123. številka. LJubljana, V HrMU aU. lilaja aaaiu.-icm.. SLOVENSKI NAROD. lahaja vsak đan zvečer, izimSi nedelje in praznike, ter velja po pošti prejeman za avatro-ograke dežele za vse leto 25 K, za pol leta 13 K, za četrt leta 6 K 50 h, za jeden mesec 2 K 30 h. Za LJubljano brez pošiljanja na dom za vse leto 22 K, za pol leta 11 K, za četrt leta 5 K 60 h, za jeden mesec 1 K 90 h. Za pošiljanje na dom računa se za vse leto 2 K. — Za tuje dežele toliko več, kolikor znaSa poštnina. — Posamezne številke po 10 h. Na naročbo brez istodobne vpoSiljatve naročnine se ne ozira. — Za oznanila plačuje se od Stiristopne petit-vrste po 12 h, če se oznanilo jedenkrat tiska, po 10 h, če se dvakrat, in po 8 h, če se trikrat ali večkrat tiska. — Dopisi naj se izvole" frankovati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in upravništvo je na Kongresnem trgu St. 12. Upravništvu naj se bla^ govolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari. — Vhod v uredništvo je iz Vegove ulice Bt. 2, vhod v upravniStvo pa s Kongresnega trga St. 12. „Slovenski Narod" telefon št 34. — „Narodna Tiskarna" telefon st. 85. Škofova zavarovalnica ali nova banka „Slovenija". v. Gospodarsko organiziranje postalo je pri naših klerikalcih že nekaka manija. Organizira se neprestano in vse od kraja, brez ozira na potrebo in na korist dotične naprave, toda z uprav občudovanja vredno obzirnostjo na lastni žep. Klerikalci se lotijo vsacega podjetja, nobena stvar se jim ne zdi nevarna, toda vedno riskiraj o samo denar drugih, svojega nikdar. To vidimo tudi pri škofovi zavarovalnici. Ako bi jo snovali nariziko klerikalnih matadorjev, ako bi snovatelji zavarovalnice s svojim premoženjem jamčili za ta zavod, bi ne bili o njem zapisali nobene besede. Ali klerikalna go spoda je tudi tukaj ostala sebi zvesta, in sestavila pravila nove zavarovalnice tako, da se njenim žepom ne more ničesar zgoditi. Vso odgovornost za zavod bodo nosili zavarovanci. Ti bodo z vsem svojim premoženjem jamčili za vsako izgubo, za slučaj pa, da bi se zavarovalnica obnesla, je v pravilih preskrbljeno, da bode velik del čistega dobička pospravila klerikalna gospoda v svojo malho. Če bo izguba, jo bo trpelo ljudstvo, če bo kaj dobička, pa se bode ž njim mastila klerikalna gospoda! Kaj ni to jako praktično? Pa bodi! Če bo kaj dobička, naj si ga razdele klerikalci, da bi le ne bilo izgube. Toda zgoditi bi se moral pravi čudež, ako bi pri tej vseskoz nesrečno zasnovani zavarovalnici ne bilo izgube. Škofova zavarovalnica je osnovana na podlagi vzajemnosti. V naši državi imamo več dobro uspevajočih zavarovalnic, ki so osnovane na tej podlagi, ali te so bile ustanovljene v časih, ko zavarovalstvo še ni bilo tako razvito, kakor je dandanes, Tedaj je zavarovalnica lahko iz- LISTEK. „Slovenska Matica". (Konec.) Matija Kračmanov Valjavec. Poezije. Ni lahko ocenjevati knjige, čije naslov imate pred seboj. Človek namreč ne ve, ali naj bi ocenjeval Levca ali Valjavca. Kaj je Valjavec, povedal nam je Leveč v svojem uvodu. Leveč je v essavih literarno-historiške in kritiške vsebine še vedno prvak. In ta prvak je Valjavca vsekakor varneje ocenil, nego bi ga mogel pisec teh vrstic. Leveč je nam pojasnil v uvodu okolnosti in nagibe, kateri so napotili pesnika do spočetja te ali one pesni tako jasno in določno, da je skoro odveč, tem tehtnim, premišljenim besedam le še količkaj dodajati. Toda bodisi ta uvod še tako temeljit, nekaj mislij pač velja pripomniti. V tem, ko je bila Levcu zapuščina rajnega slovenskega