časopis za kritiko znanosti/69/70/2
Rdeča zastava
Manifest Umetnjakar Grosza in Hearthfielda (objav-
ljen v prejšnji številki Časopisa za kritiko znanosti) je
spodbudil v Die rote Fahne značilno polemiko. Rdeča
zastava je bila od 1918 do 1933 osrednje glasilo Komu-
nistične partije Nemčije. Iz polemike objavljamo pet
besedil: kritiko dadaističnega manifesta, ki jo je s pod-
pisom G. G. L. objavila Gertrud Alexander 9. 6. 1920,
odgovor Juliana Gumperza, ki je izšel s podpisom J. G.
22. 6. 1920, ponovni polemični zapis G. G. L. (Gertrud
Alexander) s 23. in 24. 6. 1920, teze Augusta Thalhei-
merja (A. Th., 24. 6. 1920) in kritiko razstave dadaistov
(G. G. L. - Gertrud Alexander, 25. 6. 1920). V besedi-
lih namesto kritičnih podpisov in poimenovanj uporab-
ljamo polna imena in priimke, zaradi razumljivosti.
Besedila je prevedla Mojca Dobnikar po izdaji izbranih
člankov iz Rdeče zastave, ki jo je za Wilhelm Fink
Verlag v Münchnu izbral in uredil Manfred Brauneck
1973. leta.
Gertrud Alexander, rojena 1. 1882, je bila novinarka in
do 1924 umetnostna kritičarka Rdeče, zastave, nato pa
je odšla v Moskvo, kjer je sodelovala v ženskem sekre-
tariatu Kominterne.
Julian Gumperz, član Komunistične partije Nemčije, je
bil dejaven esejist in teoretik, ki je med drugim že v
začetnem obdobju sodeloval pri Inštitutu za socialno
raziskovanje v Frankfurtu kot eden od redkih politično
angažiranih in partijsko vezanih sodelavcev. Ker je bil
rojen v Združenih državah, je prav on po Horkheimer-
jevem nalogu v ZDA pripravil teren za selitev Inštituta.
Kasneje se je svoji komunistični preteklosti odpovedal
in 1. 1947 napisal antikomunistično knjigo Pattern vor
World Revolution z Robertom Rindlom pod skupnim
psevdonimom Ypsilon.
August Thalheimer rojen 1. 1884, je študiral v Berlinu,
Strasbourgu in Oxfordu, se med vojno priključil sparta-
kovcem, v času od 1918 do 1924 pa je bil med ustanovi-
telji in v vodstvu Komunistične partije Nemčije. Vodil
je tudi uredništvo Rdeče zastave. Po 1924, ko je propa-
del tudi zadnji poskus revolucionarnega prevzema obla-
sti, ga ne srečamo več v partijskem vodstvu. Odšel je v
Moskvo, kjer je deloval kot profesor in v Kominterni,
postal je tudi član VKP b. L. 1928 se mu je uspelo vrniti
v Nemčijo, vendar je bil kmalu izključen iz Komuni-
stične partije skupno z Brandlerjem kot »desno krilo«.
Organiziral je lastno disidentsko skupino KPN-Opozi-
cija, po 1933 pa je zbežal v Francijo. Ko so nacisti
Francijo zasedli, se je odpravil na Kubo in tam živel do
svoje smrti 1948. leta. Razprtije ob Umetnjakarju, ki se
vrte sicer predvsem ob vprašanjih kulturne dediščine
proletariata, že predstavljajo tudi nakazovanje uvoda v
procese, ki so se kasneje v polni meri izrazili v reviji Die
Linkskurve kot razcep med avantgardno in »partijino«
literaturo (glej H. Gallas, Marksistička teorija književ-
nosti, Školska knjiga, Zagreb 1977).
Gertrud Alexander
Gospodoma Johnu
Heartfieldu in
Georgeu Groszu
Mislite,da v Nasprotniku revolucionarno služite delav-
stvu, vtem ko se potegujete za resničen vandalizem.
Toda delavca ne boste niti revolucionirali niti kako
drugače podprli s tem, da kar se le da krepko psujete ali
popadate reči s pestmi ali pihalniki, ampak edinole
tako, da ga razsvetlite s historično-kritično analizo in ga
s spoznanjem vzgojite v cilja zavedajočega se revolucio-
narja.
O Oskarju Kokoschki in drugih sodobnikih tako imeno-
vane »moderne« imate morda prav. Njegov poziv je že
po obliki več kot cinizem, saj govori v zasmehljivem
tonu o krvavo resnih situacijah, v katerih gre za člove-
ška življenja. Prav imate, ko to obsojate. Gotovo je
bolje, da strel uniči še tako dragoceno podobo ali umet-
niško delo, kakor pa človeško življenje. In gotovo bo
treba revolucionarne boje izbojevati na tleh, na katerih
so nujni, ne glede na to, ali pride na tem mestu kako
umetniško delo v nevarnost, da je uničeno. Tedaj lahko
človek, da bi to preprečil, stori pač samo, kar je možno.
Toda narediti obrat, kakršen je tale izpod vašega pe-
resa: »Z veseljem pozdravljamo, da krogle žvižgajo po
galerijah in palačah, po mojstrskih Rubensovih podo-
bah,« vendarle meji na vandalizem, prav tako kot gre
predaleč, da »nimajo zaprašena dela kakega Rem-
brandta in Rubensa za delavca nobene življenjske vre-
dnosti več«. Kdor je bil na obeh berlinskih secesijskih
razstavah, pač razume tako vaš kot »modernistov« od-
por do Rubenskove »mesenosti«, njegove neugnane
čutne radosti. Kajti tam je vse specifično moderno brez
mesa in krvi in brez veselja, čista srednjeveška askeza.
Ravno pri starih Nizozemcih najdemo robato, zdravo,
ljudsko v vsej radosti in moči, ki seveda mora biti
zoprna današnji prefinjeni, rafinirani buržoazni kulturi
z njenim begom od dejanskosti - kajti nič drugega ne
pomenita danes futurizem in kubizem. Tako gotovo, kot
se buržoazna kultura bliža svojemu koncu, bo ustvar-
jena nova, delavska kultura. Zagotovo je ta zadnja
epoha meščanske umetnosti, v katere znamenju smo
zdaj, bedna in brez veličine, kakor se že vse moderne
smeri rade delajo revolucionarne. Iz teh slik ne izhaja
revolucioniranje in novo ustvarjanje umetnosti in kul-
ture. Delavec pa bi bil vandal ali norec, če bi si, da bi
začel s to revolucijo umetnosti, hotel zadati nalogo, da
muzeje in zbirke uniči kot ostanke buržoazne kulture.
Vsekakor ne bo mogoče oporekati, da so, poleg mnogo
postranskega in zmotnega, v teh zbirkah shranjene tudi
mojstrovine, ki bodo tudi za delavca vselej lepe in
občudovanja vredne, kljub takšnim ljudem, kot so Ko-
koschka, John Heartfieid in George Grosz. Ne glede na
svojo umetniško vrednost imajo ta dela tudi svojo histo-
rično vrednost.
Menite, da delavec ne potrebuje nobene zgodovine več?
Toda znanje bo tudi še naprej moč, kolikor samo ono
usposablja za spoznavanje in ustvarjanje.
Gotovo je bila doslej vsem umetnost luksuzni produkt.
Ni pa bilo nujno, da bi to vselej določalo umetniško
vrednost del, ki je posledica genija. Kapital, ki je dospel
do meje svoje možnosti uvrednotovanja, je postal luk-
suz in v podobi umetniških del za umetnost in umetnike
kupno sredstvo in kupni objekt. To pa ne ovira in nič ne
spremeni dejstva, da je človeški duh med drugim, min-
ljivim ustvarjal večno. Kako je umetnost postala možna
in se pojavila, je historično dejstvo, ki ga je treba samo
ugotoviti.
Delavec sam, novo človeštvo se bo nekoč moralo odlo-
čiti, kaj želi od zbrane zgodovine še naprej ohraniti. So
krivi Rembrandt, Rubens, Michelangelo, Beethoven,
van Gogh, da niso njihova dela meščanu nič drugega kot
objekt špekulacije? Mar niso sami (vsi) živeli v bedi?
Mar ni van Gogh, ki ste ga ozmerjali kot »individuali-
sta«, živel življenje proletarca, mar ni zavestno ustvarjal
zanj tista dela, ki tako čisto zajemajo predmetno, v
globokem in pristnem veselju nad pojavom in njegovim
čutom za barvo, obliko, zrak in sonce? Individualizem
gre sramotiti edinole kot meščansko preobleko za egoi-
zem.
Mar naj bi bil tudi za proletarce, delavce prihodnosti, ta
kult sonca močan in lep, vreden, da se ga pritegne v novi
kulturni krog? In mar ne bo ne glede na te estetske
vrednosti delavec potreboval tudi historičnih vrednosti,
mar ne bo ostal res, da samo znanje, historično spozna-
nje in kritika usposobijo človeka, da bolje dela, ravna?
Ne bodo umetniška dela vedno nosila pečata svojega
časa in tako učinkovala poučno in prosvetljevalno o
bistvu in naravi preteklosti? Ali pa naj ta, tako kot
znanje o njej, nima za nas nikoli več nobenega pomena?
Kaj pa je bilo tisto, kar je usposobilo prav komuniste in
marksiste, da so dogajanje naravnali v nujni tir, da so
spoznali nujnost revolucionarnega nadaljevanja? Vse
to, s čimer se nam včasih zdi obremenjena preteklost, ni
prazen balast, ki ga lahko vržemo čez krov. In če so po
lastnem mnenju futuristov njihova dela vredna, da se jih
po njihovi smrti uniči, s čimer se strinjamo, bodo vendar
tudi v prihodnji družbi ljudje, ki se jim bodo še zdele
lepe vrednosti, kar jih bo preostalo iz drugih časov, iz
pretekle in izginule epohe in družbene ureditve, in ki jih
ni mogoče zavreči. Proletarec ne bo mogel uničiti tal, na
katerih stoji in na katerih mora graditi.
Kljub kapitalizmu in izkoriščanju je obstajala kultura,
se je ustvarjalo nesmrtno. Nova kultura ne bo in ne
more nastati tako hitro, da se delavec, novi človek, ne bi
mogel in moral veseliti pretekle lepote.
Mar hočeta, gospoda Heartfieid in Grosz, pridobiti
zaupanje delavcev tako, da vsevprek preklinjata »bur-
žoazno kulturo« in uničujeta bogastva, ki so, ne poza-
bita tega, prigarana s potnimi sragami tistih, ki delajo,
proletarcev? Naj jih, slednjič, torej njihovi sinovi niti ne
bi smeli uživati? Zares, slabo uslugo izkazujete družbi
takole, ko javno pozivate k vandalizmu.
9. 6. 1920
Julian Gumperz
Umetnost,
vandalizem in
proletariat -
Odgovor Gertrudi
Alexander
Pripomba vnaprej: Redakcija si je v svesti, da politično
glasilo, kakršno je Rdeča zastava, ni primerno mesto,
kjer bi se lahko vprašanje stališča revolucionarnega
proletariata do umetnosti razrešilo v vsej svoji širini.
Kolikor je vprašanje vprašanje umetnostne politike, ga
je moč obravnavati v drugih glasilih partije. Nam gre v
prvi vrsti za vprašanje umetnosti kot sestavnega vpraša-
nja proletarske revolucionarne politike. Debato mi-
slimo zaključiti z odgovorom Nasprotnika, repliko nje-
govega kritika in končno z nekaj kratkimi političnimi
pripombami. - Redakcija.
Prav imate: delavec sam, novo človeštvo se bo moralo
nekoč odločiti, kaj želi ohraniti od zbrane zgodovine.
Tako John Heartfieid in George Grosz, ki ju obtožujeta
vandalizma, kot tudi jaz sam, nismo temu nikoli opore-
kali in smo se zato varovali tega, kar se je pripetilo vam
- da bi že danes razsojali za prihodnje človeštvo. Tudi
ne vem, ali bo to prihodnje človeštvo, na katerega se
sklicujete, v Nasprotniku objavljeni sestavek Umetnja-
kar - Der Kunstlump, pojmovalo kot pozivanje k van-
dalizmu. Saj bi se prav tako lahko primerilo - česar
danes ne moreva vedeti ne vi ne jaz — da bodo nekoč
občutili kot vandalistično prepričanje vaše strinjanje z
uničenjem futurističnih plastik.
Kakorkoli že je s tem, lahko danes že ugotovimo, da ni v
tem inkriminiranem članku o vandalizmu niti besede in
da ga človek najde tam samo tedaj, če ga išče v napol ali
napačno citiranih stavkih. Zato vam ne bi rad priporočil
samo, da popravite svoje napol in napačno citirane
stavke, ampak da članek, da bi spoznali dejansko vse-
bino, še enkrat nekoliko pazljiveje preberete; morda
vam bo potem uspelo dojeti, da Heartfieldu in Groszu
(nadaljevanje na 29. strani\
časopis za kritiko znanosti/69/70/3
energija v Sovjetski zvezi
Martin Spence
Martin Spence, angleški marksist, je napisal pričujoči
tekst posebej za Časopis za kritiko znanosti.
Uvod
V	tem članku bom obravnaval sovjetski program jedr-
ske energije v kontekstu energetske politike, ekonom-
ske politike in razrednega boja v SZ. Moj namen ni
prikazati sovjetski jedrski program kot tak, ampak
vzporediti ga z Zahodnim jedrskim programom in pri-
merjati njune izvoie, dinamiko ter interese, katerim
služita.
Veliko podatkov sem črpal iz dela Hillela Ticktina in
ostalih, zbranih v časopisu Critique, ki sem ga upošteval
tudi pri oblikovanju svojega splošnega teoretičnega pri-
stopa. Po njihovem mnenju je SZ prelomila s zom
kapitalizmom, toda moč je dokazati, da na socialistična,
pa tudi planska ekonomija ne, Gre za odstopanje od
klasičnega Marxovega modela družbenega razvoja:
ohranja značilnosti kapitalizma in prevzema značilnosti
socializma, toda prej kot »prehodna oblika« med tema
dvema, je to samostojna družbena formacija.2 Poudariti
pa moram, da ne sprejemam vseh Ticktinovih stališč.3
V	svoji analizi se bom osredotočil na dve bistveni vpra-
šanji. Prvo se nanaša na razredni boj in načine, kako
jedrska energija tako odraža kot reagira na ravnotežje
razrednih sil. Drugo vprašanje pa je v zvezi s svetovnim
trgom in pritiski ter imperativi, ki jih ta nalaga ekonom-
skim dejavnikom, bodisi privatnemu kapitalu bodisi
državnim institucijam.
V	drugih časopisih sem poskušal dokazati, da je moč
jedrske programe na Zahodu (in še posebej v Veliki
Britaniji) razumeti le znotraj razrednega konteksta, kot
lokalen odsev določenih globalnih kapitalističnih tren-
dov, pri čemer igrajo ključno vlogo v uveljavljanju teh
trendov multinacionalne družbe. Upam, da bom v pri-
čujočem članku pokazal, da je potrebno jedrsko ener-
gijo v SZ, kljub mnogim razlikam v primerjavi z Zaho-
dom, prav tako analizirati znotraj konteksta razrednega
boja in upoštevati mesto sovjetske ekonomije na sve-
tovnem trgu.
Sovjetska kriza
SZ se sooča s svojo lastno ekonomsko krizo, ki se
razlikuje od ekonomske krize na Zahodu, a je z njo
povezana. Od 60. let dalje so značilne nizke stopnje
rasti in ekonomsko upadanje. Vedno znova se dogaja,
da zastavljeni cilji niso doseženi in novi cilji so vse bolj
skromni. Industrijska rast v 1982 je bila najnižja vse od
druge svetovne vojne; dosegla je 2,8%, medtem ko je
bila načrtovana rast 4,7%.4 Nameravana rast v 1983 je
najnižje postavljena od 1. 19295 dalje. Ruski planerji
vidijo izvor problema v nizki produktivnosti. Na 26.
Kongresu KPSZ je bilo poudarjeno, da je »glavni de-
javnik ekonomske rasti povečana delovna produktiv-
nost.«6
Ta neuspeh ni neuspeh za »socializem« ali »plansko«
ekonomijo, ker niti eno niti drugo v SZ ne obstaja. Da
bi bilo vredno svojega imena, mora planiranje vključe-
vati procese informiranja in procese demokratičnega
odločanja, Centralizirane in zbirokratizirane »planske«
institucije v SZ so dejansko nezmožne planiranja,
obravnavanja in obdelovanja ogromne množice infor-
macij, ki jih ustvarja vse bolj zapletena in notranje
soodvisna ekonomija.7 Te institucije, njihove metode in
navade, so seveda dediščina obdobja stalinistične indu-
strializacije.
Prav tako so še drugi podedovani faktorji, ki prispevajo
k današnji krizi. Geografsko je stalinistična industriali-
zacija gradila na infrastrukturi, podedovani od carizma
- tako, da je dajala poudarek razvoju evropske SZ.
Seveda so se velikih projektov, kot je npr. projekt
Ural-Kzneck, lotevali tudi na vzhodu, toda Sibirija ni
bila nikoli deležna več kot 15% vseh investicij v kate-
rem koli petletnem planu do 1. 1950.8
John Heartfield, 1931
Sektorsko je stalinistična industrializacija, kot je sprva
tudi morala, temeljila na klasičnem kompleksu težke
industrije (premog-železo-jeklo), Toda sama narava
»planskih« procesov, ki so bili utemeljeni zgolj na kvan-
titativnih ciljih, ob nevzpodbujanju inovativnosti in na-
grajevanju neustvarjalnega ponavljanja, je pomenila,
da je ta industrijski kompleks težil k reproduciranju
samega sebe na račun kmetijstva, potrošnih dobrin in
novih tehnologij. Seveda so bile te strukturne tendence
povezane z docela premišljenimi političnimi odloči-
tvami, ki so dajale prednost težki industriji. Na splošno
je torej stalinistični sistem zagotavljal ekstenziven raz-
voj težke industrije in se izkazal za nezmožnega inten-
zivnega razvoja in inovativnosti. Končni rezultat so
izgube in množična neučinkovitost - kar Ticktin šteje za
osrednjo, odločilno značilnost sovjetskega gospodar-
stva.9
Vendar ti institucionalni, geografski in sektorski pro-
blemi niso celotna zgodba. Za njimi je vprašanje delav-
skega razreda, ki omejuje možnosti vladajočemu raz-
redu. Sovjetski delavski razred nima neodvisne organi-
zacije za kolektivno akcijo in samoobrambo: s politič-
nim sistemom in organizacijo dela je bil učinkovito
razdrobljen in atomiziran, Po drugi strani pa vsak dela-
vec ohranja znatno individualno kontrolo nad neposre-
dnim delovnim procesom. Odpor se tako izraža prej
individualno kot kolektivno, preko absentizma, s pogo-
stim menjavanjem zaposlitve, »lenobo« in pomanjka-
njem zavzetosti pri delu. Pravica do dela in do polne
zaposlitve sta zakonsko zagotovljeni in težko, če ne
nemogoče za vladajoči razred bi bilo, da to spremeni.
Toda za mnogo sovjetskih delavcev je »pravica do dela«
vsakodnevno interpretirana kot »pravica, da ne delaš
trdo«.10
To je okvir sovjetskega razrednega boja, in očitno je, da
to prispeva k neprestani nizki produktivnosti, čeprav
seveda ni njen edini vzrok. Možnosti vladajočega raz-
reda so omejene. Že leta so v zraku pogovori o eko-
nomski reformi in določeni deli vladajočega razreda in
inteligance bi lahko pridobili, če bi se približali bolj
»odprti« tržni ekonomiji11 - toda takšen korak bi po-
menil tudi razpustitev ali reformo prav tistih izrazito
»planskih« institucij, v katerih utemeljuje svojo moč
vladajoči razred. Reforma bi naletela tudi na močno
opozicijo delavskega razreda, ker bi tržna ekonomija
nujno pomenila konec zakonsko zagotovljeni pravici do
dela - pravici, na kateri sloni tista omejena moč, ki Še
ostaja delavskemu razredu.
Sovjetski vladajoči razred mora zato poskušati doseči,
kolikor je to mogoče, rast produktivnosti znotraj okvira
birokratsko organiziranega gospodarstva, kljub temu,
da to samo po sebi nasprotuje potrebnim tehnološkim
inovacijam, in znotraj okvira svojega širokega »razume-
vanja« z delavskim razredom, čeprav to samo po sebi
pomeni kontinuiteto nizke delovne produktivnosti. Se-
danja taktika Andropovega vodstva ilustrira obstoječa
nasprotja. Začeli so z akcijo proti delovni nedisciplini in
izostajanju z dela - vendar ne smejo iti predaleč. Napo-
vedali so institucionalne reforme v planskem sistemu -
toda samo v dveh ministrstvih.12
Energetska politika
Stalinistična prizadevanja za industrializacijo v 30. letih
in reindustrializacijo po vojni so v največji meri teme-
ljila na premogu.13 Celo v 60. letih je bilo 40% zmoglji-
vosti sovjetskega transportnega sistema namenjenih
prevažanju mineralnih goriv, predvsem premoga.14
Vendar od sredine 60, let proizvodnja premoga zaostaja
za načrtovano. Ogromne rezerve še obstajajo, vendar so
koncentrirane v Sibiriji, daleč od zahodnih urbano-
industrijskih centrov.
Še vedno je pomembna električna energija, pridobljena
v hidroelektrarnah, in hidrosheme so bile prednostne
kot prestižni projekti vse od Dnjeperskega jezu v 30.
letih dalje. Toda, tako kot pri premogu, je vse bolj
pomemben vzhod. Vodni potenciali v zahodnem delu
SZ so sedaj polno izkoriščeni1 in nove projekte načrtu-
jejo na velikanskih rekah v vzhodni Sibiriji, na Angari
in Jeniseju16. To pomeni, da je bilo potrebno zgraditi
visoko-napetostno električno prenosno omrežje, ki bi
pripeljalo električno energijo na zahod.17.
Nafta in plin sta nova pomembna energetska vira, ki se
od 50. let dalje bolj uveljavljata. V poznih 50. letih se jo
Hruščov odločil preseči stalinistični kompleks težke in-
dustrije in namesto njega dati prednost modernejšemu
industrijskemu kompleksu petrokemije. S tem je po-
vzročil velik industrijski pretres - in proizvodnja nafte
in plina je dejansko poskočila. Do 70. let je bila nafta
po obsegu najbolj izkoriščano rusko gorivo, proizvod-
nja je redno dosegala načrtovane količine.18. Proizvod-
nja sedaj upada, pogosto zaradi kratkovidnih proiz-
vodnih tehnik,19 toda SZ je še vedno vodilni svetovni
proizvajalec nafte.
Za še pomembnejšega se je izkazal plin. Ocenjujejo, da
ima SZ eno tretjino vseh svetovnih zalog plina, od
katerih se je polovica nahaja na prostranih poljih sever-
nega Timna v zahodni Sibiriji.2 Rezultat tega je, da je
plin v mnogih industrijskih procesih sedaj nadomestil
nafto kot osnovni energetski vir.21
Toda to je samo polovica zgodbe. Nafte in plina ne
črpajo zgolj za domačo porabo, ampak, kar je ključno,
za izvoz. V 1. 1981 je prodaja plina predstavljala 47%
celotnega sovjetskega izvoza in 75% izvoza na Zahod.22
Ta energetski izvoz je zato odločilen vir pridobivanja
konvertibilne valute.
Prav naglo izkoriščanje zalog nafte in plina na vzhodu je
osrednji element sedanje, enajste petletke. Investiranje
se je geografsko premaknilo proti Sibiriji in sektorsko v
industrijo za pridobivanje goriv: vlaganje v goriva in
energijo naj bi se v obdobju 1981-85 povečala za 50%,
v primerjavi z obdobjem 1976-80.2 Izkoriščanje se
nadaljuje s takšno hitrostjo, da je mogoče, da so neka-
tere zaloge, v interesu kratkoročnega izkoriščanja,24
izgubljene za zmeraj in da je občutljivo ekološko ravno-
časopis za kritiko znanosti/69/70/4
vesje zahodne Sibirije prizadeto in morda že porušeno,
kar bo imelo nepredvlidljive posledice.25
Jedrska energija
Doslej še nismo omenili vse pomembnejšega energet-
skega vira - jedrske energije. V SZ je, tako kot na
Zahodu, jedrska energija le koristen stranski tehnološki
produkt vojaških jedrskih oborožitvenih programov.
Toda na Zahodu se je ravnotežje med privatnim kapita-
lom in državnim angažiranjem skozi leta spreminjalo:
čeprav nosi država še vedno glavno odgovornost, je
privatni kapital velikega obsega tisti, ki vse bolj določa
dinamiko med jedrskimi programi Zahoda in Tretjega
sveta.26 Situacija v SZ je popolnoma drugačna.
Začetki sovjetskega projekta atomske bombe segajo v 1.
1942, zalet je dobil projekt 1. 1945 in šele 1. 1953 je bilo
mogoče govoriti o ločenem programu za jedrsko ener-
gijo. To leto je bilo za nadzor nad programom jedrske
energije ustanovljeno Ministrstvo za srednjetežko stro-
jegradnjo, kot eden izmed dogodkov, ki so spremljali
padec Berije, ki je prej nadziral projekt atomske
bombe.27 Ministrstvo so vodili tehnokrati in policaji,
povezani s projektom atomske bombe, kar ie pričalo o
določeni kontinuiteti tehnološkega razvoja.2 Prva jedr-
ska elektrarna pri Obninsku, za katero so se odločili 1.
1954, je bila v bistvu predelan vojaški reaktor za izdelo-
vanje plutonija.
Vendar je mladi program jedrske energije kmalu postal
žrtev političnih spletk. V šesti petletki so predvideli
pomemben jedrski program, po katerem naj bi do 1.
1960 namestili 2000 do 3000 MW novih jedrskih zmog-
ljivosti.29 Toda skupina, ki se je ukvarjala z jedrskim
programom, je dopustila, da se je zapletla s Hruščovu
nasprotno frakcijo v času medsebojnih obračunov v
politbiroju v 1. 1956-57. Hruščov je v svoji zmagi
označil nasprotnike kot »protipartijsko grupo« in udaril
po jedrskem programu. Šesto petletko so zavrgli in jo
nadomestili z novim, sedemletnim planom do 1965, v
katerem so imele prednost kemikalije, nafta in plin.
Jedrska energija sploh ni imela nobene vloge več.10
Gradnjo jedrskih elektrarn so nadaljevali, toda le po-
časi: do 1. 1960 ie bilo nameščenih 400 MW in do 1.
1970 1600
Obrat je prišel z deveto petletko, od 1. 1970-75. V tem
času Hruščova že dolgo ni bilo več in raziskovalno ter
razvojno delo v 60. letih je razvilo dva ugodna reaktor-
ska tipa, oba tipa LWR (Light Water Reactor). Pre-
dnost tako zasnovanih reaktorjev je, da se lahko izdela
po relativno cenenih metodah proizvodnega traku.
Reaktorje tipa LWR, še posebej PWR (Pressurised
Water Reactor), so sprejeli tudi na Zahodu kot komer-
cialno najbolj rentabilne tipe reaktorjev.32
V deveti petletki so nameravali namestiti 6.000 do
8.000 MW novih jedrskih zmogljivosti, do 1. 1976, in
izgraditi osrednji tovarniški kompleks za izdelovanje
reaktorjev. Jedrski program se je tako v petih letih
štirikrat povečal.33 Deseta petletka od 1.1976 do 1. 1980
je ta trend nadaljevala: jedrska energija, ki je 1. 197634
zagotavljala 3,2% električne energije, naj bi je do 1.
1980 zagotovila 10% in nameščenih naj.bi bilo
13.000-15.000 MV. Prestižni projekt desete petletke je
bila velikanska tovarna jedrskih reaktorjev Atommash
blizu Volgograda.35 Dejanski dosežki so bili prepričljivi,
čeprav niso dosegali plana. V1. 1981 je jedrska energija
zagotovila 6,5% električne energije in ne načrtovanih
10%, nameščenih pa je bilo 12.000 in ne načrtovanih
13.000 - 15.000 MW jedrskih zmogljivosti.36
Nadaljnja rast je planirana tudi v sedanji, enajsti pet-
letki in sicer za 24%, kar naj bi zagotavljalo 14%
električne energije do 1. 1985. Načrtovano je dva in
dvainpolkrat hitrejše naraščanje jedrskih zmogljivosti,
kot pa zmogljivosti, ki trošijo premog, nafto in plin.3
Spet enkrat je malo verjetno, da bodo dosegli načrto-
vano - toda vseeno je širjenje programa od 1. 1970 dalje
stalno in izrazito. Povsem drugačna je situacija na Za-
hodu. Tam so med 50. in 60. leti program jedrske
energije sunkovito razširili, še dodaten zalet mu je dala
naftna kriza 1. 1973, nato pa se je program od sredine
70. let dalje krčil. V času, ko so programe na Zahodu
ponovno preverjali, zmanjšali ali opustili, se je sovjetski
jedrski program, učinkovito izoliran od trga in političnih
sil, ki so delovale na razvoj programa na Zahodu,
nepretrgoma širil. Ta razlika v razvoju glede na dano
časovno obdobje nas mora opozoriti na dejstvo, da
sovjetski program žene dinamika, čisto drugačna od
tiste na Zahodu. Upoštevati moramo tudi, da povečeva-
nje jedrskih zmogljivosti povsem sovpada z večjimi
prizadevanji za izvoz nafte in plina.
Prav tako moramo biti pozorni na lokacijo novih jedr-
skih zmogljivosti. Jedrske elektrarne niso raztresene
povsod po Sovjetski zvezi. Koncentrirane so zelo pre-
mišljeno v industrijskih in urbanih področjih evropske
SZ, kjer živi okoli 80% sovjetskega prebivalstva in je
porabljeno 80% električne energije.3 Videli smo že, da
je do 1. 1985 planirano, da bo 14% vseh električnih
zmovljivosti jedrskih; v evropski SZ je ta delež 24%.
Skoraj vse nove zmogljivosti na tem področju so jedr-
ske. Elektrarn na fosilna goriva kratkomalo ne gradijo
več.39
SZ jedrske energije ne razvija zgolj kot nov energet-
ski vir za nacionalno omrežje, temveč kot specifično
urbano-industrijski vir električne energije, ki naj zado-
volji potrebe zahodnega, evropskega dela dežele, kjer
je skoncentrirana večina proizvodnje in delavskega raz-
reda. Vprašanje, ki se ga moramo sedaj lotili, je, kako
pomemben je jedrski program v širši strategiji sovjet-
skega vladajočega razreda za obvladovanje ekonomske
krize?
Razredna politika jedrske
energije v SZ
Kot smo že videli, je dilema sovjetskega vladajočega
razreda v tem, da mora najti način, da se odzove na
krizo, da pa obenem ohrani nedotaknjeno svojo bazo
institucionalne moči in obdrži svoje osnovno »razume-
vanje« z delavskim razredom. Odkritje ogromnih zalog
nafte in plina na vzhodu v 50. in 60. letih ce je v poznih
60. in zgodnjih 70. letih pokazalo kot možnost za rešitev
te dileme.
Vladajoči razred je računal, da bi se lahko z usmeritvijo
na svetovni trg izognil razkrojevalnim spremembam, ki
jih generira sam sistem. Za izvozom nafte in plina je
lahko zaslužil konvertibilno valuto - še posebej potem,
ko je OPEC dvignil cene nafte v 1. 1973 in 1979, s
katero so lahko kupili dva življenjsko potrebna proiz-
voda. Prvič, hrano: sovjetsko kmetijstvo je znano kot
neučinkovito in v poznih 70. letih ga je prizadela vrsta
slabih letin. Poleg vsega so pritožbe zaradi hrane najpo-
gostejši vzrok stavk med sovjetskimi delavci.40 Drugič,
zahodno tehnologijo: videli smo že, da je sovjetsko
zbirokratizirano gospodarstvo s podedovanimi tenden-
cami k ponavljanju in kvantitativnim ciljem nezmožno
ustvariti pogoje za inovativnost in intenzivni razvoj.
Torej, če novih tehnologij ni moč razviti doma, jih
morajo uvoziti z Zahoda. Z zaslužkom od prodaje nafte
in plina bi lahko pridobili na času in si zagotovili priza-
nesljivost delavskega razreda, hkrati pa investirali v
novo industrijsko opremo in višjo produktivnost.
Ta strategija se navezuje na drugo, stalno prisotno temo
petletk, t. j. »Obnavljanje« obstoječe industrije, še
posebej v evropski SZ, kjer je industrija koncentrirana.
Nujnost modernizacije, izpopolnjevanja, zmanjševanja
neučinkovitosti in izgub je konstanta tako v »planskih«
dokumentih, kot v govorih voditeljev.41 Toda, da bi bila
uspešna, mora obnovitvena strategija sloneti na možno-
sti za uvajanje novih proizvodnih tehnologij in na ob-
stoju ustrezne vrhunske energetske infrastrukture.
Jasno je, da igra razmah jedrske energije v evropski
Sovjetski zvezi znotraj te splošne strategije pomembno
vlogo. Prvič, očitno je, da izgradnja novih jedrskih
zmogljivosti zmanjšuje pritisk za uporabo fosilnih goriv
v elektrarnah, kar dopušča, da so uporabljena drugje,
kot npr. v petrokemiji ali za izvoz. Drugič, jedrska
energija prestavlja relativno ceneno možnost zagotav-
ljanja večine vrhunske energije za energetsko vse bolj
intenzivna urbano-industrij ska področja evropske SZ.
Če sta obnova in modernizacija nujni, potem je jasno,
da potrebujejo zanesljiv preskrbovalni sistem električne
energije, in če ta sistem ne temelji na jedrski energiji,
potem bo moral temeljiti na premogu, nafti ali plinu.
Vsa ta dragocena goriva se nahajajo daleč na vzhodu,
kar pomeni visoke stroške transporta in distribucije.
Nasprotno pa so jedrske elektrarne relativno neodvisne
od kraja postavitve, ker predstavlja strošek prevoza
goriva le majhen del celotnega proračuna. Jedrski pro-
gram je tako ključni del strategije vladajočega razreda.
Pomaga podpirati tako prizadevanje za izvoz nafte in
plina, kot napore za dvig produktivnosti, za obnovo in
modernizacijo.
Na jedrski program pa ne smemo gledati kot na zgolj
»tehnično vprašanje«. Hkrati tudi predstavlja napad na
sovjetski delavski razred in sicer na dveh ravneh. Da bi
to razumeli, moramo preučiti naravo civilne jedrske
tehnologije. Nuklearka je v bistvu atomska bomba pod
kontrolo; s tem, ko vzdržujemo proces fizije in prepre-
čujemo eksplozijo, lahko odvajamo energijo v obliki
toplote in jo uporabljamo za proizvodnjo električne
energije.
Tehnična zasnova in izvedba morata biti očitno najvišje
kvalitete, da proces sploh poteka, tudi če pustimo ob
strani vprašanje varnosti in učinkovitosti 8 in to ne velja
le za jedrske alektrarne, pač pa tudi za izdelovanje
goriva, oplemenitenje, ponovno predelovanje in vse
druge potrebe tehnološke postopke v ciklu pridobivanja
in uporabe jedrskega goriva. Tako iz same komple-
ksnosti tehnologije, kakor tudi iz strahotnih posledic
okvare v delovanju ali napačnega izračuna izhaja za-
hteva po visoki stopnji delitve dela, ki jo mora sprem-
ljati stroga delovna disciplina, ne samo visoko kvalifici-
ranih strokovnjakov, pač pa tudi fizičnih delavcev.
Videli smo, da so pravice, ki ostajajo sovjetskim delav-
cem, omejene na precejšnjo stopnjo individualne, ato-
mizirane kontrole pri delu. Najmanj kar naraščajoča
vloga jedrske energije znotraj energetskega sektorja
neogibno povzroča, je spodjedanje teh pravic znotraj
tega sektorja. Ker se nobeno operativno vodstvo ne
more sprijazniti s stalnimi okvarami, zapiranjem ali
radioaktivnimi emisijami, mora biti delovna praksa zno-
traj energetsko preskrbovalne industrije na novo opre-
deljena in tradicionalna popustljivost obrzdana.
Drugič, naglo razvijajoči se sovjetski jedrski program
pomeni premik ravnotežja proizvedene energije v korist
električne energije, to pomeni k obliki visoko kako-
vostne energije, kar se jasno navezuje na akcijo za
industrijsko modernizacijo in večjo produktivnost. Ta
akcija se bo morala, prej ali slej, v isti točki srečati z
vprašanjem delavčevih pravic in tradicionalne delovne
prakse. Izračunano je bilo, da bi lahko 15 milijonov
delavcev - 25% vseh delavcev v proizvodnji - dejansko
izločili iz sovjetskega gospodarstva, kar bi imelo za
posledico dvig celokupne proizvodnje, tolikšna je stop-
nja prekomerne zaposlitve.42 Če naj se produktivnost
dvigne, se mora tega vprašanja lotiti vladajoči razred,
bodisi direktno bodisi indirektno. Trenuten pristop je,
kakor se zdi, indirekten. Toda vzpostavitev obširne,
jedrsko utemeljene energetske infrastrukture v evrop-
ski SZ bo zagotovila potreben okvir za obnovitveno
strategijo in to bo resna grožnja tradicionalnim pravi-
cam in tradicionalni delovni praksi delavskega razreda.
Kljub zelo različni dinamiki sovjetskega jedrskega pro-
grama, če ga primerjamo z Zahodnimi programi, pa jim
je skupno to, da v bistvu nastopajo proti delavskemu
razredu. Slednje velja še v drugem smislu, namreč,
jedrska tehnologija, kjer koli je nameščena, predstavlja
nesprejemljivo tveganje za delavce v tej industriji in
prebivalstvo blizu njenih obratov. Najhujša jedrska ne-
sreča na svetu naj bi se pripetila v ZS, ko je prišlo do
eksplozije v skladišču jedrskih odpadkov blizu Čelja-
binska konec 1. 1957 ali v začetku 1958.43 Podatki o
številu žrtev niso znani, vendar nas razpoložljivi dokazi
opozarjajo, da v sovjetskem jedrskem programu ni bilo
posvečeno dovolj pozornosti radioaktivnemu tveganju.
Za pogoje v Saksonijskih rudnikih urana, ki jih je v 40.
letih imela SZ, je znano, da so bili nevzdržni in govori
se, da je Mališev, prvi predsednik Ministrstva za srednje
težko strojegradnjo, umrl 1. 1957 zaradi levkemije,
povzročene z radioaktivnim sevanjem.44 Eden od so-
dobnih sovjetskih avtorjev navaja industrijo za indu-
strijo, v katerih so uradne meje onesnaženosti vsako-
dnevno prekoračene.45 Nobenega razloga ni, da bi ver-
jeli, da je v jedrski industriji kaj drugače, kar pomeni,
da je glavni problem, s katerim se sooča prebivalstvo
evropske SZ sedaj in se bo soočalo tudi v bodoče -
potencialno radioaktivno onesnaževanje.
Strateški problemi
Strategija sovjetskega vladajočega razreda, ki smo jo tu
predstavili, ima jasno notranjo strukturo in logiko.
Toda ločevati moramo med nameravanim in doseženim.
Lahko da je namen vladajočega razreda, da dvigne
produktivnost in se v končni fazi zoperstavi preostali
moči delavskega razreda s pomočjo tovrstne strategije,
toda to samo po sebi še ne zagotavlja, da bo vladajoči
razred uspel. Dejansko obstaja več indicij, ki govore, da
je ta strategija v težavah.
Prvič, celoten pristop predpostavlja precejšnjo odpira-
nje k svetovnemu trgu. Nafta in plin imata ključno
vlogo pri pridobivanju konvertibilne valute. To pa im-
plicira, da bo SZ postala vse bolj ranljiva za globalne
tržne silnice - kar se sedaj dogaja. Recesija na Zahodu
je omejila porabo energije in znižala ceno nafte, tako da
upadajo sovjetski dohodki iz tega vira. Plin je dolgo-
ročno obetavnejši in spopad z ZDA zaradi plinovoda v
zahodno Evropo je sedaj dobljen. Toda podaljšana
Zahodna recesija lahko prav tako zmanjša pričakovane
dohodke.
Drugič, uvoz Zahodne tehnologije je lahko nujen del
modernizacije in povečanja produktivnosti - toda lahko
tudi povzroči probleme vladajočemu razredu. Bistvena
značilnost sedanje organizacije dela je njena atomiza-
cija. Nekatere nove tehnologije to tendenco še krepijo,
druge pa zahtevajo naraščajočo socializacijo delovnega
procesa, kar ima jasne politične implikacije, torej ni
samoumevno, da je povečanje produktivnosti tako za-
željeno, kot se zdi.
Tretjič, izkazalo se je, da je politika obnove v evropski
SZ v praksi težko izvedljiva. Podedovana institucio-
nalne strukture, kriteriji kvantitativnih ciljev, sistem
bonusov in upravi j alske karieristične strukture so dale
poudarek novim prestižnim projektom in nezmanjšani
proizvodnji. Izkazalo se je, da so se tako tovarne kot
gradbena podjetja nerade lotevale projektov obnove.46.
In končno, jedrska energija sama po sebi ni imuna za
kronične probleme sovjetskega gospodarstva. Pogosto
prihaja do zamude pri gradnji jedrskih objektov, kar
pripisujejo nekvalitetnemu delu, slabemu upravljanju,
slabemu projektiranju, slabi izdelavi in nezadostni
znanstveni podlagi.47 Pred kratkim, v juliju 1983, se je
zgodila huda nesreča v tovarni reaktorjev v Ato-
mashu,48, ki igra ključno vlogo za prihodnost programa.
Ni jasno, kaj se je zgodilo, čeprav je baje nesreča
zahtevala človeške žrtve. Politbiro je večkrat kritiziral
vodstvo Atommasha zaradi »hudih kršitev državne dis-
cipline« in znano je, da program v celoti precej kasni.49
Zaključek
Med sovjetskim in Zahodnim jedrskim programom so
zanimive, a težko opredeljive podobnosti, kot tudi po-
membne razlike. V obeh primerih lahko izvajanje takih
programov razumevamo pravilno le tako, da postavimo
lokalne strategije v širši okvir svetovne ekonomije. Je-
drska energija igra v obeh primerih v širšem procesu
gospodarskega prestrukturiranja vlogo, ki je nasprotna
interesom delavskega razreda in v obeh primerih zaide
strategija vladajočega razreda v protislovja - toda na-
rava teh protislovij je v teh dveh primerih popolnoma
različna. Spremenljive tržne razmere in ravnovesje poli-
tičnih sil ogrožajo jedrske korporacije na Zahodu, med-
tem ko lahko podedovana neučinkovitost, kortzervativi-
zem in poskus, da bi ohranili določeno »razumevanje« z
delavskim razredom, -podkopljejo načrte vladajočega
razreda v SZ.
Opombe:
1	Razpravo o dinamiki Zahodnih jedrskih programov glej v: M.
Spence, Nuclear Capital, v Capital&Class 16.
2	H. Ticktin., The contradictions of Soviet society and Profesor
Bettelheim, v: Critique 6, pomladi 1976.
3	Še posebej ne razumem, zakaj Ticktin vztraja, da je sovjetska
vladajoča skupina prej »elita« kot »razred« (glej H. Ticktin,
Towards a political economy of the USSR, v: Critique 1,
pomladi 1973); niti ne sprejemam njegove označbe SZ kot
družbe, ki je inherentno nezmožna za življenje, brez samostoj-
nega produkcijskega načina in ki »ne gre nikamor«. (Glej H.
Ticktin, the class structure of the USSR and the elite, v:
časopis za kritiko znanosti/69/70/5
Critique 9, pomlad-poletje 1979, in Is market socialism possi-
ble or necessary? v: Critique 14, 1981.
W. Rudig, Capitalism and nuclear power - a reassessment, v:
Capital Class 20, poleti 1973, 131 ff.
5	Financial Times 24/11/82.
6	ibid.
N. A. Tihonov, Guidelines for the economic and social deve-
lopment of the USSR for 1981-85, Novosti, Moskva 1981.
H. Ticktin, Towards a political economy of the USSR, v:
Critique 1.
4 B. Rumer, Soviet investment policy: unresolved dilemmas, v:
Problems of Communism, sept.-okt. 1982.
10	H. Ticktin, Towards a political economy of the USSR, v:
Critique 1.
11	M. Hulubenko, The Soviet working class, v: Critique 4,
poleti 1975, 22.
2 H. Ticktin, Towards a political economy of the USSR, v:
Critique 1.
13 Financial Times 10/8/83.
4 A. Nove, The Soviet economic system, George Allen Unwin,
1980, 173.
M. Tanzer, The energy crises, Monthly Review, 1974, 94.
1ћТ. Khachaturov, the economy of the Soviet Union today,
Progress, Moskva 1977, 157.
17 Sibirsko električno omrežje je bilo dovršeno v sedmem
petletnem planu (1959-65) in Enotno električno omrežje v
devetem petletnem planu (1971-75). Glej L. Danilov Soviet
Five Year Plans Novosti, Moskva 1980.
18	Khachaturov, op. cit., 87.
19	A. Nove, An economic history of the USSR, Penguin, 1982,
376-8.
20	E. A. Hewett, Soviet energy: supply vs. demand, v: Problems
of Communism, jan.-febr. 1980. 55.
2 ; ibid.
22	Plin se uporablja pri proizvodnji 93% surovega železa, in
jekla, 44% valjanega železa, 59% cementa. Prav tako je
surovina za kemikalije, amoniak in gnojila. Glej Soviet weekly,
24/4/83.
23	Financial Times, 4/11/82.
24	B. Rumer, op. cit., 62.
25	E. A. Hewett, op. cit.
26	B. Komarov, The destruction of nature in the Soviet Union,
P'uto, 1978, 127.
2 M. Spence, op. cit.
28 S. Wolin R. M. Slusser, (eds), The Soviet secret police,
Methuem, 1957, 54, 130 op.
24 ibid.
30	P. Pringle. J. Spigelman, The nuclear barons, Sphere, 1983,
230.
31	ibid., 236.
32	ibid., 230.
33	B. A. Semenov, Nuclear power in the Soviet Union, v IAEA
Bulletin. 25 letn. 2. št.
34	Pringle spigelman, op. cit., 411.
35	ibid.7 400-401.
36	ibid.
37	B. A. Semenov, op. cit.
38	ibid.
39 Danilov, op. cit.
^Semenov, op. cit.
41	Holubenko, op. cit., 16.
42	Tihonov, op. cit., in Andropovo poročilo v: Financial Times
21/3/83.
43	H. Ticktin, Towards a political economy of the USSR, v:
Critique 1, 31
44	Z. A. Medvedev, Nuclear disaster in the Urals, Angus Ro-
bertson, 1979.
45	Pringle Spigelman, op. cit. 231.
46	Komarov, op. cit. 21.
47	Rumer B., op. cit., 60.
48	Financial Times 26/2/82.
49	Times 21/7/83
UDK: 316.43:7 11.4
I.
Urbana
i
• « ^ll
kot pomožna znanost ali kot
kritika urbanističnega planiranja
Pavel Gantar
Urbani sociologi (in z njimi seveda tudi urbana sociolo-
gija) so v začetku šestdesetih let odkrili urbanizem in
urbanistično planiranje kot novo področje svojega delo-
vanja.
Čeprav je znotraj urbane sociologije vseskozi obstajal
razcep med »akademsko« urbano sociologijo in »prak-
tičnimi« parcialnimi raziskavami najrazličnejših proble-
mov za potrebe različnih instanc mesta in državne
uprave, in čeravno je »akademska« urbana sociologija
težila ne samo k »spoznavni«, temveč tudi k praktično-
regulativni družbeni funkciji, pa vendarle do začetka
šestdesetih let ni imela urbanističnega planiranja za
konkretnega naslovnika uporabnosti svojih raziskoval-
nih rezultatov.
Interes za urbano sociologijo in njeno vključevanje v
proces urbanističnega planiranja je potrebno razložiti iz
razmer tedanje urbane realnosti, ki jih lahko oprede-
limo s pojmom urbana kriza.
Pojem urbana kriza, navkljub temu da z njim zapopa-
dajo vse možne probleme, ki jih lahko na kakršni koli
način povežemo z mestom, oz. »urbanim«, denotira
problematiko prostorskega artikuliranja protislovij
družbenega razvoja. Za izbruh urbane krize sta simpto-
matični dve okoliščini: po eni strani je proces urbaniza-
cije dosegel določeno razvojno stopnjo (metropolitan-
ska regija), ko družbenih protislovij prostorskega raz-
voja ni bilo več mogoče reševati zgolj z nadaljnjo ur-
bano ekspanzijo, se pravi s »kvantitativno« rastjo »ur-
banega polja«. Po drugi strani pa ni mogoče spregledati
sovpadanja urbane krize z upadanjem povojne gospo-
darske konjunkture, ki je izza obličja države blagosta-
nja razkrila celo vrsto socialnih problemov in protislo-
vij.
Urbana kriza zajema zelo različne pojave in procese, ki
potekajo v sodobnih urbaniziranih območjih, kot npr.:
propadanje grajenih form mesta, »neustrezna« socialna
struktura v posameznih mestnih predelih, stanovanjski
problemi, problemi alokacije družbenih servisov v me-
stu, prometna kriza, finančna kriza mesta (javna in
državna sredstva niso zadostna, da bi vzdrževali grajeno
in socialno infrastrukturo mesta), pa tudi onesnaženje,
kriminal, mentalne bolezni itd.1
Čeprav se kriza mest pojavlja v domala vseh obdobjih
urbanega razvoja, pa vendarle obstaja pomembna ra-
zlika med urbano krizo šestdesetih let in, recimo, »kao-
som meščanskega obdobja«, o katerem je govoril Le
Corbusier. V primerjavi s prejšnjimi je za krizo šestde-
setih let značilna domala popolna odsotnost »rešitev«, s
katerimi naj bi to krizo premostili.
Druga značilnost pa je, da »negativni učinki« urbanega
razvoja niso ostali kakor v prejšnjih obdobjih omejeni
samo na depriviligirane družbene razrede, marveč so
začeli zajemati tudi druge družbene razrede in sloje.
Vzporedno z naraščanjem urbanih problemov pa je,
vsaj kar zadeva razvite kapitalistične družbe, potekala
tudi njihova politizacija. Pojavila so se tako imenovana
urbana družbena gibanja, se pravi »sistemi protislovnih
družbenih praks, ki so postavile pod vprašanje etabli-
rani red, izhajajoč iz specifičnih protislovij urbane pro-
blematike.«2
Razvoj urbanih družbenih gibanj je potekal od parcial-
nih »državljanskih iniciativ« v šestdesetih letih do ob-
sežnih politično-protestnih akcij in zagovarjanja alter-
nativnih programov urbanega razvoja v sedemdesetih
letih. Pojav urbanih socialnih gibanj je v sfero urbani-
stičnega planiranja prinesel bistveno nove razsežnosti:
urbani planerji in politiki (urbani managerji, mestne
uprave) so morali v čedalje večji meri računati s tem, da
bodo njihovi ukrepi naleteli na nasprotovanje prebival-
cev in oteževali njihovo uresničevanje.
Kot učinek urbane krize in z njo povezanih urbanih
socialnih gibanj je v ospredje čedalje bolj prihajala
kritika urbanističnega planiranja in sploh urbanizma.
Postalo je očitno, da so urbanistične koncepcije, ki naj
bi »rešile mesto«, same postale vir urbane krize. Pod
udar je bil postavljen funkcionalistični urbanizem z
vsemi svojimi glavnimi načeli oblikovanja, oz. urejanja
mestnega prostora: prostorsko-funkcionalno členitvijo
mesta, koncepcijo soseske, prenove itd.3
Zahteva po sodelovanju in vključevanju rezultatov so-
ciološkega proučevanja mesta in urbanizma v proces
urbanističnega planiranja tako izhaja iz dveh nasprotu-
jočih pobud: iz procesa scinetifikacije urbanističnega
planiranja in iz sociološke kritike urbanizma.
Iz tega tudi izhaja, da imamo že v samem začetku
opraviti z dvema docela različnima pristopoma urbane
sociologije k problematiki urbanizma in urbanističnega
planiranja.
Prvi, prevladujoči pristop, ki se opira na aplikacijo
strukturalno-funkcionalne analize na področje mesta
oz. urbanizma, razume »sociološki prispevek« pred-
vsem v smeri stopnjevanja scinetifikacije urbanističnega
planiranja. Objektivna, vrednostno nevtralna analiza
socialnega sistema mesta naj bi omogočila vpogled v
njegovo funkcioniranje, povečala zanesljivost znanstve-
nih spoznanj in racionalnost planiranja.
Drugi pristop pa izvaja zahtevo po sodelovanju oz.
vključevanju urbane sociologije iz kritike urbanistič-
nega planiranja, pri čemer, kakor bomo videli, kritizira
predvsem redukcijo urbanističnega planiranja na golo
fizično planiranje. Uporaba socioloških spoznanj naj bi
ponovno aktualizirala »socialno-reformatorsko vlogo«
urbanističnega planiranja, se pravi tisto vlogo, ki jo je v
razvoju urbanizma nadomestila socialna tehnologija.
Oba pristopa tudi sovpadata z dvema, konceptualno
docela različnima odnosoma urbane sociologije do pro-
blematike urbanizma in urbanističnega planiranja. Prvi
uveljavlja vlogo urbane sociologije kot pomožne znano-
sti urbanističnega planiranja, v pomenu, da raziskovanj
ne opredeljuje »znotrajsociološki« znanstveni interes,
temveč praktične potrebe planiranja. Sociološko raz-
iskovanje je podrejeno zahtevam planiranja. Pri dru-
gem pristopu pa je problematika urbanizma in proces
urbanističnega planiranja predmet sociološkega raz-
iskovanja. Gre torej za sociologijo urbanizma, za socio-
loško analizo dejavnosti urbanističnega planiranja, nje-
gove družbene pogojenosti, ciljev, učinkov itd. Proble-
matika vključevanja rezultatov urbane sociologije je
sicer prisotna, vendar pa urbanistično planiranje ne
definira ciljev raziskovanja.
Preden preidemo na prikaz in analizo obeh načinov
vključevanja urbane sociologije v proces urbanističnega
planiranja, naj ekspliciramo izhodišča analize.
1. Pri razpravi o vključevanju rezultatov sociološkega
raziskovanja v proces urbanističnega planiranja je po-
trebno ločevati med uporabnostjo in uporabo.4 Upo-
rabnost se nanaša na kvaliteto rezultatov sociološkega
časopis za kritiko znanosti/69/70/6
raziskovanja, uporaba pa na zmožnost in pripravljenost
urbanističnega planiranja, da te rezultate tudi upošteva.
2.	Razlikovanje med uporabnostjo in uporabo nujno
napeljuje na vprašanje po spoznavno-teoretskem do-
metu urbane sociologije kot posebne znanstvene disci-
pline, ki se omejuje na proučevanje določenega izseka
družbene totalitete, mesta oz. »urbanega«. Bolj do-
ločno lahko to vprašanje konkretiziramo z dodatnim
vprašanjem: kakšen vpliv je na kvaliteto in uporabnost
rezultatov imela »teoretska kriza« v urbani sociologiji v
sredini šestdesetih let, ko fizične strukture ne delujajo
več kot specifična pojasnjevalna variabla?
3.	Podobna vprašanja lahko zastavimo tudi glede upo-
rabe rezultatov socioloških raziskovanj v urbanističnem
planiranju: kaj dejansko pričakujejo urbanisti od ur-
bane sociologije? Za kakšna »sociološka spoznanja« so
zainteresirani?
4.	Sociološko raziskovanje za potrebe planiranja ni
obenem že tudi proces planiranja. Zato se postavlja
vprašanje prevedbe oziroma prenosa socioloških spoz-
nanj v planske kategorije, ki jih je moč operacionalizi-
rati v prostoru. Če za sleherno urbanistično koncepcijo
velja, da temelji na določeni - implicitni ali eksplicitni -
predstavi družbe, ali velja tudi obratno: ali lahko torej
določen sociološki koncept mesta, lokalne skupnosti itd.
enoznačno prevedemo v urbanistični koncept?
1. Urbana sociologija kot
pomožna znanost
urbanističnega planiranja
Koncept urbane sociologije kot pomožne znanosti urba-
nističnega planiranja izhaja iz tradicije »strukturalno-
funkcionalnega« pristopa v sociologiji.
Mesto oz. »urbano polje« je opredeljeno kot določen
socialno-prostorski sistem, ki ima določene strukture
(statični moment) in opravlja določene funkcije (dina-
mični element), pripadajo pa mu tudi ustrezni »sistemi
akcij«, ki so preko komunikacije — integracije usmer-
jeni v vzdrževanje in ohranjevanje ravnotežja v družbi.
Kot sistem je mesto sestavljeno iz prostorsko-fizičnih in
družbenih komponent, ki so v razmerju medsebojnega
ujemanja.
Po Norbertu Schmidtu-Relenbergu, enemu izmed naj-
pomembnejših utemeljitev »strukturno-funkcional-
nega« pristopa k urbanističnem planiranju so »prostor-
sko-fizične komponente sistema mesto« naslednje:
a)	prostor kot takšen: mesto je pretežno pozidano,
sklenjeno in bolj ali manj jasno omejeno področje;
b)	število prebivalcev: je konstitutivni element, 100.000
prebivalcev predstavlja mejo med mestom in veleme-
stom.
c)	Gostota prebivalcev po Relenbergu ni konstitutivna
(saj opaža, dà imajo tudi vasi lahko visoko gostoto),
temveč akcidentalna značilnost.5
»Družbene sestavine« mesta pa so naslednje:
a)	pravne ureditve, vrednote, norme, se pravi pravno-
institucionalna nadgradnja mesta ali komune. Vrednote
so bolj ali manj skupni in zaželeni cilji ali predstave o
ciljih. Imajo integrativno-simbolno vrednost; simbolizi->
rajo navezanost na mesto in preko tega integrirajo
posameznika v družbeno organizacijo. Sploh jih Relen-
berg uvršča v »emocionalno sfero« v nasprotju s sicerš-
njim namensko-racionalnim delovanjem mestnega si-
stema. V primerjavi s slednjim igrajo vrednote podre-
jeno vlogo, iz česar Relenberg tudi izvaja nizko integra-
cijsko stopnjo sistema mesto. Norme pa so pravila
obnašanja za dosego ciljev.
b)	Struktura predstavlja temeljno komponento sistema
in odgovarja v »celoti sistemu navzočih položajev, pri
čemer posamezniki po pravilu zavzemajo več različnih
položajev. Celotna struktura sistema se sestoji iz kumu-
liranih položajev«. Bistveni element definicije strukture
mesta je stopnja delitve dela (Relenberg zagovarja »or-
ganski koncept« delitve dela) in nji ustrezajoča poklicna
struktura. Izmenjava v sistemu poteka preko struktur-
nega elementa trga, ki skupaj z poklicno strukturo
proizvaja družbeno slojevitost. Slojevitost je torej re-
zultat »horizontalne diferenciacije« in ima pomen za
različne načine življenja posameznih slojev, nima pa
dezintegracijskega pomena. Družbeno slojevitost (se
pravi razredno strukturo družbe) Relenberg torej ra-
zume v pojmih komplementarnosti in integracije, ne pa
v pojmih konflikta. Z ozirom na zaostrujoče se socialno
urbane konflikte, ki so že pretresali mesta v času, ko je
knjiga nastajala, lahko zapišemo, da je Schmidt-Relen-
bergova »super-formalizacija« socialno-prostorskega
sistema mesta možna le za ceno izgube »substancial-
nega« momenta teorije, dejanskih problemov urbanega
razvoja, skratka, »principa realnosti«.
c)	Funkcije so naslednji pomemben element socialnega
sistema mesta: glavna funkcija je, kot je bilo pričakovati
- ohranitev sistema kot takšnega. Da bi to dosegli pa je
treba zagotoviti produktivno, potrošno in prometno
funkcijo, ki morajo biti v ustreznih prostorskih odnosih.
