208. številka. Ljubljana, soboto 11. septembra. XIII. leto, 1880.
SLOVENSKINAROD.
Izhaja vsak dan, izvzemSi ponedeljke in dneve po praznikih, ter velja po po iti prejeman za avstro-ogerske dežele za celo leto 16 (L, za pol leta 8 g]. za četrt leta 4 gld. — Za Ljubljano brez poiiljanja na dom za celo leto 18 gld., za četrt leta 3 pld. 30 kr., za en mesec 1 rKL 10 kr. Za poSiljanje na dom ae računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih solnh in za dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. f>0 kr., po pošti prejeman za četrt leta 3 «old. — Za oznanila so plačuje od četiiis'opne petit-vrBte 6 kr., ce se oznanilo enkrat tiaka, 6 kr., če se dvakrat, in 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolnianovej hiši St. 3 „gledaliSka Btolba". Opravn istvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne stvari, je v „Narodnej tiskarni" v Kolmanovej hi8i.
Žalostno tovarištvo.
V največjem poetičnem delu nemške lite rature, Goetkejevem Faustu, pravi mlada Margareta v svojem pravem dobrem instinktu ljubimcu Faustu, ki je bil v hudičevej Mefistovej družbi k njej prišel :
£s tlmt mir lang' schon weh',
Dass ich dich in der Gesellschaft seh'.
In prav ravno tako moramo vzdihniti tudi dobri Avstrijci zlasti Slovani, ko vidimo, da se naša avstrijska v nanj a politika vedno bolj z Nemčijo brati, da gremo v tem zelo dvomljivem tovarištvu zmirom nekako dalje, da nas politično družbovanje z Nemčijo kompromitira pred Francozi, Angleži, Rusi, Italijani, balkanskimi narodi, sploh pred vsem svetom. Mi bi se te tovarišije Avstrije z Nemčijo nič ne bali, ko bi pomenila res mir ali ko bi bila res le garancija, da nas potlej vselej požrešna in nikoli nikjer priljubljena Nemčija lepo pri miru pusti. Ali naš politični instinkt nam govori, da Nemčija ali Bismark le Avstrijo zlorabi, da nas misli le za nem -ške namene upotrebiti — in, za Boga, kostij avstro-slovanskik vojakov bi pa vendar tudi Škodu bilo pretirati in lomiti za nemško sa-mopridnost in nemške vselej Slovanstvu protivne nakane. Da bi avstrijski Slovani sami Slovanstvu grob kopali?
Treba le, da človek nemške časnike v roke vzame, pa se prepriča, kako tere Nemce Črna skrb in se le oni tolažijo z zvezo Nemčije z Avstrijo. Boje se Francoske, boje se Ilusije, Anglije, boje treb imen z G: Gam-bette, Gorčakova, Gladstona, in v tej bojazni jim je v tolažbo, da jim bode Avstrija poma I gala. Celč v konservativno-katoliškem listu jej
te dni brati: „Angesichts dieser Gefahren steht niichst Gott unsere II of f n u ng auf dem Pfltcbt geftlhle unserer Armee und auf dem IJiind-nisse mit Oesterreich, welcbes durch d en Besucb des Ministers v. IInymerle in Fried-riehsruhe nufs Ncue bestiitigt vvird." Dalje je treba le pomisliti, da je bil Bismark tačas na Dunaj prišel prosit pomoči in prijateljstva, ko se je najbolj govorilo o njegovej sovražnosti do Rusije, oni isti Bismark, ki je prej to našo monarhijo „v srce suniti" hotel. To vse so vendar same reči, ki nam avstrijskim Slovanom večjidel dopadati ne morejo, ker pri tem nemamo nič pridobiti, v nevarnosti pa smo, da izgubimo mnogo, ali celo, da bi morali za svoje rodne vrage kostanj iz ognja vleči.
Francoski listi zdaj bolj nego katerega druzega naroda javna glaBila izražajo mnenje narodovo in vlade francoske. V teh listih, in sicer v zelo resnih in konservativcih, kakor je „Journal des debats" beremo nekak sovražen dub Avstriji. Pa vse to zavoljo naše nesrečne zveze z Nemčijo. In drug konservativen list, katoliški „Univers", je oni dan, ravno tačas, koje „Republique francaise" branila nasproti dunajskim judovskim listom balkanske Slovane, pisal za zvezo Francije z Rusijo. To zvezo je naglašal konservativni organ zlasti s to motivacijo, ker se je Avstrija približala Nemčiji. Francosk list je spominjal, da je bil leta 1875 ruski car Aleksander II. tist rešitelj, ki ni i pustil Dismarku drugič pasti črez nepripravljeno Francosko in jo uničiti. Torej da je Rusija jedini naturni zaveznik Francije. — Da, bila bi tudi jedini naturni zaveznik Avstrije, ko bi Be ta ne dala v nemške vojnice vprezati!
Ravno  zdaj ob  potovanji cesarjevem v
Galicijo je nastalo po vsega sveta novinah polno konjunktur in ugibanj. „Po potovanji cesarja Franca Josipa v Dalmacijo prišel je Hercegovski vstanek, prišla orijentalna vojska; po potovanji njegovem v Galicijo pride vojska z Rusijo." Tako se ugiblje najbolj in pravi Nemci bi to želeli, namreč, da bi Avstrija šla v boj zoper Rusijo Nemcem kostanj iz žrjavice jemat. Ali pravi Avstrijci in zlasti avstrijski Slovani bi morali na ves glas izreči, da proti Rusiji nemamo ničesa iskati!
Politični razgled.
>otritii)4> «l<*
V Ljubljani 10. septembra. O politiki zdanjega i%\ ni rlJnltoifa ml-
nis<< r»<va se piše v „A. A. Ztg." tako-le: Državnemu zboru avstrijskemu naj se predloži zakon, ki bode nemškemu jeziku puščal ono položenje, katero mu gre po zgodovini, da p° jezikom druzih narodnostij tudi najširše koncesije, bolje več, nego menj, kajti premaihene koncesije bi druge narodnosti samo žalile. To bi pomirjenja ne pospeševalo, katero na vsak način potrebujemo. To pa se mora najhitreje zgoditi. Mej tem časom pa se tolažimo s tem, da zdanje razmere itak dolgo trajati ne morejo.
