Katolišk cerkven list.
Danica izhaja 1., H». in 20. dne vsaciga mesca na celi poli, in velja po pošti za celo leto 3 gld.. za pol leta t gld. kr.. v tiskarnici sprejemana na leto 2 gld. 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr., ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali praznik, izide Ilanica dan poprej
Teč*y XVI.	V Ljubljani 10. veliciga travna 1863. _I Asi 14.
\aznani/o
bratovšine presv. Rešnjiga Telesa v Ljubljani leta 18fi-/frl.
Nas Gospod in Zveličar v svoji neskončni ponižnosti v revnih podobah prebiva v presv. Resnjem Telesu; torej bi se ne spodobilo, da bi nasa bratovšina, ki se okoli sv. šotora zbira, obširno in lepotično svojim udom naznanjala, kaj se je preteklo leto storilo.
Bratovšina hoče s tem naznanilom le Bogu pred vsim svetom dolžno zahvalo izreči za Njegov bogati blagoslov, pa tudi svoje ude spodbujati, naj bi se ne utrudili iz svetiga namena radovoljno prevzetih dolžnost natanko spolnovati, temuč da bi čedalje bolj goreli za blagi namen te bratovšine; hoče pa tudi k sebi vabiti druge, ki še niso njeni udje.
S serčnim veseljem sc naznanja, da se gorečnost za pobožne dela ni zmanjšala v preteklem letu, ampak še le zvikšala, ker je čedalje več pobožnih duš, ki ljubijo Gospoda in lepoto Njegove hiše; zakaj število bratovskih udov se je pomnožilo za 1200, in bratovšina sadaj šteje udov 6702 in 72 deležnikov.
Koliko časti je toliko posameznih udov v svojih molitvenih urah Gospodu skazovalo, in za vse nečasti, ki se Al u gode v presv. Zakramentu, zadostovalo, to je Bogu samemu znano, kteriuiu se je tudi vsaki mesec v ta namen pri bratovski službi Božji darovala sv. maša.
Našim udoui za pirlie so se poslovenile bukve, ki jih je v francoskim jeziku spisal slavno znani o. Jan. Boone, duhoven jezuitskega reda iu začetnik te nase bratovšine, in prišle so na svetlo, kakor je že Z g. Danica v svojem 12. listu oznanila. Upati je, tla bodo češenje presv. Kešnjega Telesa zvikševale, in udoui v veliko dušno korist služile.
Tudi letos je bratovšini došlo veliko podpore in darov. Ti in pa letnina bratovskih udov, in kar se je pri bratovski službi Božji v pušico nabralo v denarjih dosega 2.111 g"id. 12 kr.
Ako pa hočemo ceniti delo ženskih rok, ki so delale zastonj, se bratovski dohodki za polovico zvik-šajo, kakor je kazala očitna razstava od 9.—16. pretečenega mesca, ker se sme cerkvena oprava, ki je bila tam viditi, in se je letos med revne cerkve razdelila, ceniti nar manj u a 3000 goldinarjev. Kdor je vidil truda polno in umetno vezenje in sploh izverstno žensko delo, neutrudljivim delavkam svoje resnične polivale ne bo odrekel. Zunaj umetno malane, 5 čevljev visoke in 3 čevlje široke podobe sv. Ane od znanega mojstra Kiinl-na in dveh krasnih pluvijalov, so vso opravo od pervega tlo zadnjega izdelale roke ženskih bratovskih udov, in sicer: I * masnih plajšev
z vso pripravo, meti temi 8 vezenih, in sicer 6 belih, 5 riidečih, 4 višnjeve in 3 zelene; — 5 lepili velov ali ogrinjal; — 2 bogato z zlatom vdelani štoli za praznike; — 2 burzi in 3 stole za obhajila; — 20 vezenih hlazinic za na altar; 72 korporalov ali te-lesnic, 72 pal ali pokrivalic za nad kelih: — 144 pnrifikatorjev ali rutic za kelih; — 108 pertičev za pri umivanji rok; — 20 mašnih srajc za praznike; — 40 humeralov ali poramnic; — 20 cingul ali pre-pasnie; — 3 perte za na altar s širokimi špieanii in I ogrinjalo za na altar.
Tudi letos bratovšina še ni mogla uslišati vsih prošenj, izmed kterih jih je pa nekoliko prepozno dosio. še le po storjeni razdelitvi. Bilo ji je pa vender moč postreči 53 cerkvam naše skolije, ki so prejele, in sicer
1.	v Ternovem 1 štolo za praznike, 1 ogri-Ljfcu. za na altar, 6 ročnih pertičev:
2.	na Trati 1 mašno srajco, 1 prepas, 2 po-ramniei:
3.	v Zalem logu 1 višnjev mašni plajs za nedelje, 1 altarni pert, 3 korporale, 3 pale, 6 purili-katorjev, 4 ročne pertiče;
4.	v Kovorji 1 velum s svilo in zlatom vdelan:
5.	v boli i n.s ki Bistrici 1 višnjev mašni plajš za nedelje;
6.	v K a m nji gorici 2 altarni blazinici, I masno srajco, 1 prepas, 2 poramnici:
7.	v Gorjah 2 altarni blazinici:
8.	sv. Petra v Komendi 1 zelen mašni plajs za nedelje;
9.	v Vodicah 1 bel masni plajs za praznike^
10.	v spi t al i čil 1 mašno srajco, I prepas, 2 poramnici, 3 korporale, 3 pale, 6 pnrifikatorjev, 1
ročne pertiče:
11.	na Homcu 1 hurso in I stolo za obhajila:
12.	v Tu j ni c a h 1 bel masni plajs za praznike:
13.	na Zlatim polji 1 z zlatom vdelano stolo
za praznike:
14.	v II o vi I višnjev mašni plajs za nedelje, Z
altarni blazinici:
15.	v II o t ič u I višnjev masni plajs za nedelje:
IG. sv. Helene pri' Holu 2 altarni blazinici.
1 mašno srajco, 1 prepas, 2 poramnici, 3 korporah*, 1» pnrifikatorjev, 4 ročne pertiče:
17. v S m ar j i 2 altarni blazinici:
IN. v Žalni 1 velum z zlatom iu svilo vdelan:
19.	na S vi bnjem I altarni pert:
20.	v še u t-J ii rji pri Svihnjim 1 ma>no -rajio. 1 prepas, 2 poramnici. li korporalov, 6 pal. 12 pnrifikatorjev. ^ ročnih pertičev:
21.	v Kresnici 1 burso in 1 štolo za obhajila:
22.	na Dobovcu 1 rudeč mašni plajš za nedelje, 1 mašno srajco. 1 prepas, 2 poramnici;
23.	v Prežganj i 1 mašno srajco* 1 prepas, 2 poramnici, 3 korporale, 3 pale, 6 purilikatorjev, 5 ročnih pertičev;
21. v licskovcu 2 altarni blazinici:
2b. v kerškcm 2 altarni blazini;
21). sv. Kriza v Kostanjevici 1 bel pluvijal za praznike:
27. v Dolini 2 altarni blazini, 1 mašno srajco.
1	prepas, 2 poramnici, 4 korporale. 4 pale, 8 purilikatorjev, 5 ročnih pertičev:
5£8. pri sv. Duhu 1 mašno srajco, 1 prepas.