pesnika predmet resnega študija, je nam, skoro bi rekel, publikacija njegova efemerne vrednosti. Morda bo kdo te besede malo začuden bral, a zapisal sem jih premišljeno. Marsikateremu Slovencu, mislim, se je godila z Valjavcem prav taka kot meni. Dasi smo vedeli, da je bil pesnik, dasi smo čitali njegove pesi i raztresene po birala mej zavarovanci. Sprejemala je samo tako imenovane dobre rizike, pri katerih ni bilo veliko nevarnosti, in če je imela srečo, si je v tistih časih napravila lep rezervni fond, ki daje sedaj zavarovancem jamstvo, da se jim ne more zgoditi nobena nesreča. Dandanes pa nikakor ne kaže snovati vzajemnih zavarovalnic, ker je odgovornost, ki pade na vsacega posameznega zavarovanca, prevelika. Kaj pomeni ta odgovornost, to so občutili naši ljudje pri banki .Sloveniji" nesrečnega spomina. Pojasnili smo že v prejšnjih člankih, da bodo stare, denarno dobro podprte zavarovalnice z vso silo delale na to, da se ubranijo konkurence škofove zavarovalnice, in da bo torej le težko dobiti zavarovancev. Dobri objekti so itak zavarovani za dobo desetih let, a da ne odpadejo, za to se da skrbeti na različne načine. Stare zavarovalnice lahko znižajo premije, ker vsled velikih rezervnih fondov lahko nekaj Časa tudi z izgubo delajo, dočim bi pri novi zavarovalnici, ki bo imela le neznatno ustanovno glavnico vsaka najmanjša izguba pomenila takojšnji bankerot. Kdor trezno in brez predsodkov pre-vdari vse to, kar smo pisali, tisti mora priznati, da nobena zavarovalnica ni tako nesigurna, in tako malo zaupanja vredna kakor bo škofova, in priznati mora nadalje, da pri nobeni zavarovalnici ne preti imetju zavarovancev tako velikanska nevarnost, kakor pri škofovi. V smislu § 2 ministrske naredbe z dne 5. marca 1896. jamčijo zavarovanci pri vzajemnih zavarovalnicah z vsem svojim premoženjem sploh za vse izgube in § 19. pravil škofove zavarovalnice, določa izrecno, da so zavarovanci dolžni vsakoletni primankljaj, v kolikor se ne pokrije iz varnostnega zaklada, poravnati z doplačili. raznih listih in po berilih slovenskih, vendar si nismo mogli o njem ustvariti prave podobe, ker jih nismo imel; v celoti pred seboj. In resnično smo večkrat želeli, da bi nam kdo zbral „njegove raztresene ude". Zdaj se nam je ta želja izpolnila. Čeprav smo vedeli, da Valjavec ni bil ngenialen" pesnik, vendar nas v zbirki gane marsikatera lirska pesem, ki se odlikuje po resničnem, globokem čuvstvu in pristnem narodnem tonu. Vso svojo pozornost pa je Valjavec obračal epskemu pesništvu. Bil je pred vsem epik. V ti vrsti pesništva je bil do nedavnega časa še neprekošen, kajti „posveti] se ji je že ob času, ko je gaj slovenskih pevcev odmeval od samih liričnih pesnij". Snov svojim epskim proizvodom je zajemal iz kratkih narodnih pesnij, katerim je dal čisto novo, samostojno lice. In gotovo so bile te pesni za tiste čase za Slovence nekaj novega, nekaj posebnega. Ne zdi se mi pa posebno srečna trditev, kakor da bi se naši pesniki zdanje dobe ne mogli vtopiti „v naivni, nedolžni svet narodnega mišljenja". Jaz mislim, da je to očitanje krivično. Morejo se, ali tega nečejo in tega jim dandanes ni več potreba, k večjemu kakemu Antonu Hribarju, ki je na podlagi narodnih motivov zložil nekaj po obliki okornih in duhu plehkih, a za drja. Evg. Lampeta nedosegljivih balad. In bojimo se po vsi pravici,da zadene zavarovance dolžnost do-plačevanja le prezgodaj. § 7. pravil pravi, da se mora ustanovni zaklad, ako se je iz njega v pokritje izgub tekom jednega leta kaj