ViiifciiJ«» države.
Iz 1'etorburgfa dohaja važen glas, da so se dogovarjanja mej ruskim vnanjim mini-sterstvom ter kitajskim odposlancem markizom Tzengom uže prenehala in da se je glede Kuldže sklenila mej Rusijo ter Kitajsko pogodba, katera se bode v Pekingu podpisala. V to svrho gre baron Btcov tja. llusko-kitajsl:\ prepir je tedaj končno rešen, zato je tudi baron J o m i n i prevzel začasno vodstvo v ruskem vnanjem ministerstvu ter je šel tajni svetnik, Uorčakovljev tovariš, baron Giers na dopust.
O zvezi bal k.t ii*klli držav, katero je tem priporočeval  francoski  list „Republique
Tonček in Jožek.
(Črtica iz dijaškega življenja, spisal S po c ta h i 1 i s.)
Tonček je bil v sedmej šoli, Jožek pa v petej; oba sta bila brihtna dečka, kakor se pravi, Jožek še bolj, kakor Tonček in v opatiji celjskej sta imela službo oba pri pokojnem blage uspomene Matiji Vodušku.
Bilo je v navadi, da je imel opat Matija Vodušek okolo sebe po dva gimnazijalna dijaka, katera sta mu po redu stregla pri sv. maši in pri stolu, ter sta podjedno opravljala službo strežaja, tajnika, ekonoma in še več drugih; sicer se jima pa nij preslabo godilo nigdar, kakor bomo vidili.
Kadar je prišel sv. Matija 24. februarja v navadnem, a dne 25. februarja v prestopnem letu, je povabil opat celjski na obed ali k večerji Bvoje prijatelje in znance, diugi so prišli
tudi brez povabila, in vsak je dobro došel, a Tonček in Jožek sta stregla oba, samo ka se je Jožek rajši motal okolo kuhinje, dočim je Tonček navadno imel vino pod ključem.
Ko je potem prišel enkrat sv. Anton, Ton-čekov patron, je tudi Tonček povabil svoje prijatelje k sebi v opatijo in nanosil jim je vina v obilju izpod svojega ključa, a domača jungfer kuharica je tudi imela mehko srce, pa je priredila Tončkovim gostom malo večerijco, in ko so se v prijateljskem krogu v pritličnih prostorih celjske opatije mlada grla razmočila, so zapeli Tončkovi gosti eno prav tiho, samo da ne bi hišnega gospodarja motili v spanji.
Ko so s prvo pesnico gotovi bili in se nij čul zvonec, L i seje navadno oglasil, kadar je večje društvo zbrano bilo pri Tončku in pri Jožku, so intonirali drugo in potem tretjo ; ali še nijso bili zgotovili tretjo, uže se odpro vrata Tončkove in Jožkove sobe, a na pragu se prikaže prijazna podoba celjskega opata.
I Družbi je kar sapo zaprlo in ubrani glasovi so mahom obtičali pevcem v grlu.
„Le naprej, le naprej, studiosi generosi !" se oglasi hišni gospodar, in ko so se začeli Tončkovi gosti zavedati in vstajati, je opat porinil na čelu sedečega dijaka za en sede nazaj, pa se je vsedel na njegovo mesto, čisto tako, ko da je prišel mej svoje navadne goste.
Tončku je sicer bilo tesno okolo srca, pa se je tolažil in mislil si je: če bom tudi poklican jutri ,,na besedo" k opatu, bom se uže izgovoril kako tako, da ne bo hude ure.
Ko je predsedujoči opat se svojo prijaznostjo mladeniče nekoliko utolažil, tako, da so zopet poskušali peti, prinese jungfer kuharica sama in lastnoročno polno skledo krafelcev v sobo, in ko zagleda opata na čelu družbe sedečega, se tako prestraši, da kar zapodi od daleč skledo na stol in zbeži.
„Jožek! pojdi, pojdi in reci, naj jungfer noter pridejo!" reče opat črez en čas.
Francaise", odgovarja rum u uski list „Roma-nulu ter pravi, da je Rumuncem ta ideja jako prijetna. „Z veseljem bi mi videli, ako bi ožje ter močneje vezi družile manjše vstočne države."
Preko Dunaja javlja se v angleški „Standard", da se porta ne protivi združenju VmImmI-njo Kiimcllje z Bolgarijo, zato da je baje ruski poslanik v Carigradu obljubil Turčiji, da se ne bode nanjo pritiskalo za odstopljenje Te-salije in Epira (irkom.
V torek je bila v Londonu velika irnka demonstracija. 10 do 15.000 ljudij seje zbralo, da so protestovali zoper zavrženje predloge ob odškodovanji irskih najemnikov po gospodskej zbornici. Navzočni so bili tudi irski parlamentni poslanci. Vsi so sklenili ostro resolucijo zoper angleško zgorenjo zbornico obrneno, katero so imenovali „zbornico graščakov".
Uop
LSI.
Iz Dolenjega Logatca 8. septem. [Izviren dopis.] Včeraj ob 3,',7. uri zjutraj do-šel je tu sem — kakor vam je bilo uže tele-grahčno poročano — deželni predsednik gosp. W i n k 1 e r. Spremljala sta ga vladni svetovalec g. Fladung in deželni gozdni nadzornik g. Gol. Sprejem je bil uže na kolodvoru jako slovesen: občinski odbor dolenje logaški, krajni šolski svet, odbor gozdnega oskrbništva, c. kr. okrajni glavar Mahkot, podpredsednik „logaškega bralnega društva" in požarne straže predstavili so se gosp. deželnemu predsedniku. Tukajšnja požarna straža postavila se je dvovrstno od kolodvora do blizu postaje postavljenega krasnega slavoloka, ki je bil z napisom „dobro došli" in mnogimi slovenskimi in cesarskimi zastavami ter grbi okinčan. Ko so se predstavljale posamezne deputacije zapeli so pevci ubranim in krepkim glasom dve pe-Bni. Ko je tukajšnji župan Mulej g. deželnega predsednika slovensko nagovoril in pozdravil, zahvalil se je on ginjen v lepej slovenščini njemu in drugim za tako slovesen sprejem. Ko pa je predsednik končal svoj govor zado-neli so krepki živio-k lici pomnoženi z grmenjem možnarjev.