2	poramuici, 4 korporale, 4 pale, 8 purilikatorjev, 5 ročnih pertičev:
29. v C c r ki ali 1 zelen mašni plajs za nedelje:
HO. v Soteski I bel mašni plajš za nedelje, 1 mašno srajco, I prepas, 2 poramnici, 3 korporale,
3	pale, 6 purilikatorjev, 4 ročne pertiče;
31. pri sv. Marjeti 1 bel mašni plajš za nedelje, <5 korporalov, 6 pal, \2 purilikatorjev, 8 la-vabopertičev;
112. v .Metliki 1 rudec mašni plajš za praznike, 1 mašno srajco, 1 prepas, 2 poramnici:
33.	v r Črnomlju 2 blazini za altar, 1 mašno srajco, 1 prepas, 2 poramnici, 8 korporalov, 8 pal, 10 purilikatorjev, 12 ročnih pertičev;
34.	v Starini tergu pri Poljanah 2 altarni blazini, 8 korporalov, H pal, 16 purilikatorjev, 12 ročnih pertičev, 1 mašno srajco, i prepas, 2 poramnici :
35.	v S uit o rji 1 velum z zlatom in svilo vdelan:
36.	v Adlešičah 1 bel mašni plajš za nedelje:
37.	v Vinjeni verhu 1 pert za na altar: 1 štolo za obhajilo:
3H. v P rejo k i 1 velum s svilo in zlatom vdelan:
39. v Kari pri Kostelnu 5 čevljev visoko in 3 če\lje široko altarno podobo sv. Ane:
4D. v Dobre polj i 1 bel pluvijal za praznike:
41.	v Lašičah 1 rudeč mašni plajš za praznike:
42.	v Horjulu 1 velum z zlatom in svilo vdelan :
43.	v llorovnici 1 mašno srajco, 1 prepas, 2 poramnici. G korporalov, 6 pal, \2 purilikatorjev, 8 ročnih pertičev;
44.	sv. J oš t a pri Polhovim g r a d c u 1 bel mašni plajš za nedelje:
45.	v P od lip i 1 mašno srajco, 1 prepas, 2 pn-ramnici. 3 korporale, 3 pale, 6 purilikatorjev, 5 ročnih pertičev:
46.	v (i o d o v i č u 1 zelen mašni plajš za nedelje :
47.	v ter ne m verhu 2 altarni blazinici:
i*. na Vojsk cm 1 rudeč mašni plajš za nedelje,
1	masno srajro, 1 prepas, 2 poramnici;
49.	v /avraču 1 mašno srajco, 1 prepas, 2 poramnici, 3 korporale, 3 pale, 6 purilikatorjev, 4 pertče za Lavabo:
50.	pri sv. treh Kraljih 1 mašno srajco, 1 prepas, 2 poramnici, 3 korporale, 3 pale, 6 purilikatorjev, 5 ročnih pertičev;
51.	sv. Magdalene na gori 1 mašno srajco,
2	poramnici, 1 prepas, 3 korporale, 3 pale, 6 purilikatorjev, 4 ročne pertiče;
? v	1 rudeč mašni plajš za praznike;
53. v S t u d e n e m 1 mašno srajco, 1 prepas, 2 poramnici, 3 korporale, 3 pale, 6 purilikatorjev, 5 ročnih pertičev.
Serčna zahvala in obilno Božje plačilo vsem, ki
so bratovski namm podpirali z molitvijo, dobrovolj-nostjo, milošnjo in delom!
Hvaljeno, češeno in mol j eno bodi presveto Hešnje Telo!
V Ljubljani ss. aposteljnov Filipa in Jakopa dan 1863.
Dr. Henrik žl. Pavker,
špiritval ljubljanske duhovšnice in vodja bratovšinc.
Mz	seje deželnega zbora ljub-
Ijansliega.
(Dalje.)
I'o Nemškem, zlasti v Berolinu. so zdaj izobrazovali tisto učenost, ki se je hvalila, da je razdjala keršanstvo in zlasti katoličanstvo. Minister Altenstcin ji je stregel in jo verdeval, da bi tako Berolin storil središč evropejske inteligencije. in z Berolina se je dalje razširjala z imenom nemška učenost. Sostav (sistem) je kratko zaznamnjan: Vsak človek je (po ti neverski učenosti) bog, ki je sain sebi prišel k zavednosti. Druzega boga tedaj ui; se ve da, ako premišljuješ bolnika za kolero, ali drugega, ki se ga je prav hudo šipanje lotilo, boš pač nekoliko težavno spoznal v njem včlovečeuega. k zavednosti prišlega boga. Pri tem pa niso ostali, toda mislim, da slavne zbornice ne smem s tem preveč muditi. Ako ravno so v Berolinu ohranili v začetku podobe keršanstva, se je vender zbirala nekaka leva šola (leva stran), ki te podobe zanemarja in to, kar sim rekel, očitno spoznava kakor bistvo nar bolj novega zgodovinsko-modrijskega uka. Potem se je zverglo v ina-terjalstvo, po kterein bi človek ne bil drugo, kakor le zgo-stenje iu vmescuje znanih tvarin. kiselca, vodenca, oglenca, gnjilra i. t. d.
Prihajajo pa knjige, n. pr. Biicher, ..Materialismus," ako prav pomnim, kjer se ves duh stvari taji. Take reči se le dalje razširjajo in vsi tisti, kteri sc tej misli podver-žejo, samo če so odkriti in ravnosledni. morajo — hočeš, nočeš — spoznati, da so nasprotniki keršanstva, zlasti ka-toličanstva, in tako — se ve da — tudi duhovstva. Taki skoz in skoz niso zmožni, duhovstvu kake častne stopnje privošiti.
Vprašal bi pa, ako bi take misli sploh obveljale, kam bi prišlo s človeško družbo? K sreči ne bodo nikdar obveljale! Da pa ui dobro verskih homatij vpihovati, uči zgodovina vesoljnega sveta. Ozrimo se le nazaj v greško-romansko zgodovino, kterim pa njih vera ni kaj dosti veljala, zlasti pa ua zgodovino evropejskega človeštva. V tridesetletnih vojskah se je prebivavstvo slavnih inest na petino znižalo. Ako bi se duhovstvo naravnost le iz tega ozira odverglo, ker je posvečenslvo, bi to ne bilo nič druzega, razun le satana verskih prepirov na dau klicati, kar je g. poročevavec po pravici opomnil. Ker pa nc starost, ne pomanjkanje olike ue more vzrok biti, da bi se kaplani iz volitev izločili, pa tudi to ne. da so dostikrat še le prišli in le za kaj časa ostanejo, bi mogel poslednjič le samo posvečenski značaj (duhovska čast j nasprotnikom zoper kaplane zaderžek biti, vsaj natihoma, ako tudi očitno ni izrečeno. To, menim, bi zlasti našemu slavnemu zboru nikakor nc bilo spodobno, sej Kranjsko, kar mora vsak poterditi. je katoliška dežela in prebivavstvo v večini se derži s celo dušo katoliških resnic, kar se je undan o neki slovesnosti tukaj pri Frančiškanih očitno razodevalo.
Ako bi slavni zbor, brez drujega tehtnega vzroka, duhovne od te pravice odvergel, k kteri so vender vradniki in učitelji dopušeui, bi si mogla vsa dežela misliti, da slavni zbor je svojo nevšečnost z duhovni samo zato izrekel, ker so posvečenci; zares pa se ne da z umom umčti, kako bi se kdo ravno zato odvergel.
To tedej, ako ljudstvo verno ostane, bi moglo po vsaki ceni veljavo slavnega zbora okaliti. Menim pa, da ravno poslednji čas so bile časti in oblasti toliko zatemnovane, da bi pač prav kazalo, vsega se ogibati, kar bi k njih zmanjšuvi pripomoglo. Ako bi se pa zgodilo nasprotno, da bi se taka misel si. zbora tudi v ljudstvo zaselila — slavna zbornica bo v oziru imela, do dosihdob ne deržavni zbor ne deželski zbori niso prebivavstvu nikakoršne koristi naklonili, razun le zmiraj novo davke, iu človek je vendar pred drugim v to zamaknjen, česar k telesnemu življenju potrebuje — ako se mu razdene tudi njegova vera, pogled na Njega, ki poterpežljivo svoj križ na Kalvarijo nese, ako sc mu razdene upanje v boljši, lepši in višji življenje po smerti, kaj ostane še potem posameznemu človeku, kaj množini prebivavstva? Menim torej, da v tem oziru je treba z vso previdnostjo delati.
Zopet se ugovarja, da se duhovstvo svojemu stanu nepristojno pri volitvah vdeležuje. Gospodje, v tej reči, menim, si moramo tudi duhovna tako misliti, kakor se človeštvo sploh v življenji razodeva in se je razodevalo. Ako bi mpne vedlo, ako bf moje bese.lc vse skoz pri mladih duhovnih obveljale, hotel bi slav. zboru porok biti, da vsi duhovni bodo svojemu poklicu popolnoma primerno delali, in da njih vdeleževanje pri volitvah bo naj lepši, kar le more in mora biti. To pa se dozdaj še nikjer nobenemu predništvu ni popolnoma vsrečilo, torej menim, da se tudi od mene ne bo pričakovalo.
l)a sedašnjo dobo mlado svečenstvo idealom iu zahtevam mojim, ko katoliškega škofa, mnogotero nc vgoduje, sam žalno opazujem; moram pa tudi pristaviti, da ravno nižji duhovstvo veliko dobrega dela. kar se jc nekdaj pogrešalo. Nc da se tajili, da tavuo v llerolinu se je le toliko nemške učenosti za Vvstrijo naročevalo, poprej za-kasnovario se je domestovalo. da bi se Avstrija kar neute-goma na visoko stopnjo kulture povzdignila. Autentičuo vem in mogel bi dostojno dopričati, da so se zunaj Avstrije temu mnogotero posmehovati. ker osebe, ki zunaj niso bile nič kaj za rabo viditi, so bile za visoko plačo v Avstrijo klicane. (Klic: Prav res je taka!) Svitli cesar so določili, da naj sc noben tujic tako nanagloma ne sprejemlje, kmali potem je bila zopet v „\Viciier Zeitung-i" oznanjena enaka izvolitev. Takratni učni minister je bil blag mož, ali vsak človek se da nekakim rečeni nagibati, ki se ne morejo vse skozi poterditi. Znan pa je lloracjev pregovor: ..Kakoršen duh dobi novi pisker. takošnega tudi prav dolgo ohrani." Tudi jest tedaj v 4 letih bogoslovja, akoravno sini zmiraj neposrednje z bogoslovci v zadevi, ne morem doveršiti pre-obraženja, kakoršnega moram želeti. Nekterih pravilnih na-redb in besed bo zmiraj treba, vediti pa jc, da brez pomot iu pogreškov nikjer ni, čemu bi se torej mladimu duhovnu celo tako za hudo šteli? Sicer pa, ko duhovni prednik zve, <la kdo prestopa pravo mejo. bodo zanesljivo skerbele duhovne vradnije, tla se take neprilike odpravijo. Pri volitvah pro>im tudi pomniti, da ste si vselej nasproti dve strruki; duhoven je poklican, pri volitvah zlasti -za to skerbeti. tla pridejo v odbore pošteni, blagi možje, ker ua njih je ležeče, kako se bode srenja vravnovalc.