izplačalo, zopet popolniti z doplačili, § 13. določa, da se mora 40% vseh vplačanih premij naložiti kot reserva, a od čistega dobička, čega bo kaj, se napravi varnostni zaklad. Ako nastane izguba, se pa ta varnostni zaklad ne sme porabiti, ampak vzeti se sme iz njega le toliko, v kolikor se nahaja v njem nad 100.000 K. Kdaj bo zavarovalnica, ako mora na leto 40% vseh premij vložiti v reservni zaklad, prišla sploh v položaj, da napravi kaj čistega dobička! Kdaj bo zavarovalnica od čistega prebitka zbrala 100.000 K, in kdaj še toliko več, da bo iz varnostnega zaklada sploh mogla kaj zajemati! Sedanja generacija tega gotovo ne učaka, a ker je več kakor gotovo, da se bo škofova zavarovalnica morala boriti z vsakoletnimi izgubami, morali bodo zavarovanci vsako leto poleg premije, ki ne bo nič manjša, kakor pri drugih zavarovalnicah, še pokriti vso izgubo z doplačili. Če se bo hotela škofova zavarovalnica ubraniti propada, bo morala svoje zavarovance neusmiljeno odirati, a da bodo ti odpadali in prestopili čim hitreje mogoče, to je pač naravno. „Unio C at ho-lica" je zvišala zavarovalnino le za 15%, in v jednem samem letu je odpadlo skoro 1000 zavarovancev, a kako mora biti go-renjeavstrijski kmet svoje deželne zavarovalnice vesel, lahko posnemamo iz tega, d a znašajo doplačila za izgube ravno 100% premije. Naš kmet bo pri škofovi zavarovalnici izkrvavel;če bo hotel to zavarovalnico vzdržati, prišel bo sam na beraško palico. Vrh vsega tega pa se je zavarovan- Dandanes pesnikom ni treba več iskati motivov v narodnem blagu. V razburkanem valovji našega življenja jih ima na razpolago povsod, kamor se ozre. Zadnji čas je že bil, da smo se otresli nedolžne naivnosti, — v kateri bi nas nekateri seveda radi ohranili — in da smo odločneje stopili na življensko pozorišče. Poleg tega se pa še vedno lahko veselimo čistega in nepokvarjenega užitka, ki izvira iz narodnih zakladov, se ve, če smo si obranili res tudi srce zato. Valjavec je tudi v nas uvedel živaljski epos, kateremu je istotako podlaga narodna pri po vest. Kdor je prebiral živalsko epopejo „Volk In pes" z ono duševno dispozicijo, katere še ni omamila moderna sentimentalnost, sme govoriti o pravem duševnem užitku. Kako pa naj se torej zagovarja izraz: efemerne vrednosti? Treba ga opravičiti! Efemerne vrednosti je po mojih mislih vsako delo, ki danes vpliva, jutri nič ali pa narobe. Ozrimo se na Prešerna! Kadarkoli se zamislim v njegovo dobo, vsekrat me obide sveta jeza. Letniki kranjskega lista „lllyri-sches Blatt" govore* že od leta 1845 naprej — torej o časi, ko je bil Prešeren že storil, kar mu je dala storiti britka usoda — največ o Koseškem, komaj omenivši Prešerna. Ali ga tedajniki niso mogli, ali ga niso hoteli umeti? Če ga niso mogli, so bili tepci, če ga niso hoteli, so bili lopovi Ivan cem še bati, da v slučaju nesreče sploh ne dobe ničesar. V pravilih Škofove zavarovalnice se nahaja namreč določba, s katero so sleparjenju odprta vrata, in vsled katere zavarovanec tudi lahko pride ob zavarovano svoto, čeprav je točno plačeval premije. § 55. — 1) a pravi namreč, da so od zavarovanja izvzeti vsi predmeti, ki so radi ognja zelo nevarni. Na videz je ta določba prav nedolžna, v resnici pa tič v njej največja nevarnost. Kateri predmeti pa so radi ognja zelo nevarni? Vsaka kmetska hiša! Agentje, katerim gre za zaslužek, bodo seveda vse zavarovali, kar bodo dobili, saj je imela banka „Slovenija" celo agente, ki so pri njej zavarovali graj-ščine, katerih sploh nikjer ni bilo. Mar je