Gospod deželni predsednik, vladni svetovalec g. Fladung in dr. zajutrkovali so v gostilni „pri volu" potem pa si ogledali dolenje logaško šolo in cerkev. Ob 9. uri odšli so gg. deželni predsednik in omenjeni gospodje, občinski odbor in odbor gozdnega oskrbništva v tukajšnji gozd, zarad katerega je gospod deželni predsednik tu sem prišel.
Ob Val. uri vrnili so se iz gozda in so pri g. okrajnem glavarju obedovali. Združeni dolenje in gorenje logaški pevci zapeli so mej otedom pod oknom cesarsko pesen, „U boju
in 5e par slovenskih pesnij. G. deželni predsednik se je pevcem z „dobro-klicitt z okna zahvalil.
V gorenjem Logatcu napravljen bil je tudi lep slavolok s slovenskimi in cesarskimi zastavami in okusnimi napisi „Slava gospodu deželnemu predsedniku" in „dobro došli". Hiše bile so okinčane z nebrojnimi narodnimi in cesarskimi zastavami, nna taboru" pa so neprenehoma možnari pokali.
Po obedu ogledal si je gosp. predsednik spremljan od gorenje logaškega občinskega odbora, krajnega šolskega sveta in duhovščine ondotno šolo in cerkev, potem ogledali so si še gorenjo logaški gozd.
Vrnivši se iz gozda odpeljal se je gospod deželni predsednik s spremstvom in več druzih Logatčanov proti Planini.
Ko si je g. deželni predsednik se svojim spremstvom vred šolo in cerkev ogledal odpeljal se je na Rakek kjer za njegov prihod vedeli nijso.
Iz Rakeka odpeljal se je z brzovlakom v Ljubljano. Dospevši v Logatec bil je zopet slovesno pozdravljen: logaška požarna straža pričakovala ga je z lampijoni poleg vlaka, za njo pa so bila razpostavljena bengalična ognja rudeče-modro-bela; raketi frčali so v zrak in še druga umetna ognja bila so prižgana. Gospod deželni predsednik stopil je iz vagona, gosp. Sicherl nagovoril ga je v imenu požarne straže slovensko on pa se je ginjen za tako sijajno ovacijo srčno zahvalil. Pevci so mej tem časom še eno zapeli, možnarjev grom in od stotine zbranega ljudstva krepki živio-klici so pretresali v mirnej noči temni zrak.
Iz Haloz 5. sept. [I/.v. dop.] Oprostite, da mi do sedaj nij bilo mogoče objaviti častne za ves slovenski narod pomenljive slovesnosti, katero so obhajali župljani sv. Barbare v Halozah dne 25. avgusta t. ). Godilo se je vse precej tajno a tem sijajnije. Zgodaj zjutraj je močen strel iz možnarjev in fino vbrano v klenk zvonjenje vsem ondotnim župljanom naznanjalo veliko radost, katera je vsakega blago čutečega vzviševala v zračne visočine, kajti mej prostim pukom, posebno pa mej našim zelo priljubljen, od celega omikanega slovenskega sveta poznat in visoko slavljen veleum, slovenski pisatelj, navdušeno narodni župnik g. Božidar Raič praznoval je tridesetletnico svojega svečeništva. Uže ime Božidar Raič pretrese vsakega pošteno čutečega narodnjaka, tembolj vzvišuje pa vse čioveške čuti še njegova lastna blaga im pozantna osobnost in veleumnost.   Čeravno je
včasi curkoma lilo, kar je tudi bilo vzrok, da se nij vdeležilo one slovesnosti več rodoljubov in njegovih osobnih prijateljev, vendar je uže ob '/i7. uri bilo zbrano vse polno barbarskih Haložanov okoli cerkve, željno pričakajoči zagledati skoraj mili obraz, kateri je sicer vsem uže popolnoma poznat, a ta dan posebno nav-duševalen za vse, svojpga duševnega oče, očo Haložanov. Ob 7. uri prikaže se njegova blaga osoba, spremljana od farovža do župne cerkve od več rodoljubov, njegovih prijateljev, mej mogočnim bobnjenjem po dolinah močno bučečim pokanjem možnarjev in jako prijetnim v klenk zvonjenjem dospe naš zelo priljubljen svečar do cerkve, na kar se je na mah cerkev natlačila naših vestnih k narodnej zavesti skoz dvajset let po našem navduševal nem svečaru popolnoma probujenih župljanov. Blagi naš oča čital je sam slovesno sv. mašo in mej temi popevali smo prvo mašo od znanega g. Ivana Miklošiča. Zalo okinčana cerkev, slavolok z narodnimi trobojnicami pred cerkvo in nad farovžem, vse to in še mnogo druzega je naredilo globok vtis na vsakega, želeč vsemogočna pomoč daj nam po tridesetih in še več letih včakati zopet takšne slovesnosti v slavo in diko takšnega veleuma, navduševalca in delavca za narodovo obče dobro.
Naj omenjam samo napitnic, katere so se vršile pri izvrstnej vinskej kapljici. Omenjati moram prelepe napitnice g. ovdi se za profesorja učečega Lovro Požarja, kateri je zgodovinsko na različne narode oziraje se dokazival, da naš narod slovenski čistimi rokami, neoma-deževan s pohlepnostjo do tujih pravic in posestev priborečih si morebiti mečem v roki in napolnjenimi potoki nedolžne človeške krvi nastopa svetovno pozorišče. Kar si je narod naf priboril si je lastnimi znanostnimi, navdarjeno-stjo in srčnostjo, /jedinjene vse te lastnosti so pa v našem denašnjem svečarju, borečem se duševno in gmotno veliko požrtvovalnostjo za zjedinjenje Slovenije, za zjedinjenje Jugo-slavjanstva, za slavo Vseslavjanstva. Bog daj mnogo, mnogo takšnih pospeševateljev te ideje in Bog mu daj včakati še trideset let mlade-niškim duhom delujočemu na vresničenje ove vzvišene pomisli.
