SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI Gaetano Donizetti: LUCIA LAMMERMOORSKA PREMIERA DNE 26. NOVEMBRA 1954 Besedilo napisal: Salvadore Cammarano Prevedel: Pavle Oblak Dirigent: Samo Hubad Režiser: Edvard Rebolj Scenograf: inž. arh. Ernest Franz Vodja zbora: Jože Hanc Osnutki kostumov: akad. slik. kost. Alenka Bartl-Seršova Izdelava kostumov: Gledališke krojačnice pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka Inspicient: Milan Dietz Odrski mojster: Jože Kastelic Razsvetljava: Silvo Šinkovec Lasulje in maske: Janez Mirtič, Emilija Sanclnova in Tončka Udermanova Gaetano Donizetti: LUCIA LAMMERMOORSKA OPERA V TREH DEJANJIH (ŠESTIH SLIKAH) PO NOVELI WALTERJA SCOTTA Lord Henriik Ashton Lucija, njegova sestra . Sir Edgard Ravenswood Simeon Car Vekoslav Janko Franc Langus Samo Smerkolj . Sonja Hočevarjeva Nada Vidmarjeva Miro Brajnik Gašper Dermota Janez Lipušček Lord Artur Bucklaw....Gašper Dermota Ljubo Kobal Rajmund Bidebent, Lucijin vzgojitelj...Zdravko Kovač Friderik Lupša Danilo Merlak Alisa, Lucijina družica .... Sonja Drakslerjeva Cvetka Součkova Norman .............................Slavko Štrukelj Dame in kavalirji, vojaki, paži. Godi se na Škotskem na gradu Ravenswood in °° razvalinah gradu Wolfscrag. GLEDALIŠKI LIST= OPERA *9S4 ŠTEV. 3 1955 V. V.; GAETANO DONIZETTI Bil je po darovitosti med naj bogatejšimi, po poreklu najsiromaš-ftejši med skladatelji prejšnjih časov. Oče tkalec, mati šivilja, kletno stanovanje v predmestju severno-italijanskega mesta Bergamo, šest otrok: tako je zagledal polmrak sveta leta 1797 Gaetano v družini Donizettijevih, v kateri se je do tedaj podedovala samo revščina in jetika. Ko je shodil, se. je družini prvikrat nasmehnila sreča; oče je dobil stalno službo vratarja v zastavljalnici. Tako je lahko začel misliti, da da otrokom dragocenost, ki je sam ni imel: šole. Seveda ni mislil na muziko, a ta se je pojavila kdove od kod kar pri dveh sinovih. Tu je bil stric, ki se je z njo prikopal do skromnega kruha pri mestni godbi, za svetovalca in prvega učitelja. Tu je bil na srečo prav sredi Bergama Zvrsten muzik in pedagog Simon Mayr, ki je bdi tiste dni slaven operni skladatelj in ki ga je poznalo pol glasbene Evrope. Tako se je z vlogo Pevčkov bergamske bazilike pričela glasbena izobrazba obeh Donizettijev, najstarejšega Giuseppa in najmlajšega med sinovi, Gaetana. Pač njihov oče — proletarec ni mogel takrat niti sanjati, da bo prvi od njiju najvišji muzik na sultanovem dvoru v Carigradu, drugi pa dvomi komponist cesarja na Dunaju in svetovno slaven skladatelj! Z devetimi leti je že bil Gaetano sprejet na pravkar ustanovljeni bergamski konservatorij, a v tretjem letu glasbenega šolanja bi ga skoraj doletela katastrofa. Njegov glas za vlogo cerkvenega pevčka ni pil dosti vreden, zato bi moral po takratnih pravilih pustiti glasbeno solo. Modrost Simona Mayra, ki je že v preprostih šolskih nalogah spoznal izredno lahkotnost dečkove glasbene fantazije, je diplomatsko ob jadrala stroga šolska pravila. Tako je Gaetano ostal na šoli v oddelku za čembalo in kompozicijo do svojega sedemnajstega leta, ko se Je prvikrat napotil v svet, v kompozicijsko šolo k znamenitemu patru Stanislavu Mattei v Bologni, od koder je pet let prej izšel Rossini. Ni zaman Mayr ljubljenemu učencu na pot sijajnega izpričevala, vseh Mogočih priporočil in še štipendije bergamskih gospodov. Tudi v Bologni Je Donizetti prekosil vse součence, vsrkal v sebe vso strogo učenost kontrapunkta in se po dveh letih vrnil domov v Bergamo. Šole mu n^so mogle dati sedaj ničesar več, izpričevala si je moral poslej pisati Sarn s svojimi deli. » Začetek umetniške kariere za Donizettija ni lahak. Nehote ga grize ‘Pisel^d.a sta bila z njegovimi leti Mozart in Rossini že slavna po vsej jyropi. on sam mora šele skrbeti, kako se bo postavil na lastne noge. ^se, psalmi, kvarteti, ki jih piše, mu pri tem bore malo pomagajo. Ve tudi, da domači v revščini od njega čakajo pomoči. Oče ga sili, naj bi sprejel mesto organista pri kaki cerkvi. Sin ga z nasmehom zavrača: »Z malim ste zadovoljni, signor Andrea, vaš sin pa je drugih misli.« Te druge misli mu uhajajo na opero. Toda v tistih časih ima smisel pisati opero le, če imaš zanjo naročilo od teatrskega impresarija. Le kako priti do naročil? Pomaga mu Mayr s svojim slovesom in poznanstvi. Operni prvenec za gledališče v Benetkah mu ne prinese ne hvale, ne graje. Napravil je ravno toliko vtisa, da mu zagotovi naročilo za drugo opero; ta mu prinese še tretje naročilo iz Mantove, kjer se pa končajo ti prvi trije poizkusi s polomom. Bilanca ni ravno sijajna ca začetek: od treh partij dve izgubljeni, ena remi. Donizetti se vrne domov, se poglobi v študij klasikov in zopet piše cerkveno ter komorno muziko. S 24 leti je še vedno reven in neznan skladatelj. Vendar ne odneha, pokoncu ga drži železna volja in zaupanje učitelja — prijatelja Mayra. Končno pride zanj veliki trenutek. Zopet po Mayrovi zaslugi mu pade v naročje operno naročilo od rimskega Teatro Argentina, od koder je šest let prej nastopil pot po svetu »Seviljski brivec«. Donizetti ve, da gre sedaj za biti ali ne biti, za čast in za kruh. Brez odlašanja podpiše pogodbo in odpotuje v Rim. To je njegova tretja, odločilna pot v svet. * Mayrovo ime odpre mlademu Donizettiju vrata v salone rimske meščanske družbe, kjer se zbirajo umetniki vseh področij. Nadaljnjo pot si utira sam s simpatičnim, skromnim nastopom in prikupno zunanjostjo, s katero ga je za nameček glasbenemu talentu obdarila narava. A vse to ne bi pomenilo ničesar, da ni njegova opera »Zoraida« ob premieri doživela navdušenega priznanja. Donizetti doživlja svoj prvi triumf. Ko ga po tretji predstavi spremlja navdušena množica domov z baklami in godbo, joka od nepričakovane in vendar pričakane sreče. Sedaj se začenja njegova prava umetniška pot in skladateljska slava. A njegova sreča je zaenkrat še opoteča, vsaj v očeh uglednega rimskega advokata Vassellija, ki mu odbije prošnjo za roko hčerke. Vendar Donizetti tudi tu ne popusti. Navadil se je potrpljenja: Vasselli bo njegov tast, če ne sedaj, pa čez nekaj let, ko si bo nabral dovolj slave in denarja. Dela ima sedaj čez glavo, ker pričenjajo naročila za nove opere kar deževati. Najprej iz Napolija, ki je že po stoletni tradiciji eden opernih centrov Italije in ki priraste Donizettiju k srcu bolj od rodnega Bergama. Tu se naseli stalno za dolga leta vse do odhoda v tujino, in kadar ga bo v tujini grizlo domotožje po domovini, bo to domotožje po Napoliju. Tu v Napoliju se leta 1822 prvič srečajo trije veliki skladatelji, ki jih bo kasneje vezalo prijateljstvo in še kasneje zgodovina italijanske opere do Verdija: Rossini, Donizetti, Bellini A sedaj še ni pravi čas za sklepanje prijateljstev. Petindvajsetletni Donizetti ima za seboj šele prvi uspeh. Njegov umetniški vzornik Rossini ima le pet let več od njega, a je že svetovno slaven in visok gospod. Belimi je na drugi strani štiri leta mlajši od Donizettija; kot učenec na konservatoriju in kot njegov občudovalec se zadovolji s srečo, da sme biti njemu predstavljen. 