolcu na vozno pot. Cesta drži navzgor po odprtem, skrbno obdelanem svetu z enkratnim razgledom nad dolino. Ko zgoraj stopimo v gozd, je kmalu levo steza — bližnjica do Kaiišnlka (640 m, Miklavž pri Taboru 22). Kmetijo obnavljajo. Tu poiščemo stezo nad dolinico, ki se spušča h Kaduncu in nas privede do klopce. Vsedimo se: pred nami je obdelana dolinica od cerkve do Kisovarja, s klopce lahko opazujemo Reško planino, Kukel, preval Čeren in pred nami je Škrabarjev vrh. Vse smo že prej spoznali. Pojdimo še do Kisovarja! Na steni je spominska plošča. Stopimo po dovozu na cesto in do križa. Od njega je lepa vkrebrica na čeren, je pa prek planine tudi kolovoz do tja (celo za fičke!). V 10 minutah si na prevalu, kam naprej, je pa tvoja odločitev. Morda po sledi branjevk, morda splavarjev, morda borcev? Pa srečno pot! VIHARJI NAD ACONCAGUO Avgusta 1981. leta Je japonski plezalec Tsuneo Hasegawa opravil prvi zimski vzpon po mogočni Južni steni na Acon-aguo in med vzponom postavil tri višinske tabore. Drugi zimski vzpon, ki je bil povrh vsega še solo, je opravil septembra 1986. leta španski alpinist Fernando Ruiz, vendar je imel veliko smole in veliko izrednih neprijetnosti. Dne 8. septembra Je začel plezati s Juanom Antonlom de Lorenzom, ki pa se je kmalu vrnil. Od 9. septembra je Fernado plezal sam, postavil štiri bivake ter kombiniral francosko smer iz leta 1954 z Messnerjevo varianto (»ruta sudtirolesa«). Bil fe pet dni In pol v steni, dne 13. septembra pa fe dosegel greben med obema vrhovoma Acon-cague. Zadnji dan se Je veter zelo okrepil In divjal Je pravi vihar, ko je veter pihal tudi s hitrostjo do 200 kilometrov na uro In ko Je bila temperatura 40 stopinj pod nlčio. Fernando je sestopal po severni strani, kjer je preživel izredno neprijetno noč v porušeni koči »Independencia«, nakar Je še šest dni čakal v koči »Berlin« brez vode In hrane na Izboljšanje vremena. Roke in noge so mu močno pomrznile. S Plaze de Multas je moral naposled še 38 kilometrov pešačiti do avtomobilske ceste. Fernando je sicer prišel na vrh, ven- dar je to plačal z nekaj prsti na rokah in nogah, ki so mu Jih morali ampu- Odlikovanja za gornike Arne Naess ml., norveški mulllmilrjonar, ki ž/vl v Angliji, vodja uspešna norveške odprave na Everest lota 1985 in eden izmed njegovih osvajalcev, je postal od 11 kovanec svoje države. Na norveškem veleposlaništvu v Londonu je prefel kraljevsko norveško odlikovanje za zasluge. Arneja je na podelitvi spremljala njegova žena Diana Ross, svetovno znana pop pevka. Norveška odprava, ki Jo Je vodit njegov oče Arne Naess st., je v letih 1950 in 1964 opravila prvi vzpon na Tirlč Mir (7706 m) In Vzhodni Tirlč Mir (7632 m). t m * Relnhold Messner Je leta 1986 postal častni član Italijanskega alpinističnega kluba (Club Alplno Italiano). Francoska akademija za šport mu Je podelila »Veliko nagrado 1986« kot najboljšemu športniku leta. Kot poročajo časniki, Je nagrado pre|el 28. aprila v Parizu. Toda po glasovanju v njegovi državi, ki ga Je izvedla »Gazzetta delto Šport«, je bil Messner šele tretji; prvi Je bil Argenllnec Diego Maradona. Paula Bauerja, ki je 29. decembra 1966 praznovat 90. rojstni dan, so odlikovali v eksklu-zivnem Avstrijskem planinskem klubu (Oster-relchlscher Alpenklub) tako, da je postal njihov častni član. Paul Bauer je bil Član Jn vodja nemške odprave na Kangčendzengo jn Nanga Parbat v letih 1929 do 1936. Napisal Je nekatera klasična dela, kot 30 »V boju za Himalajo« (1931), »Za Kanč« (1933), »Boj za Nanga Parbat« (1955) in druge. Knjigo »KanČ« je v Los Angelesu Olimpijski komite nagradil z zlato medaljo. O LETOŠNJEM TEČAJU ZA »ZIMSKE« MLADINSKE VODNIKE KAMERA JE ZABELEŽILA SKORAJ VSE MATEJ ŠURC Komna! Poleti je ta visoka planota nad Bohinjem en sam blodnjak hribčkov in globač, na gosto posejana s temno zelenim rušjem, v snegu pa se njena podoba spremeni. Postane bleščeča pravljica, neskončna puščava beline; pravi smučarski raj. Zato ni naključje, da je bila letos Komna zopet gostiteljica planinskim smučarjem (ali smučarskim planincem, če hočete), ki bi radi opravili tečaj za mladinske vodnike v zimskih razmerah. Tokrat je imela mladinska komisija pri PZS, ki pripravlja to zadevo, pri izbiri kraja in časa precej srečno roko. Nekaj zadnjih let je tečaj namreč potekal tudi na Uskovnici. Saj ne rečem, da tod ni dobrega izhodišča za tumosmučarska potepanja, toda trikrat na teden iti samo skozi Konjščico je res že kar mučno. Komna je vseeno — Komna! Tukaj pot do vrhov ne vodi zgolj v eno smer. Če pri Koči pod Bogatinom, ki je tokrat, sredi malega travna (od 11. do 18. 4.), ponudila toplo zavetje 26 učencem in učiteljem, obrnemo proti jugu, so lahko naši cilji Podrta gora, Tolminski Kuk, Zeleni vrh, hoja proti zahodu pa nas pripelje na Vratca in morebiti na Mahavšček, Bogatin ali (če na Vratcih zavijemo desno) na Lanževico. Slednji vrh je lahko izhodišče za obisk Kala ali pa malo bolj oddaljenega in tudi višjega Čela. Prav te hribe in gore smo obiskali sredi letošnjega aprila. Pa nismo šii skupaj; razdelili smo se bili v dve skupini, ki ju je ločila različna opremljenost — predvsem v smučarskih vezeh. Ni težko ugotoviti, koga bi kdo čakal, če bi hodili skupaj. O zavisti bi tu ne govoril; vsak ima svoj okus, svoje želje in svoje (tudi finančne) možnosti. Zaenkrat nihče nikogar v nič ne sili! Najteže je bilo vsak dan začeti, torej vstati iz tople postelje. Zbudili so te ob petih, uro pozneje — sonce je komaj pokukalo izza Karavank — si se že vzpenjal. Navadno je takšno potepanje po Komni sestavljeno skoraj izključno iz hoje in smučanja, a mi smo se mimogrede učili še hoje s cepinom in derezami, vadili smo vzpenjanje v navezi, postavljali sidrišča in vrvne ograje ter izdelovali priročna nosila za »ponesrečenega«. Po kosilu so se vrstila predavanja ali preverjanja znanja. Da, treba je bilo tudi sesti za mizo, pa če so zunaj še tako vabile zasnežene gore. Letos smo vsak tečajni dan zelo verodostojno razčlenili. Člani mladinske komisije so le nekaj dni pred začetkom tečaja kupili video opremo, prav tu na Komni pa smo jo (uspešno) preizkusili. S to opremo je vrh vsega še dokaj preprosto delati, tako da smo pri nastajanju posnetkov sodelovali tudi inštruktorji, ki prej o stvari nismo imeli dosti pojma. Le dan poprej se je bilo treba dogovoriti, katera dogajanja je vredno ujeti z očesom kamere. To je odlična naložba, ki se bo siejkoprej bogato obrestovala. Krpačev Franjo, ki že dolga leta vodi takšne in podobne tečaje, je rekel, da ne pomni, kdaj jim je bilo vreme tako naklonjeno, Vse skupaj morda sploh ni naključje, saj smo letošnji tečaj pomaknili za več kot mesec dni v pomlad, ko so vremenske in snežne razmere le nekoliko bolj ustaljene. Tako smo samo en dan v tednu ostali brez smučarske ture, a smo čas izkoristili v druge namene. Resnično, niti ura bivanja na tečaju ni bila izlita v pesek. Bližal se je zaključek in z njim precej neprijetna naloga — oceniti udeležence. Preden so lahko prišli na Komno, so seveda morali že skozi druga rešeta. To ni bil samo letni tečaj za mladinske vodnike, ampak še obvezen poprejšnji preizkus smučarskega znanja. Ocenjevalci smo pri slehernem morali odgovoriti predvsem na vprašanje, ali je posameznik sposoben sam voditi v gore pozimi in do katere težavnosti mu je mogoče zaupati. Saj je pravzaprav lepo, če bodoči »zimski« mladinski vodnik natančno našteje vse zimske nevarnosti in če zna teze planinske šole na pamet, a mu to ne bo kaj prida koristilo, ko bo zaradi drugačnega neznanja, na primer, prvi omahnil v globino, zgoraj pa pustil nebogljeno skupino v megli izgubljenih planincev... Bi še kaj dodali? Ja, hrana ja bila odlična, kajpada. Zato Jožici in Lojzki, ki sta ves dan stali ob štedilniku in iz zaloge hrane delali čudeže, v Imenu vseh, ki smo tam jedli, skromna — hvala. Prijateljem, novim in starim, ki smo se tod srečali, želim, naj še kaj pridejo tja gor ali pa kam drugam. Naj le pridejo v hribe okusit tiste trenutke svobode In nezlagane sreče, ki nam — ne vem, ali zaradi pomanjkanja časa — tako polzijo skozi prste. LAČNA SANJARJENJA O HRANI CMOKI PETER ČfŽMEK Vse hladneje postaja. Strmim v vedno redkejše zvezde na temno vijoličnem nebu, za grebeni se škrlat preliva v modrino. In spet nov val drhteče kože, ki se seli od nog proti prsim. Zavem se, da sem že zdavnaj buden. Mesec se poslavlja izza srebrnih grebenov Mont Blanca. Izmotam se Iz spalne vreče in se postavim na noge. Janez nekaj brunda, da naj grem po vodo, če sem ga prav razumel. Poiščem steklenico in svetilko in se kot pijanec s trdimi nogami odmajem navzdol proti studencu. V zavetišču na Charpoua so že budni, skoz okenca sveti luč. Ko najdem izvir ledeniške vode, sem razočaran. Kjer je včeraj drla voda, je zdaj vse okovano v nov led, zapuščino nočnega mraza. Podstavim steklenico pod komaj še živ curek vode in čakam. Medtem skušam razgibati premrle ude, vetrne hlače glasno šuštijo, ko premikam noge. Še dolg požirek in odpravim se nazaj v breg. Prijatelje najdem budne, čeprav so še zaviti v tople puhaste spalne vreče. Igor kadi svojo obvezno jutranjo cigareto, Ines išče očala. Plamen sveče plapola v zavetju pod skalo. Ko brskamo po nahrbtnikih, kaj smo dobrega prinesli s seboj, skoraj Izbruhne prepir. Nimamo skoraj ničesar, nikomur med nami ni bilo posebej naloženo, naj skrbi za prehrano. Toda po toči zvoniti je prepozno In štirje si razdelimo dve konzervi sardin in tistih nekaj drobtin kruha. Bore malo za ves dan, le čokolada gre z nami. Treba bo pač potrpeti do večera, ko Imamo namen biti spet v Chamu. Na kaj drugega sploh ne mislimo. Jutranje sonce nas doseže na grebenu Flammes de Pierre; prej smo se še v mraku morali »pozabavati« s prečenjem ledenika CharpoUci brez derez in cepinov, K sreči smo vzeli s seboj vsaj težke goj-zarje; spočetka smo nameravali zaradi lažjih tovorov še te pustiti v šotoru spodaj. Toda ko smo iz Chamonixa začudeni ogledovali steno Grandes Charmoza, ki je namesto beline snega pokazala svoj zeleno modri led, izžlebljen s črnimi razami od tekoče vode, smo vedeli, da ne bo šale. Le ogromno prostranstvo Grandes Jorasses je ohranilo nekaj deviške beline med temačnostjo granitnih plati. Zato smo opustili misel na ledne ture in se sklenili raje poskusiti s suho skalo. In kaj je za to bolj primernega, kot je zahodna stena Petit Druja, ki s svojo konico dominira nad ledenikom Mer de Glace? Poleg tega je že moja stara želja... Sestop z grebena Flammes de Pierre na drugo stran gre hitro. Vstop v Bonattijev steber — veliko smer velikega alpinista moramo namreč iskati z vršnega deta Drujevega ozebnika, ki je letos ostal skoraj brez snega. Nahrbtniki so ostali zgoraj z vso »odvečno« kramo. Hitrost pomeni varnost, hiter pa si lahko, če si lahek. Hrane tako in tako nimamo, le čokolada je našla prostor v žepu moje vetrovke. Pred dobrim tednom sva z Janezom plezala v Civetti, v »naj« steni Dolomitov. Bila sva tako hitra, da nama Nani, oskrbnik Tissljeve koče, ni verjel, ko sva se že ob dveh vrnila iz Astejeve smeri. Vprašal je, zakaj nisva šla plezat, medtem ko sta Ines in Sanja skoraj do vrha preplezali slavno, razvpito Philipp-Flammovo smer. Dokazala sva se mu naslednji dan, ko je skozi daljnogled križaril po Phillp-povl zajedi In naju odkril že tik pod vrhom. Dekletoma pa je pripadla prva samostojna ženska ponovitev te velike smeri. Tudi takrat smo premalo mislili na prehrano in Nani nas je gostil na stroške CAI. Na to hitrost se zanašamo, ko iz Drujevega ozebnika iščemo začetek smeri. Ni težko zadeti; pod vstopom je najbolj zanesljiva markacija. Kakor da bi si tu vsak temeljito izpraznil črevesje ob zastrašujočem pogledu na steber; prava greznica. Zajamem sapo skozi usta in sledim Igorju v prvi raztezaj vrvi. Višje zgoraj me potegne vase ogromna zajeda, ostali mi nič hudega sluteč sledijo. Ne menim se za opis smeri, plezam po občutku, po najbolj naravnih razčlembah. Napaka! Čudovita zajeda nas postavi na hladno z zadnjim klinom, v katerem je zanka za spust. (Spomnim se Igorjevega prostega prevoda iz Vallotovega plezalnega vodnika: pe-netriraš v kamin In skozi luknjo, ki komunicira s severno steno, ejakuliraš na greben.) Spustimo se nazaj pod zajedo in spet smo na stojišču izpred nekaj ur. Prva ovira v nori tekmi s časom! Potem gledamo na uro in plezamo, plezamo, a ura se ne meni za nas. Na udobni terasi sredi stebra nas pozdravi sonce, toplota, ki smo jo že tako pogrešali. In če sonce sije v zahodni steber, je hkrati to znak, da se je dan že krepko prevesil čez poldan. Skoraj si ne upam pogledati v oči Ines, ko me prosi za tisto čokolado. Nižje spodaj sem jo v izpostavljenem položaju lahko opazoval, kako mi uhaja iz žepa, pa prav nič nisem mogel storiti, da bi jo zadržal. Zgoraj nas zagrne megla in zgrabi nas groza, ko zaslišimo oddaljeno grmenje. Preveč smo že slišali o »strelovodu« Cha-moniške doline, ki je prav vrh, pod katerim smo, da bi bili lahko mirni. K sreči nas nevihta obide In se obrne v Italijo. Ostanejo le megla in štiri telesa, ki sopi-hajo po »avstrijski poči«. Ko sta njena dva zamudna tehnična raztežaja za nami, se odločimo čimprej »pobegniti« iz stene. Ne menimo se več za dvesto metrov, ki nas ločijo od vrha, ni več časa, dan nam je ušel, ml pa tu brez opreme za bivak, ki je ostala pri nahrbtnikih. Megla vse bolj sivi, ko v labirintu razbitih skal iščemo prehode proti desni. In potem je noč in tema in megla in nekaj kapljic se po-cedi iz nje in žejen sem, strašno sem žejen. Stojim ob ozki razpoki in trpim tan-talove muke, ko v njej poslušam kloko-tanje vode, pa ne morem do nje. Štirje neskončno dolgi spusti ob dvojni vrvi naju odložijo na začetku Flammes de Pierre. Ines in Janez sta že odšla. Ker sta brez baterije, sta morala izkoristiti zadnjo svetlobo ugašajočega dne za iskanje klinov. Igor zvija vrv, ko ga razočaram z ugotovitvijo, da brez nje ne moreva okrog zadnjega grebenskega stolpa, »žandarja«. Sedim skrčen v dve gubi in tlačim vase smeh, ko poslušam njegove neskončno razvlečene, jokajoče kletvice ob razvijanju skrbno zvite vrvi. Vrti se, vse se vrti. Potem se spet vse ustavi, ko me iz sladkobno opojne tišine noči zmoti oddaljen glas. Sem zadremal? Igor me kliče že nekje spodaj. Štirje se stiskamo v bivak vreči za dva. Ker sedim ob robu, ml ponjava od časa do časa zleze s hrbta. Sedim na Inesinih nogah in grejem stopala pod Igorjevim hrbtom. Včasih mi uspe celo za trenutek zadremati, pa sem takoj spet buden, ko mi veter potegne bivak vrečo prek glave. Spet si jo popravim, mesečina se krvavo popači skozi rdeče platno. Noga mi je za- spala, izvlečem jo izpod Igorja in jo masiram, dokler se prijeten občutek ne raz-leze prek hrbta. Želodec se zgane, zahteva svoje. Že tri dni nismo pošteno jedli. Kako žal mi je zdaj za tisto čokolado! Nekoč sva z Amadeom plezala v triglavski Steni. Bila je najina prva smer. Vstopila sva na žreb, potem ko je odločil kovanec za dva dinarja. S seboj sva Imela lo konzervo sardin, ki so se mi gabile. Iz kal-varije v Nemški smeri sva se privlekla še na vrh Triglava, kjer naju je čakalo Telekso-vih sto žensk z vso potrebno in nepotrebno spremljavo. Sramežljiva, kot sva bila, si nisva upala prositi za košček kruha, čeprav so naju že skoraj mučili želodčni krči. Ko je pozneje