agentu, če je kak predmet radi ognja zelo nevaren ali ne! Kadar pa je taka hiša pogorela, prišli bodo uradniki škofove zavarovalnice in rekli kmetu-pogorelcu: Ljubi brat v Kristusu, ti si nas goljufal. Tvoja hiša je spadala med tiste predmete, ki so radi ognja zelo nevarni, in ki so po §55.naših pravil od zavarovanja izvzeti. In nič ne bo pomagalo, če bo kmet-pogorelec tudi ugovarjal, da mu skrivnosti zavarovalničnih pravil niso bile znane, in če bo vpraševal, zakaj ga je agent zavaroval, zakaj je zavarovalnica sprejemala njegove premije in tirjala doplačila. Škofova zavarovalnica se bo skrila za §55. svojih pravil in ne bo plačala kmetu škode, ker je pogorela njegova hiša spadala med tiste predmete, „ki so radi ognja zelo nevarni". V najboljšem slučaju bodo duhovni gospopje rekli kmetu: Mi smo krščanski možje, in da nam ne boš kaj očital, ti vrnemo premijo. To so dobrote, katere sme naš kmet pričakovati od škofove zavarovalnice. Cankar mi bo že odpustil, da imam tudi jaz svoje nazore o lopovstvu. Valjavec je gotovo zelo simpatiška osoba na slovstvenem polji. Ne dotika se sicer v svojih pesnih velikih vprašanj svojega časa, kar lahko umemo iz načina njegovega delovanja, toda bil je vedno pesnik po milosti Božji. Danes ga razvajeni bralci sicer ne bodo hlastno čitali, a semtertje bodo vendar tudi radi segli po njem. Dovoljenih nam bodi le še nekaj opa-zek glede apostrofa, kateremu je prvi napovedal boj Stritar in o katerem parente-tiski razpravlja tudi Leveč. Najprvo se vpraša, zakaj bi ravno Slovenci pred vsemi drugimi narodi tako strašno potrebovali blagoglasja, v drugo pa se vpraša, je li apostrof zmerom nasprotaik blagoglasju. Cessanti causae abrogetur effectus! Tudi sineceza ni čisto nič manj opravičena pri nas kot pri Latincih, katerih klasiške spise smo nekoč morali brati s svetim zanimanjem. Valjavec je sinecezo rabil z znamenjem apostrofa, mi pa jo za-naprej rabimo z naravnim glasnikom, ki se z naslednjo črko naravno stopi v en zlog. Toda poleg vseh svojih vrlin je Valjavec efemerne vrednosti! Nota bene kot pesnik! Kot nabiralec narodnega blaga, kot poznavalec tistega jezika, ki ga govore dolinski Slovenci in planinski Hrvatje, pa zasluži, da mu zakličemo: Slava Valjavcu! _ M. D. T. T IJubijani, 30. maja. Iz Kallayevega govora, katerega je imel v delegaciji, je očitno, da pritožbe BoSnjakov niso brez zrna opravičenosti. Bošnjaki so se pritožili, da jim jemljo vero šiloma, in da jim krstijo otroke, katere odvajajo redovniki in redovnice brez vednosti s tari še v. In Kallav sam je priznal vsaj en tak slučaj. V maju lanskega leta je izginilo mohamedansko dekle. Sledovi so peljali v Dalmacijo, kjer je pa ni mogla najti niti bosenska vlada niti notranje mi nistrstvo. Dekle so skrili redovniki v neki samostan in jo ondi krstili. Slučaj Araten ni torej možen le v Galiciji, nego tudi v Bosni. Tudi ob Dalmatinskih samostanskih zidovih se neha posvetna oblast! Mohame danci trdijo, da ta slučaj, ki se je zgodil v Mostarju, ni osamljen, nego da se je pripe tila že cela vrsta takih posili-krstov. To seveda pojasnjuje razburjenost mohame-danskega prebivalstva, ki vidi v katoliškem duhovništvu Toparje svoje vere, in ki ne more zaupati vladi, ker nima moči, da bi posegla za samostanske zidove. Nov naskok na francosko ministrstvo. Ministrstvo Waldeck - Rousseau, ki je spravilo Drevfusovo afero s sveta ter se lotilo z uspehom krotenja jezuitov, asumpci-onistov, raznih nepokornih škofov in pre-oblastnih generalov, je že ves čas svojega obstanka