58 Med vsemi tremi je Donizetti najplodovitejši; do konca življenja bo napisal preko 70 oper. Ko mu enkrat začno prihajati naročila, jih napiše večkrat po dve, tri, celo štiri na leto. Kdo bi vedel le za njih naslove danes, ko so se po dobrih 100 letih obdržale na odrih le štiri ali pet izmed vseh! Čudna je usoda umetniških del v časovnih in geografskih koordinatah, skrivnosten je mehanizem sita, skozi katero pre-sejavata ta dela čas in okus. Nekatere izmed Donizettijevih oper SO' sprejete precej hladno že takoj v začetku in po nekaj večerih zatonejo v pozabo za vedno, druge napolnijo gledališče tudi do štiridesetkrat zaporedoma, a kljub temu ne prodro v druga mesta. Tretje napravijo Pot po gledališčih v Italiji, a ne pridejo preko meja, četrte poprimejo včasih že kmalu po prvi iztvedbi velika mesta v tujini, Madrid, Dunaj, London, Pariz. A tudi življenjska doba teh izbranih je tako različna; Pet, deset, trideset let Nekatere, za katere se je zdelo, da se ne morejo Postarati, izhirajo po petdesetih letih in se pogreznejo v grobnice gledaliških arhivov. # Prvo delo trajnejše vrednosti napiše Donizetti šele po osmih letih Uspešne skladateljske kariere, ko mu je triintrideset let. Morda je res, da ga k temu vzpodbode tekma z Bellinijem,, s katerim pišeta istočasno za isto milansko gledališče, Donizetti »Ano Boley n«, Bellini »Son-nambulo«. Morda ga je res prej večkrat zavedla v površnost fantastičina lahkotnost ustvarjanja, kot so jo imeli v zgodovini glasbe le redki skladatelji z Mozartom na čelu. Večkrat se zgodi, da se iz vesele družbe umakne za pol ure v sosedno sobo in se vrne z idealno arijo ■ali duetom ali finalom opere, s katero se tedaj pravkar ukvarja. In Vendar je med najlepšimi njegovimi stvaritvami mnogo njih, ki so nastale na tak način, n. pr. prav tenorska arija iz zadnjega dejanja »Lucije«. Tako napiše včasih celo opero v nekaj dneh. Dve leti po »Ani Boleyn« se obme nanj v stiski impresarij gledališča, ki mu je umanjkal komponist za dogovorjeno novo delo. Do začetne predstave je vsega štirinajst dni. Donizetti z ogorčenjem odbije predlog, naj bi glede na kratek čas prenaredil novo opero iz fragmentov svojih prejšnjih del, vendar zagotovi pomoč. »Tebi teden dni, meni teden dni, da vidimo, kdo od naju ima več korajže!« pravi osuplemu libretistu Romaniju, na katerega se je zmeraj jezil, da vse obljubi, a ničesar ne napravi °b dogovorjenem terminu. Ce je tokrat držal besedo libretist, kako je ne bi Donizetti! In rezultat, ki bi bil pri drugem skladatelju bržkone nemogoče skrpucalo, se pri Donizettiju imenuje »Elisir d’amore« (Ljubavni napoj), opera, ki je preživela stoletje in ostala živa do danes. Leto zatem piše za gledališče Scala v Milanu opero »Lu c rezi a Borgia«. Ni dovolj, da ima borbe s cenzuro in pravdo z namišljenimi ^potomci Lukrecije, ki hočejo preprečiti uprizoritev. Zopet nima Pravi čas libreta v rokah. Zato si pregleda spisek pevcev, ki jih ima f*a razpolago, napravi načrt razdelitve vlog in napiše pol opere brez besedila, drugo polovico pa potem, ko dobi v roke libreto. Ta čas pa rnora za kazen mučiti libretist, kako bo spravil svoje verze pod Donizettijeve melodije, do prve skušnje je namreč samo še osem dni. Naslednjega leta 1834 dobi prvič povabilo iz Pariza, ki je kulturni ^enter takratne Evrope posebno še v operni umetnosti, da napiše opero p Teatro degli Italiani. Zadnjikrat se snide tam velika italijanska r°jica. Rossini je že nehal komponirati, čeprav ima pred seboj še 59 štirideset let življenja; sedaj ima v rokah vodstvo italijanskega gledališča v Parizu, in je zanj naročil poleg Doniiaettija novo opero 'tudi Belliniju, ki mu teče zadnje leto kratkega življenja. Tako se znajdeta ta dva že tretjič v tekmi, v kateri trumfira Bellini s »Puritanci«. Donizettiju je dolga in premišljena priprava prej škodila kot koristila. Kljub začasnemu uspehu zatone nova njegova opera prej kot druga, sponta- ne j e nastala dela. Zato pa po povratku v domovino prihodnje leto prekosi ne samo Bellinija, ki ga žal ni več med živimi, temveč' tudi samega sebe z moj- strskim delom »L u c i a d i L a m m e r m o o r«, ki sproži že ob prvi izvedbi pravi delirij navdušenja in ki izvabi kasneje tudi Rossiniju ob kratkem pregledu partiture priznanje: »To je najboljša Donizettijeva opera.« t Skladatelju je tedaj 38 let. Slaven je in bogat, živi v srečnem, idiličnem zatišju zakona, kadar ga priprave novih oper ne izvabijo na potovanja, skladateljsko delo združuje s profesuro na neapeljskem konservatoriju. V tej zreli dobi ga pretresejo hudi udarci usode, med katerimi ga najhuje potre smrt zvesto ljubljene žene. Zameri se mu tudi ljubljeni Napoli, ker so ga z obljubo direkture konservatorija potegnili za nos. Zato mu o pravem času pride ponovno vabilo v Pariz. Tokrat ga vabi Grande Opera, kamor so pripuščeni na oder samo veliki skladatelji z gloriolo svetovne slave. Seveda ne manjka tam zavisti, nasprotnikov in intrig v velikem slogu, ki so disgustirale celo Rossinija, čeprav jim je bil vse drugače dorasel. In ker trajajo priprave za uprizoritev njegove velike opere »Mučenci« celo poldrugo leto, napiše med tem za Opera Comique lahkotnejšo »Figlia del reggimento«, ki doživi samo v prvih petdesetih letih na tem odru tisoč izvedb. S prihodnjo veliko opero »L a Favorita« si pridobi celo hvalo Wagnerja, ki je tedaj v Parizu in ki skomponira kvartet na najlepše melodije te opere. Ko ga je sedaj s slavo ovenčala tudi najizbranejša publika Pariza, so njegova vračanja v domovino podobna pravim triumfalnim pohodom. Na koncu se mu pokloni še druga velika prestolnica Evrope — Dunaj, kjer sprejme častno službo cesarskega dvornega komponista in vodstvo dvome kapele. In še vedno piše neutrudno iz leta v leto nove opere, med drugimi za Dunaj »Lindo di Chamonix«, za Pariz svojo mojstrsko komično opero »Don P a s q u a 1 e«. Ker venomer niha na potovanjih med Dunajem in Parizom, si da napraviti posebno kočijo, da lahko izrabi potovanja za pisanje novih partitur. * Ob teh največjih zunanjih uspehih pa se mu vedno pogosteje pojavlja občutek življenjske praznote, domotožje po Italiji in misel na smrt. Obenem iga muči vedno hujši glavobol kot znanilec usodne bolezni, ki jo pariški zdravniki označujejo kot preutrujenje živcev, ki pa napreduje nezadržno in neizprosno do popolne omračitve duha. Po dveletnem životarjenju v umobolnici blizu Pariza se posreči svojcem in prijateljem spraviti ga v domovino. A sedaj je že prepozno; dn, ki ga pozna vsa Evropa, ne prepozna nikogar in ničesar več: ne rodnega mesta, ne prijateljev, ne svojih melodij, s katerimi ga skušajo zdramiti k zavesti. Iz topega ždenja ga spomladi leta 1848, na pragu novega časa, odreši smrt. 60 NADA VIDMARJEVA Poje pri premieri Donizettijeve »Lucije Lammermoorske« naslovno vlogo. DONIZETTI IN