Seveda gre tu za neposredno navezavo na Atensko
listino, pri čemer je »urbanistično utemeljevanje« funk-
cionalne členitve mesta končno podgrajeno z dodatno
sociološko utemeljitvijo.
Prav na tej točki lahko opazimo značilen postopek
urbane sociologije kot »pomožne znanosti«: naknadno
»sociološko« utemeljuje tisto, kar je že izvršeno dejstvo
urbanističnega planiranja. Zato se zdi, da je popolnoma
upravičena pripomba Heide Berndt. da urbanizem v
sociologiji išče predvsem utemeljitev »organskega mo-
dela družbe«,6 kimu omogoča legitimen planski poseg v
urbano strukturo.
Urbana sociologija kot pomožna znanost utemeljuje
svojo vlogo v urbanističnem planiranju predvsem iz
naslednjih razlogov:
-	ker je predmet urbanizma postal »zelo kompliciran«,
oz. ker je mesto zelo kompleksna tvorba;
-	v krizo je prišla tradicionalna vloga gradbenikov in
urbanistov: opredelitev programa na osnovi želja in
potreb uporabnikov ni več možna na tradicionalen na-
čin: Sociologija naj bi torej prevzela artikulacijo inte-
resov in potreb uporabnikov in prevedbo v prostorske
oz. urbanistične koncepte.7
Schmidt-Relenberg je izdelal kar najbolj popolen mo-
del vključevanja urbane sociologije v urbanistično pla-
niranje s tem, da je metoda urbanizma soočil z nalogami
urbane sociologije.8
URBANIZEM	SOCIOLOGIJA
•Metode
1.	Situacijska
analiza, obdelava
podatkov
2.	Prevedba
podatkov,
formuliranje
konceptov,
izdelava planskih
vodil
Vmesna stopnja
3.	Zasnutek
plana
Zazidalni načrt
Izdelava prognoz
Izdelava modelov
Normativna
analiza
Kritika ideologije
Vmesna stopnja
4. Uresničevanje
plana, izdelava
prostorsko
gradbenih zasnov
Naloge
Strukturna
analiza, analiza
trendov, temeljno
raziskovanje
Izdelava prognoz,
izdelava modelov.
Normativna
analiza
Kritika ideologije
Kritika plana
Ido 4
kritika plana
Po določenem
časovnem
obdobju
Sociološka
kontrola
uresničevanja
plana
Metode
1.	Formulira,
hipotez in
pojmov
2.	Preverjanje
3.	Oblikovanje
tez in teorij
1 do 3, enako
kot zgoraj
4.	Izdelava
prognoz in/ali
modelov
1 do 3
1 do~3
1 do 3
Razlikuje dve glavni stopnji sodelovanja oz. vključeva-
nja urbane sociologije v proces urbanističnega planira-
nja.
Na stopnji analize situacije naj bi opravili obsežne in
temeljne raziskave »fenomena mesta«, analize struk-
ture in trendov. Analizirali naj bi »socialni sistem me-
sto«: gibanja prebivalstva, proces urbanizacije, gibanje
delovnih mest in stanovanj, prosti čas itd.
Z ozirom na značilnosti (splošno in posebno) in pred-
met raziskovanja (celokupni in posamični) loči štiri
ravni sociološke analize za potrebe urbanističnega pla-
niranja:
a)	splošno raziskovanje celotnega predmeta, ki v bistvu
sovpada s sociološko teorijo mesta - mesto kot social-
noprostorski sistem;
b)	splošno raziskovanje posameznega predmeta: to je
raziskovanje določenega konkretnega mesta v vseh nje-
govih potezah;
c)	posebno raziskovanje celotnega predmeta: razisko-
vanje določenih »delnih fenomenov«, pri čemer je stop-
nja reprezentančnosti tako visoka, da ugotovitve veljajo
za celo mesto;
d)	in končno: posebno raziskovanje posameznega ob-
jekta, ki je, kot zatrjuje, najbolj pogosto v sociološkem
raziskovanju za potrebe urbanističnega planiranja. Gre
za raziskovanje posameznih urbanističnih problemov v
določenih mestih.1'
Relenbergova logična shema razvrščanja sociološkega
raziskovanja za potrebe planiranja po kriterijih občega
in posebnega, splošnega in posamičnega seveda ni nič
drugega kot splošna shema, ki sicer velja za razvrščanje
raziskovanj v modernih predmetnih znanostih. Shema
nima nikakršne urbanistično-planske relevance, razen
dejstva, da urbanistično planiranje preferira posebno
raziskovanje posameznih predmetov (planiranja). Ker
pa Relenberg tudi prve tri ravni raziskovanja prišteva v
prvo stopnjo »analize situacije« za potrebe planiranja,
je po njegovem moč sklepati, da je vsakršna raziskava
znotraj urbane sociologije že neposredno relevantna za
planiranje. To pa je teza, ki jo ni moč zagovarjati in s
strani urbanističnih planerjev stalno vzbuja dvome o
»uporabnosti« socioloških rezultatov. Simptomatično je
tudi, da sam proces planiranja pri Relenbergu ne na-
stopa samostojno kot predmet sociološkega raziskova-
nja.
Na drugi in tretji stopnji procesa planiranja (glej
shemo) naj bi sociologi sodelovali pri izdelavi prognoz
in modelov. Razlika med drugo in tretjo stopnjo je
predvsem v obsegu konkretizacije planske situacije.
Sociologija naj bi imela glavno nalogo pri procesu mo-
deliranja, ki naj bi rezultiral v izdelavo »pragmatičnih
modelov« za realizacijo določenih planskih ciljev. V
tem vidi Relenberg tudi največjo stopnjo uporabnosti in
koristnosti urbane sociologije, saj v modele vnese tudi
elemente »družbene situacije«, ki jo običajno fizično
modeliranje pušča ob strani.
Relenberg se zatem loti logično-teoretske konstrukcije
modela in možnosti modeliranja v sociologiji. Izhajajoč
iz neopozivistične teoretske perspektive razume mode-
liranje kot nevtralen tehnični postopek, ki ne podleže
vrednotenju in je načeloma možen tudi v družbenih
znanostih, le da je predmet modeliranja bolj Komplek-
sen.
Izdelava modelov v sociologiji mora nujno reducirati to
kompleksnost, saj čim večja je, tem bolj se model
oddaljuje od možnosti realizacije in dobiva utopični
značaj. Zato se Relenberg zavzema za izdelavo parcial-
nih modelov za reševanje posameznih problemov.
Izhaja iz Popperjeve opredelitve socialnih znanosti kot
»Stückwerk« tehnologije, ki postopno rešuje parcialne
probleme, pri čemer skrbno preverja učinke reševanja,
in se izogiba obsežnih reform, katerih učinkov ni moč
preverjati.10
Zato zagovarja uporabo »pragmatičnih modelov« v ur-
banističnem planiranju: »Model ni »odslikava« dejan-
skosti v kakršni koli že abstraktni formi, marveč je
»vzor« (predstava) za določeno planiranje, oblikovanje,
torej delovanje. Pragmatičnost pomeni tudi »praktika-
bilnost«, torej uporabnost za planirajočo in urejajočo
politično prakso.«"
V nadaljevanju predstavi sestavine modela in postopek
modeliranja, ki ga zaključuje modelna izjava (Model-
laussage). Sestavine modela so: predmet modeliranja,
spoznavni (vhodni) podatki, ciljni podatki in modelna
izjava. Slednjo dosežemo s kombinacijo spoznavnih in
ciljnih podatkov z ozirom na predmet modeliranja.12
Modelna izjava je formulirana v obliki »če-če-potem«
stavkov (če = spoznavni podatki, če = ciljni podatki -
potem = modelna izjava). Modelna izjava ne govori o
tem, kaj mora praktik storiti, temveč samo o tem, kar
lahko stori.
Shmidt-Relenberg demonstrira uporabe modelov s
konstrukcijo »pragmatičnega modela za stanovanje« in
»pragmatičnega modela za stanovanjsko območje«.
Pri pragmatičnem modelu za stanovanje kot vhodne
podatke upošteva a) družinske razmere, b) tržne raz-
mere, c) urbanistične razmere. Vse te elemente obrav-
nava v zaporedju struktura (družine, trga itd.) - funk-
cije in podaja tipologijo funkcionalnih zahtev glede na
časopis za kritiko znanosti/69/70/7
različne strukturne značilnosti. Rezultat tega so štiri tipi
stanovanj glede na družinski ciklus in produktivno,
konsumptivno usmerjenost v sferi stanovanja.
»Pravo naravo« svojega modela izdaja Schmidt-Relen-
berg ob definiranju optimalnih stanovanjskih površin
glede na družbene sloje, ki jih opredeli s poklicno
dejavnostjo (vodilni položaji, vodstveni položaji, odvi-
sni delavci), izobrazbo in dohodkom. Optimalne stano-
vanjske potrebe za tričlansko družino znašajo pri do-
hodkih nad 2000 DM (1. 1967) okoli 100 m2, pri družini
srednjega sloja z dohodki od 1000 do 2000 DM 75 m2,
za nižji sloj (odvisni delavci) pa naj bi bila optimalna
velikost 65 m2.
Tako komplicirani in scientificirani pragmatični model
za stanovanje, dejansko pristane pri tem, da potrebe po
stanovanjski površini definira z ekonomsko močjo po-
sameznih slojev in s tem ponudi »znanstveno utemelji-
tev« razlik v stanovanjskem standardu.
Obenem pa tržne razlike tudi apologetsko zagovarja,
saj jih pripisuje različnim potrebam ekonomsko ra-
zlično močnih in vplivnih družbenih skupin. Ni seveda
tudi naključno, da Schmidt-Relnebergova opredelitev
optimalnih stanovanjskih površin za različne družbene
sloje ustreza tudi dejanski distribuciji povprečnih stano-
vanjskih površin med navedene tri kategorije prebival-
cev. Modeliranje se izteče v golo potrjevanje obstoje-
čega stanja. Upošteva zgolj tržne mehanizme distribu-
cije stanovanj in se v tem bistveno razlikuje od kon-
cepta planiranja kot mehanizma redistribucije tržnih
neenakosti. -
Schmidt-Relenebergova koncepcija urbane sociologije,
ki se v proces urbanističnega planiranja vključuje z
izdelavo modelov je seveda ekstremno uporabna in
uporabljiva v planiranju, kot nevtralnem tehničnem
reguliranjem prostorsko-družbenih procesov.
Vprašanje pa je, ali je takšno urbanistično planiranje,
navkljub ekstremni scientifikaciji, tudi sposobno ponu-
diti rešitve za zaostrujočo se urbano krizo in narašču-
jočo politizacijo urbane problematike v šestdesetih le-
tih. Opraviti imamo namreč s skrajno paradoksalno
situacijo: urbanistično planiranje in z njim »praktično
uporabna« urbana sociologija se umikata v scientifika-
cijo, v tehnologizacijo urbanih problemov z namenom,
da bi jih politično čimbolj »nevtralizirala«; po drugi
strani pa zaostrovanje urbane krize spodbija legitimnost
komaj uveljavljenega planiranja. V ospredje je začela
prihajati kritika urbanizma in urbanističnega planiranja.
Pomembno vlogo pri kritiki urbanizma in urbanistič-
nega planiranja so imeli urbani sociologi, posebej tisti,
ki so že šli skozi šolo »praktičnega sodelovanja« pri
urbanističnem planiranju.
2. Sociološka kritika
urbanističnega planiranja
in urbane politike
Zgodnje sociološke obravnave so kritiki izpostavile
predvsem naslednje momente urbanističnega planira-
nja:
1.	Urbanistično planiranje se omejuje zgolj na fizično
planiranje. Najbolj jasno in radikalno je to »po-
manjkljivost« urbanističnega planiranja izpostavil Her-
bert J. Gans: »(...) urbanistično planiranje se je ukvar-
jalo predvsem z zgradbami in s fizičnim okoljem, le
sekundarno pa z ljudmi, ki uporabljajo grajeno oko-
lje.«13
Na ta način je od celotne skupnosti v planiranje vklju-
čen le njen fizični del, t. j. prostor in grajené strukture, v
katerih živijo ljudje. Planer »skoraj popolnoma ignorira
ljudi, ki živijo v tej skupnosti in brez katerih ne bi bilo
zgradb in izrabe zemljišča. (...) Ne posveča pozornosti
socialnim strukturam, institucijam, kulturi in subkultu-
ram, socialno-ekonomskim razredom, starostnim skupi-
nam in političnim blokom, ki so tovarna družbe. Za
planerja so ljudje malo več kot artefakt.«14
Razloge za zanemarjanje družbene osnove urbanistič-
nega planiranja Gans išče v zgodovinskem razvoju fizič-
nega planiranja v ZDA. Ideja urbanističnega planiranja
se je razvila iz reformskega gibanja protestantskih re-
formatorjev srednjega razreda; ena od osnovnih pred-
postavk tega gibanja, ki jo je v celoti prevzelo planira-
nje, je bila, da izboljševanje fizičnih pogojev življenja
izboljšuje tudi socialno in moralno stanje ljudi. Niso pa
ta gibanja »imela želje po spremembi ekonomije, de-
jansko so se borila proti socialističnim gibanjem, ki so se
začela razvijati v slumih«. Idejo, da je s fizičnim planira-
njem mogoče regulirati družbene odnose, so od mora-
ličnih protestantskih filantropov v dvajsetem stoletju
prevzeli predstavniki »bussines class«. Urbanistično
planiranje se je pod njihovim vplivom omejevalo na
planiranje izrabe zemljišča po kriterijih, ki so bili »raz-
redno utemeljeni« (Gans) in so omogočili ločitev stano-
vanj srednjega od delavskega razreda ter uveljavili in-
terese »biznisa« v prostoru.
Gans je v tem, danes že znamenitem prispevku h kritiki
urbanističnega planiranja, lepo pokazal, da omejitev
urbanističnega planiranja zgolj na fizično planiranje ni
le »strokovna zabloda«, temveč ima svoje razredno-
socialno ozadje; za idejo zgolj fizičnega planiranja so se
toliko bolj neovirano uveljavili interesi vladajočega raz-
reda.
2.	Drugi element sociološke kritike se tesno navezuje
in izhaja iz kritike urbanističnega planiranja kot zgolj
fizičnega planiranja. Gre za kritiko arhitekturnega de-
terminizma. Maurice Broady je poleg Gansa najbolj
jasno formuliral ugovore proti arhitekturnemu determi-
nizmu: »Arhitekti so nagnjeni k dosti bolj temeljitemu
in prodornemu načinu teoretiziranja, ki ga lahko poi-
menujemo z ,arhitekturnim determinizmom': Najbolj
nevarno je, da je pogosteje implicitno prisoten v arhi-
tektovem razmišljanju, kot pa podan v eksplicitni
obliki.«15
Osnovna teza arhitekturnega determinizma je, da ima
»arhitekturni design neposreden in določujoč vpliv na
način človekovega življenja«.16
Očitno je, da gre pri arhitekturnem determinizmu za
radikalizacijo ideje, ki je sicer prisotna v vsej zgodovini
urbanizma. Ne gre samo za to, da »dobro stanovanje
naredi dobre delavce« in da »fizična in stanovanjska
higiena« ustvarjata tudi »moralno higieno«, temveč gre
dobesedno za idejo, da je z arhitekturnim oblikovanjem
prostora moč oblikovati tudi načine in kvaliteto (pri
arhitektih tako priljubljen pojem) družbenih odnosov.
Broady, ki je nagnjen k opisovanju svojih izkušenj,
navaja celo vrsto primerov, kjer se je izkazalo, da tako
ali drugače postavljeni stanovanjski bloki ne vplivajo na
način in stopnjo družbenega povezovanja; načine in
stopnjo družbenega povezovanja pa je moč pojasniti z
»družbenimi«, ne pa »s prostorskimi« dejstvi. Za znači-
len primer arhitekturnega determinizma Broady navaja
koncept soseske, ki se je po njegovem izrodila prav
zato, ker se je pričakovalo, da bo že samo arhitekturno
oblikovanje zagotovilo tista pričakovanja, ki so jih pola-
gali v idejo soseske kot družbene enote prebivanja.
Podobno kot Broady tudi Gans meni, da obstajajo
»jasni dokazi, da fizično planiranje ne igra tako po-
membne vloge v življenju ljudi, kot mislijo planerji.
Čeprav ljudje stanujejo, delajo in se igrajo v zgradbah,
pa njihovega obnašanja ne določajo zgradbe, temveč
ekonomski, kulturni in družbeni odnosi znotraj njih.«'7
3.	Urbanistično planiranje, ki se razume predvsem kot
fizično planiranje, sicer ne stopa eksplicitno v službo
določenih interesov, vendar pa še zdaleč ni nevtralno v
odnosu do preferenc in interesov posameznih družbenih
razredov: »Čeprav se je urbanistično planiranje načelno
ukvarjalo z izboljševanjem fizičnega okolja pa je ven-
darle bilo, čeprav posredno, planiranje za določene
ljudi. Ti ljudje so bili planerji sami, njihovi politični
podporniki in nasploh višji srednji razred.« S tem se za
navidezno nevtralnostjo fizičnega planiranja dejansko
uveljavljajo interesi vladajočih družbenih razredov.
Gans navaja urbano prenovo za primer takšnega plani-
ranja: planerji so »čiščenje« slumov opravičevali s tem,
da so srednji razred znova pripeljali v mesto.
4.	Urbanistično planiranje s tem, ko planira za interese
določenih družbenih razredov, dejansko zapostavlja in-
terese in potrebe drugih družbenih skupin. Kritika ur-'
banističnega planiranja, namreč da ne upošteva inte-
resov in potreb prebivalstva, je izpostavila dva po-
membna poudarka:
-	najprej gre za to, da neupoštevanje interesov in
potreb določenih družbenih skupin pomeni dejaven
izraz njihove socialne in s tem tudi prostorske diskrimi-
nacije; H
-	pomemben poudarek je izpostavil tudi psihoanalitik
Alexander Mitscherlich: funkcionalistični urbanizem ne
diskriminira določenih družbenih skupin samo v so-
cialno-razrednem pomenu. S strogo funkcionalno-pro-
storsko členitvijo ignorira tudi biološke, psihološke in
družbene potrebe ljudi. Pravi, da je sicer človek »never-
jetno prilagodljiv«: »Toda besedo ,neverjetno' je treba
jemati z rezervo, saj ne vemo natančno, kje ležijo meje
med samorazdiralskim, samopohabljajočim in zdravim
prilagajanjem«.14
Mitscherlich zastavi kritiko urbanizma z antropološko-
psihoanalitskih izhodišč, pri čemer lepo izpostavi repre-
sivno naravo arhitekturnega oblikovanja, težave pa na-
stopijo tedaj, ko je potrebno utemeljiti »prave« člove-
ške potrebe.
5.	Zahteva po par^cipaciji prebivalcev v urbanističnem
planiranju je logična posledica kritike urbanističnega
planiranja. Lista sociologov, ki so se zavzemali za parti-
cipacijo pri urbanističnem planiranju, bi bila predolga in
skorajda ni sociologa, ki ne bi utemeljeval te zahteve.
Naj navedemo le Gansa, ki meni, da ni zadosti, da
planiramo ZA ljudi, marveč je treba planirati Z
ljudmi/" Ravno zahteva po participaciji predstavlja po-
memben nastavek za vključevanje sociologije v urbani-
stično planiranje.
6. Naslednji pomemben vidik sociološke kritike urba-
nističnega planiranja se nanaša na arhitekte, torej na
tisto profesionalno skupino, ki skoraj v celoti sestavlja
»stroko« urbanističnega planiranja. Predvsem kritizi-
rajo pozicijo arhitekta-planerja kot »kot kreatorja, ki
najbolje ve kaj ljudje hočejo.« Mitscherlich kritizira Le
Corbusierja in njegovo izjavo, da je arhitekt tisti, ki
razpolaga z najpopolnejšim znanjem o človeku. Kot
psihoanalitik se Mitscherlich čudi takšni samozavestni
izjavi in pripominja, da »mi vsi skupaj nimamo takšega
znanja«.-1
Gans podobno kot Mitscherlich kritizira predstavo arhi-
tekta-kreatorja: »kot profesionalec misli, da ve, kaj je
najboljše za skupnost in ljudi (...) vendar planerji
dejansko niso eksperti; njihove presoje niso utemeljene
na ekspertnem znanju ali na kakršnikoli vrsti empiričnih
analiz... saj njihovi standardi ne temeljijo na ekspert-
nih znanjih ali empiričnih analizah.«22
Mitscherlich arhitektom očita tudi »gospostvena stali-
šča« in služnostni odnos do »naročnikov gospodarjev«:
(arhiekti) dosti bolje od slednjih vedo, kaj ti hočejo.«23
Urbani sociologi pa niso ostali samo pri kritiki planira-
nja: menili so, da je moč odpraviti njegove pomanjklji-
vosti s tem, d ga utemeljimo na sociološki teoriji mesta
in planiranja in s tem tudi odpravimo njegovo omejitev
na zgolj »fizično« planiranje. V primerjavi s koncepcijo
sociologije kot pomožne znanosti urbanističnega plani-
ranja, ki izhajajo iz kritike urbanizma, ne pristajajo več
na »planiranje, takšno kot je,« temveč terjajo njegovo
spremembo.
Sociološke teorije urbanističnega planiranja so se ra-
zvile v treh, deloma komplementarnih, deloma pa tudi
nasprotujočih si smereh, ki jih bomo v nadaljevanju
tudi predstavili.
3. Urbanistično planiranje
kot v cilj usmerjeno
socialno planiranje
Maurice Broady v Angliji in Herbert J. Gans v ZDA sta
bila glavna utemeljitelja urbanističnega planiranja kot
socialnega planiranja. Gans izhaja iz kritike fizičnega
planiranja in terja, da mora le-to vsebovati tudi socialne
cilje, da mora biti planiranje družbenega okolja (socia-
lenvironment planning).24
Da bi to dosegli, pa je potrebno fizično okolje načrto-
vati po željah ljudi. Gans navaja dva razloga, zakaj
mora urbanistično planiranje upoštevati želje in potrebe
ljudi. Prvi razlog je čisto praktične narave: zelo težko je
spreminjati ljudi, če sami ne želijo, da bi bili spreme-
njeni. Gans tedaj kritizira tisto načelo modernega urba-
nizma, ki zahteva tudi »novega človeka«, da bo sposo-
ben uporabljati novo okolje. Drugi razlog pa je filozof-
ski; raje bi zapisali »moralistične narave«. Gans meni,
da planer nima pravice spreminjati obnašanja ljudi z
namenom, da bi sprejeli njegovo vizijo skupnosti. Ne
verjame, da je kultura višjega srednjega razreda, ki mu
pripadajo planerji in ki jo »projecirajo« v svoje kon-
cepte tudi dejansko zaželeni življenjski stil drugih raz-
redov. »Cilji in vrednote,« to dodaja Gans »se ne
razvijajo v vakuumu: so v funkciji eksistencialne situa-
cije ljudi, tesno povezani z njihovim razrednim položa-
jem, še posebej z izobrazbenim nivojem in dohod-
kom.« 2:1
Gans v nadaljevanju navaja le eno omejitev pri upošte-
vanju želja in potreb prebivalcev; kadar planer dokaže,
da sta že obstoječi obrazec obnašanja in lokalna uredi-
tev nevarna za druge ljudi, tedaj ima pravico, da ne
upošteva želja, ki izhajajo iz takšnih načinov obnašanja.
Toda to-mora biti, kot poudarja Gans, izjemna. V tej
Gansovi argumentaciji, čeprav razumljivi, obstaja vsaj
ena šibka točka: kdo je namreč tisti, ki določi, in na
osnovi kakšnih kriterijev, kdaj je kakšno obnašanje
nevarno za ljudi. Obstaja seveda vrsta primerov, kjer
kriteriji niso sporni (recimo: prometna varnost, var-
nostni normativi gradnje itd.), se več pa je takšnih, kjer
so kriteriji kulturno definirani; prisotnost »subkulturnih
načinov obnašanja«, je v večinski kulturi praviloma
(čeprav ne vedno), zaznana kot element »nevarnosti«,
ki ruši obstoječi red, norme itd. Ta ugovor je še kako
pomemben, saj izza cele vrste urbanističnih posegov
(tudi pri nas) lahko razberemo, da so usmerjeni k
osamitvi, in/ali eliminaciji posameznih subkulturnih
skupin iz določenih mestnih predelov.
Drugi problem, ki obstaja pri Gansovem konceptu pla-
niranja za in z ljudmi, pa je, da so »ljudje različni in
imajo tudi različne želje in zahteve; in vsaj kar zadeva
urbanistično planiranje »ne obstaja nikakršnega skup-
nega interesa,« kajti »mesto je heterogeno in odnosi
med ljudmi so kompetitivni.«26
H klientu in k uporabniku usmerjeno planiranje prav
tako ni uspešno, saj predpostavlja izrazito homogeno
populacijo. Gansov odgovor je naslednji: planer se
mora odločiti »za katere ljudi bo planiral«, skratka »na
katero stran se bo postavil« in katere interese bo upo-
števal. Gans terja od planerjev »politično odločitev« in
s tem demistificira navidezno »tehnično nevtralnost« in
objektivnost urbanističnega planiranja, saj ne obstajajo
»nikakršni tehnični kriteriji, ki bi služili kot vodilo pri
takšnem opredeljevanju«.-7
časopis za kritiko znanosti/69/70/8
Urbanistično planiranje opredeljuje Gans kot proces
alokacij omejenih resursov (dobrin) med različne in
tekmujoče razrede (skupine v mestu, glede na cilje, ki
jih želimo doseči.28
Iz te opredelitve Gans izvaja tri zahteve, ki bi jih moralo
zadovoljevati urbanistično planiranje:
a)	mora biti usmerjeno v realizacijo določenih, jasno
postavljenih ciljev;
b)	mora biti usmerjeno v reševanje določenih socialnih
problemov in
c)	mora opravljati kompenzacijsko funkcijo pri razdeli-
tvi resursov med družbene razrede.
a)	Ključni elementi malo preje navedene opredelitve
urbanističnega planiranja so: opredelitev ciljev, izde-
lava programov za njihovo uresničitev, posledice pred-
vsem glede na stroške in prioriteta uresničevanja ciljev.
Planer naj ne bi opredeljeval ciljev, to opravilo pripada
izvoljenim predstavnikom (lokalne) skupnosti. Urbanist
naj bi bil na tej stopnji neke vrste tehnični pomočnik, ki
bi predstavnikom pomagal, pri jasni artikulaciji ciljev.
Vendar pa se tudi tu Gans znajde pred dilemo: kaj če
izvoljeni predstavnik dejansko ne zastopa večinskih in-
teresov in se torej cilji lokalne skupnosti ne ujemajo z
interesi tistih, ki odločajo. Tedaj, pravi Gans ima urba-
nist kot državljan in kot strokovnjak pravico, da se z
vsemi sredstvi bori za cilje in programe, ki po njegovem
mnenju ustrezajo določeni lokalni skupnosti.2''
Gans niha med dvema skrajnima opredelitvama vloge
urbanistov pri definiranju ciljev planiranja: med urbani-
stom kot zgolj tehničnim ekspertom in urbanistom, ki
zastopa in opredeljuje cilje planiranja v skladu z interesi
tistih družbenih razredov, ki tega niso sposobni sami
storiti in tudi nimajo politične moči, da bi te cilje tudi
uveljavili.
b)	Urbanistično planiranje mora postati tudi socialno
planiranje, torej mora biti usmerjeno v realizacijo dolo-
čenih »ne-ekonomskih« in »ne-fizičnih« programov.30
Gans reaktualizira idejo socialnega programa v urbani-
zmu.
S »socialnim programom« naj bi predvsem izboljšali
družbeni položaj zapostavljenih skupin v mestu, s tem,
da bi ustrezno njihovemu položaju v mestu, tudi razme-
stili različne socialne institucije (bolnišnice, šole, skrb-
stvene institucije, infrastrukturo, socialna stanovanja)
in delovna mesta. Gans že zagovarja idejo družbenega
planiranja kot programa za izboljševanje položaja de-
priviligiranih družbenih skupin v (urbani) družbi, pri
čemer je zgolj fizično planiranje le ena dimenzija takš-
nega programa.
c)	Ideja družbenega (societalnega) planiranja izhaja iz
ugotovitve, da ekonomsko-tržni mehanizmi neenako-
merno in nepravično razdeljujejo dobrine, usluge, in
družbene položaje med posamezne razrede. Ta neena-
komerna in nepravična razdelitev se predvsem izraža v
prostorski razmestitvi in kvaliteti komunalnih uslug,
stanovanj, socialnih dejavnosti v prostoru, ki rezultira v
socialno in prostorsko segregacijo. Planiranje naj bi
opravljalo kompenzacijsko funkcijo, z redistribucijo
omejenih resursov in dobrin po netržnih zakonitostih
med depriviligirano prebivalstvo. Mora opravljati vlogo
družbenega korektiva pri nepravični delitvi.
In kakšna je vloga urbane sociologije pri takšnem plani-
ranju?
Vsekakor ni več reducirana na vlogo pomožne znanosti,
se pravi zbiranja in obdelovanja »socialnih podatkov«
za golo fizično planiranje, temveč prevzema centralno
vlogo pri definiranju socialnega programa, ki je temelj
družbenega planiranja. Vloga sociologov (predvsem ur-
banih, toda ne samo njih) je dvojna:
1.	Izdelava obsežnih analiz, ki imajo za namen definirati
cilje planiranja. Takšne raziskave naj bi pokazale kako
ljudje živijo, kaj želijo in kakšne probleme, ki zahtevajo
rešitev imajo.31
2.	Na drugi stopnji pa se sociologija vključuje v sam
proces planiranja s tem, da po metodološki in vsebinski
plati oblikuje socialne programe za planerski proces.32
Sociologija bi morala ponuditi odgovore na naslednja
vprašanja:
a)	koliko? - obseg oziroma kvantiteta resursov, ki so
potrebni v procesu planiranja.
b)	česa? - kakšnih programov?
c)	za koga? - za katere uporabnike?
d)	za kaj? - za kakšne cilje?
e)	za koliko? - za kakšne ekonomske in socialne stro-
ške?
f)	pod kakšnimi pogoji so programi uresničljivi, še
posebej z ozirom na posledice za ljudi, za katere se
planira?33
Glede na spremenjeno vsebino planiranja (poudarek na
socialnem planiranju, fizično oz. »klasično« urbani-
stično planiranje je le ena dimenzija družbenega socie-
talnega planiranja) se seveda tudi spreminja vloga ur-
bane sociologije v samem procesu planiranja: planer oz.
urbanist naj bi imel temeljito sociološko izobrazbo,
predvsem s področja poznavanja družbeno-prostorskih
procesov (vsak družbeni plan se konkretizira v pro-
storu) ter metodologije raziskovanja in planiranja. So-
ciologija (predvsem urbana, pa vendar ne zgolj urbana)
nekako prevzema tisto vlogo, ki jo je v tradicionalnem
urbanističnem planiranju imela arhitektura in delno
geografija.
Herbert J. Gans je bistveno prispeval k redefiniciji
urbanističnega planiranja, ki naj bi bilo le moment
družbenega planiranja z naslednjimi novimi poudarki:
-	advokatsko - se pravi, da mora zastopati interese
podpriviligiranih družbenih skupin;
-	celovito - ne sme biti omejeno le na izboljševanje
fizičnih pogojev življenja;
- kompenzacijsko - mora prispevati k redistribuciji
neenakosti, ki jih povzroča svobodno delovanje tržnega
mehanizma.
Gans je dejansko utemeljil teoretsko-ideološki koncept
socialnega planiranja v »družbah blagostanja«. Toda
rezultati tega planiranja so bili, vsaj kar zadeva spe-
cialno-urbano problematiko zapostavljenih družbenih
skupin, zelo revni in so se reducirali na klasične oblike
»socialne pomoči«, ali pa so bili socialni programi celo
»izigrani« v korist kapitalskih interesov (urbana pre-
nova v ZDA, gradnja socialnih stanovanj v ZRN itd.).
Z znamenito »fiskalno krizo države« pa je sam koncept
zašel v krizo in obenem postal tudi predmet ostre kritike
»nove urbane sociologije«.
Nerazrešene probleme protislovja urbanističnega plani-
ranja kot momenta socialnega planiranja34 bomo razgr-
nili po prikazu preostalih dveh pristopov.
Opombe:
1 Na tem mestu se ne moremo spuščati v podrobnejšo analizo
krize mesta. Prikaz in analize »kriznih mehanizmov« je najti v:
Zdravko Mlinar, Urbanizem, urbanizacija in sociologija, FSPN
1978, pogl.: Mesto in urbanizacija v sodobnosti;
Hartmunt Häussermann, Walter Siebel, Krise der Stadt-Krise
der Stadt, Leviathan, 4/1978;
James O'Connor, The Fiscal Crisis of the State, St. Martin's
Press, New York 1973.
-	Manuel Castells, Luttes urbaines, Maspero 1975, 7.
-1 Naj iz zakladnice tovrstne literature navedemo vsaj dve deli,
ki sta vzbudili veliko odmevov med urbanisti: Jane Jacobs, The
Death and Life of Great American Cities, Random House Inc.,
New York 1961; Alexander Mitscherlich, Die Unwirtlichkeit
unserer Städte, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1965.
I	Prim.: Zdravko Mlinar, On the Use of Urban Research
Results; Paper prepared for »European Meeting on Applied
_Urban Research: Urban and Regional Research and Policies in
j the Eighties«, Essen oktober 1981, 13.
s Norbert Schmidt-Relenberg, Soziologie und Stadtebau, Krä-
mer Verlag, Stuttgart/Bern 1968, 97.
'' Heide Berndt, Das Gesellschaftsbild bei Stadtplanern, Krä-
mer Verlag, Stuttgart/Bern 1986, 73.
Prim: Klaus Brake, Ulla Gerlach, Die Umsetzung stadsozio-
logischer Erkenntnisse in der Bau- und Stadplanung - Ein
Literaturbericht zum Selbstversändnis von Soziologen. V:
Herman Körte, Soziologie der Stadt, Juventa Verlag, München
1972, 181.
s Norbert Schmidt-Relenberg, ibidem, 75
'' Ibidem, 72-3.
1,1 Ibidem, 124.
II	Ibidem, 122.
12 Ibidem, 125.
11 Herbert J. Gans, Planning for People, not Buildings. V: The
City. Problems of Planning, (Ed. Murray Stewart), Penguin
Books, 1977, 363.
1 ; Ibidem, 323-364.
14 Maurice Broady, Planning for People (Social Theory and
Architectural Design), The Bedford Square Press, London
1975, 13.
Ibidem, 14
17 Herbert J. Gans, ibidem, 370.
Is Hans-Paul Bahrdt, Humaner Städtebau, Nymphenburger
Verlags-handlung, München 1972, 192-193.
Alexander Mitscherlich, Thesen zur Stadt der Zukunft, Su-
hrkamp, Frankfurt na Maini 1971, 69.
20	Herbert J. Gans, ibidem, 375.
21	Alexander Mitscherlich, ibidem, 34.
2: Herbert J. Gans, ibidem, 369.
1 Alexander Mitscherlich, THidem, 21.
:4 Herbert J. Gans, Planning for People, Not Buildings. V: The
City, ibidem, 375.
-	Ibidem, 376-378.
2(1 Ibidem, 281.
27	Ibidem, 381.
28	Herbert J. Gans, People and Plans, (The Goal Oriented
Approach to Planning, 1958) Penguin Books, 1972, 98.
Ibidem, 99.
30	Ibidem, 105.
31	Herbert J. Gans, Planning for People, not Buildings, 373.
32	Takšni socialni programi so recimo: izboljševanje stanovanj-
skega položaja depriviligiranih družbenih skupin, iazmestitev
delovnih mest v urbanih okoljih, alokacije socialnih in skrb-
stvenih institucij itd.
33	Herbert J. Gans, People and Plans (Memorandum on Social
Planning), 105-106.
34	Iz teksta »memorandum on Social Planning« lahko skle-
pamo, da je Gans uporabljal pojem »societalno planiranje«
previdno in pogojno, saj se je moral braniti pred očitki »totali-
tarizma«. Zato je raje uporabljal pojem »socialno planiranje«,
ki se nanaša na »socialno problematiko« v ožjem pomenu,
torej na »neekonomske« in »ne-fizične« cilje in programe.
Prim.: Ibidem, 104.
UDK: 316.43:711.4
urbana sociologija, urbanistično planiranje, kritika urbanizma,
ideologija
Pavel Gantarc Urbana sociologija kot pomožna znanost ali kot
kritika urbanističnega planiranja
Avtor se ukvarja s problemi uporabnosti in prenosa rezultatov
socioloških raziskovanj v proces urbanističnega planiranja.
Zahteve po vključevanju sociologije v urbanistično planiranje
izhajajo iz dveh različnih, celo nasprotnih, izhodišč: iz procesa
scientifikacije urbanističnega planiranja, in iz sociološke kri-
tike urbanizma.
Prvi pristop vidi vlogo urbane sociologije predvsem v poveče-
vanju znanstvene validnosti planiranja. »Nepristranska« in
vrednostno nevtralna analiza urbanega družbenega sistema naj
bi omogočila globlji vpogled v njegovo funkcioniranje in s tem
povečala validnost znanstvenih spoznanj in racionalnost plani-
ranja. Vendar pa ta pristop, kot dokazuje avtor, reducira vlogo
sociologije na pomožno znanost. Takšna sociologija nima svo-
jega »znanstvenega predmeta« raziskovanja, prav nasprotno,
raziskovanje določajo »pragmatični interesi« urbanistov.
Drugi pristop pa utemeljuje zahteve po vključevanju urbanega
družbenega raziskovanja s sociološko kritiko urbanizma. Upo-
raba sociologije naj bi ponovno reaktualizirala »socialno-re-
formistične« vsebine v urbanističnem planiranju in tako obo-
gatila »golo« prostorsko ali fizično planiranje z »družbenimi
dimenzijami«. V nasprotju s pristopom, slednji poudarja nujno
konfliktno naravo urbanističnega planiranja.
časopis za kritiko znanosti/69/70/9
stanovanjski reprodukciji
Srna Mandič
Solidarnost -
pomenska struktura
in koncept
solidarnosti
Ker je princip solidarnosti samo eden izmed tipov regu-
lacije stanovanjske reprodukcije in ker, tako kot ga
koncipiramo, bistveno prežema vsa vprašanja socialnih
učinkov stanovanjske reprodukcije, je njegova obrav-
nava možna le ob predpostavki določenega predrazu-
mevanja celovitega delovanja procesa stanovanjske re-
produkcije in njegovih posameznih delov. Temu smo
namenili prvi dve poglavji raziskovalne naloge.
V	tem delu bomo skušali oblikovati pojmovno teoretski
model solidarnosti v stanovanjski reprodukciji. Ker pa
obstajajo določene dileme in večje razlike v rabi in
opredeljevanju pomenske strukture pojma solidarnosti
- in prav na področju stanovanjske reprodukcije je ta
pomen podvržen drastični vsebinski redukciji - bomo
začeli z obravnavo pomenske strukture in eksplikacije
izbranega koncepta solidarnosti ter na osnovi tega po-
dali tudi model.
Ob koncu naloge bomo izpostavili aktualno problema-
tiko solidarnosti v stanovanjski reprodukciji, ki bi jo
bilo potrebno empirično nadalje raziskovati.
Normativna določila opredeljujejo solidarnost kot
enega temeljnih regulativnih principov slovenske in ju-
goslovanske družbe, kot princip, skozi delovanje kate-
rega se uresničujejo trajni interesi delavskega razreda.
Kljub vsej pomembnosti in širini področja, je to vpraša-
nje v teoriji in sociološkem raziskovanju relativno nera-
zvito.
V	meščanskih koncepcijah je solidarnost že dokaj dolgo
med osrednjimi raziskovalnimi temami, posebej rele-
vantna pa je postala v polovici prejšnjega stoletja: v
obdobju zaostrujočega se razrednega boja je princip
solidarnosti, utemeljen ne več v religiji oz. morali, am-
pak znanstveno, kot integrativni princip družbe pred-
stavljal ustrezni teoretski korelat, znanstveni prispevek
k naporom po stabilizaciji meščanske družbe in prikri-
vanju njenih notranjih protislovij. To je najočitneje
prihajalo do izraza v teorijah solidarizma (L. Diguit, L.
Burgeois), teorijah pomirljive filantropije. Tema soli-
darnosti je bila obravnavana v delih številnih klasikov
meščanske sociologije (H. Spencer, E. Dürkheim, M.
Weber med drugimi).
V	vsakdanjem življenju in njegovem govoru je pojem
solidarnosti običajno zožen le na nekatere segmente, v
katerih je poudarjena bodisi zakoreninjena tradicio-
nalna vsebina (od solidarnosti kot filantropskega dobro-
delništva oz. nekakšne sodobne sekularizirane verzije
karitasa do solidarnosti kot področja tradicionalne so-
cialne politike - pomoči socialno ogroženim skupinam,
ki njihovo ostajanje v tem položaju le lajša) bodisi se
asociira na način zbiranja in delitve financ in dobrin ob
različnih izjemnih okoliščinah (naravne katastrofe za
primer); v dnevnopolitičnem besednjaku je solidarnost
ponavadi kar sinonim za način (oz. smer) prelivanja
sredstev na področju t.i. družbenih dejavnosti.
Velikokrat se solidarnost pojavlja v zvezi z mobilizacijo
ljudi k sodelovanju, pomoči, neplačanemu delu itd.,
predstavljena pa je kot nekak moralni imperativ, kate-
rega spoznanje in sprejetje je odvisno od osveščenosti
posameznika.
Poleg tega se pojem solidarnosti, kot smo že omenili,
javlja v zvezi z ožje ali širše pojmovno socialno politiko
oz. zagotavljanjem ustreznega življenjskega standarda,
s sfero družbenih dejavnosti.
Teorija izzivu razvijajoče se prakse na tem področju ni
odgovarjala. Tako je praksa veliko bolj raznolika in
razčlenjena, kot katerakoli pojmovna opredelitev soli-
darnosti. Javlja se problem take definicije oz. uveljavi-
tve koncepta solidarnosti kot ustrezne osnove razisko-
vanju, ki bi lahko zapopadlo in refklektiralo tisto prakso
solidarnosti, ki jo narekuje specifična narava naše
družbe in še posebej aktualne razvojne spremembe:
proces podružbljanja t. i. družbenih dejavnosti, njihovo
regulacijo s svobodno menjavo dela. Gre za probleme
in protislovja, ki jih poraja proces odmiranja države kot
reprezentanta celote, občih interesov na tem področju,
procesa, v katerem se namesto državne prisile in centra-
liziranega odločanja odpira področje izražanja plurali-
zma avtentičnih interesov, ki naj se usklajujejo z vidika
interesov celote in njenega gibanja h globalnim razvoj-
nim ciljem.
Eden centralnih problemov je seveda premagovanje
prevlade partikularnega nad interesi celote, kar nikakor
ni že avtomatično zagotovljeno v smislu nekakega sa-
motoka. Usklajevanje interesov z vidika celote je pro-
jekt, ki se vedno na novo, ali pa tudi ne, udejanja in
potrjuje ob sprejemanju konkretnih odločitev, kar
predstavlja konkretno realno vsebino procesa konsoli-
dacije družbe, pri čemer so t. i. družbene dejavnosti
samo ena, sicer specifična sfera. Prav to pa nalaga
potrebe po takem konceptu solidarnosti, ki bo zato, da
ta proces lahko zapopade, dinamične narave in ki bo
vseboval ustrezno notranjo diferenciacijo pojma soli-
darnosti, natančnejše pojmovne opredelitve, da bo za-
popadel ta proces v vsej svoji kompleksnosti in ki bo
torej reafirmiral sicer dokaj izrinjeno dimenzijo pomen-
ske strukture pojma solidarnosti - solidarnost kot inte-
grativni princip družbe.
Omenjena razmišljanja so predstavljala izhodišče kon-
cepta solidarnosti, ki je bil razvit v raziskovalnem pro-
jektu1 na Inštitutu za sociologijo, na katerega se bomo
tudi mi oprli. Zato ga bomo na kratko povzeli. Pripomi-
njamo, da je bil ta koncept implicitno prisoten že v sami
razdelavi koncepta stanovanjske reprodukcije.
Koncept tematizira solidarnost v njeni specifični druž-
beni, ekonomski in politični vsebini, ki ji ga daje kon-
tekst povojnega družbenega razvoja v Jugoslaviji in jo
koncipira dinamično kot proces konsolidacije ljudi in
skupin v družbenem gibanju k normativno določenim
družbenim ciljem.
Poleg solidarnosti na nivoju primarnih in sekundarnih
grup (konsolidacija grup(e) na osnovi občutka skupne
ogroženosti ali zaradi doseganja določenih ciljev na
osnovi skupnega interesa), koncept izpostavlja Še dva
druga specifična nivoja solidarnosti: sistemsko-regulali-
ven in razvojno-dinamičen nivo. Njuno »specifiko« na-
rekuje to, da je utemeljena v razredni interesni solidar-
nosti delavskega razreda na oblasti, ki izhaja iz skupne
razredne lastnine proizvajalnih sredstev in ki implicira
vzajemno ekonomsko in družbeno odgovornost med
posameznimi subjekti združenega dela.
»Ravno zato so delavci v naših razmerah med seboj
neposredno odvisni glede uresničevanja enakih pravic v
združenem delu na podlagi skupne razredne lastnine
družbenega kapitala... Zato lahko delavci racionalno
upravljajo dohodek samo skupaj in na podlagi vzaje-
mne ekonomske in družbene odgovornosti.«2
»Solidarnost torej ne bi smeli razlagati samo kot pojem
socialne politike, temveč tudi kot bistveno značilnost
ekonomskih odnosov na družbeni lastnini proizvajalnih
sredstev«: (3)
Seveda pa v procesu odmiranja države, ki je svojo
legitimiteto opirala na monoliten, ideološko hipostazi-
ran zgodovinski interes delavskega razreda in vseh de-
lovnih ljudi, to monolitnost, ki je subsumirala vse posa-
mične in posebne interese, izpodriva interesni plurali-
zem, ki naj skozi svobodno menjavo dela ter dogovarja-
nje in sporazumevanje o zadovoljevanju temeljnih po-
treb in interesov ter ob delovanju vodilne subjektivne
sile obvladuje proces celotne družbene reprodukcije in
njenega gibanja k normativno zastavljenim ciljem, ki so
opredeljeni v Ustavi SR Slovenije tako:
»Družbenoekonomski in politični sistem in drugi
odnosi, ki so določeni z ustavo, so usmerjeni v razširja-
nje pogojev za nadaljnji razvoj socialistične družbe, za
premagovanje nasprotij v njej ter za tak družbeni na-
predek, ki bo na podlagi vsestranske razvitosti proizva-
jalnih sil, visoke produktivnosti dela, obilja proizvodov
in vsestranskega razvoja človeka kot svobodne osebno-
sti omogočil razvoj takšnih družbenih odnosov, v kate-
rih se bo uresničevalo načelo komunizma »vsak po
svojih sposobnostih - vsakemu po njegovih potrebah«.
Omenjena dva nivoja sta po konceptu naslednja:
1.	razvojno dinamičen nivo oz. funkcija solidarnosti
Solidarnost kot proces konsolidacije ljudi in skupin v
družbenem gibanju k normativno določenim družbenim
ciljem ali konkretneje obvladovanje celotne družbene
reprodukcije po imanentni meri združenega dela; v tem
smislu gre torej za »direktivno prihodnost« kot konsti-
tutivno izhodišče.
2.	solidarnost na sistemsko regulativni ravni:
Gre za obliko sistemsko-institucionalizirane oblike re-
distribucije dohodka, ki naj korigira družbeno nespre-
jemljive učinke blagovne proizvodnje in trga ter na
določenih vitalnih področjih družbene reprodukcije za-
gotovi delitev po potrebah (zdravstvo, šolstvo, otroško
varstvo, v določenih okvirih stanovanjsko gospodarstvo
itd., ter na področju tradicionalne socialne politike kot
skrb za tiste, ki se ne morejo sami (ustrezno) preživljati
na osnovi lastnega dela).
Ob predpostavki, »da socialistična družba mora uskla-
jevati različne interese delavskega razreda tako, da
ohranja celoto, stimulira produkcijo in delo in v tem
procesu zmanjšuje socialne razlike«4, kakšna je torej
vloga t. i. sistemsko-regulativne ravni solidarnosti?
Ustava SR Slovenije (1974) to funkcijo opredeljuje
tako:
»Ti smotri se uresničujejo z nenehnim izboljševanjem
življenjskih razmer in delovnih pogojev s tem, da se na
temeljih vzajemnosti in solidarnosti premagujejo ra-
zlike, ki izvirajo iz materialne nerazvitosti in drugih
neenakih možnosti za življenje in delo ter onemogočajo
časopis za kritiko znanosti/69/70/10
in odpravljajo razlike, ki ne izvirajo iz uporabe načela
delitve po delu.
Solidarnost na sistemsko-regulativni ravni je norma-
tivno določena kot mehanizem, ki naj:
-	zagotovi čimbolj izenačene delovne in življenjske
pogoje na strateško pomembnih področjih družbenega
življenja,
-	izenačuje startne možnosti za vse,
-	zmanjšuje zgodovinsko nastale socialne razlike ter
razlike, ki ne izvirajo iz uporabe načela delitve po delu,
-	zagotovi določen minimum socialno ogroženih skupi-
nam.
Pojmovno-
teoretični model
solidarnosti
y stanovanjski
reprodukciji
Tudi solidarnost na stanovanjskem področju je poj-
movno podvržena isti redukciji, kot pojem solidarnosti
kot tak: na tisti njen del, ki je namenjen zagotavljanju
pomoči socialno ogroženim skupinam oz. še natančneje:
na en sam del celotnega procesa stanovanjske repro-
dukcije - pomoč opredeljenim socialno ogroženim sku-
pinam v obliki dodeljevanja družbenih solidarnostnih
stanovanj in subvencioniranja stanarin.
Da je taka pojmovna redukcija ne le nezadostna in se z
njo ne moremo zadovoljiti, temveč, da je na določen
način tudi zavajajoča - zamegljuje bistvena protislovja
na tem področju, je opozoril že S. Šuvar:
»Stanovi za radnike več se podižu prikupljanjem neke
vrste milostinje, kao da baš radnici ne stvaraju druš-
tvena materialna bogastva koja im se u društvenoj
preraspodeli otimaju. Zar doista nije smiješno da jedno
socijalističko društvo mora pribjegavati načelima kari-
tativnosti i mecenatstva da bi rješavalo radničke životne
probleme? (...) Dok god se takva načela primjenjuju
to je jasan dokaz da u korijenima društva postoje
duboke socijalne nejednakosti i da eksploatacioni si-
stemi nesmetano funkcioniranu.«5
Pri opredeljevanju solidarnosti na stanovanjskem po-
dročju je omenjeno redukcijo bistveno prosegel tudi
F. Bučar. 6 Izhajal je iz tega, da solidarnost delavskega
razreda pomeni, da kot celota dosega svoje cilje tako,
da v medsebojni povezanosti zagotavlja vsem posamez-
nim delom za obstoj posameznika in celóte nujne po-
goje bivanja in dela. Iz tega je izpeljal 4 bistvena načela
solidarnosti na stanovanjskem področju, ki pomenijo:
-	odpraviti neenakost v možnostih za pridobitev stano-
vanja in različne kategorije stanovalcev, ki smo jih
nasledili izaadministrativnega sistema; možnost prido-
bitve stanovanja in status stanovalca morata biti odvisna
samo od dela in dohodka, izvirajočega iz dela;
-	vsak delavec mora dobiti stvarno možnost, da si
zagotovi vsaj minimalne bivanjske možnosti, čim taka
potreba nastane, ne glede na različno dinamiko dotoka
sredstev in potreb, čeprav kot prehodno fazo;
-	zagotoviti možnost, da bo vsak delavec v okviru
svojega osebnega dohodka prevzel breme odplačevanja
in vzdrževanja stanovanja, kar tudi pomeni, da se bodo
delavci v vseh oblikah sodelovanja združenega dela od
TOZD do skupščin družbenopolitičnih in interesnih
skupnosti borili za uveljavitev takega sistema delitve, da
bo v osebnem dohodku všteta celotna potreba po stano-
vanju;
-	šele zadnja od funkcij solidarnosti je pretežno social-
nega značaja in pomeni, naj združeno delo daje sredstva
za stanovanje tistim, ki tega sami iz objektivnih vzrokov
ne morejo.
Bučar opredeljuje solidarnost na stanovanjskem po-
dročju dinamično, inst-umentalno. Solidarnost na sta-
novanjskem področju postavlja v funkcijo doseganja
definiranih družbenih ciljev stanovanjske politike: do-
sledne realizacije družbeno ekonomskih odnosov na
tem področju (odnose v stanovanjski reprodukciji po-
staviti na ustrezna ekonomska menjalna razmerja -
področje stanovanja prestaviti iz socialne v ekonomsko
sfero, kar tudi predpostavlja, da se v ceno reprodukcijd
delovne sile vštejejo tudi ustrezni stroški bivanja), kar
pa naj bo tudi eden od pospešujočih dejavnikov pre-
strukturiranja gospodarstva.
Ta opredelitev solidarnosti odpira zelo plodno in ak-
tualno možno smer obravnavane tematike, vendar pa se
njena izhodiščna točka nekoliko razlikuje od naše, ki
smo jo sprejeli z izbranim konceptom solidarnosti, če-
prav imata več stičnih polj.
Pojmovno polje solidarnosti v stanovanjski reproduk-
ciji, ki ga v pričujoči nalogi obravnavamo, predstavlja
medsebojno aplikacijo, križanje pojmovnih polj »sta-
novanjske reprodukcije« in »solidarnosti«, kot sta kon-
ceptualizirani.
To pojmovno polje je heterogeno in notranje razčle-
njeno. Formalno ga je možno podati v obliki naslednje
matrike:
solidarnost
stanovanjska reprodukcija-momenti
1. produk. 2. distrib. 3. potrošnja
A.	primarnih in
sekundarnih
skupin
B.	sistemsko
regulativna
C.	razvojno
dinamična
Vsebino posameznega polja matrike lahko določimo v
dveh smereh:
-	kako deluje princip solidarnosti — po opredeljenih
nivojih
-	v okviru procesa stanovanjske reprodukcije,
-	kako proces stanovanjske reprodukcije in njegovih
posameznih elementov deluje glede na uveljavljanje
principa solidarnosti v globalni družbi.
V okviru natančnejše analize bi lahko posamezne ele-
mente še nadalje razčlenjevali, vendar se bomo tukaj
omejili le na omenjene elemente ter poskušali nakazati
možno vsebino posameznih polj matrike.
A-l Solidarnost primarnih in sekundarnih skupin v
procesu stanovanjske produkcije:
delovanje sorodstvenih, poklicnih, statusnih, interesnih
itd. skupin v okviru posameznih tipov gradnje (druž-
bene, zasebne, zadružne); posamezni vsebinski sklopi bi
bili:
-2 poklicna in interesna solidarnost formalnih in nefor-
malnih akterjev gradnje (solidarnost vrhov gradbenih
podjetij in občinskih uprav; stanovanjske zadruge kot
oblika interesne solidarnosti; solidarnost sorodstva, pri-
jateljev in soseske pri gradnji in nabavi nekaterih grad-
benih materialov; solidarnost »črnograditeljev« ob
skupni ogroženosti; konsolidacija bodočih stanovalcev
na podlagi skupnega interesa vplivati na pripravo in
potek ter ekonomske pogoje gradnje; itd.).
-	vpliv procesa produkcije na solidarnostne vezi: vpliv
zasebne gradnje za krhanje družinskih vezi.
A-2 Solidarnost primarnih in sekundarnih skupin v
okviru stanovanjske distribucije (manko solidarnosti-
konsolidiranosti podnajemnikov kot potencialno inte-
resne skupine na trgu podnajemniških stanovanj; soli-
darnost skupine najemnikov družbenih stanovanj pri
zoperstavljanju prehodu na t. i. ekonomske stanarine
(kot enemu regulatorjev stanovanjske distribucije in
potrošnje); solidarnost poklicnih in statusnih skupin pri
distribuciji stanovanj in kreditov (kriteriji pravilnikov);
solidarnost sorodstvenih skupin pri finansiranju nakupa
stanovanj, posredovanju ustreznih informacij, pri zago-
tavljanju prenosa stanovanjske pravice itd.)
A-3 Solidarnost primarnih in sekundarnih skupin v
okviru potrošnje (konsolidacija na podlagi skupnega
interesa pri vzdrževanju in gospodarjenju s stan. fon-
dom; hišna samouprava; konsolidacija na podlagi
interesa za skupnim reševanjem potreb v sferi stanova-
nja; vpliv stanovanjskih pogojev in strukture stanovanj-
skega okolja na sosedske odnose, sosedsko pomoč,
socialne mreže in sploh vprašanja sociabilnosti v stano-
vanjskem okolju; konsolidacija interesnih skupin ob
vprašanjih, ki zadevajo uporabo širšega stanovanjskega
okolja; konsolidacija enih skupin zaradi skupnega ob-
čutka ogroženosti od druge (drugih) skupin v stanovanj-
skem okolju (nacionalnih in statusnih skupin, specifič-
nih populacij kot npr. stanovalcev samskih domov itd.)
B 1.2.3. Sistemsko-regulativna solidarnost v stanovanj-
ski reprodukciji; gre za vprašanje socialno izravnalnih
učinkov (v smislu izenačevanja življenjskih in delovnih
pogojev s strateško pomembnih sferah dr. življenja, pri
izenačevanju startnih možnosti, pri odpravljanju zgodo-
vinsko nastalih socialnih razlik ter razlik, ki ne izvirajo
iz načela delitve po delu, pri zagotavljanju določenega
minimuma socialno ogroženim skupinam in ne v smislu
nekega splošnega egalitarizma) delovanja posameznih
elementov procesa stanovanjske reprodukcije; k temu
se bomo vrnili kasneje.
C 1.2.3. Razvojno dinamičen nivo oz. funkcija solidar-
nosti v odnosu do stanovanjske reprodukcije:-Ta nivo
solidarnosti je pojmovan kot proces konsolidacije ljudi
in skupin v družbenem gibanju k normativno zastavlje-
nim ciljem: udejanjanje »svobodne asociacije delav-
cev« je konstitutivno izhodišče. Za obravnavo te dimen-
zije solidarnosti v okviru procesa stanovanjske repro-
dukcije je bistveno izhodišče postavka, ki smo jo skušali
utemeljiti v prvem delu naloge: določena aktivna vloga
procesa družbene reprodukcije.