trn v peti nacionalistom, monarhistom in nekdanjim boulanžistom. Vsa francoska reakcija, pod uniformo in pod kuto, se je zarotila, da vrže sedanjo vlado še pred otvoritvijo pariške razstave. Toda posrečilo se ji to ni. Naskoki pa se nadaljujejo vedno. Tudi v ponedeljek so poskusili vreči vlado in sicer z interpelacijo, ki se dotika Drey-fusove afere. V Niči so zaprli pruskega častnika Wessela ter mu vzeli neka pisma, ki so bila v zvezi z izjavami nekih prič pri znani vojaški obravnavi v Rennesu. Po tista pisma je bil poslan kapitan Fritsch, ki pa jih je pokazal poslancu Le Herisseju. Radi tega so izzvali nacionalisti in monarhisti v zbornici silovit vihar. Vojni minister Galliffet je ožigosal iznova nečuveno nediscipliniranost nekaterih francoskih častnikov, ki so v svobodnih urah najstrastnejši politiki ter zavračal napade protirepubličanov z očitkom, da si žele novega pustolovca Boulan-gerja. Ministrski predsednik Waldeck-Rous-seau je ožigosal stremljenje nacionalistov, da bi Dreyfusovo afero zopet oživili in so zapeljali celo častnika k feloniji. Vsled tega očitanja je nastal v parlamentu silen vihar, kakoršen celo v Parizu ni navaden. Wal-deck-Rousseau pa se ni dal ustrahovati in je po viharju mirno in resno izjavil, da bo vlada hodila svoja pota ter branila armado škode. Končno se je izrekla vladi z 293 glasovi proti 246 glasom zaupnica. Ministrstvo je torej zmagalo. Med sejo pa je postalo staremu vojnemu ministru Galliffetu slabo. Listi poročajo, da je že dalje časa bolan, in da bo odstopil. Ž njim izgubi ministrstvo energičnega krotitelja prepotentnih generalov. Morda se bo tudi Waldeck-Rous-seau moral umakniti, kajti brez Galhffeta bodo imeli monarhisti in nacionalisti lažje delo z ministrstvom. Vojna v Južni Afriki. Predvčerajšnim je bil maršal Robert s s svojo glavno armado komaj še za 30 km južno od Johannesburga, tako da je danes menda že zasedel tudi to mesto. Generala French in Hamilton sta prodirala okoli 10 milj zahodno od Robertsa ter sta menda na hribu Klipriver zadela na Bure. Zapletla sta se ž njimi v boj, čegar izid sicer še ni znan, a gotovo je, da so se morali Buri — kakor pred Robertsom — končno umakniti tudi tema združenima generaloma. Položaj Burov je potemtakem res jako žalosten, in prav verjetno je, da sta Botha in Steyn odločena za mir. Samo stari Kriiger baje niti sedaj še noče odnehati, nego nadaljevati vojno tudi takrat, ko bo v rokah Angležev celo Pretorija. Kriiger se misli umakniti v Lvdenburg ter nadaljevati vojno do zadnjega. Men J a namerava Kriiger izzvati splošno državljansko vojno. Male ustaške čete naj bi nadlegovale Angleže sedaj tu sedaj tam neprestano ter onemogočile, da bi se angleške čete odpočile. Toda malo verjetno je, da bi Kriiger prodrl s svojim predlogom. Angleška vojaška premoč je tolika, da more zatreti kmalu tudi guerillsko vojno. Kakor je namreč naznanil angleški parlament ni tajnik vojnega ministrstva, Wyndham, imajo sedaj Angleži v Južni Afriki armado 221.000 mož in vojni urad misli poslati Se ii 000 mol tiari pa pre morejo sedaj komaj Se 20—30000 mož. An gleži so že proklamirali republiko Oranje za svojo last Kriiger je odredil v Pretoriji, da se moli po cerkvah tri dni za rešitev od sov razni kov in za neodvisnost Trans vaala. Toda kjer topovi in puške ne pomagajo, kjer je vse junaStvo vojaštva in brezprimerna po žrtvovalnost naroda brezuspešna, tam tudi molitev ne more pomagati več. Dandanašnji ne pošilja več Bog svojih angeljskih polkov na pomoč zatirancem! Dopisi. Iz