Domače stvari.
— (Ženska povožena.) Včeraj je hlapec tukajšnjega trgovca s teškim vozom z deskami naloženim povozil neko žensko pri mesarskem mostu. Pravijo, da ga tolikanj ne zadene krivda, ker je nad žensko vpil, aH ona
Jožek je šel v kuhinjo, pa nij nič opravil, tudi Tonček je hodil, ali jungfer le nij hotela priti v sobo, ampak zaklenila je kuhinjo za soboj.
Ko je bilo uže blizu polunoči, se je opat poslovil in je odišel, tudi dijaki so odšli vsak na svoj dom in spali so dobro vsi, samo Ton ček in jungfer nijsta mogla zaspati precej dolgo, ker je vest pekla enega zavoljo vina, drugo Eavoljo krafelcev.
Sledeče jutro je ministriral Tonček v kapelici matere božje sedem žalostij, in nij bil poklican „na besedo", tudi jungfer nij bila poklicana.
Jožek je rad izostal včasih do desete ali pol enajste ure po noči, to mu je bila slaba navada, in če nij našel odprtih vrat, je pa preko taistih splezal, ker je bil dober turnar, in vselej je srečno prišel; samo enkrat, ko je bil dokolovratil ob navedenej pol enajstej uri do opatijskih vrat, se je kot Sokol in spe za-vihtil na vrh, pa ko se je ravno hotel na dru
gej struni spustiti na dvorišče, zasliši prijazen glas iz opatovega okna: „Jožek, kaj si ti?"
Ko strele so zadele Jožeka te sicer ne ostre besede in ko mrtvo truplo se je zvalil na trdi tlak dvoriščni z vrha vrat naš Jožek.
Opat zapre okno in hiti črez stopnice doli na dvorišče gledat svojega mrtvega Jožka, ali tega nij bilo nikjer videti, nikjer več najti. Gre v sobo Tončkovo in Jožkovo, pa kliče: „Tonček, Tonček! je li Jožek doma? Užgi svečo!" Tonček prižge svečo, opat se svečo v roki gre gledat in res najde Jožka pod odejo, ali čisto praznično oblečenega in s klobukom na glavi.
nTi norček ti, pa s klobukom spi!" reče opat, postavi svečo na stolec kraj Tončkove postelje in otide, vesel, da Jožek tako lepo spi, če tudi s klobukom na glavi, in da nij mrtev.
Ko so pri sv. Miklavži gori na bregu imeli cerkveni shod, je izročil opat svojemu
Tončku ključ od pivnice na bregu in rekel mu je: „To imaš ključ, Tonček, daj godcem vina, vsakemu po en polič, a gospodom le daj več, kolikor bodo hoteli piti, toliko jim daj."
Ko je tistega dne opat stal doma pred oknom in gledal na št. Miklavški breg, je čul, kako so ljudje veseli na bregu, in kako godci v eno mer „tuš" igrajo. Kaj je neki to? Kaj bi bilo; gospodje so veseli bili v gorici opa-tovej in so Tončka mej se posadili, a ko je Tonček mej gospodo sedel, se mu nij hotelo streči in meriti vina godcem, in zato jim je ključ od pivnice predal za tisto popoludne, in to je storilo, da so „tuši" postajali vedno gostejši in hrupniji na št. Miklavškem bregu.
Ko je prišel Tonček se št. MiklavŠkeg.i brega domov, je moral Jožek še tisti večer odvzeti Tončku ključ in ga nositi opatu; tudi je dobil Jožek nalog, naj se pride prijavit ob petej uri v jutro.
Ko se Jožek prijavi drugi dan ob petej
ga nij slišala, ker je baje gluha bila. Revica je bila tako poškodovana, da je umrla. Na mestu je bilo polno krvi.
— (Trtna uš.) Iz privatnega pisma g R. Dolenca posnemljemo, da je v Velikej Dolini predvčeranjem preiskaval vinograde uže na 35 mestih. „Hvala Rogu brez jako nezaželenega uspeha. Denes me je, — pravi — dež od dela odvrnil".
— (Premeščen je.) G. Franc Ivanetič rodom Slovenec je prestavljen iz Trebinja za vojaškega kaplana v Insbruck.
-- („Cecilijno društvo") tukajšnje bode imelo v ponedeljek dne 13. septembra t. 1. občni zbor z naslednjimi točkami: 1. Ob osmih zjutraj: slovesna sv. maša v stolnici: a) „Missa s. Caeciliae", zložil dr. J. Benz. b) Gra-duale „Renedieta et venerabilis", zložil J. Krejči. c) Offertorium „Ave Marin", zložil dr. Fr. Liltt; vse 4glasno z orgijami, d) „Introitus in Communio", gregorijanski koral z orgijami po J. Hanischu. 2, Ob desetih: društveno zborovanje v knezoškorijskej dvorani. To bode obsegalo: a) nagovor predsednikov, b) poročilo tajnikovo), c) poročilo glasbenega vodije, d) poročilo blagajnikovo, e) nizne nasvete, f) volitev prestojništva po § 9. društvenih pravil in sicer a) predsednika, [i) tajnika, ki je ob jed-nem podpredsednik, *;) glasbenega vodije, S) blagajnika in z) 5 drugih odbornikov. 3. Ob treh popoludne: slovenske ve^ernice v franci-fikanskej cerkvi - a) „Molim te ponižno" zložil Ett. b) „Češčena Marija", zložil Nedvčd. c) „Zaupno k tebi pridemo", zložil A. Foerster. 4. Zvečer zabava. K zborovanju uljudno vabi vse društvenike, k drugim slovesnostim pa sploh vse prijatelje glasbe odbor.