Gre torej za prisotnost tega »konstitutivnega izhodišča«
znotraj procesa stanovanjske reprodukcije, ki naj omo-
goči preseganje redukcionistične prakse (omogočanje
pogojev za reproduciranje ljudi le kot delovne sile)
stanovanjske reprodukcije. Nekoliko zaostrene; in ne
upoštevaje določene nivoje posredovanja bi to stališče
lahko formulirali tako: emancipacija človeka v politični
in družbeno-ekonomski sferi ne more napredovati ob
predpostavki, da se v sferi vsakdanjega življenja glede
na bivalne in stanovanjske pogoje - reproducira le kot
delovna sila. Seveda je tudi obratno res: emancipacija
človeka v sferi vsakdanjega življenja je iluzorična brez
njegove emancipacije v politični in družbeno-ekonom-
ski sferi. Relativna nerazvitost materialne osnove
družbe tu ne more kot argument spodbiti manka
ustrezne dejavne in ideološke koncepcije.
Našteti vsebinski sklopi seveda tematike i>e izčrpavajo,
bilo bi jih možno še naprej razčlenjevati in analizirati.
Sami se bomo omejili na širši sklop, za katerega sodimo,
da je bistvenega pomena ter ga poskušali naprej razviti
ter operacionalizirati za potrebe nadaljnjega empirič-
nega raziskovanja: na vprašanja delovanja sistemsko-
regulativnega nivoja solidarnosti v stanovanjski repro-
dukciji.
Na poti
k empiričnemu
raziskovanju
solidarnosti
v procesu
stanovanjske
reprodukcije
Kot smo že omenili, se bomo pri nadaljnjem razvijanju
in operacionaliziranju možne vsebine solidarnosti v sta-
novanjski reprodukciji omejili na delovanje sistemsko-
regulativnega aspekta oz. nivoja solidarnosti.
Omejili se bomo torej na nivo solidarnosti, ki naj, kot je
ustavno opredeljeno:
-	zagotovi čimbolj izenačene delovne in življenjske
pogoje na nekaterih strateško pomembnih področjih
družbenega življenja,
-	izenačuje startne možnosti za vse,
-	zmanjšuje zgodovinsko nastale socialne razlike ter
razlike, ki ne izvirajo iz uporabe načela delitve po delu,
-	zagotovi določen minimum socialno ogroženim skupi-
nam.
Posebej je potrebno poudariti tisto vsebino solidarnosti,
ki predstavlja omejevanje in odpravljanje razlik, ki ne
izvirajo iz uporabe načela delitve po delu. V zadnjem
času, v zaostrenih pogojih gospodarjenja, se namreč
celotna razsežnost tega NACELA POJAVLJA V RE-
DUCIRANI OBLIKI KI UPOŠTEVA ENO SAMO
razsežnost in opozarja pred njo: nevarnost, da se soli-
darnost kot socialno-izravnalni mehanizem izrodi v uve-
ljavljanje nekakšnega splošnega zmanjševanja razlik in
egalitarizma pri delitvi, ki bi bilo v nasprotju z načeli
delitve po delu - t. i. lažna ali laži solidarnost, ki torej
ogroža delitev po delu. Vse prepogosto pa se pozablja
na neko drugo skrajno nevarnost: da bi tudi opustitev
ali nedosledno izvajanje načela solidarnosti pravtako
ogrozilo uveljavljanje načela delitve po delu v tem, ko
ne bi odpravljalo razlik, ki ne izhajajo iz dela. Solidar-
nost torej ne sme ogrožati socialnih razlik, ki izhajajo iz
dela. vendar pa mora ogrožati in odpravljati razlike, ki
iz dela ne izhajajo. Nevarno je, da bi izključno opozar-
časopis za kritiko znanosti/69/70/11
janje pred prvo nevarnostjo - odpravljanje socialnih
razlik, ki nastajajo na podlagi dela - izrinilo iz pozorno-
sti v pozabo tudi drugo nevarnost: ohranjanje in veča-
nje socialnih razlik, ki ne izhajajo iz dela.
Vendar pa še več:
»... v socialistični družbi ne mormo pojmovati delitve
po načelu solidarnosti samo kot pripomoček za delitev
po delu, temveč kot njen sestavni del. To pomeni, da sta
neposredna delitev dohodka po rezultatih dela in na-
knadna porazdelitev dohodka po načelu solidarnosti
samo različni fazi enotnega procesa delitve. ... Preraz-
deljuje se le tisto, kar je nekdo zaradi različnih pogojev
za pridobivanje dohodka pri prvi delitvi dobil preveč,
drugi pa premalo. Zato uporaba delitve po načelu soli-
darosti ni izmišljeno dobrodelništvo, temveč sociali-
stični družbeni odnos in obenem sredstvo za doseganje
socialnih ciljev.«7
Tako vprašanje obstoja in funkcioniranja mehanizmov,
ki so v okviru procesa stanovanjske reprodukcije name-
njeni zmanjševanju socialnih razlik oz. njihovemu ohra-
njanju v družbeno sprejemljivem obsegu, tematike ne
izčrpa. Prav tako je pomemben vpliv stanovanjske re-
produkcije kot take na nastajanje družbene neenakosti
v globalni družbi. Poleg tega, kako in koliko se druž-
bene neenakosti v stanovanjski reprodukciji odražajo,
jç pomembno tudi vprašanje, kako se skoznjo reprodu-
cirajo in multiplicirajo. Gre za dimenzijo stanovanjske
reprodukcije kot enega žarišč socialnega razlikovanja,
ki ne izhaja nujno iz uporabe načela delitve po delu, in
še več: stanovanjska reprodukcija je ena izmed sfer,
kjer je relativno uspešno možno socialne razlike in
bonitete, ki ne izhajajo iz delitve po delu in so torej na
neki način »nelegitimne«, a vendar ne le te, legitimno
multiplicirati.
Gre torej za vprašanje komuliranja ugodnosti oz. neu-
godnosti, kar bomo obravnavali v dveh sklopih: prvi
izhaja iz stanovnaja kot grajene strukture, drugi iz
stanovanja kot ekonomske kategorije.
a)	Izhajali bomo iz prve določbe prostorsko-socialne
strukture za stanovanje v smislu grajene, fizične struk-
ture ter obravnavali nekatere implikacije v smislu ku-
mulacije socialnih in ekonomskih (ne)ugodnosti.
Prostorsko gledano predstavlja skrajno obliko take ku-
mulacije pojav segregacije:
»Ukoliko se što više karakteristika ukupnog života ve-
zuje uz jednu grupu, a njima oprečnih karakteristika (u
kvalitativnom smislu) uz drugu grupu, pa se te grupe
odvajaju u svom ukupnom životu (... i u prostoru),
tada možemo govoriti o segregaciji.«8
Kolikor te kvalitativne razlike nastopajo v dimenzijah,
ki so bistvenega pomena v sistemu družbene stratifika-
cije, segregacija izraža in krepi težnjo samoreprodukci-
ranja slojev. S tega vidika so bistvenega pomena neka-
tere kolektivne oblike potrošnje, dejavnosti v sferi
skupne porabe, ki naj zagotovijo določene oblike po-
rabe neodvisno od materialnih možnosti posameznika
oz. stopnje opremljenosti individualnega stanovanja, ki
naj torej v bistvenih dimenzijah realizirajo solidarnostni
princip »vsakemu po njegovih potrebah« oz. »izenače-
vanje startnih možnosti«. Gre torej za vprašanje enake
dostopnosti teh objektov oz. še več, za vprašanje, ali
začetno razliko zmanjšujejo ali povečujejo. Nekatere
študije so pokazale na tendenco, da se na nivoju nekate-
rih delov mesta oz. naselij in sosesk glede na nekatere
druge dele razlikam v individualnem standardu stano-
valcev teh struktur pridružujejo tudi razlike v opremlje-
nosti z objekti družbenega standarda, infrastrukture,
možnosti rekreacije, kulturnega udejstvovanja itd.9 Od-
sotnost objektov družbenega standarda v neki prostor-
sko-socialni strukturi razdeli prebivalstvo v tiste, ki to
odsotnost kompenzirajo skozi svojo osebno potrošnjo
in one, ki tega ne zmorejo, pri čemer ima določeno težo
tudi ureditev javnega prometa.
V tem smislu so dokaj zgovorne najdene 10 razlike v
oblikah in intenziteti rekreacije in športnega udejstvo-
vanja med pripadniki različnih socialnih grup v Štepanj-
skem naselju.
Prav ob tej problematiki postaja bistveno vprašanje
povezovanje različnih prostorsko-socialnih struktur za
stanovanje, njihove kvalitete in medsebojnega dopol-
njevanja oziroma nedopolnjevanja.
Empirično raziskovanje pojava segregacije kot komula-
cije socialnih in ekonomskih neugodnosti v sferi stano-
vanja, ki nastaja kot posledica določene socialne in
prostorske distribucije stanovanjskega standarda, za-
hteva določeno konceptualizacijo in operacionalizacijo
stanovanjskega standarda. Bistvena je seveda tudi ana-
liza samih mehanizmov znotraj stanovanjske reproduk-
cije, ki pogojujejo in omogočajo tako socialno in pro-
storsko distribucijo stanovanjskega standarda, ki ob
sovpadanju povzročajo segregacijo.
O sami prisotnosti in obsegu pojava segregacije v našem
prostoru ne obstaja dovolj empiričnih podatkov, ki bi
omogočili spoznanje in obvladovanje tega procesa.
b)	Druga oblika kumulacije (ne)ugodnosti zadeva sta-
novanj è kot ekonomsko kategorijo.
Če postavimo v medsebojni odnos bazični družbeni
mehanizem distribucije dohodka, ki izhaja iz »distribu-
cije proizvodnih pogojev«, in stanovanjsko politiko
(dodeljevanje družbenih stanovanj in kreditov) kot po-
gojno posebni mehanizem redistribucije, se, nekoliko
poenostavljeno, postavlja vprašanje narave tega
odnosa: ali je »stanovanjska distribucija« prvi premo
sorazmerna, ji torej sledi in ojačuje, ali obratno sora-
zmerna? Ali torej socialne razlike odraža, zmanjšuje ali
poglabja? Ali, če se vrnemo na začetno formulacijo, ali
je stanovanje samo en v vrsti privilegijev določenega
družbenega sloja (višji izobrazbi in višjemu dohodku,
večji družbeni moči se pridružuje še večje, bolj kvali-
tetno stanovanje na ustreznejši lokaciji, dobljeno pod
ugodnejšimi pogoji (hitreje, z večjo možnostjo, da gre
sploh za družbeno stanovanje ali pa z večjo možnostjo
višjih kreditov, kar je pri obstoječi stopnji inflacije še
posebej ugodno) in katerega zagotovitev in vzdrževanje
predstavlja relativno in absolutno manjše finančno oz.
psihofizično in časovno breme, tako da v večji meri
omogoča nadaljnje izobraževanje, večjo stopnjo druž-
beno-politične aktivnosti, več časa za boljšo socializa-
cijo otrok, večjo možnost pridobivanja večjega do-
hodka zunaj dela itd., s čemer se ta krog privilegiranosti
ojačuje) ter bremen (nižjem dohodku, nižji izobrazbi,
manjši družbeni moči se pridružuje manjša možnost
priti do družbenega stanovanja, možni manjši krediti in
s tem v zvezi manjša korist od inflacije, zato pa relativno
večje finančno breme, še posebej pa večji psiho-fizični
angažma pri nabavi oz. gradnji ter seveda manjše mož-
nosti dodatnega izobraževanja, družbeno-politične ak-
tivnosti, manj časa za socializacijo otrok itd., kar spet
ustvarja negativni ojačujoči se krog podprivilegiranosti)
za drug sloj. Na to vprašanje seveda ni možno dati
nekakega enovitega odgovora in je to seveda stvar
analize in empiričnega raziskovanja, ki naj izpostavi
»kritične mehanizme« in socialne skupine.
Glede posebej neugodnega položaja bi kazalo izposta-
viti dve socialni kategoriji: mladi in podnajemniki. Ti
dve skupini se v dobršnjem delu tudi medsebojno pokri-
vata.
V	primerjavi s starejšo generacijo so mladi delavci v
večkratno neugodnejšem položaju: imajo manjše mož-
nosti (zaradi krajše delovne dobe manj točk na priori-
tetnih listah za dodeljevanje stanovanj in kreditov in
nižje dohodke) ob večjih potrebah (povečani stroški ob
niastajajoči družini in gospodinjstvu). Seveda pa se pri
tem skupina mladih notranje diferencira glede na mož-
nost koriščenja tistega, kar se pri starejši generaciji (v
okviru razširjene družine) javlja kot ugodnost: gre za
aktualiziranje svojega socialnega porekla. Zaposlenim
mladim lahko pomagajo starši (prepuste družbeno sta-
novanje ali pomagajo s finančnimi sredstvi za nakup
stanovanja), ali pa ne morejo pomagati, odvisno od
svojega socialnega položaja, s tem pa se razlike multi-
plicirajo. Mimo intergeneracijske solidarnosti znotraj
družine, ki pa je bistveno določena s socialnim statusom
akterjev, v družbi ni zagotovljenih mehanizmov, ki bi
glede na generacije racionalneje razporedili breme v
zvezi z zagotovitvijo stanovanja. Solidarnostna stanova-
nja za mlade družine so žal propadli poskus take preraz-
delitve.
Naj omenimo še klasično zanko podnajemništva v naših
pogojih: mlad delavec, ki si želi zagotoviti normalne
bivanjske pogoje kot podnajemnik, mora praviloma
plačevati stroške za podnjemniško stanovanje v taki
višini, ki mu ne omogoča, da bi zbral dovolj sredstev, da
bi sploh mogel koristiti ugodnost stanovanjskega kre-
dita in si tako rešil stanovanjski problem. Druga stran
istega pojava je, da lahko< stanovanje deluje kot vir
dohodka, ki ni prav v nobeni zvezi z delom, kot edino
legitimno osnovo dohodku.
Problem podnajemništva je prav »nevralgična točka«
stanovanjskega gospodarstva. Kaže se kot do medoseb-
nega odnosa izpeljana razlika v položaju dveh skrajnih
skupin prebivalstva: ene, ki si v okviru sistema stano-
vanjskega gospodarstva ne uspe rešiti stanovanjskih
potreb niti v minimalnem obsegu in druge skupine, ki v
istem sistemu uspe več kot rešiti svoje stanovanjske
potrebe in ta višek prodaja prvi.
V	tem smislu problem podnajemništva (razen seveda za
prizadete) ni tako bistven kot pojav, pač pa kot simp-
tom.
Vprašanje omejevanja socialnih razlik v sferi stanova-
nja oz. njihovega ohranjanja v okviru družbeno spre-
jemljivih razlik, je utemeljeno v dvojni naravi stanova-
nja.
V	procesu distribucije stanovanj, kot smo to že naka-
zali, prihaja na dan dvojna narava stanovanja kot eko-
nomske in socialne kategorije. Menjalna vrednost sta-
novanja nastopa kot element v sistemu celotnega plan-
sko-tržnega mehanizma in še podreja njegovim zakoni- ?
tostim. Hkrati nastopa stanovanje kot bistveni element
oz. pogoj kvalitete življenja in socialne varnosti in je kot
tako neogibno predmet družbene skrbi, ki presega le
tržno logiko.
Ker pa gre pri stanovanju oz. njçgovi ceni za nepri-
merno večji delež v strukturi porabe, kot pri ostalih
potrošnih dobrinah in večini elementov t. i. družbenega
standarda, je ta dvojnost prav pri stanovanju najbolj
zaostrena in družbeno občutljiva. Če bi šlo samo za
delovanje tržnih zakonitosti, bi se »distribucija proiz-
vodnih pogojev« direktno podaljševala in preslikavala v
»distribucijo življenjskih pogojev«, tako pa so med
njiju vnešeni določeni družbeni korektivni mehanizmi,
ki naj bi to podaljševanje omejili in delovali v smislu
izenačevanja življenjskih tj. stanovanjskih pogojev po
definiranih družbenih kriterijih.
Tisti del mehanizmov znotraj celotnega procesa stano-
vanjske reprodukcije, ki je eksplicitno namenjen temu
oz. še nekoliko ožje, pomoč socialno ogroženim, si je
tudi prilastil ime solidarosti, ki pa jo vse pogosteje
nadomešča pojem »družbene pomoči«.
Solidarnost je v sedanjem sistemu namenjena nasled-
njim kategorijam: upokojencem, invalidom, borcem
NOB, delavcem z nižjimi dohodki. Z novim zakonom o
stanovanjskem gospodarstvu so iz te kategorije izločene
»mlade družine«. Poleg teh kategorij prebivalstva pa
solidarnost zajema tudi določene ogrožene kategorije in
se kaže v (delnem) subvencioniranju stanarin. Tu gre za
raven občine, kjer se tudi zbirajo in distribucirajo ob-
vezni prispevki v te namene.
Poleg tega se pod nazivom solidarnosti zbirajo in
usmerjajo določena stanovanjska sredstva na ravni re-
publike za odpravljanje regionalnih razlik.
Neposredne učinke teh delnih mehanizmov bi bilo po-
trebno natančneje analizirati, sploh pa njihovo težo v
primerjavi s socialnimi učinki drugih mehanizmov v
procesu stanovanjske reprodukcije.	4
Vendar za vprašanje uspešnosti oz. neuspešnosti meha-
nizmov omejevanja socialnih neenakosti oz. njihovega
ohranjanja v družbeno sprejemljivih okvirih ne zado-
stuje le analiza delovanja tistih delnih mehanizmov, ki
so eksplicitno temu namenjeni, ampak je potrebna ana-
liza sploh celokupnih učinkov vseh mehanizmov in nji-
hovih elementov na možnosti ostvarjanja pravice do
stanovanja posameznikov in družbenih skupin. Po-
trebno bi bilo te mehanizme analizirati v kontekstu
posameznih momentov procesa stanovanjske reproduk-
cije ter izpostaviti tiste »kritične« točke, v katerih ti
mehanizmi delujejo (nekontrolirano?) socialno diferen-
cirano in socialno difernecirajoče mimo ali v nasprotju z
načeli delitve po delu.
Pomembno, a ne dovolj raziskano področje, je regulira-
nje procesa stanovanjske reprodukcije v okviru organi-
zacij združenega dela. Te izločajo v sklade skupne
porabe določena sredstva za nakup stanovanj, ki jih
potem oddajajo v najem svojim delavcem po pravilniku
o dodeljevanju stanovanj. To področje ostaja dokaj
enigmatično zaradi dokaj ohlapne zakonske regulative,
ki prepušča osnovni organizaciji združenega dela po-
memben prostor odločanja. Ostaja namreč odprto vpra-
šanje socialnih efektov te distribucije, vprašanje teže, ki
jo ima tu solidarnost v smislu izenačevanja življenjskih
pogojev in skrbi za delavce z najnižjimi dohodki ozi-
roma teže, ki jo ima v smislu solidarnosti profesionalnih
in statusnih skupin.
S. Vujovič tako na osnovi svoje raziskave (U) ugotavlja,
da so pravilniki o dodeljevanju stanovanj često slika
distribucija moči in položaja skupin znotraj organizacij.
Res je, da bo prehod na ekonomske stanarine nekoliko
zmanjšal družbeni privilegij, ki ga predstavlja družbeno
stanovanje, ne bo ga pa ukinil. Pomembna determi-
nanta pridobitve družbenega stanovanja je tudi panoga
in tu obstajajo enormne razlike, ki jih predvideni fondi
vzajemnosti na ravni občine gotovo ne bodo mogli
bistveno zmanjševati. Poleg tega pa tudi zmanjšanje
sredstev za stanovanjske namene (sredstva se izdvajajo
iz čistega dohodka, kar še dodatno diferencira stano-
vanjske možnosti znotraj različnih panog) teži okrepiti
konkurenco.
V novejšem času se ta oblika nakupa in oddajanja
stanovanj vse bolj zmanjšuje na račun kreditov za na-
kup ali zidavo stanovanja v okviru zasebne lastnine.
Tudi tu je potrebna analiza socialnih učinkov take poli-
tike, učinkov za posamezne skupine, organizacije zdru-
ženega dela, panoge, na tip naselitve, prostorske distri-
bucije itd..
Poleg tega obstaja še sistem kreditiranja preko združe-
nih sredstev v samoupravni stanovanjski skupnosti ter
bank na podlagi namenskega varčevanja.
Potrebno je empirično preveriti dostopnost teh oblik
»družbene pomoči« različnim kategorijam prebivalstva,
preveriti prej omenjeno tezo o diametralno diferencira-
nih socialnih učinkih take stanovanjske politike v smislu
»pomagaj si sam in družba ti bo pomagala«.
Poleg razlik med posameznimi kategorijami prebivalcev
v fazi produkcije in distribucije stanovanj pa je po-
trebno analizirati razlike tudi v sferi potrošnje, v smislu
distribucije življenjskih pogojev. Gre za porazdelitev
oziroma koncentracijo v posameznih delih mesta (vpra-
šanje segregacije) oziroma širših enot, gre za distribu-
cijo dostopnosti do objektov družbenega standarda v
najširšem smislu, gre za vprašanje tega, koliko objekti
družbenega standarda dejansko vplivajo v smislu kom-
penzacije individualnih stanovanjskih razlik. Vendar pri
tem ni pomembna le stopnja zadovoljenosti potreb
različnih kategorij, ampak še druga dimenzija: stopnja
razvitosti potreb. Nekatere analize P) distrbucije živ-
ljenjskih pogojev so pokazale na velike razlike ne le v
samih pogojih, pač pa, in predvsem, na dramatične
razlike v razvitosti potreb.
časopis za kritiko znanosti/69/70/12
Opombe:
*Objavljamo četrto poglavje raziskovalne naloge, ki jo je Srna
Mandič izdelala na Inštitutu za sociologijo v Ljubljani 1982.
Prvo poglavje te raziskave z naslovom Socialni in ekonomski
vidiki solidarnosti v stanovanjskem gospodarstvu smo objavili
v 58/59 ševilki Časopisa za kritiko znanosti na strani 22-24.
(Opomba redakcije)
'Janez Dokler: Solidarnost kot družbeni projekt. ISU, Ljub-
ljana 1979 ter
"Janez Dokler: Raziskovalni projekt »Solidarnost«, ISU.
Ljubljana 1980.
'Edvard Kardelj: Protislovja družbene lastnine v sodobni so-
cialistični praksi, DZS, Ljubljana 1972, str. 73.
4 Edvard Kardelj: Protislovja družbene lastnine v sodobni so-
cialistični praksi; DZS, Ljubljana 1972, str. 58.
* Edvard Kardelj: Problemi naše socialistične graditve, str. 163
h Šuvar, Stipe: Izmedju zaseoka i megalopolisa; Zagreb 1973,
str. 154, 159.
Bučar, France: Samoupravni sistem v stanovanjskem in ko-
munalnem gospodarstvu; Nosilec M. Jezernik; Inštitut za so-
ciologijo in filozofijo, Ljubljana 1977.
h D. Seferagić, op. cit.
4 Na take razlike opozarja D. Seferagić ob primeru nekaterih
naselij v Zagrebu v že citiranem delu ter v članku Socijalna
segregacija. Pitanja, št. 9. 1977 (nadaljevanje na str. 65)
K. Petovar analizira porazdelitev objektov otroškega varstva v
Beogradu in opozarja na izredno velike razlike v njihovi
zastopanosti v različno razvitih beograjskih občinah oz. krajev-
nih skupnostih (K. Petovar: Objekti socijalnog standarda u
naselju kao kriterijum kvalitete stanovanja, Iskustva 80). To
problematiko obravnava v zvezi barakarskimi in drugimi
socialnodeformiranimi predeli v tematski številki Časopisa za
kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, št. 18-20,
Ljubljana 1977.
Problematiko obravnava tudi študija Opredelitev stanovanj-
sko bivalnih tipov za tipologijo samoiniciative in sodelovanja
uporabnikov (nosilec B. Klemenčič, ÚI SRS, Ljubljana 1979),
ki analizira »socialno ogrožena stanovanjska območja« in ra-
zvija njihovo tipologijo.
"'Stepanjsko naselje II, ISU, Ljubljana 1979
" Sreten Vujovič: Pojmovno-hipotetički okvir za istraživanje
stanovanja, v knjigi več avtorjev Porodica i društveni sistem.
Institut za scxijalnu politiku, Beograd 1980.
12 V določeni meri kažejo na te probleme izsledki analize
Problemi stanovanjske izgradnje v Ljubljani v luči vrednot
samoupravne družbe I in II, raziskovalni Inštitut FSPN, Ljub-
ljana 1980, še bolj pa že citirani deli D. Seferagić.
UDK: 723: 333.32
solidarnost, stanovanjsko gospodarstvo
Srna Mandič: Solidarnost v stanovanjski reprodukciji
Kljub vsej pomembnosti in širini področja, normativ-
nim določilom, ki solidarnost opredeljujejo kot enega
temeljnih regulativnih principov slovenske in jugoslo-
vanske družbe, je to vprašanje v teoriji sociološkem
raziskovanju relativno nerazvito. Avtorica analizira po-
mensko strukturo in koncept solidarnosti, solidarnost
na sistemsko regulativni ravni, opredeli pojmovno-teo-
retični model solidarnosti v stanovanjski reprodukciji in
izdela nastavke za empirično raziskovanje solidarnosti v
procesu stanovanjske reprodukcije.
UDK: 723: 333.32
solidarity, housing economy
Srna Mandič: Solidarity in Housing Economy.
In spite of all the importance and extensiveness of the
field of normative provisions which determine solidarity
as one of the basic regulative principles in Slovene and
Yugoslav society, has this question been relatively
poorly elaborated in theory and in sociologie research.
The authoress analyses semantic structure and concept
of solidarity, solidarity on the systemic regulative level,
defines notional-theoretic model of solidarity within
housing reproduction and elaborates elements for empi-
ric exploration of solidarity in the process of housing
reproduction.
DECENTRALIZACIJA
produkcij e-upadan j e
množičnega kolektivnega dela
Fergus Murray
V tej razpravi želim preučiti eno od sprememb, ki so
nastale v organizaciji produkcije in delovnega procesa
od zgodnjih sedemdesetih let dalje, to je, decentraliza-
cijo produkcije. Medtem ko je geografska razpršitev
produkcije že dolgo uveljavljena značilnost kapitalizma,
je decentralizacija v zadnjih desetih letih doživela kvan-
titativno povečanje in kvalitativno spremembo. V Italiji
so na primer velika podjetja zmanjšala velikost tovarne,
razdelila produkcijski ciklus med obrate in dala delo
široki in rastoči mreži majhnih podjetij, obrtniškim
delavnicam in zunanjim, hišnim delavcem.1 Na Japon-
skem so velika podjetja, ki uporabljajo napredno pro-
dukcijsko tehniko, vztrajno zahtevala, da naj njihova
majhna dobavna podjetja dvigajo produktivnost preko
tehnoloških inovacij, medtem ko so storila prve korake,
da bi majhna podjetja z računalnikom povezali z veli-
kimi in pri tem zelo povečali kontrolo velikih korporacij
nad produkcijo. V Ameriki in Veliki Britaniji se mo-
bilni mednarodni kapital majhnih enot z visoko razvito
tehnologijo vse bolj pomika na območja z veliko brez-
poselnostjo, na primer v južne države »sončnega pasu«
ZDA ter v Južni Wales in Škotsko v Veliki Britaniji,
kjer skrbno nabiranje delavcev izkorišča in zaostruje
segmentacijo trga dela in razkole v delavskem razredu.
Nedavno je izjava v sovjetskem tisku usmerila pozor-
nost za decentralizacijo, ko je kritizirala način, po kate-
rem ruska industrializacija še naprej temelji na ogro-
mnih tovarnah in predlagala politiko zmanjševanja veli-
kosti tovarne in razvoj majhnih, fleksibilnih, visoko
specializiranih in tehnološko naprednih produkcijskih
enot. Članek je navajal primer General Electric, ki
nadaljuje z zmanjševanjem obratov kljub dejstvu, da je
vseh njenih 400.000 delavcev že zaposlenih v tovarnah,
ki imajo manj kot 1500 delavcev.2.
Tu je vse več pokazateljev, ki izpodbijajo mnenje, da
progresivna centralizacija in koncentracija kapitala
nujno vodita v fizično koncentracijo produkcije, da je
majhna produkcijska enota ostanek izginjajočega tradi-
cionalnega, zaostalega sektorja produkcije. Že več ge-
neracij so marksisti domnevali, da je težnja kapitalizma
k vse večji in večji koncentraciji produkcije in masifika-
ciji proletariata. Za takšno domnevo so res obstojali
odlični zgodovinski razlogi, ker je razvoj tako industrije
osnovnega blaga prve industrijske revolucije kot indu-
strije množične produkcije povojnega booma vodil k
veliki koncentraciji delavcev v velikih integriranih to-
varnah v velikih industrijskih mestih/ Kljub temu zgor-
nji pokazatelji kažejo na to, da velikost in lokacija
produkcije ne moreta izhajati iz teoretičnih premis,
temveč da sta prej zgodovinsko determinirani, odvisni
od posameznih okoliščin, s katerimi se kapitalistična
produkcija sooča v različnih obdobjih.
Ta razprava črpa empirični material iz Italije, da bi
pokazala, kako se je uporaba decentralizacije stopnje-
vala in spreminjala z uvajanjem nove tehnologije, ko so
italijanska dominantna podjetja v boju proti pojemajoči
profitonosnosti poskušal^ restrukturirati produkcijo. V
Italiji je bila kombinacija avtomatizacije in decentrali-
zacije še posebej usmerjena k uničenju moči in avtono-
mije najbolj bojevite in povezane sekcije italijanskega
proletariata in ta strategija je imela precejšen uspeh. To
pa kaže, da je treba politične upe, ki se navezujejo na
množičnega kolektivnega delavca v sedemdesetih letih,
ponovno skrbno proučiti v luči decentralizacije in pre-
grupiranja proletariata, ki iz tega sledi.
Razprava je urejena takole:
Prvi del poučuje determinante dominantne organizacij-
ske oblike povojne industrije, veliko tovarno, in kaže,
da je ta oblika zgodovinsko specifična, odvisna od rav-
notežja razrednih sil in tehnologij, ki so na razpolago
kapitalu.
Ob uporabi empiričnega materiala skuša drugi del defi-
nirati različne oblike decentralizacije, da bi tako prika-
zal široko paleto različnih delovnih mest in delavcev, ki
jih ustvarja decentralizacija skozi svojo fizično frag-
mentacijo delovnega procesa.
Tretji del analizira način, ki daje z uporabo informacij-
ske tehnologije v upravljanju produkcije kapitalu ne le
večjo potencialno kontrolo nad delom v veliki tovarni,
temveč tudi možnost koordiniranja produkcije in izko-
riščanja delavca, ki sta vse bolj razpršeni na majhne
produkcijske enote, obrtniške delavnice in »domače
tovarne«. Zadnji del razprave kaže, da je decentraliza-
cija ustvarila nove razkole v industrijskem delavskem
razredu s povečevanjem števila delavce, ki živijo in
delajo v pogojih, ki se zelo razlikujejo od pogojev, ki jih
imajo množični kolektivni delavci. Preobrazba velike
tovarne in rast majhnih produkcijskih enot sta precej
otežili kolektivno akcijo. Razprava se končuje z vpraša-
njem, kako lahko delavsko gibanje in levica učinkovito
kljubujeta tako starim kot novim razkolom s strategijo
in organizacijami, ki izražajo različne potrebe in želje
različnih delov proletariata, medtem ko jim dajejo tudi
enotnost, ki lahko razhajanja prej premaga, kot da jih
poslabša.
I. Velika tovarna: ali je
neizogibna?
Izraz »decentralizacija produkcije« je bil v Italiji upo-
rabljen za opis številnih posebnih lastnosti organizacije
produkcije. Na splošno se decentralizacija nanaša na
geografsko razpršitev in delitev produkcije in še posbej
na razširitev infragmentacijo dela. To pa se lahko zgodi
na več načinov:
a)	Odvajanje dela, ki se je prej opravljala v velikih
tovarnah, v mrežo majhnih podjetij, obrtnikov in zuna-
njih »hišnih« delavcev.
b)	Delitev velikih integriranih tovarn v majhne, specia-
lizirane produkcijske enote.
c)	Razvoj goste, majhne podjetniške ekonomije v neka-
terih območjih Italije kot so Veneto in Emiglia Ro-
magna.
časopis za kritiko znanosti/69/70/13
V Italiji so »decentralizacijo« uporabili za pojmovno
pokrivanje vseh omenjenih načinov. V tej razpravi se
»decentralizacija« nanaša na odvajanje produkcije in
dela iz velikih tovarn, bodisi v obliki decentralizacije v
sami tovarni (razdelitev dela) ali v obliki decentraliza-
cije med podjetji (dajanje dela izven tovarne) v okviru
nacionalne ekonomije. Zato je razprava bolj osredoto-
čena na način, s katerim so velika in srednja podjetja v
Italiji uporabila decentralizacijo, da bi zmanjšala stro-
ške in povečala delavsko izkoriščanje, kot pa na razvoj
področij neodvisnih majhnih podjetij, ki niso direktno
podrejena večjim podjetjem. Analiza tega zadnje ome-
njenega procesa je predstavljala pomemben del italijan-
ske razprave o decentralizaciji (npr. Brusco, 1982; Paci,
1975; Bagnasco in drugi, 1978).
Prevladala je domneva, da bodo velike korporacije, ki
delajo na takšnih sektorjih kot so inženiring in elektro-
nika organizirale produkcijo v velikih tovarnah, kjer
bodo na določenem mestu nakopičile veliko fiksnega
kapitala in še posebej delavcev. Vendar velikost tovarne
ni dana in niti najmanj ni nujno, da ustreza velikosti
podjetja ali iztržku korporacije ali njunemu trgu in
finančni moči. Prej jo določa specifična konfiguracija
pogojev za profitonosno produkcijo, ki prevladuje v
katerem koli obdobju.
Integrirana avtomobilska tovarna se je npr. razvila za-
radi hitro razvijajočih se trgov z ravnotežjem razrednih
sil prvotno v prid kapitala, kar je omogočilo in napravilo
profitonosno specifično kombinacijo tehnologije (me-
hanizirano produkcijo tekočega traku) in dominacije
nad delavci (taylorizem). Sovpad vseh teh faktorjev je iz
integrirane tovarne naredil najbolj profitonosno obliko
organizacije produkcije v povojni industriji trajnih do-
brin. Ko so se delavci uprli in so trgi začeli stagnirati, je
bila spodkopana »učinkovitost« te oblike produkcije in
obe, kapitalistična in meščanska ekonomija sta odkrili
»nemnožično produkcijo«. Konec dolgega vala ekspan-
zije, razvoj novih tehnologij in nove tehnike upravljanja
so pripomogli k spreminjanju oblike delitve dela in
delovnega procesa znotraj velike korporacije. Pet naj-
bolj pomembnih faktorjev, ki vplivajo na tovarniško
velikost, so: tip produkta, ki se izdeluje, razpoložljive
tehnologije, kontrola produkta, industrijski odnosi in
državna zakonodaja. Po vrsti bom preučil vlogo teh
faktorjev.
Tip produkta
Produkcijski tip je pomemben pri določevanju stopnje,
do katere se lahko med ločenimi tovarnami deli produk-
cijski ciklus za določen produkt. Industrija, kjer se
produkcijski ciklus zelo deli, zajema aeronavtiko, stroj-
ništvo, elektroniko, obleko, čevlje in pohištvo. Na-
sprotno težita jeklarska in kemična industrija k veli-
kemu združenemu produkcijskemu mestu, čeprav opti-
malna velikost tovarne ni zmeraj tako velika kot neka-
teri ljudje, npr. uprava BSC, mislijo (Manwaring, 1981,
I 72).
Še posebej pomemben razvoj, ki se je odigral v strukturi
nekaterih produktov, je proces znan kot modularizacija.
Čeprav je prišlo do diverzifikacije v številnih modelih
mnogih vrst potrošnega blaga, je bila ta podkrepljena s
standardizacijo glavnih sestavnih delov produkta.
Ti sestavni deli so osnovni modul produkta in so lahko
narejeni v različnih tovarnah in sestavljeni kasneje. Kot
npr. dokazuje Del Monte (1982, 154-6), so televizije
hkrati montirali na linearni način na dolgem montaž-
nem traku. Okvir televizije so postavili na trak, nato so
mu dodajali individualne dele. V modularni produkciji
je vsak modul sestavljen posebej in potreben je mnogo
krajši proces končne montaže. Trenutno je modularna
produkcija v glavnem omejena na blago iz elektron-
skega sektorja, toda napredek v konstruiranju, ki ga je
pospešila vpeljava mikroelektronskih komponent, kaže,
da jo bodo uporabili tudi drugje. (Glej kasnejši primer
Fiata.) Če se spomnimo, kako je združevanje velikega
števila delavcev ob montažnih trakovih v šestdesetih
letih zanetilo spontane delavske boje, lahko modularna
produkcija in vse večja avtomatizacija samih montažnih
površin skozi decentralizacijo služita kot pomembni
orožji kapitala pri zmanjševanju delavske bojevitosti.
Tehnologija
Brusco (1975), pravi, da je Marxova razlaga za koncen-
tracijo produkcije v velikih tovarnah delno temeljila na
nujnosti oskrbovanja strojev iz centralnega energet-
skega vira-parnega stroja. Ko je paro nadomestila elek-
trika kot glavni energetski vir za industrijo, je ta speci-
fična centralizacijska tendenca oslabela. V začetku so
zaradi stroškov električnih strojev osrednji stroj in si-
stem prenosnih valjev in jermenov uporabljali za pogon
različnih strojev. Toda ko se je električna tehnologija
razvila in je cena strojev padla, je bil vsak opremljen s
svojim lastnim motorjem.4
Druge tehnološke spremembe, ki vplivajo na produkt in
organizacijo produkcije, zajemajo zamenjavo materia-
lov, npr. namesto jekla plastiko, toda najbolj po-
membna sprfememba, ki se je zgodila v zadnjem deset-
letju je vpeljava mikrovezja v produkcijo mnogih proiz-
vodov. Medtem ko mikrovezje skuša zmanjševati kon-
trolo delavca nad stroji, tudi spreminja naravo teh
strojev. Na splošno obstaja tendenca nadomeščanja
elektromehaničnih delov z mikroelektronskimi kompo-
nentami in delavčeve kontrole stroja z nameščanjem
kontrolne enote v stroju, kar vodi k spremembam v
produkciji izdelka in z njim povezanega delovnega pro-
cesa. Olivetti se je spreminjal iz multinacionalne inženi-
ring družbe v električno več kot 20 let in v mnogih
inženiring podjetjih zdaj električni kontrolni sistemi
prevzemajo mesto mehaničnih. To pomeni redukcijo
dela strojnega oddelka v produkciji. Zanimiva je tudi
ugotovitev, da se je elektrikarsko delo, kot npr. ožičenje
in montaža stikalnih plošč, pokazalo kot primerno za
delo izven tovarne, v drobnih podjetjih, ki zaposlujejo
polkvalificirane delavke, kot primerno, da je, po
Woodu, 1980, na Japonskem okoli 180.000 zunanjih
»hišnih« delavcev samo v industriji električnih kompo-
nent. Podjetje v Bologni, ki izdeluje kontrolne enote za
strojno orodje, je naredilo prav tako precej radikalen
eksperiment z decentralizacijo, ki je iz elektromehanič-
nega prešlo na elektronski kontrolni sistem. Po podat-
kih sindikata kovinarskih delavcev v Bologni (FLM
Bologna, 1977, 78) je ob pojavu mikroelektronike v
sedemdesetih letih podjetje začelo ustavljati svoj strojni
oddelek in je progresivno stopnjevalo delo izven to-
varne, kar je ščasoma zneslo 60 odstotkov produkcij-
skih stroškov. V tem času je podjetje zaposlovalo di-
rektno okoli 500 delavcev in indirektno čez 900 zuna-
njih delavcev. Nekaj let kasneje je podjetje z uvedbo
avtomatizacije spet centraliziralo produkcijo in okoli
600 zunanjih delavcev je ostalo brez dela.
Tehnološke spremembe so torej tiste, ki omogočajo
decentralizacijo in upadanje velikosti tovarn, toda treba
je poudariti, da te spremembe ne vodijo avtomatično k
decentralizaciji. Kako se spreminja organizacija pro-
dukcije, določajo specifična kapitalistična uporaba te-
hnologije in pogoji profitonosnosti.
Kontrola produkta
Izdelovanje mnogih blag zahteva veliko koordinacije in
kontrole produkcije. Pritisk, da bi zmanjšali mrtvi čas,
zaloge in vse tipe nezaposlenega kapitala, se je od 1.
1974 občutno povečal. V veliki tovarni je težko nadzo-
rovati produkcijo na vseh nivojih in skrajna velikost
tovarne in birokracije, ki je potrebna, da ta lahko
deluje, lahko skriva veliko neizkoriščenost. To kaže, da
je za kapitalista delitev produkcije in upravljanja v
manjše in lažje kontrolirane enote stroškovno učinko-
vita strategija.'' Uvedba upravljanja s pomočjo računal-
nika omogoča produkciji, da se deli, tako da je koordi-
nacija produkcije v različnih obratih precej lažja. Novi
avto General Motorsa »S« npr. izdelujejo v evropski
produkcijski mreži General Motorsa, ki zaposluje
120.000 delavcev, razdeljenih na 39 tovarn v 17 deže-
lah (Financial Times, 28. 9. 82).
Industrijski odnosi
Zmanjšanje velikosti tovarne in relokacija produkcije
sta odvisni od obsega »neugodnih« industrijskih odno-
sov, ki so pomemben razlog za restrukturiranje v različ-
nih industrijah različnih dežel. Prais (1982) meni, da so
tovarne v Veliki Britaniji z več kot 2000 delavci 50-krat
bolj ranljive za stavke kot tiste z manj kot 100 delavci in
nadaljuje v svojem akademsko rafiniranim sindikalno
udarnem tonu, da velike montažne avtomobilske to-
varne v Veliki Britaniji, jeklarne in ladjedelnice razvi-
jajo endemične stavke, »ki ovirajo prizadevanja za
učinkovitost in končno vodijo k samouničenju.« (103)
V poznih šestdesetih letih je bojevitost delavcev v mno-
gih italijanskih industrijah dosegla takšno stopnjo, da je
direktno ogrožala profitonosnost podjetja in uprava je
podvzela vrsto strategij, ki so bile prvenstveno usmer-
jene k zmanjšanju napadalnosti upornih delavcev. Eno
od teh strategij, decentralizacijo, je delno podkrepilo
stališče uprave, ki ga je tipiziral direktor inženiring
podjetja iz Bologne, s katerim sem se pogovarjal. On
vidi direktno korelacijo med velikostjo tovarne in indu-
strijskimi odnosi v Italiji v sedemdesetih letih. Ta direk-
tor trdi, da je lažje doseči precejšnje zboljšanje indu-
strijskih odnosov v tovarni, ki zaposluje 100 kot v
tovarni s 1000 delavci.
S tem pa ni rečeno, da obstoja avtomatična povezava
med industrijskimi odnosi, delavsko borbenostjo in ve-
likostjo tovarne. Zdi se, da so velike tovarne v povoj-
nem boomu ustvarile ugodne pogoje za intenzivno in
pogosto »neuradno« borbo v tovarni, ki je bila zelo
razdiralna za kapital. Napačno pa bi bilo enačiti rast
manjših produkcijskih enot s prenehanjem delavske
bojevitosti v tovarni. Zdi se, da kapitalisti pričakujejo
bistvena »izboljšanja« industrijskih odnosov od pro-
dukcijskih enot, ki producirajo v manjšem obsegu. Ja-
sno je, da bo to prineslo nove in resnične težave avtpno-
mni organizaciji delavcev in oblikam, ki naj bi jo prev-
zela v majhnih tovarnah. Boji v Plessey Bathgate in Lee
Jeans pa so pokazali, da te težave niso nepremagljive.
časopis za kritiko znanosti/69/70/14
Državna zakonodaja
Osrednja in lokalna državna zakonodaja sta na številne
načine pomembni za določanje velikosti tovarne in
njeno lokacijo. Stimulacije, podeljevanje subvencij in
tovarne same je moč uporabiti, da bi podjetja prepri-
čali, naj postavijo dodatna mesta, kot to lahko vidimo iz
nekoordiniranih naporov različnih regionalnih razvoj-
nih agencij v Veliki Britaniji.
Zaposlitvena zakonodaja in njeno izvajanje sta prav
tako lahko zelo vplivni. V Italiji se velik del delavskega
statuta ne uporablja v podjetjih, ki zaposlujejo manj
kot 15 delavcev. In čim manjši je obrat, tem več je
možnosti za uporabo ilegalnih zaposlitvenih postopkov,
kot so izraba otroškega dela in izmikanje plačilu davkov
in socialnega zavarovanja/
II. Različne oblike
decentralizacije
Ta del, ki uporablja empirični material iz inženiring
industrije v Bologni, proučuje dve obliki decentraliza-
cije, ki so jih v Italiji najbolj obširno uporabila velika in
srednje velika podjetja. Naš namen je preučiti način, s
katerim decentralizacija spreminja naravo dela in de-
lavce ter odnose, ki obstajajo med podjetji. Analiza
odnosov med podjetji je pomembna za levico, še pose-,
bej zaradi ocenitve natančnosti in implikacij dveh tren-
dov, ki se verjetno pojavljata. Prvi je vertikalna dezin-
tegracija mnogih korporacij in drugi je naraščajoči val
podpore, še posebej v Britaniji, majhnim državnim
tvrdkam in celo bankam. Na osnovi Macraejeve analize
(1982) bi lahko pomislili, da je moč monopolnega kapi-
tala odmrla in se je odprla nova zlata doba za podjet-
nike. Medtem ko je mogoče res, da se nekatere korpo-
racije oddaljujejo od direktne kontrole nad kakšno
produkcijo, pa to nikakor ne pomeni oslabitve njihove
moči. Skozi decentralizacijo te korporacije lažje vzdržu-
jejo striktno kontrolo nad produkcijo in prepuščajo
majhnim podjetjem plačevanja stroškov in soočanje s
produkcijskimi tveganji. Pri tem uporabljajo decentrali-
zacijo kot sredstvo za zmanjšanje in odstranitev tveganj
ter izgub korporacije. Na ta način korporacije vzdržu-
jejo svojo zmožnost za pokrivanje fluktuirajočih trgov
in se koncentrirajo na najbolj profitonosna območja
produkcije. To seveda ne pomeni, da so vsa majhna
podjetja podrejena posamezni korporaciji in mnoga
lahko celo dosežejo stopnjo neodvisnosti.*
Prenos dela
Gre za prenos dela, ki se je prej opravljalo v podjetju,
na drugo podjetje, na obrtniško delavnico ali na zuna-
nje, hišne delavce. Po začetnem transferju lahko ta
prenos dela uporabimo tudi za oris semi-permanentnih
odnosov med podjetji.
Pojav prenosa dela je v italijanski ekonomiji značilno
prispeval k rasti majhnih podjetij in k presenetljivemu
premiku, ki se je v industrijskem razvoju pojavil v
zadnjih desetih letih. V 1. 1971 je bilo 22,9 odstotkov
celotne industrijske delovne sile zaposlene v »mini po-
djetjih« z manj kot 19 zaposlenimi. L. 1978 je ta
številka zrasla na 29,4 odstotkov in ekspanzija zaposlo-
vanja v »mini podjetjih« za 345 000. Poleg tega se je
število moških zaposlenih v teh podjetjih povečalo le za
8,3 odstotkov. Čeprav je težko posploševati iz tako
necelovitih podatkov, ti vendarle kažejo enakomerno
rast zaposlovanja v zelo majhnih produkcijskih enotah,
za kar sta deloma odgovorna prenos dela in geografska
razdrobitev produkcije. Posebno zanimivo je obdobje
od 1974-78, ko je v podjetjih z več kot 500 delavci
prišlo do padca zaposlovanja za 52000 ljudi, medtem ko
se je v »mini podjetjih« zaposlenost povečala za
160.000 (glej Celata 1980, 85).
V	inženiring industriji Bologne je v obdobju 1968-80
število obrtnih podjetij, ki so imela od 1-15 zaposlenih,
naraslo z 6602 na 9436, povečanje je bilo 42,9 odstotno
in skoraj tretjina od skupaj 88000 inženiring delovne
sile v Bologni je 1. 1980 delala v teh delavnicah (glej
FLM Emiglia Romagna, 1981, 18-19).
Obstoj te goste mreže obrtniških delavnic in majhnih
podjetij ter njihova ekspanzija, ki je nastala zaradi
prvotnega restruktuiranja inženiring industrije v Bo-
logni v 50. letih, je bil eden vitalnih predpogojev za
razvoj prenosa dela in za naraščanjočo delitev dela med
majhna podjetja. Kot kaže primer, ki sledi, je šla decen-
tralizacija skozi dve fazi: skozi prvo fazo med 1968-74,
ko so prenos dela uporabljali bolj iz nuje kot iz potrebe
zaradi pogostih tovarniških bojev v velikih in srednjih
tovarnah, in skozi drugo fazo od leta 1975, ko je bila
decentralizacija bolj sistematično uporabljena z vpe-
ljavo informacijske tehnologije v produkcijsko planira-
nje in s pojavom strojnega orodja z numerično kontrolo
v vse bolj specializiranih obrtniških delavnicah, ki jih je
spremljal postopen preobrat nekaterih delavskih prido-
bitev v tovarni. V tej drugi fazi je moč videti impliciten
premik iz direktne kontrole dela na oddelkih v veliki
taylorizirani tovarni na bolj pregleden in fleksibilen
sistem organizacije produkcije, kjer se je delovni proces
preko tovarne razširil v obrtniško delavnico. V obrtniški
de'avnici neposredne trzne sile, ki ogrožajo obrtnikovo
lastno eksistenco, zagotavljajo visoko stopnjo »samoiz-
koriščanja«, ki je često okrepljeno s paternalističnim
despotizmom majhnega podjetnika.
V	inženiring industriji Bologne se kažejo trije motivi za
prenos dela: zmanjšati fiksne stroške na minimum, oko-
ristiti se z mezdnimi razlikami med podjetji, maksimizi-
rati fleksibilnost produkcijskega ciklusa in izkoriščanje
delavcev. Naravo prenosa dela smo preučili preko nje-
gove uporabe v podjetju za precizni inženiring v Bo-
logni.
ES^z. — liчм il.—m———a—ем^—a———увш
Strategija tega podjetja, glede na upravljanje, je bila
investirati v delo in stroje malo pod nivojem minimal-
nega pričakovanega povpraševanja. Vsakršno poveča-
nje produkcije nad tem nivojem je vodilo v prenos dela,
kar je bilo bolje kot tvegati ekspanzijo tovarne ali
delovne sile. Obratno od trditev uprave pa ni res, da je
bila velikost delovne sile vedno odvisna od nivoja pov-
praševanja. Do 1. 1969, to se pravi dokler ni prišlo do
prve velike stavke, je delovna sila stalno rasla. Po 1.
1969 pa je, čeprav je produkcija več let hitro naraščala,
nivo zaposlitve produkcijskih delavcev in produktivno-
sti v podjetju dejansko padel. Zato se zdi, da so se
odločili omejiti zaposlovanje v podjetju, ker se je pove-
čala bojevitost v tovarni, in pokriti rastoče povpraševa-
nje z množičnim povečanjem prenosa dela. L. 1972 so
46 odstotkov produkcijskega dela prenesli iz tovarne, v
majhnih podjetjih in delavnicah so indirektno zaposlo-
vali 570 ekvivalentnih delavcev s polnim delovnim ča-
som, medtem ko so 1. 1969 izven tovarne prenesli le 10
odstotkov dela. L. 1974-75 je produkcija naglo padla in
delo izven tovarne se je skrčilo skoraj na nič, kar je
povzročilo izgubo okoli 550 služb. Kljub temu, da je
nivo zaposlovanja v podjetjih, ki so delala za družbo,
doživel množično fluktuacijo, je bila zaposlenost v sami
družbi relativno stabilna. Družba, ki je dajala delo izven
tovarne, ni plačala niti penija denarja za nezaposlene,
niti ni tam doživela nobenih prekinitvenih in socialno
nadležnih bojev zaradi izgube služb. To jasno ponazarja
fleksibilnost, ki jo lahko zagotovi prenos dela. V tem
primeru razlog za prenos dela ni bil toliko v izkoriščanju
mezdnih razlik kot v minimizaciji stroškov in konflikta s
sindikatom zaradi izgube služb.
Isto podjetje pa je dajalo delo izven tovarne tudi zaradi
prihranka pri mezdah, ker so bili delavci plačani tudi do
50 odstotkov manj kot njihovi dvojniki v tovarni. Delo,
ki so ga dajali izven tovarne, ni bilo mehanično delo,
temveč ožičenje in montaža stikalnih plošč in je vključe-
valo ženske, ki so delale v majhnih podjetjih in delavni-
cah z bedno plačanimi delavci, kjer niso imele nobene
zakonite ali sindikalne zaščite.
Z vpeljavo računalniškega upravljanja in s spremem-
bami, ki so nastale v modularni konstrukciji, je podjetje
pred kratkim prenovilo sistem prenosa dela. Prej so
delo dajali v obrtniške delavnice le na osnovi zelo
kratkotrajnih in ustnih dogovorov. Podjetje zdaj vzpod-
buja te obrtnike, ki često zaposlujejo manj kot pet ljudi,
da se združujejo, da bi nakopičili stroje in kvalificirane
delavce za produkcijo in montažo modulov na bolj
regularni osnovi. Medtem je uprava zaradi računalniške
obdelave produkcije in povečanja notranje delovne mo-
bilnosti pridobilo nazaj nekaj svoje prejšnje moči v
tovarni. Zaradi uvedbe računalnika je upravljanje do-
bilo vse večjo rafinirano kontrolo nad koordinacijo
produkcije, tako znotraj kot zunaj tovarne in prenos
dela se zdaj uporablja bolj rutinsko, medtem ko se
specialna in konjunkturna dela opravljajo v tovarni
zaradi naraščajoče mobilnosti dela, ki so jo dosegli po
šestih letih skoraj popolne rigidnosti.
Prenos dela je od naključne rešitve specialnih proble-
mov prešel na bolj strukturiran sistem. Prvotno so v
prenosu dela v obrtniške delavnice iskali fleksibilnost,
da bi se izognili rigidnosti v tovarni. Sedaj pa celoten
sistem, tovarniška produkcija in prenos dela ustvarja
fleksibilnost.
Prenos dela v inženiringu Bologne variira od kvalificira-
nega, dobro plačanega dela z uporabo napredne tehno-
logije do umazanega, nevarnega in nekvalificiranega
dela. Znotraj tega obstaja jasna delitev prenosa dela, ki
na trgu delovne sile temelji na razlikovanju po spolu in
rasi. Kvalificirani delavci in obrtniki so skoraj izključno
moški srednjih let, medtem ko so ženske, mladi in
priseljenci z juga Italije in severne Afrike vključeni v
najbolj umazano, najbolj tvegano in najslabše plačano
delo.
Druga razširjena oblika prenosa dela je delo zunanjih
hišnih delavcev v industrijah kot je oblačilna, industrija
električnih komponent in igrač. Ta oblika prenosa dela
je bila deležna precej večje pozornosti kot prenos dela v
majhna podjetja (glej Young, 1981; Rubery in Wilkin-
son, 1981; Goddard, 1981) in se zato tukaj z njo ne
bomo ukvarjali.
Drugi vse bolj pomembni tip prenosa dela je tisti, ki je
našel svoje mesto preko nacionalnih meja, kamor so
bodisi prenesli dele produkcijskega ciklusa bodisi, da je
podjetje preneslo produkcijo končnih izdelkov, ki so jih
doslej izdelovali, pri tem pa uporabljalo svoje lastne
specifikacije in tehnologijo za produkcijo v podrejenih
podjetjih in svojo marketinško mrežo za prodajo blaga.
Primer za ta tip mednarodnega prenosa dela je naveden
v Frobelu in drugje (1980, 108). Navaja, da je tekstilna
industrija iz Zahodne Nemčije ekstenzivno uporabila
tekstilna podjetja v Jugoslaviji, kamor so podjetja iz
Nemčije pošiljala polizdelke, da bi jih predelali v
končne izdelke. Primer istega tipa lahko najdemo v
študiji Del Monteja (1982) o elektronski industriji v
južni Italiji, kjer so zopet zahodnonemška podjetja za
proizvodnjo televizorjev prenesla produkcijo komplet-
nih aparatov v srednje velika podjetja okoli Neaplja.
Podjetja, ki delajo za njih, uporabljajo know-how in
marketing službo nemškega podjetja, ker sama niso
dovolj velika, da bi prodrla na svetovni trg. Ta občasno
prenašajo delo v manjša podjetja na tem območju (150-
1). Prenosa dela torej ne moremo izenačevati z arhaič-
nim in izginjajočim sistemom produkcije. Prej se zdi, da
se je prenos dela okrepil, ko so se specifični sektorji
industrije soočili s spremenjenimi pogoji v ostri eko-
nomski in politični klimksedemdesetih let, ko se je dolgi
val ekspanzije končal. Zato bi bilo napačno še naprej
deliti podjetja v smislu dvojnega protislovja, t. j. med
velikimi podjetji, ki uporabljajo visoko razvito tehnolo-
gijo, in majhnimi podjetji, ki uporabljajo zastarelo te-
hnologijo in tradicionalno produkcijsko tehniko.7
Razdelitev produkcije
Druga oblika decentralizacije je razdelitev produkcije
med tovarne istega podjetja. Jasno je, da bodo podjetja
relocirala tovarne in menjala organizacijo produkcije
med njimi zaradi mnogih medsebojno povezanih razlo-
gov. Tu želim še posebej usmeriti pozornost na razdeli-
tev dela tam, kjer je to razdelitev močno motivirala
želja upravljalcev, da bi delovno organizacijo naredili
tako trdno, kot je le mogoče, in kjer se je uprava
zavedala potencialne nevarnosti, ki nastaja pri koncen-
traciji velikega števila delavcev v velikih tovarnah, ki so
locirane v velikih industrijskih mestih. Medtem, ko je z
internacionalizacijo produkcije usoda domačega indu-
strijskega delavskega razreda vse bolj povezana z usodo
mednarodnega delavskega razreda je treba razumeti,
kako se lokacija in struktura domačega proletariata
menjata v obdobju restrukturiranja v nacionalnem in
mednarodnem gospodarstvu/ Tukaj bom preučeval ne-
kaj načinov, kako je bila locirana razdelitev dela upo-
rabljena v italijanskem gospodarstvu.