Metlike, 28. maja. Predzadnjo soboto je Koblarjev .Dihur" izlival svoj smrad na ubogega „Bura", ki se je hotel po njegovih mislih ovekovečiti v Vašem listu s tem, da je svojim „ pol uomi kanim" bralcem natvezil celo vrsto laži in obrekovanj. V resnici je pa ,Bur" le pojasnil „plodonosno" delovanje in razgrajanje mladih naših ka-plančkov, ki so v ganljivi zvezi in prijateljstvu z Davorinčkom, izpitanim gruntov-ničarjem. Resnici na ljubo naj bode povedano, da bi se polomikani, a sicer pošteni „Bur" z „Dihurjem", ki krade dijaške in učenjaške spise, nikdar ne spuščal v kako polemiko, kajti laž, obrekovanje, častikraja in literarno tatinstvo so pri .Dihurju' približno tako v navadi, kakor mlade kuharice pri „brumnih" mladih g. fajmoštrih. Zato nas tudi kakor tudi .zloglasnega Bura" niso nikakor ganile njegove katoliške psovke, temveč nas prepričale, da se je nam bojevati z moralno docela propadlo sodrgo. Iskali ste škandalov v našem rodbinskem življenju, pri tem pa pozabili na svoje črno perilo. A ker že tako vstrajno iščete škandalov, katere bi nam radi potisnili na naša pleča, odkleniti vam hočem neizčrpen studenec gnojnice, ki pa ne izvira iz našega tabora, ampak iz nekega župnišča, ter razširja svoj smrad po vseh vinskih goricah, in demoralizuje verno, do sedaj neizprijeno ljudstvo. Prestavite se v duhu — belokranjski, osobito metliški svetniki — v neko ne preveč oddaljeno vas. Videli boste tamkaj ganljiv prizor, ko gospod župnik v mesečnem svitu obklada z mrzlimi obkladki svojo kuharico, ki se zvija v bolečinah. Vdarjale bodo na Vaše nepohujšano uho razne govorice, katere vse drugo poprej, kakor Vam slavo prepevajo in pričajo o Vaši kreposti. Ubogi cerkovnik, ki je očrnil g-župnika pri faranih, s tem, da je razlagal ganljivo ljubezen župnikovo, moral je vsled zapovedi kuharice zapustiti lačen župniški dvorec, in v njegovi glavi porodili so se na mah jako čudni nazori o bližnji ljubezni župnikovi do kuharice. Ti čudni nazori zdrsnili so mu na jezik, in kuharica kakor g. fajmošter prišla sta pri svojih faranih ob kredit. Bilo je necega poletnega večera. Mrak je polegal na naše metliške strehe in Metlicam so se zarili polagoma v svoje pernice, žimnice in slamnice, kakor jih je ravno ljubi Bog oblagodaril z raznimi zemskimi darovi. Kar se prikaže iz znane, na kon-snmni podlagi stoječe trše bel mož in za njim vrišč in krik .... V jako nepopolni toaleti švignil je preganjani možicelj v bližnjo hišo. Razni jeziki hoteli so vedeti, da je to belo strašilo oseba na katoliški podlagi omikanega in brumnega člena tukaj -snega konsumnega društva, ki je hotel v dejanju pokazati svojo simpatijo konsumnega društva poslovodkinji. Kaj ne, gospod urednik, gnojnice imamo do vel j, a za danes naj bode zadosti teh pikantno • katoliških dogodbic. Ako hočeta g. Jožef in g. Davo-rinček še kaj izvedeti, lahko jima postrežemo, samo naj zopet nekoliko blekneta o naših „numarah" in nanumeriral Vam bo zloglasni „Bur" sicer ne s .samo arabskimi ciframi" cel venček ganljivih prizorov katoliške prebližne ljubezni do bližnega. Kako nizko da je padlo poštenje in resnicoljubje pri naših katoliških možeh, ki nam vedno in vedno predbacivajo nepoštenje, ki nas ljudstvu kažejo kot oderuhe, parasite, ki živimo od ljudske krvi, kateri hočemo izse-sati ubogemu kmetica zadnjo kapljo krvi, pokazal je prav živo glavni steber katoliške narodne organizacije, g. Davorinček. Prvo njegovo delo po izvolitvi načelnikom okrajnega cestnega odbora je bilo, iz gole katoliške ljubezni