SLOVENSKA OPERA Donizettijeve skladbe so bile v JUavirskih izvlečkih dokaj znane v ljubljanskih družinskih glasbenih Jožkih in ni zato čudo, če so že j^nalu zašle tudi na sporede glasbenih prireditev čitalniške dobe. Pokušali so jih radi tudi zunaj Ljub-Jane>_ bodi da so se jih lotili sami domači člani, bodi da je spored ta-ih prireditev poživljalo dobro vol j no sostovanje naših pevcev iz »veli-®ga« sveta. Tako je bilo v Cerk- vi alii bližnji okolici, kadar sta se „ ma pojavila Fran Gerbič Ln nje-Yav žena Mila — Čehinja, poživ-^ s svojimi nastopi prireditve p0?livrni provincialnosti slovenskega ^^eželja tega časovnega obdobja. Takisto se je pojavil Donizetti na mladega slovenskega gledališča (jr Po ustanovitvi Dramatičnega hte a’ seveda brez posebnih za-v za ustrezno operno uprizoritev, temveč še docela v sporedu in slogu čitalničnih prireditev. Tako je poleg nekaterih arij in recitatov iz posameznih Verdijevih ali Webrovih oper prispel na spored tudi Donizetti, na primer ob zaključku sezone 1870/71, ko je 30. aprila Dramatično društvo dovolilo benefico mnogo obetajočemu slovenskemu tenoristu in nosilcu glavnih vlog v živahno uprizarjanih operetah na slovenskem odru teh let Ivanu Medenu. Prav iz Donizettijeve opere »Lucia di Lam-mermoor« je zapel Edgardovo arijo iz zadnjega dejanja ter povezal s finalom zbora. Tik pred nasilnim koncem prvega obdobja mladega slovenskega gledališča se je Donizetti vnovič pojavil na slovenskem odru in to prav ob zadnji predstavi sezone 1877/78, ki je bila hkrati zadnja pred naslednjo težavno obnovitvijo sloven- 61 skega gledališča v drugih pogojih. Ta mah so uprizorili za benefico učiteljici, pevki in igralki Dramatičnega društva Dragoili Odijevi Saint-Georgesovo in Bayardovo opereto v dveh dejanjih »Marija ali hči polkova«. Opereto je ;po nemški »Die Tochter des Regimente« in po hrvaški priredbi Spira Dimitrij eviča poslovenil režiser Jos. Gecelj. Uprizoritvi, ki sta ji godbo napisala Donizetti in A. Miiller, je dirigiral kapelnik Stockl. Nedvomno gre pri tem za prirejeno Donizettijevo opero »La fille du regiment«, ki v svoji operni obliki ni zagledala slovenske uprizoritve v Ljubljani, temveč jo je šele v sezoni 1903/04 v režiji Otmarja Langa in z dirigentom Pavlom Hellerjem uprizorilo ljubljansko nemško gledališče. Kljub že začetnemu velikemu opernemu zanosu ipo rednem začetku slovenske opere s sezono 1892/93 pa Donizetti vseeno ni doživel hitrega sprejema v slovenski operni repertoar. Komaj v sezoni 1894/95 se je vnovič pojavil v omejeni obliki kakor 25 let [pred tem. Za svojo benefico si je izbral češki pevec Vaolav Beneš, član slovenskega opernega ansambla, veliko arijo iz prizora smrti v 3. dejanju »Lucie di Lammermoor« in jo zapel avditoriju svojih poslušalcev. Če bi sodili po teh odlomkih, bi mogli misliti, da se je slovenska opera s posebno neodločnostjo in skrajno previdnostjo pripravljala na uprizoritev Donizettija. Vendar ni »uprizoritev prve popolne Donizettijeve opere na slovenskem odru pomenila nobenega pravega odkritja ali posebnega glasbenega razodetja. Slo je pri tem za uprizoritev prve Donizettijeve opere v slovenščini, za kar so ob desetletnici obstoja Slovenske Opere izbrali njegovo opero v štirih dejanjih »Favoritinja«, ki ji je besedilo napisal Evgen Scribe. Uprizorili so jo prvič 7. februarja 1902 v režiji Adolfa Dobrovolnega, dirigiral pa je B. Tomaš. Kaže, da je ta uprizoritev bila ena izmed skrbno pripravljenih, pevci (med njimi v tedanji sestavi slovenskega opernega ansambla Romanova kot Leonora, 01szewski kot Fernando, Urih kot kralj Alfonz, Vašiček kot prior Baltazar in Noemi kot Ines) so do neke mere opravili svojo dolžnost, dasi je v igranju manjkalo predstavi pravega italijanskega temperamenta. Za sodobno raven našega opernega občinstva je bilo značilno, da je morala kritika opozarjati, da opera ni težka, da je lahko umljiva in dostopna najširšemu občinstvu, k čemur da pripomore efektni libreto, kar naj tudi »uvažuje« občinstvo. Navzlic takim in podobnim vabilom so »Favoritinjo« v celem mogli uprizoriti le trikrat in zapustila ni domala nobenega posebnega spomina ne v operni kroniki ne v spominu uvaževanega domačega občinstva. Vsekakor se je v tem obdobju imela Slovenska Opera boriti z dolgo vrsto težav, če se je hotela uveljaviti. Nedvomno predstave še niso po svojih, največkrat dokaj tveganih uprizoritvah dosegale ravni, ki bi ji mogli pripisati večjo vlogo kot samo vzgojno. Kot šestdesetletnik je januarja 1902 umrl Josip Nolli, ki je skupno z Gerbičem ustanovil našo opero in v njej sodeloval kot pevec in zlasti kot režiser od vsega po* četka pa prav do svoje smrti. Ne rečemo, da je njegova smrt povzročila zastoj v razvoju naše opere, vendar je važno, da je z njegovo smrtjo nastala v organizacijskih potrebah neka praznina, ki ,io je bil° treba izpolniti. In zdi se. da. so odborniki Dramatičnega društva nekako ob tem času — oprti na mladega tajnika intendance Frana Govekarja. ki ie v tem obdobju začel kazati določeno organizacijsko n3" darienost — orišli do spoznania. s kakšnimi sredstvi bo možno obdržati pri življenju našo opero, ki J1 Osnutek za sceno v Donizettijevi »Luciji Lammermoorski«, ki ga je zasnoval inž. arh. Ernest Franz. •!e leto za letom grozil konec, in s tem obdržati pri življenju tudi slovensko gledališče kot tako. Kmalu letu 1892 se je začela razvijati Slovenska Opera na škodo domačih framskih predstav, zdaj so ji gle-^liški navdušenci in v organizator-stvu se preizkušajoči mladi talenti Namenili taisto podlago za razvojno Složnost. Dramo so domala prepustili sami seibi, ves poudarek pa namenili operi, češ da nosi dohodek, ^vzdržuje slovensko gledališče kot j*1 °> ga podpira v neenakem konferenčnem boju z nemškim gleda-'sčern in mu skratka odpira vse a;pvojne možnosti. Tako je nekako po desetletnici od oftenovitve Slovenske Opere prišlo »dobje, ki se je začelo z mrzličnimi Popravami, da se domača opera — tudi s pretežno tujimi pevskimi ne° — ohrani, izpopolni in dvig- ki ne^° stopnjo umetniške ravni, bi skušala Slovenskemu gleda- lišču vtisniti pečat najresnejše odrske in glasbene delavnosti. To je bilo obdobje, ki ga je skušal označiti previdni gledališki poročevalec vodilne slovenske književne revije »Ljubljanski Zvon« dr. Fran Zbaš-nik z besedami: »... Naše gleda- lišče je v zadnjih letih sicer polagoma, a dosledno napredovalo...« Toda pomislek, ki je bil skrit v teh besedah, se je tikal zlasti vprašanja slovenske Drame, ki ga je skušal prevpiti veliki boben propagandne publicistike v domala vseh slovenskih listih, poskušajoč na tihem dopovedati nevarnost, ki grozi sj.ovbnsK.emu gledališču, če Nemci izoblikujejo svojo, v velikih začetnih težavah tičočo opero, ustanovljeno nalašč in prav proti razvijajoči se Slovenski Operi. Nikoli je niso presegli in zgodovina v tem ni dala prav bojaznim organizatorjev Dramatičnega društva. Se manj jim je dala prav sodobnost, ki je na Prizor iz naše uprizoritve Verdijeve opere »Ples v maskah«. (Renato — Samo Smerkolj, Oskar — Sonja Hočevarjeva, Riccardo — Rudolf Franci.) usta taistega previdnega Zbašnika že leta 1906 ugotavljala: »... v drami so itak Nemci pred nami...