noč lovila dve opotekajoči se postavi čez Prag, sva sanjarila o različnih vrstah hrane. Vrhunec pa je bil, ko je Deo mimogrede omenil — cmoke. Vso pot od Medvedje skale navzdol sva potem razpravljala o cmokih. Kljub sanjarjenjem sva kmalu v Vratih pila najboljšo belo kavo in vanjo drobila naj-okusnejši star kruh v najinem življenju. In naslednji dan po šoli me je Deo povabil domov. Njegova mama pripravlja najboljše češpljeve cmoke na svetu... Spet sanjarim o cmokih. Marelični so še boljši od slivovih. Morda zato, ker vsako leto zamudim marelice. Tudi letos so že mimo, pa jih nisem poskusil niti surovih, kaj šele v cmokih. Cmoki so postali moja najljubša jed, pa zato ni pomembno, kakšni so. Za slivove je še čas, pozimi bodo polnjeni z marmelado, posuti z drobtinicami v vročem maslu. Spominjam se stri- VČASIH JE DRUGAČE Kaj je tisto, kar je tako vsakodnevni vzpon ločilo od podobnih ali onih, ki so se kitili z višinami ali s strminami ali s plezalsko težavnostjo, z opisi, ki vzbujajo strastne želje po biti tamkaj, pa vendar slej ko prej utonejo v podobnosti povprečij ali ekstremov? Ločilo in povzdignilo v tisti de! spomina, kjer so zapisana doživetja, ki so drugačna? Kaj je tisto, ki zapiše v nas drugačnost tretjič ali šestnajstič prehojene iste poti z Istimi ovinki, z Istimi razgledišči, s podobnimi pričakovanji? So to spremembe v naravi? Naravni most, ki ga ni več, viharnik brez vrha, balvan, ki se je razklai na dvoje, nihaj natrgane jekienice, novo odkriti vhod v jamo, sredi poletja zasneženi encijani, padajoča vponka, ki se stene niti ne dotakne, sončen zim- ski dan ali poletna nevihta ali otožni jesenski macesni? Človekovo razpoloženje, sprejemanje? Tisti dan, ko te potomec ponese v nesmrtnost, ali dan, ko z nekom umre del tebe? Ali tisti dan, ko še živiš, pa si za nekoga že mrtev? Ko si ljubljen? Ali ko nisi ljubljen? Ko ne veš, aH je tvoja notranja pot prava, ali ko se zaveš lastne ali tuje drugačnosti? Ko nisi sam in deliš radosti? Ko si sam in želiš deliti, pa ni nikogar? Morebiti časi, ko hodiš navzgor le še iz pretekle ljubezni do gora ali pa prav zaradi te ljubezni bežiš v višave aH daljave? Kaj, kdo? Vem, da je bilo drugače. Pa ne zmorem Iz sebe. Zato gledam na ono dolgo, predolgo hojo kot na sliko z druge strani ogledala. Je. Tam je. Lahko jo opazujem, si jo razlagam, pa ne pridem do bistva: Ne morem se ji ne bolj približati ne pobegnili. Včasih smo sami sebi Jasna, čista ogledala, ali pa nam Jih narava podržl, da se vidimo. Zato je včasih drugače. ca Pepija, s kakšno pobožnostjo se je loteval kosila. Preživel je tri leta Dachaua in se vse poznejše življenje ni več mogel znebiti strahu, ko je kup dobrot izginjal s krožnika. Zdaj si tako predstavljam sebe pred polno skledo kadečih se cmokov, ko ne vem, kje bi začel. Neham se ukvarjati s krompirjevim testom za cmoke, ko me nov sunek vetra prestavi v trdo resničnost. Igor se obrne in mi izmakne bivak vrečo izpod riti. 2e zdavnaj se ne trudim več s popravljanjem, drgetajoč strmim v gluho noč. S topim pogledom spremljam dve svetli kresnički, ki tam daleč spodaj vijugata med razpokami Valee Blanche, med divjimi razbitinami sotočja dveh ledenikov. Vojska gomazečih mravljincev v nogah me še zadnjič obudi iz dremavlce. Nebo nad Aiguille Verte prehaja v sivino, zvezde izginjajo z neba. Se ena noč je miniia. Vstanemo in se razgibamo. Z Igorjem greva še na rob in pospraviva vrv, ki je sinoči v temi obvisela čez skale. V prvem jutranjem soncu nas preleti letalo in se izgubi kot drobna pika nad Mer de Glace. Še dolg pogled vzdolž stebra, ki nam je dokazal, da se s praznim trebuhom ne da plezati — in odpravimo se v dolino, kjer nas čaka »pojedina«. SAMO ŠE NA TRI NAJVIŠJE GORE SVETA NI STOPILA ŽENSKA NOGA ŽENSKE NA OSEMTISOČAKIH JÓZEF NYKA »Otroci, kuhinja, cerkev« — ti časi so že zdavnaj mimo in ženske hočejo biti dandanašnji na različnih področjih enakopravne moškim. Ženski himalajizem je že ena od možnosti za to. Razvil se je v posebno panogo in daje ženskam možnosti, da preizkusijo svoje moči in sposobnosti prenašati napore ter tudi tako potrditi svojo enakopravnost. Vedno več alpinistk sanja o osemtisočakih, število ženskih uspehov na najvišjih gorah sveta pa se iz leta v leto veča. To je mogoče videti iz statistike zadnjih štirih let: leta 1983 sta bila le dva ženska vzpona na osemtisočak, leta 1984 pet, leto dni pozneje šest in lani osem. HETTIE JE BILA PRVA Na sedemtisočakih so ženske stale že v tridesetih letih, prva med njimi pa je bila Hettie Dyhrenfurth, ki se je povzpela že leta 1934 na 7315 metrov visoki Sia Kan-gri. Dvajset let pozneje je Francozinja Claude Kogan na Čo Oju dosegla višino 7600 metrov. Leta 1959 je vodila žensko skupino v ostenje tega osemtisočaka, vendar se je podvig končal s tragedijo. Prvi osemtisočak, Manaslu, je »padel« natančno 40 let pozneje, ko je uspela zmaga Dyhrenfurthove: maja 1974 so nanj priplezale kar tri Japonke. Leto dni pozneje je prišel na vrsto Mount Everest: v razmaku komaj desetih dni sta ga zmogli Japonka Junko Tabei in Kitajka Fantog z južne in severne strani. Ko se je že vse zdelo, da imajo v najvišjem pogorju sveta Azijke velikansko in nedosegljivo prednost in da jim na tem področju Evropejke in Američanke nikakor ne bodo mogle biti kos, so se še isto leto izkazale Poljakinje. Priplezale so na Gašerbrum II, in sicer v novem slogu: tja so odšle kot samostojna ženska odprava in ne samo kot spremljevalke moških. Leta 1978 so iste oktobrske dni priplezale Američanke na Annapurno in Wanda Rut-kiewicz iz Poljske na Mount Everest. Začele so se dolge razprave o teh podvigih, ki se niso omejili na en sam predel sveta. Krona teh ženskih podvigov pa je bil ženski pristop na najtežjo goro na svetu, na K-2, kar se je zgodilo poleti leta 1986. Vendar je od treh zmagovalk le ena ostala živa. FRANCIJA, POLJSKA, JAPONSKA Do začetka letošnje pomladanske sezona so ženske v 37 vzponih priplezale na enajst osemtisočakov. Največje zanimanje je seveda veljalo Mount Everestu, nato pa še Gašerbrumu II in Nanga Parbatu, ki so med svoje goste prišteli šest ženskih pristopov. Zdaj čakajo na ženske pristope le še Kangčendzenga (8586 m), Lotse (8516 m) in Makalu (8463 m); na zadnjega od njih se je poskušalo povzpeti že več ženskih navez, vendar doslej brez uspeha. V celoti je doslej stalo 27 žensk iz 13 držav na vrhovih osemtisočakov; tri od teh so iz Azije, dve iz Amerike, ostale pa iz Evrope. Kar zadeva države, so na prvem mestu Francozinje in Poljakinje, vsaka s petimi ženskami, ti dve državi pa tudi vodita po številu pristopov na vrhove; vsaka jih ima na seznamu po osem. Sledijo jim Japonke (4), Zahodne Nemke (3) in Američanke (2). Na tem ženskem seznamu imajo po eno predstavnico Belgija, Kitajska, Velika Britanija, Indija, Italija, Jugoslavija, Kanada in Češkoslovaška. Če pregledamo statistiko prvih ženskih pristopov, imajo za zdaj največ uspeha lesa hitreje proizvajajo rdeča krvna telesca. Ker gre pač za ženske, podatkov o njihovi starosti vedno ni mogoče z lahkoto dobiti, vendar ni nobenega dvoma o tem, da je ženska »himalajska starost« precej nad trideset let. Fantog je bila na Eve-restu stara 37 let, Junko Tabel je bila na Mount Everestu stara 36 in na Šiši Pang-mi 43 let. Hannelore Schmatz je na Everestu umrla stara 39 let, Liliane Barrard pa na K-2, ko ji je bilo 37 let. Pet Poljakinj je opravilo svojih osem vzponov na osemtisočake med 27, In 43. letom starosti, kar pomeni, da so bile povprečno stare 36 let in pol. Starostni rekord ima Angležinja Julie Tullis: bilo ji je 45 let, ko je bila na Broad Peaku, in 47 let, ko je bila na K-2. Pri tem pa je treba vsekakor vedeti, da tukaj ne gre le za sčasoma pridobljeno vzdržljivost in zmožnost prenašati telesne napore, ampak tudi za duševno in strokovno-organlzatorsko zrelost. Christine Janin, ki je na Gašerbrumu II skorajda dobila prve stike z alpinizmom, je seveda izjema. Pozornosti je vredno tudi to, da ima le malo pristopnic na najvišje vrhove našega planeta otroke. Izmed petih uspešnih Poljakinj štiri nimajo otrok, ena pa ima enega samega. VSAKA SEDMA UMRE NA GORI Na Mount Everestu so vse ženske (Fanto-gova le deloma) uporabljale dodatni kisik iz aparatov. Na K-2 ni imela nobena s seboj steklenice s kisikom. Le poljske alpi-nistke gojijo himalajlzem, ko niti na najtežjih vzponih ne uporabljajo dodatnega 267 Prve tri Everestove g raci'je: Junko Tabel, Fantog In Wanda Rutklewicz Japonke, Poljakinje in Francozinje, ki so prve priplezale na po tri osemtisočake. Poseben položaj na tem seznamu rekorderk Ima Wanda Rutkiewicz: bila je kot prva Evropejka na Mount Everestu, prva ženska na K-2 in je edina še živa alpinist-ka na svetu, ki ima na svojem seznamu tri osemtisočake. V teh podatkih so, kot je navada, upoštevani le glavni vrhovi 14 osemtisočakov. Lep pristop na Jalung Kang (8505 m), ki ga je opravila Laurence de la Ferierre, prav iz tega vzroka ni upoštevan na tem seznamu. V teh številkah tudi niso zajeti trije nepopolni vzponi na Broad Peak. Opravile so jih Anna Czerwlnska leta 1983, Martie Rotland leta 1984 in Henriette Eberwein leta 1986; ustavile so se na stranskem vrhu le K) do 45 minut daleč od glavnega vrha. Tudi južnokorejski »pristop« na Annapurno decembra leta 1985 seveda ni upoštevan, saj se je izkazal kot potegavščina in laž. NITI VELIKE NITI ČISTO MLADE Morebiti se zdi presenetljivo, da največjih uspehov na najvišjih gorah sveta niso dosegle močne, ampak prej nežno grajene ženske. Izmed tistih, ki so doslej stale na več kot enem osemtisočaku, so skoraj vse nizke rasti in prav drobne; Junko Ta-bei je visoka komaj 152 centimetrov, Liliane Barrard 155, Krystyna Palmowska 156 in Christine Janin 158 cetimetrov. Vendar je bilo dokazano, da se ženske laže aklimatizirajo, ker lahko njihova te- kisika: na Gašerbrum II In na Nanga Par-bat so prišle v tem slogu. Po njihovih stopinjah nameravajo zdaj hoditi alpinistke iz Jugoslavije. Kot vsaka panoga alpskega športa ima tudi ženski alpinizem svoje temne druge strani. Več kot deset alplnistk je doslej osemtisočakom žrtvovalo svoja življenja. Na 27 uspešnih pristopih na vrhove teh gora so štiri alpinistke umrle na vrhovih najvišjih gor, kar znaša 15-odstotno umrljivost. Na dosedanjih devetih pristopih na dva najvišja vrhova, na Mount Everest in K-2, so tragično končale tri (33 odstot- kov) alpinistke: Hannelore Schmatz leta 1979 ter Liliane Sarrard in Julie Tullis leta 1986. Vendar izkušnja uči, da se gorniki tragičnih dogodkov ne prestrašijo. Med letošnjim predmonsunom so se odpravile proti vrhu Mount Everesta naslednje tri ženske, dve Američanki in Španka. Pričakovati je torej mogoče, da se bo ženski 8000-metr-ski trend še kar nadaljeval In da bo sedanja sezona prinesla nove uspehe. Upati je le mogoče, da ne bo več tragedij, saj je bilo leto 1986 na K-2 za vse alpinistke resna šola. ANGLEŠKO-NORVEŠKA ODPRAVA NA MENLUNGTSE DEŽELA, KJER NI BILO ŠE NOBENEGA TUJCA CHRIS BON1NGTON Ze prihod do baznega taborišča je bila pustolovščina. Prvotno smo načrtovali pet dni, da bi prišli tja z glavne ceste, vzelo pa nam je več kot dva tedna. Močno smo bili podcenili težave vzpenjanja v delu Tibeta, kjer poprej še ni bilo tujca. Začelo se je kar dobro. S kitajskim alpinističnim združenjem smo se dogovorili, da se bomo z našim oficirjem za zvezo Wang Ja Renom in prevajalcem Li Zhen Hejem srečali na Mostu prijateljstva, mejnem prehodu pri Kodariju, ki povezuje Nepal s Kitajsko. Prispeli smo bili minulo noč z avtobusom in zapečatili tovornjak z vso opremo in hrano, ki smo jo bili uvozili čez letališče v Katmanduju. Jim Fotheringham, zobozdravnik iz Bramptona in moj britanski tovariš v tej šestčlanski norveško-britan-skl odpravi, je preživel mučen dan v pričkanju z nepalskimi carinskimi oblastmi, kajti ubirali smo nova pota kot prva odprava, namenjena z vso opremo skozi Nepal v Tibet. Jim je dober In potrpežljiv pogajalec in navsezadnje je izposloval, da so nas spustiti skozi deželo, ne da bi plačali kakšno carino. To pa je tudi pomenilo, da smo prišli na mejo, ko se je že stemnilo in je bila že zaprta. Spali smo pod milim nebom in se zbudili od čebljanja nepalskih nosačev, VRATA V PEKEL Cesto na oni strani meje je odnesel zemeljski plaz In morali smo peš do kitajske obmejne vasi Zhangmu (znana tudi kot Khasa) 330 metrov višje. O zveznem oficirju ni bilo ne duha ne sluha. Namenili smo se pregledati prtljago in urediti kitajske carinske zadeve s skupino uradnikov, od katerih nihče ni govoril angleško. Zelo smo si oddahnili, ko se je prikazal prevajalec Li. Okroglo-ličen mlad moški, star 22 let, z očali, oblečen v čeden suknjič in kavbojke, nas je hitro prepeljal skozi carino in nas namestil v bližnjem hotelu. Opozorili so nas, da je nevarno že oditi Iz Zhangmuja, ker tam drsi zemlja. Prav tisto popoldne je hudournik iz skal in blata potisnil navzdol velikanski udor na enem koncu vasi, postavljene na vrhu drsečega griča. Odpeljali smo se naslednje jutro na tovornjaku, polnem naših stvari. Skala, velika kot avtomobil, je priletela po strmem pobočju ravno tedaj, ko smo križali nevarno območje. Za nami je ostala vijugasta cesta in poškodovane hiše na obrobju, ki so jasno pričale o nevarnosti za celotno naselje. Nato pa smo bili zunaj nevarnega območja in se premikali v nizkih prestavah v strmo sotesko, ki so jo celo trgovci nekdaj imenovali vrata v pekel. Cesta se vije med kamnitimi stenami in z bori poraslimi vzpetinami: kdaj pa kdaj se spusti skozi snežne žamete, globoke do pet metrov. Soteska se prebija skozi glavno himalajsko verigo do visokih, pustih tibetskih vrhov prek 5800 metrov visokega prelaza Lalung Leh. Od tam smo imeli prekrasen razgled na Šiša Pangmo na zahodu, na Everest na vzhodu in, v pragozdu vrhov, naš cilj, Menlungtse. Na Tibelsko planoto smo se spustili v oblaku prahu. Pusto je bilo in zelo mrzlo, tudi ko je zasijalo sonce, ki je ustvarilo vtis o neskončnem prostoru, o rjavih gričih, zamrznjenih tokovih in porjaveli, od vetra prepihani travi. VIŠINSKA BOLEZEN Naše potovanje se je končalo pri majhni vasi Tingri, skoraj pet tisoč metrov visoko. Prehitro smo se povzpeli in Odd Eiiassen, Helge Ringdat in Torgeir Fosse so dobili višinsko bolezen. Pri vasi Tingri smo srečali našega oficirja za zvezo: močnega, z obrazom, ki ga je obdelovalo vreme, nekdanjega nogometaša, ki je delal pri kitajski alpinistični zvezi. Povedal nam je, da je bil prelaz proti jugu skozi himalajsko verigo do Menlungtseja še vedno zaprt zaradi snega, toda da je naročil jake, ki naj bi zvlekli našo prtljago prek snega. Naslednji dan smo se morali peljati do glavne ceste, da bi se tam sestali z goniči jakov. Toda Bjorn Myhrer-Lund, negovalka iz glavne bolnišnice v Oslu, ki je hkrati ena najboljših norveških alpinistk, ni dovolila, da bi se kateri od Norvežanov premaknil, dokler se ne bi počutili bolje. Odločili smo se zato, da bova Jim in jaz potovala do glavne ceste in z VVangovo pomočjo zadržala jake za tri dni. Cesta je bila samo malo boljša kot v vrsto nanizano kamenje v puščavi. Pogosto so jo prekinjali snežni plazovi in voznik se je prekopal skozi ali pa peljal po nevarnih ovinkih, pri čemer se je prenatrpani tovornjak gugal v ponorelem nagibu. Nekajkrat smo obstali v snegu in smo se