NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUAR|A 1996 ČETRTEK, 23. OKTOBRA 2003 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY CENA 1 € www.noviglas.it MANJŠINE, PROBLEMI | IN VPRAŠANJA Štirinajsti Evropski kongres narodnih skupnosti, ki gaje priredil Biro za slot >ensko narodno skupnost pri koroški deželni vladi, je letos na meraval osvetliti specifično temo, in sicer “Koroška-Slo-venija, obremenjena meja v novi Evropi!1” Če bi morali rezultat simpozija meriti po podijski razpravi, bi lahko ugotovili, da so zlasti v delu nemškogovoreče populacije še vedno prisotni problemi s sobivanjem z drugim avtohtonim narodom. Postavljanje in doživljanje tega dejstva v kategorijo problemov pa zakriva nezmožnost soočenja tudi z vprašanji, ki so posredno povezani s prisotnostjo druge etnične skupnosti na nekem teritoriju. Vprašanje odprte in strpne družbe je dandanes evropski standard, ki omogoča, da se tudi državne skupnosti lahko razvijajo v novih ok virih, kjer mobilnost ni več domena samega kapitala in storitev, ampak tudi in zlasti ljudi. Meje povsod odpadajo. Ohranjanje le-teh je po eni strani anahronistično, po drugi pa celo nevarno. Meja oziroma kult razmejevanja je za nekatere kot pomirjevalno sredstvo pred panično reakcijo pred neznanim. S tem pa samega problema ne rešimo, temveč ga potlačimo v iracionalno dimenzijo strahov. Škoda, ki jo utrpi posameznik s takim početjem, je vsakemu znana, še bolj škodljivo pa je, če ti strahovi postanejo domena širše skupnosti oziroma njen skupni imenovalec. Strah pred neznanim lahko odpravimo samo s procesom, ki ga imenujemo izobraževanje. Cilj slednjega je znanje, to je sposobnost, da znamo neznano razumeti, dekodificirati, skratka, da pojave, ki nas obdajajo, dojamemo racionalno. S temi besedami bi lahko strnili sporočilo, ki gaje na pliberškem kongresu posredoval danski znastve-nik dr. Jargen Kuhi, ko je omenjal, zakaj proučevalci etničnih manjšin obravnavajo vprašanje dansko-nemške meje povsem različno, kot je še vedno značilno za severno oz. zahodno mejo Slovenije. Dansko-nemška meja je nastala podobno kot severna slovenska meja, to je s plebiscitom po prvi svetovni vojni. Tudi okupacija Danske s strani Nemčije ter grozote vojne niso prizanesle temu koncu Evrope. A vseeno, po drugi svetovni vojni, se je vprašanje obeh narodnih manjšin začelo zgledno reševati tako rekoč na vseh področjih manjšinskega življenja. Študijski naslovi so bili npr. nostrificirani slabo desetletje po vojni: tudi to dejstvo je pripomoglo, da so se mladi lahko poljubno odločali za nadaljnje izobraževanje na obeh straneh meje. Tudi to je prispevalo, da so ljudje mejo občutili le na zemljevidu, saj večjih omejitev v vsakdanjem življenju dejanjsko ni bilo več. In prav zgledno reševanje manjšinskega vprašanja, za kar obe državi porabita letno približno 100 milijonov evrov, je omogočilo, da so se v devetdesetih letih poskusi ustvarjanja evroregij med Nemčijo in Dansko tudi uresničili in razvili. Ne nazadnje pa je dobro sodelovanje obeh manjšin ob meji prispevalo, da so se normalizirali tudi odnosi med državama. Manjšini nista tema žolčnih pogovorov, temveč podlaga za ustvarjanje boljše skupne bodočnosti. Tudi v času evropske integracije, v katero kot subjekt stopa tudi Slovenija, pa ima človek še vedno občutek, da je dansko-nemška meja oddaljena od nas nekaj svetlobnih let. / stran 2 Peter Kustja Nadomestne volitve na Tržaškem Vsi na volišča! Srebrni jubilej svetega očeta Janeza Pavla II. in beatifikacija matere Terezije Iz ljubezni do Boga in človeka V nedeljo, 26., in v ponedeljek, 27. t.m., bodo volivci in volivke drugega volilnega okrožja na Tržaškem izvolili lllyjevega naslednika v rimski poslanski zbornici. To volilno okrožje obsega nekatere predele tržaške občine in okoliške občine, med njimi dolinsko, repentabrsko, zgo-niško in devinsko-nabrežin-sko. Na zadnjih državnozborskih volitvah je v tem okrožju bil izvoljen Riccardo llly, ki pa je moral odstopiti, ko seje odločil, da bo kandidiral za predsednika deželne vlade Fur-lanije-Julijskekrajine. /stran2 Drago Legiša Kljub temu da naš čas prisega na zunanjo lepoto in učinkovitost za vsako ceno, smo bili v prejšnjih dneh priče dogodkom, ki so postavili pod žaromet dve od življenja izžeti in izčrpani osebi, ki sta usodno zaznamovali zadnja desetletja našega časa in tok zgodovine Karol Wojtyla, prvi Slovan na Petrovem prestolu, prvi ne-italijanski papež po 480 letih, filozof in pesnik, v mladosti športnik, gledališčnik in delavec v tovarni, se je konec prejšnjega tedna pred očmi vsega sveta zahvalil Bogu za 25 plodnih let svojega papeževa-nja, obenem pa je obnovil svojo zvestobo Kristusu in potrdil, da bo svoje poslanstvo in odgovornost speljal do konca. Tokrat na zaslonih nismo več gledali krepkega in iskrivega "Božjega atleta", kakršen se je prikazal na balkonu bazilike sv. Petra pred 25 leti. To ni več papež, "veliki komunikator", ki obvlada o-ceanske množice s križem v roki. Danes ga križ močno zaznamuje v telesu in priklepa na stolico; trpljenje je popačilo njegov obraz in mu vse pogosteje jemlje besedo. Prejšnjo nedeljo, na svetovni dan misijonov, se je prvič zgodilo, da ni prebral niti enega stavka homilije. In vendar je njegov čisti in jasni pogled, vklenjen v krhko telo in ovit v mistični molk, pozorno spremljal vsak trenutek slovesne beatifikacije ljube prijateljice matere Terezije, "ikone usmiljenega Samarijana", male-velike Albanke, ki je - "zaljubljena v Kristu- sa" - vse svoje življenje posvetila negi zadnjih med zadnjimi, ker je v njih videla Kristusa. Svetost je veselje. Svetost je lepota, ki si je vsi želimo in jo lahko vsi dosežemo. O tem nam s svojim življenjem govorita sv. oče in Mati Terezija. Nagubani obraz Matere Terezije žari od spokojne sreče, gori od želje, da bi za svojega Ljubljenega naredila vse. Sama je rekla, da ne dela nič, česar bi ne mogel delati kdorkoli drug. Imela se je za "svinčnik v Božjih rokah", skromno sredstvo; ni ji šlo za to, da bi bila do njih pravična, ampak preprosto za to, da bi jih brezpogojno ljubila in jim služila. Tudi v tem je hotela biti podobna Kristusu. Vodilo njenega življenja, povzeto po Janezovem evangeliju, je zapisano tudi na njenem grobu: "Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil." SREBRNI JUBILEJ V Kristusov zanesljivi objem že 25 let vabi s svetovne prižnice v Vatikanu tudi sv. oče. Samo dva druga Petrova naslednika sta bila v dveh tisočletjih krščanstva na čelu Cerkve tako dolgo kot on. Ob jubileju Janeza Pavla II. je potekalo kar nekaj raznovrstnih slovesnosti. V sredo, 15. t.m., seje začel nekajdnevni posvet o papeževem poslanstvu, občestvu v škofovski službi, posvečenem življenju, pa še o družini in ekumenizmu, ki ga je priredil kardinalski zbor. / stran 12 Danijel Devetak ČETRTEK, 23. OKTOBRA 2003 in mir: spravno srečanje V Zgornji Branici in zloglasni Rižarni je bilo v soboto, 18. t.m., spravno srečanje, ki ga vsako leto prireja Združenje Concordia et Pax, da bi se z molitvijo in razmislekom obvezali za mirno in plodno prihodnost. /stran 15 I Ambrož Kodelja i ALI OBSTAJA KATOLIŠKA POLITIKA? I Marko Tavčar I SPOŠTOVANI GOSPOD VLADO HABJAN! I Igor Gregori I OKUSI KRASA i TOLMINSKE PESMI LJUBKE ŠORLI Marjan Drobež ZAHVALE IN PRIZNANJA )ANEZU PAVLU II. Zbiranje pomoči za prizadetevKanalski dolini SLOVENSKO KULTURNO DRUŠTVO PLANIKA iz Kanalske doline, SLOVENSKA KULTURNO GOSPODARSKA ZVEZA in SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ so dali pobudo za zbiranje pomoči za prizadete v Kanalski dolini. Sredstva zbiramo tudi na našem uredništvu. Intervju Zora Tavčar, ki je slavila pomemben jubilej, govori o vrednotah, zadnji knjigi... sti je za človeka, ki deluje sredi manjšine, razumljiva: ustvarjajo jo potrebe, zakaj vinograd je velik, delavcev pa malo, po svetopisemsko. Pokaže se potreba ali nujnost ali možnost, da narediš nekaj koristnega za okolje, za mlade, z mladimi, s tistimi, ki bi sicer nikoli ne upali stopili v ospredje, v javnost, pred mikrofon ipd. Pa si rečeš: če ni drugega, bom pa jaz. In tako razvijaš razne žanre. Urednik prosi za mladinsko povest, evo, tu je. Potrebujemo igre za otroke, za odrasle, dramatizacije slovenskih romanov, prevod za našo radijsko postajo. Evo, ustreženo. Zaman bi iskali pri meni na vseh teh področjih željo po samouveljavljanju. Se pri lastnih knjigah ne, saj te pri pisanju žene navdih. (Večina je sploh nastala iz radijskih oddaj, tam nastavljene ideje so se pozneje razrasle v novele in v otroško pesniško zbirko). V spremni razpra vi k vaši knjigi proze Ob kresu življenja (pred kratkim jo je izdala Družina) Je France Pibernik zapisal, da so pesmi (ki ste jih začeli pisati že v osnovni šoli), “izhodišče vsega vašega literarnega delovanja ”, Kolikor poznam vaše pesmi, se s tem lahko strinjam, saj so mi Pibernikovo misel potrdile tudi zadnje, ki sem jih bral v reviji Zvon. Pa vendar, samostojne zbirke za odrasle še nimate - kar me bolj čudi kot pa dejstvo, da še niste (vsaj za javnost) končali spominske proze Veter v laseh. Kakšne ovire so vam prišle na pot - osebne, objekti vne, “strokovne "? Kaj je za vas poezija - kaj proza ? O pesniški zbirki in prozi Veter v laseh morda pozneje, najprej nekaj o tem, kako pojmujem prozo. To vprašanje kar vabi, da ga razvijem v širšem sestavku ali še raje eseju. A tudi kratko bi se dalo za silo odgovoriti. Proza je zame nekakšno "božansko" dejanje, se pravi, da ustvarjaš ljudi in svet okrog njih ti sam, postavljaš like v vse mogoče situacije in psihološka stanja, pleteš zgodbe. Včasih posežeš tudi v svoje spomine ali se prepustiš opazovanju in beleženju pravkar videnega, a vselej s svojim svobodno preoblikujočim pogledom. Proza kot zgodba in psihologija, kol igra z jezikom, morda tudi kot posredovanje življenjskih izkušenj in zapisanost nekim vrednotam, sporočilo, da je živeti zahtevno, a dragoceno. - Poezija: vse zgoraj omenjeno zgoščeno v kristal, biser v školjki, najčistejši koncentrat čustva, misli, muke in radosti. Ob kresu življenja je knjiga novel ali kratkih zgodb (sicer ne povsem nova), ki tematsko “izrablja ” sodobno življenje Slovencev v Italiji in Sloveniji (kar ni pogosta značilnost kake domače knjige), nazorsko etično se opira na krščanske vrednote, glavni liki v njej pa niso večidel ženske, kar bi pričakovali glede na žensko avtorstvo, ampak sta oba spola dokaj uravnotežena med osrednjimi osebami. Su vereno torej oblikujete tudi moške like... Ne vidite nič preveč mikavnega v izrazilo “ženskipisavi”, “ženski vsekakor na strarii ženske. Prej sem spraše val o vašem pisanju v zvezi s tolikimi področji... Namenoma pa nisem omenil dveh morda osrednjih, ki sicer kažeta določene sledove v vašem pisanju: šolstvo in družina. Od vas sta najbrž zahtevali in vsaj družina še zahteva maksimalno zavzetost. Kako gledate na ti morda osrednji “ustanovi ” družbe, v luči časov, ki so na izteku in ki se bližajo? Polno zavzetost sta zahtevali od mene (ali sem ju vsaj tako dojemala) tako šolstvo kot družina. Obe sta imeli v "mojih časih" še svojo temeljno in z vsem spoštovanjem podprto družbeno poslanstvo. Sola pred vojno, kolikor sem je bila deležna, pa potem tista v zamejstvu, to je bila ustanova, ki je dala in zahtevala veliko temeljitega znanja, hkrati pa je vzgajala k osnovnim vrednotam: ne le pri verouku, ampak pri vsakem predmetu. Iz mariborske klasične je denimo izšla cela vrsta človeško in strokovno visoko cenjenih osebnosti. Tudi družina kot skupnost je še nekaj veljala; pogosto so to bile velike družine, ki so zahtevale od otrok literaturi?” Čeprav bi glede na prozo Poklical si me po imenu dejal, da vprašanje ni tako samoumevno. Zadnji roman Prekmurca Ferija Lainščka govori izrazito (in posrečeno) iz perspektive ženske junakinje. Podobno se gre žensko še marsikateri naš in svetovni literat (denimo Tolstoj). Torej ženske pisave pravzaprav ni ali naj bi je vsaj ne smelo biti: ali je ali ni literatura, ali je pisanje dobro ali ni. Se pa kakšna tudi slovenska dama nadvse napenja, da bi pisala o ženski po moško in pri tem katera tudi po moško svinjari in žensko degradira v spolni objekt najnižje vrste, kar me čudi. Govoriti z vidika ženske ni "ženska pisava". Da je ženska dober pisatelj (ali tudi slab), to še ni "ženska pisava", ne glede na to, da je pisateljica po spolu ženska. Šele ko je po slogu in sporočilu posebej zaznamovana z neko polno in izrazito ženskostjo v vseh segmentih, pa če govori tudi o moških kol osrednjih o-sebnostih, potem je po mojem mogoče govoriti o ženski pisavi. (Vprašanje za vas: kam bi dali Sontago-vo, Bachmannovo, Undsetovo). Visoko cenim npr. Undsetovo, pa je kot literat pravi dedec. Moje delce Poklical si me po imenu pa je mnogo razumevanja, odpovedovanja, slrp-nosli, nudile pa so tudi veliko veselja, sporazumnosti, družabnosti. Navsezadnje tudi bogatile narod s poklici raznih profilov, tudi z vrsto odličnih izobražencev in javnih ter kulturnih delavcev. Danes je družina v razsulu. Petdeset let šola ni vzgajala, ampak predvsem učila. Zahtevnost je padla, na univerzo baje prihajajo povečini maturantje z visokimi ocenami, a neverjetno šibkim in ozko profiliranim znanjem, le nekaj šol prištevajo med kvalitetne in zahtevne. Vedenje dijakov, če beremo o maturantskih izletih in izgredih, o "špri-canju" šole in popivanju mladih, je vsaj v Sloveniji - neprimerno, učiteljski zbori dijakom niso kos. Starši izhajajo iz generacije, ki je dobila za popotnico strokovnost. Moderno je pustiti mladim popolno svobodo, permisivnost je zakon. Če držijo mlade strogo, jih imajo vrstniki za reve in jih izločajo. Imeti ljubico ali novo ženo, ko si v "najlepših letih", je že kar stvar prestiža. Zvestoba in druge nekdanje "kreposti" so v medijih javno smešene. Kaj reči? Kljub vsemu opažam v zadnjem času v družbi (v medijih še ne) premik v smer ovrednotenja družine (ali vsaj zakonske skupnosti), v šolstvu pa vsaj v nekaterih šolah, a tudi širše po Sloveniji preko posameznih osveščenih učiteljev in profesorjev prizadevanje, da bi šola ponovno postala tudi vzgojna ustanova, če je že družina zatajila. Tako gre z obeh 7 ČETRTEK, 23. OKTOBh 2003 8 ČETRTEK, :3. OKTOBRA 2003 V soboto, 11. oktobra Spominska svečanost v Zazidu in na Lipniku v Istri V zadnjih tednih so bile na Primorskem številne svečanosti v spomin na razne dogodke iz medvojnega obdobja. Gre pretežno za dogodke, ki so sledili razpadu Italije, 8. septembra 1943, to se pravi pred šestdesetimi leti. Mladi: zaupajte nam večje odgovornosti Štiri mlade raziskovalke predstavile odgovore šeststo dijakov iz Trsta in Gorice Ena od svečanosti je potekala ludi na težje dostopni planoti Lipnik nad vasico Zazid na vzhodu slovenske Istre. Tu so nacifašistične sile, med tedanjo veliko ofenzivo 3. oktobra 1943, zajele in pobile skupno deset mož in fantov iz Mačkolj in dva povratnika iz razpadle italijanske vojske. V soboto, 11. oktobra dopoldne, je lep sončen dan privabil na planoto Lipnik nad vasico Zazid večje število ljudi. Večina so bili domačini iz Zazida in svojci padlih in prijatelji iz Mačkolj in Doline, da bi bili prisotni ob svečanosti odkritja obeležja padlim Mačkoljanom pred šestdesetimi leti. Na svečanosti je prisotne najprej pozdravil predsednik krajevne skupnosti iz Zazida Dušan Švab, priložnostni govor pa je imel prof. Aldo Stefančič. Poleg opisa razvojev dogodkov tistih dni v Mačko-Ijah in umorjenih na Lipniku je poudaril smisel in potrebo po oboroženem uporu naših ljudi proti tlačiteljem našega