do volilcev, izkoriščanje onih, ki so mu v nadi njegovega poštenja izročili od njega po „Slovenca" tolikanj hvalisane .vajeti". Ne da bi potekel postavno dolo- čeni rok po izvršenem razglasa za zidanje necega kanala, oddal ga je katoliško pošteni Davorinček brez vsake dražbe pod roko svojemu sorodniku za neprimerno visoko ceno, in treba je bilo .parasita slovenskega ljudstva, liberalnega prejšnjega načelnika, ki je zahteval postavno oddajo dela, da so se oteli tako v goltu g. Davo rinčka in njegovega strica izginjajoči dese taki. Deželni odbor pa vprašamo javno tem potom, ali mu je znano to samolastno kršenje postave, in ali bi ne kazalo, da bi se tak načelnik, ki skrbi v škodo tujega, njemu izročenega premoženja, le za svojo in svojih sorodnikov malho, ki si predstavlja okrajni cestni odbor za konsumno društvo, kjer se gospodari brez računa s tujim, od kmetovalca krvavo zasluženim denarjem, kratko malo odstavil? Slavnemu vodstvu nemškega viteškega reda pa stavimo vprašanje — ali je postavilo taisto sedanjega oskrbnika Davorina Vukšinića istinito za oskrbnika svojih posestev, ali pa zato, da hujska in kali mir v mestu kakor v celi okolici? Se-li sklada tako počenjanje, kakor ga vprizarja ravno sedanji oskrbnik z idejami viteškega reda, ki sloni na stebrih humani te te, človekoljubja, miru in sprave ? Spadali tak političen vertnjak kakor je ravno sedanji oskrbnik, med ostalo, spoštovanja vredno uradniško osobje ? Ali bi ne bilo na mestu, da bi se mu prepovedovalo premetavati svojega rojstva grešne kosti po pudelnih konsumnega društva, ter si beliti svojo plešasto glavo z zvitimi računi tega društva ? Hinavstvo in strastno sovraštvo do vsega, kar se ne vzgaja v kolibah konsumnega društva, ter preganjanje vsega, kar se ne rodi v puhlih buticah gospoda Jožefa in Davorinčka, to so gonilne sile vsega njihovega počenjanja. Sejati nemir in prepir, razdvajati zakonsko življenje, ribariti v kalni vodi obrekovanja, to je smoter svečenika vere — miru in ljubezni! Sa-mopašnost in nezmernost vgnezdila sta se v črne suknje. Slovenski kmet se ne čudi dandanes več, ako vidi z vinskimi duhovi napolnjenega duhovnika pohotno stegati svoje posvečene roke po prepovedanem sadu, po ženskah, in ako ga vidi pozno v noč takega, da ne pozna niti sebe, kakor tudi ne drugih vinjenih duhovnih in neduhovnih sobratov. Da, klerikalni gospodje metliški, ki se hočete vsiliti našemu ljudstvu za varuhe in oznanovalce nravnosti, pometajte najprvo pred svojim, z vsakovrstno gnjusnobo nasutim pragom, premenite najprej svoje vašemu stanu skrajno neprimerno življenje, spolnjujte vestno v prvi vrsti dolžnosti, ki jih vam nalaga vaša in naša vera, in ne odganjajte od spovednic v zimskem času grešnikov, ki iščejo miru in tolažila v sv. veri, potem šele smete druge soditi. Dajte Bogu kar je božjega, nam pa kar je našega; ne onečaščajte svoje osebe za pudelni konsumnih društev, da se vam ne zgodi tako, kakor onim sv. pisemskim kramarjem, katere je naš Izveličar z bičem v roki iz hiše božje izganjal. Licemerstvo in navidezna pobožnost, to označuje vas, in potem se še čudite, da vas ljudstvo nemara in preziraj Nauk našega Izveličarja, na katerem sloni vsa naša vera, katere oznanovalci hočete biti vi, „ljubite se med seboj' izpulili ste z korenikami iz svojih src in na njegovo mesto vsadili sovraštvo in druge nekreposti. Nič vam ni več nedotakljivega, nič svetega, vse naj vam služi samo za vaše obrekovanje; javne potrebne naprave iro-nizujete; norčujete se v svoji ošabnosti iz