— (Duhovenske izpremembe v ljubljanskej škofiji.) G. Fr. Šveiger je dobil duhovnijo Radovico. — G. Jak. Strupi, duh. pom. pri sv. Lovrencu ob Tem., je prestavljen v Trnovo. — G. Jan. Pfeifer, benef v Hrastji, gre v začasni pokoj. — Prestavljeni so še gg. kapi.: Fr. Rozman iz Višnje gore na Vinico; Jožef Borštnar iz Vinice v Višnjo goro; Janez Vaksel iz Begunj v Me tliko; Gasp. Vilman iz Metlike na Mirno. No vomašniki gg.: Val. Eržen v Škofjo Loko; J. Janežič gre na Dunaj v višji nauke; Fr. Per-par v Črnomelj; Janez Smrekar v Polhov gra dec; Janez Hudovernik v Smlednik; L j ud. Jenko v Št. Peter pri novem mestu; And. Karlin v Begunje; Janez Šega v Radeče pri Zid. mostu; Mart. Strumbel k Fari pri Kostelu. — G. A.
uri v jutro, mu da opat ključ in reče, naj grd precej na breg in naj vizira tisti sod, ki je na pipi, a s Tončkom da ne sme nič govoriti, ampak naravnost njemu povedati, koliko je še vina notri.
Jožek gre in gre po bregu gori in premišljuje mej potom, kaj in kako bi naredil, da ne bi nikomur krivice napravil in nazadnje zračuna, koliko vina bi moglo še biti v sodu. Ko pride domov na raport, pove opatu, koliko je še vina v sodu, pa siromak se je bil menda grdo zmotil v računu, ker je opatu povedal, da je še toliko vina v sodu, da bi ga bilo po njegovem računu več, nego ga je bilo dan preje cerkvenega shoda, ko je opat sam brez znanja Tončkovega in Jožkovega viziral sod. — Posledica te zmote je bila, ka je opat rekel: „Le pojdi v šolo, ti Jožek, Tonček je pošten, ti pa nijsi!"
Kedar je moral Janez zapreči konje in sta se imela voziti kam z opatom Tonček in Jožek, je navadno nastal domač prepir mej
Zaman iz Smlednika pod Semič; g. Avg. Turk iz Polhovega gradca v Mengeš; g. Jan. Sušnik iz Radeč v Selca.
— (Za rešitev človeškega življenja) je dobila Meta Košir iz Radovljiškega okraja od dež. vlade talijo 20 gld. 25 kr., ker je 28. junija t. 1. dva otroka Franca in Marijo Odar iz Save pred utopi j en jem otela.
— (Razbojniki.) Oroženih 6 tolovajev zvezalo je posestniku Pišeku v Hotinji vasi pri Mariboru po noči hišne dveri in začelo v klet lomiti K sreči bili so odgnani. Na pobegu je jeden tolovaj iz samokresa ustrelil pa nij zadel.
— (Škandalno gospodarjenje nemških liberalcev v Mariboru.) Uže v našem dopisu iz Maribora v predzadnjej številki našega lista je bilo o tem predmetu govorjeno. Naj posnamemo, kaj piše o tem „Slovenski Gospodar", ker vendar je baš zda' pred volitvijo menda nekoliko važno posvetiti, kako Duhatschi, Schmiedereri, Seidli in drugI taki gospodje „liberalno" gospodarijo s tujim denarjem. „Gospodar" piše: „Dne 29. avg. 1.1. bili so v Maribor od g. dr. Schmiederer j a pozvani vsi načelniki 14 okrajnih zastopov, katerih last je „kreisamt" z vrtom vred. da mu pomagajo zastran g. Seidlovega računa iz zadreg. SeŠlo se je 10 gospodov: Jož. Žemljic je zastopal radgonski okraj, dr. Duhatseh pa Mahrenberg vsled pooblastila, Fr. Reimoser nemški Landsberg, Stainz in Ivnik, Fr. Kada ormožki in ljutomerski okraj vsled pooblastila od dne 20. avgusta t. 1. To se nam res Čudno zdi. Zakaj nij prišel g. Kukovec sam, zakaj se je baš g. Kadi dalo pooblastilo v tako važnej reči V Dr. Strafella ptujski okraj, Filip Mravljak sv. lenartski in gorenje radgonski, Ludvik Beier arveški, J. Schvveighofer Upniški in dr. Schmi-derer mariborski. Tem je dr. Schmiderer predložil g. Seidlov račun od dne 1. oktobra 18G8 do dne 1. aprila 1880, rekoč, da v teh letih g. Seidl nij polagal nobenega računa in da je v blagajnici založen ostanek 5449 gold. 07 kr. To nam je čudna izjava! Pregledovalci računov okrajnega zastopa mariborskega so dne 5. aprila 1880 našli v blagajnici samo 2400 gold. No, in zdaj je hipoma v njej 5449 gold. Kdo je pa manjkajočih 3049 gold. žrtvoval? Sila vendar tudi liberalna kola lomi in dreganje v »Gospodarji" je vsakako nekaj vredno. Zbrani so potem sklenili glasovati po glavah in tako so okraji ljutomerski, gorenje radgonski, ivniški in lands-
njima, ker je le eden smel sedeti v kočiji poleg opata, drugi je pa moral sedeti poleg Janeza. Tonček je bil bolj počasen, in tako se je rado zgodilo, da je Jožek pravodobno zašel mesto v kočiji, dokler se je Tonček še le pripravljal na voz.
Neko nedeljo sta se vozila Tonček in Jožek z opatom na Puko, in po navadi je Jožek smuknil v kočijo, a Tonček je moral prisesti k Janezu.