« Sezone do jeseni 1906 so pokazale mrzlično delavnost odbora Dramatičnega društva, ki mu je iposeben polet vzdajala organizatorska delavnost Frana Govekarja do časa njegovega mučnega spopada z Ivanom Cankarjem. Ta spopad se je v glavnem tikal Govekarjeve delavnosti v področju Drame, toda po obilici polemičnih člankov, pripomb in zapiskov, ki jih je sprožil, pa je prešel takisto v področje- opere in Govekarju je na mah pripadla dolžnost, da brani tudi razvoj opere v »njegovi eri«, in hitel je dokazovati, da je »stal operni repertoar na naj-višjem umetniškem nivo u . . .« Tako so se njegovi dokazi tikali uprizoritev »najslavnejši-h umetniških del Svetovnih komponistov« na slovenskem odru (med katerimi po uprizoritvi »Favoritinje« tudi Donizetti ni mogel izostati) in so vršičili v smelem Govekarjevem pozivu svojemu nasprotniku v gledališki polemiki v dosihmal ponižnem kamniškem li' stiču »Naš list« (ki se je v slovenski publicistiki uvedel prav po teh polemikah), naj povedo »vsaj eno gledališče na svetu, ki bi imelo v enakih razmerah v estetskem oziru enako visokoumetniški re-pertoire!...« Dasi je v vrsti teh polemičnih člankov marsikaj ostalo zabrisanega, je vendar marsikje udarila na dan resnica in z njo povezana umetniška odgovornost, ki se ni tikala nič manj dramskih kakor opernih predstav v slovenskem gledališču, marsikomu nejasna in prenekaterikrat tako želo odločujoča provincionalnost pogledov in perspektiv, ki je po svojem dosihma* zasmrajenem površju le redkokje našla -poti za nove vidike. Zdaj pa se je Govekar mogel trkati na prsi in izzivati, ko je šlo za to, da nakljub polemiki s Cankarjem dokaže »svoje« zasluge za razvoj slovenskega gledališča, da navzlic svoji jezi prav zdaj pove še to, kar v sporu s Cankarjem še ni mogel: *• • • Jaz sem našel, pridobil in an-Sažiral g. pl. Režimova! Jaz sam znal ohraniti naši operi go. Skalovo in g. Ourednika! In jaz sena rešil zavodu g. Betetta! Vse, ™ar-vse danes godi pri našem gledališču, vse, kar se igra in poje ter vsi, ki igrajo in pojo, so v prvi Vrsti moja zasluga! ... A ostali °dbor? Pritrdil je vsemu, kar sem Pripravil, storil in ukrenil — jaz! i^°ja zasluga in moja event. krivda J® torej tudi vsega odbora, seveda i® moralno, ne pa tudi dejansko, “lorda sem jasen dovolj!...« Ne da bi se podrobneje spuščali ^ ta spor, kolikor se tiče dogodkov ^ed člani tedanjega opernega ansambla, dotedanjim intendantom Govekarjem, ki je v sredini meseca novembra 1906 odstopil, in med no-Vlrri intendantom v osebi prof. Juvančiča, moremo ugotoviti, da je sebna izprememba v vodstvu imela a posledico neki zastoj v rednorr. elu gledališča. Res se je Juvančič vso silo in s svojimi prijatelji cr§el na to, da je pripomogel Ivanu ankarju v slovenskem gledališča k .^etniškemu priznanju, je pa po plati — nedvomno nehote in ~aradi premajhne prakse — zaostalo elo v operi. Tako se je zgodilo, da ščetka novembra 1906 do janu-Ja 1907 ni bilo nobene nove oper-že Prern'ere, temveč so le ponavljali j Pfej uprizorjena dela. Zlovešče . Govekar ob koncu sezone ugo-c*'a Je sezona 1906/07 v svo-prvem mesecu (ko je bil inten-^“t še Govekar) prinesla dve oper-Sec-?°Vosti, v nadaljnjih štirih me-(ko je bil intendant Juvančič) 2o ^Pet samo dve novosti, vso se-So s° s^uPaj pa še 9 starih oper, ki e 'Pele hkratu v slovenskem, če- Vanda Gerlovičeva v vlogi Amelije in Rudolf Franci kot Riccardo. škem, ruskem jeziku oziroma tudi v italijanskem; gostovanja ni bilo nobenega ... V tej sezoni z opisano usodo je prišla na slovenski oder druga Donizettijeva opera »Lucia di Lammer-moor«. Izbral in v repetoami načrt jo je postavil nedvomno Govekar in v objavljenem repertoarju jo je še pred sezono postavil na čelo; morda je hotel s tem poudariti značaj sezone, ki naj bi ležal v melodioz-nosti, ali pa je hotel že v naprej privabiti občinstvo, kolikor je to poznalo značaj in odrsko pomembnost Donizettijeve opere. Toda ta opera ni prišla med prvimi na oder, ker je skušnje zavrla nenadna osebna izprememba v vodstvu. Tako je prišla na oder šele 22. januarja 1907 v svoji slovenski krstni predstavi. Manj je imela nalogo .pokazati slovenskemu občinstvu to značilno Donizettijevo operno delo, kakor pa da bi v prvi vrsti zamašila občutno vrzel, ki je zazijala zaradi nenadnega pretrganja rednih opernih skušenj in nevešče uvedbe novega intendanta v redni potek dela. Ne da bi Govekar prej sanjal o tem, je ta opera to svojo nalogo v polni meri izvršila. Dasi so jo dali precej skrajšano, je vznemirila gledališko občinstvo, ki je štirikrat napolnilo gledališče. Režiral je Adolf Ranek, dirigiral pa Hilarij Benišek. Glavni uspeh je pripadal vsem solistom, med katerimi so se odlikovali Skalo va, O urednik, pl. Rezunov in Ranek, več sezon stebri slovenske opere. V nemali meri so sodelovali tudi Slovenci Kočevarjeva, Bukšek in zlasti Betetto, ki je še v isti sezoni zapel v »Prodani nevesti« Ke-cala in se uveljavil kot ponos slovenske opere in vsega slovenskega gledališča. Po poročilih listov je šla opera občinstvu »do srca« in je zelo ugajala, »bolj kot Lohengrin, za nas je za enkrat melodija...« kakor se glasi eno izmed poročil po prvi reprizi. V obdobju pred prvo vojno se je Donizetti s to svojo opero začasno poslovil od slovenskega občinstva in je bil z njo sprejet v redni repertoar šele s sezono 1935/36 med obema vojnama in ostal v repertoarju do druge vojne. Tako je »Lucia« doživela dozdaj skupno 29 uprizoritev. Prekosila jo je Donizettijeva opera »Don Pasqua!e«, ki je prišla v repertoar slovenske opere šele 1925, pa je doživela že doslej 63 uprizoritev. Mimo tega zaznamuje repertoar slovenske opere v Ljubljani še dve Donizettijevi operi: »Linda di Chamonix« in »Kapljice za ljubezen« (ali »Ljubavni napoj«). Ti dve operi sta doživeli dozdaj p° šest uprizoritev v času med obema vojnama. Morda bo to ali drugo Donizettijevo opero prej ali slej naključje vrglo na dan, ali pa jo bo poiskal gledališčnik, opajajoč se nad njihovimi melodijami bolj kakor Pa nad priložnostmi, ki bi jih morda ponudila ta ali druga scena iz tega živopisnega dogajanja z režijsko ali dirigentsko nalogo. LUCIA LAMMERMOORSKA (Vsebina opere) Škotski plemiški družini Ashtonov in Ravenswoodov iz Lammermoora že dolgo razdvaja sovraštvo. Lord Ashton je sčasoma osvojil skoraj vsa ravens-woodska posestva in gradove razen ostankov trdnjave Wolfsc>rag. Navzlic sovraštvu med obema družinama pa se Ashtonova sestra Lucija zaljubi v Edgarda, zadnjega potomca Ravens-woodov. 