Od neke druge straui se na to vselej ne gleda, ali pa se gleda le po svojih osebnih mislih: tedaj ne more biti brez nasprotja. Stran tedaj, ki nasprotje čuti, jame tožiti, ne pa vselej nestransko iu po pravici, ampak iz svoje lastne osebnosti. Take tožbe tedaj je treba dobro preiskovati.
( Dalje nasled. )
Govor
o slovesni tridnevnici 23 japonskih s s. spričevavcov v frančiškanski cerkvi v Ljubljani 4. s več. popoldne ob 1 I. 1S03.
(Dalje.)
Približal pa se je 5. dan svečana 15i»7. to jc. jutrišnji dan pred 2G0 leti. Vidi se nekoliko od mesta nova Kal-
varija s tolikimi križi; začne se prečudna proces-ja, kakoršne še ni svet vidil; zmiraj več se ljudstva zbira. ..To je bil strah!*4 si bo kdo mislil. Rečem pa ravno nasproti: „To je bilo veselje!" Veselje namreč za služabuike Božje. Misel: za vero in Kristusa umreti, Jezusu enake smerti umreti; ined Gospodove spričevavcc ali marternike priti; v malo trenutkih pri Bogu se veseliti: to jih jc vse poživilo, vse navdušilo, in šli so s tako naglico, dc so jih rabcljni komaj dohajali. Kani so neki tako hiteli? Na tisti srečni homec, na tisto Sveto goro, ki sini vam jo bil precej v začetku omeuil. Pa ko bi bili k temu šc vidili, kako priserčno so objemali in poljubovali vsak svoj križ, kako so Boga hvalili in vesele pesmi peli: kdo bi se nc bil vnetnal k nar veči serčnosti za sveto vero? Kamen bi se bil mogel omečiti in giniti o takem pogledu.
Kdo vam bo pa križanje samo popisoval, o kristjanje! O kakošno je to gnjetenje iu gnanjc toliko bričev. ki grabijo zdaj eniga, zdaj druziga in jih hite za roke, noge in život h križu privezovati in za vrat k njemu priklepati! Komu bi sc tc jagnjeta nc smilile, iu meti njimi že telo mladi angelčki: Gabriel, Tomažck, Tonček, Ludovik! Fa-zamburo. vikši poveljnik, da trinogam znamnje, sulit-c se sučejo, zdaj prebodejo eniinu, zdaj drugiiiiu od strani scrcc s toliko silo, dc sulica ua drugi straui pogleda iz života. .Med ljudstvam šum, molklo godernjanje, zdihovanjc. nejevolja: vse žaluje, le sami niučenci, tcrpini na križu se veselijo. Sv. Peter Kerstnik, ki jc bil zadnji usmerten, začne med tem Caharijcvo pesem: „Beuediktus — hvaljen bodi Gospod. Izraelov Bog," in križani za njim poj o, dokler sopejo iu žive. Bila je krog križev straža: ali neštevilne množice ljudstva ne vprašajo za stražo, za udarce, za sablje in sulice; prederejo pa goste in močne verste vojakov, hitijo h križem, nastavljajo rute, perte. pokrivala iu lovr predrago kri križanih služabnikov Božjih, ki scurkama s križev teče, iu z nar veči navdušenostjo si iše vsak dobiti kosec obleke, dc bi imel naj priserčniši spominek toliko scrčuih junakov za sv. vero. Kakor nekdaj makabejska mati svoje sine, tako je tukaj sv. Peter Kerstnik mogel gledati, kako so njegove sinove zapored prebadali, kako so ti goreči služabniki Božji kri prelivali, smertiie britkosti terpeli, du>c izdihov ali ; in nar na zadnje še le jc smertno železo tudi njega rešilo pričakovanja, ter mu odpcrlo nebeško domačijo.
Tako tedaj so sc ti sveti spričcvavci Božji vojskovali za sveto vero, tako so za njo življenje dali. Ali vidite pa, kristjanje, iz zgodbe 23tcrih sinov sv. Frančiška na Japonskim — ali vidite veliko ločcnjc med tistimi, ki poslušajo Božji poklic k sv. veri, in med uniiui, ki ta poklic prezirajo, zaničujejo? Ljudje ene dežele, eniga naroda, eniga jezika, — celo ene hiše iu deržine: vender eni zbero križ in zveličanje, drugi sovražijo vero, in izvolijo si pogubljenje, — desiravno Bog vse enako kliče. Mladimu Tončku, ki je bil med drugimi križan, so bili prišli šc na potu njegovi starši naproti in so ga s solznimi očmi prosili, tle naj vero zataji ter mu obetali to iu uno. On pa jim je stanovitno odgovoril: ..Kar mi vi obetate, so minljive reči, kar jc pa Kristus obljubil, je večno in nebeško.u — iu kakor nekdaj sv. Fraučišk. jim je «.c suknjico nazaj dal, ki so mu jo bili starši napravili, ter šel v sami oble-kici. ki so mu jo bili v samostanu naredili, na kriz v smert. Kaj ne, častiti poslušavci, kako tcnck sluh za poklic Božji je imel mladi Tonček? Pač vse drugač kakor pa njegovi starši in brez števila druzih ! Pobožin učenik Ludovik tle Ponte prav ljubeznjivo zastran tega pravi: ..Nobeniga človeka ni na svetu, dc bi ga Bog, naš Gospod, po eni ali drugi poti nc klical; ker vsi ucverniki. ktere koli ločine ali v kterim koli kraji ali kotu na zemlji, vsi so pod Njegovo previdnostjo. Iu ker jc bil Kristus, solnce pravice, za vse izšel, iu je Njegov nauk na zemljo za vsi: prišel, in je za vse zitlal hišo «vojc Cerkve, v ktero jc
sakraraente postavil, torej tadi vse kliče." (Fars. VI. de voc.) Cerkev tedaj je vesoljna in vera je občinsko dobro. — Vera pa tudi med pravoverniki — med nami ni kaka lastina samiga duhovstva, ne le samih revežev, ne le nekterih pobožnih: vera je občno dobro, je last sleherniga, kdor koli hoče zveličan biti; ,.kdor ne bo veroval, bo pogubljen," je sam Zveličar pričal. V veri tedaj tudi med verniki ne sme biti nikakoršuiga lo-čenja: vsi stanovi iti starosti morajo vero za svojo lastino spoznati, vsi se enako za njo poganjati in vojskovati, vsi jo zoper sovražnike in napadnike enako braniti. To nam prelepo spričujejo japonski ss. spričevavci ali tnarterniki, ki so bili iz vsih stanov in starost, učeni in neučeni, bogati in ubožni, žlahtniki in priprosti, duhovni in svetni, stari, srednji, mladi in še čisto otroci: nekteri so bili silo učeni, kakor sv. Peter Kerstnik, eden je bil pisatelj ali taki. ki je znal bukve pisati, — eden zdravnik, več njih bogatih iu celo plemenitih, več služabnikov itd. Pa vsi so bili enako goreči za sv. vero, in enako ponižni.
Nar hujši graje vredna in silno škodjiva je torej misel ali naj obnašanje mnozih ob današujih časih, kakor bi bila vera le samo reč duhovstva, ali k večimu tudi še pripro-stiga ljudstva; drugim pa bi se zanjo ne bilo nič pečati, nič skerbeti, nič vojskovati. Nočem govoriti ou tistih, ki so pravi keršeni nejeverniki ; rečem saino, de dostikrat še nekoliko dobroserčiii mož meni, kdo ve, kako moško sc odreže, ako reče: ...lest v a in (duhovnam) nisim nasproti; vaše reči nič ue kazim; vašo reč pri miru pustim itd."