V enem od inženiring podjetij v Bologni so, glede na
prej omenjeno, zaradi vznemirljive sindikalne bojevito-
sti v začetku sedemdesetih let ne le povečali prenos
dela, temveč tudi delno razdelitev produkcije. Medtem
ko so v eni tovarni tega podjetja dovolili padec zaposle-
nosti, so v pasivni poljedelski regiji, oddaljeni uro vož-
nje, ustanovili drugo majhno tovarno, ki je zaposlovala
80 delavcev. Čeprav so tovarniški nadzorniki v oddelkih
hitro vzpostavili stik z delavci v novi tovarni, je bilo
težko začeti združeno akcijo. Delavci v manjšem obratu
so prišli s poljedelskih območij, opravljali so polkvalifi-
cirano delo in so bili pripravljeni delati »fleksibilno«,
torej so bili pripravljeni delati v izmenah in nadure
tako, da so lahko delali tudi na svojem kosu zemlje.
Nasprotno pa so bili delavci glavne tovarne bolj izku-
šeni, prihajali so iz urbanega zaledja in so oboroženi z
bojevitimi sindikalnimi tradicijami.
Ko je bila majhna tovarna enkrat postavljena, je uprava
poskušala dati delo izven tovarne v bližnja območja,
ugotovili pa so, da na tem območju ni bilo dovolj
majhnih podjetij, ki bi to omogočala. Vsekakor pa je
obstojala močna tendenca, da bi postavili »ločene de-
lavnice«, kjer je produkcija to dopuščala. Ena od redkih
študij Fiatove decentralizacije produkcije v srednjo Ita-
lijo (Leoni, 1978) je pokazala, kako so pri oddelku
kamionoviuporabili mešnico razdelitve dela in prenosa
časopis za kritiko znanosti/69/70/15
dela, da bi maksimizirali razpršitev direktno in indi-
rektno zaposlene delovne sile v številnih zelo zelenih
s»zelenicah« v izčrpanih poljedelskih območjih.
Drugi tip razdeoitve dela se pojavi takrat, ko podjetje
izgubi centralno tovarno ein postane svupek »ločenihr
delavnic«. Čeprav je ta strategija manj v navadi, vzbuja
pozornost primer iz bologneskega podjetja. V tem poK-
djetjuso trije »glavni« produkcijski sedeži, trije
»manjši« skladiščni prostori, raziskovalni oddelek in
administrativni sedež, ki se nahajajo na periferiji Bo-
logne. Podjetje zaposluje skupno 3 0 ljuai, ki so r.ztre-
seni po različnih mestih. Ob tej razdrobitvi produkcije
podjetje prakticira tudi veliko prenosa dela in progre-
sivno krči svoje atrojne addelke in se koncentrira le na
montažo, kinstrukcijo in marketing aktivnosti.
Končni primer razdelitve dela je podjetje z električnimi
gospodinjskimi aparati, katerega lastnik je Vittorio
Merloni, vodja italijanske federacije delodajalcev Con-
findustrie. Podjetje zaposluje 2000 delavcev, ki delajo
na devetih različnih mestih, in nobena tovarna nima
dosti več kot 200 delavcev. Osnova strategije upravljal-
cev je dati delo delovni sili v pasivnih poljedelskih
območjih srednje Italije, kjer višje transportne stroške z
lahkoto nadomesti »industrijska mirnost« okolice.
Eden od Merlonijev izrecno priznava, da je to »pre-
dnost, ki je zmanjšala koncentracijo delavcev, in kjer je
to mogoče, poznajo tudi vsakega delavca.« Naprej ra-
zlaga, da je podjetje skušalo ustanoviti »skupinski duh v
obratih in izven njih«, da bi delavce spodbudili, da bi se
identificirali s podjetjem, ne da bi izgubili svoje kore-
nine v poljedelski skupnosti. Za tem stoji zamisel, da bi
ublažili travmatičen in često radikalen prehod iz
kmečke produkcije na delo v kapitalistični tovarni.
Medtem pa so Merloniji, da bi stvari obdržali še bolj
»mirne«, koncentrirali svoje napore na obdelavo je-
klene pločevine, montažo in finalno delo, ostali del
produkcije pa so dali v delo majhnim podjetjem in
obrtniškim delavnicam. Le-te so Merloniji -često di-
rektno ustanovili in so bivšim delavcem paternalistično
dali možnost, da jih »vodijo sami«, (glej Lotta Conti-
nua, 22. 5. 80 in 23. 5 80)
Ob koncu tega dela razprave o decentralizaciji pa naj
spodnji diagram pokaže, kako lahko podjetje uporabi
različne tipe decentralizacije, da bi razvilo razpršeno
produkcijsko mrežo, ali, kot pravijo nekateri Italijani,
»razpršeno tovarno«.
Shematična predstavitev decent ral izaei je produkcijo'.
III. Računalnik v tovarni
V	vsakem produkcijskem načinu je zbiranje, analiza in
kroženje informacij vitalnega pomena. V kapitalizmu je
nastala posebna oblika tovarniške produkcije, kjér je
ena od funkcij tovarne zagotoviti strukturo, kjer se
lahko zbirajo, koordinirajo in kontrolirajo informacije.
Ko se je razvila komunikacijska tehnologija, je bil
omogočen nastanek multi-tovarn in multinacionalnih
podjetij. Čeprav telefoni, teleksi ter elektronski oddaj-
niki in podobno nikakor niso determinante organizacije
produkcije, so omogočili, da se je z internacionalizacijo
in geografsko razpršitvijo produkcije povečala centrali-
zacija kontrole nad kapitalom. Velika tovarna pa je
ostala osnovna enota kapitalistične produkcije.
Struktura tovarne se je razvila med drugim zato, da bi
omogočila svobodni pretok informacij z dna piramidne
hierarhije do njenega vrha in svobodni pretok kontrole
od vrha navzdol. Informacije in dostop do njih sta ključ
do izoblikovanja in razumevanja strategije podjetja. Iz
tega razloga podjetje uporablja veliko ljudi, ki zbirajo
in prenašajo informacije v tovarni, in te informacije so
skrbno čuvane. Ljudje, ki imajo zbranih največ infor-
macij so v superiornem položaju, da lahko sodijo in
odločajo, dokazovali pa bodo, da so »objektivno« ko-
rektni zaradi svojega dostopa do dokumentiranega
»znanja.« Na kratko, dostop do informacij je instru-
ment razredne moči in moči spola.
V	inženiring podjetju, ki dela komplicirane avtomatske
stroje, lahko kroži po tovarni tudi do 20.000 posamez-
nih delov. Za upravo to predstavlja velike probleme in
stroške. Ko prihajajo naročila in ko se spreminjajo,
mora biti produkcija vsakega dela planirana in koordi-
nirana tako, da je finalni izdelek pravočasno priprav-
ljen. Fiksni kapital in delavci ne smejo ostati neizrab-
ljeni. Treba je narediti podrobne načrte za izrabo stro-
jev, za zaloge, za delovni urnik in že sprememba v
naročilu ali zamuda dobavitelja, stavka, bojkot nadur
ali ustavitev proizvodnje lahko prepreči te načrte. Da-
nes si mnoga podjetja nakopljejo velike stroške uprav-
ljanja, da bi zagotovila koordinacijo in spremljanje
produkcije znotraj tovarne. Tradicionalno so spremljali
produkcijo ljudje, ki so pisali stvari na koščke papirja,
jih po lestvici hierarhije pošiljali navzgor, jih kopičili,
analizirali in na njihovi podlagi izdajali ukaze. Vendarle
pa je potrebna vse bolj fleksibilna organizacija produk-
cije, da bi premagali delavcem vsiljeno rigidnost, da bi
zagotovili polno uporabo vse večjih količin fiksnega
kapitala in maksimalno zreducirali stroške ob razrašča-
jočih protislovjih sistema.
Vpeljava računalniškega upravljanja je za kapital po-
tencialno dragoceno orožje zato, ker lahko poveča kon-
trolo upravljanja nad vsemi vidiki produkcije, prvič
skozi nadaljnjo razlastitev delavčevega znanja (men-
talno delo) in drugič, skozi »konkretiziranje« kontrole
nad delom, kar omogoča maksimalno izkoriščenost in
koordinacijo delovnega časa.
V	nekem inženiring podjetju v Bologni imajo računalni-
ški terminal za vsakih trinajst zaposlenih. Terminale
uporabljajo tako za izdajo ukazov kot za zbiranje,
vračanje, memoriranje in koordiniranje informacij.
Vsako operacijo spremljajo ter stalno beležijo informa-
cije o posameznih strojih in delavcih, kot npr. o delov-
nem času in o »kvaliteti produkta«. Informacije iz štirih
osnovnih oddelkov tovarne, iz produkcije, marketinga,
kontrole zaloge in planiranja prihajajo v centralni raču-
nalnik ter v bazo podatkov in so dnevno zabeležene ter
analizirane. Informacije, ki prihajajo iz enega oddelka
skozi centralni računalniški program bodo avtomatično
poslane v koordinacijo z drugimi oddelki. To daje
upravi možnost, da predvidi, kje in kdaj bo prišlo do
ozkih grl in ji omogoča, da eksperimentira z »navidez-
nimi« produkcijami na računalniku, in tako preuči na-
čine, s katerimi bi lahko premagali.potencialne blokade
v produkciji, vključno s stavkami, s pomočjo spreminja-
nja produkcijskih planov v tovarni in s povečanjem ali
spreminjanjem planov za prenos dela.
Sedaj bom na kratko pokazal tri druga področja, kjer
uprava izkorišča računalnik v produkciji. Prvič, nezapo-
sleni kapital je moč izreducirati na minimum, bodisi
skozi večjo kontrolo dela ali zalog, kot so dosegli Ja-
ponci s »kanban« (»ob pravem času«) sistemom kon-
trole zalog. Ta sistem uporablja računalnik za koordini-
ranje produkcije v sami tovarni in za povezavo mreže
zunanjih dobaviteljev tako, da se potrebne zaloge izra-
čunavajo vsako uro in ne na dnevni ali tedenski osnovi.
Produkcijo vzdržujejo »dobavitelji, ki dobavljajo ši-
roko vrsto komponent v pravilnem zaporedju skozi
prava vrata v montažnem kompleksu, da dosežejo linijo
ob pravem času.« Drugič, centralni računalnik lahko
med seboj povezuje in upravlja avtomatske stroje in
robote, kot se je to začelo dogajati v popolnoma avto-
matiziranem fleksibilnemu tovarniškom sistemu. Gene-
ral Electric je npr. pred nedavnim napovedal nov raču-
nalniški sistem informacijske kontrole in koordinacije,
ki bo robotom omogočil »komunicirati drug z drugim«
in bo z električno kontrolo povezal vse stroje v integri-
rani sistem, njegovi oddaljeni deli pa bodo lahko pove-
zani s satelitskimi zvezami. (Financial Times 30. 3. 82.)
Tretjič, računalniško obdelane informacije omogočajo
dnevno decentralizacijo odločitev uprave, medtem ko je
v rokah maloštevilnega odbora direktorjev centralizi-
rana strateška kontrola.10
Zaradi vpeljave informacijske tehnologije je postala
vloga nadzornega osebja, ki zbira informacije, poten-
cialno zastarela, ker se je tovarniška hirearhija iz funk-
cije produkcijskega ukazovanja prelevila v bolj subtilno
funkcijo političnega posredovanja. Fiat je v tem procesu
šel najdalj in v delavnicah in uradih, kjer zdaj ni več
oddelčnih nadzornikov, »Fiat skrbi za posredovanje s
svojimi sociologi, svojimi novimi »zglajevalci«, ki se z
delavci pogovarjajo o njihovih problemih.«11
Za tovarniške in pisarniške delavce pomenijo računal-
niki bolj dosledno kontrolo preko neosebnega in odda-
ljenega centra kot pri osebni konfrontaciji s tovarniško
hierarhijo. Vse kar delavec naredi, računalnik lahko
zabeleži in kasneje uporabi proti njemu/njej medtem,
ko težnja, da bi se z bojem pridobljeni neformalni
odmori formalizirali in vzpostavili, kadar koli bi se to
upravi zdelo primerno. Prilagodljivi računalnik pa ne
izgublja potrpljenja in lahko izdaja povelja v švedskem,
finskem, jugoslovanskem in turškem jeziku, tako kot
računalnik, ki ga uporablja Volvo (glej Zollo, 1979;
Dina, 1981; Cibona, 1979).
Računalniški sistem pa je dober le toliko, kolikor je
dober njegov program in stopnja, do katere so delavci
pripravljeni sodelovati z upravo. Torej so potencialne
pridobitve pri uvedbi informacijske tehnologije odvisne
od spretnosti uprave, da razbije odpor delavcev do
tehnologije in da že v kali prepreči nove oblike odpora.
V	nekem podjetju v Bologni je uvedba terminalov v
tovarni povzročila »informacijsko stavko«, ko so de-
lavci odklonili sodelovanje pri zbiranju informacij.
Ena največjih koristi za kapital je, da lahko upravljanje
s pomočjo računalnika v veliki meri nadomesti funkcijo
tovarniške hirearhije, kot zbiralne informacijske mreže.
To pa po vrsti odpira teoretično možnost za radikalno
spreminjanje organizacije produkcije skozi restrukturi-
ranje. Ferraris (1981) je dobro ocenil situacijo. »Nova
tehnologija produkta (modularizacija), produkcije (av-
tomatizacija) in informacij (razporejanje informacij in
telekomunikacij) odpira nova obzorja procesu decen-
tralizacije dela in strojev, ki sočasno napreduje s kon-
centracijo upravljanja in kontrole. To dopušča prema-
govanje zgodovinske tendence fizične koncentracije
dela in fiksnega kapitala kot nujnega pogoja za centrali-
zacijo poveljevanja in profitov.
Do sedaj sem skušal prikazati, kako se uveljavlja težnja
k decentralizaciji produkcije in centralizaciji poveljeva-
nja. Da bi podkrepil predloženi argument, bom navedel
nekaj italijanskih primerov, kjer je mogoče videti odvi-
janje tega procesa.
Olivetti
Olivettijeva postopna preobrazba iz inženiring skupine
v električno je bila v zadnjih nekaj letih zelo pospešena
s pojavom dinamične tehnike upravljanja C. De Bene-
dettija. Na delu je moč videti štiri posamezne procese:
1)	Na finančnem nivoju je Benedetti pripravil vrsto
osupljivih kupčij z drugimi mednarodnimi elektron-
skimi proizvajalci, med njimi so Hitachi (marketing), St.
Gobain (kapital in dostop na francoski trg), Data Ter-
minal System (pridobitev) in Hermes (prevzem švicar-
skega proizvajalca pisalnih strojev).
2)	Italijanske tovarne Olivetti se usmerjajo k avtomati-
zaciji, ki uporablja robote in k uvedbi računalniške
kontrole testiranja standardiziranih modulov.
3)	Večina montažnega dela se še vedno opravlja ročno,
toda zaradi rastoče fleksibilnosti, ki je potrebna zaradi
hitrega razvoja in zastarelosti modelov, je uprava
uvedla nelinearno montažo v obliki delovnih otokov.
4)	Medtem ko se večina montažnega dela opravlja v
tovarni, dajejo nekatere operacije, kot so montaža sti-
kalnih plošč in ožičenje, v delo zunanjim, hišnim delav-
cem na severu Italije. O tem procesu razpravlja Pervia
(1980).
Benetton
Benetton je italijanski proizvajalec oblačil s prometom
250 milijonov funtov na leto in prodaja pod imeni
Jean's West, Mercerie, Sisley, Tomato, OI2, My Market
in Benetton. Produkcijska in marketinška strategija
stremita k izpolnitvi dveh stvari, minimizacije stroškov,
maksimizacije fleksibilnosti in seveda, profitov. To do-
sega na sledeče načine:
1)	Od patdesetih let dalje je Benetton vse bolj decen-
traliziral produkcijo. Zdaj direktno zaposluje le 1500
delavcev in izven tovarne daje delo več kot I ().()()()
delavcem. Direktno zaposleni delavci delajo v majhnih
tovarnah s 50-60 zaposlenimi, kjer je sindikat »odsoten
ali preprečen«.
2)	V svoji marketinški strukturi ima Benetton 2000
prodajnih mest, toda ne poseduje nobenega od njih.
Daje jim ekskluzivne pravice. Ta strategija učinkovito
zmanjšuje ne le prodajno ceno produkta, ke-r je iz te
operacije odstranjen trgovec na debelo, temveč tudi
tveganja, ki izhajajo iz sprememb v povpraševanju.
3)	Računalnike uporabljajo zato, da tekoče zasledujejo
produkcijo in prodajo ter, da naglo analizirajo tržne
trende. Na zalogi držijo minimum neobarvanih oblačil,
ki jih po potrebi obarvajo. (Glej Ferrigolo, 1980)
FIAT
Pri Fiatu je treba omeniti štiri posamezne stvari:
1.	Množično odpuščanje delavcev po neuspehu stavke
iz 1980.
2.	Velik korak k avtomatizaciji v tovarni za montažo
motorjev LAM in tovarni karoserije Robogate; obe sta
zelo fleksibilno robotizirani tovarni, ki ju upravlja cen-
traliziran računalniški sistem.
3.	Uvedba delovnih otokov v sistemu LAM (lahkih
avtomobilov, op. prevajalka)
4.	Fiatova uporaba decentralizacije. Ta je prevzela tri
oblike: prvič, izvoz integriranih produkcijskih enot v
vzhodno Evropo, Turčijo in Latinsko Ameriko v za-
četku sedemdesetih let; drugič, razdelitev dela integri-
ranega ciklusa in postavljanje majhnih, specializiranih
tovarn na jugu Italije, ki se je prav tako začelo v začetku
sedemdesetih let; in tretjič, prenos dela iz tovarn v
Torinu v lokalna podjetja, obrtnikom in zunanjim de-
lavcem.
Sledeč japonskemu modelu je Fiat nedavno objavil, da
bo poleg montaže v sami tovarni izdeloval le vzme.tne
sisteme in tehnološko pomembne dele avtomobila. Vse
ostalo delo naj bi bilo decentralizirano, čeprav ni jasno
kakšno obliko bo prevzela ta decentralizacija. Pred
kratkim je prišlo do pogubne racionalizacije zunanjih
dobaviteljev, ko je Fiat zmanjšal število svojih dobavi-
teljev za dve tretjini in »opogumljal« preživele naj
povečajo produktivnost ter začnejo montirati dele v
svojih lastnih podjetjih. Že 40 odstotkov modela Ritmo
montirajo izven Fiatovih tovarn. Direktor avtomobil-
skega oddelka Vittorio Ghidella pravi: »Naredili smo
to,, da smo prenesli zaposlovanje iz Fiata v zunanje
družbe« 12, zato da bi tako, kot Japonci izvedli verti-
kalno dezintegracijo.
Delavec iz Fiatove tovarne pločevine Lingotto je 1978
povedal, da je majhno težko tudi lepo, če delaš v enem
od 70 podjetij s 30-50 zaposlenimi, ki so del Fiatovih
decentraliziranih obratov za izdelovanje karoserije to-
vornjakov, kjer delaš ob sobotah in 10-12 nadur vsak
teden. Poudaril je, da »je bilo vprašanje decentraliza-
cije in pomanjkanje enotnosti med majhnimi in velikimi
tovarnami najšibkejši člen v bojih zadnjih let.« (Il Ma-
nifesto, 5.10.78).
Zdi se, da je torej cilj Fiatove politike atomizirati tisto,
kar je moč atomizirati in decentralizirati kolikor se le
da, tako da je »decentralizacija drugi skoraj nujni obraz
robotizacije v LAM-u.« (Il Manifesto, 4.4.1980).
IV. Upadanje množičnega
kolektivnega delavca13
V Italiji sta povečani tempo decentralizacije, avtomati-
zacije, internacionalizacije in eventuelni frontalni napad
na delavski razred povzročili dve glavni dogajanji -
časopis za kritiko znanosti/69/70/16
pojav borbenega, dobro organiziranega delavskega gi-
banja in stagnacija svetovnih trgov. Vse večji tovarniški
boji v velikih in srednjih tovarnah so ogrozili pravo
»učinkovitost« fordovskih produkcijskih tehnik, ki so
temeljile na maksimalni fleksibilnosti in popolni podre-
jenosti dela kapitalu. Moč in borbenost proletariata v
velikih in srednjih tovarnah je omogočila ponovno
vzpostavitev upravne kontrole med gospodarsko rece-
sijo in povečano tovarniško represijo, kot se je to
zgodilo v letih 1963-64. Naraščajoča konkurenca na
svetovnih trgih in zlom 1974 sta podjetjem povzročila
težave pri prevalitvi stroškov, ki so nastali ob delavskih
zmagah, medtem ko je delovna rigidnost zmanjšala
njihovo sposobnost odgovoriti na fluktuacije na vse bolj
nestabilnih trgih. Posledica je bila, da so padle profitne
mere velikih podjetji.
Decentralizacijo so v začetku torej uporabili kot krat-
koročno strategijo, ki je stremela za tem, da bi se
izognila pridobitvam delavskega gibanja, zato je skušala
kompenzirati visoke delovne stroške in nizko fleksibil-
nost v velikih in srednjih tovarnah z direktnim ustvarja-
njem ali dejanjem dela majhnim produkcijskim eno-
tam, obrtnikom ali zunanjim, hišnim sodelavcem, kjer
je bil vpliv sindikata minimalen (ta majhna podjetja so
bila često skrita v najrevnejši ekonomiji). Daljnoročni
cilj decentralizacije, avtomatizacije in popolne kon-
trole, ki pokriva produkcijo z elektronsko informacij-
skim sistemom pa je uničenje spontane organizacije
množičnega delavca na kolektivni osnovi. Dramatična
konfrontacija v Fiatu 1. 1980 zakriva strategijo, ki za
proletariat velike tovarne pomeni veliko več kot začasni
politični poraz. Medtem ko je bila decentralizacija v
začetku kratkotrajni odgovor, je njena učinkovitost
močno ovirala recentralizacijo produkcije. Dejansko so
jo uporabljali skupaj z avtomatizacijo, da bi razkosali
velik tovarniški proletariat in na revne delavnice, kjer
akumulacije ne ovira organizirano delo.
To pa ne pomeni, da je množičen kolektivni delavec
zdaj politično nepomemben. Dejansko je moč organizi-
ranega dela, ki pretežno temelji na množičnem kolek-
tivnem delavcu takšna, da Frobel in drugi (1980) pra-
vijo:
»Vsaka družba, skoraj ne glede na svojo velikost, ki
hoče preživeti, je zdaj prisiljena začeti transnacionalno
organizacijo produkcije« (15),
da bi izkoristila prednost obilnega cenenega in dobro
organiziranega dela nerazvitih dežel. Nedvomno prihaja
do mednarodne reorganizacije kapitala toda kot trdi
Graziani (1982, 34), decentralizacija usmerja pozornost
tudi na dejstvo, da je številna, potencialno cenena in
dobro disciplinirana delovna sila na razpolago tudi v
nekaterih razvitih kapitalističnih deželah. Poleg tega
decentralizacija odkriva, kako kapital pridobiva dostop
do tega dela, medtem ko istočasno skuša »pomendrati«
proletariat velike tovarne, trudeč se, da bi obnovil kon-
kurenčnost zrelega tehnološkega blaga na evropskih
trgih.
Ce je končno cilj decentralizacije uničiti proletariat
velike tovarne, je njegova posledica pregrupacija indu-
strijskega delavskega razreda ob novih trakovih in od-
delkih. Kot smo videli prevzema decentralizacija mnogo
oblik in vsaki od teh oblik ustrezajo različni in često
novi tipi delavca. Razdelitev produkcijskega ciklusa, ki
je često kombiniran z restrukturiranjem delovnega pro-
cesa, ustvarja visoko mobilne majhne produkcijske
enote. Kot prikazuje Amin (1983) lahko podjetje, po-
tem, se je lotilo razdelitve dela, išče posebno delovno
silo, ki pooseblja socialno-ekonomske značilnosti, za
katere meni, da so optimalne za profitpnosnost in rajši
pripelje fiksni kapital k delovni sili, kot, da bi tvegalo
njeno »okužbo« z migracijo in šolanjem v velikem
industrijskem mestu.
Prenos dela ustvarja celo miriado delavcev, ki je red-
kokdaj neposredno vidna. V majhnem podjetju delovni
proces in pogoji dela med podjetji v isti industriji,
izredno variirajo, medtem ko sestavljenost delovne sile,
njene tradicije, izkušnje in težnje v veliki meri ostajajo
skrivnost. »Vajenec«, ki dela v drobnem podjetju v
Torinu, pripoveduje o protislovjih, v katerih živi dela-
vec majhnega podjetja;
»Drobno podjetje je pekel, toda je tudi upanje in nekaj,
kar ti je blizu. Da, vem..., da je tukaj delo nekvalifici-
rano, toda še vedno misliš, da se lahko tukaj izučiš, da te
lahko nekaj naučijo. Delavec si in lahko vsaj upaš, da
boš postal dober delavec. To je malo verjetno in vsakdo
to ve, toda kam boš šel, če ne sem? Ali misliš, da je Fiat
boljši? Velike tovarne se v nekem smislu vsakdo boji;
danes greš tja, ko nimaš več upanju... Tukaj te izkori-
ščajo, toda del mesta si, tu je tvoje mesto. Slabo ravnajo
s teboj, oštevajo te, toda na tem mestu se vidiš v delu, ki
ga opravljaš« (Manifest, 16. 5. 80).
Paternalistični odnosi so v tovarni običajni, absolutna
moč ostaja v rokah podjetnika, medtem ko družinske in
družbene vezi delavca in šefa vežejo izven tovarne. V
majhnem podjetju je kapital povezan z delom često
brez posredništva sindikatov in delavske zakonodaje.
To je tovarniški despotizem brez velike tovarne in
vsebuje reprodukcijo množičnega toda ne kolektivnega
delavca na višji stopnji realne podrejenosti dela kapi-
talu, kjer je delovni proces razdrobljen med mnogo
majhnih produkcijskih enot ali v zelo podrobno delitev
dela med zunanje delavce in obrtnike, ki nadzirajo
svoje lastno izkoriščanje.
Graziosi (1979), ki je izdelal nekaj dobrih študij o
restruktuiranju v Italiji, je poudaril pomembno stvar,
ko je rekel:
»Bistvo strategije decentralizacije leži v marginalizaciji,
saj se vse večja nevarnost širokih socialnih slojev zače-
nja z mladimi, ženskami in starimi« (152).
Treba je poudariti, da marginalnost teh socialnih slojev
ni ekonomska ker igrajo življenjsko važno vlogo v
kapitalistični akumulaciji - temveč bolj politična in
socialna.14) Inženiring v Bologni ilustira kompleksnost
sestave samo enega dela proletariata, v katerem obsto-
jajo številne delitve in potencial za marginalizacijo. V
njem je najti tako imenovane »nekvalificirane« de-
lavke, ki opravljajo montažna dela v najrevnejši ekono-
miji, Severnoafričane v majhnih livarnah, delavce v
obrtniških delavnicah, ko nadzorjujejo numerično kon-
trolirano strojno orodje, delavce z močnimi ekonom-
skimi in kulturnimi vezmi z delom na zemlji v zakotnih
podeželskih tovarnah ter delavce v večjih tovarnah s
svojo bojevito sindikalno tradicijo in relativno privilegi-
ranim položajem. Razumljivo je, da bi te delavce zapo-
slili hkrati v isti tovarni in bi bili lahko povezani s
formalnimi in neformalnimi mrežami ter organizaci-
jami, ki jih delavci ustanavljajo in ki so glasniki njihovih
zahtev in pritožb. Iz njih prihaja tudi kolektivni odgo-
vor. Delavce v podjetju, ki je razdrobljeno teritorialno,
socialno in kulturno, delavce, ki delajo v različnih pogo-
jih dela in se med seboj često sploh ne vidijo, je težko
združiti v eno samo delovno silo, kaj šele v razred. To
postavlja tudi vprašanje, ali je tovarniška organizacija
sindikatov - v Italiji tovarniški svet in njegovi delegati -
lahko učinkovita združevalna organizacija, če je ome-
jena na eno samo tovarno, če je produkcijski ciklus
razdrobljen med obrati in podjetji ter zunanjimi, hiš-
nimi delavci.
Pregrupiranje italijanskega industrijskega delavskega
razreda se poslabšuje in ustvarja nove delitve, ki vodijo
k nastajanju novih sekcij proletariata in k bodoči oslabi-
tvi upadajočega in obleganega proletariata velike to-
varne. Pivi zaključek, ki bi ga iz tega lahko potegnili, je,
da je povsem zgrešeno vsako upanje v okrevanje sindi-
kalnega gibanja v »ekonomskem dvigu.« Žalostno ter
ironično, toda indikativno je, da so bili Fiatovi delavci
potolčeni, ko je italijanska ekonomija doživljala mini-
boom. »Protiudarec« je malo verjeten, ker je bil množi-
čen kolektivni delavec odstranjen in verjetno nima več
moči in kohezije, da bi vodil industrijski delavski razred
v bodočih bojih. To pa ne pomeni, da lahko propad
velike tovarne in množičnega kolektivnega delavca ena-
čimo s koncem tovarniškega ali razrednega boja. Prej bi
• rekli, da je problem oblikovati strategijo in organizacij-
ske oblike, ki bodo omogočile movim in spremenjenim
pripadnikom proletariata, da bodo izražali svoje po-
trebe in želje ter da se bodo združili s starejšimi sekci-
jami razreda, da bi se borili za skupne cilje.
Italijanska izkušnja kaže, da je to težka naloga in da je
bilo narejenih veliko napak. Sindikati, ki so si utrli pot
preko bojev množičnega kolektivnega delavca, so pre-
več pogosto poskušali vsiliti neprimerne strategije in
organizacije majhnim podjetjem in razpršenim delav-
cem, medtem ko so zavirali ustanovitev organizacijskih
oblik, ki bi bile bolj primerne za njihove posebne okoli-
ščine in težave. To lahko še posebej vidimo v propadlem
poskusu, da bi oblikovali horizontalne organizacije, ki
bi povezovale delavce v različnih podjetjih na lokalnem
nivoju v Italiji, še posebej na območjih, kjer je decen-
tralizacija pripeljala do oslabitve neformalnih socialnih
in političnih mrež, ki povezujejo delavce in kolektivizi-
rajo njihove izkušnje. V Veliki Britanji se to kaže preko
stalnega pomanjkanja uradne podpore sestavljenim od-
borom (glej: Lane, 1982, F 8)
Italijansko delavsko gibanje je kmalu spoznalo, da
»razpršeni« delavci obstojajo, toda iz več razlogov je
bilo izredno počasno pri ugotavljanju, kaj ti delavci
želijo od sindikata. Posledica tega je precejšnje nerazu-
mevanje med delavskim gibanjem, ki včasih vidi »razpr-
šenega« delavca kot pokornega in pasivnega z marginal-
nim pomenom in samimi »razpršenimi« delavci, ki vi-
dijo delavsko gibanje kot gluho in slepo za njihove
težave in ranljivosti.
Velika Britanija ni Italija in množičen kolektivni dela-
vec ni dominiral v britanskem delavskem gibanju v
enakem obsegu kot v Italiji, toda ta članek kaže, da so
časopis za kritiko znanosti/69/70/17
decentralizacija, avtomatizacija in informacijska tehno-
logija posebno učinkovita sredstva za napadanje organi-
zirane delavske moči in avtonomije preko izključitve in
razpršitve dela iz velikih tovarn, okolišev in industrij-
skih centrov. V Britaniji so ameriška in japonska po-
djetja v Južnem Walesu in na Škotskem rezultat le
enega tipa decentralizacije, medtem ko so drugi tip
zunanji, hišni delavci, za katere so pred kratkim obja-
vili, da zaslužijo manj kot 35 funtov na teden. Direktor
tekstilnega podjetja, ki je »optimistično« povedal Fi-
nancial Timesu (4. 8. 82):
»Zdi se mi, da bi lahko St. Helens postal Hong Kong
severozahoda,« je glasnik rastoče najrevnejše in razpr-
šene ekonomije.
Britanski industrijski delavski razred sam se je hitro
restrukturiral toda delavsko gibanje se še vedno močno
opira na obrtne organizacije in tradicije. Holland
(1982) in Lane (1982) sta nedavno oba usmerila pozor-
nost na decentralizacijo v Britaniji in resno dvomita o
tem, kar Lane imenuje sindikalni poskusi, da bi namreč
»sami sebe zagrabili za ovratnik in se stresli v obliko, ki
je potrebna za soočenje s tistim, kar je dejansko novo
okolje.« (13)
Ta razprava kaže, da se preoblikovanje industrije in
delavskega razreda lahko pospešeno odvija še naprej in
hitreje ko sta se ga delavsko gibanje in levica v Britaniji
doslej na splošno zavedala, Obetajoče je, da vprašanja
postajajo bolj jasna, čeprav se zdi, da so odgovori še
zelo daleč.
Opombe:
1 Za druge članke v angleščini o decentralizaciji v Italiji glej
Amin (1983), Brusco (1982), Goddard (1981) in Mattera
(1980).
- »,Majhno je ljubko' pravi sovjetski ekonomist«, Finacial
Times, 9. 12. 82.
Blair (1972) pravi, 113: »Začenši z novimi tehnologijami
industrijske revolucije je čaščenje velikosti prevzelo mistični
značaj in tako kot večina mistik zaživelo svoje lastno neodvi-
sno življenje.«
4	Glej Brusco v: FLM, Bergamo ( 1975), 45-7; Prais (1976),
52-3, Blair (1972) 5. in 6. poglavje in Marx (1976), 603-4.
5	Glej Marx (1976) 604-5 za razpravo o tovarniških zakonih
in učinku, ki ga imajo na domačo industrijo.
Za tipologijo majhnih podjetij plej Brusco in Sabel (1981).
Pravita, da je veliko majhnih podjetij v bmilii relativno neo-
dvisnih, medtem ko je Del Monte (1982) manj optimističen
glede položaja majhnih podjetij na jugu Italije (125). In
mnogo majhnih podjetij na Japonskem je »v celoti odvisno od
enega samega kupca« - Patrick in Rosovosky (1976),
509-513.
Na Japonskem je prišlo do »precej hitrega pronicanja navz-
dol« v obliki numerično kontroliranega strojnega orodja iz
velikih v majhna podjetja (Financial Times Survey, 1981).
Macrae (1982) navaja primer majhnega japonskega podjetja,
kjer je iz druge roke najet robotski sistem skoval komponente
v »zastareli delavniški lopi«.
s Za dela o Britaniji s tega področja glej Massey in Meegan
(1982), Fothergill in Gudgin (1982) in Lane (1982).
»Ameriški proizvajalci se preoblikujejo za svetovno konku-
renco« v Buiseness Week 21. 6. 82. Glej tudi Griffiths (1982).
10 Glej Manacorda (1976). Glej tudi odlični pamflet, ki gaje
pripravil Združeni forum tovarniških komitejev (1982).
1 Citiran je sindikalni borec iz Torina. V: Il Manifesto, po-
sebna priloga o Cassa Integrazione, 1982.
12 Citirano v: Fiat sledi japonski produkciji zemljevidov cest,
Business Week 4. 10. 82. Glej tudi Sunday Times Business
News 10. 10. 82 in Amin (1983).
13	Za razpravo o taylorizmu, množičnem kolektivnem delavci*
in spreminjanju razredne sestave v Italiji glej Ferraris (1981),
Rieser (1981), Santi (1982) in Accornero (1979 in 1981).
14	Temu procesu marginalizacije in delitve so pomagale ana-
lize levice, kjer »vidijo ženske kot marginalne delavce in zato
kot marginalne sindikaliste« (CSE Sex and Class). Razprava o
delovnem procesu je omejila svojo analizo na tiste delovne
procese, ki jih najdemo v velikih tovarnah, ki na veliko zapo-
slujejo tnoške. Dejstvo, da so v Britaniji moški na široko
teoretizirali o tem delovnem procesu medtem ko so bile ženske
večinoma zadolžene za analizo zunanjega, hišnega dela, kaže
na težave, s katerimi se soočata delavsko gibanje in levica.
Vitalnega pomena je, da bi se levičarski teoretiki morali izogi-
bati reproduciranju takšnih delitev, kot jih študirajo.
Viri:
A. Accornero, La classe operaia nella società italiana, Propo-
ste, 81., št. 1979.
A , Accornerro, Sindicato e Rivoluzione Sociale. Il caso ita-
liano degli anni »70«, Laboratorio Politico, 4., št. 1981.
A., Amin, Restructuring in Fiat and the Decentralisation Pro-
duction into Southern Italy, v: R. Hudson in J. Lewis, Depen-
dent Development in Southern Europe, Methuen, London
1973.
A., Bagnasco, M., Messori, C. Trigilia, Le Problematiche dello
sviluppo Italiano, Feltrinelli, Milano 1978.
J. M. Blair, Economic Concentration. Structure? Behaviour
and Public Policy Harcourt Brace Jovanovich, New York,
1972.
R. Brunetta, G. Celata, N. Dalla Chiesa, A. Martinelli, L'Im-
presa in Frantumi, Editrice Sindacale Italiana, Rim 1980.
S. Brusco, The Emilian Model, Productive Decentralisation
and Social Integration, Cambridge Journal Of Econmics, 2. št.,
junij, 1982.
S. Brusco in C. Sabel, Artisan Production and Economic
Growth, v: Wilkinson (1981).
G. Celata, L'operaio disperso, v: R. Brunetta, 1980.
C. Ciborra, L'automazizone nell »industria dell'auto«, Sapere,
816. št. 1979.
CSE Sex and Klass Group, »Sex and Class« Capital-Class, 16.
št. 1982
A. Del Monte, Decentramento internazionale e decentra-
mento produttivo II caso dell'industria elettronica, Loescher,
Torino 1982.
A. Dina, Lotta operaia e il nuovo uso capitalistico delle
macchine, »Unità« Proletaria 3/4, 1981.
P. Ferraris, Taylor in Italia: conflitto e risposta sulla organiz-
zazzione del lavoro »Unita« Proletaria 3/4, 1981.
A. Ferrigolo, Sogno italiano per famiglia veneta, IL Manifesto
3: 6. 82.
Financial Times Survey, Japan the Information Revolution, 6.
7. 81.
FLM Bologna, Occupazione, Sviluppo Economico, Territorio
SEUSI, Rim 1975.
FLM Emilia Romagnia, Quaderni di Appunti, Bologna 1981.
FILM Bergamo, Sindacato e Piccola Impresa, De Donato, Bari
1975.
5.	Fothergill in G. Gudgin, Unequal Growth, Heinemann,
London 1982.
F. Frobel, J, Heinrichs, O. Kreye, The New International
Division of Labour CUP, Cambridge 1980.
V. Goddard, The Leather Trade-in Naples, Institute of Deve-
lopment Studies Bulletin 12, 3. št., 1981.
A. Graziani, La macchina dell'inflazione e la mano invisibile
dei padroni, »ynita« Proletaria 1.-2. št., september, 1982.
A. Graziosi, La Ristrutturazione nelle Grandi Fabricche 1973-
6,	Feltrinelli, Milano 1979.
J. Griffiths, Robots March into European Factories, Financial
Times Survey of the Motor Industry, 19. 10. 82.
S. Hall, A Long Haul v: Marxism Today, november, 1982.
Joint Forum of Combine Committees (Združeni forum tovar-
niških komitejev), The Control of New Technology, 1982.
T. Lane, The Unions: Caught on the Ebb Tide, v: Marxism
Today, september, 1982.
G.	Leoni, Economia sommersa, ma non troppo, I Consigli
57/8, 1978.
N. Macrae, Intrapreneurial Now, Economist 17. 4. 82.
P. Manacorda, Il Calcolatore del Capitale, Feltrinelli, Milano
1976.
T. Manwaring, Labour Productivity and the Crisis at BSC:
Behind the Rhetoric, Capital-Class 14, 1981.
K. Marx, Kapital, I. zv., Penguin, Harmondsworth 1976.
D. Massey in R. Meegan, The Anatomy of Job Loss, Methuen,
London.
P. Mattera, Small is not beautiful: decentralized production
and the uderground economy, Radical America, oktober/sep-
tember, 1980.
M. Paci, Crisi, Ristrutturazione e Piccola Impresa, Inchiesta,
oktober/december, 1975.
M. Paci, Famiglia e Mercato del Lavoro in un'economia perife-
rica, Angeli, Milano 1980.
H.	Patrick in H. Rosovsky (izd.), Asia's New Giant, Brookings
Institute, Washington 1976.
N. Perna, L'operaio, punto debole di una machina altrimenti
perfetta, Quaderni di Fabbrica e Stato 14, 1980.
S. J. Prais, The Evolution of Giant Firms in Britain 1909-1970
CUP, Cambridge 1976.
S. J. Prais, Strike frequencies and plant size: a comment on
Swedish and UK experiences, v: British Journal of Industrial
Relations, XX, I, 1982.
M. Revelli, Defeat at Fiat, v: Capital-Class 16, 1982.
V. Rieser, Sindacato e Composizione di Classe, v: Laboratorio
Politico 4, 1981.
J. Rubery in F. Wilkinson, Outwork and Segmented Labour
Markets' Wilkinson, 1981.
P. Santi, All'origine della crisi del sindacato, v: Quaderni
Piancentini, 1982.
F.	Wilkinson, The Dynamics of Labour Market Segmentation,
v: Academic Press, London 1981.
R. C. Wood, Japan's Multitier wage system, Forbes, 18. av-
gust, 1980.
K. Young (izd.), Of Marriage and the Market CSE Bocks,
London.
K. Young, Domestic Outwork and the Decentralisation of
Production, članek, ki je bil predstavljen na ILO regionalnem
srečanju o ženskah in poljedelskem razvoju, Mehika 1981.
G.	Zollo, Informatizzazione, Automazione e Forza Operaia, v:
»Unita« Proletaria 3/4, 1979.
Prevod: Breda in Igor Omerza
Redakcijska opomba:
Članek obravnava in analizira nekatere nove oblike
organiziranja kapitala, za katere v slovenskem jeziku še
ni primernih izrazov. Predvsem to velja za termin »put-
ting-out« in termin »splitting-up«. Prvi vsebinsko po-
meni, dajanje dela izven matičnega podjetja in smo ga
prevajali vsebinsko in ne dobesedno, namreč kot »pre-
nos dela«. Drugi pomeni decentralizacijo v okviru ma-
tičnega podjetja in smo ga prevajali kot »razdelitev«,
torej kot razdelitev produkcijskega procesa znotraj ma-
tičnega podjetja. Ker pomenijo različne sodobne oblike
decentralizacije produkcije v razvitem kapitalizmu kva-
litativno nov element v razredni borbi delo-kapital in
ker obenem odražajo tudi nov nivo tehnološkega raz-
voja kapitalističnega produkcijskega načina, ki bo ma-
terialno omogočil nove decentralizacijske oblike pro-
dukcije, se bomo na to področje v našem časopisu še
vračali. Morda bomo sčasoma našli tudi bolj konsi-
stentne slovenske termine za izražanje teh novih poj-
mov.
časopis za kritiko znanosti/69/70/18
Tiha revolucija?
Politika delavskih kooperativ od
1800-1980
il
Tom Clarke
Sodobni zagovorniki
delavskih
kooperativ
1. Socialistična politična ekonomija: Produktivni proto-
tipi socialističnega pluralizma
Socialistični zagovorniki delavskih kooperativ so mne-
nja, da je boj za delavske kooperative pomembna inici-
jativa delavskega razreda, ki dokazuje praktično rele-
vantnost socialističnih idealov, kar zadeva zaposlovanje
in organizacijo dela. Nacionalizirana industrija je prev-
zela ortodoksno strukturo oblasti in ohranila tradicio-
nalno delitev dela s podobnimi neenakostmi v plačilu in
pogojih, kot so obstajali v kapitalistični industriji, kar je
zmanjšalo privlačnost nacionalizacije za delavski raz-
red. Verjeti je, da so delavske kooperative vzbudile
upanje v ponovno oživitev osnovnega demokratičnega
temelja socialistične ekonomije, ki je bil zadušen v
avtoritarnem režimu centraliziranega državnega kapita-
lizma Medtem ko so omejitve, ki se postavljajo k
dosežkom kooperativne ekonomije v okviru kapitali-
stičnega tržnega sistema, splošno upoštevane, prevla-
duje mnenje, da kooperative, prvenstveno demonstra-
tivno, prispevajo k boju za transformacijo kapitalizma
in nudijo produktiven prototip za socialistični plurali-
zem bodočnosti. Socialistični zagovorniki često zahte-
vajo potrditev in upoštevanje Marxa, ki je ponudil
navdušeno, vendar kritično podporo kooperativam svo-
jega časa, za katere je trdil, da, tako kot Tovarniške
listine (Factory Acts), ki določajo število delovni ur,
predstavljajo pomemben napredek politične ekonomije
delavskega razreda:
. »V rezervi je bila še večja zmaga politične ekonomije
dela nad politično ekonomijo lastnine. Govorim o giba-
nju kooperativ, posebno o kooperativnih tovarnah,
ustanovljenih brez pomoči, le s trudom nekaj ,golih
rok'. Vrednost tega velikega socialnega eksperimenta
ne more biti precenjena. Z dejanji, namesto z argu-
menti, so pokazale, da se lahko vrši produkcija v veli-
kem obsegu in v skladu z zahtevami moderne znanosti
brez obstoja razreda gospodarjev, ki zaposlujejo razred
delovnih rok; da bi to obrodilo sadove, ni potrebno, da
so produkcijska sredstva monopolizirana kot sredstva
za izžemanje in dominacijo nad delovnim človekom
samim; tako kakor suženjsko delo, tlačansko delo, na-
jeto delo, ni nič drugega kot prehodna in inferiorna
oblika, ki bi morala izginiti in dati prostor združenim
I delavcem, ki bodo uporabljali svoje orodje z voljno
roko, preprosto pametjo in veselim srcem.« (1974,
jf 79-80)
Najaktivnejši in najvplivnejši socialistični privrženec
l delavskih kooperativ je Inštitut za delavski nadzor (In-
stitute for Workers Control - IWC), ki je od 1. 1968
razširil med delavsko gibanje celo paleto publikacij,
zahtevajoč delavski nadzor. Pridobili so si simpatije
številnih sindikalnih voditeljev in laburističnih članov
parlamenta, posebno Tonyja Benna; tesno so bili pov-
zani z usodo treh velikih kooperativ, ki so bile ustanov-
ljene od 1974-1975 s pomočjo Ministrstva za indu-
strijo: Triumph Meriden, Kirkby Manufacturing and
Engineering (KME) in Scottish Daily News (SDN).
Vodilni zastopniki IWC pristopa so razložili vlogo Inšti-
tuta:
»Vloge Inštituta ne vidimo kot intervencijo od zunaj,
temveč bolj kot participantno izobraževalno, samoizo-
braževalno, interpretativno in analitično vlogo (...)
Naše delovanje je (...) v osnovi izobraževalne narave v
tem, da dopušča delavcem, da razvijejo svoj lasten
teoretski aparat na osnovi tistega, kar so se naučili iz
preteklih izkušenj in kar so v svojih naporih v iskanju
rešitev za prakične probleme odklonili ali sprejeli iz
akumulirane socialistične teorije (...) IWC ni sekta, je
gibanje idej, njegova primarna naloga je, da organizira
razprave. Naše lastne ideje (...) so le del tega gibanja,
so zgolj zavestno destiliran je izkušenj boja delavskega
razreda; presojati jih je moč le na osnovi tega, kako
daleč »sežejo« in se zdijo uporabne v tem boju.«
(Barratt Brown, Coates and Topham, 1975, 294, 306)
Vendar je bil vpliv IWC pri oblikovanju omenjenih treh
kooperativ, ustanovljenih z vladno pomočjo, bolj in-
strumentalen kot samo vzgojen: spodbudili so Benna,
da je naredil eksperiment, pomagali so ustvariti ugodno
ozračje podpore med levimi laburističnimi člani parla-
menta in sindikalnimi voditelji ter krepili vsakršna nag-
njenja do alternativne kooperacije, ki so jih odkrili med
vodilnimi delavskimi zaupniki v omenjenih organizaci-
jah. V slavnostnem poročilu in analizi Nove delavske
kooperative (The New Worker Co-operatives, 1976), ki
ga je izdal IWC, je trdno izražen vtis, dà so omenjene tri
kooperative rezultat zmagovitega delavskega boja:
»Velika moč sedanjega gibanja, ki je v naši pretekli
zgodovini brez presedana, je v glavnem spontana za-
hteva proizvodnih delavcev po kooperativni organizaciji
industrije kot odgovoru na ekonomsko krizo.« (185)
Benn trdi, da so prav ta zapiranja tovarn vodila v
formacijo kooperativ, - medtem ko druga v tem času
niso - zaradi odločnosti in prožnosti boja prizadetih
delavcev. Omenjena analiza poveže posedovanje to-
varne s strani delavcev v zahtevo po pravici, da sodelu-
jejo s personalom kooperative, medtem ko je lahko
sporno dejstvo, da je bila odločitev za ustanavljanje
kooperativ vcepljena delavskemu boju kot pragmatični
kompromis, ki je bil mogoč zaradi trenutne moči levice
v parlamentarni laburistični stranki.
Zelo malo je dokazov, da so se prizadeti delavci spon-
tano odločili za alternativo kooperative ali da so bili
prvotno izrecno zavezani načelom kooperative: hoteli
so varno in koristno zaposlitev, spoznali so, da je neka
oblika delavskega nadzora potrebna, bili so ogorčeni
nad slabim učinkom privatnih družb. Odločitev za usta-
novitev kooperativ je bila pragmatična alternativa,
sprejeta pod Bennovim vplivom in pod vplivom drugih
svetovalcev. Bolj bojeviti delavci so favorizirali nacio-
nalizacijo, drugi pri Meridenu in Kirkbyju pa prevzem
organizacije s strani kakšne velike družbe kot npr.
British Leyland. Ideja kooperative je sčasoma obudila
zanimanje in navdušenje med delavci, vendar ni nastala
med njimi. Posvetovanja, ki jih je imel Benn kot mini-
ster za industrijo s sindikalnimi uradniki, so predstav-
ljala veliko novost v odnosih med vlado in sindikalnim
gibanjem: komaj pred desetletjem so imeli delavski
zaupniki v nekaterih industrijskih panogah težave, ko so
si skušali zagotoviti spoštovanje svojih lastnih sindikal-
nih voditeljev. Tajnost in občutljivost pogajanj na mini-
strstvu sta preprečila vpletenost večini delavcev v odlo-
čitev v zvezi s kooperativo; kljub temu da je bila ideja,
ko so jo predstavili delavcem, dobrodošla, čeravno so
bili do nje tudi kritični, je predstavljala relativno nena-
vaden koncept. Delavska začetna zavezanost idealu
kooperative je le redkokdaj postala popolnoma kohe-
rentna, njihovo sodelovanje pri ustanavljanju koopera-
tiv je bilo že sicer omejeno s težo zunanjega vpliva.
Ministrstvo za industrijo s pravnimi in proračunskimi
svetovalci je npr. uveljavilo pri snovanju ustanovitev
kooperativ največji vpliv.
Način, kako so bile kooperative uvedene, osvetljuje
številne resne slabosti pristopa IWC do delavskega nad-
zora. Prvič in najočitneje, organ, ki izraža nepopustljivo
zavezanost delavskemu nadzoru, s servilnostjo, ki jo
kaže do delavskih voditeljev s podobnimi nazori, v tem
primeru do Tonyja Benna, nam vsiljuje misel, da bi bil
IWC ravno tako zadovoljen s hagiokracijo kot z delav-
sko demokracijo. (Hyman, 1974, 265-269). Servilnost
se je razširila do vseh tistih, ki so pomagali kooperati-
vam ter do sindikalnih uradnikov, ki so bili aktivni v fazi
oblikovanja. Koristno bi bilo, da bi ponudili delavskim
voditeljem, ki so bili nenehno pod pritiskom kapitali-
stičnega tiska, močno moralno podporo, namesto da
osredotočajo nanje, izključno ideje in aktivnosti nepo-
srednih proizvajalcev. Reorganizacija ladjedelniške in-
dustrije in rezultirajoč prodor UCS sta boleče opomnila
Benna na problem korporatizma: »Mislim, da bi bilo
pametno (...), da bi bili pripravljeni na nevarnost kor-
poratističnih rešitev, organiziranih na vrhu, kar bi sicer
mnogi torijci želeli (...) prihajajoča laburistična vlada
ne bi mogla in ne bi smela razmišljat o svoji industrijski
politiki enostavno tako, kaj lahko stori laburistični mi-
nister na svojem položaju, temveč v smislu partnerstva
med sindikalnim gibanjem in laburistično vlado (...) Ko
smo začeli s prvimi eksperimenti delavskih kooperativ,
ni bilo dovolj odločnosti za ohranitev partnerstva med
vlado in sindikatom.« (1976, 72-76). Zal se zdi, da se
Benn ne zaveda, da v industrijski politiki morda zgolj
zamenjuje desni korporatizem (voditelji države in kapi-
tala) z levim korporatizmom (voditelji države, kapitala
in sindikatov). (Kot meni Panitch: korporatistična para-
digma konotira »politično strukturo v okviru razvitega
kapitalizma, ki združuje organizirane socialno-ekonom-
ske proizvodne skupine preko sistema reprezentacije in
kooperativne medsebojne interakcije na nivoju vodenja
ter preko sistema mobilizacije in družbenega nadzora
na nivoju množice.« (1977, 66). Res je, da je bil Benn
previden in je imel obsežna pogajanja s sindikalnimi
predstavniki iz Meridena, Kirkbyja in Glasgowa ter da
je v primeru KME dejansko izključil direktorja prejšnje
družbe iz pogovorov. Vendar je bila participacija proiz-
vodnih delavcev pri odločitvah, ki zadevajo oblikovanje
njihove kooperative, kratkotrajna ter formalna in v
primeru KME popolnoma nominalna. Obžalovanja vre-
dno dejstvo je, da bo morala IWC šele spoznati, da se
birokratski proces začenja pri organizaciji sindikalnih
predstavnikov.
Naslednja slabost pristopa IWC je poudarek na parla-
mentarni dejavnosti, ki naj zagotovi reforme za razvija-
nje delavskega nadzora. V tem primeru so se vsakršne
militantne orientacije k nacionalizaciji pod delavskim
nadzorom usmerile k pragmatizmu bolj neposredno
izvedljivih oblik kooperacije. Ken Coates se je zavedal,
da tačas kooperativ ni moč obravnavati zunaj splošnega
delavskega boja: »V splošnem, gibanja za ustanavljanje
kooperativnih tovarn ni mogoče evaluirati zunaj kon-
teksta delavskega gibanja, ki to ustanavljanje spodbuja.
Če so proizvodne kooperative, v dinamičnem kipenju
časopis za kritiko znanosti/69/70/19
sindikata in delavske akcije, del vsesplošnega napada na
moč kapitala, potem imajo popolnoma drug pomen kot
stimulansi in primeri, iz katerih morda izhajajo, da v
obdobjih recesije pridobijo na militantni aktivnosti de-
lavskega razreda.« (1976, 22-23). Težava pri tem je, da
je v primeru, ko je bil obstoj kooperative zunanje
odvisen od naraščajočega razrednega boja, prav proce-
dura ustanavljanja kooperativ razvodenila aktivizem
proizvodnih delavcev v omenjenih treh organizacijah in
vzela pogum za vsakršno militantno participacijo v šir-
šem boju. V publikaciji na temo Vloga odpravljanja
ovir na vladno intervencijo (1978) sta Bradly in Gelb
cinično sklepala: V luči najinih rezulatatov se zdi, da ni
neumestno predlagati, da bi moral biti odnos do delav-
skega nadzora' ponovno ovrednoten, ne nujno na ideo-
loškem polju, temveč zaradi dejstva, da je v določenih
okoliščinah delavski nadzor potencialno učinkovit čini-
teljni zaslon in mehanizem za nadzor projekta. Delavski
nadzor je lahko koristna upravljalna strategija za dr-
žavo.« (4)
Zato se poudarek v literaturi IWC na temo iskanja
neposrednih praktičnih rešitev za probleme delavcev,
kakršna je oblikovanje kooperativ, nagiba k povezavi z
osrednjim dolgoročnim ciljem, t. j. razvijanju militant-
nosti proizvodnih delavcev in razvijanju zavesti delav-
skega razreda, kar je potrebno za splošni izziv kapitali-
zmu. Kot trdi Hyman:
»Socializem v eni industrijski panogi je iluzija, kajti
vsaka industrijska panoga je sestavni del strukture poli-
tične in ekonomske dominacije in politične ekonomije,
v okviru katere deluje. Kakršne koli strukture nadzora,
ki obstajajo na lokalnem ali sekcijskem nivoju, so de-
jansko izpostavljene neustavljivim pritiskom, naj se
.realistično' prilagodijo zahtevam tržnih mehanizmov
ali zahtevam vlade. Vendar perspektive sindikalistov, ki
se soočajo s problemom lastne industrije ali podjetja,
seveda ne vodijo k osredotočenju na vprašanja moči
države ali kapitalizma kot totalnega sistema: pomanjka-
nje pozornosti do omenjenih vprašanj je značilno za
mnoge publikacije IWC. (1974, 252)
Coates priznava tehtnost tega koncepta: »Reforma ne
sme potekati v okviru strukture moči, temveč v njej
sami. Odstranitev le-te je prioritetna potreba, zunaj
katere bi manjše reforme zelo verjetno propadle ali celo
zaostrile probleme, ki bi jih morale razrešiti.« (1968,
14). V tej luči bi lahko prakso IWC odklonili kot
nepopravljivo reformistično. Vendar prehod v sociali-
zem ni tako enostaven: kaj storiti z dilemo delavcev,
tako da sodelujejo v dolgotrajnih zasedbah? V odsotno-
sti splošne mobilizacije delavskega razreda proti kapi-
talu, katere sami ne morejo pospešiti, in z laburistično
vlado, občutljivo v svoji skrbi, da ne bi bila vpletena v
prenagljeno nacionalizacijo, se delavci soočajo s kom-
pleksnim vprašanjem, kakšen naj bo naslednji korak? V
treh obravnavanih organizacijah so ta poblem preroško
rešili s kompromisom v obliki kooperative. Takšne po-
jave je IWC povzdignil na nivo v bistvu voluntaristične
teorije socialistične preobrazbe, kot Boddington jasno
potrjuje:
»Produkcija za zadovoljevanje družbenih potreb bo še
dolgo morala obstajati vzporedno s produkcijo za de-
nar, profit in trg. Koeksistenca različnih struktur, ra-
zlično motiviranih ekonomskih aktivnosti, bo še nekaj
časa neizogibna iz dveh enostavnih vzrokov. Prvič, eko-
nomsko obstaja samo en svet - zahvaljujoč se prodor-
nosti kapitalističnega trga - zato družbene spremembe
ne morejo čakati ob strani nekega domnevnega dne, ko
bo prišlo do univerzalne spremembe. Drugič in še po-
membnejše, prav zaradi svoje narave, demokratičnemu
ljudskemu nadzoru ni mogoče dati splošnega značaja z
dekretom od zunaj, temveč mora počakati na priprav-
ljenost vseh ljudi, da uveljavijo nadzQr nad svojim
položajem. Če spodbuda novega ne pripelje do spre-
memb, se ohranijo stare metode in strukture.« (1979,
24).