naroda, kar pa je zahtevalo na tisoče mrtvih in veliko gmotno škodo. Dolžnost vseh nas je, da ohranimo spomin na tragične dogodke, ki so zaznamovali naš narod in naše kraje. Vendar plošča naj ne bo le obeleženje spomina, pač pa tudi opomin mlajšim rodovom, zato da na njegovi osnovi gradimo vse bolj svobodno in demokratično sedanjost in prihodnost, je še poudaril govornik. Svečanost je popestril pevski nonet SKD Primorsko iz Mačkolj, ki je pod vodstvom dirigentke Aleksandre Pertot ubrano zapel dve pesmi. Po svečanosti so se udeleženci še zadržali na vrhu Lipnika ob lepem razgledu in razgovoru o tragičnih dogodkih vojnih dni. Popoldne ob 14.30 pa je potekala v Zazidu obširna proslava ob 20. obletnici postavitve spomenika padlim vaščanom v NOB in umorjenih Mačkoljanov. Proslava, ki so jo organizirali SKD Primorsko je iz Mačkolj, Krajevna Skupnost Zazid, VZPI-ANPI Dolina, Mačkolje in Prebeneg ter Zveza borcev iz Kopra, se je pričela pri spomeniku na vaškem trgu v Za- zidu. Po pozdravu predsednika krajevne skupnosti iz Zazida Dušana Švaba so številne delegacije raznih društev in združenj položile vence in šopke cvetja pred kamniti spomenik, kjer so vklesana imena vseh padlih. Po pozdravu predsednika SKD Primorsko iz Mačkolj, Miloša Tula, je pred mikrofon stopil profesor Aldo Stefančič, ki se je v imenu svojcev padlih Mačkoljanov zahvalil organizatorjem proslave za pobudo in izpeljavo proslave, ki vodi in obuja spomin na tiste, ki so za našo svobodo darovali življenja. Svoj nagovor je nato imel dolinski župan Boris Pangerc, v katerem je zlasti poudaril željo po enotnem nastopanju in večje medsebojne solidarnosti slovenske manjšine v Italiji, zlasti v tem času, ko nam vladne sile niso najbolj naklonjene, saj največkrat nasprotujejo našemu razvoju in naši identiteti. Še zlasti to občutijo tisti pripadniki naše manjšine, ki so zadolženi pri raznih upravah, saj se vsakodnevno srečujejo s težavami in nerazumevanjem. Sledil je nastop MPZ Primorsko, ki je pod vodstvom dirigentke Aleksandre Pertot zapel štiri priložnostne pesmi. V imenu ZZB Koper pa je spregovoril Raul Šiškovič. Pregledno in ubrano je najprej podal nekaj zgodovinskih podatkov o takratni nemški ofenzivi v Istri in na Primorskem. Nakar je poudaril boj in prizadevanje naših ljudi za osvoboditev teh krajev izpod nacifašističnega jarma in za priključitev Primorske Sloveniji. Ob zaključku pa si je zaželel, da bi tudi v Italiji prišlo do boljšega razumevanja in podpore za ohranitev in razvoj slovenske manjšine. Sobotno proslavo je zaključil koncert godbe Breg iz Doline, ki je pod vodstvom kapelnika Renza Moscovija zaigral več skladb. Sledilo je družabno srečanje s tradicionalnim golažem in z vsemi dobrotami, ki so jih domačini pripravili za to priložnost, ter se nadaljevalo pozno v noč, kljub grozečim oblakom, ki so se nanadoma pojavili na nebu. AS V okviru Programske konference krovnih organizacij SSO in SKGZ je našla mesto tudi anketa med slovenskimi višješolci v Trstu in Gorici. Skoraj šeststo dijakov (45% moških in 55% žensk, 72% iz Trsta in 28% iz Gorice), katerim je bilo predloženo 17 sklopov vprašanj, je izrazilo svoje poglede na slovensko narodnostno skupnost v Italiji in na njeno organiziranost. Anketo je strokovno pripravil Slovenski raziskovalni inštitut, izvedla pa ga je skupina mladih raziskovalk (Daša Bolčina, Maja Mezgec, Zaira Vidali, Ana VVehrenfennig). Predstavitev ankete je bila v torek, 14. oktobra, v Prosvetnem domu na Opčinah, dokončno črto pod opravljenim delom pa bo treba še potegniti, ko bodo podatki popolnoma obdelani ter tako podani tudi zaključki. Vprašalnik je najprej zaoral v opredelitev narodne pripadnosti anketirancev: 70% je izbralo slovensko narodnost, 13,7% slovensko in italijansko, 13,6% neslovensko, 2,3% pa je bilo neopredeljenih. Sledil je sklop vprašanj o doživljanju narodnosti in odnosih z večinskim narodom. 74% anketirancev se strinja, da večinski narod diskriminira pripadnike Ali so vsem znane dobrote tipične kraške kuhinje? V grobih obrisih vsi poznamo t.i. običajne (vsaj za nas) jedi, ki jih večkrat dobimo na domači mizi ob uri kosila in večerje: joto, pašto in f'žu, klobase in zelje... Vsekakor je bolj malo tistih, ki se zavedajo pomena teh obrokov v okviru kulturne dediščine naših prednikov. Vezi s preteklostjo in današnja navezanost na območje, v katerem živimo, se krepijo tudi preko enoga-stronomske kulture, ki postaja v zadnjih časih velikega pomena tudi za razvoj zanimivejšega turizma, vezanega na kulturo teritorija. Enogastro-nomska pobuda Okusi Krasa tudi v letošnjem jesenskem obdobju nudi pester program, namenjen ljubiteljem kraških specialitet. Tovrstno manifestacijo prireja gostinska sekcija SDGZ s podporo Trgovinske zbornice v Trstu (sklad za neobdavčeni bencin). Prav na sedežu Trgovinske zbornice so prejšnji teden glavni pobudniki manifestacije o-risali značilnosti letošnje druge izvedbe 'kraških okusov'. slovenske manjšine. 70% anketirancev pravi, da večina zaničuje slovensko kulturo in jezik. 82% jih trdi, da večinski narod ne pozna manjšinske stvarnosti, 65% pa ima občutek, da živita v mestu dve ločeni skupnosti (v Trstu je to bolj občuteno kot v Gorici). Anketa je nadalje spraševala o aktivnostih staršev v društvih in 62% dijakov je pritrdilo, da starši delujejo ali so delovali v slovenskem ali italijanskem društvu (točno polovica jih je izjavila, da so starši v slovenski organizaciji). O udeležbi na "slovenskih" pobudah: 41% sledi športnim dogodkom, 29% obiskuje Narodno Sedemnajst gostincev s tržaškega in goriškega Krasa je z navdušenjem pristopilo k sodelovanju. Manifestacija se je pričela že 18. oktobra in bo vse do 30. novembra številnim interesentom nudila večere tipične kraške kuhinje, ki jo bodo obogatili stari domači recepti in kakovostna krajevna vina. Več je torej gostiln in restavracij, ki v svojih jedilnikih imajo na seznamu tradicionalne jedi, pa tudi recepte, prikrojene modernejšemu okusu, ki pa slonijo na starodavnem kuhinjskem izročilu. Seznam gostinskih obratov lahko intresenti dobijo na spletni strani vvvvvv.trieste-turismo.net in vvvvvv.ser-vis.it oziroma na telefonski številki 040 67428. Kot je pod-črtala izvedenka Vesna Guštin, so rdeča nit letošnjih Okusov Krasa sladice. Tem bo namenjena razstava, ki jo bodo otvorili v petek, 24. oktobra, na sedežu vzhodnokraškega rajonskega sveta na Opčinah, ki je pri pripravi le-te aktivno soudeležen. Razstava je sad raziskave Vesne in študijsko knjižnico, 25% gledališče SSG, 13% pa koncerte Glasbene matice. Slika odgovorov o gojenju izvenšolskih dejavnosti pa je bolj ohrabruj- oča, saj se za tako polnjenje prostega časa odloča kar 83% anketirancev (61 % izbira šport, 31% kulturno-prosvetna društva, 21 % mladinske organizacije, najmanj mladih pa politične in verske skupine). Ob tem jih 44% pravi, da so italijanske organizacije privlačnejše zaradi večje palete dejavnosti, 39% anketirancev pa pritrjuje, da imajo italijanska društva bolj kakovostno delovanje. Najbolj problematičen pa je odnos s starejšimi člani dru- Guštin, ki je pravkar odkrila nekaj nepoznanih sladic vz-hodnokraških vasi. Poleg gastronomskih trenutkov je letošnji program prepojen s številnimi umetniškimi dogodki: glasbenimi nastopi (prejšnji teden v gostilnah Vale-ria na Opčinah in Pri Mirotu v Sovodnjah), razstavami (prejšnji teden so otvorili fotografsko razstavo na Opčinah pri Vetotu; razstava miniaturnih slovenskih noš iz Trsta in okolice v restavraciji Križman v Repnu; večer v društveni gostilni v Gabrovci; razstava miniatur in slik o Križu v kriški gostilni La lampa-ra) in degustacijami. Prav v zvezi z enogastronomskimi dobrotami gre omeniti degustacijske večere gostincev Okusov Krasa in Konzorcija vin Kras, katerih žlahtna vina (kraška malvazija, teran, vitovska, glera) so na voljo v štva: 57% dijakov pravi, da starejši ovirajo inovacije, 43% pa se pritožuje, da starejši čani ne zapuščajo vodilnih mest. Razvoj manjšinske organiziranosti je treba iskati v premostitvi politične razdvojenosti (80%), v večjem spoznavanju evropskih manjšin (86%), v večji povezavi med šolo in manjšinsko organiziranostjo (85%) in z ustanovitvijo skupnega predstavništva mladinskih organizacij (86%). Ko pa je anketa spraševala o poznavanju društev, so prednjačila športna društva (v Gorici je tretje mesto dosegla Slovenska zamejska skavtska organizacija), med osebnostmi pa je v Trstu najbolj znan časnikar Marij Čuk, v Gorici odbojkar Matej Černič. Uspešno delovanje društev pa je po mnenju višje-šolcev treba udejanjiti s sposobnimi upravitelji, zadostnimi finančnimi sredstvi, primerno številčnostjo članov in s smotrno izdelanim programom. Raziskovalke so bile zadovoljne z delom, odziv dijakov je bil dober, tako da anketa predstavlja pomemben izsek manjšinskega mladinskega sveta, nad katerim se moramo nujno zamisliti. sodelujočih gostilnah. Ljubitelji hrena pa ne bodo mogli mimo restavracije Škabar 13. novembra. Kras ne pozna meja niti na slovenski strani. Pomembno je bilo srečanje, ki ga bodo gostinci zamejske enoga-stronomske pobude imeli v torek, 28. oktobra, s sežanskimi 'kolegi', ki že vrsto let uspešno prirejajo podobno manifestacijo 'Pomlad kraških dobrot'. Tako čezmejno sodelovaje je izredne važnosti tudi v luči vstopa Slovenije v EU. Kot je na tiskovni konferenci poudaril predsednik SDGZ Marino Pečenik, so take pobude in taka sodelovanja pomembna za ovrednotenje določenega območja in za krepitev gospodarstva, ki je žal dandanes prisiljeno delovati v nenaklonjenih okoliščinah. Igor Gregori Predstavili enogastronomsko pobudo / Od 18. oktobra do 30. novembra Okusi Krasa: kuhinja je kultura Pri enogastronomski manifestaciji, ki jo prireja gostinska sekcija SDGZ, sodeluje sedemnajst restavracij in gostiln s Tržaškega in Goriškega SaporidelCarso Okusi Krasa FOTO KHOMA TRŽAŠKA DSI / Ponedeljkovi večeri OBVESTILA DSI VABI v ponedeljek, 27. t.m., na srečanje z misijonarjem Vladimirom Kosom. Začetek ob 20.30. DAROVI “UKOVSKADEKLETA”in druge sredine prijateljice prispevajo 400,00 f za opremo cerkve v Ukvah. Okrogla miza: fašisti in njihova osvajalna politika Velika dvorana bivšega Narodnega doma - ki nas Slovence korenito veže na obdobje začetnega fašističnega terorja -je bila prejšnji teden najprimernejši sedež za zasedanje okrogle mize z naslovom "Fašizem in vojne: italijanski okupacijski režimi v Afriki in na Balkanu med drugo svetovno vojno", ki ga je priredil zgodovinski oddelek tržaške univerze v sodelovanju z Deželnim zavodom za zgodovino odporniškega gibanja F-Jk. Spregovorili so prof. Enzo Collotti, mladi razisko-vajec Marco Pessotto, prof. Teodoro Sala, prof. Davide Rodo-gno, prof. Nicola Labanca, prof. Marco Cuzzi ter slovenska zgodovinarka Milica Kacin VVohinc. Veliko zanimanja je v okviru zasedanja sprožil dokumentarec Fascist Legacy, ki ga je pred davnim posnela britanska BBC o fašističnih zločinov v Etiopiji in Jugoslaviji. Širši italijanski javnosti žal dokumentarec ni znan, saj, kljub temu da je RAI oddajo odkupil, jo je kratkomalo "hranilo" v predalu vrsto let. Revija Kras kot odraz ljubezni do včasih zanemarjene kulturne dediščine Tiskajo jo v vasi Sveto blizu Komna; revija se močno zavzema za ustanovitev kamnoseške šole v Sežani, kjer bi se poglobili v obrt oblikovanja kamenja V Peterlinovi dvorani je v ponedeljek, 13. oktobra, potekalo drugo srečanje nove sezone DSI. V gosteh sta bila pred-slavnika revije Kras, prof. Bojan Pavletič in Dušan Rebolj. Predsednik Društva Sergij Pahor je v uvodnih besedah podčrtal dejstvo, da žal "meja še vztraja" in onemogo-kul-in idej na ki je nekoč bilo enotno. To se kaže tudi v tem, da zamejci premalo poznamo tako zanimivo publikacijo, ki zajema široko paleto tem (od naravoslovja do kulturne dediščine, od gospodarstva pa do gastronomije in enologije). Revija Kras je torej prava izjema v slovenskih publicističnih krogih: Kras je v matici prva publikacija, ki nastaja na in za določeno območje ter prizadeto obravnava teritorij. Revijo dobro poznajo v Ljubljani, saj jo redno dobivajo na svojem delovnem mestu politični državni kadri. Prof. Pavletič je zato podčrtal, da bi preko sodelovanja z revijo tudi zamejci bili v posrednem stiku s slovensko oblastjo in v prestolnici lahko posredovali tako najrazličnejše aspekte našega življenja. Saj Kras vendar sega do Tržaškega zaliva. Srčni utrip revije je vas Sveto v neposredni bližini 'prestolnice' Krasa, Komna. To je kraj s težko preteklostjo. Prof. Pavletič ima sam korenine v Svetem in čustveno je spomnil, kako je bila vas v času prve svetovne vojne prvo zaledje fronte: ko se je njegov dedek vrnil na dom, je strmel v ruševine domačije, ki ji je vojni zlodej pustil le nosilne zidove. Vas so nato začeli obnavljati. Tudi druga svetovna vojna je v vas udarila, tokrat pa ne s stavbnega vidika, a s človeškega, saj je v vsak njen deseti sin padel ali med vojnimi posegi ali v odporništvu ali kakor koli že. Glavna zasluga, da ima naše področje tako zanimivo revijo, gre družini Rebolj, in sicer prav vsem njenim članom, ki so po starem kraškem receptu vsi soudeleženi pri delu. Gospod Dušan zbira finance in ureja strani, ki obravnavajo kulturno dediščino; njegova soproga Ida Vodopivec je odgovorna urednica in skrbi za kulturni del revije; glavni urednik Krasa je njun sin Lev, ki jo grafično ureja; drugi sin Aljoša pa skrbi za foto- grafski material. Družina Rebolj je pred leti odkrila tako pristno kraško vas in začela z obnovo stare propadajoče domačije ter jo preuredila v stavbo z novejšimi bivalnimi kriteriji, ki pa v bistvu ohranja pečat starodavne kraške arhitekture. Dušan Rebolj je v svojem posegu podčrtal, da revija lahko računa na kar šeststo sodelavcev, ki pa zaradi finančnih pogojev niso nagrajeni z avtorskimi honorarji. Med temi je veliko strokovnjakov, profesorjev in izvedencev, ki se zavedajo pomena revije. Veliko jih je v Ljubljani, kjer revija nastaja z organizacijskega vidika; idejni zagon pa Kras dobiva v Svetem. Kljub desetletnemu delovanju pa revija še ni dobila prave distribucijske mreže in se pri nas razmnožuje po naročilu. To pa še ni vse. Dušan Rebolj je poudaril, da revija še ni prišla v redni sistem sofinanciranja države, saj, kot pravijo v prestolnici, ima primorski tisk že dovolj podpore. Prav zato so velikega pomena somišljeniki revije Kras, ki so po poklicu gospodarstveniki in imajo z družino Rebolj iskren prijateljski odnos. Ko ne bi bilo tako posebnega pristopa določenih oseb, bi revijo težko tiskali, saj ena sama številka stane dva milijona in pol tolarjev. Tudi zaradi teh okoliščin število letnih izdaj ni določen; izhajala naj bi enkrat mesečno. Največjo pozornost posveča revija Kras kulturni dediščini in kraškim- arhitektonskim posebnostim. Posebno vlogo ima pri tem navezanost na osnovni element kra-škega okolja, kamen. Da bi mlajše generacije približali območju, kateremu pripadajo, in da bi ga nato mladi ščitili, se revija posebno zavzema za kamnoseško šolo, ki bi morala nastali v Sežani. Ko bi mladim tako posredovali kraško kulturno dediščino, bi ti postali nositelji tiste zavesti, ki so jo ponekod njihovi starši zanemarili, ko so z napačnimi arhitekturnimi posegi iznakazili kraške vasi. Prav v okviru zaščite tako dragocenega, a obenem ogroženega področja, gospod Rebolj in prof. Bojan Pavletič upata, da bo re-vijaKras globlje segla v zanimanje kraških ljudi, katerim je revija namenjena in o katerih piše. Igor Gregori Med težavami in neurjem Rožnovenska nedelja v