Opat je dobro poznal slabosti Tončkove kakor tudi Jožkove, in je lepo dremal mej potom v kočiji. Iz Celja do Žalca se vozeč je Jožek pogosto dregnil od zadaj Tončka in nategnil mu je parkrat škrice na suknji, kakor da bi ga dražiti hotel, misleč, da opat spi. Naenkrat reče opat Janezu na sredi ceste, naj malo postoji, in ko je zaostavil konje Janez, reče opat: „Ti Jožek uže predolgo sediš v kočiji, zdaj naj pa še Tonček sede k meni, . ti Jožek pa pojdi sedet k Janezu. I      Veselo je skočil Tonček v kočijo, a Jo-
berški svoj glas zgubili. Je li to pravično? G. Reimoser je nasvetoval, naj zbrani izrečejo, da imajo pravico denes o računu sklepati in gi odobriti, se ve tako, da ne bi n hče imel dalje ugovarjati. Za nasvet bili so vsi, razen dveh gospodov, kojih imena nam je pa zapisnik zamolčal. Potem so dr. Strafella, Mravljak in Reimoser šli 11 računov pregledovat ter so naposled zbranim nasvetovali, naj se računi odobrijo tako, da je dohodkov 10.809 gold. 57 kr. bilo, a potroškov 11.350 gold. 90 kr. in torej ostanka v blagajnici še 5449 gld. 07 kr. Gospod Seidl je mej potroške vračunil tudi 4000 gold. plače za oskrbovanje, kar je g. Reimoser imenoval dar za Seidla ali „remunera-eijo". To se je celo tem gospodom preveč Bdelo in so rekli, da ima g. Seidl 1000 gold. še vrniti, tako, da se mu samo 3000 gold. oskrbnine za „kreisamt" prizna. Vseh 14 okrajev ima torej dobiti založenih 544!) gold. 07 kr. in od g. Seidla še 1000 gold., vkup 7049 gold. 07 kr. Tako je bil račun sprejet, odobren in likvidiran. Pristavili so še, da ima okrajni odbor mariborski dolžnih 1000 gold. od g. Seidla terjati, pa tožiti ga nikakor ne sme, kar je se ve za takšno liberalno gospodarjenje velike važnosti. Naposled se je sklenilo „kreisamt" z vrtom po dražbi prodati do dne 31. marca 1881. Temu se bo marsikdo čudil, zlasti, ako pomisli, da po nobenej postavi, pa tudi po nobenem sklepu okrajnih zastopov nema g. Seidl kakšne pravice terjati dara 4000 gld. Kajti takšnega sklepa o „remuneraciji" zanj nikdar nij in bi tudi ne veljal, ker § 45 dotične postave veli, da je služba okrajnega zastopništva častna služba ter morejo le načelnik in odborniki zahtevati, da se jim gotovi potroški vrnejo. Končno še opomnimo, da po mnenji zveden-cev gg. načelniki nikakor nijso mieli pravice brez dovoljenja odborov, brez privoljenja zastopov toliko denarjev oddati in račun o „kreis-amtu" meni nič tebi nič kot dognan in rešen proglasiti. Načelniki so odgovorni za to, kar delajo!
— (Svarilo Slovencem pred izseljevanjem v Ameriko.) Lani smo poročali, da se je več slovenskih ljudij iz našega Primorja dalo agentom preslepariti na seljenje v Ameriko. Zdaj pa tržaška . Edinost" poroča, da ti izseljenci domov pišejo, kako grozno slabo se jim godi. Tako-le se poroča: „Dve debeli pismi prišli sta s Parana vArgentin-skej republiki. Svojih Žalostij in nesreč ne morejo zadosti popisati ti ubogi ljudje. Kdor
žck se je počasi vlekel k Janezu gor, kakor da bi mu previsoko bil sedež, ali tukaj nij imel nobeden nič govoriti, kakor je bila opatova volja, tako sta morala sedeti oba, Tonček in Jožek.
Vozijo se en čas, opat zopet dremlje, a Tonček drega in nacukava Jožka, ter se mu posmehuje hudobno.
Črez nekaj časa vpraša opat Tončka: „Povej mi ti Tonček, kakšen patron je pa v PakiV"
„V Št. Petru je sv. Peter, to vem, v Šmarji je mati božja, v št. Jurji je sy. Jurij —H odgovarja počasi Tonček.
„Na Paki je pa sv. Martin!" se zadere Jožek poleg Janeza sedeč, obrne se ponosno in gleda Tončka zaničljivo.
„Postani, Janez, postani! ti Jožek pa tudi sedi k meni, saj ti bolj veš, kje je kateri svetnik patron, s teboj se lehko kaj razgo-varjam, Tonček pa nič ne ve."
(Konec prih.)
koli ove liste (izseljencev) bere ali sliši brati, De bo nikoli želel si v Ameriko. Tam umirajo za lakoto. Več dni so morali jesti samo travo — mala otročiča sta jim umrla, najbrže za lakoto, ker jeden otrok je še zadnjo uro kli cal: Mama, kruha! Pa ga nij bilo kje dobiti v samoti, kamor so bili zapeljani koj od začetka, /daj smo, pravijo, kakor cigani. Kdor more delati, dela le za živež — kdor pa ne more, mora beračiti. Gospodarji, ki dajo neobdelano zemljo v zakup, so z izseljenci strašansko strogi in neusmiljeni. V Parani so sicer cerkve in duhovni, ali za izseljence se ti ne brigajo, ker ne umejo jezika. Če izseljenec umre, morajo ga sami zakopati, brez duhovna in brez zvonjenja v neblagoslovljeno zemljo. Ko so naši izseljenci svojega otroka tako pokopali, še dopuščeno jim nij bilo gomile na grobu pustiti; poljski čuvaj jim prinese velik bat ter zapoved: da morajo otroka se zemljo vred zabiti v tla, ker gospodar hoče imeti ravno polje.   Tuko je v Ameriki."
Razne vesti.