—	O nespremišljeuo govorjenje! — Prijatel! to ni le samo naša. to je ravno tako vaša. to jc do čistiga tvoja reč; zakaj vera jc občinsko dobro in vsim je rečeno: ,.Kdor ne bo veroval, bo pogubljen." .Ako hočeš, de bo za-te prav. se moraš za sveto vero saj s tako vnemo poganjati, kakor. n. pr.. sc poganjaš za svojo hišo. za svoje polja, njive in travnike, ako ti jih kdo hoče vzeti. Prelepo piše bogoljubni l.udovik de Potite, ter pravi: ..Ne kliče me (Gospod). kakor bi On mene potreboval, ampak ker je-t sam Gospoda poticbujem. in ker se On veseli, meni dobro storiti, ker |e dober." (VI de voc.) Prevdari torej, človek, nezmerno velike in imenitne dobrote, k kterim tc Bog z-vero klice, ki pa vse zaveržeš, ako vero tnalo ceniš in se vedeš, kakor bi vera nc bila tvoja reč, ter se ji odpoveš in jo zaveržeš. — Ako je tebi ena reč. naj raste na tvoji njivi pšenica ali ljulika: kaj boš pa na zadnje žel? — Ako ti nič ni mar. naj se v tvojih sodih godi dobra starina, ali pa vse v kis zverze: kaj bos pa na zadnje pil, ali s čim boš kupčeva!'' — Ako ti jc čisto vnemariio, če vživaš zdravo, ali pa ska/.cno — »strupeno jed; kakošna pa se bo delala kri v tvojih udih in žilah, in kakošno bo na zadnje tvoje tel > in tvoje zdravje ? Kavno tako je z vero. Ako nič nc maraš. de bi s cezuatornim daram sv. vere in njenimi po-moeki olepševal svojo dušo. kakor ti sani Bog veleva; ka-ko-.cn sc boš preselil iz ča>nosti v brezkončno večnost? Verh tega iu k temu pa še to: ako je tebi ena reč. naj bo tvoj bližeuj dober ali slab vernik, naj bo jud ali turk: kakošna je tvoja ljubezen do bližnjiga. brez ktere se ne moro zveličati, ker ..brez ljubezni ui mogoče Bogu dopusti/
—	iu ..kdor ne ljubi, ostane v smerti?" (1. Jan.) — Zakaj si v verski — naj imeuituiši reči zgubil čutilo za resnico, kakor bi bile vse vere enake, kar vender ui mogoče. — ko se pa v druzih, dostikrat praznih rečeh tolikanj silno poganjaš za tisto, kar meniš, dc jc prav? Ako si mož resnice, tukaj se poganjaj za resnico, kjer velja tvojo in tvoj i ga bližnjiga večno srečo, ali pa nesrečo.
(Dalje nas-led )
Sveta kri.
Čudno se ti bo zdelo, verla ..Zgodnja Danica." de kot Slovenec nisim bil nikdar ne na Kumu, ne na Šmarni gori, ne na Grintovcu, iu ne na našim starim očetu Triglavu,
če ti povem, de sim pa dvakrat oblezoval velikana izmed vsih korotanskih gora, namreč, Velikiga zvonika, in sicer noter do kočice pokojuiga nadvojvoda Janeza ali do snežne čerte. Morebiti si boš mislila, de sem hodil kot učenec ranjciga Hladuika na velikozvonsko planjavo, ki se „pasterca" zove, cvetlice ogledovat? Tega sicer ne, kajti znano mi je bilo, de tudi naše domovinske gore cele zaklade priličnih cvetlic imajo, iu de gotovo bi ne bilo truda vredno, na tujem iskati, česar se doma obilno ima; k temu pa še tudi pristavim, ali tega nikomur ne pravi, de sim v cvetoznan-stvu le ziniram — učeuec ostal. Pa v zgodovini sim se kdaj še precej obnašal, ali tudi zavoljo nje se nisim po jarku „goreuje Bele" plazil, pride mi pa vender ua misel, de so skorej gotovo prav lit skozi I. 1552 cesarja karola V. v Belak selili, ki je bil priinorau, pred nehvaležnim izda-javcam saksonskim vojvodam Mavricijem iz Inšpruka odriniti. Ilevež je ravno takrat za putiko silo terpel. ("e je pa tudi ta mogočni cesar toliko sveta v svoji oblasti imel, de se je terdilo, de v njegovim posestvi nikdar solnce ne zahaja. jez pa toliko ue svojiga, kamor bi glavo položil, vender sam pri sebi rečem: ..Za istino! ne bi menjal s Karolam, kajti če že tudi nič ne ..gleštam", mi je veuder mili Bog dal veselo serce in pa zdrave ude. in to več cenim, kot zaklade vsiga sveta." — Tudi zavolj iničuiga slapa, ki ga je neki pivški pesnik, ki pa ni bil rojen pivčan, v sostavku Deviški skok" kaj lepo slavil v svojih pesmih, se nisim po omenjenim jarku vil. Stal sicer sem blizo njegoviga pljuska, ko se je ravno jutranje solnce vanj vpi-ralo. pa lepote te prikazni ne morem popisati, kot zamaknjen tu obstojim, iu še le čez nekaj časa ves ginjen zdihneni: „0 moj Bog! kako precudeu si ti v svojem stvarjenji!" -Tudi zavolj slavniga sedemdcsctletuiga profesorja lloppe-ta, ki je bil skorej Hladnikove postave, in je vsako leto s svojo že tudi priletno in v cvetozuanstvu izurjeno hčerjo peš hodil iz Katisbona na Veliki zvonik zastran botaništva, iu ki so ga le navadno ..gorskiga starčka" zvali, nisim po heijnih ovinkih koračil. — Tudi ne zavolj hrabriga kapucina lla-spingerja. ki je v Gastajnu zrak spreminjal. Tudi ne. de bi tu sledti nekdanje slavšine iskal, kajti imena ..bela trata (vcllatratten)" in pa ..v Dolah (Dullach)", mislim, niso nemške korenine, če ravno zdaj razun kakiga tujca nobena duša slovanske besede ne razume; zato pa rečem, de sim se zares prestrašil, ko s svojo teto v Voglicah (Winklern) slovensko govorim in se nama deklica, kakih šest let stara, posmehuje, in z nama po slovensko kremljati začne. Bila pa je rojena podklošterka in ravno takrat pri svoji žlahti na praznikih ali vakancah. — Tudi ne zastran globokiga pa-sterčniga ledenika, v kteriga se je malo prej neki nepreviden meninski profesor pogreznil, in je bil rešen še le čez več v smertni nevarnosti dopriuešenih ur z veliko težavo, pa že na pol merlev. — Iu na vse zadnje ne zavolj vpisnika tujcov, ki ga priljudni gostivničar pri ..sveti kervi" vsakimu gostu ponudi, da vanj svoje ime zarisa iu — kolikoršne tolikšne — neumerljivosti vdeleži. — Oh ..Dauica!" tudi jez sim svoje ime v vpisnik začet kal, pa sim tudi zato že okoli 30 let — ncumerljiv. — — Ogledoval sim res pazljivo velikozvonsko snežno teme iu se čudil nad tem med koro-tansko, tirolsko iu solnograško krouovino od previdnosti Božje postavljenim luejuikam. seikal sim njegov čisti in zdravi zrak skorej s tako slastjo, kot jelen, ki srečno uide morivskimu svincu svojiga protivnika. iu pa v sladkem čutu. de se tu bližej svoje, tako zaželene prihodnje domovine zuajdem, sim se Božji milosti priporočeval. Vernem se pa v farno vas svete Kervi, in glej! tu najdem ..drobtinico," ki ti jo zdaj v dar podani. (Konec uas!.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. „Časti vredni gospod ! Prosim, de bi dali tole v ,.Danico," kar je lii spodej spisauiga, v epo-
min io v znamnje mojiga spreobernjenja; — in tndi kak-snigft drujiga, če je se kdo v tem zapopaden."