Četudi se IWC ukvarja s to perspektivo, je še vedno
pomembno, da natančno predstavi, kakšno obliko spre-
membe želi pospešiti s svojo podporo projektom koo-
perativ. Hyman izolira tri možne namene gibanja za
delavski nadzor: sredstvo za dviganje zavesti, vir učin-
kovitega širjenja delavskega nadzora, sredstvo za izzi-
vanje krize dualistične moči. (1974, 249). Vsak izmed
omenjenih namenov zahteva drugačna strategijo: osre-
dotočenje na dviganje zavesti bi zahtevalo izčrpne pro-
pagandne napore, ki bi odvrnili delavce od poslovnih
zadev in problemov interne organiziranosti; osredoto-
čenje na širjenje delavskega nadzora v okviru organiza-
cije, bi povzročilo koncentriranje na interne probleme
poslovne uspešnosti in demokratičnega organiziranja;
poskus, izzvati krizo dualistične moči, bi zahteval, da se
posvetijo splošni mobilizaciji proti kapitalu, ne meneč
se za posledice, ki bi jih le-ta imela za organizacijo
samo. Nezmožnost jasnega razlikovanja med strategi-
jami odkriva dvoumnost v namenih IWC in nelagodno
osciliranje med reformističnimi in revolucionarnimi
programi:
»Zdi se nam, da so potrebne občutne spremembe v
ravnotežju moči, vključno morebitno podaljšanje, če-
tudi nestabilno, stanja dualistične moči, preden lahko
pride na dnevni red kakršnakoli revolucionarna socialna
transformacija. Razširitve delavskega nadzora nad mez-
dami in pogoji dela na nadzor nad zaposlovanjem in
investicijsko politiko so aspekti omenjenega spreminja-
jočega se ravnotežja; poleg tega, da dvigajo zavest,
imajo omenjeni aspekti prav gotovo tudi določeno mož-
nost, da se uveljavijo še preden so dovolj široko razšir-
jeni, da lahko izzovejo krizo dualistične moči. Menimo,
da prilaščanje delavskega nadzora ni neki recept po-
stopnosti, na osnovi katerega se lahko izognemo nasil-
nemu odporu v določenih fazah; le-ta je utemeljen,
kajti vsako novo prilaščanje pomeni približevanje re-
snični odpravi moči kapitala.« (Barratt Brown, Coates
and Topham, 1975, 304).
Zdi se, da imajo člani IWC podobne elastične koncepte
funkcioniranja delavskih kooperativ: podpirati zavest o
možnosti delavskega nadzora; poskrbeti za učinkovito
izvrševanje delavskega nadzora; prispevati k naraščajo-
čemu boju proti kapitalu. Morebitni pridržki, ki so
obstajali z oziroma na možnosti obstanka kooperativ, so
bili podrejeni veri v izrazit demonstrativen vpliv, ki ga
le-te lahko dosežejo:
»Trditve tistih socialistov, ki suho pripominjajo, da ni
možno zgraditi socializma v eni tovarni, so zelo zgre-
šene. Seveda ni možno, kot tudi ni možno zgraditi
socializma samo v eni deželi. Toda, če izbruhne revolu-
cija v eni deželi, jo je tam potrebno obraniti. In če lahko
obranimo transformacijo strukture moči v posamezni
tovarni, moramo to seveda tudi storiti. Takšna - delna -
transformacija bo imela precej manjše socialne posle-
dice, vendar za ljudi še vedno predstavlja močno spod-
budo zunaj svojega neposrednega polja delovanja.«
(Coates, 1976, 31-2)
Čeprav je na Coatesa vplivala D. C. Jonesova kritika .
pesimizma S. in B. Webba, kar zadeva proizvodne
kooperative, pa se je vseeno zavedal bednega življen-
skega ciklusa, ki so ga mnoge predhodno doživele: od
idealističnega partnerstva, mimo hudega pomanjkanja
kapitala in intenzivne konkurence, do bankrota ali
preoblikovanja v status delniške družbe. (1976, 29).
Očitno bi bil demonstrativni vpliv novih delavskih koo-
perativ drastično zmanjšan, če bi le-te doživele isto
usodo kot njene »nesrečne« predhodnice, kar je za
IWC predstavljalo tveganje, ki so ga bili pripravljeni
sprejeti. Vprašanje narave »delne« »transformacije
strukture moči v tovarnah je bilo neposredno rele-
vantno pri ugotavljanju morebitnega demonstrativnega
učinka kooperativ. Coates se dotakne socialistične kri-
tike strogih omejitev, ki jih možnim reformam v koope-
rativah postavlja nenehen pritisk mehanizmov trga pro-
ste konkurence: »Seveda je res, da morajo biti tržni
mehanizmi neprestano v napetosti s katerim koli ele-
mentom kakršne koli industrijske demokracije. Dolgo-
ročno gledano, moramo videti proces demokratizacije
kot proces omejevanja in v končni fazi anuliranja skrite
moči trga.« (1976, 19). Vendar je Coates optimistično
upal, da bo v kooperativah omenjeni problem omilila in
kompenzirala podpora širšega sindikalnega gibanja. V
primeru KME naj bi to storili sindikati in sicer tako, da
bi skušali pripraviti svoje delodajalce, da sklenejo po-
godbo s KME. To je bila malo pomembna opazka, ki je
temeljila na priložnostni aluziji v nekem TV intervjuju.
(1976, 31).
V študiji IWC je podobni optimizem prežemal opis in
analizo omenjenih treh kooperativ. Verjeli so, da so
inherentno demokratične organizacije: »Niti ena (od
omenjenih treh kooperativ) ni bila registrirana v okviru
zakonodaje, ki urejuje oblikovanje kooperativnih
družb, iz različnih tehničnih in pravnih razlogov. Name-
sto tega so se registrirale kot družbe v skladu z Zako-
nom o družbah (Companies Act), priskrbele so si sta-
tute, Memoranda in Določbe združevanja, ki so predpi-
sovali najstrožjo participai i vno demokracijo.« (1976,
16). To Coatesovo frazarjenje je daleč od resnice, je
razmišljanje, ki temelji bolj na neznanju kot na želji po
zavajanju: v ustanovnih listinah vseh treh kooperativ so
obstajale demokratične pomanjkljivosti, ki zagotovo
niso promovirale participatorne demokracije. Pretira-
vanja o stopnji demokratičnega nadzora v kooperati-
vah, je spremljalo prav tako pretirano prikazovanje
stopenj sprememb, ki so bile sprejete v kooperativah na
področju organizacije dela in nadzora nad zaposlova-
njem. Ker so bili soočeni s potrebo po produkciji nepo-
sredno za trg, so skušali ali pa so uspešno izvršili dejan-
sko le nekaj pomembnih sprememb, posebno v KME.
Dejstvo, da so se v vseh treh kooperativah spoprijemali
z neposrednimi poslovnimi težavami, za katere se je
izkazalo, da jih ni moč preseči z razpoložljivimi sredstvi,
nam odkrije še eno pomanjkljivost v analizi IWC misel,
da je glavni vzrok za zapiranje tovarn upravljalna ne-
marnost ali neučinkovitost, kar torej omogoča drama-
tična izboljšanja, kadar delavci prevzamejo nadzor nad
produkcijo. (Clarke, 1974). Žal so razlogi za zapiranje
tovarn globlji, vzrok ni zgolj nesposobnost upravljanja:
razlogi niso preprosto v strukturalnem pomanjkanju
industrijskega investiranja v britanskem gospodarstvu
ali periodičnih ekonomskih krizah, temveč v dejstvu, da
pri restrukturiranju kapitala managerji često zavestno
sprejmejo odločitev, da zaprejo tovarne, odločitev, ki je
del korporacijskega plana, načrtovanega kot odgovor
na položaj trga proste konkurence. (Wood, 1978, 405-
406). V tem kontekstu je utopično pričakovati, da lahko
kooperative, ki so nastale iz »zaprtih tovarn«, storijo
kaj več, kot da se borijo za obstanek. Zadnja očitna
slabost v strategiji IWC je, da so delavcem dali na
vpogled poslovne knjige. Kot trdijo Barratt Brown,
Coates in Topham, »se je veliko število delavcev re-
snično naučilo razumeti poslovne knjige. To nam jasno
kaže zgodovina proizvodnih odnosov v Fordu, kakor
tudi uspešen boj za ustanovitev delavskih kooperativ v
Liverpoolu, Meridenu in Glasgowu.« (1976, 302). Ven-
dar so dvomljive implikacije omenjenega dosežka, ki jih
je identificiral Hyman, boleče občutili člani kooperativ:
prvič, poslovne knjige so postavile ostre restrikcije v
zvezi z možnostjo internih reform; drugič, poznavanje
poslovnih knjig je dihotomiziralo člane kooperative na
priviligirane, ki so posedovali informacije, odločilne za
strukturiranje odločitev, in na veliko večino, ki je bila
brez informacij ali vpliva. (1974, 245L47). Posledica
tega je bila demoralizacija, hkrati z internacionalizacijo
vzrokov za neuspeh, čeprav bi bilo bolj točno, če bi le-te
pripisali iracionalnim operacijam kapitalistične ekono-
mije. Tako je politična podpora IWC ustanovitvi treh
velikih kooperativ v praksi pomenila, da delavci v ome-
njenih organizacijah niso sprejeli odgovornost za prejš-
nje napake, zanemarjanje ali namerno omalovaževanje
njihovih družb s strani privatnih podjetij. Benn, kot
oseba, ki je najbolj odgovorna za edinstveni »socialni
eksperiment«, je poudarjal pomembnost empiričnih ra-
ziskav: »Zdaj je potrebno previdno in v detajle proučiti
izkušnje teh treh kooperativ, skupaj z vsemi prizade-
timi, da bi se iz njih česa naučili.« (1976, 78).
Različna so mnenja med raziskovalci, kar zadeva vzrok,
zakaj so kooperative v praksi razočarale, vseeno pa
lahko pritrdimo nekaterim širšim zaključkom. Poslovne
nujnosti so neposredno pritisnile na kooperative, bile so
povezane z resnim pomanjkanjem investiranja. To je
privedlo kooperative do tega, da so se primarno ukvar-
jale s poslovnimi načrti, kooperativno eksperimentira-
nje je bilo popolnoma ustavljeno. Le peščica delavcev
je imela natančno predstavo o tem, kaj naj bi bila
delavska kooperativa, toda skoraj vsi so imeli občutek,
da so izpostavljeni nadzorom, proti katerim so bili
skoraj brez moči. Upali so, da so se končno izognili
negotovosti in iracionalnosti nedavne preteklosti pod
privatnimi podjetji, toda ugotoviti so morali, da se
soočajo s podobnimi problemi: nepredvidljiv trg, močna
konkurenca, finančne težave, posebno še dotok denarja
in pomanjkanje kapitala za investicije. Rezultat ome-
njenih težav je bila zahteva po povečanju produktivno-
sti, ki je bila povezana z nenehnimi odpusti z dela.
Dejansko so osrednje značilnosti delovnih izkušenj v
kooperativi zelo podobne izkušnjam v drugih državnih
in privatnih tovarnah: organizacija dela, izmensko delo,
sistem plačevanja, delovni pogoji, dopusti in nadzor so
bili podobni kot drugje. Meriden je napravil pogumen
korak, ko je sprejel povprečne mezde in opustil strog
nadzor, hkrati pa je uvedel fleksibilnejše pogoje dela:
vendar so ti pogoji odražali bolj visok delež kvalificira-
nih delavcev in nadzor, ki so ga postopoma pridobili
panožni sindikati v preteklosti, kot pa kakršno koli
zavestno privrženost načelom kooperative.
Pričakovali so, da bo večina delavcev igrala relativno
pasivno vlogo v procesu sprejemanja odločitev. Večino
odločitev so pri KME sprejeli direktorji - sklicatelji, pri
Meridenu in SDN pa zveza delavskih direktorjev in
višje uprave. Eden izmed razlogov za pasivnost delav-
stva je bil, da so bile delovne naloge v splošnem tako
težavne kot v kateri koli običajni tovarni. Delitev dela v
fragmentarna in često absurdno ponavljajoča se in na-
porna opravila je ostala; posebno v KME, kjer je bilo
veliko polkvalificiranega dela. Z izjemo nekaj članov
upravnega odbora, je bilo strokovno znanje, ki so ga
pridobili delavci kooperativ le malo večje od strokov-
nega znanja v drugih tovarnah. Delavci so imeli večji
dostop do informacij, vendar v glavnem niso imeli časa,
sredstev ali priložnosti, da bi informacije razumeli, o
njih razpravljali ali sprejemali odločitve na osnovi njih.
Ob redkih priložnostih, ko so povzdignili glas, so jih
običajno ignorirali ali pa so jih prepričali, da je njihove
predloge nemogoče uresničiti. -
Ko je začetno navdušenje nad kooperativami začelo
izginjati, so delavci postavili pomembno vprašanje: »kaj
se je spremenilo?« Zagovorniki kooperativ bolj domne-
vajo, kot pa raziskujejo pomemben napredek, kar za-
deva izkustvo v kooperativnem načinu proizvodnje,
podcenjujejo ekonomske in tehnološke zadrege, ne
upoštevajo zlasti sposobnosti tržnih mehanizmov, da
vsilijo nasprejemljive pogoje dela. Celo najosnovnejše
želje delavcev po varni zaposlitvi in sprejemljivem pla-
čilu se niso izpolnile. Plačilo za podobno delo v koope-
rativah je bilo nižje kot v sosednjih tovarnah. Delavci
KME so se radi spominjali, da so si bili spričo učinkovi-
tosti njihove sindikalne organizacije zagotovili najvišje
mezde na svojem področju, ko je. bilo podjetje še v
privatni lasti. Takšni in podobni faktorji so vplivali na
to, da so delavci začeli dvomiti o tehtnosti eksperimenta
kooperative; idealizem je upadel. Razmere v kooperati-
vah so narekovale vrnitev na stari odnos do dela. To je
bil racionalni odgovor na razmere, kajti nič se ni bilo
spremenilo. Delovni napor in navdušenje sta zdrsnila iz
evforičnih višav, ki sta jih v začetnem obdobju dosegla:
pri KME so delavci proučili dejansko situacijo in začeli
stavkati. Pri Meridenu je bilo težko izpolnjevati proiz-
vodne termine, kadar je bilo veliko naročil. Defenzivne
reakcije je spodbujala trajna negotovost v zvezi z zapo-
slitvijo. Pri SND so se napovedi o neizbežnem zaprtju
začele pojavljati že v prvem tednu po začetku proizvod-
nje, pri KME in Meridenu so bili pogosti odpusti delav-
cev, tako da se je pojavil precejšen presežek delovne
sile. Kakršne koli možnosti, ki so obstajale za izboljša-
nje delavskega nadzora v kooperativah, so bile v pre-
cejšnji meri izgubljene zaradi nezmožnosti, da razvijejo
informirano in participativno delovno silo. ..
Z ozirom na vzvišene politične cilje zagovornikov koo-
perativ, so bili dosežki dovolj skromni. Ko so se upi v
smisel in v nadzor kooperative sesuli pod težo vztraj-
nega antagonizma tržnih mehanizmov in ko so ranljiva
mesta organizacij postajala vedno bolj očitna, je poli-
tična zavest med delavci, ki se je bila vnela v prvotnih
zasedbah tovarne kot odgovoru na odpuste delavcev,
izparela, zamenjal jo je defetizem, ki je negativno delo-
val na vse kooperative, pripeljal do tega. da so dve
kooperativi zaprli, pri Meridenu pa izvršili skrajno re-
dukcijo. Čeprav so kooperative dokončno dokazale, da
bi lahko predstavniki sindikata prevzeli vlogo upravlja-
nja, kajti v procesu so se vpletli tudi v tržne in uprav-
ljalne prioritete, je postal delavski nadzor v resnici zgolj
fasada, vendar ne le to, eliminirana je bila tudi možnost
učinkovitega sindikalnega zastopanja. Slednjič, daleč od
tega, da bi prispevala k naraščajočemu razrednemu
boju, ki bi izzval krizo dualistične moči, je ustanovitev
treh kooperativ predstavljala del uspešnega poskusa
laburistične vlade, da odvrne intenzivno industrijsko
časopis za kritiko znanosti/69/70/20
militantnost 1. 1974. Kar zadeva bolj praktične dosežke
kooperativ: KME in Meriden sta priskrbela delo 700
delavcem, ki bi sicer ostali brezposelni; širši javnosti so
pokazale, da je možna organizacija večjega obsega,
strukturirana kot delavska kooperativa. Tako je bila za
demoralizirane delavce, ki so doživeli razočaranje, ko
so spoznali, da njihove kooperative ne nudijo izhoda iz
negotovosti in izkoriščanja kapitalizma, poglavitna iz-
kušnja negativna: stroge omejitve postavljene refor-
mam, ki so dosegljive na nivoju podjetja v okviru
tržnega gospodarstva.
(Nadaljnjo analizo treh kooperativ vsebuje delo P.
Clarka, 1978.)
IWC še ni ocenil obsega katastrofe, ki so jo doživele
kooperative. V glavnem je omejil svoj komentar o
njihovih izkušnjah na obsojanje odpora, ki so ga poka-
zali vladni uradniki do obstoja kooperativ. Ko so izšla
številna poročila v zvezi z demokratičnimi slabostmi
kooperativ, vključno poročilo svetovalcev uprave, ogor-
čenimi nad šefi KME, je Coates lahko verbatim ponovil
svojo sodbo, da so kooperative »predpisovale strogo
participativno demokracijo.« (1981, 140). Ko IWC
operira s podobnimi napačnimi domnevami, trdi, da je
rešitev problema preprosto le izvolitev močnejše laburi-
stične vlade in navdušeno izvajanje še večjega števila
kooperativnih eksperimentov, brez adekvatne ocene
vzrokov za neuspeh prejšnjih poskusov. Osredotočenje
IWC na kooperative in druge oblike industrijske demo-
kracije sistematično odvrača pozornost od dominacije
nacionalnega in internacionalnega kapitala na svetov-
nem trgu in od pomembnosti industrijskega boja za
dosego družbene lastnine in planskega gospodarstva.
(Razprava, ki sta jo nedavno grobo obnovila Scargill in
Kahn, 1980). Demokratično centralno planiranje in
decentralizirano izvajanje le-tega sta lahko daljni in
kompleksni cilj, vendar podpora industrijski demokra-
tični shemi, ki integrira delavske predstavnike v obsto-
ječe strukture nadzora, ali kooperativam, pogreznje-.
nimi v tržno gospodarstvo, omenjeni cilj le malo pri-
bliža. Pozornost bi morala biti usmerjena prvenstveno k
vprašanju, kako delavski boj v podjetjih večjega ob-
sega, ki v gospodarstvu dominirajo, lahko doseže in
pripelje do sistema odgovornega in demokratičnega
nadzora v okviru družbene lastnine. Ozreti se, kot Coa-
tes, na nepriljubljenost nacionalizacije, v upanju da so
kooperative bolj priljubljena alternativa, pomeni izogi-
bati se problemu. Poudarjati, da je nacionalizacija sino-
nim za racionalizacijo in eliminacijo delovnih mest,
pomeni zanemarjati dejstvo, da bodo iste ekonomske
sile, ki povzročajo masovni presežek delovne sile v
nacionaliziranem sektorju, vsilile podobno usodo ko-
operativam, verjetno bolj nenadno, z manjšimi mož-
nostmi za izhod. (1981, 147-157). Coates priznava, da
kooperative bolj ustrezajo lokalnim inicijativam manj-
šega obsega, ki temeljijo na družbenem planiranju za
potrebe skupnosti. Vendar IWC ostaja zavezan stališču,
da naj bi boj proti odvečni delovni sili, ki je povzročil
militantne zasedbe, pripeljal do ustanavljanja delavskih
kooperativ. (Coates, 1981, 113). Pokazalo se je, da ta
usmeritev vključuje potencialno katastrofalne posledice
in je daleč od uspešne formule za socialistični napredek.
Socialistično združenje za okolje in vire - Socialist
Environment and Resources Association (SERA) je
postavilo v ospredje bolj koherentno strategijo vloge
kooperative v socialistični preobrazbi. SERA si je nalo-
žilo dolžnost, da reagira na akutne probleme brezposel-
nosti v propadajočih mestnih jedrih in razseljenih pode-
želskih področjih, tako da spodbuja iniciative za usta-
navljanje kooperativ manjšega obsega, ki naj zadovo-
ljijo lokalne potrebe ter se pri tem poslužujejo druž-
beno odgovornejše tehnologije in ponovno vgrajujejo v
delovni proces strokovno znanje in spretnost. »Na ta
način so privabili nazaj izseljeno generacijo, lastništvo,
družbeni nadzor in ponovno investiranje imetja tistih, ki
so ga ustvarili. Poskrbeli so, da je dobilo veljavo zado-
voljevanje lokalnih potreb in ne zgolj maksimiranje
vračila na vloženi kapital. To je v bistvu politična odlo-
čitev, ki izraža prepričanje, da ljudje lahko sami rešu-
jejo svoje težave, če so le ustvarjene ustrezne razmere
za to. Omenjena odločitev je prav tako socialistična v
tem, da potrjuje potrebo po družbenem planiranju in
nadzoru...« (SERA, n, d, 1-6) Kooperativni projekti, s
katerimi ukvarja SERA, so v veliki meri financirani s
strani lokalnih oblasti ali države v programih Urban
Aid, JCP ali STEP. Čeprav SERA vstraja na tem, da
naj bi nadzor vršili člani kooperative, naj bi bilo odziva-
nje na potrebe skupnosti pomemben faktor pri pridobi-
vanju sredstev iz omenjenega vira. Politične in ekonom-
ske vezi med kooperativami bi lahko pomenile začetek
oblikovanja netržnega sektorja, ki bi ga koordinirala
lokalna Agencija za razvoj kooperativ (Co-operative
Development Agencies - CDAs), kot trdi Taylor:
»Idejo kooperative so obravnavali vedno za nekaj več
kot zgolj metodo za ustanavljanje podjetij. Ukvarja se s
transformacijo družbe preko spreminjanja nadzora nad
ekonomskimi aktivnostmi. Je oblika praktičnega socia-
lizma. Lokalne CDAs lahko povezujejo kooperative,
tako da le-te podpirajo druga drugo, trgujejo med
seboj, si pridobijo večjo neodvisnost od privatnega trga
in razvijajo širšo zavest o nujnosti družbene odgovorno-
sti in odgovornosti za okolje.« (n. d., 2)
Aktivisti SERA se zavedajo političnega neuspeha ko-
mercialno usmerjenih kooperativ: »obstajajo oblike
kooperativ, ki motivirajo svoje člane s povečevanjem
njihovega posameznega vloženega kapitala (...) ko-
operative, ki temeljijo zgolj na nuji po akumuliranju
kapitala, ne bodo delovale kot metoda spreminjanja
sistema privatnih podjetij.« (Taylor, n. d., 9). Posebna
pozornost se posveča izbiri ustreznih alternativnih pro-
izvodov in tehnologij, ki so bolj odgovorne do družbe in
okolja: alternativni energetski sistem, trajni viri, prede-
lava hrane in pijače v manjšem obsegu, recikliranje
odpadnih surovin, predelava naravnih surovin. Pove-
zava SERA s .Centrom za alternativno tehnologijo
(Center for Alternative Technology) je pripeljala do
aktivnega sodelovanja pri razvijanju možnosti alterna-
tivnih delavskih načrtov za koristne proizvode, posebno
še načrtov delavcev Lucas Aerospace j a. Čeprav so do
sedaj zabeležili v proizvodnem sektorju majhen uspeh
pri aplikaciji ambicioznejših alternativnih proizvodov in
tehnologij, je filozofija SERA do določene mere upra-
vičila svoj namen, kar je očitno v občutnem naraščanju
uslužnostnega sektorja: grosistične trgovine z živili, al-
ternativne knjigarne, tiskanje ter izdajanje in druge
obrti. Čeprav v zvezi z omenjenimi alternativnimi po-
skusi še vedno obstaja konotacija underground subkul-
ture, ima vsako mesto vsaj nekaj trgovin, ki ponujajo
blago in usluge, ki so bile prvotno praktično nedo-
stopne. Videli bomo, če je to gibanje sposobno obsež-
nejšega razvoja ali če bo nadaljevalo z zadovoljevanjem
potreb manjšine.
Problemi s pristopom SERA vključujejo poudarek na
direktni demokraciji, ki omejuje podjetja do najmanjše
možne mere. Kakor pri drugih manjših podjetjih, je
stopnja neuspeha precej visoka, kar bi povečalo nape-
tost med političnimi ideali in nujo po obstanku. Ko se
ljudje, ki naj bi transformirali družbo, ukvarjajo s po-
slovnimi zadevami, često ugotovijo, da niso transformi-
rali družbe, temveč so postali transformirani sami. Bolj
specifična kritika vključuje tudi neuspešno tesnejšo po-
vezavo s sindikalnim gibanjem. Navdušeni zagovorniki
kooperativ često skušajo vsiliti koncept brez pravega
ozira na implikacije za sindikalno gibanje. Tako je
SERA predložila akcijski načrt, ki vsebuje Intenzivne
razprave z delavskim gibanjem, ki naj pripeljejo do
politične odločitve o ustanavljanju kooperativ, (n. d., 8)
V končni analizi, četudi še tako stimulativni in domi-
selni, se zdi futuristični idealizem programa SERA pre-
cej oddaljen od vsakodnevnega boja povprečnih delav-
cev.
Pod vplivom pesimizma S. in B. Webba je bila laburi-
stična stranka tradicionalno previdna v svojem odnosu
do koncepta kooperativ. V odgovoru na naraščajoče
zanimanje za kooperative v letih 1974 - 1979 je laburi-
stična vlada ponudila zgolj nominalne koncesije. (P.
Clarke, n. d.) Vendar je kot odgovor na resolucijo, ki je
bila sprejeta na letni konferenci laburistične stranke 1.
1979 in v kateri so zahtevali od Nacionalnega izvršnega
odbora (National Executive Committe - NEC), da
predloži poročilo »s splošnim pregledom načinov, ki bi z
njimi prihodnji razvoj kooperativ lahko prispeval svoj
delež k cilju laburistov, t. j. družbeni nadzor in plansko
gospodarstvo,« delovna skupina NEC pripravila pred-
loge, ki ponujajo »drznejši pristop« k spodbujanju de-
lavskih kooperativ. V spoznanju, daje pretvorba pro-
padlih privanih podjetij najslabša možna zapuščina za
novo ustanovljeno kooperativo ter da se v številnih
drugih okoliščinah, kot n.pr. prevzem ali restrukturira-
nje, delavci soočajo z odvečno delovno silo, pojavom, ki
se mu je težko upreti s konvencionalnimi sredstvi, je
skupina predlagala dramatično alternativo:
»Ključni princip našega novega pristopa je zelo enosta-
ven: če se delavci v privatnem podjetju odločajo, da
želijo preoblikovanje svojega podjetja v delavsko koo-
perativo, naj bi imeli z zakonom določeno pravico,
odvisno od pristanka vlade in pogojev, ki jih navajamo
spodaj, da si pridobijo aktivo podjetja in če je potrebno,
finančno podporo za ta namen.« (Labour Party,
1980,22)
Poročilo je začrtalo enostavno proceduro, s pomočjo
katere delavci lahko preoblikujejo svojo družbo v koo-
perativo: pripravili naj bi predlog in ga predložili načr-
tovanemu Svetovalnemu odboru za razvoj kooperativ
(Coperative Development Advisory Board - CDAB),,
uradni pooblaščenec bi prevzel nadzor nad aktivo po-
djetja, medtem ko bi ČDAB ocenjeval učinkovitost
projekta. Če bi bilo priporočilo CDAB pozitivno, bi bila
delavcem dodeljena finančna pomoč, kupljena bi bila
aktiva podjetja. Vsoto 100 milijonov funtov na leto bi
časopis za kritiko znanosti/69/70/21
namenili ÇDAB v ta namen, hkrati z nadaljnjimi znat-
nimi javnimi subvencijami Kooperativni investicijski
banki (CO-operative Investment Bank) kot kompenza-
cijo za odklonilen odnos privatnih finančnih institucij
do kooperativ. Na tej osnovi je načrtovana impresivna
ekspanzija kooperativnega sektorja:
»V tem trenutku predstavljajo kooperative v tej deželi
zanemarljiv delež ekonomskih aktivnosti, celo v sek-
torju majhnih podjetij. Upamo, da bi lahko čez deset-
letje delavske kooperative štele najmanj 5% celotne
industrijske in komercialne aktivnosti. Ce bi dosegli
tako visok delež, bi bilo britansko gibanje kooperativ
skoraj 5 krat večje od relativne velikosti italijanskega
gibanja, torej daleč največje v Zahodni Evropi. Večja
ekspanzija kooperativ bi tako igrala pomembno vlogo v
načrtovani regeneraciji britanske industrije pod laburi-
stično vlado.« (1980, 31).
Omenjeni predlogi so izredno zanimivi. Prvič bi se
zgodilo, da bi laburistična vlada podpirala izvenparla-
mentarno industrijsko akcijo delavcev, kajti v preteklo
sti je laburistična vlada skušala sistematično zatreti in
omejiti podobne akcije. (Lahko se vprašamo, ali bodo
delavcem podobno dovolili, da zahtevajo nacionaliza-
cijo pod delavskim nadzorom?) Vendar imajo zgodo-
vinske izkušnje streznitveni učinek: predlogi CD AB za
spodbujanje kooperativ spominjajo na Nacionalni od-
bor za podjetja (National Enterprise Board), ki je bil
načrtovan z namenom, da regenerira velike sektorje
britanske industrije. Ostro nasprotovanje privatne in-
dustrije, denarništva, uprave in državne upravne službe
implikacijam CDAB za privatno industrijo, bi zelo ver-
jetno pripeljalo do odstopa laburistične vlade, soočene z
ekonomsko dezorganizacijo in sabotažo ter do nevtrali*
ziranja CDAB na podoben način kot je bil NEB reduci-
ran na status majhne trgovske banke. Temeljni problem
v zvezi z CDAB, kakor tudi s splošno Alternativno
ekonomsko strategijo (Alternative Economic Strategy),
katere del predstavlja, je dejstvo, da preveč zaupa v
možnost spremembe, ki bi bila plod parlamentarne
akcije ter podcenjuje ovire, ki jih nacionalni in interna-
cionalni kapital postavlja političnemu procesu in eko-
nomski strukturi. Čeprav predlogi CDAB potencialno
lahko prispevajo k hitro razvijajočemu se in integrira-
nemu kooperativnemu sektorju, - »koherentno in poli-
tično osveščeno gibanje delavskih kooperativ«, je v
praksi bolj verjetno, da bodo zgolj nezaželena in izgu-
barska podjetja spremenjena v kooperative. V tem
kontekstu bi delavci verjetno ugotovili, da so njihova
podjetja skoraj tako izolirana in ranljiva kot tri koope-
rative, ki jih je ustanovil Benn. Ker bi delovala v okviru
tržne ekonomije, bi doživela podobne nenehne pritiske
in velika razočaranja kar zadeva mezde, pogoje, delitev
dela, organizacijo in nadzor. Simplistični konstitucio-
nalni načrt, ki ga ponuja poročilo, dejansko ne bi priskr-
bel potrebnih zaščitnih mehanizmov,s katerimi bi se
postavili po robu tako močnim antidemokratičnim vpli-
vom, preostanejo torej le pobožne želje: »Predvsem
zaradi dejstva, da so kooperative demokratične, nadzo-
rovane na osnovi principa »en član »en glas«, ponujajo
možnost za maksimalno participacijo svojega članstva.«
Kar zadeva težavno in kompleksno vlogo ki so jo morali
odkriti sindikati, ko so skušali delovati v kooperativah,
je poročilo prav tako simplistično:
»V bistvu potreba po sindikatu ne bo elimirana, kajti
širjenje delavskih kooperativ bo postavilo prav tako
pomembne zahteve po aktivnosti le-tega in sicer v zvezi
s pogajanji o mezdah in pogojih, razreševanjem kon-
fliktov v kooperativi in zatopanjem interesov delavcev -
članov. Na ta način bi sindikat zagotovil interno demo-
kracijo in varoval interese posameznih delavcev.«
(1980, 29)
V zaključku, naj si bo še tako inspirativen, poročilo
laburistične stranke podcenjuje ali ignorira osrednje
politične in ekonomske probleme razvoja kooprative v
tržni ekonomiji, če si, kakor v poročilu vztrajno trdijo,
le-te predstavljajo kot komponento socialistične pre-
obrazbe. Vdajanje naivnemu frazerstvu o kooperativah
ne more biti nadomestilo za rigorozno analizo realnih
možnosti, kot v:
»Prepričani smo, da kooperativna oblika organiziranja
nudi resnično socialistični pristop k ekonomskemu pla-
niranju in razvoju (...) Kooperative nam omogočajo,
da prakticiramo socializem v našem obstoječem meša-
nem gospodarstvu, ne samo to, dajejo nam vedno širši
krog delavcev, izkušenih in usposobljenih v samo-
upravljanju in s praktičnim znanjem, kako pomagati pri
širjenju mej socializma. Ne samo, da bodo dobro poz-
nali pomanjkljivosti kapitalizma in privatnega podjet-
ništva, temveč nas bodo varneje vodili z njihovih otokov
socializma, dokler ne dosežemo obale socialističnega
kopna.« (1980, 6)
Zdi se, da bodo v okviru mešanega gospodarstva de-
lavci, ki si prizadevajo za razvoj samoupravljanja, spoz-
nali tudi pomanjkljivosti kooperativizma ter uvideli, da
ni bližnjice, ki vodi v socializem.
Prevedla: Zlata Gorenc
Kritična psihologija
in
FIEUDO
MARKSIZEM
Darij Zadnikar
i.
V drugi polovici sedemdesetih let se je na Psihološkem
inštitutu Freie Universtität v Zahodnem Berlinu izobli-
kovala še ena psihološka šola,2 kar samo zase še ne bi
bilo, ob že toliko pozabljenih in obstoječih, nič prese-
netljivega, če se ne bi deklarirala za marksistično fundi-
rano psihologijo in si samozavestno nadela ime kritična
psihologija. Povsem v skladu z marksistično tradicijo
razume kritikokot historično umeščanje, zastavi si na-
logo, da v historični metodi prebije videz primarnosti
privatnega individuuma v sekundarnosti družbenosti,
ter ji ta vpogled v družbenost individuuma hkrati po-
meni kritiko meščanskega privatnega individuuma in
adekvatnih teorij. K svojim predhodnikom in vplivom
prištevajo zlasti L. S. Vigockija, A. N. Leontjeva, P. J.
Galperina, ki so v začetkih tridesetih in intenzivneje v
petdesetih letih razvili kulturno historično šolo sovjet-
ske psihologije, kot drugi vir pa zlasti francoskega mar-
ksista L. Sèva in njegovo delo »Marksizem in teorija
osebnosti« (1972).
Takšna zastavitev nosi čisto določeni politični angažma,
ki pa kaže na zazrtost čez Berlinske zidove, kar rezultira
v ustreznem teoretskem pendantu.
Kritična psihologija kot marksistično fundirana empi-
rična (beri: akademska) psihologija zadene ob freudo-
marksizem,3 ki prav tako temelji na marksizmu. Dve
nezdružljivi psihološki grupaciji se srečata z navidez
skupnim imenovalcem, kar spodbudi kritično psiholo-
gijo v poskus preseganja (Aufhebung) freudomarksi-
zma in psihoanalize sploh. Poskus je zanimiv, ker začrta
meje kritične psihologije same.
S kritiko freudomarksizma se ukvarja zlasti Karl-Heinz
Braun v svojem delu Kritika freudomarksizma. Prispe-
vek k marksističnemu preseganju psihoanalize.4 V tej
obdelavi Braun sledeč Sèvovemu zanikanju kakršne
koli možnosti zveze med marksizmom in pshoanalizo-> v
zelo majni meri izpolnjuje nalogo, ki jo zahteva heglov-
ska kategorija preseganja, gre bolj za oponiranje močni
in raznovrstni tradiciji freudomarksizma. Braun kriti-
John Heartfieid in Tristan Tzara, 1935
žira freudomarksizem tako, da ga pobija iz teoremov, ki
jih razvije kritična psihologija, tako početje pa je v
osnovi nemarksistično, saj se marksizem spopada z
ideologijo tako, da jo historično karakterizira.
Kaj ponuja kritična psihologija nasproti freudomarksi-
zmu? Zmožnost predmetnega spreminjanja v družbeni
akciji ustvarja na biloškem nivoju človeško subjektiv-
nost, zmožnost spreminjanja realnosti. Kot freudo-
marksizem, tako tudi kritična psihologija pridružuje
vprašanju človeške narave vprašanje človeškega bi-
stva,ki je zgodovinski rezultat in ga individuum mora
prisvojiti na svoji naravi. V družbenih razmerjih ležeča
izkustvena akumulacija tvori človeško bistvo. Razcep s
freudomarksizmom je opazen šele ob vprašanju sistema
potreb in nagonske strukture. Pri človeškem sistemu
potreb, ki jih glede na bistvo moramo opazovati v
sovisnosti s predmetno-kooperativnim spreminjanjem
realnosti, se pri kritični psihologiji oblikujeta dve ra-
zlični vrsti potreb: produktivne in čutno-vitalne po-
trebe.
Produktivne potrebe so usmerjene na pridobivanje
kontrole relevantnih življenjskih pogojev (sem sodijo
tudi socialna razmerja), čutno-vitalne potrebepa se ne
nanašajo na družbeno zagotavljanje individualnega
ohranjanja, ampak se v njih izražajo individualna depri-
vatone in napetostna stanja, za katera je treba poskr-
beti s soudeležbo pri družbeni kontroli realnosti, da bi
se reducirala (so indikatorji za neposredno ogroženost,
prikrajšanje itd.).
Tu je že razvidna različnost od freudomarksizma, kate-
rega teoriji nagona in družbeno-individualnega nezave-
dnega kritična psihologija zoperstavlja koncept zavest-
noin kolektivno dejavnega individuuma, hkrati pa na-
gonskost vključuje v čutno-vitalne potrebe.
Težava Braunove kritike se je širina in heterogenost
freudomarksizma, ki se v tridesetih letih formira od W.
Reicha do Frankfurske šole, zato najprej razloči dve
veji: eno, ki izhaja iz različnih Freudovih interpretacij
vloge nagonov, druga pa ima v svojem jedru zlasti
teorijo jezika (A. Lorenzer), jo pa navkljub prevladu-
joči vlogi med nemškimi levimi psihologijami tu ne bom
obravnaval, ker je za kritiko kritične psihologije v tem
okviru irelevantna. Braun se najprej usmeri na kritiko
H. Marcusea, ki po eni strani najbolj konsekventno
vgrajuje Freudovo teorijo nagona (zadnjo, »tretjo« ver-
zijo) v kritiko meščanske družbe, ter tako rešuje »revo-
lucionarne vsebine Freudove psihoanalize«, po drugi
strani pa ima širok vpliv na kritično družboslovje šest-
desetih in sedemdesetih let.
časopis za kritiko znanosti/69/70/22
II.
Braun očita Freud-Marcusejevi različici teorije nagona
redukcionizem, iztrganje in absolutiziranje določenih x
aspektov človeškega bivanja, hkrati pa nezgodovinsko,
predvsem biologistično pojmovanje človeka in nagon-
ske strukture. Celota individualnih in družbenih raz-
merij, označenih s kategorijami Eros, Thanatos, Okolje
itd., so evidenten primer metafizičnega redukcionizma.
Kritika se izteka v štiri točke: v prvi sledi Sèvu -
razmerje človeške narave in bistva je deformirano s
pojmom človeške »druge narave« (zaradi tega nerazu-
mevanje »prve« in družbenosti). V drugi točki kritična
psihologija priznava, da je seksualnost del čutno-vital-
nih potreb, le da so te presežene v produktivnih potre-
bah. Teorija nagona nam ne odgovori, zakaj vključeva-
nje individuov v družbo ter zato tudi ločitev čutnosti od
produktivne prakse. Zato v tretji točki očitek, da spre-
gledanje produktivnih potreb ni le kvantitativna na-
paka, temveč kvalitativna, ki razmerje med individual-
nimi potrebami in družbenimi možnostmi zadovoljitve
postavlja na glavo in onemogoča adekvatno karakterizi-
ranje čutno-vitalnih potreb. Zadnja pripomba leti na
Marcuseja, ker nedialektično zoperstavlja že tako spe-
kulativno konstruirana teorema Lebens - in Todestrieb,
pri Freudu pa še obstaja možnost modifikacije nagonov.
Z letom 1920 Freud diferencira strukturo osebnosti
(Jaz, Ono, nad-Jaz), ki konkretizira razmerje individua
in družbe, oz. realnosti. V nasprotju s Freudom poskuša
Marcuse historizirati princip realnosti, in če bi že bila
potrebna definicija freudomarksizma, bi se pričela iz te
točke. Nedružbeno pojmovanje procesa individualnega
podružbljanja (in s tem človeškega konflikta) Marcuse
omili s historičnim konceptom principa realnosti, ker pa
hkrati ne vključi v to histeriziranje nagone same, ta
modifikacija ne reši odločilnih problemov, tj. specifike
človeških konfliktov v določenih (razrednih) družbenih
razmerij, torej tistih, ki podrejenim razredom onemo-
gočajo kooperativni delež v procesu družbene in s tem
tudi individualne kontrole realnosti. Srečanje abstrakt-
nega individuuma s konkretno družbo se izteče v huma-
nistično poenostavljanje forme psihičnih konfliktov na
konfliktno obrambo, namesto na predelavo konfliktov.
V psihoanalizi se ta abstraktni humanizem izrazi v razu-
mevanju nad-Jaza kot principa podružbljanja individua,
ki je identično z zmanjšanjem realitetnih razmerij. Kri-
tična psihologija dopušča oblikovanje nad-Jaza kot
enega od momentov individualnega podružbljanja pod
določenimi restriktivnimi življenjskimi pogoji. Takoj,
ko kritična psihologija, četudi le delno, prizna funkcijo
nad-Jaza, se hkrati odpira problem nezavednega kot
rezultata aktivnega nad-Jaza, ki sledeč principom real-
nosti potlači nagonskost. Tu kritična psihologija z enako
mero redukcionizma kot ga sama očita freudomarksi-
zmu, že tako abstraktno zastavljeno kategorijo nezave-
dnega (kar še ne pomeni, da bi znanstvena eksploracija
ne mogla te abstrakcije privesti do pojma) razume le
kot (ne)spoznavni problem, kar je hkrati komplemen-
tarno utopično-razsvetljenski iluziji racionalno osvešče-
nega individua v prisvajanju sveta.
Pri socialno zgodovinskem izvoru tlačenja nagonov iz-
postavlja Marcuse »dialektiko kulture«, ki jo Braun v
celoti zavrne. Poglavitno napako vidi v enačenju dej-
stva, da So v razredni družbi individuumom družbena
razmerja odtujena, s potrebnim popredmetenjem člo-
veških bitnih moči, kar privede v teoretično in praktično
brezperspektivnost. Vzrok divergence vidi kritična psi-
hologija v tem, da je Marcuseju družba, ki je določena s
produktivnostjo, družba represije in nesvobode. Gre za
dva koncepta vloge dela in produkcije: kritična psiholo-
gija razume napredek družbe v razvoju, produktivnih sil,
napredku dela, ker je »krivda« za obstoj razrednih
družb prav v nerazvitosti produktivnih sil, Marcuseju pa
je tak napredek hkrati kumuliranje zatiranja nagonov.
Četudi v spekulativnih okvirih, je Marcuse tu plodnejši,
ker za razliko od kritične psihologije presega realsocia-
listično ideološko posredovano »naivnost« enačenja na-
predka produktivnih sil z napredkom dela. Očitek kri-
tične psihologije jemlje produkcijo »s stališča nacio-
nalne ekonomije«, kar ji omogoči odgovor na temeljno
vprašanje psihologije osebnosti, ki bi hotela biti marksi-
stična: kateri so pogoji podružbljanja individua v so-
dobni meščanski družbi, oz. kako se posreduje ekonom-
ska struktura družbe v strukturo osebnosti? Tega
aspekta kritična psihologija ne zastavlja. Integracija v
družbo ji je opravljena, ko se razvije največja možna
mera družbene individualne kontrole realnosti, jo ne
problematizira v kritiki politične ekonomije.
Če potrebuje Braun za svojo kritiko freudomarksizma
Marcuseja, ker je ta v marksizem vključeval najbolj
dosleden freudizem, mu je W. Reich potreben kot
objekt kritike, ne le kot zgodovinski začetnik freudo-
marksizma, temveč kot avtor, ki je tematiziral vse pro-
bleme razmerja marksizma in psihoanalize.6 Že sama
historična distanca vmešča Braunovo kritiko Reicha
znotraj meje trivialnega, Reichu se očita ozko pojmova-
nje seksualnosti, četudi je ta kritika oblikovana že v
vrstah sodobnih »freudomarksistov.« Reducirana je na
orgastično potenco, po drugi strani pa razvoj poznega
kapitalizma pokaže, da je moč seksualnost na osnovi
represivne desublimacije uporabiti za stabiliziranje ob-
stoječih družbenih razmerij. Prav zaradi tega ni mogoče
iz seksualnosti in stopnje njenega razvoja potegniti
konsekvenc o načinu in naravi individualne politizacije.
Pri kritični psihologiji je seksualnost zvedena na »mo-
ment« individualnega razvoja, ki zagotavlja občutek
emocionalne varnosti in stabilnosti. Holzkamp-Oster-
kampova (1976) priznava vlogo seksualne represije
(razcep otroka in staršev z njihovimi družbenimi nor-
mami) pri izoliranju individuuma. Trdi, da je sovražnost
do spolnosti pri konservativnih in reakcionarnih giba-
njih, torej tudi fašizmu, le moment, ki prispeva k zavrtju
kontrole realnosti. Nerazrešeni seksualni konflikti v
zgodnjem otroštvu ustalijo v posamezniku tendenco h
konfliktni obrambi namesto k predelavi konfliktov.
Kritični psiholog največkrat ne uspeva historično mate-
rialistično analizirati psihoanalitičnih kategorij, izjema
pa velja pri kritiki psihoanalitičnega Konfliktabwehra.
Spopad s freudomarksizmom sta Holzkamp in Braun
široko zastavila, tako da je vključena tudi teorija avtori-
tarne osebnosti (T. W. Adorno, M. Horkheimer, E.
Fromm), ker pa ima freudomarksizem s svojo politično
psihološko komponento precejšen vpliv na pedagoške
teorije, pa tudi kot psihoterapevtska strategija v temati-
ziranju psihične normalnosti in patologije, razmerja
psihiatrije in politike,? je obdelano tudi to področje, kar
pa presega predpisani okvir tega članka.
III.
Predpostavka vsake marksistične psihologije je določe-
nost strukture osebnosti, oz. psihologije individua z
materialnim življenjskim procesom družbe. Največ te-
žav je pri tovrstnem raziskovanju povzročila izpeljava
psiholoških fenomenov, kategorij iz materialnega živ-
ljenjskega procesa družbe in njene forme. Teoretična
marksistična psihologija, četudi je morala priznati to
povezavo, ni znala razložiti procesa povezave in kritizi-
rati psiholoških kategorij, kot se po drugi strani posa-
mezne psihološke šole in discipline ne zavedo družbeno
zgodovinskih pogojev podružbljanja individua. Marksi-
stični psihologiji je potreben postopek, ki je vzporeden
Marxovemu ukvarjanju s politično ekonomijo. Marx
politično ekonomijo, meščansko znanost, kritizira tako,
da navidez ahistorične in postvarele kategorije razveže
v konkretne družbeno zgodovinske in razredne odnose.
Prav tako je potrebno družbeno zgodovinsko konkreti-
zirati psihološke kategorije. Temu sledi tisti del sodob-
nega freudomarksizma, ki izhaja iz Marxove kritike
politične ekonomije, ter kot psihologija kapitalističnega
mezdnega dela končno poskuša preseči vrzel med eko-
nomsko strukturo družbe in psihologijo, preseči golo
deklarativnost posredovanja, zgolj zrcaljenje, z odgovo-
rom kako se posredovanje formira.
Dodelava psihoanalize s kritiko politične ekonomije se
oblikuje zlasti v krogu Petra Briicknerja na Psiholo-
škem seminarju TU Hannover. Braun se usmeri pred-
vsem proti Alfredu Krovozi in Aliju Wackerju (tu o
njem le toliko, da se ukvarja s psihologijo nezaposleno-
sti,negotovosti delovnega mesta ipd.).
Pri poskusu povezovanja marksizma s psihoanalizo se
najprej pojavi problem združljivosti konceptov nezave-
dno gnanega individuuma in Marxovega producirajo-
čega individuuma:
»Tega načina produkcije ne gre gledati samo po tej
plati, da je reprodukcija fizične eksistence individuov.
To je namreč določen način dejavnosti teh individuov,
določen način, da izražajo svoje življenje, njihov dolo-
čen način življenja. Kakor individui izražajo svoje živ-
ljenje, takšni so. Kaj so, sovpada torej z njihovo pro-
dukcijo, tako s tem, kaj producirajo, kot tudi s tem,
kako producirajo.«8
Če tu razumemo produkcijo v Holzkampovi realsociali-
stični maniri, potem ni moč najti posredovanja med
marksizmom in psihoanalizo, če pa produkcijo uzremo
skozi družbeno formo kot blagovno produkcijo, oz.
uvrednotovanje kapitala, naletimo na identiteto bla-
govne forme in forme individua. Blagovna produkcija
poteka znotraj forme, kjer družbena in individualna
zavest ni določena iz produktivne prakse. Blagovna
produkcija je zgolj proces uvrednotovanja kapitala, tj.
produkcija po zakonitosti menjave in menjava, ki to ni,
temveč je prisvajanje presežnega produkta.
Alfred Sohn-Rethel iz forme menjalne abstrakcije izpe-
lje miselno abstrakcijo kot temelj znanstvenega zaveda-
nja. S tem je odprta uporaba najsplošnejšega zakona
»meščanskega univerzuma« na primeru konstituiranja
psihologije osebnosti. Potrebno bi bilo slediti celotni,
Marxovi logiki blaga in vrednosti na ta način, da bi se
sledilo razkrivanju forme individua kot osnovne celice
meščanske družbe. Menjava med privatnimi lastniki
formira blago; delo, ki ustvarja blago, ustvarja tudi sebe
kot blago, in to blago formira človeka v brezkvaliteten,
atomaren individuum. Občevalne forme menjave ob-
vladujejo tiste mehanizme človekovega življenja, ki se
potem prikazujejo kot apriorne strukture osebnosti.
Osnovna značilnost akterjev blagovne produkcije je, da
njihovo podružbljanje poteka za »njihovimi hrbti«. Ne
samo, da ljudem ni jasno, od kod izvirajo forme njiho-
vega mišljenja, in da je to, kot pokaže Sohn-Rethel,
odrezano od svoje baze, to velja za celotno strukturo
osebnosti, ne le za kognitivno.
Povsem v psihoanalitični tradiciji Krovoza sledi značil-
nostim čutnosti v sodobni meščanski družbi. Prehod od
fevdalizma h kapitalizmu je določen s tem, da blagovna
menjava in tržišče postaneta odločilna momenta druž-
bene sovisnosti in s tem podlaga individualnega po-
družbljanja - menjava se povzdigne do principa po-
družbljanja, samorasla enotnost občestva, lastnine in
dela pa razpade. Posledica temu je prestrukturiranje
individualnih življenjskih razmerij in preorientiranje
življenjskih ciljev. Mezdno delo, ločitev od produkcij-
skih sredstev, rezultira v odtujenosti življenjskih pove-
zav, individui so normativno in afektivno dezorientirani,
podrejeni novemu principu podružbljanja, trgu in me-
njavi, v katerega okolju se formirajo kot izolirani (ve-
reinzelte). Najsplošnejši rezultat tega zgodovinskega
razširjanja kapitalističnega mezdnega dela, razširjanja
menjave kot principa podružbljanja, je v odtujitvi,
odvisnosti od »druge narave«. Kapitalistična blagovna
produkcija izdela videz zunanje forme družbe in pri-
vatne forme individua, na eni strani podružbljene stvari,
na drugi pa postvarela razmerja individuumov, ki nujno
vtisnejo blagovno fetiško psevdonaravo v zavest.
Predkapitalistične družbe so usmerjene predvsem na
uporabne vrednosti, družbenost je ljudem neposredna,
čutnost v direktnem razmerju do družbe. V kapitalizmu
drugače, skozi dominanco menjave in trga kot principa
podružbljanja. Če se človeško generično bistvo histo-
rično razvija v delovnem in produkcijskem procesu, kar
vključuje tudi izoblikovanje čutov in čutnosti, je realni
abstrakcijski proces potem epohalen datum v prirodni
zgodovini človeške čutnosti. S prikazovanjem geneze in
internalizacije norm abstraktnega dela pišemo hkrati
del prirodne zgodovine človeške čutnosti. Internaliza-
cijo norm abstraktnega dela je treba pojmovati kot
povratno delovanje tega abstrakcijskega procesa ne
samo prirodno osnovo blaga delovne sile, ki lahko vodi
do mej razkroja uporabno vrednostnih kvalitet tega
blaga. Za razliko od potreb, ki se vrtijo okoli dela,
ostajajo potrebe in zadovoljevanje seksualnih razmerij
individuumov v jedru nespremenjena (Krovoza, 1976).
Prav zaradi svoje relativne invariabilnosti je seksualnost
lahko gonilna in celo prevratniška sila, je pa lahko
zaradi nujnosti svoje zadovoljitve vir podreditve indivi-
dua.
Tendenca razkroja uporabno vrednostne plati blaga
delovne sile je vzporedna internalizaciji norm abstrakt-
nega dela kot predelave človeške narave v menjalno
vrednostno produkcijski formi. To ponotranjenje se
kaže v več dimenzijah: v internalizaciji delovnih norm v
časovno zavedanje, prekonstituiranju predmetnega
sveta posredovanega s specifičnim razumevanjem in
nanašanjem objektov v produkciji enako veljavnih me-
njalnih vrednosti, v deseksualiziranju človeškega orga-
nizma in njegovi razgraditvi v delovni instrument, v
predelavi »notranje narave«, podrejene prehodu od
agrarno-rokodelskega k industrijsko-kapitalističnemu
načinu produkcije in uveljavitvi norm abstraktnega
dela, kar se izraža v tem, da mezdnega delavca ne sili k
delu zunanja nuja, temveč »notranja nuja«, kar je v
nasprotju z ekonomijo nagonov.
Braunova kritika Krovoze ne presega ravni diferencia-
cije, plodno zlitje dveh psiholoških šol ali vsaj presega-
nje freudomarksizma ni mogoče ob dveh konceptih dela
časopis za kritiko znanosti/69/70/23
in s tem dveh »marksizmih«. Poleg kritike, ki gre freu-
-domarksizmu nasploh, se Krovozi očita, da prezre pred-
metno dejavnost kot specifično človeško razmerje, da
samo ta individualna zmožnost omogoča družbeno delo,
ki pa obenem tvori protislovno enotnost - dejavnost
vsaka predmetna aktivnost, delo kot nosilec material-
nega zgodovinsko družbenega procesa. Delo in dejav-
nost implicirata novo razmerje človeka do lastnih po-
treb. Tako kot je vztrajanje freudomarksizma na na-
ravni podlagi človeškega življenja pravilno, tako je na-
pačno eliminiranje na tej naravni podlagi temelječih
zmožnostih predmetnega spreminjanja sveta v kolek-
tivni akciji, kar rezultira v predmarksovski materiali-
zem, Oz. psihološki biologizem. Ta psihološki biologi-
zem vodi v idealistično teorijo osebnosti, kjer je po-
družbljanje notranje narave reducirano na internalizira-
nje družbenih norm. Praktično prisvajanje stvarnih in
osebnih predmetnih pomenov je smoter individualnega
razvoja, in le na tej podlagi ohranijo »norme« svoj
individualni pomen, kar ustreza dejanski nalogi, da je
treba genezo in funkcijo družbene zavesti v zadnji kon-
sekvenci izpeljati iz ekonomskih razmerij družbene for-
macije. Na podlagi teh, največkrat Holzkampovih teo-
remov, se Krovozi očita dualizem bioloških in duševnih
procesov, ki vodi v idealizem. Krovoza naj bi vso mno-
žino psiholoških ravni, ki se pojavijo ob kapitalističnem
delovnem procesu (kot enotnost delovnega in uvredno-
tovalnega procesa), reduciral na vprašanje potreb, ki jih
spet zaobjame le v pasivni, dani f^rmi in ne v aktivni,
zavestno spreminjajoči se funkciji, kar ne dopušča niti
adekvatnega razumevanja pomena kapitalističnega
mezdnega dela za razvoj osebnosti, niti same potrebe v
svoji specifični konkretno zgodovinski podobi. Tudi pri
Krovozi se nahaja staro Freudovo in freudomarksi-
stično zoperstavljanje individua potreb in odrekajoče se
družbe, četudi je družba tu pojmovana bolj konkretno,
kot blago producirajoča družba, vendar hkrati po-
manjkljivo, ker se podružbljanje reducira na menjavo.
Holzkampov krog zavrača ta psihoanalitični vzorec re-
presije. Dejavnosti, ki ne prispevajo k razširjanju druž-
bene in s tem tudi individualne življenjske kontrole, ter
ne vodijo k višji meri zadovoljevanja produktivnih in
čutno-vitalnih potreb, se ne privzemajo motivirano, po-
trebna je zunanja (v kapitalizmu redko) ali notranja
prisila. Krovozi se očita ekonomizem in negiranje me-
njave funkcije podružbljanja individua. Kritična psiho-
logija trdi, da je družbenost dana individumu že od
začetka. Predstavo o mnoštvu neorganiziranih privatnih
posestnikov, ki jih podružblja menjava, kritična psiho-
logija diskvalificira kot romantično kritiko kapitalizma.
Glede same marksistične teorije je kritična psihologija
zelo navezana na krog revije Das Argument in zlasti na
W. F. Hauga. Pri kritiki freudomarksizma in zlasti Kro-
voze uporablja njegova teoretska soočenja s krogom
nemških marksistov, ki imajo v ospredju zanimanja
logiko Marxovega »Kapitala« (P. Ruben itd.).
IV.
Zaradi svojega dogmatskega razumevanja dela, povsem
v skladu z realšocialističnimi cilji, kritična psihologija ne
samo, da ni zmožna preseči freudomarksizma, temveč
nam ne odgovori na osnovno vprašanje o posredovanju
med ekonomsko strukturo družbe, ki jo karakterizira
vrednostni zakon, in individualno zavestjo.
Kot je kritična psihologija predvsem na primeru Marcu-
seja odkrivala slabosti freudomarksizma, je bilo tu na
primeru posredovanja med ekonomsko strukturo
družbe in psihologijo osebnosti moč razkriti po-
manjkljivosti kritične psihologije.
Kritična psihologija upravičeno pokaže na nezgodovin-
sko pojmovanje nagonske strukture osebnosti pri
Freudu ter polovičarstvo zgodnjega freudomarksizma,
ki sicer historizira razmerje osebnosti do realnosti, samo
nagonsko strukturo pa pusti bolj ali manj nedotak-
njeno. Sodobni freudomarksizem presega to slabost
tako, da poveže formiranje nagonske strukture s temelj-
nimi družbenimi formami kapitalizma.