1. dejanje: Gozd pri gradu Ravens-woodu. Dejanje se začne po kratki uvodni glasbi z zborom lovcev, ki jih je poslal v to okolico poveljnik Ra- venswoodovih čet, Norman, da bi pre' iskali pokrajino in dognali neko skrivnost. Lord Henrik Ashton pride v spremstvu Rajmonda Bidebenta, vzg0' jitelja svoje sestre Lucije. V pogovor11 razkrije, da sta njegov ugled in imet' je ogrožena zaradi političnih spletk katerih pa upa, da se bo rešil, *-e pregovori sestro Lucijo, da bi se poro' čila z vplivnim lordom Arturom BucK' lawom. Nejevoljen je nad sestro, ki brani te zveze, a Rajmund ga skus pomiriti, češ da Lucija preveč žalUJ zaradi materine smrti, da bi mož1 66 Prizor iz Verdijevega »Plesa v maskah«: Ulrika — Elza Karrlovčeva, im, zbar. Misliti na ljubezen in zakon. Norman !?razi sumnjo, da Lucija ljubi Edgarda navenswooda, ki jo je nekoč rešil iz stnrtne nevarnosti. Ashton se zatega-elj silno razburi, kajti Edgard je njegov smrtni sovražnik, hkrati pa ga udi^ ovira pri načrtu, da bi sestro omožil z lordom Bucklavvom. Kmalu ato javijo lovci, da so pravkar videli ngarda jezditi tod mimo. Ashton pri-®ze maščevanje. Sprememba. Grajski park. Lucija P^de z družabnico Aliso, da bi po-varila Edgarda pred pretečo nevar-, st j o. Strah jo je pred studencem, v lii KFe®a nek°č neki Ravenswood v kn^ Pahnil svojo ženo. Ne- ti ■ , Ponoči se ji je pri studencu celo *azala bleda prikazen mrtve žene, v i?®nec Pa se je pri tem spremenil sj ,ri- Alisa si razlaga to prikazen kot Sp 0 znamenje in prigovarja svoji flo-b0 arici> naj se odpove ljubezni, ki ji m Unesla nesrečo. Lucija pa neiz-Hje ljubi Edgarda in je srečna ob ra ■ Edgard pride po slovo, ker mo-Potovati v Francijo, še prej pa bi se rad spravil z Lucijinim bratom ter ga zaprosil za roko njegove sestre. Lucija mu svetuje, naj za sedaj še ničesar ne izda o njuni ljubezni. Zaradi njene boječnosti razdraženi Edgard se spomni, da je na očetovem grobu prisegel maščevanje Ashtonu, ki je pogubil njegovo družino. Lucija ga prosi, naj bi se odpovedal sovraštvu in maščevanju, in nekako pomiri njegov srd. Edgard terja od nje, da mu priseže večno zvestobo. Lucija priseže, nakar zamenjata prstana v znamenje zveze in zaobljube. Edgard jo še enkrat spomni prisege in se poda na pot. II. dejanje. Soba v gradu. Lord Ashton je nemiren, ker sluti, da se bo Lucija še naprej branila poroke z lordom Bucklawom. Pričakuje jo, da bi se z njo o vsem tem pogovoril. Norman ga tolaži, da bodo dolga Edgar-dova odsotnost, prestrežena pisma obeh zaljubljencev in podtaknjene klevete o Edgardovi nezvestobi omajale Lucijino trdovratnost. Lucija pa kljubuje bratovi jezi in hoče ostati zvesta prisegi. Ashton se posluži poslednjega 67 sredstva: pokaže ji ponarejeno pismo, češ da mu grozi krvnik, če ga ne bo rešila kaka vplivna oseba. Po prigovarjanju starega vzgojitelja Rajmunda in da bi rešila brata, se Lucija končno odloči za žrtev in obljubi zakon Bucklawu. Sprememba. Dvorana v gradu Ra-venswoodu je slavnostno razsvetljena in okrašena za sprejem lorda Buckla-wa in Lucije pri zaroki. Ashton privede Bucklawa in ga predstavi zbranim plemičem. Lucija pride v dvorano vsa strta in žalostna. Brez razsodnosti in moči podpiše ženitno pogodbo. Nenadoma pa vstopi Edgard. Vitezi potegnejo meče in ga hočejo odstraniti iz gradu. Edgard se sklicuje na svojo pravico in na Lucijino prisego. Ko izve, da je pravkar podpisala ženitno pogodbo, ji sname prstan, prekolne uro, v kateri se mu je Lucija zaobljubila in ipriseže maščevanje vsej družini. III. dejanje. Poročna dvorana na gradu Ravenswoodu. Gostje se zabavajo pozno v noč, Bucklaw in Lucija sta se že umaknila v svoje prostore. Veselo razpoloženje prekine Rajmund z vestjo, da je Lucija zblaznela in v spalnici umorila soproga z njegovim mečem. Kmalu nato pride Lucija v spalni obleki, z razpuščenimi lasmi in smrtno bleda med goste. Njena zmedenost, obup in nesreča vzbudijo med vsemi sočutje. Njen brat pride in ko vidi, kaj se je zgodilo, zbeži z nesrečnega kraja, ker ga preganja slaba vest. Lucija se onesvesti. Plemiči j° odnesejo v njeno sobo. Rajmund obtoži Normana vse nesreče. Sprememba. Na Ravensvvoodovem pokopališču čaka zadnji potomec nesrečnega rodu, Edgard, svojega nasprotnika. Življenje je zanj brez smisla in zato mirno pričakuje smrti, ki naj bi mu jo zadal Ashtonov meč. Z gradu prihajajo zadnji gosti nesrečne svatbe. Edgard izve od njih, da Lucija umira in da ga želi še enkrat videti. K njej hoče, Rajmund pa ga ne pusti in sporoči žalostno vest, da je Lucija že preminula. Edgard se hoče čimprej v smrti združiti z ljubljeno Lucijo in si zabode bodalo v srce, preden mu morejo navzoči to preprečiti. EMIL FRELIH: GLASBENA GLEDALIŠČA V LONDONU Posebno zvrst med londonskimi gledališči tvorijo tako zvana glasbena gledališča. Ponajveč uprizarjajo revijo, glasbeno dramo in glasbeno komedijo. Po naše bi jim rekli revijska ali operetna gledališča in ta v Londonu prevladujejo. Na vsakem koraku naletiš na podobno gledališče, še mnogo več je malih varietejskih in kabaretnih gledališč, se pa po načinu dela oddaljujejo od pravega gledališča. Mnoga glasbena gledališča uprizarjajo z umetniško resnostjo kvalitetna glasbeno-dramatska dela in se po pravici uvrščajo med najboljša londonska gledališča. V Globe Theatre uprizarjajo z velikim uspehom glasbeno igro komponi- sta Noel Covvarda »Po plesu«. Vsebina je predelana po znanem O. Wildovem odrskem delu »Pahljača Lady Winder-merove«. Predstava prefinjeno poteka v nastrojenju dobe iz tistih »dobrih zlatih časov«, ki ga notranje podkrep' ljujeta vsebina in glasba, zunanje Pa scena, razsvetljava in razkošni kostu-mi. V tej predstavi je še prav posebej prišla do izraza eleganca v nastopi'1 in kretnjah igralcev, ki sem jo že toU' kanj občudoval na vseh londonski11 odrih. Užitek je gledati angleške igr4*' ce, kako se kretajo in vedejo na odru V vsakem okolju, v vsaki dobi in v vsakem kostumu se znajo vesti. TU" pri komikih je bila opazna gracioznoS > Prizor iz »Plesa v maskah«: Amelija (V. Gerlovičeva), , Renato (S. Smerkolj) in zarotniki. Prizor iz »Plesa v maskah«: Tom — Zdravko Kovač, Renato — Samo Smerkolj, Samuel — Friderik Lupša. 69 ki ni nikoli iztirila, niti v najbolj komičnih prizorih. Spomnim se samo, koliko preglavic zadajo včasih našim igralcem hoja in ponašanje na odru in koliko ča§a porabijo za takšno vežbanje, angleškemu igralcu pa je to najbrž prirojeno. Zagotovo mnogo pripomorejo k temu jahanje, sabljanje, tenis in podobni športi, ki so tako priljubljeni pri Angležih, in pa možnost, da se mnogo lahko kretajo po salonih in klubih. V glasbenih gledališčih nastopajo igralci v eni osebi tudi kot pevci in plesalci. Vsestranost je pri njih tako razvita, da ne čutiš v nobeni ter prvin pomanjkljivosti ali večje in manjše sposobnosti na račun druge. In kar je najvažnejše, pevsko besedilo predna-šajo z vso igralsko izraznostjo, kot bi ne peli, in vendar je njih pevska tehnika visoko nad povprečjem navadnega operetnega petja. Glasbena drama »Kralj in jaz«, ki jo je na Oscar Hammersteinov libreto skomponiral svetovnoznani ameriški komponist Richard Rodgers, zagotovo nadkriljuje vsa prizadevanja tovrstnih gledališč. Dejanje se odigrava v kraljevi palači v Siamu in po obdelavi