Svarilo. Resnične so besede, ki se glasijo: de z zvijačami in z lažmi se ne pride deleč. Jest sam vam, ljubi bravci, „Zgodnje Danice," to pričam odkritoserčno. Mislil sim si neko reč z zvijačami in z lažmi pridobiti za svoj dobiček, nekimu drugimu pa slabo nakloniti: pa se je ravno ob tistih dneh ravno narobe obernilo. Lnimu, ki sim mu jest želel slabo, se je dobro zgodilo in za dobiček, meni pa za brez dobička. Zato vas, ljubi bravci, se enkrat opominjam, posebno pa kupce, če bo kteri te besede bral, de nikar tako, nikar tako! kakor sim jest delal; ampak vse le po pravici, in pošteno, ker pravica in pa spoštenost je Bogu in ljudem ljuba, in se ni treba bati nobeniga, ker če Bog sreče ne da, je vse zastonj; trudi se ti. grešni človek, kakor se hočeš, vse nič ne zda. V lažeh pa Bog gotovo ue bo s svojo pomočjo na pomoč stal, in tudi ne tistih del požegnal. Le po pravici, le po pravici, ljubi kristjaui, to ima veljavo, in tudi človeku serčnost daje *).	—•—
Iz Ljubljane. Za spominico dr. Načeta Knobleherja, provikarija v srednji Afriki, imamo zdaj vse skupaj: Slavospev in življenje ob kratkem, oboje od Okiškega, izverstno delo; tudi lepo urezano podobo smo te dni dobili z Dunaja (ki jo sleheru more pri vredništvu viditi). G. Fr. Breither, blagi „Volksfreundov" lastnik, nam je to reč z marsikte-rimi pritežuostmi na Dunaji opravljal. Vse delo z naslovom „A b u u a S o I i 111 a n" pride skorej v natis.
V	novi zbirki „Svetih pesem" (IV. zvezek), ki smo jih unkrat naznanili, imajo pesmi naslednji čč. gg. pesniki: Virk (N)' Volčič (8), dekan Hicinger (7), Pra-protnik (5), Bonač(4), Marcšič (4), Burja (3), A. Pintar (2), Na mre (2), J. Valjavec (2), dekan Tomaii (1), K. Tomšič (2), llladuik, Kaliger, Šrol, Silvester, J. Tomšič, Majar (po eno), S—n (2). ne vemo, kdo je? in od šmarnične: ..Marija Kraljica, nebeška Gospa" nam tudi skladavec ui znan. Prosimo za imena. Ker za vse gg. ne verno, bi bilo morebiti kteremu pripravno, pri g. Gerberji z drugimi opravili vred tudi to opomniti, da ima v novi zbirki toliko iu toliko pesem, ker želimo se pesnikom hvaležni skazati. Vr.
V	Mengšu bodo nedeljo po Binkoštih mil. škof delili sveto birmo.
Iz Kaillilika. Tretjo nedeljo po Veliki uoči iu potem v pouedeljik, torek iu sredo je bilo pri nas silno vrenje ljudstva, pravo skazovanje (demonstracija), ue slovensko, pa tudi ue nemško, ampak zgolj katoliško. Teh demou-stracij pa ni biauila ue deželska ne duhovska gosposka, kajti taki shodi niso nevarni deržavniiu namenom; visoko častiti gospodje cerkveni govorniki so vabili z izverstnimi govori ljudstvo od blizu in dalječ skupaj. Mir in pokoj ni bil žaljeu, dasiravno je ljudstvo shajalo se po noči iu po duevi.
Kaj je nek bilo tacega ?
Slavna družiua sv. Frančiška sc je veselila zavoljo častite zmage svojih bratov, vnanji duhovni so namesti domačih besedo ozuanovali, iu ljudstvo od vsih krajev je hitelo veselit se z njimi vred iu vdeleževat vclicih dušnih « dobrot, ktere so se zadotdvale o tej priliki, — v kratkem rečeno: obhajali siuo te dni slovesnost 23 japonskih inar-ternikov, križauih sv. Agate dan I. 1597 in o Binkoštih I. I. slovesno prištetih med število svetnikov Božjih.
Sv. Avguštin, kadar govori od mučenstva ss. Felicite in Perpetve, pripoveduje, da se je o njih slovesnim češenji v Kartagi veliko več ljudi zbralo , kot o njih smerti. In to se zamore tudi od naših svetnikov reči. Ze ob času njih ob-sojenja, ko so jih uiesec dni okoli vlačili, in potlej ob njih smerti se je zbirala neštevilna množica, ktera jih je občudovala. milovala, in se njih prošnjam priporočevala. Kaj
*) Ta spisek nam je po pošti prišel, ki ne bo nikomur škodoval, pomagati pa marsikomu zamore.	Vr.
se pa zamore še reči od slovesnega shoda I. I. v Rimu, pa od njih češenja po samostanih oo. fraučiškanov, ko se zbirajo brezštevilne trume ljudstva.
Kedar se dandanašnji ljudje iz raznih namenov snidejo, časniki svetu naznanijo, kaj so vneti govorniki govorili, kako so polušavci sprejemali njih govore, dalje kakošna je bila vnema za to ali uno reč, in koliko ljudstva da je skupej prišlo. Naj tedaj tudi „Zg. Danica," cerkveno-katoliški list, svetu od te slovesnosti, kakor smo jo pri nas obhajali, malo bolj obširno nazuani, uaj tudi nekoliko omeni slovesne govore te slovesnosti itd.
Že veliko poprej 60 pripravljali v cerkvi oo. Frančiškanov za to slovesnost, dobre duše so preskerbele marsikaj novega in lepega v samostanski cerkvi. Naj omenim le lepega svetilnika, narejenega v podobo velikanske krone, zloženega iz 27 malih bronastih in v ognju pozlačenih kron na čast 27 prijatlov Božjih, ki so dosegli v nebesih nevenljivo krono. Krona pa je bila tako sostavljena, da so bile spodnje krone naj večji in druge nakviško čedalje manji, tako da je bila verh vsih kron ena sama krona. Visela je ta krona nad podobo ss. uiučencov, v kronah pa so gorele v muogobarvnih lampah lučice, kar se je silo lepo podajalo. Šolska mladost, z vejicami v rokah in s praporci (banderci) je slovesno nesla to krono v saboto v samostansko cerkev. Pred cerkvijo so stali mlaji; na svitlopisu (transparentu) so ee brale besede: „Na čast japonskih marternikov.** Cerkev pa se je kazala v svoji naj lepši obleki, iu veliki altar je plaval v lučicah.
Že v saboto in nedeljo so obilne množice očiševale svojo vest v zakramentu sv. pokore in poterdovalc se z angelskim Kruhom. Koliko pa jc bilo še Ic ljudi skozi tri dni pri spovedi in sv. Obhajilu! Zadosti jc, če povčm. da samo v samostanski cerkvi je bilo obhajanih te dni '.1000 ljudi, da nc štejem tistih, kteri so v mestni farni eerkvi. ali tudi drugod v ta namen prejemali ss. zakramente. Verstile so se pa cerkvene slovesnosti takole: V vodni govor v nedeljo ob 4 jc imel č. o. Ferdinand Gecelj, vodja tukajšnje glavne šole in vizitator 3. reda sv. Frančiška. Pozdravil je preobiluo zbrano množico z veliko pomenljivimi besedami: „d r a g a j c pred Gospodam smert njegovih svetnikov," iu v tehtnem nc predolgem govoru je razkladal poslušavccm imcnitiiost te slovesnosti, povzdigoval gorečnost japonskih kristjanov ob tim preganjanji, omenil poglavitnega vzroka njih preganjanja, pred oči stavljal veliko veselje, ktero razodeva katoliška cerkev nad zmago tih keršanskih junakov. Zgodovine ni obširno popisoval, toliko več je pa djanskih naukov vpletal, opominjal k stanovitnosti v terpljenju in obujal v poslušavcih želje po svetih nebesih, po plačilu, ktero nikdar nc mine
Po pridigi je zahvalil mestne prebivavce in okolice za njih darcžljivost in gorečnost pri olepševanji Božje hiše.
Iz Kamnika. Naj povčm, kako se v naši farni cerkvi D. M. O. šmarnice opravljajo. Za to pobožnost so cerkev prav lepo iu okusno okinčali.
Po cerkvi so postavljeni mlaji, od mlaja do mlaja pa vez iz bele tančice. Posebno zal jc veliki altar; podoba Matere Božje je dobila novo krouo, iu altar jc tako ozališan, da je komej pervemu podoben. Pri tej priložnosti so zopet pokazali naši farmani svojo darežljivost in za čast Božjo vneto serce, ker d o naša I i so radovoljno skupej brez posebnega vabila, kar jc bilo k temu treba. Taka so v djanji pokazali, kako močno ljuba jim je ta slovesnost. Začetik je bil 1. dan o poli šestih z veliko mašo. iu tako je vsaki dan skoz celi mesec peta maša z blagoslovoma; popoldne ob delavnikih ob 6, ob nedeljah, zavoljo daljnih
•) Naš domači mojster, g. Aiojz Pctcrlin, je izdelal to zares lepo delo in nam je s tim veliko veliko veselje napravil. sebi pa podpisal veljavno spričalo olikanega okusa in spretne umetnosti. Stala je krona nad 114 gld. Pis. — Slišali smo tega našega umetnika ravno te dni hvaliti tudi zavolj drugodnih del. V r.
ljudi, ob 5 podučno branje iz novih šmarničnih bukev, in potem litanije. Ob delavnikih je zadosti ljudi, ob nedeljah pa toliko ljudstva v cerkvi, kakor sicer nikoli ne.
