ga je pregovoril, da je šel = odšel, kar moti kljub naslednjemu »čaka«. Ta negotovi in bolj na nasprotno pojmovanje navajajoči »šel« me tako moti, da predlagam, da se pri eventuelni novi izdaji sploh črta in bo odstavek bolj jasen in tudi lepši. Glasil naj bi se: »...zaupnik... se je vrnil: komaj sem ga pregovoril; čaka, kaj... izvolite.«
Opazke, brez katerih Shakespearjev prevod ne more izhajati, so popolnoma zadostne.                  Frst.
Izidor Cankar: Uvod v umevanje likovne umetnosti (Sistematika stila). Knjižnica »Narodne galerije«  2.  zv.  Ljubljana,  Narodna  galerija,   1926.
S  tem  delom  smo  dobili  Slovenci  važno,   za  našo umetnostno   znanost   v   marsičem   temeljno   delo.   Na vsak   način   je   njegov   pomen   za   to   panogo   večji, kakor za splošnost, ki je pa tudi dobila prvi domač pripomoček, da se približa umetnini. Namen dela, ki je nastalo iz učiteljske prakse na univerzi, je v prvi vrsti metodološki, gre zfa opredelitev pojmov in ustvaritev sistema, po katerem bi bilo omogočeno, kolikor mogoče   objektivno   in   nedvoumno   stališče   napram umetnini. Kakor ugoJavlja pisatelj v uvodu, so nekateri    nemški    umetnostni    zgodovinarji    že    izdelali nekatere   umetnostno-zgodovinske  pojme,   vendar   le za  posamezne  umetnostno-zgodovinske  dobe,  ali posebej celo za posamezne umetnostne stroke. Njegovo stremljenje gre preko teh, ker skuša ustvariti sistem brez ozira na zgodovinski razvoj, da tako ustvari »in nuce nekako slovnico umetnostnega oblikovanja,« da pokaže logičnost  in organično  funkcionalnost  njenih zakonov   ter   njih   nujno   zvezo   s   splošno   človeško duševnostjo. Kdor pozna tozadevno literaturo večjih narodov,  posebno   nemško,  v  katere  razvoj   bi  bilo to   sistematiko   prav   lahko   uvrstiti,   bo   moral   brez obotavljanja  priznati,   da   smo   dobili  Slovenci  delo, ki   obdrži   svojo   vrednost   v   vsaki   drugi   literaturi. Zasluga  pisateljeva   ni  toliko  v   tem,  da  bi  bil  prvi videl in formuliral stvari, o katerih piše, saj so bile že   dosedaj   obča   last  posebno  dunajske   umetnostno zgodovinske  šole,   ampak da  je  to  skupno  lastnino, ki   je   več   ali   manj   določno   živela   v   označenem znanstvenem krogu, prvi oblikoval  v jasnih  formah in jo združil v logično zasnovan in utemeljen sistem. Iz   istega  kroga   je  pred   vojno   izšla   v   zbirki   »Aus Natur  und   Geisteswelt«   knjižica,  ki  po   obsegu   ne prekaša    dosti    naše,    Cohn-Wiener,    Entvvicklungs-geschichle   der   Stile   in  der   bildenden  Kunst,   ki  je še danes najboljši splošen uvod v umetnostno zgodovino   in   ki   je   problem   umetnostne   zgodovine   na mah   postavila   na   plodnejše   temelje,   kakor   so   bili temelji  dosedanjih  velikih umetnostnih  zgodovin,   ki so čitatelja poučile o vseh detajlih, samo ne o resničnih  problemih umetnostnega  razvoja. Dunajska  šola je   to   metodo   že   poprej   preiskusila   z   uspehom   na premnogih  detajlnih vprašanjih,  Colm-Wiener pa je prvi poskusil formulirati  celoto.  Njegovemu  delu  bi vzporedil Cankarjevo  knjigo; obe se do neke mere bistveno    dopolnjujeta.    Nobena    ne    vsebuje    sicer tistega   čarobnega   lijaka,   ki   bi   čitatelju   odprl   popolno   pot  do  umetnine,   kar   bo   večina   gotovo  pričakovala   in   bo   mogoče   razočarana.   Zagotovim   pa vsakogar,   ki   bo   vzel   knjigo,   kakršna   je   in   ji   po možnosti   pridružil   še   Cohn-Wienerjevo,   da   si   bo ustvaril  trdno  bazo   za   svoje   razmerje   ne  samo  do umetnostne zgodovine, ampak tudi do umetnine same.