bi jo lahko imeli za dramo, saj se po vsem dogajanju konča tudi s smrtjo kralja. Vendar prepletajo delo tudi duhovitosti, privrele dz prekipevajočega življenja s takšno neugnanostjo, da se čudiš bogastvu domislic in se jim predaš s polno prešernostjo. Duhoviti dialogi se dramaturško spretno prepletajo v resni, mestoma kar tragični drami. Z mojstrstvom azijskega poeta je prikazano življenje, kakršno v resnici tudi je: nikoli ni toliko žalostno, da ne bi moglo biti veselo, in obratno. Razkošna Rodgersova glasba, ki jo poznamo iz radia in zlasti iz filma, je podkrepila dejanje sicer z lahko, vendar umetniško vredno glasbo, v kateri se prepletajo arije, ki bi bile v čast marsikateri operi. Njih melodioznost bi se mogla vzporejati z Leharjevimi spevi. Dogajanje na odru spremlja s čustvenostjo in erotiko, ki te takoj preneseta v deželo Orienta. Mnogo je uporabljana folkloristična barvitost siamskega kolorita. Theatre Royal je uprizorilo to delo v najbolj dovršeni obliki, kar si je sploh mogoče misliti. Odlična predstava, ki jo je režijsko mojstrsko obdelal znani režiser John van Druten, je bila igralsko, pevsko in plesno iz' vajana brezhibno. V glavnih vlogah nastopata gledališka in filmska umetnika Valerie Hobson, ki jo poznamo zlasti iz filma »Veliko pričakovanje«, in pa silni karakterni igralec Herbert Lom. Izvajanje orkestra je bilo precizno, pevsko prednašanje izvrstno, čeprav vsi pevci ne razpolagajo z lepimi glasovi. Zanimivost predstave so bili plesi in običaji iz Siama, ki jih je številni baletni ansambel prikazal S pristnostjo in razkošjem, kot ga še nisem videl na nobenem odru. Scena i11 luč sta poustvarjali tajinstvenost bogatega siamskega dvora, bleščeči kostumi vso lepoto oblačil in fantastično j razkošnost na daljnem Vzhodu. Vse to bajno razkošje se je stapljalo z mojstrskim podajanjem sodelujočih umetni' ■ kov, ki so z umetniškim občutjem & • intenzivno poglobljenostjo ustvaril’ ; vprav fascinirajočo predstavo visoke j umetniške ravni. Ze večkrat imenovana in občudovana zmogljivost angleških gledališč je Pr1 tej predstavi presegla še tako bujno ■ domišljijo. Seveda je za našega človeka zanimiva tudi uprizoritev revije, “zlasti še ameriške, ki jo poznamo samo iz filmov. »Pal Joey« se imenuje John O’Har0-va ameriška revija, ki ji je glasbo napisal prav tako Rodgers. Posebnos* revije nam je več ali manj poznan8 iz ameriških filmov. Vsebina je skop3 ali je pa sploh ni. »Pal Joey« revija le. imela bolj namen pokazati Joeya, vse zmore v petju, plesu in igri, ki je spretno, živahno in iz velikim zna' njem podajal Richard France. Okro» njega so se spletale več ali manj dU' i hovite zgodbice, v katere so bila zapletena sama lepa dekleta, ki tudi ■zvrstno plešejo in včasih kaj zapojejo. Takšna revija je živo nasprotje glasbenih iger. S svojim razkošjem in le-Pimi plesalkami, živahnimi dovtipi in naravnost pobesnelim ritmom glasbe ln petja človeka sicer za dve uri raz-vedre, ko pa zapusti gledališče, ostane hladen kot je hladen londonski zrak, četudi je bilo poleti. Hotel sem spoznati vse oblike gledališkega delovanja v Angliji in zadovoljen sem, da se mi je ta želja izpolnila. Mogel sem spoznati visoko umetniško raven londonskih gledališč, do katerih se je dvignilo moje spoštovanje. TRUE DELOVNI JUBILEJI Malone vsako sezono v zadnjih letih smo v gledališču slaivili številne jubileje pevcev, igralcev, režiserjev in dirigentov, 'ki so bodisi kmalu po prvi svetovni vojni ali pa nekateri celo še Pred njo pristopili k našemu gledališču in vsak po svojih močeh veliko Pripomogli k rasti in razvoju naše osrednje kulturne ustanove. Ti umet-aiki so imeli na odru jubilejne predstave, pri katerih so jih počastili predstavniki naših gledališč in seveda Predvsem tudi občinstvo, kateremu so Tomislav Iglič v dolgi dobi svojega umetniškega ustvarjanja razdajali svojo umetnost. Vendar vsi ti jubileji veljajo vselej samo za umetnike prvake, ki so daljšo dobo bili v prvih vrstah naših gledaliških ustvarjalcev in poustvarjalcev. V gledališču, zlasti v Operi, pa imamo še številne druge ansamble, katerih delo ni tako individualno in občinstvu vidno, ki pa je v kolektivnem naporu vsega ansambla za razvoj in uspeh ustanove prav tako važno in po svoje tudi pomembno. Tudi v teh naših ostalih ansamblih imamo vestne in delovne člane, ki leto za letom posvečajo svoj trud ustanovi, dokler se jim ne nabero poslednji delovni jubileji in se večinoma sicer težko, vendar vsi nekako tiho poslove od gledališča, ki so mu posvetili svoja najboljša leta in moči. Ti jubileji gredo malone vsi tiho in neopaženo mimo nas, velikokrat se celo v samem gledališču zavemo, da se je nekdo poslovil z delovnega mesta, kjer smo ga bili leta in leta vajeni vsak dan videti, šele ko ga že nekaj časa več ni. Tako imamo toreg jubilante v orkestru, zboru, baletu, tehničnem ansamblu in v administraciji, de da se doslej teh jubilejev skoraj nikoli niti v svojem krogu nismo spomnili. Na pobudo sindikalne podružnice našega gledališča smo v zadnjem času v Operi pregledali zaenkrat tehnični ansambel in ugotovili v njem nekaij članov, katerih dolgoletno delo sicer gotovo nikakor ne pomeni umetniške prelomnice v razvoju našega gledališča, ki so pa 71 vsak na svojem mestu bili vedno vestni in predani naši ustanovi in zato zaslužijo, da se jih vsaj s kratkimi besedami spomnimo v našem listu. Najstarejši tehnični sodelavec v Operi je danes vsekakor Tomislav Iglič, ki je pri nas že petdeset let biljeter pri predstavah. Iglič se je rodil 1. 1881, v gledališču pa je nastopil honorarno službo biljeterja v mesecu oktobru leta 1904, ko je bil intendant Fran Govekar. V svojem rednem delovnem času je bil Iglič najprej krojaški pomočnik, nato mestni sluga in končno dolga leta inkasant Mestne elektrarne, kjer je bil vedno na glasu kot izredno zanesljiv in vesten delavec. V večernem ali popoldanskem času pa že petdeset let opravlja v Operi službo biljeterja in je zato danes neka poosebljena živa kronika vseh predstav našega gledališča, saj menda ves ta čas malone ni bilo nobene, pri kateri ne bi bil navzoč. Spominja se vseh pevcev in igralcev — takrat so bile v isti hiši predstave slovenske Opere in Drame pa še predstave nemškega gledališča — spominja se še prvih Betettovih nastopov, nadalje Verovška, Orelskega, Ourednika, Skalove, Rozumova, Roma-novskega, Levarja še kot izvrstnega baritonista, Nučiča in kdo bi še naštel imena vseh neštetih pevcev in igralcev, ki so se v petdesetih letih udejstvovali na našem odru. Spominja se še najstarejših članov zbora, za katerega pravi, da je bil sicer v primeri z današnjim zborom silno maloštevilen, a da so bili v njem sami izbrani pevci s prekrasnimi glasovi (Lumbar, Pipp, Stamcar itd.), »ki so zapeli iz vse duše in iz vsega srca, bolje kot pozneje še tako številen zbor«. Ni še pozabil nekdanjih dramskih predstav »Divjega lovca«, »Rokovnjačev«, »Desetega brata« z Ve-rovškom kot Krjavljem, nadalje »Lo-hengrina« z