Mi pa hvalimo dobrotljivega Boga, ljubimo in spoštujmo svojo katoliško Cerkev, kajti bolj ko se eni prizadevajo sveto vero in bogočastje v nič djati, toliko bolj Cerkev svoje verne k očitnemu in djanskemu življenju opominja in budi.	—
Iz Podgorja. Čast, komur čast gre. Ze večkrat imenovani podobar g. Matija Ožbič, ki je zdaj v Kamniku, je v naši cerkvi v Podgorji blizo Kamnika zares čuda vredno delo prav umetno zveršil. Staro in leseno prižnico smo podcrli, namesto katere nam je imenovani podobar drugo iz ccmcntucga kamna čvetcrovoglato napravil. Vsako stran lepša ena podoba sv. evangelistov, ki so pozlačeni, kaj dobro zadeti in polzvišano v strani vtisnjeni. Prižnica sc opira na stebriček. brez katerega bi jo bil pa umetnik ravno tako lahko zveršil. ko bi nas ue bilo od tega odver-nilo veče delo in mnogo veči stroški. .Ic pa tako olikana, da sc sveti ko naj lepše obdelan rujav marmor. Pri vsem tem pa jc delo tako izverstno in samosuo, da vsak, kdor ga vidi. sc mora umetnosti mojstrovi čuditi. Toraj pridite in poglejte, kaj tacega sc ne vidi povsod.	I. O.
Z gorciiskc strani. A -v) Gosp. —k. je v lil. in IV. listu Z g. Danice tekočega leta obilno lepili misel iu dobrih želj (pia desideriaj razodel, in tudi pomoči prosil, kako bi sc (uniti* viribus) napakama, beračunstvu namreč iu ponočevanju v okom prišlo. ki ste vir mnogih zlegov, iu žugate človeškim družinam sploh in posebno mladosti telesno nesrečo iu dušno pogubo. — \adjuti se jc bilo, de bo leta tolikanj važua in za sedanje čase posebno tehtna tvarina obilno podporo in glasov dovclj dobila, kteri bi sc za to dobro in potrebno reč iz vsili moči potegovali, ter dopisi v ti zadevi strani .,Zg. Danice" pogostoma polnili. Dozdaj. kakor smo vidili, jih ni posebno veliko, kteri bi bili za dobro vnetega gosp. —k. serčno podpirali, ter svoje misli, nasvete in pripomočke v Z g. Danici na znanje dajali, kako bi se beračunstvu in ponočevanju po deželi v okom prišlo, ter sc tc hude napake zatcrle, ali končaj zmanjšale. ..Kar beračunstvo tiče," ako jc Danici ljubo in drago razglasiti, se čita iz braternih bukvic sv. Cršule in nje svetih tovaršic (pri g. M. Gerberji ua kapueiuarskcm predmestji v Ljubljani) — V. Vodilo, ktero se glasi tako: ...Ako iz venca zboli kak ud. naj ga tovarši ali tovaršicc obišejo; če j c reven in potreben, naj m u po svoji moči postrežejo; to jc, ako zavolj revšine pomanjkanje terpi. naj ga s potrebnim p res k erbij o. uaj ga tolažijo, ter k keršanski potcrpcžljivosti in vdanosti v sveto voljo Božjo opominjajo; posebno pa. ako ga nevarnega čutijo, naj urno in brc/, zamude po spovednika pošljejo, dc sc s svetimi zakramenti umirajočih pre-vidi. iu tako na smertni postelji zadobi popolnoma odpustke, kakor s.i o<l sv. Očeta Pija IV. uršulinarskciuu in poduče-vavnemu društvu podeljeni, de srečno v gnadi Božji unicrjc, iu sc zveliča. Zraven tega peto vodilo braternc sv. Cršule priporoča svojim udom. merliče po keršanski šegi kropit hoditi, za spodoben pogreb skerbeti. k grobu spremljaje rajnim soudom poslednjo čast skazovali. zanje lepo moliti, jih prej iz vic rešiti." — Kar tadaj braterna sv. Cršule v petem vodilu bolnim soudnm delati priporoča: namreč, ako so revni, potrebni iu pomanjkanje terpe. jim postreči, pomagati in jih s potrebnim prcskcrhcti, sc zainorc na vse oberniti in raztegniti, tudi na zdrave potrebne, se ve take. ki so v resnici potrebni, pravi reveži in siromaki; take naj bi bratovšina po vodilu dušnih pastirjev v sleherni fari ali duhovnii s potrebnim živežem in oblačilom preskerbela. de bi sc jim ne bilo treba okrog klatiti in beračiti, ali kakor neki pregovor pravi: Ilodite s trebuhom za kruhom. — To pa še ui vse. s pomočjo braternc sv. Cršule beračunstvo zatreti ali zmanjšati, temuč potrebno jc posebno, dc bi
dušni pastirji društvene ude zapeljevali, ter jim pri vsaki priložnosti na serce pokladali, de naj se med seboj k pridni delavnosti in modri varčnosti opominjajo; neskerbnosti. lenobe, zapravljivosti se varovajo in pred vsem svariti, kar beračunstvo uzrokuje! Dalje naj bi dohovni pastirji udom naročali, da naj bi tistim, ki pravijo ali se izgovarjajo, de nimajo dela in zaslužka, torej so prisiljeni beračiti, po svoji moči delo in zaslužek preskerbovali, jih v službo jemali, ter jim tako vse zgovore beračunstva prekosili. — 3 lenuhi in potepuhi, kteri bi lahko delali in si pošteno kruh služili pa nočejo, ki zraven potepenega beračunstva tudi izmikajo in kradejo, kjerkoli kaj doseči zamorejo, je, se vč, naj veči križ, in so huda nadloga in britka nadlega. Se tacih odkrižati in znebiti, bi bilo treba, jih v delavnišnicc (Zuangarbcitshauser) potakniti, ker pošteno živeti in prosto-voljno delati nočejo, dc bi ondi prisiljeni bili k delu. — Ako bi vsi duhovni pastirji po svojih farah se potrudili, svoje farane, moške in ženske od desetega ali dvanajstega leta naprej v uršulinske vence nabrali iu vpletli, ter zraven drugih braternih vodil sosebno naročali in vedno priporočali, da naj doiuačc reveže in resnične siromake s potrebnim preskerbujejo. ptujc potepine beračune odganjati; tem pa, ki dela in zaslužka nimajo, k delu in zaslužku pripomorejo. in lenuhe in potepuhe, kolikor se da in je mogoče, v prisiljcue delavnice spravili, je upati, de bi se najpoprej in gotovej sčasoma beračunstvo zatcrlo, ali končaj zmanjšalo. „Et numtjuid tcntarc nocebit?"
Poskusite tedaj, o varhi sionski! poprimite se cversto društva za srečno zadnjo uro, ali bratovšine sv. Cršule, ktero so sedanji sv. Oče Pij IX. v Gospodu Jezusu pohvalili, in kakor dober pripomoček dušnega pospeha serčno priporočili; gotovo, ako jo sploh med verne vpeljete, ter skerbno in goreče vodite, bote veliko dobrega po nji storili in obilno hudega odvernili. po besedah nekega visoko učenega prečastitega gospoda in škofa, ki so djali: Bratovšina sv. Cršule je sedanjim časom naj bolj primerjena, in med vsimi naj boljši, ker je društvo keršanskega pod-učevanja iu dobrega opomiuovanja; ker jc za dosego srečne zadnje ure. verne vsak dan sinerti spominja; in smertni spomin je serčin odvraccvavec otl hudega in zvest vabiteij k dobremu. Tudi se s pomočjo te bratci ne, ako se modro vlada, kakor je vtem dopisu naznanjeno, zamore posrednje več ali manj škodljivimi! beračunstvu v okom priti. —
(Drugokrat — B. I
Iz Tersta 1. majnika. Sveti oče pape/. so ! laro dovolili, de sme pulj*ki stoljni prošt. prečastiti gosp. Jako p Da ris. škofovo kapo rabiti.
Kavno je dokončana \ lojdovi umetni napravi slika pokojnika lavantinskiga kneza škofa Martina Antona Slomšeka z njihovim rokopisam. V jekli je rezana iu do ziviga zadeta.
Tretji dan maja. to je. v god križeviga /.najdenja, bodo v teržaški farni cerkvi sv. Antona nov križev pot slovesuo blagoslovili.
Miloslivi škof botlo v teržaški dekanii po de/.eli preti in po binkoštih delili zakrament svete birme.
na zy leti pa liersansfieat sveta.
