leto 1978-79
stezice
glasilo novomeških gimnazijcev
l( A& f
letnik XXVI leto 1978/79 številka 1
?rri
urejuje uredniški odbor (Lidija Gačnik, Irena Grahek Mojca Janžekovič, Zdenka Jurglič, Andreja Pleničar, Dušan Plut)
glavni urednik Marija Trunkelj mentorica prof. Jevnikarjeva
naklada 400 izvodov
cena posameznega izvoda 5 dinarjev
opremil Dušan Plut
D 3 L O V N ji] AKCIJE-1 E M 3 L J I BRATSKE LJUBEZNI
To številko posvečamo brigadirjem in njihovim jubilejem
ODHOD
Kadar posedaš na stopnicah in je dan enak dnevu kljub brezbrižnosti in smehu, tedaj je čas...
Kadar si razočaran in obupan
in se nevidni prsti oklepajo tvojega vratu, tedaj je čas...
Kadar začutiš, da ljubiš, da ljubiš vse,
da bi rad spoznal še mnogo ljudi, da bi rad občutil domovino in sebe,	,
tedaj je čas...
Kadar se ,zbudiš v poletni noči in zaslišiš udarpe krampov ob kamenje ter pesem, rojeno iz src, tedaj je cas*..
v \
Kadar si zaželiš sonca in mladosti, tedaj ja-,, čas, da zmečeš stvari v kovček in greš..'
Tedaj-je.čas, da greš v brigado.
Andreja Pleničar,2.a
TU SE KUJEJO NOVI LJUDJE
Sončen julijski dan se je obetal, ko se je triinpetdeset nestrpnih glav obračalo proti vhodu rumene stavbe na Kettejevem drevoredu 5• Minilo je standardne pol ure zamude, ko se je le prikazal Marjan, komandant mladinske delovne brigade Katja Rupena, ki naj bi se odpravila v zakotno Deliblato, da se spoprime s peskom in soncem.
Deliblato je kraj v obsežni pokrajini jugovzhodnega Banata, imenovani po svojih geoloških značilnostih - Deliblatska peščara.
To je področje ravnine, sončnic in prijaznih ljudi, ki so nas, brigadirje, sprejeli z odprtimi rokami. Svet je porasel z nizkimi bori in trnjem, razprostirajo se morja peska, ki ga mi imenujemo mivka. Dnevne temperature se dvigajo do 42°C.
Ro ogledu delovnega obrata pokrovitelja novomeške brigade tekstilne tovarne Novoteks smo bodoči brigadirji sedli v avtobus in se spoprijeli s kilometri.
l
V vročini in ogromnih kolonah smo se v Zagrebu dokončno ustavili. Bilo je neverjetno tiho, kajti vsa srca so bila napeta v pričakovanjih, kaj bomo doživeli naslednjih mesec dni. Še preden smo prišli do Slavonskega Broda, nas je ujel mrak, da smo videli le še bežeče obrise neskončne ravnine naše Panonije, in šele ko smo se že vračali, smo tod lahko občudovali ogromne nasade sončnic, koruze, repe in vse manj pšenice.
Ura se je bližala pol dvanajsti, ko smo končno prečkali Donavo in čudovito razsvetljene beograjske podvoze ter ogromno Beogra-danko, ki je kraljevala v kratkotrajnem nočnem miru.
Nekje okrog druge ure zjutraj smo končno dospeli do kažipotne table s portretom srbskega narodnega heroja Raje Marganoviča, po katerem nosi ime brigadirsko naselje, oddaljeno slabih dvajset kilometrov od jugoslovansko-romunslce meje. Vsi smo se do-
- 4-
dobra prebudili, kar nam je bilo naslednjih nekaj kilometrov makedama do naselja' zelo žal. Toda končno smo zagledali ljubke paviljone, pa betonsko ploščad in seveda veselje, ki so nam ga že prej obljubljali - mivko.Komandant akcije Bero nas je prišel pozdravit ter nas je razmestil po paviljonih za tisto noč. Niti za minuto nismo zatisnili očesa, preveč smo bili polni vtisov.
Naslednji dan smo začeli z urejanjem stavb, da je proti večeru končno vsaka brigada kraljevala v svoji. Nekaj jih je ostalo še praznih in so čakale "najemnikov"« Dobili smo uniforne in s poslednjimi močmi sestavili postelje ter popadali nanje kot snopi.
Naslednji dan je bila slovesna"otvoritev akcije. Mučili smo se s šivanjem emblemov na brigadirke, kar je bilo najhujše za fante. Nekajkrat nas je Marjan postnojil, da smo pozdravili prihod bodočih tovarišev iz zadnjih treh brigad.
Končno smo vsi zbrani stali na ploščadi’,’ 'kjer* co že visele zastave in je komandant. Bero u^p.za.1 mirnp vsem osmim brigadam. Obupna vročina nam je zbijala pozornost, saj smo se uniformirani, zapeti do vratu, kar kuhali.
Ujeli smo imena brigad iz Pančeva, Zrenjanina, Nove Gradiške, Malega Idoša, Novega Sada, Kosovega polja, Lazarevca'irVkonč-no dočakali zaključek, ko smo pozabili na utrujenost in se je iz tristo petdesetih grl ubrano slišalo: "Druže Tito, mi ti se kunemo.11
Začelo se je novp življenjeki ,smo si ga začeli že prvi dan krojiti s stiski rok novih prijateljev. Vstajati smo začeli pred soncem, tekli k telovadbi pa peli himno ob dviganju zastave. Vse to nam je bilo sprva težko, a kasneje je postalo sestavni del vsakdanjega toka navad.
Spopadli smo se z lopatami in sekirami in žilavim rastjem na videz pustega peska. Težko se je bilo privaditi na okus pretirano klorirane vode, na pasulj in pekoče feferone, na beg pred soncem in trnje in utrujenost in... Polomile so se prve karjole, pa orodje, kar nam je vlivalo novih moči, ki nam jih je požela vročina in neprespanost.. Vsaka brigada je zagovarjala .svojo, a med vsemi se je potihem pletla tista vez, ki jo zguljena fraza ne more opisati. Težko je bilo fantom vzeti v roke metlo, pomivati posodo in pospravljati postelje. Da bi jih videle mame! Tudi dekleta smo se težko navadila na težaško delo krampov. Najtežje je bilo z disciplino, ko je bilo treba spat in se še nikomur ni mudilo v posteljo. Končno nas je združila pesem, ki je pregnala vse bolečine od sončnih o-peklin in krvavih prask do tistih znotraj človeka, najsi je bila to solza domotožja, utrujenost ali razočaranje.
Slovenci smo zaplesali svoje plese in sprva le od strani opazovali čudovito spretnost srbskih kol. Končno smo se opogumili in poskusili tudi sami in kmalu tancljali kot rojeni plesalci. Vmes pa smo pritegovali srbski pesmi, ki nam je šla vse laže z jezika.
Ob popoldnevih smo zabijali čas na raznih kurzih. Mučili smo se s stenskimi časopisi, bilteni in seveda tudi s programi za kulturne večere, ko smo se Slovenci zmeraj najbolje odrezali.
Včasih smo vpili staro brigadirsko molitev za dež: Venera, Biliga..., toda takrat je navadno naslednji dan sijalo sonce kot za stavo in na trasi smo znova presegli normo.
Mesec dni je bil prehitro okrog. Ko smo zopet stali na ploščadi na povelje Bera, smo bili to že sami znani obrazi. Povezali smo svojih osem (bratskih) zastav v znak bratskih brigad in se pozdravljali vsevprek. Do dvanajste ure smo plesali kolo, peli stare brigadirske pesmi: Kozaro, Salomo, Sa Ovčara i Koblara.
Končno smo zadnjič sedli na prazne postelje ob kupu prtljage, v zadnjem trenutku izmenjali naslove ter se slednjič zopet ujeli v enakomeren ritem: "Oj, drugov,i,je l’vam žao, rastanak se primikao!" Oči, modre in zelene, rjave in sive, so se utap ljale v robčkih, ko smo si v noč mahali na svidenje,z željo, da se še kdaj srečamo in obnovimo prijateljstva. Pari, ki so se našli (njim je bilo najteže), so zadnji stali pod nizkimi bori in potrjevali žalostno sliko resnice, kaj se dogaja.
V temi za ovinkom je izginila še tabla s Pajo Marganovičem. Uteži v prsih so postajale neznosne. Pa vtisi? Kaj naj povem drugega, kot da ponovim Titovo misel, ki nam je mesec dni govorila iznad zastav: "Tu se kujejo novi ljudje."
Mojca Nared, 2.b
PRVIČ V BRIGADI
Težko je opisati vso mešanico občutkov, s katerimi sem se letos prvič odpravila v brigado. Čeprav sem šla skupaj z razredom, sem se vseeno bala, kako se bom znašla v novem okolju, med novimi ljudmi, v novem načinu življenja. Obenem pa sem radostno pričakovala doživetja, ki mi jih bodo prinesli trije tedni brigadirskega življenja.
Takoj ob prihodu v naselje sem bila že razočarana, pa tudi o-stali. Pričakovali smo lepo urejeno naselje, kot so nam ga c-pisali, toda... Zaprašene barake in škripajoče postelje so nam zaželele dobrodošlico. Pa nismo obupali! Lotili smo se dela, uredili barake, pospravili postelje in takoj smo se bolje počutili. Že takoj prvi dan so se začela sklepati nova poznanstva, nova prijateljstva in vedeli smo, da nas v naslednjih dneh čaka še veliko zanimivega. Polni pričakovanj smo premišljevali o našem novem življenju.
Začetni dnevi so bili zares težki, naporni. "Hej, haj, brigade pesem, ^ki nas je prebudila ob 4-*1 zjutraj, nam je vsem počasi postala zoprna. Res je bilo težko vstati iz tople postelje, oditi k telovadbi in po zajtrku na traso,-kjer so se šele začele prave težave. Naše pomehkužene, nežne šolarske roke so le s težavo vihtele krampe in lopate in kmalu so se okitile s prvimi žulji. Toda brigadirska pesem je premagala vse. S pesmijo v -srcih in na ustih smo se zagrizli v kamnito posoško zemljo. V oporo so nam bili tudi domačini, ki so nas bodrili s prijazno besedo in gostoljubjem. Spoznali smo preprostega hribovskega človeka, s širokim srcem, odprtim za sočloveka; občudovali smo lepo pokrajino s Sočo, ki jo je tako ljubil Gregorčič.
Kmalu smo premagali začetne težave, vzljubili smo ljudi in zemljo, ki smo jo obdelovali. Brigadirsko življenje je postajalo vse lepše, z vsakim dnem smo se "bolj zbliževali, bolj razumeli in postajali vse večji prijatelji. Združevali so nas skupni cilji, skupne želje in misli. Med nami ni bilo razlik, ni bilo preziranja in zaničevanja. Pomešali smo se Slovenci, Hrvatje, Srbi, Črnogorci pa tudi Makedonci. Cvetele je bratstvo in resnično prijateljstvo, kakršno poznajo samo mladi, ki jih vodijo skupni cilji. Kaj sploh predstavljajo žulji in razočaranja zaljubljencev v primeri s prijateljstvom in srečo, ki jo deliš s tovariši?
S tesnobo v srcih smo pričakovali konec, slovo... Slutili smo, da se približuje nezadržno, bliskovito. Dobro se spominjam poslednjega dne*. Deževalo je... Posočje je žalovalo za svojimi brigadirji, ki so ga morda za vedno zapustili, žalovalo je skupaj z nami, ki smo se poslavljali. Objemi in krepki stiski raskavih rok so bili naše slovo in brigadirska pesem, ki ti je izvabila v oči solze ob slovesu. Pozabljeno je bilo garanje na trasi, majhni nesporazumi in žalostni trenutki preteklih dni. Vedeli smo le to, da se bomo razšli, morda za vedno.
Tudi zaljubljenci, 'ki so se komaj spoznali, se morali narazen. Veter nas je odnesel na vse strani Jugoslavije, odnesel je prijatelje, ki so skupaj preživljali vesele in žalostne trenut-ke in si delili vse, kar so imeli.
Vsak od nas je v Posočju zapustil delček sebe, vsak se je z znojem zapisal v kamnito zemljo. Morda se bomo nekoč vrnili tja, kjer smo gradili, in s ponosom pripovedovali svojim vnukom o treh nepozabnih tednih.
Marjetka Gal,5.d
RAZVALINA
Sovražim.
Temu se ne morem upreti.
Tolažim.
• Pa ne morem verjeti.
Upam.
-i	Izgubljam sleherno sled.
Stopam.
Prebila sem najtrši led.
Jokam.
Trpim dan na dan.
Čakam.
.Saj vem, da vse je zaman.
Razvalina.
To sem jaz.
Lupina.
Moj obraz.
Irena Grahek, l.a
UKRADLI SO...
Bila sem srečna.
Uživala sem s tabo v skrivnostni igri najinih oči.