Ourelskim ali »Rigoletta« z Rozumovim in tako brez konca in kraja. Vendar Iglič našemu gledališču ni posvetil samo svojih moči kot biljeter, temveč je tudi med svojimi otroci, ki jih je vse lepo vzgojil in doštudiral, namenil hčerko gledališču: Jelka Igli-čeva je že vrsto let priznana solistka v mariborski Operi. Poleg Igliča imamo še dva jubilanta: Ludvik Jeršin je v Operi tudi že trideset let glavni biljeter, ki skrbi poleg tega tudi za prodajo in razpečevanje Gledališkega lista in dnevnih plakatov, Ludvik VVohlmut pa je petindvajset let na odru dekorater. Vsem 'trem jubilantom je za vestno delo izrekla zahvalo in priznanje uprava SNG, na tem mestu pa jim prav tako čestitamo tudi mi. Popravek V 1. številki našega letošnjega opernega Gledališkega lista (Verdi »Ples v maskah«) smo objavili kritike o gostovanju naše Opere v Trstu v juliju 1.1. V kritikah, ki smo jih ponatisnili iz »Primorskega dnevnika« nam je izpadel podpis recenzenta (-u) Pavla Merkuja, razen tega je bilo v objavljenem članku tudi nekaj tiskovnih napak, od katerih naj tu popravimo vsaj dve. Na strani 18 se mora stavek pravilno glasiti: »Tedaj žive juinaki prastare makedonske legende resnično pred nami v vsej svoji prvinski moči, tedaj je vse, glasba, barve, ples resnično in živo pred nami, še bolj resnično in živo od ljudi, ki prisostvujejo predstavi vsak s svojimi stvarnimi mislimi, veseli1 (namesto: vselej) in težavami.« Na strani 22 pa se mora stavek v oklepaju pravilno glasiti: »saj je ta opereta ve' ren nasprotek (namesto: nasprotnik) šegavih in hudomušnih igric Miroslava Vilharja!« Še nekaj manjših napak, W pa ne kaze smisla, naj, prosimo, bralec popravi sam! 72 BELEŽKE Solisti naše Opere Vilma Bukovčeva, Maruša Patikova, Miro Brajnik in Sa-•fco Smerkolj so po koncu pretekle sezone gostovali v Linzu s koncertom °Pernih arij, ki ga je pri klavirju spremljal Bogo Leskovic. Kritike v časopisih »Tagblatt«, »Linzer Volksblatt« 111 »Neue Zeit« se vse strinjajo v ugotovitvah, da so vsi štirje ljubljanski Pevci izpričali izredno lep in močan Slasovni material, kakršnega v Linzu ze dolgo niso čuli. Koncert je dosegel Pri občinstvu izredno lep umetniški UsPeh, kar je razvidno tudi iz dejstva, da so morali pevci po končanem programu dodati še številne arije. Vilma Bukovčeva je pela arijo iz Gluckove »Al-ceste«, arijo o mesečku iz »Rusalke«, arijo Lize iz »Pikove dame«, arijo Leo-ftore iz »Moči usode« in arijo iz »Madame Butterfly«. Dodati je morala še arijo Tosce in Mimi iz »Boheme«. Razen tega sta skupno z Brajnikom za-Pela še duet iz »Madame Butterfly«. "Maruša Patikova in Samo Smerkolj sta pela duete iz »Don Juana« in »Ri-Soletta«, Patikova pa se je še posebej ^kazala z arijo »Sneguročke« iz opere ^irnskega-Korsakova. Brajnik je zapel ijrijo vojvode iz »Rigoletta«, Cavara-lossija iz »Tosce« in Tamina iz »Čarobne piščali«. Samo Smerkolj je zelo uSajal z arijo iz »Jevgenija Onjegina«, *Traviate«, »Rigoletta« in »Plesa v maskah«. Vsak posamezni pevec je bil Pri kritiki deležen podrobnega priznanja in pohvale. Ker je prav v tistih dneh bila Av-strija precej prizadeta zaradi velikih Povodnji, so naši pevci drugi dan priredili še en koncert, čigar čisti dobiček j? bil namenjen v korist poplav-Jencev. Zaradi velikega uspeha prvega koncerta je bil tudi ta koncert ta-°J razprodan. Plemenita poteza naših Pevcev je vzbudila splošno priznanje, radi česar se je pevcem prisrčno za-^iil tudi župan Linza dr. Koref. sarajevska Opera bo imela v tej se-°ni na sporedu Verdijevega »Othella«, Wagnerjevega »Lohengrina« in Gotovčevo opero »Morana«. Baletni ansambel bo priredil baletni večer z Brahmsovimi »Variacijami na Haydnovo temo«, Gotovčevim »Simfoničnim kolom«, Čajkovskega »Francesco da Rimini«, Pozajičevo »Djeverušo« in Ba-ranovičevim »Svatovcem«. Razen tega baletnega večera bo balet uprizoril še eno celovečerno baletno delo, ki pa še ni dokončno izbrano. Opera Hrvatskega narodnega gledališča na Reki je začela svojo sezono s premiero Mozartove Opere »Don Juan« v režiji Kalmana Mesariča in pod glasbenim vodstvom dirigenta Vlada Beniča. Vlogo done Ane je pela članica naše Opere Vanda Gerlovičeva. Kot prvo premiero v sezoni zagrebške Opere so z velikim uspehom uprizorili Massenetovega »Wertherja« z Rudolfom Franclom v naslovni vlogi in z Marijano Radev v vlogi Charlotte. Isto vlogo bo pela tudi Nada Putar. Uprizoritev je glasbeno naštudiral dirigent M. Bašič. Opera makedonskega narodnega teatra v Skoplju bo v novi sezoni uprizorila Puccinijevo »Madame Butter-fly«, Mozartovo »Figarovo svatbo« in Verdijevo opero »Ples v maskah«, baletni ansambel pa bo uprizoril balet makedonskega skladatelja Trajka Pro-kopijeva »Borjana« in Čajkovskega »Spečo krasotico« (Trnuljčico). Dirigent in skladatelj Boris Papan-dopulo je nedavno dokončal novo opero »Rona«, ki jo je uglasbil po drami Antona Leskovca »Dva bregova«. Opero je sprejela v svoj repertoar reška Opera, ki jo bo uprizorila predvidoma v mesecu februarju prihodnjega leta. Zagrebška Opera bo meseca januarja odšla na tritedensko gostovanje v London. Na tem gostovanju bo uprizorila med drugim tudi Stravinskega opero »Razuzdančevo življenje« (The Rake's Progress), ki bo s tem doživela svojo premiero v Londonu. Na- lašč za to gostovanje bodo tudi naštudirali Borodinovo op«ro »Knez Igor«. Pri tem gostovanju v Londonu bodo sodelovali tudi nekdanji naši pevci Josip Gostič, Rudolf Franci in Valerija Heybalova k. g. Skladatelj Nikola Hercigonja je dokončal svojo prvo opero oratorijskega značaja »Gorski vijenac« po znani Njegoševi pesnitvi. Splitska Opera bo uprizorila v tej sezoni Borodinovega »Kneza Igorja«, Gluckovega »Orfeja in Euridiko«, Me-notijevega »Konzula«, eno Wagnerjevo opero (»Večnega mornarja« ali »Lo-hengrina«) in eno domače operno delo. V Splitu uprizarjajo tudi opereto in bodo letos poleg ponovitve Tijardovi-čeve »Male Floramye« in »Splitskih akvarelov« uprizorili še Kalmanovo »Silvo«, Nedbalovo »Poljsko kri« in Offenbachovo »Lepo Heleno«. Balet bo uprizoril v koreografiji Ane Roje Gotovčevo »Simfonično kolo«, Prokofjeva »Romea in Julijo«, Čajkovskega Peto simfonijo in Bombardelijev balet »Tujec«. Gian Carlo Menoti, ameriški skladatelj italijanskega rodu, ki je znan po svojih operah »Konzul«, »Medium« in »Telefon«, je skomponiral novo opero, za katero je tudi sam napisal besedilo. Operi je ime: »The Saint of Bleecher Street«, uprizorili pa jo bodo novembra v Newyork Cityju. Delo ima tri dejanja, v katerih nastopa 8 glavnih oseb in zbor. Občinska Opera v St. Louisu (Mis-souri) ima predstave v amfiteatru v Forest Parku, ki ima prostora za 12.000 ljudi. Geldališče uprizarja opere in glasbene komedije. Novo sezono so začeli z glasbeno komedijo Irwinga Berlina »Call me Madame«. Gershwynovo opero »Porgy and Bess«, ki jo pravkar izvaja po Evropi ansambel ameriških črncev, bodo v Miinchenu posneli kot barvni film, in sicer v dveh ali celo treh jezikih. Črnski ansambel bo s to opero verjetno