Od gornje Save neki dopisnik piše v ..Narod. No-vinah" o niarsiktcrih rečeh; o dr. lileiueisovi pravdi: se veseli, da je g. Svetcc v Kočcvji na deželni zbor izvoljen, ki ga imenuje ..poštena značaja u narodnom i privatnom životu"; ponosno govori o sadanjeni deželnem poglavarji: in ua zadnje pravi: „Sc bi Vam mogel ktero pisati. kako zdaj jamejo zoreti sadovi lepega serca bivšega našega učenega profesorja Metelkota, ki je za siromašne ljubljanske otroke zapustil velik znesek, otl kterega je profesor Poklukar tc dni magistratu izročil 40.000 gld. Ta spolnovavcc une oporoke se je več let trudil s tem denaiom, ter je 12.000
gld. tel zgube; vender ena stranka mestnega namestovavstva še tega ni dopustila, da se mu za te zasluge podeli inest-njanstvo!! Tako je na svetu!"
Apostoljskega vojaškega vikarija so svitli cesar izvolili dr. Dominika Mayr-a, vodja kn. škof. semeniša in častnega korarja.
Iz Rlilia se piše, da sv. Oče Pij IX. so 5. t. m. pričeli popotvanje po svoji zemlji, kolikor jim je sovražniki še niso ugrabili. 12. t. m. se imajo v Rim poverniti. Povsod so se delale priprave jih slovesno sprejeti. Ko bi bili bolni, kar se tolikrat piše, gotovo bi ne šli poj»tvat.
V Ferari, v tako zvani edini Italii, je 11. unega mesca ondotni kardinal vikši škof po nezmernih zaderžkih kcrstil. birmal in obhajal izraelsko vdovo Rahelo Dclveechio (rojeno Treves) iu njena sinova 15letnega Napoleona in 13lctuega Gustava. Laški in tuji časniki, sodniki, ministri in kdo ve, kdo šc, so si dali opraviti, da bi dobili pohvalo judovske srenje iz Pariza, — vsi so se namreč napenjali, odverniti od keršanstva to stanovitno deržinico. Doma so v Lugu (Lugo). so pa prebivali v Terstu, iu že delj časa je, kar so se bili odmenili biti kristjani, in proti koncu pro-scnca so odšli v Fcraro, ter nihče ni uatolceval, da v deželi, obsevani z dobrotno zvezdo svobode, jih bo kdo motil v njih svetim odmeou. Kmali pa so sc predramili, iu žal jim je bilo, da se niso rajši podali na afrikanske bregove. Ko se Ic-ti v hiši keršeneov mirno pripravljajo, kar neki dan rabinar Cento-vski hoče imeti z njimi dogovor, pokliče svetno oblast ua pomoč, in kvestor rabinu pridno pod roke seže, se pridervi k mirnim ljudem, zinil ja, psuje in preklinja ter jim zapove, še tisti dau velikega lerarskiga rabina sprejeli. Kmali se vmuzue rabinar Hcggio z drugim judoin. sc prilizuje, kani, obeta itd., in ko mu stareji sin odgovori, da tukaj ni vprašauje za dobiček, ampak za duše in za vest, terdi gredoč, da ni ineuil komu sile delali. Ali mož ui resnice govoril, ker kmali se verne s predsednikom iu tako slepi, roji, žuga, laže, da se uboga vdova začuc jokati, tresti, iu nima več serčnosti, mu nasprotvati. Bolj serčua sta niladenča; zaničevala sta polno mošnjo denarjev, rck.ši, da se z njimi duša ne da plačati; zopervala sta njegovemu nasilstvu, in opunuiila mater na njeno zmoto, da se je dala premotiti iu od svojih sinov ločiti. V tem pride povelje iz Toriua, da naj se slovesuo izprašata. V spremstvu vradnega služabnika morata tedaj iti v dvorano „alla Ra-gione," ktere preddvor in stopuicc odmevajo od judov, in tukaj so ji več ur izpraševali. Na večer ji „prokuratore" s spreuistvain da v njuno stanovanje odpraviti. Vikši škof meni, zdaj bo saj mir, in zroči ju v neko misijonsko hišo, da bi sc bolje ua ss. zakramente pripravila. Toda očancu satanu kerst preveč stnerdi, da bi odjenjal. Zadnji dan pred pustom daljnopis pritrese povelje iz Toriua, da naj sc ud ondod preč vlečeta in se zapreta v kak nobenostransk kraj (luogo neutrale). ,.Signor prefetto" na to misijonsko hišo za celo noč v obsedni stan dene, in potem da niladenča med stražami s puškami prepeljati v neki otročji vstav s terdo zapovedjo, da v tem — „nobcnostranskcm kraji" — ne smeta z nikomur govoriti. Cez tri dui pride ..prokuratore" in jima naznani, da kar prec bota izpušena, ako skleneta sc poverniti v ,,gheto" (v judovske ulice), kakor njuna mati; če pa ne, jima da razumeti, se nc ve, doklej bota še tukaj ostala. Razodela sta pač priserčno željo biti z materjo, vender pa pristavita, da jima je ljubši revno prebivališe ubožuih otrok, kakor pa da bi se k judom povračevala.
Pri toliki stanovitnosti „signor" oskerba ne vč druzega, kakor da jima da privoljenje z varhom hoditi na sprehod in povabiti ali rabinov ali p;* duhovnov, kakor jima je ljubo. Njima pa je bilo ljubo, btrž poklicati duhovna, ki ji je nadalje učil. Odsihmal sta bila uboga mladenča ie večkrat vlačena, zdaj k Herodu, zdaj k Pilatu, to je, na tezo novih izpraševanj, zdaj pri eoetn, zdaj pri drugem pod za-
grinjalom priljudnih šeg: toda vselej z ravno tistim vspe-hom. Poslednjič prosita v pismu s tenko prebrisanostjo privoljenja, da bi smela s svojo materjo govoriti, kar se jima tudi privoli; mati pride v ta namen iz Cente, kjer je zdihovala pod judovskim uasilstvom; iu mladenča sta jo pregovorila, da se je brez pomude zopet vernila v hišo keršeneov. Tako sta z enim udarcem razdrobila vso judo-ministersko-diplomatiško inašino. Ko jitn je tako plčn ubegnil, so v ghctu (judovskem gnjezdišu) zvečer imeli step ali conciliabulum, češ: „kaj pa zdaj?*' Iu gotovo v zasluženje takim stepeuccm je bil sklep, da naj se kak par tednov še ponavlja smešna nadlega spraševavcev, in da naj sc zabrani mladcnčema hoditi v ..luogo neutra-1 e" in z materjo skupaj zahajati. Poslednjič po več kot 40duevncm terpinčenji zine včdcž v Torinu „dc habilitatc ct libertatc" — od pripravnosti in svobode, sv. kerst prejeti. Tako jc milost božjega poklica zmago obhajala nad brezbožnim napenjanjem ministerstva rovarskega, velikega pro-tektorja protestanštva, in....." (judov). (Armonia.^
Z gore Uhana je prišlo nekaj maroniških mladenčev v Rim, in se bodo ondi izučili ccrkvcnih ved, ter bodo začetek novega vstava maroniškega, ki ga napravlja pod oskerbništvom sv. Očeta Pija IX. čast. g. Dara v ni. veliki oskerbnik maroniške družbe. Ti mladenči nosijo miuiško obleko; eden je že duhoven.
Lesniki, jabeika in iesnikm.
I.aški freimavrarji so gerši kot satani. Pred Veliko nočjo jc bilo dano s Torina na Napolitansko povelje, da naj gosposke nc nadlegajo duhovstva veliki teden zavoljo ,,Ore-nius" in „Exultct" (v kterih molitvah sc siccr kralj imenuje, zdaj pase zavolj cerkvenih okolišin mora izpušati). To povelje se je tako natanko zverševalo, da so po veliko krajih okrog Palme zapirali duhovne, ki so peli Orcmus in Kvultct iti niso kralja imenovali. V Palmi jc o začetku opravil policija prirogovilila v cerkev in zavoljo nasilstva so sc skorej po vsih cerkvah opravila pretergalc, ali pa so sc zverševale brez petja. V kolegiatni cvrkvi sc jc veliko saboto vse petje opustilo, Ic samo tednar kanonik jc sv. maša pel; komaj pa jc odinaševal iu svete obleke slekel, ga je že v sakri-stii čakala cela truma karabinarjev iu so ga v ječo gnali.