morali izkopati ven, dokler nas navsezadnje ni zaustavil zamrznjen potok z velikanskim plazom na drugI strani. Bili smo blizu vasi Japula, toda naprej nismo mogli. Jaki so prišli popoldne in vodiči jakov so v bližini postavili svoje zadimljene šotore. Jim in jaz sva imela tri prijetne dni, ko sva hodila po gričih okoli taborišča na višini pet tisoč metrov In se spotoma privajala na višino. Tovornjak se je vrnil s štirimi Norvežani in hrano za jake in vodiče. Vsi razen Torglerja so okrevali, on pa je bil obupno šibak in je komaj lahko hodil. Vedeli smo, da se bomo tedaj, ko bomo prišli čez prelaz, lahko spustili do tri tisoč metrov, torej do višine, na kateri bi se lahko pozdravil, zato smo se odločili, da ga bomo posadili na jakov hrbet. Naslednjega dne smo se podali v široko, prazno dolino, ki je peljala k veliki himalajski barieri, proti gori, ki jo Tibetanci imenujejo Čo Rapsam, Na njeni levi je bil Čo Oyu, eden od 14 vrhov nad magično višino osem tisoč metrov. Med dvema vrhovoma je bil Nangpa La, klasična pot v Sola Khumbu v Nepalu, domovino Serp. Taborili smo ob vznožju Nangpa Laja. PRVI TUJCI V VASI Torgeiru se ni poslabšalo, toda bolje mu tudi ni bilo. Tedaj se je pred nami pojavil prelaz 5800 metrov visoko. Bjorn je preiskala bolnika in ugotovila pljučnico ter mu predpisala antibiotike. Odločili smo se, da ga spravimo čez prelaz, ker smo vedeli, koliko mu je to pomenilo. Ko smo se obrnili na desno od Nangpa Laja, takoj za ledenimi slapovi Čo Rapsana, smo splezali na strm greben; Tibetanci so tiho žvižgali in prigovarjali jakom, nikoli pa niso pokazali nepotrpežlji-vosti in nikoli niso uporabili sile. Prelaz smo dosegli pozno popoldne. Ustavili smo se na drugi strani 5600 metrov visoko. Jim Fotheringham je hitel naprej in je sam preživel noč, srečal pa je nekaj pastirjev, ki so na jakih tovorili les na sever, pa si je z njimi razdelil njihov obrok campe in čaja. Naši vodiči so uživali v lagodni rutini in se niso premaknili iz svojih volnenih, na roke stkanih šotorov, ki so jih greli z odpadki jakov, dokler se ni pokazalo sonce. Nato so počasi zajtrkovali, preden so zbrali jake in jih nasitili še z mlinci campe, ki je dopolnila zimsko prehrano. Ponavadi je bilo dve popoldne, da so bili jaki natovorjeni in so se začeli premikati. Nekega dne je začelo opoldne snežiti, pa so hodili samo nekaj ur, ko so se ustavili, da bi tam prenočili. Nismo mogli razumeti, zakaj so se tako kmalu ustavili, posebno še, ker se je spodaj zdela paša boljša. Wangu pa je na drugI strani komaj uspelo, da jih je pripravil, da so sploh šil naprej. Hoteli so se vrniti v Tingri. ker smo prišli na nepoznano ozemlje, Wang pa jih je prepričal, da so nas spravili dol k Chang Bu Jianu, okrajnemu središču, kjer naj bi bilo mogoče dobiti sveže jake. Dva dni smo hodili navzdol po ozki soteski, obdani od velikanskih granitnih sten, in izgubljati višino, najprej s prekoračenjem meje grmičevja in nato drevesne meje in ob tem čutili vedno toplejši zrak. Torgeir je okreval in je bil že sposoben hoditi. Zdaj smo bili na južni strani himalajske verige, kjer v ozko dolino že prinese monsunski dež. ta pa bujno zeleno rastlinje, običajnejše v Nepalu. Okrajno središče je bilo v enem gradbenem kompleksu. Vodja, če sem prav ugotovil, je bil Kitajec, med ostalimi stanovalci pa je bilo le malo Kitajcev. Vas, oddaljena nekaj minut peš hoje, je bila čisto tibetska. Bili smo prvi tujci, ki so jo kdaj obiskali. Dan smo preživeli v pogajanjih z vaščani. Povedali so nam, da bi bila pot pretežka za jake. Najprej so zahtevali zelo visoko ceno, potem pa so se zadovoljili z mnogo bolj realnim plačilom. 269 JETUEVA DEŽELA Odpravili smo se 22. marca in šli skozi nepopisno lepo sotesko z zamrznjenimi katarakti, ki so viseli na severni strani med gostim grmovjem. Po uri hoda smo prišli do križišča z Menlunško dolino, kjer smo našli ruševine nečesa, kar je nekoč morala biti prekrasna gompa, samostan. Zidovi so še bili tam in deloma je bil še pokrit. V notranjem svetišču so bila tla nastlana s polarni raztrganega pergamen-ta, in majhni pozlačeni Bude, ki so obkrožali nekaj, kar je bil verjetno nekoč veliki Buda, so bili poškodovani. Omet je bil odtrgan in pogled me je zelo razžalostil. Položaj samostana je bil tako idiličen, na rtiču med dvema rekama, s cvetočimi drevesi okoli majhnega zapuščenega vrta, kjer so bili, ni dvoma, nekoč meditirali menihi. Zdaj smo začeli plezati strmo navzgor po eni strani z gozdovi poraščene doline Menlung in se za čez noč ustavili pod previsnimi skalami, kjer so naši nosači dobili zatočišče. Izjemno so bili ljubeznivi, ponujali so nam skodelice čaja s soljo in maslom, kakor tudi campo, na drobno zmleto ječmenovo moko, ki jo je mogoče zmešati v čaj, skuhati iz nje cmoke ali pa jo jesti kar tako. Druga najpomembnejša hrana je krompir, ki so nam ga prav tako ponudili. Videti je bilo kot prava jetijeva dežela — strme, bogate gozdnate doline, kamor poredko zaidejo celo domačini. Vprašali smo jih po jetljifi in rekli so nam, da ga je bil nekdo videl pred petimi leti. Oni zagotovo verjamejo, da obstaja. Prvič smo zagledali Menlungtse, v zrak štrlečo piramido iz ledu, na koncu doline. Plezali smo skozi goste rododendronove gozdove, ki bi odcveteli v nekaj tednih, in dosegli idealen prostor za naše taborišče v višini 4400 metrov na travnati polici, ki jo obdajajo vzpetine, oblečene v brinje in imajo spodaj nadvse uporabne votline. LAHKE SMERI NI Toda naših problemov še ni bito konec, ker je Wangu zmanjkalo denarja. Nosači so postajali jezni in so celo grozili, da bodo našo prtljago zanesli nazaj dol k vasi. Wang je navsezadnje rešil težave s tem, da je sam pohitel nazaj v okrajno središče, si tam izposodil denar in prihi-tel nazaj, da bi izplačal nosače in goniče j a kov. Zdaj smo se lahko osredotočili na goro. ki je ponosno in visoko stala prav nasproti našega taborišča. V naslednjih desetih dneh naj bi opravili vrsto vzponov po obeh ledenikih, da bi našli najustreznejšo smer. Na podaljšanem pristopu smo se dobro aklimatizirali, tako da smo računali, da bomo dosegali višine do 6500 metrov, to pa nam bo omogočilo, da si bomo v štirinajstih dneh izbrali smer po svojem okusu. Samo eno smer vidimo ob desni strani vrha. Nekaj je gotovo: ni lahke smeri na to goro; vsaka je strma in zapletena in ima vrsto kot nož ostrih robov, ki peljejo na oba vrhova. Tako izgubljeni smo, kot smo lahko le kje na svetu, z gorskim prelazom v višini 5600 metrov med nami in najbližjo cesto. Nobene možnosti ni za reševanje s helikopterjem, čeprav je nepalska meja oddaljena le nekaj kilometrov. Zanesljivo smo se lotili najbolj edinstvenega pristopa doslej. Občutek imam, da bo tako izzivalen tudi vzpon. NENAVADNO ŽIVLJENJE LEDENIH GMOT KADAR POSTANEJO LEDENIKI MOČNI Bilo je 10. januarja 1962 ob 18.13 po lokalnem Času, ko se je odtrgal det visečega ledenika s severnega vrha Huasca-rana, najvišje gore Peruja {6768 m) in zgrmel v dolino. Opozarjanje gore same, bobnenje in bučanje »kot rjovenje deset tisoč zveri«, ki je odmevalo po vsej dolini Huaylas in so ga ljudje slišali, je pri večini prebivalcev povzročilo samo brezskrbno skomigovanje z rameni ali pa v nekaterih primerih nekakšno občudovanje. Obupani klici posameznih ljudi »Pozor, plaz, tecite, rešite se!« so bili le pri nekaterih deležni kakršnekoli pozornosti. Tisti, ki so klicem verjeli, so zdrveli v 270 cerkev, drugi v svoje hiše. V približno sedmih do desetih minutah je bilo devet vasi s štiri tisoč ljudmi pokopanih pod velikanskimi količinami kamenja in ledu. Približno tri milijone kubičnih metrov ledu je spotoma pobralo ogromne količine večnega ledu in kamenja In vse skupaj spremenilo v trinajst milijonov kubičnih metrov plazovlte mešanice. NAJVEČJA LEDEN iS K A KATASTROFA_ Potem ko so ameriški geologi natančno pregledali močno razmajano skalovje z meter širokimi razpokami na območju, kjer se je utrgal ledenik, so prerokovali še trikrat večji podor ledeniškega in kamnitega materiaia. Prerokovanje se je izpolnilo v jeziku, v kakršnem zna govoriti samo narava. Dne 31. maja 1970 ob 15.23 po lokalnem času je Peru stresel potres z močjo 7,8 stopnje po Richterjevi lestvici in povzročil na ozemlju, ki je poldrugikrat večje od Švice, največjo v Peruju registrirano katastrofo: 70 000 mrtvih, 150 000 poškodovanih, približno 80 000 ljudi brez strehe nad glavo in 186 000 porušenih hiš. Ob potresu so se s severnega vrha Hua-scarana spet odtrgale mase ledu in kamenja, zdrvele s hitrostjo 300 do 450 kilometrov na uro v dolino Santa in v nekaj sekundah pokopale pod seboj mesto Yungay z 18 000 prebivalci. Prostornino groblje cenijo na 50 do 100 milijonov kubičnih metrov. To je bila največja lede-niška katastrofa vseh časov. Blato in kamniti bloki so preskočili morensko pregrado in jih je odneslo v zrak. Več ton težki ledeni in kamniti bloki so kot bali-stični izstrelki zleteli do štiri kilometre daleč po zraku, preden so prileteli na naselji huashau in lncayoc. Najtežji projektil je tehtal 65 ton in je ležal v 33 metrov dolgem, 15 metrov širokem in sedem do osem metrov globokem kraterju. Za takšen met potrebna začetna hitrost je znašala več kot 850 kilometrov na uro. Zdaj je mogoče videti od celotnega naselja Yungay le še nekatere štore palm na Plaza de Armas in kos avtobusa, ki gleda iz zdaj že poraščenega razdejanja. Vendar to nista bili edini razdejanji, ki jih je povzročil ledenik v dolini Santa v Cordilleri Blanci. V zadnjih 4000 letih so ledeniki z različnimi sunki in podobnimi posledicami zgradili do sto metrov visoke čelne morene nad dnom doline. Zaradi močnega taljenja ledu v zadnjih sto letih so se te morenske kotanje napolnile z vodo. Več kot 200 takih jezer (ki jih imenujejo lagunas ali cochas) je registriranih v Cordilleri Blanci, zaradi teh jezer pa so grozile ali še grozijo stalne nevarnosti prebivalcem dolin. V jutranjih urah 15. marca 1941 se je podrl tak jez na Palcacocht v Ouebradi Cohup in voda je uničila velik del mesta Huaraz, podrla vse mostove do morske obale in prekinila kilometre daleč prometne poti. S približno 6000 smrtnimi žrtvami spada to izlitje jezera med največje »tedeniške katastrofe« v zgodovini. Takšna izlitja jezer iz čelnih morenskih kotanj so v zadnjih sto letih znana iz številnih ledenišklh območij. Dne 4. avgusta 1985 se je izlilo jezero za čelno moreno ledenika Langmoče na območju Kumbu in močno poškodovalo del trekinških poti proti Mount Everestu, odplavilo 14 mostov, močno poškodovalo številne hiše in pokopalo pod naplavinami prekop za manjšo električno centralo. LEDENIK, KI JE PADEL V FJORD___ Wed najbolj spektakularne iedeniške dogodke spada tisti, ko se je cel viseči ledenik zrušil v Yakutat Bay na zahodni obali Aljaske. Gre za 1,6 kilometra dolg ledenik Fallen, ki se je podrl prek 400-metrske stene v fjord. Še zadnji dan njegovega obstoja, 3. julija 1905, so ga fotografirali. Padec ledenika je povzročil 40 metrov visok val, ki je zdivjal prek celotnega fjorda ter odplavil velika drevesa in rastlinstvo 20 do 40 metrov visoko nad fjordom. Neki domačin je izjavil, da je ta ledenik menda že trikrat zgrmel v morje (verjetno pa je, da ni šlo vedno za isti ledenik), nazadnje leta 1845; zaradi visokega vala naj bi našlo smrt sto domačinov v svojem poletnem taboru ob fjordu. Presenečeni lahko vedno znova ugotovimo, da svaril narave pred bližnjo naravno katastrofo največ ljudi ne upošteva alt pa jih ne jemlje resno. Ko je z ledeniki pokriti vulkan Nevado del Ruiz v Kolumbiji kazal jasne znake, da bo začel bruhati, so domači prebivalci to komajda opazili. Posledica tega je bilo 25 000 mrtvih, pokopanih pod tako imenovanim laharjem (beseda izvira z Jave). Zaradi vročine vulkanskega izbruha so se stalile ledene mase in mešanica ledu, vode, morenskega kamenja, pepela in blata je zdrvela proti dolini. — Takšni izbruhi v Južni Ameriki sicer niso prav nenavadni. Mesto Santiago de Chile, na primer, že leži na takem laharju, ki je iz notranjosti Andov pritekel do morja. Laharji pa so znani tudi na Islandu in na drugih vulkanskih območjih. OGROMNA LEDENIŠKA JEZERA Najpogostejše ledeniške katastrofe so tiste, ko se podre ledenik in zagradi stransko ali glavno dolino s svojim materialom. Eno izmed največjih jezer, ki je tako nastalo v novejšem času, je Lake George na Aljaski s površino 73 kvadratnih kilometrov, kar je približno toliko kot 23 Bohinjskih jezer skupaj. Od leta 1918 do 1963 se je Lake George vsako leto redno izpraznilo julija ali avgusta, tako da je ta dogodek postal prvovrstna atrakcija za turiste, strokovnjake za vode in mostovne inženirje, ki so si hodili ogledovat ta pojav. Po letu 1963 pa zaradi izrednega zmanjšanja ledenika Knik tega pojava ni več mogoče opazovati. Ker so na Aljaski prometne poti in naselja pogosto vzdolž rek, ki prihajajo izpod ledenikov, seveda posvečajo takim ledeniškim jezerom posebno pozornost. Ko so posneli več kot 15 000 fotografij iz zraka iznad Aljaske in Yukona, so registrirali 750 jezer s površino več kot 0.1 kvadratnega km, ki so nastala zaradi zapor čelnih moren, V tem številu pa niso zajeta jezera, ki nastanejo zaradi hitro se premikajočih ali hitro se talečih ledenikov. HITRA LEDENIKOVA RAST Leta 1348 je ledenik Ventisquero Pluque-nes v severnih čilenskih Andih v nekaj mesecih napredoval pet do šest kilometrov in zajezil reko Mullna, kar je 17. decembra pripeljalo do izredno narasle vode in katastrofe v dolini Cachapoal. Spomin na ta strahotni naravni pojav Še živi v ljudskem pripovedovanju pod imenom »la gran avenida en seco«, kar pomeni »velika Doplava med sušo«, kajti k sreči takrat poleg vsega ni še deževalo. Na neko skalo mostu Ranchillo so v spomin na to vodno ujmo napisali datum In označili višino. Okrog obrata stoletja so ponovno začela krožiti neverjetna poročila o velikanskem napredovanju tedenikov v nekaj mesecih. Predvsem iz Karakoruma v Pakistanu so poročali o takih rečeh, ki bi jih bilo treba pripisati pravljičnemu svetu ali glaciolo-škemu Izredno močnemu pretiravanju, saj so bile vendar znane hitrosti, s katerimi »tečejo« ledeniki: 50 do 200 metrov napredovanja so namerili pri alpskih, do šest kilometrov pri grenlandskih ledenikih. To ne pomeni, da ledeniki 200 ali 6000 metrov zares napredujejo, ampak tako hitro njihov led potuje in se na koncu raztopi ali pa odložijo ledeniki svoje mase v fjorde. Vendar je bilo slišati poročilo očividca, ki je pripovedoval o »izbruhu« ledenika Yengutz Har v dolini Hispar v Karakoru-mu: leta 1903 naj bi ledenik napredoval v osmih dneh za 3,2 kilometra! Neki stari prebivalec vasi je pripovedoval kapitanu Berkleyu: »Ledenik je bil tam zgoraj, kjer je spet zdaj (približno 3.2 kilometra za reko Hispar in 600 metrov nad njo). Nekega dne smo opazili, da je voda v vodnih kanalih zelo kalna in blatna in da teče močneje kot običajno. Sli smo tja gor in videti, kako ledenik napreduje. Sem dot je prišel kot polž, lepo vztrajno, in videli smo lahko, kako se premika. Istočasno sta začela Iz ledenika močno teči voda in blato, medtem ko je ledenik še kar napredoval in nam prekril Igrišče za polo in nekaj njiv. Če mu je bila na poti kakšna prepreka, je led najprej stekel okrog in šele nato prek nje. Led ni bil čist, ampak je vseboval zemljo in kamenje. Ledenik je v osmih dneh napredoval do sem In se nato ustavil 40 do 50 metrov pred reko Hispar.