* (Nevernik ne more biti porotnik.) Dne 3. t. m. je bila v Taboru na Češkem porotna sodnijska obravnava. Ko so izžrebani porotniki prisegali, reče, jeden Alfons Stasnv, ko nanj vrsta pride: „Jaz sem nevernik (ateist), ne prisežem na I Joga". Predsednik mu reče: „Vi pa menda vendar verujete v jednega Boga, mi ugasnemo torej sveče, po tlej pa lehko prisežete". Ali bogataj tudi potlej nij hotel priseči, češ, da v Boga sploh ne veruje. Sodniki so stopili v posvetovanje, kaj storiti. Rekli so potem to sodbo, da, ker on v Boga ne veruje, tudi sodišče njemu ne veruje, zato naj odstopi kot porotnik, a namesto njega naj vstopi namestnik.
* (Nesreča pod zemljo.) Iz Angle Skega se tele grafično poroča spet nesrečna eksplozicija ali razstrelba v rudniku. Dno 8. septembra je v Seahamskem rudniku blizu Durhama eksplodiral gas, ki se je v glavnej cevi užgal bil. Dozdaj po eksploziciji ne morejo še v jamo, ali boje se, da so skoro vsi delavci, ki so bili v globini, mrtvi.
* (T rt na uš) phylloxera se je pokazala, kakor se iz Milana telegraf uje, tudi ob Cam-pagna de Agrate pri Monzi. Okolo 370 hektarov so veščaki uže preiskali, 80 procentov trte je okužene. Vlada italijanska je ukazala potrebne reči zoper razširjenje phylloxere.
* (Smodnik) je v Steinachu pri Lincu dne 5. t. m. po noči eksplodiral in stope raz-nesel. Celo poslopje je šlo v zrak tako, da niti kamen nij ostal na kamenu.
* (Se strelnim orožjem ne igrati se.) V Dornbirnu se je 17 let stari fante igral z revolverjem svojega očeta. Naenkrat se mu revolver sproži in krogla zadene njegovo 11 let staro sestrico, ki se zgrudi mitva na tla.
*(Mati z otrokoma ubita od strele.) V 6. dan t. m. ob dveh popoludne nastala je nad Tišnovskim Predkloštrom poleg Brna nevihta. Strela udari ter ubije neko žensko in njena dva otroka. Ženska je namreč pred prag izlila vodo, otroka pa sta šla za njo, boječa se menda grmenja; ravno v onem trenotku pa vanje udari strela ter so biH vsi trije mrtvi na mestu.
* (Nevarni c i ga nje.) Zadnjo nedeljo so se ciganje poleg Monakovega stepli mej soboj. Na potu pride neki žandar, ki ciganom ukaže, da bodo mirni. Ti pa so začeli iz revolverjev nanj streljati. Žandar vzdigne puško, ustreli in mrtev se zvali jeden cigan na tla. Tedaj pa so žandarja obkolili ciganje in po njem bi bilo, da mu nijso na pomoč prihiteli Jjudje. Ciganje so na to pobegnili, a ujeli so vse še istega dne.
* (Kosti starih junakov.) Pred kratkim so na Charonejskem bojišči našli množico kostnjakov. Iz Aten se o tem piše: Pavzanija in Plutarh pišeta, da je v 1. 338.
pred Kristom 30.000 Makedoncev pod vod stvom Filipa ter njega osemnajst let starega sina Aleksandra uničilo zadnjo vojsko tačas združenih Atencev in Tebancev. Boj je bil tako strahovit in krvav, da so reko, ki del ravnico, a je denes osušena, imenovali krvavo „Sveta četa" Tebancev, obstoječa iz 300 mla deničev junakov, je prišla zadnja v boji na vrsto ter bila popolnem uničena. Teh tristo junakov so zdaj v zemlji našli, tako kakor so bili tačas zakopani. Na njihovem grobu je stal velikansk lev, katerega je pa nevedno ljudstvo zdrobilo, nadejajoče se pod njim zaklada. Na tem mestu so zdaj pričeli kopati, ter so našli s prva 25 metrov dolg, 15 metrov širok in 2 metra visok zid, katerega je bilo v zemlji Se 1 Vi metra. V para-lelogramu tega zidu so našli štiri metre pod zemljo ostanke 185 Tebancev, ležečih po štirideset vštric drug pri druzem tako, kakor so umrli. Sedem vrBt so uže izkopali. Glave vsake druge vrste leže na nogah prednje vrste. Na vseh mrtvacih so še znamenja ran, katere so dobili v boju. Koplje se še dalje. Orožja pri mrtvih nijso našli, ker so ga zmaganim navadno pobirali.
Umni mo v LJubljani:
7, septembra: Vinko Jerič, c. kr. računski asistent in rezervni lajtenant 12. artilerijskega polka, 24 let, v gospodskih ulicah št. 14, za jetiko. — Marija Krašovec, trgovčeva vdova, 03 let, pred skotijo št. 21, za »pridenjeni drobu.
8. septembra: Josip Arko, 1'/a let-a, in Anton Arko, 4 ines., železnikšega izprovodnika sinova, v Kravjej dolini št. 20, za rudećico. — Ivanu Kohovšek, deklina hči, 4 mes., na krakovskem nasipu Št. IG, za katarom v črevesu. — Konstantin Trojanič, zasebnik, 73 let, v gledalidkej ulici št. 1, za prsno vodenico.
Tujci.
9. septembra:
Pri Blallelt Gigl iz Dunaja. — Urbančič iz Predvora. — Ricbter iz Dunaja. — Daiš iz Trsta.— Hofbauer iz Zagieba. — VViplinger iz Dunaja. — Grauier iz Kočevja.
Pri avstrijskem cemarli i Jetel, Feistl iz Neuhausa.
Dunajska borza 10. septembra.
(Izvirno telegmfično poročilo.) Enotni diž. dolg v bankovcih .   .   72 gld. 75 kr. Enotni drž. dolg v srebru   ...   73   „   «0 „
Zlata rente.........88 „60
1M<>0 drž. posojilo......132    „ —
Akcije narodne banke   .... 82i)    „   — n
Kreditne akcije....... 290 „30
London..........118    „   — _
.Srebro..........—    n   — >
Napol...........9   n   38 „
C. kr. cekini........5    „   69 „
Državne marko ....       .   .   58    _ —
xj a..Jx.&
na hrano in v stanovanje
sprejema solidna rodbina v CJoriei. Pogoji so jako ugodni ter natančneje pove iz uljudnosti opravnišr\ o tega lista. (4SM)—1)
Trafliiiljo
(105—7)      (plosnato glisto) prežene
d.r_ Blocli na* ri-anaji,
Praterstrasso 42, tudi pismeno.