Med nama je bila le vez lepote, nič besed, ker bil si njen in vendar čisto, moj, jaz tvoja.
S toplino modrih iskric si poiskal globino v mojih očeh, v njej sva se zasidrala oba, sama med množico ljudi.
In prišli so, morala sem proč in ti za vedno z njo, ukradli so mi tebe in objem valov..„
Nisem jokala, ker-sem vedela, da bova v spominu še živela skupaj„
Le grenka, misel, da so mi ukradli del srca, srečanja s tabo za večno, mi daje nove bolečine...
Irena Grahek, l.a
ČLOVEK
Za seboj je zaprla vrata in počasi, nevede hodila, hodila. Mislila je na šolo, na dom, prijatelje, ki jih je imela rada, na vse, kar je lepega. In znašla se je izven mesta, sredi polj in dišečih njiv, sonca in sinjega neba. Poljska pot je bila krepka, in če je stopala po njej, se je tudi ona čutila močnejšo. Kakor da se iz zemlje, iz toplih tal, še nevzklito seme prenaša vanjo in-jo ščiti pred viharji, ki so ji pretili.
Ljudmila je bila dobro dekle. Pomagala je mami in očetu, kjer je le mogla. V šoli je bila prav dobra, učila se je klavir in Beethoven ji je bil najljubši. Pa vendar ni mogla nič pomagati pri tem, da je očka čedalje redkeje prihajal domov, mama pa je vedno pogosteje imela solze v očeh. In trpeli so: Ljudmila, očka, mama. Potem se je vsa elektrika, vsa energija žalosti nabrala v njih in nekega dne je izvedela: mama in oče se bosta ločila. Potem je odšla. Za seboj je zaprla vrata in..
V daljavi je zagledala vrbe, ki so se vile ob potoku, katerega voda se je bleščala do nje. Stopila je hitreje, kakor da si želi doseči neviden cilj-, a krepost zemlje jo je narahlo vzdigovala. In opazila je divjo raco, ki se je dvignila in poletela. Gledala je za njo, dokler ji ni sonce s svojo omamno zlato svetlobo zakrilo pogleda. In zelene vrbe so zašeles-tele, skoznje je z nežno roko potegnil veter, zanihal je slcriv nostno zeleno listje in modrina neba se je prikazala drugje. Hodila je ob potoku. Kot da bore življenjepis človeka, se ji je zdelo. Življenjska zgodba potoka je bila nenehen boj z zemljo: podiranje, grajenje, ustavljanje. "Mar ni tako tudi moje življenje?" je pomislila. "Kar se bo zdaj podrlo, bo mogoče spet zgraditi, spet bom lahko srečna." In osrečilo jo je upanje. Utrgala je zlatico, pripela si jo je na obleko. Rumeno je sijala, svetila je, kot bi bila resnično zlata. Potem pa je ovenela in Ljudmili je postalo žal, da jo je utrgala.
Če prezgodaj utrgaš rožo, umre. Ničesar več ni, kar bi jo nadaljevalo .
Pot pa je vodila naprej, k brezam, ki so rasle nedaleč stran. Bile so bele, zelene, lepe in ponosne„ Toda, iznad njih se je dvigal črn dim. Zasužnjeval jih je, ovijal in zagrinjal. Kar naenkrat se je to zgodilo. Stopila je bliže. Breze so se vnele požar je v poletnem popoldnevu zvenel grozno. Mož, ki je zanetil ogenj, češ da bo pokuril dračje, je besno gledal v plamene. Neprevidnost, to je človeška napaka, ki se je znebe le naj trdovratnej ši.
Polna grenkobe je stopala nazaj, vračala se je in še enkrat brala življenjsko zgodbo potoka. Prispela je do sivih vrb, pobožala jih s pogledom.Živele so in to življenje je spoznala zaradi tiste krepke toplote, ki ji jo je vlila zemlja.
Človek mori tako, kot je ona utrgala zlato cvetko, človek ločuje, kot se bosta ločila njena starša in jima ne bo mar za posledice, za srečo ali nesrečo njunega otroka, in človek uničuje, kot je mož uničil zelene, bele, lepe in ponosne breze. Tn... zajokala je. Grenkoba je stopila na rob njenega srca, pod vplivom kreposti zemlje se je izlila in čisto na dnu je vzcvetela zlatica - UPANJE.
Mojca Janžekovič,2.a
POKUS
Smisel...?
Neskončna veriga življenja se zliva v neskončni kozmos človeka... Našel je smisel v nesmislu... in pretresel ga je ledeni krik smrti...
Ernest
I.
Stojim na slemenu.
V	dalji se odkrivajo vrhovi in kope.
Poizkušam prepoznati,
kaj vse je na tistih hribih.
Morda stoji nekdo, tako kot jaz.
Pozabim na tuje hribe.
Gledam okoli, kako življenje vrvi.
Iz vsake trave čutim moč, silo življenja.
Ta- pogled mi daje moči,	„
voljo.
V	rokah držim cvet, cvet marjetice.
Opazujem jo in smilim se, sama sebi.
Kako kruto sem Odtrgala dvet, iztrgala morda nekomu mater, ljubezen...
Nič več ne bo gledala, kako proti večeru sonce
boža poslednji utrip	^
dneva pred nočjo.
Nikoli več ne boš ti cvetela zame, zanj... Nikoli,nikoli»nikoli... Pozabi na jutra, ko odpreš oči, zagledaš raj, zagledaš življenje.
Ne boš se več krivila v vetru, ki vleče po hribu.
Tudi gledala ne boš ljudi„
0, ne. Nikoli več jih ne boš gledala tam doli, kako orjejo, sejejo...
Pozabi, da si kdaj obstajala, cvetela, žarela v vsem žaru najlepšega, kar imaš: življenje.
ir.
Mrak pada, komaj še ločim cvetice od trav.
Komaj še vidim obrise,
obrise cveta, ki ga držim'v roki.
Pozabim na misli, ki so me morile.
Sprašujem se, zakaj,
zakaj sem prekinila, uničila
vsakdanjost tvojega življenja, marjetica.
Ne vem. Morda se bojim,
da bo kdo mene, nekoč, ko se bo jutro prebujalo, tako utrgal, n-ztrgal življenju.
Potem!? Kaj bo potem?
Življenje bo teklo dalje.
III.
Počasi, prav počasi odvržem cvet, zavržem življenje (tudi svoje).
Sami obrazi,
iz teme prihajajo obrazi.
Topo odmeva korhk po tlakovani ulici. Nešteto je oči v teh obrazih. Prihajajo in me gledajo.
Oči, oči me gledajo.
Rišem jih, pa čeprav imam vse liste že popisane.
Še vedno rišem.
Le kateri obraz je pravi?
SOVRAŽITI, LJUBIM TE, RAZUMEŠ Sovražim te,
razumeš. Ne,ne veš, kaj ti govorim.
Misliš, da sem nora.
Ja, nora sem. Kaj si domišljaš, kaj pričakuješ? Misliš na princa na konju, ki prijahal bo, te vzel v naročje, te ponesel v svoje kraljestvo nad oblaki..
A ko odpreš oči, se zaveš, da so oblaki nekaj tisoč metrov visoko,	.
princi nekaj stoletij nazaj.
Postane ti žal, resnično žal.
Poskušaš se nasmejati svojim s.anjam, toda nasmeh zamre že na poti do ust.
Sovražim te, razumeš.
Primeš me za roko, sežeš mi v lase, božaš me po vratu, hočeš poljub.
Ne, ne sovražim te, ljubim te, razumeš.
OBLAK
Ko sedim in zrem v nebo,
preko katerega se sprehajajo oblaki,
si želim, da bi bila med njimi,
svobodna, včasih tudi črna in polna dežja.
Sedim in gledam. Odhajajo oblaki. Odhaja dan, z njim pa del mene.
Ko se povrne tisti del, ki je odjadral z oblaki, postanem vklenjena v oklep vsakdanjosti, postanem tisti jaz, ki ga srečuješ lahko sredi mesta, na hodnikih šole.
Toda včasih postanem oblak, postanem svoj pravi jaz in polna sem dežja, ki se mu pravi solze.
LJUBIM TE, ŽIVLJENJE
Hodim mimo reke, ki teče v nasprotno smer.
Gledam vrtince:
zdi se mi, da me hočejo obrniti v smer toka.
Sedem na ograjo in počasi si zamislim mesto, moj dom, ljudi čez petdeset, sto let.
Vse polno je novih hiš, novih ljudi.
Vse je bolj preprosto, človek ne dela toliko, ne trpi!?
Ne!? Morda trpi še bolj.
V ''Ribji" bodo sedeli ljudje, pili kavo, vino in vse, kar pijemo danes.
Hodijo v šolo, vendar, izmed njih si ne bi mogla izbrati
prijatelja.
Pomisli, Lili, nikoli več, potem, ko umreš, to ne bo v mestu, ne v "Ribji", ne na
košarkarski tekmi, ne na plesih, ki si jih tako ljubila.
Kako grozen je občutek, ko veš, da boš odšel, odšel za vedno, da ne .boš več živel.
Življenje, kako neizmerno te potrebujem, te ljubim.
Vse moje misli so s tabo, vsak moj korak, gib si ti, življenje. Veš, Lili, lepo, lepo je življenje.
Ne pusti, da gre mimo tebe, ne da popiješ vsako kapljo- ki ti jo nudi.
Ne pozabi tega.
Ljubim življenje, res, ljubim te, življenje.
Lili Galič, 3.a
- 16 -
CISTI STRAH
Stojim in gledam; lesk mojih oči ugaša, bledi in končno izgine.
Molčim in le ti, ki stojiš tu sam, le ti, ki se pogrezaš, me vlečeš v svoj svet teme,
le ti čutiš in slišiš moj glas.
Osamljen si, osamljen in pust..
Tvoj resni obraz me bega in tvoja senca me oblega.
Se sonce, ta zlati kralj sveta,
z rokami zastre si svetlobo,
saj ti, le ti
zapuščeni glavar,
največji drvar brez
srca in duha,
vladaš vsemu in vsi vedo,
da tebi le rabi,
da tebi le služi - tema.
Violeta Bunc, l.b
- 17 -
• . NA GROBU
Korak se ustavi ob grobu in roka dotakne se mrzle prsti.
Vse tiho je, mrtvo...
Spomini...
In tiha, skrita bolečina privre iz globin.
Spet žalost in solze..„
Predrami se veter, zajočejo smreke, vzdrhti krizantema na grobu in svetel plamenček zatrepeta in ugasne -KOT ČLOVEK.
Koraki zgubijo se v noč...
In spet je vse tiho
vse mrtvo...
Darja Zupančič , l.b
SLIKA
Iz zrnja trenutka je vzklila slika življenja...
Gledam zmrznjeno sonce, ki ga topijo ledeniki.
Gledam prozoren mrak, ki ga riše svetloba.
18
Gledam srca; jočejo,
ko slišijo
strel.
Slika se je razsula po cesti in tam jo je povozil avto.
Ksenija Žmavc, l.b
Bel dan v "belem mestu "bele hiše ob beli cesti bela okna za črne ljudi.
Proč - bele maske!
Ksenija Žmavc, l.b
VES SNEG OTROŠTVA
Tipljem v brezizrazno praznino
nekih izgubljenih iluzij, odkrivam prastaro resnico -o človeku (in nehote postajam človek), kajti ves sneg otroštva je skopnel (in komu je še mar
za lanski sneg, za njegovo odkritosrčno belino,
za njegovo nenarejeno svežino).
Le silhueta tebe je švignila mimo...
BESEDA
Danes sem varilec,
spajam srca s svojim in moje orodje je -beseda;
toda že jutri bom morilec,
ubila bom vsa srca in moje orožje bo -beseda.
Mira Grahek, 2.a
SLOVO
Vsako slovo je boleče. V duši vedno ostaja boleča grenkoba, pa najsi gre za slovo od prijatelja, sorodnika ali znanca. Celo ločitev od človeka, ki ga sovražiš, je po svoje zanimiva sled za neko podobo ostaja zapisana v tebi in jo vedno nosiš s seboj. In nenazadnje slovo od človeka, ki ga ljubiš! Kot bi ti nekdo zarezal v živo meso in bi del tebe odnesel daleč v tujino, kjer bi se še vsak najmanjši las počutil tujca. Doma
20
pa ostaja rvoja nepopolna podoba, ki rrpi i.n zaman išče svoj smisel in izgubljeni del sebe. Rane se nerade in težko celijo, ali pa ostajajo za vedno odprte in nezaceljenee Izgubljene sreče se ne da več doseči. Zaman vsak trud„
Trenutki njune skupne sreče so bili šteti. horda sta se tega tudi zavedala, toda srce nikakor ni moglo razumeri, da bo sladke sreče in opojnosti prav kmalu konec. Upanje, ki je še vedno obstajalo, je viselo na nitki. Le en dotik in nit bi se pretrgala, srce pa bi napolnila ena sama bolest,
Spogledala sta se0 Oči so nepremično snrmele v oči„ Tišina, toda oči so govorile. Toliko lepega, so si imele povedati! 0 trenutkih nepozabne sreče, ko se je mod njiju vpletla močna vez, ki ju je povezovala. 0 trenutkih, ko sta se dve telesi spojili v eno in v skupni sreči oplemenitili njun značaj.