« Ledenik se je nato umikal s hitrostjo približno 400 metrov na dan, ta vrednost pa je v nasprotju z vsem, kar so dotlej vedeli o ledenikih. Vendar to ni bilo edino takšno poročilo; tudi topograf Hayden Iz Indijskega geološkega društva je leta 1907 omenil napredovanje ledenika Yen-gutz Har. Poleg tega je poročal o ledeniku Hasanabad v dolini Hunza v Karako-rumu, ki je v dveh mesecih in pol med letoma 1903 in 1906 napredoval za 9,7 kilometra. Leta 1936 je »Izbruhnil« ledenik Black Rapids na osrednji Aljaski in od 3, decembra 1936 do 7. marca 1937 naredil pot, dolgo 6,5 kilometra. Napredovanje 67 metrov na dan je tedaj veljalo kot hitrostni rekord, vendar to v bistvu ni bilo hitro v primerjavi z Yengutz Ha-rom, ki je napredoval s hitrostjo 400 metrov na dan. Se vedno se je zdelo, kot da tako hitro napredovanje ne gre v koncept znanstvenikov. Tedaj pa so se leta 1953 nenadoma v Karakorumu hkrati splašili kar trije ledeniki in v treh mesecih od 21. marca do 11. junija pripotovali 12 kilometrov globoko v dolino Katlah. Takratni direktor geološkega inštituta iz Milana Ardito De-sio je dolino obiskal tri mesece po tem, ko se je ledenik umiril in ta dogodek do podrobnosti opisal. Vendar so se začeli šele v sedemdesetih letih glaciologi mno-žičneje ukvarjati s tem fenomenom, ki ga je leta 1787, se pravi pred 200 leti, omenil Švicar Bernhard Kutin: hitro premikanje islandskih ledenikov, kar naj bi pripisali topli vulkanski podlagi. LEDENIKI IZGUBLJAJO LED Mnogo manj znan kot fenomen »izbruhov« je hiter propad celih ledeniških jezikov. To zadeva predvsem tiste ledenike, ki se končujejo v fjordlh ali jezerih. Ventisquero O'Higgins v Cilu, izliv južnega patagon-skega lednega izveska, je izgubil v treh tednih, od decembra 1977 do začetka januarja 1978, enajst kilometrov ledu. V zadnjem delu jezika se je začela decembra v podolžnl smeri skoraj štiri kilometre širokega ledenika odpirati ledeniška razpoka In nenadoma je začel celotni enajst kilometrov dolgi sprednji del plavati in se je razbil v velike grude, ki jih je v kratkem času odneslo naprej. Ledeniki v Ledeniškem zalivu na obali Aljaske so od obiska kapitana Vancouvra leta 1798 izgubili več kot sto kilometrov ledu, največ v zadnjih 80 letih. Velika nevarnost za naftne tankerje je ledenik Columbla pri Valdezu na Aljaski, ki je še vedno v najvišjem stanju tega stoletja. Njegov konec, ki se izteka v fjord, leži na čelni moreni, ki je pod morsko gladino. Zadnji del ledeniškega toka je preveč poglobljen in tako ledenik teče po vodni blazini, ki je pod velikim pritiskom. Leta 1974 se je ledenik začel krčiti. Po Izračunih je zato mogoče pričakovati, da bo v naslednjem desetletju izginilo več kot 300 kvadratnih kilometrov njegovega jezika. To pa je približno površina stotih Bohinjskih jezer in po prostornini več kot celotna masa vseh ledenikov v Švicarskih Alpah. Ledene gore, ki se lomijo v fjordu, so pri močnem prometu naftnih tankerjev nadvse nevarne, (Les Alpes) JETI JE SAMOj>GLORIJA«? Jeti ni snežni mož, ampak gozdni prebivalec, To neovrgljivo opazovanje Rein-holda Messnerja ne prinaša samo novega gibanja v raziskovanje jetija. Vendar je vsaj zdaj menda soglasno ovrgljiva teorija, češ da je jetija treba pripisati prikazni v visokih zasneženih gorah, pri čemer naj bi opazovalec vide! svojo lastno, zaradi lomljenja močne svetlobe In nekoliko spremenjene zavesti do nerazpoznavnosti spremenjeno zrcalno sliko. Takšna razlaga daje raziskovalcem nov zagon, kajti doslej razrešitve te uganke niso iskali na področju psihologije, mitologije ali fizike, ampak biologije. To je treba vsekakor upoštevati, kajti Messner je zdaj odprl nove razsežnosti; čeprav naj ne bi iz največje bližine opazoval prikazni dovolj dolgo in dovolj natančno, ni v stanju, da bi lahko v bitju, ki naj bi bilo, postavljeno na zadnji nogi. visoko približno dva metra, natančneje razpoznal jaka, opico al! človeka. Iz tega dejstva je mogoče sklepati o domnevi, ki jo je postavil eden izmed nemških raziskovalcev. Ljudje, ki so doslej poročali o jetiju, so ga namreč opisovali kot srno, zajca, raco, lisico, gamsa, sokola ali svizca v precej spremenjeni in povečani obliki. Vedno je bila ta prikazen prijazna, nikoli ni napadala, to pa se sklada s teorijo o človekovi zrcalni sliki. To prikazen naj bi videli v vseh mogočih okoljih, kjer bi še utegnila živeti živa bitja take velikosti. Razlagalci te teorije menijo, da bi tak pojav, ki ga v naših gorah poznamo kot »glorljo«, lahko nastopal tudi v srednjeveški Evropi, in sicer v določenih obdobjih zemeljske zgodovine. Ali ne bi bilo mogoče pripisati videnje čarovnic, povodnih mož in drugih na pol človeku podobnih bitij z volčjimi glavami, ptičjimi kljuni in rogovi prav tem pojavu? Ob tem omenjajo zgodovinarji jasno analogijo, ki sovpada s primerjavo teh bitij z božanstvom Anubis, ki je imelo šakaljo glavo, ali pa s skrivnostno sfingo iz starega Egipta, pa tudi s pojavi minotavrov, cen- Stoplnja kot dokaz za obstoj Jetija? tavrov ali celo po svoji prijaznosti znanega rogatega boga Pana, ki ga je poznala antična Grčija. Kljub takim analogijam — ali pa prav zaradi njih — svarijo resni znanstveniki vseh fakultet na svetu pred prenagljenimi sklepi. Prav lahko bi se namreč zgodilo, da bi v zemlji našli ostanke kakšnega od doslej neznanih bitij, ki so zdavnaj izumrla. To pa bi pomenilo nič manj kot dokaz za biološko prisotnost bitij, ki so jih doslej pripisovali Izključno področjem mitologije in teologije. HUMORESKA O TRIGLAVU, VREMENU IN OVCAH JANEZ GORNIK Zvečer sva še zadnjič kot na trnih sedela pred televizorjem in buljila vanj, Ves teden sva že spremljala prognostične karte za soboto in nedeljo. Iz podstrešja sem od nekod izbrskal celo stare bukvice, stoletno prati ko, za katero pravijo, da še vedno drži. Luna crkava, torej bo dež — in z najinim pohodom na Triglav ne bo nič. Pa vendar: je verjeti tistim bukvicam? Prognostične karte navsezadnje vendarle niso tako slabo kazale. In vremenska napoved? »... bo deloma jasno z meglo po kotlinah, Čez dan se bo razjasnilo. Nad naše kraje bo z višinskimi vetrovi pričel dotekati hladnejši in bolj suh zrak. Stabilno, lepo vreme se bo nadaljevalo tudi v nedeljo. Najvišje dnevne temperature...« Nisva poslušala dalje. Prepričljivi glas na zaslonu je povedal ravno tisto, kar sva želela slišati. Bilo je odločeno: greva. Tako, kot vsako leto. "Zdaj pa hitro v posteljo!« je dejala Sara, moja boljša polovica (čeprav jo je v resnici manj kot pol). »Jutri naju čaka naporen dan.« * * * Ponoči se mi je sanjalo o Afriki. S Saro sva bila na safarlju. Bilo je zelo vroče, preveč sonca vsepovsod, nikjer nobenega zelenja, sicer pa zelo lepo. Polno živali je bilo in tako živo sem sanjal, da sem celo slišal ko pit I j an je gazel, ki so dro-bencljaie mimo naju. Nepregledna čreda jih je morala biti, saj topot ni in ni prenehal. Postajal je Že malce nadležen. Tedaj me žena dregne pod rebra — no, to pa na žalost ni bilo več v sanjah, ampak v resnici, kajti dobro namer jen, boleč udarec me je v trenutku spravil pokonci. »TI, dežuje!« je dejala Sara. Po strehi je res enakomerno in utrujeno škrebljalo. »Najbrž so mačke, saj veš, da se gonijo,« sem utrujeno dejal in skušal zaspati nazaj. »Blede se ti,« je dejala moja boljša polovica. »Poglej na okno!« No, ja, šipe so bile v resnici mokre... ampak vremenska ... Kakorkoli že — trenutno je res deževalo. Niso bile gazele. Po napol prečuti noči sva s Saro navsezgodaj vstala in pričela trpati opremo v nahrbtnike. Bila je nekoliko nasajena, saj je zunaj še vedno rosilo. Ko sem si okrog vratu obesil sončna očala, da jih bom imel pozneje pri roki, je malce čudno po- gledala. Ko pa sem v stranski žep nahrbtnika spravljal kremo za sončenje, se ni mogla več zadržati. »Poslušaj, si mar res tako nor ali se samo delaš?« »Kaj pa ti je, ljubica?« sem bil odkrito začuden. »Zunaj dežuje, ti pa se pripravljaš, kot da greva v Afriko! Dežnik vzemi s sabo, ne pa kremo za sončenje!« »Ampak, ljubica,« sem začel potrpežljivo — navadno vem, kako je treba z njo v takih primerih, ko vstane z levo nogo, »ljubica, saj si vendar slišala vremensko ...« »Vremensko, vremensko! Poglej raje skozi okno!« No, da, res je bilo nekoliko vlažno ... »To je od megle,« sem dejal. »Saj si slišala: zjutraj po kotlinah megla.« »Pri tebi je v glavi megla,« je nataknjeno — ne vem zakaj — zabrusila in zares poleg pelerine v svoj nahrbtnik stlačila še zložljivo marelo. No, prav, naj kar nosi, če že hoče, navsezadnje nama bo na grebenu še prav prišla; višinsko sonce je močno. Vsak nekako pogreznjen v svoje misli sva tako odšla proti avtobusni postaji. Vožnja z avtobusom je bila ohrabrujoča. Sicer je še vedno deževalo, celo močneje kot prej, toda pri jutranjih novicah so po radiu ponovili vremensko napoved od včeraj. Vse je torej v najlepšem redu. V Mojstrani sva izstopila. Žena je hotela kar v Triglavski muzej. »Da ne bo vsa pot zaman,« je rekla, »bova Triglav vsaj videla, če že gor ne moreva.« Nekako sem jo potem le prepričal, da sva se odpravi/a proti Vratom. Pot je še dolga... Žena je bila pod svojo marelo seveda lepo suha, mene pa je ves čas bistril droben pršeč. »Nič hudega,« sem se tolažil, «v Vratih, ko se megla razkadi, bom na soncu suh, kot bi mignil.« Veselo sem torej prepeval in požvižgaval, žena pa se je ob pogledu name le pomenljivo nasmihala. Skorajda bi dejal, da nekam hudobno. Ali pa sem se morda motil? Ko sva šla mimo Peričnika, je še vedno deževalo. »Najbrž bo to od slapa,« sem oba z ženo skušal potolažiti, a verjetno nisem bil posebej prepričljiv. »Tebi pa tale dežek očitno zelo škoduje,« je dejala žena. »Možgane imaš že čisto mehke. Daj, vzemi mojo marelo!« Sprva me je kar ganila ta njena skrb za moje zdravje, toda v moje misli se je kmalu prikradla senca črnega dvoma: kaj je s tem pravzaprav mislila? Jo res skrbi le moje zdravje, ali pa je kaj drugega? No, počakaj, da prideva v Vrata, sem si mislil. Tedaj bo vse jasno: vreme, najina obraza, ženine čudne izjave, skratka — vse. In tisto, kar bo takrat teklo od naju, ne bo več dež, temveč pot, ki nama ga bo izvabilo sonce. V Vratih je res teklo, le da še vedno kar izpod neba. Aljažev dom je bil poln mrkih obrazov, ki so nad zajetnimi nahrbtniki preklinjali grdo vreme. Očitno niso poslušali vremenske, sem si mislil. Ženina brca pod mizo je prišla prepozno, kajti naokoli čakajočim sem že začel strokov-njaško razlagati: »Saj ni dež, le dopoldanska megla po kotlinah je to,« sem dejal. »In iz megle, kot je znano, rosi. Zgoraj, nekoliko višje, pa gotovo sije sonce.« Moja teorija, kot jo je kasneje imenovala Sara, je zbudila nemalo pozornosti, kajti v trenutku so se vsi pričeli zanimati zame, »Vaš pacient?« je visokorasel bradač vprašal mojo ženo. »Kakor se vzame,« je dvoumno odvrnila. Jaz pa sem si mislil, da bi bil kaj čuden zdravnik, ki bi svojega pacienta brcal, namesto da bi ga zdravil. Ko se je situacija nekoliko umirila, sem šel ven gledat vreme. Nič. Še vedno je bita megla in deževalo je. Ker je bila ura enajst, sem odšel k oskrbnici poslušat radio. Napovedovalec je z mirnim, prepričljivim glasom samozavestno ponovil včerajšnjo napoved: »... megla po kotlinah. Čez dan se bo razjasnilo. Nad naše kraje.. .<* Bil sem pomirjen. Vse je torej v redu. Med tem se je moja žena, ki me je že iskala — hotela je namreč, da greva kar domov — z oskrbnico zapletla v pogovor o vremenu. Omenila je, da sva bila namenjena na Triglav. »Na Triglav? Nikamor v takem vremenu!« je svetovala oskrbnica. »Ampak vremenska...« sem se drznii vmešati v njun klepet. »Vremenska?« je vprašala oskrbnica nejeverno. »Vremenska? Od kod pa ste padli? Poslušajte, trideset let sem že tukaj in ne potrebujem nobenega Sičtiriča, da bi mi pravil, kakšno bo vreme. Vsaka ovca ve to bolje od tistih metrologov, ali kako se jim že reče. In kadar se pase/o okrog koče, tedaj bo kot pribito slabo vreme,« je dejala. »Mogoče jih je pa kaj zmedlo,« sem dejal, kajti okrog hiše je bilo res vse polno ovc. »Tebe je zmedlo, in to ne samo mogoče,« se je tedaj vmešala Sara. Ker tako med ženskami nisem Imel več kaj iskati, sem se jezen začel pripravljati na odhod. Ravno sem stlačil pulover v nahrbtnik, ko pride moja boljša polovica. »Ja, kaj pa delaš? Si znorel?« je skoraj zavpila. »Bolje, da se slečem zdaj kot pa pri klinu,« sem razlagal ženi. »Ne bi rad prišel ves prepoten pod steno.« »Ne, res je znorelI« se je obračala žena ne vem na koga. »Od česa pa, prosim te, prepoten? Od mrzlega dežja?« Tedaj pa je tudi meni že prekipelo. »Se mar norčuješ?« sem zavpit. »Kakšnega dežja? Mar nisi poslušala vremenske?« No, tako se je začelo. Prepir je trajal dobre pol ure (vmes je enkrat celo preneha/o deževali). Gledalcev je bilo obilo, zdi se mi, da so nekateri četo navijali, predvsem za mojo ženo seveda. Le neki pijanček je tudi meni naklonjeno mežikal. Vsaj zdelo se mi je tako. Končalo se je seveda, kot se jo moralo. Žena se je objokana s prvim avtobusom napotila domov, jaz pa sem končno krenil na pot, soncu naproti,.. Prva strela me je pribila k skali sredi najbolj strmega skoka na poti čez Prag. »Čudno, čudno,« sem si mislil in se že trdneje oprijel klinov. Potem pa se je zares začelo. Bilo je kot kitajski ognjemet, le da seveda ne tako lepo. Strele so tolkle levo in desno od mene, lasje so mi šli pokonci, zaponke na nahrbtniku so čudno brnele. Vmes je padala toča, sicer pa goste, debele deževne kaplje. Pod nekim previsom sem mrzlično brskal po nahrbtniku za kakšnim uporabnim kosom opreme, a našel nisem nič — le kremo za sončenje. Stisnil sem se torej pod skalo in čakal, čakal... Enkrat mora biti konec, sem si mislil. Za dežjem vedno pride sonce. Ta Južno od Aconcague Kot poroča revija »Penalara«, sta »andinista" Iz M endose Miguel Sanches in Alejandro Randis v Cordon del Plati zaključila prečkanje dva kilometra dolgega skalnega grebena na višini okoli 5000 metrov. Sla sta preko petiti vrhov, do takrat še brez Imen, In teko povezala vrhova Cerro Valiecitos (5500 m) tn Rincón (»00 m). Svoj podvig sta začeta ob 5.30 v £1 Salta del Aque (4000 m) in ob 10.10 dosegla vrh Vallecitosa. Do tedaj neraziskane vrhove sta preplezala drugega za drugim. Ob 16.30 je par slal na Cerro Rlncónu. Vrhove sta poimenovala Mendoza de Regatas {5000 m), Huerpes (5050 m), Eolo (5000 m). Pico Pléyades (4950 m) In Pico de los Amigos (5100 m). »Penalara« je pozabile objevltl datum uspešnega vzpona. Prvi piah poskus prečkanja tega grebena Je bil ie leta 1064. Józef Nyka stara ljudska modrost me je nekoliko pomirila in vdano sem sklenil počakati, da se zjasni. Čakal sem ... * * d Kot nor sem sredi podivjanih neviht tekel po melišču navzdol in noč me je zatekla tik pred Aljaževim domom. Prijetna luč je mamljivo vabila v varno zavetje, vendar nisem vstopil — pomislil sem na znane dopoldanske obraze ... Skorajda pritekel sem v Mojstrano in za rep ujel zadnji avtobus. Od mene je teklo, sprevodnik je grdo gledal, neka mamca pa je modrovala o »gori, ki ni nora, nor je le tisti, ki gre v dežju gor«. Njeno prijazno momljanje me je zazibalo v prijeten sen in na končni postaji me je sprevodnik grobo prebudil iz najslajšega spanca. Tudi on je prišel na svoj račun. Ponoči, ko sem ležal ob Sari, mi nekaj še vedno ni dalo miru. Mencal sem, mencal, nazadnje pa sem se vendarle opogumil in jo dregnil pod rebra — tja, kamor ponavadi ona mene. »Kaj pa je že spet?