vseh prebivalcev našega mesta; zasmehujete nas in naše mesto v časopisju, a pri tem ne pomislite, da nimamo mi meščani na razpolago grošev farovških kuharic, da ne divjamo in lovimo v potu svojega obraza prihranjenih grošev ubogih zaslep ljenih trcijalk, da ne vlečemo šiloma denarja iz žepov beračic ter ne vabimo siromakov na rimsko potovanje s tem, da jim obljubujemo, „da bodo z gospodom papežem fruštkale". Dregnili ste tudi, gospod Jožef in Davorinček, ob našega, za naše vinorodne gorice, velezasluženega okrajnega glavarja, ki ima istinito srce za blagor in srečo našega ubožanega ljudstva, ki ne-utrudljivo sam pospešuje zopetne nasade opustošenih vinogradov. Seveda, po vaših mislih pribori si le oni zasluge za občni blagor, kdor ljudstvo zapeljuje, tlači, odira in njegovo zaupanje zlorablja v to, da ga oškoduje na njegovem premoženju. Sicer pa je popolnoma nepotrebno, g. Jožef in Davorinček, da si belita svoji ubogi, katoliško organizovani glavici, jeli zasluži gosp. okrajni glavar kako priznanje za svoje delo, ali ne. Prepričani smo, da bi okrajni glavar nikdar ne prevzel častnega občanstva, katero bi mu naklonila milost katoliško narodnih prekucuhov metliških. Gospod okrajni glavar povzel pa bode lahko iz tega dejstvo, kakšni duševni zlikovci so oni. ki se nazivljejo oznanje-valce miru, ki se nadevajo po nevrednem ime kat. duhovnika, ki pa so uničevalci našega belokranjskega ljudstva. Iz sovraštva do nas izliti ste hoteli smrdljivo gnojnico na nas, proklete liberalce, osmešiti ste nas hoteli s praznimi frazami pred slovenskim razumništvom, iskali ste zalego kuge pri nas, a našli ste jo drugej, našli ste jo v talarjih. Naloga, sveta naloga nam je, da uničimo to kugino gnezdišče, da nam ne okuži do sedaj še zdravega jedra Belokranjcev, in da otmemo one nesrečneže, ki so okuženi. V to pa pomozita Bog in naša prava ljubezen in naklonjenost do našega Belokranjca. Bur. Dnevne vesti. V Ljubljani, 30 maja — Občinski svet bo imel v petek, 1. junija cb šestih zvečer izredno sejo. Na dnevnem redu so: Naznanila predsedstva, poročilo o izidu letošnjih dopolnilnih volitev v občinski svet, volitev podžupana, volitev osmero stalnih odsekov, dopolnilne volitve v posebne odseke, ter poročila: o prošnji dra. Josipa Koslerja za brezbre-menski odpis vrta; o dopisu mestne hranilnice ljubljanske, da bi se odobrila obrestna mera 41 a°;0 za posojilo 3 Vetrovi Nebo 11 * _ s zovanja metra Tem •33 v mm. 3. » 29 30 9. zvečer 7. zjutraj 2. popol. 7343 14-6 brezvetr. 732-4 732-5 139 brezvetr. 13*6 si. sever oblačno obiačno dež Srednja včerajšnja temperatura 162', nor-male: 157°. ^-u.za.aJsIssL "borza dne 30. maja 1900. Skupni državni dolg v notah . . Skkpni državni dolg v srebru . . Avstrijska zlata renta..... Avstrijska kronska renta 4°/, . . Ogrska zlata renta 4°/0..... Ogrska kronska renta 4°/0 . . . Avstro-ogrske bančne delnice . , Kreditne delnico....... London vista........ Nemški drž. bankovo sa 100 mark 90 mark......... . 90 frankov......... 3talijanski bankovci...... C. kr. cekini......... 97 K 97 „ 115 „ 96 , 115 „ 91 n 17 n 717 „ 242 „ 118 „ 23 „ 19 „ 90 , 11 - 90 h 50 . 76 „ 95 , 40 . 45 . 60 . 22 " 30 . 67 , 27 . 70 . 33 . Na prodaj je v Tupaličah tik državne ceste v kateri je gostilna, pekarija in trgovina z mešanim blagom z vso potrebno opravo. Hiša ima tudi primerne prostore za vinsko trgovino. K hiši spada nekaj polja in gozda. • (1058—4) Natančneje pove lastnik: Peter Ale-šovec, Tupalice št. 26, Gorenjsko. Ako ai hočete za malo denarja P"