Sanjarjenje, brodenje po reki, ki te lahko zanese na to ali ono stran, je kmalu postalo resničnost. Razigrani in skoraj plašni njuni prvi nasmehi so se kmalu spremenili. Njune oči, ki so sc mnogokrat iskale, so našle skupni koren, ki je predstavljal temelj njune sreče, ljubezni in razumevanj a. Vsaka beseda, ki sta jo spregovorila, je predstavljala nov kamen na star temelj.
Drug ob drugem sta postala resnejša in zrelejša, njuna ljubezen je zaorala v ledino neizkušenega otroštva. Morda sta šele tedaj odkrila in razvozlala skrivnost svojega smisla. On, ki je prej tolikokrat lenaril in popival, hodil v oguljenih kavbojkah in nosil dolge, zanemarjene lase... Ona ga je napotila na pravo pot življenja, ga spravila iz brezdelja in ga napravila dobrega fanta. On in ona...
(Dve, svetli točki za horizontom sta se poljubili in združili.) Oči so prenehale govoriti. Bilo je prelepo, da bi bilo možno izraziti z besedo.
Zatrepetala je v sreči in on je zatrepetal. Ustnice so se združile v poljub,
(Točka na nebu je postala svetlejša,)
Predala sta se sladki omami. Bila sta srečna, brezmejno srečna. Vse skrbi in težave so izginile nekam daleč, nad mislijo je bdela le sreča, spočeta v ljubezni. Obstajala sta drug za drugega, njune misli in čustva so se kakor telesi spojili v eno. Trenutek naj bi postal večnost. Lepa želja, upanje bednega, a žal neuresničljivo.
V daljavi je zapiskalo. Rezko je šinilo skozi ušesa in gora sreče se je kot hiša iz kart v trenutku sesula. In trenutek se ne povrne nikoli več. Poskusila sta še enkrat, toda vlak je zapiskal znova.
(Točka na horizontu se je razdvojila.)
Oči so še enkrat, poslednjikrat spregovorile. Vse je postalo eno samo vprašanje: Zakaj moraš stran? Se poslednjikrat sta se stisnila skupaj. Tako močno, kot bi hotela za vedno ostati drug ob drugem.
(Nebo je preplavil črn oblak in zakril tudi dve svetli točki.) Nekaj grenkega se je zasvetilo v očeh, steklo po licu in padlo na obleko. To so bile solze neutolažljive resnice in življenja, ki ji je iztrgalo edino stvar, ki jo je kdaj resnično ljubila. Ostala je sama v veletoku življenja, brez človeka, ki bi mu lahko potožila svojo bol.
On je pospešil korak. Bal se je še enkrat ozreti, kajti vedel je, da tega pogleda ne bi prenesel. Srce je zajokalo v bolečini slovesa in z roko si je obrisal solzo, ki je privrela na lice. Toliko časa se že ni jokal, zdaj pa... Potovalka v roki je postala tako težka, da ga je vlekla k tlom, toda še vedno je stopal dalje. Čutil je, da so ga ogoljufali in okradli za nekaj, kar se ne povrne nikoli več. Kuj me, življenje, kuj!
22
Kdaj ga življenje zopet vrne nazaj v naročje dobroti in lepo ti?
Vprašanje so ovili v svojo krošnjo mogočni borovci in so sku paj z njima zajokali v veliki bolesti slovesa*
Zdenka Jurglič, 4.c
NEMOČ
Iščem se v dolinah oceanov. Sončni lok trepeta* Noge so mokre« Hlastam za zrakom v naročju utopljenih iluzij.
Za mano sled krvi.
SAMOTA
Stopinje na obali
tihih pričakovanj dež zakriva sledi
v utrujenih očeh
- 23
slutnja
nemoči
koraki umirajo slano upanje polzi
melanholijo noči pretrga krik
IZSEK
Sedim na travi.
(Čakam, da se posuši rosa na "brezovih listih.)
Veter prenaša živo melanholijo.
Zaprem oči.
Za trenutek izsanjam svetlobo.
(Hoj ohlak joče.)
Blatne kaplje pričakovanja padejo na kamen.
Zeleni april je žalosten.
DOTIK
Na obali spoznanj se lovijo sončni žarki. Kresnica ugaša.
(Čaka, da za vedno zaspi.)
Črna slutnja se smeje žalostno,
Njeni suhljati prsti v noči.
Mrzel je dotik njenih dlani. (Sanjam, da živim.)
PESEM NOČI
Zvečer oživijo trave.
Murni pojejo.
Biseri v brezah se smejejo naglas.
Neslišen je let netopirjev.
Vabi, vabi,
junijska noč.
Jaz pa sem star, osamljen vrtiljak, odrezan in nem.
Moje noge so mrtve.
Moje roke so mrtve. Neskončen je labirint mrtvih poti.
Klic noči zadene vanj in onemi.
PORAZ
bedne iluzije v zgaranih rokah sivi prameni v praznih očeh kamen v prsih
tesnoba poje svoj blagoslov razpeti prsti v pepelu so mrzli
oblaki izlivajo zadnji dež v praznih očeh temna slutnja
Lidija Gačnik, 3.d BILO JE NEKEGA LEPEGA DNE
Slišala sem zvoke znane pesmi. Upala sem, da boš to ti. Srečala sem gručo dolgolascev. Iskala sem, a tebe ni bilo. Videla sem vijoča se telesa, čakala, da vidim tvoj obraz.
Pa je ostal samo tih pripev v opomin, da si odšel.
UTRINEK NEKEGA ŽIVLJENJA Sedim tu.
Kar tako, mimogrede.
Slišim strah
in čutim negotovost v sebi.
Sedela sera že dostikrat tu. Kar tako, mimogrede.
Slišala sen tvoje besede in slutila, da se pretvarjaš.
Nemara bom še dostikrat sedela tu. Kar tako, mimogrede„
Slišala bom spraševati ljudi, kje si ti, in čutila,
kako propada smisel življenja.
Kar tako, mimogrede...
Mojca Nared, 2.b
PESMI BREZ NASLOVA
Včeraj, včeraj so v naši ulici
postavili svetilko,
da se ne bi kdo
izgubil,
da ne bi kdo
zgrešil poti,
kajti danes
težko najdeš...
pravo pot...
med vsemi lepo tlakovanimi potmi... (nekateri je ne vidijo) nekateri potrebujejo svetilko.
o -
- 27 -
Lazite ljudje, če vam prija, dokler imate še čas in vam še verjamejo, Obstaja namreč svet brez laži, brez vsega,
in cena za pot tja je enaka za vse,
reveže in bogataše o
Vsak prehodi to pot samo enkrat,
tudi jaz jo bom,
in smejem se,
kajti meni je vseeno.
SANJE
Rada bi obiskala vse svoje mrtve sanje. Gledala bi jih speče in jokala.
Bile so del mene, ni jih več...
Bile so nekaj lepega in jih ni.
Vzeli so mi jih, prodala sem jih, zapravila. Ostala je praznina, jaz v njej, ona v meni.
Iskanje in nihanje, omahovanje in odlašanje in spoznanje, da so bile samo sanje, nič več, nič manj,
da jih nikoli nisem niti mislila izpolniti, pač samo želela, kar tako.
In hudo mi je, da sem čisto drugačna, sram me je pred samo seboj, sram me je prevare in pretvarjanja, bojim se pogledati svojim sanjam v obraz, bile so predobre.
Njih rezilo, mrtvo in topo, me prebada.
Kako bedno je opravičilo -bile so samo sanje!
- 28 -
Odšle so, dela mene in več, odhajam počasi, vem to, predobro, vedno najprej odidejo sanje, sanje o sebi, ljubezni, o vsem.
MELANHOLIJA
Utrujena sem od samote in žgočega sonca, bolna od razmišljanj in spominov, prehojene poti...
Sonce izginja v morju, rdeče meglice na obzorju... zahod.
(Bo jutri zopet vzšlo sonce?)
Majhno je upanje za obupane ljudi
(kakor valovi se je razbilo na skalah). Bele pene sanj
poleg rjave umazanije, naplake in šare...
smrad po nafti,
kriki ranjenih galebov,
ječanje čolna,
ki tone...
Tišina bolečine.
Andreja Pleničar,2.a
ZGODBA O ISKANJU SVETLOBE
Dan je še. Spet sem sama s seboj. Ravnokar sem pogrnila posteljo. Bela rjuha. Ob pogledu nanjo se zdrznem. Vsakič me prepla vi z neznano grozo in mi za trenutek omrtvi vse ude. Mrzel srh me spreleti po telesu in se ustavi v srcu. Na taki rjuhi leže tudi mrtvi ljudje.
Mama se je bala zame in zato nisem nikoli hodila gledat mrtvih Samo enkrat, ko ji je umrl oče. Pa še takrat mi je oči pokrila z roko. Roka je bila vlažna, najbrž si je prej z njo obrisala solzne oči. Se nikoli prej je nisem videla jokati. Navzven se je vedno kazala močno, bila je tiha, preudarna ženska. Le včasih je razum zastrla tanka pajčevina sentimentalnosti. Čustva je kazala samo do neke določene moje. Če me je bila vesela, me	je	vedno	enako pobožala. Včasih se mi je	zdelo, da
je dolgost	minut že	davno prej določila. Roka se je	na obrazu
zadržala vedno enak čas, le nekaj kratkih sekund. Vedno znova sem si želela, da bi se enkrat zmotila, podaljšala trenutek.
Ko je roka zapustila lice, me je vedno prevzel občutek praznine, pomešan s temno grozo. V srce se je vtihotapila bol, v očeh so se zbrale solze. Zato sem se po svoje bala takih trenutkov. Minljivi so, ne moreš jih priklicati nazaj. Za sabo pustijo razdor. Zazdi se ti, da ti je vzeto nekaj svetega.
Zdaj je dlan ostala na očeh. Nekaj časa sem štela trenutke, potem pa sem se predala občutku tihe sreče. Na postelji pred mano je ležal	mrtev	ded, a zdaj v meni zanj ni bilo	prostora.
Prevzel me	je	občutek večnosti. Kot da bi se v meni	zbirale
reke, ki bi so dolgo iskale in so za trenutek našle. Večnost se je samo za hip vzdramila, kmaluj e zapustila delček mojega neba. Oči so se že privadile temi, v njih se je prebujal spomin.
Dedka nisem nikoli imela rada. Vidim ga: starega, nergavega človeka, z drobnimi, jeznimi gubicami okoli ust. Zoprno mi je bilo že to, da sem ga morala klicati ded. Tako tuje mi je zvenelo in smešno. Med nama. ni bilo nikoli tistega občutka topline, ki se razliva med ljudmi, ki so si blizu.
Babica je bila njegovo nasprotje. Nežna, pohlevna starka, ki je za vsakogar našla toplo besedo. Njene velike svetle oči so toplo zrle v svet. Njen utrujeni obraz je ožarjala milina in tih smehljaj. Žarek v njenih očeh ni nikoli ugasnil. Tak obraz"imajo samo dobri ljudje. In babica je bila dobra. Razdajala se je, nase ni nikoli mislila.
Tihega pomladnega večera sem stopila k nji. Sedela je na klopi. Glava ji je počivala v dlaneh, čudno zgrbljena je bila. Zateglo, pridušeno hlipanje je trgalo zrak. V otroško dušo se je vtihotapil strah, oči so vprašujoče zrle v starko. Pogledala me je s čudno odsotnim pogledom, ki pa je kmalu postal njen. "Zakaj si tako potrta?" me je vprašala s tihim glasom. Imela je zlato srce.