« je jezno zagodrnjata. »Ne zdržim več,« sem dejal. »Konec me bo, če ne zvem.« Moj resni, obupani ton je ženo dokončno predramil, »Kje gori voda?« je hotela vedeti. »Si danes zvečer gledala dnevnik?« sem vprašal. »Sem,« je dejala. »In kakšna je bila vremenska napoved?« sem kot na žerjavici vprašal. Povedala mi je. * * * In? Takoj v ponedeljek sem si kupil ovco. IZPOSOJENA HUMORESKA FEN EUGENE V.EPSTEIN »Ure izvažajo Švicarji povsod po svetu, humoriste pa morajo nasprotno uvažati,* piše v uvodu k zbirki humoresk Eugena V. Epsteina »Tako rad bi bil Švicar« znameniti angleški humorist George M i kes. »Zato velja moje globoko občudovanje Eugenu V. Epsteinu, ker se je strinjal in je bil celo navdušen nad tem, da se je dal kot humoristični pisec uvoziti v Švico.« Nato Mike s nadaljuje: «Se posebno cenim njegovo teorijo o fenu, tem toplem južnem vetru, o katerem sem že toliko slišal, ki pa ga pravzaprav še nikoli nisem doživel. Levo in desno od mene so ljudje padali v nezavest in stokali, da je spet zapihal len. Sam ga nisem prav nič Čutil, kot ga ni niti Epstein. V svojo večno slavo pa je prišel do trdnega zaključka, kako se je treba ob tem pojavu obnašati. Česa takega, kot je len, sploh ni. Fen ni nič drugega kot splošno opravičilo za lenobo in zablode. Druge dežele imajo drugačna opravičila, Švicarji pa imajo ten. Humorist Epstein se je rodil v Združenih državah Amerike in se šele kot zrel človek preselil v Švico. »Pravzaprav je naredil veliko napako, da je Združene države zamenjal za Švico. Rasni spopadi so namreč v Švici še mnogo hujši. Kažejo se sicer manj drastično, bolj civilizirano in manj nasilno. Toda napetosti so mnogo hujše. Nihče naj se ne vara z dejstvom, da imajo vsi Švicarji enako barvo kože. Če smem narediti neodpusten greh, naj citiram samega sebe: Jako kot mora izgorevalni mofoc določeno količino strupenih plinov spustiti ven, tako se mora tudi človeška duša znebiti določene količine sovraštva in hudobnosti.' Toda dokler Ba-selčani ne bodo vkorakali v Zürich, da bi tam povzročali rasne nemire, tako dolgo naj nas to čisto nič ne skrbi.« To je bilo treba napisati kot uvod k tej izposojeni humoreski, da ne bi Slovenci mislili, kako smo nekaj posebnega na tem svetu, t t * Na tem svetu so vse mogoče vrste vetrov. Vrtinčast veter in orkanski veter, tornado ¡n tajfun, mistral, široko in levant. Vendar ni bolj zahrbtnega in pošastnega vetra, kot je fen v Švici. Najbolj nenavadno pri fenu je to, da skoraj nihče nič ne ve o njem, razen to, da pride z juga, da je topel in da ljudi prav spodbuja k temu, da oočenjajo nenavadna reči. Nič pa ni bolj nenavadnega, kot če nekdo v Švici počenja nenavadne reči. Kako lahko čisto navaden, staromodni veter s takšno močjo vpliva na deželo, ki je tako neomajna kot gibraltarska skala, je vprašanje, ki ima za kar najresnejši študij Švice prav določen pomen. Jaz sam sem se več kot desetletje dolgo ukvarjal s tem, da sem raziskoval prav posebne muhe tega zahrbtnega vetra. Fen sem študiral iz take bližine, iz kakršne lahko samo zares natančen človek proučuje kakšen veter. Prebiral sem knjige o fenu, ki so jih napisali avtorji, potem ko so obiskali Švico in svoje izkušnje s tem vetrom ovekovečili v pismeni obliki. Zbiral sem presenetljive zgodbe o razdejanjih, ki jih je bil povzročil fen, ter neštevilne legende in pravljice o njegovi domnevni moči. In zdaj sem naposled toliko napredoval, da v interesu boljšega znanstvenega razumevanja odkrijem rezultate svojih raziskav. Naslednje navedbe so izvlečki iz mojega znanstvenega dela, ki je prvotno izšlo pod naslovom »Fen — skrivnost meteorološke metafizike«. Kdor hoče živeti v Švici, se mora naučiti živeti s fenom. Fen namreč ni samo veter, ampak Je hkrati veličasten izgovor, Če nekdo nečesa ne more narediti ali nečesa ne mara storiti. Vzemimo za primer, da živi vaša tašča v Bisendingnu pri Winterthuru in bi vas rada v četrtek zvečer obiskala za urico ali dve. Hitro vržete pogled na gore — In tukaj že imamo enega izmed najpomembnejših vidikov fena. Gore se zdijo strašansko blizu in medtem ko jih opazujemo, imamo občutek, kot da bi se nam vse bolj In bolj približevale. »Aha!« pravi naš neznani prijatelj svoji tašči v Bisendlngnu. »V gorah piha fen. Prav gotovo se bo držal še ves četrtek. Ljubi taščici moram povedati, da je pri tem fenu ne bi mogel sprejeti,« Ko sem prvič slišal take zgodbice, sem mislil, da se je svet začel snemati z osi. Kaj pa naj bi Imel preprost veter skupnega s kakšno taščo in tastom in kaj naj bi sploh imel skupnega s čemerkoli? To vprašanje je bilo Izhodišče za moje študije o fenu. Fen pripravi vsakega človeka do tega, da postane meteorolog. Tam, kjer je fen, so termometer, barometer, higrometer in anemometer popolnoma odveč. Dobre, stare kosti človeškega skeleta posredujejo vse podatke namesto teh instrumentov, poleg tega pa še v mnogo krajšem času. Kadar namreč piha fen, se vsakdo počuti pasje slabo. Hudobni jeziki zatrjujejo, da se pri fenu nihče niti noče počutiti dobro, ker namreč v tem primeru nima nobene oprijemljive podlage več za to, da bi manj delal, da ne bi mogel misliti in da si ne bi nasploh lahko vzel življenja nekoliko lažje kot v časih brez fena. Čisto na začetku svojega študija fena sem bil prepričan, da ne piha zeio pogosto. Dognal sem, da feni ni navaden južni veter, ampak ga pogojujejo različni pritiski na severni in Južni strani Alp. če pade pritisk na severni strani — ali pa morda na drugi strani, kajti glede tega nisem popolnoma prepričan —, nastane vakuum ali nekaj podobnega. In v tem primeru potegne fen, ki mirno drema nekje v bližini Lugana na toplem tessinskem soncu, v vsej svoji obilnostl proti alpskim stenam. Ko naš prijazni veter naposled pripleza na sedlo Gotthardovega prelaza, plane z največjo možno hitrostjo navzdol v vakuum — ali ven iz vakuuma —. o katerem sem bil pravkar govorit. Ker se ne more znebiti spon svoje silne moči, zavija okrog sten v Alpah kot zobata gorska železnica v zabaviščnem parku in pade v doline Severne Švice. Hkrati sicer prinese fen nasploh z juga tudi lepše vreme, ki proizvaja pretresljive sončne zahode. Toda ti sončni zahodi zgorijo neopaženi, kajti nihče ni naravnan na poezijo, kadar ga boli glava. Po mojih opazovanjih traja tri leta in pet mesecev, da se človek čisto in popolnoma privadi in začenja zatrdno verjeti v fen. Po približno dveh letih se neha bojevati proti zagovornikom fena, kajti nobenega smisla nima, da bi temu ljudstvu strokovnjakov za vreme kazal svojo nevednost. Dokler ste Še novi v tej deželi in kdo vpraša, kako vam kaj gre, odgovorite: »Hvala, dobro.« Toda ko ste že vpeljani v .kult fenomanija in se tedaj kdo pozanima za vaše počutje, seveda storite naslednje: zelo malomarno prenesete težo z ene noge na drugo in s steklenimi očmi buljite v tla. Šele čez čas prav počasi dvignete glavo in rečete: »Fen!« In nič več. Olajšajte si življenje; verjemite v fenl Karkoli zahtevajo od vas, vse lahko odklonite. Tako sem, na primer, pred kratkim šel v neko pisarno, da bi poiskal nekoga, ki bi mi lahko dal nekakšna pojasnila. Vsakokrat, ko sem se obrni! na kakšnega uslužbenca, sem dobi! popolnoma enak odgovor: »Danes je fen.« Osebno nič več ne verjamem v fen. Znanstvena dognanja, do katerih sem se lahko dokopal med svojimi desetletnimi raziskavami, so mi enkrat za vseiej dokazala, da čisto navaden veter nikakor ne more imeti tako mogočnega vpliva na človeški organizem. Vendar je tudi čisto napačno verjeti, da piha fen tako pogosto, kot mu pripisujejo. Ljudje se namreč pogosto pritožujejo nad glavobolom zaradi fena tudi takrat, kadar piha hladen severni veter. Jaz se ne. Sam Imam vedno ob fenu glavobole zaradi severnega vetra... in moja besedila ... so vedno tako jasna ... in dognana... kot pač dovoljuje fen, fen, fen, ta muhasti veter. AFERA OB MAKEDONSKI ODPRAVI Kdo je bil na Aconcagui? Zadnji dve leti lahko v dnevnikih In tednikih beremo polemične članke o makedonski alpinistični odpravi v Ande, v katerih avtorji ne skoparijo z ostrimi besedami sumničenj in obsodb. Skupina članov skopskega planinskega društva »25. maj« je 10. januarja 1985 odšla na Aconcaguo, Vodja odprave je bil Teodor Maja, člani pa Vladimir Rako-čevlč, sodnik okrožnega sodišča, Stojan Trpovski, carinik. In Mirče Danailovski, snemalec TV Skopje. V višini 4200 metrov so Danallovskemu pomrznili prsti na rokah in Maja je odločil, naj se poškodovani z Rakočevičem vrne v dolino, sam pa bi s Trpovskim nadaljeval vzpon. Pod vrhom je odnehat tudi Trpovski, ker so bile tam slabe vremenske razmere, Maja 277 pa je nadaljeval pot z dvema Argentince-ma. Po vrnitvi je Maja trdil, da je bil na vrhu in da bo to dokazal s posnetki Argentinca Ramona. Rakočevič je po tem zagotovilu poslal v Skopje brzojavko, da je odprava prišla na vrh. Toda ko so barvni film, ki ga je Ramon dal Danailovskemu, v Skopju razvili, med kvadratki ni bilo »kronske priče«, posnetka, na katerem bi bili Maja, križ in zaboj na vrhu. Sami člani odprave so podvomili, da je Maja priplezal na vrh, vsled česar je podvig »Aconcagua 65« postal »primer«, ki že več kot dve leti vznemirja duhove v športni javnosti in Planinski zvezi Makedonije. Na dan so prišli še drugi dogodki, ki ne mečejo lepe luči na to potovanje v daljni svet: člani odprave niso upoštevali statuta in pravilnika planinske organizacije, zbirali so sredstva (približno 80, nekateri pa trdijo, da celo 140 milijonov starih dinarjev), čeprav jim je bilo prepovedano, da gredo na to potovanje itd. Tako je odpravo odbor za alpinizem proglasil za »divjo«, ker »so bili posredovani lažni in netočni podatki, zaradi katerih je bila javnost dezinformirana in so s tem razvrednoteni dosedanji dosežki drugih alpinistov in planincev v Makedoniji ...« Planinska zveza je Rakočeviča in Trpov-skega za stalno izključila iz svojih vrst, Danailovskega je izključila za pet let, To-dorja Majo pa so kaznovali z zadnjim opominom pred izključitvijo. »Resnici na ljubo je treba povedati, da je mestna planinska zveza po dvodnevni seji z večino glasov glasovala za to, da odprava sme odpotovati,« je dejal tedanji predsednik zveze Velimir Stojanovski. Vendar bi morala ta sklep verificirati Zveza za telesno kulturo Skopja in komisija za mednarodne zveze Planinske zveze, kar pa ni bilo storjeno. Zato je mogoče smatrati, da je odprava odpotovala nezakonito. Namesto da bi to oprali s športnim, alpinističnim podvigom (če bi Todor Maja zares stopil na najvišjo goro Andov), se je ta dogodek končal v kalnih vodah sumničenja in opravljanja, da je bilo to zgolj turistično potovanje, kot piše Večernji list iz Zagreba. Alpinistični tabori na znamkah Sovjetska pošta je na pobudo svojega komiteja za šport lani izdala serijo znamk »Mednarodni alpinistični tabori v SZ« Na znamkah so upodobljeni najvišji in najatraktivnejši vrhovi Kavkaza in Pamirja. Znamke so zares lepe in so med drugim lahko zanimiva turistična propaganda za 2/8 deželo. Spomnimo se, da smo že kdaj poskusili prijatelje In znance, ki smo jim pisali iz naših gora, razveseliti tako z razglednico kot tudi z ustrezno znamko na njej. Pred leti so bile še v prometu poštne znamke z nekaterimi gorskimi motivi in podobami Iz narave, zadnji čas pa takih znamk ni več. Ali ne bi bila zanimiva turistična ponudba dežele na sončni strani Alp posredovana tudi z znamkami z motivi iz naše gorske narave? Planinska zveza Slovenije in njene komisije, ki zadnji čas kar pogosto proslavljajo, tudi okrogle obletnice, bi lahko pri jugoslovanski poštni upravi izposlovale izdajo poštnih znamk z gorskimi motivi. K temu bi lahko marsikaj prispevala tudi planinska društva, ki delujejo v okviru PTT organizacij. In ali ne bi bilo vredno razmisliti tudi o izdaji serije znamk z jugoslovanskimi gorskimi motivi? Ali z motivi iz jugoslovanskih gorskih naravnih parkov? Tako, pobarvala sva (skoraj) vse Izšel je Gornikov letopis 1986, zgledno urejena in privlačno sestavljena publikacija Planinskega društva Gornik. V njem je zares pestro predstavljena dejavnost tega planinskega društva v minulem letu: ne le faktografski prikaz aktivnosti, ampak zanimiv pregled marsičesa tistega, s Čemer so se lani ukvarjali planinci tega društva. Prispevek »S kanglico in čopičem na poti Ljubljana—Zagreb« je že eden izmed primerov zanimivega predstavljanja planinske dejavnosti v tem društvenem glasilu. (Op. ur.) * * h Po statutu naj bi se društva — poleg drugega — ukvarjala tudi z vzdrževanjem gorskih in drugih izbranih izletniških poti. Za to dejavnost naj bi poskrbel marka-oijski odsek. Pri nas ga nismo uradno ustanavljali, temveč kar praktično prevzeli vzdrževanje poti Ljubljana—Zagreb, in sicer odsek od Zagradca do Frate, Letos smo obudili markacije od Žužemberka do Ajdovca. Ker je torej naš markacijski odsek neformalna skupina, ni preostalo drugega, kot organizirati delo z neposrednim odločanjem: »Jutri gremo markirat!« Ker je bila močnejša polovica pretežna, boljša pa vdana, je odločitev uspela. In tako se je odsek natovoril z barvami, čopiči, sekirico, rašplo, škarjami in flaškami z razredčilom v vozilo in se odpeljal v Žužemberk. Da bi bil konec prve polovice naše poti dobro (stilno) povezan z nadaljevanjem, si ga greva ogledat na zgornji konec trga. Po hišah vmes ne pacava nič, ker se nama razpoložljive podlage niso zdele dovolj častne za planinske markacije. Prvo zariševa na steber vrtne ograje na cestnem križišču pod klancem, da ne bi kateri od popotnikov ušel kar po cesti proti Zagrebu. Prva pika nama »rata« in da slikarske samozavesti za ves dan. Na kolovozu pod Zafaro naju doide ženica: »A malate, kali?