prišel gostovat tudi v Jugoslavijo. English Opera Group bo uprizorila v gledališču Sadler’s Wells novo Brit-tenoivo opero »The Turn of Screw« (Vijak), ki bo tako po uprizoritvi v Benetkah doživela prvo uprizoritev v Angliji. V Londonu bodo letos uprizorili še štiri angleške opere, in sicer: Berkeley »Nelson«, Berkeley »The Din-ner Engagement«, Walton »Troilus and Cressida« in Tippet »The Midsum-mer Marriage«. Angleški Stoli Theatre je v mesecu oktobru uprizoril Honeggerjevo »Sveto Ivano« z Ingrid Bergmanovo v glavni (govorni) vlogi. V Cincinnatiju (USA) napovedujejo za letošnjo sezono poleg večinoma italijanskega repertoarja tudi Smetanovo »Prodano nevesto«. V Augsburgu imajo poleg drugega na sporedu Bergo Handlovega »Julija Cezarja«, Orff' Monte verdijevega »Orfeja«, Orffovo opero »Triumf Afrodite«, Verdijevega »Simona Boccanegro« in Charpentiero-vo »Luizo«. V Oldenburgu bodo uprizorili »Je-nufo«, »Macbeth«, »Daphne« (Strauss)« »Schneider Wiebbel« (Lothar) »Del* Mond« (Orff) in »Rodelinda (Handel). Wiesbaden napoveduje tudi opere: Gluck »Orfej«, »Čarobna piščal«, »Un-dine«, »Siegfrid«, »Jakobinec« (Dvorak)« Matrimonio Segreto«, »La Vedova Scaltra« (Wolf - Ferrari), »Julietta« »Martimondo Segreto«, »La Vedova svetovno premiero Vogtove opere »D*e Stadt hinter dem Strom«. V Milanu je Teatro Nuovo v poletni sezoni uprizoril tudi tri novejša dela; Camussi »II Volto della Vergine«, Gui' do Ragni »La Caccia Infemale« in Alle' gra »I Viandanti«. V Frankfurtu nameravajo uprizoriti Holfa Liebermanna »Penelopo«, kd je 2 uspehom prebila 'krstno predstavo na letošnjem salzburškem festivalu. V Pesaru bodo v spomin skladatelja Zandonaija uprizorili njegovo opero »I Cavalieri di Ekebu«. Italijanski Radio (RAI) ima za to sezono naslednji operni spored: Verdi “Don Carlos«, Puccini »Turandot«, Rossini »Viljem Tell«, Verdi »Ples v maskah«, Cimarosa »Chi dell’altrui si. veste Presto si spoglia«. Po novem letu ima ®AI na sporedu tri Monteverdijeve °Pere: »Orfej«, »LTncoronazione di Poppea» in »II Ritorno di Ulisse«, nadalje Glinkovega »Ivana Susanina«, Rimskega Korsakova »Ivan Grozni«, ^ascagni »Silvano«, Catalani »Loreley«, ■Pizzetti »Fedra«, Stravinski »Mavra« in ?Le Rossignol«, Alban Berg »Vozzeck« ln še vrsto popularnejših oper. V Baslu so uprizorili Willi Burkhar-uovo opero »Cmi pajek«, ki jo je skladatelj napisal po noveli švicarskega Pisatelja Jeremiasa Gotthelfa. Isto snov že bil uporabil za opero tudi Hein-rich Sutermeister. V Teatru Colon v Buenos Airesu JiPrizarjajo Verdijevega »Falstaffa« z “asistom Giuseppom Taddeijem v naslovni vlogi in pod vodstvom dirigenta Alberta Eredeja. V Zurichu bodo v novi sezoni prvič ^Prizorili Verdijevo opero »Aroldo«, Liebermannovo »Penelopo«, Jean rangaix »Le Diable Boiteux«, Milhaud “Les Malheurs d’Orphee« Schibler »Die Usse im Feuer«, »Oberon«, Stravinski “Renard«. ^ Lucernu bodo iprvič uprizorili Su-®wneistrovo opero »Rdeči čeveljčki« in Petanov »Poljub«. V Mestnem gledališču v Mainzu so Prizorili Pfitznerjevo glasbeno legen- 0 *Palestrina«. ; Essenu so uprizorili dve enode-Stravinski »L’Histoire du Soldat« Orff »Die Kluge«. Ziiriški festival je bil letos posvečen Richardu Straussu. Uprizorili so »Kavalirja z rožo«, »Zeno brez sence«, »Capriccio« in »Arabello«. Skladatelj Ernest Krenek, čigar opero »Jonny svira« smo pred vojno uprizorili tudi v Ljubljani, je pred kratkim napisal novo opero komornega značaja »Temne vode«, ki so ijo kot svetovno premiero uprizorili letos v Dormstadtu. Novo Krenekovo delo je pevno in je imelo lep uspeh. Mestno gledališče v Strasbourgu ima za letošnjo sezono naslednji spored: A. Bourbon in F. Adam »Conte de Noel« (krstna uprizoritev), Massenet »Marija Magdalena«, Honegger in Ibert »Orlič«, Prokofjev »Zaljubljen v tri oranže« (prvič v Franciji), in nadalje: »Othello«, »Tristan«, »Le Roi d’Ys«, »Mignon«, »Fra Diavolo«, »Don Juan«, »Fidelio« in »Konzul«. V jesenski sezoni v Bergamu (Italija) so uprizorili šest novih del: Malipiero »II Festino« in »Donna Urraca«, Raffa-ele Cumar »Rubabrice e Gonfiagote«, Giulio Viozzi »Allamistakeo«, Piero Giorgi »La Toto di Fra« in Alberto So-resina »L’Amuleto«. Milanska Scala bo začela sezono 7. decembra s Spontinijevo opero »La Vestale«. Duke Elington, znani klarinetist ameriških jazz orkestrov, je dokomponiral opero iz zgodovine črncev v Zedinjenih državah. Glasbena osnoiva dela je na pol operna in na pol revijska. Glavno vlogo v Rimskega Korsakova operi »Zlati petelin«, ki so jo v Londonu izvedli v čast švedskega kralja in kraljice, je pela ameriška črnska sopranistka Mattiwilda Dobs. Ameriška pevka je iz države Georgije in je imela že velike uspehe pri nastopih v milanski Scali in v londonski Covent Garden. Predstavo »Zlatega petelina«, ki jo je Rimski Korsakov napisal po satirični Puškinovi basni, je dirigiral Igor Markevič. Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega narodnega gledaiižča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. Urednik Smiljan Samec. Tisk tiskarne »Slovenskega poročevalca«. Vsi v Ljubljani. 75 Časopisno-založniško podjetje SZDL ..MAS TISK.** V LJUBLJANI izdaja: „<$~b%iwi£kL fi&taamaUe” najbolj razširjeni slovenski dnevnik-jutranjik JTTO” („ TjexLen£ka tzibuua.”) najzanimivejši in najbolj priljubljeni slovenski tednik „ Oohoms edina slovenska ilustrirana revija v bakrotisku, s prilogo »Rast in lepote naše domovine« ,pCa(- m1, kaj znal?” ugankarski list »Slovenskega poročevalca«, edini slovenski enigmatski list DCiijjge, leposlovne in druge vsebine v lični opremi in po nizki ceni Otzo-škt 9lihome.t najlepše in najprimernejše branje za mladino POSTANITE NAROČNIKI NAŠIH LISTOV! KUPUJTE NASE KNJIGE! „NAŠ TISK“ LJUBLJANA, Tomšičeva ulica 5 telefon 23-522 do 23-526. 76 / PEKARNA »ŠENTVID" Vam nudi dnevno svež Uprava pekarn „Šentvid“: kruh in pecivo! „ , . ?entv'd 8’teL 27“9° Prodajalne: Šentvid 22 Cenjenim odjemalcem se 64 7.7 . v , Celovška 144 vLjuano priporočamo ! šišenska 57 Grosistično trgovsko podfeife cZ eLiSiib »C Hubljono - Ciril-I*l 66 LJUBLJANA, Jesenkova 3 T e 1 e f o n : 21-324 izdeluje kovčke, aktovke, damske torbice, listnice in denarnice ter se priporoča cenjenim odjemalcem! Trgovsko podjetje »NOVOST« A Ti, torbico bi potrebovala! B Dobro, kupi jo pri podjetju „NOVOST“ v pasaži nebotičnika; tam. soi sedaj znatno znižali cene. A Potem, si pa še ti tam kupi aktovko. Pravijo, da ima to novo ustanovljeno podjetje vel'ilko izbiro vse usnjene galanterije. B Pa res, bova že kaj primernega našli, saj ima podjetje tudi podružnico v Nazorjevi ulici. A Torej — NOVOST pasaža nebotičnika B NOVOST — Nazorjeva ulica. „VINO" KOPER se priporoča za obisk v svojih obratih: RESTAVRACIJA, Gradišče 13 TOČILNICA, Titova cesta 12 ki nudita gostom originalna istrska vina: malvazijo, refoško, kabernet, barbera, merlot, pinot, moškat, ter mrzla in topla jedila. Vedno sveže morske in sladkovodne ribe 78 Znano podjetje »Dr©€| Oddelek za knjižne zbirke CENA DIN Sl—