Z dedkom se nikoli nista dobro razumela. Nikdar ne bom razumela, kako sta se lahko našla dva tako različna človeka. V mehanizmu njunih življenj se je zgodila napaka, ki ju je za marsikaj prikrajšala. Taki ljudje se ne bi smeli nikoli srečati. Nista bila edina, okrog njiju je živelo še mnogo podobnih ljudi. Prikrajšani so za ljubezen, zato se mi smilijo. Nisem sentimentalna in vem, da ljubezen ni nekaj trajnega. Ostati pa mora nekaj, živa vez razumevanja med dvema. Zato pa si morata biti vsaj malo podobna. Čudovito je, če imaš nekoga, ki mu lahko poveš vse s prepričanjem, da te bo poskušal razumeti. Z dedkom in babico ni bilo tako. Nikdar se nista našla in zdi se mi, da se nista nikoli iskala. Ne vem, kaj je bilo temu krivo. Horda dedek. Ni prenašal ugovarjanja, poznal je samo samega sebe. Babica pa je bila mirna, zaprta vase in ni mogla predreti lupine med njima. Kadar mu je ugovarjala, jo
je udaril. Takrat je njegov obraz postal škrlatno rdeč, oči so mu stopile iz Jamic, iz ust mu Je prikazalo zamolklo hropenje. Dvignil 'je roko in... Enkrat sem bila priča temu. Stekla sem k njemu,, se mu privila k nogam, in drgetala pred njim. Hotela sem ga zadržati. Za trenutek se je ustavil, potem pa me je odrinil in stopil k babici. Udaril jo je. Roka je za trenutek obvisela v zraku, z grozo v očeh se je zazrl vanjo. Njegove široke odprte, oči so blodile po sobi, obraz mu je mahoma prebledel, zdelo se mi je, da bo padel na tla. Nikoli se ni opravičil .,Morda ni bil slab človek, še danes pa sem prepričana, " da roke ni dvignil po svoji volji. Ljudje pogosto nismo gospodarji svojih čustev. Nesrečnega zakona pa ni bil. kriv samo dedek, za to sta potrebna dva.
Razlog,. da dedka nimam rada, se skriva drugje. Bilo mi je pet ali šest let. Babice ni bilo več. Z dedkom sem bila nekaj dni sama. Pust zimski večer je bil, Zrak v izbi je dišal po zatohlem. Prijeten vonj po petroleju je dal prostoru nekaj starinskega. Dedek je smrčal za mizo, jaz pa sem gledala v svetilko. Zdelo se mi je, da se svetloba bliža. Ponesla me bo nekam daleč, v deveto deželo. In ravno, ko so se odprla zadnja vrata, se je dedek prebudil. "Pojdi po krompir!" je rekel z glasom, ki ni trpel ugovarjanja. Svet sanj je v trenutku izginil, zastrmela sen se v dedka. Le kako je lahko tako trd? Saj ve, da sc bojim teme. Klet je daleč. Njegov pogled je ostal prazen, vzdrhtela sem po vsem telesu. S tresočimi se nogami sem vstala in z obrazom na smrt obsojena odšla v noč. Klecala so mi kolena, trenutki so bili dolgi kot večnost. Iz vseh kotov dvorišča so name prežale zlohotne sence. Njihove roke so se daljšale, kmalu me bodo dosegle... Vsa prestrašena sem stekla k hiši. Za trenutek sem verjela, da sem rešena. Potem pa se je pred mano pojavila močna svetloba. Trda, hudobna luč. Morda so to oči zlobnih vil iz babičinih pripovedk.
Spomin se je izgubil v zateglem cviljenju ženske, ki pa ni
bila moja mati. Ona je bolečino vedno obdržala zase. Globoko v sebi sem videla njen obraz, drobne, zatajevane solze, ki ji nemo padajo iz oči. Zasmilila se mi je. Najteže je ljudem, ki svojo bolečino obdržijo zase. Če se izpoveš) je breme še enkrat lažje.
Za trenutek sem izgubila vse misli. Drobna nitka premišljevanj se je izravnala in nekaj časa mirovala. Brez misli si, tvoja podzavest pa vseeno čuti, da obstajaš. Kar tako se znajdeš v neki daljni deželi. Vse skupaj ti je neznano, pa vendar čudno tvoje. Kot da je prst, pokateri hodiš, že čutila tvoje stopinje. Domačnost stopnjuje šepetanje listov pod nogami. V zraku je nekaj toplega, domačega in hladna, primes neznanega. Nekoč si bila tukaj in si delček sebe za vedno pustila v prsti, v zraku. Podoba kraja in časa je že davno izginila, ostalo pa je nekaj nevidnega in vseeno toplega. Nekaj brez oblike in po-* vezave, pa vseeno tvoje. Morda je potrebna samo še stopinja, trepetajoča beseda, pa se bo vse neznano razblinilo.
Pred očmi mi vstane bel predpasnik, na njem sedi punčka. Babica ji pripoveduje zgodbo svojo mladosti. Besede so tople, polne miline in ljubezni. Deklica ne posluša več. Sanja o zlatih oblakih in o vseh tistih deželah, ki jih vidiš samo v sanjah. Sanje bodo kmalu odšle. Nekje v srcu bo nastal nov predalček. Trenutek bo zbral svojo vsebino in se za vedno usidral v njem. Ključ predala pa je daleč, morda ga nikoli ne bom našla. Spomin bo ostal neizsanjan. Spremenil se bo v bolni cvet, ki bo včasih zapekel. Pa še to samo za trenutek in iz navade. Noge se ustavijo, pot se izgublja v daljavi. Oči spet občutijo roke. Se vedno so enako tople. Skozi reže med prsti prihaja slut nja svetlobe. Prav poseben trenutek je potreben, da jo odkriješ. Njen odsev lahko najdeš samo nekajkrat v življenju, nekateri ga ne najdejo nikoli. Svetloba zaboli. Počasi prihaja do oči, z zadnjimi močmi se oprime odrešilne bilke - zenic. V očeh lahko zapusti trajno bolečino.
Misel pretrga jok. Vse glasnejši je„ Prihaja mi do las, oči, zazebe me. Spreletava me lahna drhtavica.Morda bom zajokala.
Pa ne zato,. :ker mi je težko za dedkom, ampak zato, ker je vse skupaj tako slovesno in težko. Hlipanje se lepi name, kmalu bo iz oči prilezla solza. Tipala bo ob vršičkih nosu, se izgubila v kotičkih ustnic, potem pa sprožila plaz novih solza. V sebi bom začutila brezmejno praznino. Spet bom izgubila del sebe, pa čeprav .samo solze. Oči bodo mrtve, globoko v njih pa se bodo že prebujale nove vode = Čudno, solza ni. V meni pa je zrastlo nekaj, čemur ne vem imena. Zelja po drugačnem.
Hipoma sem premaknila glavo, mamina roka je spolzela z mojega obraza. Najprej nisem videla ničesar, svetloba je v trenutku zaslepila oči. Pred mano je v soju sveč rastla tuja podoba, najprej vsa .zastrta, kot da bi bila odeta v pajčevino. Kar naenkrat se je pojavila pred mano v vsej svoji grozoti. Ne spominjam se če-sa določenega, samo nerazločnih obrisov dedkovega obraza in trpke grimase okoli njegovih ust. Zakričala sem, se iztrgala mami in stekla ven. V njegovem obrazu so bileuteleše-ne vse njegove lastnosti. Znova zagledam pred sabo plapolanje sveč in nerazločne obrise med njimi. Nevede se zdrznem.
Postanem drobna bilka, ki jo premetava veter* Išče se, a ne. vidi svojega vrha. Mo se bo spoznala do zadnjih potankosti, jo bo veter odnesel. Podobe v meni se spreminjajo, dobivajo svoje prave oblike. Zagledam belo rjuho.
Vsak večer mi je pogled na pogrnjeno rjuho strašen. Podnevi se lahko zamotim z marsičim in se tako na silo..odvrnem od premišljevanja. Ponoči pa spomini oživijo. Predmeti okoli mene se spreminjajo v skrivnostne sence. Iz kota sobe me gleda utelešeno sovraštvo, umirajoča duša sedi na svetilki in se mi zlobno hahlja. Včasih za trenutek zaspim, a tudi spanje je povezano z blodnjami. Ko se zbudim, ne vem, kje sem. Razbiram oblike in čakam, da se mi prižge odrešilna lučka. Na stenah bodo -ostale moje misli'. Moja tavanja v preteklost in iskanje pravega obraza.
- 34. -
Kmalu se bom spremenila v nič. Kosti bodo se nekaj časa spominjale name, pa še te bodo razpadle in se spojile s prstjo. Pogled na smrt mi zdaj ni več tako strašen kot prej. Prijazen, prijateljski obraz ima. Iz njenih oči seva milina, njene roke so široko odprte. Jutri bom mogoče samo še telo. Brez tistega, kar naredi človeka človeškega. Rada bi, da bi moje truplo zažgali, v vetroven dan pa raztrosili moj pepel. Tako bi morda vsaj za trenutek občutila daljna prostranstva, o katerih lahko danes samo še sanjam.
Jutro. Rada ga imam z vsemi njegovimi skrivnostmi. Odprem okno. Hladna sivina prebujanja se pritihotapi k meni. Gramofon pri-vijem na najmočneje. Vame prodirajo zvoki Pink Floydov. Postanem del glasbe, drobna kaplja, ki se išče v prostranostih hrepenenja. Slečem se. Čudovito je, če si sam in lahko počneš, kar hočeš. Predaš se sebi in vsemu, kar te obdaja. Postaneš sama svoja. Horda je to prava svoboda. Postavim se pred zrcalo. Oči se ustavijo na dojkah. Z vajeno kretnjo seže roka v levo in išče v njej. Najprej so dotiki bežni, poten pa začn> prsti prodirati v globino. Iščejo drobno kepico.
Hoje bivanje je vseskozi spremljal strah. Vedno sem pred nečim trepetala. Začelo se je ponoči in sploh se mi vse strašne reči pripete v nočeh, potem pa me spremljajo na vseh poteh. Sanjala sem o raku, o drobnih celicah, ki se upirajo nikoli izrečenemu ukazu, rastejo po svojem programu. Od takrat naprej sera si vedno pretipala vse dele telesa in iskala droben strdek. Ničesar nisem našla. Potem pa kar naenkrat...
Najprej sem se drobne kepice bala, ko pa sem jo našla, me je prevzela panika. Tolažila sem se: to ni nič, to so le utvare,
ki jih je ustvarila moja bolna domišljija. Tista stvar v meni pa je rastla. Napadala je moja tkiva in v njih iskala hrane. Njene korenine so postajale vse globlje. Včasih sem čutila, da nekaj šari po meni.. Ali pa se mi je to samo zdelo. Na pregled nisem šla. Iz strahu pred najhujšim. Globoko v sebi pa sem že spoznala, da se je zame vse konča.lo. Moje življenje se zaključuje s to drobno kepico. Čisto počasi, z bolj ali manj grenkim okusom v ustih, bom odšla. Postala bom hrana črvom, pomešala se bom v prst. In morda bo nekoč iz mehe zrastla so-1 at a.	-
Ljudi nisem nikoli poznala in jih tudi nikoli nisem poskušala razumeti. In tako sem bila vedno tujka. Ljudje smerno biti sami svoji, vendar samo do neke določene meje. V očeh vsakega človeka smo drugačni in vsak si o nas zgradi svojo podobo. Kmalu nismo več mi. Postajamo skupek mnenj, ki so jih o nas ustvarili drugi. Taki nismo zato, ker bi nas v to prisilili. Podzavestno želimo spreminjati sebe, postati takšni, kakršni smo v očeh drugih. S tem vse bolj izgubljamo sebe. Nismo več svobodni. Človek je svoboden samo toliko časa, dokler si sam gradi svojo usodo. Ko mu jo začno vsiljevati drugi, postane jetnik življenja. Obsojen je na slepo pokoravanje nečemu, česar ne priznava. Toda to je zgolj razglabljanje. Razhajam se z izhodiščno točko in se ji vedno znova približujem Zaprta sem v krog, iz katerega ne morem.
Prsti so že otipali kepico. Večja je od lešnika. Ko je zrastla do te velikosti, je bila prvič uradno potrjena. S tem se je zame določila pot. Če leto dni. Če bi mi kdo to povedal s sočutjem, bi morda zajokala. Tako pa sem občutila samo brezmejno praznino. Hvaležna sem tistemu zdravniku. Sočutja ne prenašam, pa naj si bo pristno ali narejeno. Dolge noči sem premišljevala o odločitvi. V blodnjah so se mi prikazovale bele halje in drobne gnusne kepice. V tistem hipu pa nisem občutila ničesar. Najbrž zato, ker sem to v sebi že dolgo vedela.
- 36 -
Zdravnikove "besede sem občutila kot lajšanje. Resda to zveni neumno, a bilo je olajšanje.
Zdaj sem kepico že sprejela za svojo. V meni je, spletla si je dom v mojih celicah. Iioja je, čeprav jo sovražim. Čeprav me sovraži tudi ona, ker ji zamegljujem prostranstva. Utira si nove poti, pije moje življenjske sokove. Ko jih bo iztrošila, bova 'umrli. Brez mene tudi ona ne bo mogla nadaljevati svojega življenja. Ne čutim je še, a pravijo, da jo bom kmalu. Najbrž se bom tgkrat najedla uspavalnih tablet. Tako. me ne bo uničila drobna kepica, ampak bom jaz uničila njo. S ten se ji bom vsaj malo maščevala za prestane.