Tukaj kritična psihologija zanika pomen blagovne me-
njave kot principa podružbljanja individuumov, ter se
zavestno odreče Marxovemu pojmovanju tega vpraša-
nja'' v korist dogmatskemu in ahistoričnemu pojmova-
nju dela. Zaradi tega se kritični psihologiji primeri tisto,
kar je očitala freudomarksizmu: oblikuje spekulativni
model osebnosti.
Marxu je individuum rezultat in polje, kjer se zaostru-
jejo družbena protislovja, torej protislovja kapitali-
stične blagovne produkcije. Od menjave ga analiza
pripelja do individuuma, od tod pa v kritiko abstrakt-
nega individuuma, iluzije o njegovi neodvisnosti, ki je le
izraz tistega procesa, ki ga poznamo kot blagovni fetiši-
zem.
Analiza modificiranja človeške nagonske strukture in
psihičnega aparata v poteku zgodovinske produkcije in
reprodukcije družbe pri Freudu ni bila naslonjena na
konkretna razmerja kapitalizma. Ker manjka, je torej
analiza zgodovinskosti družbene strukture nagonov in
potreb z ozirom na zgodovinskost blagovne produkcije.
Če je po Marxu »oblikovanje petero čutov delo celotne
dosedanje svetovne zgodovine«,1" potem velja to tudi
za oblikovanje nagonske strukture. Tudi »psihičen apa-
rat« (Freud) je rezultat »dela cele dozdajšnje svetovne
zgodovine«. Razviti dialektiko med strukturo družbene
produkcije in reprodukcije in tej ustrezajočo družbeno
strukturo potreb in nagonov je metodično edina pot, da
bi se družbeno in zgodovinsko relevantna vsebina Freu-
dovih kategorij razkrila iz njihovih biologističnih in
etnocentrističnih lupin.
Del sodobnega freudomarksizma (P. Brückner, A. Kro-
voza, D. Duhm, M. Schneider itd.), četudi na različnih
področjih in z različnimi znanstvenimi konsekvencami,
sledi tej osnovni nalogi preseganja psihoanalize z večjim
uspehom kot je to zmogel K.-H. Braun, ki mu spregle-
danje pomena blagovne menjave onemogoči razumeva-
nje posredovanja med ekonomsko strukturo in oseb-
nostno strukturo ter njeno psihologijo.
Opombe:
1 Članek je fragmentiran iz nekoliko širše istoimenske raz-
prave.
- Klaus Holzkamp, Ute Holzkamp-Osterkamp, Karl-Heinz
Braun itd.
' Termin »freudomarksizem« ne more izražati neke posebne
psihološke šole, pokriva le različne avtorje, s katerimi se
spopada K.-H. Braun, ker marksizmu pridružujejo psihoanali-
tične teoreme.
1 K.-H. Braun, Kritik des Freudomarksismus - Zur marxistisc-
hen Aufhebung der Psychoanalyse, Studien zur Kritischen
Psychologie, 12. zv. Köln 1979.
N L. Sève, Psychoanalyse und historischer Materialismus, W.
Friedrich, Kritik der Psychoanalyse und biologistischer Kon-
zeptionen, Frankfurt na Maini 1977, I I
''Gre za obdobje, ki ga omejujeta predvsem deli Dialektični
materiali/cm in psihoanaliza (1929, prevedeno 1934!) in Ma-
sovna psihologija fašizma (1933).
Npr.: bolezen kot orožje v Sozialistische Patientenkollektiv
Heidelberg.
K. Marx, Nemška ideologija, M KI D II, IS.
'' Za primer samo nekaj strani iz Grundrisse ...: 74, 75, 76, 1 I I
itd., Dietz Berlin.
10 K. Marx, Pariški rokopisi 1844, MEID I, 339.
PSIHIATRIJA
(II)
GOSPOSTVO
Politično posluževanje psihiatrije na zahodu in vzhodu
Erich Wulff
4. 6 DOKUMENTACIJA ZNANIH PRIMEROV
Vendar pa najpomembnejše vprašanje meri na to, če, v
kakšni meri in v kakšnih oblikah se v SSSR vrši psihia-
trična internacija iz političnih razlogov. Ob zelo razliku-
jočih se številčnih podatkih, ki verjetno obsegajo tudi
čisto različne posamezne primere, ne preostane nobena
druga pot, kot skrbno predelati nekaj znanih izčrpnih
pripovedi bolnikov/*
4. 6. 1 Fajnberg
V. Fajnberg, rojen leta 1931, je bil eden od demon-
strantov proti intervenciji Varšavskega pakta v Pragi.
25. 8. 1968 je bil prijet na Rdečem trgu v Moskvi in
obtožen zaradi ravnanja proti § 190,1 in 190,3 kazen-
skega zakonika RSFSR. Potem, ko ga je komisija izve-
dencev Instituta Serbskij proglasila za neprištevnega, je
bil poslan v posebno psihiatrično bolnišnico.
Iz ekspertize je razvidno, da je bil Fajnberg prvič zdrav-
ljen zaradi shizofrenije 1. 1945. Postal naj bi nespečen in
nemiren in naj bi pojedel svoje lastne iztrebke. L. 1947
je bil v Moskrvi zdravljen z elektrošoki, istega leta pa je
bil v leningrajskem inštitutu Bechterev, ponovno zaradi
shizofrenije. L. 1953 so mu postavili na institutu Bec-
hterev diagnozo psihopatije na organski podlagi, vendar
brez nevrološkega izvida. L. 1957 je bil prijet v vinje-
nem stanju zaradi »huliganstva« in ocenjen kot forenzi-
čen. Ugotovili so psihopatijo na organski podlagi in
Fajnberga proglasili za kazensko neodgovornega. Ob-
sojen je bil na eno leto »kazenskega dela na delovnem
mestu« pri 25% manjši mezdi.
Fajnberg, po poklicu tovarniški delavec, je kljub svojim
psihičnim boleznim opravil maturo na večerni šoli in 1.
1968 sklenil univerzitetni študij angleške literature z
oceno »odlično.« Nazadnje je delal kot vodič v muzeju.
V	ekspertizi Instituta Serbksij, ki je bila naročena 1.
1968, se diagnoza shizofrenije opira na to, da je Fajn-
berg »čustveno neuravnovešen«, da v nobenem pogledu
ne izraža skrbi za svojo lastno usodo, pa tudi za usodo
svojih staršev in svojega sina ne, da prekinja pogovore z
razposajenim smehom, da strastno diskutira o abstrakt-
nih temah, posebno o socialnih reformah v zvezi s
študijem klasikov marksizma - leninizma. Kritika nje-
govega vpričnega stanja in preteklih psihoz je nezado-
voljivo izoblikovana. Akutna psihoza naj bi pri njem
zapustila čustvene in mišljenjske motnje kot »proce-
sualne simptone.« Te psihične spremembe naj bi se
vršile hkrati z navzven normalnim obnašanjem.
V	povzetku bomo morali reči, da je Fajnberg - če je
strokovno mnenje prav referirano - od svoje pubertete
naprej prestal več psihotičnih - verjetno shizofrenih
epizod, - kljub temu pa je zmogel ob svojem delu in
večernih tečajih položiti maturo in končati visokošolski
študij. To je močan ugovor proti kaki globoki shizofreni
časopis za kritiko znanosti/69/70/24
osebnostni spremembi, ki jo zagovarja strokovno mne-
nje. Prej je mogoče reči, da so eksperti na podlagi
zgodovine bolezni in zaznamovanja, ki iz te izhaja,
lastnosti nekega nenavadnega človeka, ki trdno stopa
po lastni poti, napačno interpretirali, kot »simptome«.
Osebno bi Fajnberga na temelju pričujoče zgodovine
bolezni proglasil za kazensko pravno odgovornega.
Vendar pa je treba priznati, da bi tudi v ZRN zaznamo-
vanje z diagnozo shizofrenije lahko pri mnogih konser-
vativno nastrojenih psihiatrih pripeljalo do podobne
diagnostične etikete in s tem tudi do ekskulpiranja, pri
deliktih pa, ki se v ZRN pojmujejo za »socialno ne-
varne«, tudi do napotive v psihiatrično bolnišnico.
4. 6. 2. Gorbanevskaja
Natalja Gorbanevskaja, rojena 1. 1936, je 25. 8. 1968 s
svojim takrat 3 mesece starim otrokom prav tako sode-
lovala v demonstracijah na Rdečem trgu v Moskvi. V
Institutu Serbskij je bila ambulantno opazovana in pro-
glašena za nesposobno krivde zaradi težke psihopatije,
pri kateri ne bi bilo mogoče izključiti pritajene shizofre-
nije. Očitno je bil kazenski pregon zaradi njenega mate-
rinstva najprej ustavljen in je bila predana v varstvo
svoji družini. V decembru 1969 je bila ponovno prijeta,
ker je zbirala material o procesu petih demonstrantov z
Rdečega trga in objavila »samizdat.« V drugi oceni je
bila pri njej privzeta »kronična psihopatija, ki se je
razvila v shizofrenijo« ter odrejeno prisilno zdravljenje
v posebni bolnišnici.
Tudi gospa Gorbanevskaja ima psihiatrično predzgodo-
vino. L. 1955 skuša storiti samomor zaradi ljubezenskih
težav, od 1. 1959 je ambulantno psihiatrično zdravljena,
v oktobru 1959 prvič psihiatrično hospitalizirana. Diag-
noza niha med shizofrenijo in psihopatijo. Po izpustitvi
jo iz psihiatričnih razlogov invalidizirajo. Od 1. 1961 se
je njeno počutje izboljšuje, istega leta dobi nezakon-
skega sina. Intenzivno dela kot prevajalka. Med noseč-
nostjo 1. 1968 noče sprejeti hrane in je za 8 dni psiha-
trično hospitalizirana. Ugotovljeni niso nobeni produk-
tivno - psihotični simptomi, zato pa »čustvena hladnost,
indolentnost in težnja k racionaliziranju.« Spet se diag-
nosticira pritajena shizofrenija.
V oceni Instituta Serbskij iz izvida ni mogoče razbrati
nobenih bolezenskih simptonov. Zgolj v »zapažanjih«
se navaja, da Gorbanevskaja kaže zlonamerne občutke
do matere in da ne dopušča nobene kritične presoje
njenega stanja (označila se je za psihično zdravo ne da
bi zanikala svoje prejšnje psihoze) in njene situacije. Pri
njej naj bi šlo za spremembo mišljenja, kritične sposob-
nosti in čustev, ki je specifična za shizofrenijo.
Objektivno je k oceni mogoče pripomniti, da je gospa
Gorbanevskaja v istem času svoji materi in svojemu
osemletnemu sinu pisala zelo prisrčna pisma, v katerih
ni sledu o »zlobnih občutkih.« Sam sem gospo Gorba-
nevskajo sponal 1. 1976 v Parizu kot zelo čustveno,
morda malo k dramatičnemu pretiravanju nagnjeno
žensko, brez kakršnih koli znakov shizofrenične spre-
membe osebnosti. Medtem je postala eden od najpo-
membnejših akterjev protisovjetske kampanje v Parizu.
Hkrati je bila zelo gibčnega duha, čustveno je delovala
toplo in prisrčno, hitro se je prilagodila Vzdušju svojega
sogovornika - v tem primeru meni. O kaki patološki
motivaciji njenega političnega stališča ni bilo sledu.
Kljub psihiatrični predzgodovini bi jo brez pomisleka
proglasil za kazensko-pravno odgovorno. Gotovo pa
tudi tu velja ista omejitev kot pri Fajnbergu: tudi pri
njej je mogoče, da bi jo nemški izvedenci smatrali za
neposobne krivde ali vsaj kot zmanjšano sposobno za
krivdo, in sicer ne iz političnih, temveč zaradi znanstve-
noteoretičnih premislekov.
4. 6. 3 Borisov
V. Borisov, rojen 1942, je prav tako imel nevropsihia-
trično predzgodovino. Maja 1951 je bil zaradi virusne
gripe z maningialnimi komplikacijami na otroški kliniki
Kirov in od 10. 1. do 10. 3. 1964 na opazovanju v
psihiatrični bolnišnici, menda zato, da bi ugotovili nje-
govo sposobnost za služenje vojaškega roka. Ob tej
priliki je pri njem diagnosticirano »stanje po organski
možganski poškodbi s shizofrenim sindromom« in uvr-
ščen je med nesposobne za služenje vojaškega roka v
miru in pomožno sposoben v vojni. Nato je bil od 3. 12.
1964 do 23. 1. 1965 - po kršitvi § 70 kazenskega
zakonika RSFRS (antisovjetska agitacija in propa-
ganda) - še enkrat psihiatrično ocenjen. Tokrat so pri
njem ugotovili »prestrašenost in optične halucinacije«,
vendar »nobenih blodenj.« Diagnosticirano je bilo or-
gansko možgansko obolenje z osebnostnimi spremem-
bami in predlagana napotitev v posebno psihiatrično
bolnišnico. Zaradi zgodovine bolezni je morala v de-
cembru 1965 slediti naslednja ocena, ki je nato dejan-
sko vodila do prisilnega zdravljenja od 30. 3. 1966. V1.
1966 so Borisova nato odpustili: (...) kazal ni nobenih
akutnih psihotičnih simptonov, njegovo obnašanje je
bilo korektno, brez konfliktnih znakov in antisovjetskih
izjav (...) vendar pa, kar zadeva njegovo bolezen, še
brez zadovoljive kritike.« L. 1967 je bil Borisov brez
namiga na kak prestopek sprejet v neko normalno
psihiatrično bolnišnico zaradi »dekompenzacije« njego-
vega organskega možganskega obolenja - za kakšno
dobo - tega iz predlog ni mogoče razbrati. L. 1969 naj
bi se poročil. Junija 1969 je bil aretiran zaradi obreko-
vanja SZ, deljenja letakov in posedovanja pritisovjet-
skih spisov, 14. 10. 1969 pa ocenjen v Leningradu. V
psihiatričnem izvidu se pripominja, da je popolnoma
uravnovešen in da nim^ halucinacij. Do zdravnikov
nastopa zviška in ironično. Pravi, da nihče ne more
omajati njegovih političnih prepričanj, ne more pa defi-
nirati, iz česa le-ta sestoje. Do protisovjetskih razlag
duševno bolnih okoli njega, ki so na prisilnem zdravlje-
nju ne kaže nobene kritičnosti. Prepričan je, da ga je
policija nadzorovala zaradi njegovih povezav z njimi,
vendar pa teh idej zasledovnja ne razvija dalje. Spomin
in inteligenca sta malo oslabljena. Ima težave pri repro-
duciranju srednješolskega znanja, nakazuje pomembne
sokrivde in poudarja svojo posebno situacijo v bolniš-
nici, ob čemer se ne smatra za duševno bolnega.
Nato je strokovna komisija prišla do rezultata, da Bori-
sov zaradi posledic organske možganske poškodbe bo-
luje za slabljenjem inteligence in osebnostnimi mot-
njami, ki zadostujejo za oceno psihične bolezni. Kot
bolnik pa ni odgovoren za dejanja, ki jih je obdolžen.
Predlagana je bila napotitev v posebno psihiatrično
bolnišnico.
Ta popis bolezni, ki ga je objvil Bukovskij, vsekakor
vsebuje tudi nekatere nejasnosti in protislovja. Tako
naj bi bila ocena v psihiatrični ambulanti Skortsov -
Stepanov potvorjena in Bukovskij sam pripominja, da v
bolnišnici ni bila podana nobena druga ocena. Kljub
temu vsebuje psihični izvid namig na »protisovjetske
izjave duševnih bolnikov, ki se nahajajo z njim na
prisilnem zdravljenju«. Morda gre tu enostavno za pre-
vajalsko napako in so mišljeni sopacienti Borisova iz 1.
1966/67 - ali pa je zgodovina bolezni manipulirana.
Dalje: po kratki biografiji Borisova je bil od 1. 1964 do
1. 1968 v neki »kazenski« psihiatrični bolnišnici, med-
tem ko je po objavljenem strokovnem mnenju nastopil
prisilno zdravljenje šele 30. 3. 1966 in je moral biti
odpuščen že v toku 1. 1966 ali v začetku 1. 1967, kajti v
oceni se govori o ponovnem sprejemu 3. 7. 1967 zaradi
»dekompenzacije« njegove možganske bolezni. Tu je
od obojega možno samo eno: ali protokol strokovne
ocene, ki ga je objavil Bukovskij sam, dejstev ne podaja
pravilno ali pa se v zaključnih prikazih skuša vzbuditi
lažen vtis dolga leta neprekinjeno trajajoče »psihične
ujetosti«.
Nejasno ostane tudi, če je Borisov izpolnil svojo voja-
ško obvezo. Z namigom, da je bil z diagnozo »organske
možganske poškodbe« demobiliziran in zdravljen v
Murmanski bolnišnici, se to potrdi na 137. strani. Na
str. 134. se pripominja, da je bila po stacionarnem
opažanju od 1. 1. - 7. 3. 1964 ugotovljena nesposob-
nost za služenje vojaškega roka. Tu ni govora o kakem
odsluženem vojaškem roku. V tej zvezi je vredno ome-
niti navedbo Borisova iz 1. 1969, da je prišlo do njego-
vega predhodnega stacionarnega zdravljenja zaradi
tega, ker je simuliral psihično bolezen, nasproti temu pa
se zdaj in vnaprej hoče boriti za svoja prepričanja.
Delegacija avstrijskih psihiatrov (1977) je predložila
popis bolezni, po katerem je precej obremenjen in je že
od 1. 1962 dalje bolehal za prvimi psihičnimi motnjami.
L. 1963 naj bi postal neprisoten in depresiven, videval
naj bi kozle in mačke, slišal glasove odsotnih in v tem
stanju počel »neumna dejanja« - mazanje hiš in spome-
nikov in ustvarjanje skladišč orožja. Ugotovili naj bi
diagnozo »organskega možganskega obolenja, s shizo-
frenimi oblikami.«54.
Nasproti temu poudarja Amnesty International, da so
»neumna dejanja« Borisova apel Združenim narodom v
prid žrtvam zlorabe psihiatrije in drugih kaznjencev v
SSSR. Sicer pa Borisov ni bil obtožen zaradi prepoveda-
nega posedovanja orožja, temveč zgolj zaradi »proti-
sovjetske agitacije in propagande«. Tudi z upošteva-
njem takih točk, kot je domneva Borisovih znatnih
obremenitev in domnevnih halucinacij, je zgodovina
bolezni »grob ponaredek.«60
Pri tej zgodovini bolezni sem šel tako daleč v podrobno-
sti zato, ker je edina, ki je dopolnjena s podatki sovjet-
skih zdravnikov. Ob primerjavi se diagnozi strokovne
komisije (ki jo je objavil Bukovskij) in leningrajske
bolnišnice, o kateri poroča Wolker, skladata. Tudi glede
optičnih halucinacij obstoje skladnosti, ki pa vsekakor
ne zadevajo psihiatrične ocene iz 1. 1969. V leningrajski
oceni (Bukovskij) nastane vtis, da so simptoni bolezni
nastopili šele 1. 1964 in ne že 1. 1962, pa tudi o znatni
obremenitvi tu ni govora. Tudi tu se zastavlja vprašanje
če gre za enostavne luknje v zgodovini bolezni ali pa je
ena od obeh manipulirana. V primeru, da je bil Borisov
dejansko obtožen le zaradi 70. člena, potem dobi trditev
Amnesty International, da je posedovanje orožja, ki ga
navaja dr. Agičev, izmišljeno; določene verjetnosti in
suma, da si je bolnišnica Skortsov-Stepanov prizadevala
ovreči očitke zaradi nepravičnega psiho-ujetništva, ne
bo mogoče niti čisto zavrniti niti vzeti za čisto resnico.
Pri tem bi bilo treba za primer Borisova reči podobno
kot za primera Fajnberga in Gorbanevskaje. Pred svo-
jimi političnimi delikti je bil na psihiatričnem zdravlje-
nju, zaradi psihične bolezni je bil proglašen kot nespo-
soben za služenje vojaškega roka in sicer na temelju v
otroštvu prebolelega meningo-lucefolitisa, ki bi naj za-
pustil spremembe osebnosti. Postavljeno diagnozo je
podpiral nedoločen nevrološki izvid: zenične in reflek-
sne diference. Seveda to ne dokazuje prisotnosti psihič-
nih motenj, še manj pa jih je mogoče, če so bile ugotov-
ljene, kar tako zreducirati na takšen izvid. Zato bi bile
.potrebne kompleksne preiskave (npr. EEG ali scinti-
gram), ki v oceni niso omenjene. Vendar pa dobi Bori-
sova trditev iz 1. 1969, da je v preteklih letih psihično
bolezen simuliral, pri branju ocene neko verjetnost,
posebno v zvezi z vprašanjem njegove vojaške sposob-
nosti. Vsekakor je mogoče dvomiti, da je tako simulira-
nje uspelo ob popolnem duševnem zdravju: zdi se, da je
bil Borisov 1. 1967 hospitaliziran brez kake obtožbe;
njegova bivanja v psihiatričnih bolnišnicah so bila vsa-
kokrat le kratkotrajna, zmeraj je bil odpuščen zelo
hitro. Iz predloga vseh teh odprtih vprašanj ni mogoče
pojasniti. Vendarle: tudi če upoštevamo le popis bo-
lezni, ki ga je objavil Bukovskij, postane jasno, da so si
sovjetski psihiatri morali zastaviti vsaj vprašanje Bori-
sove kazenskopravne odgovornosti.
Ostali trije primeri Bukovskega: Jahimovič, Kuznecov
in Grigorenko nimajo nobene psihiatrične predzgodo-
vine: pri njih je bila diagnoza v zvezi s strokovno oceno
prvič postavljena v procesu proti njim.
4. 6. 4 Kuznecov
Iz popisa bolezni Kuznecova so objavljeni le izvlečki, iz
katerih ni mogoče dobiti bolj natančne slike. Potem, ko
se je v neki študentski diskusiji 1. 1966 kritično izjasnil o
svoboščinah v SZ, je bil prvič prisilno interniran za 2
meseca in po opazovanju na Institutu Serbskij progla-
šen za kazenskopravno neodgovornega. L. 1969 je bil
aretiran zaradi razširjanja protisovjetskih spisov, zopet
psihiatrično ocenjen in na novo razglašen kot potreben
prisilnega zdravljenja v posebni bolnišnici.
V prvi oceni 1. 1967 je bila pri njem diagnosticirana
»pritajena shizofrenija«. Ta diagnoza je bila utemeljena
z njegovimi »blodnimi in nepovezanimi reformnimi ide-
jami«, »čustvenim poplitvenjem« in motnjami v mišlje-
nju, ki so se izkazovale v prelomu z realnostjo, v nezre-
losti in v »paraloški strukturi usode«. V zapisu ni naka-
zano, kako so bili ti izvidi ugotovljeni. Obstaja sum, da
je bilo tu kritično odstopanje od uradne državne logike
in dejanskosti dokazano enostavno s psihiatričnimi eti-
ketami.
4. 6. 5 Jahimovič
Podobno velja za primer Jahimovič. Ta 1. 1931 rojeni
sin komunističnega borca, se je zgolj politično angažiral
pri organizaciji komunistične mladine Litve, postal naj-
prej učitelj, nato pa iz lastnega nagiba z osebnimi žr-
tvami predsednik v nekem kolhozu. Opisan je kot izre-
dno aktiven, principielen in vsakemu oportunizmu ne-
naklonjen človek, ki ni brez samovoljnosti, ki ne pazi na
svojo zunanjost, in skuša v praksi brezkompromisno
izpeljti to, kar je enkrat spoznal kot pravilno.
Kritiko vladne kmetijske politike v SZ je prvič javno
izrazil 1. 1963 in bil zaradi tega izključen iz KPSZ.
Centralni komite KP Litve je ta ukrep omilil v partisko
grajo. Toda od te kazni naprej se Jahimovič počuti kot
deprivilegiran, ob raznih prilikah skuša dokazati pravil-
nost svojih pojmovanj in reagira jezno »do psihičnega
nasilja«, če mu kdo nasprotuje. V začetku 1. 1968 začne
zapisovati oddaje BBC in razpečevati te zapise pa tudi
spise sovjetskih disidentov. V januarju 1968 piše pismo
CK KPSZ, v katerem kritizira sovjetsko zunanjo poli-
tiko in predlaga spremembe. Njegove pritožbe dospejo
tudi v kapitalistično tujino, se tam razširjajo, pa tudi
oddajajo v SZ preko raznih radijskih postaj.Julija 1968
naj bi v skupnem pismu z Grigorenkom in Kosterinom
priznal podporo čehoslovaškim komunitom (kratka bio-
grafija Bukovskega). Potem ko je 5. 3. 1969 razdelil
neki Grigorenkov letak, ki je zahteval umik sovjetskih
čet iz ČSSR, je bil 24. 3. 1969 aretiran, po psihiatrični
oceni proglašen za neprištevnega in bil zaprt v neko
psihiatrično bolnišnico do poletja 1971.
Prva diagnoza, ki jo je postavila forenzična ambulanta v
Rigi 1. 4. 1969, se je glasila: »shizofrenija s paranoič-
nimi potezami«. Jahimovič je opisan kot razpuščen in
prenapet, omenja se njegova »originalna« zunanjost,
kar se tiče njegovega nošenja brade in obleke. Njegovi
naravni gibi naj bi bili »enostranski« in naj bi se emfa-
tično nanašali na njegove aktivnosti. Njogovo mišljenje
naj bi bilo fiksirano na detajle, kazalo naj bi težnje po
racionaliziranju.
Druga ekspertiza v bolnišnici v Rigi (3. 6. 1969) in
ocena Instituta Serbskij (12. 1. 1970) sta prišli do
diagnoze paranoičnega razvoja psihopatske osebnosti.
Institut Serbskij registrira Jahimovičev strah pred psi-
hiatričnimi pogovori in ga navaja kot bolezenski simp-
tom. Ta strah naj bi sledil po obdobju, ko je Jahimovič
govoril s psihiatri v razpuščenem in ironičnem tonu.
Tudi Jahimovičevo izražanje se označi za bolezensko,
posebno zdravniki iz Rige naj bi pokazali interes zato,
da se ga proglasi za duševno bolnega. V sklepu je
Institut Serbskij prišel do rezultata, da je Jahimovič že
vse svoje življenje kazal psihične posebnosti kot ču-
stveno labilnost, nagnjenost h konfliktom in potrebo,
povsod imeti prav.
L. 1963 se v zanj težki situaciji razvijejo bolezenske
ideje o gospodarskih in socialnih reformah, spremljane
z neizpolnjenim aktivizmom in popolnim pomanjka-
njem sposobnosti kritičnega presojanja lastne situacije
in lastnega ravnanja. Skladno s tem gre njegovo očitno
samoprecenjevanje, ki določa celotno Jahimovičevo ob-
našanje. Preiskava razkriva togost mišljenja za navzven
normalnim obnašanjem, težnjo k bolezenskim razlagam
določenih dogodkov, nagnjenje, ki disimulira lastne
psihične zmote, pa tudi pomanjkanje kritičnega doje-
manja lastnega stanja in lastne situacije. Jahimovič se
ne zaveda več svojih dejanj in jih ne more več obvlado-
vati. Zaradi tega ni kazenskopravno odgovoren.
Posebno po zadnjih razdelkih ocene je mogoče domne-
vati, da »bolnost« Jahimoviča za psihiatre ni bila nič
drugega kot konsekventno zasledovanje njegovih poli-
tičnih ciljev. V svojem mišljenju bi moral biti »fleksibil-
nejši«, dejstva naj bi interpretiral na »zdrav način«, to
pomeni tako, kot to počno javne instance (npr. ne bi se
smel bati, če ga hočejo zapreti v psihiatrično bolniš-
nico), dojeti bi moral, da izvedba njegovih ciljev pre-
sega njegove moči; ne bi smel razvijati toliko lastne
iniciative in prepustiti bi moral reformo tistim, ki so
zanjo pristojni: potem bi ostal duševno zdrav državljan.
Zame ni nobenega dvorna o tem, da bi bil Jahimovič
paranoični psihopat: vsekakor pa je človek, ki sovraži
čvek, nekoliko zaslepljen idealist, ki mu uresničevanje
socializma ni teklo dovolj hitro. Vsekakor: če bi kak tak
človek padel v mreže naše zveznonemške sodne in
psihiatrične mašinerije, bi ga verjetno označili za izro-
dek, konzervativni psihiatri pa bi ga morda proglasili
tudi za psihopata, ki se hoče uveljaviti. Verjetno bi se
našel tudi kdo, ki bi mu atestiral zmanjšano sposobnost
krivde.
4.6.6 Grigorenko
Primera Grigorenko ne bom obdelal tako izčrpno. Na
neki način spominja na primer Jahimoviča: tudi Grigo-
renko je bil aktiven komunist, želel je reforme, tudi on
časopis za kritiko znanosti/69/70/25
se je v obdobju odjuge med partijskimi kongresi skušal
zavzemati za te reforme in se je pri tem lotil celo
Hruščova, ki je bil takrat na višku svoje moči. V drugem
oziru predstavlja Grigorenko pandan ameriškega gene-
rala Walker ja: kakor hoče le-ta prebuditi izvirne ameri-
ške kreposti, tako hoče Grigorenko - tudi general -
ponovno prebuditi izvirne revolucionarne kreposti. Gri-
gorenkove kritične izjave vodijo najprej h kazenskemu
pregonu na Daljni Vzhod. Vendar pa nadaljuje s svo-
jimi kritikami in nato ob nekem obisku v Moskvi javno
deli letake, ki obtožujejo vlado, da je kršila leninistična
načela. Aretiran je, ocenjen in zaradi diagnoze para-
noičnih blodenj ob začetni cerebralni sklerozi poslan v
leningrajsko posebno bolnišnico, iz katere je 22. 4.
1965 odpuščen kot ozdravljen. Nato dela kot skladiščni
delavec, vlaga prošnje, da bi dobival višjo pokojnino (ki
je bila v 1. 1965 povečana na 120 rubljev), vendar pa ne
doseže, da bi bil zaposlen svojemu strokovnemu znanju
ustrezno. Psihiatrične kontrolne preiskave na dispan-
zerju naVajajo kot edini simptom »nezadostno sposob-
nost kritičnosti do lastne situacije«. Drugače pa nobe-
nega znaka za kako »povratništvo«.
Od 1. 1967 Grigorenko spet politično deluje med 9. in
11. 10. 1968: demostrira pred zgradbo sodišča, v kate-
rem je sojeno demonstrantom »rdečega trga« proti
čehoslovaški intervenciji. Končno je maja 1969 prijet v
Taškentu, kjer je se hotel udeležiti procesa proti vo-
djem krimskih Tatarov, ki jih je Stalin pregnal v Cen-
tralno Azijo; dvakrat je psihiatrično ocenjen in nato
poslan v posebno psihiatrično bolnišnico.
Pri tem je vredno omembe, da je po prvi strokovni
oceni (18. 8. 1969) v taškentski sodni psihiatrični bol-
nišnici Grigorenko proglašen za popolnoma odgovor-
nega. Pri tej preiskavi tudi ni bil postavljen noben
patološko-nevrološki izvid. Druga strokovna ocena na
Institutu Serbskij je sklepala, da je mogoče ugotoviti
nevrološke simptome: širša desna zenica, odklon jezika
v levo, patološko zarisane vene na očesnem ozadju in
patološki EEG z levo poudarjenimi spremembami. Kot
dokazi za psihične motnje so bile vpeljane izpovedi prič,
ki so ocenile Grigorenka ob njegovi udeležbi v demon-
stracijah v Moskvi oktobra 1968 kot razburjenega, gro-
bega, užaljenega in glasno kričečega, pa tudi vztrajanje
pri njegovih idejah o reformi in njegovo »nekritično«
samoprecenjevanje. To je vodilo k diagnozi »paranoi-
dnega razvoja osebnosti«, ki je podlegla reformnim
idejam in sovpada s psihopatskimi potezami ter mož-
gansko arteriosklerozo.
Oceni Grigorenka iz obeh ekspertiz, ki se v svojem
opisnem delu kaj malo razlikujeta, ga kažeta kot bolj
vzdražljivega in vzkipljivega človeka zaradi visokega
krvnega pritiska, ki pa je sicer duševno normalen in ki
zna svojo vzdražljivost in občutljivost očitno dobro
obvladati. Celo če bi nevrološki mikroizvidi, ki jih je
podal Institut Serbskij, držali - zaradi taškentskih prei-
skav, ki so izpadle normalne, je upravičen dvom vanje -
jaz Grigorenka ne bi označil kot neprištevnega. Sicer pa
iz zapisov Bukovskega ne izhajajo nobeni namigi, zakaj
sodišče ni sledilo odlični taškentski oceni in je zahtevalo
drugo pri Institutu Serbskij. Obstaja sum, da sodišče ni
hotelo javnega procesa in je skušalo na vsak način
doseči, da bi bil Grigorenko proglašen za kazensko-
pravno neodgovornega.
4.6.7 Pljušč
Matematik Leonid Pljušč, rojen 1939, ki do svoje areta-
cije ni bil nikdar psihiatrično zdravljen, je 1. 1968 pisal
Komsomolskaji Pravdi pismo kot odgovor na neki čla-
nek tega časopisa o procesu proti disidentoma A. Ginc-
burgu in J. Galanskovu. V tem pismu označuje proces
kot ponovitev stalinskih metod represije iz 1. 1937. Nato
je julija 1968 izgubil svoje mesto na Klewerjevem
kibernetskem institutu pa tudi kje drugje v SZ ni več
našel dela kot amtematik. Maja 1969 je nastopil nekje
kot knjigovezec, vendar pa so ga po podpisu apela za
človekove pravice Zduženim narodom tudi od tam od-
pustili. 25. 1. 1972 je bil prijet in obtožen zaradi ravna-
nja proti 70. členu kazenskega zakonika RSFSR. Pose-
doval naj bi protisovjetske spise, pisal protisovjetske
tekste, pošiljal protisovjetska pisma Združenim naro-
dom in vodil protisovjetske razprave.
V	dveh ekspertizah, ki jih je izdal Institut Serbskij, je
bila pri Pljušču diagnozicirana »počasi napredujocá shi-
zofrenija s paranoičnimi motnjami, reformnimi idejami
in elementi mesijanstva«. Obakrat je bil proglašen za
neprištevnega. Medtem ko je prva ocena predlagala
namestitev v posebno bolnišnico, se je v drugi kazalo,
da zadostuje prisilno zdravljenje v normalni psihiatrični
bolnišnici. Čeprav se je vrhovno sodišče Ukrajine stri-
njalo z drugim predlogom, je za Pljuščeva državni toži-
lec dosegel namestitev v posebno psihiatrično bolniš-
nico v Dnepropetrovsku. Mednarodna kampanja, v ka-
teri so sodelovale pomembne osebnosti KPF in KPI, se
je intenzivno zavzemala za to, da bi Pljušča izpustili.
Januarja 1976 je bil Pljušč odpuščen kot »poboljšan« in
je smel skupaj s svojojdružino zapustiti SZ. Natančnega
teksta ocene o primeru Pljušča nimam na razpolago in,
kolikor vem, do sedaj tudi ni bil nikjer objavljen. Iz
zapiskov o njegovem procesu pa se izkazuje, da se je
sodišče pri presojanju o Pljuščevi duševni bolezni razen
na ekspertizo opiralo tudi na izjave prič, ki so Pljušča
komajda kdaj videle, če pa so ga, je to bilo nazadnje
pred leti. Njego've žene, sestre in prijateljev, ki so ga
pojmovali kot zdravega, ni poslušalo.
V	pismih, ki jih je Pljušč pisal iz Dnepropetrovska, je
mogoče prepoznati budnega, okretnega duha; iz njih ni
mogoče dobiti kakršnih koli znamenj psiho motenj.
Popolnoma nemogoče je, da bi mogel shizofrenik pisati
takšna pisma, ki razkrivajo tudi zelo diferencirano ču-
stvovanje in so vse kaj drugega kot egocentrična in
mesijanska. Prav tako drži, da Pljušča po odpustitvi iz
posebne psihiatrične bolnišnice in selitvi na Zahod, ki je
sledila, ni bilo treba ponovno dati na psihiatrično zdrav-'
ljenje.
Mogoče je skratka reči, da pri objektivnem opazovanju
Pljušča ni mogoče izslediti niti najmanjše sledi suma na
duševno bolezen; kajti drugače bi bila nora že sama
kritika domnevnih ali dejanskih pomanjkljivosti sovjet-
ske družbe, posebno pa svoboščin, pa tudi poskus zav-
zemati se za te pravice skupno z drugimi.
4.6.8.	Medvedev
Zores Medvedev, znani genetik, je izgubil mesto znan-
stvenika v Obninsku, v majhnem znanstvenem mestu v
bližini Kalugasa, ko sta bila v samizdatu objavljena dva
njegova spisa - od teh eden iz 1961 - ne da bi sam
sodeloval pri tem. To se je zgodilo 1. 1968 ali 1969.
Poskusi, da bi našel delo kje drugje, so spodleteli. Nato
so ga v začetku 1. 1970 poklicali v pisarno Obninske
županje. Menda je hotela govoriti z njim o obnašanju
njegovega 17-letnega sina Saše, ki je občasno bežal od
doma in živel »hipijsko življenje«. Zaradi »nerazumlji-
vih značajskih sprememb« je Medvedev predstavitev
svojega sina psihiatru smatral za »naraven korak«. Ven-
dar pa je bil ob drugem obisku Medvedeva pri županji
navzoč primarij kalugaške posebne psihiatrične bolniš-
nice skupaj z milico. Medvedeva so nasilno odpeljali v
kalugaško bolnišnico. Po nacionalni in mednarodni pro-
testni kampanji so ga po sedmih dneh izpustili (po drugi
informaciji po treh tednih) - toda z diagnozo: »Oseb-
nostna razdvojenost, ki se kaže s hkratnim pisanjem
znanstvenih del in člankov o političnih in socialnih
problemih. Precenjevanje lastne osebnosti. Padec znan-
stvene produktivnosti v zadnjem letu, pretirana skrupu-
loznost v izpolnjevanju lastnih nalog. Pomanjkanje čuta
za realnost, slaba socialna prilagodljivost. Pritajena shi-
zofrenija, paranoične reformne blodnje«.
Ni znano, da bi Medvedeva v nadaljnejm spet skušali
internirati/'1
Ker Medvedeva ni bilo mogoče obtožiti - ni bil udele-
žen v nobenih demonstracijah, ni razdeljeval nobenih
traktatov itd. - so namesto tega poskusili njega samega
kot člana družine, ki dedno boluje za shizofrenijo,
proglasiti za duševno bolnega in ga internirati. Ta po-
skus, ki so ga verjetno izvedle lokalne uradne instance,
je spodletel ob protestih v deželi sami in v tujini.
4.6.9.	Sklepna analiza popisov primerov
Pri sklepni analizi strokovnih ocen in popisov bolezni o
katerih smo tu poročali, je najpoprej nujno še enkrat
poudariti njihove vire: Prvih šest popisov bolezni izvira
iz knjige Bukovskega, ki je protisovjetski in protikomu-
nistični disident. To seveda zahteva njihovo pazljivo
ovrednotenje. Z izjemo Kuznecovega popisa bolezni,
pa so ostali zelo natančni, skorajda popolnoma oprem-
ljeni z datumi in imeni. Ni znano, da bi Institut Serbskij
ali katera od drugih strokovnih institucij, bolnišnic ali
dispanzerjev postavila avtentičnost strokovnih tekstov
kot vprašljivo. V edinem primeru, kjer je možna pri-
merjava med teksti Bukovskega in sovjetskimi popisi
bolezni, pa pri diagnozi in najpomembnejših simptomih
vseeno nastane neskladje (Borisov). Z veliko verjet-
nostjo bi torej lahko izhajali iz tega, da so dokumenti, ki
jih je objavil Bukovskij, avtentični. To velja tudi za
popis Pljuščeve in Medvedeve bolezni. Tudi tu ni bil s
sovjetske strani nikoli izražen dvom o dokumentih -
izvleček iz ekspertiz in popisov bolezni.
Če pa izhajamo iz avtentičnosti pričujočih dokumentov,
potem je mogoče - z Wingom - razlikovati dve skupini
primerov: najprej obtožence, ki imajo psihiatrično
predzgodovino, ki ni odvisna od policijskih ali sodnih
intervencij ali od enoznačnih nevroloških izvidov: sem
spadajo Fajnberg, Gorbenevskaja in Borisov, ki bi bili
tudi v kaki zahodni deželi podvrženi psihiatričnemu
ocenjevanju, če bi bili obtoženi za neko ravnanje ali
zločin. Navedel sem že, da jih jaz v trenutku dejanja ne
bi štel za psihično bolne (z izjemo primera Borisov, ki
ga ne upam presojati); po drugi strani: če bi političnemu
delinkventu s podobno predzgodovino bolezni grozilo
delovno taborišče, ob nesposobnosti krivde pa le krat-
koročno prisilno zdravljenje, potem ne vem, če se ne bi
tudi nekateri nemški psihiatri iz taktičnih razlogov po-
stavili na stališče konservativne psihiatrije, ki ima shizo-
freriika zmeraj za neprištevnega. Wing navaja možnost
takšne motivacije tudi pri sovjetskih psihiatrih,63 Novi-
kov pa potrjuje, da so v stalinizmu lahko prisilna zdrav-
ljenja rešila življenje64. Takšna odločitev pa nikakor ni
nujno politično motivirana. Mogoče je, da izraža dobre
namene določenega znanstvenoteoretičnega zadržanja
(kot na primer pri Krepelinsu),65 ki se nanaša na oseb-
nostne posebnosti pri ljudeh, ki" so kdaj prestali psiho-
tično epizodo.
Da je sama veljavnost takšnih ali drugačnih pojmovanj
kot »vladajočih naukov« le politično razumljiva, je
drugo vprašanje, ki sem ga bolj izčrpno obravnaval že
drugod.
Malodane pri vseh ostalih primerih je mogoče psihia-
trično zgodovino, pa tudi neko jasno sliko simptomov
abstrahirati (Jahimovič, Pljušč, Medvedev, Kuznecev).
Pri tem fragmentarni prikaz strokovne ocene Kuzne-
cova vsekakor ne omogoča zavzeti nekega zadovolji-
vega stališča. Primer Grigorenko pa je specifičen, ker
Institut Serbskij pri njem poudarja nevrološke in EEG
izvide, ki jih je mogoče popolnoma primerjati z mož-
gansko arteriosklerozo. Zato je bila omemba neprištev-
nosti pri njem popolnoma legitimna. Toda psihični
izvidi ne dajejo nobenih povodov za kako psihoorgan-
sko spremembo, tako da je treba njegov primer vseeno
prištevati k tej drugi skupini. Za vse te primere velja
ugotovitev Medvedeva, da »ugotavljajo splošnočlove-
ške značilnosti ali premalo znamenj duševne bolezni«.
Tako postane istočasna znanstvena in publicistična de-
javnost »osebnostna razcepljenost«, kritičen odnos do
družbenih napak »pomanjkljiva prilagodljivost«, zasto-
panje lastnega mnenja »pomanjkanje kritične razso-
dnosti«, »nasilno iskanje resnice«, »nošenje brade«,
»mnenje, da je vdor zavezniških sil v ČSSR agresija«
postanejo bolezenski simptomi.67.
4.7. Psihiatriziranje disidentstva in deviantnosti
4.7.1. Bolezenski pojmi, pogostost skrbstva in psihiatri-
ziranje
Ta oblika klasificiranja tistega, kar odstopa od socialnih
norm in uradnodržavnih pojmovanj, kot duševno bol-
nega, je bila olajšana z zelo širokosrčno definicijo shi-
ziofrenije moskovske psihiatrične šole, ki jo omenja
tudi Wing. Eden njenih merodajnih zastopnikov naj bi
celo izjavil, da ve, da lahko shizofrenija nastopi brez
vsakega simptoma69. Toda tudi objektivno pomanjka-
nje združljivih diagnostičnih kriterijev na področju pa-
toloških značajskih razvojev in tako imenovanih endo-
genih spihoz - tu posebno na področju shizofrenij -
brez dvoma zelo ustreza takšnim procesom etiketiranja
- tudi tam, kjer je mogoče uporabiti nekaj širokosrčnih
definicij. Zato po Wingu7'1 psihiatrom, ki so se spustili v
takšna etiketiranja, ni mogoče vnaprej odrekati subjek-
tivnih »dobrih želja«. Zato so potrebni dodatni namigi,
po možnosti takšni, kot obstoje v primeru Grigorenko,
pri katerem ni mogoče zavrniti suma v zavestno psihia-
triziranje organov in psihiatrov. Kot smo videli takšni
procesi pripisovanja, ki odstopanje individuov od so-
cialnih norm pojmujejo kot le duševno bolezenske po-
jave in jih v skladu s tem tudi diagnostično etiketirajo
kot take, nikakor niso omejeni na Sovjetsko zvezo,
njeno psihiatrijo in njeno pravobranilstvo.
V	celoti se mi osrednji problem politične zlorabe psihia-
trije v SZ in drugje ne kaže v zaroti med sodstvom,
policijo in psihiatrijo, temveč v jasneje izraženi ten-
denci, ki je sistemska, da narašča psihiatriziranje kršitev
socialnih in zakonskih norm. To ni zgolj vprašanje
ideologije, temveč tudi psihiatrične prakse. Verjetno tej
tendenci ustreza posebno močan razvoj socialne psihia-
trije v ambulantnem sektorju v SZ. Wing svari pred
»blagim, toda vztrajno paternalističnim in pretirano
skrbstvenim« pohodom, ki se je po njegovem udejanil v
sovjetski psihiatriji. »Pogosto neizogibni institucionali-
zem lahko včasih postane svoj lastni hendikep in v
takšnih primerih je le še škodljiv. Zelo močna podrobna
in prizadevna oskrba je lahko klica takih neugodnih
razvojev. (Wing)71 Pri tem je treba poudariti, da te
ugotovitve ni podal nikakršen »antipsihiater« ali pa le
»kritični psihiate«, temveč soustvarjalec sektorske psi-
hiatrije - mreže skupnostnih psihiatričnih ustanov z
omejeno teritorialno pristojnostjo - v Zahodni Evropi.
Castel, Elkaim, Guattari, Jervis72 in drugi so že mnogo
prej opozorili na nevarnost, da se znotraj oskrbovalne
državno organizirane socialne psihiatrije socialni kon-
flikti individualizirajo in nato psihiatrizirajo. Ta skuš-
njava je očitna predvsem takrat, ko so, kot v SZ,
registrirani vsi nekoč psihiatrično zdravljeni v psihiatrič-
nih dispanzerjih določenega področja in lahko psihiater
ali drugi socialni organi v slučaju kakega delikta brez
soglasja prizadetega ovrednotijo dokumentirane po-
datke 3 - pa tudi obratno, ko mora dispanzer po psihia-
strično ugotovljeni krivdni nesposobnosti kakega obto-
ženca paziti, da pacient ne postane povratnik"4 in je od
časa do časa tudi opozorjen od KGB-ja, naj tega ne
stori.
Tako se v SZ pojasnijo »obiski« psihiatričnih bolniških
sester pri disidentih, ki so bili nekoč klasificirani kot
»duševno bolni«, najbrž pa tudi njihovo preventivno
ponovno zapiranje pri političnih dogodkih, ki bi lahko
ponovno podžgali njihovo »bolezen«. Sicer se nastavki
za podobni intenzivni oskrbovalni nadzor nahajajo v
zakonskem osnutku za zvezni zakon o prijavljanju v
ZRN, po katerem naj bodo pri vseh uradih za prijavlja-
nje prebivalstva vključeni tudi psihiatrični podatki.7> V
naši deželi preprečuje psihiatrično prečesavanje prebi-
valstva, pred katerim sta v isti meri svarila Castel in
Wing, samo nerazvitost ambulantnih psihiatričnih uslug.
V	Hanovru, kjer je ambulantna psihiatrija bolj razvita
kot drugod v ZRN,76 nastopajo problemi varstva psihia-
tričnih podatkov in preveč raziskovanega preventivnega
psihiatriziranja že v vsej ostrini.
Kolikor bolje so torej izgrajene socialne in psihiatrične
službe, toliko večja je tudi nevarnost, da se te službe
uporabijo v represivne namene proti »norosti« disi-
dentstva. Pri tem imamo v kapitalistični družbi opravka
z znatno večjo razpršenostjo možnosti zlorabe psihia-
trije. Tu represijski instrumentarij psihiatrije poženejo
tudi prekrški proti privatnim ali grupnim interesom, ne
samo državni razlogi. Nekontrolirana difuzija zdrav-
stvenih podatkov nima le posledic okrepljene varnostno
policijske kontrole, temveč ima lahko posledice na de-
lovnem mestu, odpoved, težave pri posredovalnicah
dela, že zaradi znanstvenih interesov podjetnikov in
psihiatrične, ne zgolj politične diskriminacije. Nasproti
temu je zloraba v socialističnih deželah koncentrirana
na uveljavljanje državnih interesov. To pojasnjuje, da
je tam mogoče govoriti, prej o »politični zlorabi« v
ožjem smislu.
Splošna, v sistem segajoča tendenca psihiatriziranja pri
tem gotovo ni samo stvar psihiatrov in organov, temveč
tudi prebivalstva. Čimbolj zaprta je neka družba, tem-
bolj noro bodo njeni člani ocenjevali kršitve norm in
odstopanja od njihovega običajnega načina življenja. s
Starši Medvedeva niso mogli prenašati »hipijskega na-
čina« življenja njihovega sina, ki je odstopalo od druž-
benih norm. V tem niso videli niti poskusa mladega
človeka, da bi za nekaj časa izklopil družbeno prisilo, da
bi tako bolje našel samega sebe - torej popolnoma
tipični mladostniški razvojni korak - niti možni rezultat
družinskega, pogojno tudi družbeno pogojenega kon-
fliktnega odnosa, ki bi ga veljalo skupno odpraviti,
temveč so pri svojem Saši ugotavljali nerazumljivo zna-
časopis za kritiko znanosti/69/70/26
čajsko spremembo, zaradi katere se jim je zdelo »čisto
normalno«, da ga peljejo k psihiatru. Pri psihiatru pa je
nenadoma oče Medvedev sam postal žrtev »blagega,
plemenitega, toda vztrajnega paternalizma« (Wing),7''
ki ga je izvajal do svojega sina in s katerim je glede tega
zaupal psihiatričnim institucijam. »Oče država« je zdaj
pri Medvedevu starejšemu, ki je bil osumljen disi-
dentstva, ugotovila, »nedovršene« značajske spre-
membe kot »osebnostni razcep«, ki se je izrazil ob
hkratnem novinarskem in znanstvenem delu, upad
znanstvene produktivnosti, pretirano skrupoloznost pri
lastnemu delu, samoprecenjevanje, pomanjkanja čuta
za realnost, slabo socialno prilagodljivost: skratka, pri-
krito razvijajočo se shizofrenijo, pri čemer bi mogla pri
tej diagnozi vplivati tudi družinska obremenjenost s
sinovo »boleznijo-«. V skušnjavi smo, da bi rekli, da se
je Medvedev ujel v past, ki jo je delno sam nastavil: v
psihiatriziranje družinskih in družbenih protislovij in
konfliktov. Ce je med prebivalstvom razširjeno tako
stališče, potem seveda državi in psihiatrom ni težko
postopati njem ustrezno.
Vendar pa pri tem ne smemo pozabiti razlike med SZ
kot socialistično deželo in kapitalističnimi deželami.
Normiranje zavesti v kapitalizmu namreč nikakor ni
rezultat vztrajnega očetovskega prepričevanja, temveč
ustreza pogosto brutalnim interesom gospodarskih
oblasti. V neki drugi zvezi sem skušal pokazati, kako
delovni pogoji v kapitalizmu - še bolj pospešeno v
njegovi krizi - producirajo »normopatike«, kako nepo-
pustljivo zasledujejo zatirane lastne želje po užitku,
ljubezni, prostem času, neodvisnosti od zunanje prisile
pri drugih in samem sebi, ker so te želje iz dobrega
razloga (ogrožanje delovnega mesta), kakor hitro dose-
žejo zavestno raven močno obremenjene s, strahom.80
Ob tej pogojenosti na delovnem mestu, v sferi produk-
cije, nastopi še pogojenost v cirkulacijski sferi, ki je
postala znana pod geslom »konzumni teror« in jo je
preiskoval Haug iz marksistične perspektive kot »bla-
govno estetiko««/1 Če so ljudje dresirani na znamkah
in zaščitnih imenih, če se ljubiteljstvo in nagnjenja
stereotipizirajo kot v kapitalizmu v skladu s tem, potem
lahko vzbuja strah že vsaka kršitev normiranih prikaz-
nih slik in je mogoče nanjo odgovoriti-z odporom in
agresijo.
4.7.2 Politično področje: Človekove pravice in protiko-
munistična kampanja
Po tem ekskurzu v sistemske tendence psihiatriziranja
in normiranja je treba analizo posebnih form zlorabe
psihiatrije, ki so se izoblikovale v SSSR, še nadaljevati.
Po navedenih dokumentih ne more biti več dvoma v
obstoj take zlorabe, četudi je morda njen obseg zelo
pretiran in bi komajda smel presegati obseg zlorabe
psihiatrije v ZDA.82 Tudi ne more obstajati dvoma, da
se »psihojetniško« kampanjo vodi iz tujine, da razpo-
laga tudi z agenti v SZ, ki so v protikomunistični gonji
zainteresirani za mnogo več kot za spoštovanje človeko-
vih pravic v SZ. Namerjene so precepne situacije, ki naj
bi vrgle režim s tečajev. Če bi SZ popustila, potem
upajo, da bi se s kritiko strinjalo vse več ljudi, kar bi
končno lahko omogočilo vreči vse institucije, ki varu-
jejo socialistično revolucijo in njene pridobitve - seveda
včasih tudi s strogostjo in proti partikularnim interesom
posameznikov in skupin - kot organ represije ali biro-
kratski balast in tako spet pripeljati nazaj do kapitali-
stičnih odnosov. Če pa SZ vendarle okrepi svojo poli-
tično kontrolo, potem bo spet podobna stalinistični
karikaturi socializma: kot zastrašujoč primer jo je nato
mogoče zoperstavljati socialističnemu razvoju v Evropi
ali Latinski Ameriki in tam ideološko opravičevati kapi-
talizem kot domnevno manjše zlo. Iz te težke precepne
situacije je treba razumeti tudi vse odločitve SZ o
vprašanju »disidentov«. Toda ob tem je treba upošte-
vati, da po drugi strani lahko takšna precepna situacija v
resnici nastane šele, če se v neki deželi socialistična
demokracija ni mogla dovolj razviti.
Poudarjeno je že bilo - poleg Winga je to poudarjal tudi
Freedman84 - da obstaja pri današnjem stanju informi-
ranosti le malo dokazov, da prihaja do interniranja
disidentov v psihiatrične bolnišnice kljub izrecnemu
vedenju izvedenskih psihiatrov. V največ primerih je
mogoče, da so oni - pa tudi KGB - prepričani, da gre
pri teh disidentih za bolne - v smislu opisanega sovjet-
skega pojma bolezni. Novikov to za prof Lunca celo
izrecno potrjuje.8^ Le v posameznih primerih - posebej
pri Grigorenku nastaja sum - je morda prišlo do part-
nerstva med posredovalnimi ograni in izvedenci. Ven-
dar pa, če izhajamo iz tega, da so bili v stalinizmu
disidenti enostavno administrativno likvidirani - v naj-
večjem delu brez kakega sodnega postopka - in da je
lahko v tem obdobju internacija rešila življenje, potem
je mogoče v poskusih, da se z vključevanjem psihiatrije
izogne mučnim procesom, vsekakor videti izogibanje
poti socialistične zakonitosti, poti, ki se je začela po XX.
kongresu. Kajti na izgovor in stranpot psihiatrije zaide
le državno nasilje, ki je prisiljeno, da pri kršitvah zako-
nov izvaja redne sodne postopke in ne more več pose-
gati po »administrativnih« kaznih.86 Prijatelji SZ lahko
le želijo, da se teh izhodov in dohodov zaveda, da se jim
bo v prihodnosti izogibala in da bo skušala bolj dosle-
dno uresničevati socialistično zakonitost. Sporočilo Po-
drabineksa, da se je število politično priprtih v posebnih
psihiatričnih oddelkih v zadnjih letih zmanjšalo,87 bi
lahko kazalo na to, da sta sovjetska vlada in sodstvo ta
problem dojela.
Problem disidentov se bo gotovo ponovno zastavil na
neki drugi ravni, če ne bodo več psihiatrizirani, temveč
bodo vsi procesi izvedeni: namreč na ravni združljivosti
nekaterih zakonov s sovjetsko ustavo, npr. 70. člena ali
190. člena sovjetskega kazenskega zakonika. Tudi tu bi
se morali varovati pred poudarjanjem zgolj lastne raz-
sodnosti. Četudi je res, da kapitalizem svojim disiden-
tom dopušča več svobode — lahko bi rekli tudi več
svobode v norosti - v javnem in privatnem izražanju
mnenja, pa nam prepovedi opravljanja poklica in ra-
zlični novi »nagobčni zakoni« ter njihova okrepljena
uporaba v zadnjih letih vendarle kažejo, da ta prednost
pred socialističnimi deželami nenehno kopni. Tudi tu
bomo sovjetskim prijateljem želeli, da vsaj delno prene-
hajo s svojo preveliko previdnostjo na tem sektorju. Da
to ni tako enostavno, kot si predstavljajo Zahodni libe-
rali, kaže zgodovina »samizdata«, hektografiranih tek-
stov, ki krožijo v SSSR brez dovoljenja organov cen-
zure. Prvotno je samizdat služil temu, da so med stro-
kovnimi kolegi, prijatelji in znanci krožili strokovno ali
politično včasih popolnoma vprašljivi osnutki tekstov,
med njimi tudi prevodov, da bi od njih dobili tudi
kritiko in da bi diskutirali o možni objavi; organi so ga
zato tretirali in tolerirali kot neko vrsto obrtniškega
pisanja, čeprav je dosegel že znatne naklade. Vendar pa
je kasneje zapadel v roke privržencev hladne vojne,
vodenih iz tujine, ki so tudi za njegovo financiranje
prispevali največ. Ni se več objavljalo le kritičnih, tem-
več zmeraj več očitno sovjetofonskih tekstov delno
tujega izvora. Šele od tu dalje so v SZ začeli s kazen-
skim pregonom razširjanja samizdat literature, kajti
organi so zdaj — včasih neupravičeno, kot v primeru
Medvedeva88 - videli v njej pretežno, če ne izključno
protisovjetsko gonjo. Samizdat daje tako ilustrativen
primer za privzemanje ideološkega orožja v hladni
vojni, ki jo po vsem predvidevanju usmerja tajna poli-
cija: s ciljem, da se nasprotnika tudi tu potisne v opisano
precepno situacijo. Kljub temu verjamem, da je dolgo-
ročno uspešneje ofenzivno nastopiti proti takim obre-
kovanjem in javno ugovarjati dejanskim pomanjkljivo-
stim, na katere se najpogosteje opirajo, kot pa kazno-
vati razširjanje informacij o njih.