« zavije po domače. »Se-vede«, odgovoriva narečno. Za gladkimi podlagami po betonskih škar-pah in električnih drogovih naju čakajo razbrazdana debla orehov in češpelj, hrušk pa se na daleč izogibava. Polikana kapelica in znamenje čudnega sloga bi bila pripravna za markacijo, a po takih objektih naj bi ne pacali, so nas učili na tečaju. Počasi napredujeva, saj se je treba ozirati nazaj in markirati tudi za nasprotno smer, na drevesa na desni ob poti. Gladke bele breze se ponujajo same, le da je več dela s sekanjem grmovja okrog njih kot s slikanjem markacije. Spotoma Iščeva gobe pa nlmava nobene bere. Presuho je. To čutiva tudi v grlih. Toda do konca je še daleč in spotoma ne bo ne hiše, ne studenca. Suha krajina je res suha. Pred leti, ko sva markirala po dolini ob Krki skozi vasi, so se našli, ki so naju gostoljubno napojili. Tu pa pričakujeva kaj takega šele pri kraju. Senčna pot skozi bukovje naju osveži. Markiranje je enostavno, markacije na daleč vidne; nekatere od starih so odveč in Jih ne obnavljava. Grozdje v vinogradih pod Lipovcem se komaj plavi in vzbuja žejo, a zrelo še ni. So že boljša sicer trda in kisla jabolka za vasjo. Ne jemljeva si časa za počlvan e. Kar spotoma se razgledujeva po gričih in hribih, ki se kopičijo nad globoko zaveso Krkine soteske: zaraščeni Sv. Peter, s senožetjo in lovsko kočo obljudena Ple-šivica, idilični Boršt, pokrpan z vinogradi in posejan z veselimi zidanicami, proti jugu skrivnostni Rog. Ko se znajdeva na trdi, prašni cesti proti Ajdovcu, nama postane barvanje po zaprašenih obcestn h kamnih zoprno. Če se barve niso najbolje prijele, zaradi tega ne bo kak popotnik zašel ali padel s ceste, Nad zadnjim cestnim ovinkom je barve le še za na drog cb odcepu v Gornji Ajdovec. Po spominu preštevam, koliko markacij sva danes naslikala. Naštejem Jih kar okrog sto. Ura je že proti šesti. Zadosti imava. Nedokončanih 25 minut poti do Frate bo zahteval še poldrugo uro dela. Morda ga opraviva, ko bomo šli tja na izlet. Če ne pa kdai drugič. One 7. septembra 1986. Markirala: Marjan In Milanka Munda Trenutek Na pot moram. Nekakšna žeja se vtiho-taplja v moje vsakodnevno bivanje in lakota načenja pozabljen korak... To pot pojde z menoj tudi fotografski aparat. Kadar sem sam pod steno, si vedno želim Še koga povabiti na to gostijo do-žlvljajev. Navdušenje je gotovo najmočnejše v vznožju in na vrhu stene. Morda bom danes, ko sem sam. za vas, prijatelji, zarisal trenutek na celuloidni trak. Se nekaj misli, oreprostih razmišljanj od dogodkov do doživetij in nazaj k dogodkom, me loči od stene. Dani se. Jutro, ko si rosa podaja roko z zemljo in nebo pripenja svetlobo po vrheh; ko zahrepeniš to rojstvo iztrgati relativnosti, se prvič splazi roka v nahrbtnik po fotoaparat. Stena, gora, ta brezoblična kamnita gmota mrtve materije, še ne živi. Tudi ona je sama mrtva. Morda jo prebudim, ji vdahnem dušo. To ni običajno poziranje, to je refleksija lepote in bivanja v istem trenutku. V objektivu, iskalu, se gora pomanjša in pogovarjava se skozi medij v mojih rokah. Je pričeska z zlato rumenimi jesenskimi macesni pogodu tvojemu poziranju ali naj raje počakam, ko boš pokrita z belo snežno odejo? Seveda, da te ne zmotim kot elektron pod mikroskopom, se malo 279 odmaknem, saj sva tu drug zaradi drugega — za druge. Tehnika deluje podzavestno. Metri, zaslonka, vse to je naučeno, midva pa sva tu zaradi doživetja. Goljufava se kot prosti plezalec čez tvoje nederje. Ti brez mene si nič, jaz brez tebe pa praznina bivanja. Sprožim. Trenutek, manj kot sekunda, za vas, prijatelji, da se začutimo... za doživetja, za prijateljstvo, za navdušenje... Morda pojdete z menoj, morda pojde z vami fotoaparat — po doživetja, prijateljstvo in navdušenje. In memorlam — ing. Igor Soline, planinski fotograf. nud| Zaman odmevD »NAJBOLJŠI« MED NAJBOLJŠIMI Iz pregledov statističnih podatkov planinskih društev Slovenije, ki jih je sestavil Jože Dobnik, tajnik PZS (Obvestila Planinske zveze Slovenije, marec 1987), je razvidno, da po številu članstva v planinskih društvih od desetih medobčinskih društvenih odborov v Sloveniji vodi koroški MDO pred gorenjskim, ki je drugi v tem vrstnem redu, in tretjim zasavskim. V koroškem medobčinskem odboru planinskih društev so združena planinska društva občin Radlje ob Dravi, Dravograd, Slovenj Gradec in Ravne na Koroškem. Od 65 občin v Sloveniji, ki imajo planinska društva, je v obravnavani statistiki rangirana ravenska občina na prvo mesto. To potem nekako zaleže za prvenstvo celeqa MDO in potegne naprej tudi ostala društva in občine koroške regije, čeprav so, kar se tiče številčnosti, ki je tu obravnavana, okoli povprečja, izvzemši Slovenj Gradec, ki zaseda dobro 16. mesto. Na prvo mesto postavljena ravenska občina ima 4 planinska društva: po eno v Orni, v Mežici, na Prevaljah in na Ravnah, čeprav Prevaije v tem okviru niso največji kraj, prednjačijo po številu članstva tudi v absolutnem smislu. Ko bi bilo v zvezi s tem kakšno tekmovanje (hvala bogu, da ga ni), bi bilo prevaljško planinsko društvo deležno treh kolajn: tiste zaradi prvenstva v občini, potem tiste zaradi prvenstva občine v MDO in nazadnje še one zaradi prvega mesta koroškega MDO v republiki. Ta prvenstva so prav gotovo vredna analize. Ne zato, da nas bi na osnovi tega kdo posnemal! Vsako društvo dela v posebnih pogojih In presajeni vzorci niso dobri. Prednosti so navadno v Izvirnosti. Pričujoče razmišljanje bo za marsikoga pristransko; držala se ga bo tudi oznaka »lastna hvala, cena mala...« Vendar bi verjetno zaman čakali na objektivnejše analizatorje in ocenjevalce od drugod. V kraju, kot so Prevaije, je številčnost članov najbolj odraz agilnosti društvenih poverjenikov. Ti svojega dela ne bi mogli uspešno opravljati, če za društvo nova-čenl krajani v društvu ne bi imeli kaj videti. V majhnem kraju, kjer se vsi poznamo, je skoraj nemogoče blefirati s čem, česar ni. Tudi ni preveč težko v kakšni šoli navdušiti za vstop v društvo množico otrok; teže jih je obdržati. Starejše članstvo je bolj skeptično, prej omenjena statistika pa izraža podatke tudi o tem. Katere so torej gospodarske, kulturne in družbene silnice našega dela, tiste, ki tudi oblikujejo našo organizacijo? Ob ustanovitvi društva leta 1919 v Pli-berku je bila skrb za »slovensko stvar« postavljena na prvo mesto. Zelo izpostavljena mejna lega našega okoliša in s tem zvezano precejšnje praktično poznavanje razmer pri rojakih čez državni plot je pripomoglo k temu, da pri nas misel na te naloge še po 70 letih nI ugasnila, medtem ko je v društvih sredi slovenskega prostora postala manj aktualna ali pa se umetno budi. Prav smešno bi bilo trditi, da je vseh lanskih 1738 članov prevalj-škega planinskega društva (Prevaije imajo okoli 5000 prebivalcev) aktivnih v gorah in jim je društvo potrebna interesna skupnost. Veliko važnejšo vlogo odigravajo pri nas odtenki, ki jih je opisal dr. Tone Stro-jin v uvodnem članku prvega letošnjega (1987) zvezka Planinskega vestnlka »Aktivno slovenstvo In planinska organizacija«. Biti član PD Prevaije je doslej za večino krajanov pomenilo bolj kulturnopolitično manifestacijo kot pripadnost organizaciji s telesnokulturnimi cilji. Najlepši dokaz za to so kar sosednje Ravne: so dosti večji in bogatejši kraj in združujejo prav gotovo več aktivnih, rekreacije potrebnih planincev kot Prevaije. To se vidi tudi Iz njihove izletniške aktivnosti. V absolutnem številu članstva v PD pa Ravne zaostajajo za Prevaljaml. Na Ravnah je bilo planinsko društvo ustanovljeno šele v novi Jugoslavijil V nekem smislu snobovska Mežica je podobna Ravnam, Črjanl, ki so spet podobni Prevaljanom, pa so Prevaljam po številu članov v PD tudi tik za petami. Ne bom se začudit, če nas bodo kakšno leto zaradi morda enega samega pridnejšega poverjenika pri pobiranju članarine »premagali«. Seveda se na Prevaljah zavedamo, da opisani prestiž ne bo trajal v nedogled. Verjetno sam tudi že danes ne bi bil dovolj za prvo mesto. Prav zavestno in načrtno delujemo tudi v gospodarski in kulturni smeri. Skrb za kako planinsko kočo je društvu v vsestransko korist. Če vsi drugi odbori, odseki in dejavnosti društva zaradi morebitne ležernosti vodstva ali kakih drugih vzrokov praktično nehajo delovati (delovanje v društvu je vendar popolnoma prostovoljno!), je tu objekt, ki terja uprav-Ijalce, knjigovodstvo, da nasiti SOK »zmaja«; če zaradi drugega ne, je zaradi zadnjega potreben UO, letna konferenca, občni zbor... In tako se včasih zgodi, da ti birokratski okviri ponovno oživijo društvo, ki zaradi novo izvoljenih ljudi potem morda spet uspeva, V našem, prevaljŠkem društvu ima skrb za planinsko kočo zanimivo zgodovino. Ko so ob razsulu avstroogrske monarhije delili planinske postojanke, je bila uršlje-gorska dodeljena mislinjski podružnici, predhodnica PD Prevalje — mežiško/dolinska podružnica SPD — pa je dobila Plibrško kočo na Peci. Po plebiscitu in postavitvi meje vzdolž Pece se je na Prevalje pribegii sedež te podružnice za kočo na Peci seveda »obrisal«. To je rodilo misel na novo kočo na jugoslovanskem kraju Pece, Gradnja je rodila tudi nove upravljalce, podružnico SPD v Mežici. Ves čas med obema svetovnima vojnama so si odborniki prevaljškega planinskega društva želeli kakšne visokogorske planinske postojanke in celo tudi investirali v gradnje na Pohorju. Šele po drugi svetovni vojni so dobili v upravljanje ruševine požgane koče na Uršljl gori. Praktično delo ob tem planinskem domu in nove smernice planinske ideje v svobodi so zanetili sedanji veliki planinski kres v vsej Mežiški dolini, posebej na Prevaljah. Ko je pred desetimi teti postalo očitno, na Dom na Uršljt gori ne uslreza več niti po zmogljivosti niti kakovosti množicam ljubiteljev planin, je prišlo do odločitve za zgraditev novega prizidka. Žal je ravno takrat nastopilo krizno obdobje, ko so bile vse negospodarske investicije ustavljene in prepovedane, hkrati pa je inflacija izničevala s prostovoljnim delom pri-siuženi ali drugače privarčevani denar. Nastala je situacija, ko je bilo treba o potrebnosti graditve prepričevati ne samo širšo publiko in uradne inštance, ampak tudi skeptične člane lastnega odbora. Le izjemna predanost in vztrajnost nekaterih je pripeljala idejo do zmage. Nihče ne bo nikoli izračunal, kakšna škoda bi bila v nasprotnem primeru: ne samo, da bi bilo v enem izmed karavanških planinskih domov manj koristne površine, temveč bi manjkali pospeševalci za vsestransko planinsko aktivnost (ki naj bi bili vodilna nit tega sestavka!): žrtve, ki so jih predani planinci našega okoliša prispevali za gradnjo, in oblikovalci novih dejavnosti, ki smo jih v našem društvu lahko začeli razvijati na podlagi novo zgrajenega prizidka. Z novim Domom na Gor! ni bila pospešena le količina planinskega gibanja, temveč so bile omogočene tudi nove kakovosti. Na primer akcije zimskih in poletnih kulturnih srečanj na Uršlji gori. To ni novost samo za naš kraj, ampak je verjetno za vso našo domovino. Mislim, da bo šele bodoči čas znal pravilno ovrednotiti to našo misel, trud in že tudi dosedanje uspehe. Nekoliko manj resna, a verjetno prav tako zelo koristna je bila nova jesenska akcija »Srečanje žensk na Uršlji gori«. Prijetno vreme, sproščeno vzdušje, spontan spored in še kaj so pripomogli k velikemu in ugodnemu rekreacijskemu učinku. Prireditelji smo bili deležni tudi graje (ki pa je učinkovala pohvalno): očitali so nam, da je bila širna Slovenija premalo obveščena o tem. »Drugo leto vam bom pripeljala celo kompanijo žensk iz Maribora,« je obljubljala po naključju prisotna planinka od tam. Naš velenjski prijatelj tov, Žolnir pa mi je v pismu poročal, da za letošnje podobno srečanje zbira Urške v svoji okolici in nas namerava na ta dan z njimi zavzeti, V programu našega društva je cela rajda dobro vpeljanih razmigavanj. Vsak mesec skušamo zaposliti svoje članstvo z vsaj eno reklamno akcijo. Zavestna in načrtna je želja naše organizacije. da na mikaven in najcenejši način doseže čim večje rekreacijske učinke, ki so hkrati tudi kulturni. Mišljena je kultura v najširšem smislu: ne samo tista v besedni umetnosti, glasbi in likovnem izražanju, temveč kulturno obnašanje ob slehernem delu, tudi ekološkem, družbenem in ne vem kakšnem še ... Namerno dajemo velik poudarek vsestranski kulturi. Vse očitneje namreč postaja. da je pohlepna In kratkovidna indu-strializacijsko-ekonomska ekspanzija na kulturo pozabljala. Specializacije so človeštvo pripeljale do absurdov, takih, ko levica ne ve, kaj dela desnica. Namesto olajšav so prinesle človeški vrsti pogubne perspektive. Zaenkrat so najočitnejše v pokvarjenem okolju, ob natančnejšem razmišljanju pa jih zasledimo na vseh ravneh našega bivanja. Živimo v času, ki ni rožnat. Kar naprej nas »od zgoraj« opominjajo, da bi bilo treba zategniti pasove. Kljub temu se praksa odvija tako, kot da jutrišnjega dneva ne bi bilo. Mislim, da smo planinci v vseh povedanih smislih skupina, ki dela z dolgoročnimi perspektivami in ne podlegamo kratkotrajnim in slepllnim učinkom. Predvsem smo zelo poceni — in teiesnokulturna skupnost to dobro ve. Občinska teiesnokulturna skupnost, na primer, tudi planinskim društvom leto za letom pošilja vprašalne pole z rubrikami, ki sprašujejo o občinskih, področnih, republiških, državnih in ne vem kakšnih še prvakih. Jasno je, da je tak način kazanja 281 uspehov zapisan na kožo nekomu drugemu (planincem prav gotovo nI) In mu potem odpira po spretno prirejenem pravilniku številne pipe sredstev, pridobljenih od davkoplačevalcev, čeprav mimo osnovnega namena telesne kulture v socialistični ureditvi. Ne vem, ali je ravenska TKS zvedela, da so koroška planinska društva, posebno društva ravenske občine in — kot smo čull — v okviru teh posebej Prevalje, v nekem smislu prvaki Slovenije, s tem seveda tudi Jugoslavije in upal bi si trditi tudi širše ... Uradno takega tekmovanja ni, saj tudi tekmovanja niso bistvo nobene kulture, niti telesne ne. Naše delo ni tako primitivno, da bi se dalo meriti z uro, metrom ali tehtnico. Mislim, da je ravno v tej neiz-merljivosti tista kvaliteta, ki je vredna človekovega dostojanstva. Stanka Lodrant KAJ PA VRVI TOTRA? Zapisu »Yucord« vendarle še ni »Edel-weis« v aprilski številki že lahko dodamo nove ugotovitve dveh strokovnjakov tehnične komisije Jamarske zveze Slovenije. Tokrat vemo, da sta profesor Tomaž Planina in gorski reševalec in inštruktor Zvone Korenčan opravila serijo preskusov dinamičnih in statičnih vrvi slovenskih vrvarjev iz Totre. Po metodi mednarodne zveze alpinističnih organizacij (UIAA) sta opravila načrtno trganje vrvi iz Totre. Rezultati štirih bistvenih preizkusov so ugodni za izdelovalce 12-milimetrskih dinamičnih in statičnih vrvi. Strokovnjaka in praktika sta po testih zapisala, da obema vrvema manjka zeio malo, da bi ustrezali UIAA normam glede padcev. Po prvem neveljavnem preskusu se je vrv presekala na robu naprave, pri drugem trganju se je po tretjem padcu pretrgala na zgornjem čepu, pri tretjem preskusu pa je vrv Totre zdržala kar šest padcev z obremenitvami (80-kilogramsko utežjo). Korenčan jo je navezal na 2,8 metra dolgo vrv in utež porinil z višine 5 metrov. Profesor Planina je meril raz-tezek vrvi po obremenitvah. Mogoče bi Totrinim dinamičnim vrvem s povečanjem raztezka v jedru povečali število padcev do pretrga. Eden izmed tujih proizvajalcev alpinističnih vrvi propagira, da vrvi Edeirid zdržijo osem padcev, V tovarni bi s tršim pletenjem in termično obdelavo morali povečati oprijemljivost vrvnega plašča z jedrom. Presku-ševalca sta z desetimi vzponi in spusti na 8-metrski statlčni-tehnični vrvi ugotavljala uporabnost te vrvi. Statični vrvi, ki 282 jo uporabljajo jamarji, Korenčan in Pla- nina očitata preslabo sprijetost plašča z jedrom in ohlapnost. Ti testi so hkrati tudi dokaz, da so vrvi slovenskih vrvarjev po preskusnih testih že boljše od dinamičnih vrvi reške vrvar-ne- M. Kuniifi NEŽA JIH NE BO SPAMETOVALA t/ mariborskem časniku Večer je bilo pred časom objavi ¡eno pismo, ki bi utegnilo zanimati marsikaterega planinca, zato ga ponatiskujemo. (Op. ur.) Predsednik IO PD Kozjak Slavko Kojc se je v svojem pismu z dne 8. aprila obregnil ob tv nežo in novinarja Frančka Jauka, ki je s tv sliko lepo prikazal mizerno stan,e v tej nekoč tako priljubljeni planinski postojanki. Sam sem bil osem let upravnik tega doma in s svojo soprogo Marijo precej dobro poznam razmere tako v domu kot tudi v omenjenem planinskem društvu. Še zdaleč mi ni vseeno za usodo tega doma, nanj sem skupno s številnimi svojimi nekdanjimi gosti tudi čustveno navezan, a sočasno vem, da tv neža, podeljena več kot zasluženo, ljudi pri tem društvu ne bo spametovala In streznila. Dom so že