Zdaj sem resnično že sprejela za svojo„ Se leto dni. V trenutkih nisem nikoli iskala večnosti. Povsod sem videla samo minljivost. Minljivost pa je sama po sebi preveč prazna, da bi lahko bila pomembna. Ne zaveš se še, kaj se dogaja s tabo, pa si že produkt slučajev, ki so ti odtujeni in tako kratki, da nikoli ne morejo postati tvoji. Našemu bivanju dajejo nadih slučajnosti. Naključij nimam rada, presenečenja sovražim. Sovražim tudi življenje. Nikdar se nisem bala smrti. Smrt je potrditev, da sem nekoč bila. Da sem hodila po tej zemlji, da sem čutila, da sem mislila, da sem bila človek. Tako je dokaz obstajanja, ki ga ni več. Takrat človek v trenutku doseže popolnost. Trenutek je kratek. Zadnja minljivost našega življenja. Potem pa je vse večnost, ki se je ne zavedamo. Zato nima smisla. Gmota brez mišljenja postane prazačetek, ki bo morda nekoč v sebi rodil novo življenje. Ne verjamem v pravljice. Vem, da bora mrtva le hrana črvom. Globoko v sebi pa si želim nekaj drugega. Rada bi postala novo bitje, vendar ne človek.
Če bi še enkrat postala človek, bi gotovo ponovila napake, ki sem jih storila v svojem prejšnjem življenju. Tako bi se znašla v labirintu. Morda bi vseskozi iskala rešitev iz njega.
Rada bi postala ptica. Tako bi vsaj za trenutek spoznala pra-
vo svobodo«, Žlotela bi v daljne pokrajine, ki jim zdaj še ne vem imena. Iskala bi se v novih prostranstvih. Utrgala bi si košček neba in v obstajanju okoli sebe pušča svoje misli; tako bi zaživela tisoče življenj. Vsako bi bilo drugačno in nobeno resnično moje. Morda bi se tako razdrobljena našla in se končno občutila vsa. Reke mojega življenja ,bi se zbrale nekje ob izlivu, ki bi si ga sama izbrala. S svojo zavestjo bi se odločila, ali naj se izlijejo takoj ali nikoli. Bila bi gospodar svojih misli.
Ptica na mojem nebu. Nekoč bi se rada spremenila vate. Ne bi ti vzela telesa, samo svoje misli bi vsadila vate. Postala bi moja. Letala bi od človeka do človeka in vsakemu dala najlepše,kar je v meni. Tako bi se kmalu razdala in hkrati zaživela v tisočih ljudeh. Od srca do srca bi se spletla tanka vez, ki ne bi delala razlik med ljudmi.
Glavno je verjeti, da si svoboden. Dejanska svoboda je postran skega pomena. Važno je čutiti in verjeti. Vse drugo pride samo po sebi. Vedno sem verjela v tisto, kar sem iskala. Tudi v drobno kepico sem verjela, še preden sem joobčutila c Morda je zrastla zaradi mene in ne zaradi sebe. Ni me hotela uničiti , ampak mi le izpolniti težko pričakovanje. Potem je šla zaradi mene v smrt. Če se je tega zavedala, ji je bilo še teže kot meni. Najteže je žrtvovati sebe. Tudi za trenutek.
Če pa se darovanje premakne v večnost, postane nesmiselnoc Vprašati se je treba, če je darovanje vredno cene. Na to je drobna kepica v moji dojki pozabila. Pozabila je misliti. Mogoče sploh nima sposobnosti mišljenja. Zatp ji ne smem ničesar očitati.. Sama ne more voditi sebe, zato ji smrt ne bo težka.
Ne bo vedela, kaj sc dogaja z njo. Mnogo laže ji bo kot meni.
Težko bom odšla. Posloviti se moram od mojih ljubih stvari. Prej sploh nisem vedela, da jih imam. Zdaj to vem. V stvareh okoli sebe moram zapustiti čira več sebe. Moja pot bo razdaja-..
- 38 -
nje in pot k njej "bo grenka. A tebi, drobna kepica, ne zavidam. Ti nisi nikoli mislila, jaz pa imam to čudovito sposobnost.
Zato mi ni žal nobene minute, ki sem jo preživela. V vsaki, še tako nepomembni,je ostal del mene. Ne verjamem v teorijo o človeku-niču. Človek je le mejhen del velikanskega kolesa zgodovine, a ni nepomemben. Brez njega ne bi bilo ničesar .'Tudi zgodovine ne. Človek lahko vsaj malo vpliva na kolo sedanjosti. To mu omogoča mišljenje. Če človek ne' bi mislil, bi lahko govorili o niču. Tako pa ne moremo. Skoda, da po svetu hodijo ljudje in ne mišljenja. Tako si včasih za lepo kuliso predstavljaš tudi lepo notranjost. Potem si razočaran. Ko tavaš v globljem bistvu človeka, ponavadi ne najdeš tistega, kar si pričakoval. Vse je popolnoma drugačno. Zazdi se ti, da ti je vzeto nekaj svetega. Kot da bi ti vzeli nekaj, kar je bilo za mnogo trenutkov tvoje. Tudi ti, drobna kepica, si mi veliko vzela. Iz mene trgaš nedoživete trenutke, tisoče dogodkov, ki jih ne bom nikoli oživila. Prikrajšala si me za mnoga prostranstva, ki bi jih lahko odkrila, če bi imela dovolj časa. Skopo mi odmerjaš trenutke, ne vem, kako naj jih koristno podoživim. Premalo jih je, izbira pa je velika. Vsilila si mi kaos vprašanj, ki jih ne bom nikoli rešila. Zdaj so mi dragoceni dnevi, morda mi bodo jutri ure. Na koncu bom štela sekunde in za vsako mrzlično pričakovala konca. Vzela si velik del mene, drobna kepica. Zato te sovražim.
Obožujem zimske sprehode. Dolge, tihe dopoldneve, ki ti razkrivajo nove skrivnosti. Sama sem«. Iščem se v kaosu rešitev. Koraki tipajo za daljnimi obzorji.
Ko me gozd zavije v svojo tišino, občutim v sebi večnost. Umirim se. Enakomerno škripanje snega pod nogami me za trenutek
uspava. Trenutek kmalu umre in zdaj je bolečina zavedanja še večja. Hočem stotero potrditev svojega obstoja. Svojo senco slutim za drevesi, na nebu, v bregu ob moji poti. Zrak je poln mojih misli. Teh, ki sem jih izmislila danes, in tistih iz mojih prejšnjih iskanj. Veter prenaša neizgovorjene besede. Delček vsega sem. Cisto majhen delček. Brez prave vsebine, a pomemben. Brez njega ne bi bilo celote. Ko bo delček umrl, se bo iz tihožitja odkrušil kamenček. Vse bo postalo drugačno in bolj preprosto.
Ko si sam s seboj, se spoznavaš. Ali pa si vsaj na poti k spoznavanju. 0 drugih ljudeh sem izoblikovala svojo podobo, vem pa, da to ni prav. S tem sem jim vzela delček njihovega obstajanja, morda so zaradi tega izgubili svoj jaz. Ali pa bodo celo življenje iskali delček, ki je v meni. Dolgočasni so mi in zoprni. Ko jih pogledam, čutim živce na njihovih obrazih in slutim bojazen v njihovih srcih. Morda so popolnoma drugačni. Vendar bodo zame vedno takšni, kakršne sem si jih izoblikovala v sebi. Zadostuje pogled in vedela bom, v katerem predalčku v meni ležijo. Zdi se mi, da jih poznan. Zase pa ne najdem pravega mesta v življenju. Morala bi se najti, to pa se mi zdi nemogoče. Prepričana sen o ten in zato bo iskanje še veliko težje. Kanček upanja se razblinja v nič.
Če bi videla svoj pravi obraz pred sabo, ga najbrž ne bi spoznala. Saj ga ne poznam, saj ne poznam sebe. Nisem pravi lastnik svojega telesa. Včasih se mi zdi, da sem razdvojena. Po zemlji hodi telo in daleč stran od njega razum. Vseskozi se iščeta, z zavezanimi očmi tavata drug za drugim. Med njima je tisoče dimenzij. Sana jih moram spoznati,- če hočem postati celota. Nekje na polovici poti sem,cilja ne bon nikoli dosegla. Pot k njemu mi je preprečila drobna kepica. Obsojena sem na labirint. Hodim po poteh,ki sen jih nekoč že prehodila ali pa jih v podzavesti videla.
Drobno naletava sneg. Snežinke počasi padajo name, se plaho dotikajo mojega obraza. Stalijo se, drobne kaplje polzijo po licih, nosu, vratu. Sproti zagri-njajo moje stopinje. Sledi za mano so izgubljajo. Če bom še enkrat prehodila to pot, bom verjela, da je tu hodil tujec, ali pa nihče. Vse se mi bo zazdelo tuje. Na bom čutila lepote plašnih besed, ki se zadevajo ob drevesa in s snežinkami padajo na tla. Spet bom tujec, vse bom morala začeti znova.
Bliža se mi znana podoba. Ovita v prozoren pajčolan prihaja k meni iz daljnih poljan, ki jih bom kmalu spoznala. Vonj po neznanem je primešan trpki tesnobi. Babičin obraz. Rada bi ga dosegla, se z roko dotaknila ljubih potez. Prsti vedno sežejo v prazno. Morda si je babico samo prislikala moja domišljija. Ne, to ni privid. Iz njenega obraza ostro izstopajo ličnice. Koža je posušena, iz odprtih por pa seva mraz. Oči gledajo nekam v daljavo. Zdi se, da bodo kmalu padle na tla in se pomešale s snežinkami * Morda bo nanje stopil človek in jih zdrobil. Ali pa jih bo poskusil lačen pes in potem zbežal daleč stran* Zdaj je v njih še vedno milina. Mehka tesnoba gleda vame. Njene ličnice so proseče napete in ustnice prijazno na-šobljene. Velika guba na njenem čelu me očitajoče gleda. Po obrazu se je razlil proseč smehljaj. V njom se iščejo sončni žarki. Čeprav zdaj sonca ni in si ga ne norem naslikati niti v najlepših sanjah. Babica jo čudno lepa. Še.enkrat sežem k nji, a roke se na polovici poti ustavijo. Nočejo dožiy&ti novega razočaranja. Ona pa na nevidnih perutih prihaja k meni. Zdaj se žalostno smehlja in steza proti meni suhljate prste. Kot da me hoče vzeti s sabo. Poskušam ji vrniti smehljaj, a . ustnice ostanejo toge. Živci na mojem obrazu trepetajo. Tedaj spoznam. To ni babica, samo izsanjala sem si jo. Morda je to smrt. Prihaja v različnih podobah, da ljudi privabi k sebi. Nočem. Se eno leto je pred mano in to leto hočem izživeti. Zdrznem so, skozme plava hlad. Babica se mi vse bolj bliža,
kmalu se me bodo njene roke dotaknile. Takrat bo prepozno za umik. V neki drugi dimenziji bom. V prostoru, kjer so nagnetena človeška telesa. Morda bo nekoč za nove zmanjkalo prostora. Ljudje bodo trohneli tam, kjer bodo padli na tla. Čez vso zemljo bo splaval duh po smrti. Ljudi ne bo več. Iz gnilega mesa bodo zrastla drevesa in porasla vs,e ostanke prejšnjega obstajanja. In morda se bo iz njih rodilo novo življenje. Toda zdaj je v dimenziji mrtvih teles še; dovolj prostora. Jaz pa nočem tja. Zdrznem se in stečem stran.
Sneg še vedno naletava, zakril je babico. Spet sem sama. Pred sabo zagledam stopinjo. Čudno, najbrž sneg zakriva samo moje. Za drugimi bo ostal spomin, za mano ne bo ostalo ničesar. Nihče ne bo opazil, da me ni in tale o bom v ljudeh vedno živela. Stopinje so prepletajo. Snežinke ned njimi spletajo, nevidne vezi. Slutim vonj po živih, ki so hodili po mojih poteh. Delček njih je ostal tu, njihove misli mi šepečejo drevesa. Združile so se z mojimi, tako sem na nek način povezana z njimi. Čeprav jih ne poznam in smo si morda popolnoma različni. V njih so' skrite drugačne sanje,.drugačna iskanja. V njih se razliva toplota, ki je ne razumem. A vseeno mi je blizu. Čutim jo, prevzema me trepetajoča naslada. Po meni se razliva svetloba. Ze dolgo je nisem videla, zato za trenutek oslepi oči. Drevesa so utihnila. Prisluhnem tišini okoli sebe. Korakom, ki v dnevu iščejo svojo senco. Izgubili so jo v snegu ali pa se jim samo zdi, da so jo nekoč imeli. Vame se plazi strah. Čepeče v zimski dan in riše bolne rože v žalostno svetlobo. Oči tavajo od drevesa do drevesa in iščejo tujca. Hkrati upajo, da ne bodo odkrile ničesar, da bo vse ostalo nespremenjeno .