To je toliko bolj iluzorično, ker danes z razvojem
komunikacijske tehnike (radio, televizija itd.) širjenja
informacij nikakor ni več mogoče preprečiti. Drugače
povedano: takšno preprečevanje bi bilo možno le z
odpovedjo delu dosežkov znanstven-tehnične revolu-
cije. Takšna odpoved pa nasprotuje potrebam razvite
socialistične družbe, s tem pa tudi bistvenim spozna-
njem znanstvenega socializma. Nobena socialistična de-
žela ni pripravjena na kaj takega. Ukinitev informacij-
ske politike vlade Sovjetske zveze, ki je z znanstveno-
tehnološkim razvojem postala zastarela, je zato lahko
samo še vprašanje časa.
4.7.3 Pojem psihiatrične bolezni v SSSR
Mnogo težje bo za sovjetsko psihiatrijo, preden se zave
svojega predznanstvenega pojma bolezni kot takega in
se mu popolnoma odpove. Kot je že bilo uvidno, se ta
naloga nikakor ne zastavlja le za SZ. Ker pa ima pojem
psihiatrične bolezni v SZ svojo lastno razvojno zgodo-
vino, jo skušajmo na kratko prikazati. Za ta pojem
bolezni so najprej značilni vulgarnomaterialistični in
moralnopedagoški elementi, ki se medsebojno preže-
majo na zelo nerazviden način.
Ne samo, da ni iskanja možnih simptomatičnih vzrokov
duševne bolezni, kar bi bilo popolnoma smiselno, ne
vztraja se niti na samem principu, da imajo vsi psihični
procesi neko materialno podlago in da so tako posredo-
vani skozi centralni živčni sistem - kar je za vsakega
marksista nedvomno samorazumljivo. Za moskovsko
šolo (Snežnevskij, Sternberg itd.)81 je zatorej primerno
telesno povzročanje duševnih motenj (posebej pri »en-
dogenih« psihozah) pred vsakim znanstvenim dokazom
neizpodbitna dogma - kakor je to bila tudi za nemško
psihiatrijo še do pred 10 do 15 leti.40
V nekem določenem kontrastu s to znanstvenoteoret-
sko zasnovo pa teh motenj vendarle ne obravnavajo
izključno somatsko, temveč priznavajo pomembno me-
sto v terapiji t. i. endogenih psihoz neki mnogokrat
naivno racionalni pedagogiki opozarjanja. Ne išče pa se
psihičnih, družinskih ali socialnih vzrokov. Od tod
izhaja neka načelna terapevtska abstinenca, (ki se na-
naša na premagovanje še neznanih vzrokov) in hkrati
mešanica moralizirajočega prepričevalnega dela s po-
skusi posnemanja zdravljenja z zdravili (glede na neka-
tere simptome, ki veljajo za posebno moteče).
Še bolj nerazvidna kot razmerje med etiologijo in tera-
pijo pa je praktična določitev predmeta psihiatrije, t j.
razmejitve tega, kar sploh velja za psihično bolno. Po-
Ijem bolezni Snežnevskega, ki gre do »shizofrenije brez
simptomov« in po Wingu91 vključuje marsikaj, kar se
kje drugje ne priznava kot osebnostna motnja, je blizu
domnevi, da se je sovjetska psihiatrija kot znanost sploh
načelno odpovedala razmejitveni določitvi svojega last-
nega predmeta, da bi bila na razpolago kot izstočasno za
vse konflikte, ki jih nočejo ali ne morejo odpraviti
druge socialne agenture: družina, šola, podjetje, policija
z lastnimi sredstvi: ki torej za le-te ostanejo »nerazum-
ljive«, »nedojemljive« in do katerih njihove regulativne
tehnike zataje. Ena takih pojmovno vnaprej oblikova-
nih negativnih definicij objekta psihiatrije zajema so-
cialno deviantnost (od neke določene stopnje naprej) in
socialno nepopravljivost (prav tako od neke določene
stopnje naprej), temu ustrezno pa tudi v zdaleč večjem
obsegu tiste oblike disidentstva, ki jih ni mogoče kar
I tako označiti za kontrarevolucionarno rovarjenje.
Stvarno razmerje, na katerega merim, je mogoče opisati
tudi takole: v nekem širokem delu svojega področja
psihiatrije duševno bolnega ne definira s svojim lastnimi
znanstvenimi kriteriji, temveč mora kot duševno bolno
obravnavati vse, kar ji dodelijo druge socialne agenture,
kot tisto, česar one same ne morejo asimilirati. Tako
nastaja vtis, da se je tu, v razviti socialistični družbi
Sovjetske zveze moral - v obliki nove, socialistične
psihiatrične paradigme - še enkrat ponoviti proces
družbenega razmejevanja psihiatričnega predmetnega
področja, ki sta ga za družbo nastajajočega industrij-
skega kapitalizma opisala Foucault42 in Dörner.93 Pine-
lova paradigma psihiatrije kot izključno medicinske
znanosti, ki je imel na prelomu 19. st. pojmovno razjas-
njevalno fukncijo in hkrati terapevtsko moč, ki je gnala
naprej, je medtem postala tako gobava, da so ,se iz
njenih novejših, ideologiziranih Kraeplingovih skovank
hranile tudi mnoge oblike življenja in ravnanja mimo
uma znanstvenega socializma - njegove teorije in neka-
terih državnih in družbenih udejanjen - pa tudi odklo-
nov od iracionalnih norm kapitalistične družbe. V socia-
lističnem družbenem redu nato postanejo takšni od-
stopniki, ki se jih noče ali ne more uvrstiti kot kontrare-
volucionarje, precej nerazlikovano objekt »velikega
skrbstva« - tudi s policijskimi skrbstvenimi organi - ki
ima popolnoma identične lastnosti z »velikim zapira-
njem« 16. in 17. st. se pa od njega vendarle razlikuje s
svojo medikalizacijo.
Kako bo izgledala psihiatrična paradigma socializma -
in če jo bo sploh mogoče ustrezno označiti s pridevni-
kom »psihiatrična« - to se lahko izkaže le z nadaljnjim
razvojem psihiatrične prakse in teorije v socialističnih
deželah. Dokler pa se to delo ne izvaja, psihiatrija ne bo
mogla izpolnjevati svoje naloge, da samodejno določa
bolezenskost določenih oblik deviantnosti in normopa-
tije. Morala se bo omejiti na produciranje logično klasi-
fikatorskega reda na od zunaj dodeljenem predmetnem
področju. Iz tega reda dobljene enotnosti (bolezenske
enotnosti) je treba nato uskladiti s splošnimi znanstve-
noteoretskimi predstavami o poteku duševno-duhov-
nega življenja in iz tega izpeljanimi etiološkimi teori-
jami in terapevtskimi principi. V Sovjetski zvezi so to -
po odmiku teorij Pavlova o večji dejavnosti živčevja, ki
vendarle vsebuje še neki dialektični element - vulgar-
nomaterialistični in moralnopedagoški nazori Kraeplin-
govega nivoja. Tako je mogoče pojasniti tudi popular-
nost, ki jo uživa ta predhodnik fašistične deformacije
znanosti v SZ. '4. Da odstranimo nesporazume: te ugo-
tovitve ne pomenijo, da sovjetska, pa tudi vsaka druga
psihiatrija na nekaterih svojih jedrnih področjih - tako
npr. na področju telesno pogojenih psihoz - vendarle ne
bi bila sposobna priti do samostojnih definicij duševne
bolnosti. Toda v nekem zelo širokem okviru ostaja pri
edinem, od zunaj dodeljenem kriteriju deviantnosti, ki
ostaja v drugih povezavah »nerazumljiv«.
4.7.4 Pojem bolezni in organizacijska členitev psihia-
tričnih ustanov
Iz tega pojma bolezni postane mnogo bolj razumljiva
tudi organizacijska členitev sovjetske psihiatrije, pa tudi
nasprotje med prednostno izgrajenim sistemom dispan-
zerjev in sorazmerno zaostalimi stacionarnimi ustano-
vami, ki ga Zahodni obiskovalci vedno poudarjajo'5.
Ambulantni sistem ima pri tem funkcijo mreže za zaje-
manje deviantnosti, če se psihiatrična deviantnost do-
loča tako, kot v SZ, mora biti popofnoma sodoben in
nenehno v pripravljenosti, kajti družbena odgovornost,
pod katero se je postavila socialistična družba in njeni
organi, ne dovoljuje zgolj družbene izolacije deviantno-
sti in njenega, policijskega in kazenskega pregona tam,
kjer postane preveč moteča, kar se v mnogih kapitali-
stičnih deželah še zmeraj dogaja. V socializmu si odpo-
védi skrbstvu izoliranih ni mogoče zamisliti. V SZ izvaja
takšno skrbstvo medicinsko šibkejša psihiatrija. Izgrad-
nja njenih ambulantnih ustanov kaže na veličino naloge,
ki jo mora izpolniti na tem področju. Po vsem, kar
vemo, se to v dispanzerjih dogaja tudi z veliko zavze-
tostjo in z dobrim simptomatičnim uspehom. Psihične
probleme se skuša razjasniti v družini, sosedstvu, pa
tudi v podjetju, vsekakor bolj s ciljem obojestranske
prilagoditve, kakor pa z namenom odkrivanja in spre-
minjanja družbenih in medčloveških vzrokov. Pri tem se
rehabilitacijska prizadevanja ne ustavijo nujno pred
vrati podjetja, temveč jih je mogoče nadaljevati s po-
močjo nekega tam razvitega delovnopsihiatričnega po-
oblastila. Družbene organizacije - sindikat, mladina -
ali skupine žensk se vključijo v zdravljenje kot opora.
Seveda se tudi v dispanzerjih zdravi z zdravili. Toda
dajanje zdravil je vgrajeno - drugače kot v velikih
bolnišnicah — v socialno-psihiatrični terapevtski kon-
cept. Tako kaže, da je sistem dispanzerjev v SZ dejan-
sko učinkovita in gosta mreža, ki lahko zajema razno-
like psihične in psihosocialne motnje. Takšne mreže
danes nastajajo tudi v Zahodnih velemestih - vsekakor
z mnogo manjšimi možnostmi delovnopsihiatričnih in-
tervencij. Odločilna posebnost sovjetske psihiatrije pa
je v tem, da tujih dodelitev ne more odkloniti ali poslati
drugim organom represije, kot psihiatrija v kapitalistič-
nih deželah, ki ima torej do njih še »možnost izbire«,
temveč jih mora sprejeti v svoje diagnostično krilo in
nato tudi terapevtsko oskrbovati. Tako se v to mrežo ne
ujamejo samo izrecno psihično bolni, temveč tudi razni
drugi »socialno deviantni« ljudje, ki v svojem mišljenju
ali ravnanju odstopajo od uradnih norm.
Če predstavljajo dispanzerji naprednooptimistično -
vzgojni aspekt sovjetske psihiatrije, potem se v bolniš-
nicah - z izjemo ustanov - modelov - kaže, da je
prevladalo vulgarnomaterialistično - stagnativno. Po-
dobno kot v ZRN označujejo situacijo uniforme, od-
vzem osebnih stvari, o katerem poroča celo Wolker,96
ločitev spolov in zakljenjena vrata. Zdravljenje z zdra-
vili je središče terapevtskih prizadevanj. Posamična ali
skupinska terapija, ki presega podpiranje norm konfor-
mnega ravnanja in oblik izražanja, -se zdi bolj izjema.
Pri etioloških utemeljitvah se lahko terapija izteče le v
premagovanje simptomov, ne pa tudi v pojasnitev in
odstranitev bolezenskih vzrokov, ker so le-ti definirani
principielno kot »še neznani telesni faktorji«. Tako tudi
sploh ni čudno, da se človek pri branju gradiva o
sovjetskih psihiatričnih bolnišnicah97 najpogosteje spo-
mni na delovno-terapevtsko usmerjene ustanove Her-
mana Simonsa, v katerih je vladal podoben skrbstveni
paternalizem kot trajno zaščitništvo. Seveda je tu naka-
časopis za kritiko znanosti/69/70/27
zana slika enostranska in najbrž v bistvu drži le za
moskovsko psihiatrijo. Nasprotni tokovi, ki izhajajo iz
multikavzalne etiologije in vztrajajo na dialektičnem
osebnostno-razvojnem jn pataloškem procesu so izšli
predvsem iz leningrajskega instituta Behterev.
Zato pa imajo tam mnogo pomembnejšo vlogo oblike
terapije in terapevtska skupnost. Druge socialistične
dežele, predvsem NDR, so v razvoju dialektično -
marksistične teorije razvite socialistične osebnosti (ob
delnem oslanjanju na dela Leontjeva in Sèvesa),98 pa
tudi v razvoju oblik terapije, ki se bori proti vzrokom
mnogo pred Sovjetsko zvezo."
Pri opisanih pomanjkljivostih torej ne gre za sistemsko
pogojene nujnosti socializma, toda vendarle bi bilo
treba pojasniti, če le ne gre za sistemsko pogojene
nevarnosti, skušnjave, stranpoti. Tudi za SZ velja, da je
tu šele odpoved lastni znanstveni določitvi predmeta ter
njegov zgolj od drugih družbenih instanc v zvezi z
vulgarno-materialističnimi teoretskimi dogmami odre-
jeni značaj pripeljal do organizacijske oblike psihiatrije,
ki s svojega horizonta izrinja največji del vzrokov psi-
hičnih bolezni in socialne deviantnosti in do njih ne
ravna niti terapevtsko niti se ne more za del njihovih
posledic proglasiti kot nepristojna.
Položaj sovjetske psihiatrije označuje torej skrbniško
vsesavanje različnih oblik deviantnosti ob znanstveni
izključitvi bistvenega dela njenih vzrokov.
4.7.5	Socialnozgodovinski razvoj psihiatričnega pojma
bolezni v ZSSR
Zdi se mi, pa naj to zveni še tako paradoksalno, daje ta
iracionalni značaj sovjetske psihiatrije, v zvezi z name-
nom sovjetske družbe, da razvije znanstveno uteme-
ljeno, optimalno obliko skupnega življenja in dela ljudi.
Kapitalistično izkoriščanje in njegovo dejanskost prikri-
vajoče ideologiziranje, pa tudi kaotična protislovnost na
celotni družbeni ravni, ki jo nujno producirajo partiku-
lami kapitalistični interesi, so v socializmu preseženi in
namensko ustvarjajo prostor za družbo, v kateri bo v
središču človek s svojimi interesi. V letih neposredno po
oktobrski revoluciji je zato tudi obstajalo upanje, da
bosta s preostanki kapitalizma in fevdalizma izginili tudi
kriminaliteta in duševna bolezen kot družbeno pogo-
jena pojava. To iluzorično upanje, ki je ukinitev anta-
gonističnih protislovij v družbi izenačevalo z ukinitvijo
protislovij nasploh in hkrati podcenjevalo težavno raz-
dobje poti v socializem, je bilo napačno, drugače tudi ni
moglo biti. Kjer se je skušalo upoštevati naprej obsto-
ječa in, nova protislovja socialistične družbe in se je z
njimi razumno ravnalo, so bili doseženi spektakularni
uspehi, o katerih zgovorno priča na primer delo B.
Makarenka.1"" Kjer so se ta protislovja odrinjala, se
željeni in že planirani družbeni razvoj ni nič razlikoval
od dejansko doseženega z njegovimi protislovji, pro-
blemi in konflikti: kar bi naj že bilo, je bilo imenovano
za dejansko, kar je še bilo, pa naj ne bilo več, je moralo
izginiti z obzorja in kjer to ni bilo izvedljivo, je bilo
treba upornost sprejemljivo pojasniti. Če po 15 letih
socializma duševne bolezni niso izginile, niti jih ni bilo
bistveno manj, potem teorije, ki so zagovarjale njihovo
družbeno pogojenost - ali vsaj bistveno vplivanje - niso
mogle biti pravilne. Vulgarnomaterialistična razlaga iz-
ključno telesnih povzročiteljev se je tu ponudila kot
rešitev101 - če se ni hotelo priznati, da mnoga iz kapitali-
zma prinešena protislovja še niso odstranjena in da
težavna pot v socializem prikliče nova, lastna družbena
protislovja. Zato je bilo treba odstraniti vse teorije, ki
grozijo, da bodo osvestile ta dejstva - mednje pa kljub
njenim ideološkim izkrivljanjem sodi tudi psihoanaliza.
Zaradi te nevarnosti celo Pavlovizem ni bil več dovolj
nor in ga je bilo treba delno ukiniti. Tako je iz sovjetske
psihiatrije končno nastala Kraepliniada.
4.7.6	Tabuiziranje neinstitucionaliziranega zaznamova-
nja, socialistična pametnost in norost
Tudi negativna definicija psihiatričnega predmeta je
nasprotovala tej tendenci. Kdor ni hotel uvideti, priz-
nati in živeti po socialistični razumnosti, je mogel biti le
kontrarevolucionar ali norec.102 Kolikor pa je lahko
takšna definicija pravilna, če ji je merilo že dejansko
doseženi socializem, pa mora imeti usodne posledice, če
jemlje za kriterij normalnosti ali državne zvestobe ize-
načenje tega, kar naj bi bilo od socializma udejanjeno
po pojmovanju organov s tistim, kar je že bilo udeja-
njeno po konkretnem izkustvu posameznega. Očitno je
ta zahteva, imeti načrtovano in realno še naprej za
istovetno, postavljena državi zvestemu sovjetskemu
državljanu, da bi jo izpolnil, pa je predpogoj vendarle
neko selektivno zaznamovanje dejanskosti; s tem pa
odrinjanje pomanjkljivosti, slabosti, problemov, kon-
fliktov. Tudi tu moramo biti mnogo natančnejši: zazna-
movanje razkoraka med tem, kako naj bi bilo in tem,
kako je, seveda ni popolnoma prepovedano: to bi pre-
prečevalo vsak družbeni napredek. Toda uvideti in raz-
kriti jih ne sme in ne more posamezni državljan, marveč
za to pristojna institucija. Dokler to ni doseženo, pred-
stavlja za navadnega državljana - ali sploh za nepristoj-
nega - že samo zaznavanje in oznanjanje bistvenih
razkorakov med tem, kar je in tistim, kar naj bi bilo,
nevarnost, da ga uvrstijo med kontrarevolucionarje ali
norce. To bo mnoge privedlo do tega, da razkoraka po
možnosti sploh ne bodo morali zaznamovati: da pa
bodo s strahom in napadalno reagirali proti tistim, ki
bodo to počeli javno. Tako se izpostavlja neka posebna
oblika normopatije, ki ne zasleduje toliko lastnih neza-
dovoljenih potreb, kot v kapitalizmu, marveč »de-
viantno« neinstitucionalizirano zapažanje dejanskosti,
pri sebi in pri drugih Od tu pa do njihove definicije kot
»blaznosti« ali kot »halucinacije« je nato le še majhen
korak.
Po drugi strani pa zahteva po institucionaliziranem zaz-
navanju ni v vsakem primeru zgolj politična deforma-
cija. Pri graditvi socializma je do neke mere nujna.
■аапивааш^жш«^:":'^-ir''.»nroionr	i ii1 W—mmmm
Običajno je vsaka zaznava, ki teče skozi socializacijski-
proces v določeni meri institucionalizirana. »Čista« in-
dividualno - naravna zaznava bi bila pri odraslem člo-
veku enaka agnoziji - v možganskopatološkem, ne v
filozofskem smislu. Prav tako moramo reči z Leontje-
vim, Holzkampom, Sèvesom1" , in drugimi, da se »indi-
vidualna« zaznava sploh lahko izoblikuje šele v procesu
institucionalizacije: to pomeni v prisvajanju družbenih
pomenskih struktur.
Dalje spada k zaznavi pričujočega tudi anticipacija nje-
govih bodočih razvojnih možnosti. Ta anticipacija je vse
kaj drugega kot iracionalna ali iluzorična; sledi umu
družbenih razvojnih procesov, katerih spoznavanje
omogoča zgodovinski materializem.
To je povezano z organizacijskimi in materialnimi pred-
postavkami in zato tudi zmeraj do neke določene stop-
nje institucionalizirano. Tam, kjer zaznavanje ni spo-
sobno nuditi neke take anticipacije, ostane bornirano,
ujeto v dejansko mitologijo, ki je nemočna nasproti
vsaki človeku sovražni manipulaciji ali pa postane re-
gresivna in nostalgična. Bodočnost, ki je v zaznavi anti-
cipirana z vpričnim, kljub svojemu znanstvenoumnemu
značaju ne postane sama od sebe vpričnost, marveč ima
značaj prizadevanja, ki ni samo nekega golega« poziv-
nega značaja« v smislu fenomeloške filozofije, temveč
zmeraj bolj določenega napotila za ravnanje: prav to ji
daje znanstveni značaj. Napotilo za ravnanje namreč
zahteva, da se ga tudi resnično spreminja v ravnanje.
Del anticipirane bodočnosti lahko postane vpričnost in s
tem dejanskost šele, če je praktično soočen z anticipira-
jočim značajem zaznave kot napotila za ravnanje. V
tem je dialektični značaj znanstveno anticipirane bo-
dočnosti. To praktično udejanjanje vsekakor ni nobeno
zgolj posamično ravnanje (morda zgodovinsko po-
membnejših individuov), temveč v socializmu politično
usmerjen, planiran družbeni proces, ki pa vendar ne
nasprotuje zaznavanju in ravnanju posameznih, marveč
tvori v vsakem danem trenutku njihov vsakokratni re-
zultat. Zajema naprej in nazaj obrnjena ravnanja; pri
tem mora biti v neki socialistični deželi naloga politično
odgovornih, da podpirajo naprej obrnjene zaznave, pa
tudi njihovo - naprej obrnjeno - udejanjevanje. Da bi
to omogočili, so potrebne tudi organizacije in institu-
cije. V tem smislu »neka« institucionalizirana zaznava
ni zmeraj deformirani poskus zatiranja, temveč tudi
upravičena in nujna podpora vsem marksistom v okviru
prakse internacionalne socialistične solidarnosti.
Vendar pa je drugače, če gre za zaznavno sprejemljivo
preverjanje tega, kaj ob anticipirane bodočnosti je že
uresničeno in kaj ne. Poleg tega je treba tudi zaznave
posameznega gotovo dati v kolektivno presojo po že
uhojenih poteh in po znanstvenih kriterijih. To dodatno
urejanje kritičnih opažanj pa jih vendarle ne sme sku-
šati prehiteti ali celo reglementirati. Če stori to, potem
grozi izginotje razlike med anticipirano bodočnostjo in
udejanjeno vpričnostjo na račun zadnje. Če so kritična
zapažanja posameznega že vnaprej prepovedana, po-
tem postane kolektivno posvetovanje o kričnih zazna-
vah posameznega do stanja udejanjenja planiranega
nemogoče. Potem v institucionalne kanale nujno zai-
dejo lažni odzivi, ki predstavljajo nenehne izvore mo-
tenj za proces družbenčga napredka in ga obsodijo na
to, da inora stalno potekati v obliki eksplozivnih korek-
tur napačnih gospodarskih opažanj. Med takšnimi eks-
plozivnimi korekturami pa je sumu družbene deviant-
nosti (kontrarevolucionarne ali zmešane) izpostavljena
ne samo vsaka neinstitucionalizirana zaznava, temveč
tudi vsako neinstitucionalizirano kritično opažanje ra-
zlike med tistim, kar naj bi bilo in tem, kar je. To
zapleteno stvarno razmerje je mogoče izraziti tudi tako:
kjer se ne smejo razviti oblike socialistične demokracije
ali pa se lahko razvijejo le okrnjeno, je zatirano in
prepovedano tudi vsako kritično zaznavanje razlike
med tistim, kar naj bi bilo in tem, kar je, med tistim, kar
je že udejanjeno in tistim, kar je še treba udejanjiti,
medtem ko mora biti nasprotno temeljna poteza sociali-
stične demokracije prav v podpiranju in izsotrovanju
neinstitucionaliziranega kritičnega zaznavanja te ra-
zlike.104
Poleg dejstva, da postane družbeni napredek mogoč
zdaleč le na račun eksplozivnih popravkov instituciona-
liziranega zaznavanja, ima takšno tabuiziranje za posle-
dico tudi, da je mogoče sprejeti vse oblike neinstitucio-
naliziranega kontrarevolucionarno ali zmešano de-
viantno. To zahteva ponovno definicijo psihične bolno-
sti, ki je zmožna posrkati vase tudi to zadnjo obliko
deviantnosti: kar je omogočeno z neomejenimi inter-
pretacijskimi možnostmi diagnostičnih kriterijev kot
»shizofrenija brez simptomov«, konec koncev torej z
odpovedjo psihiatrije temu, da samostojno ugotovi svoj
objekt. Odpoved - ali začasna nesposobnost - psihia-
trije, da bi zavrnila od zunaj odrejene ji probleme, sili k
temu, da organizira sistem terapevtskih ustanov, ki
omogočajo obravnavanje najrazličnejših oblik trdo-
vratne deviantnosti s skrbstvenimi in medicinskimi sred-
stvi. Da bi omejili postopanje s to deviantnostjo na to
skrbstveno - medicinsko raven, je vendarle potrebna
tudi neka znanstvena teorija, ki principielno izniči
vzroke deviantnosti, ki jo je treba zdraviti - s tem tudi
zaznavanje in oznanjanje razlike med tem, kar je in
tistim, kar naj bi bilo. Za to se ponuja vulgarnomateria-
listična teorija duševnega življenja, ki tudi dovoljuje, da
je treba tudi po izginotju družbenih protislovij razložiti
nadaljni obstoj psihičnih motenj, ki morajo biti pri
tabuiziranju (prepovedi) neinstitucionaliziranega kritič-
nega zaznavanja diagnosticirane celo v povečanem ob-
segu, in sicer izključno s telesnimi povzročitelji. Takšna
razlaga je toliko bolj vsiljiva, ker je priznanje montago-
nističnih prostislovij v neinstitucionalni obliki samo pre-
povedano in se njihovo razkritje in spreminjanje v
terapevtskem procesu r.e sme vršiti. »Politična zloraba«
torej ni nič drugega kot dosledna uporaba te sorte
psihiatrije (prisilno zdravljenje + neuroleptica + peda-
gogika opozarjanja) - v največji meri popolnoma v
okvirjih sovjetske zakonitosti in v soglasju z nazori
večine prebivalstva. V tem oziru formalno upoštevanje
zakonitosti in sankcioniranje z večino prebivalstva - se
takšna zloraba v ničemer ne razlikuje od tiste, ki jo je
razkril Szasz v ZDA in kakršna si utira pot tudi v ZRN.
Sklep
Iz povedanega je mogoče utemeljiti dve domnevi: prvič,
da je zloraba psihiatrije v nepsihiatrične namene na
račun prizadetih široko razširjen pojav. To je omogo-
čeno z neizdelanostjo pojma bolezni, ki jo pogosto taje
celo sami psihiatri. Za takšno zlorabo so lahko zaintere-
sirane državne instance, pa tudi privatne sile, ki imajo
dovolj družbenega vpliva. Vendar pa igrajo mnogo
pomembnejšo vlogo kot direktna in cinična zloraba
psihiatrije med psihiatri in prebivalstvom zakoreninjene
norme in koncepti deviantnosti, ki so v različnih druž-
bah različno urejeni. Kot eden takih konceptov v sov-
jetski psihiatriji je bila razložena prepoved neinstitucio-
naliziranega kritičnega zaznavanja. To tabuiziranje je
prispevalo tudi k znanstveno-teoretski usmeritvi vlada-
joče moskovske psihiatrije v SZ in vpliva tudi na njeno
institucionalno organizacijsko obliko.
Vendar pa takšna oblika psihiatrične teorije in prakse
nikakor ni direktna ali nujna posledica socialističnega
družbenega reda, temveč je vsekakor ena od njegovih
nujnih stranpoti ali nevarnosti. Razvoj psihiatrije v
drugih socialističnih deželah, kot na primer v NDR, na
Poljskem, Madžarskem, pa tudi v delih SZ kot je Lenin-
grad, kaže da ni nujno, da se psihiatrija prepusti tej
stranpoti. Kolikor bolj je razvita socialistična demokra-
cija, toliko manjša je nevarnost, da se zaide nanjo. In
kolikor bolj razvita je socialistična osebnost, toliko
močneje se bodo ljudje upirali takšnim stranpotem,
toliko težje bo vzpostaviti na primitivni ravni neki
splošni konsenz o normah in deviantnosti med državo,
psihiatrijo in prebivalstvom.
Sicer sem trdno prepričan, da*bo zlorabo psihiatrije
lažje ukiniti in jo bolj poznanstveniti v socialističnih kot
v kapitalističnih državah. Tu - v kapitalističnih državah
-	se mi zdi, da se psihosocialna kontrola izvaja bolj kot
neka predoblika policijskokazenske represije, delno
tudi zato, da bi odpravili naraščujoči problem s krizo
pogojene marginalizacije. V to zvezo spadajo novi za-
koni o javljanju in zmeraj več »preventivnih« zakonov
o pomoči psihično bolnim ter varstveni ukrepi« (Psich
KGs), v katerih preventiva ne pomeni preprečevanje
bolezni,105, temveč zgolj njenih motečih socialnih posle-
dic. Tisti, ki se Ukvarjajo s praktičnim psihiatričnim
delom, vedó, kako težko se je odtegniti takšnim »impe-
rativom«, ne da bi se ti hkrati spodnesla tla za nujno
terapevtsko delo.106
V socialistični družbi pa si ne stoje nasproti antagoni-
stični interesi družbenih sil: protislovje med kapitalom
in mezdnim delom je odpravljeno. Obenem celotna
družba ni kavtizirana zaradi rivalskih partikularnih sil,
temveč je v njej postal mogoč nadzor in planiranje. S
tem pozivitnim razvojem, ko je bodočnost družbe mo-
goče planirati, je sploh šele dana poprej opisana mož-
nost objektivno ugotovljivega in zaznavnega razkoraka
med tistim, kar naj bi bilo, in tem, kar je še, pa tudi
nevarnosti prepovedi neinstitucionaliziranega kritič-
nega zaznavanja, ki lahko vodi do ábsurdnih oblik norm
in deviantnosti, s tem pa tudi do zlorabe psihiatrije, ki jo
sankcionirajo države, znanost in večina prebivalstva.
Naloga socialistične sociologije bi bila, da izpostavi
neantagonistična protislovja ter skupinske interese, ki
so tipični za vsako strukturno razvojno fazo socialistične
družbe, ki povzročajo tabuiziranje kritičnega zaznava-
nja, razlike med dejstvom in najstvom in jih stalno
proučuje. V to zvezo spada po mojem mnenju tudi
problem birokracije: kajti potiskanje kritičnega zazna-
vanja v institucionalne kanale z izhodišča njegovih čut-
nih spoznavnih momentov je že »birokratski« pojav: v
tem je tudi ena od korenin plevela za vse nadaljnje
birokratsko razraščanje; zato je treba na tej točki naj-
prej premagati predvsem birokratsko oblast. To pa se
ne more izvesti abstraktno, temveč le z razkritjem vseh
-	tudi materialnih - interesov za birokratsko izvajane
prepovedi in pregone kritičnega zaznavanja. Predpogoj
za to je pregled tega, kar je že resnično doseženo, in
tistega, česar še ni bilo mogoče doseči, ki bo brez iluzij.
Rezultati. Toda rezultati takšnega pregleda ne smejo
izginiti v nekaterih »pristojnih« institucionalnih kana-
lih, temveč jih morajo kritično obravnavati vsi, ki bi
lahko napake popravili, odstranili nesporazume, nado-
knadili zamujeno. Za socialistično družbo je samouni-
čenje, če zapira v železne blagajne npr. podatke o
samomorih, mladostniški kriminaliteti, nezadovoljnosti
z delom itd., če le-ti še ne ustrezajo pričakovanjem
družbe, v središču katere naj bi bil človek. Možni po-
smeh kapitalističnih množičnih medijev je nasproti odv-
zemu možnosti korigiranja s široko razpravo in posveto-
vanjem gotovo manjše zlo. To vsekakor velja tudi / i
podatke s skoraj vseh drugih družbenih področij /
izjemo pomembnejših vojaških skrivnosti. Na žalost pa
je treba izraziti sum. da je mnogokrat običajno tajno
rovarjenje v socialističnem znanstvenem delovanju mo-
tivirano bolj s strahom, da bi se razodel razkorak mod
proklamiranim in dejanskim, kot pa z resnično potrebo
po varovanju državne tajnosti. Tenui v prid govori tudi
dejstvo, da je to tajno rovarjenje mnogo bolj razširjeno
v socialistični deželi z najbolj togo birokratsko struk
časopis za kritiko znanosti/69/70/28
turo, Sovjetski zvezi, kot pa v ostalih socialističnih
deželah.
Naša naloga, kot prijateljev realnega socializma, ki žive
v kapitalističnih deželah, ne more biti dajanje receptov
SZ ali drugim socialističnim deželam o tem, kako bi
mogle v svojih deželah razviti in negovati socialistično
demokracijo, če je treba težišče postaviti na delovanje,
na partijske skupine, v sosedstvo. Kot solidarni prijate-
lji Sovjetske zveze pa moremo in moramo reči, da je
nujno, da se v njej preseže do zdaj dosežena stopnja
demokracije in po svojih močeh moramo pomagati pri
analizi nesporazumov, ki so postali povod za (na žalost
popolnoma uspešne) protisovjetske kampanje, kot je
npr. kampanja proti zlorabi psihiatrije. Ta analiza je
lahko polna napak in nepopolna, na določenih točkah
lahko našim sovjetskim prijateljem dela tudi krivico.
Kljub temu lahko pomaga, da se dobi vpogled od zunaj
problematičnega razvoja lastnega območja, ki so nam
samim - v določeni meri zaradi vsakodnevne rutine in
nevajenosti - ostali zastrti.
Na koncu tega sestavka le še nekaj — zaenkrat še
utopičnih - misli k bodočnosti psihiatrije na Vzhodu in
na Zahodu. K tej bodočnosti spada tudi sprememba
pravnih predpostavk za prisilno zdravljenje v »običaj-
nih« psihiatričnih bolnišnicah, pa tudi za internacijo
»duševnobolnih prestopnikov« v trdnjave. Razvoj »de-
mokratične psihiatrije« v Italiji kaže, da obstaja pot v
tej smeri, ki jo je mogoče - pri nas vsekakor šele po
odločilnih družbenih spremembah — tudi zares nastopiti.
Vodi preko ukinjanja posebnih zakonov in posebnih
institucij za psihično bolne na kazensko in civilnoprav-
nem področju do njihovega priznanja kot polnopravnih
državljanov - in sicer ne tako, da bi pri tem reducirali za
njih potrebno pomoč,1" marveč postane ta še večja. K
pravicam psihično bolnih, ki jih je še treba uresničiti,
spada tudi to, da se lahko psihiatričnemu zdravljenju
tudi odpovedo. Tu ne morem razlagati, kako bi bilo
treba tretirati to pravico, da ne bi kršili pravic ostalih
državljanov. Na fornezičnem področju bi bilo to mo-
goče med drugim zagotoviti tudi tako, da se obtoženi
sam ob svetovanju svojega pravnega zastopnika lahko
odloči o tem, če naj bo strokovno preiskan glede uki-
njene ali zmanjšane krivdne sposobnosti; nadaljnja
možnost bi bila v tem, da se mu pri ugotovljeni krivdni
sposobnosti ponudi oprostitev krivde z vsemi možnimi
posledicami (internacija v trdnjavah) le kot možnost
izbire, ki jo lahko tudi odkloni v prid »normalni« kazni
(pri povratnikih po možnosti z dodatnim skrbstvom).
Ce se nakazuje ogrožanje življenja soljudi, ki je pri
nekaterih psihično bolnih, pa tudi zdravih storilcih ugo-
tovljiva že po prvem dejanju, si je mogoče zamisliti tudi
zakonske možnosti, da se dosodi posebno dolge zaporne
kazni brez prisilnega psihiatričnega zdravljenja in da je
dopuščeno psihiatrično zdravljenje teh zapornikov šele
takrat, ko ga le-ti v toku ujetništva izrecno zahtevajo.
Tako bi bilo zagotovljeno jasno razločevanje med -
vedno prostovoljnim - zdravljenjem in — večinoma
prisilnim - varovanjem in človeško dostojanstvo priza-
detega bi bilo bolje ohranjeno.
Če ne bo šlo po takšni poti, potem se je treba bati
naraščujoče psihiatrizacije še drugih področij kazen-
skega prava. Že zdaj je mogoče jasno prepoznati ten-
denco, da se socialno nevarnost kot takšno pojasnjuje
kot psihiatrično stvarno razmerje. S tem ne bi imela
psihiatrična internacija »neuvidevnih« storilcev - poli-
tično motiviranih in drugih - nobenih meja več. »Ta
razvoj (nasprotovanje naprednim impulsom, da se za
večino kaznivih dejanj dolži slabe življenjske razmere,
nekonsistentno vzgojo, z okoljem pogojene destruk-
tivne značajske razvoje itd.) velja zaustaviti, ne da bi pri
tem opustili ravno označene napredne impulze. Social-
noterapevtske ustanove, predvidene v kazenskopravnih
amandmajih bi bile pravi korak na tej poti — kolikor se
je v njih resnično merilo na prostovoljno resocializacijo
in ponovno socializacijo s skupinskim delom, razumeva-
jočimi pogovori, izmenjavo izkušenj itd. Finančno moti-
virana odpoved ureditvi takih ustanov pa grozi, da bo
vodila k zmeraj bolj nehumanemu »normalnemu« izvr-
ševanju kazni na eni in k ustreznemu vsesplošnemu
psihiatriziranju delinkventov na drugi strani ter njiho-
vem pošiljanju v represivne psihiatrične ustanove, v
katerih ni nobenih možnosti spreminjanja lastne živ-
ljenjske usode več.
Da se takoj zoperstavimo nekaterim ugovorom proti
podanim predlogom: ogrožanje javnosti s strani agre-
sivnih psihičnih bolnikov je sorazmerno majhno, gotovo
ne večje, temveč znatno manjše, kot ogrožanje s strani
nasilnikov, ki niso psihiatrično označeni - in jih je
mogoče le težko označiti za take. Torej ne obstaja
noben silen razlog za posebno pravno uredbo, ki bi bila
obvezno uporabljiva izključno za psihično bolne pre-
stopnike. Vsekakor je potrebno za izvedbo takšne poti
depsihiatrizacije kazenskega prava poleg politične obla-
sti zastaviti tudi mnogo različnega stvarnega dela za
posamezne skupine bolnikov (npr. za težko duševno
poškodovane, za prehodno zavestno omejene). Obe-
nem bi bilo treba paziti na to, da se s priznanjem
duševnih motenj kot motiva za kazniva dejanja hkrati
ne odpovemo uveljavjeni pravici do psihološke izpe-
ljave dejanja, do človeškega razumevanja storilca in do
pomoči pri popravljanju njegovega ravnanja. Preživeto
vstavljanje storilca v neki psihološko-psihiatrični okvir
mora torej depsihiatrizacija kazenskega prava dialek-
tično ukiniti, ne pa enostavno zavreči.
Toda tudi izven kazenskopravnega področja bi bilo
mogoče znatno omejiti prisilna zdravljenja. V ustano-
vah, v katerih je za psihiatrične paciente določen svobo-
dni prostor in imajo le-ti izbiro v zdravstvenih ponud-
bah (ambulantne, spremljajoče), so se stopnje prisilnih
nastanitev zmanjšale s preko 70% na približno 5%.108
John Heartfield (levo) in Wieland tierifelde
Pa tudi tukaj bi si bilo mogoče zamisliti zakonska pra-
vila, ki bi omejila prisilna zdravljenja akutno psihično
bolnih (odpovedi le-tem si brez posledic za prizadete
zaenkrat še ne znam predstavljati), časovno na približno
štiri tedne. V tem času bi morala psihiatrična ustanova
paciente prepričati o smiselnosti zdravljenja - ali pa
sprejeti njegovo odpustitev. V takšni časovni omejitvi bi
bilo mogoče terapevtsko prekiniti aktune psihične krize
(samoagresivne ter heteroagresivne). Po drugi strani:
ljudi, ki so se odločili, da bodo živeli drugače kot drugi,
morda tudi v pomanjkanju, nevarnosti za lastno zdravje
in lastno svobodo, pa tudi ljudje, ki so se odločili, da se
zaradi imaginarnih ali realnih gratifikacij prostovoljno
telesno in duševno uničujejo - pa naj bo do smrti, in
končno ljudje, ki so se odločili umreti iz dolgočasja, ni
treba psihiatrično etiketirati in nasilno zdraviti proti
njihovi ohranjeni odločitvi. Drugače pa bi lahko z neka-
terimi bolniki, ki so že dalj časa agresivni in nevarni za
svojo okolico, ravnali prav tako kot z agresivnimi in
razdražljivimi ljudmi brez psihatrične oznake. Od neke
določene meje naprej bi morali pri njih poseči po
kazenskih sankcijah - pri čemer bi za njih veljalo isto,
kot sem pravkar skicirla za »duševno bolne prestop-
nike«. Iz zakonskih razlogov pa tudi iz spoštovanja
človeškega dostojanstva - bi morali upoštevati relativno
majhno tveganje, ki bi izhajalo iz tega. Družba, ki je
nenehno ogrožanje varnosti, npr. prometne, ogrožanje
od gospodinjskih električnih aparatov, od industrijskih
in energetske produkcije in sicer zaradi prednosti, ki jih
te reči prinašajo, bi morala biti sposobna ustrezno ukre-
pati tudi za zmanjševanje samovolje, zvečevanje pravne
varnosti, krepitev svobode in ponovno vzpostavljanje
človeškega dostojanstva.
Da še enkrat sklenemo: današnje stanje psihiatrije, ko
na mnogih področjih diagnosticiranja namesto objek-
tivnih, znanstvenih spoznanj udomačujejo socialni pro-
cesi pripisovanja, prinaša s seboj tudi to, da je mogoče
postaviti le malo ovir zlorabi psihiatričnih kategorij in
prisilnih ukrepov iz političnih, ekonomskih ali socialnih
motivov. Samovolja prodira skozi okna in vrata, kar
dokazujejo Szaszovi primeri1"1' in tudi tisti iz Sovjetske
zveze. Zato se mi zdi, da je edina dolgoročna rešitev v
tem, da posebna pravila za duševno bolne postanejo
izbirna, ne več obvezna: bolni naj bi sami izbirali, ali naj
se jih obravnava kot bolne ali pa kot odgovorne, tudi
kazensko odgovorne ljudi. To bi pogojevalo jasno ra-
zločevanje terapevtsko-skrbniških ukrepov od represiv-
nih; prve bi bilo mogoče izvajati samo v soglasju s
pacientom. S tem se sicer še ne bi končala tudi neupra-
vičena represija nad psihično bolnimi, zato pa bi bilo
mogoče mnogo jasneje razločevati nasilje od (ljubeče,
solidarne) oskrbe vseh udeležencev. To bi moglo pri-
spevati tako k terapiji kot k političnemu ravnanju.
Prevedla Vlasta Jalušič
Opombe:
58	Popisi bolezni Fajnberga, Gorbanevskaje, Borisova, Jaki-
noviča, Kuznecova in Grigorenka so vzeti iz knjige Bukov -
skega (Bukovskij, W., op. cit.), Pljušča iz knjige T. Mathonsa
in J. J. Marie (Mathon T. in J. J. Marie, op. cit.). Medvedeva
»Zgodovina bolezni« izvira iz knjige: Zhores A. Medvedev,
Roy A. Medvedev, A Question of Madness, Penguin Books,
London 1974, pa tudi iz članka Les Geôliers en Blouse
Blanche, Le Nouvel Observateur, št. 345, 23-26. 8. 1971, str.
43-46. Iz navedenih virov so vzeti tudi v popisu primerov
uporabljeni citati.
59	H. Wolker, op. cit., str. 29
60	I. Hutter, op. cit., str. 7.
61	Les Geôliers..., op. cit., str. 44^45, in Zh. A. Medvedev,
Roy A. Medvedev, A Question of Madness, op. cit., str. 13
62	J. Wing, op. cit., str. 435.
63	J. Wing, op. cit., str. 435—436.
64	J. Novikov, Der Stern, št. 15, 6. 4. 1978, str. 87.
65. A. Langelü ddecke, Gerichtliche Psychiatrie, De Gruyter
& Co., Berlin, 1971, str. 36.'
66	E. Wulff, Psychopathie? - Soziopathie?, a. a. O., str.
304-320, v E. Wulff, Therapeutische Gemeinschaft und Sek-
torprinzip, Jahrbuch f. kritische Medizin, Vol. 1, Argument-
Verlag, Berlin, 1976, str. 49-52.
67	R. Medvedev, De la démocratie socialiste, Grasset, Paris,
1972.
68	J. Wing, op. cit., str. 435.
69	R. Medvedev, op. cit., str. 197, po Novikovu je to bil Lune
(Der Stern, št. 15, 6. 4. 1978, str. 85).
70	J. Wing, op. cit., str.435^436.
71	J. Wing, op. cit., str. 435.
72	R. Castel, op. cit.,
73	Forensic Psychiatry, op. cit., str. 22
74	E. K. Erikson in T. S. Frey, Psychiatrie in der Sowjetunion,
Sozialpsychiatr. Informationen, št. 17/18, 1973, str. 85.
75	Socialpsychiatrische Informationen, št. 43, 1978, str.
68-82.
76	M. Bauer, Sektorisierte Psyhiatrie, Forum der Psychiatrie,
Neue Folge 1, Ferdinand Enke-Verlag, Stuttgart, 1977.
77	Za ZRN glej: F.. Wulff, Les »normopathes« d'outre-Rhin,
La Psychiatrie en RFA, Liberation 16/17, 10. 1976.
78	Zh. Medvedev, op. cit., str. 13 in Les Goliers en Blouse
Blanche, op. cit., str. 44-45.
79	J. Wing, op. cit., str. 435.
80	E. Wulff, Psychopatie? Soziopathie?, op. cit., str. 317-320,
tudi E. Wulff Les »normopathes« d'outre Rhin, op. cit.
81	W. F. Haug, Kritik der Warenä sthetik, Edition Suhrkamp
513, 1971.
82	prim. Szasz, op. cit., str. 50-54.
83	Temu v prid ne govore le objave Samizdat o radiu CIA
Svobodna Eviopa, temveč tudi Springerjevo financiranje več-
jezičnega emigrantskega časopisa Kontinent.
84	Conférence de presse dur Dr. Freedman, v Bulletin, št. 3,
Comité contre les Hapitaux Psychiatriques en URSS, str. 15.
85	J. Novikov, Der Stern, št. 15, 6. 4. 1978, str. 85.
86	Novikov potrjuje, da se je šele po Stalinovi smrti, ko je
Hruščov »končal z masovnimi umori«, iskalo »elegantne reši-
tve« kot »izgon drugače politično mislečih«. Še 1948 naj bi bil
Inštitut Serbskij idila brez represije.
87	Л. P. Podrabinek, op. cit., str. 94.
88	Les Gaoliers en Blouse Blanche, op. cit., str. 45
89	B. S. Brown, I. J. Kopin, M. Kramer, L. R. Mosher, W. N.
Pollin, G. C. Salmoraghi in E. F. Torrey, The 1972 NIMH -
Mission to assess schizophren ic research in the URSS, Schi-
zophrenia Bulletin Chevy Chase Md. 1974, str. 148; C. Kulen-
kampff. Psychiatric in der Sowjetunion, Sozialpsychiatrische
Informationen,*št. 3, 1971, str. 82; E. K. Erikson in T. S. Frey,
op. cit., str. 80.
90	K. Schneider, Klinische Psychopatalogie, Thieme Verlag,
Stuttgart, 1955.
91	J. Wing, op. cit., str. 435, Conférence de Presse du Dr.
Freedman, op. cit., str. 14.
92	M. Foucault, op. cit.
93	K. Dörner, op. cit.
l)4 T. Degenhardt, Psychiatrie in der Sowjetunion, Dtsch.
Gesundheitswesen 28, 1973, str. 433; И. C.. Güse in N.
Schmacke, op. cit., str. 161.
95	Posebno F.. K. Erikson in T. S. Frey, op. cit., str. 69 in 72;
C. Kulcnkampff, op. cit., str. 82; J. Wing, op. cit., str.
433-436; M. M. Kabanov, Die Hntwicklung der Rehabilita-
tionsvorstellungen in der Psychiatrie, v Bach, Feldes, Thom,
Weise, Sozialpsychiatrische Forschung und Praxis, VFB Georg
Thieme, Leipzig, 1976; V. M. Volovik, Die Frürehabilitation
von schizophrenen Patienten, v Bach, Feldes in drugi, op. cit.,
str. 99.
96	H. Wolker, op. cit., str. 31.
97	E. K. Erikson in T. S. Frey, op. cit., str. 72; J. Wing, op. cit.,
str. 434; E. K. Erikson in T. S. Frey, op. cit. str. 72; V. M.
Volovik, op. cit., str. 101.
98	A. N. Leontejev, Probleme der Entwicklung des Psychi-
schen, Fischer;-Athenäum; - Taschenbuch 4018, Ffm., 1973;
L. Sève, Marxismus und Theorie der Persönlichkeit, Verlag
Marxistische Blätter, Ffm., 1973.
99	Dober pregled novejšega razvoja psihiatrije v socialističnih
deželah daje: Bach, Feldes, Thom, Weise, Sozialpsychiatrische
Forschung und Praxis, op. cit.
100	A. S. Makarenko, Eine Auswahl, Volk und Wissen, Ber-
lin, 1974; A. S. Makarenko, Poème pédagogique en trois
parties, Edition en Langues Entrangères, Moskva.
101	Do podobnega sklepa je prišel tudi Novikov: Der Stern, št.
15, 6. 4. 1978, str. 87.
102	Conférence de Presse du Dr. Freedman, op. cit., str. 14.
103	A. N. Leontjew, op. cit., str. 123/208/235; K. Holzkamp.
Sinnliche Erkenntnis, Historischer Ursprung und gesellschaft-
liche Function der Wahrnehmung, Fischer-Athenäum Ta-
schenbuch 4100, Ffm, 1973; L. Sève, op. cit. str. 171/236/364.
104	K vprašanju socialistične demokracije: R. Medvedev, op.
cit., tudi razprava o socializmu v časopisu Das Argument.
105	Primerjaj nove deželne psihiatrične zakone v ZRN, po-
sebno na Bavarskem, Spodnji Saški in Severnorenski Vestfa-
liji.
106	Tematiko institucionalnega nasilja, ki so mu bili psihično
bolni često izpostavljeni brez zaščite, je bila večkrat obdelana v
Franciji (Castel, op. cit., Guttari, Histoire de la Psychiatrie de
Secteur, Recherches 17) in v Italiji (Basaglia, Die Negierte
Institution, Suhrkamp, Ffm., 1971). V ZRN bo treba kon-
kretno, na posamezne paviente orientirano analizo šele opra-
viti.
107	F. Basaglia, Die negierte Institution, Suhrkamp Verlag,
Ffm, 1971; A. Pirella Sozialisation der Ausgeschlossenen,
Rowohlt Verlag, Reinbek b. Hamburg, 1975; B. Benigni, I.
Galastri, I. Lisi,A. Pirella,I Tetti Rossi, Gabriele Mazotta,
Milano, 1978. V tej zvezi je treba omeniti tudi odpravo
posebnih šol v Italiji - ob ohranitvi pouka za prizadete, pa tudi
prizadevanje, da bi psihiatri v prihodnosti psihično bolne zdra-
vili le še v splošnih oddelkih normalnih bolnišnic. Primerjaj s
tem tudi - še dvoznačni - novi italijanski psihiatrični zakon v
Gazetta Uffiziale della República Italiana, št. 133, 16. 5. 1978,
str. 3491-3494.
108	M. Baurer, Sektorisierte Psychiatrie, Enke Verlag, Stutt-
gart, 1977.
109	Gesellschaft f. soziale Psychiatrie Niedersachsen: Forde-
rungen zum Masredevollzung des LKH Göttingen.
шштк^шш
časopis za kritiko znanosti/69/70/29
(nadaljevanje z 2. strani)
ni do uničevanja kakšnih slik, temveč do bojevanja
proti vsakemu pojmovanju, ki vidi v umetnosti in kul-
turi nekaj »večnega«, nad razredi in njihovimi boji
lebdečega, in ki ga ravno vi tipično zagovarjale. Me-
ščansko srce praviloma ostaja v svoji mošnji, zapusti pa
jo, ko spozna komunizem; tedaj reši vse svoje meščan-
ske instinkte v območja umetnosti in kulture in vsak
napad na svojo vero v kulturo in umetnost bo potem kar
najhitreje denunciralo kot napad na kulturna in umetni-
ška dela, podobno kot politični meščan napad proti
privatni lastnini s posebno ljubeznijo razkriči za rop in
uničenje. Politični meščan postavlja svojo oblast in
svojo lastnino višje kot eksistenco delavca; umetniški
meščan postavlja svojo kulturo in svojo umetnost višje
kot življenje delavskega razreda.
»Gospoda« Heartfielda in Grosza vprašujete, ali bi rada
pridobila zaupanje delavskega razreda tako, da vsev-
prek preklinjata buržoazr.o kulturo in uničujeta boga-
stva, ki so prigarana s potnimi sragami tistih, ki delajo,
proletarcev. Cenjena tovarišica Gertud Alexander do-
volite tudi vi vprašanje. Nedvomno vam je znano, da so
s potnimi sragami delavcev prigarana vsa materialna in
nematerialna bogastva današnje družbe, denimo tudi
kaznilniški zidovi, za katerimi sedijo proletarci, in svin-
čena toča, ki jim jo pošiljajo v telo. Bi radi trdili, da so
zaradi delavskega potu postale tudi te ustanove posve-
čene in nedotakljive?
Toda tovarišema Heartfieldu in Groszu sploh ni do
tega, da bi uničevala kakšna umetniška dela, pač pa
velja njun boj temu, kako jih meščanski svet vrednoti.
Nobene kulture in umetnosti ni, ki bi bila nad razredi.
Znotraj vsake razredne družbe se morata tudi kultura in
umetnost napolnjevati s tistimi vsebinami, ki najbolj
ustrezajo interesom vladajočih razredov. Interes vlada-
jočih razredov pa predvsem zateva obdržati in utrditi
družbo v zmoti, da eksistira enotno človeštvo s skupnimi
vrednotami in cilji. Ta predstava se goji zlasti z umet-
nostjo, in taktika, ki hoče — zavestno ali nezavedno —
ignorirati podporo meščanski družbi, vsebovano v
umetnosti, je tudi politično docela zgrešena. Če nekdo
sprašuje, »ali so krivi Rembrandt, Rubens, Michelan-
gelo, Beethoven, van Gogh, da niso njihova dela me-
ščanu nič drugega kot objekt špekulacije«-, pomeni to,
da sploh ni spoznal pričujočega problema. Tu sploh ne
gre za vprašanje krivde, temveč za vprašanje učinkova-
nja. In to učinkovanje, tudi če gre za tako imenovano
»večno«, ni brezčasno, temveč absolutno aktualno. In
kot takega ga je. treba spoznati in se bojevati proti
njemu - dokler se pač zavestno ne usmeri proti meščan-
ski družbi. Da bodo to zahtevo izpolnjevala dela prete-
klosti, ne gre pričakovati in se tudi od nikogar ne
zahteva. Zahteva se pa, da se iz tega razloga bojuje
proti predajanju tem delom, prav zato, ker predstavlja
beg od dejanskosti. S čimer še ni rečeno, da neka
brezrazredna družba ne bo spet sprejela mnoga teh del.
Toda v kateremkoli smislu se bo to vprašanje že rešilo,
je to vprašanje, ki ga mi še nismo poklicani rešiti. In tu
tudi ni mesto, da bi pripravljali tla za njegovo reševanje.
Vi, tovarišica Gertrud Alexander, se omejujete na to,
da označite Heartfieldovo in Groszovo pojmovanje kot
vandalizem in vzamete »večnostne« vrednote umetnosti
v zaščito pred tem napadom. Jaz sem se zato v svojem
odgovoru omejil na to, da razkrinkam vaš očitek vanda-
lizma in pokažem »večnostne« vrednote kot to, kar so:
kot ideološke verige v interesu meščanske družbe, ki jo
je treba uničiti.
Ugotavljate, da bi bilo delavca moč revolucionirati —
tudi na kulturnem področju - samo s historično-kritično
analizo. V tem sem si z vami edini. Vendar pogrešam to
historično-kritično analizo v vaših izvajanjih, če naj ne
prepoznam historične kritike in analize ravno v očitku
vandalizma. Naloga odgovora, ki je zavrnil in pojasnil
nesporazume, pa tudi ni bila, da nadomesti to analizo.
To se lahko zgodi samo v samostojnem, obsežnejšem
delu.
Če pa bi dali tej historično-kritični analizi vsaj malo
učinkovati, bi dojeli, da je denimo individualizem ne-
kega van Gogha s to umetnostjo neločljivo povezana
zadeva, da ta individualizem ni identičen z egoizmom —
in ga tudi Grosz in Heartfieid ne identificirata z njim -
kot pač vidite denimo tudi v Maxu Hölzu individualista,
ne morda egoista, in ga kot individualista zavračate.
Ideološka osvoboditev od meščanstva je lahko samo
delo delavskega razreda samega.
22. 6. 1920
Gertrud Alexander
Umetnost,
vandalizem
in proletariat.
Odgovor
Kot izdajatelj Nasprotnika in zagovornik tovarišev
Heartfielda in Grosza mi očitate »napol citirane stavke«
(gre za en stavek), in ste iz mojega »napačnega citata«
sklepali, da članka nisem prebrala dovolj pazljivo. De-
jansko je tako, da sem članek tovarišev Heartfielda in
Grosza prebrala in premislila tako temeljito, da mi ni,
kakor vam samim, ušla logična napaka v tistem citira-
nem stavku in sicer v njegovi drugi polovici. Drugo
polovico sem izpustila samo zato (potem ko sem svoje
stališče do celote že utrdila), ker mi ni bilo do tega, da bi-
izpostavljala logično napako, torej osebno nezgodo na-
sprotnika. Zdaj sem, da bi se opravičila pred očitkom
napačnega citiranja, pač prisiljena te vrzeli uporabiti še
za to.
To opravčilo pa naj mi bo tudi samo povod, da še enkrat
zastavim problem.
Iz vašega zagovora tovarišev Heartfielda in Grosza sledi
namreč samo po sebi, ne da bi vi to hoteli in opazili, da
za to zastavitev problema druga polovica kritiziranega
stavka sploh ne more nič pomeniti.
Trdite, cenjeni tovariš, da vašima prijateljema ni do
tega, da bi uničevala kakšna umetniška dela. No, potem
bi morali povedati tudi, do česa jima je. Na srečo pa
stavek v članku Heartfielda in Grosza, katerega prvo
polovico sem citirala: »Z veseljem pozdravljamo, da
krogle živžgajo po galerijah in palačah, po mojstrskih
Rubensovih slikah«, namesto po domovih revnih v »de-
lavskih četrteh« - ta odvisni stavek sem izpustila -
govori, nasprotno. Veselja in želje po uničevanju pač ni
moč jasneje formulirati. Še bolj drastično izraža ta
vandalizem nek drugi stavek v Heartfieldovem in Gros-
zovem sestavku:
»Pozivamo vse, naj se opredelijo proti mazohističnemu
čaščenju historičnih vrednot, proti kulturi in umetno-
sti.« Če mislite ob umetniških delih na meščansko »vre-
dnotenje«, potem se morate bojevati proti temu vre-
dnotenju, torej proti meščanu, in ne z veseljem bombar-
dirati umetniških zbirk, ki vendar še eksistirajo tudi
izven tega vrednotenja, temveč meščana.