od nekdaj jemali kot nekaj, kar je treba izkoristiti do zadnje kaplje, vanj pa čisto nič vložiti, Tako je bito od vsega začetka, ko sem tam delal kot upravnik in ko so mi sproti odnašali le denar, drugo jim je bilo deveta briga. Osem dolgih let sem bil bitko z ljudmi, ki so skregani s potrebami klasičnega planinstva, s potrebami doma na Kozjaku. Z ljudmi, ki sanjajo le o velikih in dragih odpravah, namesto da bi poskrbeli za ljubitelje domačih gora in tako tudi našega zelenega obmejnega Kozjaka. Koliko lepih zamisli sem imel, ko sem začel, a kaj, ko sva z ženo spoznala, da se bodeva z nepravilnimi ljudmi, in tako sem svojo zvestobo domu plačal s sporom na sodišču, da sem iztožil vsaj minimum tistega, kar mi je bilo ob prevzemu doma obljubljeno. Na koncu pa smo se razšli, tako kot so po vrsti odhajali od teh ljudi pri PD Kozjak vsi drugi pred menoj. Vse bom povedal, če zapišem, da sem bil kar 36, upravnik doma na Tojzlovem vrhu, nobeden iz te dolge vrste ljudi jim ni bil pogodu, z vsakim so se sprli, ko so se ljudje (gostje tega doma) navadili nanj, najkrajši konec pa so vedno znova potegnili številni planinci. To sem čutil za potrebno zapisati, da bi bralci vendarle vedeli, kakšni ljudje upravljajo ta sicer čudovit dom. Ferdinand Raisman, Maribor OBTOŽBA TERJA ODGOVOR Povod za nerazumevanja in razprtije med PD Grosuplje, ki ga zastopa predsednik društva T. Jeršin, In menoj je bilo pismo, ki ga je na PD Grosuplje naslovil planinec Andrejčič iz Lesc, ko si je na grosupeljski poti na Limberku zlomil nogo. Vso krivdo za to so nekateri naprtili meni, kajti glavni del opravil pred ureditvijo te poti je bil zaupan meni. Tako sem izdelal dnevnik grosupeljske poti, sam sem določil kontrolne točke, pripravil skico, po kateri so izdelali žige za kontrolne točke in opravil še vrsto drugih del za društvo. Vse prispevke o tej poti sem napisal pravočasno in korektno in vedno čitljivo podpisal sebe in nikoli koga drugega. Delal sem samostojno In brez nadzora. Moja dolgoletna želja po ureditvi Grosupeljske poti je kljub nevšečnostim, ki mi jih povzroča predvsem pianinka A. B., vendarle uresničena. Seveda mi ni jasno, čemu so se nekateri iz PD Grosuplje spravili name in so me začeli žaliti celo v Planinskem vestniku. Štefan Snoberger p plamske feratas UIAA spet spoznava naše gorništvo Uredništvo 117. številke Biltena Mednarodne zveze alpinističnih združenj (UIAA) je posvetilo kar poldrugo stran glasila Slovencem in slovenskim goram. Zasluga za takšen dogodek gre seveda najprej avtorjema obeh objavljenih prispevkov: Stane Klemene je pisal o novi slovenski smeri na Cerro Torre, Miro Črnivec pa o Julijskih Alpah na smučeh. V Klemenčevem prispevku so popisani faktografski podatki o uspešni slovenski odpravi na Cerro Torre, objavljena pa je tudi skica gore z vrisano slovensko smerjo. Miro Črnivec opisuje turno smučanje in turne smuke v Julijskih Alpah. Ob tem omenja možnosli za prenočevanje in tudi nekaj literature, v kateri so nadrobno opisani turni smuki v naših Alpah. Grške divje vode Pri založbi Leopold Stocker (GrazStuttgart) je v začetku letošnjega leta izšla nova zanimiva knjiga za ljubitelje vodnega športa in narave nasploh. Naslov »Wildwasserfahrten in Griechenland« pove, da gre za opise rek, primernih za vožnjo s kajakom v Grčiji. Ime naše južne sosede nam navadno zbudi drugačne miselne povezave; ob imenu Grčija navadno pomislimo na Atene, na akropolo pa na suvlaki In sirtaki. Profesor Hans Matz, ljubiteljem kajakaštva v srednjeevropskem prostoru poznani raziskovalec In avtor številnih knjig, nam v tej knjigi razkriva, da je Grčija lahko tudi povsem drugačna. Ta druga Grčija, dežela gorovij, sotesk in divjih rek, leži onstran glavnih turističnih poti in obsega predvsem pokrajino Epir z deli Tesalije, Makedonije, Fokide in Petoponeza. To so precej »neklaslčni« deli te dežele, v njih ni obilice ostankov svetišč, akropol in ne-kropol. Antični Grki so se pač držali predvsem krajev, kjer je v bližini pljuskalo toplo morje, kjer se ie dalo potovati in trgovati. Zanimanje za naravo v našem, srednjeevropskem pomenu te besede ter skrb za njeno ohranitev žal še sedaj nista značilni lastnosti Homerjevih in Odisejevih potomcev. Vsega tega se je moral tudi dotakniti avtor knjige, kajti tisti, ki se zanima za grške reke, ne more mimo dejstva, da jih je vedno manj, da najlepše soteske v gorovju Pindos znova In znova izginjajo v velikih blatnih umetnih jezerih. Knjiga je razdeljena v več poglavij, V uvodnem delu govori avtor na splošno o Grčiji in njenih rekah, o njenem živalstvu in rastlinstvu, o podnebju, daje nasvete za taborjenje in bivakiranje ter opozarja na kulturnozgodovinske posebnosti. Na koncu tega poglavja je dodal še grško abecedo ter nekaj besed Iz nemško-grškega slovarja. Opisi rek so razdeljeni v skupine, vsako sestavljajo reke nekega ožjega geografskega območja. Iz poglavja v poglavje nas potem avtor vodi s severa proti severozahodu in potem na jug, iz severne Makedonije prek Pindosa v Epir, naprej v Srednjo Grčijo in celo na Peloponez. Opisanih je dvaindvajset rek, med njimi tudi posebnost — reka Aheron, »reka mrtvih« antike, ki teče skozi temačne epir-ske soteske, v katerih je grozeče renčal pes Cerber in kjer je Haron prepeljeval duše umrlih v kraljestvo Hada in Perze-fone. Tako nas kdaj pa kdaj profesor Matz popelje iz sveta divjih rek in sotesk tudi v bogat svet grške zgodovine in mitologije. Pri opisih rek, njihovih težavnosti in posebnih situacij avtor ne pretirava in ne sili v podrobnosti, ki bi bile lahko utrujajoče. Zadovoljuje se s splošnimi ocenami in nam poskuša pričarati tudi posebno ozračje, ki ga tvorijo narava, zgodovina dežele, domačini in avtorjeva doživetja. Ta knjiga Hansa Matza ni suhoparen vodič po grških rekah v slogu Baedeckerja ali Griebna, ampak zanimivo branje tudi za tistega, ki se bo na svojem potovanju po 283 Grčiji zadovoljil le z Atenami !n Akropolo. Za tiste, ki pa bodo res sedli v čoln, je dodan knjigi še kratek opis vseh rek na dveh povoščenih listih. Knjigo bodo lahko pustili doma in vzeli na pot te tisti list. Knjiga bo tako ohranila svojo praktično vrednost kot vodič, ostala pa bo tudi paša za oči na bibliografskih policah. To si po svoji opremi in urejenosti vsekakor zasluži; vezana je v platno, na ovitku iz papirja pa je slika kajakaša, ki premaguje težavnejše mesto v soteski Aherona. Knjigo krasi in bogati še štirideset celostranskih barvnih fotografij ter osem zem 'ievidov- dr. Borut Korur, Vodič po Treskavici V tisoč izvodih je izšel pri Zvezi organizacij za telesno kulturo sarajevske Univerze planinski vodnik »Treskavica«, ki ga je napisal Ševko Kadrič. Na 33 straneh priročnega formata so po sklopih popisane vse zanimivosti, zaradi katerih je vredno iti v te gore le nekaj deset kilometrov južno od Sarajeva, ki se z najvišjim vrhom pnejo kar 2079 metrov visoko. Opisane so geomorfološke značilnosti, štiri ledeniška jezera, ki ležijo v višini med 1550 in 1700 metri, živalstvo in rastlinstvo, predvsem pa vse markirane poti, ki peljejo po teh gorah, dve planinski koči in dve lovski koči, dve podzemski jami, možnosti za turno smučanje (opisanih je nekaj turnih smukov po Treskavici), lov in ribolov, možnosti za alpinistično udejstvovanje in dogajanja med zadnjo vojno na tej gori, naposled pa je opisana še kronologija planinskega društva Treskavica iz Sarajeva. Zal je majhen zemljevid Treskavlce v knjižici tako nepregleden, da je popolnoma neuporaben, verjetno pa obstaja kakšen boljši, tako je zdaj mogoče s pomočjo obeh publikacij zanesljivo planl-nariti po teh nam razmeroma prav malo znanih gorah. Kogar zanima ta vodnik, ga lahko naroči pri PD Treskavica, Ulica Aščiluk 1, 71000 Sarajevo, zanj pa se lahko pozanima tudi prek telefona (071) 538 556. M. R. Kilimandžaro Hans Eckart Rubesamen; Kilimandžaro, gora in njena pokrajina, 240 strani, 14 barvnih prilog, založba C. Bertelsmann, 39.80 mark. Hans Eckart Rubesamen je lani drugič priplezal na Kilimandžaro in to pot popisal svoje doživljaje v knjigi. Pripoveduje o dogodivščinah ob potovanju s hčerko in prijatelji, o zgodovini odkritij najvišjega afriškega gorskega masiva, o rastlinskem in živalskem svetu ter o geologiji in glacio-loglji. Med posameznimi postajami ob vzponu zve bralec marsikaj zanimivega o ljudeh ob vznožju gore ter o kolonialnih časih. Vsa dejstva so popisana faktograf-sko in z zanesljivo natančnostjo. Prav tako so priklicana v spomin številna znana imena, povezana z vzponi na vrh Kilimandžara od leta 1889 dalje. Zgodovina in sedanjost, odkritja In vzponi na to skrivnostno goro so predstavljeni v zelo osebni In hkrati živahni obliki. Fotografije dopolnjujejo veličasten vtis o tej veličastni naravi. Planinska glasila Po sedemnajstih letih, ko so izšle tri številke glasila »Odmevi z naših planin in gora«, je planinsko društvo Rimske Toplice izdalo prvo številko prvega letnika novega glasila »Kopitnik«. V njem je opisan del društvene dejavnosti, posebej pa je treba omeniti društveno kroniko »Začetek in razvoj planinstva v Rimskih Toplicah« izpod peresa Leopolda Pavčnlka. Seveda ne smemo prezreti niti dveh pesmi domačih planincev. Po letu 1985 je spet Izšla številka »Planl-narskega lista«, ki ga izdaja planinsko društvo Kamenjak z Reke. Pred tem je revija velikosti in obsega Planinskega vest-nika redno izhajala 16 let. nakar so jo morali zaradi denarnih in še drugačnih težav začasno ukiniti. Zdaj bo, kot obljubljajo. spet redno izhajala vsako četrtletje in — enako kot letošnja prva številka — prinašata po možnosti vse, kar zanima domačega planinca. Izšla je četrta, marčna številka drugega letnika ciklostiranega glasila PD Hrastnik »Naša pota«, v katerem je predvsem objavljen program dejavnosti društvenih odsekov pa tudi nekaj utrinkov s planinskih poti društvenih članov. Planinsko društvo Integral je izdalo svojo prvo letošnjo številko glasila »Gorski popotnik«, v kateri je poleg poročila z tetcš-njega rednega letnega občnega zbora objavljen plan društvenih izletov v letošnjem tetu. To ni le statistično naštevanje krajev in datumov, ampak so do konca junija tudi natančneje opisani vsi izleti, ki jih nameravajo organizirati. Iz teh opisov lahko bralec natančno zve, na kaj se mora pripraviti, kaj bo videl in zvedel, poleg tega pa so to najboljša propaganda za udeležbo na izletih. PD Viharnik je izdal drugo številko dvanajstega letnika svojega »Informatorja«, v katerem je prav tako največji poudarek na izletništvu in na seznanjanju bralcev s to priljubljeno planinsko aktivnostjo. V glasilu velja vsekakor omeniti prispevek Darje Bazelj »Odhod štafete mladosti 1987 s Triglava«, v katerem z očmi planinske vodnice, ki je sodelovala pri vzponu na Kredarico, opisuje ta naporni dogodek, škoda, da marsikateri od piscev v teh društvenih glasilih ne sodeluje v Planin- skem vestniku z doživljajskimi ali drugačnimi prispevki. To obžalovanje naj bo hkrati povabilo uredništva PV k sodelovanju. Čar našega očaka V letošnji drugI, aprilski številki uglednega haaškega dvomesečnika »Berggids«, ki ga izdaja Kraljevsko nizozemsko planinsko društvo, je obsežno popisan vzpon članov tega društva na »kralja Julijskih Alp« in »narodni simbol Slovencev«, kot je zapisano v reportaži, Triglav. Nizozemski planinci so se na poti po nemških, avstrijskih in slovenskih gorah pri nas najprej ustavili v gostoljubnem kampu pri Sobčevem bajerju, si zatem ogledali Bled, se peljali pod Karavankami do Kranjske gore in čez Vršič v čudovito, kot so napisali, Trento, zavili v dolino Zadnjico in se napotili do Tržaške koče na Doliču ter od tod na vrh Triglava, kjer so za spomin fotografiral Aljažev stolp in fotografijo objavili ob prispevku o tem planinskem podvigu. Predvsem jim je ostal v nepozabnem spominu veličasten razgled z vrha najvišje jugoslovanske gore. Satajev v Ameriki Poleti 1987 se bo pojavila na trgu alpinistična avtobiografija znanega sovjetskega alpinista Vladlmirja šatajeva z naslovom »Degrees of Difficulty« (Težavnostne stopnje), ki jo bo v ZDA izdal »Mountaineers Books« iz Seattla, Skoraj 200 strani debela knjiga bo stala 11 dolarjev. To bo prva gorniška knjiga kakšnega sovjetskega alpinista, ki bo prevedena in izdana v angleškem jeziku. Zabavno napisana knjiga, ki jo je dobro prevedla Deborah Pirinian, bo poslastica za vsakega zahodnega gornika, ki je začuden zaradi razlik med vzhodnim in zahodnim alpinizmom. Zahodnjaki so bili že doslej prevzeti nad sovjetskimi zmagami v Pamirju in Himalaji v zadnjih nekaj letih. Šestnajst Črno-belih fotografij prikazuje prizorišče sovjetskega alpinizma. Jfizef Nyka Knjiga o Yosemitih Reinhard Kari, Yosemite. Arrampicare nel paradiso verticale (Vzponi v navpičnem raju). Dall Ogilo, Milano 1986. 187 strani s črno-belimi in barvnimi fotografijami, 30 000 lir. To je pomembna knjiga o navpičnem svetu Yosemitske doline, izdana po piščevi smrti. Pomembna ni samo zaradi fotografij, temveč tudi zaradi besedila, ki je globoko in Istočasno zabavno. Ta knjiga je ena izmed boljših, ki prispevajo k poznavanju tega kalifornijskega območja. draštenu® owie® Trije jubileji laških planincev Letos mineva 60 let od ustanovitve PD v Laškem. Za ta jubilej, ki ga bodo proslavili septembra, laški planinci že zbirajo gradivo za kroniko, ki jo bodo izdali ob proslavi. Proslavo šestdesetletnice društva bodo vsebinsko povezali s 30-letnico planinskega doma na Smohorju in z 20-let-nico ustanovitve društvenega mladinskega odseka. Dvajset let planinskih večerov S predavanjem alpinista Sandija Blažine iz Kopra o popotovanju skupine planincev po Nepalu se je v začetku aprila iztekel letošnji program in hkrati dvajseti letnik planinskih večerov, ki jih za svoje članstvo prireja ilirskobistriško planinsko društvo. Ti večeri (pozimi se jih zvrsti pet do osem) so postali zanimiva in dobro obiskana oblika dela s planinskim članstvom, ki pa zaradi oriviačnosti privablja tudi številne druge ljubitelje narave. Planinski večeri so doslej pomembno popestrili kulturno življenje na Bistriškem. V dvajsetih letih so vsaj 10.000 poslušalcev povabili v naravo in v gore najbolj znani slovenski alpinisti, mojstri planinske fotografije, znani planinski navdušenci, naravovarstvenih in jamarji. S posebnim zadovoljstvom so domačini sprejeli predavanje — pripoved o čudovitem svetu Snežnika domačina Hinka Poročnika, spremljano z izbranimi diapozitivi Snežnika v vseh letnih časih in priložnostih. Vojko Celigoj Pohod po Tržaškem Krasu Marljivi člani Smučarskega kluba Oevln iz Nabrežine in Še posebno njihova živahna planinska skupina so 12. aprila pripravili množični planinski pohod po Tržaškem Krasu z izhodiščem v vasi Praprot. Skoraj dvestotim pohodnikom — članom številnih slovenskih društev iz zaledja Trsta so se pridružili tudi planinci z naše strani meje In se po štirih urah prijetne hoje zbrali v vasi Repen, kjer se je ob zaključku pohoda razvito prijetno tovariško srečanje. Organizatorji so tokratni prvi pohod posvetiti Mirku Škabarju, svojemu nedavno preminulemu marljivemu članu, Pohoda se je udeležil tudi Mirkov oče, ki je bil z 79 leti najstarejši udeleženec. Pohodnikom so organizatorji podelili izkaznice pohoda, ki bo postal v prihodnje vsakoletna aprilska prireditev. Pričakovati je, da bo