Prevzame me mehka melanholija. Ne maram je, najbrž me zato tako pogosto obišče. V sebi začutim mehkobo. Rada bi objemala drevesa, poljubila nebo. Božam travo. Tisoče sonc sveti z mojega neba. Leskečejo se v snegu, v šopih trave, ki kuka iz
sneženih tal. Sprehajajo se po nojem obrazu, pijejo moje solze. To"" niso solze melanholije, ampak solze, ki privrejo iz srca in na licih za vedno pustijo brazde. Melanholija je premagala obup.
Vejice nemoči se zaraščajo vame in rišejo v meni nevidne sence. Trepečem. Sladka groza me prevzame. Proseče se dotaknem roke, da bi vsaj za hip obudila svetlobo. Roki ob dotiku začutita še večji mraz. Razklenem jih in trepečem ob spominu na dotik. Drobne kaplje brezupa se plazijo vame, trgajo ne v majhne dele. V meni raste nekaj mračnega in to me bo kmalu pokrilo. Takrat ne bon občutila ničesar več. Ne bon več gospodar svoje usode. Samo telo bo, roke, ki bodo brez zavesti storile nekaj, česar drugače ne bi mogle. Ta občutek ni ni tuj.
Moj je, moje pa so samo slutnje, ki sem ji nekoč v preteklosti že podoživela. Spomnim se deklice, dveh deklic.
Bili sta srečni, potem pa je upanje razbila nemoč. Ostali sta sami, brez vsega. Povedali sta ljudem, kaj se jima je zgodilo. Želeli sta si stiska roke, razumevajoče besede. V pričakovanju sta priprli oči. A v ljudeh ni bilo razumevanja. Mraz je seval iz njihovih oči. Najprej je bila na njihovem obrazu samo praznina, ki pa jo je kmalu premagala razkačenost. Iz ust so prihajale težke besede. Trdo so padale na njuni glavi, se lepile na oči, usta. Najprej nista občutili ničesar, potem pa se je vanju zažrl plaz besed. Vse, kar je bilo ustaljenega, se je v hipu razbilo na atome. Iz oči so nevede tekle solze. Kot grešnici sta stali prod postavo in proseče zrli vanjo. Postava je ostala trda, proseča želja si ni mogla utreti poti do nje. Odšla je in za sabo pustila bolno tišino. Deklici sta še vedno stali na istem mestu. Čakali sta na odrešilno bilko. Ni je bilo. Samo mrak se je plazil okoli njiju. Trenutek se je raztegnil v večnost. Ploha solza je stekla po obrazu. Toda to niso bile solze olajšanja, ampak solze brezupa.
- 4-3 -
Tudi danes se je spomin spremenil v solze. Po obrazu tečejo tople solze sočutja s tistima dvema deklicama. Ena od njiju, sen bila jaz. Tudi nebo zajoče. Vendar ne iz sočutja z mano. Nebo ne pozna sočutja. Veliko v svoji brezmejnosti ne občuti ničesar. Deževne kapljo se mešajo z mojimi solzami. Kaplje padaj o; polzijo po meni. Jaz pa hodim, kot da se ni zgodilo nič. Vseeno mi je. Prav tako kot takrat.
Objokani deklici sta šli s postaje. Iločno je deževalo. Obe sta imeli s sabo dežnik, a nobena,ga ni odprla. Hodili sta kot mesečnici. Ničesar nista čutili. Slutili sta brezmejno praznino. Pa še ta je bila tako globoko v njiju, da je nista dosegli. Blodili sta in iskali sebe. Blizu sta si bili, saj sta bili njuni srci polni enake praznine. Radi bi šli nekam daleč. Tja, kjer ju ne bi nihče našel. Tako pa sta bili tu. Morali sta'pred sodnike. Že vnaprej sta videli trdosrčnost na njihovih obrazih in bes v njihovih očeh. S težkimi koraki sta hodili za koncem. Koraki so bili. vse tišji, noge so se komajda premikale. Nanju je legla megla in ju vlekla k tlom. Svinčena obloga na njunih nogah ju je za hip priklenila na tla. Potem pa sta z zadnjimi močmi odšli naprej. Vedeli sta, da je konec blizu. Neizbežen. Hodita lahko še tako počasi, vseeno bosta prišli. Če si ne bosta upali nadaljevati poti, bo konec prišel k njima. Obračun bo strašen. Samo če se spremenita v'nič, se lahko izmakneta spopadu. A globoko v sebi tega nočeta ih zato nadaljujeta pot.
Dežne kaplje in solze so že postale isto. Neizgovorjene misli padajo kot kamni na tla. Izgubljajo se v snegu, grebejo globoko vanj. Toda iz ledenega oklepa se bodo kmalu rešile in spet bodo zaživele v meni. Spomin bo še bolj boleč, bridka kaplja bo prodrla globoko v dušo. Nekje daleč se riše slutnja sonca. Sveti se na nebu, ki že dolgo ni več moje. Sonce se izvali iz slutnje in se prikaže na nebu. Žarki plavajo k meni, sušijo solze. Prodirajo vame, morda bodo zadušili tesnobo v meni. Ne
44
morejo. Odbijajo se od moje duše in zunaj nadaljujejo svoja iskanja. Morda bodo enkrat znova odkrili mene. Vendar moram najprej verjeti vanje.
Se leto dni. V tem času bi vsaj enkrat rada spoznala svetlobo in jo za trenutek obudila v sebi. Potem bom lahko odšla.
Zadnji prameni svetlobe padajo na pisalno mizo. Temna silhueta v kotu nemo gleda v prazno. Oči blodijo po sobi in se nikjer ne ustavijo. Kazalec na uri se komaj še premika, sekunde so dolge kot večnost. Počasi se bližam koncu. Brez cilja hodim po stezah, ki sem jih že davno izgubila. Steze so polne neodkritih skrivnosti. Zaman čakajo, da jih odrešim. Prešibka sem, tudi sebe ne poznam več. In pravzaprav mi je zdaj vseeno.
V meni je zrastla ostra pregrada, preko katere ne morem. Samo dvigniti bi se morala in pogledati čez, pa bi se vse razkrilo v svoji pravi podobi. Našla bi delček sebe, ki je zakopan čisto blizu mene, a ga zdaj še ne občutim. V sobo se plazi mrak, s temo se spajam v celoto. Zato morda zjutraj ne bom spoznala svetlobe.
Praznina v meni ni porojena iz tesnobe. Vrača me k neobstaja-nju. Tanke niti so me uklonile vase. Samo premakniti bi se morala, pa bi jih pretrgala. Ne norem. Odhajam v deželo, ki ji no vem imena. Čutim samo še temo in izgubljeno misel.
Pravzaprav sem si zadnjo priložnost zapravila sama. Bila sem preponosna, da bi komu svojo bolečino izdala. Strah me je bilo reakcije, pomilovanja ne prenašam. Tudi njemu nisem povedala. Najbrž iz strahu, da bo njegova bo:l narejena. Tako, kot je -narejeno vse na njem. Od obraza s finimi potezami do nje-
govih besed, polnih precenjevanja. Zdi se mi, da ga nikoli nisem imela rada. A človek je potreben topline, četudi je .ta po-narejena.
Dolgo sen iskala nekoga, ki bi se mu lahko razkrila. Ki bi mu lahko povedala vse, kar čutim. Nikogar ni bilo. Kot da sem sama na svetu. Sence so se mi vse bolj izmikale, izgubljala sem se v tavanjih. Najteže mi je bilo ob večerih. Z blazino som se pokrila do ušes in s priprtimi očmi čakala, da se nekaj zgodi. Čakala sem, da se nekaj premakne. V sebi pa sem že vnaprej vedela, da se ne bo zgodilo nič. Obsojena sem na moro, ki pride z nočjo in odide s prvo svetlobo. Zahrepenela sem po nekom, ki bi bil vseskozi z mano. Ze sam občutek, da nekomu pripadam, bi,'mi pomenil veliko srečo. Z vsako nočjo je prišlo novo razočaranje. Morda som se prav zato zbližala-z njim. Nikdar ni ni veliko pomenil. Nisem ga imela rada, a potrebovala sen ga. Vsak trenutek brez' njega ni je pomenil neznosno moro. Živlrjenje se je za trenutek ustavilo. Nekaj me je z veliko silo vleklo k njemu, postala sem odvisna od njega. To sem prepozno Spoznala. Šele takrat', ko sem zvedela, da od življenja ne smem več veliko pričakovati.
Ničesar mu nisem povedala. Odšla sen brez besed. To je bila edina možna rešitev. V kaosu vprašanj sem se morala najprej osamosvojiti, šele potem bi lahko nadaljevala iskanja. Postala sen sama svoja, hkrati pa sem izgubila svoj smisel...
Drobna bilka sen. Nekoč sen imela korenine v zemlji, zdaj gledajo iz nje. Kmalu bodo izgubile stik z njo, dvigajo se k svetlobi. To pa pomeni konec za drobno bilko.
Prižgem svetilko, svetloba se razprši po sobi. Ne maram te svetlobe. Kmalu bom ugasila luč in se znašla v popolnoma drugačnem, svetu. Ne vem, zakaj nikdar ne ostanem za mizo in tam počakam noči. Ne moren. 'Programirana sen za določeno uro. Takrat vstanem in ugasim luč. Oči se hitro privadijo na temo.
Vanje se tihotapijo spomini, ki se menjajo hitro kakor podnaslovi na filmskem'platnu. Prevzame me omotica. Splavam v daljna prostranstva, izgubljam se v tujih dimenzijah. Ko se zbudim iz blodenj, za nekaj dolgih trenutkov ne ven, kje sem. .Tipam po stenah in odkrivam njihove skrivnosti. Včasih se mi zdi, da sem v tujem svetu. Predmeti se mi vse bolj odmikajo in se spreminjajo v žalostne marionete. Delajo okorne korake in me gledajo s prestrašenimi očmi. Iz daljnih poljan se prikaže smrt. Cisto drugačna je, kot sem si jo predstavljala. V svetlo modri obleki deluje tuje, a prav nič neprijetno. Roke so prijazno odprte. Kot da ne hočejo popeljati v toplejši svet. V kraj brez čustev in mišljenja. Sinja tančica se izgubi v trenutku, ko hočem odpreti usta. in jo zaprositi, naj rae- vzame s seboj.
V	njeni domovini gnezdi neobstajanje,' moje življenje pa ločuje od neobstajanja le kratek korak. Če bi točkovala dejanskost, bi dala smrti točko prednosti. Za korak sem se oddaljila od spoznanja. Stene so šo vedno enako tuje. Spominjajo ne na tisoče sob, v katerih sem nekoč že bila, ali pa som jih videla samo v sanjah. Svetloba je še daleč. Če sc ji hočem približati, moram preiskati še nekaj labirintov.
Zaslišim korake pod balkonom. Počasni so in brezskrbni. Rada bi jih prosila, naj počakajo, a nimam dovolj noči. Izgubljajo se v noči, jaz pa sem še bolj sama. Razočaranje pretrga zvonec. Prereže mrtvo tišino. On je. Njegov pogled je očitajoč.
V	glasu je skrb ih strah. Prav nič ljubezni. Na obrazu iščem toploto, a najden samo pomilovanje. Stopava v noč. Z drobnimi zatikajočimi koraki ga s težavo dohajam. Mrak je ned nama. Neizgovorjene besede pa ustvarijo tesnobo, ki splete med nama tanko niti in naju hkrati razdružuje. Ne moren narediti koraka. V sebi premagujem razdalje, skušam najti pot do njega.
Dlan ostane sama, zadela jo ob praznino. Nekaj časa še išče, potem pa se onemoglo spusti k telesu. Obrnem sc. Tečem. Padam
na asfalt in se vedno znova pobiran. Z vsakim padcem pretrgam še eno vez s preteklostjo. Odstranila sem glavno, zdaj je la-, že. Sano dotaknem se prepreke in že je ni več. J sebi začutim ranjeno prostost. Spoznan, da je bil ves čas pred ten trenutkom le umiranje, zdaj pa se vračam k svetlobi. Noge se premaknejo hitreje, spet tečem. Vsrkavan zrak, ki je spet moj. Svobodna sem. -	•
Nisem še našla tistega, kar iščem. A čutim, da bom kmalu. Kratek korak je od spoznanja k svetlobi. Spoznati moram do kraja in spoznanje sprejeti za svoje. Močno je treba želeti, odstraniti prepreke, premagati pregrade. Poten se, san ne veš kdaj; približati svetlobi. Čutim, da jo bom kmalu dosegla.
Čutim drhtenje v sebi. Nekje globoko je še, išče se in čaka na pravi trenutek. Ko bo začutilo glas svetlobe; si bo utrlo pot na površje. V meni se borijo jezovi. Dva različna svetova si stojita nasproti in čakata na odločilen spopad. Drobna kepica v meni zdaj miruje in to je velika sreča. Hoje reke se pretakajo druga v drugo. Ne morejo se odločiti za zlitje.'Vsaka je življenje zase. Ko se bodo zlile, bo zrastlo na razvalinah mnogih starih življenj eno samo novo življenje. Bojijo se tega trenutka, saj vedo, da bodo izgubile sebe. Vsaka stvar se rodi na razvalinah prejšnje stvari. Čudovit je občutek, da bom s svojin koncem prispevala k nečemu novemu. V meni zavlada tišina. Se je trenutek odločitve premaknil iz izhodiščne točke?