Barkovljah (2) Letos je igrala godba s Proseka - Kontovela. Procesijo je vodil p. Rafko Ropert. Zvočnik mu je pomagal, da so vsi slišali molitve. Petje so podprli pevci, ki so, potem ko so pod vodstvom Ladija Vodopivca in orglarja Andreja Pegama v cerkvi odpeli čudovito lepe Marijine pesmi, stekli s kora še v procesijo. Ob tej priložnosti se Barkovljani toplo zahvaljujemo pevkam drugih zborov, ki so prišle okrepit petje domačinov. Za procesijo igra vreme veliko vlogo. Bog je uslišal naše prošnje in proti jutru je dež ponehal. Pa le za nekaj ur. Toliko, da smo se lahko zbrali pri maši ob osmih, toliko, da se je lahko procesija mirno odvijala po sprehajališču ob morju poleg gozdiča do vodometa in nazaj, toliko, da smo se pod lipami pred cerkvijo poslovili od Kraljice rožnega venca z zadnjo molitvijo, pesmijo in melodijo godbe. Beloobleče-na dekleta so voziček z okrašenim kipom odpeljala do cer- ga venca. Godci in ostali ljudje so odšli na sedež Kulturnega društva, kjer jih je čakal zajtrk, ki so ga oskrbeli gospod žup- kvenih vrat in možje so kip odnesli pred glavni oltar. Tam bo stal ves oktober, nato ga bodo spet prenesli na stranski oltar, posvečen Kraljici rožne- nik in naše pridne gospe. Tudi njim in vodstvu Društva Bog plačaj! Godci so tudi tam razveselili navzoče z igranjem. Večina vernikov je še utegni- Na sedežu pomorskega kluba Sirena Zbornik slovenskega športa v Italiji 2003 Almanah Branka Lakoviča obsega kar štiristo strani in 473 fotografskih posnetkov FOTO KROMA Zbornik slovenskega športa v Italiji 2003 je med nami. Predstavili so ga v četrtek, 1 G. oktobra, na sedežu pomorskega kluba Sirena v Barkovljah. Letošnji je po vrsti šesti zbornik, ki je po obsegu tudi največji: sestavljajo ga kar štiristo strani in bogatijo ga 473 fotografski posnetki. Kot je poudaril predsednik ZSSDI Jurij Kufersin, predstavlja zbornik pomembno zgodovinsko pričevanje našega športnega življenja v zamejstvu. Gre namreč za obširno publikacijo, ki zahteva veliko truda in doslednosti, predvsem pa veliko ljubezni do zamejskega športa. Novinarju Branku Lakoviču, avtorju športnega almanaha, takega čustva ne manjka. Novinar Aleksander Koren je številnemu občinstvu opisal lik kolege, ki ga pozna že od otroških let. Takrat je bil Lakovič graditelj košarkarskega oddelka pri Boru, ki je v kratkem presegel pomen odbojkarskega. Koren je izrazil tudi mnenje, da je pisanje zbornika trdo in nehvaležno delo, saj se mora avtor poglobiti tudi v najdrobnejša dogajanja majhnih društev in zbirati težko dosegljive podatke. A verjetno prav zato je zbornik tako dragocen pripomoček pri novinarskem delu. Lakovičeve besede so izražale seveda zadovoljstvo za opravljeno delo, a obenem tudi kritiko zoper pomanjkljivosti določenih športnih društev, ki zaradi stremljenja po zmagi za vsako ceno večkrat pozabljajo svoje izvirno poslanstvo, to je gojenje slovenskega jezika. Povedal nam je tudi, da je vsekakor prav, da se naši športniki prebijejo do najvišjih stopenj državnega športa, četudi morajo za to zapustiti slovenska društva. Avtorju je tudi žal, da je go-riško področje manj krito s športnega vidika kot tržaško, ter pogreša pomanjkanje takih fotografij, ki bi bodočim generacijam bile zgovornejše kot tiskana beseda. Novinar je izrazil tudi željo, da bi bil zbornik prisoten na polici vsake slovenske družine, ki ima v svoji sredi atleta. Na večeru pri Sireni so nagradili tudi tiste športnike, ki radi vzamejo pero v roke in prelijejo na papir svoje občutke, povezane s športnim svetom. Da bi se sodelovanje med športnim svetom in šolo krepilo, je ZSSDI razpisal literarni natečaj Droba iz športnega sveta, namenjen srednješolskim dijakom. Nagradili so šest mladih, katerih prispevki so z drugimi osmimi najboljšimi objavljeni v letošnjem Zborniku slovenskega športa v Italiji. IG la priti domov. Potem pa - kot da se je sesulo nebo. Ko sem sedla v avto, ki naj bi me odpeljal domov, še ni deževalo. Celo sonce je sijalo. Komaj seje avto premaknil, pa se je usul dež s točo. Ko smo se vozili po obalni cesti, sem iz avta skozi drevje videla, kako butajo v nabrežje nekaj metrov visoki penasti valovi. Posledice tega sicer kratkega, toda zelo močnega neurja so zvečer in naslednji dan kazali po televiziji. Obala je bila močno razdrta tudi tam, koder se je le malo prej vila procesija z ministranti s križem, z godbo, z Marijinim kipom v spremstvu belo-oblečenih deklic in lepega števila otrok ter nekaterih odraslih v barvnih nošah, duhovnikom in množico vernikov. Mati Marija je svoje častilce pravočasno odpeljala na varno. /dalje Nada Martelanc 9 ČETRTEK, 23. OKTOBRA 2003 GORIŠKA KRONIKA Pokrajinska konzulta za slovensko manjšino Žgoči problemi Pokrajinska konzulta za slovensko narodnostno skupnost, ki ji predseduje Bernardka Radetič, je na svoji zadnji seji pretekli teden obravnavala izjemno žgoče teme, med katerimi moramo izpostaviti problem upepeljevalnika v Sovo-dnjah, ki mora zadevati vso goriško pokrajino in ne samo ljudi iz sovodenjske občine. Na sestanku so spregovorili tudi o t.i. Petem koridorju, ki naj bi tudi odločno posegel v naše območje. Julijan Čaudek in Paolo Kobal sta prikazala omenjene probleme, spregovoril pa je tudi pokrajinski odbornik za čezmejno sodelovanje Marko Marinčič. Po krajši debati so se člani pokrajinske konzulte zavzeli za javno dobro, se pravi za zdravje Sovodenjcev in drugih državljanov, ker so mnenja, da je gospodarski interes drugorazrednega pomena. Prav tako so bili zaskrbljeni zaradi morebitnih negativnih učinkov, ki bi jih s seboj prinesla izgraditev Petega koridorja. Zavzeli so se za večjo in bolj dosledno informiranje javnosti, nakar so se enoglasno zavzeli, da bi se deželno letališče v Ronkah poimenovalo po slovenskem pionirju letalstva Edvardu Rusjanu, enem prvih letalcev na današnjem italijanskem ozemlju. O Pobuda mladih Števerjancev Skrb za domače okolje ČETRTEK, 23. OKTOBRA 2003 Mnogi mislijo, da današnja mladina ne ceni domačih krajev in okolja. Mogoče je v tem stavku tudi kanček resnice, a mladi Steverjanci so dokazali, da jim veliko pomeni zunanji izgled lastne vasi. Pred približno enim mesecem je v naših krajih potekala kolesarska dirka Ciro del Friu- li. Številni navijači so bili zelo navdušeni nad dejstvom, da bo tekma zajela tudi nekatere števerjanske zaselke, in sicer Grojno, Bukovje, Križišče, Dvor, Trg pred cerkvijo in nato Oslav-je, kjer se je spust zaključil v Gorici. Vsi smo zadovoljni, da čimveč ljudi spozna italijanska Brda in biser na gričku, Števe-rjan. Pri vsaki tekmi pa je tudi veliko negativnih plati. Dobro vemo, da navijači popišejo ceste in včasih zidove, da spodbujajo svoje vzornike. To se je zgodilo tudi v Števerjanu. Napisi v Števerjanu so posebno na cestah takoj vidni in čudili smo se, da se niso niti malo zbrisali z dežjem. Isto je veljalo za zidove, ki so bili dobesedno popacani za vsakim ovinkom. Člani Mladinskega krožka društva F. B. Sedej so se zato odločili za akcijo, s katero bi očistili vse zidove. Akcija se je začela pred tremi tedni, ko se je v Dvoru prvič zbrala lepa skupina fantov in deklet, da bi očistili zid, ki je bil dobesedno popacan od navijačev dirke, bili pa so še drugi stari napisi. Vsakdo je s sabo prinesel rokavice, železno krtačo in seveda veliko dobre volje, a to še ni bilo dovolj. Napisi niso bili narejeni z ekološkimi barvami ali z barvami na vodo. Niti posebna snov, ki jo navadno uporabljamo za čiščenje ograj, ni razjedla barve na zidu, še manj pa kisla slanica (acido muriatico). S seboj so mladi pripeljali tudi traktorje z vodo, a voda ni imela dovolj pritiska in zato ni bilo mogoče očistiti zida. Člani Mladin- skega krožka so se nato poraženi odpravili domov, ker ježe bila tema. Kljub temu pa niso vrgli puške v koruzo. Dva tedna so premišljevali, katera snov bi lahko razjedla napise. Zmeni- li so se, da - če ne bo druge rešitve - bodo zidove prebarvali s sivo barvo. V soboto, 11. t.m., so se tako spet zbrali ob dveh popoldne. S sabo so pripeljali tri traktorje: na enem je bil generator, ki je proizvajal električno energijo, na drugem čistilec na vodo (idropulitrice), na tretjem pa lodrica z vodo. Poskusili so očistiti zidove z vrelo vodo, ki je imela močan pri- i tisk, a niti to ni pomagalo. Nato so se mladi odločili še za zadnji poskus: kupili so poseben lak, ki je zelo škodljiv ob dotiku s kožo. Namazali so ga na vsako črko, počakali nekaj minut in nato vsako črko posebej oprali z vrelo vodo. In res, zid je končno zablestel v 1 svoji prvotni belo-sivi barvi! Čiščenje zidov so mladi nadaljevali in sklenili v nedeljo zvečer. Zidovi so tako zablesteli v Dvoru (eden blizu gostilne, drugi pa pod gostilno), na Glorjetu, na Bukovju (napis na kamnitem zidu) in na Pušči ter v Grojni na mostiču. Številni domačini, ki so izvedeli za pobudo Mladinskega krožka, so bili zelo navdušeni in so jim pokazali vso podporo. Številni mimoidoči turisti pa so se spraševali, kaj je mladina sploh delala v soboto in nedeljo popoldne. Nekateri so morda mislili, da je pobuda Mladin-j skega krožka prava izguba časa. Res pa je, da so se mladi odpovedali lenarjenju in gledanju televizije in celo sobotno in nedeljsko popoldne posvetili čiščenju domačega kraja. To pomeni, da mladi še vedno skrbijo za svojo vas in njen ugled. Res hvalevredna pobuda, ki bi lahko bila marsikomu v zgled! Marjan Drufovka Pogovor / G. Viljem Žerjal po nadškofovem pastirskem obisku “Takim možem dolgujemo veliko” Goriški nadškof msgr. Di-no De Antoni je tudi v Gabr-jah, Rupi, na Peči in Vrhu sv. Mihaela pustil svojo sled. Spoznal je stvarnost teh vasi in naših ljudi, pa tudi oni so bili veseli, da so lahko imeli za teden dni nadpastirja v svoji sredi. Prav to je smisel pastoralnega obiska, ki želi utrjevati ljudi v veri, graditi Cerkev-skupnost verujočih. Župnik Viljem Žerjal nam je povedal, da je obisk potekal umirjeno. Kakšno stvar na programu smo morali spremeniti in prilagoditi, mirno pa lahko rečem, da je je zelo lepo uspel, ker so se ljudje približali. Videli smo skupnosti verujočih, t.j. Cerkev, kar je najpomembnejše: edinost v veri oz. skupno versko življenje. Zelo sem zadovoljen, ker je nadškof sprejel vabilo, da gre v vsako društveno hišo: med športnike, lovce, Kraške krte, krvodajalce in kulturne delavce. Zadovoljen sem bil, ker sem videl veliko naših fantov, deklet in odraslih, ki jih ni tako malo, kot se zdi. Ljudje so o-bisk zelo občutili." Veliko so k uspehu obiska pripomogli mladi, ki so marsikaj organizirali in sami tudi delali. "Imamo upanje glede katehistov in katehistinj. Vse je oživelo. Upam, da bo to trajalo še na-prej. Zanimivo je, da se je nadškofov obisk začel na pokopališču. Poudariti smo želeli stvarnost vstajenja od mrtvih. Ljudje to čutijo, treba pa jih je vedno spodbujati in jim dajati poguma, da ne ostanemo ■ kot Pavel v Aeropagu v Atenah: ko je začel govoriti o vstajenju, so se mu ljudje posmehovali in mu rekli: 'Poslušali te bomo drugič.' Tudi nadškofu se je zdelo malo čudno, da začenjamo obisk na pokopališču. Smrt je za nas izziv, vstajenje je - človeško gledano - nekaj nemogočega, toda Bogu je vse mogoče. To je pokazal in dokazal v Sinu Kristusu. Od vstajenja gremo naprej prek bolezni in žalosti, umiranja in grobov. Glavni cilj je vendar vstajenje oz. življenje po vstajenju od mrtvih. Govor je bil o preteklosti in prihodnosti... Na Peči je nadškof posebno poudarjal tradicijo: 'Ohranite svojo tradicijo, jezik, šole, vse, kar pripada narodu, da se bo čutil res subjekt, da bo čutil, da nekaj pomeni v skupno-| sti drugih. Padec meje bo posebna preizkušnja; ljudje se morajo znajti, ne smejo misli- li, da je dovoljeno vse ali pa nič ali da bomo izginili. Tudi če ostane eden sam, veruje tudi za druge. Če v temi prižgemo eno samo žveplenko, ni več res, da je povsod tema. Tam se začenja luč, začenja se jasniti. Močan poudarek je nadškof dal družinam in laikom. Vi kot zakonci dobro veste, kaj je družina. Imate velikansko odgovornost. Pa vendar človek zmore, če je v skupnosti, če nam sije luč, ki ji pravimo vera. Posebej sem zadovoljen, ker je toliko laikov pripravljenih na delo. Prepričan sem, da se bo to prej ali slej lepo zaokrožilo, organiziralo. Nekateri so pravili, da ne bo šlo. Pa ni tako; še kako bo šlo! Bog je tisti, ki vodi, zahteva pa naše sodelovanje. Veliki teolog in kardinal VValter Ka-sper v svojih spisih poudarja, da smo soodgovorni z Bogom, da smo nekako njegovi 'partnerji'. Poklical nas je in želi, da mi sooblikujemo ta svet. Vesel je delovanja vsakega človeka, posebno tistega, ki je dobre volje in ima vero. Veliko upam v mlajše moči." In pomen molitve ? Velikansko težo polagamo molitvi. Brez nje ni evharistije, ni verskega življenja. Vsak prvi četrtek imamo večer molitve rožnega venca, zlasti za duhovne poklice. In Bog nas bo uslišal. Kaj bi povedali o liku našega nadškofa? To je izreden mož. Vidi se, da ni samo jurist, ampak tudi teolog. V sebi ima veliko ljubezen kot škof Fogar. Slovenščine ni znal skoraj nič, in vendar je bil slovenski škof. Tako je nastopil proti fašistom, da je bilo kaj! Potem je moral kloniti pred civilno oblastjo, prefektom in tudi kom v cerkvenih krogih. On pa je vztrajal. Celih osem let sem ga obiskoval vsaj enkrat oz. dvakrat na mesec v Rimu. Pripovedoval mi je marsikaj zanimivega. Zelo mi je bilo žal, da je moral proč. V Vatikanu je bil navaden uradnik, šele proti koncu življenja so mu dali nekako priznanje, da je postal nadškof in odgovoren za baziliko sv. Janeza v Lateranu. So možje, ki so nam dali ogromno. V tistih težkih letih je krepko nastopila trojica Luigi Fogar-Frančišek B. Sedej-Trifone Pederzolli.To so bili možje, ki so znali braniti vero in človeka. Pred Fogarjem je v Trstu branil slovenske in hrvaške duhovnike že škof Bartoloma-si. To je potem obrodilo sad. Velik prijatelj in svetovalec teh škofov je potem bil Jakob Ukmar. In tudi naš sedanji škof je tak. To so možje, ki jim dolgujemo veliko." Danijel Devetak Občni zbor Prosvetnega društva Štandrež Bogata žetev enoletnega dela ...... pu Kosovelu in Jožefu Žoržu. Prosvetno društvo Štandrež se je tudi aktivno vključilo v vse narodnoobrambne pobude v domači vasi. Delovanje mešanega zbora je predstavila Tiziana Zavadlav, dramske skupine pa David Vižintin. Predsednik Dimitri Brajnik je v svojem posegu podčrtal vlogo društva pri ohranjevanju slovenske zavesti v domačem kraju in pomembno vlogo društva pri številnih pobudah za ohranjevanje etničnih značilnosti vasi. Občni zbor je izvolil nov petnajstčlanski odbor, ki ga sestavljajo: Vanja Bastiani, Dimitri Brajnik, Marko Brajnik, Marjan Breščak, Lucijan Kerpan, Jožko Kogoj, Martin Komjanc, Jordan Mučič, Marjo Mučič, Damjan Paulin, Da-njela Puja, Saša Quinzi, Božidar Tabaj, David Vižintin in Tiziana Zavadlav. Člani PD Štandrež se vsako leto ob začetku sezone zberejo na občnem zboru in pregledajo opravljeno delo. Istočasno začrtajo tudi smernice za bodoče pobude. Občni zbor je bil 16. oktobra v prostorih župnijskega doma Anton Gregorčič v Štandre-žu. Udeležili so se ga tudi predstavniki drugih društev in organizacij, ki so na zasedanju tudi spregovorili. V imenu Zveze slovenske katoliške prosvete je nastopil Damjan Paulin, doberdobsko društvo Hrast je zastopal Maurizio Peric, društvo Rupa-Peč Ivo Kovic in kulturno društvo Oton Župančič Tamara But-kovič. Društvu se je za sodelovanje zahvalil predsednik krajevnega rajonskega sveta Marjan Breščak. O enoletnem delovanju je poročala Tiziana Zavadlav. Iz poročila je razvidna bogata in razvejana