Knjiga obstoja  v  glavnem iz  dveh  delov, katerih prvi  označi  in  izloči   iz   problema   neumetnostne   vidike, ki igrajo v vsakdanjem razmerju do umetnosti zelo važno vlogo in jih množice navadno zamenjujejo s pravimi umetnostnimi. Sem spadajo zgodovinske pa tudi umetnostno zgodovinske ter starinske vrednote, ki se  nanašajo na snov,  miselno ali čuvstveno vsebino pa tudi na formo, ki so sicer umetnostne, a nestalne in v neprestani meni vsled subjektivnih razpoloženj   posameznikov   in   časov,   niso   zmožne,   da dajo trdno joodlago za naše (posebno še znanstveno) razmerje  do  umetnosti.  Drugi  del knjige  se peča  z ustvaritvijo    takega    objektivnega    stališča    napram umetnini.   Njegov   cilj   je   za  laika   orisati   umetnino kot   likovni   organizem,   za   znanstvenika   pa   podati sistematiko stila, razbistriti stilske pojme in ustvariti trdna oporišča za stilsko kategoriziran je umetnin, ki more biti edina prava podlaga umetnostni zgodovini. Kot   enega   najstalnejših   in   najsplošnejših   odnosov umetnin   do   drugih   pojavov   si  izbere   za   izhodišče svojega sistema razmerje umetnine do narave. Trije termini so se glede tega razmerja že splošno udomačili in zato se jih tudi on brez obotavljanja oprime: idealizem,   naturalizem   in   realizem.   V   svojih   izvajanjih ugotovi, da se že po snovi  razlikujejo umetnine v tri splošne skupine, ki odgovarjajo omenjenim kategorijam. Nato se peča z oblikovanjem telesnosti v likovni umetnosti in dožene, da omenjenim trem kategorijam odgovarjajo  trije  glavni  stilski tipi, ki jih opredeli kot ploskoviti, slikoviti in plastični stil. Ko mu še eden glavnih likovnih problemov, oblikovanje prostora, potrdi to delitev in  ugotovi,  da odgovarja   idealističnemu   ploskovitemu   stilu   brezpro-otorno    prizorišče,    realističnemu    plastičnemu    stilu omejeno, naturalističnemu slikovitemu pa brezmejno prizorišče   ter   glede   figuralne   kompozicije   vezana, tektonska   in   svobodna   kompozicija,   si   je   svojega sistema gotov in v zaključnem poglavju ugotovi, da korenine   teh   razlik   segajo   dalje   kakor   abstraktno vzeti problem razmerja umetnine do narave, prav v dno človeške duše in stil ni nič manj kot formulacija človekovega svetovnega nazora in življenjskega čuv-stva; stil je izraz celega človeka, izraz umetniškega individua   in   njegove   dobe.   Ko   to   svoje   naziranje kratko ilustrira, zaključi z ugotovitvijo, da je umetnina   »formirani  in  okolico   formirajoči  zakon  sam«. Iz tega površnega pregleda vsakdo lahko sam posname, v čem je pomen te knjige za lajika in koliko sme   od   nje   pričakovati:   Ustvarja   mu   namreč   določno   stališče   napram   umetnini   in   ga   opozori   na momente,   ki   ga   pogosto   prevarajo   in   zbegajo,   da sploh ne najde nikakega plodnega razmerja do umetnosti. Pa tudi to stališče bo zanj plodno šele, kadar bo umetnino  doživljal  in kolikor jo bo doživljal; prirojeni instinkt ga bo s tega izhodišča vodil naprej in približeval tistemu bistvu, po katerem teži. Doživel pa bo le toliko, kolikor dovoljuje njegova prirojena vzprejemljivost za umetniške pojave.
Sistematika stila je nedvomno pozitiven poskus umetnostno zgodovinske metodike, pomanjkljivosti pisatelj sam čuti in v uvodu opozarja nanje. Za našo znanost je to lep uspeh, posebno če pomislimo, da so Srbi istočasno ž njo izdali prevod metodično popolnoma zastarele knjige Louis Hourticcj, Uvod u istoriju umetnosti.                                                   Frst
95