Nekje daleč zaigrajo harfo. Vse je zavito v skrivnostno meglo, iz nje pa se rojeva novo jutro. Čisto drugačno, a vseeno lepo. Horda sem se rodila vnovič, ne vem. Čutim samo, da je vse
skupaj popolnona drugačno, kot sen si nekoč predstavljala. Ne koč, pravim. Saj se ni zdi, da ne od časa pred odločitvijo ločijo tisočletja. Zdi se mi, da živin novo življenje. V meni se razliva svetloba. Leskeče se na eni sani, mogočni reki. Prebujam se.
Vstaja nov dan. Jutranji mrak se. že., umika svetlobi. Čudovit je občutek, da je svetloba zunaj mene in v meni. Čutim samo tiho srečo in ničesar drugega. Vse se je razjasnilo in postalo nenavadno preprosto. Morda je to večnost, ki sen si je do zdaj lahko samo želela in sanjala o njej. Zdi se, da so se vsa vprašanja razrešila. Smrt ni več strašna. Zdaj ven, da bo prišla. Ko kakšno stvar do konca spoznaš, ti je poten laže. Težka je pot do spoznanja. Ko se iskanje konča, si po svoje srečen, da je cilj tu. Pravzaprav je smrt samo potrditev rojstva. Zadnji dokaz, da sen nekoč živela.-Čutim, da ni je z vsakim korakom, ki ga storim, bliže. Hodim k'smrti.
Dan se je že prebudil. Svet se umiva v rosi. V vsaki kaplji je žarek svetlobe. Svetlikanje ne umira, vedno znova se poraja. Drevesa so spokojno mirna, najbrž so že končala svoja iskanja. Zdaj hočejo podoživeti lepoto trenutka. Skrivnostno šumi veter, nebo izsanja snežinke. Počasi prekrijejo zemljo, drevesa, mene. Začutim, da sem neločljiv delček vsega okoli mene. Zemlja mi odgovarja.. Poslušam njeno pesem o daljavah, ki sen jih že spoznala. V moji svetlobi se rodi misel, topla kot dotik rok. Počasi raste, bliža se ni iz daljnih razsežnos ti. Zdaj čaka, da jo bom oživila in podoživela. Ne vem, kdaj je to zrastlo v meni. Vem samo, da je v tišino zaneslo slutnjo pritajenega viharja. Postajam delček orkana, ki me prenaša sem in tja in čaka, da me odloži na osamljeni obali. Tam, kjer ni ljudi. Le na tisti obali- bom lahko na' glas izrekla svojo željo. Rada bi sc spremenila v svetlobo.
Na nevidnih krilih bi poletela v daljna prostranstva. Razsvetljevala bi srca in skušala ljudi približati večnosti. Rada bi bila glasnik svetlega. Zelja je izgovorjena, a rešitve ni. Vse je zabrisano v teno, nikjer ni prave poti. Vse labirinte sen že prehodila, sana pa ne moren ustvariti novega. Majhna sem, nepomembna in še zdaleč ne tako nočna, da bi lahko spremenila ustaljeno. Najprej bi se morala popolnoma spremeniti. Saj noja zavest ni ustvarjena za dimenzije, v katere si želim. Premalo časa imam. Kepica v meni vso glasneje opozarja nase. Morda bi noje telo svetlobo lahko sprejelo za- svojo, ta kepica je ne bo nikoli. Zdaj ne je spet nasilno iztrgala iz objema večnosti.
V svetlobi ni prostora za bolečino. Jaz pa postanem včasih bolečina. Strahoten občutek, ko ne smeš premakniti telesa, ker se bojiš bolečin. Udi za trenutek onrtvijo in zacdi se ni, da jih ne bon nikoli oživila. Morda ne bodo zjutraj našli ljudje. Togo, vzravnano, mrtvo. Težka bon kot kamen,xnihče me ne bo mogel premakniti. Ostala bon na isten mestu, ljudje se me bodo na daleč izogibali. Svet okoli mene bo izumrl, spremenil se bo v pozabljeno pokopališče. Za trenutek bom odprla oči, zagledala smrt okoli sebe in ne bo ni žal, da več ne živin, šele takrat bom smrt lahko sprejela za "svojo. Zdaj si lahko samo lažen. Lahko se še tako prepričujem, da se ne bojim umreti, strah pred končen bo vseeno ostal. Ko sen v sebi začutila svetlobo, se je strah umiril. Zdaj je spet privršel na površje, zdi se ni, da je ob vsakem porazu večji. Če bi imela možnost še enkrat podoživeti svoje življenje, bi se odločila za to. Rada bi živela še tisoče.živijenj. Vseeno mi je, če bi bila vsa življenja enaka.
Bojin se konca. Saj ven, da takrat ne bo ničesar več. Samo še telo. Telo brez razuma pa ni vredno sebe. Včasih sen se spraševala, kam se izgubi mišljenje. Zdaj ven. V Vsakem predmetu,
v vsaki stvari, ki jo srečaš na poti, za.pustiš del sebe. Tvoje nisli so 'povsod, kjer si bila. Tako postaja svet vse bolj bogat, ti pa vse bolj prazna. Zdi se ni, da sen skoraj vse nisli izmislila, Sano nekaj jih je še ostalo, Te pa so prešibke, prvi veter jih bo premagal. Zapustile bodo noje obzorje in poten bon nič, Popoln nič. Postala bom del zemlje in morda' bo nekoč iz mene- zrasel kruh, To je edina tolažba. Vendar ne dovolj velika, da bi premagala strah, To pravzaprav ni strah v praven pomenu besede, ampak tesnoba. Ničesar ne bo ostalo za mano, tudi spomin ne. Se bojim, da na nojem grobu ne bo nikoli rož? Nasprotno. Rada bi, da bi ga kmalu zakrila trava. Čutim, da sem in zato se ne morem vživeti v to, da me morda že čez nekaj dni ne bo več.
Vsak ima svoje težave. Problemi in problemčki se z vseh strani zgrnejo nate. Počasi izgubiš vero v svetlobo. Brez vere v svetlobo pa se ne splača živeti. Vedno moraš imeti cilj, neko željo, ki ti je vodnik. Izgubila sera svoj cilj, takrat se mi jo vse skupaj zazdelo nepomembno. Zadnja.želja pred spanjem je bila, da se zjutraj ne bi prebudila. Vsako jutro je prineslo novo razočaranje. Zdaj se ni bo ta želja uresničila. In bojim se tega. Čim bolj se bližan koncu, ten bolj se oklepam življenja. Toliko lepega sen doživela, toliko tihih sreč. Drobne sreče jočejo v neni, ker se bojijo teme„ Poznam ljudi, ki so vse življenje hodili za srečo in je niso nikoli našli. Sreče ne smeš iskati. Pride sama, ko jo najmanj pričakuješ. Taka sreča je največ vredna. Bliža se trenutek, ko bom izgubila vse. Takrat ne bo važno, koliko sreče je bilo in koliko gorja. Vso skupaj se bo izničilo in pravzaprav ni ni žal. Rada pa bi doživela prehajanje k niču. Veliko skrivnost, ki jo iščem vse življenje.
V neni ni prostora za dve življenji. Ze dolgo teče bitka ned mojim življenjem in življenjem kepice v noji dojki. Kepica
■	'	,	•	, j .1
zmaguje, a 'zmago bo doživela sano za trenutek. Poten bo tudi
dna umrla. Uničila ne je ona, unrli bova obe« To ni tolažba v praven pomenu bese*de, prej bi lahko tenu rekla zadoščenje. Zadoščenje pa je premajhno. Ne more nadomestiti neba, ki ga ne bon nikoli več videla. Mojih poti, po katerih .ne bon nikoli več hodila. Vse bo ostalo in hkrati umrlo zame. Noge ne; bodo nikdar več tekle za sončen. Prsti ne bodo pod sabo občutili ,zenije, ki je rodila v sebi že tisoče življenj. Rada imam drevesa. Ko začutim hrapavo lubje, se ni zazdi, .da.se med na- . no in drevesom pretaka toplina. To je čudovit občutek. Za take trenutke bi žrtvovala vse, kar inam. Oči ne bodo več sanjale o svetlobi, ki so jo doživele samo za trenutek. Vse bo zapustilo noj svet, za vedno umrlo. Nič bon in tega zdaj še ne morem dojeti. In najbrž nikoli ne bon. Odšla bon brez misli, še sama ne bom vedela kdaj. In to je najbolj žalostno. Zapustiti vse, kar si imel, odhajanja pa se ne zavedaš. Rada bi umrla podnevi, tako bi norda vsaj za.trenutek občutila mejo med obstajanjem in ničem. Ponoči bi se spanje samo nadaljevalo na drugačen način. Nikakršne meje ne bi spoznala, jaz pa jo hočem. Rada bi se iztrgala.iz objema niča.
Smisel živeljanja je iskanje novih svetov. Z vsakim spoznanjem si bogatejši, vse bolj se zavedaš sebe. Rada bi iskala vse do trenutka, ko bo drobna kepica v meni izkoristila pravico veta. To pravico si je vzela sama. Vsako življenje se hoče potrjevati v obstajanju in za to ne izbira sredstev. To je edini možen način ohranitve. Če'tega ne zmoreš ali nočeš, se v svetu ne spoznaš več in se vse bolj izmikaš sebi. Iz kaosa hočeš pobegniti v urejen svet in se vedno znova zdrzneš ob neurejenosti, ki vlada v tebi. Neločljiv delček sveta si. Razsežnosti med svetom in tvojim obstajanjem so se skrčile na minimum. Zato ni meje med kaosom v svetu in kaosom v tebi.
Dolgo sem si želela najti urejenost, večnost, vsaj za majhen
- 52 -
del trenutka«, Zdaj vem, da svetlobe ne moren doseči« Če se vzpnem na prste, se je za trenutek dotaknem. Trenutek pa takoj spolzi ned prsti in se izgubi v stvarnosti. Srce pa vsako izgubo doživi teže. Hrepenim po svetlobi, zato se vedno znova vzpenjam na prste, V vsakem trenutku, ki ga iztrgan kaosu,* je nekaj lepega. Majhna sreča. Sreča pa je z vsakim iskanjem manjša. Včeraj sen jo komaj spoznala, tako nebogljena je bila, Drgetala je ned mojimi prsti in hrepenečo dvigovala roke. Iz njenih ust ni izginil melanholičen nasmeh„ Sreča je imela v očeh solze. Bala sem so tega obraza in ga vseeno.poskušala obuditi. Stopila sem na prste in iztegnila roke proti soncu. Dlan je ostala 'prazna. Iz nje je spolzela kaplja krvi. Rdeča solza je padla na tla, rana na noji roki pa se ne bo nikoli zacelila. Najtoplejši delček mojega neba je zagrnila tema.
Dan je še vodno enako siv. Vse je zaprašeno, obsojeno na propad, Po labirintih tavajo pike, ločene druga od druge. Med njimi je samo nekaj metrov, a pike to razdaljo občutijo kot večnost. Nobena ne poskuša predreti pregrade,•tudi jaz ne. Izgubljam se v svetu, ki ga ne poznam več. Dolgo sen čakala na spoznanje. Zdaj vem. Urejenost lahko najdem samo v smrti.
To je edina možna rešitev iz kaosa-. Sano izsanjala sen si labirinte. Pike hodijo po svojih poteh, samo jaz jo iščem. Nikoli je ne bom našla. To ni ugotovitev, porojena iz obupa, ampak spoznanje. Vse življenje sem hodila za njim, da bi na koncu spoznala, da je iskanje prazno in da sen si zadnjo priložnost zapravila, ko sem začela iskati prvič, To jo bil začetek konca. Morda bi bilo vse dobro, če bi stvari no vzela tako resno. Vsa sen iskala, v meni ni bilo prostora za kaj drugega. Zato sem. izgubila zvezo s svetom in morda tudi s sabo. Morda bi iskala še dolgo, če ni poti ne bi prekrižala drobna kepica. Zakaj si je izbrala ravno mene?
Moje oči so globoko udrte. Iščejo svoje izgubljene sanje. Na
razbitinah spoznanja skušajo ustvariti vizijo nečesa. Zato se ni včasih prikaže svet v drugačnih barvah. Na nebu, travi, drevesih se igrajo prameni svetlobe. Objame ne mir, vse postane preprosto in noje. Ko doseže lepota trenutka svoj višek, se zavem stvarnosti. Vanjo ne prikliče kepica, ki ne ve za noja nova spoznanja. Težko ni je zapustiti ljube stvari okoli mene. Prej nisem vedela, da jih imam. Zdaj pa oči nimajo dovolj časa, da bi še zadnjič pobožale vse, kar bo. morda že naslednji trenutek odšlo. Prebuja se praznina. Terna, v katero ne bo nikdar več prodrla slutnja svetlobe. Tena brez labirintov in iskanj. Morda že to noč...