aktivnost, predvsem na zborovskem in dramskem področju. V enoletnem obdobju je dramska skupina nastopila kar s šestimi gledališkimi predstavami in z njimi bogatila marsikatero prireditev v številnih krajih naše dežele, Slovenije in Koroške. Tudi mešani pevski zbor, ki ga vodi David Bandelli, seje krepko uveljavil, imel samostojni koncert in več nastopov na raznih zborovskih prireditvah. Društvo je v domačem kraju poskrbelo za več pobud, od likovnih razstav do dneva slovenske kulture, praznika špargljev in drugo. Izdalo je tudi publikacijo Damjana Paulina o treh pomembnih štandreških duhovnikih Andreju Marušiču, Josi- Viktor Selva v naravi cvetja V prostorih lokala "Cicchetteria" ob mestnem parku v ulici Petrarca v Gorici so v torek, 14. t.m., odprli razstavo fotografij Viktorja Selve. Na otvoritveni slovesnosti je spregovoril Ago-stino Colla, predsednik fotografskega krožka CIFI (Posoški fotografski krožek), ki je dal pobudo za razstavo. Selva se pred-stavja s ciklom lepih barvnih fotografij iz rastlinskega in živalskega življenja. S fotokamero se zaustavlja pri detajlih cvetličnega razkošja. Selva je tudi član Skupine 75 in zelo aktiven pri raznih fotografskih pohudah v domačem Štandrežu in drugih krajih. Večkrat se je že predstavil s samostojno razstavo, udeležil pa se je tudi številnih skupinskih. Rad se prijavlja na razne fotografske natečaje in je bil večkrat deležen nagrad in priznanj tudi mednarodnega značaja. Predstavitev zbornika poezij Ljubke Šorli v Galeriji Ars ZA POPLAVLJENCE V KANALSKI DOLINI Goriške kulturne in druge ustanove pozivajo k zbiranju sredstev v pomoč prizadetim v Kanalski dolini! PRISPEVALI SO: Amalija Gorjan 50,00 €. Objavljeni darovi števerjanske župnije so bili že oddani župniku v Ukvah. OBVESTILA RAZSTAVA Olj Andreja Kosiča v Kulturnem centru Bratuž bo odprta do 22. novembra med prireditvami. ŽUPNUA SV. Andreja v Štan-drežu vabi na misijonsko popoldne v nedeljo, 26. oktobra. Ob 17. uri bo odprt v župnijskem domu srečolov za misijone, ob 18. uri pa bo v cerkvi molitvena ura za misijonske delavce in njihove dejavnosti. DRUŠTVO SLOVENSKIH upokojencev za Goriško obvešča, da bo martinovanje v nedeljo, 9. novembra, v Dolu v restavraciji Kapriol. Informacije v Križni ulici 3, pri poverjenikih in na tel. 0481 882024. KULTURNO DRUŠTVO Sabotin in krajevni svet Pevma-Štmaver-Oslavje prirejata 14. jesenski pohod na Sabotin. V soboto, 25. t.m., bo ob 20.30 na sedežu društva v Stmavru nastopil MPZ Stmaver. Sledila bo predstavitev razstave Umetnine iz bakra (razstavlja Franco Mauro). Večer bo sklenil koncert Vokalno-instrumental-ne skupine Zali Rovt Tržič. V nedeljo, 26. t.m., pa bo pohod. Ob 9. uri odhod, ob 10.30 maša ob ruševinah cerkve sv. Valentina. Sledila bo družabnost na sedežu društva. DAROVI ZA PASTIRČKA: Ana Fran-dolič v spomin na Anko Černič 32,50 €. ZA CERKEV na Vrhu: v spomin na Renata druž. Zužič-bratranci 70,00, Ema Muzic 30,00, bral Milan in sestra Zmaga z družinama 50,00; N.N. iz Conegliana V. 5,00 €. ZA CERKEV v Rupi - za cvetje: druž. Maraž 20,00; Nada Pahor 20,00; Marija Čaudek 10,00 €. ZAHVALA Župan in odbor občine Števerjan se zahvaljujeta mladini SKPD F.B. Sedej za čistilno akcijo, ki jo je opravila po vaških zidovih, pomazanih oh kolesarski dirki. Občinska uprava si ho obenem v prihodnje prizadevala, da se podobne mazalne akcije ne bodo ponovile. ČESTITKE Svet slovenskih organizacij čestita SKD Hrast za 35 let bogatega delovanja in želi veliko uspehov tudi v prihodnosti. Društvo Hrast iz Doberdoba 35 let nepretrganega delovanja Slovensko katoliško društvo Hrast prireja ob 35-letnici ustanovitve niz prireditev v počasi-titev pomembne obletnice nepretrganega delovanja. Dolgoletno delovanje društva bodo člani proslavili v dveh večerih, na katera so vljudno vabljeni vsi: v četrtek, 23. oktobra, ob 18.30 bo na sporedu predstavitev brošure na društvenem sedežu za cerkvijo, v petek, 24. oktobra ob 20.30, pa bo slavnostni koncert mešanega pevskega zbora v domači cerkvi. V prvem od dveh večerov, v četrtek, bo na novem sedežu sebej še od leta 1997 dalje. Za glasbeno kuliso četrtkove prireditve bo s svojo harmoniko poskrbel Mirko Ferlan, pevec in pomožni dirigent mešanega zbora Hrast. Svečanost ob 35-letnici društva bo dosegla višek naslednji dan, v petek. Takrat bo namreč v doberdobski župnijski cerkvi sv. Martina ob 20.30 jubilejni koncert MePZ Hrast pod vodstvom dirigenta Hilarija Lavrenčiča. Doberdobski pevski zbor, ki je v zadnjih šestih letih požel več pomembnih uspehov, bo domači društva (naTrgu sv. Martina za publiki predstavil pester spo- cerkvijo) ob 18.30 predstavitev red polifonskih skladb. Vse pe- priložnostne brošure, ki vse- smi, ki jih bodo doberdobski buje kratek prikaz 35-letne pevci zapeli na petkovem kon- zgodovine doberdobskega certu, je MePZ Hrast predsta- društva. Večer bo vodil in bro- vil že na posameznih tekmo- šuro predstavil Igor Tula, nek- vanjih od slovenske državne danji ravnatelj slovenskega tekmovalne revije Naša pesem, oddelka deželnega sedeža do vsedržavnih italijanskih tek- RAI. Poseben del brošure je movanj v Vittorio Venetu in posvečen mešanemu pevske- Arezzu ter mednarodnega na- mu zboru in njegovim uspe- tečaja C. A. Seghizzi. hom v zadnjem desetletju, po- AČ SKD HRAST DOBERDOB OB 35-I ETNICI DELOVANJA DRUŠTVA vabi četrtek 23. oktobra 2003 PREDSTAVITEV BROŠURE “OB 35-LETNICI” na sedežu društva, Trg sv. Martina, ob 18.30 petek, 24. oktobra 2003 JUBILEJNI KONCERT MePZ HRAST Dirigent Hilarij Lavrenčič v župnijski cerkvi v Doberdobu, ob 20.30 Štandrež 2003 / Prva abonmajska predstava Detektiv Megla v izvedbi igralcev s Polzele Številno občinstvo je v nedeljo, 19. t. m., v štandreški župnijski dvorani Anton Gregorčič hvaležno zaploskalo igralcem gledališke skupine Kulturno umetniškega društva Polzela (Celje), ki so oblikovali prvo predstavo letošnje, tretje, izvedbe abonmaja ljubiteljskih skupin Štandrež 2003 v priredbi Prosvetnega društva Štandrež. Gostje s Polzele so prvič občinsko blagajno in bogatijo nastopili pri nas in s tem po- na njen račun. Glavni prota- vrnili štandreškim igralcem gonist, neodločni in nezna- obisk; pri njih je štandreški čajni detektiv Megla, bi mo- Dramski odsek gostoval z ral zajeti nevarnega politične- Grabnarjevo dramatizacijo ga nasprotnika, toda po raz- Bevkovega dela Kaplan Mar- nih zapletih zaradi zamenja- tin Čedermac. ve oseb, in ker politični veter Gostujoča gledališka sku- zapiha v drugo smer, se "pre- pina ima za seboj dolgo ust- ganjanec", zaradi zasuka v vr- varjalno pot, saj sega njena hovih političnih strank, znaj- ustanovitev v leto 1968. Okoli de v vlogi novega župana... z nje se suče precej navdušen- istimi koristolovskimi nagibi, cev gledališke umetnosti; de- Kot se pač navadno, žal, do- set je igralcev, ki jih v zadnjih gaja v resničnem življenju! letih režijsko usmerja Jaka Igra je imela še kar hiter Jeršič (za kroniko: brat igralke tempo, toda režiser bi jo lah-Anice Kumrove, dobitnice le- ko bolje razgibal, upošteva- tošnjega Borštnikovega prsta- | joč namige besedila, ki je sina). Detektiv Megla je njego- j cer kazalo kakšno drama- va trideseta postavitev v pol- turško hibo. Izmed desetih zelski dramski skupini. Vzad- nastopajočih sta najbolj čvr- njem času se igralci premier- sto in humorno izrisala svoja no oglašajo vsako drugo leto lika Igor Pungartnik kot ob- in z naštudiranimi deli gostu- činski svetnik Petrač, zavrnje- jejo v domačem kraju in okoli- ni snubač županove hčere, in ških društvih. Komedijska Franci Uratnik kot župan An- enodejanka Detektiv Megla drejc. Pohvale so sicer vred- je doživela premiero lanske- ni prav vsi, ki so sodelovali pri ga oktobra in štandreška je predstavi, tudi v zakulisju, zabila njena sedma ponovitev, radi njihove ljubezni in nav- Vsebina komedijske štrene dušene predanosti dramski dreza s humorno puščico v ne 'umetnosti ter neplačanega ravno čiste posle podeželske- ljubiteljskega dela, ki zahte- ga župana in njegovih svet- va veliko napora, a prinaša nikov, ki radi vtikajo svoje tudi mnogo zadoščenja, poželjivo tatinske prste v Iva Koršič SCGV Komel: drugo Srečanje z glasbo Po kvalitetnem in navdušujočem muziciranju Mednarodnega mladinskega orkestra Alpe Jadran, ki je prejšnjo nedeljo v goriškem Avditoriju odprl letošnja Srečanja z glasbo (o tem bomo poročali prihodnjič), je že pred vrati drugi koncert letošnje sezone. Naslov nosi Nove konsonance ob prehodu stoletja. Gre za tematsko oblikovan večer, ki nam bo predstravil glasbeno literaturo v Evropi na prehodu 19. v 20. stoletje. Skladbe Debussyja, Skrjabina, Kogoja, Iberta, Kreneka, Mi-Ihaucla bodo prikazale dobo, ki je vsestransko prežeta z vznemirljivim vrenjem v iskanju novih izrazov. Večer bodo oblikovali mladi glasbeniki, ki se zbirajo v ArsAteljeju. Glasbeno so se izobraževali na različnih ustanovah v naši deželi, od Gorice do Trsta prek Vidma do Pordenona: Carlo Corazza-klavir, Peter Gus-violina, Neva Klanjšček-klavir, Irene Pace-flavta, Alessandro Tammelleo-oboa, Massimiliano Trovato-klarinet. Goriška pianistka Neva Klanjšček, ki je pred mesecem uspešno opravila diplomski izpit pod mentorstvom prof. Sijavuša Gadžijeva, bo na koncertu zaigrala skladbo iz diplomskega programma (Debussy-£sfampes), s Petrom Gusom pa znani Kogojev Andante za violino in klavir. Drugo Srečanje z glasbo bo v soboto, 25. t.m., ob 20.30 v KC Lojze Bratuž. Društvo Tržič: “Telovadba za vse!” Društvo Tržič prireja že šesto leto zapored tečaj sprostilne telovadbe za odrasle v telovadnici osnovne šole Duca d'Ao-sta v središču Tržiča. Tudi letos bo potekala ob sredah od 18. do 19.30, in sicer od novembra 2003 do maja 2004. Tečaj bo vodila strokovnjakinja telesne vzgoje prof. Loredana Kralj. Društvo Tržič želi omenjeno uro telesnega razgibavanja razširiti tudi na otroke, od tod naslov Telovadba za vse. Prof. Kraljeva ima že vrsto izkušenj s takim "načinom gibanja". O koristi telesne vzgoje "odrasel-otrok" bo govorila na srečanju 29. oktobra ob 17. uri na sedežu društva. K telovadbi so seveda vabljeni tudi starši in njihovi otroci osnovne šole iz Romja-na. Za informacije tel. 0481 482015. Daniela Dupadi razstavlja v Štandrežu Daniela se je rodila 9. aprila 1962 v Trevisu, kjer tudi biva in deluje. Že v mladih letih jo je bolezen težko preizkusila in že si je mislila, da ji ne bo dano ovrednotiti svojega življenja. Pred leti pa je vzela v roke papir in barvo ter poklonila svoji materi za rojstni dan lasten izdelek. Ne mama ne sama nista verjeli, da ima umetniški talent. Takrat se je začela njena slikarska pot. Umetnica ne riše podob, pač pa izliva na platno barve in jih razpostavlja po občutju svoje notranjosti. Iz svetlobnih in barvnih nians uprizori sporočilo svojega izdelka in mu vdihne dušo, ki jo lahko spoznata rahločutno srce in čisti um. Razstavo bodo otvorili v soboto, 25. oktobra, ob 17. uri v župnijskem domu v Štandrežu in bo na ogled do nedelje, 2. novembra, vsak delavnik med 17. in 19. uro ter vsako soboto in nedeljo med 9. in 12. uro ter 17. in 19. uro. Topel sprejem Tolminskih pesmi Ob 10-letnici smrti goriške pesnice, učiteljice in kulturne delavke Ljubke Šorli je letos spomladi izšel zbornik, ki vsebuje 75 lirik, posvečenih njenim rodnim krajem, z naslovom Tolminske pesmi. Izdali in založili sta ga Založba Branko v Novi Gorici in Založništvo Jutro v Ljubljani v sodelovanju z Goriško Mohorjevo družbo. Kot je na predstavitvi v prostorih Galerije Ars na Travniku v Gorici v petek, 17. t.m., po pozdravu prof. Vide Bitežnik povedal predsednik GMD msgr. Oskar Simčič, je glavno težo založbe prevzel Branko Lušina, ki je tudi veliko naredil, daje do izida knjige kljub težavam le prišlo. Pesmi je izbral, uredil in spremno besedo napisal Marijan Brecelj, z osmimi akvareli po oplemenitil Andrej Kosič. "Tolminske pesmi podaljšujejo osebnost pesnice," je povedal msgr. Simčič, saj govorijo o časih in krajih njenega življenja. Žlahtno noto kulturnemu srečanju sta dala gledališka igralca Bogdana Bratuž in Anton Petje, ki sta mojstrsko in občuteno recitirala vsak po pet pesmi, tako da so stihi v polnosti zaživeli. Prijateljica goriške pesnice, profesorica na tolminski srednji šoli in dolgoletna ravnateljica tolminske knjižnice prof. Marta Filli, je nato na prisrčen način spregovorila o Ljubki Šorli (1910-1993), življenje katere je bilo polno "dobrote, razdajanja in ljubezni, pa tudi žalosti in ponižanja". "Ljubka Šorli je bila lirik," je rekla, v njej je tlela "prekipevajoča ustvarjalna sla". Življenje ji je kmalu pokazalo svoj trdi obraz, in vendar "je pesem v njej ostala vedno živa". Čeprav je živela v Gorici, je ostala Tolminska v njej "živa slika, simbol trdnosti, miru in sreče. O njej je pisala v tihih večernih urah..." Zbornik Tolminske pesmi je dvanajsto delo, ki nosi podpis Ljubke Šorli. Od prve izdaje leta 1932 do leta 1985, ko so tolminski prijatelji izdali bibliofilsko izdajo Rumeni kot zlato so zdaj kostanji, so vse njene pesmi izhajale v zamejstvu; "pot v domovino ji je bila zaprta..." Nekaj zbirk je izšlo tudi po njeni smrti. "Njene pesmi so močno spevne," je še povedala prof. Fillijeva, "saj so jih poleg moža Lojzeta Bratuža uglasbili tudi drugi skladatelji." Na koncu je govornica izrazila željo, da bi ta "mogočni spev Tolminski" našel pot v zamejske in sploh vse slovenske domove. O knjigi spregovorila ilustrator Kosič in založnik Lušina, o katerem je prof. Fillijeva povedala, da opravlja "izred- no pomembno vlogo na Primorskem". Govornica je pred koncem večera spodbudila prisotne - med temi so bili pesničina hčerka in sin, Lojzka in Andrej Bratuž, državni sekretar Republike Slovenije na ministrstvu za kulturo Silvester Gabršček, Filibert Benedetič, Igor Tuta idr. - naj obudijo kak živ spomin na Ljubko Šorli. In res smo slišali nekaj anekdot, ki samo še osvetljujejo pesničin človeški lik. Gabršček je sklenil večer s predlogom, da bi razmislili o morebitnem postopku za beatifikacijo Ljubke Šorli, ki je "pokončno nosila svoj križ", "zaradi njenega lika slovenske žene in kristjanke". 