pohod privabljal vse več udele- žencev, saj je primeren za mlade in starejše ali kot družinski izlet v naravo. Ker je ta pohod po vrsti zimskih pohodov (tako na Stol, Porezen in Snežnik), je mogoče pričakovati, da bo postal vabljiv tudi zaradi prebujajoče se narave spomladanskega Krasa. Med tokratnimi pohodniki je bila tudi velika skupina smučarjev in planincev iz Ilirske Bistrice, ki že dolga leta lepo sodelujejo z nabrežinskim društvom. Vojko Cellgoj i * * Bila je sončna aprilska nedelja. Sonce je bilo že posušilo kraško zemljo in pot nad vasjo Praprot v okolici Trsta. Domačini — člani smučarskega kluba Devin so nas, veliko skupino planincev in smučarjev iz Ilirske Bistrice, lepo sprejeli. Skupaj smo se odpravili na prijeten pohod. Kraška pokrajina je bila sicer kamnita, a lepo razgibana in prijetna za oko in hojo. Hodili smo tik ob državni meji. Na levi strani so beli kamni označevali državno mejo, proti jugu na desni pa smo opazovali Tržaški zaliv. Veliko smo klepetali, včasih pa se je raz-legel vrisk. Prehodili smo kakšnih petnajst kilometrov poti. V daljavi smo že zagledali vas Repen — cilj naše poti. Noge so spet postale lažje, oglasila se je tudi pesem. Utrujeni, a veseli in zadovoljni smo prispeli na cilj in v družbi nekaj sto planincev s tekom pospravili planinsko kosilo. Tako smo končali prvi pohod v spomin na zamejskega Slovenca Mirka Skabarja, ki je posebno rad hodil po teh krajih. Ljubil je to zemljo in ljudi na njej. Kraševci z obeh strani meje smo se mu s pohodom lepo zahvalili za njegovo delo. Tudi rože, ki smo jih položili na njegov grob, so bile dokaz za to. Vesel sem bil, da sem bil udeleženec tega pohoda In odločil sem se, da bo to moja vsakoletna spomladanska planinska tura. Ambrož Valeniič, t b, OS Dragolln Kelte. II. Bistrica Splitska planinska dvojčka V letošnji prvi izišli številki revije »Naše planine«, glasilu Planinske zveze Hrvaške, je v besedi in še bolj v sliki opisan Mosor in množični vsakoletni vzpon »Sto žensk na Mosor«. V tej predstavitvi sta opisana tudi Bojan in Mitja Tollazzi, »člana PD Mosor iz Splita, brata dvojčka, rojena leta 1926, ki sta Isti dan dobila čin kapitana bojne ladje in ki sta tudi enako dejavna v planinski organizaciji. Imata največ zaslug za začetek zdaj tradicionalnega vzpona ,sto žensk na vrh Mosorja' leta 1974, ki je zdaj najmnožičnejša planinska akcija 286 na Hrvaškem, v kateri sodeluje celo do tisoč žensk«, kot je zapisano v Naših planinah. Planinski vestnik naj doda, da sta Bojan in Mitja Tollazzi Slovenca, rojena v Logatcu, kamor pogosto prihajata na obisk. Bojan je bil pred kratkim v Ljubljani, kjer je uredništvu revije »Teleks« izročil posebno priznanje — diplomo planinskega društva »Mosor« za sodelovanje na planinskem področju. PD Mosor se je namreč odloči! za svojo veliko akcijo »Sto žensk na vrh Mosorja« po zgledu Teleksove akcije »Sto žensk na Triglav«, v znak nekakšnega »akcijskega pobratenja« pa Teleks vsako leto povabi na svoj pohod na Triglav pet splitskih planink iz PD Mosor. Pot labinske republike Med prazniki dela je skupina osmih planincev iz Zagreba obnavljala istrsko planinsko pot »Labinska republika« od Slav-nika prek čičarije na Učko. Od Slavnika do Kojnika ni sprememb, medtem ko so po grebenu Zbevnlce postavljena obeležja — leseni količki s klasičnimi oznakami. Čeprav je predel travnat, je zdaj pot dobro označena. Od Gomile do Račje vasi je treba paziti na oznake in je treba hoditi v smeri ceste Račja vas—Mune ali oditi v vas Rašpor in od tod oditi do Račje vasi. Naprej pa ni težav. Ob tem je treba omeniti, da bi marsikdo tod hodil več dni, vendar ni možnosti za prenočevanje. Planinsko zavetišče v Račji vasi ima na voljo le deset ležišč, planinski dom na Poklonu pa je odprt samo ob koncih tedna in ob praznikih, kar je vsekakor nenavadno. Jostp Sakoman Zfato za oskrbnico Planike___ Na 58. občnem zboru gorjanskih planincev, ki je bil 4. aprila letos, so ugotovili, da se je lani število društvenih članov povečalo, tako da je zdaj v društvu 598 članov, 110 mladincev in 141 pionirjev, v celoti torej 849 članov, od česar ima majhna vas Bohinjska Bela 145 planincev, včlanjenih v PD Gorje. Deset članov AO je lani opravilo 296 plezalnih tur v naših in tujih gorstvih. Gorjansko PD oskrbuje dve visokogorski planinski postojanki tik pod vrhom Triglava, Planiko in Tržaško kočo na Doliču. Oskrbnica v Planiki je že dolga leta Francka Pretnar iz Zasipa (Sebenje), ki je na letošnjem zboru za svoje delo prejela zlato značko PZJ. V obeh domovih so v lanski sezoni zabeležili manjši obisk kot leta pred tem, vendar domova kljub temu nista imela »rdečih« številk. Letos bodo, na primer, ob Planiki obnovili staro karavlo (»de-pandanso«) in v njej med drugim zgradili strojnico za agregat. Med pripravljalnimi deli za to gradnjo so gorjanski planinci lani opravili tod 2281 prostovoljnih ur. Kot so tudi poudarili na občnem zboru, manjka pri mladinskem odseku dobrih vodnikov, da bi lahko pogosteje vodili mlade v gorski svet. Joie Ambrožia 75 let PD Trbovlje PD Trbovlje slavi letos svoj 75-letni jubilej. Društvo je bilo ustanovljeno 8. decembra 1912. Da bi ta visoki jubilej primerno obeležili, so v društvu pripravili poseben program: vse letošnje akcije, kot so izleti, predavanja, prostovoljno delo, razstave In drugo, bodo potekale v znamenju tega jubileja. Osrednja proslava bo 8. decembra v Delavskem domu, na njej pa bodo sodelovala kulturna društva in planinska mladina. SIcer pa so bile tudi že letošnje dosedanje dejavnosti v znamenju tega jubileja: zimski pohodi trboveljskih planincev po Jelovici, na Stol, Snežnik in Pore-zen ter tri planinska predavanja v Delavskem domu. 28. srečanje železničarjev Ob dnevu železničarjev je PD Železničar iz Ljubljane tudi letos 11. aprila organiziral planinski pohod z Verda mimo TV bolnišnice, Trebevnika, Pokojišča, Padeža in Lašč v Borovnico, imenovan "Osmi pohod na Štampetov most«. Iz Ljubljane na Verd je peljal poseben vlak, ki ga je vlekla parna lokomotiva. V klasični vlakovni kompoziciji je bilo približno 400 planincev iz Ljubljane, Celja, Maribora, Zagreba, krajev med Ljubljano in Logatcem ter iz Kopra. Vreme je bilo izredno lepo In so se s poti videle tudi najvišje slovenske gore. Naslednji dan je bilo na Pohorju 28. srečanje planincev železničarjev Slovenije in Hrvaške, ki ga je organiziralo PD Železničar iz Maribora. Na njem se je zbralo okrog sto planincev, največ iz Zagreba. Naslednje srečanje bo organiziralo PD Železničar iz Celja, deveti pohod na Štampetov most pa spet, kot vsako leto, PD Železničar iz Ljubljane. Jol|p Sako„an Po poteh kozjanskih borcev Planinci Travnika, Sarajeva, Zenice, Ma-karske in Zagreba so 25. aprila šli »po poteh kozjanskih borcev« pod vodstvom domačega PD Brežice iz Brežic. Zbralo se je več kot sto planincev, da bi obhodili kontrolne točke Pečice, Osredek, Pišece, Boršt in Bizeljsko. Vreme je bilo primerno, narava vsa v zelenju in cvetju. Med pla- ninci so bili tudi otroci, mladina in senior-jl. Prvi del poti od Pečic do Osredka je bil zelo zanimiv in je ponuja! prelepe poglede na okoliške griče in naselja, medtem ko je bil drugi del gozdnat. Vseskozi so spomeniki daljnje in bližnje preteklosti lepo urejeni, posebno še spomenik padlih borcev v Pišecah. Na cilju je vsak pohod-nik dobil priložnostno značko, ki simbolizira prehojeno pot. j0S[p Sakoman Zborovanje mladih planincev Kakor vsako leto smo se tudi letos zbrali planinci osnovnih šol na planinskem občnem zboru v Domu učencev Heroj Tito v Kopru. Zbora so se udeležili planinci osnovnih šol iz Hrvatinov, Dekanov, Prad in Kopra. Zbora sta se udeležili tudi predstavnici Iz vrtcev na Markovcu in v Salarl, prisotni pa so bili tudi planinci iz delavnic za delo pod posebnimi pogoji. Skupine so spremljali njihovi planinski mentorji. Na žalost že nekaj iet pogrešamo prisotnost mladih planincev iz občin Piran in Izola. Na občnem zboru so razpravljali predvsem o lanskoletnem delu mladinskega odseka in delovanju planinskih skupin v posameznih šolah In vrtcih. Mladi planinci so predstavili pestro in bogato dejavnost svojih skupin; bili so na mnogih izletih na bližnje in nižje vrhove, si ogledali naravne znamenitosti, nekateri pa so uspešno hodili tudi po visokogorju in se celo povzpeli na Jalovec in Prisojnik. Za opravljene Izlete v akciji pionir-planinec so nekateri na občnem zboru prejeli bronaste in srebrne značke. Ob koncu smo mladi obalni planinci sprejeli načrt dela za letos. Organizirali bomo letne In zimske tabore v naših gorah, planinske pohode, predavanja in planinske šoie. Nekateri mentorji in mladinci se bodo udeležili tečajev mladinske komisije v vzgojnoizobraževalnem centru Bavščica, Le a Primožič, Barbara Bablč, OS Dr. Aleš Bebler, Hrvatlni Planinska orientacija »Kadunec (426 m) '87« V letu, ko so prvič izvedli množični orientacijski tek v Ljubljani, se mi še kar naprej držimo stare planinske orientacije, ki jo vsako leto kaj malega spremenimo. Letos (11. 4. 1987) smo se poslužili opisne oblike pohodne proge s priloženo kopijo dela karte 1 :25.000, enako pa se je dala uporabiti občinska karta 1 :50.000. Tako so morale biti ustrezno izbrane KT, da so jih z lahkoto našli na obeh kartah. Težave pa že nastopijo pri zapisih imen in višin, ki na obeh kartah niso enaki. Ta planinska orientacija se nam zdi bolj uporabna kot je orientacijski tek, ki mora imeti za to posebej izdelane tekmovalne karte in menda tudi atletsko športno opremo. Če propagiramo hojo po neoznačenih poteh s karto in kompasom, moramo pri tem uporabSjati take pripomočke, predvsem karte, ki so dostopne vsem, Žal takih kart ni za vse predele Slovenije, kjer prirejajo planinska tekmovanja iz orientacije. Običajno smo si pomagali s topografskimi kartami VGI merila 1 :50.000, ki so bile, žal, stare, toda imele so koordinatno mrežo in so dovoljevale uporabo koordinat za KT, kot je dovoljeval pravilnik. Udeležba na našem planinskem orientacijskem pohodu je bila kar zadovoljiva, Bifo je 24 pionirskih ekip z 81 udeleženci, 14 mladincev v 5 ekipah, 6 članov v 3 ekipah in 4 ekipe z 8 starejšimi člani. Letos smo prvič uvedli le pri M, Č in SČ posamezno udeležbo, izrabili pa so to le Č in SČ. Udeleženci so bili iz PD Braslovče, Polzela, Šempeter, Zabukovica, Žalec in TO »Bistra Savinja«. Vsaka proga je imela po 5 KT, na katerih ni bilo žive kontrole, ampak le posebni žigi. Zadnja tri leta Imamo s tem težave, saj kakšen žig »izgine« že med tekmovanjem, kar prvih 10 let ni bilo nikoli. Progo so pripravili planinski vodniki. Tudi kopiranje razpisa, opisa in karte nt več majhen izdatek, posebno še, če ni pravočasnih prijav. ZTKO za to prispeva le malo, ker nima ustreznih normativov, ki pa smo jih že pripravljali v žalski TKS in so bili kar dobri. Tak način dela bi lahko nadaljevali, žal pa ne s tekom, ker trenutno nimamo za to ustrezno izšolanih kadrov. Letošnja prireditev PD Polzela je bila posvečena 15. obletnici Savinjske planinske poti in zato je bil cilj tudi na eni izmed njenih točk, pri Korbarjevi domačiji v Založah. a , Visoka cilja v Karakorumu Iz Celja je prve majske dni s kombijem odpotovalo pet članov celjskega alpinističnega odseka, ki bodo poskusili priplezati na vrh Trango Towerja in Broad Peaka v Karakorumu v Pakistanu. S kombijem so odšli na pot Slavko Cankar, Bojan Srot, Smiljan Smodiš, Dušan Glažar in zdravnik Zvezdan Pirtovšek, ki se jim je medtem pridružil tudi Franček Knez, ki je v Pakistan odpotoval z letalom. Odprava si je postavila dva zahtevna cilja: 6250 metrov visok Trango Tower zahteva vrhunsko plezalno tehniko, saj ga z vzhodne strani, kjer bodo plezali Celjani, ni še nihče preplezal, čeprav ga je naskako-valo že več močnih odprav, in 8047 metrov visok Broad Peak, na katerega bodo naši alpinisti plezali po jugozahodnem grebenu. »To bi bilo prvič v zgodovini,« je dejal Franček Knez, »da bi opravili ekstremen 288 piezalski vzpon in se takoj nato povzpeli po še nepreplezanem grebenu na osem-tisočak. Če bi nam uspelo enkrat samkrat, bi bilo že veliko, oba vzpona pa bi bila več, kot je kdo kdajkoli naredil« Kot so pred odhodom dejali celjski alpinisti, ki potujejo s kombijem skozi Bolgarijo, Turčijo in Iran, se bodo do Islamabada v Pakistanu vozili približno 14 dni, V Jsla-mabadu bodo dokupili hrano in opremo, potem pa jih čaka še dan vožnje in osemdnevni dostop do Trango Towerja. Računajo, da bodo potrebovali približno 40 no-sačev. V celoti bodo plezali približno dva meseca, v domovino pa naj bi se predvidoma vrnili sredi avgusta. (Nov, ,adn)h, Občni zbor SPD Slovensko planinsko društvo iz Celovca je imelo 9. aprila svoj redni letni občni zbor, na katerem je predsednik Franci Kropiu-nik poročal o dejavnosti slovenske planinske organizacije na Koroškem. Orisal je najbolj pereč problem tamkajšnjih planincev — boj za ohranitev ptaninske postojanke Koče nad Arihovo pečjo na Bleščeči planini, ki si jo je lastil lastnik zemljišča, na katerem stoji koča. Sele ustavno sodišče na Dunaju je pravično rešilo to zadevo, tako da je koča ostala last SPD. Glede gradnje druge planinske koče, v Podjunl, o čemer so razpravljali že na prejšnjem občnem zboru, pa je predsednik dejal, da je treba najprej najti nekoga, ki bo planinskemu društvu prodal, dal v najem ali odstopil vsaj 300 kvadratnih metrov zemljišča, na katerem bi postavili kočo. Pri volitvah je bil z majhno izjemo potrjen stari odbor. Predsednik je Franci Kroplu-nik, podpredsednik Joško Lepušic, tajnica Nežka Pinter in blagajničarka Vera Rehs- man- (Slovenski vestni k) Sporočamo vam, da se je UO PD Bovec na svoji 1. seji dne 23. 4. 1987 odločil dati namesto venca na grob pokojnemu JOŽKU REPIČU 20.000 din v sklad PV. Pokojnik je bil ustanovni član društva in je ostal član PD do konca. Bil je tudi dolgoletni gospodar društva, nosilec zlatega častnega znaka PZS in priznanja KS Bovec na pobudo PD Bovec. Planinski pozdrav. Predsednik PD Bovec Gregor Rupnik Planincem iz Bovca se uredništvo in uprava Planinskega vestnika za darilo lepo zahvaljujeta. V delovni organizaciji GEOLOŠKI ZAVOD LJUBLJANA izvajamo znanstvenoraziskovalna in proizvodna dela na področjih geologije, geotehnike, hidrogeo-logije in rudarstva. Proizvajamo opremo za vrtanje, zastopamo tuje firme in imamo konsignacijska skladišča opreme za naše dejavnosti. S področij geotehnike in miniranja izvajamo specialna dela v rudarstvu in gradbeništvu. Izdajamo strokovno revijo Geologija - razprave in poročila. V delovno organizacijo GEOLOŠKI ZAVOD LJUBLJANA je združeno 6 temeljnih organizacij in delovna skupnost skupnih služb, in sicer: GEOLOGIJA, GEOTEHNIKA IN GEOFIZIKA, RUDARSKA DELA, GEOTEHNIČNA DELA, VRTALNO MINERSKA DELA, STROJNA PROIZVODNJA IN VZDRŽEVANJE, KOMERCIALNE DEJAVNOSTI. Na znanstvenoraziskovalnem področju smo usmerjeni predvsem na probleme, kako sedanjim in bodočim rodovom zagotoviti vire energije, mineralnih surovin in vode, kar je pomembno za vsak narod. Ob svojem delu med drugim proučujemo tudi geološko zgradbo in hidrogeo-loške razmere v naših gorah. Skozi najlepše predele smo speljali Slovensko geološko pot. To je resnično Mtffa m/čdtai/ pravi Marija Štrempfelj, ki je s čokolado z jugoslovansko odpravo KARAKORUM 1984 osvojila Broad Peak (8047 m)! TOZD - Lesce ŽOTf® Ljubljana