—	Neki goreč katoličan in zaslužili mestnjan v Torinu je „Armonii" svetoval, naj do zbora odpravlja prošnje, da naj bi se pobožni redovi popolnoma ne zaterli. ,.Armonia" pa pravi: „Ne boino pretresali, če se more zateči k takemu parlamentu, kakoršen je v Torinu; pomnimo pa, da I. 1855 smo uložili pet tavžent prošinj, in samostani so bili zatirani.tf
—	JStefnjač pekienšek, ki vse kote s svojim nosom stakue, dobro vč, da se po samostanih moli, veliko moli, zvesto moli. Torej veleva svojim slugom in strežejem, naj mu klo-štre spod nog spravijo. Razgrajali pa bodo le — dokler bo Ilog dopustil — v poskušnjo svoji nevesti. — Ravno ime-uovani list posnema iz djanja in nehanja laških prenape-težev ujih vstav (statut), namreč: 1. Kdina Italija jc naša vera, naša naj vikši dobrota, edina reč našiga česen ja. 2. Ker namen opravičuje pomočke, torej naj sc ediui Italii žertvuje vera, nrava (moral), pravica, človečnost, in vsa druga čednost. 3. Mi smo Lahi; kdor ni z uami enih misel,... se mu sme po hiši štefnjati in rogoviliti, ugrabiti posestva, ga v ječo vtakniti, vstreliti. 4. Da se doseže edina Italija, naj se po blatu vlači namestnik Kristusov, kardinali, škofje, mašniki, naj poštenejši svetni ljudje. 5. Duhovstvo naj se izloči iz katoliških učilnic, in prično naj se protestanške šole. Naj sc zapahnejo kloštri in odpro bez-nicc pohujšanja. Naj se oserči nar bolj razuzdano tiskarstvo, nar bolj nespodobue podobšine. 6. lludo ni hudo, ampak dobro, kolikor služi za italijansko edinost. 7. Cerkvi naj se vzame gospodarstvo njenega premoženja, volitev njenih služabnikov, vprava njeuih prazuikov, oblast tudi v vestnih
rečeh itd. ako je kdo drag prisegel v luknjah skrivnih družb na ta vstav, pravi imenovani list, nismo prisegli mi, in nočemo prisegati, storimo pa eno samo prisego, prisego se vojskovati zoper njega z vbo svojo dušo. — Po stari šegi francoskih kraljev, ki jo je bil Ludovik Filip opustil, bo Napoleon III. dal 24.000 frankov korarstvu sv. Janeza v Lateranu. Francoski vladarji so namreč korarji oodotne cerkve, kakor so nemški cesarji, zdaj avstrjianski, korarji sv. Petra v Rimu. — Protestanški list „11 Messaggere deli1 Emmenthal" na Švicarskem poterjuje strašno novico, ki je bila poprej že drugod naznanjena. V neki pivnici v Durrgraben-u se je brezbožnež Janez Ritter ustil in čeljustil, da zna prar dobro preklinjati, in je klel in udeloval. da je bilo groza: ali — ko bi trenil — je umolknil, in bil ■atast.___Marsikomu ne bo škodovalo, ako si to v spomin zapiše. — V edini Italii se velikim glavam roparska slava zmiraj manj prileže. Viktor Emanvel se že davno pripravlja, da se bo spreobernil, in nekteri menijo, da njegova nova žena, tambor-majorjeva hči, bi utegnila, kolikor toliko, k temu vzrok biti. Ratazzi, vprašan v Parizu, zakaj da politiškemu polju slovo daje, je menda odgovoril: Se moram varovati, revež Kavur je mertev, revež Farini je v norišnici, revež Rikasoli je slep, in kdo vč, kaj se zgodi še revežu Minghettu. čudna osoda je, v Torinu biti mini-sterski predsednik. Ali ni neka čudna osoda v tih nesrečnih zgodah, ki so v tako kratkem času toliko ministerskih predsednikov zadele? Ali ne bo sleherni nehote rekel: „Sv. Očetu krasti in ropati ni dobro!" — Govore, da se bo deržavni zbor pričel 6. rožnika. — Med novejšimi postavami na Sar-dinskim je tudi ta, da ima vlada oblast, v posest vzeti poslopja duhovnih družb v vsaki okrajni kraljestva, kadar in dokler tirja potreba očitne službe — vojaške ali dežel-ske. — Taka reč je precej podobna — sit venia verbo — svinjski pravici, ki gre gnjezdit in rit, kamor se ji zdi.
JEZIŠ \ NKK11; v podobah, kako se Jezus serca polasti, ga čisti in sabo zedinja, z masnimi in dragimi molitvami. Vredil Jožef Buh. Te bukvice z mnogimi prav ginljivimi podobami človeškiga serca, s primernimi premišljevanji in molitvami so ravnokar prišle na svitlo, imajo nekaj podobniga z znanimi bukvami „Cloveško serce*4, in utegnejo v duhovno boljšanje veliko pripomoči. Za nežne serca, zlasti za mladost, za omsčenje zagrešenih, za šolske darila se to delce prav dobro poda. Podobice so prav pomenljive in podučljive. Želeti je, de bi se bukvice razširile.
Pirki za Veliko noč.
(Konec.)
Drugi del keršanske ljubezni.
Sedem vertnic prave ljubezni do svojega bi i/.njega.
Vvod. Ud nekdaj vertnica cvetlic jc kraljica. Ljubezen iz njenega cvetja puliti; Se lepši pred Bogam duhti pa dušica.
ki zavoljo Njega prav ljubi ljudi. Nabranih čem sedem vertnic vam podati. Ya» ž njimi k ljubezni do bližnjega vzgati.
I.
Na pervo vertnico sam Jezus premili /apisal zapoved je z lastno roko: kar hočete, de bi ljudje vam storili,
Storite jim tudi vi ravno tak<». Kateri se rože vertnice deržijo. Ne žalijo bližnjega, še ga častijo.
Na drugi vertnici pa zlate besede
Se utrinjajo lepo ko biserni žar: Kdor bližnjega ljubi, pošteno se vede,
Ne 6odi ga, ne natolcaje nikdar. Kdor skerbno pred pragom domačem pometa. Mu časa zmanjkuje do bližnjih in sveta.
III.
In tretja vertnica je cvet lepotije.
Presrečna je duša ovenčana žnjo! Ki bližnjega zmote, slabosti zakrije.
In modro molči, de odverne se zlo *). Le svoje pomote, pregrehe prevdarja, Pri bljižnjim jih rada pokriva, zgovarja ••).
IV.
Četerta vertnica je blage radosti. Prepire odganja, življenje zlati. Ker biižnjega voljno prenaša slabosti,
Krivice in sitnosti rada terpi. Kjer cvetka ljubezni vertnica kraljuje. Človeško življenje se ondi blagruje.
V.
Na peti vertnici se vpisano bere: Izločka ljubezni nc delaj nikar! Če ravno drugačnih narodov in vere,
50	vender le sestre in bratje vsakdar. Sej solnce pravičnim in grešnikam sije,
Tud serce naj tvoje za vsacega bije.
VI.
In šesto vertnico si pa pridobijo ,
Ki s čmernimi. sitnimi hranijo mir; Če ravno jim drugi življenje grenijo, Je vender njih serce prijaznosti vir. In kadar sovražni nemir jih preganja, Ljubezen njih cvetje nar lepši poganja.
VII.
Še sedmo vertnico nebeške lepote
51	▼ venec naj drajši taisti spleto, Kateri za hudo delijo dobrote,
Za te, ki jih kolnejo, molijo clo. O srečne so duše. s tem vencem obdane, K njih čislu in hvali sam Jezus vstane !
Sklep.
Kje neki se najdejo lepši cvetlice.
Od sedem vertnic, ki ne vene njih cvet ? So Jezusa in pa Marije Device
Podoba prezala in lepšajo svet. Sta Jezus. Marija jih v serca sadila. De krona ljubezni bi vsem dozorita!
Jožef Virk Ločanski.
Spise za spominico ss. Cirila iu Metoda prosimo koj poslati, ker po Binkoštih se ima začeti natis. Cpanio, da delo bo lepo, koristno, pošteno; tvarine je že skupaj precej, in pa čverste.
MMuhovske spremembe.
V ljubljanski skolii. Gosp. J. Milarju je pri-voljeno v pokoj se podati, in Povšnik je 4. t. m. razpisan.
Pogovori z gg• tlopisovavei.
G. U. na D.: Ravno smo prejeli Vaš dragi list, iz kteriga vidimo, da se je naš list do Vas zgubil. Kam jo šel? _ Od več gg. smo hvaležno prejeli dopisov, ki se bodo zveretili. Ilvala !
•) Zlo pomeni hudo. «*) Dobro je pomniti, de le takrat, kadar dolžnost nc veze. Jih razodeti. Dostikrat, postavimo, mlajši sestre ali bratje molčijo k pregreham starejih sester ali bratov, to je velik greh. \r.
Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.