1 1 ČETRTEK, 23. OKTOBRA 2003 12 ČETRTEK, !3. OKTOBRA 2003 BENEŠKA SLOVENIJA Fotografska razstava Evropski kongres narodnih skupnosti v Pliberku Tin Piernu 0 14. evropskem kongresu narodnih skupnosti, ki je potekal 16. in 17. oktobra v Pliberku, bi lahko zapisali, daje bilo značilno iskanje simboličnih dejanj in izjav Izbira pliberškega Kulturnega doma ni samo logistično ustrezala, ampak je tudi dopolnjevala samo temo kongresa, to je preseganje zgodovinsko obremenjene meje med Koroško in Slovenijo. Kulturni dom v Pliberku se je v nekaj letih uveljavil kot kraj srečanja kulture, športa ter gospodarstva v kraju, ki leži le par kilometrov daleč od tiste državne meje, ki bo postala po vključitvi Slovenije v EU vse manj občutna. Mag. Vladimir Smrtnik je kot vodja Biroja za slovensko narodno skupnost pri koroški deželni vladi izrazil vprašanje, ali predstavlja vključevanje Slovenije v EU tudi priložnost, da se presežejo zgodovinsko pogojeni stereotipi. Povezovalka večera mag. Eva Verhnjak Pikalo je poudarila, da je kulturno sožitje že dolgo dejstvo na ravni kulturnih društev, politika pa v tem še vedno zaostaja. Deželni glavar Jorg Haider je njeno trditev nehote podkrepil, saj je opravičeval mejo kot produkt zgodovinskih dejstev, osebnih doživetij posameznikov in prastraha. Prav tako "razumljivi" so za Haiderja tudi predsodki, saj je do pred dobrim desetletjem na "drugi" strani vladal totalitarni režim. Sicer pa je koroški deželni glavar pozdravil dejstvo, da je sedaj Slovenija demokratična država, s katero tudi Koroška dobro sodeluje. Kot primer za to je navedel izmenjavo arhivskega gradiva. Glede samega manjšinskega vprašanja pa se je Haider zavzel za večjezične radijske oddaje, ki bi odražale trojezičnost regije ter za načelno recipročnost glede manjšinskega vprašanja med Avstrijo in Slovenijo. V zvezi s tem je predlagal, naj Avstrija in Slovenija še pred pristopom Slovenije v EU podpišeta simbolično deklaracijo, v kateri obžalujeta izseljevanja in druge krivice, ki sta jih občutili manjšini. Omemba, da sta še na obeh straneh dejavne "vednovčeraj-šnje" sile, ki si prizadevajo, da bi iz nerešenih vprašanj naredili škandale, je izzvenelo bolj opomin koroškim Slovencem, ki na podlagi zakonov in razsodb v zadnjem času dosegajo priznanje lastnih še neuveljavljenih pravic, kot pa opomin nemškim domovinskim organizacijam. Govora avstrijskega predsednika Klestila in Drnovška, ki ga je zaradi nenadne bolezni prebral slovenski veleposlanik na Dunaju Petrič, sta nakazala, da je na koroško stvarnost možno gledati tudi z zornega kota sedanjosti in bodočnosti. Slovenski predsednik Drnovšek je poudaril, da bo kmalu znanje dveh jezikov prednost, obvladovanje več jezikov pa evropska potreba. Prav zaradi tega slovenski predsednik pričakuje, da se bo naslednje leto na Koroškem končno slišal celodnevni slovenski radijski spored in da bo tudi vprašanje dvojezičnih napisov rešeno s konsenzom. Avstrijski predsednik Klestil je dvojezičnost krajevnih imen tudi sam zavestno udejanjal: pri navedbi kraja, kjer je bil kongres, je dosledno navajal dvojezični naziv Bleiburg/Pli-berk. V svojem posegu je Klestil poudaril, da je pristop Slovenije v EU velik razlog za veselje, ter poudaril, da bosta drugo leto na Koroškem v rabi pravzaprav dva uradna jezika EU. Tudi Klestil je svoj poseg zaključil z ugotovitvijo, da bo treba še nekatera redka ne- rešena vprašanja (med katerimi je izpostavil kot Drnovšek prav vprašanje radijske oskrbe kot vprašanje dvojezičnih napisov) reševati z občutljivostjo. Na tem mestu velja omeniti, da so predstavniki NSKS izročili avstrijskemu predsedniku med krajšim sprejemom pred začetkom posveta prav spomenico v zvezi z nerešenim vprašanjem dvojezičnih napisov. Konsenz in občutljivost do manjšinskega vprašanja pa sta že pred nekaj desetletji razrešila položaj obeh manjšin na nemško-danski meji. V sobotnem seminarskem delu kongresa je poseg dr. J^rgena K ulila, direktorja Danskega inštituta za obmejne študije, postavil v ospredje dejstvo, da pozitivni odnos do manjšin omogoča tudi boljše čezmejno in meddržavno sodelovanje. Prof. Jože Pirjevec je nato orisal razvoj italijansko-sloven-skih kulturnih in obmejnih odnosov. Prvega je pogojeval italijanski večvrednostni "kompleks" do Slovencev, ki je predpostavljal, da so Slovenci pravzaprav barbari, ki se bodo kmalu asimilirali, ozemeljsko vprašanje na slovensko-italijan-ski etnični meji pa je bilo dokončno razrešeno šele z Osimskimi sporazumi. Gospodarske in socialne vidike čezmejnega sodelovanja so osvetlili tudi znanstveniki iz Nemčije, Poljske in Ukrajine. Popoldanski del seminarskega dela je bil najprej namenjen obravnavi primerjave zgodovinskih raziskovalnih tem na Koroškem in v Sloveniji. O tem sta razpravljala prof. Stefan Karner (Univerza v Gradcu) ter prof. Janez Stergar (Inštitut za narodnostna vpra- šanja). Karnerjev prispevek se je v bistvu omejil na trditvi, da so jugoslovanske oz. slovenske oblasti izvedle narodno čistko (ethnic cleansing) do nemškega prebivalstva v Sloveniji, Stergarjev poseg pa je osvetlil širšo paleto tem, s katerimi se ukvarjajo slovenski zgodovinarji pri proučevanju skupne zgodovine. Vlogo narodnih skupnosti v sosedskih odnosih med Avstrijo in Slovenijo sta predstavila dr. Hellvvig Valentin (Urad koroške deželne vlade) ter prof. Janko Prunk (Univerza v Ljubljani). Kongres narodnih skupnosti se je zaključil s skorajda povsem koroško podijsko diskusijo na temo Skupna prihodnost Koroško in Slovenije v novi Evropi. Slovensko državo je predstavljal slovenski veleposlanik na Dunaju dr. Ernest Petrič, stališča Enotne liste je zastopal pli-berški občinski svetovalec Jurij Mandl, ob njiu pa so svoje poglede nanizali še deželni svetovalci Kaiser (SPO), Strutz (FPO) in Grilc (OVP) ter vodja Heimatdiensta Feldner. Vodja diskusije Vladimir Smrtnik je večkrat moral poseči ne le med debato na podiju, ampak zlasti takrat, ko so diskutantom postavljali vprašanja udeleženci v dvorani. Zaključek posveta je bil pričakovan: ustrahovanje javnosti pred odpravo meje je še vedno domena desnega spektra koroškega političnega prostora, ostale koroške stranke ter zlasti Slovenija pa pragmatično gledajo v bodočnost, v kateri bosta, kot je izrazil slovenski veleposlanik Petrič, Avstrija in Slovenija ne le sosedi, ampak partnerja. Peter Kustja 5 1. STRANI Iz ljubezni... Dne 16. t.m. zjutraj je sveti oče podpisal apostolsko pismo Pastores greg/s o nalogah škofov, naslednikov apostolov, v prvih večernih urah pa se je s svečano evharistijo spomnil svoje izvolitve pred četrt stoletja. V petek, 17. t.m., sta zbor in orkester iz Leipziga poklonila svetemu očetu koncert, in sicer 9. Beethovnovo simfonijo ter Bruckne-rjevo Ecce sacerdos magnus. V soboto, 18. t.m., je na zadnjem dnevu posveta vatikanski državni tajnik kard. Sodano spregovoril o 25 letih papeža Wojtyle v službi miru, nakar je sveti oče drugič nagovoril visoke cerkvene dostojanstvenike, ti pa so mu klicali, naj še dolgo ostane z njimi. Sveti oče je srčno želel, da bi v sklopu teh praznovanj bila razglašena za blaženo mati Terezija iz Kalkute, ustanoviteljica Misijonark ljubezni. Do tega pomembnega trenutka je prišlo v nedeljo, 19. t.m., ko se je v Vatikanu zbralo okrog tristo tisoč ljudi z vseh celin. Nekako povezan z omenjenimi proslavami je tudi konzistorij, ki je potekal 21. in 22. t.m. in med katerim je sveti oče imenoval 30 novih kardinalov. ČETRTEK, 16. OKTOBRA "Naj živi sveti oče!" je nekdo iz petdesettisočglave množice glasno zaklical takoj po maši na Trgu sv. Petra in morje ljudi - sredi katerih sta med številnimi uglednimi osebnostmi sedela tudi italijanski in poljski predsednik, Ciampi in Kvvasnievvski - je s toplim in dolgim aplavzom izkazalo jubilantu vsa svoja žlahtna čustva. Že prej, med pridigo, ki jo je papež z negotovim glasom prebral le delno, so ga s ploskanjem ustavili kar dvajsetkrat, da bi ga podprli v tem zanj vse večjem naporu. V homiliji se je sveti oče nekako spovedal pred vsem svetom. Ljudje so ganjeno strmeli vanj, ko je priznal, da je 16. oktobra 1978 drhtel od strahu pred veliko nalogo, izbran za 264. Petrovega naslednika. Danes se dobro zaveda, da ga bolezen neizprosno šibi, in vendar ne odlaša. "V duhu zrem," je rekel, "dobrohotni pogled Vstalega Kristusa. Čeprav se gacije (100 redovnic), z aktivnimi (400) in kontemplativni-mi (30) brati ter patri misijonarji (25) in številnimi prostovoljci po več kot 700 domovih v več kot 130 svetovnih državah. Mati Terezija, "kon-templativna v akciji," je z rožnim vencem v roki in materinskim nasmehom skoraj 50 let negovala bolnike in umirajoče, gobavce in zapuščene otroke, brezdomce in okužene z virusom HIV. Za beatifikacijo so prišle na Trg sv. Petra delegacije predsednikov, ministrskih predsednikov, politi-: čnih osebnosti, pravoslavcev in muslimanov, misijonarjev in redovnic ter redovnikov iz številnih držav; ob oltarju je sedelo 3.000 njenih ljubih revežev. Poleg vseh teh je trg in bližnje ulice preplavilo okrog 300 tisoč ljudi. V latinščini je sv. oče prebral razglasitev blaženosti in povedal, da bo praznik bi. matere Terezije na dan njene smrti, 5. septembra. Obred je bil zelo svečan in pisan, saj so ga obogatile molitve v številnih jezikih, pa tudi indijski plesi. Praznični dan so v nebu nad Rimom sklenili ognjeme- ti, ki jih je sv. očetu poklonila v voščilo rimska občinska u-prava. Janez Pavel II. se je prikazal na oknu, pozdravil prisotne in se zahvalil rimskemu županu ter "ljubemu mestu" za prijetno presenečenje. SKLEP Sv. oče je dal novo podobo vodenju Cerkve. V sodobni družbi neutrudno govori o vrednotah in dialogu, o brezkompromisni potrebi po miru, o ciljih političnih in gospodarskih struktur v svetu, ki mora temeljiti na odpuščanju in pravičnosti. Se ima kaj povedati, saj ni le visok predstavnik krščanstva, temveč glasnik človekovih pravic, "vest človeštva", ki presega zemljepisne, politične in kulturne meje. Njegova verodostojnost izhaja iz globoke molitve in zasidranosti v odnos s Kristusom. Odtod njegova moč, da kljub svojim fizičnim mejam prenaša nečloveške napore in ritme. Vse to za Kristusa. Ko je nekdaj nekdo rekel materi Tereziji, da bi tega, kar dela ona, ne delal za vse zlato na svetu, je ona odgovorila: "Tudi jaz ne. To delam za Kristusa." KOROŠIC A Odmevna prireditev Studijski center Nediža je v sodelovanju /. Društvom beneških umetnikov v soboto, 18. t.m., odprl v Beneški galeriji v Špetru razstavo, posvečeno Valentinu Trincu, po domače Tinu Piernu, človeku velikega srca, ki seje rodil leta 1922 in umrl leta 1990. V zloženko fotografske razstave so prireditelji zapisali tople besede: "Fotografi, ki so nekoč delali po naših vaseh, se skoraj gotovo niso zavedali pomena, ki ga danes ima njihovo delo, ko nam oživlja ljudi in predmete, na katere je zgodovina mnogokrat pozabila. To velja tudi za Tina Pier-novega, Valentina Trinca s Tarčmuna (1922-1990), človeka velikega srca. Zdi se retorika, toda ta oznaka za Tina jasno kaže na človeka, ki je bil vedno pripravljen pomagati vsakomur, ki je njegovo pomoč potreboval, kot zidar, mizar, pleskar, klavec, elektrikar ali fotograf. Bil je navdušen nad novostmi. Ko so do Tarčmuna pripeljali elektriko, si je kupil knjigo, jo preštudiral ter pridobljeno strokovno znanje takoj uporabil, da je napeljal luč, kamor je bilo treba. Na podoben način se je približal fotografiji, ko se je povojni vrnil iz vojaške službe: z lesenim fotoaparatom, s stojalom, z mehom, s povečeval-nikom, papirjem in kislinami je postal fotograf ter začel ovekovečeva-ti "te žive an te martve", torej vse, kar se je dogajalo v vasi in v okolici. Njegov arhiv, ki ga hrani družina in ki ga center Nediža prenaša na računalniške podlage, obsega kakih tisoč "šipic" z obličji žena in mož, z izseki življenja od konca vojne do 70. let. Danes predstavljajo njegove podobe mesto, ki nas veže na naš izvor, na tisto preprosto življenje, ki ga ni več, ki ga zaznavamo le v teh drobcih, fotogramih preteklosti; kažejo nam realnost, ki je drugačna kot današnja, drugačna kot tista, ki jo narekujejo zakoni izenačevanja, poplitvenja želja, strahu, gotovosti, nasprotovanj... Naj nam bo dovoljeno čisto malo domotožja." Razstava fotografij Tina Piernuja bo na ogled do 20. novembra letos v Beneški geleriji v Špetru vsak dan razen ob nedeljah po sledečem urniku: od 11. ure do 12.30 in od 16.30 do 18.30, v sobotah pa od 11. ure do 12.30. zaveda moje človeške krhkosti, me spodbuja, naj z zaupanjem odgovorim kot Peter: 'Ti vse veš, ti veš, da te ljubim.' Nato me vabi, naj do konca sprejmem odgovornost, ki mi jo je On sam podelil". Zato je obnovil svojo obljubo in potrdil, da vsak dan znova podarja svoje življenje Kristusu. Vse vernike in ljudi dobre volje je povabil, naj še naprej molijo zanj: "Pomagajte pa- pežu služiti človeku in vsemu človeštvu!" In ponovil je besede, ki jih je izrekel na istem trgu I. 1978: "Na stežaj odprite vrata Kristusu! Zaupajte v Njegovo ljubezen!" NEDELJA, 19. OKTOBRA Drug vrhunec in krona večdnevnega slavja je bila nedeljska beatifikacija. Mati Terezija - Agnes Gonxha Bojaxhiu -seje rodila v Skopju leta 1910, umrla pa septembra 1997. Kot redovnica je delovala med najbolj ubogimi in zapuščenimi v Indiji. Za največji problem modernega sveta je imela osamljenost in zavrženost ljudi. Leta 1979 je prejela Nobelovo nagrado za mir, ki jo je sprejela v imenu "nezaželenih in neljubljenih ter ljudi, za katere nihče ne skrbi". Ustanovila je red Misijonark ljubezni; o-krog 4.500 redovnic nadaljuje danes njeno delo skupno s kontemplativno vejo kongre- NOVI GLAS / ŠT. 40 2003 SLOVENIJA Vstop v EU v nekaterih okoljih vzbuja zaskrbljenost Opozorila društva in sindikata slovenskih Zahvale in priznanja papežu Janezu Pavlu II. tudi za njegovo naklonjenost Sloveniji Več kandidatov za novega predsednika SLS, stranke, ki se pripravlja na izredni kongres V Sloveniji so javna občila namenila veliko informacij, komentarjev in drugih prispevkov papežu Janezu Pavlu II. ob petindvajseti obletnici njegove izvolitve. Ta jubilej je spričo svojega pomena in razsežnosti vzbudil tudi največje zanimanje javnosti, kar je bilo pričakovati tudi zato, ker je sveti oče zmerom izkazoval veliko naklonjenost Slovencem. Vatikan je med prvimi priznal samostojno državo Slovenijo, dvakrat pa jo je tudi obiskal, in sicer 1996. in 1999. leta. Koprski škof Metod Pirih je v koprski stolnici 16. t.m. vodil slovesno zahvalno mašo ob 25-letnici službovanja papeža Janeza Pavla II. Obred je neposredno prenašal tudi Radio Ognjišče. V novi številki slovenskega katoliškega tednika Družina so objavljena mnenja nekaterih znanih Slovencev o poglavarju katoliške Cerkve. Igralec Boris Cavazza je dejal, da papeža Janeza Pavla II. zelo spoštuje, "predvsem zaradi njegove neizmerne trdovratne vzdržljivosti v oznanjanju evangelija po širnem svetu ter si resnično zasluži svetniški sij". Časnikarka državne TV Rosvita Pesek je o papežu dejala, "da je izjemen poliglot, saj maše bere v enajstih jezikih, je filozof, svetovni popotnik, intelektualec v najširšem smislu, z izrazitim čutom za socialno problematiko". Darija Krhin, sestra reda notredamk, je svetega o-četa štirinajst let spremljala na njegovih poteh. Pravi, da je Janez Pavel II. "papež, ki so mu enako pri srcu revni ljudje v afriški kolibi ali pa voditelji držav". Šolska ravnatelji- ca Melita Kordeš je v obdobju papeževanja slavljenca odraščala, srečanja z njim pa so jo "navdihovala ter spodbujala za rast v veri". Ijenje na križu, dve tisočletji po Kristusu". Dnevnik De/o je 16. t.m. papežu namenil tudi celo notranjo stran. Dr. Ivan Jurko- Janez Pavel 11. med obiskom v Slovenji maja 1996 Največji slovenski dnevnik De/o je 16. t.m. namenil uvodnik na prvi strani z naslovom Četrt stoletja Karla Velikega. Napisal ga je rimski dopisnik omenjenega časnika Tone Hočevar. V zapisu je poudaril, "da Janezu Pavlu II. priznavajo izjemnost v mnogoka-terih vlogah, ki jih je odigral na svetovnem odru. Vse vloge so bile glavne, nobena stranska. Karel Wojtyla je ena največjih, najizrazitejših o-sebnosti burnega in prelomnega dvajsetega stoletja. Tudi začetek tretjega tisočletja je že zaznamoval. Njegovo telesno trpljenje, ki ga po medijih skrajno od blizu spremljajo in podoživljajo katoliške množice po vsem svetu, je dejanje vere. Kristusovo trp- vič, apostolski nuncij v Belorusiji, je v svoji oceni svetega očeta tudi zapisal, "da je javno mnenje do njegovega moralnega učenja postalo bolj oddaljeno in neredko zajedljivo kritično. Kljub temu pa sem prepričan, da bo sedanji pontifikat postal globoko zapisan v človeško zgodovino, tudi zaradi papeževe duhovne razsežnosti in moralnih resnic, h katerim je pozival človeštvo." Ob 25-letnici pontifikata je v mariborskem dnevniku Večer, 18. t.m., daljši komentar napisal rimski dopisnik časnika, Stojan Spetič. Vsebina je razvidna že iz naslova, ki se glasi Starec in njegov križ, in iz podnaslova nad naslednjim