Lidija Gačnik, 3. d
NEPOZABNI .MATURANTSKI IZLET
Zgodaj zjutraj je bilo, predzadnji dan avgusta, ko je napočil trenutek, ki smo ga čakali tri dolga lota: odhod na maturantski izlet, za katerega smo porabili mnogo hude krvi in se zanj potili po tovarnah, je bil pred nami, dijaki skorajšnje E.a in 4.b. Na pol zaspani smo dejansko prespali skoraj vseh sedem ur vožnje,proti morju. Nihče si ni belil glave zaradi dežja, ki je vztrajno močil šipe avtobusa.
Hotel Solaris v Šibeniku nas je v prvem trenutku resda malce razočaral, vendar pa kasneje o kakem razočaranju in slabi volji ni bilo niti sledu več. Zapodili smo se na obalo in jasno nam je bilo, da prvi dan s kopanjem ne bo nič. Zato smo se po kosilu raztepli na vse konce in kraje in vsak po svoje hranili noči za prvo noč, ko bomo res skupaj, brez sitnih staršev in strogega nadzorstva in ko bomo mislili na vse razen na spanje. In res smo bili prav gotovo najbolj živahna
skupina v hotelu, ko smo se zbrali v eni od sob in se je smeh s petjem razlegal pozno- v jutro. Nihče seveda ni mogel pričakovati od- nas, da bi po naporni sedemurni vožnji bedeli do jutra, zato smo v zgodnjih jutranjih urah počepali kot muhe.
Kdo bi se jezil, če je naslednjega jutra deževalo? Sprehod po ozkih šibeniških ulicah, kjer je na nas od vsepovsod curljala voda in kjer smo se oskrbeli z gorivom za naporne večerne u-re, nas je vse prej kot jezil. Po ogledu katedrale smo kajpak soglasno bojkotirali popoldanski ogled Splita. Naši raz- • redničarki sta očitno obupali in nas sklenili pustiti pri miru. Mi pa smo bili seveda na tihem kar zadovoljni, da je deževalo.
Medtem se je v našem hotelu nabrala raznovrstna mladež od vsepovsod. Toda mi smo se zvesto držali drug drugega kot nikoli poprej. Ne pomnim, da bi bil naš razred, ki je od nekdaj veljal za skupino individualnih posameznikov, kdaj prej tako povezan. Bil nas je en sam smeh in dobra volja, razpoloženje je bilo vseskozi na višini..Pesem in smeh in dovtipi in kitara in ples... Težko je popisati našo mladostno razigranost, ki je napravila ta izlet tako poln in lep.
Naslednjega jutra smo vstali s težkimi glavami, sploh pa smo \ bili vsi malce zaprepadeni, ko smo ugotavljali, kako se je naš izlet mimogrede prevesil v drugo polovico. Ker nam je bilo vreme to pot naklonjeno, smo se vkrcali na majhno, a nadvse ljubko barko, ki nas je odpeljala na Kornate. Odveč je popisovati zanimivosti in lepoto tega križarjenja. Ko smo se mimo Vodic vračali proti tiibcniku, smo s svojo dobro voljo razveselili celo čemernega kapitana barke, ki se je prav gotovo naučil naše himne, nastale na ten izletu. Zvečer smo se družno odpravili v disco, ki sicer ni povsem ustrezal našim predstavam, kar pa sploh ni bilo ovira za našo zabavo.
Prišel je zadnji dan naših kratkih počitnic na norju, ko sno si ogledali čudovite slapove Krke in zvečer ogorčeni ugotovili , da norano naslednjega dne donov. Ponovno sno preverili znapo dejstvo, kako so ure kratke, če so prijetne. Zadnje noči res ni bilo vredno zabijati s spanjen. Ko v sosednjem hotelu diseo ni več obratoval, smo ga organizirali v zbirni sobi 156. Receptor, ki nas je bil skušal umiriti že pred nekaj Urani,je obupal. Tako sno imeli mir.
Vse. naše bivanje je vseskozi -grenila ena sama misel. Najbrž je odveč poudarjati, da je bila to misel na šolo, ki se je grozeče bližala. Skorajda s solzami v očeh sno tiste nedelje ob osmih zjutraj .spraznili sobe in se strpali v avtobus, čeprav bi storili vse, da bi le mogli vsa-j še kak dan ostati tam. Celo jaz, ki se po vsaki odsotnosti tako. rada vrnem donov, sen skoraj zatulila, ko smo se približali gorjanskim serpentinam in se od tam spustili proti Novemu mestu. Še skupinska fotografija na avtobusni postaji (zanjo prej seveda ni bilo časa) in nekam poklapani sno se razšli.
Naslednjega jutra sno s težkimi.srci pridrsali v šolo in malce nas je tolažila le misel, da sno navsezadnje skupaj„ Ja, še precej časa smo v odmorih stikali glave in'obujali vedno iste lepe vtise. Zadostovalo je, da je kdo le polglasno zamrmral napev naše priljubljene pesni, pa je že ves razred planil v prisrčen smeh.
Daleč, predaleč je zdaj že konec avgusta, ni pa se še vedno z otožnim veseljem spominjamo tega našega prvega (in upamo, da ne zadnjega) nepozabnega izleta.
Marija Trunke1j, 4.a
- 56 -	„
. NIKOLI NISMO REKLI, DA SLO GLASBENIKI .
- •	(Steve JQnes),
Za punk rpck ali proti? Tq vprašanje se ponavlja še danes , čeprav je punk rpck že v zatonu. Za mnoge je bila to muha enodnevnica, •drugim pa osvežitev v degenerirani rock sceni.
Po letu 1970 je bilo res čutiti, da je rock glasba bolna. Mnogo pomembnih ansamblov je razpadlo, ostali pa so spali na lovorikah, in .ponavljali stare fraze. Mnogi So se oprijeli raznih novosti kot funk, country v/estern itd... Vendar se je vse kmalu izrodilo v nesmiselno ponavljanje sanpga sebe. Vse bolj -je spet naraščala priljubljenost rock^^rolla. Oživljale so legende kot Chuck Berry, Little Richard,.. Okoli leta 197^ se -pojavi v Veliki Britaniji in ZDA novo glasbeno gibanje,.ki so ga poimenovali, novi val (Ne\v wave). Tp..sner sta nekje že nakazala Lou Reed in Iggy Pop, v Veliki Britaniji pa je deloval lan Durry. Pozno leta 1971 je v Londonu študent Malcom Mclaren odprl trgovino, v kateri si lahko kupil vse od starih oblek do rock’n’roll plošč. V trgovini so se začeli zbirati Teddy boys. To so bili predstavniki gibanja, ki se je začelo 1957 leta. Radi•so nosili usnjene obleke in se na kratko strigli. Poslušali so-samo rock’n’roll, bili pa so tudi precej agresivni.
MaleoIm se ni kaj preveč zanimal za takratno rock glasbo, kar je tudi san večkrat potrdil. Vendar je spremenil svoje mišljenje, ko je 1974. leta v Parizu poslušal skupino New York dolls, ki je bila izrazita predstavnica novega-vala. Ko se je vrnil v London, je začel iskati podobne skupine. Postal je glasbeni nenager. Z njim*so se začeli družiti štirje proletarski otroci, ki so hoteli ustanoviti skupino. Mclaren je predlagal 'ime Sex pistols. Za pevca so izbrali fanta z imenom John Lydon. Pozneje je ta fant spremenil ime. Ker si ni nikoli umil zob, so ga klicali Rotten (angl. rotten = gnil, pokvarjen). Tako je dobil novo ime, Johny Rotten.
Zaceli so s koncerti po Londonu in kmalu so pridobili svoje občinstvoe Na koncertih so oznanjali gesla o demokraciji, o nepravičnosti do revnih in neizobraženih. Spoznal si jih lahko po kričeči obleki, čudnem nakitu in agresivnem obnašanju. Javno so izražali svoje sovraštvo do vlade in prav tako do rock zvezd, ki so si nabrale denarja in slave. Sloviti ameriški koncertni organizator Bill Graham je dejal: "Velike zvezde so po koncertu, kjer so oznanjali enakost in cenena gesla o svobodi in antinilitariznu, odšle s svojini avtomobili v svoje vile ter se igrale s svojimi 16-kanalnini magnetofoni o "
Punk rock se je širil z bliskovito naglico. Zajel je vsa londonska predmestja. Njegovi pripadniki so bili mladoletniki, otroci revnih in neizobraženih staršev, ki niso imeli istih možnosti kot vrstniki iz premožnejših družin. Skupine so ras-tle kakor gobe po dežju. Večina jih ni znala igrati glasbil, kaj šele peti. Glasba, če jo tako sploh lahko imenujemo, je postala maratonsko ponavljanje nekaj akordov in tuljenje v mikrofon. Pristaši punka so začeli izpodrivati dolgolasce in hipije. Bojevali so se proti mamilom, vendar pa so radi segali po alkoholnih pijačah« Zbirali -so se predvsem na koncertih in v predmestnih kavarnah.
Svoj vrh je punk rock dosegel lani, letos pa je že čutiti nje govo upadanje. Tako kot osovražene rock zvezde je mnoge prema mil denar. Lep primer so spet Sex pistols. Zaradi denarja so se na turneji po ZDA sprli in razšli. Toda denar je spet pripomogel, da so prišli ponovno skupaj.
Glasba punk rock skupin je postajala in postaja eno in isto. Sano predstavniki novega vala so napredovali. Tako na primer v ZDA Elvis Costello, ki je postal dober kitarist in z razliko od punka z bogato domišljijo. Ostala rock scena je ostala neizpromenjena. Še vedno zaudarja. Punk ni prinesel ničesar
novega, še san se je usmradilo Njegov vpliv se je razširil po vsej Evropi in ZDA, Svoje poslušalce je našel tudi pri nas, kjer smo pripravljeni sprejeti vsako novost, ki pride z zahoda : že zgolj zaradi mode.
Zopet se ponavlja vprašanje, zastavljeno na začetku. Za ali proti? To je zelo težko odgovoriti, nogoče pa samo majhen nasvet o Vsak naj se ravna po svojem okusu, modo pa naj vrže v sneti»
Literatura:
lo Zig Zag: april 1977; številka 71
Kri s Needs: Nev; York new wave; Over the top 2, ROLLING STONE: 20, oktober 1977, številka 250 Charles M, Young: Rock is sick 5o ROLLING STONE: 25« februar 1978, številka 259 Charles M. Young: Sex pistols in Texas
Rasto Božič, 4-.b
EKSKURZIJA ČETRTOŠOLCEV
Četrtošolci smo se odpravili na Notranjsko in Primorsko. Že pred ekskurzijo smo se pri urah geografije pobliže seznanili z geografsko podobo pokrajin, po katerih smo potovali, tako da smo na izletu lahko preverjali svoje znanje.
Naša prva postaja je bila Vrhnika in Cankarjev "Klanec siromakov" . Po ogledu spominske hiše smo se podali k cerkvi Svete trojice, kjer so naši dijaki pripravili kratek recital, posvečen Cankarju in njegovemu ustvarjanju, Tudi v Tomaju, kjer smo obiskali hišo, v kateri je umrl Srečko Kosovel, smo pripravili recital., s katerim smo počastili pesnikov spomin.
Posebno sno bili veseli, da je recitalu prisostvovala tudi Kosovelova sestra, Ta nas je zelo prisrčno sprejela in nan povedala narsikaj zanimivega o svojem prezgodaj umrlem bratu.
Sežana je bila najbrž najbolj zanimiva točka našega izleta.
V hiši, kjer se je rodil pesnik Krasa in je zdaj preurejena v Center srednjih šol, so nas povabili v posebno Kosovelovo sobo, ki nas je vse zelo presenetila. To je prostor brez klasičnega pohištva, stene pa so popisane s Kosovelovimi verzi. Posedli sno na blazine na tleh in po kratkem uvodu kustosinje se je začel prvi od programov o Kosovelu. Ob diapozitivih s kraškini motivi in ob glasbeni spremljavi Srebotnjakovih in Kosovelovih Borov so se vrstile recitacije najbolj značilnih pesnikovih pesmi. Vsi smo si bili edini, da je ta prvi program (v načrtu jih imajo namreč še nekaj) zelo zanimiv in privlačen. Kosovela nan je podal na čisto nov - svojski način, ki je prav gotovo boljši od klasičnih nemih muzejskih pričevanj, ki največkrat delujejo preveč suhoparno in dolgočasno.
Ker sno bili že skoraj vsi v Postojnski jami, smo se tokrat odločili, da si bomo ogledali le Predjamski grad. Naš izlet pa sno zaključili z ogledom naravnega parka v Rakovem Škocjanu.
Barbka Močivnik, 4.b
/