Ravno to je zmota izpuščene polovice citata: tu sploh ne
gre za delavske domove, ampak za meščanske domove,
meščanska bivališča. Kajti mi, ki »z veseljem« pozdrav-
ljamo, da krogle »žvižgajo po galerijah in palačah«, smo
vendar delavska stranka, in krogle (ki pač lahko pridejo
z obeh strani) so vendar tu, kjer se nanašajo na »nas« in
žvižgajo po meščanskih objektih, naše krogle, krogle
delavske stranke, krogle, ki torej sploh ne bi smele
žvižgati po delavskih domovih. Saj ne bomo streljali po
lastnih vrstah. Meščan svojega bombardiranja ne bo
usmeril na svoje muzeje in umetniške zaklade. On
zadeva delavske domove. Torej ne bomo mogli iskati
meščanskih krogel kot povzročitelja škode. Za to pri-
demo v poštev samo mi. ali pa obe strani naenkrat. Za
vsako stranko pa bo, à la guerree comme à la guerre, z
njenega stališča uničeno človeško življenje moralo imeti
prednost pred uničenim umetniškim delom. Torej je
odveč in nesmiselno objavljati takšno proklamacijo,
katere smisel pa je, če jo slečemo logičnega nesmisla, da
naj se človek z veseljem loti uničevanja umetniškega
dela. In tudi drugi zgoraj navedeni stavek ne pušča
nobenega dvoma o nameri. In to se imenuje vandali-
zem. Seveda ni treba, da bi bila ta beseda izrečena v
samem sestavku. (Kako naiven je ta ugovor!) In ker
proletarec kljub vsej »nekulturi«, ki mu jo meščan
porogljivo očita, ni in ne sme biti barbar in vandal, se
mora odvrniti in se varovati vsakega načina izražanja, ki
mu prinaša ta sum. Že zato je nemogoče postaviti tak
postulat, kot je ta, »z veseljem pozdravljamo« itd.
Tisto, kar se tiče stvari in ji škoduje - za kar je šlo meni
- se pojavi ostro zarisano in jasno v glavnem stavku in
ostane veljavno in učinkujoče, če dostavek manjka ali
ne. Z veseljem uničujete umetniška dela, temu ni kaj
oporekati.
Vendar tu ne gre samo za vandalizem, ki je bil v
citiranih besedah dobesedno izražen; iz vaših izvajanj,
cenjeni tovariš, jasno izhaja, da leži problem veliko
globlje, da nimamo denimo opraviti samo z besednim
iztirjenjem, temveč da gre za popolnoma anarhističen
pogled na umetnost in kulturo. Ta anarhizem se raz-
kriva kot najprimitivnejša možnost premagovanja kapi-
talizma; v kapitalističnem razvoju že ima vzporeden
pojav. Ko so v začetku 19. stoletja stroji izpodrivali
angleške rokodelce, se ti niso znali iz svoje bede reševati
drugače kot z uničevanjem in razbijanjem strojev, ki so
jih imeli za domnevni vzrok svoje bede in so jih hoteli
radikalno odstraniti. Tega brezupnega radikalizma je
proletariat že zdavnaj ozdravljen. In tako malo, kot se
je zdaj moč z uničevanjem produkcijskih sredstev boje-
vati proti imperializmu in ga uničiti, tako malo bo
razbijanje in uničevanje pričujočih umetniških del, da,
celotne kulture, proletariat osvobodilo prepovedanih
vplivov buržoazne kulture, niti ga ne bo v njegovme
boju za osvoboditev karkoli podprlo.
Tako kot mora proletariat z osvojitvijo oblasti prevzeti
produkcijska sredstva pričujoče meščanske družbe in z
njimi začeti novo graditev, tako mora, če mu je to všeč
ali ne, na enak način prevzeti dediščino celotne kulture,
umetnosti in znanosti. Kako bo iz te dediščine potem
nastala nova kultura, kako bo korigirana stara, to naj ne
bo naša skrb. Pač pa moramo skrbeti, da ostane ta
dediščina nedotaknjena. Niti se ne smemo predčasno
odločiti niti prepustiti naključju ali kroglam, kaj naj od
tega ostane ohranjeno in kaj ne.
Zdi se, da vi, cenjeni tovariš, in vaši prijatelji revolucijo
razumete še v smislu senenih vil in pač tudi verjamete,
da je neki članek »revolucionaren,« t. j. »protimeščan-
ski« samo tedaj, če je naboden s krepkimi gesli in
psovkami. Jaz se vsekakor ne zadovoljujem s tem, da bi
hotela z nekaj silnimi gesli preprosto razbiti osovraženo
meščansko kulturo in umetnost, temveč poskušam poja-
sniti njen pomen kot razredne kulture z natančnimi
historično-kritičnimi raziskavami. Morda niste spregle-
dali, da sem denimo ravno razredno naravo ekspresioni-
zma in drugih modernih smeri, ki vam pač pomenijo
»revolucionarno« umetnost v nasprotju z buržoazno,
prikazala kot znamenje in produkt propadanja meščan-
ske družbe in ji s tem snela z obraza revolucionarno
masko, ki jo je imela za mnoge, pa tudi za vas in vaše
prijatelje. Vidim, da tega ne boste tako zlahka odpustili.
Pri tem ste pač spregledali, da denimo futurizem in
kubizem označujem kot obliko bega od dejanskosti
naše moderne buržuazne kulture - kako bi mi sicer
mogli moje poglede na »večno« in historično vrednost
umetniškega dela očitati kot beg od dejanskosti? Iz
mojih izvajanj jasno izhaja, da zame večno ni brezča-
sno, temveč to, kar se iz nekega časa ohrani kot trajen
dokument, rojen v tem času in vezan nanj, toda rojen iz
genija. Morda ste spregledali, da si prizadevam ravno za
historično kritiko, ki jo tudi vi najprijazneje zahtevate.
Za prikazovanje kulture in umetnosti kot nečesa, kar je
pogojeno z razredno naravo družbe, za to, da se ju sleče
narave nečesa večnega in brezčasnega, nad razredi leb-
dečega, ki jima jo pripisuje meščanska družba.
Pri umetniškem delu tedaj ne pride v poštev samo
njegova časovna in razredna pogojenost - to ima
skupno z vsemi pojavi - temveč njegovo rojstvo iz
genija. In samo o takšnih umetniških delih sem govorila,
samo takšna sem navajala. In genij je tisti, zaradi kate-
rega postane umetniško delo dokument, izpoved. Tu tiči
vrednost, ki sega prek časa. Tudi sploh nisem nastopila
proti temu, da Heartfieid in Grosz vsevprek preklinjata
buržoazno kulturo (buržoazno kulturo namreč postav-
ljam v narekovaje), ampak proti temu, da, če »z vese-
ljem pozdravljata, da krogle žvižgajo po galerijah itd.«,
ogrožata skupno kulturno imovino, obče dobro človeš-
tva, ne le dediščino buržoazne kulture, ko se uničujejo
morda tudi dokumenti revolucionarne umetnosti, ki bi
lahko bili zanimivi kot dokumenti človeštva. Sicer pa je
nekaj novega, da naj bi se tudi »kaznilnice in svinčena
toča« šteli med »materialna in nematerialna bogastva«
današnje družbe. In tu gre pač lahko samo za »boga-
stva«. Nikomur ne bo prišlo na misel, da bi govoril o
vandalizmu, če bi bile uničene te »kulturne pridobitve«.
To nima prav nič opraviti s potnimi sragami delavcev.
Poleg tega pa je proletariat te »kulturne dobrine« tudi
dovolj spoznal na lastni koži; vsekakor mu jih niso
kratili kakor umetniška bogastva.
Sicer pa umetniška dela, zlasti umetniška dela preteklo-
sti, niso samo objekti predajanja, temveč tudi objekti
spoznavanja. Nikakor ni beg od dejanskosti, če se mi v
nekem velikem umetniškem delu razkrije smisel in na-
rava neke celotne kulture. Ravno v umetniškem delu se
nam razodeva tudi razredna narava dosedanje družbe.
Če slednjič govorite o aktualni, torej o moderni umet-
nosti, in o aktualnem učinkovanju pretekle, tedaj smete
zaradi tega učinkovanja napadati in uničevati ali naprtiti
odgovornost umetniškemu delu prav tako malo kot
umetniku, temveč edinole mestu tega učinkovanja, ki se
predaja begu od dejanskosti: meščanski družbi. Proleta-
rec pa tega predajanja, ki postane beg od dejanskosti,
sploh ne more poznati, in na nas je, da poskrbimo, da
mu ne bo zapadel - ne tako, da uničujemo umetniška
dela, ampak tako, da ukinemo meščansko družbo. Pro-
blem proletarskega »predajanja« v vašem smislu smo
zdravnaj presegli. Nevarnost ni bila in ni tako velika,
ker se proletarcu, ki vendar nima časa za umetnost, to
predajanje odreka. Meščan se nas pa ne tiče. In če se
tovariša Heartfieid in Grosz in vi sami, cenjeni tovariš,
ob tem tako razburjate, tedaj je to samo gnezdo vaših
meščanskih jajčnih lupin, je strah podivjanega meščana
pred tem predajanjem, pred tem begom od dejanskosti,
ki mu vendar trajno zapada.
Tudi individualizem, ki se ga bojite in zavoljo katerega
bi radi Rubensa in van Gogha pokopali v kraljestvo
mrtvih, nam ne bo zrasel prek glave in o meščanskem
»vrednotenju« tudi tu ne more biti govora: pri prvem
vas moti »sončno meso«, pri drugem »individualizem«,
»ki je«, kot pravite, »s to umetnostjo (katero pravza-
prav?) neločljivo povezana zadeva, da ta individualizem
ni identičen z egoizmom«. Ravno temu indentificiranju
sem hotela odtegniti van Gogha, česar morda niste
opazili. Rekla sem, da se tega van Goghovega indivi-
dualizma »ne gre sramovati kakor tistega individuali-
zma buržoazne umetnosti, ki je preobleka meščanskega
egoizma«. K temu bi rada še pripomnila, da sem daleč
od tega, da bi zavračala individualizem v komunizmu.
Nasprotno, nadejam se, da nam svoboda komunistične
družbe, ki naj da vsem posameznikom enake in daljno-
sežne možnosti razvoja, prinese močne osebnosti, ki jih
manjka v buržoazni družbi pa tudi med proletariatom,
povsem dresiranim na učinkovanje »mase«. Kar danes
meščan imenuje individualizem, je preoblečeni egoi-
zem.
Tudi Hölza ne zavračam kot individualista, kot oseb-
nost, temveč mu očitam, da ni uvidel možnosti revolu-
cionarnega razvoja, da je fantast. Usoden je bil ta
pomanjkljivi uvid, ne njegov individualizem.
23. in 24.6. 1920
August Thalheimer
Proletariat in
umetnost. Politične
pripombe
1. Tako kot ni naloga proletariata uničiti materialno
dediščino meščanskega sveta, temveč jo preoblikovati
ustrezno svojim namenom - pri čemer so začasne in
delne izgube materialnih vrednosti in začasno nazado-
vanje produkcije neizogibni - tako ne more biti naloga
proletariata uničiti kulturno dediščino meščanskega
sveta, med drugim tudi to, kar si je prisvojil iz predme-
ščanskega kulturnega časa. Cilj proletariata je rešil tako
časopis za kritiko znanosti/69/70/30
materialno kot tudi kulturno imovino ter bogastvo živih
kulturnih spoznanj in sposobnosti v novo, komunistično
družbo.
2.	Tako kot buržoazija nesmiselno uničuje iz preteklosti
nakopičeno bogastvo materialnih dobrin in pri korenu
spodkopava produktivne sile, tako vandalsko gospodari
z dragoceno kulturno dediščino preteklosti in sodob-
nimi nosilci kulturnega dela. To kulturno dediščino
pokvari v ogledalo somraka malikov svojega lastnega
sveta. Umetnike prisili, da služijo njenim surovim orgi-
jam ali njenim predpotopnim bojaznim pred propadom.
Proletariat se tako na področju materialne kot na po-
dročju umetnostne kulture bojuje proti uničevalnemu
in iznakaževalnemu početju buržoazije. Bojuje se tako
za materialno kot za kulturno obnovo.
3.	Geslo uničenja ali odklanjanja umetnosti preteklosti,
ki se dela ultrarevolucionarno in protimeščansko, je
zato v resnici meščansko geslo, zrcalna podoba prakse
propadajoče in razkrajajoče se buržoazije. Proletariat
mora v svojem boju za politično oblast osredotočiti na
ta boj vse svoje sile.
V tem svojem boju še ne mora zgraditi lastnega kultur-
nega sveta. Toda nuja, da si prisvoji staro kulturno
dediščino in si pridobi prosto pot za lastno ustvarjalno
dejavnost, je v tem njegovem političnem boju močan
gonilni moment. Izključitev tega momenta je, ne glede
na to, da je vandalizem, obenem precejšnja oslabitev
političnega boja proletariata in mora odbiti še zdrave
sile meščanskega sveta.
24. 6. 1920
Gertrud Alexander
Dada. Razstava na
Lützovem nabrežju
13, umetnostni
salon Burchard
»Dada je bog in John Heartfiald je njegov prerok.«
»Dada ni noben blef.«
»Dada vidi.«
S takšnimi plakati se dada sam hvali.
In resnično, po njegovem je potrebno zagotoviti, da
dada ni noben »blef«.
Prvi vtis, ki ga da razstava dade, je dejansko vtis veli-
kega blefa.
»Šala«, kakor se skromno in dobrodušno izraža kritik
Voskega časnika, je premalo. Kot šala je stvar preveč
brez duha, premalo smešna, preveč seriozna in preten-
ciozna. Meščan seveda ne more narediti nič boljšega,
kot da se ji smeji. Bledi dadaistični mladenič, ki nasproti
manj pomembnemu smrtniku s pokroviteljsko sočutnim
obrazom zagovarja dado, ne da bi bil sam seveda sposo-
ben pojasniti vse kuriozitete, ki tam visijo in stojijo, bi
pojmovanje Maxa Osborna, ki ima prav, ko jemlje stvar
šaljivo, ogorčeno zavrnil.
Na prvi pogled zgleda ta razstava kot reklamna ropotija
za kako kinematografsko družbo ali za vojaške efekte
ali druge mučilne inštrumente.
Ko namreč dada takšne predmete meščanskega izvora
mozaiku podobno lepi poleg časopisnih izrezkov, tram-
vajskih kart, razglednic, delčkov igrač, uokvirjenih in
signiranih kot »slika«, jih obesi ob blazno neokusne
nove barbarske »podobe« in zraven postavi zakrpane
vojaške suknjiče z natiskom »plastika« ali jih obesi pod
strop, poleg pisanih dada punčk in možicljev - ko
razpostavi po stenah in prostorih vse takšne neumnosti,
meni, da »pobija meščansko družbo«, da »se spopada z
meščansko umetnostjo«.
Edino upravičenost pa bi takšne »plastike« imele v
protimilitarističnem panoptikumu, proti čemur ne bi
imel nihče nič ugovarjati. Toda razstaviti zbirko per-
verznosti kot kulturno ali celo umetniško delo, ni no-
bena šala več, temveč predrznost.
Ali pa ni predrznost, če poleg dadaističnih produktov
visita reprodukciji Leonardove Mone Lise in Boticelli-
jeve Flore,, premazani z nespodobnimi besedami, kot
»meščanska umetnost, ki jo je treba razbiti tja v srednji
vek in še dlje.«
Si ta gospoda dejansko umišlja, da s tem kaj more
burqoaziji? Buržoazija se temu smeji. Voss imenuje to
»šala«, Post »višji nesmisel« in oba s tem še cenita dado
kot umetniško kvaliteto; kajti ravno v njem še vohata
meso svojega mesa: meščansko dekadenco. (Dejansko
je zelo ustrežljivo, pri predstavitvah te razstave najti
celo primerjave z Rabelaisom, Fischartom in Morgen-
sternomlkot to dela Post.)
Dada bi lahko samovelično zavrnili in ga premestili v
patologijo, če ne bi bile te reči tako smešno majhne,
neznatne in uboge, brez pomena ob silnem osvobodil-
nem boju proletariata; ki mu gre edinemu resno za
uničenje meščanske družbe. Proletariat bo bil in dobil ta
boj tudi brez posebnega vojnega pohoda proti umetno-
sti in kulturi, ki se ga loteva neka nameščanska klika
literatov. Nobenega razumevanja nima za takšne per-
verznosti, za katere na senzacije pohotni meščan Za-
hoda rad da še 3,30 marke, in ne more se umakniti
dovolj daleč od te meščanske zadeve, v kateri se lahko
meščanstvo sámo postavlja na sramotni steber, kolikor
se hoče.
Samo naj se ti gospodje, ki lepijo svoje izrezane foto-
grafije na like starih modnih risb - dobro uspele karika-
ture - ne imenujejo komuniste.
Nerazumljivo je, kako lahko A. Behne, kritik Svobode,
če je do tega revolucionarnega nereda še tako dobroho-
ten, ko te figure iz panoptikuma in čarovnijo kina
jemlje in jo »razglaša« delavcem za umetnost, govori o
»vrednotah«. »Vse lepe oblike in barve so danes slepa-
rija«, »samo norec lahko danes slika ,poljane blaže-
nih'«. Da! Za propalo buržoazijo obstaja samo sleparija
in kaos, kot je moderna meščanska umetnost večinoma
kič. (Poglejmo velike berlinske umetniške razstave.)
Toda kaj se vse to tiče proletariata? Naj ne bo upravi-
čen in naj nima upanja, da bo sam delal bolje - morda
že v doglednem času? Meščanski bankrot naj ga ne moti
- in tačas naj mirno, brez škode za svojo proletarsko
dušo, razredno zavest in bojno pripravljenost, iz prete-
klih, boljših dni buržoazije poišče lepo, ki so ga ustvarili
ljudje, morda ne manj revolucionarni, kot je današnji
delavec - revolucionar.
Njenemu, zavednemu borcu, ni treba kakor dadi uniče-
vati umetniških del, da bi se rešil »meščanskosti«;-kajti
on ni meščanski.
Kdor pa sam ne zna nič drugega, kot lepiti bedast kič
kakor dada, naj da roke proč od umetnosti.
Toda iskati in videti tu, pri dadi, »močno obogatitev
našega slikarstva«, »obilico pobud«, kakor jo vidi A.
Behne, k temu sodi že določena ubožnost duha ali
perverznost in sla po senzacijah.
Delavci so posvarjeni.
25. 7. 1920
Prevod. MOD
Srečo Kirn
Pogled v »politično
ekonomijo
socializma«
Knjiga Branka Horvata Politična ekonomija socializma
je vsekakor zanimivo branje. Navkljub obsežnosti vse-
buje svojevrsto notranjo dinamiko, ki kar vleče. In to v
dveh smereh. Najprej z neko sicer z značilno intelek-
tualno pozo zakrito vero v možnost boljšega socializma,
za katerega se je, kot pravi avtor, vredno bojevati.
Vsekakor značilnost, ki je postala prava redkost v aka-
demsko hladnih, pa tudi z apologijo prežetih razprav o
perspektivah socializma. Drugo, kar vleče je vsekakor
predmet analize oziroma tisto, kar je središče Horva-
tove analize, torej posameznik v prepletu sodobnih
družbenih razmer. Vendar ne posameznik kar tako,
temveč znotraj, recimo temu nekašne horvatovske se-
stavljenke revolucionarnega spoprijema s tem vpraša-
njem. Spoprijema, ki je brezobziren v svoji kritiki, ki pa
mu ne manjka utemeljitev sprememb. Res, da mu v tej
sestavljenki marsikje spodrsne, da namesto sistematične
konceptualizacije marsikje gradi »sestavljeno zmedo«,
da namesto multidisciplinarnosti skače iz discipline v
disciplino, toda skoz in skoz ga opravičuje dober na-
men. Ob silovitem pomanjkanju dobrih namenov in
pravi inflaciji abotnosti in brezobzirnosti ideoloških la-
kajev in aparatčikov v sodobni jugoslovanski teoriji je
to prav gotovo velik korak naprej. V tem smislu je vsak
poskus preseganja takšne situacije, pa naj bo še tako
metodološko šibak, naj v sebi nosi vso koncentriranost
teoretskih s tem pa tudi stvarnih protislovij, ki jih je
izvrgel razvoj socialistične misli, vreden daleč več kot pa
konsistentna sivina, ki pokriva večino jugoslovanske
variante razumevanja socializma in položaja posamez-
nika v njem. Zaradi vsega naštetega je recenziranje
Horvatov e knjige težavna stvar. Zajetnost k temu doda
svoje. Tudi poskus vseobsežnosti, ki ga ponuja knjiga.
Vendar lahko najdemo nekaj točk, na katerih se je s
Horvatovim tekstom vredno spoprijeti.
Pričakovali bi, da bo Horvatova knjiga glede na avtor-
jevo siceršnjo teoretsko usmerjenost predvsem poli-
tično-ekonomski tekst. Še bolj k temu navaja sam na-
slov knjige. Toda temu ni tako. V njem prevladujejo
sociološke in politološke analize, z ekskurzi v socialno
psihologijo in ekonometrijo. Stvar si sicer lahko tolma-
čimo kot neko novo varianto politične ekonomije na
njeni »višji stopnji« razvoja. Lahko se odpre razprava,
kaj naj bi sploh bila logična, historična zasnova politične
ekonomije oziroma bolje kritika politične ekonomije,
posebej nekega družbenega stanja, ki ga bolj ali manj
točno imenujemo socializem. Toda prepričan sem, da je
pri Horvatu problem drugje.
Je namreč v razumevanju, oz. nerazumevanju osnovnih
protislovij kapitalističnega načina produkcije, predvsem
pa v načinih njihovega zgodovinskega preseganja. Gre
preprosto za vprašanja blagovne produkcije oz. karak-
terja blagovne produkcije. Ne da bi se spuščali v globlje
razprave o vzrokih, ki jih je narekoval družbeni razvoj v
Jugoslaviji, obstaja dejstvo, da je bila v 60. letih disku-
sija o vprašanju odnosa med blagovno produkcijo in
socializmom v jugoslovanski teoriji zaključena. Četudi
Horvat sam v teh razpravah, ki so tekle znotraj vprašanj
ali dohodkovna ali produkcijska*cena in so nadaljevanje
Еаинв
razprave o uvajanju kredita iz petdesetih let, ni aktivno
sodeloval, pa je glavne zaključke te diskusije sprejel.
Tako »dohodaši« kot »profitaši« so se namreč poenotili
o ključnem,
1.	da blagovna produkcija ni nekaj, kar imanentno
pripada kapitalističnemu načinu produkcije oz. da sam
znotraj sebe v svoji razviti formi lahko eksistira samo na
način kapitalistične produkcije in
2.	da jo je zaradi tega možno vkomponirati na nekon-
flikten način v družbeni proces socialističnega samo-
upravljanja.
Na ta način se dobi granitno ozadje moderne zgodovine
in potreba po kritiki politične ekonomije odpade.
Ostane ekonometrija in družboslovne teorije, ki razi-
skujejo druge vzroke disfunkcionalnosti obstoječega si-
stema socialističnega samoupravljanja, ki sloni na prej
omenjeni dogmi. Družbeni proces s tem postaja podo-
ben operi, kjer se menjajo arije, zamenjujejo kostimi,
poudarjajo ti ali oni deli sivega in trdnega ozadja, ki
ostaja isto in nespremenjeno. Libreto je jasen, le deja-
nja so eno uspešno, drugo trdo in neokretno, tretje bolj
humano. Če govori Horvat o kapitalizmu, o etatizmu, če
govori o socializmu (misli se na samoupravni socializem,
op. S. K.), je možno dodajati, odvzemati, komponirati,
zoperstavljati vse, le eno je konstanta, to je tržišče oz.
blagovni značaj produkcije. Ta ni problematičen. Pro-
blematičen je zgolj način njegove uporabe.
Izhajajoč iz tega je končni domet socializama po Hor-
vatu pravilno usmerjanje in koordiniranje blagovne
produkcije.
Horvat pravi: »Gornja analiza navodi na zaključak da: (a)
mehanizam cijena funkcionira prilično neefikasno; (b) taj me-
hanizam povremeno zakazuje u sferi proizvodnje (pogrešni
znaci); (c) on uglavnom potpuno zakazuje u sferi raspodjele
(jer su odluke o raspodjeli u načelu društvene, a tržišna, pak,
organizacija pretpostavlja decentralizirane individualističke
odluke). To je prilično impresivan popis nedostataka. Čini se
da je tržište jedva prihvatljivo za socijalizam. Kadu tržište
zakaže, sve što možemo činiti jest uvođenje planiranja. Лко je
to tako, ne bismo li trebali odmah izabrati planiranje i zabora-
viti tržište?
Odgovor je: ne. Prije svega, izbori nije ili/ili. Zatim, ustanovili
smo da je (centralno) planiranje isto toliko neefikasno (po-
glavlje 6). Toda možda kombinacija tog dvoga - neka vrst
časopis za kritiko znanosti/69/70/31
miješane privrede? To bi uključilo eklektizam za kojim nema
potrebe. Mi želimo očuvati osnovnu samostalnost potrošača jer
se socijalizam osniva na preferencijama pojedinaca koji sači-
njavaju društvo. Također želimo sačuvati samostalnost proiz-
vođača jer je to preduvjet za samoupravjanje. Kada se to uzme
zajedno, proizlazi da trebamo tržište; no, ne laissez-faire trži-
šte. Trebamo tržište koje će obavljati dvije upravo navedene
funkcije, ni manje, ni više. Drugim riječima, trebamo tržište
kao instrument planiranja u točno određenom području priori-
teta. Intervencijama planiranja moraju se ispraviti šest nesavr-
šenosti tržišta, da bi orto ispravno funkcioniralo. To, opet,
znači da trebamo planiranje kao preduvjet efikasnog tržišta.
Planiranje predstavlja savršenost tržišnih izbora radi poveća-
vanja ekonomskog blagostanja zajednice. Tržište i planiranje
nipošto nisu inkompatibilni ili kontradiktorni; naprotiv oni su
komplementarni, kao dvije strane iste medalje. Niti je cilj sam
po sebi takav. Oboje su sredstva odgovarajuće organizacije
socijalističke privrede. Kako se može postići takva organiza-
cija, istražit ćemo u sljedećim odjeljcima.«
B. HORVAT, Pol. ek. soc., 273...
»Liberalni kapitalizam osniva se na slobodnom tržištu, što
znači da je laissez-faire tržište glavo načelo makroekonomske
organizacije. Administrativno planiranje je osnova za etatizam
u kojemu državna birokracija zamjenjuje individualne podu-
zetnike kao organizatore proizvodnje. Kejnesijanska revolu-
cija u teoriji ekonomske politike omogućila je da se nestabil-
nost tržišta podvrgne relativno efikasnoj kontroli države kao
organa ekonomske politike. To je, zajedno sa stvaranjem
državnih (javnih) korporacija i sve većim korištenjem ex post i
ex ante informacijskih sistema, dovelo do takozvanih miješa-
nih privreda (ili »država blagostanja«) karakterističnih za viso-
korazvijene suvremene kapitalističke zemlje. Na kraju, socija-
lističku privredu treba obilježavati optimalno korištenje svih
pet tipova koordinacijskih mehanizama u svrhu maksimiranja
blagostanja članova društvene zajednice.«
B. HORVAT, Pol. ek. soc., 278.
Če bi avtor ostal na analizi tega, kar obstaja, in potegnil
zaključek, da obstoječa različna družbena razmerja;
kapitalizem, etatizem (realni socializem, op. S. K.) in
socializem obstajajo kot posebni zgodovinski načini ob-
stoja blagovne produkcije v njeni razviti formi, da torej
obstaja na različen način postavljen temeljni odnos
delo-kapital, z večjimi ali manjšimi perspektivami svoje
lastne ukinitve, tedaj bi bila vsaka kritika odveč. Toda
prolongirati ta »otok obupa«, če se izrazim s Hribarjevo
metaforo v področja družbene večnosti, torej tudi v
neko družbo, ki naj bi se v osnovi razlikovalo od seda-
nje, tedaj je to vprašljivo početje. Mogoče se zdi, da je
temu res tako. Posebej se to zdi z jugoslovanskega
»otoka«. Toda teorija, posebej revolucionarna mora
čez meje »obstoječega«. V tem je sicer nevarnost utopi-
zma, toda tudi v sedenju v »realnem« je nevarnost, ki se
konča v analizah nebistvenega in brezizhodnosti. Malce
primitivno je namreč trditi, da je administrativno plani-
ranje ukinilo blagovno produkcijo, ob preprosti pred-
postavki, da se povsod planira »vrednosti«, rublje, če
hočete. Ne ukinja se Smithova »nevidna roka«, samo
podržavlja, jo se oz., kot priznava Horvat v primeru
socialističnega samoupravljanja, podružblja. Ce se ta
pojavlja kot gibka privatna in korporacijska samoinicia-
tiva oz. kot robustna in zdolgočasena zbirokratiziranost,
ali pa kot humana in solidarnostna alokacija ne resur-
sov, temveč kapitala, to ne pomeni, da ta »nevidna
roka«, ne deluje. Na vsak način so v tem razlike,
pomembne razlike, toda to je še vedno svet blagovne
produkcije, svet, kjer vlada razmerje delo-kapital. An-
ticipirati nekaj povsem drugega pa pomeni ukiniti ta
libreto, to večno ozadje, to teoretsko dogmo v celoti. To
ne pomeni, zavzemati se za brutalne avanture Pol-
potovskega tipa. Pomeni le vztrajanje na temeljitejšem
razumevanju protislovij obstoječega sveta. Razumeva-
nju njihove planetarne povezanosti in določenosti. V
tem svetu ni ne »rajskih otokov«, ne »otokov obupa«,
so le delujoči zakoni razvite blagovne produkcije, ki se v
svoji polni funkcionalnosti zdijo kot »otoki obupa« in v
svoji možni razgraditvi kot »rajski otoki«. Toda resna
teorija išče te razvojne potence in točke preboja iz teh
potenc, ne pa takšne ali drugačne ideološke razlage
obojega.
Prav zaradi tega nerazumevanja Horvat zapade v tako
problematične formulacije kot je na primer naslednja:
»Ekonomski razvoj je krajnji test progresivnosti društveno-
ekonomskog sistema. Da bi socijalizam opstao, njegova stopa
ekonomskog razvoja mora biti viša od stope u bilo kojem
alternativnom društvu. Nije dovoljna puna zaposlenost. Druš-
tveni sistemi koji zaostaju u ekonomskom razvoju nužno pro-
padaju. S druge strane, svjetska privreda se prilagođava prema
onim sistemima koji najbrže napreduju. Lažne filozofske ra-
sprave o tome da li je razvoj poželjan ili ne, ne idu ovamo.
Činjenica je da narod želi ekonomski razvoj i da žestoko
reagira ako ga ne dobije. Prilično moderno briga o tome da li
će razvoj dovesti do ekološke katastrofe groteskno je netočna:
zrak, voda, itd. mogu se ili zagaditi ili očistiti - a to ovisi o
ekonomskoj politici, a ne o razvoju. Poznat je pogrešan argu-
ment akademskih ekonomista da rast zahtjiva investicije, po-
rast investicija znači smanjivanje potrošnje, a potrošači neće
prihvatiti takva smanjivanja. U privredama koje najbrže rastu,
realni osobni dohoci - i, prema tome, potrošnja - također rastu
brže nego drugdje. Osim toga, prije je pokazano (poglavlje 12)
da maksimalna stopa rasta maksimira potrošnju za svaku gene-
raciju u njenom životnom vijeku.
Rast nije identičan razvoju, ali je neophodan preduvjet raz-
voja. I rast i razvoj odgovornost su federacije.«
(Prav tam, 291.)
Če kje, potem se tu dviguje ozadje stalinske logike.
Kajti z isto tezo se je v konkurenčni boj pognal etati-
zem, ki ga njegovi sikofanti še vedno imenujejo sociali-
zem. To ni zgolj stališče kot tako, temveč koncentriran
izraz usodnega nesporazuma okoli vprašanja socializma
in alibi za vsakršno početje. To pomeni v osnovi zaobiti
vprašanje zgodovinskega karakterja socialistične
družbe in vzpostaviti kot vrhunski kriterij, kot gibalo
družbe, kriterij produktivnosti v kombinaciji z obstoje-
čimi zgodovinskimi okoliščinami. Če so okoliščine zao-
stale, če je na delu, kot pravi Horvat v svoji knjigi,
religiozna zavest množic in despotske tradicije, zakaj jih-
ne bi v imenu produktivnosti vkalkulirali na tisti način,
ki daje najvišjo stopnjo ekonomske rasti, ki si jo vendar
vsako ljudstvo tako želi. Kolikor mi je znano, je prav ta
argumentacija središčna točka uradne sovjetske apolo-
gije obdobja t. i. kulta osebnosti. Če ne kaj drugega, bi
bila vsaj večja mera previdnosti tu bolj na mestu, kot pa
na hitro odžebrana vehementnost, ki vsak možni dvom
zivrže z ljudskim srdom.
Horvatov humanizem je s tem zaprt v tunel ekonomi-
stične logike, ki mu vsiljuje svojo pot. Tudi tu deluje
»nevidna roka«. Pelje npr. v povsem specifično razume-
vanje samoupravne organiziranosti, da se izrazimo s
Horvatovo terminologijo, socialističnega organizacij-
skega modela. Horvat pravi:
»Kao što smo već spomenuli, socijalistički organizacijski mo-
del mora biti tako strukturiran da isključi hijerarhiju, koja
neminovno stvara klasnu stratifikaciju. To se postiže zatvara-
njem organizacijske strukture na jedan vrlo specifičan način:
nema protutežne moći, koja stvara konkurentske birokracije,
nema partijskog klina, koji je uzrokom jedne jedine svemoćne
birokracije, nego kombiniranje upravljanja i rada od istih ljudi
- to jest, samoupravljanje. Kapitalistički i etatistički organiza-
cijski modeli mogu se opisati kao dvostruke i jednostruke
piramide, socijalistički model moji su studenti nazvali »pje-
ščani sat« (Slika 3). Također možemo reći ovo: kapitalistička
organizacija podrazumijeva dualnost moći, u etatističkom mo-
delu moć je monolitno strukturirana, a u socijalizmu ona je
istinski pluralistička. Napokon, tri modela možemo okarakteri-
zirati u terminima vlasništva: kapitalistička organizacija za-
sniva se na privatnom vlasništvu, etatitička organizacija na
državnom vlasništvu, a socijalistički model na društvenom
vlasništvu.
Prav tam, 160.
Proizvodnja podrazumijeva prisvajanje. Krajnji rezultat proiz-
vodnje - proizvod - uvijek nekome pripada. Stoga, sa stajališta
ekonomskog sistema, vlasnički odnosi su proizvodni odnosi i
obratno.
Prav tam, 197.
Horvatov zapopadek razmerja med produkcijskimi raz-
merji in njihovim lastninskim oblikovanjem sovpada s
sedaj že kar klasičnim dogmatizmom, da je lastninsko
razmerje ključ za razumevanje, razlikovanje različnih
socialnih sistemov. Tako je kapitalizem izenačen s pri-
vatno lastnino, etatizem z državno in vhod v komuni-
stični raj z družbeno lastnino. Ko spremenimo lastnin-
ske odnose, tem spremembam prilagodimo ostale druž-
bene odnose in problem je, kar se tiče modela, rešen.
Horvat ostaja ortodoksni marksist tam, kjer je to naj-
manj produktivno. Že veliki revizionist E. Bernstein je
povsem empirično, z analizo razpršenosti akcijskih
združb, dokazal popolni nesmisel takšne argumentacije,
četudi iz povsem drugih razlogov. Toda pokazal in
dokazal je, da kapital, to posebno zgodovinsko druž-
beno razmerje, personificirajo tiste skupine ljudi, da
torej tvorijo vladajoči razred tisti ljudje, ki kontrolirajo,
organizirajo in upravljajo produkcijski proces. Ti so
tudi tisti, ki distribuirajo presežno vrednost oziroma
širši profit. V obdobju, ko se ta položaj istoveti z
debelušnim privatnim »entrepreneuo-jem«, to razume-
vanje seveda ni problematično. Toda, ko se sčasoma ta
funkcija čedalje bolj osamosvaja »spon« privatnega
lastništva, nastopajo zablode in nerazumevanje. Zdi se,
kot da kapitalizem doživlja agonijo. Od tu povsem
napačno in površno branje znanih tez iz 3. zvezka
Kapitala, kjer Marx govori o procesu podružbljanja
kapitala v velikih korporacijah. Personifikacije kapitala
se menjajo, toda razmerje delo-kapital ostaja nedotak-
njeno. Razmerje med lastniki akcij in tistimi, ki dejan-
sko vodijo proces kapitalizacije, je analogen razmerju
med rentnikom in kapitalističnim zakupnikom. Tako
kot pri rentniku gre tudi pri lastniku akcij zgolj za
participacijo v delitvi profita in ne za stvarno kontrolo
in organizacijo produkcijskega procesa.
Če stvari razumemo na ta način, pri vprašanju sociali-
zma seveda ni potrebno bežati pred pojmom razreda, ki
ga Horvat veže zgolj in predvsem na lastninska raz-
merja, kar pripiše tudi Marxu in ga s tem vulgarizira
(več o tem problemu si lahko bralec poišče v izvrstni
analizi M. Mauckeja, ki je izšla pri KRT pod naslovom
Marxova in Engelsova teorija razredov). Toda če to pri
analizi kapitalizma vnaša neljube pomote in ideologeme
proglaša za funkcionalne tam, kjer to že davno niso, so
stvari pri vprašanju socializma bistveno drugačne. Gre
za temeljno razumevanje družbenih razmerij. Kot smo
že pokazali, Horvat najprej zavrne vsakršno problema-
tiziranje blagovnega karakterja produkcije v sociali-
zmu, zatem razredno polariziranost, ki tiči, kot pravi
Engels, v blagu samem, in s tem izniči vsakršno potrebo
po kritiki politične ekonomije. Namesto nje nastopi
teorija socialne stratifikacije in odnosi politične moči,
torej skoz in skoz meščanski sociologizem. Horvat
pravi:
»Pečujlićeva analiza je ozbiljnija. On također ističe da biro-
kracija ima monopol vladavine, no to nije zasnovano na posje-
dovanju prava nego na deligiranju prava. »Upravo je razdvaja-
nje vlasništva od upravljača povijesna osnova stvaranja biro-
kracije i njene različitosti u odnosu na klasu. Birokracija ne
posjeduje vlastite ekonomske osnove zasnovane na osobnom
vlasništvu i time u proizvodnom porocesu nema povijesno
trajno i stabilno mjesto kao klasa.« Ako se pojam vladajuće
klase po definiciji povezuje s osobnim vlasništvom, tada, na-
ravno, birokracija nije klasa. No to je trivijalna opaska i svodi
se na semantički problem pronalaženja novog termina koji bi
označavao klasu u etatističkom društvu. Tim smo se proble-
mom već bavili. Ali ako to treba značiti da u etatizmu ne
postoji vertikalna stratifikacija nalik na klasnu, to proturječi
empirijskim dokazima. Čini se da Pečujlić zapravo'želi reći da
je birokracija prisiljena biti funkcionalnija od tradicionalnih
društvenih klasa. Ako ne uspije pružiti odgovarajuće usluge,
bit će odmah zbačena jer nema vlastitu samostalnu bazu.62
Neki autori, kao sto je Stojanović, pokušali su pomiriti Mar-
XOVU i VVeberovu ekonomsku teoriju klasa s društvenim feno-
menima uočenim u etatističkim društvima, ističući da se biro-
kracija pojavljuje kao kolektivni vlasnik proizvodnih sred-
stava.6' To je formalno ispravno, no zahtijeva nepotrebno
proširivanje pojma vlasništva. Isto tako, za razliku od drugih
oblika kolektivnog vlasništva, kao što je crkveno, ovo nije de
iure priznato. Druga mogućnost pomirenja je proširivanje
pojma vlasništva na neznatno drugačiji način. Tako na primjer,
Ralf Dahrendorf u managerskom kapitalizmu razlikuje vla-
sništvo u užem smislu (pravno priznato pravo vlasništva) i
vlasništvo u širem smislu (kontrolu sredstava za proiz-
vodnju).64 Ipak, očito da je jednostavnije i primjernije kao
konačni izvir socijalne stratifikacije razmotriti odnose moći, a
ne odnose vlasništva.« Prav tam, 75-76
Toda, če Horvat s to novo »politično ekonomijo sociali-
zma« še nekako prebrodi probleme, ki nastajajo v zvezi
z etatističnim modelom, mu v samoupravnem sociali-
zmu popolnoma spodrsne.
»Na ovom mjestu potrebno je razjasniti koncept hijerarhije.
Hijerarhija se odnosi na vrlo različite društvene fenomene koji
su vrlo tijesno povezani u pretežnoj društvenoj praksi. Među-
tim, potrebno ih je jasno razlikovati kako bi se izbjegla bezna-
dna zbrka. Hijerarhija može implicirati koordinaciju ili kon-
trolu. U potonjem slučaju ona se zasniva na moći i rješava
inače nerješive sukobe. LI prvom slučaju, ona je neutralna u
pogledu moći i nema sukoba interesa. Koordinacijska hijerar-
hija je proizvod podjele rada i kao takva je vječna. Dirigent će
uvijek dirigirati orkestrom. Kontrolna hijerarhija je proizvod
klasne borbe, prema tome, ona je društveni fenomen i polako
će nestajati s nestajanjem eksploatatorskih društvenih
odnosa.«
Prav tam, 160.
Hirearhija, ki počiva na koordinaciji in ki je rezultat
»večne delitve dela«, postavlja v ospredje Horvatovega
socialističnega samoupravnega podjetja ne delavca,
temveč koordinatorja. Samoupravljanje delavcev je po-
rinjeno v sfero politično splošnega, dočim mu v sferi
ekonomskega upravljanja s samoupravno delovno orga-
nizacijo ostanejo zgolj koordinatorji. Delavci v proiz-
vodnji ostajajo primarno delavci in se šele na nekem
abstraktnem političnem nivojli pojavljajo kot uprav-
ljalci produkcijskega procesa. V bistvu gre za teoretsko
utemeljitev izdvojenega obstoja poslovne, to je vod-
stvene, direktorske funkcije, ki bo večna, tako kot bo
večen dirigent v orkestru. Horvatova povsem jasna
opologija tehnokracije je seveda konsekventna in gre v
kritiko tiste točke, kjer je bil vsaj formalno v sodobni
jugoslovanski družbi delavec, delavski razred organiza-
cijsko najbližji svoji razredni hegemoniji. Horvat pravi:
»Ekonomska jedinica osnovna je organizacijska jedinica
prema prvom organizacijskom principu. Ako se poduzeće pro-
matra kao federacija ekonomskih jedinica, unutrašnja organi-
zacija će, po svoj prilici, biti prilično složena i zahtijevat će
iskustvo i stručno poznavanje radi ispravnog upravljanja. Unu-
trašnja decentralizacija je Iskušana i u kapitalističkim poduze-
ćima i postoji mnoštvo stručne literature o njenim brojnim
aspektima. Relevantno znanje postoji i može se korisno primi-
jeniti. To ipak ne smanjuje složenost problema: osim toga,
kapitalistička literatura nije joj naklonjena. Spontana amater-
ska reakcija na problem je traženje ekonomske samostalnosti
ekonomskih jedinica. Radne jedinice moraju biti financijski
nezavisne ako su samoupravne. To se može postići tako da
ekonomska jedinica ima vlastiti bankovni račun i da prodaje
svoje usluge ostalim jedinicama po tržišnim cijenama. (Na-
ravno, centrala poduzeća se financira zajednički, a postoje i
neki zajednički fondovi na razini poduzeća). Dosljedno tome,
ekonomske jedinice se počinju ponašati kao zasebna podu-
zeća. Kako, po prirodi stvari, neke jedinice ne mogu funkcioni-
rati kao zasebna poduzeća (takve kao računovodstveni odjel ili
specijalizirana trgovina za popravke), one koje mogù (što
proizvode gotove proizvode za tržište) su u povlaštenom polo-
žaju i počinju iskorištavati svoje prednosti. Poduzeće se dezin-
tegrira u »zavađene« sastavne dijelove. Ako integritet podu-
zeća i ostane sačuvan, decentralizacija će izgledati više kao
namještena.19 Počinjena pogreška je očigledna. Poduzeće jest
poduzeće upravo zato što je njegova unutrašnja organizacija
utemeljena na netržišnim načelima. Tržište se zaustavlja na
kapiji poduzeća. Ako se uvede unutra, poduzeće se dezinte-
grira. Samoupravna samostalnost ekonomske jedinice može se
sačuvati prikladnim financiranjem, ali to opet zahtijeva adek-
vatno stručno znanje.«
Prav tam, 214-215.
Gre torej za sedaj zopet aktualno vprašanje TOZD-a.
Horvat v nasprotju od Kardelja koncipira osnovni nivo
samoupravljanja kot takšno obliko, ki nima in ne more
imeti neposredne ekonomske funkcije. Po njegovem
mišljenju je ne more imeti, ker se poslovna funkcija v
pogojih blagovne produkcije, kot je bilo že omenjeno,
osamosvaja in jo je nemogoče neposredno ali bolje
direktno podružbiti. TOZD po njegovem mnenju teži k
temu podružbljanju, torej hoče postati samostojni eko-
nomski subjekt, če gre za logiko, potem je to preprič-
ljiva argumentacija. Če se ne razmišlja čez te meje in se
anticipira proces preseganja te navidez večne logike, da
torej delavci lahko v sebi združujejo tudi poslovno
funkcijo, da je torej odprt proces ne samo ukinjanja
tehnokratov in birokratov, temveč tudi direktorjev in
države, potem ta argumentacija ni več prepričljiva. Če
kje v družbeni organizaciji socialističnega samouprav-
ljanja obstaja točka, kjer so vidne poti za ukinitev
procesa, kjer delavski razred sam iz sebe rojeva svoje
razredno nasprotje, da torej prihaja v položaj, kjer bo
lahko začel s procesom ukinjanja sebe kot razreda, da
bo torej sam sebi gospodar in delavec, da bo samega
sebe izkoriščal (ta ideja se je svojčas Stalinu, še vedno
pa glavnini jugoslovanskih teoretikov zdela oz. se zdi
popolnoma nora), potem je to prav gotovo organizira-
nje temeljne organizacije združenega dela. Tu so dane
možnosti anticipiranja takšnega položaja. Stvarne mož-
nosti. Možnosti, ki lahko preživijo navkljub danim oko-
liščinam. Res, da pomenijo na doseženi stopnji razvoja
zavoro učinkoviti osamosvojeni poslovni funkciji, toda
to je pač davek v spopadu, kot bi temu rekel Engels,
historičnega in ekonomskega kriterija. Po drugi strani
pa je to tudi način prilagajanja novi strategiji kapitala v
organizaciji produkcije, ki teče na osnovi nove te-
hnično-tehnološke revolucije. In sicer način prilagaja-
nja, ki daje upanje za dober odpor. Delovna organiza-
cija, oz. socialistično podjetje, ki ga zagovarja B. Hor-
vat, z njim vred pa kopica sodobnih jugoslovanskih
ekonomskih eminenc, je prav organizacijski princip, ki
odgovarja kapitalistični organizaciji produkcije, ki je v
svetovnih okvirih zgodovinsko že passée. Če bo prišlo
do t. i. prestrukturiranja jugoslovanske ekonomije in to
ne samo po tem, kaj se bo produciralo, temveč tudi
kako se bo produciralo, bo ključni spopad v neposre-
dnem produkcijskem procesu in sicer v organizacijskem
smislu šel na liniji TOZD-SOZD, kjer bo tehnokratsko
koncepcijo koncentrirano izražala vodilna struktura
SOZD-a in kjer bo samoupravno pozicijo koncentri-
rano izražal, tako kot do sedaj, TOZD. V tem primeru
bo še kako pomembna tudi poslovna iniciativa delavcev
v procesu kontrole na novo utemeljene osamosvojene
poslovne funkcije. Sicer pa razvoj velikih jugoslovan-
skih korporacij kaže v to smer. Dokaz za to je tudi zgolj
na prvi pogled paradoksalna nevmešanost vodilnih
SOZD-ovskih struktur v aktualno gonjo proti TOZD-
om. Prepričan sem, da zaradi tega, ker so prav te nosilke
nove naprednejše strategije kapitala, ki bodo povezo-
vale manjše fizično ločene in razpršene, ekonomsko
samostojne subjekte, brez sedaj potrebnih vmesnih sto-
penj, kot so to DO. To jim omogoča razvoj informatike
in z njo povezana nova upravljalska tehnologija.
V tem smislu B. Horvat ni več zagovornik tehnokracije
v celoti, za kar smo ga proglasili, temveč še slabše,
nekakšne balkanske variante self-made direktorjev, ki
se ne naslanjajo na znanost, kar kaže aktualen položaj
znanosti pri nas, niti na sodobne razvojne grupacije, kar
kaže aktualen položaj razvojnih oddelkov v naši ekono-
miji, »temveč na mojstre in tehnike ter zaostalo jugoslo-
vansko ekonometrijo in teoretično knjigovodstvo. Na
tej točki je Kardelj iz obeh ozirov, tako historičnega kot
ekonomskega, daleč produktivnejši in v skladu s spo-
padi, ki šele prihajajo.
Sploh B. Horvat v tistih točkah, ko se veže na aktualno
jugoslovansko situacijo, predstavlja tisto strujo, ki po
malem vleče nazaj. Posebej to prihaja na dan v razpra-
vah o političnem sistemu. Vsaj v dveh točkah. Najprej v
točki odnosa do t. i. organiziranih socialističnih sil,
katere v svojem samoupravnem modelu ali popolnoma
ignorira ali pa označuje za vir osnovnega »zla«. Brez
resne analize mu predstavljajo blok dogmatizma in
nazadnjaštva. Kar je po mojem točno, je, da ti organizi-
rani subjekti političnega sistema, posebej ZK, predstav-
ljajo zgolj organizacijski okvir, sicer historično obreme-
njen organizacijski okvir, kjer je ta pozicija možna.
Toda možna je tudi drugje. Pa tudi realizira se drugje.
In drugič, spopad med, recimo vulgarnim za in proti
samoupravljanju poteka prav tako znotraj teh organiza-
cij. Gre preprosto za prej opisano dihotomijo, za poli-
tično artikulirano dihotomijo, torej za proces, ko delav-
ski razred ieproducira svoje lastno razredno nasprotje,
tudi v svoji lastni »zgodovinski« organiziranosti, toda
hkrati se proti tej osamosvojenosti znotraj njih bojuje.
Če se te organizacije marsikomu zde kot antisamou-
pravni dogmatski blok, je to samo zaradi tega, ker se v
njih z vso silovitostjo in z vso politično jasnostjo kaže
stvarni, splošni položaj delavstva pri nas in ne zaradi
tega, ker je ta položaj še posebej slab prav v teh
organizacijah. Če v tem lahkotnem redukcionizmu de-
luje še moralizem starih idealov absolutne svobode,
potem je stvar toliko slabša. Če kje, potem tu odpove
metoda modelov. Potrebna je precizna analiza obstoje-
čega, ki pa je v Horvatovi knjigi ni.
In drugič je to vprašanje federacije. B. Horvat naspro-
tuje procesom dezintegracije moči v federaciji. Ana-
logno s socialističnim podjetjem poslavlja na isti način
Jugoslavijo v svetovni prostor. Po njegovem je samo na
tem nivoju možno organizirati osamosvojeno »poslovno
funkcijo«. Organizacijski okvir je star in seže tja v 60. j
leta. B. Horvat se zavzema za federalni sklad za razvoj
oz. stari investicijski sklad.
»Banka sama ne mora biti jako efikasna, ali zajedno s razvoj- j
nim fondom ona može postići zadivljujuće rezultate. Fond
nadopunjava monetarne operacije banke stabiliziranjem inve-
sticija, agregatne potražnje, platne bilance i onih cijena čije
promjene su posljedicu strukturnih disproporcija. Gledano na
dugi rok, fond je odgovoran za postizanje željene stope rasta.
Aktivnosti fonda zamjenjuju fiskalnu politiku, koju je tradi-
cionalno provodilo ministrstvo financija. Ta je politika opće-
nito tako tijesno povezana s budžetskom politikom da teorij-
ska analiza ne uspijeva da ih razlikuje. A ipak, razlika je
sasvim očita. Budžet je sredstvo kojim se planirane aktivnosti
državne administracije i različitih javnih službi financiraju iz
planiranih izvora. Stabilizacija, razvoj i preraspodjela dohotka
su izvanbudžetske aktivnosti i pripadaju fiskalnoj politici. Od
te tri aktivnosti prve dvije može obavljati fond. a treća je
isključivo u nadležnosti skupštine.
Лко se razvojni fond uspostavi kao posebna investicijska
institucija, moraju se ispuniti određeni uvjeti. Fond ne može
uvoditi nove poreze ili mijenjati poresku progresiju i općenito,
ne može utjecati na razpodjelu dohotka između društvenih
skupina ili dijelova privrede. No, on može mijenjati dodatne
poreze da bi izjednačio agregatnu potražnju i ponudu. Fond
djeluje unutar granica društvene funkcije blagostanja koje
određuje skupština. Fond odgovara za stabilnost i rast pod
uvjetima efikasnosti Paretovog tipa. Cilj je povećati rast bez
poremećaja u raspodjeli. Teoretski, taj cilj nije sasvim nedvo-
smislen i u praksi se odstupanja ne mogu izbjeći. Ali situacija
nije bitno drugačija od one u monetarnom području gdje je
narodna banka općenito prihvaćena kao nezavisna monetarna
vlast.
Fond može ispuniti četiri skupine ciljeva: provođenje investi-
cijskih programa, kratkoročno investiranje u obrtna sredstva
za posebne svrhe, vođenje subvencija i kompenzacija, djelova-
nje na agregatnu potražnju i ponudu (apsorpcijom viška i
deficitarnom potrošnjom koji zamenjuju prijašnje budžetske
viškove i manjkove). Investicije se financiraju iz otplata zaj-
mova, od određenih poreza i posudbom različitih vrsta.
U organizacijskom smislu, fond nije poslovna institucija nego
institucija za formuliranje politike; on je financijska, a ne
administrativna institucija. Konkretno upravljanje zajmovima
prepušteno je komercijalnim bankama, a administrativni po-
slovi oko poreza prepušteni su sekretarijatu za financije. Krat-
koročna ekonomska politika zahtijeva tijesnu kooperaciju tih
institucija. Sekretarijat za financije priprema budžet, fond
godišnje programe intervencija, a banke predviđanja o finan-
cijskim tokovima. Administrativni budžet, interventni investi-
cijski program i predviđanja financijskih tokova predstavljaju
tri komponente razvojnog plana. Godišnji planovi predstav-
ljaju operativno razbijanje srednjoročnog plana koji priprema
zavod za planiranje.«
Na ta način se Horvat pridružuje tistim, ki želijo jugo-
slovansko ekonomijo integrirati na etatistični način. Ne
gre seveda za tisti klasični etatizem s centrâlno-plansko
komisijo v svojem središču, temveč za etatizem moder-
nejšega tipa, kjer se državne institucije skozi kreditno
politiko pojavljajo kot usmerjevalci akumulacije kapi-
tala. Če izvzamemo funkcioniranje primarne emisije,
potem v aktualni jugoslovanski situaciji obstaja samo še
en recediv »zlatih centralističnih časov«, tj. sklad za
hitrejši razvoj nerazvitih. Njegovi uspehi v »razvojni«
politiki nerazvitih republik in SAP Kosovo govorijo
dovolj sami po sebi. Edino kar je uspešno razvil, je bila
lastna administracija, moč tiste, ki ga je ustvarila in pa
dominacijo birokratskih struktur, ki so v nerazvitih
republikah in na Kosovu distribuirala njegova sredstva.
Kosovski primer kaže, kam pelje ta zdrava »makroeko-
nomska logika« »razvojnih« skladov. B. Horvat o tem
seveda modro molči.
Kljub povedanemu lahko vztrajamo na uvodni trditvi,
da je avtor ponudil zanimivo branje, ki mogoče dolgo-
časi v tistih poglavjih, ki govore o morali in pa zveriženi
antropologiji osnovnih človeških potreb in želja.
Na koncu še nekaj osnovnih podatkov. Knjiga je izšla
pri založbi Globus v Zagrebu v 1984, v angleškem
originalu (?) pa že 1. 1982. Obsega 431 strani teksta in
118 strani opomb ter imenskega in stvarnega kazala.
Razdeljena je v štiri dele in Post scriptum, ki obsegajo
20 podpoglavij. Njena cena je bila v predplačilu 1750.
|din, na prostem trgu pa velja celih 2500 din. Torej
branje za globoke žepe in udobne fotelje.
Kazalo
2	Rdeča zastava - Die rote Fahne
3	Martin Spence / Jedrska energija v Sovjetski zvezi
5 Pavel Gantar / Urbana нк-iologija kot pomožna
znanost ali kot kritika urbanističnega planiranja (I)
9 Srna Mandič / Solidarnost v stanovanjski reproduk-
ciji
12 Fergus Murray / Decentralizacija produkcije-upa-
danje množičnega kolektivnega dela
18 Tom Clarke / Tiha revolucija? Politika delavskih
kooperativ od 1800-1980 (11)
21 Darij Zadnikar / Kritična psihologija in freudo-
marksizem
23 Erich Wulff (II) / Psihiatrija in gospostvo
30 Srečo Kirn / Pogled v »politično ekonomijo sociali-
zma«
Naročilnica
Naročam
Časopis za kritiko znanosti
Ime in priimek _
Naslov _
Podpis ___
Datum _
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine
Slovenije Maribor in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in
Raziskovalna skupnost Slovenije
Izdajateljski svet
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja,
Franci Pivec (predsednik), Rudi Podgornik, Marjan
Pungartnik, Ivo Soče
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Peter Gruden, Srečo Kirn
(odgovorni urednik), Andrej Klemene, Bogomir Kovač,
Bojan Korsika, Lev Kreft, Erna Kraševec, Mitja Maru-
ško, Ranko Novak (grafični urednik), Rudi Podgornik,
Diana Sivec, Leo Šešerko (glavni urednik), Nada Špo-
lar-Kirn, Peter Wieser, Siniša Zarič, Pavle Zgaga, Janko
Zlodre (tehnični urednik)
Lektor
Miha Bregant
Naslov uredništva
Kersnikova 4, YU-61000 Ljubljana, uradne ure (torek,
sreda in četrtek od 11. do 13.) tel. 061/319-498
Naročnina
Cena številke 30,00 din / cena dvojne številke 60,00 din
/ celoletna naročnina 300,00 din, za tujino dvojno
Številka žiro računa: 50101-678-473030, UK ZSMS,
Predsedstvo, KersniKova 4 (za Časopis)
Tisk
ČGP Delo
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in
kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija opro-
ščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.