besedilom: Karol Woj- tyla se je boril proti nacizmu in komunizmu, na piko je vzel tudi kapitalizem, ki človeku odvzema dostojanstvo in svobodo. Postal je dosleden zagovornik miru in nasprotnik vojne. EVROPSKA KOMISIJA O PRIPRAVLJENOSTI PRIHODNJIH ČLANIC EU V Sloveniji pričakujejo, da bo tudi zadnje poročilo o pripravljenosti prihodnjih desetih članic za vstop v EU za nas ugodno. Slovenija je tako intenzivno in vsestransko vpeta v ta prostor, da zanjo izven povezave ni druge možnosti oz. alternative. Pa vendar v nekaterih okoljih obstaja zaskrbljenost o tem, kako bomo uspevali in se razvijali v novih razmerah. Kritični so zlasti v gospodarstvu, saj s tistim, kar ugotavljajo strokovnjaki, da namreč samo polovica slovenskih podjetij zmore tekmovanje z EU, ne moremo biti zadovoljni. Okoli 30% podjetij ima že sedaj težave, petina pa jih je pred stečajem. Poročilo evropske komisije o pripravljenosti prihodnjih članic povezave bo objavljeno 5. novembra. V SLS, najstarejši slovenski politični stranki, se pripravljajo na izredni kongres, ki bo 15. novembra v Rogaški Slatini. Sedanji predsednik Franci But, ki je tudi minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ne bo več kandidiral. Med njiegovimi nasledniki se omenjajo dr. Janez Podobnik, sedanji pravosodni minister Ivan Bizjak in tudi dr. France Arhar. Le-ta v stranki sicer nima večje podpore. Marjan Drobež Primorsko dramsko gledališče / Druga premiera sezone 2003/04 Izvrstno Tauferjevo tolmačenje Beckettovega čakanja Na odru Primorskega dramskega gledališča je v četrtek, 16. t. m., premierno zablestela odrska postavitev Beckettovega dela Čakajoč Go dota, ki je svojo ambientalno premierno izvedbo dočakala preteklega julija na sečoveljskih solinah pod okriljem Primorskega poletnega festivala v režiji Vita Tauferja, enega izmed najboljših in iskalsko svežih slovenskih režiserjev. Tedaj so jo obsuli z laskavimi pohvalami in marsikdo jo je ocenil kot najboljšo predstavo letošnjega PPF. Samuel Beckett (1906-1989), Nobelov nagrajenec, po rodu iz predmestja Dublina, je živel in ustvarjal v Parizu. S svojim dramskim opusom je postal eden od utemeljiteljev t. i. gledališča absurda, ki v nelogičnih, absurdnih vsebinah kažejo na usodno brezizhodnost posameznika v družbi, zaznamovani s popolno praznino in nihilizmom ob razpadu duhovnih in moralnih vrednot. Njegova najbolj značilna drama je prav Čakajoč Codota, ki je bila prvič uprizorjena v Parizu I. 1953. Natanko po petdesetih letih se je v vsej svoji polnosti in jedki sporočilnosti zaiskrila pod taktirko Vita Tauferja, v slovenskem prevodu Aleša Bergerja in narečni prestavitvi igralca Danijela Malalana. Vito Taufer je pred nekaj sezonami v PDG mojstrsko zrežiral Beckettovo delo Konec igre, ki je bilo nagrajeno na Borštnikovem srečanju. Za to ponovno srečanje z njim in z njegovo zagonetno, brezčasno izpovednostjo je Taufer izbral štiri enkratne komedijantske "figure" iz PDG, Iztoka Mlakarja, Radoša Bolčino, Primoža Pirnata in Iva Barišiča. Boljše izbire bi seveda ne mogel narediti. Glavna ! protagonista, stara prijatelja ' z družbenega obrobja, malce omejenega Estragona- Gogo in bolj osveščenega "fi-| lozofa" Vladimirja-Didija, ki potrpežljivo čakata Godota, o katerem seveda ne vesta nič, a jima predstavlja rešitev iz njunega "trpnega stanja", sta izredno plastično izrisala i Radoš Bolčina in Iztok Mlakar in pri tem po režiserjevem navdihu izpostavila trpke humorne nianse. Gledalec bi moral imeti več parov oči, da bi nenehno hkrati sledil obema, njuni izbrušeni obrazni mimiki, poudarjajoči izgovorjene besede, pa tudi pavze, polne neizrečenih misli, prežetih z izkušnjami bednega tuzemskega ždenja, proti kateremu se borita in ga sku-j šata na različne načine zapolniti in osmisliti. Že sama njuna pojava, motrenje, trzanje, smeh vzbujajoča hoja so tesno ujeli pozornost gledalca. Njima, ki se izražata v zelo posrečeni barvitosti tržaško-kraškega narečja, stojita nasproti bogat sebičnež in ob- jestnež, popotnik Pozzo (s svojo "zavaljenostjo" obremenjeni Primož Pirnat), in njegov kot tovorno živinče, pohlevno vpreženi Lucky, v "presušeni" telesnosti Iva Barišiča, ki govorita v knjižnem jeziku. Vse se je v predstavi natančno premišljeno in preudarjeno (tudi izvirna glasba Igorja Leonardija) prelivalo z groteskno absurdnostjo in eksistencialno filozofskim razmišljanjem, ki sega do najglobljih meandrov naše biti. Mojstrska odrska postavitev je odkrila nove prostorske dimenzije, v katerih sta sporočilnost in žar ostala neskaljena. Nekaj mediteranske širine in nebesne prostranosti je Taufer vnesel vanjo z na veliko platno projiciranimi, belimi, po svetli sinjini plujoči-mi oblaki. Še natančnejši in izčrpnej-ši opis odrske postavitve ne more odtehtati njene originalnosti in pretanjene domiselnosti. Treba si jo je ogledati, doživeti in vsrkati vase, le tako se bo razživela v naši zavesti v vsej svoji močni izpovednosti. Iva Koršič novinarjev Kljub pogojem izredno težko do redne zaposlitve v medijih Na t.i. sivem trgu je od katerih mnogi izpolnjujejo V Sloveniji sta društvo in sindikat novinarjev (časnikarjev) ob pripravah na novinarske dneve 2003, ki bodo od 23. do 25. oktobra v Ankaranu, opravila analizo stanja in nerešenih problemov v omenjeni zelo pomembni dejavnosti. Gre za aktualne zadeve, kot so plače, ki so v večini časopisnih in drugih podjetij prenizke, tako da zaostajajo za plačami učiteljev, zdravnikov, ali sodnikov, torej primerljivih poklicev. Nadalje ugotavljajo primere, da se posamezni časnikarji ukvarjajo tudi s pisanjem oglasov ali drugih plačanih sporočil, kar je v nasprotju z veljavnimi predpisi, etiko in kodeksom v časnikarstvu. Takšni primeri so zaskrbljujoči, saj javna občila lahko izgubijo vso verodostojnost, če se meja med novinarskim prispevkom in oglasom zabriše. Najbolj negotov pa je status novinarjev. V mnogih podjetjih bodisi kršijo ali pa na razne načine izigravajo določilo, da ima časnikar, ki svoje delo redno opravlja, njegovo delovno mesto pa ima vse elemente redne zaposlitve, tudi pravico do take redne zaposlitve in ustreznega statusa. O tem je predsednik sindikata novinarjev Slovenije Iztok Jurančič, v posebni številki glasila društva novinarjev, ki je izšla pred novinarskimi dnevi v Ankaranu, navedel nekaj zelo vznemirljivih podatkov. Lani je, denimo, v Sloveniji redno zaposlitev dobilo 40 novinarjev, tako da je bilo ob koncu leta skupaj 1581 redno zaposlenih v tej stroki. 700 do 900 novinarjev, od pogoje /a redno zaposlitev | "Obstaja pa zelo obsežen sivi trg novinarskega dela, na katerem je po oceni društva no-j vinarjev Slovenije od 700 do 900 ljudi, kar je naravnost grozljiva številka. Med novi-: narji, registriranimi ali pa ne, je veliko takih, ki delajo za en sam medij, zanj opravljajo de- lo povsem primerljivega obsega z redno zaposlenimi, pa nimajo pogodb o zaposlitvi. Zgodilo seje, da so delodajal- i ci odpovedali pogodbe za določen čas, potem pa novinarjem niso dali novih, ampak so jim ponudili povsem nezakonite avtorske pogodbe, ki sploh ne morejo ščititi novinarskega pogodbenega dela." Društvo novinarjev in sindikat le-teh proti kršilcem zakona o medijih, kolektivnih pogodb in statutov časopisnih podjetij, napovedujeta ukrepe in prijave pristojnim državnim organom. Kršitelji bodo morali plačevati kazni, nekaterim podjetjem celo grozi izbris iz registra medijev. Izvajanje predpisov o zaposlovanju bodo ugotavljale inšpekcije. Prve tožbe so bile že vložene in tudi dobljene. Tožbe prihajajo tako iz velikih ' kot tudi malih medijev. V uvodniku posebne številke glasila društva novinarjev Slovenije, ki je izšel z naslovom Optimizem!, je zapisano, "da se tudi delodajalci začenjajo zavedati, da so ga s tezo, da so novinarji le strošek, polomili. Toliko škode že dolgo niso naredili, pa ne novinarjem, temveč podjetjem in zavodom, ki jih vodijo." M. Trentarji obujajo tradicionalna opravila Zažgali apnenico V začetku oktobra so na Logu v Trenti domači mojstri pridelave žganega in gašenega apna svečano zažgali obnovljeno apnenico. S tem so številnim domačinom, zlasti mlajšim, pokazali, kako so včasih pripravljali apno za beljenje stanovanjskih prostorov in zidavo. Apno pa so Trentarji še do srede šestdesetih let pripravljali tudi za prodajo nekdanjemu bovškemu Remontnemu gradbenemu podjetju, je po pripravi apnene kope povedal domačin Ivan Zorč, ki je potem še z dvema domačinoma bedel nad uravnoteženim ognjem v kopi kar cel teden. Ob tej otvoritvi je vodja INFO središča Triglavskega narodnega parka v Trenti, Marko Pretner, poudaril, daje med njimi že nekaj let tlela želja, da bi to tradicijo obnovili, da mlajši rodovi ne bi pozabili starih opravil iz spoštovanja do prednikov in da bodo to znali originalno pokazati tudi obiskovalcem te doline od drugod. V apnenico so zlo- 13 ČETRTEK, 23. OKTOBRA 2003 žili okoli 40 ton pripravljenega kamenja in porabili okoli 50 m3 suhih drv. Kljub slabemu vremenu je žganje kamenja in praznjenje kope trajalo le en teden, kot so napovedali. Vsi interesenti so ga ta dan "za med" odpeljali domov. Letošnjo kopo so skupaj pripravili izkušeni domačini: Ivan Zorč-Čuwt, Franci Ga-šperčič - Čuvvt in Jože Mihelič - M'tič'č. Zažig apnenice je bil zares svečan dogodek, udeležili so se ga skoraj vsi Trentarji, zlasti šolarji. Prav zanje pomeni obujanje teh tradicionalnih opravil obenem obujanje korenin, iz katerih so rasli in pokazali svojo genialno sposobnost preživetja v tako skromni pokrajini vsi njihovi dosedanji rodovi, saj glavnih dobrin (rudokopa, lova in gozdov) niso bili lastniki sami. Svečanost prireditve je še posebej povzdignil domači pevski zbor Triglav, dobro voljo in dobrote pa je pripravil Klub trentarskih žena. MM 14 ČETRTEK, »3. OKTOBRA 2003 ZAVAROVALNIŠKI KOTIČEK tojan Pahor Avtomobilsko zavarovanje (i) Avtomobilsko zavarovanje je po zakonu dolžan skleniti lastnik motornega vozila pred uporabo v prometu. Ta posebna oblika zavarovanja je potrebna za poravnavo škode, ki jo avtomobili nenamerno povzročijo drugim osebam (telesne poškodbe, prizadeto zdravje ali smrt) ali stvarem (druga vozila, objekti, osebne stvari drugih udeležencev). Poleg kritja avtomobilske odgovornosti lahko zavarovalna pogodba vsebuje dodatna kritja (npr. krajo in požar vozila, kasko, civilna odgovornost potnikov, itd.), ki niso obvezna. V sklopu dodatnih kritij posebna pozornost velja za nezgodno zavarovanje voznika. Pri obveznem avtomobilskem zavarovanju so namreč zavarovani vsi udeleženci v prometni nesreči, razen šoferja. Minimalna zavarovalna vsota (it.: massimale assicura-to) za kritje avtomobilske odgovornosti je po zakonu določena na višino 800.000,00 €. Izkušnje sicer kažejo, da ta vsota v nekaterih primerih ni bila dovolj. Zavarovalna družba plača škodo drugi osebi, vendar primanjkajočo vsoto izterja od pogodbenika. Slednjemu se zato priporoča, da se zavaruje za višje zneske (vsaj 1.500.000,00 €). Avtomobilska zavarovalna pogodba traja največ leto dni. Ob zapadlosti se navadno rok trajanja avtomatično podaljša še za leto dni. Vsekakor pogodbenik ima možnost, da mesec dni pred zapadlostjo da odpoved s priporočenim pismom. V zadnjih letih marsikatera zavarovalna družba v skladu z evropskimi normativi tega ne zahteva. Pri določanju premije za obvezno avtomobilsko kritje se v glavnem upoštevjo naslednji rizični faktorji: tehnične lastnosti vozila (konjske moči), starost in spol zavarovanca, ri-zičnost območja, število prevoženih kilometrov v letu dni, tip pogona (bencin ali dizel), višina zavarovalne vsote in premijski razred (it.: classe di merito). Največje premije plačujejo novopečeni vozniki moškega spola, ki si privoščijo velik in udoben avtomobil (preko 2000 CC) z dizelskim pogonom. Premije so tudi odvisne od tipa tarife, ki jo izbere pogodbenik. Slednji lahko izbira med tarifami bonus/malus, s franšizo ali mešano tarifo (bonus/ malus+franšiza). V prvem primeru zavarovanec štarta iz premijskega razreda 14. Ob odsotnosti škodnih dohodkov se to število vsako leto niža za 1 enoto, kar posledično vpliva na znižanje letne premije. V obratnem primeru se to število zviša za 2 enoti z vsemi posledicami na letno premijo. V drugem primeru zavarovanec plača za iste rizične faktorje nižjo premijo, vendar v primeru prometne nesreče je del škode (franšiza) v njegovo breme. Značilnosti bodisi tarife bonus/malus kot s franšizo združuje mešana tarifa, ki jo sicer ponuja zelo omejeno število zavarovalnih družb. Zgonik / Zadružna kraška banka Družbena odgovornosti poslanstvo ZKB Izšla je tudi priložnostna publikacija, v kateri odbor pripeljali do zapisa družbenega obračuna, Zadružna kraška so nazorno predstavljeni vzgibi, ki so upravni ter vsi družbeni segmenti, ki jih je ZKB podprla. banka je v nedeljo, 19. t.m., v zgoniškem športno kulturnem centru javno predstavila prvo bilanco družbenega učinka za poslovno leto 2002, ki jo je izdelala, da bi natanko presodila družbeni vidik v dejavnosti podjetja in preverila, ali je opravljeno delo v skladu s statutarnimi cilji. Družbeni obračun ima namreč namen, da posreduje vesti glede istitu-cionalne ureditve Zadruge, njene vrednote in njihovo skladnost s sprejetimi izbirami ter da pove, koliko je banka dejansko prispevala k razvoju družbe in prostora, v katerem posluje. Ta dragocena dejavnost utegne namreč ostati prikrita, ker je tradicionalni obračun sestavljen na osnovi civilnega zakonika in davčnih predpisov, ki ji ne odmerijo primernega prostora. Kot je v uvodnem govoru dejal predsednik ZKB Dragotin Danev, ni običajno, da se člani Zadruge zberejo izven istitucionalnega srečanja ob letnem občnem zboru ali članskem izletu. Upravni odbor pa jih je želel s to pobudo posebej seznaniti, kako bančno delovanje presega meje strogega poslovanja in istočasno ostaja v duhu istilucio-nalnega dela. V 18. členu zadružnega statuta je med drugim zapisano, da je namen Zadruge "podpirati člane in krajevne skupnosti pri banč- Bilancio sociale esercirio e di missione poslovno leto Bilanca družbenega učinka 200 . - X ■ L;:y ' \/ ■ .'Mi Ji FOTO KROMA nih poslih in storitvah s ciljem, da se izboljšajo njihove moralne, kulturne in gospodarske razmere". Pri tem se opira na načelo vzajemnosti brez špekulativnih ciljev. ZKB je namreč različna od večine bančnih subjektov, ker pozna problematike prostora, na katerem deluje, saj je edina banka lokalnega značaja, kar pomeni, da je kot taka tesno povezana z gospodarstvom svojega ozemlja, saj po eni strani nudi finančne storitve krajevni skupnosti, po drugi pa zbrana sredstva ponovno investira v lokalno gospodarsko in družbeno rast. Del svojih rezultatov torej vrne ljudem, ki ji zaupajo in v katere tudi sama zaupa. Strokovnost in učinkovitost se tako plodno spajata s solidarnostjo in z družbeno od- govornostjo, ki sta od nekdaj vodilo bančnega zavoda. Upravitelj Adriano Kovačič in ravnatelj ZKB Klavdij Brajnik sta polni dvorani podrobno obrazložila, kako pravzaprav bogastvo, ki ga ustvarja ZKB, ostane na teritoriju. Prvi se je zaustavil predvsem na pomenu, ki ga ZKB daje svoji navezanosti na prostor in njegove ljudi, kar ni samo geslo, temveč konkretno ravnanje ZKB in gre od nakazovanja neposrednih denarnih prispevkov v dobrodelne namene, pokroviteljstev in darovanja proizvodnih sredstev ter brezplačnega dodeljevanja uporabe prostorov do drugih storitev, ki pomagajo krajevnim upravam, podjetjem, šolam, društvom in župnijam, da uresničijo svoje načrte. Ne sme- mo pa mimo velike vloge, ki jo odigra pri zaposlovanju, saj