St. 215.
(42G—2)
Pričetek šol.
V mestnih ljudskih šolah v Ljubljani, in sicer:
V I. in II. defkej mestnej Soli, v mestnej dekliškej šoli in v nunskej dekliškej šoli prične se šolsko leto 1880/81
«liu; 17. septembra 1SSO.
Vpisovanje se prične dne 14. in 15. septembra t. 1. za I, mestno deško šolo v liceal-nem poslopji, za II. mestno deško šolo v šolskem poslopji na Cojzovej cesti, za mestno dekliško šolo v redutnem poslopji in za nunsko dekliško šolo v nunskem samostanu.
Mestni šolski svet v Ljubljani,
dne 7. septembra 1880.
Prvosednik: Lnschan.
Zoper jetilco !
Radgostski univer&nlni čaj
rožnovski mabo-rastlinski celtlički,
priporočajo so posebno
za vse, tudi za zastarane bolezni na pljučah, za srčne, prsne in vratne bolečine, posebno za sušico, želodčevo slabost, za splošno slabost čutnie in začenjajočo se pljučnico 1
Veliko število priznanskih pisem razpolagajo se v prepričanje.
G. lekarnarju J. Neiebertu v kopetji Kožnavi.
Prosim pošjite mi s poštnim povzetjem 3 zavitke svoj ga mnogo .slav/jenega čaja zoper kašoj in 4 škatijico maho-cekhčkov pod naslovom: buron llatleiifeld v trgu Iiosswaldu.
G. lekarnarju J. Keleliertii v kopelji Kožnavi.
Dasi tudi nijseui več tako bolan, kakor preje, ker opravljam zopet troja dolžnosti, nehčem vendar biti brez Vaiiih skušenih zdravil ker bi zimo komaj ie preživel, <la jih mjaem rabil. Prejšnjo mojo bolezni čutim zjutraj samo se vehko sušo v grlu In prsi mo pečejo, a če rabim Vaš čaj ali Vaše celtlićko, odleže mi takoj. Ker mi je obojega zmanjkalo, izvolite mi dakle poslati s poštnim povzetjem dva zavitka radigostskega univerzalnega čaja in 6 škiitijic rosnat skin mabo*vMtiiniiih ceit.čkov Z vsem »poštovanjem ustajem Vaš'11111 blagorodju udani Hubert Vcliuka,
župnik v Ubjetavi na Moravskom.
(47—3) -
Vaše blagorodje I
Izvolite mi s poštnim obratom poslati za priložuno vsoto G g,d. 10 kr. 3 zavitke radi-gostskega univerzalnoga čaja in 6 škatljic rožnavskih uiahoraskih celtličkov. To izvrstno zdravilo mi jako godi in upam, da koristi tudi drugim. Z visokim spoštovanjem
J. N. ,šulruiiek, vikar frančiškanski v Turuavi (Češko).
Vašo blagorodje!
Pošljite mi s poštnim obratom 1 zavitek svojega toliko hvaljenega radigostskega univerzalnega čaja in 1 škatijico rožnavskih celtličkov z navodom za rabo s poštnim povzetjem. Udani Kovač, profesor.
V Mariboru, doč 12. februarja 1879.
Od tega po zdravniškoj ratloftbj in predpisih pripravljeni čaj, veja za lldnevno rabo pripravljeni paket I nakazom o rabi 1 gld. »v. v. Jedna originalna šdatlja Kožnovskih mabo-rastlinskih eoluičkov BO kr. Za kolek in zavijanje pa IO kr. posebo.
IladgoMlaki univerzalni «"•«} in llož-HOV«kJ iualio-r»NlliuMki 4-.lili« ki dobivalo so Jedino le v lekarni J. S«i<bertu v Ito-r.noii na Moravskim , ni razpošiljajo .10 naroČila na vso strani proti poštnemu povzetju.
Da je pa p. n. občinstvu bolj priročno, imajo tudi zaloge sledeči lekarji: W. Mayr v Ljubljani, W. KonFg v Mariboru, S. M 111 u 1 b a c h in J. C e j t> 6 k v Zagrebu, B ar in burzi g o Uruder 111 A. N odvod v <"iailti, A. M a r o k in J K u ]> t o r s c h m i e d v «'elji, O. B us s h ei m v l.ij»ni<-i. C ari Grabacher v Muruu, J. 11 lin t; v Itot-■ 4-iiiuuiiM. \V. T bum wa ld v Celovei.
Zaloge
napravile se bodo v vseli lekarnah in večjih' prodajalnicah materijalnoga blaga.
ifW lto«1101 *ki cvet za /i >»•»-. hitro in trajno zdravlja puiiko, trganje po udih in vsake vrste slabost v živcih m kitali, Izvirna sklenica 70 kr. uv. v., za kolek in zavoj IO kr. već. Pravi so dobi nuiiiu muai-noNt iz lekarne v Kožnavi   M-imv skaj.
Jedna originalna steklenica z navodom, kako lek rabiti, stane 70 kr., za kolek in zavoj IO kr. več.
I*ravu  takšna  voda   so  dobiva samo neposredno v lekarni rožnovskoj.
jjpgT ltoinav&ke majeve briiize (pravi ovčji sir). Ker je podpisani prevzel na svoje stroške jedno največjih tukajšnjih planinskih salaš, pošilja ovčji sir najboljšo vrste 1 kilo b posodo vred a (iO kr. av. v.
Pri pošijanji po pošti i poštnina f e jednaka do 5 kilo) velja kolek in zavoj 10 kr več.
Naslov: J. Seichert, iekar v kopelji Ružna u.
Izdatelj in urednik Makso Armič.
Lastnina in tisk „Narodne tiskarne".