je leta 1954 štela enega samega uslužbenca, danes pa daje delo 90 osebam, med katerimi je veliko mladih. Glavni nosilci interesov so poleg sodelavcev najprej zadružni člani (do konca leta 2002 je njihovo število naraslo na 1200,99% leteli pa živi v Tržaški pokrajini), nato njeni klienti in ne nazadnje širša ter krajevna skupnost. Ravnatelj Brajnik je posredoval o tem nekaj pomemb-nih podatkov: leta 2002 je ZKB dala na razpolago krajevnim skupnostim 212.665 evrov (preko 410 milijonov lir) in tako omogočila nad 180 pobud kulturnega, umetnostnega, okoljevarstvenega, športnega, zdravstvenega in skrbstvenega značaja. S pregledom knjigovodskih postavk v družbenem ključu pa je bila določena tudi dodana vrednost ZKB (oz. sposobnost banke, da ustvari bogastvo in ga porazdeli med nosilce interesov), ki je leta 2002 znašala 8.924 tisoč evrov. Da je ZKB pozorna in po-služna spremljevalka krajevnega življenja, je bilo razvidno tudi iz posegov, ki so se zvrstili po uradnem delu večera in so bili polni zahval ter voščil za nadaljnje uspehe "naše banke". Alenka Hrovatin SLOVENIJA pravo upravnih in drugih o-vir, kar bo omogočilo članstvo Slovenije v evropski povezavi. Pacienti iz obmejnih krajev na Goriškem (a tudi od drugod v Sloveniji oziroma Italiji), se bodo po 1. maju brez zadržkov oziroma postopkov lahko prosto odločali o tem, kje se bodo zdravili, v bolnišnicah v Šempetru pri Gorici ali v Gorici, in nemara tudi v Tržiču (Mon-falconu). "Pri tem bolnišnici ne bosta tekmovali pri pridobivanju pacientov, tem- več bosta sodelovali, tudi glede na diagnoze posameznih primerov", je zagotovil pred-stojnik šempetrske bolnišnice dr. Darko Žiberna, ki so mu pred kratkim obnovi- li mandat direktorja. V šempetrski bolnišnici, ki izvaja zdravstvene storitve za okoli 120.000 prebivalcev Goriške, so v zadnjih letih posodobili velik del medicinskih aparatov in druge zdravstvene opreme, tako da se je ta ustanova uvrstila med najbolje opremljene območne (regionalne) bolnišnice v Sloveniji. Nedavno so javnosti predstavili obnovljeno dvoglavo SPECT gama kamero, ki omogoča večje število in tudi bolj natančne oz. kakovostne nuklearno-medi-cinske diagnostične preiskave. Nuklearna medicina ima v tej bolnišnici že dolgo tradicijo. S takimi preiskavami so začeli med prvimi v Sloveniji, zdaj pa tudi na nuk-learno-medicinskem področju sledijo napredku medicine. Oddelek za nuklearno medicino in endokrinologijo vodi dr. Anton Zajc, specialist internist. Bolnišnica je v zadnjem času nabavila tudi najmodernej- ši aparat za pregled pljuč in kosti. V šempetrski bolnišnici vložijo v posodobitev medicinskih aparatov in druge o-preme za čimbolj uspešno zdravljenje bolnikov vsako leto okoli 200 milijonov tolarjev. Skupni znesek takih namenskih naložb je v pretek- lih petih letih torej znašal okroglo milijardo tolarjev. Sredstva zberejo iz raznih virov. Del denarja prispeva bolnišnica iz svojih prihodkov, največji delež pa pomenijo prispevki (donacije) gospodarskih družb ter javnih podjetij in ustanov z območja Goriške. M. Vipavska vinska cesta Vinski hrami Vipavske doline vabijo Vinogradniki, kletarji in vinarji Zgornje Vipavske doline bodo obiskovalcem, predvsem pa vsem ljubiteljem odlične vipavske kapljice letos že peto leto zapored na široko odprli vrata svojih hramov. V sklopu prireditev, ki potekajo med praznikom sv. Martina in Božičem, se bodo ob koncu tedna predstavila naselja in vasi s svojo kultuno, umetniško in seveda predvsem s svojo vinsko ponudbo. 7. in 8. novembra bodo hrami odprti v Velikih Žab-Ijah, Gradišču nad Vipavo, Gabrjah in v Vrhpolju. Na dan svetega Martina, 11.11., bodo kleti odprte na Brjah in pri Sv. Martinu nad Brjami. Od 15. do 16.11. bodo ljubitelje vina gostile vasi Vrtovin, Lozice in Selo, 22.11. Budanje, 29. in 30.11. Slap in Črniče, 6. decembra bodo ljubitelji vina odšli v Orehovico, Podbreg in v nekdanji Sembid in današnji Podnanos, 12. in 13. decembra pa bodo hrami odprti v Križu, Lokavcu in na Planini. Geslo pobude vipavskih kletarjev je: "Vabljeni na Vipavsko, da skupaj nazdravimo burji in soncu porojenemu vinu!" Naložbe v splošni bolnišnici “dr. Franca Derganca” v Šempetru pri Gorici V petih letih milijarda tolarjev za novo medicinsko opremo Zagotovila o usklajenem delovanju bolnišnic v Šempetru pri Gorici in v Gorici, po sprejemu Slovenije v Evropsko unijo V splošni bolnišnici "dr. Franca Derganca" v Šempetru pri Gorici uspešno izvajajo načrte za popolno prilagoditev njenega delovanja potrebam, nalogam in možnostim, ki bodo nastale po 1. maju 2004, ko bo Slovenija postala polnopravna članica EU. O tem sta na srečanju s časnikarji pred dne- vi govorila direktor te osrednje zdravstvene ustanove na Goriškem dr. Darko Žiberna in njen strokovni direktor dr. Martin Šinigoj. Ponovila sta, da bolnišnica že dolgo sodeluje s splošno bolnišnico v Gorici, bodisi pri zdravljenju in oskrbi bolnikov kot tudi pri izmenjavi izkušenj in znanja med zdravniki v obeh ustanovah ob slovensko-italijanski meji. Sodelovanje pa se bo bistveno razširilo in sprostilo z od- GORIŠKA / TRŽAŠKA Pomembni spravni slovesnosti v Zgornji Branici in v Rižarni Za spravo in mir Minulo soboto, 19. t.m., je goriško Združenje Concordia et Pax, ki deluje na krščanskih temeljih in je čezmejnega pomena, saj pove/uje Goričane in vse ljudi dobre volje z obeh strani meje, priredilo vsakoletno, danes že tradicionalno, spravno slovesnost pod nazivom Steze spomina. Prireditev je bila na dveh krajih trpljenja, kjer je med drugo svetovno vojno prišlo do hudih nasilnih dejanj, saj so udeleženci v prvem popoldnevu obiskali v Zgornji Branici na slovenskih tleh kraj, kjer so partizani umorili štiri člane znane vipavske Brecljeve družine, nakar so udeleženci odšli v Rižarno, kjer je bilo med drugo svetovno vojno zloglasno nacistično uničevalno taborišče, v katerem je bilo največ žrtev slovenske, hrvaške in judovske narodnosti. Obe spominski slovesnosti sta potekali v duhu sprave in miru, kot se tudi samo Združenje imenuje, in organizatorji so letos zapisali, da so se za izbiro krajev trpljenja odločili "iz želje, da se spomnimo družin, ki so bile tako kruto in nečloveško prizadete, ter obenem obiščemo in se poklonimo krajem trpljenja in smrlne groze. S tem želimo ponovno priznati in potrditi enkratno in nedotakljivo dostojanstvo človeške osebe, ki je bilo poteptano z ideološkim sovraštvom in uničevalno slo". Vsakoletno, že tradicionalne spravno srečanje na krajih trpljenja v naši deželi in v bližnji Sloveniji ima izrazito globok krščanski in širši človeški značaj, kar se kaže tudi v bogoslužju, ki ga zbrani na krajih zločinov opravijo. Letos je v Zgornji Branici na kraju zločina bogoslužne molitve za rajne in za spravo ter mir med ljudmi vodil koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak, ob njem je bilo več duhovnikov, med njimi član Brecljeve družine, g. Bogomil Brecelj, nabrežinski župnik, nadškofov vikar v Gorici msgr. Adel-chi Cabas, solkanski župnik msgr. Vinko Paljk in vrsta drugih slovenskih in italijanskih duhovnikov. Nekaj zgodovinskih dejstev je v Branici povedala zgodovinarka Nataša Nemec, predvsem pa je bila slovesnost trenutek razmisleka in molitve, da se podobne tragedije ne bi več dogajale. Kaplan italijanske partizanske brigade Osoppo med drugo svetovno vojno Reden-to Bello in komisar takratne divizije Garibaldi-Natisone Gianni Padovan sta s svojo prisotnostjo in nagovorom srečanje še poglobila, saj sta izpostavila predvsem dejstvo, da je bila vojna čas nasilja, medtem ko mora biti današnja doba čas sprave in miru, iskanje novih, prijateljskih vezi med ljudmi in seveda različnimi narodi ob meji. Senator Miloš Budin, pred-! sednik goriške pokrajinske uprave Giorgio Brandolin, komenski župan Uroš Slamič, števerjanski župan Hadrijan Corsi ter drugi predstavniki krajevnih uprav so se udeležili srečanja v Zgornji Branici, senator Miloš Budin tudi spravne slovesnosti v Rižarni v Trstu, kjer sta bila med drugimi krajevnimi veljaki prisotna tudi predsednik deželnega sveta F-Jk Alessandro Tesini ter poslanec Marjetice Franco Brussa. Poslanice in pozdrave so udeležencem spravne slovesnosti poslali predsednik Komisije Evropske unije Romano Prodi, predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Borut Pahor, podpredsednik italijanske zbornice elemente Mastella in poslanec Luciano Violante. V Rižarni so se vidni predstavniki družbenih, političnih in verskih krogov spomnili nasilja med drugo svetovno vojno. O zgodovini prostora trpljenja, ki stoji v rajonu Svete Sobote, je spregovoril zgodovinar Raoul Pupo. Tržaški škof j Evgen Ravignani je na spravni slovesnosti poudaril dejstvo, da je treba spomin varovati; moramo pa se tudi otresti vsega, kar bi lahko privedlo do ponovnega sovraštva. ; Tržaški škofje v svojem nagovoru še dodal, da bo prav v Rižarni potekala slovesnost ob zaključku postopka za beatifikacijo p. Placida Corte-seja: le-ta je bil redovnik, ki je za časa vojne pomagal judovskemu narodu in političnim preganjancem. Tudi p. Corteseja so nacisične sile umorile v našem mestu. Prisoten je bil tudi podpredsednik obrambne komisije poslanske zbornice Massimo Brutti, ki je v svojem posegu izrazil misel, da nas mora spomin voditi v prihodnosti. Obeh spravnih svečanosti sta se udeležila tudi glavna pobudnika sprave v Porčinju, kaplan "ozopovcev" Redento Bello in Vanni Padovan. la. Za seboj zapuščajo gozdove in gričevja ter se začnejo vzpenjati po samih granitnih ploščah. Končno dospejo do prvega cilja. Pred njimi se prikaže velika koča, ki zelo spominja na naše julijske planinske postojanke. Zgradili so jo namreč salezijanci. Nekaj perujskih otrok se jim približa z dobrodošlico. Nad njimi pa se v daljavi že dviga mogočni Huascaran. Kratek oddih in že nadaljujejo pot. Sedaj se že vzpenjajo po ogromnih skalah neverjetnih oblik. Vse so temne, kompaktne in te jih vodijo do prvih pravih perujskih ledenikov, ki imajo ogromno razpok in so prav zares prave umetnine narave. Tu so postavili šotor. Huascaransko pogorje je mnogo bolj razprostra-no in odprto v primerjavi s prejšnjimi gorskimi pokrajinami, sam vrh pa je kopičaste oblike. Temperature se ponoči precej znižajo, toda tedaj ne trpijo še prevelikega mraza. Zjutraj se pripravijo na odhod. Čeprav je tehnično oce- njen za AD, se takoj pojavijo prve težavnosti. Pred njimi gore ledu, razpoke, spodaj prepadi. Zbrati je bilo treba vse moči, biti izredno previdni, kajti vsaka napaka bi bila usodna. Toda naveze so delovale brezhibno. Po celodnevni hoji so našli prostor za bivakiranje v ledeni razpoki. Postavili so tri šotore, si skuhali večerjo in z nasmejanimi obrazi, polnimi upanja in dobre volje, toda tudi telesno precej utrujeni, so se umaknili vsak v svojo spalno vrečo. Toda noč je kratka, ob dveh že pospravijo šotore, pripravijo nahrbtnike in na pot. Pred njimi samo bela površina, nedotaknjen sneg in ledeni kipi. Seraki in visoki zidovi snega so največja ovira na poti. Kljub temu je pokrajina nepopisna. Na pol poti se znajdejo v ledenem labirintu. Ledene gmote so visoke, imajo ostre vrhove, med njimi pa globoke razpoke. / dalje Sabina Grahek POTOPIS Z ZELEZNIM KONJIČKOM OD TRSTA DO KRAKOVA (7) Primož Sturman Srečna vrnitev domov Naslednje jutro sva se odločila, da se vrneva domov, ker sva bila - po pravici povedano - že malce utrujena od vsega skupaj, čeprav je najino potovanje trajalo le šest dni, med katerimi pa sva kot spremljevalce imela, podobno kot Fantozzi, večinoma samo oblake. Sklenil sem, da pošljem z Dunaja razglednice še nekaterim znancem, tako da sem po zajtrku skočil do bližnje trafike po znamke. Tokrat ni bilo nobenih sitnosti s prodajalcem, takoj so mi brez vsakega zadržka prodali štiri znamke, čeprav sem razglednice kupil že prejšnji večer na Stefanovem trgu. Tako sva se poslovila od Dunaja ter mirne duše in z nalepko na vetrobranskem steklu zapeljala na avtocesto proti Gradcu in Celovcu, ki naju je vodila preko slikovite Štajerske. Vmes naju je nekajkrat zalotil dež, pa tudi zastoji med Gradcem in Celovcem niso bili redkost. Na avtocesti so potekala dela, tako da se je promet upočasnil. Za kosilo sva se ustavila v nekem avtocestnem počivališču z imenom Gonitz, katerega ime je gotovo slovanskega izvora. V nemščini so namreč vsa krajevna imena na -itz slovanskega izvora (Feistritz, Furnitz, ne nazadnje tudi Auschvvitz). Kot ponavadi je bila na meniju pašta iz vrečke s hrenovko in ajvarjem. Tokrat sem se potolažil ob misli, da je to kosilo zadnji obed z jedilnikom, ki mi je že presedal, ter da me že isti večer čaka na mizi dobra večerja. Med kuhanjem nama je usahnila ludi jeklenka plina, s seboj pa sva imela rezervo. Po kosilu sva zapeljala proti Celovcu po novo zgrajeni avtocesti, sodeč po arhitekturi predorov in barvi beto- na v njihovi notranjosti. Peljala sva se po dolini Roža, pred nama pa je kraljeval Dobrač. Sklenila sva, da se še enkrat ustaviva ! v Avstriji, da še kaj zanimivega nakupiva. Rečeno, storjeno - ustavila sva se na zadnji postaji, to je Dreilan-dereck ali tromeja, kjer sem si v prodajalni kupil zanimiv obesek za ključe z avstrijskim grbom terstekleniči-co jabolčno-hruško-vega žganja za spomin. Zaradi vročine pa gotovo nisem mogel pozabiti na steklenico vode. S postaje sva zapeljala proti meji z Italijo, ki jo lahko dandanes v schengenski dobi prečkaš s hitrostjo 100 ali več kilometrov na uro, tokrat pa so bili prav za mejno tablo, na kateri v krogu z dvanajstimi rumenimi zvezdicami piše Italia, na preži orožniki. Na srečo naju niso ustavili, tako da se je vožnja lahko nemoteno nadaljevala po Kanalski dolini preko Hurni-na v Furlanijo. V bližini Hu-mina je bilo treba v avto natočiti dodatnih 10 litrov, tako da bi avto domov ne pripeljal prav suh. Ker sva vedela, da je bil čas, ko so se nemški in avstrijski turisti množično odpravljali na počitnice v letovišča severnega Jadrana, sva sklenila, da se izogneva de- setkilometerski jekleni kači na cestninski postaji pri Moščenicah s tem, da zapeljeva z avtoceste pri Palmanovi. Že na avtocestnem križišču, kjer se avtocesta razcepi v dva kraka, v levega, ki vodi proti Trstu, ter desnega, ki vodi proti Benetkam, so nastajali zastoji. Na stotine nemških turistov ni imelo prav jasnih pojmov, katero smer naj uberejo, zato so se obotavljale na avtocestnem križišču. Z avtoceste sva zapeljala takoj potem pri Palmanovi. Ob plačilu cestnine me je uslužbenka avtocestnega podjetja po nemško vprašala, če imam deset stotink evra. Res je, da nosim nemški priimek, ona pa tega ni mogla vedeti; nikoli pa se mi ni zdelo, da bi imel nemške poteze. Čakalo naju je še nekaj desetin kilometrov preko Furlanije. Sonce je pripeka- lo, na vzhodu pa so se zgrinjali črni oblaki. Ko sva pripeljala do Ronk, se je ulilo kot iz škafa. Najhujši naliv pa naju je doletel, ko sva prišla domov na cilj. Prav pred Mitjevo hišo se je usula toča, pa še kakšna. Zato sva se zatekla v garažo in čakala konec naliva. Takrat sva raztovorila avto in najinega potovanja po vzhodni Evropi je bilo v soboto, 17. avgusta, nekje okoli petih popoldan konec. Čeprav je izlet trajal le šest dni, sva v tem času marsikaj zanimivega videla. Mogoče se kdo sprašuje, zakaj se nisva na poti ustavljala več časa. Rekel bi, da nama je najbolj nagajalo vreme, ki nama ni dopuščalo, da bi kampirala s šotorom brez nevarnosti, da se zjutraj prebudiva mokra. Prenočišča pa, kot je znano, precej stanejo. V vzhodni Evropi pa ni najbolj priporočljivo prenočevati v avtomobilu, še posebno za zahodne turiste. Skratka, vse je dobro, kar se dobro zaključi. / konec Goriška alpinistična odprava v Peru’ Andi, Cordillera Blanca, zvezdnato nebo, prijaznost ljudi... (3) Mislim, da bi vsi pri 40-dnevnem neprestanem bivanju skupaj občasno popenili in postali tako še večji prijatelji. Vsekakor v spodnjem baznem taboru se pretakata po njihovih žilah življenje in veselje. Sedaj si lahko privoščijo malo zabave in razvedrila. Iz njih prihajata otroška radoživost in sproščenost... In zopet se nahajajo v Hau-razu, da se odpočijejo in naberejo novih moči. Nekaj časa si vzamejo za ogled tamkajšnjega življenja, kajti barvitost tamkajšnjih prebivalcev je prav tako enkratna kot njihova gorska veriga. Doživeli so njihov mestni praznik, po mestnih ulicah so organizirali parado, videli so najlepša dekleta oblečena v bogate noše. Na razpolago imajo samo še deset dni in radi bi prišli na vrh najvišje perujske gore Hua-rascaran. Samo eno možnost imajo. Če se jim kaj zaplete, se morajo vrniti domov. Zopet zapustijo Huaraz, pot jih pelje najprej mimo kamnitih hiš, kjer jih domačini, ki so vedno zelo pisano oblečeni, radovedno opazujejo. Toda kmalu se znajdejo ponovno sami sredi vnovič drugačne pokrajine: najprej skalnata pobočja, po katerih se pretaka voda, ki prihaja iz ledenikov, in za tem evkaliptusovi gozdovi. Pred njimi se pokaže tabla, ki jih opozarja, da morajo prehoditi najprej 6.500 m, da pridejo do kraja Musho, za tem pa morajo prehoditi še drugih 3.000 m, da dospejo do morene, ki se nahaja na 4.850 metrih nadmorske višine. Zaradi izredno dolge poti so najeli osle, na katere so natovorili prtljago. Po prenočitvi na odprtem, seveda, je postajala pokrajina bolj go- 1 5 ČETRTEK, 23. OKTOBRA 2003 AKTUALNO Usoda drznega osvajalca sveta Trilogija o Aleksandru Velikem Aleksander Veliki, poznamo ga tudi po imenu Aleksander Makedonski, je bil -tako zgodovina - eden najpomembnejših ljudi v grški dobi: ljubljenec svojih vojščakov, strah sovražnikov, svetovni okupator, ustanovitelj številnih Aleksantlrij, Aristotelov učenec, sin boga Amona in okrutni pokončevalec vseh nasprotnikov. Naraščajočemu zanimanju za antični svet in za zgodovinske osebnosti, ki so ga ustvarjale in spreminjale, se je odzval italijanski arheolog in univerzitetni profesor Va-lerio Massimo Manfredi ter ustvaril razgibano trilogijo o tem velikem antičnem junaku (poslovenila jo je Irena Trene Frelih, izdala pa Založba Mladinska knjiga v Ljubljani). Pripoved temelji na zgodovinsko neoporečnih dejstvih, seveda pa jo prepletajo in povezujejo številni "izmišljeni", a povsem verjetni detajli iz življenja in čustvovanja osrednjih junakov. Ti so predstavljeni kot celostne osebnosti s svojimi svetlimi in temnimi platmi. in mladost, strogo, toda vsestransko vzgojo, ki mu jo je odredil oče Filip, spreten, drzen in ambiciozen vojskovodja, ki v skrivnostnih okoliščinah umre, ko je Aleksander še fant. Spoznamo mater Olimpiado, strastno žensko, posvečeno v skrivnosti dionizičnih kultov, in Aleksandrove mladostne prijatelje, ki so vsi po vrsti pripravljeni umreti zanj... V drugi knjigi Amonove sipine se mladi Aleksander izkaže kot vojskovodja: porazi perzijsko vojsko in osvoji trdnjave V prvi knjigi Sin sanj sprem- in pristanišča, s pomočjo ka-Ijamo Aleksandrovo otroštvo terih so Perzijci gospodarili Egejskemu morju. Sredi zime se spusti v notranjost dežele, kjer v starodavnem svetišču v Gordiju preseka sloviti vozel in oznani, da bo z mečem zavladal svetu. Nazadnje zavzame Egipt, kjer ga skrivnostno vleče v oazo sredi puščave; tam v Amonovem templju izve, da je božanskega rodu in da ga čaka usoda nesmrtnika. V zadnji knjigi trilogije Na koncu sveta Aleksandra spremljamo skozi izčrpavajoče bitke in pohode do... konca. Indija je za Aleksandra usodna. To je berilo za mlade ljudi, ki hlepijo za uspehi, za osvajanjem sveta, in za stare, da jih potrdi v njihovi modrosti in miru. Ljudje velikih idealov, premočrtni ter neusmiljeni pri doseganju svojih ciljev, so praviloma poraženi in pogubljeni. Če pa niso, končajo v zagrenjenosti in malodušju. V preteklosti ali sedanjosti, v svetu bogov, Boga, ali človeka, ki je samemu sebi najvišje merilo, je enako. Tudi največji in najmogočnejši, opiti s svojo veličino, prej ali slej zadenejo ob mejo - svoje lastne omejenosti in končnosti. Nauk? Večja ko je tvoja vloga, manj si gospodar svoje usode; in tem raje in bolj kruto se bo ta poigrala s teboj. Zgodovina je pri teh spoznanjih še vedno najboljša učiteljica. Dušan Rogelj 16 ČETRTEK, 13. OKTOBRA : 2003 Takoj zatem pa je predsednik F-Jk Riccardo llly obnovil že pred leti sprožen predlog o ustanovitvi širše jadransko-podalpske čezmejne regije, ki bi vključevala italijanski deželi Veneto in F-Jk, avstrijsko Koroško in Štajersko, obmejne pokrajine Slovenije ter istrsko in reško-goransko županijo. Če upoštevamo še nedavno ponudbo naših sosedov za dve mini-regiji, to je Collio-Brda in Isonzo-Posočje, ter da je ves ta prostor že vključen v čezmejno skupnost Alpe-Adrial 1978), ki ima svoj statut, svoje organe itn., se znajdemo pred pravo hipertrofijo (bohotnostjo) ali kar zmedo v zvezi s čezmejnimi tvorbami. Nekoliko postaja vse to že podobno ruskim igračam "babuškam", ki tičijo ena v drugi, od najmanjše navzdol pa do največje. Ironijo na stran, kaže vsa ta zmeda najmanj na velike improvizacije in neusklajenost teh pobud, ki so, očitno, povezane tudi z nastopi, ambicijami in potrebo po sa-mouveljavitvi novoizvoljenih krajevnih upraviteljev. Kot kaže kar še naprej na veliko ihto pri naših sosedih za ustanavljanje čezmejnih tvorb predvsem na naši zahodni meji, ob čemer se je vredno tudi nekoliko zamisliti. Kajti, ko so se pred leti, ob siloviti medijski kampanji v zvezi z istrsko regijo, prebudili apetiti po čezmejni regiji tudi pri južnih Tirolcih, je takratni predsednik Italije Scalfaro dobesedno odletel v Trento in jim zabičal, "da ne bo nobenega tihotapljenja lažnih avtonomij" in da "se ne more prodajati za avtonomijo nečesa, kar bi lahko ogrozilo celovitost Italije". Če torej močno Obmejni prostor Nova gneča v zvezi s čezmejnimi regijami Ni se še dobro polegel hrup v zvezi s sporno istrsko regijo, ko so najprej obmejni župani Goriške in Krasa sprožili pobudo za ustanovitevgoriške čezmejne regije. in stabilno Italijo tako zelo skrbi njena integriteta, ne bo nič narobe, če na to nekoliko pomislimo tudi mi, pripadniki države, ki je praktično še v fazi konsolidacije. Mar ne? Ne glede na (ne)zrelost vseh teh pobud pa Evropa nezadržno trka na naša vrata in z njo tudi izzivi sodelovanja in odpiranja. Zlasti tam, kjer so meje zasekale hude rane v vsakršno tkivo ob meji (presekana mesta, središča odrezana od naravnega zaledja ipd.). Zato je prav, da si krajevni upravitelji zavihajo rokave in začnejo pospešeno od- pravljati posledice. Okvir za enakopravno sodelovanje pa je lahko le gospodarsko, duhovno in drugačno utrjevanje naših obmejnih središč. Kot npr. oslabljene Nove Gorice, ki bo prej ali slej morala dobiti tudi svojo škofijo, samostojen visokošolski kampus in postati središče jutrišnje goriške pokrajine. Pri tem ne smemo pristajati na stransko vlogo v igri, ki jo vodijo drugi, ampak moramo vzeti pobudo v lastne roke. Glavni pogoj za pridobitev evropskih sredstev za čezmejne projekte namreč ni ustanovi- tev regije, ampak koristnost projektov in soglasje lokalnih skupnosti z obeh strani meje. Slovenija je do leta 2002, ob sodelovanju lokalnih skupnosti, pripravila s sosednimi državami (Avstrijo, Madžarsko in Italijo) prek 50 čezmejnih projektov ter jih dobro polovico tudi že realizirala. Od gradnje železniške povezave z Madžarsko pa do varovanja Tržaškega zaliva pred onesnaževanjem. Nedavno tega je podpisala pogodbo tudi s Hrvaško za 20 projektov. Izkoristimo te izkušnje, vzemimo stvari v lastne roke ter zasledujmo pri tem predvsem lastne interese. Kajti tudi za pobudami naših sosedov tičijo predvsem njihovi interesi in je v njih mnogo manj človekoljubnosti, kot se zdi. Glavni cilji lllyjeve jadransko-podalpske regije so npr. pred- vsem pospešena izgradnja 5.koridorja, zlasti cestnega odseka Maribor-Blatno jezero, povrnitev Trstu nekdanje vloge srednjeevropskega emporija (okna v svet) in, seveda, italijanski gospodarski prodor v Podonavje. Nisem ga namreč še nikoli slišal reči, da bi mu pri tem šlo tudi za kako "izravnavo standardov zaščite manjšin". Ne nasedajmo pri tem kakim čustvenim ali ideološkim vzgibom, kol je bilo npr. naivno bratenje našega in hrvaškega političnega vrha v Lutkovnem gledališču, ki se je končalo za nas kot velika polomija. Na naši zahodni meji je namreč še manj pogojev za tovrstne ljubezni in bo moralo preteči še veliko vode v Timavi in Soči, da si bomo lahko gledali iz oči v oči kot bratje. Milan Gregorič 5 7. STRANI Morda je tu... In komunizem, kije bistveno zaznamoval svet in tako ali drugače posegal v vsakogar, ki je bil njegov sodobnik? Kakšna je vaša izkušnja, saj tudi vas ni “puščal pri miru "? Komunizem je, lahko rečem, usodno posegel ne le v nazorski krog, h kateremu se prištevam, ampak celo v našo družino. O marsičem hudem, (da ne posežem še po hujšem izrazu), bi lahko napisala dolgo zgodbo. Kdor je pobliže sledil vsemu, kar nam je režim prizadel, tja do strašnih živčnih zlomov, bo razumel moje zadovoljstvo nad tem, "da ga je hudič vzel". Zal pa njegova senca še vedno straši preko prikrojenih ud-ba-seznamov, kjer zaman iščeš velike udbovske ribe in male špiceljne, pač pa najde-vaš v njih naše mile škofe in vrsto poštenih in sedanji oblastni strukturi neljubih osebnosti. Po zaslugi "udbaneta" sem se celo jaz prebila iz anonimnosti, saj me je cel ducat "dobromislečih" telefonsko ali s pisemci informiralo, pod katero številko se najdem. A navsezadnje sem uvrščena v seznam med vrsto odličnih in kristalno čistih ljudi. Če so oni junaško prenesli hudob- no privoščljivost, jo bom tudi jaz. Vsakemu bedaku je lahko jasno, da z nekom, ki ti je prizadel toliko hudega, ne boš paktiral. Sicer pa so dovolj informativni Rebulovi dnevniki, kjer najdeš dobesedno "jiogovore" z udbovcema Črnim in Plavim, ki sta nas občasno obiskala ter slišala vse drugo, razen tistega, kar bi ju zanimalo, in prenašala duhovito "zafrkavanje", ker sogovornikom nista bila kos. Sicer pa so podatke o nas gotovo lovili drugod (morda pa bi g. B. M. dobil pri istih virih kako informacijo o tem), posebno ker so se v času Drage ob naši mizi pri kosilih in večerjah zbirali Slovenci iz vseh treh Slovenij pa še kak Srb ali Hrvat vmes: Čosič, Stojanovič, Matvejevič. Morda pa so imeli nameščen kak mikrofon, kakor je trdil ob svojih obiskih pisatelj Pavle Zidar. Kaj bi slovenskim literatom oz. širše kulturnikom iz “matice ” iti zamejstva dali za popotnico v novo evropsko povezavo, kjer bomo že prihodnje leto? Kaj pravi predvsem vaša “italijanska ” izkušnja? Italijanska izkušnja je jasna: samozavest no se požvižgajo na Evropo in se, diplomatsko nadarjeni (razen znane neimenovane osebnosti) in pre- brisani ter zgovorni znajdejo na evropskih parketih in v mednarodnih povezavah tako zdaj kot prej. Ne vem, kako je na področju ekonomije, a vse ostalo teče, kot da Evrope nikdar ni bilo ali kot da je od vedno bila. Predvsem so in hočejo biti v prvi vrsti Italijani in potem vse drugo. Ali ima smisel ta recept ponujati večini naših kulturnikov in politikov? V zamejstvu je multikulturnost najvišji ideal, v matici pa an-gleženje in "prodiranje" na tuje knjižne trge in sla po tuji slavi! Evropa se vsem tem Slovencem slika pred očmi kot vabljiva fatamorgana, kot nova, odprta možnost silovitega prodora. Vendar si zanimiv za tuji svet, v kolikor si "svoj", torej drugačen od drugih. Prav to, da bivaš slovensko, da rasteš iz svojega humusa, je za tujce interesantno. Morda nas lahko kaj nauči tudi Italijan, Rus, Nordijec! Verjetno lahko potrdite, da boste izdali zbirko pesmi, 2. del Vetra v laseh, napisali radijsko igro in še kaj - toda ali si ob kresu življenja, ki ne ugaša, ne bi kazalo izbrati tudi tematskega polja za roman? Za skeč o mladih? Novega področja za študijo o izseljenski književnosti? Predstavljanja mladih Slovencev po svetu, ki jih ne poznamo, vi pa ste pisali pogovore že z njihovimi očeti...? Za pesniško zbirko, po kateri ste spraševali že zgoraj, je treba imeti pogum, saj gre za moje pisanje v razponu pol stoletja. Je mogoče najti tako pisani beri skupni imenovalec? Se je vredno vreči v zobe? In komu se da dandanes izdajati in celo prodajati poezijo? In nadaljevanje neke daljne knjige, ali je to sploh mogoče, ko je ne le toliko novih izzivov, ampak si davno prerasel svetli mladostni optimizem? Se je še mogoče potopiti v tisti prelepi mladostni svet, poln perspektiv? Roman? Da. Ideje so. A ni časa, ni pogojev: tu sta dva domova, tu je kulturna strežba na vse strani, tu je še en ustvarjalec, ki me celo spodbuja, a manjka palčkov, ki bi skrbeli za naju oba. Glede izseljenske književnosti pa sem izčrpala svojo vednost v študiji, ki je izšla v zborniku Filozofske fakultete, pa v trilogiji Izseljenske književnosti in še kje, veliko tega pa je tudi v obeh knjigah intervjujev Slovenci za danes. Če bi me kaj mikalo, bi bil študij tistih nekaj Slovencev v J užni Ameriki, samotnih jezdecev, katerih rokopise sem imela v ro- kah, a sem jim utegnila posvetiti v svojih zapisih le kak odstavek. Mladih Slovencev po svetu, otrok naših izseljencev, pa ne bi predstavljala, čeprav nekatere visoko cenim zlasti kot pesnike, ker ne pišejo več v materinščini. Zame je slovenski pisatelj in pesnik le tisti, ki piše slovensko. Lepo, da se čuti in razglaša za Slovenca, a slovenski pisec ni! V kratkem bo izšla knjiga neke mlajše Slovenke iz Argentine, prevedena v naš jezik. Prevedena poezija le izjemoma dosega original, vsak prevajalec pač ni, denimo, Zupančič. Upam, da bo izšla v obeh jezikih, prevod ob originalu, da bomo lahko presojali o njeni poeziji. Edini, ki piše suvereno odlično v obeh jezikih, je mladi Tone Rode. (V kolikor zadnji čas temu sledim). A ne verjamem, da ste se kar povsem razbremenili ampak si raje naložili kaj konkretnih projektov? Naslednji teden: najprej na željo turističnega društva Loka predavati dvema skupinama študentov iz Ljubljane (vsaka 120 višješolcev) o starodavni in že iz 13. stoletja znani vasi ob Savi: o njeni zgodovini, zemljepisu, sodobnosti, znanih Ločanih, prometnih in cestnih poveza- vah itd. Zatem ustreči mlademu domačemu župniku in v cerkvi spregovoriti o slovenski kulturi v zdomstvu. Nato napisati za revijo Škrat nadaljevanje svojih spominov na amatersko režiranje na openski nižji gimnaziji. Nato lektorirati zadnjo številko Škrata. Nato začeti z branjem štiristo strani debelega zgodovinsko-filozofskega romana mojega gorenjskega bratranca, sicer inženirja in bivšega direktorja neke tovarne pred osamosvojitvijo. Vmes še obisk sorodnikov iz Šempolaja, vabilo na predstavitev svoje nove knjige v Aškerčevi hiši v Rimskih Toplicah, nato en večer voditi zakonsko skupnost Radeče -Loka - Zidani Most v župnišču, če se dobro spominjam vseh svojih obveznosti na teden, ki bo sledil današnjemu petku, ko pišem ta intervju, ki bo končan jutri pred večerom, zvečer pa moram biti navzoča na prireditvi v našem Kulturnem domu (ljudske pevke iz Telč). Verjetno bo iz tega tedenskega projekta izpadel bratranec, ki me bo v ponedeljek po telefonu spomnil, da čaka na vrsto že nekaj mesecev in da bo obupal in vse zažgal. In izpadel bo seveda tudi roman. Moj namreč. Ki čaka na vrsto že dlje kot bratrančev...